INTRAKTIVNA PUBIKACIJA OB 90 LETNICI OŠ VALENTINA VODNIKA by VALENTIN VODNIK

90 + 200 90 let Osnovne ĹĄole Valentina Vodnika in Vodnikovo leto

Ljubljana, 2019

Vodnik (90 + 200) INTERAKTIVNA PUBLIKACIJA

Izdala: Osnovna šola Valentina Vodnika Glavna in odgovorna urednica: Nataša Arčon Triler Uredniški odbor: Andrea Knežević Robert Pavli Tehnična pomoč: Valerija Japelj Damjana Potočnik

Gordana Gorjanc Vesna Branica Urednik fotografije: Robert Pavli Oblikovanje naslovnice: Andrea Knežević Robert Pavli Vizualna podoba publikacije: Andrea Knežević Lektoriranje: Sabina Rančigaj Oblikovanje in priprava za tisk: Ivo Prijatelj

Tisk: ARTPRO d.o.o.

KAZALO BESEDA RAVNATELJICE OB JUBILEJU ............................................................................................... 4 NAŠ VODNIK Z IMENOM STOJI .................................................................................................... 4 KRIŽANKA ....................................................................................................................................... 6 ZGODBA VODNIKOVEGA SPOMINA ................................................................................................ 8 POVZETEK KRONIKE NAŠE ŠOLE (1929–2019) .............................................................................. 8 PRVIH OSEMDESET LET (1929–2009) ........................................................................................... 9 DESET ZADNJIH LET (2009–2019) ............................................................................................... 13 OSMEROSMERKA.......................................................................................................................... 20 UGANKE ZAVOZLANKE ................................................................................................................. 21 UČITELJ V VODNIKOVIH ČASIH IN DANES ..................................................................................... 23 PROJEKTNA NALOGA ................................................................................................................ 23 VODNIK DANES ............................................................................................................................. 36 VODNIK – ŠPORTNA ŠOLA ......................................................................................................... 36

ŠPORTNA ŠOLA – OSEBNI POGLED ............................................................................................ 37 VODNIK – NARAVOSLOVNA ŠOLA ............................................................................................ 39 VODNIK – KULTURNA ŠOLA ...................................................................................................... 43 VODNIK SKOZI OTROŠKE OČI........................................................................................................ 49 ŠOLA DANES IN V PRIHODNOSTI .............................................................................................. 49 VODNIK PO VODNIKU.....................................................................................................................57 ŠTEVILNI OBRAZI VALENTINA VODNIKA ................................................................................... 57 VODNIK - ČLOVEK...................................................................................................................... 58 OŽIVLJENI VODNIK ................................................................................................................... 59 DAVIDOV SLOVARČEK ZA POKUŠINO......................................................................................... 62 IZ VODNIKOVE BESEDNE ZAKLADNICE V SODOBNO BESEDIŠČE .............................................. 62 BASNI ……………………………………………………………………………………………………………………………………..65 POSODOBITEV PESMI: DRAMILO (PESMA NA MOJE ROJAKE) IN ILIRIJA OŽIVLENA .................... 69 MALA NAJSTNIŠKA PRATIKA ..................................................................................................... 73

VODNIK KUHA .......................................................................................................................... 76 REŠITVE UGANK ........................................................................................................................... 79

BESEDA RAVNATELJICE OB JUBILEJU NAŠ VODNIK Z IMENOM STOJI Čudni časi so. Otroci ne ubogajo več staršev in vsi že pišejo knjige. Ob tem spoznanju, starem več kot dva tisoč let, se lahko prijazno nasmehnemo – mar ni še danes tako? Imamo torej težavo, ki v bistvu ni težava? Zakaj pišemo knjige? Več kot kdajkoli. Da bi lahko brali, ker če beremo, lahko živimo tisoč življenj in ne enega samega. In zakaj včasih ne ubogamo staršev? Odgovor je isti. Da bi lahko živeli tisoč življenj in ne enega samega. Ameriški eksistencialist je leto in dan preživel v gozdu – v kolibi, ki si jo je zgradil sam – in poslušal svojo glasbo, ne glede na to, kakšna je bila in kako daleč je bila. Če človek kdaj hodi po svoje, je to zato, ker pogosto sliši drugačno glasbo ... Živel je svoje življenje, da bi lahko živel tisoč življenj. Ne glede na to, ali berejo in ubogajo svoje starše, naši otroci danes v virtualnem svetu že žive tisoč življenj. Tako drvi svet. In mi z njim. Kaj je torej res pomembno v tem svetu, v katerega vstopa naša šola – vedno smo ji preprosto rekli naš Vodnik – stara devetdeset let? Se znamo umiriti, prisluhniti času? Znamo slediti tihi in živahni vodi v našem šolskem zalivu? Razumemo otroke, ki razmišljajo samostojno, ki ne vzamejo vsega, kar slišijo, za sveto, ki znajo dvomiti? Poskušamo. Trudimo se. Znamo. Privzgajamo, kar je nenadomestljivo, česar tehnologija ne more dati: pomoči, navdušenja, radovednosti, empatije, zanimanja za to, kako razmišljajo drugi. Veščine 21. stoletja. Verjamem, da na tradiciji gradimo šolo prihodnosti. Učitelji prihodnosti: igrivi, ustvarjalni, srčni, z otroško dušo na Vodniku, šoli, kjer je otrokom dovoljeno postavljati resna in otroška vprašanja. Povemo na glas – stojimo na ramenih velikanov, zato vidimo dlje. Naš Vodnik je stal in stoji na takšnih učiteljih, ki so to znali in še vedno znajo. Kaj drugega lahko pomeni ta v zgodovini tako spoštovana in včasih zaničevana beseda - učitelj? Človek, ki poučuje. Mora znati videti dlje. In sanjati dlje. Ko vstopim v našo šolo, čutim vse, kar poskušamo dati. Odnos do narave, kulturno šolo, čuječnost, občutljivost za vsebino svetov, ustvarjanje novih idej, prevzemanje odgovornosti za lastno svobodo. Željo, da naši otroci vedno poslušajo svoj notranji glas in mu sledijo, da jih ob občutku za skupnost nikoli ne vodijo samo čredni nagoni. Želim si, da bi zapletene stvari znali dati tako preprosto, kot je preprosta modrina neba. Preprosto, kot sta toplina v duši in odsotnost strahu - vrednoti, ki vladata v naši šoli, kjer je otrokom dovoljeno veseliti se in kjer jim je dovoljeno tudi jokati. V šoli, ki vztrajno potiska svoje sonce čez zid sveta. In kjer hodimo za soncem, da bi raziskali čudesa, ki nas čakajo na drugi strani. Kaj se bo zgodilo, ko se bodo pojavili poklici, ki jih sedaj še ne poznamo? Česa se učenci naučijo, ko jih poučujemo? Zastavljamo si vprašanja. Učenje se ne dogaja samo v učilnicah. Brez novih pristopov ne gre. Kaj pomenijo učenje z raziskovanjem, družbenokoristno delo, človečnost, toplina, dobri odnosi? Želja, ustvarjalnost, samoiniciativnost? Morda nič ... Pa vendar vse. Vodnikova šola, naša cesta v življenje, stara devetdeset let, je svobodna in odprta pred nami. Kam? Dlje kot do konca sveta? Ali popotovanje okoli sveta ne pelje še naprej, tako daleč, kot je življenje samo ali še dlje?

Morda je to, kar na tem potovanju vsi najbolj potrebujemo, prav prijateljstvo. In zvezde, ki mežikajo: »Vedno bomo tu, da ti kažemo pot.«

Še na mnoga leta, naša šola, naš Vodnik! Vesna Žagar Gabrovšek, ravnateljica šole

ZOISOV KROG

KRIŽANKA

1.) Kdo zaseda najvišji položaj v šoli?

2.) Kako danes imenujemo Vodnikov dom? 3.) Kako se je pisal baron, ki je vodil preroditeljski krog? 4.) Kaj stoji na Vodnikovem trgu? 5.) Kako se glasi priimek pesnika, po katerem se imenuje naša šola? 6.) Kako še poimenujemo obdobje razsvetljenstva? 7.) Kdo je oseba, ki uči na šoli? 8.) Kako se imenuje kraj, kjer je Vodnik umrl? 9.) Napiši naslov pesmi, zaradi katere je Valentin Vodnik moral prenehati učiti? 10.) Kaj so Dramilo, Zadovoljni Kranjec, Moj spomenik? 11.) Kdo dela na televiziji? 12.) Valentin Vodnik je bil urednik prvega slovenskega časopisa, z naslovom Ljublanske …? 13.) Kdo je napisal prvo slovensko komedijo?

ODGOVORI SO SAMO VODORAVNO! Iva Turza, Tia Katarina Vovko, Zara Kastelic in Brina Šinkovec, 8. a

VALENTIN VODNIK

ZGODBA VODNIKOVEGA SPOMINA POVZETEK KRONIKE NAŠE ŠOLE (1929–2019) Danes, častitljivih devetdeset let po začetku, si lahko zamišljam, da se je zgodba naše šole pričela kakor v dobrem romanu. Člani šolskega obora (So bili sami moški ali se je med njimi prijazno zableščalo tudi kakšno žensko ime? Mimogrede, dvanajst ljudi je do sedaj hodilo po Mesecu in dvanajst ravnateljev je vodilo našo šolo v vsej njeni zgodovini – prvih šest je bilo moških, druga šesterica so bile ženske. To lepo uravnoteženo zgodovinsko dejstvo je nedvomno dobra popotnica nadaljevanju naše šolske zgodbe – le na eno vprašanje, ki nam ga ni treba izreči na glas, bo morala podati odgovor prihodnost.) so sedeli tistega 13. julija leta 1928 v občinski pisarni, kjer je potekala seja krajevnega šolskega odbora. Vtis je bil, kot da so se srečali slučajno. Sodeč po raznolikosti v njihovi drži in obleki, bi lahko šlo za tujce, ki se srečajo v nekem železniškem vagonu, se odpravljajo na različne dele dežele in se ne srečajo nikoli več. Premišljeno in vljudno odkrivajoč svoje misli in svetove so ustvarili vzdušje slovesnosti, kakršno zavlada, ko prihaja veliki trenutek. In ob 6. uri zvečer je res padla pomembna končna odločitev, da se v samotni vasici Zgornja Šiška razpiše gradnja novega šolskega poslopja. Tako smo dobili našo Vodnikovo šolo. Pravi stari Šiškarji smo iz njenega imena napravili retorično figuro – metonimijo – in ji vedno rekli le Vodnik. Nikoli drugače. In govorili s ponosom: »Hodili smo na Vodnika!« Kako smo čutili ta svet, ko smo sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja odraščali v Šiški in obiskovali Vodnika, naj prvi pove moj prijatelj Šoštaričev Uroš, novinar časopisa Delo in nekdanji dolgoletni predsednik sveta staršev na šoli, saj je prav on to zapisal najlepše: »V šesti razred sem prišel na šolo, nekje sredi njiv. Vodnikovo naselje so komaj dobro zgradili, gasilski dom ob križišču Vodnikove in Šišenske je bil ena najbolj izstopajočih stavb v okolici. Telovadili smo v TVD Partizanu, današnji Iliriji, temu prostoru smo rekli v Jami, premnoge proslave smo imeli v Svobodi, tistih nekaj sto metrov do šole smo prehodili po ozarah sredi njiv, mimo kozolca in šolskega vrta, na katerem smo pridelovali zelenjavo za gospodinjski pouk in šolsko kuhinjo. Sošolčeva družina je tik ob Celovški še redila koze, pozimi so nas med potjo do šole strašili fazani in prepelice in zimska tema popoldanskih turnusov na samotni planoti ...«

In če dodam še svoj droben vtis, nama z Urošem morda uspe, da najini sliki vsaj malo osvetlita čas, ki ga na Vodniku doživljamo kot šišenski otroci: »Travniki za in pred šolo so se brez meja odpirali do Celovške in Podutika, lepo viden objekt pionirske železnice je ležal tik pred gozdovi. Sedmica je obračala okoli gasilskega doma in slaščičarne Mladi Šiškar, najbolj znanih stavb v teh krajih. Včasih smo se s kmeti, vračajočimi se s polj, tja zapeljali kar na vozovih. Kakšno je bilo moje prvo srečanje z Vodnikom? Stal je sam in samoten, ogromen in močan, kot prijatelj v teh poljih. Kot knjiga sanjarjenja, mogočna ladja, kamor smo šli lepo oblečeni kot na svečanost. Šola je plavala v koruznih vrstah, asketsko izpiljena v detajlih, čudovita samosvoja arhitekturna umetnina. Na Celovški cesti so še rjavele tračnice ukinjenega tramvaja in samo majhen kvadrat – vrtec, naslonjen na kozolec – se je odpiral na mestu današnje nove šole. Hude zime so takrat vladale v Šiški. Sneg nas je zagrinjal brez konca. V popoldanskem podaljšanem bivanju – varstvu – smo čez šolsko ograjo skakali v zamete. Zaradi snega je oblast podaljševala počitniško veselje ...« Ko začnem pisati to zgodbo, vem, da je ta kronika tudi moj oseben spomin. Pozabljeno ogledalo profesorja zgodovine Branka Špacapana, Špacko smo ga klicali, vzornika in prijatelja – bil je vedno eleganten in urejen gospod v obleki, vrhunski metodik, njegov pouk je bila zgodba – še vedno visi v mojem zgodovinskem kabinetu. Do konca igre prestolov in mojega odhoda. Težko je oditi – dokler ne odideš. Potem pa slovo postane najpreprostejša zadeva na svetu. Pojdimo, dragi prijatelji, pojdimo zdaj skupaj na pot našega Vodnika, kot so jo pisali v vseh teh letih številni odlični kronisti. Spoznali bomo rožo nekdanjih pomladi, skoraj nihajočo vrbo, nagnjeno nad široko življenjsko reko, spoznali bomo tok generacij, učencev in učiteljev, staršev, ravnateljev – vseh, ki so živeli življenje z Vodnikom. Dovolite, da vam predstavim deklice iz naših fantovskih razgovorov, naše dosežke in uspehe in – ljubezni, ki so se nekdaj stiskale na šolskih literarnih večerih ... PRVIH OSEMDESET LET (1929–2009) 1. oktobra 1929 162 učencev prvikrat v novi šolski stavbi sede v šolske klopi. Prvi dan je vedno najlepši. Na vse si pozabil. Življenje pričenjaš znova. Vsaj tako misliš. Slavnostno, lahko to verjamemo, sveti ta dan nebo nad najstarejšo ljubljansko vasjo, kjer so kmetje nekoč praznovali komarjevo nedeljo in črko h izgovarjali kot š. In tako iz hiške ustvarili – šiško, pozneje Šiško. Plečnikova šola ima šolsko kopalnico, risalnico, zdravnikovo sobo, balkon, štiri stanovanjske prostore. Učitelji s šolo živijo dobesedno – v šoli. Za njo, na velikem dvorišču, kjer svetita luna ponoči in sonce podnevi, na šolskem vrtu zasadijo pritlikavce in debelno drevje, zelenjavo, kosmulje, ribez, maline, zdravilne in lepotilne rastline. In ob severni ograji moje izgubljene prijatelje – sive topole. Ta drevesa, velika in dostojanstvena, res dolgo spremljajo šolsko življenje in njihov padec v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zame vedno temna noč – nepotrebno dejanje.

Šolski upravitelj pripravlja vzgled vzornega vrta mladini in občanom. V okras šoli in kraju. Sam vrtnari med zelenjavnim in drevesnim nasadom. Dvakrat raste spominska lipa v tej šolski oazi. V čast kralju Aleksandru in predsedniku Titu, zediniteljema južnoslovanske usode. Oba verjameta, da osebna oblast kar traja in se nikdar ne konča. Da umro samo bori, topoli v kovinski svetlobi, črna zemlja in rumene trave jeseni. V krvi razpadeta njuni državi.

Pred vojno v šoli gostuje mestno zavetišče za otroke, izgubljene v labirintih starojugoslovanskega časa. Tudi za vrtec najmlajših takrat najdejo lepe šolske sobane. Na hodniku v drugem nadstropju Plečnik zgradi oltar iz umetnega kamna. Ob njem molijo generacije učencev, učiteljev, staršev – vse dokler novi junaki ne izgubijo Boga. Šest let po začetku šoli ovesijo dolg in učen naslov II. državna mešana ljudska šola Valentina Vodnika v Ljubljani. Tako vas Zgornja Šiška počasi prikrmari v mesto Ljubljana. In naš Vodnik dobi svoje ime. Ko zagrmijo topovi druge svetovne vojne, šolo zasedejo in naselijo tuji vojaki. Pouk poteka ob hudih težavah. Italijani mesto obdajo z bodečo žico in šolski okoliš prerežejo na dva dela. Otroci z zunanje strani si morajo za pouk poiskati zasilne prostore. Današnji zeleni obroč – PST – označen v spomin na mesto, obdano z žico, poteka prav ob obeh šolskih poslopjih – starem in novem. Ob osvoboditvi se za mesec dni ustavi celo najpomembnejša stvar – pouk. V naslednjih desetletjih pionirska in mladinska organizacija nasledita Sokole in Mlade junake iz monarhistične dobe. Vihrajo prapori, nosi se kurirčkova torbica. Sprejem med pionirje je za vsakogar najbolj slovesen trenutek prvega leta šole. Modra kapa in rdeča rutica ostaneta nostalgičen spomin vse do današnjega dne. Ves čas se nekaj dogaja. Prične se kabinetni pouk, v prahu preteklosti izgine šesti delovni dan. Ustanovljena sta planinski krožek, ki šele letos po oseminštiridesetih letih delovanja postane del zgodovine, in pevski zbor Modre ptice, ki slavo šole ponese tudi onstran naših meja. Na vajah zbora učenci pogosto sedijo v avli, ker v učilnici preprosto – zmanjka prostora. Ugledno šolsko glasilo Cik-cak objavlja kvalitetne otroške prispevke, najboljša leta bralne značke so z nami, gostimo številna znana literarna imena. Besede iz Pionirskega lista, Pionirja, Cicibana in zbirke Sinji galeb so del naših življenj. Iščemo, krožimo po svetu. Znova in znova gremo na pot. Čoln na morju odraščanja išče ravnotežje. Naš Vodnik nam je pri tem v veliko oporo in pomoč. Razmere v šolstvu se bodo v naslednjih letih močno zaostrile, ker demografski podatki kažejo močan porast prebivalstva ..., konec šestdesetih let prejšnjega stoletja zapiše kronistova roka. Tako se leta 1970 vselimo v novo šolsko poslopje s kabinetnimi učilnicami, veliko avlo in zobno ambulanto. Prireditve so stalnica dogajanja na šoli: sprejem cicibanov v pionirsko organizacijo, sprejem pionirjev v mladinsko organizacijo ob dnevu mladosti, dan JLA ... Šola se krepko odpira navzven. Mnogo truda vložijo požrtvovalni učitelji. Staro šolo obnovimo, kuhinja je na novo zgrajena in opremljena, urejeno je športno šolsko igrišče. Duh sedemdesetih let prinese odlikovanja za odličnjake, uvedbo individualnega pouka, varstvo okolja in rekordno število učencev – šolsko leto 1976/77: 2076! Od konca do začetka noči potuje iskanje znanja v hramu učenja.

