Page 1


KAZALO UVOD ____________________________________________________________________________________ 1 RIMLJANI OSVAJAJO NAŠE KRAJE _______________________________________________________________ 2 RIMLJANI GRADIJO CESTNO OMREŽJE ___________________________________________________________ 2 OB RIMSKIH CESTAH NASTAJAJO RIMSKA MESTA __________________________________________________ 3 RIMLJANI SO K NAM PRINESLI VELIKO NOVOSTI ___________________________________________________ 5 RIMLJANI GRADIJO KRAŠKI ZAPORNI ZID _________________________________________________________ 6 RIMLJANI V 1. RAZREDU ______________________________________________________________________ 6 BOJI V STAREM RIMU ________________________________________________________________________ 7 NA OBISKU V NARODNEM MUZEJU SLOVENIJE ____________________________________________________ 7 RIMSKI MILJNIKI IN RIMSKA ŠOLA ______________________________________________________________ 9 OBISK V DOLENJSKEM MUZEJU ________________________________________________________________ 9 IZDELOVANJE MINIATURNIH RIMSKIH MILJNIKOV IN NAGROBNIH PLOŠČ ______________________________ 10 ŠOLA V STAREM RIMU ______________________________________________________________________ 10 UČILNICA V RIMSKI ŠOLI _____________________________________________________________________ 10 UČNI PRIPOMOČKI V RIMSKI ŠOLI _____________________________________________________________ 11 UČNA URA LATINŠČINE ______________________________________________________________________ 12 OBISK G. GAŠPERIČA V 6. RAZREDU ____________________________________________________________ 12 UČENCI 4. RAZREDA SMO PREHODILI DEL RIMSKE POTI V OBČINI MIRNA PEČ ___________________________ 13 V 2. RAZREDU SMO RAZISKOVALI NAKIT STARIH RIMLJANOV ________________________________________ 15 IZDELALI SMO MOZAIKE _____________________________________________________________________ 16 ODKRITI MOZAIKI V POMPEJIH ________________________________________________________________________ 17 ČAŠA NESMRTNOSTI ________________________________________________________________________________ 17 TAKO PA SMO DELALI MI! ____________________________________________________________________________ 17 IZDELAVA OLJENK __________________________________________________________________________________ 18 IZDELAVA TALNEGA MOZAIKA ________________________________________________________________________ 18

RIMSKE ŠTEVILKE IN DOMINE V 3. RAZREDU _____________________________________________________ 19 KAJ SO JEDLI RIMLJANI? _____________________________________________________________________ 19 LATINSKI IZREKI____________________________________________________________________________ 21 MNENJA OTROK O RIMLJANIH IN VTISI O PROJEKTU _______________________________________________ 22


1

UVOD: V rimske ceste so pred 5 leti ugriznili nekdanji četrtošolci pod mentorskim vodstvom ge. Mojce Luţar in Renate Fink Husič. V letošnjem šolskem letu pa smo se jim posvetili v vseh 15 oddelkih naše šole. Uvodno predavanje za učence in člane UZ je pripravil g. Igor Zadravec, ki je bil koordinator šolskega projekta. S prepričljivim zgodovinskim ozadjem je uzavestil, da so tudi včasih resnično vse poti vodile v Rim in da so se cestne razdalje merile od zlatega miljnika na rimskem forumu do najoddaljenejše vasi rimskega svetovnega imperija. V komunikacijski sistem so bili zgodovinsko vpeti tudi naši kraji, saj se nekdanje rimske ceste od Emone do Neviodunuma v naši občini kar nekajkrat dotakne nekdanja cesta AC Bratstva in enotnosti. Prav tako tudi nova. Po izjavi direktorja Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto, arheologa Danijela Breščaka, pa rimske ceste v naš občini še niso dovolj raziskane, da bi z gotovostjo trdili, kje so natančno potekale. Zato je še kako pomemben ljudski glas, zgodovinski spomin na davno preteklost. To poznata g. Martin Barbo z Dobja in g. Alojz Kastelic iz Biške vasi. Prvi pozna nekdanje trase pod Hmeljnikom, drugi pa nad ţelezniško progo in AC. Svoje videnje o trasi nam je večkrat razlagal tudi sedaj ţe pokojni častni občan naše občine, g. Lojze Kastelic. Poti so šle mimo nas tudi proti Mokronogu, Ţuţemberku. Rimska doba ima odmev v vseh treh razgibanih dolinah naše občine. V G. Globodolu je vsem znan vzidani rimski nagrobnik, arheologi so tu odkrili rimske grobove, v mirnopeški dolini so na Sv. Ani iskali zlatega teleta, na Kafrletovih njivah naj bi bilo nekdanje rimsko pokopališče. Na njivah nad Jelšami so našli zlate in bakrene rimske novce. G. Kastelic je trdil, da je bila na Sv. Ani rimska vojaška postojanka. V šentjurski dolini g. Anton Pust v svoji knjigi omenja luţo, v kateri se je videl ostanek rimske ceste, najbrţ proti Mokronogu. Sam osebno meni, da ima Šentjurij z vojaškega vidika rimske dobe dominantno lego in da je bila tudi tu nekoč rimska vojaška postojanka. Gradnja nove AC ni zadnji poseg na tej trasi. Čez 1000 let, če ne prej, jo bo potrebno ponovno širiti. Takrat bodo zanamci poiskali tisto, kar na zemljevidu cest iz rimskih časov v naši občini še manjka. Preteklost nas opredeljuje in spremlja skozi ţivljenjski cikel, vzgojno-izobraţevalni proces, osebno zgodbo.

Zato se v naši šoli skozi vzgojno-izobraţevalni proces zelo radi dotikamo področij, ki so zaznamovali naše šolsko okolje, domačijski okvir naše občine, ki se nas dotika, ki je bilo lepo, prelepo, pa tudi manj lepo. Le tako spoznavamo, da v ţivljenju ni le sonce, da skozi cikle rasti in padcev spoznavamo resnično ţivljenje, ki se je nekoč odvijalo v naših prelepih zelenih dolinah. Mnogokrat smo bili do preteklosti brezbriţni in so nam s smrtjo ljudi, ki so veliko vedeli o zgodovinski dogodkih, ki so se odvijali na lokalni ravni, za vedno odšli. Zato je še kako pomembno, da ima vsaka druţina nekoga, ki je »ţiva pratika«,« govoreče drevo«, da bo imela daljna druţinska in splošna zgodovinska preteklost odmev v šoli, v oddelkih, razredih. To je tudi skrb šole, motiviranje, spremljanje. Tega pa se bi morale zavedati tudi druţine. Vsi oddelki so v projektu sodelovali, tudi starši. Zato smo še posebno hvaleţni staršu, g. A. Gašperiču iz Biške vasi, ki je prišel med mlade in predstavil svoje znanje in materialne dokaze o preteklosti, ki se jih je naš projekt dotikal. Eno je gotovo: naša občina bo vsak čas dobila tako ţeleni priključek na novo AC. To pa je zgodba, ki bo imela pozitivne učinke na gospodarski razvoj naše občine, posredno tudi vpliv na nataliteto in število učencev v naši šoli ter odmev v večjem številu otrok v našem vrtcu Cepetavček. Vsi ţelimo, da bi to bilo kmalu in da bi razcvet dočakali pripravljeni na novi lokaciji šole in vrtca. Vsem učencem in sodelavcem gre zahvala in pohvala, da smo šolski projekt tudi realizirali v pričakovanih okvirih. Aleksander Rupena, ravnatelj


2

Rimljani kraje

osnajajo

naše

Na območju današnje Slovenije so v predantični dobi ţivela ilirska in keltska plemena, ki so se prvič srečala z Rimljani v 3. stol. pr. n. št. Za zasedbo slovenskega ozemlja je bila pomembna ustanovitev mesta Akvileja (Oglej) na severni jadranski obali leta 181 pr. n. št., ki je bila gospodarska in strateška odskočnica za vsa osvajanja vzhodnega predalpskega prostora. Do konca 2. stol. pr. n. št. so si podredili celotno Istro, v času Julija Cezarja (sredina 1. stol. pr. n. št.) so zavzeli Posočje in osrednji del Slovenije, v času cesarja Avgusta, ki je ţelel zavarovati Italijo in razširiti meje rimskega cesarstva čim dlje od Rima, pa so zavzeli Gorenjsko in okolico Ptuja. Ustanovili so tudi prvo mesto – Emono (Ljubljana), Navport (Vrhnika) pa je postal pomembno trgovsko središče z močnim in utrjenim lesenim obzidjem in obrambnim nasipom na desnem bregu Ljubljanice. Upravno je bilo naše ozemlje razdeljeno na več različnih provinc: -

-

-

zahodni del Slovenije je spadal pod Italijo (10. pokrajina: Venetia in Histria) s sedeţem v Akvileji, večji del osrednje Slovenije in Štajerske je sprva spadal v provinco Ilirik, po njeni razdelitvi (ok. leta 10) pa pod Panonijo, ki je imela nekaj časa prestolnico v našem Ptuju, zahodna Štajerska pa je spadala pod provinco Norik.

Slovensko ozemlje je imelo v rimskem času le obroben pomen, vseeno pa je doţivelo velik gospodarski in druţbeni napredek. Na to kaţejo skrbno zgrajena in utrjena mesta z urejenimi vodovodi, kanalizacijo in javnimi poslopji. Velik deleţ mestnega prebivalstva so predstavljali odsluţeni vojaki – veterani, ki so se po koncu svoje 20-letne vojaške sluţbe naselili v naših krajih. Pomešali so se s staroselskimi prebivalci in odločilno vplivali na njihovo romanizacijo. Tudi v naših krajih so staroselci podobno, kot na primer v Galiji, Dakiji in Hispaniji, prevzeli rimske navade, običaje in predvsem latinski jezik. Veterane je rimska drţava včasih načrtno naseljevala v novo osvojenih pokrajinah, da bi jih čim hitreje romanizirali.

Rimljani omrežje

gradijo

cestno

Za Rimljane so bile ceste izrednega pomena. Povezovale so osvojene deţele z Rimom, omogočale so gospodarske stike, politično in vojaško kontrolo nad celotnim ozemljem, komunikacijo in pretok znanja ter novih idej. Brez njih ne bi bilo mogoče širjenje rimske kulture, načina ţivljenja in latinskega jezika. Glavna razloga pa sta bila vsekakor politični (utrjevanje oblasti) in vojaški (hitro premikanje vojaških enot, ki so zatirale upore pokorjenih ljudstev, varovale mejo pred vpadi barbarov ali pa so osvajale nova ozemlja). S prihodom Rimljanov na naše ozemlje je začelo nastajati razvejano cestno omreţje, ki so ga najprej uporabljali legionarji za hiter prehod osvojenega ozemlja. Rimske ceste se delijo na javne (itinerarske), krajevne (vicinalne) in zasebne. Rimljani so jih gradili postopoma, tako kot so osvajali ozemlje: od zahoda proti vzhodu.


3 Začeli so v severnem delu Jadranskega morja, od Akvileje preko kraških dinarskih planot do Emone. Nadaljevali so proti severovzhodu preko Atransa do Celeje in Petovione oz. proti jugovzhodu proti Neviodunu in Sisciji. Na to glavno cestno omreţje so navezali stranske oz. manj pomembne (smer od Celeje proti severu do Virunuma oz. proti jugu ob Savinji in Savi do Nevioduna).

