PODMORNICA 01/2024 - SLO

POD MOR NICA

NE RAZUMEŠ BESEDILA?

Na naslednjih straneh boš naletel_a na slovenska innemškabesedila.Čekakeganerazumeš,ni problema! Skeniraj spodnjo povezavo in prišel_a boš do prevedene spletne različice.

#Večjezično #Nemško #Slovensko #Prevajanje #SpletnaRazličica #Branje #Odkrij #Podmornica #U-BOOT #KDZ

Korak za korakom

1) Prelistaj celoten časopis.

2) Vsak članek preberi do konca. 3)Čečesanerazumeš,vprašaj najprej prijatelja oz. prijateljico, ki razume nemško.

4)Čeješekajnejasno,vzemitelefon, skeniraj QR kodo in preberi prevod na spletni različici časopisa.

DU VERSTEHST

EINEN TEXT NICHT?

Auf den folgenden Seiten findest du sowohl deutsche als auch slowenische Texte. Du verstehst einen nicht? Kein Problem! Scanne den unteren QR-Code und du kommst zur übersetzten OnlineVersion.

#Mehrsprachig #Deutsch #Slowenisch #Übersetzung #OnlineVersion #Lesen #Entdecken #Podmornica #U-BOOT #KDZ

Schritt für Schritt

1) Durchblättere die Zeitung.

2) Lies jeden Artikel bis zum Ende.

3) Wenn du etwas nicht verstehst, frage zuerst einen Freund oder eine Freundin, der*die Slowenisch versteht.

4) Wenn etwas noch immer unklar ist, nimm dein Handy und scanne den QR-Code, um die Übersetzung des Artikels in der Online-Version der Zeitung zu lesen.

POD MOR NICA

IMPRES ( S ) UM:

Šolski časopis/Schüler*innenzeitung

Štev./Nr. 1 - 6/2024

Redakcija/Redaktion: Dana Gregorič, Luka Lampichler, Ajda Kušej, Hannah Mödritscher, Christian Eneas Sienčnik, Marko Sabotnik, Maya Rischawy, Ana Krassnig in/und Ela Ajda Grilc

Šolski časopis Podmornica nastaja v sodelovanju s tednikom Novice. / Die Schüler*innenzeitung Podmornica (dt. U-Boot) entsteht in Zusammenarbeit mit der Wochenzeitung Novice.

Lektorat: Ana Smrtnik-Einspieler in/und Aljaž Pestotnik

Cover Design: Jona Zeichen

Mentor Layout: Tomaž Ogris (Major Tom)

Nekatere ilustracije so nastale s pomočjo umetne inteligence. / Manche Illustrationen wurden mit Hilfe von künstlicher Intelligenz erstellt.

Izdajatelj/Herausgeber: Slovenske mladinske organizacije (SMO) / Slowenische Jugendorganisationen (SMO), 9020 Celovec/Klagenfurt

Tisk/Druck: Mohorjeva tiskarna, 9073 Vetrinj/Viktring, Adi-Dassler-Gasse 4

Gefördert aus Mitteln für Interkulturelle Förderung (Volksgruppenförderung) 2023 und 2024.

Kdo smo mi_e?

Seas, mi_e smo koroško slovensko mladinsko društvo, ki aktivno deluje na področju politike in kulture ter poskuša okrepiti občutek pripadnosti manjšini in spodbujati demokratično politično delovanje. Obstajamo že dolgo časa. Koroško dijaško zvezo (KDZ) so ustanovili_e že 1961. Leta 2011 smo se preselili_e v naš sedanji dom – klub. Naš klub (Spengergasse 7) je prostor, kjer skupaj organiziramo projekte, akcije, imamo seje in fešte. Delimo si prostore s KSŠŠK-jem (Klub slovenskih študentk* in študentov* na Koroškem), Mlado Enotno listo in Katoliško mladino. Vsa društva pa so včlanjena v SMO (Slovenske mladinske organizacije).

Vsako leto poskušamo biti čim bolj aktivni_e. Kontaktna leča, Večina je manjšina, Lutke mladje in tudi Podmornica, ki jo zdaj berete, so letne stalnice KDZ. Seveda se tudi radi družimo. Na sejah ali feštah je vedno zelo zabavno. Če želite več informaciji o KDZ-ju in našem delovanju, nam lahko sledite na Instagramu pod kdz_celovec ali enostavno obiščete naše seje ali fešte.

Wer sind wir?

Hallo, wir sind der Kärntner slowenische Jugendverein KDZ, der sich politisch und kulturell engagiert und versucht, das Zugehörigkeitsgefühl zur Minderheit zu stärken und demokratisches politisches Handeln zu fördern.

