Issuu on Google+

PRIŠLEKI Lojze Kovačič

Priročnik za spoznavanje književnih del


Jure Šink

Lojze Kovačič, PRIŠLEKI Priročnik za spoznavanje književnih del Jezikovni pregled: Katjuša Škerlj

Vse knjige in dodatna gradiva Založbe Rokus Klett najdete tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111.09Kovačič L.

Založba Rokus Klett, d. o. o. Stegne 9 b, 1000 Ljubljana Telefon: 01 513 46 00 Telefaks: 01 513 46 99 E-pošta: rokus@rokus-klett.si www.rokus-klett.si

ŠINK, Jure Prišleki, Lojze Kovačič : priročnik za spoznavanje književnih del / [Jure Šink]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2009. (Kresnice : najpopularnejši literarni vodniki za maturo in domače branje) ISBN 978-961-209-986-2 1. Gl. stv. nasl. 246966016 DN090370


Kazalo ŽIVLJENJE IN DELO LOJZETA KOVAČIČA

4

O PRIŠLEKIH

8

POVZETEK

11

VSEBINA

14

ANALIZA

47

GLAVNE KNJIŽEVNE OSEBE Bubi (Lojze Kovačič) Mati Oče Clairi Gisela Tatjana, Fani, Ivka Julijan Mohar Lado Pšeničnik Učiteljica Komar, sestra Rafaela Helmut Jens

57 57 58 59 59 60 60 61 62 62 63

TEMATIKA IN MOTIVI Bivanjska tematika Socialna in družbenokritična tematika Ljubezenska tematika oz. tematika spolnosti Motiv posameznika, družine in družbe Tematika vojne Okupacija Ljubljane Kapitulacija Italije Motiv politike Osvobodilna fronta Domobranstvo, belogardizem, Črna roka

64 64 66 67 68 69 70 70 71 72 73

ZGRADBA, ČAS, PROSTOR IN PRIPOVEDOVALEC

75

VAJE

77

PREDLOGI ZA ESEJ

81

KVIZ

82

VIRI IN LITERATURA

84


LOJZ E KOVAČ IČ

4

L O J Z E K O VA Č I Č

Življenje in delo Lojzeta Kovaia ojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu v Švici. Oče je bil Slovenec, mati pa Nemka (njen oče je bil Nemec, mati Francozinja). Oče je bil po poklicu krojač in je delal v več evropskih državah, mati pa je bila šivilja. V zakonu so se jima rodili trije otroci, poleg Lojzeta še Clairi (tudi Claire; rojena 1910) in Margrit (tudi Gritli; rojena 1916). V Baslu so imeli krznarsko delavnico, zaradi gospodarske krize pa so v 30. letih skoraj obubožali. »Da pa bi se izognila prvi svetovni vojni, sta se ustalila v Baslu. Tu sta uspela. Mama je vodila firmo, korespondenco, sodelovala z zbornicami, sodišči, utemeljevala podružnice, oglaševala po časopisih in kinematografih. On je cele dneve ždel na koncu delovne mize in šival krzno …« Lojze je bil tam skoraj dve leti po bolnišnicah zaradi pljučnice in tuberkuloze sapnic (zdravljenje omenja tudi v romanu). V povezavi z bolehnostjo je pogosto omenjal težave z mokrenjem in blatom (neprijetno bolečino je omenil tudi v romanu pri prvih spolnih odnosih). Leta 1938 so iz Švice izgnali vse prebivalce brez švicarskega državljanstva, tako so se morali Kovačiči preseliti v Slovenijo. Mati bi sicer lahko ostala, ker je bila nemška državljanka, vendar bi moral švicarsko državljanstvo sprejeti oče. Potem bi lahko ostali vsi. Margrit je edina, ki je ostala v Švici. Poleg staršev, Clairi in Lojzeta je z njimi prišla tudi Clairina nezakonska hči Gisela. Lojze je dojemal pot v Slovenijo kot pot v eksotično Afriko, kjer bo jahal konja, veslal čoln in pilotiral letalo, s katerim bo priletel na kosilo. Mislil je tudi, da bo vzoren otrok. Vse to se je razblinilo, ko so prišli v očetovo rojstno vas Cegelnica na Dolenjskem. Zaradi neprijaznega odnosa so se pozneje preselili v Ljubljano. Lojze je imel težave v šoli zaradi slabega znanja slovenščine, zato je moral iste razrede obiskovati večkrat. Življenje v Ljubljani med drugo svetovno vojno opisuje tudi v drugem delu Prišlekov. Živeli so zelo slabo, okolica jih ni sprejemala, ob koncu vojne pa mu je umrl tudi oče. Že med vojno so se hoteli izseliti v Nemčijo, česar niso storili, vendar so bili po vojni zaradi tega zelo sumljivi. Po vojni so zato vse ženske izgnali v begunsko taborišče na avstrijsko Koroško, v Ljubljani je ostal le Lojze. Mati je v taborišču tudi umrla, Clairi in Gisela pa sta tam preživeli še več let.