Dočakamo doživetje mladosti – telovadbo v novi telovadnici, zgrajeni s samoprispevkom. V življenje šole vključimo tečaje prve pomoči, obiske vojakov, obrambne dneve in orientacijska potepanja po skrivnih poteh.

To je čas, ko se pobratene šole srečujejo po vsem jugoslovanskem prostoru. Bratsko solidarnost pokažejo tudi učenci. Tako zberejo denar za šolo, ki jo je prizadel rušilni potres. Zmage na državnih tekmovanjih nam prinesejo nove lepe trenutke: orientacija na Tjentištu, jugoslovanske pionirske igre, zvezni zbor pionirjev ... V ospredju je humanitarna dejavnost – solidarnostne akcije. Česa se lahko veselimo, ko dogoreva kres skupne južnoslovanske države? So to odlično organizirane interesne dejavnosti, celodnevna šola, poklicno usmerjanje na srednješolski cesti? Kaj pa uvedba prvomajskih počitnic in učbeniki, ki si jih lahko sposodiš v šoli? Ali skrb za zdravje in telesno aktivnost? Tekmovanje v disciplini med razredi lahko prinese nagradni izlet. Vloženemu trudu sledi lepa nagrada. V okolici gradijo nove šole in naš Vodnik lahko dokončno preide na enoizmenski pouk. Tako ugasnejo šolski večeri, ko pri poslednjih urah pouka zahaja sonce v barvi flaminga in je kar težko verjeti, da sedimo v šoli, ko dan resnično odhaja. Začetek devetdesetih let odpre vrata samostojna država. Pridejo računalniki, zaživijo športni oddelki. Z uvedbo trimestrov poskušamo razbremeniti naše napore, raziskovalni tabori in projektni tedni nam razkrijejo novo veselje in nove poglede. V številu raziskovalnih nalog postavimo kar nekaj rekordov. Dočakamo garderobne omarice in ponovno odpremo čudovit star vhod v staro šolo pod velikimi psevdodorskimi stebri.

Potem pride novo tisočletje in največja sprememba. Devetletka. Pride in ne odide. Takšna je ta resnica. To je šolski sistem, v katerem so otroci sedem, osem ur pri pouku. Vseeno – poskušamo marsikaj, da bi učencem olajšali in popestrili mrzle vode meglenega morja. Potekajo dobrodelne prireditve, sodelovanje in mediacija med učenci, branje in pisanje za kritično mišljenje. Sodelujemo z evropskimi šolami in praznujemo Pomladni dan v Evropi. Kadarkoli je le mogoče, otroke vodimo na potovanja, ekskurzije in zanimive izlete.

Ponosni smo na zimski dobrodelni sejem, imamo novo šolsko igrišče in nosimo eko zastavo. Veliko pozornost posvečamo izobraževanju in vzgoji dobrih učiteljev, prihajajo študentje, ki se veselijo svojih uspešnih nastopov.

Konec devetdesetih let dobimo veliko računalniško učilnico. Tudi na razredni stopnji prične poučevati športno vzgojo športni pedagog. Uvajamo nova projekta: Comenius in Korak za korakom. Leta do osemdesete obletnice tečejo mirno, znamo ustaviti čas, ko je vsega preveč in je to najbolj potrebno. Znamo slediti učencem, tihi in živahni vodi v zalivu. To se nam zdi najpomembneje. Brez njih ni Vodnikovega sonca. Ni kemije, matematike, zgodovine ... Da smo z njimi in da jim lahko pomagamo, sta največji priznanji, ki nam ga podarita ta poklic in življenje, ki si ga izberemo učitelji.

Vse bolj v delo šole vključujemo starše. Leta 2001 organiziramo prvo dobrodelno prireditev z naslovom Kjer sem jaz, si tudi ti. Zbran denar namenjamo učencem za udeležbo na večdnevnih bivanjih izven šole. Pri organizaciji prireditve glavno vlogo odigrajo prav starši. V tem letu odpremo večletni projekt Mi med seboj. Želimo ustvarjati pozitivno ozračje in dobre medsebojne odnose. Organiziramo trideset različnih interesnih dejavnosti izven pouka, raziskovalne naloge nam prinesejo zmage na državnem tekmovanju, šport je še naprej stalnica naših uspehov. Leta 2004/05 konča šolanje zadnja generacija "osemletkarjev". Prihaja nov čas, ne da bi povsem dobro vedeli, kaj je narobe s starim. Zaplavamo v novem vodovju, posvečamo se projektu Razvijanje občutka lastne vrednosti, v katerega vključimo učitelje, učence in starše. Poskušamo s šolo za starše, ekološkimi akcijami, naši učenci so zelo aktivni v občinskem in mestnem parlamentu. Posebno pozornost namenjamo nadarjenim in učencem z učnimi in vzgojnimi težavami. Vem – naštevam, to je kronistova usoda. Kaj pa pouk, boste vprašali? Najpomembnejša stvar, morda edina resnično pomembna. Ali med posameznimi drevesi še najdemo gozd? O, ja, pouk, še veste, to je čas, ko se v šoli učimo. Čas, ko otroci v razredu razmišljajo, razlagajo svoje mnenje, včasih poslušajo in – tudi pokažejo znanje. Morda ima naš Vodnik pravzaprav srečo. Z ramo ob njegovi rami hodijo nesmrtni učitelji iz davnih, zlatih dni. Učijo humano, mirno, zanimivo, vsem razumljivo. Otrokom vzbujajo radovednost in zanimanje, dajejo jim pomoč in varnost. Metodika pouka je njihovo življenje. Brez vrhunske metodike pa v tem poklicu tako ni ničesar. Vem, da tudi danes na Vodniku obstajajo ljudje, ki poskušajo nadaljevati to pot. Njihova imena ne bodo nikoli pozabljena ... Šola si s kvalitetno izvedbo pouka gradi največji ugled. Seveda pa svoje dodajo tudi mnoge druge aktivnosti. Tako v tistem času zaplujemo v mednarodne vode. Prevzamemo veliko stvar – organizacijo mednarodne konference The Learning Teacher Network v Grand hotelu Union v Ljubljani.

Šolski parlament vse bolj postaja prostor, kjer lahko otroci res izrazijo svoje želje, misli, hrepenenja. Lepo je gledati, kako prijetni sogovorniki so naši učenci, kako pozitivne misli se spletajo med njimi in kako se vsak dan od njih naučimo kaj novega. To pa je tudi eden od smislov življenja, mar ne? Ko se izteka prvo desetletje novega tisočletja, pričnemo s pisanjem vzgojnega načrta šole, na eko festivalu prejmemo eko zastavo, vse več dejavnosti oblikujemo ob uporabi računalniške tehnologije. In čisto na koncu, preden krenemo v novo desetletje, nam zgradijo še sodobno opremljeno otroško igrišče na stari šoli. Prijazno je, to igrišče, toda ... Koga zmotijo hribčki, porasli s travo, kjer smo se otroci tolikokrat igrali, in visoka, stara drevesa, ki ponujajo tako lepo senco ob vse bolj vročih majskih, junijskih in septembrskih dneh? Vse je mogoče izpeljati v sožitju starega in novega. Zakaj bi uvedba novega pomenila, da je staro za odmet? Veliki pisatelj ima prav. Preteklost ni nikoli mrtva. Njena duša je zapisana na naših obrazih. Preteklost ni nikoli preteklost. Vse je pravzaprav zdaj. Ko oče izroči sinu uro, ki jo je dobil od svojega očeta, mu reče: »Dajem ti jo, ne zato, da bi se spomnil časa, ampak da bi tu in tam pozabil nanj in da ne bi vsakega svojega diha porabil zato, da bi ta čas premagal.« Lovimo svet in ga ujamemo. Jezdimo val. Nikoli ne vemo točno, kaj se bo zgodilo. Ker je val vsakič drugačen. Pride leto 2009 in osemdeseta obletnica šole. Praznujemo jo na veliki proslavi v Kinu Šiška in novo obdobje, nov čas, novo desetletje se pogumno pripelje med nas.

DESET ZADNJIH LET (2009–2019) Morda vam bo pisatelj, ki ga boste nekoč srečali, povedal, da najbolje piše ponoči. Da so besede otroci noči. In še – da besede potujejo, krožijo po svetu, in ko se po mnogih letih končno vrnejo domov, jih nihče več ne prepozna. Kronistova želja je, da se to ne zgodi. Zato piše. In se sprašuje – koliko časa povprečno traja življenje neke besede? Odpiram kroniko zadnjih desetih let, ki jo je kolegica Mira Šijanec zapisovala zvesto in skrbno. Odpiram torej to kroniko, kajti besede so ptice, ki se vedno vračajo na točko, s katere so izšle. To si želimo in prav je tako. To so zdaj leta, ko je ena prednostnih nalog udejanjanje vzgojnega načrta šole. Tako na razrednih urah obravnavamo teme, ki se nanašajo na medsebojne odnose, delovne navade, prepoznavanje pozitivnih zgledov in obče človeških vrednot. Izpostavljamo pomembnost socialne klime v razredu, pogovora in sprotnega reševanja konfliktov. Vertikala znanj pri matematiki in slovenščini učencem olajša delo in medpredmetno povezovanje pri dnevih dejavnosti poveča pestrost in spodbuja radovednost otrok. Tudi skupno tedensko načrtovanje dela na razredni stopnji, pa tudi pri slovenščini, matematiki in angleščini postane del stalne prakse naših učiteljev. Anketni vprašalnik za starše o organizaciji dela na šoli prinese odgovore na nekatera odprta vprašanja. Enako velja tudi za vprašalnik, ki ga izpolnjujejo otroci. Sem in tja kakšna ugotovitev bode v oči – na primer: delež otrok, ki med 7. in 9. razredom dnevno porabijo za šolsko delo okoli dve uri, znaša 15 %.

V okviru projekta Eko šola kot način življenja si za vodilni tematski sklop izberemo Zdravo življenje. Vključimo se v projekte Skrbnik eko otoka, Ravnanje z odpadki, zbiramo sredstva za pomoč žrtvam potresa na Haitiju, sodelujemo z Rdečim križem, zbiramo pripomočke za zavetišče za živali, sodelujemo v akciji Očistimo Slovenijo. Poseben pomen dajemo interesni dejavnosti Družabništvo s starejšim človekom. V Domu starejših občanov v Dravljah preživlja skupina otrok nekaj ur tedensko v družbi z upokojenci.

Šolski atrij na novi šoli uredimo v lepo podobo z rastlinami, ki nam jih podarijo starši in zaposleni na šoli. Akcijo začnejo petošolci. Prijetno je opazovati, kako zavzeto se v delo vključijo tudi učenci tretje triade. Veliko je vloženega truda in obuditev duha prostovoljnih delovnih akcij najlepša nagrada. Dihamo svetlobo, šelestijo drevesa: program Oblikovanje lastne vrednosti, medvrstniška mediacija, delavnice na temo izboljšanja komunikacije, individualna oziroma skupinska pomoč učencem. Projekt e-šolstvo prinese informatizacijo našega dela in hitrejši razvoj na področju informacijskokomunikacijske tehnologije. Delamo v poklicu, kjer se nikoli ne da zapisati vsega, kar naredimo. Prav je tako. Tudi Kristus ni zapisal ničesar. Prehitro teče dopoldan, sem in tja moraš kot Don Kihot poiskati lanske ptice v letošnjih gnezdih. Šola je vse, kar pripluje po vodi in se izlije v naše žile. Nihče ni večji od igre same. Dve novi tekmovanji sta predstavljeni učencem: Hitro in zanesljivo računanje in Genius Logicus. Zlasti drugo prinese dve novosti – korespondenčno reševanje nalog in reševanje brez merjenja časa. Kar je, upajmo, prihodnost tekmovanj na tej stopnji. Projekt Medkulturni dialog in spoznavanje ter spoštovanje različnosti nam pusti globlje sledi, kot pričakujemo na začetku. Izkaže se, da je ta projekt dolgotrajnejši proces, ki v vseh nas šele sproži učenje, raziskovanje, premišljevanje o problemih, ki so tik ob nas, pa vendarle tako daleč. Hkrati vzbudi zanimanje za nova interesna področja. Zdi se, da tukaj prestopamo meje šolskega prostora in meje v naših srcih in glavah. Vrh projekta predstavlja potovanje v Bosno. Dogajanje na poti temelji na čustvih in srčnosti, ki odpirata številna vrata, nam omogočita, da naredimo nekaj za druge ljudi in nam istočasno pokažeta, kako ob tem spoznavamo in spreminjamo sebe.

Stari grški filozofi povedo, da so muze tiste, ki so rodile besede. Projekt Comenius nam pripelje prijateljske pogovore in medsebojno obiskovanje s šolami iz Latvije, Španije, Slovaške in Češke. Na teh srečanjih besed res ne manjka. Naučimo se veliko novega. Besede so čarovnija. Kako lepo bi bilo vedeti, katera je bila v človeški zgodovini prva izgovorjena beseda. Na tem mestu bi se grški filozofi verjetno malo pošalili z nami in rekli, da je bila prva beseda – laž. Govor smo si torej izmislili moški, da bi lahko lagali ... Ena stalnic na Vodniku skozi vso njegovo zgodovino je sodelovanje na natečajih. Poglejte, česa vsega se lotevamo: Evropsko leto boja proti revščini, Roševi dnevi, literarni natečaj na temo Kralja Matjaža, Otroci za otroke, Gradim svet iz besed, Vsi smo otroci sveta, Okin natečaj, Dan za spremembe, Bienale otroške grafike, Naravne in druge nesreče v naši okolici, tradicionalni slovenski zajtrk, Evropa v šoli, Slovenski dnevi knjige, Na krilih metulja in laboda ... Tako lahko naši učenci res izrazijo vse skrite talente in tudi s pomočjo šole odkrijejo, kaj bodo počeli v svojih življenjih. Pozornost posvečamo valetam, saj je zadnji dan šole tisto, kar ostane v spominu, morda tudi za vedno. Veseli smo, da lahko dogajanje poteka na šoli, saj mislimo, da sem tudi spada. Program pripravljajo otroci, trenutek je slovesen. Uvod v zadnjo osnovnošolsko noč s prireditvijo, plesom in dobro hrano je tako poln prijateljstva in dobrega vzdušja. Izdajanje almanaha s podobami valetantov omogoča učencem trajen spomin na njihovo osnovno šolo.

Delo na šoli vedno poteka po korakih, torej nikoli naenkrat. Podobno je plesu, kjer so koraki pravzaprav vprašanja, ki jih zastavljaš Zemlji in pričakuješ odgovore. Razvojna skupina NAMARS išče načine in poti, kako ob fleksibilnem predmetniku spodbujati izboljšave na področju medpredmetnega načrtovanja in izvajanja pouka, raziskovalno-eksperimentalnega pristopa pri poučevanju, problemskega pristopa (razvijanje strategij reševanja problemov), uporabe in razvijanja modelov (vizualizacija) in bralne pismenosti. Težke, dolgočasne, učene besede – pa tako odlična ideja. Ali ne zveni lepše, če rečem, da se učitelji trudimo, da bi bil pouk učencem bolj zanimiv s pomočjo raziskovanja in razvijanja radovednosti. Radovednost je vse. Samo želeti si moraš. In to doseči pri otroku je največji trenutek tega poklica. Hodimo okrog, izven šole se potepamo pogosteje kot kdajkoli poprej – Bohinj, Kope, Dolenjske Toplice, Trije kralji, Areh, Pokljuka, Krk, Rogla, Krvavec, Osilnica, Piran, Terme Čatež, vse ekskurzije v Celje,

Idrijo, dolino Krke, Sečovlje – povsod smo. Planinski krožek med leti 1987 in 2018 opravi 160 izletov – vsakega na drugi lokaciji.

Verjamem, da se začetek in konec Vodnikove poti spajata v eni točki. Če si dovolj pogumen, greš tja, raziščeš ta kraj in morda lahko rečeš, da si videl začetek ceste, po kateri je šola pred devetdesetimi leti krenila. Ko smo že pri cesti – leta in leta se šola bori za semafor na Vodnikovi cesti – danes tam stojita kar dva. Na prometno vzgojo in varnost ne pozabimo nikoli. Poteka program Preventivna vzgoja otrok v cestnem prometu, kolesarski izpiti, občinsko tekmovanje Kaj veš o prometu, mobilni teden ...

Ves čas se ob starih uvajajo tudi novi projekti: spoznavanje filma, povezovanje z okoljem, Zdrava šola, razširjeni program športa, Gibanje znanost mladini, bralna pismenost. Predvsem zadnji namenjamo pozornost pri vseh predmetih. Čutimo pomen besede in vemo, da brez dobrega branja ne moremo kvalitetno pridobivati znanja. Ko pri avstralskih domorodcih umre poglavar, njemu v čast iz svojega jezika izbrišejo eno besedo. Takšno magično moč ima jezik in imajo njegove besede. Delo na šoli ves čas poteka enako, a se vendar ves čas spreminja. Vse je isto in vse je iz leta v leto drugače. Spominjam se neke zgodbe, ki sem jo nekoč slišal v grški taverni, kjer sem pojedel najboljšo solato v življenju. Govor je tekel o poročeni ženski, ki je zapustila moža in petero otrok, da bi na novo zaživela z ljubimcem. Starka za sosednjo mizo je dogodek komentirala neobičajno prizanesljivo: Sprememba je dobrodošla. In res je, veselimo se sprememb (zgodba je mišljena metaforično!), pozitivnih idej in znamo ceniti staro. Brati moraš šolsko kroniko, da lahko spoznaš vse, kar se dogaja skozi leta na Vodnikovi šoli. Popolnoma nemogoče je v povzetku zajeti vse. Nikdar ne začutiš Homerja, dokler ga ne prebereš na Itaki. Kaj reči o tako pomembnem segmentu življenja v šoli, kot je prehrana? Poleg običajnih pripravljamo vegetarijanske malice in kosila, vključeni smo v projekt Shema šolskega sadja, ki se izvaja enkrat tedensko med sadnim odmorom. Predstavniki razredov na posebnih sestankih sodelujejo pri sestavi jedilnikov. Mednarodni projekt Ethika promovira inovativne prakse v šolskem izobraževanju na področju etike in spodbuja sodelovalno učenje in kritično mišljenje. Lepo bi bilo vrniti temu predmetu nekdanji pomen, res poudariti etične komponente in ga razbremeniti ocen.

