KOPER
Prvi pano : Slovenija, Slovenci in slovenščina
Ivo Andrić je imel skozi življenje tesne stike s Slovenci in Slovenijo. Njegovo zanimanje za slovensko kulturo se je začelo že v gimnazijskih letih, ko je spoznal pesnika Otona Župančiča in Josipa Murna ter začel prevajati njune pesmi. Med prvo svetovno vojno je bil zaprt v Mariboru, kasneje pa je, kot uslužbenec konzulata v Trstu, na lastne oči opazoval italijansko zatiranje Slovencev. V obdobju med obema vojnama in po osvoboditvi je pogosto obiskoval Slovenijo, potoval po deželi in se kot dolgoletni predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije srečeval s slovenskimi pisatelji. Njegova dela so bila prevedena v slovenščino in so že pred prejetjem Nobelove nagrade doživela velik odmev med bralci.
V svojem eseju O počitnicah v Sloveniji je Andrić izpostavil lepoto narave, hladnost gorskih voda in prijaznost ljudi. Poudaril je, da je Slovenija dežela, kjer se lahko tako dobro dela kot tudi dobro počiva. Občudoval je številne ceste in poti, ki so mu pričale o pridnosti in delavnosti tukajšnjih ljudi. Njegov odnos do Slovenije je bil torej bogat in zaznamovan z literarnim zanimanjem, osebnimi stiki ter občudovanjem njene kulture in narave.
Spomin na Trst (december 1922 – februar 1923)
V Trstu, kjer je služboval v konzulatu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je 30-letni Andrić počutil zelo slabo. Službo je nastopil pozimi, bil je bolan in osamljen. Po poldrugem mesecu je znancu pisal:
»„Že davno sem želel, da bi vam pisal, in moral bi vam pisati. Toda tudi črnilo mi je zmrznilo v tej burji in slabi volji. Dobro sem se namučil ta dva meseca. Zdravnik mi je svetoval, naj takoj zapustim Trst. Na srečo so me pravkar premestili v Gradec. Okrog 1. februarja potujem tja, sam ne vem, ali v konzulat ali pa v kakšen sanatorij.«
Slovenske počitnice (Portorož, 1973)
Andrić je zimski oddih izkoristil za spoznavanje slovenske Istre. Štirinajst dni je bival v hotelu Metropol v Portorožu, od koder se je vsakodnevno odpravljal na sprehode in izlete. Občudoval je razgled s priljubljene razgledne točke Beli Križ, od koder se odpira čudovit pogled na celoten Piranski zaliv s Savudrijskim polotokom v ozadju, na Tržaški zaliv ter v daljavi na Nanos, Čaven, Julijske Alpe in Dolomite. Slovenska obala ga je popolnoma prevzela s svojo naravno in kulturno-zgodovinsko lepoto.
Poleg naravnih in arhitekturnih lepot mu je ugajalo tudi tukajšnje podnebje. V Sloveniji se je počutil vedro in sproščeno, čeprav ga je občasno še vedno prevevala melanholija ob spominu na pred kratkim preminulo soprogo Milico.
Omeniti velja, da so mu bili pri srcu tudi domačini – tako naključni sogovorniki kot hotelsko osebje in novinarji. Ti so razumeli njegovo željo po mirnem oddihu in spoštovali njegovo zasebnost, zato o njegovem bivanju v Portorožu niso poročali, dokler se ni vrnil v Beograd.
Drugi pano: Razstava v koprski knjižnici (24. december 1972 – 31. januar 1973)
V sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico ter Slovansko knjižnico iz Ljubljane, pa tudi s knjižnicama z Reke in iz Pulja, sta koprski knjižničarki Branka Vilhar in Borica Arko ob Andrićevi 80-letnici pripravili jubilejno razstavo.
Pisatelj si jo je ogledal pod pogojem, da njegov obisk ostane skrit pred javnostjo.