Uns gibt es schon lange. Der Verein KDZ wurde bereits 1961 gegründet, 2011 zogen wir in unser jetziges Zuhause – den Klub. Unser Klub, der sich in der Klagenfurter Spengergasse 7 befindet, ist ein Ort, an dem wir gemeinsam Projekte und Events organisieren sowie Sitzungen und Partys veranstalten. Wir teilen uns die Räumlichkeiten mit dem KSŠŠK (Klub slowenischer Student*innen in Kärnten), der Jungen Einheitsliste (Mlada EL) und der Katholischen Jugend (KM). Alle Vereine sind in den Slowenischen Jugendverband (SMO) eingegliedert.

Jedes Jahr versuchen wir, so aktiv wie möglich zu sein. Kontaktna leča/Kontaktlinse, Večina je manjšina/Die Mehrheit ist eine Minderheit, Lutke Mladje und die Podmornica (slowenisches Wort für U-Boot), die ihr gerade lest, sind jährliche Programmpunkte des KDZ. Natürlich treffen wir uns auch gerne. Bei Sitzungen oder Partys macht es immer viel Spaß. Wenn ihr mehr über den KDZ und unsere Aktivitäten erfahren wollt, könnt ihr uns auf Instagram unter kdz_celovec folgen oder uns einfach bei Sitzungen oder Partys besuchen.

Der Vorstand des Kärntner slowenischen Jugendvereines KDZ

KAR UČIM, MORAM TUDI ŽIVETI

Vstopiva skupaj v pisarno, ki se nahaja v severnem delu Slovenske gimnazije. Ravnateljica Slovenske gimnazije prof. mag. Zalka Kuchling naju prisrčno pozdravi in naju pelje do steklene mize. Vidno je, da je vesela nad najinim zanimanjem zanjo. Pred obiskom sva zbrala vprašanja za odhajajočo ravnateljico, ki bo dolgoletno delovno mesto zapustila 31. avgusta 2024 in odšla v zaslužen pokoj.

Zalka Kuchling je začela s svojim delom leta 1990/91 kot profesorica francoščine in nemščine. Pred tem se je izobraževala na Slovenski gimnaziji, v Šentpetru in Linzu. Linz je bil kraj, kjer je prvič prišla v stik s francoščino. Po končanem študiju na Univerzi v Celovcu je eno leto delala v Volšperku, nato pa se je začelo njeno dolgoletno delo na Slovenski gimnaziji. Poklicno življenje je oblikovala po geslu »kar učim, moram tudi živeti«.

Bila je aktivna v kulturnem društvu Lipa in ob tem tudi v Mladi enotni listi. Po aktivni fazi pri Narodnem svetu koroških Slovencev se je odločila za delo v vodstvu Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk. Leta 2013 je prevzela mandat za Zelene v deželnem zboru, kjer je zastopala interese manjšine. O tem obdobju pripoveduje, kako je bilo časovno zahtevno. Prav tako izraža obžalovanje, da v tem času ni bila vedno prisotna za svojo hčerko.

Profesorica Kuchling je pridobila dodatek „provizorična“ ravnateljica zaradi strukturnih sprememb v deželnem šolskem sistemu, ki so privedle do preoblikovanja deželnega šolskega sveta v izobraževalno direkcijo. Manjšinsko šolstvo, ki ga zastopa Slovenska gimnazija, kljub tem obsežnim spremembam ni bilo bistveno

prizadeto. Zaradi tega je ni bilo možno imenovati za ravnateljico, temveč le za „provizorično“ ravnateljico. Dejansko se ni spremenilo nič drugega kot naziv; plača in odgovornosti ostajajo enake.

Eden od trenutkov, na katerega se bo profesorica Kuchling vedno rada spominjala, so bili prvi nagovori v avli, ko je zaznala veliko prisotnost mladih na Slovenski gimnaziji. Občutek enotnosti in podpore s strani staršev, kolegov_ic ter dijakov_inj je bil izjemno pomemben, saj je poudarjal pomen skupnosti v šolskem okolju. Med drugimi pozitivnimi izkušnjami izpostavlja dobre odnose z zastopniki_cami višje stopnje in kakovosten dostop mladine.

Kljub temu pa tudi obžaluje neuresničitve demokratične strukture za dijake_nje – dijaški, šolsko interni parlament. Težave, povezane z letnimi menjavami v zastopstvu dijakov_inj in pandemijo, so ovirale uresničitev tega cilja. To obžalovanje pa ne zmanjšuje njene zavezanosti k ustvarjanju šolskega okolja, ki spodbuja aktivno sodelovanje in participacijo dijakov_inj.