Veliko pozornost posvečamo hrupu. Izoliramo jedilnico, avla na novi šoli zaradi slabe akustike ostaja problem. Poznamo škodljive posledice hrupa, izvedemo več raziskav in anket, nek učenec duhovito zapiše, da so preglasni predvsem – učitelji. Šolska knjižnica z mnogimi aktivnostmi spodbuja veselje do branja. Tako sodeluje v projektu Rastem s knjigo, spodbuja branje s tekmovanjem za Vodnikovega čuka, organizira obiske pisateljev, organizira literarno bralno značko, vodi učbeniški sklad ... Na stari šoli urejamo igrišče v povezavi s krajinsko arhitektko pod nazivom Igrišče senčko išče. Pridobivamo donacije, oblikujemo logotip, sodelujemo v programu Zelena prestolnica Evrope. Odlično uspe ideja Noč v šoli z namenom opazovanja Luninega mrka. Učenci prinesejo spalne vreče in blazine, ogledajo si film o Luni, pečejo palačinke, ponoči opazujejo Lunin mrk, si ogledajo nekaj ozvezdij, poiščejo najsvetlejšo zvezdo. Nato si pripravijo zajtrk in gredo – pogumno k pouku. Naši učenci predlagajo, da 23. maj postane vseslovenski in svetovni dan ljubezni, zato zbirajo podpise in

jih odnesejo predsedniku države. Še ena dejavnost je z nami – povezovanje z okoljem. Pripravimo razstavo del Knjigorajevcev, kot se duhovito poimenujejo učenci, ljubitelji branja, izvedemo nastop na Vodnikovi domačiji in na Slovenskem knjižnem sejmu ter razstavo izdelkov v knjigarni Konzorcij, spoznavamo slovenske šege in navade, obiskujemo druge osnovne šole, sodelujemo na kulturni prireditvi ob zaključku kampanje Slovenija bere v vladni palači in mestni hiši, povezani smo z revijo Pil in še kaj.

Prireditev Zate – zame je še ena v nizu dobrodelnih akcij. Zbrane prispevke namenimo za protihrupno izolacijo jedilnice, s čimer omogočimo prijaznejše okolje vsem.

Dolga leta prirejamo subtilne božične koncerte, ki jih povežemo z obiskom naših upokojenih kolegov. Z izvedbo klasične glasbe nastopajo sedanji in bivši učenci. Spomin na te koncerte bo vedno ostal najlepši spomin na našo Michelle.

Učitelji naravoslovja pričnejo z uvedbo pouka v naravi. Pouk izvajamo v raznolikih učnih okoljih – v učilnici, lekarni, pekarni, parku, na tržnici, v gozdu, na stopnišču, stojnici, v domu upokojencev ... Dejavnost poteka z vsemi možnimi učnimi viri – živa in neživa narava, ljudje, kulturne in druge ustanove, učbeniki, knjige, določevalni ključi, in z vsemi dosegljivimi sredstvi – merilne naprave, laboratorijska oprema, naravni materiali, mobilni telefon kot orodje za snemanje, kompas in drugo. Približevanje devetdeseti obletnici šole obeležita še dva odmevna projekta. V YEMI sodelujemo s še štirimi osnovnimi šolami s Poljske, Portugalske, Nemčije in Latvije. Cilj je mladim predstaviti vpliv podnebnih sprememb na okolje, pomen vode, zraka, tal, zdrave hrane. Te teme so udeležencem projekta predstavljene preko spoznavanja ljudi iz drugih držav in preko spodbujanja k ustvarjalnosti in spreminjanju vedenja do življenjskega okolja. Gostimo partnerje iz vseh omenjenih držav in vračamo obiske v te države. Učenci so navdušeni nad mentoričino odlično idejo. Naši ognji gorijo, uspavajo in obenem preprečujejo, da bi zaspali. Projekt We, the kids of the Europe, believe ... je namenjen spoznavanju otrokovih in splošnih človeških pravic, sprejemanju drugačnosti, prepoznavanju diskriminacije. Skupaj z organizacijo Amnesty International organiziramo na šoli podpisovanje peticij, apelov in solidarnostnih sporočil. V Vodnikov kolektiv, ki dolgo vztraja v približno stalni zasedbi, v zadnjih letih prihajajo novi učitelji, mladi z mladimi idejami. Šola jim omogoča, da pod mentorstvom izkušenih kolegov spoznavajo prakso dela z učenci. Naš poklic je poklic, pri katerem štejejo izkušnje še posebej veliko. In naš poklic je poklic, pri katerem so ključni zadovoljni učitelji.

Devetletka delno omogoča otrokom tudi izbiro in na Vodniku ponujamo številne izbirne predmete. Žal pa je res, da zaradi tega že nekaj časa upada zanimanje za interesne dejavnosti, ki tvorijo na šoli pomemben segment.

Ves čas skrbimo za materialne pogoje. Sposobnosti vodstva šole pri zagotavljanju financ se lahko zahvalimo za celotno obnovo sanitarij na stari šoli, prepotrebno zamenjavo starih oken na dvoriščni strani istega objekta, za ureditev učilnice za pouk kemije in razdelilne kuhinje na novi šoli in za številna sprotna vzdrževalna dela, ki jih nepozoren opazovalec včasih sploh ne opazi. Živimo sedanjost, ki pa je samo priča neskončnega dialoga med našimi spomini in domišljijo. Potrebujemo pričevanja. In Kronika je takšen spomin. Kdor jo bo bral, bo razumel, zakaj se besede vedno vračajo kot ptice, tja, od koder so odšle. Branje napisanega omogoča izvedbo skokov v času. Lepo je, da se včasih bolj spominjamo sanj kot svojih življenj. Vedno obstaja žalost, ko neka zgodba odhaja, ko prenehaš pripovedovati. Vsi imamo radi zgodbe, vsi potrebujemo drugo življenje, ki nas tolaži zaradi prvega. Prepričan sem, da raziskovalci ponoči, sredi džungle, berejo romane, ki se dogajajo na strogih angleških kolidžih. Ker ne moremo najti prve besede, si želimo, da ne bi nikoli našli niti poslednje. Kot skozi vso zgodovino našega Vodnika tudi zdaj ves čas razmišljamo o novostih. Poročila o vzgojnem delovanju v oddelku, ki jih pišejo razredniki, pomagajo pri odpravljanju včasih kar trdovratnih težav na področju odnosov in učnega napredka. Ne nazadnje pa so ta poročila tudi kronika nekega oddelka.

Kulturna in športna šola smo vedno. Prireditve, filmski dnevi, šolsko glasilo, dramski krožek, filmski krožek, Cankarjevo leto, Šola v kulturi, projekt Oblomov ... In šport – številni tečaji, tekmovanja, aktivni športni dnevi, športni tabori ... Prijazen pristop k ocenjevanju športa doprinese k navdušenju učencev za športne aktivnosti. Šport je v povprečju najpriljubljenejši predmet na šoli in prav je tako. Ne morem še čisto oditi iz te zgodbe, ne da bi vsaj omenil naše svetovalne službe. V kroniki vsakega leta se pojavlja njihovo poročilo. Ne zamerite mi, če ne naštevam, kaj vse počnete, da bi izboljšali življenje otrok v šoli in doma. Kajti res pomembno je samo eno, kar vemo vsi, pa tega ne delamo vedno. Pomagati otrokom, peljati jih čez divje čeri nevihtnega morja. To, dragi prijatelji, delate vi. Pomagate otrokom, kadar koli in kjer koli, pomagate, da nevihtno morje lahko postaja mirna voda v zalivu. Zdaj je konec, vaš kronist izpolnjuje nalogo. Popelje vas tja, kjer živi zgodovina naše šole. Tempus fugit! Leti čas in letijo leta, bobnijo mala in velika pristanišča, ker velika je vest, ki kroži: minilo je devetdeset let našega Vodnika. Leta 1929 zgradijo šolo in leta 1968 se prične moja povezanost z njo. To so poletja ljubezni, čas festivalov v Montereyu, Woodstocku in Altamontu, otroci cvetja hodijo po svetu

in Scott McKenzie poje svojo himno hipijevskemu gibanju: If you᾽re going to San Francisco, be sure to wear some flowers in your hair ...

Enainpetdeset let živim z Vodnikom: osem let kot učenec, deset let med dijaško in študentsko prakso in obiski mamine pisarne (petindvajset let je opravljala naloge tajnika šole) in na koncu triintrideset let kot učitelj zgodovine. Tukaj se pravzaprav zaključuje moja pripoved. Leto 2019 je tukaj in moje leto 2021 prihaja ... Mala, velika moja, bodi mi Nataša Rostova; mala, velika moja, bodi mi moj 8. e ... Ad sanos annos, naš Vodnik! Kjer koli že boš, naj te za roko vedno vodi svetloba. Aleš Nosan, učitelj zgodovine, nekdanji učenec šole

OSMEROSMERKA VODORAVNO, NAVPIČNO OSNOVNA, ŠOLA, VALENTIN, VODNIK, 9O, ARHITEKT, PLEČNIK, 1929

Učenci 3. b oddelka.

UGANKE ZAVOZLANKE

Uganiti jo je težko, zato možgane moraš napeti zelo.

V publikaciji boš našel uganke, ki smo jih, sledeč Vodnikovim stopinjam, napisali zate in jih obogatili z zanimivimi ilustracijami, NAMIGI. Če boš namig pravilno prebral, boš uganko lažje razrešil. Rešitve najdeš na zadnji strani.

Obilo zabave ti želimo!

1. Mišica z njo na kost je pripeta, lahko pa krasi glavo dekleta.

Namig: Pika Nogavička - frizura - ...

2. Paradižniku se podoben zdi, a šele jeseni dozori. Jesenski prehlad z njim hitro mine, saj v sebi skriva mnoge vitamine.

Namig: oranžen sadež - vitamini - vitamin A - ...

UČITELJ V VODNIKOVIH ČASIH IN DANES PROJEKTNA NALOGA Ker letos praznujemo 90-letnico naše šole, smo se nekateri učenci devetih razredov odločili raziskati, kakšen je bil položaj učitelja v Vodnikovih časih in danes. Za Vodnikov čas smo izbrali obdobje, ko se je Valentin Vodnik aktivno ukvarjal s šolstvom – je poučeval, ravnateljeval in pisal učbenike, torej okvirno 1789.–1814. leta. Naš cilj je bil poiskati podobnosti in razlike v življenju in delu učitelja nekoč in danes. Zanimalo nas je, kakšne so bile družbeno-politične in kulturne razmere takratnega časa, kakšno avtoriteto je imel učitelj tedaj, kako so uravnavali disciplino, kakšen je bil socialni status učitelja ter način oblačenja. V skupini smo si delo razdelilli po navedenih področjih, ki smo jih potem individualno raziskovali. DRUŽBENO-POLITIČNE IN KULTURNE RAZMERE V AVSTRIJSKEM CESARSTVU Avstrijsko cesarstvo (1804–1867) je bilo monarhija, cesar je odločal o vsem. Avstrija je bila večnarodna država, pod njo je spadalo več narodov, in sicer Ogri (Madžari), Čehi, Slovaki, Slovenci, Hrvatje, Bosanci in Avstrijci. Avstrijci so bili glavni narod, vsi drugi narodi so bili zatirani, kar je pomenilo, da niso smeli sodelovati v politiki in so imeli manj pravic. Večina Slovencev je bila kmetov, ki v tistem času niso imeli volilne pravice. Slovenci torej niso imeli moči v politiki, zato so se usmerili v kulturo, kjer so se krepili kot narod. To Avstrijcem ni bilo všeč, zato so uveljavili strogo cenzuro. Zaradi strogih pravil so se vsi zatirani narodi nenehno upirali. Uradni jezik je bil nemščina. V šolah je pouk potekal v nemščini, slovenščina je bila samo šolski predmet. V šolo so takrat hodili le otroci bogatih ljudi, revni so pomagali staršem pri kmečkih opravilih. Boljši časi za Slovence so napočili s prihodom Napoleona in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809– 1813). Napoleon je Slovencem dovolil, da v šolah uporabljajo svoj jezik. Pouk v šolah je tisti čas potekal v slovenščini. To je za Slovence pomenilo veliko olajšanje in priložnost, da so postavili temelje pouka v slovenskem jeziku. Slovenski knjižni jezik se je v tistem času poenostavil, očistil in dobil lepšo obliko. S porazom Napoleona je območje Ilirskih provinc spet prišlo pod neusmiljeno oblast Avstrije. Uradni jezik je v avstrijskem cesarstvu spet postala nemščina. RAZSVETLJENSTVO Razsvetljenstvo je filozofska in umetnostna smer. Pri nas se je začela z izidom slovnice Kraynska gramatika (1768), ki jo je napisal Marko Pohlin. Za konec razsvetljenstva štejemo leto 1819, ko je umrl Valentin Vodnik. Razsvetljenci so verjeli, da je z razumom mogoče doseči vse. Spodbujali so intelektualni razvoj in vlivali Slovencem narodno zavest. Pisali so besedila in govore, ki so spodbujali Slovence, naj se borijo za svoj jezik in svojo državo. V tem času so obstajale različne skupine, kot so redovniška, janzenistična, jožefinska in Academia operosorum.

ZOISOV KROG

Zoisov krog je tvorila skupina izobražencev, ki so delovali v duhu razsvetljenstva. Ustanovitelj tega kroga je bil bogati in izobraženi fužinar Žiga Zois, ki je imel tudi bogato knjižnico. Člani njegovega kroga so bili: Jurij Vega, Anton Janša, Gabriel Gruber, Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart in »priljubljeni« Jernej Kopitar. Zois je bil njihov mecen. Zbirati so se začeli leta 1780 na Zoisovem domu. Ukvarjali so se z vzgojo in izobraževanjem kmetov (večina takratnega prebivalstva), vlivanjem narodne zavesti in opozarjanjem Slovencev, da smo vsi en narod in da moramo držati skupaj. Ukvarjali so se tudi s pisanjem različnih knjig, predvsem poučnih, ker so želeli širiti znanje med ljudi. Pisali so učbenike, slovnico, slovar, znanstvena dela, zgodovinske spise, kritike, književnost; se ukvarjali z dramatiko, pesništvom in novinarstvom ter s prevajanjem. RAZMERE DANES Danes živimo v samostojni demokratični državi, kjer je uradni jezik slovenščina. To pomeni, da v šolah govorimo in pišemo slovensko. Premalo se zavedamo, kakšen privilegij je govoriti svoj jezik, svobodno izražati svoje misli in na splošno imeti svobodo govora. Za razliko od nekoč so šole danes pod enakimi pogoji dosegljive za vse otroke. V času monarhije so se otroci v šolah učili spoštovati svojega cesarja, česar dandanes zaradi demokracije ni več. Vseeno se učimo spoštovati svojo državo in kulturo, zato imamo tudi veliko državnih praznikov, kot so dan državnosti, dan samostojnosti in enotnosti, dan vrnitve Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, dan reformacije ter slovenski kulturni praznik Prešernov dan. Jezika se učimo spoštovati tako, da v šolah govorimo in se učimo knjižne slovenščine, v prostem času pa beremo in obiskujemo kulturne hrame. V Vodnikovih časih se je slovensko gledališče šele začelo razvijati, danes pa imamo v Ljubljani že več gledališč pa tudi kinodvoran, o čemer takrat še sanjali niso. Razsvetljenci so si prizadevali tudi za razvoj knjižnic; zdaj ima že vsaka šola svojo, vsak kraj vsaj eno, tedanja licejska knjižnica, prva slovenska knjižnica, namenjena izobraževanju in raziskovanju, pa velja za predhodnico NUK-a. Knjig je v izobilju tudi na domačih policah, a ljudje na to pozabljajo in raje uporabljajo sodobno tehnologijo, kot so tablice, računalniki in pametni telefoni. Navsezadnje se znanje širi tudi z njo. ŠOLSTVO IN SOCIALNI POLOŽAJ UČITELJEV Razsvetljena absolutista Marija Terezija in njen sin Jožef II. sta leta 1770 kot reformo vpeljala državni šolski sistem. Ko je takrat Marija Terezija razglasila elementarno šolstvo za državno zadevo, je poudarila tudi, da bo država izvedla reformo šolstva. Med predlogi reform osnovnega šolstva je bil tudi predlog Blaža Kumerdeja o ureditvi osnovnih šol na Kranjskem. Leta 1772 je cesarskemu dvoru predlagal, da bi na Kranjskem poučevali v slovenskem jeziku, ker je bilo prebivalstvo tam v večini slovensko. Po njegovem mnenju so bili za učitelje najprimernejši cerkovniki, ki bi jih morali za pouk še posebej usposobiti, vendar ker župniki cerkovnikov brez ustreznih izobrazbenih dokazil na župnijska službena mesta ne bi smeli sprejeti, se Kumerdejev predlog ni uresničil. Leta 1787 je državni šolski sistem že vpeljal izdelan sistem šolskega nadzorstva. Šolski nadzorniki so bili večinoma okrožni šolski komisarji, ki so bili državni uradniki. Bili so prvi izšolani pedagogi, ki niso bili duhovniki.

Najbolj preproste šole so bile enorazredne podeželske trivialke (šole, namenjene kmetom), v večjih mestih so bile zahtevnejše večrazredne glavne šole, v glavnih deželnih mestih pa deželne vzorčne šole ali normalke. Na normalkah so potekali pedagoški tečaji za učitelje, pri katerih se je osnovnošolska reforma začela. Absolutistična država ni bila pripravljena dajati denarja za potrebe osnovnega šolstva in je celotno breme oskrbovanja učiteljev in delovanja šol preložila na krajevne oblasti. S prvim šolskim zakonom je državna oblast prvič vzpostavila šolski sistem, ki je bil enoten za vso državo. A ker ni bilo dovolj denarja in dovolj za šolo sposobnih otrok, je splošna šolska obveznost začela veljati šele desetletja kasneje. Šolski nadzorniki so načrtovali izgradnjo šolske mreže predvsem tam, kjer so bili dohodki cerkovnikov, na katere se je vezala učiteljska služba, dovolj visoki. Pomembno je bilo, da so prepovedali vse zakotne šole, šole so dobile državni nadzor, učitelji pa so se po učnem načrtu morali usposobiti in dobiti državno dovoljenje za svoje delo. Cesar Jožef II. je osnovnošolske reforme začel uvajati s prisilo (1780–1790). Reforme terezijansko-jožefinskega šolstva so se začele pri učiteljih in so bile odvisne od usposobljenosti in znanja učitelja ter finančnega stanja v državi. Učiteljski dohodki niso zadoščali za preživetje, zato so učitelji delali še kakšna druga dela in s tem šolo zanemarjali. Edina učiteljeva ugodnost je bila, da jim ni bilo potrebno odslužiti vojaške službe.

Leta 1773 se je zgodil razpust jezuitskega reda, ampak ker v državi ni bilo dovolj usposobljenih ljudi za učitelje, je država nekaj jezuitov obdržala. Prizadevala si je, da bi kot učitelje zaposlili redovnike, posvetne duhovnike ter laike, ki so med prvimi začeli poučevati na gimnazijah, in sicer konec 18. stoletja. Število slovenskih šol se je pod Francozi zmanjšalo, ker so šolstvu namenili premalo denarja, mnogi učitelji so tudi opustili svoj poklic ali so začeli z zasebnim učenjem, ker z učiteljsko plačo niso mogli preživeti. Čeprav je šolstvo pod Francozi ponekod v manjših krajih propadalo, se je s priznanjem slovenščine za učni jezik v šolah prizadevanje za razvoj šolstva zelo zvečalo, predvsem pa se je vloga slovenščine zelo okrepila. Ker je bilo do leta 1895 poučevanje povsem moška stvar, so prve učiteljice s svojo prisotnostjo v razredih povzročile nelagodnost. (Razen seveda redovnic v zasebnih šolah in učiteljic za dekliška ročna dela v javnih šolah, ki so poučevale že prej.) Kajti prve učiteljice so bile izjemna redkost. Kasneje so se začele sicer vse bolj uveljavljati, čeprav so bile njihove plače mnogo slabše od moških. Osnovnošolske učitelje so plačevale dežele, vendar neenotno, saj so bili učitelji na Štajerskem plačani najbolje, najslabše pa v Istri. Danes imajo učiteljice mnogo višjo plačo kot nekoč (dovolj za preživetje), njihova izobrazba mora biti dobra in preverjena, ob svojem učiteljskem poklicu lahko opravljajo še kakšno delo, vendar to večinoma ni potrebno, saj so plače dovolj visoke.