Ob rimskih cestah nastajajo rimska mesta Emona (Colonia Iulia Emona) - Ljubljana

V mirnem času so ceste lahko uporabljali vsi drţavljani: trgovci, popotniki, za prenos pošte, blaga … Ob cestah so nastajale manjše postojanke in počivališča (eno takih je bil Praetorium Latobicorum in Atrans). S propadom rimskega imperija so zamrli mestno ţivljenje, trgovina z blagom, obrtna dejavnost v mestih, denarno gospodarstvo, promet po cestah je bil redek, zato so ceste izgubile pomen in začele propadati. V današnjem času, ko je ţivljenjski tempo drugačen, hitrejši, so ceste pomembne zlasti iz ekonomskega vidika. V Sloveniji smo se po osamosvojitvi odločili, da zgradimo avtocestni kriţ (smer severozahod – jugovzhod in jugozahod – severovzhod), ki marsikje poteka po trasi nekdanjih rimskih cest. V občini Mirna Peč poteka le-ta v večini po Šentjurski dolini, severno od Sv. Ane in naprej proti Trebnjemu. Največje odkritje na tej trasi sta zagotovo miljnika, najdena na karteljevskem klancu, ki ju hrani Pokrajinski muzej v Novem mestu.

Emona je bila ustanovljena kot strateška postojanka, ki je odigrala pomembno vlogo v številnih vojnah, utrjena z močnim obzidjem in vodnim jarkom. Štela je 5000 do 6000 prebivalcev, večinoma trgovcev in rokodelcev, pa tudi drţavnih uradnikov in vojnih veteranov. Ulice so bile tlakovane. Hiše so bile zidane iz podpeškega kamna, imele so javno kanalizacijo, centralno ogrevanje, bile so ometane z barvanimi stenami in mozaičnimi tlaki. Imela je osrednji trg – forum s trgovinami in gostišči, svetišči in baziliko ter javnim kopališčem. Pred mestom so bile različne gospodarske dejavnosti in druţinske grobnice ob mestnih vpadnicah. Iz več mestnih vrat so vodile glavne poti na zahod proti Navportu in naprej v Italijo, na sever in vzhod proti Celeji in Karniju in na jug proti Sisciji. Emona je bila pomembno zgodnjekrščansko središče s cvetočo trgovino. Mesto je imelo tudi svoje boţanstvo, boginjo Equrno, ki so jo častili na Barju. S propadom zahodnega rimskega cesarstva je propadla tudi rimska Emona.


4 Leta 452 so jo porušili Huni z Atilo na čelu, v času preseljevanja narodov pa je mesto za dolga desetletja zagrnil somrak. Celeja (Municipium Claudia Celeia) - Celje Celje dobi mestne pravice v času cesarja Klavdija leta 46 n. št. Bilo je bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Leţalo je ob reki Savinji, ki je večkrat poplavljala in tudi mesto močno poškodovala, zato je malo dobro ohranjenih predelov. Mesto je bilo kriţišče pomembnih cest, ki so se tukaj stekale z vseh strani. Iz Emone je peljala cesta preko Trojan (Atrans) in Savinjske doline na vzhod proti Petovioni, proti jugu je šla pot po soteski Savinje proti Rimskim Toplicam in čez Savo v Drnovo pri Krškem (Neviodunum) ter na sever proti Virunumu na Koroškem. Glede na pomembno prometno lego je Celeja kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. Imenovali so jo tudi mesto marmorja, saj so bile mnoge zgradbe, spomeniki, nagrobniki in nadstrešja grajeni iz pohorskega marmorja. Najbolje ohranjen ostanek iz rimskega časa je Heraklejevo svetišče na spodnji terasi Miklavţevega hriba. V 2. stol. je mesto doseglo največji obseg in razcvet.

Petoviona (Colonia Ulpia Traiana Poetovio) – Ptuj Petoviona je bila v rimskih časih pomembna vojaška in carinska postojanka med Celejo in Savarijo (Szombathely na Madţarskem). V dveh stoletjih je postal eno največjih mest rimskega cesarstva, nastalo v 1. stol. n. št. Mesto je nastalo na obeh straneh reke Drave; na vzhodnem delu so ohranjena svetišča, tam so bili tudi kopališče, vodovod je bil napeljan iz doline Grajene. Stanovanjske četrti so bile na zahodnem delu vse do Hajdine. Hiše so bile prostorne, okrašene z mozaiki, vrtovi in svetišči, v tem delu so tudi ohranjeni mitreji, ki predstavljajo religijo iz vzhoda rimskega cesarstva, k nam pa so jo prinesli vojaki in popotniki. Na Sp. Hajdini je bila poslovna četrt z delavnicami in poštno postojanko, majhnimi svetišči različnim religijam in tudi v pozni antiki edino v Sloveniji krščansko svetišče. Ta del Petovione je imel napeljan vodovod s Pohorja, nekatere stanovanjske zgradbe so imele tudi lastne vodnjake. Med pomembnejše spomenike tistega časa sodi Orfejev spomenik v središču Ptuja, ki stoji na mestu iz antičnega časa. Nauportus - Vrhnika

V bliţini Celeje je bila ob glavni cesti Emona – Celeja grobnica druţin pomembnejših celjskih uradnikov. Ena takih je bila druţina Spektacij z najvišjim spomenikom čez 8 m. V času velikih selitev, v 5. in 6. Stoletju, je bilo mesto Celeja porušeno.

V antičnih časih je bila Vrhnika trţno in pristaniško naselje, znano pa je bilo ţe v predrimskem času, ko so tukaj ţiveli Tavriski. Ob bregovih Ljubljanice so bila ugotovljena in odkopana rimska skladišča in ostanki utrjenega trţišča. Ob pomembni prometni legi je bil Navport tudi pomemben iz strateškega


5 vidika, kar dokazujejo ostanki zidovja in straţnih stolpov iz sklopa Claustra Alpium Iuliarum na pobočjih nad Vrhniko. Mesto so v 5. stol. uničili Huni. Neviodun (Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum) – Drnovo pri Krškem Naselbina je nastala kot vojaška postojanka, kasneje pa je uprava prešla v civilne roke. Njegovemu razvoju je botrovala ugodna geografska lega na poti med Siscijo in Emono, med katerima sta potekali tako cestna kot rečna trgovska pot. V mestu so bile lončarske in opekarske delavnice, skladišča in trţni prostori, večina za potrebe rečnega pristanišča. Kljub majhnosti pa je Neviodun imel vse udobje nekega velikega mesta: kopališče, vodnjaki, stanovanjske stavbe z mozaiki, vodovod, hipokavsti ter številna grobišča.

Atrans – Trojane so obcestna in carinska postaja na prevalu med Ljubljansko in Celjsko kotlino. Danes je na Trojanah priljubljena točka tranzitnih turistov s slastnimi krofi. Praetorium Latobicorum – Trebnje so obcestno naselje, postojanka za popotnike. V naselju so imeli mitrej in druga svetišča, stanovanja, urejena s kanalizacijo, grobišča so bila zunaj naselja. Colatio – Stari trg pri Slovenj Gradcu je obcestno naselje na poti iz Celeje v Virun na Koroškem.

Rimljani so k nam prinesli veliko novosti V času rimske oblasti na našem ozemlju je prišlo do ţivahne trgovine z ţelezom, ţivino, koţami, medom in zdravilnimi zelišči, ozemlje je gospodarsko in druţbeno napredovalo, iz nekdanjih vojaških taborov so nastajala mesta, v katerih sta bili značilni mestno ţivljenje in mestna kultura. Za širjenje rimskega vpliva so zasluţni najprej trgovci, ki so trgovali na našem ozemlju, kasneje pa tudi vojaki.

Castra – Ajdovščina V 4. stol. je na območju naselja obstajal utrjen vojaški tabor z obrambnimi stolpi Castra Ad Fluvium Frigidum (Ob mrzli reki), ki je sluţil kot cestna postaja na poti iz Italije v Panonijo in na Balkan. V bliţini Vrhpolja je bila leta 394 bitka med Teodozijem I. in Evgenijem, ki jo je dobil prvi in s tem je zmagalo krščanstvo v rimskem cesarstvu. Leta 451 je hunski vojskovodja Atila na pohodu v Italijo postojanko porušil.

Vpliv rimske kulture se je čutil v vsakdanjem ţivljenju, ki se je občutno spremenilo. Vojaki so gradili tlakovane ceste, ki so povezovale pomembnejša mesta in kraje na našem ozemlju, na podeţelju so nastajale vile (villae rusticae), v hišah se pojavijo vodovod, kanalizacija in centralno ogrevanje, druţine so svojce pokopavale v druţinske grobnice – nekropole. Proces romanizacije je prav tako močno vplival na samo razmišljanje ljudi. Pojavi se zasuţnjevanje ljudi, prihaja pa tudi do širšega izkoriščanja naravnih virov (les, ţelezova ruda). Na področju kmetijstva so pri nas začeli uvajati dvoletno kolobarjenje in uporabo pluga, začelo se je krčenje gozdov, izsuševanje močvirij in reguliranje strug, vse z namenom izboljšati kmetijsko izrabo tal in povečati pridelek. K nam so prinesli vinsko trto, pospeševali so oljarstvo in sadjarstvo.


6 Med obrtnimi dejavnostmi pa so bile razvite lončarstvo in kamnoseštvo za gradnjo mest ter rudarstvo zlasti v okolici Bohinja.

Rimljani eradijo zaporni zid

kraški

V 3. stol., ko je bil rimski imperij ţe v krizi zaradi pogostih vpadov barbarov z vzhoda, so na kraških prelazih začeli graditi kraški zaporni zid (Claustra Alpium Iuliarum), ki naj bi varoval Italijo pred napadi. Zgrajen je bil med Julijskimi Alpami in Reškim zalivom, središče pa je bila Castra v Vipavski dolini. Zid je bil visok nekaj metrov, na določeni razdalji so bili straţni stolpi in trdnjave. Ob varovalni vlogi je bil namen tudi usmerjanje prometa na cestne prehode in onemogočanje tihotapljenja.

Bolj podrobno so spoznali potek rimske ceste na našem območju ter pokazali veliko zanimanja za vojskovanje Rimljanov ter vojaško opremo. Vsak je izdelal in okrasil svoj ščit, skupaj pa so na končni prireditvi prikazali posebno formacijo rimske vojske, ţelvo. Tako kot včasih stari Rimljani so se tudi prvošolci poizkusili v risanju in pisanju na vosek.

Pomembnejše trdnjave so bile na Hrušici (Ad Pirum), med Vipavsko dolino in Javorniki, današnja ţupna cerkev na Vrhniki na Hribu kot trgovsko središče med Ljubljansko kotlino in dinarskimi planotami ter središče sistema v Ajdovščini z močno utrjeno trdnjavo in obzidjem. Moţna lokacija trdnjave je tudi Veliki Čentur nad Koprom. Igor Zadravec

Rimljani v 1. razredu Tema o Rimljanih je bila za prvošolce neznana in abstraktna. Spoznavati so jo začeli na predavanju, ki ga je za njih pripravil učitelj zgodovine, g. Igor Zadravec. Veliko informacij so dobili tudi z brskanjem po otroški literaturi. Spoznali so legendo o Romulu in Remu, zgodbo o nastanku Rima.

