Issuu on Google+

BILTEN 1999

21


Vsebina Poročilo podpredsednika za leto 1997 David Dereani ................................ 3 Poročilo predsednika za leto 1998 David Dereani ........................................ 4 Predjamski sistem Tomo Vrhovec ......................................................................... 5 Predjama, Hrušiški rov, 1999 Tomo Vrhovec .................................................. 13 Lukenjska jama Igor Perpar ................................................................................ 16 Jamsko potapljanje Tomo Vrhovec .................................................................... 18 Kuba Iztok Trček - Jolbe ........................................................................................... 24 Kubansko-slovenska jamarska odprava “Majagua 98” dr. Robert Šajn in Polona Zupančič .............................................................................. 56 Jó napot! Nace Labernik ........................................................................................ 64 Čiščenje dveh dolenjskih jam Igor Perpar ................................................... 68 Kako ocenimo pretoke vode v jami Miha Brenčič ..................................... 71 Snemalna odprava v Govic Aleš Lajovic ........................................................ 72 Hajdova hiža Miha Brenčič ................................................................................... 74 Fekalna akcija Miha Čekada ................................................................................ 80 Jame na Islandiji Miha Čekada ............................................................................ 81 Speleoterapija Doc.dr.sc. Pal Naranscik, dr.med. .................................................. 83 Nekaj misli o merjenju jam Miha Brenčič ....................................................... 85 Pravopis in imena jam Miha Čekada ................................................................ 86 Pravljica zaradi pravljice Anita Šefer .............................................................. 88 Naš podzemni svet V. Bohinec .......................................................................... 92 Pesmi Tomaž Koblar ................................................................................................. 95 In memoriam ...................................................................................................... 96 (P)OSEBNE NOVICE ........................................................................................ 98 Seznam akcij JKŽ 1997 ................................................................................ 100 Seznam akcij JKŽ 1998 ................................................................................ 103


Zahvaljujemo se Tiskarni Mladinska knjiga za pomoč pri realizaciji tokratne številke Biltena

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 21 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.ljudmila.org/jkz/ e-mail: peter.gedei@infomediji.si Bilten izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963.

Uredila: Peter Gedei in Tomaž Koblar Postavil: Peter Gedei Lektoriral: Miha Čekada Ilustracije: Špela Klemen Naklada: 400 izvodov Tisk: Marjan Lampelj s.p.

Fotografija na naslovnici: Planinska jama. Foto: Peter Gedei

2


Poročilo

Poročilo podpredsednika za leto 1997 DAVID DEREANI o statistiki, še bolj pa po doseženih rezultatih je očitno, da smo leto 1997 preživeli precej aktivno. 116 registriranih jamarskih akcij je razlog za številna nova odkritja, poglobitve in podaljšanje jamskih objektov. V večji meri so novoizmerjene metre prispevali naši jamski potapljači, o čemer priča lepo število potapljaških akcij in oddanih zapisnikov. Ogromno dela je bilo z njihove strani vloženo v sistem Predjame, v Podpeško, Novokrajsko in Kompoljsko jamo, Zelške jame, Habečkov brezen, Mrzlek, Bilpo, Šimenkovo brezno idr. Žal je z odkritji slednjega prišla tudi tako hudo sluteča, a vendar neizbežna tragedija - med potopom se je smrtno ponesrečila predsednica in draga prijateljica Špela. Boleča izkušnja nas je opomnila predvsem na izobraženost potapljačev v jamskem potapljanju. Na suhem se je največ delalo v Breznu za rjavim kamnom in v Jami pri gnezdu, kjer pa kljub številnim akcijam in pomoči minerjev cilj - podzemna Ljubljanica - še ni dosežen. Med bolj obiskane sodi tudi Lobaschgrotte, rezultat tega pa je popravljen načrt vhodnega dela jame. Tokratna odprava v tujino je bila na Slovaško, kjer so naši člani v spremstvu slovaških jamarjev obiskali devet jam. Poleti smo se Slovakom za gostoljubje oddolžili s spremstvom v Jamo pri gamsovi glavici. Kot vsako leto smo tudi tokrat organizirali jamarsko šolo in, kot je že v navadi, je bilo začetno število tečajnikov, teh je bilo okrog 20, mnogo večje od števila novopečenih članov, ostalo jih je kvečjemu pet. Po dveh letih smo ponovno izdali klubski Bilten - tokrat z rekordnimi 96 stranmi.

P

Objavljali smo v Novi progi in Naših jamah, o izraelski odpravi pa smo javnost seznanili tudi v neštetih predavanjih z diasi. V kataster smo vložili okrog 70 zapisnikov, večina teh je s potapljaških akcij. Organizirali smo čistilno akcijo v jami Mišnica pri Trebnjem in pomagali s številčno ekipo pri čiščenju reke Krke. Zabavali pa smo se na Kočevskem - na luciferovanju na Fridrihštajnu smo krstili nove jamarje, na veteranski akciji pod Lobaschgrotte pri Črnem potoku pa nazdravili starostam. Leto 1997 je bilo polno produktivnega dela, novih odkritij in dosežkov, za kar se vsem sodelujočim lepo zahvaljujem.

Vzdušje v Jami pri gnezdu. Foto: Peter Gedei

3


Poročilo

Poročilo predsednika za leto 1998 DAVID DEREANI e eno uspešno leto je za nami - številne jamarske akcije, odprava na Kubo, nov inventar v gospodarstvu, zelo uspešna jamarska šola, pogosta promocija kluba v javnosti. Kratka oznaka dela s poglavitnimi, a še zdaleč ne vsemi dogodki v letošnjem letu. V letu dni smo registrirali prek 170 jamarskih akcij, kar kaže na izredno aktivnost našega članstva. Pravega usmerjenega raziskovanja po suhem svetu ni bilo. So pa za tovrstne akcije poskrbeli naši potapljači. V sodelovanju z drugimi klubi so približali Postojnsko in Planinsko jamo, potapljali pa so se še v Predjami, Pivki, Dolenji, Podpeški in Kačni jami. Pogosteje smo obiskovali še Jamo pri gnezdu, Kostanjeviško jamo in Križno jamo. Med odmevnejšimi je bila še akcija v Viršnico, ki se je je udeležilo kar 26 ljudi.

Š

Pred akcijo v Viršnico. Foto: Peter Gedei

Jamarsko šolo smo organizirali proti koncu marca in naleteli na neverjeten odziv. Od začetnih 24 tečajnikov jih je 14 uspešno opravilo izpit za mlajšega jamarja. Številni so ostali z nami in se odlično vklopili v delo kluba. Zasluga za veliko število akcij gre tudi njim.

4

V času prvomajskih počitnic se je peščica članov odpravila jamarit na Madžarsko, kjer so si ogledali šest jam. Za zabavo smo poskrbeli z veteransko akcijo pri Vilenici in na luciferovanju v Bohinju. Osrednji dogodek leta je bila odprava na Kubo. Čez leto se je 12 članov pripravljalo na mesec dni trajajoče potovanje po otoku in odkrivanju tamkajšnjega podzemlja. Z odprave so se vrnili bogatejši za nekaj novih odkritij, izkušenj in spominov, ki jih Jolbe skrbno prenaša naprej v svojih predavanjih. Sama odprava je bila medijsko dobro podprta, saj je vesti o poteku dogodkov redno lahko poslušala cela Slovenija na Valu 202, preko novinarskih konferenc in intervjujev pa je zanjo javnost zvedela tudi v drugih medijih. Skozi vse leto smo okolico obveščali o našem delovanju. Čistilni akciji v Babji jami, ki smo jo izvedli s finančno podporo Heliosa in njegovega ekološkega sklada, so sledili članki v časopisju in reportaže na radiu in televiziji. S Televizijo Slovenija smo opravili snemanje v Govicu. Klubska fotografa sta se izkazala s svojimi dosežki - Peter na fotografski razstavi v KUD-u France Prešern, Tibor pa na srečanju stereofotografov v Nemčiji. Inventar klubskega gospodarstva šteje letos nekaj 100m novih vrvi in nov vrtalni stroj, vojska je darovala šotore in poljske telefone. Zaradi dotrajanosti smo odpisali nekaj opreme. Nova pridobitev na klubu so tudi članske izkaznice, ki jih je izdala Jamarska zveza Slovenije. Zahvaljujem se vsem, ki so sooblikovali za klub uspešno leto 1998.


Predjamski sistem

Predjamski sistem TOMO VRHOVEC dejo za prvi obisk Ponora Lokve je prispeval Aleš Lajovic. Najbrž smo se mu potapljači smilili v svoji nevednosti glede jam in možnosti, ki se ponujajo pri raziskavah. Po informacijah, ki jih je imel, se je v Ponor Lokve že potopil »nek Anglež in tam nekaj pretauhal«. Tako se mu je zdelo zanimivo pogledati, kaj se pod Predjamskim gradom dogaja. Prvič (maj 1997) smo se odpravili na potop Aleš, Matej in jaz. Pot do tja je bila zelo zanimiva, saj je Aleš vedel povedati kakšno novo zgodbico skoraj za vsakim ovinkom. Med potjo smo se seznanjali z zgodovino, vojaškimi frontami, jamami, izviri, ponori,

I

Eden izmed vhodov v Predjamski sistem. Foto: Peter Gedei

Predjama je ena najbolj znanih slovenskih jam, prav tako pa je bila tudi med prvimi uradno omenjenimi. Po podatku v Naših jamah (št. 38, leto 1996) je bila njena skupna dolžina 8047 m. V letu 1997 smo člani NORIK SUB-a in JKŽ jamo intenzivno raziskovali, predvsem Ponor Lokve, pomembna pa je bila tudi povezava z Jamo v Grapi. Raziskave smo nadaljevali tudi pozimi 1998/99 in Predjamski sistem podaljšali na skupno dolžino 13044m. Tudi v prihodnje predvidevamo izvesti v tem sistemu nekaj raziskovalnih akcij in skupno dolžino še povečati. geologijo, gradovi, partizani in kaj vem, s čim še. Končno smo prispeli do Predjame in moram reči, da sem se počutil nekoliko nenavadno in skoraj pomembno. O gradu in Erazmu sem že slišal, bil sem tukaj na osnovnošolskem izletu, nikoli pa si nisem mislil, da bom rinil pod to skalovje še sam. V tem trenutku sem o samem jamskem sistemu vedel že nekaj več, saj sem prebral Naše jame 38. Presenetila me je dolžina jame, saj je bila celo peta najdaljša pri nas. V tako velikem jamskem sistemu se še nismo potapljali. Z Matejem sva sestavila opremi: 2 x 10 l jeklenki, svetilke, kolute z vrvico in ostalo ter se pogumno odpravila v Ponor. Nekoliko nenavadno je bilo, ko so nas turisti opazovali, kako se opotekamo s potapljaško opremo po potoku v jamo. Kaj kmalu je postalo preveč mokro za Aleša in nadaljevala sva sama. Višina rova je le kakšen meter, po tleh so skale in transport kompletne opreme brez pomočnikov je bil zelo težak. Po nekaj deset metrih plazenja sva prišla do vode, ki je bila pravo olajašanje. Matej me je takoj vprašal, če je to že sifon. Pa ni bilo

5


Predjamski sistem tako. Plavala sva po rovu, zalitem z vodo: višina kakšen meter, nad gladino pa je bilo še 20 cm prostora. Tudi kasneje se je bilo treba plaziti po suhem in vlečenje težkih jeklenk je bilo res naporno. Matej me je vsakih pet metrov vprašal, če sem že pri sifonu. Končno sva se le prebila do sifona. Sifonsko jezerce je bilo kalno, saj je Lokva nosila brozgo, ki sva jo med plazenjem dvignila, točno v sifon. Po večih poskusih se mi je pri vidljivosti nič nekako uspelo prebiti skozi zelo nizek sifon. (Kasneje je Aleš povedal, da se je tudi on nekoč poskusil potopiti v ta sifon. Poskus ni uspel, saj je med potopom videl le »šip’co od maske«.) Takoj za prvim sifonom je še drugi, ki je krajši, pa tudi vidljivost je bila nekoliko boljša. Med čakanjem na Mateja sem brez jeklenk nekoliko raziskal rov, vendar sem kmalu naletel na tretji sifon. Tako sem še nekaj časa čakal, saj si nisem upal spuščati težke opreme čez dve stopnji. Zdelo se mi je, da z opremo ne bom uspel preplezati nazaj. Ko Mateja le ni bilo predolgo, sem se vrnil skozi oba sifona in mu ravno še preprečil pobeg. Ugotovil je namreč, da je sifon prenizek ali pa on predebel in se je podal proti izhodu. No, potem mu je le uspelo in končno se je akcija začela. Skupaj sva preplezala obe stopnji, preplavala tretji sifon in nadaljevala pot s tokom Lokve. Tokrat sva nosila le še eno opremo. Tako sem se v četri sifon potopil sam, prehodil še dobrih 100 m glavnega rova in preplaval še peti sifon. Potem se je odprlo. Rov ni bil več enostaven kot do tu: pojavili so se stranski rovi, meandri, novi sifoni in prišel sem do velike dvorane, ki smo jo kasneje poimenovali po potapljaškem klubu Norik sub. In še nekaj: »neki Anglež« ni bil kar tako. Ime mu je Mike Boone in delo, ki ga je opravil, bi bilo v čast vsakemu jamskemu potapljaču.

6

Potek raziskav Že v naslednjem tednu smo jamo obiskali še trikrat. Izmerili smo kakšnih 1200 m novih rovov, odkrili še nekatera možna nadaljevanja in se potopili v naslednji sifon. Ta pa je bil precej večji: dolžina je 150 m, globina 32 m. Skozi vso jamo smo morali nositi večje jeklenke. Sicer pa smo za prehode skozi sifone uporabljali 3- in 4-litrske jeklenke. Na prvih akcijah smo prevladovali potapljači (Igor in Tomo Vrhovec, Matej Mihailovski, Boštjan Slapernik in Miha Celarc - jamar). Potem smo akcije nekoliko prekinili, vendar je zopet nastopil Aleš, ki je »zakuhal« nekakšno tekmo za drugo najdaljšo jamo v Sloveniji. Konkurent je bila Kačna jama, kjer so Logačani zelo uspešno raziskovali in namerili čez 3,5 km novih rovov. Kljub njihovi začetni prednosti se seveda nismo dali: pridno smo raziskovali in merili; v povprečju smo namerili 300 do 400 metrov na akcijo. Seveda je bila tekma le postranski izgovor, saj nas je jama zanimala in želeli smo prodreti čim dlje. Uspehi pa so bili le dodatna spodbuda k večjim naporom. V ponoru Lokve smo opravili šest dvodnevnih akcij. Običajni scenarij: potapljači smo napadali sifone in napeljevali vrvice, na naslednji akciji pa so jamarji merili novo odkrite rove oz. raziskovali po suhem. Ponavadi se je ustavilo pod kamini ali pred sifoni. In tako so naslednjič potapljači spet imeli delo. Proti koncu leta smo začeli s potapljanjem v Sifonu s plaže, ki je že tako daleč, da so akcije trajale več kot deset ur (najdaljša 15,5 ur). Pri tem se je treba zavedati, da smo bili vedno v potapljaških oblekah in ves čas mokri. To (in pa končna zmaga nad Kačno jamo) je povzročilo izgubo motivacije, saj so nas čedalje bolj mikale lažje dostopne jame. V drugem (jesenskem) delu raziskav so se akcij udeležili: Peter Žalec (JD Rakek),


Predjamski sistem Špela Klemen, Igor Perpar, Matej Mihailovski, David Dereani, Gregor Pižent, Matjaž Slana, Igor Povšnar in Tomo Vrhovec.

Opis ponora Lokve Prvi del je dolg dobrih 150 m in dostopen brez jeklenk. Višina rova je večinoma 1 m, ponekod pa se je celo možno postaviti na noge (dvakrat). Širina je 6 m. Po tleh so ponekod zbrušeni prodniki, drugje pa so nanosi peska. Kadar je dotok velik, je ta del rova lahko popolnoma zalit, v času suše pa je ponavadi suh. Najlažji prehod za nas potapljače je ob zmernem dotoku, saj je rov večinoma poplavljen z vodo, nad gladino pa je ravno toliko prostora, da je možno plavati. Sicer pa je plazenje z jeklenkami precej naporno. Posebno ugodno pa je bilo v času nizkih temperatur, ko je bil začetni del rova zamrznjen. Lezenje po ledu je bilo hitrejše, poleg tega pa je sifon ostal čist, saj s tal nismo dvignili peska. Potem pride drugi del, ki ga je večji del raziskal Mike Boone. Tu je nekaj sifonov, sicer pa je rov enostaven. Takoj na začetku sta dva sifona in po dveh stopnjah pridemo do kotanje, kjer v suši ni potrebno potapljanje. Ob normalnem vodostaju je ta, tretji sifon kratek, lahko pa je zelo dolg, če je vode precej. Na načrtu, ki ga je narisal Boone, je mesto tretjega sifona lepo vidno. Do naslednjega (po naše četrtega) sifona hodimo po prostornem rovu, širine 2 – 8 m in povprečne višine 6 m. Ves čas hodimo po suhi rečni strugi, prekriti s prodovci (kar velikimi), ob robu pa so naplavine. Precej je tudi lesa, obutve, plastike in podobne šare. Če je vode precej, se moramo na tem delu potopiti še enkrat. Ponekod vidimo tudi tekočo vodo, bolj pogosto proti koncu tega rova. Četrti sifon pa smo imenovali po Miku Boonu, ker smo predvidevali, da je do tu nekje prišel. Dobrih 100 m naprej je še peti sifon, na las podoben prejšnjemu. V teh

Vhod v ponor Lokve. Foto: Peter Gedei

dveh sifonih je vidljivost precej boljša kot v začetnih. Rov med obema sifonoma je podoben že opisanemu. V tem delu smo našli dve kamniti topovski (katapultni) krogli. Po petem sifonu pa se začne druga pesem. Rovi popolnoma spremenijo podobo: nekateri so skalni, brez kamenja in usedlin, drugi blatni. Sifoni postanejo precej daljši, ponekod pa tudi zelo kratki. Pojavljajo se vzporedni rovi in sifoni. Dvorana Norik sub je kakšnih 150 m dolg prostoren rov, širok tudi čez 20 m in visok preko 30 m. Tu teče voda po levi strani s precejšnjim padcem, sicer pa je dvorana na debelo prekrita z usedlinami. Po dveh ozkih rovih na dnu dvorane je možno priti do sifona Ata Smrk, ki sem ga večkrat neuspešno naskakoval. Uspelo mi je sicer priti na suho, vendar tam ni bilo pravega nadaljevanja (tekoče vode). Iz dvorane vodi Zahodni

7


Predjamski sistem

Transport “nezaščitenih” jamarjev preko jezerc Hrušiškega rova. Foto: Peter Gedei

blatni rov, kjer so še določene možnosti za raziskovanje, saj smo bili tam le enkrat. Naši napori pa so bili usmerjeni v Obhodni blatni rov, kjer smo že na naši drugi akciji prišli do Dvorane pred meandri. Tu se je ponujalo precej možnosti za raziskovanje. Najprej je Špela odkrila ozek prehod v Dvorano Klemen in od tu smo raziskali Suhi vzhodni rov. Večinoma je blaten, nekaj je sige. V zadnjem delu tega rova je sifon, za njim pa sta dva zelo ozka rova, ki vodita navzgor. Ta del je zanimiv zato, ker je zelo blizu zgornjim delom Predjame, morda celo pod njimi (Vzhodni rov med Rjavo dvorano in Matterhornom). Iz Dvorane pred meandri vodijo ozki kamniti rovi (ponekod tudi blatni) preko Rinke (stopnja) in še dveh večjih stopenj (skupaj kakih 10 m) ponovno do Lokve. Ta del smo imenovali Plaža, saj je zelo lep. Po tleh je debelozrnat pesek, hoja je lahka. Na koncu je sifon, ki ga še nismo preplavali. Trenutna dolžina je 200 m, naj-

8

večja globina 17 m. Problem je v transportu, saj velikih jeklenk do tu nismo nosili, male pa ne zadoščajo za daljše plavanje. Tudi v primeru, da bi nosili normalno opremo (2 x 10 l), je uspeh vprašljiv, saj je sifon na dveh mestih zelo ozek. Rov ugaslih karbidk je le povezovalni rov z mestom, kjer sem prišel na površino iz sifona Ata Smrk. Zanimiv je zato, ker ima nekaj kaminov, v katere nismo plezali. Višinske razlike: po skici iz leta 1964 naj bi začetni del ponora padel do Sifona Mika Boona za 35 m. Mislim, da je ocena kar v redu, takoj na začetku jame pade največ. Od tega sifona do sifona Ata Smrk oz. Plaže pa višina pade še za približno 15 do 20 m, največ v dvorani Norik sub. Življenje: v sifonih je precej rib (postrvi) in potočnih rakov. Tudi v sifonu Ata Smrk so zelo velike postrvi. Ko je bila voda zelo mrzla in vidljivost dobra, sem v sifonih videl po tleh več centimetrov dolge mrtve črve.


Predjamski sistem Povezovanje Jame v Grapi s Predjamo Ideja za omenjeno povezavo je padla s strani Aleša Lajovica (spet kriv) in Jake Jakofčiča. V tekmi za drugo najdaljšo jamo v Sloveniji smo potrebovali metre, hkrati pa smo si želeli povezati dva večja sistema, kar nam do takrat še ni uspelo. Potrebovali smo le še ekipo. Kombinacija potapljačev-jamarjev in jamarjev-potapljačev je postala dovolj močna, ko sta bila za akcijo pripravljena Špela Klemen in Igor Perpar. Na dveh enodnevnih akcijah poleti 1997 smo z omenjeno povezavo uspeli. Izmerili smo nekaj deset metrov glavnega rova, bolj pomembno pa je bilo, da smo dodali Predjami 1310 m rovov Jame v Grapi. Povezava je zelo mokra: sifoni in vodni rovi. Še najbolj zoprn je prvi sifon iz smeri Belščice. Ta je na las podoben prvemu v ponoru Lokve: nizek, svinjski, dolžina 30 m, pritrjevanje vrvice nemogoče. Tudi tu se je potapljal Anglež Mike Boone in ta, najtežji sifon že premagal. V Jamo v Grapi priteče poleg Belščice (glavni vhod) po stranskem rovu še potoček, ki je zelo čist. Na koncu tega rova je pritočni sifon, ki sem ga že preplaval. Za njim je velik podor, skozi katerega pa bi morda celo bilo mogoče najti prehod. Dela za sifonom in samega sifona še nismo merili oz. dodali celotni dolžini. Na obeh akcijah smo bili Špela, Igor in jaz, po enkrat pa so pomagali: Gorazd Grmek, Matej Mihailovski, Dejan Hladnik in Bojana Modic.

Zgornji deli Predjame Ker smo postali s Predjamo že nekoliko obsedeni, smo se podali tudi v rove, dostopne normalnim smrtnikom (brez jeklenk). Tokrat krivec ni bil Aleš, ampak Oskar Ščuka (Luka Čeč), ki je dal idejo o raziskovanju sifona, ki je tik pred Polževo dvorano (točka 39e).

In s čim smo se ukvarjali v dveh enodnevnih akcijah? • Najprej smo sifon sploh iskali. To nikakor ni bilo tako enostavno, kot se zdi po načrtu, še posebej, ker smo mislili, da nas je Oskar poslal v točko 36a, kjer pa ni ničesar. • Izmerili smo rove pred sifonom, ki jih je več in so bolj zakomplicirani, kot kaže veliki načrt Predjame. • Ugotovili smo, da je voda precej globoko v breznu, za katerega bo potrebna vrvna tehnika. • Preiskovali smo tudi Severjevo dvorano, kjer normalno odteka Belščica. • Na drugi akciji sem se spustil v brezno in potopil v sifon. Voda je bila prvi trenutek precej čista, ko pa sem se pred potopom na površini motovilil, sem jo skalil. Med potopom sem jo še bolj skalil in posebno tam, kjer je bilo možno nadaljevanje, se ni videlo nič. Možno je, da voda odteka skozi dve razpoki, saj je ena odločno preozka. Smer odtočnega rova je približno 240o. In kaj sploh ta voda tu počne? V brezno pritečejo narasle vode Belščice, ko običajna pot odtekanja ne zadošča več. Kot je videti na izjedenih skalah, so hitrosti precejšnje. Poleg tega se gladina v breznu lahko dvigne zelo visoko (10 do 15 m !?). Tako smo v mislih začeli povezovati to vodo z Vodno luknjo, ki smo jo odkrili v spodnjih rovih, takoj za Sifonom Mika Boona. Vodna luknja namreč izgleda tako, kot da bi skoznjo občasno prihrumele vode z veliko hitrostjo. Sifon Vodna luknja sem do takrat že preplaval, vendar se v strmi skalni rov, ki sem ga videl iz sifonskega jezerca, nisem podajal. Sodelujoči: Tomo Vrhovec 2x, po enkrat pa Aleš Lajovic, Igor Vrhovec, Nadja Rajgelj in Matej Mihailovski.

Najnovejša raziskovanja Pozimi 1998/99 smo se Predjamskega sistema lotili znova.

9


Predjamski sistem

Slap v Hrušiškem rovu. Foto: Peter Gedei

10


Predjamski sistem Prva naloga je bila ponovna meritev dela, ki ga je narisal Mike Boone. Čeprav je naris zelo lepo narisan in po mojem tudi točno, pa nismo zaupali tlorisu. Zato sva ta del (Miha Pihler in jaz) ponovno narisala. Ugotovila sva, da je bil Boone nekoliko boječ pri dolžinah in namerila dobrih 60 m več, generalna smer pa je približno prava, čeprav je res, da je rov bolj vijugajoč. Poleg tega sem ponovno preplaval sifon Vodna luknja in raziskal rov za njim. V smeri proti vzhodu sem po približno 100 m prišel do novega sifona. V drugo sva z Robijem Renningerjem izmerila rove, ki sem jih za Vodno luknjo odkril na prejšnji akciji. Dejansko gre ta rov v smeri brezna 39e, ki smo ga raziskovali v zgornjih delih Predjame. Zaradi nepričakovano velike dolžine drugega sifona se je akcija ustavila pod vodo. Na eni od akcij (Peter Žalec in Dušan Zwolf iz JD Rakek ter jaz) smo ugotovili, da je ob večjem pretoku akcija v Ponoru brezsmiselna, saj je vode enostavno po celotni dolžini preveč. Prav tako smo ugotovili, da bomo za dostop do prvega sifona še naprej raje uporabljali spodnji rov, saj nam Blatni rov s stopnjami ni bil nič bolj simpatičen.

Še nekaj o načrtih Z obstoječimi načrti oz. informacijami, kje želene načrte in skice najti, tudi približno nismo bili zadovoljni. V začetku, dokler sami nismo začeli risati načrtov, smo bili še posebno kritični. Kasneje smo ugotovili, da pač vsak poskuša meriti in skicirati po najboljših močeh, pri tem pa imajo nekateri več talenta, volje ali časa kot drugi. Tudi na naše načrte ne prisegamo, saj jih je precej risanih z zelo malo izkušnjami, rovov pa je bilo res veliko. Skrbi me natančnost smeri pod vodo, saj smo naknadno ugotovili, da lahko kompas v prisotnosti delujočega potapljaškega računalnika precej laže.

Najlepše dele našega načrta je prispeval Igor Perpar. Predvsem me moti »dostopnost« načrtov. Res je, da so vsi pripravljeni pomagati, vendar preprosto ni mesta, kjer bi lahko dobil vse potrebne informacije hkrati. Primer: dolgo nisem prišel do načrta Ponora Lokve Mika Boona. Potem mi ga je le pokazal Aleš Lajovic. Z njegovimi informacijami in ob Dorotejini pomoči smo ga končno našli v stari številki Acte Carsologice. Še vedno ne vemo natančno, kaj vse je upoštevano pri dolžini 1310 m Jame v Grapi. Z Igorjem Perparjem sva našla stranski rov tik pred pritočnim sifonom, vendar ne veva, če je že zaveden.

In kaj v prihodnje? Za druge ne vem, mi pa bomo: • ponovno odšli v pritočni sifon Jame v Grapi in raziskali ter narisali podor za njim. • še vedno poskušali nadaljevati v rovu za Vodno luknjo proti točki 39e. V suhem delu tega rova je manjša dvorana z višino preko 15 m, nadaljuje pa se v kamin. Ker mora ta rov iti nekje pod zgornjim rovom (Stara jama, Južni rov ali Črna dvorana), bi bilo zelo koristno ugotoviti, če povezava obstaja. • uporabili vrvno tehniko v Dvorani Klemen in se spustili v desetmetrsko brezno ter nadaljevali z raziskavami v spodnjih rovih. • raziskovali v Hrušiškem rovu. • iskali povezavo iz zgornjih rovov v spodnje (predel Matterhorna). V primeru, da bi uspeli, bi se odprle nove možnosti za raziskovanje večine novoodkritih rovov, pa tudi možnost za lažji transport opreme do Sifona s plaže.

In za konec: Za vse to je kriv Aleš!

11


Predjamski sistem

12


Predjamski sistem

Predjama, Hrušiški rov, 1999 TOMO VRHOVEC ončno smo zbrali dovolj volje, ljudi (beri: nosačev) in časa ter organizirali potapljaško akcijo v Hrušiški rov. Sprva naj bi to bil bolj izlet. Načrt Zahodnega in Hrušiškega rova smo imeli in razen razdalje nismo opazili drugih »pasti«. Že v klubu smo slišali, da je nekaj ožin, pa tudi namočiti naj bi se bilo treba. Ampak to ne bi smel biti prevelik problem. Sam slap v Hrušiškem rovu bi bilo vredno videti, ampak potrebno ga bo pa tudi preplezati. Pa kaj, tistih pet, šest metrov skal bomo pa že zlezli. Prvi nas je na težave opozoril Jurij Hajna (IZRK in Luka Čeč): »Slap splezati ni kar tako, potrebujete nekoga, ki zna plezati«. Bomo že kako, če ne drugače, bomo pa lezli eden čez drugega. Kljub naši samozavesti je Janez Marinšek (Luka Čeč) s kolegom odšel dan pred »izletom« do slapu in ga opremil z vrvjo: Saj ni treba, če se ti ljubi, pa vseeno hvala!

K

In tako je prišel dolgo pričakovani in načrtovani dan D. Kakšnih 30 duš pred jamo in kopica potapljačev v neoprenu. Načrt: vsi do konca, na slap, šest potapljačev skozi prvi sifon (»skozenj se le potopiš in dvigneš«) in vsaj trije skozi naslednjega, v katerega se ni potopil še nihče. Gotovo tudi ta ni kaj bistveno daljši! In potem izmeriti nekaj sto metrov novih rovov, Predjamo pa podaljšati na dolžino 13 km. V jami naj bi bili 7 do 8 ur. Do Črne dvorane je kar šlo. Potem smo se začeli počasi izgubljati, čeprav se po načrtu zdi, da je to nemogoče. Jurij Hajna in Janez Mislej (Luka Čeč) sta bila zlata vredna vodiča. Kolona se je nekoliko raztegnila, zato smo se večkrat čakali. In potem so se začeli blatni vzponi in spusti. Vsak naslednji težji, čedalje bolj je drselo, padci vse pogostejši. Nekateri otovorjeni s potapljaško opremo, drugi v potapljaških oblekah in otovorjeni smo se počasi vzpenjali v drseče blato: malo gor, malo dol. Potem je bilo ne-

Spust po slapu. Foto: Peter Gedei

13


Predjamski sistem kaj ožin, ki niso bile težke, a so zahtevale spet nekaj energije. Dlje smo šli, bolj smo bili utrujeni, jama pa je postajala zahtevnejša. Čez Dolgo jezero smo tisti v neoprenu nosili ostale, da se le-ti ne bi prekmalu zmočili. Toda v kasnejših »mokrih« ožinah smo bili mokri vsi. Končno smo prišli do slapu. Hvala Bogu in Marinšku za “štrik”!! Slap je bil višji, kot smo pričakovali in težko verjamem, da bi ga bili sposobni preplezati. Če nič drugega, bi za to potrebovali precej časa. Na slap smo šli štirje: Nadja Rajgelj, Robi Renninger, Igor in Tomo Vrhovec. Preplavali smo Zapackan sifon, v katerem je vidljivost iz brezmejne padla na nič, takoj ko smo se začeli v njem motoviliti. Pot naprej je bila lahka in tako sem se potopil v Hrušiški sifon. V tem naj se ne bi potapljal še nihče. Načrt: preplavam sifon, pocukam vrvico in ostali pridejo za mano. Sifon ni bil pretirano širok, po tleh mulj. Globina je bila kmalu 5 – 6 m, prva ožina (vidljivost je bila v trenutku nič), rov pa se je kar nadaljeval. Dolžina je bila že čez 30 m, globina se je vztrajno večala, kolut pa odvijal. Globina je bila že 12 m, potem pa se je rov začel dvigovati. Končno! Morda je še možnost, da uspemo. A glej ga šmenta! Izhoda ni bilo, rov se je nadaljeval v globino. Zopet ožina, ravno dovolj prostorna za vitkega potapljača. Za prehod sem moral celo nekoliko odriniti mulj. Takoj za ožino, ki je bila na dnu nekakšnega lijaka, je postalo jasno, da se sifon konča. Hotel sem se dvigniti na gladino, a kolut se je iztekel (dolžina 68 m) in vrvica me je zadržala pod vodo. Le nekaj metrov pod gladino sem razmišljal, kaj storiti: nad mano kristalno čista voda, ki je vabila, pod mano zamuljena ožina z vidljivostjo nič. Če pustim kolut ne kakšni steni, lahko pade v svinjarijo in potem bodo problemi. Še hujši problem bo, če za mano prigomazi kateri od ostalih (brez plavuti!) in potegne za vrvico. Pa še nekoliko dolg rov je za male jeklenke in potapljača brez

14

Začetek rova nad slapom. Foto: Peter Gedei

plavuti. Zato sem pobral šila in kopita in se vrnil proti izhodu. Na pol poti sem srečal Igorja. K sreči se je tam videlo kakšnih 20 cm in z očmi sva se v trenutku sporazumela o situaciji: za danes je dovolj! Pod slapom nas je čakalo neprijetno presenečenje: večina odprave jo je podurhala proti izhodu, za pomoč so ostali le trije: Igor Perpar ter Peter in Tibor Gedei. Med čakanjem so poslikali slap. Ker smo vsi precej nosili, smo misel o potopu v Krajnem rovu opustili. V jami smo bili 11 ur. Naslednja akcija je bila pravo nasprotje. Maloštevilna, a dobro pripravljena odprava: Janez Marinšek in Janez Mislej (Luka Čeč), Nikolaj Karantanija (JD Karantanija) in Tomo Vrhovec (JKŽ). Čakanja ni bilo, posebno Marinšek je pot poznal izjemno dobro. Tudi voda ni nikogar motila. Hrušiški sifon sem zlahka preplaval (dolžina 80 m, največja globina 12 m, smer proti vzhodu) in se dvignil v zalito dvorano. Na


Predjamski sistem žalost so nadaljevanja iz te dvorane pod vodo. Tisto bolj perspektivno je nekje na dnu. Ker nisem bil prepričan v količino zraka, dolžino vrvice in novega sifona pa še vidljivost na dnu je bila slaba, sem se potopil v sifon, za katerega se je izkazalo, da je stranski dotok. Preplaval sem dva kratka, zavita, svinjska, ozka sifona in se dvignil v rov manjših dimenzij, po katerem je vijugal manjši potoček. Nekoč bova sem prišla dva in ta rov izmerila. Potem smo odšli v Krajni rov. Tudi ta se konča s sifonskim jezerom. Prvi sifon je dolg 15 m, globok približno 3 m, prehod lagoden. Za njim je manjša dvorana (dolžina 5 m) in drugi sifon. Ta je globok 6 m, po 15 m pa mi je zmanjkalo vrvice. Na tem mestu, kjer se dno že dviguje, po tleh ni mulja, temveč pesek, kar je znak, da voda občasno tu teče z večjo hitrostjo. To nam daje upanje, da bodo za sifonoma rovi z večjim padcem in morda bi celo lahko našli povezavo s spodnjimi rovi (Ponor Lokve), kar bi odprlo izjemne možnosti pri nadaljnjih raziskavah Predjamskega sistema. Oba sifona imata smer proti zahodu.