Za razstavo je izvedel prek knjižničarke Miše Šalamun, ki je bila prijateljica Ivana Bratka – Andrićevega slovenskega vodnika, pisatelja in publicista ter direktorja
Državne založbe Slovenije (DZS). Ob ogledu razstave je pisatelj pohvalil dragoceno delo knjižničarjev. Govoril je premišljeno in umirjeno, njegov obisk pa je na vse prisotne pustil močan vtis. Knjižnici je v spomin zapustil dragoceno posvetilo.
»„Tu, v tem kotu, čisto na koncu države, pa takšna razstava!«" je po obisku pripovedoval Bratku. »„Bil bi greh, če ne bi prišel sem!«"
Andrić, Vilhar in Primorske novice
Po obisku knjižnice je Srečko Vilhar, takratni direktor in ustanovitelj koprske knjižnice, v članku za Primorske novice, podrobno opisal Andrićev obisk. Nehote je sprožil zamero. Andrić, ki si je želel diskretnosti, se ni strinjal s tem, da se o njegovem obisku javno poroča. Članek, čeprav spoštljiv in slavilen, ga je zmotil do te mere, da se je z grenkobo v srcu vrnil v Beograd.
V Kopru dočakali prvi slovenski bibliobus (Januar 1973)
Srečko Vilhar: »S potujočo knjižnico bomo dokazali, da bodo šli v pozabo časi, ko so naši ljudje v odročnih vaseh živeli v veliki osamitvi. Potujoča knjižnica ne bo skrbela zgolj za izobraževanje, temveč tudi za to, da se med ljudmi na vasi ustvari čim boljše razpoloženje in večje veselja do slehernega koristnega dela. V razgovorih z vaščani smo na več mestih ugotovili, da potujočo knjižnico nestrpno pričakujejo kot oznanjevalko prijetnejšega življenja na vasi.«
TRAVNIK
Prvi pano:
»Se vam je že kdaj zgodilo, da so vam vzeli vse – in kaj sploh obstaja, česar človeku ne morejo vzeti? – ter položili težko, odbijajočo roko na vašo dušo, vam ukradli veselje in vedrino svobodnega duha; celo pogum, ki ostane kot zadnje, obupano darilo usode – tudi tega vam vzamejo in vas spremenijo v nemega, vdano pokornega sužnja?«
I. Andrić, Ex Ponto – Nemir, 1975
»Razumem in doumem nevidno logiko vseh dogodkov v človekovem življenju. Ne le z besedami ali mislimi, temveč z vso globino svojega bitja občutim čudovito, neusmiljeno ravnotežje, ki uravnava vse naše odnose. Obstaja neznana formula, ki določa razmerje med radostjo in bolečino v našem življenju. Trpljenje in greh se dopolnjujeta kot kalup in njegov odlitek.
Življenje nam vrača le tisto, kar damo drugim.«
I. Andrić, Ex Ponto in Nemir, 1975
»Pogosto sedim ure dolgo in zrem v hladne jesenske barve. Na mojo dušo in obraz se naseli mir usode, ki je ni več mogoče spremeniti.
V meni je vse mrtvo – in vendar občutim mir.
Do mene ne pride noben zvok, moj pogled je izginil. Vse je ostalo za velikimi vrati, ki so se za menoj zaprla s praznim udarcem.