PRIŠLEKI

5

Kovačič je začel pisati že kmalu po prihodu v Slovenijo, o tem piše tudi v Prišlekih; prvo objavo pa je doživel 1945 v Slovenski mladini. Gre za črtico o očetovi smrti. Za to revijo je pred koncem vojne pripravil še tri zgodbe, vendar mu jih urednik dr. Tine Debeljak ni mogel objaviti, saj je zbežal v Argentino. Najbolj odmevne so bile kratke socialnorealistične zgodbe Ljubljanske razglednice (1953), ki so bile deležne kritik tedanje oblasti. To je doletelo tudi zbirko Novele – izšla je leto zatem. Leta 1957 so ga postavili pred sodišče zaradi objave prvega dela Zlatega poročnika, grozil mu je celo zapor, toda odločili so se ''samo'' za ukinitev revije Beseda. Roman ni nikdar izšel v celoti, ker je velik del besedila zgorel v požaru, sporni del pa je znova objavil kot začetni del romana Resničnost (1972). V 60. letih sta izšla zbirka novel Ključi mesta (1964) in roman Deček in smrt (1968); v Slovenski mladini pa Zgodbe iz mesta Rič-Rač (1962) in Fantek na oblaku – Dva zmerjalca (1969). V 70. letih je izšlo več mladinskih del: Potovanje za nosom (1972), Možiček med dimniki (1974) in Najmočnejši fantek na svetu (1977). O vojaškem življenju v Makedoniji je napisal avtobiografski roman Sporočila v spanju – Resničnost, izbor avtobiografskih besedil Preseljevanja, esej o pisateljevanju Delavnica. Najbolj plodno desetletje so 80. leta, v katerih je napisal romane oz. fragmentarna besedila Pet fragmentov (1981), Prišleki (1984–1985), Sporočila iz sna in budnosti (1987), Prah (1988) in Basel (1989). V 90. letih je napisal roman Kristalni čas (1990), Zgodbe s panjskih končnic (1991), avtobiografijo Vzemljohod (1993), več del pa so v tem času ponatisnili. V novem tisočletju je napisal Otroške stvari (2003) in Tri ljubezni (2004). Za svoje delo je dobil veliko uglednih priznanj. Med njimi so nagrada Zveze književnikov Slovenije (za Ljubljanske razglednice, 1955), Župančičeva nagrada mesta Ljubljane (za Resničnost, 1973, in za Prišleke, 1986), zlata Linhartova plaketa za gledališko dejavnost (1973), nagrada

LO J Z E KOVAČIČ

Lojze se je šolal na realki, in dokler ni leta 1948 odšel v vojsko v Makedonijo, je živel kot brezdomec. V vojski so ga zaradi manjšega prekrška obsodili na pol leta kazenskega bataljona (kazen je bila tako stroga zaradi njegovega družinskega porekla). Po vrnitvi je pisal, urejal časopis in se pozneje zaposlil kot knjižničar, od 1963 pa je delal v Lutkovnem gledališču in Pionirskem domu v Ljubljani kot dramaturg, pedagog in mentor. Vmes se je vpisal na Pedagoško akademijo, smer nemščina – slovenščina, in diplomiral leta 1962. Umrl je po dolgotrajni bolezni 1. maja 2004 v Ljubljani.