V jami smo bili 8 ur in pol. Z ozirom na številčnost, učinek in porabljen čas je bil to predjamski “blitzkrieg”. Z novimi izmerjenimi sifoni je Predjamski sistem podaljšan na skupno dolžino 13.044 m. Raziskovanja v teh oddaljenih delih Predjame bomo še nadaljevali, saj so možnosti za nova odkritja precejšnje. Na žalost bo razdalja od vhoda vplivala na število in številčnost akcij v negativnem smislu. Jurij Hajna je celo ocenil, da je to najbrž najbolj oddaljeno potapljanje od jamskega vhoda. (Konkurenca: Karlovica, Rakov rokav Planinske jame, Črnelsko brezno. Če je kdo dovolj navdušen nad statistiko in lestvicami, lahko preračuna razdalje.) Brez sodelovanja jamarjev DZRJ Luka Čeč akcij v Hrušiškem rovu ne bi bilo ali pa bi bili rezultati zelo piškavi. Ponovno se je izkazalo, da so posamezni slovenski klubi za zahtevnejše akcije premajhni. K sreči pa vsi govorimo isti jezik in ko smo v jami, imamo približno enake želje. Naj se tega spomnijo tisti, ki se prepirajo na raznih sestankih JZS in JRS.

15


Lukenjska jama

Lukenjska jama IGOR PERPAR a Dolenjsko, tja v okolico Novega mesta ali celo še naprej, nas pot bolj poredko zanese. Tokrat sta nas pritegnila 35. obletnica delovanja novomeškega jamarskega kluba ter izpit JZS za pridobitev naziva mlajši jamar. Slednjega sta v Lukenjski steni uspešno opravila tudi Tomo in Igor Vrhovec. Še pred odhodom na izpit sem jima povedal, da je v neposredni bližini jama s sifonom in tretji, zadnji izvir ponikalnice Temenice. Tega, da naj s sabo vzameta tudi potapljaško opremo, jima nisem omenil, saj se jima je zdelo samo po sebi umevno.

N

Luknja Luknja je zatrepna dolina reke Temenice in je zavarovana kot naravni spomenik. V njej so zanimivi kraški pojavi: Lukenjska jama, Jama za gradom, manjše naravno okno, velika udornica in gotovo boste tu našli še kaj. Lukenjska jama je arheološko najdišče, kjer je izkopaval Franc Osole. V letih 1975-76 in 1980-81, je v usedlinah odkril ostanke poselitve iz starejše kamene dobe (pester inventar orodij iz kremena), v zgornjih plasteh pa ostanke mlajših kultur vse od eolitika, bronaste in železne dobe do rimskega časa. Tu so tudi razvaline nekdaj mogočnega gradu Luknja, katerega lastnik je bil svoje dni tudi nam znani Erazem Predjamski. Grad je bil po 1. svetovni vojni zaradi davka na strehe razkrit in prepuščen propadu. Ob zajezenem izviru sta hidroelektrarna ter ribogojnica. Za ogled Luknje so markirane obhodne krožne poti.

V izviru Temenice Tomo je opravil potop v zajezenem izviru, kjer naj bi poleg Temenice pritekale na dan tudi podzemne vode Dobrniškega in

16

Globodolskega polja. Zaradi močnega toka in velikih podornih skal se ni mogel preriniti v sifon.

Lukenjska jama Pred jamo je manjši, stalen izvir, katerega vodno zaledje ni znano. Jama ima dva vhoda. Za vhodnim delom se odpre prostorna dvorana, ki se za sifonskim jezerom konča z manjšo kapniško dvorano. Po obilnejšem deževju voda v jezercu naraste in zalije jamo. Zahodni del jame je višji in zato suh. Jama je pomembno prezimovališče netopirjev. V sifon se je prvi potopil Tomo, iskal, iskal in kot običajno našel; tokrat zelo ozek prehod iz jezerca v sifon ter po slabih 40 m izplaval v rov na drugi strani. Ogledal si je del jame ter se vrnil nazaj. Isto je ponovil Igor Vrhovec. Dogovorili smo se, da se vrnemo prihodnjič, rov raziščemo in izmerimo. Ta prihodnjič je bil že naslednji dan. Skozi sifon smo se podali: Tomo, Matej, Igor Povšnar, Špela in jaz.

Podrobnejši opis novih delov Po izhodu iz sifona pridemo v suh rov višine in širine dva metra, ki se blago dviguje. Na stropu opazimo krajše stalaktite, tla pa so delno zasigana. Pravzaprav gre za kompaktno skalo v obliki manjših ponvic (spominjajo na plitvejše škraplje), ki so na spodnjem robu prevlečene z zlatorumeno sigo. Skala je črna. Pri točki 4 je luža kristalno čiste vode. Tod je jama najlepše zasigana. Na levi visi lep stalagmit, katerega konica še ne dosega gladine vode. Še bolj levo je 2 m debel in meter visok jamski steber, tla okrog njega pa so prekrita s sigo. Pri točki 5


Lukenjska jama opazimo v stropu ostanek fosilnega rova. V bližini točke 8 visi s stropa več cevčic (makarončki). Najdaljša med njimi meri 41 cm. Dvoranica cevčic je nekoliko dvignjena in očitno je visoka voda ne zalije, saj cevčice niso polomljene. O dinamiki pretakanja vode pričajo zablateni prodniki pod manjšo stopnjo pri točki 6. Zelo zanimiv je rov med točkama 12 in 7, v katerem najdemo na stropu en do dva cm dolge in kot nit tanke helektite. Pri točki 9 je rov visok 4 m in se ponovno blago dviguje v dvoranico, ki se razdeli na dva dela. Oba pripeljeta do 3,5 m globokega brezna. V dvoranici je nekaj do 1 m visokih in 10 cm debelih stalagmitov. Pred točko 13 je brezno, ki navpično pada do vode, nad njim, z desne pa pada sigov slap. Pod stopnjo (za točko 13) suh rov preide v vodni. S stropa visijo stalaktiti, ki pri točki 14 skoraj zaprejo rov. Ti so visoki do 4 m, tako da je razdalja med vodo in sigo le pol metra v višino. Za to ožino je dvorana zalita z vodo. Dolga je 14 m, široka do 5 in visoka do 10 m. Na skrajnem desnem koncu dvorane je strmo blatno pobočje. Od tu se jama nadaljuje s sifonom. Tomo je edini preplaval drugi sifon in si ogledal del jame za njim. Dejal je, da je jama zelo razvejana in da nas čaka še veliko dela. Zunaj je deževalo. Deževalo je tudi dan poprej. V jami smo bili štiri ure in v tem času je nivo vode pred jamo narasel za pol metra. Iz stranskega izvira (za vogalom, 50 m od vhoda), ki je bil ob vstopu v jamo še suh, pa je tekel že zajeten potok. Vode izvira Temenice so bile blatne, medtem ko je bila voda iz stranskega izvira in izvira pred jamo popolnoma čista. Tudi vode v obeh sifonih so bile “čiste”. Pred jamo sta nas pričakala radovedna novomeška jamarja Andrej in Zdravko ter novinar Radia Slovenija. Povabili so nas v prijeten lokal, kjer smo ob

kuhanem vinu pokramljali o novih raziskavah, s katerimi smo Lukenjsko jamo podaljšali za 220 m.

17


Jamsko potapljanje

Jamsko potapljanje TOMO VRHOVEC amski človek – tako si mnogokrat predstavljamo naše daljne prednike. Jame s svojo konstantno klimo so jim nudile zavetje pred vremenskimi spremembami pa tudi varno zatočišče pred nevarnostmi. Precejšen del našega znanja o pračloveku prihaja iz jam. Sledi naših prednikov pa je moč najti tudi v precejšnji oddaljenosti od jamskega vhoda, torej precej za razumno mejo potrebe po zavetišču. To pomeni, da so že v pradavnini ljudje jame raziskovali. Mnogokrat pa so se razočarani morali ustaviti pred sifoni (del jame, popolnoma zapolnjen z vodo). Podobno se še dandanes dogaja jamarjem, ki raziskujejo suhe rove. Z razvojem potapljaške opreme se je zadeva seveda spremenila. Jamarji potapljači so imeli možnost premagati sifone in nada-

J

V sifonu Habečkovega brezna. Foto: Peter Gedei

18

ljevati raziskave. Prve potope s skafandrom (težka potapljaška oprema) so potapljači opravili že v 19. stoletju. V prvi polovici 20. stol. so se potapljali na vdih in s skafandrom v Angliji, ZDA, Franciji in Mehiki. Po drugi svetovni vojni so potapljači začeli uporabljati avtonomno potapljaško opremo in “rebreatherje”. Sprva so bili najaktivnejši v Franciji in Angliji, kasneje (petdeseta in šestdeseta leta) pa je bilo največ potopov opravljenih na drugi strani Atlantika (Florida, Bahami). V teh jamah je izjemna vidljivost (20 – 40 m), voda ima temperaturo približno 23o C, poleg tega pa so še zelo lahko dostopne. Pravzaprav so pravi potapljaški raj in v njih se je potapljalo mnogo ljudi za zabavo pa tudi resni raziskovalci in bodoči rekorderji so bili redne stranke. Tako


Jamsko potapljanje se je samo v začetku 60-ih let v štirih letih v jamah Floride utopilo 48 potapljačev. Leta 1967 so se na enem potopu utopili kar 4 potapljači. Glavni razlog je bil nezadosten trening in neprimerna oprema. Nekaj je bilo potrebno storiti. Tako so se v letu 1969 sestali takrat najboljši in najaktivnejši jamski potapljači in 2.7.1969 uradno ustanovili NACD (N ational Association ffor or Ca ve Di(National Cav ving ving). Ukvarjala naj bi se izključno z jamsko potapljaško vzgojo. Nekaj let kasneje (1973) se je nekaj jamskih potapljačev pridružilo NSS (National Speleological Society) in ustanovili so sekcijo CDS (Cave Diving Section). Kasneje so se osamosvojili in postali NSS-CDS NSS-CDS. Njihov program je identičen NACD in obe šoli uporabljata enake učbenike in program. Večinoma so inštruktorji člani obeh združenj, ki sta danes svetovno priznani kot vodilni v jamarskem potapljaškem svetu. Kljub določenim trenjem v preteklosti danes zelo dobro sodelujeta, predvsem na področju izobraževanja in reševanja. Obe organizacij imata sedež na severni Floridi in večina najaktivnejših inštruktorjev in raziskovalcev tam tudi živi. Mnogo tistih, ki jih je jamsko potapljanje tako prevzelo, da jim je le-to postalo način življenja, se je preselilo na to področje. Tako sem srečal potapljače iz New Yorka, Pennsylvanije, Kanade in drugod. Mnogi redno potujejo na večmesečne raziskovalne akcije v Mehiko in na Karibe. Precej je takih, ki imajo 500 – 1200 jamskih potopov letno. Metode učenja in standarde so razvili do te mere, da je postalo jamsko potapljanje varnejše od potapljanja v odprtih vodah (velja le za tiste s predpisanim treningom!). veni ji je razvoj potekal podobTudi v Slo Slov eniji no. Prve potope sta “na pumpo” opravila brata Kuščar v izviru Ljubljanice (Malo Okence). Tudi kasneje so potapljači raziskovali potopljene rove in nadaljevali tam, kjer so se suhi jamarji morali ustaviti. Po-

tapljaška druščina, ki se je ukvarjala z jamami, je bila razmeroma maloštevilna. Z osamosvojitvijo Slovenije pa se je Jadransko morje od nas nekoliko odmaknilo. Ker pa smo potapljači iznajdljivi ljudje, smo kmalu odkrili nove pozicije v naši okolici: jame. Enako kot v drugih delih sveta, se je s številom opravljenih potopov povečalo tudi število nesreč. Razlog podoben kot povsod: nezadosten trening in predvsem globina, ki je v zadnjem času glavni vzrok potapljaških nesreč po vsem svetu. Drugje so stanje zelo izboljšali z uvedbo šol za jamsko potapljanje in to je seveda tudi rešitev za nas. NORIK SUB je najaktivnejši potapljaški klub v Sloveniji in najbrž opravlja v tem trenutku čez 90% jamskih potopov pri nas. Posebno naš klub (pa tudi drugi v Sloveniji) je v podobnem položaju, kot so bile ob nastanku omenjene jamske potapljaške šole v ZDA. Ker pač nima smisla ustanavljati in izumljati nečesa kar že obstaja in deluje, sem se odločil postati inštruktor ene od omenjenih šol. Mislim, da je učenje jamskega potapljanja izjemno odgovorna naloga, posebno v jamah, kot so naše, in da druge šole ne dosegajo kvalitete NACD in NSS-CDS.

Kategorije jamskega potapljanja Organizaciji, ki se ukvarjata z jamskim potapljanjem (NACD in NSS-CDS), imata približno enak program izobraževanja. Prestop iz ene šole v drugo je možen kadarkoli. Potapljaške kategorije so: • Cavern Diver • Intro-to-Cave Diver • Cave Diver Definicija: V angleščini geologi definirajo »cave« kot naravni prostor ali rov v skalovju, ki je dovolj prostoren za človeka. »Cavern« pa je več podzemnih prostorov, pro-

19


Jamsko potapljanje stor z več rovi. Jamski potapljači so za svoje potrebe nekoliko spremenili pomen teh dveh besed. »Cavern« v tem primeru pomeni začetni del jame, v grobem pa naj bi se nehal tam, kjer se neha dnevna svetloba. Od tam naprej pa je »cave«.

Opis kategorij oz. tečajev CAVERN DIVER Namen: naučiti varnega potapljanja v votlinah znotraj določenih mej. Omejitve NACD so: globina 30 m, največja linearna oddaljenost 60 m od površine, dnevna svetloba, brez zožitev, dobra začetna vidljivost. Za razliko od ostalih tečajev NACD, se perspektivne potapljače opogumlja, naj se udeležijo tega tečaja. NACD je mnenja, da je ta

tečaj primerljiv z ostalimi specialnostmi, ki se jih učijo potapljači odprtih voda in bo imel precejšen pozitiven vpliv na varnost potapljačev, čeprav se ti kasneje ne bodo potapljali v jamah. Spodbujanje tečajnikov, naj nadaljujejo s tečaji ali potapljanjem v jamah preko meja tega tečaja, bi bilo kršenje etičnih načel NACD. Pogoji: • začetna potapljaška kategorija (npr. PADI OWD, CMAS) • Starost min. 16 let s pismeno privolitvijo staršev. Mlajšim mora tečaj odobriti še “NACD Training Director”. Predavanja: poleg splošne potapljaške snovi se tečajniki učijo o jamskem okolju, opremi in konfiguraciji, zgodovini in filozo-

CD FILOZOFIJA NA NACD NACD, inštruktorji in učbenik »The Art of Safe Cave Diving« želijo izobraževati in učiti jamske potapljače tako, da se bodo le-ti potapljali čimbolj varno in svoje potapljanje prilagodili okolju, svojim sposobnostim in potrebam. Želijo predstaviti različne možnosti v različnih situacijah in od potapljača pričakujejo, da bo izbral najvarnejšo pot glede na okoliščine. Iz knjige The Art of Safe Cave Diving: Cilj NACD NI spodbujanje k jamskemu potapljanju. Naša odgovornost je, da pomagamo zainteresiranim, da postanejo varni potapljači in da odsvetujemo to aktivnost tistim, ki to najbrž ne bodo. Naša filozofija varnega jamskega potapljanja temelji na naslednjih principih: • Jams ko po jan je NI podal jšek po jan ja v odpr tih vvodah odah Jamsk pottapl apljan janje podaljšek pottapl apljan janja odprtih odah. Je jamarjenje z uporabo potapljaške opreme. Tečaji in izkušnje iz odprtih voda niso zadostna priprava za varno potapljanje v jamah. Vendar pogosto izgleda zelo lahko. Mnogo potapljačev in inštruktorjev, ki so verjeli, da jim njihove izkušnje dopuščajo jamsko potapljanje, se je utopilo. • filoz of ilozof ofiija ekipe ekipe: NACD verjame, da skupinsko delo omogoča najboljši pristop k varnemu jamskemu potapljanju. Dobra ekipa je tista, ki povezuje 2 do 3 trenirane jamske potapljače v učinkovito enoto. • NACD podpir a rrazume azume van je jams kega ok ol ja, tako da lahko v njem čimbolj podpira azumevan vanje jamsk okol olja, uživamo. Geološke, hidrološke, arheološke, biološke, ekološke, zgodovinske, socialne, ekonomske in estetske vrednosti, ki so do določene stopnje prisotne v vseh jamah, predstavljajo pomemben vidik vseh jamskih izkušenj. Da bi v popolnosti doživeli jamsko potapljanje, se jih moramo zavedati. Zaščita je naravni rezultat tega zavedanja. • individualna odgo vor nos odgov ornos nostt: Nenazadnje se dejanja vsakogar, ki se v jamah potap-

20


Jamsko potapljanje fiji NACD, analizi nasreč, psiholoških vidikih jamskega potapljanja, komunikacijah, kolutih in vrveh, načrtovanju potopa in porabe zraka, preprečevanju nesreč in postopkih ter tehnikah potapljanja v votlinah. Praktično: Na suhem • pravilna uporaba vrvice in kolutov • tehnike sledenja vrvice • postopki kontakta z dotikom (brez vidljivosti) V odprti vodi • uporaba vrvice • sledenje vrvici: delitev zraka z in brez vida, kontakt z dotikom, sledenje vrvici brez maske • uporaba kolutov

• posebne tehnike plavanja, primerne za jamsko potapljanje (brez dvigovanja mulja) • različni scenariji iskanja oz. sledenja vrvice, delitev zraka, plavanje na dah oz. brez vida Potapljanje v votlinah (cavern) Minimalno 4 potopi v najmanj dveh različnih votlinah. Uporaba in demonstracija nekaterih veščin, naučenih v odprti vodi. INTRODUCTION-TO-CAVE DIVER Namen: razviti osnovne veščine jamskega potapljanja z omejenim prodiranjem v jamsko okolje. To je druga stopnja na poti do končne kategorije jamskega potapljača. Je rekreacijski jamski potapljaški tečaj. Ta tečaj razvija in določa minimalne veščine,

lja, treniranega ali ne, tičejo tudi drugih ljudi. Spoštovanje in upoštevanje okolja ter ostalih, pa naj so to potapljači, jamski potapljači ali nepotapljači, je pomemben element v filozofiji NACD. S sprejetjem odgovornosti vsak posameznik vidi svoja dejanja v smislu njihovega učinka na druge in okolico. nos obnos ti: Potopljene jame so kompleksna, za ljudi tuja okolja, • poz or podrobnos obnosti: pozor ornos nostt na podr kjer se pogoji lahko nepričakovano in hitro spremenijo. Preživetje je odvisno od nekaj specialne in včasih potrošne opreme, njenega pravilnega vzdrževanja in uporabe ter od veščine in presoje vsakega potapljača. Potapljač pa je lahko varen le, če posveča dovolj pozornosti vsem podrobnostim. Nič pa ne more nadomestiti temeljitega treninga in pridobljenih izkušenj. • pričak uj nepričak ovano: Potopi morajo biti vedno načrtovani vnaprej, vendar pričaku nepričako mora potapljač ves čas ostati pozoren. Del načrta mora biti vedno posvečen reševanju nekaterih »kaj če?« scenarijev kot npr.: Kaj, če se izgubimo? Kaj, če ostanemo brez zraka? Kaj, če se pokvari luč? Ta igra vprašanj oz. možnih scenarijev bi se morala nadaljevati tudi v času potopa in v pogovoru po potopu. • iz ogibaj se sstr tr esnih situaci j: Z naraščanjem stresa se zmanjšuje sposobnost razizogibaj tresnih situacij: mišljanja (mental narrowing). Prizadeti se zato ne zaveda številnih možnih scenarijev. Če se ta proces nadaljuje, je končni rezultat panika. Ker za paniko ni zdravila, jo je potrebno preprečiti. Jamski potapljač bi zato moral predvideti potencialno nevarna stanja in mora razviti filozofijo varnega potapljanja. To zahteva pravilno uporabo zdrave pameti, tehnik, veščin, izkušenj in pravilne presoje. Izmed vseh je prav slednja najpomembnejša. posobnos ti in me ja: Svoje izkušnje nadgrajuj počasi; pri • za vedaj se sv ojih ssposobnos posobnosti meja: zav svo presoji svojega znanja in sposobnosti bodi pošten do samega sebe. Iti čez svojo mejo dobrega počutja (comfort zone), da bi impresioniral druge ali zaščitil svoj ego, je zelo nevarno. Ne bodi preveč usmerjen le v cilj. Med potopom se zavedaj, kdaj je treba potop zaključiti; včasih je to lahko celo, preden greš v vodo.

21


Jamsko potapljanje znanje, sposobnost načrtovanja, reševanja problemov in osnovne sposobnosti, ki so nujno potrebne za jamsko potapljanje z omejitvami. Pogoji: • NACD Cavern Diver ali ekvivalent • minimum 25 potopov izven tečajev • minimalna starost 18 let. Mlajšim mora tečaj odobriti še “Training Direktor NACD”. Predavanja: poleg splošne potapljaške snovi se tečajniki učijo še o jamskem okolju in tehnikah, psiholoških vidikih jamskega potapljanja, o čuvanju jam, orientaciji, referencah in navigaciji v jamah, analizi nesreč, spoznavanju potencialnih stresnih situacij, načrtovanju potopa in porabe zraka, zgodovini in filozofiji NACD. Praktično: Na suhem • pravilna uporaba vrvice in kolutov • tehnike sledenja vrvice • postopki pri kontaktu z dotikom • izgubljen potapljač/vrvica • uporaba označb V odprti vodi • uporaba vrvice • sledenje vrvici brez vida: delitev zraka z in brez vida, kontakt z dotikom, sledenje vrvici brez maske • uporaba kolutov • posebne tehnike plavanja, primerne za jamsko potapljanje (brez dvigovanja mulja) • različni scenariji iskanja oz. sledenja vrvice, delitev zraka, plavanje na dah oz. brez vida Jamski potopi Minimalno štirje potopi v dveh različnih jamah. Uporaba vseh prej naštetih veščin v jamskem okolju. Največja globina 30 m. CAVE DIVER Namen: naučiti potapljače potrebnih veščin za varno potapljanje v jamskem okolju.

22

Pogoji: • nadaljevalni potapljaški tečaj (npr. PADI Advanced OWD ali ekvivalent) ali Intro–to–Cave • starost 18 let Predavanja: zajemajo snov iz Intro-toCave, vendar so precej razširjena, predvsem je več fiziologije. Praktično: Vaje na kopnem so enake kot na prejšnjih dveh tečajih, prav tako v odprti vodi. Nekateri scenariji so nekoliko težji. Jamski potopi • Zahteva se minimalno 15 jamskih potopov v petih različnih jamah, od tega vsaj osem z dvojnimi jeklenkami. Lahko se upošteva že nekaj potopov iz prejšnjih dveh tečajev. Tečajniki morajo opraviti vse zahtevane veščine oz. uspešno rešiti simulirane probleme. • največja globina 40 m.

V sifonu Ilovnatega rova v Viršnici. Foto: Peter Gedei


Jamsko potapljanje Potek tečajev jamskega potapljanja Teori ja in vaje na k opnem bodo v Ljubeorija kopnem ljani (NORIK SUB) in na terenu (pred jamami).

Jamski potopi Cavern diver 1. del: morje (jug Kamenjaka), vaje v odprti vodi in v coni “cavern”. Za začetek je ta del najprimernejši, saj majhna globina omogoča dolge potope, ki so v coni “cavern” zelo zanimivi. Vidljivost, konfiguracija, dostop in temperatura vode pa so precej prijetnejši kot v večini jam pri nas. 2. del: Slovenija; prvo in najprimernejše za izvedbo tega tečaja je Divje jezero. Pravzaprav je edina slovenska jama, ki ponuja ustrezne pogoje: lahek dostop, primerna vidljivost, nič zožitev, nič usedlin. Poleg tega ima dovolj velik vhodni rov, v katerem se lahko izvajajo določene vaje. Pogojno se lahko del tečaja opravlja tudi v Malem Okencu (izvir Ljubljanice pri Vrhniki) in Bilpi (Kolpa), vendar je tu cona dnevne svetlobe zelo kratka, vidljivost večinoma ne zadostuje standardom, poleg tega pa imata relativno ozek vhod. Intro-to-Cave in Cave Diver Primernih jam v Sloveniji je kar nekaj. • tudi za ta dva tečaja je najboljše Divje jezero, vendar bomo morali naše želje prilagoditi volji tistih, ki izdajajo dovoljenja za potapljanje v tej jami. Osebno sem mnenja, da je bolje izkoristiti Divjaka za učenje začetnikov, potem pa nadaljevati v drugih primernih jamah: • druga in tretja najprimernejši sta še vedno Malo Okence in Bilpa • naslednje jame pa so predvsem za Cave Diver: Podpeška jama – pritočni sifon (Videm), Dolenja jama (Kompolje) in Veliko Okence (izvir Ljubljanice, Vrhnika).

OPOZORILO! Namen tečajev ni spodbujanje k jamskim potopom, ampak naučiti čim bolj varnega potapljanja tiste, ki jih to res zanima. Udeleženci se morajo zavedati, da ni zagotovo, da bodo tečaj uspešno opravili. Morda se jim bo potapljanje v jamah celo odsvetovalo. Tisti pa, ki bodo na koncu prejeli izkaznico, da so uradno jamski potapljači, pa se morajo zavedati, da na novo pridobljeno znanje ne omogoča popolne varnosti, temveč jim le močno poveča možnosti za preživetje. Učili se bomo le potapljanja z enim ali dvema sopotapljačema, ob primerni vidljivosti ter ob dovolj prostorni in opremljeni jami. Ne bomo pa se učili: • solo potapljanja • “sump diving” – večino naših sifonov bi Američani imenovali sump (rov, ki je v celoti zalit z vodo). Ponavadi so podvodni rovi ozki, do njih se je dostikrat treba prebijati dolge in naporne ure, vidljivost pa je zelo slaba ali je celo ni. Tega potapljanja ne uči nobena organizacija, je pa najtežji in najnevarnejši način jamskega potapljanja. • snemanja opreme in premagovanja ožin – v NACD je na tečajih snemanje opreme prepovedano in se ne priporoča niti na športnih in raziskovalnih potopih. • specialnosti, za katere obstoja poseben trening, tehnike in postopki: raziskovalno potapljanje, “stage diving” - izjemno dolga prodiranja s postavitvijo postaj, “side mount” - jeklenke pod pazduho, primeren način za nizke oz. ozke rove, priljubljen med Angleži, pa tudi nekaterimi Američani, DPV (Diver Propulsion Vehicle) – uporaba podvodnega vozila, globinsko potapljanje s katerimkoli dihalnim plinom. Potapljači, ki bi se ukvarjali z zgoraj naštetimi aktivnostmi, se morajo zavedati, da jih opisani jamski tečaji tega ne bodo učili in da se potapljajo čez meje svoje usposobljenosti.

23


KUBA TEKST IN FOTOGRAFIJE: IZTOK TRČEK - JOLBE

24


BA

se stvari se nekje začnejo julija 1997. Med telefonskim pogovorom je Tibor izustil stavek, ki je bil vzrok, da sem začel o Kubi, kot cilju odprave resno razmišljati. “Ali veš, da je Fidel še živ?” je dejal. “Ja vem. Pa kaj?” “Pa kaj? Na Kubi je poceni in lepo, dokler bo Fidel še živ. A štekaš?” je zaključil Tibor. V glavo se je ulegel vijak z neprivito matico. To matico je bilo treba odviti ali priviti. Mislim, da je imela levi navoj. Bolj ko sem jo odvijal in hotel matico zavreči, bolj se je pritegovala. Literatura, pogovori in reportaže so ta karibski otok vedno bolj oblikovale v stvarnost. In nazadnje je tudi klub potrdil misel o organiziranju odprave na Kubo. Nekaj svetlih oči, dva, tri vprašanja in nekaj odobravajočih prikimavanj je dalo slutiti, da je Tibor spustil peklenščka iz steklenice, in tisti naš Lucifer je zopet taval med nami in sejal nova “hudičevstva”. Stvari so stekle, iskali smo sponzorje, delali načrte za pot in iskali stike s Kubanci. Obstojal je projekt, pri katerem bi sodelovala tudi nacionalna televizijska hiša. Žal se je zlomil. Ve se zakaj. Zaradi denarja.

V

April 1998 Nekje pozno spomladi je bilo vse jasno. Odprava gre na pot v mesecu novembru. Vzpostavljen je stik z “Grupo espleologico “CHE GUEVARA” iz Havane in Komitejem za speleologijo Province HAVANA. Sredstva se zbirajo. Pri tem prednjačijo mlajši člani, ki neutrudno trkajo na vrata večjih in manjših podjetij, s prošnjo za finančno podporo. Izkaže se stara resnica. Če nimaš znancev, te odpravijo že na vratih; če pa si le tako nadležen, da te ne morejo vreči čez vrata, ti dajo nekaj drobiža in pika. Seveda to ne velja za vse. Bila so podjetja, ki so resnično prisluhnila našim argumentom in poiskala možnosti za financiranje.

25


Kuba tališču in to tako, da gremo iz enega konca letališča na drugi konec pa še dve nadstropji gor in dve nadstropji dol, predno končno najdemo prevoz do prenočišča.

31. oktober

“Tiskovka” v Casi del Papa

Črta pod račune je bila potegnjena, saj so tudi družinski proračuni pristavili velik del denarja in odprava je bila nared.