CELIBAT UČITELJIC Pri prebiranju literature o položaju učitelja me je močno presenetila ugotovitev, da je bil za učiteljice še v začetku 20. stoletja zapovedan celibat. Celibat je po SSKJ obvezna neoženjenost, zlasti duhovnikov nekaterih veroizpovedi. Sprva so ženske smele poučevati le v dekliških šolah ali kot redovnice v samostanih – to je bilo konec 18. stoletja, torej so v Vodnikovih časih poučevali samo moški. V šolah so se učiteljice pojavile šele konec 19. stoletja, tako sklepam, da je celibat veljal za učiteljice od konca 18. stoletja do začetka 20. stoletja. Torej, celibat je tema, ki ne sodi v časovni okvir našega raziskovanja, ampak se mi je zdela vredna obravnave.

Na glasovanju leta 1902 za ali proti celibatu za učiteljice je bila večina za uvedbo celibata, saj je veljalo, da učiteljica bolje dela, če ni poročena. Nasprotniki pa so bili mnenja, da je učiteljica človek, ki živi po naravnih zakonih, celibat pa pač ni naraven in ga ne bi smeli zapovedati. Učiteljica ima po njihovo pravico do ljubezni in poroke. Zagovorniki celibata pa so dejali, da se morajo učiteljice posvetiti ali delu ali družini. Delo učiteljice je bilo zelo cenjeno in hvaljeno. Na sestanku leta 1910 je posvetni minister razglasil, da morajo učiteljice ljudskih šol izstopiti iz službe, če so poročene z neučiteljem, saj učiteljica še z druge vloge žene–matere ne zmore dovolj dobro izvrševati svojega poklica. Pri nas je veljalo neko splošno prepričanje, da zakonsko življenje in javna služba ne gresta skupaj. Učiteljice pa so hotele veljati za izobražene in enakopravne z moškimi, kar se tiče pravice do zakonskega življenja. Nekatere učiteljice so se poročale, čeprav so jim šolske oblasti to prepovedovale, kajti na Dunaju so tisti čas že uvedli dovoljenje, da se učiteljica lahko poroči z neučiteljem, a le, če si sama plača suplentke (profesor pripravnik), če zaradi nosečnosti ne bi uspela poučevati v šoli. Leta 1881 je bilo v šoli zaposlenih samo 3,4 % žensk, čez 32 let, leta 1913, pa že 44,5 % žensk. Določili so, da mora učiteljica, ki je poročena z nekom v svobodnem poklicu, pustiti svojo službo, saj drugače ne bi bila povsem predana svojemu delu in bi ovirala pravilno nastanitev učiteljskega osebja in delovanje šolskega sistema. Če pa je bil učiteljičin mož državni ali samoupravni uradnik, so oba premestili na drugo delovno mesto.

Nekaj let pozneje so se morale omejitev držati predvsem mlajše učiteljice, medtem ko so si starejše počasi že lahko ustvarile lasten dom in družino. Učiteljice, ki so se poročile z neučitelji, so iskale mnogo načinov za dosego premestitve v službeno mesto moža. Angažirale so narodne poslance, če to ni pomagalo, so »zbolele«. Pred poroko so bile povsem zdrave, v trenutku, ko so se poročile, so poslale lažno bolniško opravičilo, da so nevarno bolne. Celibat naj bi bil zato sredstvo, ki bi onemogočal takšno ravnanje. Danes celibata k sreči ni več. Ukinili so ga po prvi svetovni vojni, leta 1918. To pomeni, da se učiteljice lahko svobodno poročajo, imajo otroke in živijo v lastnem domu. Menim, da je prav, da imajo učiteljice lahko otroke, saj jim lahko pri vzgoji pomagajo tudi partnerji, danes namreč moški večinoma opravljajo tudi gospodinjska opravila in radi skrbijo za otroke. AVTORITETA Spraševal sem se, ali imajo današnji učitelji tako avtoriteto, kot je bila prisotna pri učiteljih v času, ko je v šoli učil Valentin Vodnik. Po SSKJ je avtoriteta ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja v družbi, moči ali znanja. Učitelji so imeli v Vodnikovih časih veliko večjo svobodo glede pristopa k učenju kot danes. Uporabljali so predvsem represivni način učenja, kar pomeni, da so učence učili na podlagi prepovedi, samoomejevanja, predsodkov … Ker so tedaj vladali še kralji in vladarji, ki so imeli oblast povsem v svojih rokah, so želeli, da je v šolah t. i. apostolska avtoriteta, katere cilj je bil vzgojiti otroka, ki bo brez oklevanja izpolnil vsak učiteljev ukaz. Pri tem načinu poučevanja so bila dovoljena vsa prisilna sredstva, kot so kaznovanje, ustrahovanje, pretepanje, ker so izhajali iz prepričanja, da se je otrok rodil z grehom, ki ga je treba odstraniti. Pri apostolski avtoriteti je komunikacija med učiteljem in učencem striktno enosmerna, saj je bil namen ustvariti generacijo poslušnih in ubogljivih. Učiteljev položaj je bil tako močan, kot je bila močna podpora staršev otrok, ki jih je učil (če je bil staršem všeč, je bil močan in vpliven). To je bila prva oblika učiteljeve avtoritete, ki se je uradno razvila. Ime je dobila po apostolih, prvih učiteljih, ki so širili vero. Ugotovil sem, da so spoštovanje do učitelja v Vodnikovih časih učenci morali izkazovati na različne načine. Učitelja so morali pozdraviti, ko je prišel v učilnico, in mu niso smeli odgovarjati, kar sta pravili, ki jih večina učencev upošteva tudi danes. Otroci so morali v vseh ozirih spoštovati učitelje, vendar pa jih niso spoštovali le oni, temveč tudi njihovi starši in nasploh je bil to zelo spoštovan poklic. Danes se vseh teh pravil ne upošteva več v tolikšni meri kot nekoč. Otroci se v tistih časih niso smeli pogovarjati med poukom, kar naj bi sicer veljalo še danes, ampak kot učenec lahko rečem, da nekateri učitelji zaradi dejstva, da se otroci sedaj bolj zavedajo svojih pravic in drugačne vzgoje otrok nasploh, niso sposobni vzdrževati miru v svojih učilnicah v zadostni meri. Poleg tega pa se po mojem mnenju in tudi mnenju nekaterih drugih sošolcev nekateri starši zelo radi in tudi v preveliki meri vmešavajo v delo učiteljev. Vprašati se je potrebno, zakaj je tako. Zakaj se starši za časa dela Valentina Vodnika niso v tolikšni meri vmešavali v delo učiteljev? To bi lahko pripisali večjemu ugledu, ki so ga imeli učitelji v takratni družbi in tudi večjim pooblastilom, ki so jih imeli pri delu. Brez posledic so lahko celo fizično kaznovali učence, vpili na njih, kar je bila najverjetneje posledica prevelikih pooblastil, ki so jih takrat imeli. Danes se dogaja ravno obratno, saj ima učitelj premalo pooblastil, s katerimi bi lahko discipliniral učence.

Nekoč so učitelji tudi zlorabljali svoja pooblastila in jih prekoračevali ter se posledično znašali nad učenci na mnoge nesprejemljive načine. To seveda (k sreči) danes ni več dovoljeno, so pa danes učitelji mogoče postali celo preveč omejeni v svojih pristojnostih za ustvarjanje discipline v šolah. Poleg tega so nekoč učitelji najverjetneje zastrašili tudi mnoge starše (poleg otrok), le-ti takrat namreč niso bili tako izobraženi kot danes in so tako brez pomisleka verjeli učitelju na besedo. To je zagotovo pomagalo pri ustvarjanju avtoritete. Sprašujem se, zakaj so kljub spremenjenim razmeram v šoli in družbi nekateri učitelji danes sposobni ustvariti avtoriteto? Po mojem mnenju in mnenju drugih učencev je potrebno, da si učitelj sam ustvari avtoriteto, sicer je ne bo imel. Če učitelj verjame splošnemu prepričanju, da učitelji danes nimajo avtoritete, pri delu ne bo uspešen. Prav zaradi tega splošno uveljavljenega prepričanja, večje razgledanosti učencev, možnosti dostopa do interneta in drugih dostopnih informacij pa se tudi učenci danes obnašajo drugače, kot so se nekoč. Vedo, da jih učitelji ne smejo udariti ali se znašati nad njimi, ker se lahko proti njim ukrepa v skladu z zakonskimi določili, zato mislim, da so učitelji v času Vodnikovega poučevanja imeli večjo avtoriteto. Avtoriteto, ki pa je Vodnik ni izrabljal – za razliko od nekaterih učiteljev tedanjega časa – saj je bil prijazen in je v učencih vzbujal željo po znanju.

DISCIPLINA Disciplina je po SSKJ podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti. Disciplino v šoli je uvajal šolski red. Iz njega lahko razberemo šolska pravila in kazni. Šolski red je bil izdan leta 1795. Iz Šolskega reda za učence in učenke ljudskih šol v šolskem okraju ljubljanske okolice sem razbrala spodaj navedena pravila. Če otrok v prvih osmih dneh šolskega leta ni bil sprejet v šolo, je moral v roku treh dni iti v ljudsko šolo, četudi potlej roditelji otroka niso poslali v šolo, so zapadli v denarne kazni in če jih niso mogli plačati, so morali v zapor za 24 ur.

Ko se je začel pouk, so morali vsi učenci tiho vstati in ravno stati v klopeh. Po molitvi očenaš so na učiteljevo povelje sedli. Za razliko od danes se je moral učenec vedno, ko je bil poklican k tabli, učitelju rahlo prikloniti. Enako kot danes so morali učenci med poukom vso svojo pozornost posvetiti pouku. Šepetanje, oziranje, ropotanje ni bilo dovoljeno. Med poukom seveda niso smeli na stranišče brez posebnega učiteljevega dovoljenja. Ko je bil učenec poklican, je moral odgovarjati glasno in razločno. Poleg zgoraj naštetega pa so veljala tudi splošna načela (naredbe). V šolo so morali učenci priti snažni, torej umiti in počesani. Takrat niso smeli imeti predolgih las, obleke so morale biti čiste, čevlji pa lepo zavezani. Nekoč so si morali vsak dan umiti obraz, ušesa, vrat in roke z milom, po potrebi pa še noge in telo. Zelo pomembni so bili čisti zobje, morali so si jih umiti zjutraj, po kosilu ter zvečer. Za vse knjige, zvezke in druge potrebščine so morali dobro poskrbeti. Če niso upoštevali zgornjih pravil, pa je prišlo do kazni, kot je na primer ukor, pretepanje s šibo oz. druge fizične kazni, stanje zunaj klopi, izključitev iz šolskih zabav ali izletov, pridržanje v šoli, izključitev. Seveda pa je bila kazen odvisna od prekrška. Če je otrok redno zamujal oz. ni prihajal k pouku, je prišlo do opomina, ki ga je prejel roditelj. Če to ni pomagalo, pa so starše kaznovali z denarno kaznijo ali zaporom. Za razliko od današnjih so bile kazni veliko bolj fizične, na primer metanje ključev, pretepanje s šibo (takrat zelo popularno, med učitelji najzanesljivejše sredstvo za vzdrževanje discipline) ...

Glede tega sem nato ugotovila, da so zakonodajalci že na začetku 19. stoletja prepovedali pretepanje učencev s palico, a učitelji so prepričanje o koristnosti takšnega kaznovanja v šoli zavrgli kasneje, še vedno pa precej prej kakor starši doma. Učitelji so se vedno bolj zavedali pomena potrpežljivosti pri vzgoji, drugačnega kaznovanja. Tudi če bi si učenec fizično kazen zaslužil, je učitelj šibo prepustil staršem. Nato sem pregledala še veljavne predpise s področja osnovnošolskega izobraževanja, ki jih predpisuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (2018). Pravila danes in nekoč se ne razlikujejo toliko, kot sem pričakovala, ampak jih je danes veliko več. Pričakuje se, da učenci k pouku prihajajo točno, redno ter imajo vse potrebščine, ki jih potrebujejo za pouk. Učenci morajo izpolnjevati učne in druge šolske obveznosti ter spoštovati druge učence in nasploh učitelje in pravila hišnega reda. Učenci morajo skrbeti za lastno zdravje in varnost, ne smejo ogrožati ostalih ter se morajo ravnati po navodilih učitelja. Vsi morajo varovati premoženje šole ter svojo lastnino in lastnino drugih. Če se pravil ne držijo, pride seveda do različnih kazni (odvisno od prekrška), na primer do zadržanja po šoli, večjega nadzora nad učencem, odstranitve motečega učenca od pouka, družbenokoristno delo, pisno razmišljanje o prekršku, vključevanje zunanjih ustanov ... V šolskem redu so sedaj napisana tudi pravila za starše in učitelje. Učitelji morajo učencem pomagati pri doseganju ciljev, poskrbeti morajo za varnost ter učencem biti vzgled. Naloge staršev so tudi pomembne. Starši morajo poskrbeti, da je otrok točen, otroke morajo poslušati ter jim svetovati, jim biti vzgled, kot njihovi glavni skrbniki morajo obiskovati roditeljske sestanke in govorilne ure, lahko tudi obiskujejo šolske predstave oz. proslave. Poleg vsega tega pa obstajajo še pravila obnašanja in ravnanja. Ta so zapisana v hišnem redu, ki ga ima vsaka šola, čeprav sem se pozanimala in ugotovila, da so pravila, zapisi enaki oziroma zelo podobni povsod. Med njimi najdemo pravila glede pospravljanja stvari, gibanja po šoli, uporabe mobilnih aparatov

(tega pravila nekoč niso potrebovali), spoštovanja tuje in šolske lastnine, nasilnega vedenja, varnosti, opravičevanja odsotnosti ter prehranjevanja. Sedaj se večina učencev prijavi na malico, ki jo strežejo okoli 10. ure. Zaželjeno je, da otrok v šoli prejme vsaj en obrok. To mi je bilo zanimivo, saj v šolskem redu leta 1795 ni pisalo prav nič o prehrani, zato predvidevam, da takrat otroci niso prejemali malice, kaj šele kosila. Najbrž si šole takrat še niso mogle privoščiti hrane za učence.

Na podlagi prebranega sem ugotovila, da so se od takrat do danes pravila precej spremenila, med drugim tudi to, da so takrat imeli en sam šolski red, sedaj pa imamo pravilnik, hišni red, vzgojni načrt ter še nekatera druga pravila. Nekatera pravila so si še kar podobna, kazni pa sploh ne. Četudi imamo danes veliko več pravilnikov in drugačnih predpisov, menim, da je bila disciplina nekoč večja. Otroci si niso upali ugovarjati, saj so se zavedali posledic, danes pa, menim, nekaterim ni mar za posledice, saj so v primerjavi z nekoč mnogo blažje. Dokler ni res hudo (otroku grozi opomin, menjava razreda, premestitev na drugo šolo), je nekaterim neukrotljivim učencem vseeno za posledice. Kot sem zaznala, so bili oziroma so morali biti učenci okrog leta 1800 veliko bolj pridni. Bili so bistveno bolj spoštljivi do učitelja kot na primer danes. V našem razredu se učenci pogosto umirimo šele takrat, ko nam učitelji začnejo groziti s spraševanjem. To se mi ne zdi prav, saj vem, da bi se morali obnašati lepše ter spoštovati učitelje in mentorje. Če bi v šoli poslušali ter bili tiho, bi veliko več odnesli od pouka. Zdi se mi, da so nekoč učitelji dosegli tišino in disciplino kar z nasiljem, a četudi je pomagalo, sem prepričana, da to ni pravi način za doseganje ciljev.

OBLAČILA

Glavni vzrok za spremembe v oblačenju učiteljev nekoč in danes je, da so nekoč veljala pravila, ki so se jih morali učitelji držati. Obleke so bile nekoč zelo pomembne, saj so ljudje že po njih vedeli, kakšen je zaslužek in način življenja nekoga. Premožni ljudje so si lahko privoščili dražje in lepše obleke, revni pa si tega niso mogli privoščiti. V današnjih časih se moda hitro spreminja. Razlike med sloji se niti ne opazi. V Vodnikovih časih pa je bila vidna razlika v oblačenju med revnim in bogatim slojem prebivalcev. Bogate in dobro plačane družine so imele kičasta oblačila iz dragega blaga, revne družine pa so nosile tisto, kar so si lahko privoščile. Dobra obleka je pomenila dober zaslužek, saj si s slabo plačo nisi mogel privoščiti dobrih oblačil.

Učitelja si v družbi prepoznal že po njegovi obleki. Bila je izdelana iz dragega blaga in je izgledala kot uniforma. Za službo so bili oblečeni v oblačila, ki so po šolskih predpisih glede oblačenja morala biti čista, lepa, draga. Obleke so bile večinoma narejene iz bombaža in črne svile. Ti materiali so bili uporabljeni le za obleke bogatejših ljudi. Učitelji so učencem morali biti vzor. Učencem pa niso bili vzorniki le v oblačenju, ampak tudi v lepem govorjenju, manirah in higieni. Učenci so bili namreč večinoma iz kmečkih družin, kjer večinoma niso skrbeli za čistočo in niso govorili lepo in pravilno. V tem času so bile ženske že lahko zaposlene kot učiteljice, vendar le v dekliških šolah ali kot redovnice v samostanih, a pod pogojem, da upoštevajo zakone in pravila, ki jih predpisuje šola. Način oblačenja je bilo eno izmed pravil. Učiteljice so nosile dolge obleke, katerih krila so prekrivala gležnje (niso smele kazati gole kože). Prekrite so morale imeti tudi roke vse do dlani in vratu. Na oblekah so bili zelo pogosti gumbi in čipke. Lase so imele na kratko postrižene ali spete v figo, saj niso smele imeti spuščenih. Preko glave pa so si pogosto nadevale klobuke. Nakita niso smele nositi, prav tako niso smele imeti dolgih nohtov. Za obutev niso nosile petk, ampak so imele iz usnja narejene čevlje. Učitelji so nosili hlače, ki so prekrivale gležnje, saj tudi oni niso smeli kazati gole kože. Zgoraj so pogosto nosili suknjiče ali srajce z dolgimi rokavi. Dolgi lasje so bili za učitelje prepovedani. Za obutev so imeli, kot učiteljice, čevlje, narejene iz usnja. Na oblekah so veljale stroge linije. Najbolj pogoste barve oblačil so bile siva, črna in bela. Okoli leta 1800 so prišli na idejo, da bi uvedli enotno oblačilo, kot neko haljo ali plašč po vzoru sodniških in zdravniških uniform. Plašče so nosile tako ženske kot moški. Segali so do tal. Imeli so dolge rokave.

