Issuu on Google+

Za eno samo besedo Drago MegliÄ?


Za eno samo besedo Drago Meglič Spremna beseda: Neža Ritlop

Vse knjige in dodatna gradiva založbe Rokus Klett dobite tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Prva izdaja: 2009 © 2009 Založba Rokus Klett, d. o. o. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1

Založba Rokus Klett, d. o. o. Stegne 9 b, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 513 46 00 Telefaks: (01) 513 46 99 E-pošta: rokus@rokus-klett.si www.rokus-klett.si

MEGLIČ, Drago Za eno samo besedo / Drago Meglič ; [spremna beseda Neža Ritlop]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2009 ISBN 978-961-209-911-4 246222336


Jaku in Eneju


Kazalo SPREMNA BESEDA Neža Ritlop, Za eno samo besedo bi dal tisoč besed …

7

Podari dihljaj mi v dlan hrepenečo Brez tebe ne bi bilo mene Ta pesem je zate Napiši mi pesem Dlan Lahko Spoved Nisem Za eno samo besedo Trnuljčica Osama Noč Trenutki Mladi pesnici Življenju Izpoved Pr(a)va ljubezen Venera Rez Posmrt Obsojeni

13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32


Brazde globoko so urezane v kri Portret Cankarju Zgubljena Pesnikova smrt Sovir Jutranji gost Čemu poet se je rodil? Pesništvo Mornar Kvartopirec Sedmina

34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44

Trdni zidovi mi pletejo krila Kraljica Šah Grad Nevesta Slika Ogrlica Črepinjska sodba Platno Gladiator Črtomir

46 47 48 49 50 51 52 53 54 55


Grenko me najeda neznan obelisk Kletvica Haikuji Oba Žalujka Slovo Tam je stala bosa V Porabju Svetost Čudež Homo sapiens Igra Globalizacija Globalizacija II Vojaški sejem Tragedija Rojstni dan Zavod Reklama Kalkuta Insieme 92

58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 69 70 71 72 74 76 78 79


7

Spremna beseda »ZA ENO SAMO BESEDO BI DAL TISOČ BESED …« … toliko in malo več jih je izpovedal v svojem knjižnem pesniškem prvencu Drago Meglič (roj. 1976 v Kranju), otrok Gorenjske (otroštvo in mladost je preživel na Brezjah pri Tržiču, končal gimnazijo v Škofji Loki), profesor slovenščine na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci v Prekmurju (končal PF Maribor), ljubitelj (šolskega) gledališča in avtor številnih mladinskih dramskih besedil, soavtor in recenzent gradiv za pouk slovenščine, tenkočuten opazovalec življenja, ki ga mora objeti s svojim jazom, prežvečiti v lastni biti in nato nežno, lirično izsanjati ali grobo, obupano izpljuniti svetu. Zato se rodijo pesmi, tudi njegove …, in ker je perspektiva, izkušnja srednješolca, gimnazijca drugačna od izkušnje moža 21. stoletja, dobijo pesmi skozi čas različne barve, zven, sporočilo, odmev, patino. Čeprav so teme, s katerimi pesnik izpoveduje svojo resnico, bolj ali manj pričakovane – ljubezen, pesnikov svet, bivanje, kritičen pogled na sodobno družbo – in se na prvi pogled zazdi, da v pesmih ni nič novega, že ne slišanega, se skozi avtorjev zapis poetične forme, pesemske slike zrcali osebna nota Megličevega pesniškega jaza, sicer vpetega v tradicionalno pesniško tradicijo (kot sam pravi, išče literarnih zgledov pri »klasikih« slovenske in svetovne poezije Prešernu, Kosovelu, Menartu, Prevertu, Lermontovu – kar je opazno v določenih, preoblikovanih pesniških motivih/metaforah/pesmih), zavezano


8

urejeni formi in notranjemu ritmu, a kljub temu toliko samosvojega v motivih, lastnih metaforah in nekaterih sodobnih oblikah (skoraj že pripovedih), da težijo njegove pesmi k umetniškosti. Vredne so, da se jih (pre) bere. Pesniško zbirko tematsko zaokrožujejo štirje razdelki. Tematsko najbolj čist je morda prvi, osebnoizpovedni, ljubezenski sklop Podari mi dlan hrepenečo. Večinoma nesrečni lirski subjekt išče ljubezensko izpolnitev in v njej vidi smisel življenja; svoje iskanje nam izriše v kar nekaj motivno podobnih skicah (risanje, pisanje obljub, pesmi, misel na ljubljeno osebo), obogatenih z metaforiko, ki se navdihuje predvsem v naravi. Ljubezen je tista vseobsegajoča sila, ki ne potrebuje dovršenosti verza, ritma, ampak je s svojim sporočilom dovolj, da se zgodi »prava pesem«. Tako se bere Megličeva ljubezenska lirika – pesmi zvenijo, so všečne, ker gradijo na vrednoti, po kateri hrepenimo vsi. Samozadostno in legitimno je, če »ime ti pokličem in ti kličeš mene«. Kakor pa postaja ljubezenska bolečina prehuda, se pesnik odmika od tradicije, tako v formi kot besedi, in to v vseh tematskih sklopih. Večinoma daljše štirivrstičnice nadomestijo krajši enokitični izlivi (npr. Venera, Rez, Posmrt), liričnost prehaja v epskost, pesnik se poslužuje medbesedilnosti, metafora in ironija pa dobivata nove razsežnosti (pravljično Trnuljčico »groteskno« razjedajo črvi). Brazde globoko so urezane v krvi je sklop tradicionalne lirike, skozi katerega se zrcali pesnikova usoda – skoraj že stereotipno razbolela notranja duša (Čemu poet