Izgubil sem vse in nisem več človek, temveč nemirna, neprespana misel, ki se je potopila in onemela na globokem dnu, medtem ko nad menoj, kot neprebojne zelene gmote vode, ležijo mir, razdalja in pozaba.«
— I. Andrić, Ex Ponto in Nemir, 1975
Drugi pano:
1. Džemal Bijedić, predsednik Zveznega izvršnega sveta in pokrovitelj »Meseca knjige« z Ivom Andrićem
2. Ivo Andrić na sprehodu po mestu (Plava Voda)
3. Ivo Andrić ob odkritju spominske plošče na mestu, kjer je leta 1706 Elči hadži Ibrahim-paša ustanovil prvo javno knjižnico v Bosni
4. Slovesnost v Travniku ob »Mesecu knjige«, ki so se je udeležili Džemal Bijedić, Hamdija Pozderac, Đuro Pucar, Mićo Rakić in drugi ugledni gostje
5. Ivo Andrić sadi eno od osmih srebrnih smrek
6. Džemal Bijedić, Ivo Andrić in Ivica Blažević ob odprtju otroške knjižnice
7. Slovesnost jugoslovanske akcije »Mesec knjige« pred Narodno knjižnico
8. Z leve proti desni: Džemal Bijedić, Ivo Andrić in Ivica Blažević
9. Ivo Andrić podpisuje knjigo
ZAGREB
Prvi pano: ANDRIĆ IN ZAGREB
1912–1913
Študij je začel na Filozofski fakulteti v Zagrebu kot štipendist Hrvaškega kulturnega in prosvetnega društva Napredak. Tam je spoznal Antuna Gustava Matoša in se družil z mladimi intelektualci, zbranimi okoli Matoša. Kasneje je študij nadaljeval na Dunaju in nato v Krakovu.
1914
Objavil je šest pesmi v zbirki Hrvaška mlada lirika. Ko je slišal za atentat na Franca Ferdinanda, je odpotoval v Zagreb, nato na Reko in v Split. V Splitu so ga aretirali kot pripadnika nacionalno-revolucionarnega gibanja Mlada Bosna ter ga najprej odpeljali v zapor v Šibenik, kasneje pa v Maribor.
1915–1917
Internirali so ga v Ovčarevu pri Travniku, kjer je spoznal več bosanskih frančiškanov. Leta 1916 je bil premeščen v Zenico, naslednje leto pa pomiloščen. Zbolel je in bil hospitaliziran v Bolnišnici usmiljenih sester v Zagrebu, kjer je spoznal pisatelja Iva Vojnovića. Njegovo literarno ustvarjanje se je v tem času okrepilo. »Kakšna plemenita, prefinjena pesniška duša,« je o Andriću dejal Vojnović.
1918
1. januarja je skupaj z Niko Bartulovićem, Brankom Mašićem in Vladimirjem Ćorovićem začel izdajati literarno revijo Književni jug. Izdal je svojo prvo knjigo, Ex Ponto, in se spoprijateljil z Miroslavom Krležo in Jerolimom Mišejem.
»Ivo Andrić, kot sam pravi, je prišel na svet že nekoliko utrujen. To pripisuje atavizmu. /.../ Nežen in krhek po postavi, z zamišljenimi in sanjavimi očmi, resnično čuti izčrpanost številnih generacij v sebi. Sicer pa ne nosi drugih vidnih sledi bosanskega okolja. Verjame, da so se vse dedne značilnosti skoncentrirale v tej tradicionalni bosanski nagnjenosti k melanholiji ...«
Niko Bartulović v predgovoru k Ex Ponto
Drugi pano: KRLEŽA
IN ANDRIĆ
Kot je Miroslav Krleža povedal Enesu Čengiću, se je z Ivom Andrićem prvič srečal v Zagrebu leta 1917. Čeprav sta se zavedala svojih razlik v senzibilnosti, literarnem slogu in svetovnem nazoru, je Krleža zapisal: »Andrić in jaz se srečujeva, odkar obstajava, a med nama ni prave povezave – dva popolnoma ločena svetova.«
Krležev kratek zapis o Ex Ponto ter kasnejši razmisleki o Andriću v Pogovorih s Krležo kažejo, da je cenil Andrićevo literarno mojstrstvo.