Danes pravil oblačenja ni več, velja pa v nekaterih šolah kodeks oblačenja. V škofijskih zavodih morajo biti učitelji in učiteljice oblečeni v predpisana oblačila. Tako piše v kodeksu. O pričeskah in ličilih ni govora. Za druge šole po Sloveniji kodeks ne velja. Prvi vtis je vedno pomemben, zato mislim, da bi se učitelji danes za v službo morali oblačiti, kar se le da lepo, čisto in primerno. Ko učitelj stoji pred razredom, ne daje sporočila le s svojim govorjenjem, ampak tudi z videzem in celotno pojavo. Danes imajo učitelji svobodno možnost izbire oblačil. Večina šol v Sloveniji nima pravil oblačenja. Učitelji so lahko oblečeni v oblačila po svojem okusu. Sicer ni ravno najbolje, če učitelji ali učiteljice nosijo preveč razgaljena in pomankljiva oblačila, saj mislim, da to ni najboljši vzor učencem. Tako je npr. zapisano tudi v kodeksu. Nekateri učitelji imajo na majicah ali puloverjih napise, ki niso ravno primerni za mlajše učence. Včasih vključujejo kakšno neprimerno besedo. Učiteljice in učitelji imajo za v službo danes večinoma oblečene hlače, ki so lahko tudi kratke, čeprav veliko ljudi meni, da to ni primerno. Oblačilo, ki ga imamo na sebi, je danes odvisno tudi od vremena in temperature. Včasih so morali ne glede na vreme imeti oblečena oblačila, ki so segala do gležnjev in zapestij. Danes se lahko učitelji ob vročih dneh oblečejo v majice s kratkimi rokavi in podobno. Imajo lahko daljše lase, tetovaže in nakit, kot je poročni prstani. Po mnenju učencev iz različnih šol imajo učiteljice v veliki večini spuščene dolge lase in veliko nakita (uhane, prstane, zapestnice in ogrlice). Glede obutve imajo prosto izbiro. V Sloveniji šolskih uniform ni. Nik Neralič Petrič, 9. b, Java Potočnik, 9. a, Estela Rot, 9. a, Jakob Vid Džordževič, 9. b, Kiara Čulk, 9. c, Maša Završnik, 9. a, Ervina Durmić, 9. b, David Turk, 9. a mentorica Nataša Arčon Triler

3. Kobilica, ki ne skaÄ?e, velik trebuh, dolg vrat, z njo pa se ne zna vsak igrat.

Namig: Jimi Hendrix - glasbenik - kitarist - ...

4. Glavo ima, pa ni Ĺživa, nad glavo dolg vrat ima ali pa ga nima. Kdor zna jo prebrati, zmore kaj zaigrati.

Namig: zastava na Luni - asociacija na osminko - ...

5. Naokoli in naokoli se vrti, da skoraj ne vidim konca, vse gor leti, tudi drevesa in pikapolonca.

Namig: vrtiljak - vrtenje - hitrost - ...

6. Lahko je trda, lahko je mehka, lahko je sladka, lahko je slana, lahko hlapi in brez nje Ĺživljenja ni.

Namig: kroĹženje - 3 snovna stanja - ...

POVEŽI LIKOVNI IZDELEK Z NJEGOVIM AVTORJEM IN SI ZAPOMNI NJEGOVO IME. MORDA BO ZRASEL V VELIKEGA UMETNIKA.

lepljenka, tempera (odtis) SOVA Kiara Brandoli, 4. c

lepljenka, flomastri PORTRET Maruša Brodnjak, 2, b

tempera JESENSKO DREVO Lira Jančič, 3. a

VODNIK DANES VODNIK – ŠPORTNA ŠOLA V želji, da bi otrokom razredne stopnje ponudili kakovostno ter strokovno vodeno športno vzgojo z obogatenimi vsebinami, so leta 1990 na naši šoli odprli prvi športni oddelek. Program redne športne vzgoje je bil dopolnjen s tečajnimi oblikami drsanja, plavanja, kotalkanja in tenisa (Potočnik 1999; Potočnik 2009). Septembra 2018 smo vpisali že osemindvajseto generacijo učencev v športne oddelke oziroma oddelke z dodatno športno ponudbo, kot se imenujejo sedaj. Program oddelkov z dodatno športno ponudbo se razlikuje od običajnih oddelkov po tem, da imajo otroci več ur športa, spoznajo se z različnimi športi, imajo več tečajev in zunajšolskih dejavnosti v šolah v naravi. Ure športne vzgoje na razredni stopnji vodijo športni pedagogi in/ali učitelji razrednega pouka, kar ni praksa na drugih šolah. Program omenjenih oddelkov šola že več let ponuja staršem in otrokom z namenom, da skozi celotno šolanje v osnovni šoli otroci pridobijo dodatne gibalne spretnosti, znanja in izkušnje, da spoznajo čim več različnih športov, ki jih ne morejo spoznati pri šolski športni vzgoji, saj je vezana le na šolsko telovadnico, da na tečajih, taborih in zimovanjih razvijejo močnejše socialne vezi znotraj oddelka … Oddelki z dodatno športno ponudbo nadgrajujejo obstoječi šolski program tako vsebinsko kot organizacijsko. Dodatni program izvajamo skozi celotno obdobje devetletnega obveznega šolanja, kar je redkost. Poleg tega šola uspešno izvaja programa Zlati sonček in Krpan, ki sta del Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji, ter ponuja vrsto interesnih dejavnosti. Imamo dobre pogoje za delo, saj imamo dobro opremljeno veliko telovadnico in malo telovadnico, kjer je tudi plezalna stena. Imamo tudi večnamenski prostor in igralnico, športno igrišče z atletsko stezo in zunanje otroško igrišče. Okoli šole je veliko zelenih površin. Naši učenci sodelujejo na različnih šolskih športnih tekmovanjih, kjer dosegajo zelo dobre rezultate. Učenci tekmujejo posamično in ekipno v različnih športnih panogah, kot so krosi, dvoranska atletika, atletika, šolska judo liga, orientacija, skoki z male prožne ponjave, gimnastika, floorball, nogomet, košarka, med dvema ognjema, športno plezanje, akrobatika itd. Poleg tega se množično udeležujemo tudi različnih športnih prireditev, kot so Ljubljanski maraton, tek trojk, akvatlon itd. Omeniti velja tudi, da je našo šolo obiskovalo veliko vrhunskih športnikov, ki so pomembno zaznamovali športno sceno v Sloveniji in tujini (Jernej Damjan, Jernej Godec, Aljaž Sedej, Gregor Polončič, Mateja Svet, Pia Tajnikar, Ermin Šiljak, Aljaž Bedene, … ). Anže Zagorc

ŠPORTNA ŠOLA – OSEBNI POGLED »Vsaka sled, ki ostane za nami, je odmev koraka.« Srečko Kosovel Davnega šol. l. 1977/1978 sem se kot mlada učiteljica športne vzgoje zaposlila na Osnovni šoli Valentina Vodnika. Bila je šola z veliko začetnico. Ugledna, priznana v ožjem in širšem okolju. Zame je bila velik izziv. Izziv v stroki, vodenju, odnosih z učenci, s starši, sodelavci, z okoljem, zunanjimi institucijami. Športno vzgojo so imeli vsi učenci zelo radi. Bili so polni energije, željni gibanja in pripravljeni sodelovati. Dobro smo se razumeli. Spoštljivi odnosi so bili vedno na prvem mestu. Spremljala sem njihov razvoj, se z njimi veselila uspehov in bila z njimi žalostna, če se je kje zataknilo ali če so bili razočarani. Kot učiteljica športne vzgoje sem pri svojem delu opažala, da učenci, ki prihajajo v peti razred, nimajo dovolj razvitih motoričnih veščin, ki bi jih morali pridobiti v zgodnjem otroštvu od vrtca naprej. Ugotovitve stroke so potrdile naša opažanja. Stroka je javno opozarjala, da je med gibalnim in intelektualnim razvojem otrok velika medsebojna pozitivna povezanost. Ta je največja v predšolski dobi in na stopnji razrednega pouka. In še nekaj, otroci, ki so gibalno podhranjeni, nikdar ne morejo popolnoma razviti svojih intelektualnih sposobnosti. Samo dovoljšna količina gibanja zagotavlja otrokom celostni razvoj.

Da bi otroku omogočili celostni razvoj, bi mu morali z učnim načrtom omogočiti uro strokovno vodene športne vzgoje vsak dan v času šolanja. V svetu je bila takšna praksa že uveljavljena. Žal pri nas take prakse nismo poznali. Obvezen predmetnik za osnovno šolo na Slovenskem je določal tri ure športne vzgoje na teden za učence od 1. do 6. razreda, v 7. in 8. razredu pa samo dve uri tedensko. S strani zakonodajalca pa je le bilo narejeno nekaj, kar nam je omogočilo, da smo po zakoniti poti ob soglasju staršev začeli postopno uvajati posebno organizacijsko obliko pouka: športni oddelek kot naš dodatni program. V tem obdobju je bil dopolnjen Zakon o osnovni šoli z novelo zakona, ki poleg obveznega predpisanega programa in predmetnika za obvezno osnovno šolo dopušča možnost uvedbe nadstandardnih programov, ki jih lahko izvajajo osnovne šole s finančnimi sredstvi iz šolskih skladov, sredstvi sponzorjev in donatorjev ter s sredstvi ustanoviteljice MOL in s prispevki staršev. To priložnost smo znali izkoristiti in smo v šolskem letu 1989/1990 vpisali športni oddelek prvega razreda. Obveznemu predmetniku na razredni stopnji, torej trem uram športne vzgoje, smo dodali dve uri športne vzgoje, ki sta se izvajali v času podaljšanega bivanja pod strokovnim timskim vodstvom športnega pedagoga in razredne učiteljice. Na predmetni stopnji smo predpisanim uram športne vzgoje dodali še uro in pol do dve uri.

Poleg dodatnih ur športne vzgoje pa so se učenke in učenci športnih oddelkov seznanjali s prvinami smučarskega teka, alpskega smučanja, drsanja, kotalkanja, kolesarjenja, plezanja po umetni steni v telovadnici in pohodništva. Organizirali smo tudi tečaje tenisa, plavanja in na predmetni stopnji v 8. razredu tudi tečaje potapljanja in veslanja. Organizirali smo bivanja v naravi in tabore z različnimi vsebinami, kot sta preživetje v naravi in učenje v naravi.

S kontinuiteto strokovno vodenega dela smo s pomočjo dobro pripravljenih programov ustvarili tako pogoje za potencialno možnost zgodnjega vpliva na hitrejši razvoj motorike otroka v letih, ko so ti učinki najvidnejši, kot tudi boljše pogoje za celostni razvoj otroka. Pozorno pedagoško vodenje dodatnih programov od 1. do 8. razreda je omogočalo, da so se učenci lahko vključevali tako v programe rekreativnega kot tudi vrhunskega športa. Tukaj moram omeniti dr. Marjeto Kovač, zaposleno na Fakulteti za šport, ki je bila takrat ena od staršev na naši šoli in ki nam je pomagala tako pri prvih korakih tega razvojnega dela kot tudi pri spremljanju razvoja učenk in učencev v športnih oddelkih. Veliko naših učencev je bilo aktivnih in tudi vrhunskih športnikov v različnih športnih panogah. Naše učenke in učenci so na tekmovanjih dosegali vrhunske rezultate. Podpirali smo vse športne panoge. Za učence aktivne športnike je bilo veliko posluha. Pri tem smo tako učitelji športne vzgoje, učitelji, razredniki kot tudi vodstvo šole odigrali veliko vlogo. Bili smo šola, ki je na uradni ravni sodelovala z mnogimi športnimi klubi, iz katerih so prihajali naši učenci športniki. Po štirinajstih letih poučevanja športne vzgoje sem bila imenovana za pomočnico ravnateljice tedanji ravnateljici Nežki Ljubić, ki mi je dala priložnost za strokovno rast. Na začetku šolskega leta 2000/2001 sem postala ravnateljica Osnovne šole Valentina Vodnika. To je bilo obdobje velikih sprememb na osnovnošolskem področju.

V času mojega ravnateljevanja smo nadaljevali delo na vseh projektih vzgojno-izobraževalnega dela, ki so že zaznamovali Osnovno šolo Valentina Vodnika. Obenem smo uvajali nove projekte in jih razvijali s ciljem izboljšati kakovost pouka na vseh predmetnih področjih, ustvarjati pozitivno delovno klimo tako med zaposlenimi kot tudi med učenci in starši. Za konec bi rada še poudarila, da so naše učenke in učenci vseskozi dosegali vrhunske rezultate na tekmovanjih z različnih predmetnih področij. Mnoge od njih še danes srečujem v vsakdanjem življenju. Vedno poklepetamo, se razveselimo drug drugega, vsakič znova dobim kakšno povratno informacijo in si rečem: »Vse je poplačano. Še več.« Pred osmimi leti sem zaključila svojo delovno kariero, svoje poslanstvo na moji nekdanji šoli, šoli Valentina Vodnika. Še vedno pa jo spremljam preko vnučkov, ki sta tudi že učenca Osnovne šole Valentina Vodnika. Oba sta v športnih oddelkih, letos pa se bo vpisal v 1. razred še naš najmlajši. Spremljam njihov razvoj in ugotavljam, da radi hodijo v šolo in se v njej dobro počutijo. So živahni, vedoželjni, raziskovalno naravnani in zelo radi imajo gibanje. Radi hodijo, tečejo, skačejo, radi se igrajo zunaj na prostem z vrstniki in s prijatelji. Zelo radi poklepetajo z menoj o šoli in o vsem, kar se jim dogaja. Povedo mi, da imajo radi »športno« (skrajšano, v njihovem žargonu), zelo se veselijo tudi izvenšolskih dejavnosti, kjer nabirajo potrebne življenjske izkušnje in znanja. Vesela sem, da sem botrovala razvoju športnih oddelkov in dobrodelnosti. Oboje je postalo stalnica na Osnovni šoli Valentina Vodnika in še vedno pušča sledi, na kar sem posebej ponosna. Julijana Žalar

VODNIK – NARAVOSLOVNA ŠOLA Z eno besedo: raziskovanje. Z dvema: smelo raziskovanje! Svet se z digitalizacijo in robotizacijo spreminja s hitrostjo, kot se doslej ni, tako tudi naši učenci. Le-ti vse prej kot le frontalno obliko poučevanja potrebujejo pristope učenja in poučevanja, v katere bi bili vpeti do to mere, da bi tudi sami osmišljali učenje oz. da bi prišli do spoznanj, zakaj se učijo. In ker se, glede na omenjene spremembe v družbi, učni načrti spreminjajo prepočasi, smo se lotili sprememb učnega okolja na način, da v učni proces zajamemo čim večje število učencev. Pri tem nas je v zadnjih desetih letih vodila in usmerjala Einsteinova misel, ki nas učitelje spreminja v navduševalce: Znanje je omejeno, domišljija poganja svet! Le navdušen učenec bo svoje znanje poglabljal do kreativnih izdelkov in storitev, bo kritični mislec, bo zavzet in pravičen v svojih hotenjih ter zadovoljen. Le tak ima tudi posluh za potrebe drugih. Na metli potujemo in raziskujemo ali Pouk izven učilnice (SOS – School OutSide) je pedagoška novost, ki smo jo od leta 2013 razvijali v okviru inovacijskih projektov na ZRSŠ. V letih 2015–2017 smo jo izvajali po celotni izobraževalni vertikali od 1. do 9. razreda. Izhajali smo iz značilnosti akcijskega raziskovanja, ki omogoča izvajanje tistim, ki jih določena situacija neposredno zadeva, ki v njej živijo in delujejo in so osebno zainteresirani, da bi jo preučili in izboljšal. V učni proces smo sprva vnesli več gibanja, saj ima le-to pozitivne učinke na spoznavne procese. Vsakodnevno življenje po drugi strani postaja vse bolj sedeče, zato je zelo pomembno, da ključna okolja, v katerih poteka naše vsakdanje življenje, omogočajo zdrave in ustrezne ravni telesne dejavnosti. V nadaljevanju nas je zanimala usklajenost učenja z motivacijo učencev in njihovim čustvovanjem, zato smo aktivnosti učenja želeli povezati z igro, ki je najbolj naravna oblika učenja pri otrocih. To nas je vodilo v učenje v konkretnih situacijah iz življenja in v naravi ter k vpeljavi učenja z raziskovanjem. Učenci se učijo globlje, kadar lahko znanje, ki so ga pridobili pri pouku, uporabijo pri reševanju resničnih problemov in se osredotočajo na vsebino. Učenje z raziskovanjem je učinkovitejše in olajša razumevanje in povezovanje informacij v sistem znanja. Mnogi učitelji niso bili deležni učenja z raziskovanjem v procesu izobraževanja, zato jim je potrebno ponuditi to priložnost profesionalnega razvoja. Osredotočanje na vsebino – učni magnet – briše meje med disciplinami in generacijami ter učenje v šoli približa učenju, kot poteka v domačem okolju. SOS-aktivnosti so od ene do pet pedagoških ur trajajoče aktivnosti, ki potekajo kot kombinacija odprtega učnega okolja (park, igrišče, gozd, trg, bajer, knjižnica ali učilnica, ki jo spremenimo v želen prostor ...) in raziskovalno-doživljajskega pristopa. Osredotočene so na vsebino (sadje in zelenjava, poklici, prepiri, nafta, gibanje ...) in ne na posamezen šolski predmet. Pri obravnavi vsebine smo tako povezali med seboj več predmetov in različno stare učence. Na primer temo sadje in zelenjava smo obravnavali z geografskega, zdravstvenega, ekonomskega in trajnostnega vidika. V odprtem učnem okolju uporabljamo vse učne vire, ki so na voljo (živa in neživa narava, pisni viri, določevalni ključi, svetovni splet, osebe, ki so vključene v raziskovanja ali pa kar mimoidoči ...), in orodja (naravni materiali, laboratorijska oprema, merilne naprave, kompas, telefon, ki ga uporabijo kot fotoaparat, kot orodje za orientacijo ali kot merilno napravo ...). Učence smo spremenili v raziskovalce ali umetnike in smo jih vodili tako, da si zastavljajo raziskovalna vprašanja, napovedujejo odgovore, opazujejo (merijo, primerjajo, intervjuvajo, anketirajo, tipajo, vohajo, poslušajo, gradijo modele iz naravnih materialov ...), s tablicami in telefoni snemajo raziskovalni objekt (žuželke, ptiče, dvoživke, cvetlice ...),

prevajajo iz angleščine ali obratno, zapisujejo rezultate opažanj, jih grafično upodabljajo, oblikujejo odgovor na raziskovalno vprašanje, sami ustvarjajo likovna, literarna in glasbena dela in celo ples.