Ena ključnih potreb, ki jih mora naslednji_a ravnatelj_ica nasloviti, je vzdržljivost v delovnem krogu. Ob tem tudi izraža kritiko glede obsežnih nalog vodstva

šole. Pravi, da šola ne potrebuje le menedžmenta, temveč tudi pedagoško strokovno vodstvo. Sama se je vedno bolj videla kot strokovnjakinja za učenje, ne pa kot menedžerka. Izobraževanje na področju menedžmenta je morala pridobiti na tečajih, ki jih je obiskovala ob delu.

Med pogovori o pomanjkljivostih na Slovenski gimnaziji omenja, da ta problem ne velja le za našo šolo, temveč za ves šolski sistem, in sicer bi se lahko izboljšal dostop odraslih do otrok. Želela bi si, da bi imeli več časa za otroke in zaznali morebitne težave, preden bi prišlo do hudih primerov, v katerih trpijo dijaki_nje tako v šolskem kot tudi v družinskem življenju. Zaradi tega potrebujemo več časa za osebne stike.

Omenja tudi šolski zvonec. Pripoveduje, da je želela spremeniti njegov zvok že ob začetku svojega mandata, vendar ji to ni uspelo zaradi tehničnih pomanjkljivosti. Kot prvo dejanje kot ravnateljica je želela podaljšati odmore, tako da bi šolarji_ke imeli_e en 20-minutni odmor, v katerem bi bil mogoč dostop do igrišča. Tega cilja ni uspela doseči zaradi težav z voznim redom vlaka.

Profesorica Kuchling nam razkrije tudi svoj osebni okus. V prostem času zelo rada bere knjige Dra-

PIŠETA:

HANNAH MÖDRITSCHER IN CHRISTIAN ENEAS SIENČNIK

gota Jančarja in Maje Haderlap. »Če si s knjigami na poti, se ti odpre raznolik svet,« pravi ob poudarjanju pomembnosti knjig in knjigarn za mladino. Najraje bere romane, v katerih je ženska v ospredju in doseže uspeh v življenju. Poleg tega je navdušena nad kriminalkami in pravi, da je že pregledala večino ponudbe na ZDF-u, Netflixu in ORF-u.

V pokoju si želi vzeti več časa za svoj vrt in potovati v svojo priljubljeno Francijo. Kljub temu ni prepričana, da bi se ponovno odločila za vodenje šole, saj je bilo delo profesorice veliko bolj neposredno zaradi dnevnega stika z dijaki_nami. Kljub temu je zelo hvaležna za vse izkušnje kot ravnateljica, ki so jo obogatile in zresnile ter jo povezale z realnostjo. Sedaj ve, o čem se le sanja in kaj se lahko resnično spremeni.

Kot največjo željo za Slovensko gimnazijo omenja, da naj bi šola ostala odprta za vse in da bi se posvetili jezikom, ki tako obogatijo našo šolo. Prav tako si želi, da bi se že od nižjih razredov naprej vzpodbujalo zanimanje za naravoslovje med dijaki_njami. Poleg tega si želi obogatiti šolarje_ke na športnem in kulturnem področju. Vendar je najpomembnejše, da se zavedamo, kaj smo in to je splošna izobraževalna šola – gimnazija.

Potujem po

Vsak začetek je težek. Verjamem, da je vsak_a od nas nekoč hrepenel_a po nečem tujem in navidezno nedosegljivem. Vsi_e imamo sanje, ki čakajo, da se uresničijo. Nove dežele z nam tujimi kulturami, velika mesta, vroče puščave, ledeniške pokrajine, visoke gore, eksotične džungle in nenavadne živali ter rastline.

Ampak najprej se moramo odločiti, kako želimo potovati? Lahko se podamo na pot s štopom, kolesom, peš, plovilom, z letalom, avtomobilom, vlakom, avtobusom, kolesom ali peš. Pri tem bi bilo letalo najbolj praktično, žal pa tudi najbolj škodljivo za okolje. To odločitev mora sprejeti vsak_a zase.

POMEMBNA VPRAŠANJA:

• Kako bom potoval_a? Z avtom, letalom ali javnim prevozom.

• Kaj želim videti?Naravo, določeno pokrajino (ledenike, puščavo, deževni gozd), živali, rastline, visoke kulture ali mesta.

PRORAČUN:

• družinska podpora,

• lastni prihranki

• ali delo na kraju samem.

ZDRAVJE/KAJ ČE:

• zdravila, načrt za nujne primere pri hudih boleznih,

• dokumenti, tudi kopije (potni list, vozniško dovoljenje, dokumenti za vstop, vize), zavarovanja (zdravniška evakuacija), kreditne kartice, gotovina

OPREMA:

• nahrbtnik

• spalna vreča,

• lahka, pralna oblačila,

• zanesljiva obutev,

• higienski pripomočki,

• pokrivala in sončna krema.

DRUGO:

• potopis

• polnilni kabel, prenosna baterija, pripomočki za telefon.

