L E K A R N I Š T V O 1 / 2 0 16
70
Klinični primeri Uporaba zdravil po nazogastrični sondi U VO D Pri disfagiji ali motnji požiranja je delno ali v celoti motena posamezna faza požiranja. Ločimo orofaringealno in ezofagealno disfagijo. Pri orofaringealni disfagiji se občutek zaustavljanja hrane pojavi že v ustih ali žrelu, takoj na začetku požiranja. Ezofagealno disfagijo bolniki opisujejo za prsnico ali nižje in se običajno pojavi kmalu po začetku požiranja. Motnje požiranja so lahko strukturne, nevrološke ali splošne. Strukturne težave so povezane z anatomsko strukturo, malformacijami ob rojstvu, s posledicami poškodb in operacij ter s tumorji, cistami, divertikli, anevrizmami, slabim zobovjem, vnetjem sluznice ustne votline in žrela, atrofijo žlez slinavk, zarastlinami in zožitvami v prebavni poti ali tujki v zgornjih prebavnih poteh. Nevrološke motnje se nanašajo na težave v procesu kontrole požiranja, npr. pri Parkinsonovi bolezni, po možganski kapi ali pri multipli sklerozi, povezane so torej z boleznimi osrednjega živčevja ter možganskih živcev, motorične ploščice in mišic, ki sodelujejo pri požiranju. Splošne motnje se nanašajo na stanje splošne šibkosti, npr. srčno popuščanje. (1) Načini in pristopi zdravljenja težav zaradi disfagije so različni, odvisni od stanja bolnika in vzroka nastanka. Ko se bolnik ni sposoben hraniti skozi usta, pogosto uvedemo enteralno hranjenje po sondi. Za dolgotrajno hranjenje (meseci, leta) uvedemo stomo, kjer je odprtina za vnos iz trebušne stene. Nazogastrično sondo pa uvedemo skozi nos in nosno votlino, nazofarinks in požiralnik v želodec. (2) Poleg hrane bolnik preko take sonde prejema tudi zdravila. Ker velikost sonde običajno ne omogoča aplikacije celih trdnih farmacevtskih oblik, je te treba raztopiti, drobiti ali odpreti. Lekarniški farmacevt lahko s pravočasnim ukrepanjem bolniku in svojcem prihrani težave, ki bi lahko nastale, če bi zdravila uporabljali neprimerno. Ogroženo je lahko tudi bolnikovo zdravstveno stanje. V nadaljevanju predstavljava primer svetovanja v zunanji lekarni o uporabi zdravil po nazogastrični sondi.
L E K A R N I Š T V O 1 / 2 0 1 6
71
P R I ME R BOL N I K A Gospod, rojen novembra 1949, prejema naslednja zdravila: -- Coryol 6,25 mg (karvedilol): 2 × 1 tableto, -- Amlessa 8/5 mg (perindopril/amlodipin): 1 tableto zjutraj, -- Nephrotrans 500 mg (natrijev hidrogenkarbonat): 1 × 1 kapsulo, -- Zaldiar 375/37,5 mg (paracetamol/tramadol) filmsko obložene tablete: 2- do 3-krat po 1 tableto ob bolečinah in -- živilo Prosure. Bolniku so zaradi vedno večjih težav zaradi požiranja v začetku marca 2016 uvedli nazogastrično sondo. Domači so sami pričeli z drobljenjem zdravil, vendar so imeli kar velike težave predvsem z natrijevim hidrogenkarbonatom (Nephrotrans), ki je v obliki mehkih kapsul z oljno vsebino. V lekarni ob omenjenih težavah svetujemo: -- Amlessa se lahko drobi, za hranjenje po sondi naj ga pomešajo z vodo in zaradi slabe fotostabilnosti amlodipina aplicirajo takoj. (3, 4) -- Za Coryol svetujemo, da ga raztopijo v vodi in nato aplicirajo. Tablete lahko tudi drobijo, vendar raje svetujemo raztapljanje tablet, da se izognemo nepotrebnemu vdihovanju učinkovine. (3). -- A ltenativa filmsko obloženim tabletam Zaldiar so šumeče tablete Zaldiar, ki se raztopijo v vodi in so na tak način pripravljene za aplikacijo. (3) -- Odsvetujemo apliciranje Nephrotransa po sondi, svetujemo alternativo Natrijev hidrogenkarbonat trde kapsule Lekarne Ljubljana. Te kapsule lahko odpremo, vsebino vmešamo v vodo in zmes apliciramo. (5) S predlaganimi spremembami smo seznanili tudi osebnega zdravnika, ki je intervencije sprejel. Z enostavnimi ukrepi smo svojcem olajšali apliciranje zdravil bolniku, z ustreznim svetovanjem pa lahko pomembno zmanjšamo tudi njihovo izpostavljenost zdravilom.
R A ZL AG A Nazogastrične sonde (cevke) se uvedejo skozi nos v želodec in se med drugim uporabljajo tudi za aplikacijo zdravil. Razlikujejo se po velikosti, funkciji in vrsti materiala. Običajno so uvedene za kratkotrajno ali srednje dolgo uporabo. Poleg nazogastričnih poznamo tudi nazoduodenalne in nazojejunalne sonde. Pri uporabi nazogastričnih sond so pogosti gastrointestinalni in dihalni zapleti. Pri bolnikih z nazogastrično sondo najprej določimo zdravila, ki bi jih bolnik še lahko uporabljal po naravni poti, in tista, ki jih bo apliciral po sondi. Razmislimo tudi o alternativnih oblikah aplikacije, pri tem pa upoštevamo tudi želje bolnika. Aplikacija zdravil po sondi je pogosto izven odobrenih indikacij in zato nalaga večjo odgovornost do vseh,