Kuba ogledamo turistično jamo Cueva de los Indios, ki je nekakšen tlakovan podzemski kanal, ki vodi skozi mogoto, drugače pa nič posebnega. Nekoliko bolj zanimivo je na koncu jame, kjer je rekonstruirano taborišče pobeglih sužnjev. V majhni dolini, ki se zajeda v hrib, pa je postavljeno nekakšno indijansko svetišče. Gostinski objekti spominjajo na nekakšno afriško naselbino z okroglimi kočami, kritimi s slamo, živahno pobarvanimi in poslikanimi s prizori iz življenja Kubancev. Na eni od koč je prikazana tako imenovana “santerija”, ki je nekakšna mešanica krščanstva in afriških verovanj, k temu pa so dodani še ostanki indijanske mistike. No in ker so to gostinski objekti, je tu pivo in hrana, zato malo prigriznemo, Kubanci pa to opazujejo od daleč. Čas na Kubi nima cene, zato tudi traja, da se znajde na mizi tisti ocvrti piščanec, medtem pa je pridobil še čas na ceni. Za kubanske razmere
so kar dobro zasolili. No ja, smo pa zato jedli ob živi glasbi. V hotel “El Horizonte” vdremo kar v jamarskih pajacih in telefoniramo. Pa tudi tu je treba čakati, da pridem na vrsto, čeprav je iz hotela direktna mednarodna zveza. Odpeljemo se do vzorčnega naselja La Moncada, ki mu je pokrovitelj sam Fidel Castro. To naselje v bližini Vinalesa je zgrajeno s skoraj identičnimi zgradbami, ki so kot kocke razsute po dolini. Povsod po “vasi” je javna razsvetljava in poti so tlakovane. V centru je velika trgovina, vsebina pa podobna kot povsod na Kubi. Na policah ni skoraj ničesar razen nekaj steklenic in slamnikov. Poleg je veliko šolsko poslopje in zdravstveni dom, katerega notranjost sem kmalu spoznal. Gremo v jamo Santo Tomaso. Sam se vračam od jame in takrat se grdo prekucnem po škrapljastih skalah. Opraskan in krvav prilezem pred Antonia in ta takoj odredi, da moram k zdravniku. V ambulanti me simpatična dežurna zdravnica strokovno pokrpa, pri tem ji asistira prav tako simpatična sestra. Kot je povsod v navadi, hočem poravnati stroške. Obe ženski skoraj v en glas izjavita, da se na Kubi ne plačuje prve pomoči, ker je ta za vse ljudi brezplačna. Krepko temno je že, ko se vrnemo v našo Majaguo in ležemo zadnjič k počitku v jami. Moram priznati, da sem se tega že kar malo “nažrl”.
14.11.
V jami Santo Tomaso
Zajtrk je danes tak kot vsak dan: mlinci, kos mesnega narezka, kakav. Potem pospravimo tabor. Kot vedno se izkaže, da je opreme več kot takrat, ko smo prišli. Kar nekaj spretnosti je potrebno, da se vse pospravi v nahrbtnike in torbe. S kamionom se odpeljemo ponovno na posestvo “Flora in favna” pri Pinar del Ríu. Popoldan si privoščimo jahanje po prekrasni okolici. Domačini so pripeljali tri pohlevne konjičke, tako da so
45