Začnimo ...

Kaj želim videti in kateri kraj si želim ogledati bolj natančno?

Majhno vprašanje z velikim pomenom. Ali želim ostati v Evropi, raziskovati Azijo, odkriti Ameriko, spoznati Afriko ali se izgubiti v Oceaniji v svojih sanjah.

Svoje potovanje si lahko predstavljam tako: začnem doma na Koroškem z ogromnim, 30 kg težkim nahrbtnikom (s spalno vrečo, dobrimi čevlji in oblačili primernimi za vse vremenske razmere) in se najprej odpravim proti jugu.

Italija: Rim in Cinque Terre. Frankreich: Pariz in Provansa.

Španija: Barcelona in Andaluzija.

Portugalska: Algarve in Lizbona. Iz Lizbone letim v Veliko Britanijo.

Anglija: Cornwall in London. London je moje zadnje evropsko mesto. Ker si na koncu svoje poti ne želim dolgih in napornih letov (24-30 ur), se zdaj odpravljam proti Avstraliji in Novi Zelandiji.

Nova Zelandija: Vulkani, kivi (ptica) in Maori – domorodci s svojo zgodovino in plesi/pesmi.

Avstralija: skakajoči kenguruji, viseče koale, avstralski aborigini (Uluru (Ayers Rock) – rdeča skala), različne pokrajine (od

svetu

Velikega koralnega grebena do Tasmanije) in svetovno znana opera v Sydneyju.

Nadaljujem v Južno Ameriko:

Argentina: Buenos Aires, Foz do Iguaçu (največji slapovi na svetu) in Patagonija (morski levi, pingvini, kondorji, gvanaki, pume).

Čile: Narodni parki v Patagoniji, puščava Atacama (najbolj suha puščava na Zemlji).

Peru: Cuzco, sledi Machu Picchu.

Po 12 urah v zraku pristanemo v Los Angelesu, Severna Amerika.

Los Angeles: filmska industrija Hollywood z njenimi filmskimi zvezdami in Disneylandom.

San Francisco: občutek svobode ob Golden Gate Bridgu in žičnice, Pomol 39/Fisherman’s Wharf.

Obisk osupljivih narodnih parkov na zahodu (Grand Canyon) vključno z Las Vegasom.

New York: Kip svobode, Manhattan, spomenik 11. septembra, 5. avenija (nakupovalna ulica).

Kanada: Montreal z njegovimi čudovitimi vrtovi in francoskim šarmom.

Vancouver: najbolj živahno mesto Amerike in izhodišče proti Aljaski.

Odpotujem v Azijo:

Japonska: Tokio, gora Fuji, če šnjevi cvetovi, cesarski tempelj in Shinkansen (najhitrejši vlak na svetu).

Kitajska: kitajski zid, Peking s svojo pečeno raco, mačke z dvignjeno tačko in pande.

Indija: svete krave, začinjena kuhinja, templji različnih religij, kot so budizem, hinduizem in sikizem.

Nadaljujem pot v svet iz 1001 noči:

Dubaj: s svojimi nebotičniki, luksuznimi nepremičninami in bogastvom nafte.

Egipt: piramide, obeliski s hieroglifi, Dolina kraljev, Nil in bazarji s preprogami, začimba mi, obrtništvom.

Namibija: Namibijska puščava s premikajočimi sipinami, rudar stvo (zlato, premog, diamanti).

Južna Afrika:

Tafelbergom, nacionalni park Kruger = divji safari, vino, rasni problemi.

Končajmo tam, kjer smo začeli Poln vtisov in čustev z vsega sveta se odpravim na pot domov. Tako bi si lahko predstavljal svoje osebno potovanje po svetu, ali mi bo kdaj uspelo, pa je skrito v galaksijah mojih sanj.

P.S.: za razliko od potovanja po svetu je bila ta miselna potovanja popolnoma brezplačna :)

• Bodite prijazni_e in vedno imejte nas meh na ustih.

• Brez diskotek ali demonstracij (samozaščita pred tujimi varnostmi službami)!

• Vedno imejte načrt B – možnost, da se takoj vrnete domov.

• Redno se javljajte pri kontaktnih osebah doma ob določenih urah (npr. ob ponedeljkih ob 20.00 uri).

• Bolje spoznajte sebe in druge.

• Nikoli ne morete videti vsega!

• Najlepše potovanje se lahko zgodi v naših sanjah.