30. oktober Megleno, kar malo neprijazno jutro pred klubom. Dva ali trije člani kluba in nekaj sorodnikov si sežemo v roke in gremo na pot. Z javnostjo smo se že pred dvema dnevoma poslovili v znanem Ljubljanskem klubu “Casa del Papa”, ki je gostil našo tiskovno konferenco. Dunaj. Pred letališke uslužbence zmečemo veliko goro prtljage, ki jo po posedanju v čakalnici končno oddamo. Letalo se odlepi od srednje Evrope in po dobrih treh urah pristanemo na Iberskem polotoku. Med potjo se nam zgodi majhna nesreča, ko enemu od naših članov postane slabo. Stevardesa in stevard se mu zelo posvetita in strašno prijazna sta, zato jima v zahvalo podarimo buteljko slovenskega vina in rezultat je presenetljiv. Iz letala se odpravimo s polno vrečko španskih vin. Prislovična latinska ležernost povzroči, da prevažamo našo prtljago po velikanskem le-

26

Vkrcavanje v velikanski jumbo jet je pravzaprav brez posebnosti, če izvzamemo, da se je letališki avtobus izgubil na letališču in smo kar nekaj časa potrebovali, da smo v množici letal našli pravo. Ko pa smo že udobno sedeli na svojih sedežih, je pilot sporočil, da bomo zaradi problemov, ki jih ima kontrola leta, malo počakali. Izkazalo se je, da to pomeni eno uro. Priznati moram, da nisem preveč zameril tega čakanja, saj je posadka med deveturnim letom pridno delila dobro vino in druge napitke in če sem iskren, ima španska letalska družba zelo okusen jedilnik, toda malo slabšo opremo letala. Kuba nas je sprejela s soparno vročino, ki se nikakor ni hotela uskladiti s klimatskimi razmerami, iz katerih smo prišli. Dolg steklen hodnik s krvavo rdečimi stebri nas je vodil v pritličje, kjer se je v sopari kuhalo v nizkem prostoru, brez primernega zračenja, vseh štiristo potnikov in čakalo na milost državnih uradnikov, da jih spusti v državo. Sreča, da je Robert pokazal uradnikom celo mapo uradnih dopisov vse od kubanske speleološke zveze pa do uradnega dopisa kubanske ambasade na Dunaju. Tako je postopek tekel za nas nekoliko hitreje, čeprav velike razlike ravno ni bilo čutiti. Za nas je vročina skoraj neznosna. Ker smo


Kuba imeli vse organizirano, ni bilo velikih problemov. Hudo pa je bilo za nekega Italijana pred nami. Nesrečnik ni imel ne vabila ne hotelske rezervacije za najmanj tri dni, zato so mu “prijazni” državni uradniki rezervacijo takoj uredili. Toda glej zlomka, niti enega cenejšega prenočišča ni bilo v celi Havani, kot apartma v najdražjem hotelu “HABANA LIBRE”. Koliko je stalo, je izrazil krik obupa v značilnem “Mamma mia!” Počasi se spravimo iz letališča. Pri izhodu nas pričakajo kubanski jamarji. Najprej spoznamo bradatega velikega Lea in suhljatega starejšega, živahnega možakarja z očali Antonia ter simpatično malo Aneli. Oba moža sta zadolžena za nas in sta pravzaprav organizatorja odprave. Na parkirišču nas čaka nekaj, kar je še najbolj podobno avtobusu. Največje presenečenje nas čaka v vozilu. Avtobus je namreč na bencin-

ski pogon, o čemer priča močan zadah po bencinu. Ker to vozilo nima več rezervoarja, je poleg šoferja velika plastična posoda, iz nje pa vodi cevka v motor. Ni treba dolgo ugibati, da je to novi rezervoar za bencin. Voznika prisotnost bencina preveč ne moti in med vožnjo veselo kadi. Avtobus pa ne zmore več kot kakih 40 km/h. Ustavimo se v enem od predmestij pred lepo pritlično hišo. Antonio nam pove, da bomo tu domovali in bo to slovenska baza na Kubi. Lastnik hiše je Jesús Pajon in njegova družina se je stisnila v dve manjši sobi in nam odstopila dovolj prostora v hiši. Izkaže se, da sta zakonca Pajon velika strokovnjaka s področja geologije in hidrologije, zaposlena na državnem geološkem inštitutu. Pri Pajonovih doma imamo spoznavni večer. Tu so že zbrani: visoki črni Evalio, mladi José, sivolasi Raxo, živahni Ernesto, zadržani Pedro iz Holguína in drugi. Ko izvlečemo iz nahrbtnikov preostanek slovenskega vina in razdelimo spominska darila, se prične vesela zabava s klepetom in kar nekako pozabimo na to, da je ura že deset zvečer in se doma že dela dan, ko se odločimo za spanje.

1. november

9 ur poleta

Prvi dan na Kubi. Raxo, Leo in Aneli nas po zajtrku odpeljejo v “mesto”. To pomeni, da gremo na ogled Habane Vieje, to je starega dela mesta. Najprej nas podučijo, da bomo šli z javnim prevoznim sredstvom in da zna biti velika gneča, mimogrede pa dodajo, da so v tej gneči tudi žeparji, zato bodimo previdni in se držimo skupaj. Vožnja s “kamelo” kot se poluradno imenuje kamion vlačilec, ki ima namesto karoserije za prevoz tovora izdelano veliko potniško kabino, je posebno doživetje. Potniki se natlačijo tja noter, tako, da ni prostora niti za iglo več in ta pošast že zdrvi naprej. Pri divji vožnji, tako po širokih bulevarjih, kot tudi po ozkih

27


Kuba mestnih ulicah, voznik divje trobi. Bolj ko si prizadevam razvozlati prometna pravila, bolj se ta zožijo na dve pravili: voznik trobi kot obseden in vsi na cesti so enakopravni

“Oldtimer”

Halo, taksi!

udeleženci prometa. Tako kolesarji kot vprežna vozila ali pa stari nadušljivi chevroleti in seveda “kamele”. Začuda kljub nemogočemu tehničnemu stanju vozil skoraj ne vidimo nesreč, zato pa vsepovsod stojijo pokvarjeni avtomobili, izpod katerih gledajo noge voznikov, ali pa so na glavo postavljeni v motor pod odprtim motornim pokrovom in vsi nekaj “šraufajo”. Trgovin z rezervnimi deli nisem videl nikjer in sam bog ve, kaj pripravi te častitljive “oldtimerje” k temu, da se še premikajo. Nadušljivo ropotanje že davno preutrujenih visoko litrskih motorjev je zvok, ob katerem že na daleč zaslišiš nov motor “rent-a-carja”, ki je namenjen samo tujcem in je navadno japon-

28

ske ali korejske izdelave. Stari “oldtimerji” so vedno bolje vzdrževani in niso bili redki, ki bi vzbudili zavist našega domačega ljubitelja starih vozil. S svojim kromom in navadno kričeče rdečimi usnjenimi sedeži, ki so bili obnovljeni v pravem usnju. Vedno več teh “ameriških ladij” iz petdesetih let se postavlja po ulicah in turisti od navdušenja skoraj omedlevajo. Ko prvikrat mimo mene pripelje dolg črno-rumen taksi s šestimi vrati, nisem čisto prepričan, če vidim prav. Tudi kolega vpraša, ali sva oba videla isto. Mimo je namreč pripeljal “ŽIGULI”, beri Lada 1500, podaljšana za polovico vozila, tako da ima šest vrat. In teh izvedenk nekakšnega kubanskosovjetskega Lincolna niti ni malo v Havani. Tudi motor s prikolico ni nič nenavadnega. In če mislite, da je tu konec transportnih presenečenj, se motite. Rikše so tako pogoste, da jih kmalu niti ne opazite več, Kubanci si pač prizadevajo preživeti na kakršen koli način in če ne gre drugače, garajo za pedali svoje rikše in prevažajo vsakogar, ki je pripravljen plačati kak drobiž za prevoz. Drugo presenečanje pa so pred boljšimi hoteli parkirani fordi “T”, ki pa niso pravi ampak narejeni na osnovi sodobnejših vozil in namenjeni “boljšim“ turistom. Med taka presenečenja spadajo tudi “motorne rikše”, ki imajo plastično karoserijo in spominjajo na nekakšne “prometne pirhe”. Habana Vieja je čudovito kolonialno mesto z zelo močnim pečatom medvojnega zabaviščnega mesta, ki je po revoluciji dobil svojega naslednika v Las Vegasu. Toda Havani je porevolucionarni čas naredil nepopisno škodo. Zanemarjena pročelja, ki jih je realsocialistična oblast, v svoji vnemi po nečem novem, prepustila propadu, groteskno zevajo v popotnika s svojimi razpadajočimi lesenimi oknicami in okni, ki ne poznajo šip, razpadajočimi oboki in do ne razpoznavnosti razsutimi portali. Grotesknost povečujejo še veliki ventilatorji, ki so kot nekakšna


Kuba nedefinirana naprava iz znanstveno-fantastičnih filmov, vsajeni v okna. Ti ventilatorji so predhodniki klimatskih naprav in izvirajo iz obdobja med obema vojnama. Nadstropja pa so visoka štiri, pet in tudi več metrov zaradi klimatskih potreb. In tu in tam zazija v bloku hiš praznina oken, kjer se je vsebina hiše sesula sama vase, ali pa je namesto hiše samo še kup gradbenega materiala, okrašen s smetmi in drugo navlako. Pravijo, da se v Havani letno zaradi nevzdrževanja kar tristo hiš zruši samih od sebe. Koliko je mrtvih v takem primeru, ni povedal nihče. Da ne bo vse samo črno, videli smo veliko prekrasno obnovljenih hiš, katerih koncentracija se povečuje predvsem blizu morja, torej tam, kjer se povečuje tudi koncentracija turistov. Med potepanjem po mestu odkrijemo “GUARAPO”, čudovito osvežujočo pijačo, ki je sok sladkornega trsa in limone, “zabeljen” z rumom in ohlajen z ledom. Zanimiva je priprava te osvežilne pijače. Stvar kar pred vami iztisnejo iz sladkornega trsa, v katerega vložijo kose limone in to na čudnem precej okornem stroju, ki bi prej sodil v kako jeklarno kot pa v gostinski lokal. Že sama priprava Guarapa je zanimivo doživetje, da o užitku pitja te pijače ne govorim. So pač stvari, ki jih je treba poizkusiti. Kot zakleto pa so vsi muzeji, ki jih je vredno obiskati te dni, zaprti, razen muzeja revolucije, kjer predstavljajo “uspehe” revolucije, ki pa se kar nekako ne skladajo s stvarnostjo, še posebej ne, odkar je razpadel vzhodni blok in se je Kuba znašla sama, prepuščena na milost in nemilost vsem, ki ji želijo dobro ali zlo. Zasanjanost v večnost socialistične monolitnosti je nesrečne Kubance potisnila kar čez noč v kruto realnost in kar groteskno izgledajo čez noč oskubljeni eksponati sovjetsko-kubanskega prijateljstva, ali pa prikazovanje revščine predrevolucionarnih časov. Nekako se vse stvari

ne izidejo. Zakaj si Kubanci takega stanja ne razlagajo kot vzrok ameriške blokade, kar je delno res, zdi pa se, da so v veliki meri vzroki tudi na sami Kubi. Veličastni CAPITOL je pomanjšana kopija washingtonskega. Je ena najdominantnejših zgradb v Havani. Od koder pogledaš Havano, ga uzreš, ko njegova kupola kraljuje nad mestom. Capitol je v predrevolucionarnih časih predstavljal parlament, v času gradnje pa prepotrebna delovna mesta za obubožani kubanski proletariat. Gradnja je vsaj za nekaj časa zavrla vrenje v državi. Druga dominantna točka v mestu je obelisk Memorial José Martí, ki se dviga 126 m

Veliki Che

Muzej revolucije

visoko. Ta kompleks so pričeli graditi že pred revolucijo, vendar so zaključili z gradnjo šele pred nekaj leti. Sedaj veliki kip José Martíja zamišljeno zre na Plaza de la Revo-

29


Kuba lución. To je veliki trg, kjer je veliki Fidel skliceval velika zborovanja v obdobju “neposredne demokracije”. Na ta trg je prišlo poslušat večurne Fidelove govore tudi po milijon in pol ljudi. Nad trgom poleg José Martíja kraljuje še velika slika Cheja. Na Kubi sta oba nepogrešljiva. Povsod so izpisani njuni izreki, ali pa izrazi predanosti njunemu delu. Čeprav sta živela vsak v svojem času, sta oba velika nacionalna junaka in ni je šole, pred katero ne bi bilo doprsnega kipa José Martíja ali pa trga ali križišča kjer ne bi bilo znamenite Chejeve silhuete in parole. Zanimivo, da Fidela Castra ni na panojih in se ga tudi ne omenja dosti, zato pa kraljuje dnevno na TV ekranih. Med iskanjem eksotičnih znamk nas pot zanese tudi do glavne pošte, kjer je tudi ministrstvo za pošto. Veliko drevo, ki raste pred ministrstvom je po velikosti tako veliko, kot kak povprečen kostanj v ljubljanskem Tivoliju. Grem že brezbrižno mimo njega, ko mi nekaj reče, da naj si stvar ogledam, saj je presneto znana stvar. Pa še res je znana. To je fikus. Kratkohlačniki v ponošenih majicah se ti prilepijo in šepetajo proseče “Mister moneta”. Radi bi iz tebe izbezali kak drobiž. Ko pa se nekje v vidnem krogu pojavi modra, policijska uniforma, izpuhtijo, kot bi se jih dotaknil s čarobno paličico. In prav tako se pojavijo, ko uniforma izgine. Ali deluje kak opozorilni sistem nisem mogel dognati. V eni izmed turističnih prodajaln delajo tudi zvijalci cigar, ki nazorno razkazujejo postopek izdelave cigar. “Krojilec” natančno in previdno ukroji iz primernega lista tobaka, ki je ravno prav navlažen, ustrezen kos in zvijalec zvije cigaro. Ukrojeni kos tobaka mora biti brez žilic ali drugih olesenelih delov in ravno prav velik in prav oblikovan za naslednjo fazo zvijanja cigare. Več listov je potrebno pravilno in enakomerno zviti, predno nastane tista debela dolga cigara, ki jo potem gospodje na raznih koncih

30

sveta slastno valjajo med ustnicami in puhajo oblačke modrikastega dima, ki za ene čudovito diši, za druge pa zaudarja.

2. november Naslednji dan je sledil ogled muzeja flore in favne, ki je posvečen velikemu kubanskemu raziskovalcu ameriških kultur in na~ rave Antoniu Nunezu Jiménezu. Muzej je v nizki pritlični zgradbi v diplomatski četrti Playa, blizu ruske ambasade. Tu je tudi sedež kubanske speleološke zveze. Antonio Jiménez je bil Castrov prijatelj in soborec in morda mu je prav to dejstvo omogočilo, da je opravil pomembne raziskave v Južni Ameriki. Del zbirke prikazuje njegovo pot s pirogo povezano v trimaran po Amazonki in njenih pritokih, potem pa preko karibskih otokov do Kube. Na koncu celotnega podviga je plovilo dobesedno presekal neki hitri čoln na zadnji etapi poti. Kar veliko pozornost vseh pritegne zbirka obrednih kipcev

Muzej flore in favne

nekega indijanskega plemena, ki še najbolj spominja na Indijansko “kama sutro” v glini. Kar nekaj pripomb je bilo v to smer, med ženskim delom odprave tudi kakšna rdečica, pa ne pretirano. Veliki osebni arhiv, kjer hranijo dokumente tega raziskovalca, pokaže tudi epizodo Jiménezovega bivanja v Ljubljani leta


Kuba 1963 na mednarodnem speleološkem kongresu. Antonio Jiménez je umrl nekaj mesecev pred našim prihodom na Kubo, kajti v prvih pripravah na našo odpravo je bilo predvideno, da se bomo srečali z njim. Žal smo se srečali samo z njegovim delom. Od našega doma v Santa Catalini do Playe je potrebno prečkati Havano nekako počez. To pa je za Kubance že pravi logistični podvig, za nas pa je ta neznanka tudi prvovrstno doživetje. Za to je zadolžena simpatična Anita. Njena nesreča je v tem, da se ne znajde ravno najbolje s tako veliko skupino. In ko po nekaj poizkusih menjave javnih prevoznih sredstev obupamo, se odločimo, da gremo raje peš. Slovenci pač, ki smo vajeni svojega glavnega mesta in pozabimo, da smo v mestu ki šteje toliko prebivalcev kot naša cela država. Anita nekajkrat zatrdi, da je vse skupaj samo dva kilometra daleč in tako spoznamo, da je kubanski kilometer nekajkrat daljši od našega. To spoznanje nas

potem spremlja še kar nekaj časa. Hodimo po nekakšnih naseljih individualnih hiš v četrti Vedado, morda so bile to nekoč vile, sedaj pa so večinoma zanemarjene zgradbe, katerim se na zunaj pozna, da nihče ne skrbi zanje. Na trenutke se zazdi, da smo stopili v urejen okoliš, kjer so ljudje spoznali potrebo po urejenosti. Pa nas sredi ulice pozdravi ogromen kup odpadkov, ki dobesedno zajezi ulico, hiše so napol podrte ali pa vsaj tako zanemarjene, da po naših kriterijih v njih ni mogoče živeti. Toda ni tako. V teh podrtijah živijo ljudje in nič ne kaže, da bi se kaj dosti razburjali nad svojo usodo. Okrog pa se klatijo garjavi psi. Samo nekaj korakov za to barikado smeti pa je stanje zopet takšno, da se nehote ozreš nazaj in pogledaš, če si prejšnji prizor resnično videl. Tu ni nobenega pravila. Urejeni deli mesta se prepletajo z najbolj zanemarjenimi, ponekod naletiš na prave “žive Pompeje” kjer živijo ljudje.

Načrtovanje raziskovanja s kubanskimi prijatelji

31


Kuba Čeprav vode v mestu primanjkuje, pa sredi ulice naletiš na “izvir” vode iz vodovoda, ki veselo teče po ulici. A to nikogar ne moti, še manj pa se komurkoli zdi potrebno popraviti vodovod. Bolj enostavno je vodo zapreti od šestih zvečer do jutra, da se pritisk v omrežju dvigne, potem pa bo čez dan tekla malo skozi pipe, malo skozi luknje v napeljavi. Mimogrede. Vsemu navkljub pa je voda pitna in nihče od nas ni imel težav, ko smo jo pili. Od začetka sicer boječe, vendar so nam domačini zatrjevali, da je voda pitna in sčasoma je zadeva stekla. Med potepanjem po Havani smo postali lačni. Anita nas je odpeljala v neko zasebno gostilno. Na majhnem vrtu za hišo so tri mize, pri eni od njih sedijo trije domačini. Ko smo vstopili so hitro plačali in odšli. Čeprav nas ni motilo, da bi se stisnili k dvema mizama, se je izkazalo, da nas ne bi postregli, ker je gostišče registrirano samo za dvanajst gostov in samo toliko jih lahko sedi ob mizah. Ker nas je trinajst, sedi Anita kak meter stran od mize v nekakšnem naslanjaču in predpisom je zadoščeno. Pri Ernestu doma imamo sestanek, kjer se dogovorimo, kako in kaj z odpravo v Pinar del Río. Klečimo na tleh nad zemljevidom in s prsti hodimo od ene mogote do druge in načrtujemo raziskovanje. Antonio pa panično reagira, ker smo na drugem koncu mesta, noč se spušča in za Kubance je kar nekako nedosegljivo, da bi se peljali s taksiji. Antonio se odloči in štirje taksiji se pojavijo pred Ernestovo hišo. V nekaj minutah smo pri Jesúsu doma, vsakega pa stane nekaj manj kot dolar. Za nas malenkost, za Kubance pogubni in predvsem nepotrebni stroški. Uboga Anita je poslušala vrsto litanij, ker je “povzročila “stroške.

moralo. Čeprav je predviden ogled inštituta za geofiziko, se zaradi problemov prevozov vse “sfiži” in tako izgubimo dan v Havani, da ne vemo kaj bi z njim. Sami pa tudi še nismo “pogruntali“ vseh zakonitosti mesta in pohodov po njem.

4. november Dan odhoda v Pinar del Río je prišel. Antonio in Evalio sta priropotala z velikim in na prvi pogled solidnim avtobusom. Malo podrobnejši pogled pokaže, da je imel avtobus tudi že lepše čase. Za kubansko podnebje ima eno dobro lastnost: na enem oknu manjka steklo, tako da je prepih zagotovljen. Se pa ta dobra lastnost izkaže za slabo, kajti ravno ko se mi odpravimo iz Havane, se je orkan “Mitch” odločil, da zapusti Mehiški zaliv, in to med Florido in Kubo. To pomeni da je na poti deževalo. In če je de-

3. november Začeli smo spoznavati nesposobnost spopadanja Kubancev z logistiko in pa tisto zna~ čilno “manana”-jutri, če kaj ne gre, kakor bi

32

Zapiranje oken na avtobusu


Kuba

“Centro Flora y Fauna”

ževalo, avtobus pa je bil brez stekla, pomeni, da smo bili mokri. Med vožnjo ekipa Kubancev zapre okno s ponjavo in vrvmi, kar pa ne pomaga prav dosti, saj je avtobus puščal tudi na vseh drugih koncih. Nekje proti koncu poti se izkaže, da je Antonio pozabil v Havani sod s karbidom. Vname se manjša besedna vojna med Antoniom in voznikom, ki pove, da tudi pod razno ne gre nazaj v Havano po karbid. Nam se to ne zdi prav preveč racionalno, saj je nesmiselno s tako velikim avtobusom in z vsemi dvajsetimi potniki delati tako dolgo pot zaradi enega soda karbida. Pač naše evropsko razmišljanje, ki pravi: “Ja bo pa nekdo z avtom naknadno pripeljal tisti karbid”. Takšna kalkulacija na Kubi nima nikakršne vrednosti. Tu pač ne gre, da bi se z avtom vozili kar tako po svetu. Če je avtobus, je avtobus in ni osebnih avtomobilov. Gorivo je predragocena stvar, da bi se posamezniki kar tako vozili naokoli. Ampak to smo začeli šele spoz-

navati. Na drugi strani pa tudi ni vse kar tako enostavno. Naslednji dan se je zgodilo, da so pripeljali kuharico z majhno vrečko mlete čokolade iz mesta do našega bivališča z velikim kamionom, ker drugega prevoza ni bilo. Nek znani slovenski politik bi rekel: “Razumi, kdor more.” Pinar del Río. Mesta samega nismo videli kaj dosti. Zdi pa se lepo, mnogo bolj urejeno kot Havana. To pa je tudi vse. Dež pada in pada in preneha samo za nekaj minut, ko se ustavimo pred sedežem Centra flore in favne, kjer je “hefe” Pedro. Je eden redkih debelih kubanskih moških z brado, drugače pa je tudi koordinator jamarskih skupin v provinci Pinar del Río. “Centro Flora y Fauna” je bil nekdaj vzorčno državno posestvo z mnogotero dejavnostjo, sedaj pa, ko se na Kubi uveljavlja turizem in je država pri podjetjih malo popustila vajeti, so se tudi oni obrnili v turizem. Da imajo dobra izhodišča, smo spoznali, ko smo se pripeljali

33


Kuba do nekakšnega hotelčka, ki je bil nekoč namenjen samo partijski nomenklaturi zgornjega razreda. Poslopje stoji izven mesta v prekrasni tropski pokrajini, obdano z jezeri in travniki. Slika raja, bi rekel. To mnenje očitno delijo z nami tudi italijanski investitorji, ki so menda že vse skupaj odkupili in bodo tu v naslednjih letih zgradili hotelsko naselje. Škoda narave, če pomislim, kako to delajo Italijani. Ko smo vstopili v hišo, smo izvedeli, da ni elektrike, ker je vihar pretrgal daljnovod. Pedro je sicer zatrdil, da bo kmalu vse urejeno, ker je že obvestil električarje. Toda izkušnje pravijo, da se v doglednem času ne bo zgodilo nič. V luksuznem motelčku smo večerjali ob svečah. Mi smo spali v klimatiziranih spalnicah s kopalnicami, Kubanci pa spodaj v dnevnem prostoru na marmornatih tleh. No, mislim da ni potrebno posebej povedati, da od klime in kopalnice ni bilo posebnih koristi zaradi izpada elektrike. Za večerjo smo imeli črni fižol, riž in neko neokusno mesno omako, ki nam je kasneje grenila okus ves čas raziskav. Kubanci so ugotovili, da moramo mi, ki prihajamo iz velikega belega sveta, pač uživati več mesa. Meso je namreč velik luksuz v teh krajih. Zato so se dokopali do nekakšne zaloge nizozemskih mesnih narezkov, ki so bili nemogočega okusa in potem so ga tlačili med hrano, kjer je bilo to primerno ali pa skregano z okusom. Še sreča, da so dodelili vsakomur eno dozo zelo dobrega domačega piva “CRISTAL”. No, poleg tega smo malo posegli v žepe in to količino povečali z lastno udeležbo, pri tem pa povabili še vsak “svojega” Kubanca. Dobra polovica dolarja vredno pivo predstavlja prevelik izdatek za domače plače, ki znašajo v povprečju okrog deset dolarjev. Kljub višji izobrazbi, ki jo ima večina naših kubanskih kolegov, s tem pa tudi višje dohodke, je pivo še vedno luksuz. Pri večerji smo se seznanili tudi z vso preprostostjo meteorologije v Karibih. An-

34

tonio in njegovi so nekaj tiščali ušesa k radijskemu sprejemniku, potem pa je Antonio razglasil, da se bo jutri zjutraj ob devetih zjasnilo. Potem je pojasnil, kako gre ta stvar. Ker ni nobenih resnih geografskih ovir, se tak orkan giblje z geometrijsko natančnostjo. Njegov premer je znan, hitrost izračunana, smer se je zopet ustalila in zelo majhna ali ničelna možnost je, da se zopet ustavi nad kako revno deželo in strese svojo jezo nad najrevnejšim prebivalstvom. In ker bo šel zelo blizu Floride, bo večji del svoje moči pustil “imperialistom”, nam tu pa bo ponoči naklonil nekaj dežja in morda kaj malega vetra, ki pa ne bo omembe vredna stvar.

5. november Že omenjeni karbid in orkan “Mitch” sta odložila odhod v jame za nekaj ur. Izkoristim odhod v mesto in prisedem. Seveda v velik kamion in gremo. Ker je ravno čas, ko odhajajo ljudje na delo, otroci pa v šolo, doživim pravo kubansko prometno gnečo. Največ je koles, ki pa so tako kot pri nas v petdesetih letih lahko tudi družinsko vozilo. Sam se še spominjam časov, ko so fantje ponosno vozili dekleta na “štangi”, tu je čas ostal na tej točki. Cele družine potujejo s kolesi. Ni redek prizor, ko so na kolesu trije, videl pa sem tudi štiri. In ti kolesarji so enakopravni udeleženci v prometu. Ko smo z našim kamionom pripeljali v ozko ulico, je kamion počasi in disciplinirano vozil za družinskim kolesom, lastniku kolesa pa tudi na kraj pameti ni prišlo, da bi se umaknil. Drugače pa mnogi Kubanci potujejo tudi na kamionih ali traktorskih prikolicah. Eni in drugi imajo iz grobega lesa narejene nekakšne ograje in na njih kot vojaki stojijo ljudje in potujejo. Potujejo pa tudi s konjskimi vpregami ali pa ponosno jezdijo svoje konje. Prav ti slednji “caballeros” so zanimivi. Jezdeci so predvsem vitki ponosni možje, z obveznim slamnikom in veliko mačeto ob boku, pod nosom pa kot po pravilu košati


Kuba brki. Prava idila, če ne bi vedel, da gre za prevozno sredstvo na koncu dvajsetega stoletja. Zopet smo pred sedežem Centra Flore in Favne. Nasproti, čez cesto, je kontejner-trgovina “Tienda Pananericana”, ki smo jih srečevali kasneje po vsej Kubi. To pomeni, da tu lahko kupiš vse tisto, česar v trgovini za domačine, za kubanske pesose, ne moreš. Kot tujec pa sploh ne moreš kupovati v “pesos”-trgovinah, ker je tam vse na točke, ki jih mesečno dobivajo Kubanci, medtem, ko v tem kontejnerju lahko kupujejo vsi. Omejitev je samo ena. Imeti moraš “imperialistične “ zelence. Ker so se oblaki ob točno napovedanem času razkadili in temperatura in vlaga vztrajno naraščata, si v času čakanja zaželim piva. Stopim do kioska in čakam disciplinirano v vrsti. Prodaja se zaustavi, ko kubanski družini zmanjka nekaj centov. On se ne more odreči cigaretam, ona pa ne toaletnemu milu. Trgovec, ki operira z najsodobnejšo blagajno s čitalcem črtne kode, zaustavi prodajo, da se zakonca dogovorita. Toda njun sklep je čuden. Našla bosta tistih nekaj centov. Zato trgovec podaljša zaustavitev prodaje. Čez kakih petnajst minut se družinski poglavar vrne z manjkajočim denarjem, se opraviči vsem prisotnim in prodaja steče naprej. Mimogrede mi ponosno pozira starejši ~ “companero” z debelo cigaro v ustih pred svojim motorjem s prikolico in pred velikim panojem z besedami hvale velikemu “el comandante” Cheju. Naslednja postaja je hotel El Horizonte. Od tam bom telefoniral na ljubljanski radio. Ko mi telefonistka v recepciji vzpostavi zvezo z mednarodno telefonsko centralo v Havani in naroči pogovor z Ljubljano, pri tem nekajkrat ponovi številko, pa še vsaj dvakrat črkuje moje ime, odloži slušalko in pravi, da bodo takoj vzpostavili zvezo. Telefon kmalu zazvoni, dvignem svojo slušalko, in španski hudournik mi nekaj buči na uho.

Ponosni lastnik motorja s prikolico

Čez nekaj časa se sporazumeva s tistim uradnim glasom, da jaz ne znam špansko, on pa zna angleško. In začne se zabava. Ponovno beremo številke in črkujemo moje ime, kar pa je nepremostljiva ovira. Ko v tretjem poizkusu tisti glas ponovno popolnoma pomeša črke med seboj, me prešine rešilna misel in zinem: “That’s correct!”. Z one strani pa presenetljivo enostavno: “Un ~ momento senor, por favor.” In zveza je vzpostavljena. Naslednji problem pa je reševanje zapletov z računom za telefon. Račun je še kar zasoljen, zato zaprosim za potrdilo. Dama v centrali mi na kos iztrganega papirja najprej načečka čas pogovora in številko, ki se konča z značilnim prečrtanim Som. Ko zaprosim za račun, me začuden pogled napoti k šefu recepcije, s katerim se sporazumeva, da bo račun pripravil in nato izgine. Z Antoniom jo med tem mahneva v aperitiv bar na pivo, kjer pa tako neusmiljeno priganjajo klimo, da jo pobegneva nazaj v recepcijo, ker bi drugače tam zmrznila.

35


Kuba

Mogote - značilne oblike tropskega krasa

Medtem je receptor prinesel nekakšen obrazec, ki ga je popisal s podatki, ki so se njemu zdeli pomembni. Zaprosil sem še za žig, ker pri nas birokracija pač ne priznava računov brez tega najpomembnejšega elementa. S tem sem nesrečniku povzročil velike preglavice, saj je tekal po vseh pisarnah in ko mi je končno prinesel račun z nekakšnim modrim nečitljivim zmazkom, je ponosno oznanil, da ga je dobil pri ”general managerju”. Medtem ko smo bili mi v mestu, so ostali pripravili drug kamion za prevoz v jame. Naložimo se in odidemo proti severozahodu v smeri proti Sumideru. Vožnja s kamionom po tropskem višavju odkriva presenečenje za presenečenjem. Po zaviti, ozki, luknjasti cesti in junaškem voznikovem načinu vožnje so se nam pred očmi odpirale ozke doline, poraščene s tropskim gozdom. Velika drevesa so rasla ob cesti in razni zajedavci so jih že dodobra izmozgali. Toda v teh zajedavcih prepoznamo čudovite okrasne rastline, ki jih pri nas prodajajo v cvetličar-

36

nah, mi pa jih gojimo v zastekljenih dnevnih sobah ob stalni temperaturi in skrbnem zalivanju. Ko smo dosegli določeno višino, pa se nam je prikazalo še eno presenečenje. Gozd je bil mešan. Borovci in palme, ti dve rastlini po naših botaničnih vzorcih ne gresta skupaj. Kar naenkrat so se pred nami pokazale “mogote”. To so značilne oblika ravninskega tropskega krasa. Mogote so spodaj strma, na mnogih delih navpična in gola skalnata pobočja, ki se v zgornjem delu počasi zravnajo. Na daleč izgledajo kot nekakšne z džunglo poraščene kope. Poenostavljena razlaga nastanka te oblike krasa je, da je v geološki preteklosti zaradi različnih tektonskih premikov prišlo do lomljenja površine, ki se je različno dvigovala in se razmikala, vmesne prostore pa je zapolnila peščenoglinasta vsebina. Le-to je sčasoma izprala voda in nastali so kopasti hribi, med katerimi so kraška polja. Mogote so polne najrazličnejših kraških pojavov in med najzanimivejše sodijo jame. Naš glavni cilj je bil jam-


Kuba ski sistem Majagua-Canteras v masivu Sierra de San Carlos, ki je v pogorju Sierra de los Organos, ki pa je sestavni del gorske verige zahodne Kube Cordillera de Guaniguanico. Jamski sistem sodi med večje na Kubi, saj je do sedaj izmerjeno in opisano že preko 33 km rovov. Kubanski jamarji sicer trdijo, da gre za sistem, čeprav nekatere povezave med jamami niso dokazane in jih še iščejo. Jamski sistem je v petih nivojih, od katerih je najnižji potopljen, drugi, ki je cilj naših raziskav, pa je delno v vodi in delno suh. Kamion se je ustavil v široki dolini, v kateri so bile razmetane posamezne kmetije. Seveda ta izraz nima nikakršne zveze z našo predstavo o kmetijah. To so majhne lesene koče, krite s palmovimi listi, z okni brez stekla in enimi vrati, ki niso nikoli zaklenjena. Večinoma imajo en ali največ dva prostora. Največje presenečenje nas je čakalo, ko smo ugotovili, da v kuhinji obstoja zade-

va, ki po slovenskem prepričanju ni mogoča. To je leseni štedilnik. Naprava je sestavljena iz lesene mize, na njej je debela plast zemlje, na kateri gospodinja kuri. Višino loncev pa uravnavajo opeke in železne palice, na modernejših pa železni trinožnik. Domače živali niso v hlevih ali stajah, ampak se prosto gibljejo po dvorišču, črni prašiči pa so privezani na kole, zabite v zemljo. Najpomembnejša hišna žival je vol, sledijo prašiči, kure itd. Čisto na koncu lestvice so psi. Ti največkrat nimajo niti imena, družina jih ne hrani, njihova naloga pa je loviti kače, podgane in druge škodljivce. Naš dom je v vhodnem delu jame, kjer je pod velikim spodmolom, ali še bolje v vhodni dvorani nadnaravnih dimenzij, prostor za tabor in tudi v podzemski reki pravi pokriti bazen. Ker je dan pred našim prihodom deževalo, še bolj pa zato, ker ima naš kamion čisto zlizane gume, se moramo izkrcati na cesti in svojo prtljago znositi kak kilometer

Tobačno polje pred jamskim sistemom Majagua - Canteras

37


Kuba čez polje. Zemlja je še najbolj podobna mivki. In ker smo ravno v zimskem času na poljih tobaka, tam raste manioka, ki ji tu pravijo juka in pa malanga. Našo skupno prtljago, ki vsebuje velik Antoniov osebni zaboj, kuhinjo in še kaj, pripelje volovska vprega. Pa ne mislite, da na vozu. Ne. Temveč na nekakšnih saneh, za katere smo kasneje ugotovili, da so edino možno prevozno sredstvo v deževni dobi, saj bi se v razmočeno peščeno zemljo vdrlo vsako kolo. Pri veliki lopi iz palmovih listov opazujem postavnega možaka, ki si da opraviti s sadikami tobaka, lopa pa je sušilnica tobaka in bo prihodnje leto zopet sprejela velike liste znamenitega tobaka, iz katerega izdelujejo še bolj znamenite kubanske cigare. Možaku je ime Pudi in njegova žena bo sprejela naše kuharje, da bodo lahko dnevno kuhali hrano za dvajset ljudi.