Primeri SOS-aktivnosti: Pitagorov izrek na travniku v bližini šole; Izračun višine drevesa v šolskem parku; Seme, kdaj boš ti vzklilo?; Iskanje koseške pošasti; Knjigoraj – šolska založba, d. o. o.; Zakaj magnezij gori in železo rjavi?; Sadje in zelenjava na koseški tržnici; Prepiri na šolskem igrišču. Raziskovanje učne prakse pri naravoslovju nas je spodbudilo tudi k raziskovanju ostalih disciplin ter povezovanju le-teh. Izsledke našega akcijskega raziskovanja smo predstavili na šolski ravni in na mestnem nivoju v okviru Zelene prestolnice Evrope 2016 pod naslovom Zelena prestolnica – najboljša učilnica. Prav tako smo jih predstavili strokovni javnosti na nacionalnem in mednarodnem nivoju in odločevalcem v šolstvu. V zadnjih dveh letih smo z SOS-aktivnostmi sodelovali v programu Erasmus+ in projektu Young Europeans on the move by active teaching and learning – YEMA, v katerih smo svoja znanja in veščine, predvsem pa ustvarjalnost, uspešno prenesli na naše mednarodne partnerje. Za uresničitev zastavljenih ciljev pri projektih ali pouku sodelujemo s številnimi zunanjimi inštitucijami: z Zavodom RS za šolstvo, Inštitutom za gozdno pedagogiko, Gozdarskim inštitutom, s Kmetijskim inštitutom, z Biološkim inštitutom, Institutom Jožef Stefan, s Festivalom znanosti, Pedagoško fakulteto, z Amchamom, s Fakulteto za šport, z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in drugimi. Učinki našega raziskovanja so številne nagrajene raziskovalne naloge na naravoslovno-tehničnem področju z izjemno raznolikim naborom tem: Uporaba elektrolize za proizvodnjo vodika kot goriva; Možnost uporabe estrov v kozmetični industriji; Preprečevanje oksidacije sadja, zelenjave in hladno stiskanih olj z antioksidanti; Biogoriva iz lesa in njihova uporaba v motorjih z notranjim izgorevanjem in druge. Med formalnim ali neformalnim učenjem in raziskovanjem, samostojno ali v sodelovanju s starši in bivšimi učenci, so nastali številni modeli, inovativni izdelki, predavanja in druge aktivnosti. Naj naštejem le nekaj najpomembnejših: razbijanje kozarca z zvokom; tresalnik na zvok; model kozmičnih žarkov, peč in generator na biogorivo; predavanje o cikloidi, učenje o preživetju v naravi, model tople grede … Tudi te smo bodisi uporabili pri pouku ali izvedbi naravoslovnih dni bodisi smo jih predstavili na različnih že prej omenjenih ravneh. Prav tako je kot posledica raziskovanja novih možnosti pri izvedbi naravoslovnih dni nastal za učence zanimiv naravoslovni dan Eksperimentirajmo in uživajmo. Tako nam 8. in 9. razredi že nekaj let konec maja zavzamejo šolo, ki se spremeni v eksperimentalnice po njihovih željah. Solatni bar, badminton, kemijska, glasbena, terenska, fizikalna, kviz, dramska, filmska eksperimentalnica, med dvema ognjema so le nekatere izmed številnih eksperimentalnic, ki so jih izvedli v zadnjih letih. Vizija na področju poučevanja naravoslovja na naši šoli je vpeljevanje raziskovalno-doživljajskega pristopa ob pomoči lutke. Ob tovrstnem pristopu bi učenci pri učenju veliko bolj uporabljali čutila in bili vanj bolj čustveno vpleteni kot pri klasičnem izvajanju pouka, kar je predpogoj za globlje učenje in ustvarjalnost. Gibanje, odprt učni prostor in aktivno učenje, podobno igri, ter dobri odnosi med vsemi deležniki zagotavljajo tudi bolj zdravo učno okolje, v katerem učenci in učitelji lahko začutijo lepoto učenja in poučevanja. Učinki tovrstnega učenja in poučevanja so inovativni izdelki in zmožnost opravljanja kakovostnih storitev ter sodelovanje, s čimer učenci dosežejo svoj cilj. To bodo naši učenci

še kako potrebovali v nadaljevanju na poklicni poti. Na nacionalnem nivoju si želimo spremembe šolskega sistema v smeri opisanega. Sprememba slednjega zahteva znanje in veščine tudi o tem, kako poučevati. Upamo si trditi, da lahko prispevamo. Renata Filipič

VODNIK – KULTURNA ŠOLA "Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem, kako ostati umetnik, ko odrasteš." (Pablo Picasso) Kaj je kultura? Povzeto po SSKJ: »/…/ 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja; 2. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja; 3.lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju; 4. dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti.« Učene definicije, ki jih najdemo v slovarjih, enciklopedijah, leksikonih, nam pričajo o tem, da je kultura zelo širok pojem, ki zajema veliko različnih človekovih dejavnosti. Seveda pa so to definicije, prazne besede, ki jih je potrebno osmisliti in oživiti, da dobijo pravi pomen. In to je tisto, kar se s kulturo dogaja na naši šoli – ni le beseda ali snov, o kateri se učenci učijo, je življenje samo.

Je ples črk, besed in stavkov v literarnih stvaritvah; je gibanje teles v plesnih virtuoznostih; je pesem iz grl mladih pevskih navdušencev; je igra barv in oblik v likovnih umetninah mladih umetnikov; je oblikovan predmet, ki nastane v rokah oblikovalcev gline, ki jih pri nas že vrsto let ne zmanjka. Kultura v šoli so prireditve, ki se jih v vsakem šolskem letu zvrsti cela plejada: božično-novoletni koncert; dan samostojnosti in enotnosti; 8. februar – kulturni praznik; Pomladni dan – ko odpremo vrata tudi vsem staršem in širši skupnosti; dan državnosti. In pa seveda valeta, ki smo jo prenesli nazaj v šolske prostore in s katero z zanimivimi točkami in slavnostnim plesom devetošolci zaključijo svoje devetletno šolanje. To so le največje, ki se odvijejo od decembra dalje vsako leto znova, vendar so vsako leto drugačne, posebne, z novimi idejami, z novimi nastopajočimi. Vmes pa nastopi gledališke skupine, ki igra predstave v angleščini; lutkovne skupine, nad nastopi katere se še posebej navdušujejo najmlajši; oddelčni nastopi za starše in sorodnike posameznih oddelkov, v katerih najdejo svoj prostor prav vsi učenci; prireditve v Knjižnici Šiška, v Domu upokojencev Dravlje, na Vodnikovi domačiji, v Pionirskem domu; prireditve ob obisku partnerjev iz tujih šol, s katerimi sodelujemo v raznih mednarodnih projektih; dan ljubezni, za katerega so prav učenci naše šole predlagali, da bi postal poseben dan na našem koledarju. Pa še bi se kaj našlo. Vsako leto je tudi kakšna prav posebna, izjemna priložnost – kot je bil npr. pred dvema letoma nastop naših »Knjigorajevcev« na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, kjer so bili deležni posebne pozornosti kot najmanjša knjižna založba. Ali pa nastop pri predsedniku države. Še prej pa so se udeležili Otroškega knjižnega festivala na Vodnikovi domačiji, kjer so nastopali in razdajali svoje pecivo. Seveda pa kulturno dogajanje niso le prireditve. Mogoče so najbolj opazne, nikakor pa edine.

Na literarnih natečajih vsako leto požanjemo kar nekaj pomembnih nagrad, saj so posamezniki že pravi pisatelji in pesniki, nekateri že z lastnimi knjigami, ki so bile prav tako objavljene v sklopu natečajev. V zadnjih letih je ponovno oživelo naše šolsko glasilo, tokrat pod imenom Vodnik4U – sprva le v elektronski, nato pa tudi v tiskani obliki. Za ljubitelje knjig in branja je (poleg dveh »uradnih« knjižnic) v najvišjem nadstropju stare šole zrasla Knjižnica pod krošnjami, ki smo jo v letošnjem šolskem letu spremenili v Vodnikov kotiček. Bralni kotiček je tudi v prizidku nove šole, imenuje pa se Knjigorajev kot. Tisti, ki se navdušujejo nad gledališčem, so v zadnjih letih deležni posebne pozornosti – poleg ogledov različnih predstav in delavnic imajo svoj tridnevni tabor, imenovan Šola v kulturi, na katerem si v sodelovanju z zunanjimi institucijami ogledajo različne predstave, predvsem sodobne, filme, razstave, performanse, ulično umetnost in zanimive urbane lokacije. Ob tem imajo pogovore z igralci, režiserji ter drugimi umetniki in strokovnjaki. Aktivno se udeležujejo gledaliških delavnic z režiserji in ustvarjalnih delavnic z drugimi umetniki. Pri tem širijo obzorje in razvijajo kritično mišljenje. Zapostavljeni niso niti ljubitelji filma – filmski dan, filmski krožek, sodelovanje v projektu Kinobalon so namenjeni njim. Likovni ustvarjalci vsako leto naredijo lampijon za božično-novoletno okrasitev mestnega trga, izdelujejo voščilnice, vabila, skrbijo za likovno opremljenost šole z razstavami izdelkov in oblikovanjem panoja, sodelujejo na natečajih in pri šolskem glasilu; nekateri pa so nam s svojim talentom polepšali tudi prazne stene šolskih hodnikov s stenskimi poslikavami in Vodnikovimi portreti.

Vsako leto organiziramo eno ali dve ekskurziji v tujino, v okviru katerih si učenci ogledajo arhitekturne in druge zanimivosti katerega izmed tujih mest – Salzburg, Dunaj, Barcelona so navdušili že marsikaterega našega učenca. Seveda pa ne manjka niti ekskurzij po Sloveniji – učenci od 6. do 9. razreda spoznavajo različne dele naše dežele in tako razvijajo ustrezen odnos do slovenske kulturne dediščine. Izvedli pa smo tudi tri ekskurzije z imenom Pot prijateljstva in raziskovanja, kjer so učenci naše šole skupaj z učenci OŠ Renče spoznavali Primorsko in Ljubljano ter spletli prijateljske vezi. V zadnjem desetletju se je na kulturnem področju na »Vodniku« dogajalo in se še dogaja tudi veliko drugega: na šoli sta potekala dva pomembna projekta, eden v sodelovanju z Mestnim muzejem in eden z Vodnikovo domačijo. V okviru prvega so učenci pripravili različne dejavnosti za javnost v Mestnem muzeju oz. Plečnikovi hiši na temo Jože Plečnik; v okviru drugega so se posvetili Vodnikovi cesti in rezultate svojega dela – razstavo in film – predstavili javnosti na Vodnikovi domačiji. Sodelovali smo z ljubljanskim festivalom kulturno-umetnostne vzgoje Bobri pri projektu Bobrove mlade oči, v okviru katerega so učenci intenzivno sledili dogajanju na tem festivalu, pod vodstvom izkušenih mojstrov dramske umetnosti pisali recenzije, intervjuje, izdelali podcaste. Večkrat smo sodelovali na festivalu Igraj se z mano, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Vsako leto nas obiščeta dva pisatelja – eden mlajše in eden starejše učence, ki nam pomagata v učencih vžigati ljubezen do knjige in literarne umetnosti. Sodelujemo v projektu Rastem s knjigo, v okviru katerega učenci 7. razreda obiščejo Knjižnico Šiška in dobijo v dar knjigo. Devetošolci si na Rožniku ogledajo pisateljevo sobo in spoznavajo življenje in delo pisatelja. Postavili smo vertikalo kulturnih dni, tako da se učenci od 6. do 9. razreda srečajo z različnimi vrstami umetniškega ustvarjanja in obiščejo tudi večerno operno predstavo. Otroški pevski zbor sodeluje na reviji pevskih zborov, mladinski

pevski zbor je sodeloval na različnih prireditvah v mestu, plesalci sodelujejo na prireditvi Diham ples. V pomladanskem času poteka tradicionalen Pomladni dan, ko cel dan posvetimo kulturi, vsako leto na drugo temo: v dopoldanskem času imajo učenci kulturni dan z delavnicami, obiskom kulturnih ustanov, ogledom predstav; v popoldanskem času pa sledijo okrogla miza, prireditev in v zadnjih letih tudi bazar. Na okrogli mizi in prireditvi sodelujejo tudi zunanji gostje, vabljeni pa so vsi – učenci, starši, babice, dedki, drugi sorodniki in širša skupnost. Kultura je na naši šoli del vsakdana – včasih bolj, drugič manj intenzivno, vendar je vedno prisotna, brez nje v šolskem prostoru ne gre; je del biti šole, čeprav včasih na to pozabimo. Da ne bi pozabili, nas opominja tudi zastava, ki je razobešena v avli šole. Zastava, ki priča o nazivu Kulturna šola, ki smo si ga s svojim delom na kulturnem področju prislužili drugič zapored. Glede na intenzivnost kulturnega dogajanja v zadnjih letih ne dvomimo, da bo zastava v naši avli visela tudi v bodoče. Da jo tu in tam ošvrknemo s pogledom, se za trenutek ustavimo in se zavemo, da je kultura bistvo naše šole. Mogoče je bila k temu zavezana že s slovenskim kulturnim velikanom v svojem imenu – Osnovna šola Valentina Vodnika; za nas pa je preprosto in domače Vodnik in tudi vodník. Da, kultura nam je blizu in domača, je naš vodník, saj pri svojem delu in življenju sledimo misli, napisani na začetku: »Vsak otrok je umetnik …« Valerija Japelj, pomočnica ravnateljice

KULTURA

Kakšna je (kultura)? Napiši samo dve besedi. Kaj dela ali kaj se z njo dogaja? Tri besede.

Napiši misel o kulturi. Štiri besede.

Namesto besede kultura napiši besedo, ki tebi o kulturi pove vse.

Napisal si ČINKVINO (1 - uno, 2 - due, 3 - tre, 4 - quattro, 5 - cinque – petvrstična pesem), ki ima točno določeno obliko. Zelo bomo veseli, če nam vašo činkvino pošljete v priloženi kuverti. Hvala.

POVEŽI LIKOVNI IZDELEK Z NJEGOVIM AVTORJEM IN SI ZAPOMNI NJEGOVO IME. MORDA BO ZRASEL V VELIKEGA UMETNIKA.

črn flomaster, tempera KAPA/VZOREC Lara Menart, 4. d

voščenke DRUŽINA Iva Cesar, 2. a

lepljenka, vodenke VEVERICA

Mija Tramte, 1. b

7. Ima zobe, tudi črne, čeprav ne je sladkarij! Bolj ga tepeš, bolj ti poje. Namesto motorja ima tri pedala. Ne more čez vrata kot kakšna omara.

Namig: pes - bernardinec - film Beethoven - skladatelj - ...

8. V Sloveniji je biser, na njem otok je bleščeč, za znano sladico, popelješ se čez.

Namig: Kalimero - jajce - rumenjak krema za »kremšnite« - ...

9. Zraste na grmu, zavita v rdeči češnji. Ko jo oluščimo, postane zelena, ko jo pogrejemo, porjavi. Prihaja iz Brazilije, pa nogometna ekipa ni. Če znano sliko poznate, tudi uganko razvozlate.

Namig: pljuča - zelena pljuča - pljuča sveta - gozdovi - Brazilija - slika Kofetarica - ...

10. Sredi mesta stoji. Se ne premika, ne govori. Po dekletu hrepeni, nad njim pa muza sedi.

Namig: vrba - Vrba - Prešeren - ...

VODNIK SKOZI OTROŠKE OČI ŠOLA DANES IN V PRIHODNOSTI NAŠA ŠOLA Šola 90 let že stoji, zato pesmico pišemo mi. Se učimo in veselimo, se afnamo in crkljamo. Učiteljico najboljšo imamo, zato jo tudi požgečkamo. Radi se igramo, zato Valentinu Vodniku nasmešek damo. Radi pišemo in rišemo, da bo dan nasmejan. Gospoda Tilna radi imamo, ker straži našo šolo staro. Radi hodimo na dejavnosti, ker so to zabavnosti. Na igrišču zabavno je, ker tam tudi slavno je. Želimo si, da naša šola se obnovi, ker tam učimo se vsi. Likovno radi imamo, ker se z njo popapcamo. Naše starše radi imamo, ker omogočajo nam šolo pravo. Neli Kunze, Tinka Leskovec in Žana Kovačević, 3. a NAŠA ŠOLA – NAJLEPŠA ŠOLA

Radi imamo našo šolo, ker se učimo zelo zanimive stvari. V šoli se je zabavno učiti. Šola Valentina Vodnika je najboljša šola, saj so vsi tako prijazni. Tudi učiteljice so prijazne. Kuharji kuhajo zelo dobro hrano. Želimo si, da bi taka ostala. Imamo tudi prijazno ravnateljico. Šola je stara 90 let. Je stara, a lepa, čista in urejena. Zgradil jo je arhitekt Plečnik. Poimenovali so jo po znanem pesniku Valentinu Vodniku. Šola Valentina Vodnika je prijazna okolju. Ima veliko skrivnih kotičkov. Lahko pa bi imeli likovno umetnost in športno vzgojo vsak dan v tednu. Tudi Tjašin dedi in naša učiteljica sta hodila v to šolo. Takrat so bila okoli nje še polja in veliki travniki. Lara Kozole, Tjaša Prelovšek, Mite Gjorgiev, Sara Nuša Huterer, Vid Dragić Naveršnik, Erza Iseni, Jakov Savić, Filip Kojić, Elin Planinc, Julija Petek, Rok Predojevič-Benda, Uroš Vselinović, Ajla Ljubijankić, Maj Obajdin, Adam Košič, 3. b VODNIKOV DAN Učenci 1. c-razreda bi imeli vsako leto enkrat Vodnikov dan. To bi bil poseben dan, namenjen otrokom naše šole. Takrat bi bili vsi srečni in veseli. Veliko bi se igrali, s seboj bi prinesli, kar bi želeli. V učilnici bi počeli, kar bi želeli. Šola bi bila okrašena. Jedli bi palačinke. Učenci in učitelji bi se skupaj igrali in zabavali. Tisti dan otroci ne bi počeli neumnosti. Ne bi se učili, ampak bi imeli druge dejavnosti, ki jih drugače ne moremo imeti (šivanje, kuhanje, oblikovanje …). Vsi bi bili lepo oblečeni. Na koncu bi bila zabava s plesom. Z vsem bi se morala strinjati gospa ravnateljica. učenci 1. c

MOJ TEDEN

ŠOLSKI DAN

Ponedeljek je najbolj zahteven dan, v šolo pridem ves zaspan. Tudi torek kaj boljši ni, učitelj mi spet teži in se mi smeji, slabe ocene deli.

Zjutraj ves truden se zbudim, ker ponoči se bojim, da imam še kakšno možnost, da enko pridobim.

V sredo komaj se zbudim, petek sanjam že tri dni. V četrtek budilka mi zvoni, dolgo rabi, da me zbudi. Komaj se privlečem v šolo, kot da sanjam nočno moro. Gnečo uporabim za izgovor, se mirno usedem za klop in poslušam, ko učitelj ima svoj govor.