Andrić pa je o Krleži govoril ob različnih priložnostih – vedno spoštljivo in pošteno: »Neokusno je – in iskreno povedano me moti –, da se bralci in celo literarni kritiki razdeljujejo v tabore in prepirajo, kdo je večji pisatelj: Krleža ali Andrić? /.../ Po našem mnenju to ni literarna razprava – temveč zgolj prazno čvekanje malomeščanske inteligence. /.../ Zakaj samo eden izmed naju? Zakaj ne oba? /.../ Naj si ljudje mislijo, kar hočejo – a namesto 'Krleža ali Andrić', zakaj ne 'Krleža in Andrić'?«
Kritiki so hitro začeli primerjati Krležo in Andrića kot literarni nasprotji, pogosto v škodo Krleže. Takšne primerjave je spodbil tudi članek Dragutina Prohaske Med revijami, v katerem je ostro kritiziral Hrvaško književno laž kot nihilistično usmeritev in Krležo postavil v nasprotje z Andrićem.
»Krleža je bil moj najljubši pesnik, preden sem spoznal Iva Andrića. Danes pa sta moje občudovanje in spoštovanje enakomerno razdeljena med oba. Oba sta velika talenta, a z bistveno razliko: Andrić sovraži hrup in odvečne besede, medtem ko Krleža udarja po bobnih in sestavi cele orkestre, da izrazi eno ali dve misli.«
Tovrstne primerjave, ki so pisatelja spremljale vse življenje, so Krležo motile in nedvomno prispevale k ohlajanju njunih odnosov.
V svojem nekrologu za Andrića je Krleža priznal, da Nobelova nagrada ni osvetlila le Andrićevega dela, temveč tudi celotno sodobno južnoslovansko književnost: »Odigral je vlogo vrednega predstavnika večinoma neznane literarne tradicije –takšne, ki je od Fortisove Hasanaginice dalje ostajala nevidna za zahodni svet.«
Kot Andrićevo največjo kakovost je Krleža izpostavil slog: »Napisati bi bilo treba študijo o edinstvenosti Andrićevega sloga – kako njegov skoraj sramežljivo nežni adagio ritmično prehaja v bolj živahni andante, da bi se nato znova umiril v lirično kantileno brezupne samote. Bo obstajal kritik, ki bo temu klasičnemu simbolistu slekel dekorativni folklorni plašč in ga osvetlil z lučjo čiste poezije, s katero je uglasbil svoje romaneskne teme?«
BEOGRAD
Prvi pano: ANDRIĆ. BEOGRAD.
KNJIŽEVNOST.
»Ničesar nimam povedati o svojem literarnem delu, kar ni že bilo povedano in kar ni že znano. Očitno je, da Bosna, njeno življenje in zgodovina, prevladujejo v mojem pisanju. Vendar ima tudi Beograd pomembno mesto v mojih delih. Na primer, v mojem romanu 'Gospodična' (Gospođica) in v mojih mnogih daljših kratkih zgodbah se dogajanje v celoti odvija v Beogradu. Nedvomno tako zgodovina kot živahno
življenje Beograda ponujata bogastvo pomembnih tem za literarno raziskovanje.
Beograd je torej vsaj delno neposreden predmet mojega pisanja. Poleg tega je gotovo, da je moje dolgoletno bivanje v Beogradu vplivalo na moje delo, ne le formalno, temveč tudi bistveno. Obseg in narava tega vpliva nista moja, da ju določim, vendar je dejstvo, da ta vpliv obstaja, neizpodbitno. Trdno in neločljivo sem ostal povezan s svojo domovino, Bosno, vendar je kraj mojega življenja in dela Beograd. (Ti dve okolji se v meni nista izključevali; nasprotno, dopolnjevali sta se!)