6. november Postavimo tabor in prespimo prvo noč v jami. Zjutraj ni prav velike zagnanosti, da bi prav zgodaj krenili v jamo. Predno pa prvi izgine v naravo, da bi opravil fiziološke potrebe, nam Ernesto pokaže “chichicate”. Najprej razumemo, da gre za nekakšno koprivo, ko pa vidimo posledice, postanemo bolj previdni. Smo pač v tropih, čeprav Kubanci trdijo, da pri njih na otoku ni strupenih živali in rastlin. Počasi izgubljamo ta občutek. Antonio je pripravil zajtrk. Kakav, nekakšni mlinci in košček že opisanega mesnega narezka z nemogočim okusom. Ampak kaj se hoče, človek mora nekaj pojesti. Iz globin transportnih vreč izvlečemo jamarsko opremo. Nimamo pravih predstav o tem, kako naj se opremimo. Zunanje temperature so zelo visoke, odgovori, ki jih dajejo Kubanci, pa so zelo relativni, saj trdijo, da je v jami še bolj hladno kot tu. Kaj to pomeni, ko nam je zelo vroče, ne ve nihče. Končno se sporazumemo, da je v jami pov-

38

Plavanje v “hladni” jamski vodi pri 25oC

prečna temperatura zraka 230 C in vode prav toliko. To pomeni lahke platnene pajace, čelade in svetilke. Plezalna oprema je nepotrebna. Z nezaupanjem opazujemo, ko nekateri domačini natikajo reševalne jopiče, pa nam pojasnijo, da pač niso najboljši plavalci. Torej bomo tudi plavali. Plan za prvi dan je pohod po Majagui do izhoda na drugi strani hriba, ki se imenuje Canteras. Dogovor je, da gremo po delno zalitih rovih drugega nivoja, potem se bomo povzpeli na tretji, suhi nivo in poiskali izhod. Malo nas bega ta “poiskati”, vendar ob pojasnilu, da ima cel sistem nekaj več kot trideset kilometrov rovov in da so obiski jame bolj redki, je to še kar nekako razumljivo. Pridemo do prvega jezera. Malo oklevam, ker pač izkušnje govore, da so temperature vode v jamah (pri nas) med 12 in 150 C. Toda


Kuba na Kubi smo in voda ima 250 C. Kmalu postane plavanje v vodi zabava tudi tam, kjer to ni potrebno. Dimenzije jame so kiklopske. Tu sploh ne obstojajo meandri ali pasaže. Te stvari so takšna redkost, da nam jih kažejo kot posebnost. Glede na to, da se nahajamo v aktivnem vodnem rovu, je kapniško okrasje redko, če pa že je, je zelo zanimivo. Predvsem očitno hitro nastaja in tudi hitro propada. Včasih imaš občutek, da kapniki istočasno nastajajo in umirajo. Nekateri kapniki so zlatorumene barve, kar še bolj poudarja temna skala, za katero se zdi, kot bi jo nekdo prilepil in imaš občutek, da bo zdaj zdaj odpadla. Šele ko se dvignemo v tretji nivo, se pokaže vsa ustvarjalnost tropske narave. Vse znane oblike kapnikov se kažejo v teh rovih. Nazadnje po manjših zapletih najdemo izhod nad dolino rečice Canteras. Pogled na tropsko dolino po nekaj urah vabi na sonce. Leo predlaga, da bi šli nazaj v tabor peš po

površju. Nekaj nam pravi, da je ugodnejši povratek po jami. Edini, ki se za to pot odloči, je Brko, ki pa to globoko obžaluje. Prvi je spoznal, koliko “naših kilometrov” ima en “kubanski kilometer”. Zvečer, ko smo bili že vsi v taboru, se je nesrečnik privlekel utrujen do skrajnosti, tako da še smrčati, kar je njegova značilnost, ni mogel več.

7. november Antonio, ki je dobil ime “Papa Štrumf”, je za ta dan načrtoval ogled dveh jam “v bližini”. Jami La Herreria in Los Nombres. La Herreria je ločena od sistema Majagua, pa vendar jo štejejo v ta kompleks jam, ker je povezana z vodnim tokom v najnižjem nivoju. V jamarski opravi smo se odpravili po cesti skozi kubanske vasi. Čeprav je jama oddaljena samo dva “kubanska kilometra”, smo se pošteno nahodili po soncu v jamarski opremi. Jama La Herreria ima vhod nad cesto v eni od mogot. Cesta, ki je po svojih

Tretja etaža Majague

39


Kuba dimenzijah bolj lokalnega značaja, je prečkala vodne jarke in potoke z nenavadno močno grajenimi betonskimi mostovi. Sam vhod v jamo pa je bil čudno obzidan. Na moje vprašanje, ali gre za kako zgodovinsko zadevo, je Ernesto nekaj mencal o obrambi v preteklosti. V jami pa je priznal, da je jama služila kot del obrambnega sistema za izstrelišča sovjetskih raket srednjega dosega, ki so jih med drugim hoteli postaviti prav tu leta 1962, kar je skoraj pripeljalo do tretje svetovne vojne. V jami so nam pokazali umetni rov, ki se je končal z nekakšnim bunkerjem nad poljem v dolini. Tam spodaj so pričeli postavljati rakete, oziroma izstrelišča zanje. Ali so rakete sploh kdaj prispele na Kubo, pa je Antonio odgovoril kasneje dokaj nejasno. Bolj sem imel občutek, da so bile, in to veliko dlje, kot pa je o tem vedela svetovna javnost. Antoniov položaj v vojski pa je bil tak, da je možakar očitno vedel zelo veliko. Jamski vhod krasijo celi grozdi nekakšnih osjih gnezd, ki jih je na stotine in nič prijetno ni hoditi pod njimi. Jama je lepo okrašena z kapniki, ki so v vseh znanih barvnih odtenkih in v vseh oblikah. Leo pravi, da je jama Los Nombres “samo čez cesto”. V resnici pa hodimo kar debelo uro okrog velike mogote. Vhod v jamo je v tropski dolini in se je treba do njega povzpeti. Ena večjih zanimivosti so podpisi v njenem vhodnem delu in najstarejši datira tja v leto 1913. O sami jami ni kaj dosti povedati. Ima tako kot vse jame v mogotah več nivojev in je bogato okrašena s kapniki. Tisto, kar nas je najbolj navdušilo, pa je bil vzpon v sredino mogote preko kamina v jami. Ko smo splezali iz jame v notranjost mogote, smo se šele zavedli, kako težko je raziskovanje v teh “gričih”, poraslih s tropskim rastlinjem in razbrazdanih od silnega delovanja vode in drugih dejavnikov nastajanja krasa. Področje je praktično neprehodno. Pričakoval bi, da se bo zdaj zdaj na

40

lijani tuleč pripeljal Tarzan. Med povratkom popijemo zadnje pivo in ko tega zmanjka, odtrgamo kokosov oreh in se odžejamo z vsebino, kateri dodamo kar veliko količino ruma.

8. november Zjutraj lezemo v še vedno vlažne cunje, ki se zaradi vlažnega podnebja in dejstva, da živimo v jami, sploh ne posušijo več. Predno gremo v jamo, čakamo Evelia, ki je šel do Pudija, če ima čas, da nam pokaže neko novo odkrito jamo. Evalia ni in ni. Vsa zadeva postane že zoprna. Končno se odpravimo v jamo Dos Anas, čeprav se dolginasti črnec ne pojavi od nikoder. Počasi spoznavamo še eno pravilo življenja na Kubi. Čas ne predstavlja nikakršne kategorije. Če ne gre danes, bo šlo jutri in če še takrat ne, pa morda kdaj v megleni prihodnosti. Kdo bi se zaradi tega sekiral. Od sekiranja lahko dobiš samo čir na želodcu.

Do pasu v vodi, v sistemu Majagua - Canteras


Kuba Vhod v jamo je tik nad našim taborom. Zopet do pasu v vodi in med krasnim kapniškim okrasjem v rovih, ki te nikoli ne prisilijo da bi se sklonil ali malo stisnil čez pasažo. Jama je iz sistema Majagua - Canteras. Nekje na poti opazim zanimive sigaste tvorbe, ki so kot veliki zlati ananasi prilepljeni na steno v višini vodnega nivoja. Počasi se prebijemo do velikanske dvorane. Iz te dvorane vodi rov, ki bi lahko povezoval obe veliki jami Dos Anas in Majaguo. Lotimo se raziskave. Ekipo sestavljava midva z Igorjem, Anita, Raxo in Ernesto. Kmalu naletimo na vodni rov, ki omogoča samo plavanje. Tako moramo meriti med plavanjem. Z Igorjem se na koncu, kjer je očitno sifon, povzpneva v višji nivo, ki pa se kmalu konča. Preveč vode je v tem letnem času in potrebno bo priti kdaj kasneje, da bomo lahko raziskali to povezavo, če res obstoja. Medtem ko merimo velikansko dvorano in povezovalni vodni rov, pa Robi in Simona z ostalimi Kubanci stikajo po jami. Uspelo nam je izmeriti kakih sto metrov rova. Potem pa pozno popoldan zopet pade vnema in počasi se vračamo v tabor. Kubanci nam povedo, da je v sosednji vasi zvečer veselica. Predlog je zanimiv. To je pa treba videti, je skoraj soglasen sklep. Toda glej zlomka. Veselica je čisto drugačna, kot si jo Slovenec predstavlja. Ko se odpravimo na pot, je zunaj že tema. In tema je popolna. V teh krajih ni javne razsvetljave, celo redki avtomobili vozijo brez luči, sem in tam pa v kaki hiši gori petrolejka. Včasih mimo nas kot netopir švigne kolesar, ki tudi pod razno nima nikakršne luči, in če ne bi mi imeli naših svetilk, bi nas po vsej verjetnosti kdo povozil. Vas, v katero smo namenjeni, je nenavadna za Kubo. Poleg tipičnih kubanskih kmetij so novejše enodružinske hiše, ki delujejo kar nekako evropsko, in kar je še bolj čudno, tu stoji nekaj manjših stanovanjskih blokov. Znajdemo se na nekakšnem “držav-

nem posestvu”. Ampak luči še vedno ni. Veselice pa tudi ne, vsaj tako se zdi. Malo bolj glasni so v pritličnem stanovanju, kjer se nekaj poje in igra na tolkala. Nikjer stojnic s pijačo in hrano. Kakšna veselica pa je to? Počasi dojamemo, da smo v drugačnem svetu, kot je naš. Veselica se začenja v majhnem prostoru, ki ga osvetljuje samo steklenica, napolnjena s petrolejem, v kateri gori namočena cunja. Glasba postaja vedno bolj ubrana. Vedno več ljudi se zbira pred blokom in zdi se, da najbolj uživajo otroci, ki plešejo na glasbo, ki jo spremlja vedno več ubranih pevskih glasov. Sčasoma se stvar razvije do točke, ko sobica več ne prenese zabave in celotna družba se preseli na vaški trg, zabava pa počasi prerašča v skupinsko rajanje. Nikjer pijače in jedače. Sčasoma tudi nas prevzemajo afro-kubanski ritmi in počasi se zlijemo z domačini v eno samo poplesujočo družbo.

9. november Produktivnost je na ničli. V jamo (Majaguo) gremo pod vodstvom Kubancev, po JKŽ-navadi šele opoldne. Papa Štrumf je kot vojak zlobno pripomnil, da bi hitreje premaknil oklepno divizijo, kot pa nekaj lenih jamarjev. V rovu “XX aniversario” nam Ernesto pokaže rov, ki naj še ne bi bil odkrit. Ko raziskujemo, naletimo na stopinje. Takrat Kubanci priznajo, da je rov že znan, samo da je bil že leta zasut z naplavinami in da še ni izmerjen in izrisan. Toda za merjenje ni ~ prave volje. Zadevo odložimo na “manana” Popijemo pivo, malico imamo kar pred povratkom v tabor. Evalio zopet potegne iz nahrbtnika tisti nemogoči mesni narezek, ki ga razreže z nožem na svoji lopatasti roki in razdeli še vsakemu dva kosa mlincev. Zvečer nam ostane nam samo še rum s sadnim sokom.

10. november Razdelimo se v tri skupine: Ernesto, Evelio, Sera, Dani in jaz gremo v Majaguo me-

41


Kuba

Piktogram

ti Raxo, ki je strokovnjak za stare kulture. To pomeni, da moramo jutri še enkrat v jamo. Z Evaliom se lotimo merjenja velike dvorane in rovov. Vsega skupaj izmerimo kakih 200 metrov rovov, ostane pa še enkrat toliko, ker nam ne uspe opraviti vsega dela. Največja dvorana je nekako dvignjena nad vodni nivo, zato je čudovito zasigana. Kubanci predlagajo, da se ta prostor širine trideset in dolžine sedemdeset metrov poimenuje “Slovenska dvorana”. Potem še enkrat preiščemo preostalih 200 m rovov, vendar najdemo samo podor, čez katerega se ne da. Precej zanimivo je, kako se Ernesto loti merjenja. Zadeve zelo poenostavljajo, kar je zaradi velikih dimenzij kar nekako sprejemljivo, saj bi merjenje podrobnosti v tako velikih jamah povzročalo samo nepotrebno risanje detajlov. Kubanci ne rišejo prečnega risa jame, ampak samo tloris. Zato so njihovi načrti sistemov, ki se prepletajo v več nivojih, dokaj nepregledni in zahtevajo posebno razlago. Včasih, če je delo ročno, rišejo posamezne nivoje jame v različnih barvah. Če pa te načrte fotokopirajo, postane stvar nepregledna. Za ta dan je uspehov dovolj in zato zaključimo z delom.

11. november

Ježek v Slovenski dvorani

rit tisto, česar včeraj nismo naredili. Rijemo po veličastnem blatu v desnem, na novo odkritem rovu in na eni od točk odkrijem PIKTOGRAM. To je obredna slikarija na kamnu prvotnih prebivalcev Kube. Najprej se mi zazdi, da sem zagledal fosil in šele ko si stvar ogleda Sera, izjavi, da je to piktogram. Kubanci pravijo, da mora to pogleda-

42

Spet ne gre nikamor. Leonardo, ki edini menda pozna vhod v zgornje dele jame, izgine in ga ni od nikoder. Zato se lotimo iskanja preostali pod vodstvom Raxa. V velikanskem podoru sredi mogote se plazimo ob vertikalnih stenah in iščemo vhod, pa ga ne najdemo. Po kaki uri se odločimo, da imamo tega dovolj, zato se po enem zadnjih poizkusov vrnemo na izhodišče in gremo nadaljevat meritve Slovenske dvorane pa zopet brez prave volje. Raxo si najprej ogleda piktogram. Iz arheološkega stališča seveda ni nič posebnega, je pa kraj, kjer smo ga našli, zelo nenavaden. Raxo razloži več teo-


Kuba rij, ki naj bi pojasnile, kako se je znašel tam. Ampak v nobeno ni prepričan. Izdela kopije in vzame vzorce. Potem se lotimo nadaljnjega brskanja po jami, da bi našli prehod, ki nas je včeraj ustavil. Uspeha ni in podor je neprehoden, čeprav na večih mestih začutimo prepih med kamenjem. Morda bo kdaj kasneje kdo kopal tu in odkril prehod. Zvečer nas čaka pečen prašič, črni fižol z rižem, kuhane banane in manjoka. Zanimivo je, kako je prašič spečen. Kubanci ga ne pečejo na ražnju, kot pri nas, ampak skopljejo v zemljo luknjo, v kateri naredijo žerjavico in nad njo izdelajo nekakšno mrežo iz vej. Na to mrežo položijo prašiča, ki ga razprejo kot ribo in vse skupaj pokrijejo z bananovimi listi. Tako pečen pujs je zelo okusen. Ker je ravno Martinovo, proslavimo tudi to. Žal s pivom in rumom in ne z vinom. Našim kolegom razložimo pomen praznika in izgleda, da smo kar malo preveč prepričljivi, ker na koncu razumejo, da gre za dr-

žavni praznik in temu primerno je imel Papa Štrumf svečani govor. Pride tudi Pudi s kitaro in kar pozno v noč se iz jame razlega pesem.

12. november Zjutraj se s “kiperjem” odpeljemo kakih 20 km proti zahodu v bližino kraja Guana. Če človek reče s “kiperjem”, prvi trenutek niti ne zveni tako brezupno. Vendar ko zagledaš velik tovornjak za prevoz peska, ki naj bi bil naš “avtobus”, se kar zamisliš. Poleg tega je stal pred Pudijevo hišo in do ceste je bilo kar nekaj vožnje po njivah in kolovozih, ki so bili na nekaterih mestih hudourniško izdolbljeni v peščeno zemljo in so tako nudili kar atraktivno fotografiranje krepko nagnjenega vozila, ali pa nekako do polovice skritega v useku, na njegovi karoseriji pa smejoče glave jamarjev. Iskali smo Humboldtovo jamo. Ernesto je rekel, da je zanimiva in da ve, kje je, sicer pa že kakih dvajset let ni bil tu. Jame sicer

Proti Špelini jami - Cueva de Espelia

43


Kuba

Vsakodnevni transport v Pinar del Ríu

nismo našli, zato pa smo odkrili jamo v eni izmed mogot in jo izmerili. Tipično kubanski jami v več etažah smo dali ime “Špelina jama” ali “Cueva de Espelia” po naši tragično preminuli predsednici Špeli Klemen. Izmerili smo 200 m rovov, ki potekajo kot nekakšna vzporedna galerija znotraj mogote, in na nekaterih mestih se pokažejo odprtine, od koder je visoko v steni zanimiv pogled na tropski gozd, ki obkroža mogoto in polje. Tako kot je v navadi, je zopet zmanjkovalo časa, da bi se lotili še drugih etaž, zato smo to prepustili bodočnosti. Kljub temu, da je časa zmanjkalo, pa vseeno na cesti čakamo naš prevoz. Čeprav je cesta lepa asfaltirana in bi človek pričakoval malo več prometa, je ta tako redek, da poležemo kar po cesti in lenarimo. Od nekje se je vzel vol, ki za seboj vleče kolesarja. Žival je muhasta in to vleko razume po svoje, zato zavije malo s ceste v grmovje in na polje, česar lastnik kolesa ni najbolj vesel in glasno protestira. Zdi se mi, da izrazoslovje ni najbolj primer-

44

no za občutljiva ušesa. Vol in kolesar ta mimohod ponovita še enkrat, nato pa pripelje mimo nekakšen zapravljivček s streho, ki predstavlja lokalni avtobus. In to je vse, kar v pol ure čakanja na naš prevoz pripelje mimo.

13. november S kamionom, ki nas je vozil že v Humboldtovo jamo, gremo v Vinales. To je najbolj znan kraški turistični kraj na Kubi. Znamenite mogote so tu menda najlepše. Čeprav je na začetku zanimivo, je po uri in pol vožnje že vsega preveč. Bolijo me vse kosti in če se hočeš usesti, te obtolče kot kmečko jabolko, ko kamion, ki je grajen za sedem ton peska, poskakuje s slabo tono in pol človeškega tovora po luknjasti cesti. V Vinalesu želim na telefon. Vendar moja želja podre vse načrte. Poprosim, naj me pustijo pri hotelu “El Horizonte”, tu na Kubi se menda kar vsi boljši hoteli tako imenujejo, pa se to noče zgoditi. Najprej si družno


Kuba ogledamo turistično jamo Cueva de los Indios, ki je nekakšen tlakovan podzemski kanal, ki vodi skozi mogoto, drugače pa nič posebnega. Nekoliko bolj zanimivo je na koncu jame, kjer je rekonstruirano taborišče pobeglih sužnjev. V majhni dolini, ki se zajeda v hrib, pa je postavljeno nekakšno indijansko svetišče. Gostinski objekti spominjajo na nekakšno afriško naselbino z okroglimi kočami, kritimi s slamo, živahno pobarvanimi in poslikanimi s prizori iz življenja Kubancev. Na eni od koč je prikazana tako imenovana “santerija”, ki je nekakšna mešanica krščanstva in afriških verovanj, k temu pa so dodani še ostanki indijanske mistike. No in ker so to gostinski objekti, je tu pivo in hrana, zato malo prigriznemo, Kubanci pa to opazujejo od daleč. Čas na Kubi nima cene, zato tudi traja, da se znajde na mizi tisti ocvrti piščanec, medtem pa je pridobil še čas na ceni. Za kubanske razmere

so kar dobro zasolili. No ja, smo pa zato jedli ob živi glasbi. V hotel “El Horizonte” vdremo kar v jamarskih pajacih in telefoniramo. Pa tudi tu je treba čakati, da pridem na vrsto, čeprav je iz hotela direktna mednarodna zveza. Odpeljemo se do vzorčnega naselja La Moncada, ki mu je pokrovitelj sam Fidel Castro. To naselje v bližini Vinalesa je zgrajeno s skoraj identičnimi zgradbami, ki so kot kocke razsute po dolini. Povsod po “vasi” je javna razsvetljava in poti so tlakovane. V centru je velika trgovina, vsebina pa podobna kot povsod na Kubi. Na policah ni skoraj ničesar razen nekaj steklenic in slamnikov. Poleg je veliko šolsko poslopje in zdravstveni dom, katerega notranjost sem kmalu spoznal. Gremo v jamo Santo Tomaso. Sam se vračam od jame in takrat se grdo prekucnem po škrapljastih skalah. Opraskan in krvav prilezem pred Antonia in ta takoj odredi, da moram k zdravniku. V ambulanti me simpatična dežurna zdravnica strokovno pokrpa, pri tem ji asistira prav tako simpatična sestra. Kot je povsod v navadi, hočem poravnati stroške. Obe ženski skoraj v en glas izjavita, da se na Kubi ne plačuje prve pomoči, ker je ta za vse ljudi brezplačna. Krepko temno je že, ko se vrnemo v našo Majaguo in ležemo zadnjič k počitku v jami. Moram priznati, da sem se tega že kar malo “nažrl”.

14.11.

V jami Santo Tomaso

Zajtrk je danes tak kot vsak dan: mlinci, kos mesnega narezka, kakav. Potem pospravimo tabor. Kot vedno se izkaže, da je opreme več kot takrat, ko smo prišli. Kar nekaj spretnosti je potrebno, da se vse pospravi v nahrbtnike in torbe. S kamionom se odpeljemo ponovno na posestvo “Flora in favna” pri Pinar del Ríu. Popoldan si privoščimo jahanje po prekrasni okolici. Domačini so pripeljali tri pohlevne konjičke, tako da so

45


Kuba lahko jahali tudi tisti, ki tega še nikoli niso počeli. Za tri dolarje lahko jezdimo celo uro med jezeri in po travnatih gričih. Priznati je treba, da je bilo zares čudovito. Zvečer imamo manjšo zabavo, ko Kubanci izročijo dvema slavljencema majhna darilca. Kubance obsede televizija, ker je barvna pa še satelitska je. Gledajo španski program, kjer vrtijo “butaste” ameriške filme.

15. november Z istim razmajanim avtobusom, s katerim smo se pripeljali v Pinar del Río, se vračamo v Havano. Štiripasovna avtocesta, po kateri peljemo, je živahna. Ljudje po njej potujejo s konji, kolesi in avtomobili vseh starosti in tipov. Štoparji štopajo na vmesnem zelenem pasu. Nad cesto je vrsta nadvozov, ki pa ne vodijo nikamor in ne prihajajo od nikoder. Morda bodo kdaj kam peljali. Opazujemo velikanska tobačna polja, ki pa so sedaj prazna in nepregledna polja sladkornega trsa, ki v tem letnem času pričenja bujno rasti. Ob pogledu nanj se spomnim na guarapo. Zopet smo pri Jesúsu doma. Popoldan pove Antonio, da ne more dobiti za naslednji dan prevoza za jamo v bližini Varadera. Ni kaj, ostali bomo v Havani in odšli pojutrišnjem v Prašičji zaliv. Z Makijem greva na železniško postajo rezervirat vlak za Orient. Do Cacacuma, to je najbližja železniška postaja pri Holginu. Kubanci še vedno ne verjamejo, da je res možno potovati z vlakom. Ko iščeva železniško postajo se z ritasto policistko nikakor ne morem zmeniti, kje je “railway station” in šele po dolgem iskanju po vodniku ji dopovem, da iščem “ferrocarril”. Potem se ženšče zareži in pokaže v smeri, kjer naj bi bila postaja. “LADIS” je urad za tujce, kjer se kupijo kakih desetkrat dražje železniške karte kot za domačine. Kot Evropejec ne upoštevam, da se tu čaka, da se uradniki pogovorijo med seboj, potem

46

malo delajo in kasneje zopet klepetajo. Jaz pa kar planem v urad. Da se me znebi, mi uslužbenka rezervira eno karto. Z Makijem pa jo potem mahneva v prvi lokal, kjer točijo guarapo. Ko poveva doma Jesúsu, da sva dala za en kozarec pijače tri dolarje, kar vije roke in pravi, da za ta denar priskrbi celo vedro guarape. Z Makijem se strinjava, da dava kak dolar več, če se to zgodi. Še danes čakam na tisto vedro. Pozno zvečer pokliče Pedro iz Holgina in nam sporoči vest, ki me čisto demoralizira. Sierra Maestra je zaprta za turiste, ker so tam velike vojaške vaje. Najprej sem mislil, da je to zopet ena od potegavščin Kubancev. Antonio je obljubil, da bo jutri poklical Pedra in še enkrat preveril in če bo treba, bo uporabil še svoje zveze.

16. november Zgubljen dan. Čakamo na potrditev poti v Playo Giron (Prašičji Zaliv). Ko se Antonio končno prikaže, gremo z Leom rezervirat vlak. Na železniško postajo se peljemo Miha, Leo, Antonio in jaz v Antonijevem ostanku hrošča. Dama v “Ladisu” se spomni mojega včerajšnjega obiska. Potem je formalnostim kmalu zadoščeno. Pridemo naj plačat, in s seboj naj imamo potne liste, ker smo tujci. Antonijev hrošč noče vžgati. Takojšna refleksna diagnoza je: zmanjkalo je goriva. V avtu je ročka za gorivo in z Leom gremo do črpalke. Tudi tri litre natočenega goriva ne deluje. Naslednji postopek je, ker še vedno vztrajata, da ni goriva, da vlijeta kar precejšnjo dozo bencina naravnost v vplinjač. Avto pa nič. To nekajkrat ponovita. Zadnji rezultat je, da bencin že kaplja iz izpušne cevi, avto pa še vedno nič. Z Miho stopiva kak korak od avta, ker imam občutek, da želita avto zažgati in ne vžgati. Končno ju imam dovolj in ju odrinem stran od avta. Snamem razdelilno kapo, z grobim kosom papirja očistim oksid z vseh kontaktov in


Kuba svečk, nato se odpeljemo. V zadnjem trenutku uspeva urediti vse potrebno na postaji in sedaj smo lahko mirni.

17.11. Avtobus nekega lokalnega prevoznika je samo za spoznanje boljši od onega, s katerim smo do sedaj potovali, dvomim pa, da je cenejši od turističnega. Avtocesta Havana - Santigo de Cuba je lepo urejena, toda promet je za naše pojme zmešan. Po avtocesti vozijo tako kolesarji in volovske vprege kot tudi kamioni in avtomobili. Na eni od črpalk jemo lokalni sladoled, kar je hud prekršek zoper zdravje. Ampak na Kubi so stvari, ki vsemu navkljub funkcionirajo in to je tudi higiena prehrane. Peljemo se po edini cesti skozi močvirja Cenaga de Zapata, ki izgledajo nekako takole: 5-7 cm vode, 7-10 m blata, na vrhu pa raste ali bolje rečeno plava mangrova. Ogledamo si veliko farmo krokodilov z neumno predstavo z majhnim krokodilčkom, ki ga muči neki “mačo”. Nesrečno živinče vleče za rep, za gobec, si ga ovija okoli riti in vratu, ga škropi z dišavami in počne še druge neumnosti. Razvajena, predvsem nemška turistična klientela pa butasto navdušeno ploska. Škoda da ni zraven Eva Lea Müller, bi jim že pokazala hudiča. Bolj zanimivo je videti prave žive fosile, ribe v bazenu, ki menda živijo v Laguni del Tesoro. Krokodili so drugače dolgi do 4 m. Za nekaj dolarjev nam jih zvabijo iz vode, da jih fotografiramo. Kar spoštovanja vredna žival in kar nekako se ne ujema njegova hitrost z našimi predstavami o lenih plazilcih. Pot nadaljujemo do Playe Giron, kjer so se leta 1961 izkrcali kubanski emigranti in ameriški plačanci. Antonijeva vloga v tem poglavju zgodovine ni bila tako majhna, saj je poveljeval kot mlad oficir kubanskemu bataljonu, ki je presekal invazijske enote na polovico. Danes pa nam na isti plaži pripravlja malico.

Predno se vrnemo “domov”, se z ladjico zapeljemo v Laguno del Tesoro. Na ladji se pojavi glasbena skupina z zelo simpatično pevko. Brku porinejo v roke dve ropotulji in kaj hitro se vživi v njihovo skupino. Pojejo in igrajo ob Brkovi pomoči, da je kaj. Ko končajo, se francoski turisti, ki so v večini, začnejo delati Francoze. Brku je vsega dovolj, z glave sname svoj klobuk in ga pomoli med stiskaške turiste in zbere skoraj dve tretjini delavske plače. Da so glasbeniki zadovoljni, izražajo njihovi smejoči obrazi. Mimogrede si ogledamo še rekonstrukcijo naselbine prvobitnih prebivalcev Kube. S tem je izleta za danes konec.

Glasbena skupina na ladjici

47


Kuba 18. november Antonia ni in ni. Z Makijem se napotiva v Hemingweyevo vilo, “Finca Vigía”. Zgradba leži v predelu San Francisco de Pauli, ki je nekako odrezan od glavnih turističnih delov. Hiša je res lepa in zanimivo urejena, leži pa na kraju, od koder je pogled na celo Havano. Obiskovalec ne sme stopiti v notranjost, ker je pisatelj pod grožnjo, da izgubi ameriško državljanstvo, moral zapustiti Kubo tako rekoč takoj, zato je v omari še vedno njegova obleka, na mizi skodelica in podobno, kot bi ga čakala, da se zdaj, zdaj vrne. Veliki Ernest je uspel še napisati pismo, s katerim je podaril hišo in znamenito jahto Pilar kubanskemu ljudstvu in odšel. Obdobja, preživetega v Havani, ni pozabil do smrti. Njegovo Pilar so prenesli iz zaliva Cojimar sem k hiši. V Cojimarju pa še danes lahko srečaš v lokalu La Terrazas kapitana jahte Pilar, ki ima danes preko sto let, Gregoria Fuentesa, ki je tudi lik starca iz romana “Starec in morje”. Doma dobimo potrdilo, da na Sierro Maestro res ne moremo. Ob štirih popoldan se vkrcamo na vlak. Umazani vagoni, ki bi bili lahko kar se da udobni, če bi jih kdo vzdrževal ali vsaj očistil. Preveč uslužbencev se ukvarja s seznami sedežev in premalo z vzdrževanjem. Nočna vožnja je, če izvzamemo umazanijo, udobna in brez pretresov. Eden večjih nesmislov je ta, da če kupiš na vlaku sok, dobiš kozarček, če pa želiš kavo, moraš posodo imeti sam in ni načina, da bi prepričal uslužbenca za kozarček od soka.

hudournik, avtobus pa sodoben minibus s klimo. Ker smo se vozili celo noč, izkoristimo še vožnjo z avtobusom za spanje. Najprej se ustavimo pri kakih sedemdeset metrov visokem slapu, ki leži pod nami v džungelski soteski, kamor se imamo namen spustiti. Voda, zemlja in kamenje, vse je rdeče od železove rude. Spodaj so ostanki male elektrarne, ki je v srečnejših časih poganjala nekakšno vzpenjačo, da so turisti imeli boljši dostop. Tu kavini grmički rastejo v borovem gozdu, kajti kava mora imeti vlažno, a ne prevroče podnebje in pa senco. Vlaga prihaja iz Atlantika v obliki dnevnih ploh, ki pa so kratke in niso moteče. Vsak kubanski osnovnošolec mora opraviti letno 40 delovnih dni koristnega dela na deželi. Zato je tu nekakšen delovni tabor

19. november V Cacacunu nas čaka Pedro. Muži, Brko, Polona in Robi gredo do Santiaga. Cacacun je železniška postaja, okrog katere je nekaj hiš, je pa to najbližja postaja Holguínu. Pedro je organiziral prevoz s turističnim avtobusom na Altiplano de Nipe. Cesta je pravi

48

Sedemdesetmetrski slap na Altiplani de Nipe


Kuba za učence osnovnih šol. Otroci obirajo kavo in negujejo plantažo. Delajo pa tudi na nasadu ananasa. Pot nadaljujemo do motela, ki je, kot pravi Pedro, 17 km daleč. Poizkusimo se v kubanski veščini štopanja in uspe nam ustaviti velikanski vlačilec, na katerem je že kakih deset potnikov. Na tak način prepotujemo del poti, del pa peš po pokrajini, ki neverjetno spominja na Kočevsko. Nekoč je bila to gozdnata planota, pa so nekje v vladi ugotovili, da bi pridelovali paradižnik. Gozd so izkrčili, paradižnik pa ni hotel rasti. Sedaj so tu govedorejske farme. Posledica tega eksperimenta je, da se je spremenila lokalna klima. Hotel “Mayari Pinares” je na koncu ceste (hudournika) in nekoč je bil krasno opremljen. Je še vedno lep, manjka pa že marsikaj. Bazen je prazen in zanemarjen, konjev za ježo nimajo več, ker se je podrl hlev, veliki ruski vojaški kamion za prevoz turistov po brezpotjih je pokvarjen in ker ni rezervnih delov, propada, kot bo propadel cel hotel, če bo šlo tako naprej. Poizkus, da bi v dveh naslednjih urah priklical ljubljanski radio, se v celoti izjalovi. Kaže, da sem spoznal prav vse telefonistke na vzhodni polovici Kube, toda zveze z Ljubljano ne dobim. Po nekaj pločevinkah piva in večerji se spravimo spat. Prespimo v šotorih nad hotelom. Pedro nima za spanje ničesar, zato mu skupaj zložimo vsak nekaj, da lahko prespi.

