Samoglasniki so nosilci zloga. V besedi je toliko zlogov, kolikor je samoglasnikov.
Nezložne besede v, s/z, k/h
Enozložne besede na, za, ob, vrt, prt, vrv
Večzložne besede šola, oskrbnica, izdelovati
Samoglasniki so nosilci naglasa. Pri jakostnem naglasu je en samoglasnik izgovorjen z večjo močjo kot ostali, pri tonemskem naglasu pa z višjim oz. nižjim tonom. Beseda ima lahko en naglas ali več naglasov, lahko je tudi brez naglasa.
Breznaglasnice in, ter, ko, za, pri
Enonaglasnice váza, sôba, mìš
Večnaglasnice ávtocésta, nèamêriški
Mesto naglasa in trajanje naglašenega samoglasnika zaznamujejo naglasna znamenja. Samoglasniki so dolgi ali kratki, e in o sta lahko tudi ozka ali široka
Krativec (`) (označuje širok in kratek samoglasnik)
mìš, bràt, kùp, mèt, podhòd
Ostrivec (´) (označuje ozek in dolg samoglasnik) míza, váza, kúčma, sméh, móst
Strešica (ˆ) (na e in o označuje širok in dolg samoglasnik) vêdro, vôda
Soglasnike delimo na zvočnike in nezvočnike.
Zvočniki
m, n, r, l, j, v Moj nori lev.
Nezvočniki
Nezveneči nezvočniki Zveneči nezvočniki t, s, h, k, f, c, p, š, č b, d, g, z, ž (dž)
Ta suhi škafec pušča Gad zbeži.
glasoslôvje -a s (ȏ) jezikosl. nauk o glasovih: glasoslovje in besedotvorje
PONOVIMO IN UTRDIMO
1. Iz povedi Danes ponavljamo glasoslovje izpišite zvočnike in nezveneče nezvočnike.
2. Besedo ponavljamo razdelite na zloge.
3. Kateri samoglasnik je naglašen v besedi glasoslovje?
4. Preberite poved. V podčrtani besedi obkrožite naglašeni samoglasnik. Nato spremenite naglasno mesto in spremenjeni pomen besede ponazorite v novi povedi. Sveta si, zemlja domača.
Besedoslovje (leksikologija) proučuje pomen besed, pomenska razmerja med besedami, slogovno vrednost besed, njihov preneseni pomen in izvor besed. Temeljne podatke o besedah najdemo v slovarjih (npr. v SSKJ2).
Besede so med seboj v različnih pomenskih razmerjih.
Sopomenke prihodnost – bodočnost
Protipomenke svetel – temen
Nadpomenke barve
Podpomenke rdeča, zelena, bela
Besede so glede na število pomenov enopomenke ali večpomenke. En pomen imajo običajno strokovne besede (têrmini). Večpomenka je ena beseda, ki ima več pomenov. O številu pomenov določene besede se poučimo v njenem slovarskem sestavku (npr. v SSKJ2).
Nekatere besede pa se izgovorijo ali pišejo (ali oboje) enako, nimajo pa niti enakega niti podobnega pomena. Te besede so enakozvočnice oz. enakoizraznice. V SSKJ2 so zapisane v samostojnih slovarskih sestavkih.
Enopomenke glasoslovje, glagol Večpomenke jêzik -íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik /…/ 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš /…/ 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik /…/
4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku /…/ 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v filozofskem jeziku /…/
Enakozvočnice oz. enakoizraznice
átlas1 -a m (ā)
zbirka zemljevidov, slik iz določene stroke v obliki knjige: izdati, sestaviti atlas; geografski, zgodovinski atlas; dialektološki atlas; anatomski atlas v barvah
átlas2 -a m (ā) svilena tkanina, ki se blešči zlasti na pravi strani: rdeč, rožnat atlas; atlas za podlogo; obleka iz belega atlasa // tekst. vezava, ki se uporablja pri mehkejših tkaninah: barhant tkejo v atlasu
átlas3 -a m (ā) anat. prvo vratno vretence:
Besede s skupnim korenom in sorodnim pomenom spadajo v isto besedno družino, npr. hiša, hišnik hišica, ohišje.
Besedne zveze sestavljata najmanj dve besedi. Proste besedne zveze tvorimo sproti. Stalne besedne zveze pa jemljemo iz spomina. To so frazemi. Rekla so del povedi (… priden kot mravlja), rečenice (reki ali pregovori) pa so samostojne povedi (Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.).