Lepe sanje vam želita Rudi in Ana

Jaz ne grem v šolo,

nič več ne grem v šolo… ne grem v

Kaj boš študiral_a? A že veš, kaj boš, ko si odrasel_la? Boš naredil_a izobrazbo? Vprašanja, ki jih je vsak_a že kdaj slišal_a. Ampak odgovoriti nanje ni vedno lahko. Težko je vedeti, kaj naj storiš, ko si odrasel_la in zakaj naj bi sploh že vedeli_e natačno, kaj naj delamo v prihodnosti? Če vi dragi_e bralci_ke še ne morate odgovoriti na ta vprašanja, sem vprašala prijatelje_ice in znance_ke, ki so že malo dalje na svetu in so mi povedali_e, v katere različne smeri se lahko razvijejo življenjske poti.

Moja vprašanja so se glasila: Kaj in kje študiraš ali delaš izobrazbo?

Zakaj si se odločil_a za ta študji ali izobrazbo?

Kako si doživel_a spremni proces? Kaj si moral_a narediti?

Študiram uporabno kulturno vedo (Angewandte Kulturwissenschaft) v Celovcu. Odločila sem se za ta študij, ker združuje veliko mojih interesov, kot so jeziki, organiziranje, razvoj družbe in zgodovina.

HANNA NOVAK

Jaz sem ravno v izobrazbi za hotelsko uslužbenko (Hotelkauffrau). Po maturi sploh nisem vedela, kaj naj počnem, in sem pravzaprav iskala delo. Nato pa je prišla ideja, zakaj ne bi začela z izobrazbo. Ne samo rečeno, tudi storjeno, sem tako pristala v Parkhotelu Pörtschach, kjer mi je res všeč.

JASMIN OSOJNIK

Do 31. maja še delam v domu za ostarele v Pliberku. Septembra bom začel izobrazbo za mehatronika. Kot maturant gimnazije lahko izobrazbo zaključim eno leto prej in tudi plača je višja. Ker do zdaj še nisem dobil možnosti študirati fizioterapijo, sem se odločil za poklic mehatronika. Po zaključeni izobrazbi imam veliko različnih možnosti.

JANKO KUMER

ne grem v

šolo, šolo… šol0

Trenutno študiram ekonomijo/gospodarsko poslovanje (Betriebswirtschaft) na Univerzi v Celovcu. Marca 2023 sem zaključil bachelor in sedaj v nadaljevanju delam masterski študij iz istega predmeta. Za ta študij sem se odločil, ker sem zaključil Dvojezično trgovsko akademijo in sem že tedaj imel zanimanje za ekonomijo. Vedel pa sem tudi, da hočem ostati na Koroškem, ker sem močno povezan z družino, s prijatelji_cami in z društvi. Nisem rad v velikih mestih, zato je Celovec primerno mesto za študijsko življenje.

ROMAN PETEK

Študirala sem modno oblikovanje na Dunaju in v Angliji. Odločila sem se za ta študij, ker me je predvsem zanimalo kreativno ustvarjanje in sem uživala biti v stiku s kreativnimi ljudmi. Predvsem sem se zanimala za šivanje, risanje in vse, kar je organizacijskega pri ustvarjanju mode in v modnem podjetju. Za sprejemni postopek na Dunaju sem morala oddati portfolio, nato sem imela osebno srečanje in istočasno tudi sprejemni izpit, kjer sem morala odgovoriti na vprašanja v sklopu z zgodovino mode in umetnosti ter ustvariti “moodboarde” z različnimi tematikami. V Angliji sem morala dokazati svoje znanje angleščine in predstaviti dela, ki sem jih do trenutka sprejemnega postopka ustvarila.

TAMINA KATZ

Študirala sem pravo na dunajski univerzi. Da sem se odločila za študij prava, je imelo več razlogov: že v šoli so učitelji_ce opažali_e, da rada govorim in da se rada kregam. Zaradi tega so menili_e, da naj bi šla študirat pravo. Tedaj me je to vedno jezilo, ampak verjetno so imeli_e prav. Drugi razlog je, da sem se med svojim delovanjem v KDZ-ju naučila, kako je pomembno, se zavzemati za svoje pravice in za pravice drugih. Študij prava mi omogoča delati to na profesionalni ravni. Pravo sem začela študirati, ker je bil to študij, ki mi je bil najbolj znan in tedaj še ni imel sprejemnega izpita. Zato sem poskusila, čeprav nisem bila čisto sigurna, ali bo prava odločitev. Kar hitro sem se pa naučila, da je pomagati ljudem s pravnimi argumenti v vsakdanu zelo lep občutek.