Staša Hočevar Zajc, Irena Kozlevčar


7

Boji v starem Rimu V starem Rimu je bil boj način ţivljenja. S pomočjo svoje mogočne vojske se je drţava razširila do ne slutenih razseţnosti za tisti čas. Glavni tekmovalni spektakli so bili gladiatorski boji. Skratka kljub velikem kulturnemu in tehnološkemu napredku v tistemu času, je bila kultura boja, v osvajalnem in športnem smislu, eden glavnih elementov takratnega ţivljenja. V delu, ki sva ga izvajala g. Boštjan Srovin in Robi Dragan, sva več pozornosti posvetila vojaškemu treningu in bojnim tehnikam vojakov, ki so pripadali pehoti. Ker se na našem ozemlju Rimljani niso športno udejstvovali oziroma o tej temi ni zgodovinskih zapisov, je bila vojska in njihov način priprave na boje sorodno področje, ki sva ga raziskala. V praktičnem prikazu vojaškega treninga z najbolj pogosto uporabljenimi oroţji sva ţelela pokazati, da vojaški uspehi starega Rima niso bili naključni, pač pa rezultat napornega treninga vsakega vojaka posebej. Ker bi za prikaz kolektivne vojaške taktike potrebovali najbrţ vse učence na šoli, sva se posvetila le individualni vojaški taktiki ob uporabi takratnih vojaških tehnik. Robi Dragan, Boštjan Srovin

Na obisku v Narodnem muzeju Slovenije V petek, 9. 4. 2010, smo nadarjeni učenci OŠ Mirna Peč obiskali Narodni muzej v Ljubljani, kjer smo se udeleţili delavnic Rimska cesta in V gosteh pri emonskem vaščanu. V muzeju smo se razdelili v dve skupini. Prva si je ogledala predstavitev rimske vojske in njihovega oroţja ter opreme. Pred ogledom smo obnovili legendo o nastanku Rima, o bratih Romulu in Remu, ki ju je

vzgajala volkulja. V času rimske republike je bila vojska naborniška, kar pomeni, da je bil vstop v vojsko dolţnost vseh fantov, ki so dopolnili dvajset let. Vojake so delili v štiri skupine glede na starost in gmotno stanje. Borili so se v bojni vrsti, imenovani falanga, pri kateri je bila vaţna številčnost vojakov, kar so pobrali od Grkov. V prvi bojni vrsti so se borili bogati mladeniči, imenovani hastatusi, v drugi bogati, starejši moški, ki so se imenovali princepsi , v tretji pa triari, to so bili starejši, izkušeni vojaki, v zadnji, četrti vrsti pa so se borili revni fantje, ki so se imenovali neliti. Zaradi vedno slabših razmer v vojski so jo reformirali in postala je poklicna, kar pomeni, da so bili vojaki plačani. Vsi so imeli enako opremo in oroţje. Pešaki v rimski vojski so se imenovali legionarji. Rimsko vojsko pa so sestavljali še konjeniki, pračarji, lokostrelci in drugi. V njej je veljala stroga hierarhija. Trideset vojakov oziroma centuriov je vodilo maniple in vsak med njimi je imenoval svojega namestnika. Ta je izbral pomočnika za centurijo, zraven pa še zastavonošo, inštruktorje, oskrbovalce, gradbenike, zdravnike, geslonošo in trobentača. Eno centurijo je sestavljalo od 4500 do 6000 moţ. Vsaka legija je imela svoj znak. Vojaki so nosili tuniko, ki jim je segala do kolen. Čeznjo so imeli ţelezni oklep ali pa srajce iz kovinskih obročkov (ţelezna srajca). Obuli so vojaške čevlje iz usnja, na glavi so imeli čelado in za pasom meč. Vse to smo si ogledali. Za to smo si morali nadeti okavice, saj v muzeju s tem poskrbijo, da stvari ne bi razpadle. Ko je kustosinja vse pospravila, smo odšli iz sobe ter iz kartonskih ščitov, ki nam jih je razdelila, naredili obrambno formacijo, imenovano ţelva. Rimljani so bili veliki graditelji. Zapustili so nam mnogo rimskih cest, amfiteatrov, akvaduktov, viaduktov in pa tudi ostanke rimskih vasi, miljnikov, spomenikov in podobno.


8 Ko smo izvedeli vse o vojski, smo se odpravili spoznat še ţivljenje navadnega Rimljana. Najprej nas je kustosinja popeljala skozi lapidarij, kjer smo si ogledali nagrobnike z rimskimi napisi. Nekaj smo jih prebrali, toda ker je bilo večino besed okrajšanih in zapisani v latinščini, nismo ničesar razumeli. Zato nam je kustosinja besedila prevedla in izvedeli smo, da na njih piše, kdo je umrl, v kateri starosti je umrl… Zatem smo se vsi oblekli v značilno rimsko obleko, togo, da bi se laţje vţiveli v njihov vsakdan. V rimskih časih so togo nosili predvsem ljudje višjih slojev, obleči pa so jim jih pomagali sluţabniki. Tudi mi se nismo mogli sami obleč, zato smo se razdelili v pare, kustosinja pa nam je razdelila dolge kose blaga. Med hojo po hodniku smo si izvedeli, da so bile strele za njih nekaj svetega in da so jih celo pokopavali. Pri enem izmed teh nenavadnih grobov smo se tudi ustavili ter se pogovorili o rimskih bogovih ter njihovih posebnostih. Nato smo si ogledali nekaj tipičnih kipov iz tistega časa. Kustosinja nam je razloţila, da lahko iz stila oblačil, pričesk ter brade razberemo, iz katerega obdobja so kipi. Med ogledom še drugih objektov nam je kustosinja pripovedovala tudi o načinu njihovega ţivljenje. Izvedeli smo, da se je ţivljenje na podeţelju močno razlikovalo od ţivljenja v mestih. Rimska mesta so bila zelo naklonjena javnemu ţivljenju in druţbeni interakciji, zato so veliko denarja namenili za gradnjo javnih prostorov, kot so forum, kopališče, gledališče ... Velika večina ljudi je še vedno ţivela na podeţelju. Ţivljenje tam je bilo zaradi gospodarskih kriz in slabega poloţaja zelo teţko, zato so se mnogi preselili v mesto, kjer so se vključevali v mnoţico brezposelnih. Na podeţelju pa so si bogataši na velikih posestvih postavljali razkošne vile, kamor so se umikali v nevzdrţni mestni vročini. Rimljani so poznali denar v obliki kovancev, ki pa niso bili popolnoma okrogli, saj so jih naredili tako, da so na kose kovine polagali šablono z določenimi vzorci, največkrat s cesarjevo glavo, nato pa so s kladivom udarili po njej. V vsakem kovancu pa je

bilaotočno predpisano razmerje med količino srebra, zlata ali brona v njih. Novci z najmanjšo vrednostjo so se imenovali asi, narejeni pa so bili iz brona. Novci s srednjo vrednostjo so se imenovali denariusi, ki sicer niso bili tako razširjeni kot asi, narejeni pa so bili iz srebra. Po njih se tudi imenuje današnja beseda denar. Kovanci so bili lahko tudi iz zlata, seveda pa ti niso bili tako pogosti. V starem Rimu so verjeli v duhove umrlih, zato so opravljali vsakoletni obred izganjanja duhov, kar smo poskusili tudi mi. Da v muzeju ne bi zganjali hrupa, smo se sprehodili do zunanjega lapidarija. Tam smo si ogledali kamnite sarkofage in miljnike. Ko smo si vse ogledali, smo se postavili v krog, se prijeli za roke, desetkrat zavpili skrivni izrek za izganjaje duhov. Nato so sledile delavnice, kjer smo izdelovali dve tablici iz bakra. Na prvo smo zapisali svoje ime in priimek, na drugo pa imena sedmih prič. Nato smo še vse skupaj speli in tako dobili vojaško diplomo.

V drugi delavnici je vsak izdelal papirnat naglavni lovorjev venec.

Ker nam je na koncu ostalo še nekaj časa, smo si šli ogledat situlo, najstarejše glasbilo na svetu, piščal iz votle kosti mladega jamskega medveda, ter mumijo, imenovano Isahta, ki je edini primerek mumije v Sloveniji. Ker smo o rimski kulturi izvedeli praktično vse, smo se z avtobusom odpravili proti šoli. Ta dan bo vsem ostal v spominu, saj smo izvedeli marsikaj novega in zanimivega. Gordana Kmetič, Slavka Pečjak


9

RIMSKI MILJNIKI IN RIMSKA ŠOLA V tisti del preteklosti, ki so ga pomembno zaznamovali Rimljani, nas je v 5. razredu popeljal časovni trak zgodovine pri pouku druţbe. Tam so učenci spoznavali in pridobivali osnovne informacije o Rimljanih. K nadaljnjemu raziskovanju tega področja pa nas je najbolj pritegnil film o rimskem cesarstvu, ki smo si ga ogledali po zaključku obravnave omenjene učne snovi. Potem smo zbrali vso razpoloţljivo literaturo, poklicali na pomoč ljudi, ki o Rimu še posebno veliko vedo, in skupaj raziskovali …

Obisk v Dolenjskem muzeju V Dolenjskem muzeju smo si ogledali stalno zbirko z naslovom Arheološka podoba Dolenjske, ki nam je s številnimi najdbami oziroma predmeti prikazala ţivljenje v času prisotnosti Rimljanov na naših, dolenjskih tleh.

Dolenjska je prišla pod oblast rimske drţave leta 33 pr. n. št., ko je Oktavijan končal svoj pohod proti upornim Japodom. Sprva je bilo to območje vključeno v provinco Ilirik, cesar Trajan pa je Dolenjsko priključil provinci Zgornja Panonija. Pod rimsko oblastjo je bila opazna gospodarska rast, ki ji je v veliki meri botrovala izgradnja strateške rimske ceste Akvileja (Oglej) – Emona (Ljubljana) – Siscija (Sisak) – Sirmij (Sremska Mitrovica). Ta cesta je bila na Dolenjskem nekakšna predhodnica avtoceste Ljubljana – Zagreb, čeprav je imela za te kraje le tranzitni značaj (Knez, 1991). Ob sedanji gradnji nove avtocestne povezave med Novim mestom in Ljubljano, zlasti na odsekih Bič – Korenitka, Hrastje – Lešnica, Lešnica – Kronovo, Krška vas – Obreţje, so prišle na dan številne nove najdbe. Nas sta najbolj navdušila rimska miljnika, ki

sta bila najdena v Karteljevem. Z učenci smo obiskali grad Grm v Novem mestu, kjer nam je arheolog in konservator mag. Uroš Bavec ob razstavljenih miljnikih povedal vse o njunem odkritju, prevozu in restavriranju. Na prvem miljniku je zapisano, da ga je dal postaviti rimski cesar Antonin Pij, v letu svoje tretje tribunske oblasti (140 n. št.), in sicer na mestu, oddaljenem 21 milj (nekaj več kot 31 km) od rimskega municipija Nevioduna (danes Drnovo pri Krškem). Glede na ta in ostale miljnike Antonina Pija, odkrite v okolici Ivančne Gorice, v Krakovskem gozdu, na Krškem polju, v Skopicah pri Krškem in na Čateškem griču pri Breţicah, sklepamo, da so gradbena dela na tej cestni trasi, ob kateri so postavili tudi miljnike, izvedli med letoma 139 in 141 n. št. V obdobju cesarja Anotnina Pija je rimski imperij dosegel svoj največji vzpon. Ţe pod njegovima naslednikoma Markom Avrelijem in Lucijem Verom je sledila prva velika kriza – makomanske vojne, v katerih so barbarska ljudstva preko našega ozemlja prodrla do meja Italije in opustošila znaten del rimskega imperija. Drugi miljnik je bil ob odkritju prelomljen na dva dela, ki so ju v restavratorskem centru v Ljubljani ponovno uspešno sestavili. Napis na njem je močno poškodovan, črke pa so tudi sicer nekoliko manj kvalitetne kot na prvem. Iz napisa izvemo, da je cesar Septimij Sever skupaj s sinovoma in sovladarjema Karakalo in Geto v letu svoje četrte tribunske oblasti (201 n. št.) dal obnoviti ceste in mostove, poškodovane zaradi starosti, ter da je za izvedbo teh del poskrbel cesarski namestnik Fabij Kilon. Miljnik s podobnim besedilom je bil najden tudi v bliţnjem, pribliţno eno rimsko miljo oddaljenem Mačkovcu, na tej cestni trasi pa je bil ţe osmi.