20. november Vzpon na Pico de Nipe ob razlagi Pedrovega prijatelja biologa je poučna avantura. Pogled na planoto z vrha je krasen. Prijazna Anita organizira prevoz na Cayo Saetía z dvema VAZ-oma. Noro divjo vožnjo vodi Anitin prijatelj Julio in dva njegova voznika. Neupoštevanje enakopravnosti v prometu pripelje do manjše nezgode, ko z avtom zapnemo za vprežni voz. Škode ni ne na enem ne na drugem. Na Cayo Saetía nam Julio, ki

Juliova divja vožnja

je direktor dejavnosti, pokaže več plaž, na katerih lahko taborimo. Izberemo zaliv, ki je pravi prototip slovenske predstave o uživanju na ”južnem morju”. Zvečer nam Julio in Anita pripeljeta še veliko vrečo ledu za hlajenje pijače. Ob dobri pijači poklepetamo v zvezdno noč, komarji pa začnejo svoj napadalni pohod. Opikani se zavlečemo v šotore in zaspimo.

21. november Za dobro jutro dobimo vrečo ledu in dve veliki termovki kave. Na plaži si izposodimo maske in plavutke in se gremo postavljat na glavo v koralno morje. Za tiste, ki tega še niso počeli na pravem koralnem grebenu, je to pravi stres v dobrem pomenu besede. Ob prvem pogledu v vodo, polno življenja najrazličnejših barv in oblik skoraj popijejo kak požirek morja. Prvi dan nam mine v potapljanju in kopanju, tako da na hrano kar pozabimo. Odkrivamo tudi zoologijo otoka in presenečeni ugotovimo, da tu živijo poleg živali, ki jih ponujajo kot “safari” tujim turistom in so večinoma pripeljane iz Afrike, še iguane. Iguane so tudi do meter in pol veliki kuščarji, ki sicer grozeče sikajo, ko se jim približaš, toda še zdaleč niso napadalni in jo večinoma odlomastijo v nasprotno smer. Zvečer pa se slika iz prejšnjega dne po-

49


Kuba

Pravljična plaža na koralnem otočku Cayo Saetía, kjer smo taborili

novi. Kokosov oreh iz palme na plaži vsebuje kokosovo vodo, kateri dodamo malo ruma in ledu ter jo počasi ob klepetu pod južnim nebom in ob ognju pijemo, dokler nas ne premaga spanec in komarji.

22. november Naredil sem katastrofalno neumnost. Spregledal sem “malenkost”, da je potrebno vnaprej rezervirati “rent-a-car”, če ga želiš dobiti. Zato sem preživel kar večji del dneva v hotelski telefonski centrali. Družbo mi je delala plavolasa postavna mladenka, tajnica gospoda Fidela, ki je generalni direktor otoškega turističnega kompleksa. Z Uršo in spremljevalko vrtimo telefone na vse načine, pa ne gre in ne gre. Na koncu se ponudi Julio, da bo preko svojih zvez skušal dobiti eno ali dve vozili. Direktor Fidel pa nam izroči nekaj prospektov z željo, da jih izročimo slovenskim turističnim agencijam, če bi morda kdaj... Seveda vse obljubimo. Medtem ko sva z Uršo telefonarila, so se

50

ostali valjali po pesku na plaži. Prineseva kar nekako slabo vest, vendar upam, da bo Julio uspel. Zvečer pride povedat, da ni mogel dobiti ničesar, je pa Fidel rekel, da nam da na razpolago voznika in manjši furgon za noro nizko ceno 35 centov na kilometer in za neomejen čas. Voznik bo živel z nami, kakor bomo želeli. Ne najbolj navdušeni ponudbo sprejmemo, z upanjem da bomo kmalu dobili avtomobile.

23. november Pospravimo šotorišče in se odpeljemo do hotela. Tam med drugim zagledamo veliki ruski helikopter Mi-8, ki je namenjen za prevoz turistov iz letališča na otok. Fidel nam pokaže kombi. Vanj so postavili nekaj vrtnih stolov, ki pa jih zmečemo ven; pa ne, ker jih ne maramo, ampak zato, da imamo kam stisniti prtljago. Po kubanski navadi se nam priključi še Anita, ki gre do Holguína, Pedro pa je tako ali tako že z nami. Tako nas je v malem korejskem kombiju poleg prtljage


Kuba enajst. In ker nas je očitno premalo, mimogrede poberemo še štoparko, ki jo pozna voznik in jo popeljemo del poti. Vozimo se po značilni kubanski pokrajini, cesta je lepa pa tudi promet je kar gost. Nazadnje pridemo v Holguín, kjer se poslovimo od našega Pedra. V njegovem skromnem domu izmenjamo darila. Vidno je ganjen, ko se poslavljamo. Dober možak je. Sedaj nam je ostala samo še Anita. Odpeljemo jo na “terminal” - to je avtobusna postaja, vendar se mi zdi, da bo odštopala domov v Manzanillo. Mi pa najprej po “rent-a-car” na letališče. Izkaže se, da je to usodna napaka. Med iskanjem prostega avtomobila na letališču, ko skačemo od ene agencije do druge, se nam zgodi, da nam ponujajo turistični avtobus z voznikom. Zato ker ga po dolgem pregovarjanju odklonimo, nam voznik na-

Na domu našega prijatelja Pedra (skrajno desno)

koplje na glavo prometno inšpekcijo, ki odvzame našemu vozniku vsa dovoljenja, zagrozi z visoko globo in mu prepove nadaljnjo vožnjo oseb. Čeprav se na Kubi ljudje vozijo na vse mogoče načine in z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi, tega tujcem ne dovolijo. Seveda je vzrok v denarju. Pregovarjanje in reševanje problema traja pozno v večer in na koncu moramo vzeti turistični avtobus, čeprav ne tistega, ki nam je skuhal to godljo.

Vse to zahteva spremembo načrta. Pozabimo na Santo Claro in prečkanje pogorja Sierra Escambrey, za kar nam je žal in gremo naravnost proti Trinidadu.

24. november Po nočni vožnji se ob svitu znajdemo v Trinidadu. Med vožnjo je voznik tako priganjal klimatsko napravo, da smo se zavijali v spalne vreče. Bili smo tudi deležni učne ure popravljanja avtoelektrike. Voznik je spojko akumulatorja popravil kar z veličastnim zamahom z velikim kamnom ob spremljavi svetlobnih efektov, ko so iz akumulatorja švignile iskre. V Trinidad smo prispeli ob prvem svitu. Oddremali smo v avtobusu in nato odšli v mesto. Trinidad je najlepše urejeno kubansko mesto. Zgodovinski center mesta je tipično špansko kolonialen iz obdobja španskih osvajanj. Postopali smo po mestu in med drugim odšli tudi v precej drago restavracijo na kosilo ob glasbi. Glasbeniki so dobili dolar in odigrali na mojo in Makijevo željo “Hasta siempre”, nekakšno balado o Cheju. Odpeljemo se na drugo stran lagune. Tam so sodobni hoteli za “instant“ turiste, to je tiste, ki jih pripeljejo na plažo, jih pustijo na milost in nemilost sladkobno smejočemu osebju in ob povratku domov razlagajo, kako lepo je na Kubi, čeprav je vsa njihova Kuba hotelska plaža in hotelski bar. Ker se Kuba turistično zelo hitro razvija, se zdi, da delajo napako, ki so jo že mnogi. Vse želijo podrediti turizmu. Prekrasno laguno pri Trinidadu zasipavajo, da bodo pridobili prostor za širitev hotelskega kompleksa. Kaj bo na to rekla narava, pravzaprav nikogar ne zanima. Samo da bodo dolarji, ki jih ta trenutek Kuba krvavo potrebuje. Ko se peljemo proti Cienfuegosu, vidimo kaj smo zamudili, ker nismo prečkali Sierre Escambrey. Temno zeleni tropski gozdovi, iz katerih tečejo reke, ki se izlivajo v morje, so kot slika iz pravljice.

51


Kuba

Trinidad - najlepše urejeno kubansko mesto

Nekje pred Cienfuegosom začnemo razmišljali, kje bi prenočili. Popotniškemu Evropejcu pride najprej na misel kamp. Ampak tu ga v tej obliki sploh ne poznajo in naš šofer nas pripelje v naselje bungalovov visoke kategorije. Cena nam vzame voljo in nadaljujemo pot. Obiščemo še nekaj hotelov, nazadnje se ustavimo v hotelu “Passocaballo” v samem vhodu v zaliv Cienfuegos. Hotel je betonska spaka iz šestdesetih let, ima pa to dobro lastnost, da je poceni. Ima še eno boljšo lastnost. Bazen je odprt celo noč, pijača in hrana sta poceni, pa tudi udobje ni, da bi ga kritiziral. Večerjo po našem naročilu strežejo kar trije natakarji, eden pa stalno vodi račun za posameznika. Po dolgem času uživamo v vroči vodi pod tušem.

25. november S čolnom prečkamo zaliv in gremo na ogled trdnjave Jigla. Iz hotelske terase vidimo za trdnjavo betonsko kupolo, to je nedokončana jedrska elektrarna, ki jo je gradila

52

Sovjetska zveza. Ko je šla vzhodna velesila v zgodovino, se je ustavila tudi gradnja, tako kot mnogi projekti na Kubi, za katere Kubanci nimajo denarja. Trdnjava je bila zgrajena, predno je bilo zgrajeno mesto Cienfuegos. Zaliv je bil v času jadrnic najvarnejše pristanišče v Karibih, saj v laguno s premerom dvajset kilometrov vodi le ena pot in to je kakih dvesto metrov širok in zelo globok preliv. Prav zaradi tega so se sem zatekali vsi znani svetovni pirati. Trdnjava je izredno dobro ohranjena in lepo urejena kot muzej. Med drugim še vedno deluje dvižni most. Ne bi bili JKŽ, če te naprave ne bi preizkusili. Most smo dvignili v trenutku, ko sta prišla iz trdnjave dva oborožena varnostnika, ki sta prenašala dnevni izkupiček. Ker nista vedela, kaj se dogaja, da o tem, da bi kdaj slišala za JKŽ, ne govorim, sta verjetno mislila, da gre za rop. Zmedeno sta gledala okrog sebe in eden od njiju se je kar prijel za ročaj pištole. Ker smo se očitno kar prijazno smejali, sta se fanta hitro pomirila.


Kuba Mesto Cienfuegos so zgradili Francozi, ki so jih pred dvesto leti pregnali iz Louisiane. Tudi samo staro središče mesta je bolj evropsko kot druga mesta na Kubi. Še celo mestna zastava zelo spominja na francosko “trikoloro”. Ogledali smo si osrednji trg z gledališčem, mestno hišo nekaj značilnimi lokali in seveda katedralo. V kotu glavne ladje katedrale so stale jaslice. Pomislili smo, da so prebivalci tega mesta zelo verni, saj so tako zgodaj postavili ta biblični prizor, pa je ena od “mam”, ki so se vrtele okrog končno le “izdavila”, da so jaslice še od lani, le časa za pospravit ni bilo. Tako se je nekako končalo potepanje po Kubi. Čakala nas je samo še vožnja po avtocesti do Havane, kamor smo prispeli pozno popoldan.

26. november Še zadnjič gremo v mesto. Sedaj smo že mojstri v potovanju in znamo izbrati način poti. Večinoma gremo s taksiji. Vožnja do Habane Vieje za štiri osebe stane največ dolar na osebo. Malo pokukam v novi del Havane tam kjer stoji znameniti hotel “Habana Libre”. Na 22. ulici, imenovani tudi “Rampa”, je

center vseh trgovin na črno od prostitucije do mamil in tega je ponoči v izobilju. Vsak Kubanec si prizadeva zaslužiti pravi dolar. Možnost za tak zaslužek vidijo v turizmu in če je delovnih mest v turizmu premalo za vse, si pač poiščejo drugo pot. Prodajanje brhkih teles vseh starosti in spolov ali pa mamil smatrajo nekako tako kot prodajo suvenirjev. Seveda se oblast s tem ne strinja in zgodi se, da na eni strani ulice izvaja policija racije, samo nekaj metrov stran pa poteka trgovina nemoteno dalje. Najbolj žalostno pri tem je, da se je pričel tako imenovani seks-turizem seliti iz dežel smehljaja sem na Kubo. Že tako obubožano ljudstvo bodo sedaj do konca zdelali še blagoslovi Zahodne civilizacije. Nekje sem prebral, pa ne trdim da je res, da imajo Kubanci za okužene z virusom HIV posebne rezervate. Če je to res, bo čez nekaj let cela Kuba en sam rezervat, ker debeloriti turisti za prgišče dolarjev lahko počno, kar hočejo. To prgišče pa je za Kubance pravo bogastvo. Tu v novem delu mesta stoji zgradba, ki je bila pred revolucijo ameriško veleposlaništvo. Še danes je na pročelju velik grb Združenih držav. Sedaj je tam švicarska ambasada, ki zastopa interese ZDA. Toda kot kaže tega nihče ne verjame. Niti Kubanci, ki

Trdnjava Jigla

53


Kuba želijo bežati, niti oblast. Zato moramo mimo zgradbe na drugo stran ceste, kamor nas napodi policist. Nasproti veleposlaništva pa je velik pano, ki je obrnjen proti zgradbi, na katerem je na eni strani karikatura “strička Sama”, na drugi pa pod palmo stoji karikiran “revolucionar”, vmes pa piše: “Gospodje imperialisti, mi se vas čisto nič ne bojimo!” Zvečer imamo poslovilni večer, za katerega “Papa Štrumf” pobira po nekaj dolarjev. Zabava je pri Evaliu doma. Možakar stanuje v Habani Vieji, kjer ima veliko stanovanje. Ko pridemo tja, nas že čaka naš stari znanec, kamion iz Pinar del Ría. Z njim so se pripeljali tudi ameriški jamarji, ki so pravkar prispeli na Kubo. Eden od njih stoji sredi ceste in gleda proti osvetljenemu Capitolu in se sam sebi čudi, da je sploh tu. Kasneje se izkaže, da je možak po rodu skoraj naše gore list. Ded je iz Međimurja, babica pa iz Murske Sobote in zelo dobro pozna potico, gibanico, palinko in druge prekmurske dobrote. Tudi pri nas je že bil in pravi, da bo še prišel. Skupina je pripotovala čez pol Srednje Amerike, da je lahko prišla na Kubo, čeprav letijo redna letala iz Miamija za Havano, Holgin in Santiago de Cuba. Ampak ne za Američane, za katere velja embargo, ki ga je že davnega leta 1962 uzakonil Kennedy. “Kršiteljem” pa grozi še kazen 3.000 dolarjev in tri mesece zapora, če se ob povratku v vzor demokracije zamerijo kakemu državnemu uradniku, ki ugotovi kje so bili. Na zabavi podpišemo nekakšno listino o prijateljstvu med JKŽ in kubanskimi jamarji, ki jo Polona ob Robijevi asistenci dodobra očisti kakršnih koli obveznosti. Na višku zabave Maki spleza po umetelno kovanih rešetkah pritličnega okna nekam tja v višino šestih metrov, kolikor so v Havani visoka pritličja starih zgradb, ko se mu odlomi čisto na vrhu del rešetke in trešči navzdol. Na srečo prileti na naš kamion,

54

kar zmanjša višino pa še ublaži padec tako, da se vse srečno izteče. Zabava se zaključi s tem, da se v zgodnjih jutranjih urah iz Habane Vieje peljemo v Santa Catalino na “našem” kiperju skupaj z američani tuleč jamarske pesmi. Za konec pa družno izpraznimo še hladilnik piva v trgovinici, ki je še odprta.

27. november Slovo od Kube. Popoldan se odpeljemo na Havansko letališče “Jose Marti”, popijemo zadnje skupno pivo, se poslovimo od Kubancev in odletimo v noč proti Evropi.

28. november Na letališču Barajas v Madridu nas pošljejo na drugi del letališča, to pomeni kar nekaj kilometrov hodnikov, časa imamo pa samo dobre pol ure in še obmejno kontrolo pred vstopom v Evropsko unijo. Na tistem drugem delu letališča nas vkrcajo na avtobus in odpeljejo nazaj, od koder smo prišli in nas vkrcajo na letalo za Dunaj. Prvič pomislimo, da prtljaga ne bo srečno zvozila španske organizacije dela. Dunaj. Niti ni več presenečenje, da prtljage ni za nami. Sledi birokratski postopek ugotavljanja izgubljene prtljage in obljuba, da nam jo bodo poslali na Brnik čez dan ali dva ali pa še malo kasneje. Drugo presenečenje je, da nam fantje, ki so prišli po nas, takoj povedo, da Olimpija ruši vse pred seboj v košarki in se nekaj podobnega dogaja tudi z državno reprezentanco. To nas toliko pogreje, da nimamo niti časa občutiti toplotnega in časovnega šoka.

29. november “Dan republike”. Z Miho greva na Brnik po prtljago, ki je medtem prišla za nami in s tem se zares konča naša pot na Kubo. Doma bomo, dokler ne bo ob kaki modri misli naš Lucifer spet zataval med nas in nas pognal na pot nekam na drugi konec sveta.


55


Kuba

Kubansko-slovenska jamarska odprava “Majagua 98” DR.

ROBERT ŠAJN IN POLONA ZUPANČIČ

zbira Kube za jamarsko odpravo vsekakor ne preseneča, saj je kar 60% kubanskega ozemlja sestavljenega iz karbonatnih kamnin, v glavnem iz apnencev, na katerih so razviti raznovrstni kraški pojavi. Najpomembnejši dejavniki, ki v tropskem pasu vplivajo na povsem drugačne kraške procese od procesov na klasičnem krasu, so predvsem podnebje, debeli pokrovi nekarbonatnih usedlin v kraških kotanjah in vegetacija. Večina padavin pade v razmeroma kratkem časovnem obdobju, kar prispeva k močni eroziji. Na neporaščenih območjih prihaja do zelo močnega izhlapevanja podtalnice, zasičene z raztopinami, ki se kapilarno dviguje in povzroča nastanek kalcitnih in tudi železovih prevlek na površju. Na površinah, ki jih prekriva gosta vegetacija, prevladuje klasično zakrasevanje (kemični vpliv padavinske vode). K procesu zakrasevanja prispevajo tudi rastline. Zaradi navedenih procesov nastajajo kraške oblike, tipične za tropski kras: kraš-

I

56

ke vzpetine v obliki kop, ki jih ločijo lijakaste depresije, tako da so kope ob vznožju zraščene (t.i. kopasti kr as kras as) ter strme in bolj osamljene vzpetine, kjer je najnižji del pobočja zelo ti strm (t.i. stožčas žčasti kr as ali kr as mokras kras go gott ). Tropski in tudi klasični kraški pojavi so najbolj razviti v zahodnem, pretežno goratem in gričevnatem delu Kube v provinci Pinar del Río. Znamenitost te pokrajne so številne kopaste vzpetine ali mogote ter velikanski jamski spleti Palmarit o, Gr an almarito Gran Ca ver na de Sant o Cav erna Santo Tomas omas, MajaguasCant er a in Gr an CaCanter era Gran ver na de los P er didos, erdidos, erna Per dolgi po več 10 kilometrov, ki se zajedajo v vznožja mogot. Jamarstvo na Kubi je zelo razvito, zato ne preseneča dejstvo, da imajo registriranih več kot 11.000 jam. Najbolj izrazite kraške oblike so v provinci Pinar del Río (več kot 4.000 registriranih jam), v provinci La Habana (več kot 1.200 registriranih jam) ter provinci Matanzas (približno 2000 registriranih jam).


Kuba

57


Kuba Kubansko-slovenska jamarska odprava “Majagua 98” Jamarska odprava na Kubo “Majagua 98” je potekala v času od 1. novembra do 14. novembra 1998. Odprave se je udeležilo 12 slovenskih ter ravno toliko kubanskih jamarjev iz treh havanskih jamarskih klubov (Grupo Espeleologico Martel de Cuba, Grupo Espeleologico Che Guevara, Don Fernando Ortiz).

1. november - 3. november 1998 Urejanje formalnosti glede jamarske odprave, pogovori o ciljih odprave in priprave (ogled obstoječih jamskih načrtov, topografskih in geoloških kart ter aero-posnetkov širšega območja odprave). Ogled prostorov kubanske speleološke zveze (muzej znane~ ga kubanskega jamarja A. Nuneza Jiméneza) in drugih havanskih znamenitosti.

4. november 1998 Prevoz z avtobusom do mesta Pinar del Río in nastanitev na farmi Flora y Fauna, saj zaradi hudega naliva, ki ga je povzročil orkan “Mitch”, ki je opustošil velik del Srednje Amerike, nadaljevanje proti jami ni bilo mogoče.

5. november 1998

V tem času smo raziskovali pretežno v er a (XX. XX. jamskem sistemu Majaguas-Cant Majaguas-Canter era Aniv er sario, La Her ombr es, Aniver ersario, Herrreria, Los N Nombr ombres, Las dos Anas in R osit a), odkrili smo novo Rosit osita jamo, ki smo jo poimenovali Špelina jama an ter obiskali najdaljšo kubansko jamo Gr Gran Ca ver na de Sant o T omas Tomas omas. Cav erna Santo

Prevoz s tovornjakom do zaselka San Carlos. Do glavnega vhoda jamskega sisteer a je še približno 2 km ma Majaguas-Cant Majaguas-Canter era peš. Bazni tabor smo postavili v vhodni dvorani. V prihodnjih dneh smo se odpravili v različne jame, ki so vse del tega sistema, hkrati pa smo si ogledali okoliško kraško pokrajino. Značilne mogote, ki se vzpenjajo iznad ravnic, so zgrajene iz jurskih apnencev in dolomitov, ki so najstarejše kamnine na Kubi. Posebno zanimivo je tropsko rastlinstvo, ki obkroža mogote.

6. november 1998 28. oktober 1998 Tiskovna konferenca pred odhodom na Kubo v lokalu Casa del Papa.

30. oktober - 31. oktober 1998 Zbiranje članov odprave pred jamarskim klubom, prevoz do letališča na Dunaju, poleta proti Madridu in Havani, nastanitev v hiši kubanskega kolega ter spoznavni večer članov odprave s kubanskimi jamarji.

58

Urejanje baznega tabora in ogled dela er sario (XX. XX. objamskega sistema XX. Aniv Aniver ersario le tnica letnica tnica). Jama je dolga približno 2 km in vodi iz ene na drugo stran masiva Sierra de San Carlos. Je zelo vodnata in ima več nivojev. Večino časa smo se premikali po drugi etaži, saj je prva popolnoma zalita z vodo in zato neprehodna. Tudi druga etaža je precej vodnata, v bistvu smo bili ves čas do kolen ali do pasu globoko v vodi. Čez manjša jezera je bilo treba večkrat preplavati, kar pa je


Kuba

59


Kuba pri 200 C, kolikor jih imata tako voda kot zrak v jami, zelo prijetna osvežitev. Vračali smo se po isti poti, en del pa smo prehodili po tretjem nivoju, ki je zelo zasigan in izjemno lep.

7. november 1998 Ogled najvišjih etaž jamskih sistemov Jama podkv e ) in imenovanih La Her Herrreria (Jama podkve Los N ombr es (Jama Jama Nombr ombres imen imen). Prva jama je od baznega tabora oddaljena približno 3 km. Pred jamo nas pričakajo roji os, ki niso prav nič vesele obiskovalcev. Sama jama je dolga približno 500 metrov in je izredno lepo zasigana. Vode v jami je malo. Zanimivo je, da so leta 1962 med t.i. raketno krizo v jami izkopali umetne rove. Naslednja jama, La Her Herrreria, je oddaljena še 2 do 3 km. Obiskali smo le vhodnih 200 m jame ter se skozi enega od manjših izhodov povzpeli na vrh mogote. V jami je zelo veliko netopirjev.

vanem Comuna, kakšne 3 km stran od našega tabora.

9. november 1998 Pregled na novo odprtih rovov v sistemu Majaguas-Cantera. Izjemno zapletene in spremenljive hidrogeološke razmere povzročajo, da usedline, ki jih prenaša voda, občasno zaprejo ali odprejo posamične jamske prosto-

8. november 1998 Ogled dela jamskega siva de las dos stema Cue Cueva Anas (Jama Jama dv eh An dveh An). V tem delu jame smo poskušali odkriti povezavo s t.i. Kubansko-poljskim jezerom, ki sario er sario. Tudi ta del jamje v delu XX. Aniv Aniver ersario skega sistema je zelo zasigan. Spodnji del je popolnoma zalit z vodo, v zgornjem nivoju jame pa smo tudi plavali čez manjša jezera. Kljub naporom, da bi našli povezavo, nam to žal ni uspelo, izmerili pa smo 75 m novih rovov. Zvečer so nas domačini povabili na vaško veselico v naselju, imeno-

60

er sario smo tako odkrili re. V delu XX. Aniv Aniver ersario dva na novo odprta rova v skupni dolžini okrog 1000 m. Naslednje dni smo nove dele raziskali in izmerili.

10. november 1998 Raziskave in meritve v delih jamskega sier sario va de las dos stema XX. Aniv Aniver ersario sario, Cue Cueva Anas a in odkritje pik Anas, merjenje jame Rosit osita pik-togr ama (indijanske obredne risbe). Razdeograma


Kuba lili smo se v tri skupine, ena je opravljala meritve v novo odkritih rovih v delu jame XX. Aniv er sario. Novi rov so kubanski koAniver ersario. vens k a dv or ana legi imenovali Slo Slov ensk dvor orana ana. Izmerjenih je bilo približno 400 m novih rovov. Nadaljnje kartiranje je prekinilo odkritje pik ik-togr ama (indijanske obredne risbe). Odkritograma je je sprožilo veliko razburjenje, saj je to prva indijanska risba v tem delu Kube. Druga skupina je nadaljevala začete raziskave v deva de las dos Anas lu Cue Cueva Anas. Zaradi visokega nivoja vode nismo odkrili nadaljevanja jam er sario in povezave z delom XX. Aniv Aniver ersario sario. Tretja skupina je raziskala jamo, ki je bila odkriRosit a ) in še ni kartirana. ta lansko leto (R osita Našli smo nov vhod in jamo izmerili. Jama je kratka (100 m), vendar v nasprotju z ostalimi jamami na tem področju zelo ozka.

11. ovember 1998 Strokovni pregled in preslikava piktograma in terenski ogledi v bližnji okolici. Prva er sario v skupina je iskala vhod v XX. Aniv Aniver ersario višje ležeči etaži. Prebijali smo se skozi s tropskim gozdom poraščeno pobočje, vhoda pa kljub naporom nismo odkrili. Druga

skupina, ki je vključevala kubanske izvedence za jamsko slikarijo, je strokovno preogr ama verjala avtentičnost pikt piktogr ograma ama. Potrebne bodo dodatne raziskave. Del skupine je navens ke dv or ane daljeval z meritvami Slo Slov ensk dvor orane ane.

12. november 1998 Raziskave perspektivnih območij na drugi strani masiva Sierra de San Carlos. Raziskovali smo na zelo poraščenem in težko prehodnem delu estavele v vznožju masiva Sierra de San Carlos. Ker nismo vedeli natančne lege, smo izgubili precej energije s pregledovanjem vsake odprtine. Pri ogledu terena smo odkrili tri nove jame, ki smo jih raziskali v dolžini okrog 500 m. Podobno kot jama Rosita so tudi odkrite jame zelo ozke, vendar potekajo v več nivojih. Spodnji so zaliti z vodo in le delno dostopni. Eno od jam smo kartirirali v dolžini 176 m in jo poimenovali po tragično preminuli predsednici JKŽ Špeli Klemen, Špelina jama.