Komaj pride petek, se smejim in veselim, samo še biologijo preživim in vikendu nasproti odhitim. Laura Zadel, 8. a in Špela Sedej, 8. d

Vstanem, hitro torbo si spakiram in hitim, da v šolo ne zamudim. Ves upehan prihitim in se pomirim, ko ugotovim, da me čaka prava muka celih sedem ur pouka. Vsi učitelji mi težijo, a kmalu šoli rekel bom adijo. Ko se zavem, da s šolo konec je, življenje povrne se mi vse.

Trening res je mučen, saj sem že zdaj tako izmučen. Ko trening se konča, večerja čaka me doma. Ko večerja se konča, se ves truden in zaspan v posteljo zvalim in zaspim. Gregor Pangeršič, 8. d in Luka Bevc, 8. a

Mi v šolo hodimo, Ob osmih od doma se odpravimo, Jemo zajtrk – Ali pa tudi ne. V Šoli učitelj vsak ni mrk, Olikan učenec, ki ne zganja frk, Ljudje ga bodo imeli rajši v šoli in v mestu Ali pa bo dobil boljšo oceno na testu. Danes prvi šolski dan je, zato je veliko časa za igranje, A drugi razred je že malce težji, toda pred novim učenjem ne béži, Nadaljuje se v tretjem s prvimi ocenami, črkami in besedami. Do četrtega smo prišli, zakaj bi se zdaj ustavili? A če izkušnjo petega hočemo prestati, moramo čez to leto mini knjige znati pisati. Napredovali smo na predmetno stopnjo, kjer imamo zaradi iskanja razredov orientacijsko motnjo. Eno zimovanje letos imamo na Krvavcu, Smučali bomo hitro dol po klancu. In smo že v devetem razredu, Naredili ga bomo in se v srednjo šolo vpisali, Valček na valeti še zadnjič zaplesali. Predstavljajte si zdaj, bralci in bralke, Razdeljene otroke po spolu, barvi kože in oči, Izgleda, kot da bi v vojski bili. Hodili v šolsko ustanovo več ne bi, Od doma učili bi se vsi. Dnevi čez sto let bodo vsekakor drugačni, Napredovali bodo znanstveniki in učitelji morda ne bodo več brezplačni. Ohraniti moramo znanje, mir in čist svet, Spet in spet in spet. Tudi čez sto in tisoč let naj se znanje prenaša v nove generacije In naj naši nasledniki odkrijejo veliko novih znanj in ved, da bodo očistili ta naš planet. Rebeka Marinšek Počivavšek in Aneja Knez Silič, 9. a

ŠOLA PRIHODNOSTI

Moja šola v prihodnosti bi bila zelo kul. Nahajala bi se ob morju in zgrajena bi bila iz stekla. Imela bi lasten pomol, kjer bi bili privezani gliserji in gumenjaki. Pri vhodu bi imeli mizico in krožnik s picami ter rogljički. Pa smo pri opremi. Oprema bi bila moderna, arhitektura pa z morskimi motivi. Uporabljali bi malo pripomočkov, zgolj računalnik in en zvezek, v katerega bi zapisovali vse predmete. Učili bi se iz zvezka, kjer bi bila zapisana glavna snov, na računalniku pa bi bile vsebine za dodatno znanje. Vsi učenci bi morali obvezno znati plavati. Na predmetniku bi imeli naslednje predmete: slovenščino, angleščino, matematiko, zgodovino, tehniko, deskanje in ribištvo. Izbirni predmeti pa bi bili: vožnja gliserja, pletenje mrež in šivanje oblek, nogomet, košarka, rokomet in gusarski krožek, ki bi ga lahko obiskovali največ štirje učenci. Dneve dejavnosti bi organizirali učenci. Domačih nalog bi bilo zelo malo. Učenci bi vso nalogo morali narediti v šoli, prosti čas pa bi porabili doma za igro in družino. Učenci bi bili ocenjeni z znaki plus ali minus. Med odmori bi lahko plavali ali deskali. Na voljo bi imeli okusno hrano po mediteranskih receptih. En teden v mesecu bi imeli drugačno kuhinjo (japonsko ali mehiško). Zaposleni bi imeli 2000 € plačila. Aleks Muzlovič, 6. c Imela bi dvonadstropno šolo. V pritličju bi bili prvi, drugi in tretji razred, v prvem nadstropju bi bili četrti, peti in šesti razred, v drugem pa sedmi, osmi in deveti razred. Ob šoli bi bilo jezero in travnato igrišče. Zunanjost šole bi bila bela, znotraj pa bi vsaka učilnica imela svojo barvo. Po tleh bi bile preproge, da bi lahko v šoli hodili tudi bosi. Med odmori bi učenci lahko prihajali v počivalni in bralni kotiček ter majhno telovadnico, ki bi bila odprta samo med odmori. Namesto učbenikov bi imeli tablice, da torba ne bi bila tako težka. Za zapisovanje pa bi še vedno imeli zvezke. S seboj v šolo bi lahko pripeljali svoje domače živali. Pri športu bi ob lepem vremenu hodili ven. Na urniku bi bila tudi bralna ura, ki bi bila enkrat na teden v šolski knjižnici. Učenci bi takrat lahko s sabo prinesli svoje knjige ali pa bi si jih izposodili. NPZ-jev ne bi bilo, namesto ocen pa bi zbirali pluske, ki bi se nato združili v eno zaključno oceno. Pri domačih nalogah bi bilo tako, da bi imeli na dan nalogo samo za en predmet (npr. v ponedeljek slovenščino, v torek matematiko …). Poleg krožkov, ki jih že imamo, bi imeli več ustvarjalnih krožkov (npr. lesarstvo, kvačkanje …). Imeli bi tudi dneve dejavnosti, ki bi si jih lahko razred sam izbral. Na kosilu bi imeli vsaj dva menija, poleg tega pa bi v jedilnici imeli smuti bar. Tadeja Bajc, 6. c

Šolo bi zgradila nekje ob reki Soči, kjer bi bile tudi kvalitetne kamnine. Sama stavba bi bila zastekljena, zraven pa bi bil sadovnjak, vinograd, polje, kmetija in velika telovadnica, ki bi se s šolo povezovala s hodnikom. V šoli bi bilo približno deset učilnic, saj bi se pouk odvijal večinoma na prostem. Poleg učilnic bi bila v stavbi še kuhinja, posebna gledališka dvorana, v kateri bi se tudi odvijale različne prireditve, predavalnica, soba z velikim televizijskim ekranom ter odprti prostori, ki bi služili kot učilnice. V telovadnici bi bila plezalna stena in drugi pripomočki. V učilnicah bi bilo vedno trideset miz in stolov. Na hodnikih bi bili obešeni in razstavljeni izdelki, ki jih naredijo učenci. Učenci bi imeli svoje tablice, kjer bi imeli zapiske in učbeniško gradivo. Učitelji bi učni načrt spremljali preko računalnika. Učenci bi imeli nekaj osnovnih predmetov, morali pa bi se vpisati na vsaj tri krožke. Učni načrt bi bil zastavljen tako, da bi veliko ustvarjali in ne bi bilo toliko slabih dosežkov. Krožki bi bili: filmski krožek, gledališki krožek, ročna dela, glina, kamnoseštvo in obdelava kamnov, obdelava in sekanje lesa, tehnika in tehnologija, skrb za domače živali, gospodinjstvo in pouk za nadarjene učence. Hrana bi bila sezonska in učenci bi si jo večinoma sami pridelali. Na šoli bi poskusili uporabljati čim manj plastike. Zaposleni bi končali študij in bi imeli povprečne neto plače 1800 €. Številčne ocene bi ukinila in v vseh razredih uvedla pisne. Domače naloge bi bilo vsak dan za petnajst minut dela. Živa Anderluh, 6. c Sva ravnateljici Osnovne šole Galaxy in sva uveljavili nova pravila. Smo v letu 2040 in je vse veliko sodobnejše kot pred npr. dvajsetimi leti. Šola se nahaja v manjšem gozdu in ima veliko gozdnih potk. Na vrtu raste veliko dreves in zelenja. Imamo tudi zip line, plezalne skale, bazene in vse to se nahaja okoli šole. Tudi v notranjosti šole se nahajajo drevesa in vodne fontane. V notranjosti je tudi fitnes, gejmerski kotiček, bralni kotiček … Učenci imajo v učilnicah tablice, vgrajene v mize, in pa hologramske table. Vsak učenec dobi svoj prenosni računalnik, v katerem ima zapisano gradivo za pouk. Učenci gredo lahko tudi v šolski kino, v katerem si lahko ogledajo dokumentarce, ob petkih pa tudi kakšen zanimiv mladinski film. Urniki so zelo prilagojeni, vanje so vključeni različni učni programi in šolske atrakcije. Šola ima svojo restavracijo, v kateri učenci malicajo, jedo kosilo in si lahko vzamejo kakšno sladkarijo. Tam je zelo zdrava hrana. Šola ima veliko dvigal in solarnih panel, s pomočjo katerih lahko uporabljamo več naravne energije. Imamo veliko krožkov, pri katerih lahko veliko učencev sodeluje, se zabava ter se več giblje. Šola ima svojo recepcijo, ki vam pomaga pri orientiranju, saj je zelo velika. Dovoljeni so obiski, ki omogočajo drugim otrokom ogled šole. V njej je tudi gledališče, ki je naše kulturno središče. Na šoli imamo 700 učiteljev, ki imajo zelo visoke plače, šolo čistijo roboti, imamo pa tudi veliko vrtnarjev, saj je veliko zelenja. Imamo tudi hologramsko sobo, ki omogoča učencem sprehod v preteklost, sobo, kjer imamo veliko ptičev in papagajev, rastlinjak, ki je ogromen in ima zelo veliko rastlin. Ta šola nudi zelo dobro izobrazbo in veliko športnih ter kulturnih dejavnosti. Nina Košnik, 7. a in Dajana Batić, 7. c

POVEŽI LIKOVNI IZDELEK Z NJEGOVIM AVTORJEM IN SI ZAPOMNI NJEGOVO IME. MORDA BO ZRASEL V VELIKEGA UMETNIKA.

praskanka SONČNICA Lara Kozole, 3. b

vodenke ŠOPEK ROŽ Ava Maras, 2. a

črn flomaster, barvice POT NA RAŠICO Teja Verbič, 2.c

11. Življenje nam je dala, sovraštvo pokopala, prijazna je do nas, je kot kraljevi as.

Namig: krona - krona vsega - ...

12. Po njem možički plešejo, se tu in tam prepletajo. Od vrat ključ imajo, da za njimi lahko se igrajo. Imajo pet mostov v zraku in paziti morajo na vsakem koraku. Če bi kdo padel v luknjo in se vdal, tudi ton ne bi zvenel najbolj prav.

Namig: geotrikotnik - vzporednice - ...

13. V moÄ?virju Ĺživi in z dolgim jezikom muhe lovi.

Namig: lokvanj - ...

14. Sem dolg, ko sem nov, in kratek, ko sem star .

Namig: ĹĄiljenje - risala - ...

VODNIK PO VODNIKU ŠTEVILNI OBRAZI VALENTINA VODNIKA duhovnik učitelj slovničar avtor učbenikov pisec različnih književnih besedil (basni, ugank, pesmi) pesnik s prvo objavljeno slovensko pesniško zbirko prvi slovenski novinar urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novize pisec prve kuharice in babiškega priročnika v slovenščini jezikoslovec

geolog strojnik zemljepisec, zgodovinopisec ravnatelj vseh ljubljanskih šol v času Ilirskih provinc poliglot (izjemno je obvladal francoščino, sicer tudi staro grščino in nemščino, (po njegovo helensko, tevtonsko) prevajalec (tudi strokovne literature) tvorec terminologije (strokovnih izrazov) v kuharskih in babiških bukvah ter upravne, politične, vojaške in časnikarske terminologije tvorec slovenskih besed, njegova je tudi beseda NOVICE

slovaropisec polihistor Med naštetimi izrazi poišči vsiljivca in ga prečrtaj.

VODNIK ČLOVEK. Globoka zakoreninjenost v zdravi kmečki plasti našega ljudstva, zgodaj zbujen smisel za petje in pripovedovanje, prirojena šegavost, zaupljivost in dobrodušnost, sprejemljivost za vplive od zunaj, hitra prilagodljivost so bile osnovne črte Vodnikovega značaja. Vodnikovi osebni znanci in častilci, ki jih je imel mnogo zlasti med svojimi učenci, nam sporočajo, da je bil srednje, čokate postave, po obrazu in značaju pa pristen sin svoje dežele. Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene. S stoičnim mirom je prenašal nezaslužene udarce. Kot vzgojitelj je netil v mladini ljubezen do domovine, veselje do znanosti in smisel za lepoto. Ravnal se je po načelu, da je treba duha oblikovati iz notranjosti, ne pa ubijati ga z vnanjo dresuro. Učence je navajal k samostojnemu mišljenju in presojanju, k delavnosti in značajnosti. Pri obravnavi klasičnih pesnikov je učil, da za razumevanje njih del zadostuje jezikovno znanje, kdor pa hoče dojeti umetnino do dna, mora biti sam pesnik. Bil je odličen latinec, še više pa je cenil starogrško kulturo. Kot vzgojitelj in javni delavec je zato užival splošno spoštovanje. Manj prikupno govori o njem Kopitar. Slika ga kot uživača ter človeka skromnih zmožnosti, neiskrenosti in prevelike udobnosti, a podtika mu še hujše napake. Vedeti pa je treba, da mu je bil veliki filolog zelo krivičen in je često hudo spletkaril zoper njega, ker je bil sam povsem drugačen značaj in zgolj v znanost usmerjen duh. (Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, str. 403)

OŽIVLJENI VODNIK Valentin Vodnik ustvaril svoj Youtube kanal V zadnjem tednu na Youtubu slavi kanal Valentina Vodnika, ki ima že 15 milijonov naročnikov. Na tem kanalu Valentin Vodnik objavlja različne izzive, kot so: Kdo me pozna bolje? in Kdo bi najverjetneje... ? Na tem kanalu govori v desetih različnih jezikih: slovenščini, hrvaščini, italijanščini, nemščini, angleščini, madžarščini, slovaščini, francoščini, bosanščini in češčini. Spremljajo ga ljudje iz vsega sveta. Valentin je zelo vesel, da je zaslovel ravno njegov Youtube kanal, zato je napisal pesem z naslovom Moj Youtube. Veronika Krapež, 5. b Valentin Vodnik v glasbeni šoli uničil violino Kot vsako sredo je Valentin Vodnik odšel v Glasbeno šolo Franca Šturma, da se nauči igrati violino. Prijel jo je v roke in jo po nesreči hudo opraskal. To je hotel popraviti, ampak strgala se je struna. Nataknil je novo in začel igrati. Ni mu šlo dobro. Tako se je razjezil, da je glasbilo prelomil na dva dela. Vse je začudeno gledal. Odšel je v trgovino z inštrumenti, kupil je novo violino in nikoli več si ni želel igrati na to glasbilo. V intervjuju je povedal, da se bo raje še naprej ukvarjal z duhovništvom, pesništvom in pisateljevanjem. Manca Fortuna, 5. b Valentin Vodnik v nakupovalnem centru rešil otroka V nedeljo, 27. 1. 2019, je Valentin Vodnik rešil otroka v nakupovalnem centru. Opazil je otroka, ki je jokal. Hitro je stekel k njemu in ga vprašal, kaj se je zgodilo. Otrok je rekel, da se je izgubil. Vprašal ga je, kje živi. Otrok mu je povedal. Valentin Vodnik ga je z avtom odpeljal domov. Ko je mamica videla svojega otroka in Valentina Vodnika, je bila zelo hvaležna. V zahvalo mu je deklamirala njegovo pesem Dramilo. Ajdin Rekić, 5. b

Valentin Vodnik na Hitradio Antena uničil mikrofon!

V petek, 1. 2. 2019, so Valentina Vodnika povabili na Hitradio Antena. Bral je Ljubljanske novice in recitiral svoje najnovejše pesmi. Postal je žejen, ponudili so mu planinski čaj. Med pitjem je nenadoma po nesreči polil mikrofon in ga pokvaril. Zelo mu je bilo žal in hotel ga je popraviti, a ga je uničil še bolj. Da bi se oddolžil, je napisal pesem o mikrofonu. Pesmi je dal naslov Polit mikrofon. In tako mu ni bilo treba kupiti novega. Zoja Žilert, 5. b Valentin Vodnik pohvalil najnovejše računalnike Danes opoldne, 2. 2. 2019, so Valentinu Vodniku dali za preizkusiti najnovejše računalnike. Vodnik ni bil navajen najnovejših stvari. Niti računalnika ni znal prižgati. Mimo je prišel računalničar, ki mu je pomagal. Toda Vodnik je uničil čisto vse računalnike. Pokvaril je prvega, drugega, tretjega ... Tekel je in se ustavil šele na drugi strani Ljubljane. Tam si je privoščil žgance in čežano. Gaber Kisim, 5. b Valentin Vodnik si je zlomil roko na Triglavu

V soboto ob devetih zjutraj je Valentin Vodnik šel na Triglav. Zapihal je veter in ga porinil v skalo. Vanjo je priletel z roko in si zlomil zapestje. Še dobro, da so bili tam tudi drugi ljudje, da so mu pomagali. Poklicali so Gorsko reševalno zvezo Slovenije. Zdaj ima roko v povoju. Še tri dni bo moral ostati v ljubljanskem kliničnem centru. Sara Alujević, 5. b Valentin Vodnik uglasbil svojo pesem V soboto, 2. 2. 2019, je Valentin Vodnik javno objavil svojo prvo uglasbeno pesem, Moj spomenik, ki jo je sicer napisal veliko let prej. Strokovnjaki na tem področju menijo, da bo uglasbil tudi večino ostalih svojih pesmi. Prvo že lahko poslušate na njegovem Youtube kanalu Valentin Vodnik music. Tajda Koman, 5. b

Valentin Vodnik naličil Lepo Afno

Valentin Vodnik si je navsezgodaj zjutraj zaželel naličiti eno slavno youtuberko. Najprej je pogledal na Youtube in videl Lepo Afno, ki se ukvarja z ličili. Poiskal je njeno telefonsko številko in jo poiskal, da bi skupaj naredila video. Oba sta se strinjala. Valentin je prišel v studio. Kot vizažist se ni ravno izkazal. Naličil jo je namreč čisto narobe. Senčila je nanesel na ustnice, korektor pa je dal na uhlje, da bi bolj slišala. Ko sta končala, je bil Valentin zelo ponosen na svojo storitev, saj je od lani zelo napredoval. Lana Bajuk, 5. B

DAVIDOV SLOVRČEK ZA POKUŠINO IZ VODNIKOVE BESEDNE ZAKLADNICE V SODOBNO BESEDIŠČE alira – vedenje barant – kupčija dika – okras edinščina – revščina glota – ljudstvo gorkomir – termometer hudina – težava izduha – zamisel joger – čudak kislec – kisik

ocurek – ledena sveča shupa – juha škant – violina šolmošter – učitelj učenik – učenec žabogolt – štorklja žolnir – vojak

David Medvešek, 8. c

15. Na njih pihamo, o njih se ne govori več veliko. Je ljudsko pihalo in ne godalo.

Namig: karo - škotski karo - škotsko krilo - ...