10

Izdelovanje miniaturnih rimskih miljnikov in nagrobnih llošč

Šola n Starem Rimm Povsem ob zaključku šolskega projekta smo imeli v gosteh učitelja slovenskega in latinskega jezika, gospoda Antona Finka. Učiteljici sva ta dan v uvodu učencem najprej predstavili še eno manj poznano temo iz obdobja Rimljanov, ki se ji do tedaj v našem raziskovanju nismo posebej posvečali, šoli v starem Rimu. Učenci so bili ob podrobni predstavitvi tedanjega šolstva presenečeni, da je šolanje pred tako davnimi časi sploh obstajalo, še bolj pa jih je presenetilo dejstvo, da so se njihovi vrstniki učili na zelo podoben način kot se oni sami, v skupinah, pod mentorstvom učitelja.

Mogočni oklesani rimski kamni in obisk v muzeju so nas spodbudili k poustvarjanju. Fantje so iz mavca izdelovali miniaturne miljnike, dekleta pa so iz gline oblikovale miniaturne nagrobne plošče. Vanje smo ob zaključku projekta vklesali oz. vrezali tudi prve naučene latinske besede.

Ob tem so si gotovo najbolj zapomnili stavek o odnosu med rimskim učiteljem in učencem, ki smo ga (zgolj kot zanimivost) skupaj prebrali iz knjige Juvenal Satire, VII, Antički Rim, Beograd – Ljubljana, 1967: »Za neuspeh učenca je bil vedno kriv učitelj, če pa je bil učenec dober, to vsekakor ni bila učiteljeva zasluga ...«

Učilnica n rimski šoli Po uvodnem spoznavanju šolskega sistema smo se resneje pripravili še na sam pouk rimske šole. Spoznali smo, da je bila rimska učilnica enostaven in skromen prostor (pergula), neke vrste trgovinica za učenje. Svoj obstoj je dolgovala privatni pobudi učitelja (magister), ker se drţava za šolo ni zavzemala. Najpogosteje so učne ure potekale pod milim nebom ali v portiku.

Freska iz Herculanuma nam prikazuje loţo z elegantnimi stebri in v njej otroke, ki sedijo na stolih brez naslonjala in pišejo v naročju. Vidimo tudi učenca, ki ga kaznujejo s šibanjem po zadnjici. Palica je bila pogosto uporabljano sredstvo. Pri latinskih piscih je spomin na učitelja pogosto povezan z dobljenimi batinami v šoli. Magister je bil, kot pravi Horacij, plagosus, kar pomeni, da je bolj verjel v dejanje palice kot pa v prepričljivo moč besede.


11 tablice, s privzdignjenim robom in prevlečene s slojem mehkega voska. Pisalo se je z vrezovanjem črk v vosek, s pisalom iz slonove kosti ali kovine (stilus). Stilus je bil na enem koncu zašiljen, na drugem pa zavit in ploščat, tako da se je lahko ţe napisano zabrisalo in ponovno zgladilo plast voska. Nošnja teh dolgih pisal je bila često nerodna in tudi nevarna, zato so jih vstavljali v futrole (graphiarium ali graphiarium peca). Nebesni globus z zodiakalnimi znamenji, Nacionalni arheološki muzej v Neaplju.

Po zidovih razreda so običajno viseli marmorni reliefi, imenovani ilijadske tablice, ki so predstavljali glavne epizode iz Homerjevih spevov. Včasih, predvsem v dobi cesarstva, so visele na zidu tudi geografske karte tabulae ali formae, ki so jih Rimljani izdelovali po grškem vzoru. Prikazovale so Zemljino površino, ki je bila takrat poznana. Najslavnejša karta, za katero vemo, je bila Orbis pictus, ki so jo po dokumentih, ki jih je zbral Avgust, izdelali pod Agripovim vodstvom. Razstavljena je bila v portiku Pole na Marsovem polju in je imela verjetno kroţno obliko. Poleg občih kart pa so imeli še posebne karte, v katere so bili vrisani tudi glavni proizvodi dotičnega kraja. Mnoge karte so predstavljale tudi nebesni svod. Astrologija in astronomija nista bili jasno ločeni.

Učni lrilomočki n rimski šoli Včasih so zidove pergul krasila poprsja (imagines) pesnikov in pisateljev, počrnela od dima svetilk, s katerimi so si učenci osvetljevali prostor, ko se je stemnilo.Učitelj je priskrbel osnovna učila, poleg kart še tablo za pisanje računov, krogle in kocke za učenje geometrije, učenci pa so s sabo v šolo nosili torbo (capsa ali scrinum), v katero so dali pribor za pisanje in malico. Učbenikov ni bilo, zato so za vajo najpogosteje brali javne napise ali s svitkov. Učenci so pisali na tablice, imenovane cerae ali tabulae ceratae, ki so jih uporabljali sicer vsi Rimljani za beleţke ali pisma. To so bile pravokotne lesene

Stilus in posodica za črnilo.

Na robu tabulae ceratae so bile običajno luknjice, skozi katere so potegnili vrvico in povezali dve ali več tablic in tako dobili neke vrste knjigo z lesenimi stranmi, z obeh strani prevlečenimi z voskom, zunanje tablice, ki so predstavljale platnice, pa so imele vosek le na notranji strani. Za pisanje na papirus ali pergament so uporabljali črno črnilo(atramentum), ki je bilo mešanica smole, sipinega črnila in saj, razredčenih z vodo. Za pisanje naslovov na knjigah so imeli neke vrste rdeče barvilo. Obstajala so tudi različna nevidna črnila, ki so se pojavljala in izginjala, odvisno od postopka in potrebe. Pisalo je bilo v tem primeru ptičje pero (penna), paličica (calamus), zašiljen noţek (scaltrum) ali, kar je bilo redkeje, bronasto pero.

Tabulae ceratae, Muzej rimske kulture v Rimu.


12

Učna mra latinščine Da smo lahko izvedli pravo rimsko učno uro s poukom latinščine, smo seveda potrebovali tabulae ceratae.

S tem smo uspešno zaokroţili svoje spoznavanje preteklosti in zdruţili vse dejavnosti v okviru projekta Rimljani.

Tatjana Kupljenik, Renata Fink Husič

OBISK G. RAZREDU

GAŠPERIČA

V

6.

V torek, 9. 3. 2010 smo v našo druţbo povabili strastnega jamarja in poznavalca rimske kulture, g. Andreja Gašperiča.

Te nam je s skupino učencev modelarskega kroţka izdelal g. Danijel Brezovar, vosek pa je vanje vlil čebelar, g. Milan Šoster. V uvodu učne ure latinščine nam je g. Fink povedal nekaj preprostih značilnosti in pravil latinskega jezika, nato pa je učencem pripravil razlago njihovih imen latinskega izvora. Učenci so svoja latinska imena zapisali na voščene tablice in pri tem kaj hitro ugotovili, v čem imajo prednosti njihovi šolski zvezki in knjige. Svojim prvim latinskim zapisom so seveda hoteli dodati trajnejši pečat od minljivega zapisa v vosek, zato so besedila, ki so si jih zamislili, s pomočjo učitelja Finka najprej prevedli v latinščino, nato pa so jih kar vklesali v svoje izdelane miljnike in ploščice.

Na začetku predavanja nam je predstavil vrsto knjig, iz katerih je črpal snov za predstavitev ţivljenja in dejavnosti Rimljanov v naših krajih. Izvedeli smo veliko o načinu gradnje, še najbolj pa nas je zanimalo vse o rimski cesti, ki je potekala tudi po naših krajih. Povedal nam je, da strokovnjaki domnevajo, da je bila na Sv. Ani postojanka. Znane so tudi Čemše, saj so v peskokopu našli ostanke iz prazgodovine. V Globodolu so odkrili prazgodovinsko najdišče, rimsko nekropolo. Še danes pa lahko v Gorenjem Globodolu na hiši št. 12 občudujemo vzidan nagrobnik. Na Poljanah in v Šentjurju pa so našli gomile in rimski grob. G. Gašperič nam je pokazal rimskih časov, in sicer:

nekaj svojih najdb iz

1. BRONASTO ČEBULASTO peresovine, z okrašeno nogo in zgornjim delom loka. Najdišče: ob jami Koprivnica pri Rdečem Kalu, najdba iz 90-ih let 20. stoletja

FIBULO

brez


13 2. BRONASTI ZVONEC Z ŢELEZNIM KEMBLJEM ima ovalno odprtino in pravokoten nastavek z zanko za pritrditev Najdišče: Vinkov vrh 3. SREBRN NOVEC – GRATIANUS (premera 1,2 cm) Najdišče: Koprivnica pri Rdečem Kalu 4. BRONAST NOVEC – VALENTINIANUS I. (premera 1,9 cm) Najdišče: Koprivnica pri Rdečem Kalu Vse naštete najdbe in še veliko drugih arheoloških predmetov iz ostalih zgodovinskih obdobij si boste lahko ogledali na dan predstavitve našega šolskega projekta. Mojca Ţefran