Lahko bi rekli, da sem večino svojega zavestnega življenja preživel v Beogradu; v vsakem primeru sem večino svojih literarnih del napisal tukaj.«
Ivo Andrić, Beogradske novine, 1954
»Bil je velik Jugoslovan. Med vojno se je umaknil v svojo delovno sobo na Prizrenski ulici in pisal. Vprašal sem ga, na čem dela, in odgovoril je: 'Oh, dragi Aralica, ko si križan, je težko sploh kaj narediti.'«
Stojan Aralica
»Po osvoboditvi Beograda so me Roćko, Zogović in drugi takoj spodbujali, naj objavim knjige, ki sem jih uspel napisati med okupacijo. Bil sem nekoliko prestrašen in mi je primanjkovalo samozavesti. Nikoli v življenju nisem imel miru ali gotovosti. Vendar sem se na koncu strinjal, da razdelim, kar je bilo v moji torbi: 'Travniško kroniko' (Travnička kronika) sem predal Marku Ristiću, 'Most na Drini' (Na Drini ćuprija) Radovanu Zogoviću, ki je bil takrat direktor 'Prosvete' v Beogradu, in rokopis 'Gospodična' (Gospođica) Marku Markoviću, direktorju 'Svjetlosti' v Sarajevu. In tako sem se predal ..."«
Ljubo Jandrić z Ivom Andrićem: 1968–1975
Josip Broz je Andriću čestital za Nobelovo nagrado le s telegramom in ga osebno sprejel šele leto dni kasneje. Menil je, da bi lahko Titova 'slaba volja' do Andrića naredila politično škodo, zato je Dobrica Ćosić sprožil srečanje med Titom in
Andrićem. V svojih zapiskih se Ćosić spominja Brozovih besed: 'Kako naj to storim? Krleža bo užaljen. On bi moral prejeti Nobelovo nagrado, ne Andrić. In zdaj naj čestitam Ivu Andriću.' ... Srečanje je trajalo eno uro – od enajstih do dvanajstih, ob kavi in limonadi, brez povabila na kosilo. 'Dokaj skromen človek, ta Andrić,' je Tito povzel svoje vtise Ćosiću ob koncu sprejema.
Žaneta Đukić Perišić, Nebo nad Beogradom
Zadnji javni nastop Iva Andrića je bil 13. oktobra 1974 v Narodnem gledališču v Beogradu, kjer je med literarnim matinejem skupaj s Crnjanskim, Selimovićem, Matićem, Vučo, Ćopićem, Popo, Raičkovićem in Džadžićem prebral del kratke zgodbe 'Zeko'.
»Nebo nad Beogradom je široko in visoko, vedno spreminjajoče se, a vedno lepo; v zimskih jasnih dneh s svojo hladno sijajnostjo; med poletnimi nevihtami, ko se spremeni v en sam temen oblak, ki ga žene besen veter, ki prinaša dež, pomešan s prahom panonske nižine; spomladi, ko se zdi, da cveti skupaj z zemljo; in jeseni, ko postane težko s roji jesenskih zvezd. Vedno lepo in bogato, kot da bi hotelo temu nenavadnemu mestu nadomestiti vse, kar mu manjka, in ponuditi tolažbo za vse, česar ne bi smelo biti.«
Ivo Andrić, Gospodična
Drugi pano: ANDRIĆ. BEOGRAD. ŽIVLJENJE.
»Sem, na nek način, stari Beograjčan ... Prvič sem prišel v Beograd pred prvo svetovno vojno, kot študent, skoraj nezakonito. Še vedno se spominjam Beograda v tistih prvih mesecih po vojni. Prišlo se je preko Zemuna ... nato z ladjo v Beograd, saj še ni bilo mostov. Potovali smo skoraj kot stari srbski duhovnik Matija Nenadović.«
Ivo Andrić
»Ljubezen Andrića do Beograda je bila videti kot ljubezen na prvi pogled in ljubezen za vse življenje. Po težkih dneh zapora v Mariboru, internaciji v Zenici in Ovčarevu ter bivanju v bolnišnici Sester usmiljenk v Zagrebu je v začetku oktobra 1919 mladi pisatelj prispel v mesto, ki bo postalo oporišče njegovih zrelih let, kraj, kjer bo v polnosti uresničil svojo umetniško osebnost, vzpostavil trdne družbene vezi in oblikoval svojo vzporedno diplomatsko kariero.«
Žaneta Đukić Perišić
»Ne verjamem, da je bilo naključje, da je Andrić postal pravi Beograjčan. Nekateri se tukaj rodijo, pa nikoli ne vzpostavijo globoke vezi z mestom. On pa je izbral Beograd
prav v času, ko je bil v razsulu, temačen, takoj po prvi svetovni vojni.«
Dušan Matić
»Nekje po prvi svetovni vojni, v neki pisarni v Beogradu, sem prvič videla Iva Andrića. Moj prvi vtis je bil: kakšen čeden moški! Vzvišen. Zdel se je zelo resen. Danes bi temu rekla – vase zaprt.«
Desanka Maksimović
»Bosno je neizmerno ljubil. A pogosto je govoril: 'Ljubi se mi Beograd, to je moje mesto.'«
Rodoljub Čolaković
ANDRIĆEVI BEOGRAJSKI NASLOVI
Andrić je v Beograd prispel leta 1919 in – razen dolgega obdobja v tujini kot diplomat – tam ostal do konca svojega življenja. Dolga leta je živel kot podnajemnik na različnih naslovih, nekaj časa celo v hotelu Excelsior. Šele pri 66 letih je dobil svoje lastno stanovanje.