16. Majhen rudar, vrtni vratar, voluharje prežene. Čeprav je slep in kaj razrije, vseeno ne dela hudobije.

Namig: podzemni sesalec - ...

17. V Ljubljani ga ni, v DomĹžalah je eden, v Dravi se skriva, v Savi pa ne. Ima ga vsaka dolina. Jaz, David, imam dva, Matic ga pa nima.

Namig: abeceda - ...

18. Sem kot sendviÄ?, ki ima dve platnici, med listi se skrivajo zgodbe, pesmi in vici.

Namig: kljuka - kljuka na vratih v NUK - ...

BASNI

Lastovka in čebela Nekega sončnega dne se je čebela vračala z dela. Ko je bila že skoraj doma, se je zaletela v hrast in padla v lužo. To je videla lastovka. Odtrgala je list in z njim dvignila čebelo. Naslednji dan se je lastovka vračala z dela. Ker je bila utrujena, je sedla na vejico bele breze. Iz gozda je prišel lovec in vanjo nameril puško. To je videla čebela. Zletela je do lovca in ga pičila. Dobro se z dobrim vrača. Lara Rojec, 2. c Žoga in leva Na skali sta se sončila dva morska leva in se prepirala, koliko časa se bo kdo igral z žogo. Mama jima jo je vzela in jo dala mlajši sestri. Morska leva pa je poslala k delfinu, ki je rabil njuno pomoč pri delu. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Pika Karer, 2. c

Volkova in motorne sani Bil je lep sončen zimski dan. Volkova sta se prepirala za motorne sani. Nista se mogla dogovoriti, kdo bo sedel spredaj in kdo zadaj. Zato jih je vzela mama in se odpeljala. Teja Verbič, 2. c Zajčka in računalnik V gozdu sredi jase je stala majhna hišica. V njej so živeli mama zajklja in dva zajčka. Ker sta zajčka pridno nabirala korenčke, sta dobila računalnik. A se nikakor nista mogla odločiti, kdo bo prvi igral igrice, zato sta se pogosto sporekla. Mama jima je vzela računalnik in prebirala dnevne novice. Erik Ipavec, 2. c

Zajčka in sličice

Na robu mesta sta živela dva zajčka s svojo mamico. Starejši brat je zbiral sličice. Z njimi sta brata tapkala in bila zadovoljna. Ampak mlajšemu bratu ni bilo več všeč, da je lahko gledal vedno le podvojene sličice in tiste, nalepljene v albumu. Tudi on je hotel zlate sličice. A starejši brat mu tega ni dovolil. Mama je starejšemu bratu pobrala vse sličice in jih spravila pod korenine. Noe Modrijan, 2. C Zabava v kurniku Nekega dne so kokoši v kurniku imele zabavo do jutra. Vse kokoši so po zabavi takoj legle in zaspale. Naslednjega jutra je manjkala ena izmed njih. Najstarejša kokoš je rekla: »Lisica, lisica je bila!« Ko je mimo prišla lisica, je oporekala: »Nisem bila jaz, čeprav imam rada kokoši za zajtrk.« Prišel je volk in se obliznil: »Njami, kokoš!« Kokoš se je opravičila, ker je okrivila lisico. Nauk: Najprej se prepričaj, preden okriviš! Laura Tara Tahirović, 5. b

Gosenica in mravlja Mravlja sreča gosenico pa ji pravi: »Daj, pridi bliže!« Pa gosenica pride bliže. Mravlja pristopi k njej pa ji s kleščicami od života odtrga en del. Gosenica zavpije močno. Slišijo to ostale živali in takoj vedo, da je kriva mravlja, ter jo zaprejo pod kamen. Ta basen uči: Če si lačen, potrpi, namesto da storiš slabo dejanje, in si privošči kaj drugega. Kolja Repič Kostadinoski, 5. b Velik in majhen petelin Iz jajca se izvali petelin. Kokoške pa se čudijo. Petelin gre malo naokoli in vidi sebi enakega. In si reče: »Midva dvojčka sva.« Ter gre domov. Naslednje jutro ga zbudi kričanje. Tam na travniku zagleda petelina, kako kriči. Reče mu: »Zakaj pa kričiš?« Ta pa mu odgovori: »Saj ne kričim, ampak kikirikam in budim vaščane.« Petelin zdaj ve, da ne kriči. Če imaš mlajšega brata, ga uči, kaj delati. Anis Islamović, 5. b

Volk in lisica

Nekoč sta se volk in lisica prijavila na natečaj za pisanje basni. Nagrada je bila denar. Lisica si ga je želela, ker je ves čas hotela biti v času z modo. Volk pa je denar nujno potreboval za preživetje svoje družine. Rok za oddajo basni je bil čez sedem dni. Volk se je trudil in razmišljal in je na koncu le napisal malo bolj navadno basen s smislom in naukom. Lisica, ki pa je bila lena, se je odločila, da bo tujo basen prevedla in malo spremenila. Šla je v knjižnico, si izposodila knjigo, jo prevedla s prevajalnikom »Google translate« in jo malo dodelala. Ko sta oddajala basni, se je lisica zadovoljno smejala. Čez nekaj dni so prišli rezultati. Lisica je zmagala. Volk je bil zelo žalosten, a vseeno ni izgubil upanja. Ni trajalo dolgo, ko je stara želva opazila prevaro. Poklicala je društvo, ki je organiziralo natečaj, in jim povedala svoj sum. Tako je prišel inšpektor medved in preveril basen. Ugotovil je goljufijo. Lisica je bila primorana vrniti denar ter plačati še posebne stroške goljufije in kraje umetniškega dela. Tako je zmagal volk, ki je srečen porabil denar za svojo ženo in njune mladičke. Zdaj pa še to. Kot pisateljica vam polagam na srce: ne goljufajte, ker s tem škodujete samemu sebi. Mia Grčman, 7. c Mušnica in jurček Nekoč sta v gozdu živela mušnica in jurček. Jurček je bil prijazen, mušnica pa ošabna. »Jaz sem veliko lepša od tebe, saj sem lepih barv,« mu je povedala mušnica, jurček pa ji je odgovoril: »Res je, da si lepša, ampak jaz sem užiten, ti pa si strupena.« In res, nekega dne so prišli ljudje ter vzeli jurčka, mušnica pa je zgnila. NAUK: Ni važna zunanja lepota, ampak da si dober po srcu. Nik Robenig Šuštar, 7. c Lisica, medved in zajec Lisica je na jasi srečala zajčka in ga ogovorila: »Zajček moj dragi, kako si kaj?« Zajček pa je odgovoril: »Bolj slabo, botrica, kaj ne vidiš, kakšna grozna zima je,« je potožil, »pa še korenja mi je zmanjkalo.« »Ah, zajček,« je odvrnila, »jaz imam korenja še dovolj, boš prišel k meni, se bova mastila.« Zajec je pomigal z glavo in odskakljal, lisica pa se je obliznila, saj je bila prepričana, da je zajček ni videl. Motila se je.

Zajček je zadihano pritekel k medvedu: »Medved, medved, zbudi se, pomagaj mi!« je zacvilil. Medved je čisto mirno odgovoril: »Kaj pa te teži?« Zajček ga je žalostno pogledal: »Lisica me je povabila

na kosilo, a nato se je obliznila in zlobno zarežala.« »Veš kaj, zajček?« je rekel medved veselo, »šel bom s tabo in ujela jo bova.« Zajček je vesel objel medveda in se mu zahvalil.

»Zajček, dragec, kje si?« se je na ves glas drla lisica. »Tu sem, botrica,« je zajček premraženo odvrnil in tako dal medvedu znak. Medved pa je tedaj zgrabil lisico za rep in jo potlačil v košek ter rekel: »Zajček, rešen si!« Zajček ni bil še nikoli tako srečen. »Toda kam jo boš peljal?« je zaskrbljeno vprašal, medved pa se je nasmehnil in rekel: »Poznam nekoga, ki bi imel lisičji kožuh.« In je odšel. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Tjaša Oblak, 7. c Napiši svojo basen.

POSODOBITEV PESMI: DRAMILO (PESMA NA MOJE ROJAKE) IN ILIRIJA OŽIVLENA DRAMILO Sloven'c, tvoja zemlja ni prava, trgovati s sosedi prava skušnjava. Trst, Benečija, Celovec, Beljak, Istra, Koroška, izdan je rojak. Za šolski sistem so glave le slike, sposobnosti naše nimajo oblike. Na netu je sreča, množica slepa, uporaba se veča, težava pereča. Glej, Tuš vse ti ponudi, iz rok tujih se prejemat ne trudi! Tujega čaka denarna pogača, vse je prodano, 'z domačih rok nam ni dano. 9. a

DRAMILO

Otroci, zakaj samo na telefonih čepite? Raje se kaj novega naučite! Ne bodite zasanjani, zaspani, bodite razigrani!

Slovenc, tvoja zemlja ni zdrava, tovarnam je lega najprava. Računalnik, telefon, TV, ooo, gorje! Čips in kavč tebe rede!

Google zaprite in vaše telefone ugasnite ter vaše glave zdaj odprite! Anglo, mato slovo, gefo – vse se naučite! Če se pridno boste učili, si odmor boste prislužili, šli na sprehod ali dva ter skakali, hura!

Kot čuk neumne si glave, pa širše, debele postave. Išče te folk, lajk ti je dan, pogledal ga boš, čeprav si zaspan. Glej, hladilnik vse ti ponudi! Iz kavča se vstati ne mudi. Takega čaka stodvajseti kilogram, tak bo postal še bolj zaspan. Matic Raubar, 6. c

Ian Jovanovič, 6. c

Ilustriraj pesem, ki te je najbolj nagovorila.

DRAMILO

Slovenc, tvoja tablica je nova, najboljša in prava zabava, a kje materinščina v njej tiči, na Youtubu v slovenščini pesmi skorajda ni.

Slovenc, na Zemlji prevladujejo elektronske naprave, kjer ljudje več ne cenijo narave. Telefon, računalnik, igrice, tablica, televizija, zasvojenost niso dobri za sproščenost.

Pločnik, ceste, sam beton, ne verjamem, da tu stoji tvoj dom. Kje so polje, griči in gore? Ali živali tukaj sploh žive? Gledališče, knjižnica in drama – to včasih bila je ena dvorana, a zelo dobro obiskana. Zdaj vsaka sama stoji, ali se še kdo v njej mudi? Lorina Pučko, 6. c

Zaradi zasvojenosti postajate tečne in nesramne osebnosti. Išče te narava, prijatelji so tam! Našel jih boš, ak' v igrice zatopljen ne boš. Glej, narava vse ti ponudi, samo priložnosti ne zamudi! Narava naredi elektronski propad, zdaj je čas, za družabni napad! Lian Boisa, 6. c

Odgovori. 1. Kaj je tema vseh štirih pesmi? _____________________________________________________________________________ 2. V prvi pesmi določi rimo. _____________________________________________________________________________ 3. Poišči nagovor v drugi pesmi.

_____________________________________________________________________________ 4. Iz tretje pesmi izpiši retorično vprašanje. _____________________________________________________________________________________

GEOGRAFIJA OŽIVLJENA Učitelj reče: Učenec ustan! Vstane in vzdihne: Zakaj ravno ta dan? O, učitelj dobrotni, zakaj me moriš? Kaj če me danes pri miru pustiš? Moram te vprašat, ker nimaš ocen, sediš v zadnji klopi in vedno si len. Najdi mi Savo in Dravo, učenec zlati zdaj! Ta pogleda, razmišlja, pokaže napačen kraj. Izgini dečko, ne vrni se nazaj! Naslednji učenec, prikaži se zdaj. Od nekdaj Trbovlje moja so last, pokaži jih zdaj, to tvoja je čast. Učenec hrabro pokaže nam kraj. Narobe! V tebe zabrisal bom tale ročaj.

Zagleda učitelj pod mizo naprave, ki vedno prinašajo same težave. Ne se vi tkole z mano zafrkavat, v prihodnje me morte mal bl resno obravnavat.

Jurij se oglasi, »Učitelj, vse znam« Pridi pred tablo, da vidim, katero oceno ti dam.

Ves čas samo gledate v svoje ekrančke, k' sem bil jaz majhen, sem zbiral avtomobilske značke.

Nazadnje še Čeče pokaži mi zdaj in videl boš petko, odrinil boš v raj.

Strojna, Libeliče, to se mene ne tiče, če ne boš utihnil, ti bom pokazal hudiče. Učitelj znori in vsem učencem cveke podeli, ker noben od njih se ne uči. Matic vstane, zakriči: Učitelj, jaz znam, jaz vem, kje Ljubljana leži, vendar znam le za tri! Matic, Konjar ima zdaj besedo, če ne boš tih, ti bom v glavo

Jurij našteva mu mesta, en, dva, tri, še malo mu manjka, da petko dobi.

Jurij molčeče pred tablo stoji, za Čeče nikoli slišal še ni.

Učitelj čakte, tega ne znam. Kako ti pa pol, petko nej dam? Medtem v razredu nastane direndaj. Učitelj zagrabi svoj atlas tedaj. Kaj se pritožujete, sej nič ne sodelujete! Udari z atlasom in zlomi mizo, jezno zakriči, »Pejte raj na fizo!«

Skagerak, Kategat, Blejski kot,

Matija Volk, Lana Benčič Gomizelj, Marina Spranger, Neža Majcen, Hana Radelj, Kristjan Železinger, Luka Jorgić, 9. c in ena kitica učitelj Daugul.

MALA NAJSTIŠKA PRATIKA JANUAR - PROSINEC ALI PROZIMEC Januar je prvi mesec novoletnih zaobljub, a kaj, ko te že prvi dan izvedba zna spraviti v obup. Vzemi si čas za zabavo in snega polno glavo. Sneg in plundra čist' vsak dan, mokre škornje dej na stran! Ne bulji skoz v ta ekran! Skozi okno glej snežinke, male lepe krasotinke. FEBRUAR - SVEČAN ALI SVIČAN Februarja je počitnic zimskih čas, pazi, da ne odnese jih ocen preslabih plaz. Rože, čokolada, dan ljubezni, se marsikomu zdijo brezvezni. Očaraj svojo valenino, peljo jo, recimo, v kino! MAREC - SUŠEC ALI SUŠIC ALI MARCIUS Marca je že daljši dan, bodi manj na telefonu, da ne boš zaspan. Če ti dan žena prehitro mine, ne skrbi, še vedno boš mamin sine. Ko bo materinski dan prišel, le napiši en napev, ta mami bo srce ogrel. APRIL - MALI TRAVEN ALI MALI TRAVN 1. april - vsako leto isti štosi, hitro drugih nam natrosi. Šole bo počasi konec, zato drugega aprila šalo brž na stran.

MAJ - VELIKI TRAVEN ALI VELIKI TRAVN ALI MAJNIK Maja nosi temna sončna očala, da te lepota meseca ne bi od učenja stran speljala. Kmalu bo spet praznik dela, šola bo močno trpela. JUNIJ - REŽNI CVET ALI ROŽN CVET ALI KRESNYK ALI JUNIUS Junija se uči do zadnjega diha, da ne boš ostal brez morja, in zasluženega oddiha. Če ocene dobre bodo al' ne, prišle bodo počitnice! JULIJ - MALI SRPAN ALI MALI SERPAN ALI JULIUS Julij s soncem ne varčuje, narod vsepovsod potuje, zato sezuj si šolske čevlje in opanke si obuj, plavaj, nove kraje raziskuj. AVGUST - VELIKI SRPAN ALI VELIKI SERPAN Avgusta je najlepše čez obzorje morsko zret’, pazi le, da ti na majico ne kapne slasten sladoled. Prostosti še se veselimo, toda kmalu treba bo spet v trgovino, da se z zvezki založimo. SEPTEMBER - KIMAVEC ALI KIMOVEC ALI KIMAVIC Spet je tu deveti mesec, spet je tu velik' skrbi, koliko nove bo snovi. Septembra namreč je prvi šolski dan, če le kdaj, prilika je zdaj, da si takoj bolan.

OKTOBER - KOZOPRSK ALI KOZAPERSK

Oktobra slastno in obilno jej in s spomini na poletje se za šolsko knjigo grej. Vse že zlato rumeni, jesenske počitnice bodo tu - en, dva, tri. NOVEMBER - LISTOV GNOJ ALI LISTAGNOJ Spet je tu ta listopad, cvetje, sveče, in spomin na tiste, ki imel si jih rad. Vse je sivo, daleč je oktober zlat, svetujem vam odločno, pojdimo z medvedi spat. DECEMBER - GRUDEN ALI BOŽIČNIK Decembra hito ogenj zakurimo in se skrimo pred hudo zimo. Pridno zbirajmo želje, sitnarimo mami, gnjavimo tete, da bomo imeli lepe obete. ZA KONEC Z nasveti pratika je v leto speta, če se držal jih boš trdno, čakajo te zlata leta. Ana Letnar, 9. c in Ajda Lana Levičnik, 8. d

VODNIK KUHA

Doriši Vodnikov portret.

VODNIK NA POL (VODNÍK IN POL)

AVTORJI UGANK

Maša Žgur, Vid Petek, David Kozole, Lana Krizmanič, Nuša Brenk, Gregor Turšič Šebenik, Gašper Janič, Gaja Degen, Filip Starc, Jakob Alujević, Aron Modic, Matevž Janc, Jure Tršan, Zoja Vrdoljak, Matic Vidovič; 4. d v šolskem letu 2016/17 mentorica Andrea Knežević AVTORJI STRIPOV IN ILUSTRACIJ Julija Petek, 3. b - Vodnik od duhovnika do geografa Tea Kobe, 8. d - obleka učiteljice Filip Starc, 6. d, Vid Petek, 6. d, Jakob Starc, 3. c - sredinski strip Julija Petek, 3. b – strip Kako je Valentin Vodnik napisal kuharsko knjigo mentorica Andrea Knežević Ana Mele, 7. b - Zoisov krog, Pouk nekoč Zala Koklić, 8. d - Šola nekoč in danes

Katarina Peternel, 7. b - Pikčasti VodniK Urh Steklarič , 7. b - Navihani Vodnik na naslovnici Hana Ademi, 7. b – Vodnik na pol mentorica Nataša Arčon Triler LITERARNI PRISPEVKI mentorica Nataša Arčon Triler s pomočjo učiteljic razrednega in predmetnega pouka ter učiteljic slovenščine avtorici uvodne likovne pesmi: Rebeka Marinšek Počivavšek in Aneja Knez Silič, 9. a

REŠITVE UGANK: 1. kita, 2. kaki, 3. kitara, 4. nota, 5. tornado, 6. voda, 7. klavir, 8. Blejsko jezero, 9. kava, 10. Prešernov spomenik, 11. narava, 12. notno črtovje, 13. žaba, 14. svinčnik, 15. dude, 16. krt, 17. črka D, 18. knjiga

MOJI SPOMINI Z VODNIKA

___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________ ___________________________________________________________________________