UČENCI 4. RAZREDA SMO PREHODILI DEL RIMSKE POTI V OBČINI MIRNA PEČ Učenci 4. a in 4. b razreda smo temeljito raziskovali ţivljenje in delo Rimljanov. Zadali smo si kar obširen projekt. Spoznali smo legendo o nastanku mesta Rim, se seznanili z njihovim načinom ţivljenja. S pomočjo različne literature smo se seznanili s kmetijskimi panogami, izvedeli, da so Rimljani pridelovali oljke, pšenico in vinsko trto. Bili so izredni mojstri v gradbeništvu, saj so gradili visoke stavbe. Te so imele ţe oboke in loke. Poznali so svetišča, kopališča, toplice, zabavišča, javna stranišča, ki so bila tudi nekaj

posebnega. Bili so izredni mojstri gradnje akvaduktov, utrdb in cest. Poznali so različne obrti, imeli so mnoge rokodelske delavnice. Pozornost so posvetili tudi učenju, branju, pisanju in umetnosti. Gradili so gledališča, kjer so se odvijale zanimive igre, predvsem komedije. V arenah pa so izvajali konjske dirke in gladiatorske boje. Mnogi so našli svoj uţitek v likovni ali glasbeni umetnosti. Ţiveli so v hišah, v katerih je bil glavni prostor atrij. V njem se je odvijalo celodnevno ţivljenje. Seveda je bil glava druţine oče, mati pa je imela na skrbi vzgojo otrok. Ţenske v Rimu niso bile enakovredne moškim. Otroci so se tudi izobraţevali, hodili so v šole, fantje dlje kot dekleta. Da so Rimljani prinesli napredek tudi na naše ozemlje, pričajo številna mesta, ki so nastala v tem času: od Emona, Petovia, Celeja. Predvsem pa so nas, četrtošolce, zanimale rimske ceste. Natančneje smo si ogledali način gradnje, načrtovanje tras. Ugotovili smo, da so tudi preko Mirne Peči vodile rimske ceste. Najznamenitejša in najmanj raziskana je pot od Trebnjega (Praetorium Latobicorum) preko Mirne Peči in naprej proti Novemu mestu. Prav to smo raziskali mi. Ker pisnih virov o poteku rimske ceste preko Mirne Peči ni, smo se oprli na ustne vire. Naš dobri poznavalec ostankov rimske ceste je postal naš vodič, Alojz Kastelic iz Biške vasi. V začetku aprila (9. 4. 2010) smo se odpravili po ostankih rimske ceste. Traso nekdanje rimske ceste bi sicer lahko prehodili od kamnolom a Vrhpeč, kjer so tudi še vidni ostanki, vendar smo zaradi varnosti (obilica tovornjako v) začeli naš pohod pod Sveto Ano. Cesta je potekala od kamnoloma po trasi sedanje regionalne ceste Trebnje - Novo mesto, po obrobju pečine Zijalo do razcepa za v Jelše. Tu se je pot, po pripovedovanju, razcepila v dva kraka. Ena je vodila preko Jelš, Goriške vasi do Ţuţemberka, kjer je bila znana talilnica ţeleza. Mi pa smo prehodili drugi krak poti, ki je vodil do obrobja Šentjurske gore, naprej proti Selom in Karteljevim in dalje proti Novemu mestu.


14 Naš pohod po rimski cesti smo torej pričeli na obrobju Vrhpeči ali Gradišča, kot ga imenujemo še danes. Od odcepa regionalne ceste smo se podali na vzpetino, od koder se nam je razkril pogled na celotno mirnopeško dolino. Predvsem so nas zanimale Jelše. Gradišče, nekdaj rimska vojaška postojanka, je bilo obzidano z obzidjem. Vemo pa, da Rimljani mrtvih niso pokopavali znotraj obzidja, zato so imeli pokopališče

Na kriţpotju smo se odločili, da izberemo levo krilo in si ogledamo še stari del kamnoloma. Kamen so drobili s kičkom, to je ošpičen kamen za tolčenje kamna. S kamnom so utrjevali ceste. Gospod Kastelic je povedal, da je bil ta kamen tako kvaliteten, da so ga pozneje celo izvaţali z vlakom v Banat.

v Jelšah. Tu so bili menda tudi ogromni hlevi. Prebivalci Jelš so še nedavno tega našli nekaj ostankov iz rimske dobe.

Pot nas je naprej vodila nad ţelezniško progo. Znano je, da so Rimljani za ceste izbirali dokaj raven teren. O tem smo se lahko prepričali tudi mi. Nobene vzpetine, nobene doline. Poti, ki so vodile po dolinah, so se imenovale dule, po hribih pa rute. Kmalu smo prišli do ogromnega gradbišča.

Prav tako izvemo, da so imeli Rimljani zakopano zlato na Gradišču. Ljudski glas pripoveduje, da kdor bi odkopal zlatnike, bi imel nesrečo v ţivljenju oz. bi umrl. Znano je, da je pred nekaj desetletji kmet iz Vrhpeči pri oranju »zadel« ob lonec zlatnikov. Ker je vedel, da ga čaka smrt, če to izkoplje, je zapregel vola in je vol izdrl zaklad. Seveda je vol resnično poginil in tudi kmet ni imel prave sreče v nadaljnjem ţivljenju. Menda je bila nesrečna vsa druţina. Pot smo nadaljevali na kriţpotju, kjer je bila nekoč luţa (kal). Ker je bilo tu veliko ţelezove rude, so jo talili in jo vozili v talilnico v Ţuţemberk. Luţe so sluţile napajanju ţivine, pitju in pranju perila, saj so vodo čistile zelene alge.

Gradijo namreč novo avtocesto, kjer velik del trase poteka po nekdanji rimski cesti. Po dogovoru z gradbinci smo izbrali čas njihove malice, zato prometa skoraj ni bilo. Dokaj varni smo bili. Smo pa najbrţ zadnja generacija, ki se je lahko peš sprehodila po novi avtocesti. Tudi na to smo ponosni. Med potjo nam je gospod Kastelic pokazal še veliko jamo, kjer se je zemlja kar vdrla. To je znak kraškega sveta. Povedal nam je tudi, da je bila nekdaj Biška vas globoko v gozdu. Ko pa je vas uničil poţar, so si vaščani izbrali novo lokacijo, bliţje Temenici. Po novi avtocesti oz. bivši rimski cesti smo prispeli do Dolenje vasi, od koder smo pot nadaljevali proti


15 Postaji. Če bi šli po trasi rimske ceste, bi se nekako končala pri Postaji, skoraj nasproti gostilne Špolar.

ličile s sestavinami na podlagi pepela ali antimona. Nekateri kozmetični pripravki so bili strupeni. Od nakita so nosile veliko prstanov, zapestnic in ogrlic. Nakit je bil narejen iz večinoma cenenega brona, včasih tudi iz stekla. Bogatejše ţenske so si lahko privoščile ogrlice iz kitasto spletenih zlatih ţic ali uhane z dragimi kamni (safir, granat in kalcedon) ali pa zlate prstane s pečatnim kamnom, na katerem je bila podoba kakšne ţivali. Veliko ţensk si je dalo prevrtati ušesne mečice za uhane. Oblačila pa so si spenjale z okrasnimi sponkami (broške).

V drugem delu raziskovanja rimskih cest pa smo obiskali gospoda Barba na Dobju (14. 4. 2010). Tudi on je pravi ţivi leksikon poznavanja rimskih cest pri nas. Pokazal nam je traso ceste, ki je vodila proti Novemu

Učenci 2. razreda smo se vključili v projekt kot raziskovalci nakita v starem Rimu. Ugotovili smo, da so se Rimljani krasili z dragimi kovinami. Ker pa mi te moţnosti nismo imeli, smo se odločili, da bomo nakit izdelali iz DAS mase. Delo je potekalo v dveh etapah. Najbolj smo se zabavali, ko so ogrlice ţe nastajale, saj smo se z njimi kar sami okrasili. Takole pa je izgledalo izdelovanje našega nakita:

mestu. Seveda se je tudi ta razcepila na dva kraka. En krak je potekal proti Goriški vasi in naprej proti Ţuţemberku, drugi pa proti Selom, Karteljevim in naprej proti Novemu mestu. Gospod Barbo je tudi sam našel nekaj ostankov iz rimskih časov. Med drugim je našel podkev, sulico in sekiro.

.

Zdenka Meţan, Mojca Luţar

V 2. razredu smo raziskovali nakit starih Rimljanov Ţivljenje ţensk je bilo v rimskem imperiju teţko. Obravnavali so jih kot drugorazredne drţavljanke, njihova svoboda in pravice pa so bile sorazmerne z njihovim bogastvom. Od njih so pričakovali, da bodo opravljale hišna dela, skrbele za otroke, delale na polju ter se ukvarjale s predenjem in tkanjem. Kljub temu je veliko ţensk segalo po ličilih. Moderna je bila bleda polt, dosegale so jo z nanašanjem krednega prahu ali svinčevega belila. Rdečo okro so uporabljale za rdečilo in roţnate odtenke, oči pa so

Draga Bregar


16

IZDELALI SMO MOZAIKE Večina ljudi pozna mozaike kot obliko umetnosti, ki krasi predvsem tla in stene rimskih stavb. Izraz »mozaiki« prihaja Italije, vendar je ta umetnost obstajala veliko prej, pred rimsko dobo in tudi poznejše kulture in civilizacije so na najrazličnejše načine izdelovale mozaike.

Kakovosti izdelave mozaikov je dosegla vrhunec v Bizantinskem obdobju, ko so umetniki razen tal in sten, krasili še oboke in fasade templjev in palač. Uporabljali so koščke marmorja, naravnega kamna, barvnega stekla ter celo zlato in srebro. Umetniki so upodabljali različne motive iz narave, morja, prizore lova, obraze, vladarje itd. Predvsem pa so jih navdihovali krščanski motivi, ki so v tem obdobju prevladovali. Rimljani so ustvarjali na osnovi te tehnike in vpeljali izdelovanje iz kockic iz naravnega kamna. Za posebne učinke so uporabljali še ţgano glino in steklo. V umetnost izdelovanja so vključili tudi lepilo in malto. Tako so svojim mozaikom neizmerno podaljšali ţivljenjsko dobo in jih lahko še danes občudujemo na tleh in zidovih številnih stavb v različnih drţavah, ki so bile nekoč del rimskega imperija.


17 Rimljani so za izdelovanje mozaikov uporabljali različne sloge in številne motive – od realističnega ponazarjanja vsakodnevnega ţivljenja do preprostih vrtnih mozaikov in od klasičnih upodobitev bogov do dekorativnih vzorcev in geometrijskih okvirov. Ti zgodnji mozaiki so v naravnih barvah materialov, iz katerih so narejeni: siva, rjavkasto oranţna, temno morda in zelena barva ter bela in oker.

Čaša nesmrtnosti Mozaik s simbolno čašo nesmrtnosti - del SVETEGA GRALA, najden talen mozaik starejše cerkve sv. Mavra iz 2. oz. 3. st. novega štetja. Kasneje je cerkev sv. Mavra ostala del prezbiterija t.im. Evfraziane. Ok. 6. stoletju je bila cerkev sv. Mavra do tal porušena. (Eufraziana 4-5 st., Poreč, Hrvaška)

ODKRITI MOZAIKI V POMPEJIH V vmesnem nadstropju muzeja so razstavljeni čudoviti talni in stenski mozaiki. Večina jih je bilo najdenih v Pompejih in zaradi boljših konzervacijskih razmer prinesenih v muzej. Na njih so uprizorjeni portreti, prizori iz vsakdanjega ţivljenja in ţivalskega sveta. Učenci jutranjega varstva in podaljšanega bivanja so pod mentorstvom Petre Kos izdelali semenko z zgornjim motivom.

Tako pa smo delali mi!

To semenko so izdelovali učenci 2. razreda v podaljšanem bivanju pod mentorstvom Simone Ogulin.

Na koncu je semenke uokviril učitelj tehnike in tehnologije Danijel Brezovar.


18

Izdelava talnega mozaika Učenci v 7. razredu so se pri pouku likovne vzgoje pogovarjali o ornamentu. Ugotovili so, da beseda ornament pomeni krasiti. Za ornament je značilna tilizacija, kar pomeni, da pri oblikovanju ornamenta ne izdelamo vseh nadrobnosti, ampak oblike poenostavimo.