LEA VOUK

Študiram medicino v Ljubljani. Težko rečem, zakaj sem se odločila za ta študij ... mislim, da me je že od nekdaj zanimala stroka in delo z ljudmi. Že moji starši so mi ta občutek dali s sabo v zibelko, saj so oni pa še drugi_e družinski_e člani_ce učitelji_ce in so s tem vedno v stiku z ljudmi, kar se mi je vedno zdelo zelo lepo. Zaradi tega sem vedela, da moram tudi nekaj študirati, kjer bom v stiku s človekom. Nikoli ti ne primanjkuje novih izzivov in mislim, da je lep občutek, če si na koncu nekoga lahko rešil iz neke hude situacije oziroma bolezni, ki bi se brez tvoje pomoči lahko končala nekoliko slabše. Sprejemni postopek je bil za študij v Sloveniji drugačen, kot ga poznamo v Avstriji. V Sloveniji ni sprejemnih izpitov, pač pa moraš za sprejem na fakulteto na maturi zbrati dovolj točk, ki se jih prišteje še točkam zbranim tekom višje stopnje gimnazije. Tako sem konec koncev po oddaji vseh ustreznih dokumentov v bistvu upala “samo” na pismo, v katerem piše, da sem ustrezno izpolnila kriterije za sprejem na medicinsko fakulteto.

KLARA LOGAR

Dan za dnem smo konfrontirani_e s spremembami podnebja in katastrofami, ki jih le-te povzročajo. A vsakemu_i izmed nas so dane različne možnosti, kako jih preprečiti. Vendar večina ljudi misli, da ne morejo pomagati, da njihova dejanja nimajo dosti vpliva. Tako ne pozabijo samo svojih možnosti, temveč tudi na dolžnosti, da je treba obvarovati našo Zemljo, naš dom. Dan, ko se bo politika odločila, da bo efektivno nasprotovala ogromnim emisijam CO2, se z vsako letno konferenco prestavlja v prihodnost. Zdi se mi, da je vedno nekaj, kar je pomembnejše od nadvse pomembne in nedotaknjene teme.

Akcije večinoma mladih aktivistov_k, ko se udeleženci_ke prilepijo na tla ali pomažejo razstavne objekte oz. slike hočejo temu nasprotovati. Storilka se imenuje Nova generacija. Primer omenjene akcije se je zgodil v Londonu, kjer sta dve aktivistki polili sliko Sončnice van Gogha s paradižnikovo omako ter tudi v Avstriji, v Leopold muzeju, kjer so Klimtovo umetnino pomazali z oljem. Vse slike so zaščitene s steklom in z zaščitno plastjo ter se zato niso pokvarile. Toda ta način zbujanja pozornosti ima tudi močne nasprotnike_ce, ki

njihova dejanja označijo kot radikalni vandalizem. Vprašanje, ki si ga moramo pri tem zastaviti pa je: ali nam je slika, ki je bila narisana v 18. stoletju, pomembnejša od naše prihodnosti? Vprašanje se sprva zdi neprimerno, a pravzaprav namiguje na resnico.

Da se bo zares nekaj spremenilo, je treba povzročiti neke vrste šok na vseh področjih – v politiki in v družbi sami. Nekaj, kar prebudi vsakega_o posameznika_co in vodi do razmišljanja. Primer za to je Rosa Louise Parks, temnopolta ženska, ki leta 1955, v takrat rasistično segregirani Ameriki, belcu ni hotela odstopiti sedeža na avtobusu. S tem se je začel bojkot avtobusnega prometa v Montgomeryju in gibanje za državljanske pravice Martina Lutherja Kinga. Ena sama ženska je bila začetek večjega.

Drugi primer pa je deklica, ki je prvič postala znana avgusta leta 2018, ko je na začetku šolskega leta namesto v šoli preživljala dneve pred švedskim parlamentom z napisom „Šolska stavka za podnebje“, nam je vsem znana. Govor je o Greti Thunberg, ime, ki se je zapisalo v našo zgodovino. Najstnica je uvedla gibanje Fridays for Future, stavke mladih s katerimi hočejo opozoriti

Vandalizem ali aktivizem?

na podnebne spremembe. O stavkah so poročali v vseh medijih in zdravje našega planeta je končno dobilo pozornost. Ukrepi za zaščito varstva okolja so takrat kazali na dolgotrajnost. Sama se spomnim sodelovanja pri demonstracijah za bodočnost človeštva.

Potem pa je prišla pandemija in ko se je spet začel naš vsakdan, je zavladala tišina. Naše okolje in njegova zaščita sta šla v pozabo. Imeli_e smo druge težave. Kljub demonstracijam po celem svetu se po štirih letih ni nič bistvenega spremenilo. Same obljube, a nobenih uresničitev.