13. november 1998 an Ca ver na Ogled jamskega sistema Gr Gran Cav erna de Sant oT omas Santo Tomas omas. Zadnji dan bivanja na te-

61


Kuba renu smo se odpravili v 40 km an Ca ver oddaljeno jamo Gr Gran Cav er-na de Sant oT omas Santo Tomas omas, ki je bila dolgo časa najdaljša kubanska jama (44.615 m) z velikim številom vhodov, različnih tipov jamskih prostorov in rovov v sedmih nivojih. Jama je horizontalna in razen v nekaterih delih tehnično nezahtevna. V jamskem sistemu so trije osnovni rečni tokovi, med katerimi vladajo zapleteni hidrološki odnosi. Zaradi svoje lepote in zanimivosti je najbolj znana kubanska jama. Spotoma smo se peljali mimo Vinalesa, ter si v bližini ogledali turistično jamo, kjer je prikazano tudi skivališče nekdanjih pobeglih sužnjev.

nika večje število vodnih tokov. Jama ima zapleten in spremenljiv hidrogeološki kadr. Robert Šajn rakter tako, da usedline, ki jih Daniele Bertocchi prenaša voda, občasno zapre Igor Perpar posamične jamske prostore. Iztok Trček - Jolbe Jamski sistem sestavlja več Marko Šuštar - Maki podsistemov v petih nivojih, Miha Celarc za katere na osnovi hidrogeoMartina Gabrijel loških razmer menijo, da so Polona Zupančič medsebojno povezani, niso pa Rajko Mužič Simona Glavan še odkrili vseh jamskih poveUrška Podvršič zav. Jamski sistem še zmeraj Viktor Robič - Brko ni v celoti raziskan in je zanimiv za nova odkritja. Leonardo V delu jamskega sistema Flores Valdes XX. aniv er sario smo odkrili aniver ersario Alejandro Lazo novo dvorano, ki so jo KubanAna N. Abraham Alonso vens ka ci poimenovali Slo Slov ensk Antonio Castineyra dv or ana dvor orana ana. Izmerjenih je 400 m Carlos A. Sierra novih rovov. V tej jami smo Ernesto Flores Valdes 14. november ogr am (indijanska našli pikt piktogr ogram Evelio Balado 15. november 1998 Jose L. Castaneda obredna risba), katerega veroLorenzo dostojnost kubanski arheologi Pospravljanje tabora, prevoz še preverjajo. s tovornjakom do farme Flora Pavel Mandina Santos V delu jamskega sistema y Fauna, prevoz z avtobusom Pedro J. Ruiz Hernandez Las dos Anas smo iskali povedo Havane. V Havani se zopet Pedro L. Hernandez Perez er sazavo z delom XX. Aniv Aniver ersanastanimo pri starih prijateRasco Fernandez Ortega rio rio. Preplavali smo neraziskaljih. S prihodom v Havano se no jezero in za njim odkrili ter izmerili 75 m je končal jamarski del odprave. novih rovov. Vrnili smo se še dvakrat, toda 16. november - 26. november 1998 teh dveh podsistemov nam ni uspelo povezati. Turistični obisk Kube. Del udeležencev je V bližini omenjenih jam smo raziskovali obiskal Santiago de Cuba z okolico, drugi a . Ta jama je bila odkrita lani in v jami Rosit osita del pa planoto Altiplana de Nipe vzhodno še ni bila izmerjena. Letos smo našli še nov od Holguína. vhod in jamo dokumentirali. Jama je dolga 26. november - 27. november 1998 100 m. Odkrili smo tudi popolnoma novo jamo, ki je bila odkrita naključno. Gre za Pakiranje opreme, poslovilna zabava s ozke in visoke meandre, nekaj metrov nad kubanskimi kolegi, poleta proti Madridu in vznožjem mogote. Jamo smo raziskali in doDunaju ter vožnja proti Ljubljani. kumentirali. Dolga je 176 m in ima tri vhode. Sklepi Poimenovali smo jo Špelina jama po Špeli Majaguas-Cant er a predstavlja velikanKlemen, ki se je tragično ponesrečila pri raMajaguas-Canter era ziskovanju slovenskega podzemlja. ski jamski sistem (33.500 m), v katerega po-

62

Udeleženci odprave


Jamarsko odpravo “Majagua 98” so omogočili:

Komunala Trebnje, Trebnje Casa del Papa,

Port d.o.o., Ljubljana

RGS d.d., Ljubljana

Ljubljana Stična

Slovenske železnice, Ljubljana

Fersped d.d.,

Študentski servis,

Farma Stična d.d., Ljubljana

Domžale

Unigal NTZ d.o.o., Preddvor

Unimetal d.o.o., Ljubljana

Geološki zavod Slovenije, Ljubljana

Maximarket d.d., Ljubljana

Mercator hotel Ilirija, Ljubljana Oblak Bojan fotokopiranje, Ljubljana

Izmera d.o.o., Krško

Plastika Repovž d.o.o., Trzin 63


Madžarska

Jó napot! NACE LABERNIK naslovom sem hotel pritegniti pozornost bralca, ki išče varianto za jamarsko potepanje v katero od bližnjih držav. Naš izlet, če lahko tako rečem našemu sedemdnevnemu potepanju po Madžarskem, je bil za našo manjšo skupino cenovno zelo ugoden. Misel na to, da bi si ogledali in spoznali nekoristen svet Madžarske, smo dobili že leto poprej, ko smo se ravno tako za 1. maja vračali s Slovaške. Na povratku smo se ustavili v Miskolcu in obiskali jamo s termalno vodo. To ni bilo nič drugega kot podzemni bazen z veliko množico ljudi. Zato smo se odločili, da naslednje leto poskusimo popraviti ta vtis. Rečeno, storjeno. Najprej smo navezali

Z

Jamarski kamp v Lillafüredu

64

stike z jamarji iz Miskolca. To danes ni več problem, saj se da preko interneta navezati stike z večino klubov po svetu. Ugotovili smo, da ima nek madžarski jamar svoj kamp v Lillafüredu. Tja zahajajo jamarji,, saj je v prekrasni dolini in višje na planini kar nekaj jam. Ker nas je bilo sedem, smo se odločili, da bomo najeli kombi, kar se je izkazalo za najboljšo varianto. Kajti, pozor, na Madžarskem mora biti vsak voznik 100% trezen. Za nas je bilo to težko, saj ima lahko voznik po našem zakonu do 0,5‰ alkohola. Kdor je naslednji dan vozil, tisti večer ni smel piti. Za »odvisnike« je bil to kar velik šok. Mercedesov kombi smo najeli od kamniškega študentskega servisa, za kar se moramo


Madžarska

Pred jamo Svetega Štefana

zahvaliti Simoni, ki je bila tedaj še tečajnica v jamarski šoli. Sam pa sem priskrbel nekaj madžarskih besed s prevodi. Za pot do Lillafüreda, mimo Blatnega jezera in Budimpešte, smo porabili cel dan. Pozno ponoči smo prišli do kampa, se seznanili z lastnikom in se pogovorili o naših načrtih in željah. Da bi potešili najhujšo žejo, smo si sposodili nekaj steklenic piva in se kasneje utrujeni zleknili v spalne vreče. Natalija in Gorazd sta postavila šotor, Simona, Igor in Klemen so si postlali v jedilnici, midva z Zvonko pa sva “zaležala” kar v kombiju. Naslednje jutro smo se, po obveznem zajtrku s kavico, seznanili z našimi vodiči, člani kluba Marcel Laubens iz Miskolca. Kmalu smo naredili plan in se odpravili na planoto Letras – če se ne motim – ki je del narodnega parka. Tu smo obiskali jamo Letrasi – Vizes. Jama ima dva vhoda, tako da smo vstopili skozi prvi vhod v vrtači, iz-

stopili pa nekaj metrov stran. Bilo je nekaj zoprnih ožin, kar je najbolj občutil Gorazd, ki je imel poškodovano koleno. V tej okolici so vse jame dobro zaklenjene in to na poseben način, tako da včasih povzroča kar velike preglavice. Jama ni imela posebnih kapniških tvorb, smo pa spoznali, da tukajšnji jamarji opremljajo jame s fiksnimi, kovinskimi lestvami. To se je izkazalo za zelo dober način opremljanja, če gre v jamo več jamarjev. Naslednji dan smo spet odšli na omenjeno planoto in se spustili v 130m globoko jamo, imenovano Szepesi. Spust bi z običajno jamarsko tehniko trajal znatno dlje. Tukaj se je njihov sistem za zapiranje jam slabo izkazal. Žuža, ki je v to jamo šla prvič, se je dodobra namučila, da je odprla zelo težka vrata. Na povratku pa sem bolj po sreči kot znanju ujel precej težko ključavnico (žabico), da ni odletela v globino. Da bi se naužili jamskega zraka pod »nižji-

65


Madžarska mi obrati srca«, smo si privoščili ogled dveh turističnih jam v neposredni bližini kampa. Najprej smo si ogledali jamo Szent István (Sveti Štefan), v kateri je urejena dvorana z ugodnimi mikroklimatskimi pogoji za speleoterapijo. Jamo je baje našel pes, ki je padel v luknjo in tako priklical lastnike. Ko so pretolkli rov do dvorane, je iztekla velika količina vode, ki je segala do polovice le-te. Jama ima veliko kapniških tvorb in akustično dvorano, v kateri prirejajo koncerte. Da je dvorana res akustična, nam je dokazal Klemen s svojim petjem. Potem smo si ogledali še jamo Anna, ki je v drugačni kamnini, bolje rečeno usedlini, in je zelo razvejana. V nekem predelu jame so bili vzporedno trije prehodi. Ko smo prišli skoznje, nas je Žuža, naša vodička, vprašala, skozi katerega smo šli. Kdor je hotel skozi levi ali desni prehod, se je moral spovedati v kapelici, ki je bila malo naprej. To pa zato, ker gredo čez ta dva prehoda tisti, ki so hudičevi. Ogledali smo si še slap, ki se nahaja malo nižje od te jame ter lepo starinsko železniško postajo – kot se JKŽ-ju pritiče. Med ogledi teh dveh jam smo spoznali tudi Maksija, s katerim smo se bolj težko sporazumevali, saj je znal le poljsko. A ko smo se usedli za mizo, nekajkrat nazdravili, smo ugotovili, da obstaja tudi »speleoesperanto«. Vse

Po akciji v jami Anna

66

V muzeju

ovire okrog sporazumevanja so bile odstranjene. Midva z Zvonko sva si privoščila kratek intermezzo in odšla v hotel Palace, ki je nad jamo Anna. Tu sva si v prekrasni dvorani s separeji in čudovitimi vitraži privoščila zelo okusno večerjo. Ko sva prišla nazaj, nas je Maksi povabil v »svoj muzej« nemškega naravoslovca, ki je deloval v tej dolini, od koder je tudi slika. Spustili smo se tudi v eno najglobljih madžarskih jam, imenovano István – Lapai, ki je globoka 240m. Jama je lepo opremljena z lestvami in prečudovito prečko s tremi jeklenicami, po kateri smo z užitkom hodili. Do jame smo tokrat iz kampa odšli kar peš, kar nas je dodobra ogrelo. Ker je bilo v jami sušno, smo lahko prišli do zadnjega sifona in do globine 240m. Ta zadnji sifon je poševen, okrogel rov z drobnim peskom po tleh in komaj zaznavnim prehodom v vodo, tako da se je prvi nehote malo namočil. Zvečer smo kljub utrujenosti s člani njihovega kluba praznovali Zvonkin rojstni dan.


Madžarska Poleg jam pa smo si ogledali tudi nekaj gradov, predvsem pa mesti Miskolc in Eger, ki ponujata veliko zgodovinskih in kulturnih znamenitosti. Med drugim smo se povzpeli na minaret v mestu Eger, ki stoji še od časov, ko so Turki zasedali mesto. Naredili smo tudi zanimiv izlet v Tokai, kjer smo si ogledali vinsko klet, imenovano Rakoczi. Poskušali pa smo tudi vina v privatni vinski kleti in sicer od najslajših, ki skoraj spominjajo na sirup, pa do manj sladkih, ki pa so še vedno precej sladka. Trta raste na zemlji na vulkanskih kamninah, kar daje vinu poseben pečat. Bili smo tudi na Slovaškem, kjer smo pri našem starem znancu Gustavu nabavili nekaj jamarske opreme. Čas prvomajskih počitnic se je nezadržno bližal koncu, zato smo se morali od naših gostiteljev posloviti. Na poti domov smo

se zadnjo noč utaborili v neposredni bližini Blatnega jezera in sicer v kraju Aszofo v kampu Diana. Pred tem smo se morali obvezno ustaviti in ogledati Hungaroring (pista za formulo 1), da si je Klemen lahko ogledal to »sveto zemljo«. Za konec smo si ogledali še turistično jamo Topolca v istoimenskem mestu. V jami je topla voda, po kateri te po krožni poti popeljejo s čolni. Med potjo v Ljubljano smo se oglasili še pri Badiju doma, ki se nas je sila razveselil. Povratek v Slovenijo smo morali takoj proslaviti. Najprej smo bili v bifeju na eni strani ulice, da pa ne bi prišlo do zamere, smo morali obiskati še gostilno na drugi strani. Tako je pač v Prekmurju. Za konec lahko rečem, da je bilo potepanje zanimivo in se hkrati zahvaljujem vsem, ki so se trudili, da je tako tudi izpadlo – Igor, Simona, Klemen, Gorazd, Natalija in Zvonka.

67


Čiščenje jam

Čiščenje dveh dolenjskih jam IGOR PERPAR preteklem obdobju smo na področju trebanjske občine čistili dve jami: Mišnico (kat.št. 185) in Babjo jamo (kat.št. 575).

V

Mišnica Je požiralnik visokih voda Dobrniškega polja, ki se po umetno izkopani strugi stekajo v obzidano brezno. Od tod naj bi voda odtekala proti Globodolskem polju in se ponovno pojavila v izviru Temenice v Luknji. Struga presihajočega potoka Žiberščice je bila izkopana pred drugo svetovno vojno. V njej teče voda bolj redko. Zadnje čase to sploh ni več vsakoleten pojav. Starejši ljudje vedo povedati, da se je to včasih dogajalo vsako pomlad in jesen. Povedali so tudi, da je gradnjo financirala takratna dobrniška občina in da so vsa dela razen vodenja in nadzorstva izvajali domačini, za kar so bili tudi plačani. Jama je po podatkih katastra JZS dolga 113 in globoka 51 m. Na dnu je sifon s tekočo vodo. Slednji podatek je pritegnil mojo pozornost in odločil sem se, da si ogledam dostop do sifona. Ogled jame se je končal že na dnu vhodnega brezna, na kupu smeti. Ugotovil sem, da je prehod v spodnji, bolj položni del popolnoma

68

zatrpan in zato neprehoden. Ob plezanju na površje sem že razmišljal, kako očistiti jamo. Stekli so pogovori. Preskrbel sem nekaj denarja, se dogovoril za odvoz zbranih odpadkov... Hladnega novemberskega jutra smo se pred jamo zbrali naslednji entuziasti: Daniela, Špela, Zvonka, Nace, David, Badi, Brko, Miha C. in jaz. Opremili smo brezno, postavili škripčevje, Brko pa je po-

skrbel za ogenj in kuhano vino. Odpadke z globine 17 m smo vlačili v 200-litrskem plastičnem sodu, kosovne odpadke pa kos za kosom. Pri delu nas je obiskalo tudi nekaj domačinov, ki so ostro obsojali tiste, ki onesnažujejo brezno (dvomim, da so sami izjema). Nekateri so nam prinesli celo pija-


Čiščenje jam čo, nobeden pa si ni želel brezna ogledati od znotraj. V breznu se je našlo marsikaj. Tudi mrhovine ni manjkalo. Našli smo celo psa, ki sem ga nekega zimskega popoldneva videl ustreljenega ob robu brezna. Takrat sem sklenil, da moram prizor fotografirati. Vrnil sem se naslednji dan. Z gozdne poti do roba brezna in nazaj so vodile človeške stopinje. Nekdo je moj fotomodel vrgel v brezno. Dan se je nagnil proti večeru, kontejner je bil poln, toda v breznu je ostalo še veliko odpadkov in preboj žal ni uspel. Vedel sem, da so bili v jami konec 80-ih let Novomeščani, zato me je velika količina odpadkov, ki se je nabrala od tedaj, neprijetno presenetila. Bolj prijetno pa me je presenetil Badi s “prisrčnico”. To sva ob modrovanju med odpadki, v breznu izpraznila v doglednem času. Akcijo smo zaključili na krajevno običajen način, v vaški gostilni ob dobri hrani in pijači.

Babja jama Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je v sodelovanju s Heliosom, d.d., ki je ustanovil Sklad za ohranjanje slovenskih voda, pripravil javni razpis za sanacijo kraških voda. Z denarjem iz Sklada so sofinancirali čiščenje petih kraških jam. Naš klub se je na razpis prijavil s projektom Sanacija Babje jame in bil izbran. Verjetno se sprašujete, zakaj se nismo odločili za nadaljevanje čiščenja Mišnice. Odgovor je preprost: nismo si upali, saj količine odpadkov v breznu ni mogoče oceniti (nek domačin mi je povedal, da je nek vaščan obnavljal hišo in odslužen gradbeni material s traktorjem odvažal in stresal v brezno), razpisni pogoji pa so bili taki, da je bilo jamo potrebno popolnoma očistiti. Jama je globoka 13 in dolga 44 m. Vhod je le nekaj metrov oddaljen od gozdne ceste, zato je bila idealno odlagališče odpadkov. Odkar je iz bližnje vasi organiziran od-

Preprosto, a učinkovito dvigalo. Foto: Peter Gedei

69


Čiščenje jam

V jami smo napolnili sod, katerega vsebina ...

... je romala v napolnjen kontejner. Foto: Peter Gedei

voz komunalnih odpadkov, je jami prizanešeno. Torej nismo opravljali Sizifovega dela. Na delovni akciji se nas je zbralo presenetljivo veliko (nad 20). Tehnika čiščenja je bila podobna kot v Mišnici. Zbrali smo 7 m3 odpadkov in rezultat tega je, da je jama popolnoma čista. Akcija je bila dobro medijsko podprta. Govorili smo na treh radijskih programih, s sliko in besedo pa je naše delo spremljala POP TV. Pri delu so nas obiskali predstavniki MOP-a, Heliosa in Vodne skupnosti Novo mesto. Gospa iz Heliosa je porabila kar nekaj časa z iskanjem, saj nas je več kot dve uri iskala v Trebnjem in daljni okolici. Po nas je spraševala celo na policijski postaji. Tam za Babjo jamo ne vedo, znana pa jim je vas Volčje jame, zato so jo poslali tja. Priznam, da ni bila videti ravno dobre volje, ko nas je končno odkrila. Medtem dobre volje

pri nas res ni manjkalo. Popoldne smo si ogledali še jamo Koprivnico ter vhode v bližnja brezna, nato pa se odpeljali v lovsko kočo in si privoščili hrane, pijače in zabave do zgodnjih jutranjih ur. Za mnoge je naslednji dan sonce vzšlo bolj pozno in bilo nenavadno močno, tako da smo kar težko primižikali do večera. S tem, da smo jamarji očistili pet slovenskih jam, nismo naredili čudeža, temveč opozorili slovensko javnost na ta problem in se pojavili v medijih, kar se ne dogaja vsak dan. Zahvaljujem se Marku Simiću, ki je denar iz Sklada usmeril v jamarska društva.

70

Akciji so podprli: Občina Trebnje, Komunala Trebnje, LD Dobrnič, Gostilna Škerjanec, Remont d.o.o., Gostilna Rogelj in Prevozi Kastigar.


Merjenje pretokov

Kako ocenimo pretoke vode v jami MIHA BRENČIČ jamah pogosto naletimo na tekočo vodo, katere pretok bi želeli oceniti. Žal pri sebi nimamo nikakršnih pripomočkov, s katerimi bi to storili. Tudi pogoji, ki vladajo v jamah, pogosto onemogočajo kakršno koli natančno delo. Zaradi tega si pomagamo z improvizacijo. Hidrologi pri merjenju pretokov uporabljajo številne metode. Med najpreprostejše sodi merjenje s plovci. Za natančnost, ki jo lahko dosežemo v jamah, je primeren kakršen koli manjši plavajoči predmet. To so lahko plutovinasti zamaški ali pa prvi plavajoči predmet, ki nam je pri roki (košček veje, konzerva - teh je v naših jamah tako ali tako iz dneva v dan več). Ob vodotoku izberemo mesto, s katerega bomo spustili v vodo plovec. Nizvodno ob potoku izberemo mersko mesto, na katerem bomo merili čas, ki ga plovec potrebuje za to, da premaga izbrano razdaljo. Leta naj bo čim daljša, vendar izbrana tako, da plovec ne bo zastajal v tolmunih ali za morebitnimi ovirami. Meritev večkrat ponovimo in izračunamo povprečni izmerjeni čas. Če je vodotok, kateremu ocenjujemo pretok, širši, vržemo plovec v vodo na različnih razdaljah od brega in prav tako izračunamo povprečno hitrost. Hitrost, ki smo jo izmerili s plovci, je hitrost na površini vodnega toka. Iz teorije in prakse je poznano, da se hitrost vode v vodotoku po vertikali spreminja. Zaradi tega moramo povprečno izračunano hitrost vode množiti z empiričnim koeficientom, ki znaša 0,65. Sedaj moramo le še izračunati pretok po enačbi Q = vsrA, kjer je vsr povprečna hitrost v profilu v m/s in A ocenjena

V

površina profila vodotoka v m2. Najbolje, da si presek skiciramo v notes. Kasneje izrišemo obliko in izračunamo površino. Pri meritvah manjših pretokov, ki ne presegajo 1 l/s (npr. curki vode izpod stropa jam) uporabimo sila preprosto, a zelo natančno metodo. V škaf ali posodo, katere volumen poznamo, ujamemo curek, ki ga želimo izmeriti. Izmerimo čas t, ki ga potrebuje voda, da zapolni posodo s prostornino Vposode. Račun je zelo preprost Q = Vposode/t. Pogosto vodotok, kateremu želimo oceniti pretok, ni dostopen. Sam v takšnih primerih uporabim oceno, ki pa terja nekaj izkušenj. Skušam si predstavljati, koliko časa bi voda v koritu potrebovala, da bi zapolnila vedro ali pa koliko veder bi bilo potrebnih, da bi vanje zajeli potok. Ta pristop lahko uporabimo le pri manjših pretokih in predstavlja zelo grobo oceno. Če naše meritve podajamo v kakšnem od poročil (npr. zapisnikih), moramo navesti, pod kakšnimi pogoji in s katero metodo so bile te meritve opravljene. Z nekaj besedami moramo opisati tudi vodotok. Podamo njegovo širino in globino ter nagib struge. Opišemo strugo, omenimo, ali so prisotne brzice, tolmuni in ali je voda počasi tekoča. Pri jezerih na načrtu podamo višino gladine. Takšni podatki bodo za izkušenega hidrologa zelo dobrodošli. Zgoraj opisani postopki so le grobi približki, zato moramo biti pri njihovem navajanju zelo previdni in kritični. Če nam bo uspelo vsaj približno oceniti pretok, ali vsaj njegov red velikosti (do 10 l/s, do 50 l/s), bo to že lep uspeh.

71


Govic

Snemalna odprava v Govic ALEŠ LAJOVIC amen naše ekspedicije, katere so se udeležili člani JKŽ in ekipa televizije Slovenija, je bil posneti jamo Govic v Bohinju: od znotraj. Ker je prejšnji teden izdatno deževalo (ponekod po Sloveniji so imeli menda celo stoletne vode, Maribor pa je bil vsled tega na veliko veseljev Štajercev odrezan od Ljubljane), smo bili rahlo zaskrbljeni, saj znajo iz jame teči znatne količine vode (nekaj m3/s). Poleg tega je bila povsod tanka snežna odeja. V bazo, ki je bila tokrat v Ukancu 13 (rezidenca familije Lajovic) so nekateri prišli pravočasno, drugi z rahlo zamudo, ekipa iz Ljubljane pa z enourno (sicer pričakovano) zakasnitvijo. Kdaj pa se je še na televiziji kakšna stvar začela pravočasno? Bohinjske

N

Tibor pred mukotrpnim vzponom proti Govicu. Foto: Peter Gedei

72

megle so se počasi dvigovale in obetal se je prekrasen dan. Omeniti je treba še manjšo podrobnost - med vožnjo proti Ukancu je namreč ljubljanska ekipa naletela na Igorja Vrhovca, ki se je ravno odpravljal v vodo pri Sv. Duhu na enega svojih običajnih rednih potopov. Nič ni pomagalo - tudi on se je moral pridružiti ekipi. Kombi smo parkirali pred Trampuževo hišo ob Bohinjskem jezeru (turisti in redki domačini so bili tako prikrajšani za jamarsko parado skozi Ukanc - škoda), sonce je sijalo, sneg se je topil, pogled na kup opreme pa nam je jemal sapo. Prav tedaj se je na velevažni ogled pripeljala lastnica sosednjega vikenda in izbruhnil bi lahko hud spor končno smo parkirali tudi na njeni zemlji.


Govic Ker pa se že desetletja poznava, je zadeva minila povsem brez zapletov. Vsak je na hitro pobasal, kar in kolikor se mu je zdelo primerno in jo mahnil proti jami. Televizijci so kmalu spoznali, da za vse njihove ideje na njihovih hrbtih ne bo prostora in tako je marsikateri del tudi jamarske opreme (recimo Riobi) ostal v Ukancu. Ker je le nekaj dni pred našim obiskom izdatno deževalo, je voda odplavila sneg in po strugi hudournika smo se prav prijetno sprehodili do vznožja stene - z izjemo glavnega organizatorja Tiborja, ki je tovoril Igorjeve polne jeklenke - reci in piši 50 kg v enem kosu. Kdo bi si mislil, da imamo v našem “ferajnu” take silake! Potapljaška oprema je bila namreč potrebna, ker so si možje iz televizije zaželeli posneti potapljača v avtentičnem okolju; kaj vse to potegne za sabo, si pa niso mogli predstavljati. No, in tako smo se nekaj pred poldnem znašli pred vhodno steno. Poldne pa je čas, ko se “ajzenponarji” navadno spravijo v jamo. Nadaljnji dve uri smo opazovali nadebudne mlajše člane našega kluba, ki so se motovilili po steni in nekaj počeli, občasno kleli in skušali priplezati do vhoda in tja napeljati vrv. Po dveh urah so bili še polni idej, nam spodaj pa je zmanjkalo potrpljenja, kljub martinčkanju na prijetnem, vedno bolj popoldanskem soncu. Začelo je zmanjkovati časa. V temi se spuščati po strugi Govica preko skalnih blokov in balvanov, po možnosti še brez luči (tako kot jaz) ni ravno šala. Premišljeval sem o tem, kako sva s sestrično v mladih letih večkrat bosa prelezla to steno. In sem si bil vedno bolj všeč. Končno je bila vrv napeta, televizijce smo nekako spravili v jamo (lučkar Robi se je pri plezanju zelo izkazal) in snemanje se je začelo. Med tem smo ugotovili, da je voda že v dvorani pod Nandetovim oknom. Relativno visok vodostaj (jaz sem pričakoval višjega), kljub temu pa voda po strugi Govica ni tekla, kar je bilo prav tako presenetljivo (ob

Mogočna stena pred vhodom v Govic. Foto: Peter Gedei

določenih vodostajih lahko kar precej vode izvira v strugi in po nekaj deset metrih v njej tudi ponikne). Zaradi pozne ure smo se odločili, da potapljaške opreme ne tovorimo v jamo in snemanje potopa prestavimo na kak drug termin in ugodnejši vodostaj. Kljub temu pa se je Igor kar šestkrat ob vrvi vzpel do vhoda v jamo (in ob njem seveda tudi spustil) samo z rokami in v potapljaških nogavicah. “Za trening in da se spoznam z jamo,” je rekel. Mrak se je začel spuščati v bohinjsko kotlino in ker sem bil brez luči, sem se spustil do jezera in jo mahnil v Ukanc. Že v trdi temi sem od daleč opazoval luči na vhodu v Govic. Pa se je vse srečno končalo. V gostilni Rupa v Srednji vasi, na splošno zadovoljstvo ob pohanih piškah, pečenicah, zelju, krepkih in podobnih dobrotah...

73


Hajdova hiža

Hajdova hiža MIHA BRENČIČ ober dan, ali morda veste, kje je tukaj jama?« povprašam starejšo gospo, ki je prišla na vrata že prav tako stare hiše. »Tam gor,« pokaže nekam nedoločeno v stene, po katerih so se valile goste meglice iz katerih je zdaj pršelo, zdaj snežilo. Malce začudeno sem se zazrl proti nebu, nekoliko nejeverno pogledal visoke stene, gospo, nato pa še Aleša. »Kako pa se imenuje?« vpraša Aleš in izdihne gost cigaretni dim, roko s cigareto pa pridrži v višini prsi. »Hajdova hiža.« »In kako se pride do nje? A je daleč?« ponovno izrazim svoj dvom. »Kar tukaj, naravnost po tem kolovozu, nato pa v hrib, bosta že prišla do nje,« in z roko je pokazala v goščo, skozi katero se je vil kolovoz, ki si ga lahko bolj slutil, kot videl. »No pa pojdiva,« je dejal Aleš, v zanj značilno ciničnem tonu, se usedel v svoj novi Wartburg in ga vžgal. »Kam?« sem ga začudeno vprašal in prisedel na sovoznikov sedež. »Ja a ne vidiš ceste pred seboj?« »A kar z avtom?« »Kako, a misliš, da bova šla peš? Avto je vendar zato, da se z njim pripeljemo do jame.« Avto se je počasi premaknil proti prvemu grmovju, ki je nežno zapraskljalo po še skoraj deviškem avtomobilskem laku. Nadaljnjih nekaj sto metrov sem se počutil, kot da z najbolj robustnim terenskim vozilom potujem skozi gosto grmičevje nekje v Afriki in ne z novim Wartburgom, ki sva mu zjutraj pred odhodom iz Ljubljane privila registrske tablice. Osemindvajseti december leta 1989, ko

»

D

74

sva iskala Hajdovo hižo, je bil prav čemeren dan. Po Ljubljani se je valila gosta megla, iz katere je ves čas pršelo. Lenobnost in temačnost se je kar zažirala v kosti in ubijala vsakršno voljo po dejavnosti. V podobnem, turobnem vremenu je minevala tudi pot mimo Kočevja preko Broda na Kolpi do Kužlja in Gučega sela, ki je danes v drugi državi. Najina prva skupna pot nama je minevala ob paberkovanju o vseh mogočih in nemogočih stvareh, predvsem pa o jamah in pojavih, ki so povezani z njimi in njihovim nastankom. Začetek poti v Kuželjske stene in v dolino Male Belice pa je drugje kot v meglenem ljubljanskem jutru. Vzdušje je bilo prav tako temačno, vendar ni imelo nobenega opravka z meteorologijo, temveč z alkoholnimi hlapi in gostim tobačnim dimom. Nekega dne sem nekoliko naivno zablodil v klet na Hrvatskem trgu, kjer sem pričakoval jamarje, ki se ukvarjajo z mislimi na prihodnje akcije in razmišljajo o takšnih ali drugačnih podvigih. A naletel sem na povsem drugačno sliko. Okoli soda neznanega izvora, verjetno polnega karbida, so sedeli štirje tipi obdani s praznimi steklenicami piva, s polno čikov okoli sebe, po tleh in v pepelnikih, ter igrali tarok. Njihovo stanje - nedoločljivo. Ko sem stopil v sobo, so se komajda ozrli proti meni in odzdravili z nerazumljivim mrmranjem. Ko sem povprašal po nekom, ki me je pravzaprav povabil, je eden iz med njih s steklenimi očmi odvrnil: »Ga ni.« Obsedel sem na stolu poleg in čakal. In čakal. Čakal. Ko se po skoraj eni uri ni zgodilo nič, sem odšel. Naslednji četrtek sem prišel ponovno in ponovno čakal in čakal. Čakal. Nato sem prišel še naslednji četrtek.


Hajdova hiža

Vhod v jamo, oziroma v vhodno dvorano. Foto: Jernej Kalan

Takrat je bilo zbranih več jamarjev. Če me spomin ne vara, sem bil tokrat že deležen piva, ob katerem sem ponovno čakal. Na Aleša. Ki je prišel šele na naslednji sestanek. Beseda je dala besedo. Pogovarjala sva se o mojih vandranjih po Sloveniji in Istri in o mojih naključnih obiskih jam. Beseda je nanesla tudi na govorice, ki sem jih slišal od domačinov, ko smo s taborniki taborili v Gučem selu ob Kolpi na hrvaški strani. Razlagali so nam o veliki jami, nekje v Kuželjskih stenah. Nihče od ljudi, s katerimi sem govoril takrat, pa mi ni znal natančno povedati, kje je vhod v jamo. Enkrat sem se celo odpravil čez Kuželjsko steno, da bi poiskal jamo, toda v napačno smer. Ker me jame takrat niso tako zelo zanimale, sem nadaljnjo iskanje opustil. Alešu pa njegova jamarska žilica ni dala miru. Naslednji vikend sva se odpeljala proti Gučem selu. Po jutranji kavici in po manjšem opremljanju čisto novega Wartburga, ki

je prejšnji dan opravil tehnični pregled, sva se odpravila proti jugu. Po nekaj minutah poti po slabem gozdnem kolovozu sva na majhni razširitvi na koncu pustila avto. Obula sva si gojzarje in krenila v strm hrib. Poln kondicije in energije sem čakal na Aleša, zdaj na tem grebenu in zdaj v oni grapi. Nekajkrat sem se po dolgem čakanju že ustrašil, da ga ne bo za menoj. On pa je počasi, enakomerno in vztrajno stopal v hrib. S kratkimi in zanesljivimi koraki, ob pomoči smučarskih palic. Okoli naju se je ves čas valila gosta megla, iz katere je zdaj pršilo, zdaj deževalo. Le vsake toliko se je nekoliko razkadila, da sva nad seboj zagledala mogočno ostenje. Ko sva bila že zelo visoko, po mojem menju mnogo previsoko in daleč stran od jame, sem sopihajočemu Alešu predlagal povratek. »Zakaj, poglej, tamle gori je jama,« je pokazal s smučarsko palico proti steni, ki se je za trenutek prikazala skozi luknjo v megli.

75


Hajdova hiža Še četrt ure in bila sva pred jamo. Pred ogromnim vhodom, za katerega se vprašaš, kaj počne tako visoko. Sledil je kratek ogled vhodne dvorane in nekaterih stranskih rovov ter povratek v dolino, novemu letu naproti. Toda navdušenje nad jamo je ostalo. Med naslednjimi prvomajskimi prazniki je Aleš organiziral odpravo, poleg članov slovenskega Železničarja so bili nanjo povabljeni še zagrebški Železničarji in arheolog Marko Frelih. Nobenega od povabljenih ni bilo, pa tudi številčnost s strani ljubljanskih “Ajzenponarjev” je bila navkljub tradicionalnosti prvomajske akcije dokaj klavrna. Iz Ljubljane smo z Wartburgom krenili lastnik avtomobila, šofer, organizator in vodja odprave Aleš ter merilno-raziskovalna ekipa Viktor in jaz. Kasneje se nam je pridružil še ekvilibrist in fotograf Jernejc. Tokrat je bila pot nekoliko drugačna. Od Broda na Kolpi do Delnic ter nato proti severozahodu, skozi gozdove Gorskega kotarja do Vidikovca. Povzpeli smo se mimo vojašnice, v kateri je takrat še bila ranjka JLA in oddivjali skozi številne ovinke globoko v gozd. Po pol ure vožnje se mi je zazdelo, da se vozimo kar tako, brez cilja, malo gor in malo dol, malo sem in malo tja in v trenutku, ko je moja skepsa preplavila robove tolerance, smo lahno zdrsnili z glavne ceste in nadaljevali pot po kolovozu, ki komajda zasluži to ime. Po kratkem testiranju podvozja avtomobila smo pristali ob stari in zapuščeni parni žagi, našem baznem taboru. Tudi tokrat je Alešev navigacijski sistem brezhibno deloval. Od tod je bilo do jame peš le 20 minut. Na hitro sem skočil do jame in ugotovil, da baznega tabora tam ne bo moč postaviti. Zaradi tega smo šotor postavili na sedlo, s katerega se proti jami spusti markirana pot. Nato smo se razkomotili, zakurili ogenj in pripravili večerjo. Že pred spanjem me je Aleš opozoril na svoje gromozansko smrča-

76

nje in da bi bilo v ta namen potrebno poiskati kakšno alternativno rešitev. Jaz pa, da me iz spanja ne vrže še tako glasen top. Po tej noči sem ugotovil, da temu ni tako. Odslej je reklo nekoliko drugačno: »Iz spanja me ne spravi nič, razen Aleševega smrčanja.« Mislim, da bi moral ta pojav priti v katero od enciklopedij. V nočnem mraku zaznaš le enakomerno valovanje mogočnega trebuha, ki se pretoči v dvig prsi, iz katerih skozi nos zadoni gromozansko bobnenje. Naslednje jutro sva z Viktorjem ugotovila, da kar je preveč, je pa le preveč in Aleša, navkljub vsej filantropiji napodila v njegov avto. K mojemu slabemu spanju je pripomogel še veter, ki je celo noč pihal preko sedla. Zaradi tega smo našo bazo preselili med ruševine parne žage. Nov dan, novi izzivi, blizu nas pa velikanska, izzivalna jama. »Gremo, gremo,« sem priganjal že navsezgodaj. »Kam se ti mudi?« sta odgovarjala zaspana in poležana obraza sotrpinov. »V jamo. Gremo, gremo,« sem priganjal še naprej. »A dej no. V jamo se vendar ne gre nikoli pred dvanajsto. Vsedi se v avto in daj mir,« mi je zabrusil Aleš. »Kam?« »V avto. Gremo v Delnice.« »Kam?« »V Delnice.« Ni mi preostalo drugega, kot da sem sedel na zadnji sedež Wartburga in se čudil. Ponovno smo ponovili vse ovinke, vse vzpone in spuste, si ponovno ogledali vojašnico in počasi pridrseli v Delnice. Kava in umivanje zob v stranišču bifeja. Pa pivo in še druge za življenje pomembne stvari. In nazaj. Gor in dol, levo in desno. Sledilo je počasno oblačenje opreme in ko je bila ura že krepko čez dvanajsto, smo odrinili proti jami. Ta procedura se je vsak dan, dokler je trajala akcija, ponovila.