Mateja Ancelj, Petra Kos, Simona Ogulin

Izdelava oljenk V rimskih časih so jih uporabljali za razsvetlitev prostorov. V oljenko natočimo olje in priţgemo trak, ki je v olju in gleda skozi luknjo v pokrovu. Pri likovni vzgoji smo izdelovali votlo plastiko. Glino smo dobro pripravili, tako da je bila dovolj navlaţena in premešana. Najprej smo jo premesili, da je bila voljna, enakomerno mehka in brez mehurčkov. Za modeliranje smo uporabili ţlico, modelirke, oster noţ, leseni valjar, mokre krpe in čopič. Oljenko smo začeli oblikovati iz kepe gline (polni volumen), stene smo izdolbli s prsti, nato pa plastiko postavili na desko in s priborom dokončali votlenje. Pokrov smo izdelali s pomočjo mokrih krp in lesenega valjarja. Vse oblikovane oljenke smo okrasili z ornamenti (ritmični, svobodni in figuralni motivi), ki so bili vrezani. Po prvem maju smo oljenke ţgali. Videli jih boste na razstavi.

Ker pa je letošnji šolski projekt Rimska cesta, so uporabili pri ornamentu značilne rimske okraske. Izdelali so ornamente. Izmed teh smo enega izbrali za izdelavo mozaika, ki je postavljen pred vhodom v našo šolo. Gospod Igor Zadravec in gospod Klemen Kramar sta z učenci odšla do reke Save, kjer so nabrali različne savske kamne. Te so pripeljali v šolo. Učenci od 5. do 9. razreda so te kamne razvrstili po odtenkih barv. Učenec Maj Jaklič, gospod Luţar, učitelj Danijel Brezovar in Klemen Kramar, gospod Bogdan Krevs in Aleša smo pripravili teren za naš mozaik. Bilo je zelo naporno. Nato se je začela izdelava mozaika. Kamni so bili v barvnih odtenkih od bele preko sive do črne, redkeje pa v rjavi, zeleni in rdeči barvi. Polagali smo jih na gradbeno lepilo. Mozaik smo izdelovali postopno štiri dni.

Aleša Sušnik Škedelj


19

Rimske štenilke in domine n 3. razredu V tretjem razredu smo se z Rimljani najprej seznanili v knjiţnici, kjer smo si sposodili vso razpoloţljivo literaturo. Knjige smo v razredu prebrali, si ogledali slike in se o Rimljanih naučili veliko novega. Hkrati pa so se nam porajala nova vprašanja o ţivljenju v času Rimljanov. Na vsa nam je odgovoril učitelj zgodovine in geografije Igor Zadravec, ki nas je povabil v zgodovinsko učilnico in nam pripravil zelo zanimivo in poučno predavanje.

vţgali rimske številke, na drugi polovici pa smo števila prikazali s krogi. Ob igri smo hitro usvojili rimska števila in bili pripravljeni na izdelavo ure z rimskimi številkami. Učiteljici sta na večjo leseno desko narisali podlago za uro, učenci pa smo napisali rimske številke in jih s pirografom vţgali v les.

Mojca Starešinič, Milena Rajšel

Kaj so jedli Rimljani? Po premisleku smo se odločili, da šolsko snov o spoznavanju časa in ure, ki jo obravnavamo v tretjem razredu, poveţemo s projektom. Odločili smo se, da bomo poleg navadnih ur izdelali tudi uro z rimskimi številkami. Zato smo najprej spoznali rimske številke do 12, se jih naučili zapisati in z njimi prepoznavati čas. Da bi si laţje zapomnili rimske številke, smo učenci 3. a izdelali domine, učenci 3. b pa igro spomin. Na lesene deščice smo s svinčnikom zapisali navadne in rimske številke. Učitelj Danijel Brezovar nam je pokazal, kako uporabljamo pirograf za vţiganje v les. Vsak učenec je vţgal v eno deščico rimsko številko, v drugo pa ustrezno številko, ki jo uporabljamo mi in nastala je igra spomin. Malo večje deščice pa smo uporabili za izdelavo domin. Deščice smo razdelili na dva dela. Na polovico domine smo

V prvih obdobjih republike je bila njihova prehrana sestavljena iz enostavno pripravljenih, preprostih jedi: ţitaric, sočivja, jajc, mleka (kozjega in ovčjega), iz katerega so delali jogurt (odišavili so ga s timijanom, origanom ali meto), in sadja (agrumov takrat še niso poznali). Ko so dosegli višji standard, so se spremenile tudi njihove navade v prehranjevanju, vsaj pri bogatih. Na njihovi mizi so bile vse pogosteje eksotične in redke jedi iz najbolj oddaljenih krajev: morski sadeţi, eksotično sadje, izbrane jedi - fazani iz Gvineje, petelini iz Perzije, pavi iz Indije, srnjaki iz Epirja, tune iz Črnega morja, ostrige iz Taranta, dagnje iz Grčije in drozgi iz samostana v bliţini Aten. Ob hrani so pili najbolj cenjena vina. K vsem jedem so radi dodajali razne priloge in omake, predvsem iz rib, in tako pomešali ostre in sladke okuse. (J. Espinós – P. MasiáD. Sánchez – M. Vilar; Kako so ţiveli Rimljani; Karantanija; Ljubljana 2000; str. 76) Kdaj so jedli Rimljani so jedli trikrat, največkrat štirikrat na dan. Poznali so zajtrk, kosilo, malico in večerjo. Okrog sedmih ali osmih zjutraj so pojedli ne preveč obilen zajtrk na osnovi kruha in olja (ali vina), medu, sira in sveţega ali suhega sadja. Za opoldansko kosilo


20 so imeli sveţe in suho sočivje, ribe, jajca, gobe in sezonsko sadje. Malica sredi popoldneva je bila razširjena predvsem pri kmetih, ki so morali delati poleti od zore do mraka. Glavni obrok je bila večerja, pri kateri se je ob koncu dneva zbrala vsa druţina. Ko so proslavljali rojstni dan, rojstvo ali poroko, so k obedu povabili svoje prijatelje. Za Rimljane so bili pogovori ob mizi med večerjo eno največjih zadovoljstev v ţivljenju. Najbolj običajne jedi, ki so jih jedli zvečer (pri mizi so sedeli le člani druţine), so bile solata, trdo kuhana jajca, por, zdrob in fiţol s prekajeno slanino, za poobedek pa grozdje, hruške in jeseni pečen kostanj. Ob prazničnih dneh, ko so povabili goste na večerjo, je bil jedilnik bolj izbran in obilnejši. Ob takih priloţnostih je bila slavnostna večerja razdeljena na tri obroke: predjed, prvo jed in poobedek. Predjed so servirali pred večerjo. To so bile največkrat jedi, ki so vzbujale tek: melone, solate, tunina, jedi iz sesekljanega mesa, artičoke, gomoljke, ostrige in soljene ribe. Pili so pijačo mulsum (med v vinu). Za glavno jed so servirali različne jedi iz mesa in rib (te so Rimljani še posebno oboţevali),pripravljene na izbran način. Jedi so zalili z velikimi količinami vina. Zadnji obrok je bil poobedek. Jedli so sadje, sladice, datelje, rozine, vmes pa si neštetokrat nazdravili. (J. Espinós – P. Masiá- D. Sánchez – M. Vilar; Kako so ţiveli Rimljani; Karantanija; Ljubljana 2000; str. 77-78) Kako so jedli Pojedine so bile predvsem druţabnega značaja. Gostje so največkrat prišli ob določeni uri. Vsakega je ob prihodu sprejel suţenj, ki mu je ponudil toplo odišavljeno kopel ali kopel za noge. Potem ga je pospremil v prostorno dvorano, kjer je bilo razstavljeno vse posodje, ki naj bi ga pri banketu uporabljali: srebrni kroţniki in posode, kristalne ali zlate kupe, okrašene z dragimi kamni ali fino izdelane s posebno steklopihaško tehniko. Značilno za to tehniko je, da se steklo vpihali v kalup, v katerem so bili vrezani okraski, ki so se nato pojavili kot relief na zunanji strani steklenih posod. Gostje so vstopili v jedilnico, imenovano triclinium (triklinij – zaradi treh leţišč okrog mize), se udobno namestili na svoja mesta in si umili roke v skledicah za umivanje, ki so jim jih ponudili suţnji.

Gostje so se udobno namestili na tri leţišča, ki so bila razporejena okrog treh stranic jedilne mize (ena stranica je ostala prosta za streţnike), ali na neke vrste posteljo polkroţne oblike, imenovano stivadium. Vino je bilo nepogrešljivo, če je gostitelj ţelel, da bosta večerja ali banket uspela. Pripravljali so ga suţnji, za uglednejše goste se je seveda našlo boljše vino kot za tiste manj prestiţne. Pili so ga toplega tako kot skoraj vse pijače. Vino, pomešano z medom (mulsum), so servirali kot aperativ pri predjedi. Ker so vino hranili v vrčih in amforah, zapečatenih s smolo ali miro, ni bilo nikoli bistro, zato so ga morali precediti. (J. Espinós – P. Masiá- D. Sánchez – M. Vilar; Kako so ţiveli Rimljani; Karantanija; Ljubljana 2000; str. 79) Gospodar je za streţbo izbral najbolj postavne suţnje, ki so se znali lepo obnašati. Suţnji so nosili dolge lase, v katere so si gostje brisali roke. Najbolj prikupni so natakali vino ( ki ga zaradi visoke vsebnosti alkohola niso nikoli pili čistega, temveč so ga redčili z vodo), servirali jedi in gostom rezali hrano na majhne koščke. Drugi suţnji, preprosto oblečeni in obriti, so nosili jedi z mize in pobirali odpadke jedi s tal. Vsak povabljenec je na banket pripeljal svojega suţnja, ki je bil med pojedino ob gospodarju in vedno pripravljen pomagati, če je gospodar preveč popil ali pojedel. Suţenj, ki je obvladal pravila obnašanja, je na zahtevo svojega gospodarju skrbel za pravilen potek slavnostne pojedine. (J. Espinós – P. Masiá- D. Sánchez – M. Vilar; Kako so ţiveli Rimljani; Karantanija; Ljubljana 2000; str. 80) Kje so jedli Bogatejši so imeli v svojih prostornih hišah dve jedilnici, zimsko in letno. Mizo, za katero so servirali večerjo, so slavnostno pogrnili v eni ali drugi glede na letni čas. Včasih so jedli tudi na vrtu, pod brajdo vinske trte ali kovačnika. Mizo so pogrnili z razkošnim prtom. Tako je hišni gospodar hotel pokazati svoje bogastvo in ugled. Na mizo so postavili posodo in izredno skrbno pripravljene jedi. Mizo je s prtom pogrnil gospodar sam, njegovi gostje so morali prinesti s seboj prtiče, v katere so si brisali roke, usta in pot z obraza. V čiste prtiče so ob koncu pojedine zavili dobrote, s katerimi jih je gostitelj pogostil. Rimljani pri jedi niso uporabljali vilic, temveč so hrano nosili v usta s prsti desne roke, medtem ko so si


21 z levo pridrţali kroţnik (globok ali plitev). Kozarci za vodo in vino so bili bogato okrašeni.

Očitno res velja: Fortes fortuna adiuvat. (Drznim pomaga sreča.)

Največkrat so večerjo zaključili z zdravico bogovom, ki so jih zaprosili, naj ščitijo vse povabljene, cesarja in drţavo.