LOJZ E KOVAČ IČ

6

L O J Z E K O VA Č I Č

Prešernovega sklada (Deček in smrt, 1969), Prešernova nagrada (za delo, predvsem pa Resničnost, 1973), nagrada kresnik za najboljši roman leta (Kristalni čas, 1991; in Otroške stvari, 2004), nagrada morishigo za najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu radijskih iger v Tokiu (1993) in Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo (tj. nagrada za lutkovno ustvarjanje, 1996). Za lažje razumevanje in ponazoritev življenja Lojzeta Kovačiča si preberite nekaj krajših odlomkov, v katerih ga opisujejo njegovi prijatelji, pisatelji oz. se razkriva sam. Na nas je deloval neverjetno naivno, preprosto, neposredno; že s svojim smehom, napol zadržanim, a ljubeznivim. Imel je nizko, neintelektualsko čelo, v nasprotju z nami, posebno z ostalimi tremi, ki jim je kaj kmalu zrasla pleša ali pa so imeli poudarjeno visoko – vidmarjevsko čelo; kot kasneje Janko Kos. Nizko čelo nam je veljalo za znamenje strasti, in Kovačič se je kmalu pokazal za zelo strastnega, bali smo se ga, kadar se je napil, izgubljal je mero. Lase je nosil za tedanje čase kar dolge, kadil je kot Turek, enako kot Primož, Tit in Dominik; jaz nikoli. Lojzetove oči so bile na prvi pogled ali v začetku nezaupljive, a hitro se je razvezal; postale so mehke, dobrotljive. Postave je bil srednje, morda malo višji od Tita in Dineta. Ne kot midva s Primožem, ki sva v vsaki gruči štrlela v nebo; na to sva bila seveda še posebej ponosna. (Taras Kermavner, Srečevanja z Lojzetom Kovačičem. V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 286–287. Imena v odlomku se nanašajo na Tita Vidmarja, Dominika Smoleta, Primoža Kozaka.)

On je vso vojno preživel v Ljubljani v skrajni nevarnosti; prikrival se je, za kar je bil potreben poseben pogum. Tete so imele oefarske zveze (iz besede OF, op. a.) itn., medtem ko domnevam, da Kovačičevi niso poznali nikogar. Bili so ne le osamljenci, ampak izločenci. /…/ Kar naprej nas je nagovarjal, naj se zbiramo pred vhodom v tovarno Utensilia, kjer so delale večinoma mlade delavke. Lojze je tam navezal kar nekaj stikov. /…/ Lojze je priložnosti, ki si jih je sam pripravil, bolje izkoristil. V tem je bil polna osebnost. Najbrž je našel v spolnosti komunikacijo s sočlovekom. Tudi jaz, a sem se hotel tudi pogovarjati (delavka iz Utensilie pa je na moj govor gledala začudeno kot ovca). (Taras Kermavner, Srečevanja z Lojzetom Kovačičem. V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 289–290.)


PRIŠLEKI

7

(Marjeta Kajzer Novak, Kako pišejo. V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 351.)

Nikoli se nisva kaj dosti pogovarjala. Jaz sem bila v ansamblu »ta mala«. Ob njem sem se počutila kot ob očetu, ki ne govori veliko, a sem vedela, da me opazuje in spremlja. Vse nas je opazoval in skrbel za nas. Četudi ni spraševal naravnost, se je vedno neposredno pozanimal, kaj katero od nas teži. Potem se je prej na videz nezainteresiranih situacij približal in komentiral tako, da so besede našle diskretno in nevsiljivo pot do prave osebe. Vsakič, ko sem stopila v dvorano, kjer so potekale vaje, je pogledal tako prodorno, da sem imela občutek, da vidi skozme. Vselej z občutkom spoštovanja in tople skrbi. (Mateja Bizjak Petit, Še eden izmed tistih stavkov .... V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 404–405.)

Z Živeli ZELENO OZNAČEN so zelo skromno. ODLOMEK. Tako na primer ni bilo niti misliti, da bi dal svoje tekste, ki jih je pisal na roko, pretipkati kakšni poklicni tipkarici, ki bi jo bilo treba seveda plačati. Vse tekste mu je pretipkavala njegova življenjska sopotnica Beba. In ker je vsak čistopis popravljal in dopolnjeval, mu je isti tekst morala pretipkati večkrat – torej nekaj deset tisoč strani! Ženske smo res na vse načine trpežne. (Spomenka Hribar, Spomini in sledi. V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 446.)