Ob prihodu v Beograd je bival na Terazijah. »Ustavil sem se tukaj, ni slabo. Po potovanju sem nekoliko oslabljen in sem staknil prehlad. Življenje je zelo hrupno, podnebje ostro, stroški življenja pa nepopisni. A da se preživeti. Delo me za zdaj ne skrbi,« je pisal prijateljici Zdenki Marković v Zagreb.
Do sredine februarja 1920 je začel delati na veleposlaništvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Vatikanu, nato se je preselil v Trst, nato v Bukarešto in končno v Gradec, kjer je ostal od leta 1923 do 1924. Po vrnitvi iz Gradca je naslednji dve leti živel v Beogradu, na naslovu Kralja Milana 44.
Od sredine 20-ih do sredine 30-ih let je Andrić kot diplomat živel v različnih evropskih mestih, ob kratkih obiskih Beograda pa je bival v hotelu Excelsior. Po vrnitvi iz diplomatske službe leta 1934 pa do aprila 1939, ko je odšel v Berlin, je pogosto menjal naslove: Kraljice Natalije 56, Čubrina 21a, Miloša Velikog 52 in Deligradska 30.
Po vrnitvi v Beograd leta 1941 je kot podnajemnik bival pri prijatelju Brani Milenkoviću na naslovu Prizrenska 9/I, kjer je ostal do konca leta 1958. Po poroki z Milico Babić se je končno preselil v svoje stanovanje na naslov Proleterskih brigada 2a (danes Andrićev venac 8). To je postal njegov stalni naslov do konca življenja. Marija Crnobori
»Andrić je zelo rad obiskoval gledališče. To ljubezen je verjetno razvil že v mladosti v Zagrebu. Najpogosteje se je udeleževal generalk, redkeje premier. Jugoslovansko dramsko gledališče je imelo klasično usmeritev – izbiralo je antološka dela, kar je
Andrić v celoti podpiral, tako politiko gledališča kot programsko usmeritev.«
Velibor Gligorić
»Rad imam šport. Običajno ob nedeljah, ali kadar imam čas, grem gledat tekme manjših beograjskih klubov in opazujem ... Kakšno okolje! Menim, da je šport ujel dušo sodobnega človeka v svojo mrežo – o tem bi morali pisati.«
Ivo Andrić
»Pisatelj je bil navijač Crvene zvezde, član tako njenega košarkarskega kot nogometnega kluba, z izkaznico št. 4. Od leta 1952 je bil tudi častni predsednik košarkarskega kluba Zvezda. Pogosto je obiskoval nogometne tekme in tekme moških ter ženskih košarkarskih ekip. Kot že omenjeno, je bil že pred vojno član Beograjskega veslaškega kluba, ki se je po vojni preimenoval v Veslaški klub Crvena zvezda.«
Žaneta Đukić Perišić
»Resnično ne moremo dovolj ceniti dragocenosti tistih zgradb, pogosto skromnih v naših razmerah, ki jim pravimo knjižnice ...«
Ivo Andrić