Iz tega razloga so akcije aktivistov_k Nove generacije bolj glasne, radikalne in ne vedno simpatične. Toda samo tako lahko spremenijo mišljenje ljudi. Ne preprečijo plastike v morju, ne prometa, ne zmanjšujejo masovne proizvodnje in to tudi ni njihov namen! Cilj je prebuditi posameznika_co in vodje svetovnih organizacij ter opozoriti na to, da naše podnebje še vedno trpi in da je treba ukrepati. Varovanje podnebja se je v preteklosti ljudem predstavilo kot neke vrste trend, ne pa kot dolgotrajna dolžnost vsakega_e posameznika_ce. V naši družbi

se je uveljavila ideja, da je treba vsakih 12 mesecev spremeniti stil oblačenja, kuhanja, videz, pravzaprav celoten način življenja. V socialnih medijih so pojmi kot veganizem, „second-hand“ in Interrail postali pravi fenomeni. Seveda se je tako zanimanje za varstvo okolja in na splošno za podnebje povečalo, ampak spet le za kratek čas. Ljudje hitro pozabimo in vedno spet nas je treba spominjati, dokler se ne zavedamo, kaj je resnično pomembno.

Končala bi članek s citatom Roberta Swana, ki je britanski polarni raziskovalec in okoljevarstvenik ter je kot prvi človek peš dosegel oba geografska pola. V svojih številnih govorih Swan opozarja na nevarnosti, s katerimi se sooča Zemlja in pravi: „Največja nevarnost za naš planet je prepričanje, da ga bo rešil nekdo drug.“ Nehajmo iskati izgovore, temveč se osredotočimo na to, kako lahko ohranimo energijo, zmanjšamo emisije in zaščitimo rastline in živali. Ker to, kar storimo danes, odloča o tem, kako bo izgledal naš svet jutri!

ZAKAJ JE ŠOLSKA KODA OBLAČENJA „ŠKANDAL“

Še pred nekaj tedni bi pri iskanju besede „Gimnazija Stockerau“ na različnih iskalnikih dobili številne različne rezultate. Med njimi bi bile informacije o šolskih izletih, morda bi našli celo obvestilo ravnateljice o novem delovnem mestu. Toda če danes začnete iskati znova, boste naleteli na tisoče člankov, ki obravnavajo eno temo – novo šolsko pravilo o oblačenju, ki je začelo veljati ob začetku novega šolskega leta v kraju Kra��. Eden od njih je spletno poročilo avstrijskega dnevnika Die Presse z naslovom „Šolski dress code, ali je to res potrebno?“, ki je na spletu že od 15. septembra 2023.

Nič klobuka med poukom, majice brez izreza, pokriti popek, zgornji del oblačil brez diskriminatornih besed in slik, obutev brez vzorca ... Ta nova pravila so postala standard, saj je šola, kot je pojasnila ravnateljica, delovno mesto, zato se je treba primerno obleči, saj je pojavljanje v „prostočasnih“ oblačilih „nedopustno“. Toda tu se pojavi vprašanje, ali je res tako. Ali je šola res delovno mesto in ali je pojavljanje v prostočasnem slogu res tako težavno? Ali je šola kot delovno mesto lahko razumljena drugače za vsakega posameznika in pogosto odraža osebno stališče do izobraževalne ustanove?

morala šola pripraviti posameznika na „pravo“ življenje po šolanju, kar vključuje tudi razumevanje primernega oblačenja. Pri prvih delovnih izkušnjah kot uradnik na bančnem okencu verjetno ne boste prav daleč prišli, če se boste prvi dan pojavili v sandalah, s tremi dnevi starimi smrdljivimi nogavicami in majico, ki izraža ljubezen do „trave“. Toda kako naj se ta morebitni problem reši z prepovedjo? Kako naj se posameznik nauči, da obstajajo določena pričakovanja glede oblačenja v določenih družbenih krogih ali poklicih, če je skozi šolo dobival le zahteve, kako naj se obleče. Rešitev ni v dress codu, ampak v doseženem konsenzu, ki spodbuja razumevanje teh težav glede oblačenja.

Takšne urejevalne uredbe prav tako vplivajo na učno okolje v šoli. V povprečni avstrijski šoli so poleti izjemno visoke sobne temperature, ki vplivajo na razpoloženje in učno sposobnost. Izbrana krajša majica ali odprti čevlji lahko hitro postanejo rešitev.

Na splošno šola ni popolna. In čeprav se zdi rešitev tega domnevnega problema oblačenja tako preprosta kot dress code, to ni tako. Potrebno je jasno osveščanje o tem pravilu oblačenja v vsakdanjem življenju. Kako in zakaj ima psihološki vpliv na toliko ljudi, čeprav bi dejansko morala biti le zadeva med vami in vašo omaro, kaj si izberete za obleči.

Seveda je treba sprejeti, da bi

Diet(Un)culture

Telesa so politična. Če telo ne ustreza določeni normi, je zaradi tega obsojen celoten_a posameznik_ca. V tako imenovani kulturi prehranjevanja ni nič pomembnejšega kot biti vitek_ka, ker se ljudem, ki niso vitki, pripisuje negativne lastnosti, kot sta neumnost ali pomanjkanje discipline.