LO J Z E KOVAČIČ

Delam od jutra do enih popoldne. Ob enih je v družini kosilo. To je mogoče, ker hčerka hodi na univerzo, žena pa ima popoldansko službo. Če je vreme lepo, grem za uro, dve na sprehod, na Ljubljansko polje ali na hipodrom gledat konje, da vidim, kakšna so še naravna bitja. Kraje svojega otroštva obiščem, barje, Savsko polje, dvakrat na teden grem skozi pokopališče, svojo bodočo sosesko, v katero sem prej ali slej naznačen. Ob petih do sedmih zvečer pišem. V posteljo grem opolnoči ali ob enih in takrat popravljam tekste.


LOJZ E KOVAČ IČ

8

L O J Z E K O VA Č I Č Oče je konec 90. let zelo shujšal, kasneje si je opomogel, leta 2003 pa spet oslabel. Čedalje več je počival, spal ali dremal. Kadar sem prišel na obisk, je prišel iz svoje sobe v kopalni halji, sedel je, lovil sapo, kašljal, govoril je le malo. Aprila so ga odpeljali v bolnišnico, najprej na Onkološki inštitut. /…/ Bil je prvi maj 2004. Ko sem se zvečer vozil domov, je bilo mesto nevsakdanje razsvetljeno, na Kongresnem trgu je bilo slavje – Slovenija je tega dne postala članica Evropske unije. Minilo je 60 let, odkar je oče doživel svoj travmatski izgon iz Švice, iz Evrope; na dan, ko smo se uradno vrnili v Evropo, je umrl.

(Dare Kovačič, Oče – nekaj koščkov skupnega časa. V Fragmentih o Prišleku. Študentska založba, 2008. 374–375.)

O Prišlekih Prišleki so avtobiografski roman v treh delih. Obsegajo Kovačičevo življenje od približno desetega do dvajsetega leta: začnejo se s prihodom v Slovenijo (1938), končajo pa z Lojzetovim odhodom v vojsko v Makedonijo (1948). Roman je tako vpet med pomembno obdobje mladostnikovega odraščanja in prelomno dogajanje v svetu – 2. svetovno vojno. Vsebuje kar 900 strani besedila. Prvi del se začne leta 1938 z odhodom Kovačičeve družine iz Basla v Slovenijo. Odhoda se veselita Bubi (Lojze Kovačič) in Vati (njegov oče), mati pa je jokala, saj so odhajali, ker oče ni želel sprejeti švicarskega državljanstva. Z njimi je potovala še Gisela (Lojzetova nečakinja). Prvo noč so v novi domovini prenočili v Ljubljani, kjer je Bubiju v spominu najbolj ostal grad. Dan pozneje so odpotovali v Novo mesto in pešačili do vasi Cegelnica, kjer je živel očetov brat Karel. Pri njem so živeli v revščini, jedli so malo, na kmetiji pa so morali delati veliko, česar kot meščani niso bili navajeni. Bubi je moral zaradi neznanja slovenščine znova v prvi razred, čeprav je v Švici obiskoval že tretjega. Oče je iskal službo krojača v Ljubljani, vendar ni dobil ničesar pomembnega. Zbolel je za tuberkulozo in odšel v bolnišnico, pozneje pa se je ves shujšan vrnil na Dolenjsko. Vedno bolj je opazoval nezaželenost njegove družine med njegovimi sorodniki, zato so se vsi preselili v Ljubljano. Tam je bilo še težje: oče je šel znova v bolnišnico, Bubi in Clairi sta prodajala stare krznene izdelke, Bubi je celo beračil. Preselili so se v stanovanje gospe Hammanove na Mestnem trgu, Bubi je moral postati član Hitlerjeve mladine. Po kapitulaciji Jugoslavije so ljudje iz skladišč odnašali hrano, to so storili tudi Kovačiči.


PRIŠLEKI

9

Drugi del je natančno razložen v povzetku in vsebini.