Hajdova hiža Končno sem dočakal tudi jamo. Hajdova hiža ima že zelo dolgo zgodovino raziskav, toda upal bi si trditi, da je kljub temu dokaj slabo raziskana. Že ime jame nakazuje, da je nudila zatočišče staroselcem. Prve omembe v literaturi je jama doživela že leta 1884, ko je o njenj pisal Dragutin Hirc1. Pred tem pa je bila poznana le gozdarjem. Ker je bil dostop do jame dokaj zapleten in težak, so leta 1925 do jame izdelali markirano stezo. Prvo strokovno obdelavo je jama doživela v petdesetih letih tega stoletja, ko je v njej raziskoval paleontolog Mirko Malez in opisal okoli 700 m rovov. Kasneje, v poznih petdesetih letih, je sledilo tudi odkritje 280 m dolgega s sigo bogato okrašenega rova. V tem obdobju je dolžina jame narastla na preko 1000 m. Jama je dokaj pogosto obiskovana, toda na podlagi informacij, s katerimi razpolagam, je glede jame odprtih kar veliko

vprašanj. Na to lahko sklepam iz primerjave med našimi meritvami in načrtom, ki so nam ga posredovali hrvaški jamarji. Vse tri dni smo intenzivno merili, delali zapiske in skicirali, žal le s polovičnim uspehom. V eni od pasaž sem stisnil kompas in ga poškodoval do te mere, da je busola izskočila iz ležišča. To smo opazili šele po nekajurnem merjenju, ko smo opravili že lepo število meritev. Toda navkljub temu, po stari nemarni “Ajzenponarski” tradiciji, načrta na podlagi regularnih meritev, po desetih letih, še vedno nismo narisali. Drugi dan raziskav se nam je pridružil še Jernejc. V Ljubljani ga je zadržala predstava. Za pristop je ubral isto pot, kot sva jo v decembru ubrala z Alešem. Toda tokrat je bilo vreme odlično, pa še s signalizacijo smo mu pomagali. Pred vhodom v jamo smo izobesili rdečo vrečko, ki so jo morda videli v

Rov je v začetnem delu še precej nizek, marsikje pa poln jamskega okrasja. Foto: Jernej Kalan

77


Hajdova hiža

“Zahodni” rov seka prelom ob katerem se je razvil prostoren rov. Foto: Jernej Kalan

Kočevski reki, na drugi strani Kolpe, Jernejc pa prav gotovo ne. Med tem, ko smo sedeli pred jamo, z nogami bingljali v globino in ugibali, koliko časa bo Jernejc potreboval za vzpon, je pod nami po bregu navzgor priskakljal nek drug, več kot dvesto kilogramov težak baletnik na drobnih nogah. Ogromen merjasec se je po strmem bregu, s katerega se zlahka skotališ nekaj deset metrov globoko, sprehajal in poskakoval, kot na parketu športne dvorane. Ob vstopu v jamo nas najprej preseneti ogromna podorna dvorana, ki je dolga 80, široka 30 in visoka do 25 metrov. Nekaj metrov od vhoda vstopimo v prostoren rov, ki nas popelje v severozahodni del jame. Glavni rov, katerega profil ocenjujem na preko 100 m2, tone v smeri proti zahodu in se konča s sifonom. Glede na relativno visoko lego jame nad dnom doline Kolpe domnevam, da je to le ujeta voda, za katero lahko slutimo nadaljevanje rova podobnih dimen-

78

zij. Okoli 25 m pred sifonom se iz rova odcepita dva stranska rova. Prvi poteka v smeri proti jugovzhodu. Skozenj teče manjši potoček, ki tvori manjša jezerca, ki jih zlahka prebrodimo. Drugi rov se nadaljuje v smeri proti severozahodu in se nekoliko dvigne. Po manjšem plezanju in ne pretirano napornem prerivanju skozi pasaže se prebijemo navzdol v nove dele jame, ki jih ni na nobenem od nam znanih načrtov. Podpisi po stenah pa pričajo, da tukaj nismo bili prvi. Žal se ti jamarji niso potrudili, da bi narisali svoja odkritja. V tem delu jame pridemo v rov, ki se konča s sifonom. Rov je dokaj nenavaden, cepi se na več manjših rovov, ki se med seboj precej razlikujejo. Zahodni del rova se nadaljuje v ozke razpoke, iz katerih štrlijo številni noži, ki ti povsem razcefrajo kombinezon. Vzhodni del rova se nadaljuje s polkrožnim rovom, ki je skoraj v celoti zalit s sigo in terja dokaj naporno plazenje, vendar


Hajdova hiža na koncu rova slutimo večji prazen prostor. Tako zahodni kot vzhodni del nudita možnost za nadaljevanje. Žal, zaradi pomanjkanja časa, tega predela jame nismo raziskali do konca. V severozahodnem delu jame zasledimo tudi prehod v Zgornjo Hajdovo hižo. To je sistem v več višinah med seboj prepletenih rovov. Eden od rovov pride na plano v Kuželjski steni. Če se pretaknemo skozenj in splezamo preko manjšega grebena na drugo stran, si lahko ogledamo tudi Malo Hajdovo hižo, katere dolžina znaša 133 m. Geološko gledano pa predstavlja le razširjeno razpoko v dinarski smeri (severozahod – jugovzhod). Gotovo je najlepši del Hajdove hiže Delniški rov. Iz glavne podorne dvorane nas preko prekopanega podora vodi pot proti jugu. Skozi pasažo in podorno kamenje se pretaknemo v sprva nizek, a lepo zakapan rov, ki je po tleh poln ponvic s čisto vodo. Proti jugu se prične strop dvigati in kapniki postajajo vedno daljši in večji. V zadnjem delu se odpre skoraj 25 m širok rov, ki je precej blaten. V njem naletimo na nekaj kapniških stebrov. V enem od njih slišimo tudi močan tok vode. Rov se konča z veliko sigovo kopo, za katero lahko nadaljevanje mogočnega rova le slutimo. V zadnji polovici Delniškega rova naletimo tudi na ogromno dvorano, ki se pne proti zahodu skoraj 50 m visoko in je v celoti obdana s sigo. Tako pestro jamo, kot je Hajdova hiža, le stežka zasledimo. Ker smo se v jami zadrževali le relativno kratek čas, je kaj določenega o njenem nastanku le težko povedati. Glede na zelo raznolike oblike rovov se v njej zrcali več razvojnih faz. Iz polkrožnih oblik rovov v severozahodnem delu jame sklepam, da so nastali pod gladino podzemne vode, v tako imenovani zaliti coni. Ti rovi so bili kasneje preoblikovani v območju nad gladino podzemne vode, v tako imenovani nezasičeni coni. Voda jih korodira še

danes, saj so stene rovov prekrite s številnimi ostrimi noži. Osrednji del jame je bil podvržen intenzivnim podornim procesom. To nam potrjuje vhodna dvorana, nekateri večji rovi, ki se navezujejo na Zgornjo Hajdovo hižo in deloma tudi Delniški rov z veliko podorno dvorano. Glavnina jame je razvita v smeri sever-jug z manjšimi odstopanji v smeri vzhod-zahod. V severnem delu pa glavni rov zavije proti zahodu. Le za skrajni severozahodni del jame, kjer so prisotne pasaže, ugotavljam, da je razvit v dinarski smeri, to je v smeri severozahod-jugovzhod. Podobno velja tudi za Zgornjo Hajdovo hižo. Skupaj s sosednjimi jamami predstavlja Hajdova hiža del nekdaj obsežnega jamskega sistema, katerega začetki segajo v obdobje pred nastankom doline reke Kolpe. V pleistocenu, ko se je pričela ob hitrem vrezovanju reke dolina Kolpe poglabljati, je jama obvisela nad dolino. To je v jami sprožilo nastanek rušnih procesov, s tem pa intenziven razvoj rovov, ki so značilni za nezasičeno cono. Po trodnevnem merjenju smo naše raziskovanje zaključili. Pot nazaj v Ljubljano je razen obiskov nekaterih najlepših hiš in Jernejčevega navdušenja nad tem, da je Wartburg po vrhniškem avtocestnem klancu navzdol drvel s hitrostjo 180 km/h, minila brez zapletov. Hajdova hiža je zelo zanimiva in pestra jama s številnimi nerešenimi in odprtimi vprašanji. Danes je žal v drugi državi. Dogodki, ki so sledili našemu obisku, so nam že v kali zatrli željo po nadaljnjem raziskovanju. Danes pa… Kdo ve? Jama si zasluži obisk. 1 Podatke o raziskavah jame zajemam iz članka Roman Ozimec: Jama iznad Hajdove hiže (Gordanova jama). – Speleo’zin – Glasilo karlovačkih speleologa 8/9, str. 30 – 34, leto 1998.

79


Urbana speleologija

Fekalna akcija MIHA ČEKADA redi januarja smo se udeležili akcije, ki spada v področje urbane speleologije. V skrivnostni svet ljubljanskega podzemlja nas je peljal Nebojša, ki se tudi profesionalno ukvarja s takimi zadevami. Takoj je treba povedati, da smo se sprehajali le po kanalih, po katerih se pretaka meteorna voda. Ljubljansko podzemlje je s  kilometri najdaljša slovenska jama, vendar je ni še nihče registriral. Zanj je značilno, da ima mnogo vhodov, večinoma kot nekajmetrska brezna. Potem sledi splet vodoravnih rovov, ki so ponavadi okroglega profila, premera

S

Eden izmed oddihov med ogledom Ljubljanskega podzemlja. Foto: Peter Gedei

80

od nekaj centimetrov do dobrih dveh metrov. Večina rovov je vodnih, toda sifoni so redki, pa še to le ob hudih nalivih. Siga se redko pojavlja, pač pa je ta jama zelo onesnažena z vsakovrstnimi odpadki in zato toliko bolj ekološko občutljiva. Tako je razumljivo, da Jamarski klub “Vodovod-kanalizacija”, katerega član je tudi Nebojša, le redko spušča obiskovalce v ta ranljivi podzemni svet. V jamski sistem smo se spustili ob obvoznici v Šiški; vhod je težko najti, njegove koordinate so: y=54E, x=51N, z=300 m. V vhodno brezno, ki je globoko  metrov, smo se spustili po lojtricah. Kmalu smo dosegli glavni rov, ki leži pod avtocesto in se obrnili proti . Rov je okroglega profila s premerom  cm, kar pomeni, da se jamarji nižje rasti brez težav sprehajajo po njem. To pa ne velja za dolgine, kot smo Dane, Tomaž in jaz, saj nas je zaradi sklonjene hoje kmalu začel boleti hrbet, pa tudi čelade smo dobro obrusili. Na srečo so na vsakih nekaj sto metrov manjše dvoranice, kjer se lahko vsaj malo pretegneš. Ves čas smo čofotali po kakih 5 cm kalne vode, ki niti ni smrdela. Po dobri uri smo zavili na  v stranski rov in ko smo splezali po kaminu  metrov visoko, smo prišli na plano in ugledali pred sabo stolpnico WTC (vizura °). Ko so kadilci opravili svojo priučeno fiziološko potrebo, smo se vrnili v glavni rov. V veliko zadoščenje jamarjev višje rasti se je rov malo zvišal, tako da smo lahko tudi mi hodili vzravnano. Na tem mestu bi bilo pametno kaj povedati o jamski favni in flori. Ob lojtricah, ki vodijo v razne kamine, je zataknjenega veliko listja in druge svinjarije. Iz stropa visi precej pajčevin, videli smo tudi veliko ple-


Urbana speleologija snivih pajkov. Proteusov nismo opazili. Edino razočaranje naše akcije je bilo, da nismo opazili niti ene podgane, čeprav naj bi po ocenah na enega Ljubljančana prišli dve podgani! Še enkrat smo šli za par minut na površje (sredi rondoja ), potem pa je rov zavil proti  in jamo smo dokončno zapustili tam, kjer se jamski potoček izliva v Savo pri Tomačevem. Zadnjih sto metrov je dno prekrito s kakimi 30 cm debelo plastjo

zelo zdrizaste temne snovi, ki je zaudarjala po – no, saj je jasno, po čem. Akcija je trajala slabe tri ure. Opomba: ker Jamarski klub “Vodovodkanalizacija” jame še ni registriral, nam ni dovolil objaviti konkretnih podatkov o dimenzijah jame, legi vhodov ipd. To je po svoje razumljivo, saj so oni jamo že temeljito izmerili, potem bi jim pa kakšen tretji klub jamo pred nosom speljal in jo registriral v svojem imenu.

Islandija

Jame na Islandiji MIHA ČEKADA vgusta letos smo se trije (Nika, Roman in jaz) odpravili z avtom na Islandijo. V štirinajstih dneh smo prekrižali otok. Čeprav to ni bila jamarska odprava, sem kot edini aktivni jamar v grupi le našel čas za ogled parih jam. Islandija je geološko zelo mlad otok in pokrit skoraj izključno z vulkanskimi kamninami. Karbonatnih kamnin ni, zato tudi ne poznajo jam, kakršnih smo vajeni pri nas. Pač pa imajo veliko jam v poljih lave, ki predstavljajo kar devetino površine otoka. Ne bo odveč razlaga, kako nastanejo jame v lavi. Ko žareča lava teče po pobočju vulkana, se vrhnje plasti hitreje hladijo, kot globlje. Tako se lahko zgodi, da na površju nastane skorja, medtem ko nekaj metrov globlje še vedno teče tekoča lava. Ko se enkrat dotok sveže lave prekine, preostala tekoča lava odteče in za sabo pusti jamo. Ogledali smo si jamo Raufarhólshellir [izgovori röjfarhoulshedlir]. Kot velja za druge jame v lavi, je njen tloris zelo enostaven – dolg, enakomeren rov brez stranskih rovov, brezen ali meandrov. Že kar dolgočasna pohodna jama. Ker take jame nastajajo

A

Nenavadna jama se imenuje »Cerkev«. Foto: Miha Čekada

le nekaj metrov pod površjem, so pogosti podori, tako da so po dnu razmetane večje ali manjše skale. Ko se med nastankom iz stropa izceja še nestrjena kamenina, nastajajo kapniki, ki so večinoma tanjši od naših, zrastejo pa v nekaj dneh! Večina jam na Islandiji je takega tipa. Najdaljša jama je sistem SurtshellirStefánshellir [izg. sürtshedlir-stefaunshedlir], ki meri 3500 m. Poznajo tudi malo drugačne jame, ki so nastale takrat, ko je lava

81


Islandija

Stalagmiti (višina 40cm)

malo “kihnila” in nastala je neka počenemu mehurčku podobna tvorba. Brezna so redka in globoka le nekaj deset metrov. Nekatere jame so ZELO mlade. Nekaj so jih našli na otoku Surtsey, ki je leta 1963 zrasel iz morja. Pot me je zanesla tudi na polje lave, staro vsega 15 let. Stal sem ob robu manjšega brezna, iz katerega je kar puhtela vročina. Zagotovo se vanj še ni spustil noben jamar. Nekaj posebnega so jame v ledeniku. Kar osmina Islandije je prekrita z ledom in za povrh leži pod ledom kar nekaj aktivnih vulkanov. Jama nastaja tam, kjer se ledenik ta-

82

li. Stvar je še posebno zanimiva, če ima prste vmes termalna voda. Risanje načrtov ledenih jam pa je precej jalovo početje, ker se ledenik stalno giblje in jame izginevajo in nastajajo nove. Ker nisem imel s sabo primerne opreme (cepin, dereze, varovanje), sem se želel pridružiti skupini z vodičem in si ogledati eno od ledenih jam. Cena: preko 300DEM. Ne, hvala. Jamarstvo je na Islandiji še bolj na začetku. Prvo društvo so ustanovili leta 1989 in ima slabih 50 članov, od tega je aktivnih le 10-15. Imajo celo svojo domačo stran na internetu (http://www.os.is/~ssjo/iss/index .html). Pri raziskovanju ali obiskovanju jam naletimo na več težav, ki jih pri nas nismo vajeni. Najprej je tu odmaknjenost dežele in slabe prometne povezave ter visoke cene. Dodatna težava so zelo ostre skale, saj sem si v le enournem obisku prej omenjene pohodne jame popolnoma raztrgal rokavice. Kako lahko vrvi kljubujejo ostrim vulkanskim robovom, si lahko vsak sam predstavlja. Kljub tako skromnemu jamarstvu pa je prav presenetljivo, da so izdali dobro knjigo o islandskih jamah. Sestavljena je zelo sistematično, z veliko barvnimi slikami in načrti jam. Toda ima eno zelo slabo lastnost – napisana je le v islandščini. Sreča v nesreči je, da so slike v slovenščini. Naslov knjige je »Hraunshellar á Íslandi« [izg. kröjnshedlar au islandi], kar pomeni islandske jame v lavi. Kdor želi, si jo lahko pri meni izposodi. Pri tem se človek sprašuje, kako da tak jamarski narod, kot smo Slovenci, še ni spravil skupaj monografije o slovenskih jamah. Če je koga zamikalo od blizu pogledati jame na Islandiji, bi kazalo najprej izvohati njihovo prej omenjeno društvo. Sama odprava bi bila logistično in finančno precej zahtevna. Po mojem vtisu se islandske jame ne morejo kosati z našimi, vendar bi lepšo zbirko jam v lavi težko kje našel.


Speleoterapija

Speleoterapija DOC.DR.SC. PAL NARANSCIK, DR.MED. ame so že od nekdaj služile ljudem kot zaklonišča. Med drugo svetovno vojno je bila jama Klutert ob Ennepetalu v Nemčiji eno od naravnih zaklonišč za tamkajšnje prebivalstvo. Mestni zdravnik, zdaj že pokojni dr. Spanagel, je prvi opazil, da v jami bolniki z bronhialno astmo in kroničnim bronhitisom lažje dihajo, lažje se odkašljujejo in se splošno boljše počutijo. Po drugi svetovni vojni, je o svojih pozitivnih opažanjih obvestil zdravstvene kroge in tako postavil temelje speleoterapije. Glede na stalni porast števila bolnikov z bronhialno astmo in kroničnim bronhitisom ter na omenjene možnosti zdravljenja z zdravili, ki imajo pogosto tudi nezaželene stranske učinke, se je zanimanje za dopolnilni,

J

naravni način zdravljenja omenjenih bolezni razširil tudi v drugih deželah, kot npr. v Avstriji, Madžarski, Češki, Slovaški, Romuniji in Ukrajini. Pred 30-imi leti se je formirala Mednarodna Speleoterapevtska komisija pri Speleološki zvezi v okviru UNESCA, ki koordinira speleoterapevtsko dejavnost. Zdravilne lastnosti jame so odvisne od številnih dejavnikov, ki jih registriramo z meritvami. Predvsem je pomembna odsotnost zunanjega, fizikalnega, kemijskega in biološkega onesnaženja in dražljajev, kot npr. smog, prah ter razne spojine žvepla in amoniaka. Pomembno je poudariti odsotnost raznih antigenov, kot npr. pelod, prah, pršice, ki najpogosteje povzročajo alergijske težave v smislu astmatskih napadov.

Na terasi bolnice v Sežani. Foto: Peter Gedei

83


Speleoterapija Stalnost temperature, v naših kraških jamah znaša v povprečju med 10 in 12 stopinj Celzija, ter pri tej temperaturi preko 90% relativna vlažnost ob minimalnem pretoku zraka (manj od 0,1 m/s), visoka koncentracija kalcijevih in magnezijevih aerosolov ter negativnih ionov so zdravilni dejavniki, ki učinkujejo protivnetno, razredčijo sluz, olajšujejo izkašljevanje, relaksirajo mišice dihalnih poti, pomagajo pri boljši prehodnosti in samočiščenju le-teh. Minimalna koncentracija radona in njegovih razpadnih produktov deluje vzpodbujajoče na splošno odpornost organizma. Učinki se kažejo v izboljšanju pljučne funkcije, okrepi se imunski sistem, zmanjša se pogostost poslabšanja bolezni, skrajša bolniški stalež in izostanki iz šole ter se izboljša kvaliteta življenja. Glede na to, da je v Sežani Bolnišnica za zdravljenje in rehabilitacijo kroničnih pljučnih bolnikov, ter na številne kraške jame v neposredni okolici Sežane, smo se odločili tudi mi poskusiti uvesti to dopolnilno metodo zdravljenja kroničnih pljučnih bolnikov. Po navodilih mednarodne Speleoterapevtske komisije smo začeli meritve v jamah in smo v treh naravnih jamah ter v umetnem rovu tik ob bolnišnici, ki so ga med drugo svetovno vojno izkopali ruski in poljski ujetniki kot zaklonišče, registrirali mikroklimatske ter fizikalno-kemijske pogoje, ugodne za uspešno izvajanje jamskega zdravljenja. Od spomladi leta 1993 pa do danes smo imeli v obravnavi več kot 400 bolnikov in to po tri tedne s štiriurnim bivanjem v jami, kjer poteka multidisciplinarni vzgojni in rehabilitacijski program - šola za astmatike ob sodelovanju fizioterapevta, medicinskih sester, nutricista ter zdravnikov specialistov internistov - pulmologov. Dnevni program se začne z vajami za sproščanje, potem so dihalne vaje za krepitev dihalnih mišic, za tem sledi hoja po jami - test hoje trikrat po šest minut z beleženjem prehoje-

84

ne razdalje. Po odmoru in malici so predavanja o podrobnem poznavanju svoje bolezni, o vzrokih za nastanek ter poslabšanja bolezni, kako lahko vplivamo na potek bolezni z zdravili, tako da se bolniki naučijo, kako je potrebno živeti z astmo. Zadnja ura bivanja v jami je izpopolnjena z aktivnostmi za razgibavanje in dvigovanje splošne kondicije.

V umetnem rovu ob bolnišnici. Foto: Peter Gedei

Naši rezultati potrjujejo tudi izsledke multicentričnih raziskav, da je opisani naravni dopolnilni način zdravljenja kroničnih pljučnih bolnikov z astmo ter bronhitisom posamezniku izboljšal kvaliteto življenja. Zaradi manjše porabe zdravil in redkejših poslabšanj bolezni, z manjšo potrebo po bolnišničnem zdravljenju, s čimer so v zvezi tudi redkejši izostanki z delovnih mest oziroma iz šol, ima ta dopolnilni način zdravljenja tudi pomemben socialni in ekonomski učinek.


Merjenje jam

Nekaj misli o merjenju jam MIHA BRENČIČ otivi, ki vodijo jamarje v podzemlje, so raznovrstni, verjetno tako številni, kot so številni jamarji. Tako so mnogovrstna tudi videnja podzemnega sveta. In vendar je jamarjem nekaj skupnega, če odmislimo tisto, kar sledi že iz same definicije besede jamar. Raziskovanje. Raziskovanje je nesmiselno, če ni zabeleženo. Vse opravljeno delo bo zaman, če ga ne bomo dokumentirali, dokumenta shranili in ga naredili dostopnega. Držimo se latinskega rekla: ”Pisana beseda ostane.” Temeljni del dokumentacije o jami je gotovo njen načrt in na njegovi podlagi izvedeni podatki o globini in dolžini jame. Če je samoumevno, kako določimo globino jame, pa je z njeno dolžino že težava. Ali je deset metrov globoko brezno tudi dolgo 10 m ali manj? O dolžini poligona, s pomočjo katerega določimo dolžino jame, pa ni vredno izgubljati besed. Navkljub tem težavam se le uspemo dogovoriti za osnovne prametre jame. Meritev je vendarle kolikor toliko natančen podatek. Če nekoliko podrobneje prebrskamo dokumentacijo v katastru jam, opazimo, da se načrti, ki so bili izdelani za posamezno jamo, pogosto med seboj zelo razlikujejo. Včasih tako zelo, da nas prevzame občutek, da zremo v načrte različnih jam. Nekoliko ironično bi lahko dejali: “Deset jamarjev enajst načrtov ene in iste jame.” Navkljub temu, da je jama ena sama in s človekovimi očmi časovno nespremenljiva. Vzroki za različnost načrtov so številni. Od razpoložljive merske opreme in z njo povezane natančnosti meritev do znanja meril-

M

cev. Glavni vzrok pa je gotovo v različnem dojemanju prostora s strani avtorjev načrtov. Jama je prostor nepravilnih oblik. Pogosto zelo težko dostopna. Pri risanju nas dodatno ovirata blato in voda. Tako je merjenje podvrženo neprestanim improvizacijam in poenostavitvam. Skice tlorisa in presekov, ki jih narišemo v notes, so bolj ali manj približne. Pri risanju načrta na pisalni mizi smo pogosto soočeni s pomanjkljivimi podatki v beležnici. Praznino na papirju zapolnimo po spominu. Vse to privede do tega, da je načrt vse prej kot natančen prikaz jame. Morda celo nekaj povsem drugega. Načrt je avtorjevo videnje prostora in prikaz vtisov, ki jih je prinesel iz jame. Mnogi načrti imajo neizbrisen pečat svojega avtorja, nek prepoznaven stil. Med dokumentacijo Katastra jam JZS hitro razpoznamo avtorje nekaterih načrtov, ne da bi pogledali, kdo je načrt podpisal. Tudi obdobja, v katerem so nastali načrti, ni težko določiti. Načrt jame je tako predvsem interpretacija in šele nato natančna in objektivna slika jame. Če vse te trditve vsaj približno držijo, predlagam naslednji eksperiment. Skupina jamarjev naj neodvisno drug od drugega izmeri eno in isto jamo ter nato primerja načrte med seboj. Merjena jama naj ne bo predolga in pregloboka. Ima naj vse bistvene morfološke elemente: brezno, pasaže in vodoravni rov. Rezultati bodo gotovo zelo zanimivi, v kolikor je takšno početje, pri vsej neizmerni množini na Slovenskem še neizmerjenih jam, sploh smiselno.

85


Pravopis

Pravopis in imena jam MIHA ČEKADA emo, kako zapleten jezik je slovenščina. Samo o rabi vejice je v Slovenskem pravopisu napisanih sedem strani, polnih pravil, podpravil, izjem in izjem od izjem. Ob lektoriranju tega Biltena sem videl, da zapisovanje imen jam ter delov jam nekaterim predstavlja precejšnje težave, v glavnem gre za velike začetnice. Žal so tudi v uradnih imenih jam v Katastru jam številne napake.

V

Osnovna pravila Medtem ko je pri zemljepisnih imenih z eno besedo jasno, da jih pišemo z veliko začetnico (Piran, Viršnica, Norveška), pa se pri imenih z več besedami pravila razlikujejo. Glede pisanja velike začetnice delimo zemljepisna imena na dve skupini. Prva skupina so imena naseli naselijj. Praviloma pišemo z veliko začetnico vse besede v imenu (Kranjska G ora, Slovenske Konjice). Z malo začetnico pišemo le predloge (Ravne n a Koroškem, Šentvid pri Stični) in besede mesto, vas, trg ipd. (Novo mesto, Stari trg). V drugo skupino pa sodijo vsa os osttala zeml emljepisna imena: gore, vode, pokrajine, jepisna imena jame, deli jam itd. Žal so tu pravila popolnoma drugačna. Prvo besedo v imenu seveda pišemo z veliko začetnico, ostale besede v imenu pa praviloma z malo (Vranja j ama, Šmarna g ora, Kaninski podi). Z veliko začetnico pišemo le tiste besede, ki so same po sebi že lastno ime (Velika K arlovica, Brezno M artina Krpana, Julijske Alpe). Ista pravila veljajo za dele jam (Koncertna dvorana, Rov o dpisanih; sifon A ta S mrk).

Težji primeri Čeprav je osnovno pravilo o pisanju velike začetnice na prvi pogled jasno, pa veli-

86

kokrat ne vemo, ali je del imena jame lastno ime ali ne. V jamskem katastru denimo najdemo Jamo na hribu in Jamo na Hribu. In oboje je lahko pravilno. V prvem primeru je govor o jami, ki leži na nekem hribu. Ta hrib ima morda kakšno drugo ime, ali pa ga sploh nima. V drugem primeru pa imamo opravek z vzpetino po imenu Hrib, kjer je tudi jama. Seveda je možno, da jamar, ki je to jamo opisal, za omenjeno pravilo ne ve in je veliko začetnico napisal po občutku. Enako pravilo velja tudi za podobne primere, npr. Brezno pri G rdi poti. Če je na zemljevidu ob neki poti napis G rda pot, je to lastno ime in ga pišemo z veliko začetnico. Če pa je imel jamar v mislih neko pot, ki ima to lastnost, da je grda, bi jo moral pisati z malo. Kadar nam pridevnik samo natančneje določa jamo, npr. Malo O kence in Veliko O kence, je samostalnik zaželeno pisati z veliko. Kajti obe jami poznamo tudi pod enostavnim imenom Okence. Kadar pa ime pojmujemo kot celoto, npr. Velika planina, pišemo planina z malo. Nikoli pač ne rečeš tej gori samo P lanina. Jasnega pravila pa tukaj ni. Včasih je v imenu jame tudi manj znana beseda, za katero niti ne vemo, ali je to lastno ime ali ne, npr. Goričevska žiglovica, Bobnarjeva polšna. V teh primerih raje pišimo z malo. Za naslednji primer pa mi niti slavisti niso znali povedati, kaj je prav: B rezno petrolejka ali brezno P etrolejka ali pa celo Brezno P etrolejka. Vsekakor pa sklanjamo le prvo u petrolejka a ”. Obrabesedo: “Bil sem v Breznu ten primer, denimo Zvezda jama, je slovnično sploh napačno tvorjen. Tudi v tem primeru ne sklanjamo celotnega imena: “Bil


Pravopis a jamii”. sem v Zvezda Nekaterih imen se praktično ne da sklanjati, bodisi zaradi predloga (Pri jami) ali pa je ime očitna zafrkancija (Dete šembraj, Tunk-brlunk). Zato namesto “Grem v Pri jami.” raje pišimo “Grem v jamo z imenom Pri jami.” Pisanje narekovajev v imenih jam ni zaželeno, čeprav lahko najdemo nekaj primerov, npr. Jama pri “Kraških vratih”.