Kultura prehranjevanja v vsakdanu

V kulturi prehranjevanja se dejavnika videza in teže uporabljata kot kazalnika zdravja. Biti vitek je najpomembnejše, „popolnemu“ videzu se daje prednost, s tem pa tudi duševnemu počutju. Da bi dosegli takšno telesno podobo, se spodbujajo spremembe v prehrani, kot je odrekanje se ogljikovim hidratom ali sladkorju. Ljudem

svetujejo tudi spremembo prehranjevalnih navad, na pri mer štetje kalorij ali določanje fiksnih časov obrokov.

Hrano se razvršča na „dobro“ in „slabo“, poudarek pa ni več na zagotavljanju potrebne energije telesu, temveč na zmanjšanju telesne teže na minimum.

Kultura prehranjevanja je postala sestavni del vsakdanjega življenja, zlasti ko govorimo o prehrani in zdravju. Celo otroke učimo, da ljudje, ki niso vitki, živijo nezdravo.

Biti vitek kot lastnost Z učenjem, da ljudje, ki ne ustrezajo telesni normi kulture prehranjevanja, vodijo nezdrav življenjski slog, se posredno kategorizirajo ljudje na dve vrsti. S tem se ustvarja pripoved, da le vitki ljudje skrbijo za svoj videz in prihodnost z dejavnostjo ter zdravo prehrano, s čimer se dru go skupino ljudi prikazuje kot tiste, ki nimajo discipline, da bi prevzeli nadzor nad svojim življenjem. Te napačne karakterizacije so se v družbi tako ukoreninile, da so debeli ljudje v medijih

možnosti za vodilne položaje, ker se jim zaradi teh predsodkov ne pripisujejo kompetence.

Besede, kot sta „debel“ in „debelušen“, se uporabljajo v enakem pomenu kot beseda „grd“, na ljudi večje debelosti pa se pogosto gleda kot na fetiš.

Vse to vodi do tega, da se nešteto ljudi zaradi svojega telesa ali teže počuti nevredne.

Kdo pa ima od tega koristi?

Kratek odgovor: kapitalizem. Podjetja z izdelki, ki obljubljajo, da bodo ljudem pomagali shujšati, služijo denar na račun njihove negotovosti.

Tablete, napitki ali drugi prehranski dodatki, ki naj bi ljudem pomagali shujšati, pogosto

nimajo nobenega učinka ali pa so celo škodljivi za zdravje.

Izdelki, ki imajo le drugačno formulo kot njihove običajne različice, so označeni s svetlo modro barvo upanja in tako vsem prepoznavni kot tako imenovani „lahki izdelek“. Ti izdelki so zgolj prodajna poteza, saj izdelki z „manj maščobe“ pogosto vsebujejo več sladkorja.

Čo kola r ona l a

RECEPT:

1. Pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Pekač obložimo s papirjem za peko in pripravimo vse sestavine.

Sestavine:

250g ovsenih kosmičev

80g javorjevega sirupa

90g orehovega masla – jaz uporabljam maslo iz indijskih oreščkov (Cashew) 30g kakava v prahu

2. V veliki skledi zmešamo ovsene kosmiče, sirup, orehovo maslo, kakav, cimet in sol. Na koncu lahko še dodamo lešnike ali druge dodatke, če so nam na voljo.

3. Zmes stresemo na pekač in jo potlačimo ter jo pečemo 20 minut.

4. Potem pustimo, da se granola ohladi za 10 min.

Nasvet: najboljše je uživati granolo z jogurtom in svežem sadjem

5. Zdrobimo granolo v velike kose in uživamo!

NAGRADNA IGRA GEWINNSPIEL

Poišči 7 napak!

Naš podpredsenik Luka in naša tajnica Ajda sta v Spengergasse 7 postavila naš klub na glavo. Kaj je treba spremeniti, da bo klub spet zgledal kot prej? Najdi napake in če jih najdeš, pošlji sliko na naš e-mail naslov kdz@gmx.at. Če imaš srečo, ti bo odbor v zahvalo podaril dobropis za bowling v CineCityju. Čas imaš do zadnjega šolskega tedna.

Finde die 7 Fehler!

Finde die 7 Fehler! Unser Vizepräsident Luka und unsere Schriftführerin Ajda haben unseren Klub in der Spengergasse 7 auf den Kopf gestellt. Was muss man ändern, damit der Klub wieder so aussieht wie früher? Finde die Fehler, und wenn du sie findest, schicke ein Bild an unsere E-Mail-Adresse kdz@gmx.at. Wenn du Glück hast, kannst du einen Bowling-Gutschein für die CineCity Bowling-Arena gewinnen! Zeit hast du bis zur letzten Schulwoche.