Za roman je značilna fragmentarnost, pisatelj izbira iz svoje mladosti in spomina le tiste dogodke, kraje in osebe, ki se jih spomni ali želi spomniti zaradi njihove prelomnosti, posebnosti. Čeprav teče dogajanje linearno, so določeni meseci izpuščeni, nekateri pa popisana natančneje od drugih. Že sam izbor fragmentov omogoča svojevrstno interpretacijo, ki je prav zato vedno nekončna in jo je mogoče že v naslednjem trenutku postaviti na novo. O avtobiografski klasifikaciji dela je dvomil že sam avtor, saj je Prišleke opredelil kot pripoved (tako jih podnaslovi). Zanika, da je napisal roman, saj je že v uvodu misel: »… ker to ni roman, ne morem na junaku ničesar spremeniti.« Roman kot vrsto dojema očitno z razvojnega vidika, v katerem se glavni junak spreminja, miselno odrašča in je v primerjavi z začetkom na koncu drugačen, predvsem pa je po njegovem tak junak zanimiv. Sebe pa kot junaka dojema kot dolgočasnega, čeprav je istočasno zapisal, da je »po drugi strani spet res, da je vsak primer, tudi moj, zanimiv, univerzum slehernika, vsake mravlje na primer je razburljiv.« Sprejeti, da je to pripoved, ker je tako zapisal avtor, ne moremo, lahko jo vzamemo kot eno izmed možnosti.

LO J Z E KOVAČIČ

Tretji del se začne z osvoboditvijo Ljubljane, 9. maja 1945, ko si Bubi, mati, Gisela in Clairi ne upajo ostati v stanovanju, ker se bojijo nasilja. Šli so med veselo množico in se domov vrnili šele ponoči. To so ponovili večkrat, dokler se sploh niso več upali domov. Spali so v Tivoliju, v parkih … in se bali, da jih bo kdo odpeljal. Bubi se je tako kot v prvem delu žrtvoval za družino in zdaj intenzivno sodeloval v organizacijah in reviji nove oblasti. Slišal je tudi o množičnih pobojih domobrancev, Vidmarjev sin pa mu je dan zatem dal obleko, dobil je tudi veliko denarja, da je bila družina dobro preskrbljena. Decembra 1945 so vse Lojzetove ženske sorodnice (tudi mater) izgnali iz Jugoslavije, ker so med vojno načrtovali preselitev v Nemčijo. Njemu so kot obetavnemu pisatelju dovolili ostati, zaradi prodaje družinskega premoženja pa so ga za dva meseca zaprli. Živel je v internatu, ki ga je moral zapustiti, ker naj bi imel slab uspeh. Deloval je kot dopisnik Mladine, imel več seksualnih izkušenj, nekaj časa je preživel tudi v pisateljskem domu na Bledu. S svojimi domačimi ni imel stika, tudi oni o njem niso vedeli ničesar. Roman se je končal z njegovim odhodom k vojakom v Makedonijo leta 1948.


LOJZ E KOVAČ IČ

10

L O J Z E K O VA Č I Č

Kljub vsemu naj bi šlo vendarle za roman: daljše besedilo, več časa, širši prostor, opisovanje/pripovedovanje o javnem in zasebnem. Prav tako bi roman lahko opredelili za razvojnega, in sicer kot fizični, psihološki in umetnostni razvoj glavnega junaka Bubija. Ta pa je Kovačič sam, torej ima roman avtobiografske elemente. Prišleke bi lahko uvrstili še med: potepuške romane (posameznik popisuje svoje življenje, dogodke, odnose z ljudmi, spolne izkušnje, družbo), družinske (Bubi je sicer središčni junak, pomemben del pa je namenjen tudi njegovi družini in medsebojnim odnosom), moderne romane (zaradi sloga, asociativnosti, monološkosti), po Janku Kosu pa bi ga lahko uvrstili tudi med deziluzijske romane. Pri tem gre za roman, ki temelji na konfliktu posameznika in njegove notranjosti z zunanjim svetom. Junak se ima pri svojem umiku v pasivnost in zasebnost za žrtev tega sveta. Gre za nekakšno občutje življenjskega razočaranja.


http://www.knjigarna.com/UserFiles/File/9789612099862