S svojim zgledom si je pridobil vdanost vojakov. Ab imo pectore. Vdani so mu bili (… iz dna srca.) Njihovo srčnost in častihlepje je obudil in vzgojil Cezar najprej s tem, da ni varčeval s povišanji in nagradami. Tako je pokazal, da bogastva, ki mu ga je vsipala vojna v naročje, ni kopičil za osebno potrato in lahkoţivost, ampak da je leţal plen pri njem dobro spravljen, ker ga je imel za skupno last armade in plačilo za hrabrost. Poleg tega si je pridobil srca zato, ker mu ni bila nobena nevarnost prevelika in ker je delil z ljudmi sleherni trud in napor.

Izbrali so tudi kralja gostije. Zmagovalec je bil največkrat hišni gospodar, ki je skrbel, da so bili gostje dobro postreţeni in da se niso napili. (J. Espinós – P. Masiá- D. Sánchez – M. Vilar; Kako so ţiveli Rimljani; Karantanija; Ljubljana 2000; str. 81- 82)

Petra Kos

LATINSKI IZREKI V sredo, 17. februarja 2010, so nadarjeni učenci tretje triade prisluhnili gospodu Mitji Sadku. Zgodovinar in filolog je zaposlen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v enoti za Dolenjsko in Belo krajino. Po kratkem uvodu, v katerem je učencem nazorno prikazal ţivljenje v antičnem Rimu, je g. Sadek učencem pojasnil nekaj najbolj znanih latinskih izrekov. Avete Romani! (Pozdravljeni Rimljani!) Tako so za časa Rimskega cesarstva naslavljali svoje ljudstvo veliki vodje. Med najbolj znane rimske vojskovodje in drţavnike zagotovo sodi Gaj Julij Cezar. Kljub slabemu zdravju in šibkemu telesu se je izkazal z neverjetnim pogumom, iznajdljivostjo in bistrim umom. V njegovem ţivljenju ni bilo dneva za katerega bi rekel: Diem perdidi. (Izgubil sem dan.) Cezarjev politični vzpon je bil hiter. Mnoţicam se je znal prikupiti z laskanjem, vojaškim veteranom pa z zemljiškim zakonom, s katerim jim je podelil v last drţavna zemljišča. Kot konzul je v sedmih letih osvojil Galijo (današnjo Francijo) do reke Ren. Premagal je bojevita keltska plemena. Zgodovinar Plutarh poroča, da Cezar ni bil samo dober strateg, ampak tudi neustrašen vojskovodja, ki je večkrat iz popolnoma brezizhodnih poloţajev izbojeval zmago.

Oblast v Rimu pa se je ustrašila njegove vojaške moči in priljubljenosti. Politični tekmeci v senatu so se zbali, da bo zrušil republikansko ureditev in postal samodrţec. Ko se je vračal v Rim, so od njega zahtevali, naj pri reki Rubikon, ki je takrat delila province od prave Italije, razpusti svoje legije. Po zakonu je to moral storiti vsak vojskovodja. Cezar je po daljšem premisleku kljub temu s svojimi legijami prekoračil Rubikon in ob tem svojo nepreklicno odločitev pospremil z znamenitimi besedami: Alea iacta est! (Kocka je padla!) Tako je leta 49 pr.n.št. začel drţavljansko vojno s Pompejem. S svojimi nasprotniki se je bojeval v Španiji, na Jadranskem morju in v Grčiji. Osvojil je tudi takrat najbolj bogato drţavo Egipt in se zaljubil v egipčansko kraljico Kleopatro, ki mu je rodila sina Cezariona. Zmage na bojiščih je izbojeval zelo hitro. Eno med njimi je opisal z besedami: Veni, vidi, vici! (Prišel, videl, zmagal!) V rimu pa so medtem njegovi nasprotniki pletli zaroto. 15.marca leta 44 pr.n.št. so ga v senatni zbornici prebodli z ostrimi pisali. Med zarotniki je Cezar prepoznal tudi prijatelja Bruta, ki mu je neizmerno zaupal. Preden se je v smrtnih ranah zgrudil, mu je očitajoče vzkliknil svoje zadnje besede: Et tu, Brute! (Tudi ti, Brut!) Ali ne bi na tem mestu veljal pregovor: Amicus fidus rorus. (Zvest prijatelj je redek.)? Da, vendar ne pozabi, da v ţivljenju nikdar ne smemo opustiti upanja Dum vita est, spe sest. (Dokler je življenje, je upanje.) Mateja Kocjan, Greta Kastelic


22

MNENJA OTROK O RIMLJANIH IN VTISI O PROJEKTU 1.

razred

O Rimljanih sem se naučil, da so imeli revni grda oblačila, bogati pa lepa. (Matej Cesar) Všeč so mi bile njihove sponke za lase, prstančki in broške. (Anja Cegnar) Zanimivo mi je bilo, da so se v arenah tepli za zabavo. (Nejc Gašperič) Všeč mi je bilo, ko sem risal v vosek tako kot včasih Rimljani. (Nejc Papeţ) Prej nisem vedela, da je ena gospa rodila otroka pa so jo potem ubili in je za njena otroka volkulja skrbela. (Zala Bobnar) Zanimivo mi je bilo, da so k puncam v grob dali nakit, ki so ga nosile, ko so bile še ţive. (Valerija Dragan) Spoznala sem, da so kakali in se pogovarjali na posebnih straniščih. Pa še to, da so bili bogati lepo oblečeni, tisti, ki pa niso bili bogati, pa niso bili lepo oblečeni. (Julia Verhovec) Jaz sem pa izvedela, da so se po kopanju namazali z oljem. (Nuša Rapuš) Zanimivo mi je bilo, da je tisti deček Romul ustanovil mesto Rim. Gradili so ceste in vodovod tako, da so pod zemljo dali cevke. Poredni so se bojevali v arenah, ker so izstopili iz vojske. (Ula Parkelj) Za zabavo so se tepli, če se pa kdo ni hotel, so mu pa glavo odsekali. (Katja Štamcar) Prej nisem vedela, da so Rimljani gradili ceste. (Kaja Ţagar) 2.

razred

Bili so dobri bojevniki. Imeli so lep nakit. (Nejc Koračin) Imeli so oroţje. Imeli so visok zid. (Simon Saje) Naredili so visok zid. Bili so dobro vojščaki. Znali so narediti dober nakit. (Alen Erpe) Rimljani so bili zelo iznajdljivi. (Ţan Gašperič)

Bili so gladiatorji. Prevzeli so veliko mest. (Lara Simonič) Rimljani so močni in pogumni, prijazni. (Sara Saje) Rimljani so gradili dobre ceste. Bili so vojščaki. Iz slonove kosti so delali glavnike. (Ţan Verce) 3.

razred

Rimljani so bili zelo zanimivi prebivalci. Bili so zelo napredni. Imeli so vodovod in kanalizacijo. Ustanovili so mesto Emona, ki se danes imenuje Ljubljana. Njihove hiše so bile zgrajene iz ilovice in pokrite z opeko. (Tajda) Zelo zanimivo in grozno se mi je zdelo, da so Rimljani ljudi privezali na drevo in pustili, da jih poţre lev. (Teja) Rimljani so za nas pomembni zato, ker so nam zapustili nekaj dragocenih stvari. To so ostanki cest, ki so jih gradili, rimske številke, ostanki rimskih toplic in rimski denar. O Rimljanih sem si zapomnila tudi to, da so se bojevali v areni in da je pri vsakem dvoboju nekdo umrl. (Maša Mihelič) Najbolj me je presenetilo, ko sem slišala, da so nam pustili veliko ostankov (ceste, denar, ostanke mest). Zapomnila sem si ime Julija Cezarja in da so se gladiatorji borili z ljudmi in ţivalmi. (Ema Parkelj) O Rimljanih vem, da so bili dobri vojaki in da so osvojili veliko ozemlja. Med bojem so se pred napadom zavarovali tako, da so iz ščitov naredili ţelvo. Če so bili poročeni, se niso smeli bojevati. (Domen Matoh) Pri projektu mi je bilo všeč, ko smo spoznali rimske številke ter izdelali igrico spomin. Številke smo vţgali v lesene ploščice. (Eva Kolenc) Rimljani so za nas pomembni zato, ker so pri nas gradili ceste. Rad sem poslušal legendo o Romulu in Remu in kako so se gladiatorji bojevali v areni. Najbolj me je presenetilo, da so Rimljani ţe imeli bazene. (Martin Zajc)


23 4.

razred

Po sledeh rimske ceste smo odšli,

RIMLJANI

da spoznali smo

V času rimskega cesarstva

kakšne ceste bile so nekdaj.

so lepe stolpnice gradili

Delali plakate smo:

in jih s stebri okrasili.

Zgodbo o Remu in Romu,

So zlato, srebro kovali

rimske ceste, običajno rimsko mesto

in se zanj vojskovali.

in navadna rimska hiša.

Trdne ceste so gradili,

So plakati lepi nam nastali,

se s konji po njih podili,

mi pa veliko koristnega se naučili.

nato v bazene so skočili,

(Neţa Kastelic)

da telo so si osveţili.

Na poti po rimski cesti sem izvedel, da je cesta potekala po ravnini in da so Rimljani podrli vse, kar jim je bilo napoto pri izgradnji trase. (Matic Koračin)

Po sledeh rimske ceste tudi mi smo šli,

Najbolj mi je bilo všeč, ko je gospod Kastelic povedal, da so luţe uporabljali za pitje, pranje in napajanje ţivine. In da se je luţa imenovala kal. (Zala Zupan)

da smo spoznali, kako ţiveli so nekdaj. To zanimivo je še sedaj. (Neţa Kastelic) Izdelali smo plakate. Izvedeli smo, da so Rimljani nosili ogrinjala, bili so delavni, imeli so drugačna orodja, kot jih imamo danes. Tudi posode so delali sami. Tudi mi smo se sprehodili po rimski cesti. Zelo mi je bilo všeč. (Anja Smerke) Všeč mi je, da so bili Rimljani dobrega srca. Rimljani so branili našo drţavo. Bili so tudi zelo pogumni. (Andraţ Cesar) Všeč mi je, da so Rimljani pokopavali ljudi v moji vasi Jelše. In tudi, da so ţiveli na Dolenjskem. Zelo všeč mi je ţivljenje Rimljanov. (Nuša Gabrijel) O Rimljanih sem se v teh dneh naučil veliko. Izvedel sem, da so ţiveli skromno, imeli so velike druţine, bili so pametni. Najbolj si bom zapomnil rimsko cesto. Učiteljica me je izbrala, da sem šel tudi na Dobje h gospodu, ki veliko ve o Rimljanih. Plakate smo izdelovali v skupinah. Res je bilo zanimivo. (Sašo Brudar)