9

se je rodil?), razpeta med vedno zamolčane muze, nepotešene, neizživete sanje in vržena v nezmožnost vživljanja v zunanji svet nerazumevanja ter zato obsojena na propad, na nezmožnost prilagajanja življenju (smrt kot odrešitev?), npr. v Sovirju, Sedmini, Kvartopircu, Portretu. Nekatere pesmi iz razdelka se spogledujejo s sodobnim pesniškim izrazom bodisi skozi zgradbo bodisi skozi simbolno, metaforično plat besede. Po ostrini verjetno med njimi najbolj izstopa pesem Cankarju (»Napravil si klanec, pogini še ti!«), po formi trivrstičnica Jutranji gost, stilno pa se pogovornemu jeziku približuje pesem Pesništvo (»Narod pa ceni, kar dviga prah in jezike opleta.«). Pesnika boli posameznikova nesrečna usoda, zato ne more mimo družbene kritike sveta. Kot prizadeti izpovedovalec usod se niti ne trudi biti prikrit, ampak pogumno, brez bojazni, da bi ga kdorkoli za to klical na odgovornost, obračunava s socialnimi, družbenimi, tudi verskimi krivicami, ki se godijo malemu človeku, ženski, možu z obrobja. V sklopu Trdni zidovi mi pletejo krila se ta mali, sodobni človek razodeva preko motivnega sveta, vzetega iz realne in fiktivne preteklosti, in mitologije, kjer breme žalosti prevzamejo kraljevi podložniki, galjoti, mornarji, Trnuljčice, vile in čarovnice, obsojene na grmado. V njih se jasno, brez kakršnihkoli težkih miselnih preskokov reflektira današnji človek, žejen »kruha in iger«, sodb, kazanja s prstom; če povem z Megličevimi besedami – »igra brez kraja«. Prav v motiviki, predvsem pa v formi, se slednji sklop loči od zadnjega – Grenko me najeda neznan obelisk,


10

v katerem pesnik prav tako obračunava z družbeno nepravičnostjo. Če je v prejšnjih pesmih še sledil klasični poeziji in jo plemenitil s samosvojimi prenesenimi pomeni, se v zadnjem sklopu premakne bliže sodobni poeziji, moderni liriki. Pesnikov jezik se premika v realni svet podob – govorjeni jezik posameznika, verz postaja daljši (Reklama, Zavod), v nekaterih pesmih se spogleduje s kons poezijo (Gloablizacija, Vojaški sejem, Tragedija, Rojstni dan), zapiše se mu haiku, skladnja postaja raztrgana, metafora se osamosvoji, pesmi se otresejo okov ločil (Insieme 92). Osebno prizadeto pesnik odreagira v pesmih, povezanih z usodo slovenskega jezika v Porabju, pretresa ga skrajna beda kalkutskih ljudi. Megličeva družbenokritična poezija, ubesedena z ostrino, v grotesknih podobah ali igrivih ironičnih igrarijah, ki zvabljajo trpek nasmeh, sili k razmisleku o umazanem, pokvarjenem človeku – svetu, in je vsaj v tej smeri angažirana, ker si želi in hoče sprememb. Toda: Je brezupno »igrati boga v papirnatem čolnu«? Je izliv na papir zgolj trenutna katarza, ko »tonem v valovje nemira«? Taka in podobna vprašanja si postavlja mladi avtor. Kot ga poznam, verjamem, da bo iskal še naprej – morda po drugačnih Parnasih in z drugačnimi pesniškimi muzami, vendar prav gotovo s sporočilom. Sporočilnost je namreč v ospredju njegovega pesniškega izraza; njegovi osebni izpovedi so podrejeni beseda, verz, ritem. Razen v nekaj pesmih je izraz neposreden – metafora jasno ponazarja ali močno asociira na tisto, kar želi (iz)povedati. Pesnikovo doživljanje bivanja v nekem konkretnem prostoru in času, njegova intimna izkušnja s svetom je


11

temelj njegove Besede, njegova legitimna pravica, da na svoj način nagovori bralca. Prav v navidezno izrazni preprostosti je najti odgovor, zakaj so Megličeve pesmi »za eno samo besedo dovolj«, da najdejo pot do svojih bralcev in »z enim samim dotikom« premaknejo temelje – »v dušo vrežejo ime«. Sama sem jih tako brala. Neža Ritlop


Podari dihljaj mi v dlan hrepeneÄ?o


13

Brez tebe ne bi bilo mene Brez tebe ne bi bilo mene. Ne bi bilo teh rdečih cvetov, na nebo narisanih sledov oblakov in zarje rumene. Brez tebe ne bi bilo mene. Bilo bi samo v nemo tišino zastrto oko, v bolečo praznino pretanjene vene. Brez tebe ne bi bilo mene. Na polju med skritimi cveti, v belem obzorju beseda zasveti; ime ti pokličem in ti kličeš mene.


http://www.knjigarna.com/UserFiles/File/9789612099114