Zanimivo mi je bilo, da se je luţam reklo kal. Pa tudi to, kar nam je povedal gospod Barbo na Dobju. Povedal nam je tudi, da je nekega dne kopal na njivi in našel podkev. Najbrţ je bila od rimskega konja. (Ines Saje) Izvedela sem, da se je luţam reklo kal, po tem tudi ime Mali in Veliki Kal. Rimljani so ljudi pokopavali v ţarah izven obzidja. Vasi so nastale tam, kjer so bile luţe. Vodo iz luţ so uporabljali za pitje, pranje in napajanje ţivine. Rimljani pa so ţe poznali vodovod. (Nuša Avguštinčič) Imeli smo pohod po rimski cesti. Gospod Lojze nam je povedal, da so bili Rimljani veliki gradbeniki. Gradili so ceste, mostove, vodovode,… In, kjer zdaj gradijo avtocesto, je bila nekoč rimska cesta. (Sebastjan Saje) Projekt o Rimljanih mi je bil zelo všeč, saj me Rimljani ţe od nekdaj zanimajo. Zapomnil sem si, da je bilo na Sveti Ani ali Gradišču mnogo rimskih vojakov, da je bila tu rimska vojaška postojanka. In še veliko več zanimivih stvari. (Sandi Kumer) Imeli smo pohod po rimski cesti. Gospod Kastelic nam je povedal, da je tekla rimska cesta po gozdu in po delu njene trase gradijo današnjo avtocesto. Na Postaji smo se poslovili od gospoda Lojzeta in odšli proti šoli. (Aljaţ Kolenc)


24 5.

razred

O Rimljanih vem, da so pribliţno 500 let vladali celi Evropi, Mali Aziji in severni Afriki. Bili so zelo dobri graditelji cest, mest, kanalizacije, vodovodov, imeli so mogočno vojsko in bili so vraţeverni. Mislim, da so bili zelo napredni, organizirani, hkrati pa tudi nasilni. V času projekta sem izdeloval rimski miljnik iz mavca, lovorjev venec, vojaško diplomo ter obiskal dva muzeja, Dolenjski muzej in Narodni muzej Slovenije. Naučil sem se, kako je ţivel emonski meščan in predvsem veliko spoznal o tem, kako mogočna je bila rimska vojska. Menim, da se pri takem projektu veliko naučiš! (Matjaţ Bevc) O Rimljanih vem predvsem to, da so imeli zelo dobro organizirano vojsko, veliko drţavo in da so znali uţivati, zlasti v hrani. Mislim, da so imeli Rimljani lahko in veselo ţivljenje. Razen vojakov, ki so vojski sluţili skoraj 20 let, potem pa so dobili denar in zemljo. V času projekta sem obiskal tri muzeje, o njih sem veliko novega izvedel tudi v šoli, pri pouku in ko smo si ogledali film o Rimljanih. Naučil sem se, da se je v ţivljenju vedno potrebno boriti za preţivetje, a je treba hkrati tudi uţivati v ţivljenju. O šolskem projektu menim, da je zelo dober, ker sem se v njem naučil veliko novega. (Aljaţ Jarc) Vem, da so bili pri nas od 100 do 500 let v starem veku, da so imeli napredno vojsko in da so vojaki znali med drugim tudi graditi ceste ter da so morali vsi moški v vojsko in so imeli res teţko ţivljenje. V okviru projekta sem izdelala rimsko nagrobno ploščo, miljnik, krono, ki so jo nosili zmagovalci, in diplomo, ki so jo prejeli vojaki, ko so odsluţili vojsko. Naučila sem se, da so bili Rimljani zelo spretni, imeli so zelo napredno vojsko, ki je osvojila skoraj vso Evropo. Menim, da so bili tisti, ki so nas poučevali o Rimljanih, zelo uspešni, saj je bilo zame vse zelo zanimivo in poučno. (Tjaša Stopar) O Rimljanih vem, da so ţiveli v starem veku in da so naše ozemlje osvojili pred 2000 leti. Pri nas so zgradili

številna rimska mesta in trdne, ravne ceste. Mislim, da so bili res izjemni borci, graditelji in osvajalci ozemelj. Izvedel sem, da so za seboj pustili veliko sledov svoje kulture in svojega pestrega ţivljenja. O šolskem projektu menim, da je bil izredno zanimiv, poučen, saj smo izvedeli veliko različnih stvari. (Simon Kebelj) Rimljani so imeli v oblasti tudi ozemlje današnje Slovenije. Imeli so zelo veliko vojsko, ki so jo morali moţje sluţiti kar 19 let. O vojakih, legionarjih in tudi o vseh Rimljanih na splošno mislim, da so bili zelo mogočni in da so imeli zelo pestro ţivljenje. V času projekta sem obiskal dva muzeja, kjer sem spoznal veliko novega, česar se nismo naučili pri urah. Ogledali smo si tudi film o Rimljanih. Naučil sem se, da se je treba boriti za svojo domovino tako, kot so Rimljani ščitili svoje ozemlje. O šolskem projektu menim, da nam je zelo dobro predstavil zgodovino Rimljanov, zato sem se tudi veliko naučil. (Matej Vodnik) Rimljani so ţiveli v starem veku. En njihov vojak je imel na sebi opremo, ki je tehtala skoraj 50 kg. Najbolj zanimivo, kar sem se naučila je bilo to, da so sluţkinje delale omako, ki je imela na dnu različna zelišča, potem ribje glave, moţgane in ribja jetra, na vrhu pa tri palce soli. Mislim, da so imeli Rimljani zelo teţko ţivljenje. Naučila sem se, da če so kaj uspešno naredili, so dobili plošče, s katerimi so odšli v drugo deţelo, kjer so si prisluţili del te zemlje, na kateri so potem ţiveli. Pri projektu smo izdelovali krono in lovorov venec. Zelo mi je bilo všeč vse, kar sem novega izvedela o Rimljanih. (Petra Zupan) Rimljani so ţiveli v starem veku. Bili so odlični pri gradnji cest, hiš … Imeli so tudi močno rimsko vojsko. O njih mislim, da so bili nekaj posebnega in da so nas s svojimi navadami veliko naučili. Najbolj zanimive, kar sem spoznala v času projekta, so bile rimske navade in oprema rimskega vojaka, legionarja. (Jera Ţagar)


25 6.

razred

Rimljani so v boju naredili ţelvo iz svojih oklepov. Tako so se varovali pred sovraţniki. (Petra Saje) Rimljani so se iz majhne drţavice razvili v veliko in pomembno civilizacijo, ki je osvojila skoraj vso Evropo. Propadli so zaradi vojn med seboj in zaradi vpadov Sasov, Hunov, Gotov… Vojne ujetnike, morilce, tatove so izurili v gladiatorje, da so se borili med seboj za zabavo bogatih. (Aljaţ Kolenc) Rimljani so ţiveli v domusih. Oblečeni so bili v tunike, obuti pa v sandale. Vsak Rimljan je imel tri imena, ţenske pa le dva. (Tjaša Barbo) Rimljani so zavzemali mesta in ubijali ljudi, ki so branili ta mesta. Rimljani so bili zelo ustvarjalni, da bi izkazali moč mesta in vladarja. Rimljani so ţe imeli kanalizacijo in vodovod. (Jure Barbo) Rimljani so bili dobri kuharji, ker so ugotovili, da se peče in kuha. (Gašper Ţagar) Rimljani so bili zelo pametni, saj so naredili akvadukte (mostovi z vodovodi), ceste z odtoki in vozove, katapulte in ostale neverjetne izume. (Aleš Matoh) 8.

razred

Rimljani so mi všeč, ker so bili za njihov čas zelo iznajdljivi, kako so ţiveli. Všeč so mi njihovi izumi (npr. akvedukt). O Rimljanih vem, da so bila osnovna ţivila sadje in zelenjava, oreščki, občasno so jedli meso. Bogati Rimljani so imeli steklene, srebrne in bronaste kroţnike. (Ema Jakša) Rimljani so mi všeč, ker so bili zelo napredni v arhitekturi za tiste čase. Gradili so ceste, kanalizacijo, toplice… Rimsko cesarstvo je bilo zelo mogočno, zavzeli so skoraj vso Evropo. Dečki so se učili za vojščake, deklice pa za gospodinje, matere, dobre ţene. Glavni v cesarstvu je bil cesar. Bili so mogočni vojščaki in kadar so se bojevali, so vzbudili strahospoštovanje. (Sara Makše) Rimski imperij je obsegal Sredozemlje. Pri njih mi je všeč način gradnje, saj so bili zelo napredni. Imeli so debele in votle zidove, da so imeli toplo v hišah. Všeč so mi tudi akvadukti, ker jim ni bilo treba po vodo hodit daleč. Iz njihovega jezika latinščine je prišlo veliko slovenskih in angleških besed. (Ţan Pirnar)

Meni so Rimljani všečni, ker mi je zanimiv njihov način oblačenja. Posebej zanimiva mi je njihova obutev. Sandali, ki so jih nosili pred okoli 2000 leti, so spet moderni. Tudi njihova kultura in način ţivljenja se mi zdita zanimiva, zato sem zelo vesela, ker raziskujemo in se vţivljamo v njihovo ţivljenje. Carji so mi, ker so gradili ceste, razkošne stavbe in druge objekte, ki so se ohranili do danes. Imeli so zanimiva imena in običaje ter izjemno vojsko. Ampak z Rebeko meniva, da so bili pajaci, ker so napadali Galce. Enkrat se bomo preimenovale v Jasminix in Rebekix (v podporo Galcem). (Jasmina Ilar) Rimljani so mi všeč, najbolj njihov način oblačenja in njihovi čevlji. Veliko cest so zgradili in zgradb, ki stojijo še danes. Všeč mi je to, da so jedli leţe, pa velikooooo sadja. Ni mi pa všeč njihovo bojevanje. Bili so zelo iznajdljivi, za obrambo so naredili ţelvo z oklepom. (Patricija Barbo) Rimljani so mi všeč, še posebej bogati, ker so jedli leţe ter s prsti, jedli pa so tudi veliko sadja, ki ga v naši hiši primanjkuje. Bili so veliki graditelji, saj so zgradili rimske ceste, akvadukte, razne spomenike in druge stvari, ki so se ohranile do danes. Ni mi pa všeč njihova vojna taktika, falanga, ker so ţrtvovali veliko vojakov, samo da bi zmagali. (Alenka Bobnar) Rimska cesta Tako prostrana, tako ravna, si edina ti, najlepša, domača, nevarna kakor kača, s potom narejena, z veseljem poloţena. (Aljaţ Pungerčar)


26 9.

razred

Menim, da so bili zelo pomembni za nas, saj so bili ţe v svojem času zelo napredni na področjih kot so: vojska, promet, gradbeništvo, diplomacija itd. (Damjan Šuštar) Pri slovenščini smo imeli eno besedilo, ki govori o zgodovini higiene. Iz tistega besedila sem si zapomnila, da so ţe imeli terme in kopališča. (Anja Hočevar) Rimljani so bili po mojem mnenju zelo razviti za njihov čas. Zapustili so nam ceste, v vojski so uporabljali oklep, ki je bil gibljiv. Zapustili so nam veliko pregovorov. (Miha Papeţ) Največja poznana osebnost rimskega časa je bil Julij Cezar, ki je bil dosmrtni diktator. Ustanovitelja Rima sta bila Romul in Rem. Pribojevali so si skoraj vso Evropo, jugozahodno Azijo in severno Afriko. Imeli so gladiatorske igre v Koloseju, ki je bil gledališče, arena. Naredili so velik napredek, njihovo pisavo (malo spremenjeno) uporabljamo še danes. (Ţiga Verce)


27


ŠOLSKO LETO 2009/2010

Rimske ceste  

Bilten projektnega dela o rimskih cestah. OŠ Mirna Peč, 2010.

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you