Pravopisno napačna, narečna in vulgarna imena

Precej jam v katastru ima že v imenu pravopisno napako, naj si bo to velika začetnica (Matižljevo Brezno), napačen pridevnik (Mihatova jama) ali pa manjka kakšna črka (Ena lukna - v tem primeru verjetno namerno). Ko je enkrat to ime zapisano v katastru, ga moramo načelno tako pisati, čeprav narobe. Če je nekdo zelo zagnan, sicer lahko napiše vlogo na Kataster jam JZS, vendar dokler je to uradno ime jame, nimamo kaj. Malo nerodno je sicer, če oddaš denimo prošnjo za sofinanciranje ekološke sanacije jame Medvedja čeva, ker te lahko odpravijo v stilu: “Najprej naj se naučijo pisati, potem jim bomo pa dali kaj denarja.” Isto seveda velja za narečna imena. Toda pri registraciji novih jam ni treba ravno stoodstotno slediti domačinom, ki rečejo Brezno v P’ncalah ali Gospudov kevdrc, bolje je ime prirediti v knjižno obliko. Izgleda, da je cenzura glede moralne spodobnosti imen v katastru kar ostra, saj sta se izmuznili le dve jami (samo ti dve sem našel), ki imata “pregrešno” ime: Pederska jama in Pizdica. Vhod v Suho češpljo na Nanosu (prvotno Suha pizda). Foto: Tomaž Hočevar - Fritz

87


Doživetje

Pravljica zaradi pravljice ANITA ŠEFER ravljice, ki jih že pišem nekaj let, so vedno nastajale na podlagi ujetega motiva. Motiva, ki ga zabeleži oko, fotografski objektiv ali slikarski čopič. In, ker sem jih že napisala več kot 80, mi je lansko pomlad pričelo zmanjkovati motivov. Tako sem se odločila, da se ob koncih tedna bolj načrtno pričnem ukvarjati z iskanjem idej, se peljem na izlet do gradov, rek, slapov in drugih zanimivih in lepih krajev, ki jih v naši lepi deželi ne manjka. Prav ta način iskanja idej me je pripeljal do izvira reke Krke, do Krške jame. Po kratkem ogledu se mi je zdelo, da se tudi tu skriva pravljica. Želela sem si, da bi opis jame podala kar se da natančno in čim bolj blizu resničnim dogodkom. Sklenila sem, da si priskrbim čim več podrobnosti o podzemnem svetu, v katerem živijo človeške ribice in netopirji. Usoda, ali kar koli že, pa vodi in usmerja naše korake po čudnih poteh. Tako se je zgodilo, da sem čisto nepričakovano, in povsem po naključju srečala daljnega sorodnika, s katerim sva se sicer kot otroka igrala v starem mlinu ob Lahinji, toda od takrat je minilo že nekaj dolgih desetletij. Beseda je dala besedo. Pripovedovala sem mu o mojih hobijih, pisanju in slikanju, on pa meni o tem, kako lepo je v jamah pod zemeljskim površjem in da je že dlje časa jamar. Jame! - sem se spomnila - Krška jama! Veš kaj o njej? Predlagal mi je, da me popelje do jamskega katastra. Pravljice. Pravljice so vsepovsod, okrog nas, so del nas, nastajajo v nas, take za

P

88

najmlajše pa tudi za tiste, ki niso več mladi. In pričela se je, popolnoma nepričakovano, a zato nič manj pravljično, odvijati tudi moja pravljica.... Jamski kataster se seveda, kot se za jame in vse kar je v zvezi z njimi spodobi, nahaja pod površjem zemlje. Toda ta prostor ni okrašen s kapniki, stene ne tvorijo mogočne skale, tla niso posuta s kamni niti z njih ne odseva lesk vode in vlage. Nasprotno, prostor je zelo skromen in nezanimiv. Stopnice s površja zemlje se strmo spuščajo v hodnik, ki vodi v nekdanje zaklonišče, ta pa po nekaj metrih pripelje začudenega obiskovalca - v tem primeru sem bila to jaz - do večjega prostora. V katastru je bilo tisto popoldne nekaj jamarjev in pogovor je hitro stekel. Še isti večer so imeli v jamarskemu klubu sestanek in povabili so me, naj se jim pridružim, si ogledam fotografije in pričnem spoznavati njihovo delovanje. Preselili smo se v podoben prostor, vendar na drugem koncu mesta. Kar precej ljudi se je tu zbralo in pogovor z njimi je bil sproščen in zanimiv. Ob koncu sestanka so se pričeli pogovarjati o naslednji akciji. Jame pod Suhorjem. Jolbe je rekel, da se jim lahko pridružim in si jame ogledam vsaj od zunaj. »Prav rada!« sem odgovorila. »V jame tako ne bom šla. Rada bi vas le opazovala pri vaših pripravah na vstop, si ogledala vašo opremo...« Dobili smo se v Kočevju. Sestanek je bil ob 9.00 toda ob 11.00 še nihče ni bil nervozen, nikomur se ni mudilo. Odpravili smo


89


Doživetje se po nakupih. Kupila sem karton pločevink piva in nekaj keksov, da svoje nove znance malo »pocrkljam«, ker so me tako sproščeno sprejeli medse, oni pa so nakupili meso, zelenjavo in še to in ono, kajti sklenili so, da bodo večerjo skuhali na prostem in tudi nekje prenočili do naslednjega dne. Devet nas je bilo v petih avtomobilih, ki so zavili na prašno cesto, in se vijugavo bližali Suhorju. Vmes smo se dvakrat ustavili, preden smo našli pravi prostor. Jolbe je končno ugotovil, da je ovinek, kjer smo se ustavili, pravi in ker je bilo ob cesti dovolj prostora, smo tam pustili avtomobile ter se razkropili po gozdu. Pravzaprav si nisem niti predstavljala, kaj iščemo dokler ni nekdo zavpil: »Našel sem!« Zbrali smo se na robu strme vrtače. Na njenem dnu je bila majhna odprtina med skalami. Eden od mojih novih znancev je vrgel vanjo kamen in ta je dolgo padal in se odbijal od skal v notranjosti. Res je bila to jama, ki smo jo iskali. Globin me je strašno strah in oddahnila sem si, ko smo se s strmega pobočja vrtače vrnili proti avtomobilom. Prvi del akcije je bil opravljen. Segli smo po pivu in se usedli v travo ob robu gozda. Pogovor je spontano stekel. Napeto sem poslušala pripovedovanje mojih novih prijateljev o doživetjih v jamah, ki so jih obiskali. Kasneje je po prašni cesti pripeljal džip in z glasnimi pozdravi so moji znanci sprejeli medse svojega kolega iz Ribnice. Klepet se je nadaljeval, jaz pa sem med tem, obsedena z akvarelnim svinčnikom, ki ga skupaj z blokom papirja vedno nosim s seboj, pričela skicirati drevje, ki se je dvigovalo ob gozdni poti. Črte svinčnika sem raztapljala kar s pivom, edino tekočino, ki mi je bila pri roki. Kasneje sem skico, po svoji stari navadi, podarila eni od novih znank za spomin. Bila je že skoraj druga ura popoldan, ko se je poslovil jamar iz Ribnice in sem se hotela posloviti še jaz.

90

»Zdaj pa grem - videla sem dovolj! Hvala za povabilo!« sem rekla. »Ne!« so mi odvrnili moji znanci. »Če si prišla že do sem, si oglej še jamo!« »Jaz?« sem se začudila. »Jaz že ne grem v luknjo. Meni se vrti in se bojim kakršne koli višine ali globine,« sem skušala biti prepričljiva. »No, saj vhod ni vertikalen, popolnoma položen je. Tu je še ena jama poleg tiste, katere vhod si videla,« so bili prepričljivi. Obveljala je seveda njihova. Jolbe mi je posodil polivinilasto vetrovko in naglavno luč in šli smo. Vhod v jamo se je nahajal na dnu bolj plitke vrtače in bil je precej bolj širok. Mislim, da je bil Igor tisti, ki je na drevesce ob robu navezal vrv in se prvi spustil po strmini navzdol... Zvezdana je bila po jamarskem stažu najmlajša in je jamarski izpit opravila šele pred kratkim. Pokazala mi je, kako naj primem vrv in se za njo spustim po ne sicer vertikalnem, toda vseeno dokaj strmem pobočju, obraslem s travo v veliko odprtino, ki mi je zijala naproti. »No, gremo !« je zaklical Jolbe, ki je stal s pripravljenim fotografskim aparatom na nasprotnem »bregu« vrtače in čakal, da ovekoveči ta moj podvig. Stisnila sem zobe in celo zamižala bi, če me ne bi bilo strah, da bom stopila narobe po strmem pobočju in se zvalila na dno jame pod noge mojih novih znancev. »Pa bo zdržalo?« sem se hotela še enkrat prepričati in pri tem zamahnila z roko proti tankemu drevescu in vrvi, ki se mi je zdela tako slabotno tenka, da nikakor ne bo prenesla mojih krepkih 80 kg. »A misliš vrv ali drevo?« se je zasmejal Jolbe, ki je bil še edini na površju. »Oboje!« sem zaklicala. »Nič se ne boj. Drevo bo zdržalo. Zdržalo je že veliko močnejših viharjev kot si pa ti. Vrv pa zdrži skoraj 3 tone. Bo to dovolj?« »No, potem se celo lahko še zredim!« sem pomislila, ali celo rekla, za šalo in da bi


Doživetje sama sebi vzdignila moralo. Naredila sem prvi korak. »Niti ni tako težko!« sem zašepetala in čez nekaj minut sem bila že spodaj. Pred menoj se je odprl čuden svet. Ogromna dvorana, da sem se zdela sama sebi kot majhna igračka, je s svojim stropom segala visoko navzgor. Na tleh so ležali razsuti temni kamni in se po rahlem naklonu spuščali še malo dlje v globino. V prostoru je bilo svetlo zaradi dveh večjih odprtin na stropu, ki so jih obrobljale korenine dreves. In skozi njih so pravljično lepo padali sončni žarki, razdrobljeni v majhne, zlate kristalčke svetlobe. »Grem čisto do dna!« sem rekla. »Če sem že prišla do tu, hočem iti do konca!« In sem šla. Prestopala sem s kamna na kamen in prišla do dna, posutega z drobnim prodom. Tu je ležal kup suhih vej in nekaj debel, ki jih je nekoč razbesnela narava pomedla skozi odprtine na dno jame. Občutek, ki me je obšel v jami, je bil nenavaden, nekako poseben, meni popolnoma neznan, grozljiv in istočasno presenetljivo lep. Težko bi ga bilo opisati z besedami. Kako majhen je človek in kako malo sploh vemo ljudje, kaj se skriva pod zemljo, po kateri hitimo vsak dan! V našem vsakdanu sploh ne razmišljamo o tem, da je pod našim, zgornjim svetom, ki smo ga navajeni in se nam ne zdi več čisto nič posebnega, še nek drug, čisto drugačen, neznan svet, poln čudovitih, nenavadnih lepot. In kako malo je ljudi, ki ga poznajo, raziskujejo, ne nazadnje tudi ščitijo s svojim znanjem in delom. Jama, v kateri sem stala, ni bila nič posebnega, če bi jo hotela primerjati s tistimi, ki sem jih že obiskala po dobro utrjenih turističnih poteh. Toda bila je moja jama, prva, v katero sem stopila kot nepričakovana tujka, vdrla v njeno skrito jedro, v njen mir in tišino, kjer je bilo slišati le simfonijo kapljic, ki so padale s stropa in šelestenja vetra

v krošnjah dreves, ki so se trudila, da bi skrila nepovabljenim očem ta čudežni svet. Kaj naj rečem? Vzpon iz jame ni bil tako lahek, kot pa spust. Toda očarana od tistega, kar sem doživela, tega sploh nisem čutila. Vso pot nazaj v Ljubljano mi je pred očmi trepetala podoba jame, moje jame, svetloba sončnih žarkov, ki so skozi krošnje, med debli in nazadnje koreninami dreves iskali pot do njenih globin, ter temno, sivo kamenje, na njenem dnu. Šele doma sem čutila posledice mojega prvega jamarskega krsta. Bolele so me mišice na nogah in, čisto po pravici povedano tudi na moji zadnji plati. »Toda še bom šla,« sem sklenila. »In drugič greva skupaj s hčerjo.« Še isti teden sem tekala po trgovinah in se odločala, ali naj kupim spalni vreči za naju ali šotor. Čisto slučajno je naneslo, da sem nepričakovano dobila denar, na katerega nisem računala in je ta zadostoval za vreči. Šotor pa je šel na kartico in s tem sem razmišljanje o plačilu prenesla za mesec dni naprej. V mojem navdušenju vsem, ki me žele poslušati, pripovedujem o mojem jamarskem podvigu, o prijazni in veseli druščini jamarjev, ki se enkrat tedensko sestaja v urbani podzemni jami sredi mesta, da bi ob predvajanju diapozitivov izmenjala vtise s pohodov pod zemeljskim površjem. In upam, da se jim bom spet, ko mi bosta to čas in vreme dovoljevala, smela pridružiti in kot popolnoma neizobraženi jamar vsaj pokukati čez rob v čudežni, pravljični svet podzemlja, v katerega bodo spuščali svoje vrvi. Ljubljana, 17.2.1999

91


Iz starih časov

Naš podzemni svet V. BOHINEC alokatera dežela se more ponašati na majhnem ozemlju s toliko raznolikostjo prirodnih posebnosti, kakor baš naša mala Slovenija. Med njene najodličnejše znamenitosti bomo vedno šteli njen čarobni podzemski svet, ki je, čudežev in neodkritih skrivnosti poln, že od nekdaj privabljal občudovalce in raziskovalce od blizu in daleč. Prve napise posetnikov nahajamo v Postojnski jami že v prvi polovici 13. stoletja in od tedaj se vedno zopet pojavljajo poročila o lepotah slovenskega podzemlja, dokler ne postane ta svet v 19. stoletju tudi klasično torišče za smotrena znanstvena raziskavanja. Proučavanja zagonetnih kraških prob-

M

92

lemov je bilo skozi desetletja tako tesno zvezano z našo zemljo, da so slovenski izrazi za različne kraške pojave prešli celo v terminologijo vseh svetovnih jezikov. Na odkritje tajn jamskih modelov Slovenije so vezana v starejši dobi imena Valvasorja, Steinberga in Hacqueta, v novejšem času pa zlasti Hochstetterja, Schmidla, Cvijića, Puticka, Martela in mnogih mlajših raziskovalcev. Domačini so se začeli šele pozno baviti s temi raziskavanji, prav za prav šele od l. 1910. dalje, ko so ustanovili v Ljubljani “Društvo za raziskovanje jam”. Nepozaben duševni vodja tega predvojnega društva je bil dr. J. Cerk, ki ga je nesreča na Stolu l.


Iz starih Ä?asov

93


Iz starih časov 1912. iztrgala iz naše srede. Med vojno je delovanje društva prenehalo, a l. 1925. se je reorganiziralo in si postavilo nov znanstveni program, zasnovan na najširši podlagi. Medtem ko so se starejša raziskavanja vršila večinoma enostransko, zdaj z geografskega, zdaj z geološkega, biološkega ali hidrotehniškega vidika je začelo društvo sedaj delovati enakomerno v vseh znanstvenih smereh, da dobimo čimprej popolno sliko o vseh jamah naše domovine in da se primerno osvetlijo vsi domači speleološki problemi. Doslej je društvo (v dobi od 11. septembra 1925 do danes) napravilo 138 izletov v 98 jam, zlasti v ozemlju med Vrhniko in Planino, a tudi po Gorenjskem in Dolenjskem. Večina jam je bila izmerjena, skicirana, fotografirana in opisana kolikor mogoče vsestransko. Nabran je bil predvsem biološki material. Izgubili smo s svetovno vojno naše najlepše jame v Primorju. Delovanje “Društva za raziskovanje jam” v Ljubljani nas pa navdaja z upravičenim upanjem, da dobimo poleg nedoglednih znanstvenih uspehov tudi za turistiko vsaj skromen nadomestek za izgubljeni notranjski in primorski podzemski raj. O Postojnski jami beremo, da jo je leta 1926. obiskalo nad 160.000 ljudi – že to število nam pove, kako postanejo jame lahko važne tudi za turistovski promet in s tem za narodno gospodarstvo. Da tudi v današnji politični Sloveniji krasote podzemlja ne zaostajajo za doslej znanimi čudeži drugod, nam pričajo slike v današnjem “Ilustriranem Slovencu”, ki so večinoma reproducirane po posnetkih članov “Društva za raziskovanje jam”. Za popolnejšo dosego svojih lepih ciljev pa društvo nujno potrebuje aktivnega sodelovanja javnosti, in le če bo sleherni Slovenec razumel važnost njegovega dela in ga

94

tudi skušal podpreti po svojih močeh, bo z izpopolnitvijo tehničnih pripomočkov in vzgojo večje čete navdušenih speleologov društvo moglo Sloveniji ohraniti sloves prve speleološke pokrajine na svetu. Besedilo je prepisano z zadnje strani Ilustriranega Slovenca, ki je bil tedenska priloga Slovenca, z dne 13.11.1927, št. 46. Priloga nosi naslov Podzemski čari Slovenije. Na prvi strani je fotografija velike dvorane Županove jame, nato sledi še 35 fotografij različnih jam, fotografiji Proteusa anguinusa in netopirja ter fotografiji Josipa Cerka in Jovana Cvijića. Na zadnji strani je tudi grob zemljevid Slovenije z vrisanimi takratnimi pomembnejšimi jamami. V Ilustriranem Slovencu iz leta 1927 je zanimiva tudi 9. številka z dne 27.2.1927; na njegovi naslovnici je fotografija predjamskega gradu, pred katerim je še mlad sadovnjak z dvema mikavnima gospodičnama tistega časa. Prepisal Marko Šuštar - Maki


Pesmi

Pesmi TOMAž KOBLAR

SKRIVNOST Žimar grize v blatno vrv nad menoj, z vsakim cugom bliže sem svetlobi. V duši pa pojavlja se mi dvom: mar zunaj res je lepše? ***

JAMARJU NA POT Ena te bo vase vzela, širokih in odprtih rok, druga te bo zavrnila in iskal jo boš povsod. V suhi trebuh, hrbet do krvi boš spraskal, v vlažne pa kar zdrsnil boš, po blatnih se kot prase valjal, po mokrih čolne vozil boš. Samo v eno te bo vlak popeljal in ne misli, da zastonj; spet tretji boš ožino širil. Premisli dobro, mladi jamar, nauk je pesmi tak: samo v eno se boš vračal, saj jama tudi spol ima. ***

POSLEDNJA Mar me res vse blatne jame vabijo le v eno? V ono pod cipreso, ki kot v Logaško, drugi po štrikih varno te spustijo.

LUCIFERJU Grdoba v verigah, sem poglej! Ukradel sem ti luč, z njo svetil bom zgubljenim dušam, kazal jim bom pot. V svoj jih objem zavajal več ne boš, z obljubami o podzemnem raju, saj več je mraza, blata kot lepot. In na koncu stvarnik moj; žal je tudi tvoj, samo poglej se, grdoba, kakšen si; po jami vsaki, ki obiskal jo bom, prosim Te: v večjih količinah, piva, vina, trave in lahkih žensk.

***

FOLIJA Čepeč, v mrazu, podrhtavam; in kot tepec čakam, da še večji nekje nad mano se izkvačka; ko brlivka v obupu, z zadnjimi plameni, med nogami oblizuje moja jajca.

95


Špela Klemen (26.2.1972 - 25.12.1997) Špela Klemen je utonila v sifonih Šimenkovega brezna. Kot udarec s pestjo v obraz me je zadela ta vest, drobna vestička v časopisu, pa saj sem prav pred dvema dnevoma prejel od nje narejeno in narisano novoletno čestitko! Na slikici je, kakšna ironija, potapljač v zagatah v ozkem rovu... In ona je bila naša druga jamska potapljavka, pri tem delu celo uspešna. Špela Klemen je bila tudi predsednica društva, ki sem ga pred dobrimi 40imi leti pomagal ustanavljati in usmerjati v načrtno jamarsko delovanje. Nasledila je svojo predhodnico in če je bila na občnem zboru, v začetku leta 1997, soglasno izvoljena, to pove, da je bila cenjena, spoštovana, če so se vsi prostovoljno sklenili podrediti njenemu vodstvu. Pa čeprav je bil med člani tudi kakšen samozadovoljen mačo.

Katera od šopka deklet, ki sem jih srečal na občnem zboru, je bila pravzaprav Špela? S predhodnico Mojco sta uspeli skupino preurediti, povečati dejavnost, posebej pa se je njena dejavnost pokazala v zadnjem Biltenu, kjer je vrsta njenih duhovitih ilustracij in tudi poročilo z odprave na Slovaško. Tudi v domačih krajih je bila udeleženka vsaj polovice, če ne večine raziskovanj in to pri dokaj kratki jamarski karieri. Smrt je zasekala v mladje, zakaj je tako nedoumljiva Njegova volja? In zakaj izgubljamo najboljše? Dušan Novak

96


Dušan Novak (27.7.1931 - 14.9.1998) Dragi Dušan! Spoznala sva se pred malo manj kot tridesetimi leti na četrtkovem sestanku tedanje Jamarske sekcije pri Planinskem društvu Železničar. Želel sem si namreč izposoditi jamarske lestvice, da bi si ogledal jamo Govic v Bohinju. “Najprej boš nekaj časa hodil z nami po jamah, da se naučiš varne hoje po podzemlju, potem boš pa lahko dobil opremo,” si dejal. In smo se kar takoj domenili za “akcijo”, kot pravimo našim pohodom po podzemlju. Odpravili smo se v jami Lobašgrote in Škorten pri Črnem potoku v bližini Kočevja. Minilo pa je še več kot deset let preden sem se slednjič le odpravil v Govic. Pred jamarji so bili tedaj namreč drugi, večji izzivi - Pološka jama, naslednja leta pa Brezno pri gamsovi glavici nad Bohinjem, ki nas je “železničarje” dodobra okupirala. Leta 1972 si bil tudi vodja odprave v to tedaj najgloblje jugoslovansko brezno. Pred tem si leta 1970 vodil tudi prvo jugoslovansko odpravo na drugo celino v severno Afriko. Leta naredijo svoje, zato si se počasi poslovil od aktivnega jamarstva in se posvetil organizacijskemu področju v okviru Jamarske zveze Slovenije. V času službovanja na Geološkem zavodu, kjer si bil zaposlen kot hidrolog, si skrbel za povezavo med zavodom in različnimi jamarskimi organizacijami. Tako je naše delo v podzemlju dobilo nek globlji pomen in ni bilo več golo športno izživljanje. Marsikaj zanimivega se je v tem času odkrilo - tudi na tvojo sugestijo in pod tvojim strokovnim vodstvom. Več kot štirideset let svojega življenja si posvetil jamarjem, jamarstvu, speleologiji in zlasti hidrologiji, ki je bila tvoja poklicna usmeritev. Ponikalnice, izviri, povezave med njimi, blatni podzemeljski rovi, potoki, reke in jezera - to je bil tvoj svet, ki si mu bil zvest skoraj vse svoje življenje. 158 prvopristopnih jamarskih zapisnikov nosi tvoj podpis. Proučeval si kraške pojave od rudnika v Mežici do Osapske jame, od visokogorskega krasa Julijcev do Bele krajine. Scripta manet! Tega si se dobro zavedal in zato veliko pisal. Objavil si preko 70 razprav in več kot 200 člankov v različnih časopisih in revijah - večji del seveda v reviji Naše jame, katero si soustvarjal mnogo let. Posebej naj omenim Gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo, ki si ga zbral in objavil pred desetletjem in obsega podatke o skoraj 200 pomembnejših raziskovalcih našega Krasa in podzemskega sveta začenši z Valvazorjem. Sklenjena je bogata življenjska in strokovna pot našega jamarskega prijatelja, ustanovnega člana Jamarskega kluba Železničar in dolgoletnega funkcionarja Jamarske zveze Slovenije. Aleš Lajovic

97


(P)OSEBNE N ečnih dilem, problemov in glavobolov, ki spremljajo sestanke pred našimi rednimi občnimi zbori nas je letos rešil “stara kost” Peter Gedei, ki je prevzel vodenje našega “ferajna”; upamo, da za kaj dlje, kot samo za eno leto. Predsedniško “kladivo” je prejel od Davida Dereanija. Podpredsednik je Miha Čekada, “tajnikuje” Simona Glavan ob občasni pomoči Urše Podvršič in Natalije Oberč. Gospodarstvo oziroma gospodarjenje s klubsko opremo dela preglavice Gorazdu Grmeku in Mihi Celarcu. Glede na to, da sta oba na nek način povezana z elektriko, jima največ psihičnih težav povzročajo crkujoče žarnice, kar pomeni, da če bo šlo v tej smeri naprej, bomo morali na sestanke hoditi tako kot v jame - se pravi s prižganimi karbidovkami. Denarce (kadar slučajno so) še naprej prizadevno in z velikim veseljem šteje Tibor Gedei, brat dičnega predsednika JKŽ. Na nedavnem sestanku “ferajna” pa je Tibor dobil izdatno strokovno podporo v obliki profesionalnega računovodje Jamarske zveze Slovenije Dušana Maruzzija, ki se je odločil, da je skrajni čas, da se tudi on pridruži enemu od jamarskih društev. Odločil se je seveda, jasno kot beli dan, za najboljšega... 

V

elika ljubezen Gorazda (kot gospodarja JKŽ) so očitno “štriki”. Res je sicer, da jih toliko že dolgo ali sploh nismo imeli, vendar se postavlja vprašanje, kje bomo sušili perilo in kako, saj klinčkov nimamo. Za jame štrikov trenutno v taki količini sploh ne rabimo. Žal. Morda pa le bomo pod Debelim vrhom “navrtali” kaj globljega...  natni del “štrikarije” je bil pridobljen s pomočjo Dejana Hladnika, ki je uspel za “ferajn” pridobiti velike vojaške šotore, ki pa jih je Tomaž Koblar uspešno pretopil v speleostatike (s pomočjo znanega feničanskega izuma, seveda). Članstvo je tedaj na rednem sestanku namreč ugotovilo, da bomo v jame po vsej verjetnosti še hodili, do taborjenja nam pa ni prav veliko. 

V Z

o se je pred leti danes pokojni ustanovitelj našega “ferajna” mag. Dušan Novak odločil, da po sedemnajstih letih upravljanja revije Naše jame, osrednjega glasila Jamarske zveze Slovenije, prepusti mlajši moči, je funkcijo prevzel Aleš Lajovic, v jamarskih krogih znan tudi kot Hov-Hov. In dotični Hov-Hov je bil potem na volilnem občnem zboru JZS v Domžalah leta 1998 izvoljen še za predsednika Jamarske zveze Slovenije. Razmere v Jamarski reševalni službi, ki deluje kot stalna strokovna služba v okviru JZS-a, so pripeljale do tega, da je g. Hov-Hov trenutno še v.d. vodje Jamarske reševalne službe. Manjka samo še to, da bi bil sam sebi stari oče. 

K

ogodki tistega popoldneva, ko je umrl Dušan, so bili prav nenavadni. Prav tedaj je namreč izšla 39. številka Naših jam in Aleš se je namenil, da jo tisto ponedeljkovo popoldne nese dr. Gamsu in Dušanu, potem gre domov, vzame kolo in gre na vajo Ljubljanskega okteta (kjer prepeva že vse od ustanovitve tega ansambla v sedemdesetih letih). Slučaj je nanesel, da se je pri dr. Gamsu zadržal v prijetnem in zanimivem klepetu tako dolgo, da se mu je že tako mudilo, da je šel z avtom naravnost na vajo in Dušana ni utegnil obiskati. Prav v tem času, ko je bil Aleš na obisku pri dr. Gamsu, je Dušan umrl. In ko se je vrnil zvečer oziroma ponoči z vaje, je ugotovil, da mu je nekdo sunil kolo...

D

98


BNE NOVICE 

K

omentar ustanovnega člana našega “ferajna” Rastota (Marjan Raztresen) na Dušanovem pogrebu je bil izredno kratek in jedrnat: “Blizu sekajo...” 

njižnica JZS-a oziroma skrb zanjo je nekako v domeni našega “ferajna”. Zadnja leta sta jo prizadevno vodila Zvonka in Nace, ki se oba začudo pišeta Labernik, kar v preteklosti v našem “ferajnu” ni bilo vedno samo po sebi umevno. Trenutno se z zadevo z večjim ali manjšim uspehom ukvarja Tomaž Koblar. Nace in Zvonka sta se namreč odločila za podmladek, ki je nedavno zagledal luč sveta v obliki malega Primoža. Čestitamo!”

K

 eselice našega “ferajna” so navadno dobro obiskane, nadvse intenzivne in izjemno prijetne. O intenzivnosti priča npr. podatek, da je ob zaključku novoletnega praznovanja v koči pod Pevsko gorco v bližini Štalcerjev na Kočevskem (poleg vseh prisotnih) obnemogel tudi električni agregat. Razneslo ga je...

V

 ansko novo leto smo praznovali na isti lokaciji. Vreme je bilo čemerno in rahlo je deževalo. Vendar nas to ni motilo in smo se pozno popoldne 2. januarja povzpeli v snegu in megli na Goteniški Snežnik pod duhovnim vodstvom neumornega Badija (Milan Küzmič). Glede na navedeno, pa tudi mrak se je že spuščal, vam o razgledu ne bi vedeli povedati nič določenega...

L

 vezda preteklega Luciferovanja, ki se je odvijalo v Gozdni šoli v Bohinju, je bil brez dvoma Brko (Viktor Robič). Za razliko od naših potapljačev, ki so se v ledeno mrzlem Bohinjskem jezeru namakali v relativno debelih neoprenih, je Brko čofotal po vodi zgolj v kopalkah (pa še za te ni gotovo, ali jih je imel na sebi).

Z

 azpad Jugoslavije in relativno izboljšanje gmotnega stanja članstva je pripeljalo do tega, da je naš “ferajn” v zadnjih letih organiziral in izpeljal več jamarskih odprav v tujino. Preteklo leto so se tako odpravili na Kubo. Odprava je minila brez resnejših poškodb z izjemo ene zvite noge (Tina Gabrijel) in padca raz fasado propadajoče hiše v Havani, ki pa je bil posledica razplamtelih plezalnih strasti sredi noči ob proslavljanju velevažnih jamarskih uspehov v kubanskem podzemlju. Precej visoko nad siceršnjim pritlehnim dogajanjem se je Makiju (Marko Šuštar) odtrgala rešetka. Resno je bil ogrožen spodaj parkirani kamion. Zadeva se je srečno iztekla. Tudi za kamion.

R

 lanstvo nad kubanskimi jamami ni bilo pretirano navdušeno, mnogo bolj jih je pritegnil morski podvodni svet. Pa tudi sicer so se, glede na izjave, na tej lokaciji mnogo bolje počutili.

Č

99


Akcije 1997

Seznam akcij JKŽ 1997 št. datum objekt 1 2 3

1.-8.1. 3.1. 6.1.

Podpeška jama Logarček Novokrajska jama

4 5

18.1. 20.1.

Bohinjski predor Novokrajska jama

6 7

Predjama Podpeška jama

8

25.1. 25.,27., 28.1. 8.2.

9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32

8.2. 15.2. 15.2. 15.2. 16.2. 16.2. 16.2. 19.2. 23.2. 2.3. 2.3. 8.,9.3. 16.3. 16.3. 16.3. 16.3. 22.3. 22.3. 22.3. 22.3. 29.3. 30.3. 30.3. 31.3.

Jama pri gnezdu Kasirova jama, Brinščica Črncova jama Logarček Logarček Pucovo - Krastačje brezno Markonova jama Podpeška jama Viršnica Jama pri gnezdu Pucovo - Krastačje brezno Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu Gradišnica Mačkovica Pekel pri Kopanju Mačkovca Veliko Okence Drenov grič Županova jama Lipiška jama Lubniška jama, Kevdrc Osoletovo brezno Šimenkovo brezno

33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44

2.4. 5.4. 6.4. 9.4. 9.4. 9.4. 9.4. 9.4. 13.4 13.4. 24.4 26.4-2.5.

45

1.5.

100

Pucovo - Krastačje brezno

Šimenkovo brezno Lobaschgrotte Šimenkovo brezno Dolenja jama Brezno za rjavim kamnom Zadlaška (Dantejeva) jama Viršnica Zelške jame Brezno za rjavim kamnom Jama pri gnezdu Brezno za rjavim kamnom SLOVAŠKA (Domica, Gombasecka, Krasnohorska, Zvoniva, Silicka ledena jama, Ochtinska aragonitna jama, Dobšinska ledena jama, Demanovska jama, Demanovska ledena jama, Vodna jama?) Ponor Lokve (Predjama)

udeleženci Matej Špela, Igor Tomo, Gorazd, Igor, Damjan, Matej, Tyson, David in 6 članov JK Netopir Špela, Igor, Aleš Tomo, Gorazd, Matej, David in 6 članov JK Netopir Špela, Igor, Aleš Matej, Tomo, Gorazd David, Peter, Lilo, Nace, Zvonka, Dane, Mark Špela, Igor, Gorazd, Miha C. Igor, Špela Maki, Aleš, Mislej Badi, Danilo, Marko + 3 Mojca, Mark, Zvonka, Nace Lilo, Podpečan, Begič Špela, Igor Gorazd, Tomo, Matej Mark, Mojca Gorazd, Miha C., Špela, Igor Lilo, Matej, Zvonka, Nace Gorazd, Miha C., Matej Gorazd, Miha C. Mojca, Mark Krašovec Nace, Zvonka jamarska šola Matej Sandi Igor, Špela jamarska šola Zvonka, Nace + 2 Tomo, Matej, Špela, Daniela, Nace, Zvonka, Gorazd David, Aleš, Matej Matej, Gorazd Dejan, Mark Zvonka, Nace Peter Krašovec Dejan Gorazd, Miha C. Tibor, Dejan, Miha C. Jolbe, Špela, Igor, Mojca, Mark, Brko, Zvonka, Nace, Gorazd, Natalija, Milan Tomo, Igor


Akcije 1997 46 47 48 49 50 51 52 53

2.5. 3.,5.5. 4.5. 9.-11.5. 10.5. 10.5. 17.5. 24.5.

Ponor Lokve (Predjama) Mrzlek Brezno za rjavim kamnom Pucovo - Krastačje brezno Zelške jame Škamperlova jama Gorjanska jama Lobaschgrotte

54 55 56 57 58 59 60 61 62

24.5. 24.5. 24.5. 29.5. 31.5. 1.6. 1.6. 1.6. 7.6

Luna Kroneggerloch Brezno na Leški planini Škocjanske jame Zelške jame Kostanjeviška jama Jama pri gnezdu Martinska jama Brezno za rjavim kamnom

63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75

13.6. 15.6. 18.6. 21.6. 22.6. 22.6. 22.6. 28.6. 28.6. 5.7. 20.7. 20.7. 26.7.

Zelške jame Županova jama Brezno za rjavim kamnom Brezno Bavaria Potočka zijalka Zelške jame, Karlovica Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu Brezno za rjavim kamnom Brezno pri gamsovi glavici Jama pri gnezdu Podpeška jama Habečkovo brezno

76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101

5.9.

Divje jezero Jama pri gnezdu Mišnica jame v Franciji Krška jama Okence Jama v Grapi Bizjakova jama Kostanjeviška jama Jama v Grapi Balantov izvir pod Lubnikom Kompoljska jama, Ponor Lokve Divje jezero Predjama - Ponor Lokve Krška jama Kostanjeviška jama Habečkovo brezno Tkalca jama Viršnica, Pekel pri Kopanju

9.9. 11.9. 14.9. 17.9. 17.9. 18.9. 19.9.

Vrhniška jama Pekel pri Kopanju Potiskavec Šimenkovo brezno Potiskavška jama Pekel pri Kopanju Potiskavška jama

6.8. 6.8. 9.8. 9.8. 9.8. 15.,16.8. 17.8. 20.8. 21.8. 23.8. 27.8. 31.8. 31.8.

Tomo, Matej, Miha, Boštjan, Igor Tomo, Matej Dejan, Domen, Robi Lilo, Dane, minerji JZS Matej, Tomo (potapljanje) Gorazd, Natalija Kuki, Aleš, Špela, Igor Gorazd, Miha C., Natalija, Peter, Tibor, Jolbe Dani, Tine, Miha C. Špela, Igor, Badi, Sandi, Danilo Igor Brko & Co. Špela, Igor Gorazd, Miha C., Natalija, Špela, Igor Badi, Nebojša Dejan, Natalija, Gorazd, Peter, Miha C., Robi Brko Špela, Igor Dejan, Robi Špela, Danilo, Badi, Igor Špela, Danilo, Dane, Sandi, Igor, Badi Tomo, Gorazd, Peter + 2 Dejan, Robi Špela, Igor, Dejan, Gorazd, Miha C. Špela, Igor, Dejan Marko, David, Natalija, Gorazd Gorazd, Miha C., Natalija Toma, Matej (potapljanje) Tomo, Gorazd, Miha C., Dejan, Peter, Tibor Tomo, Matej Gorazd Špela, Igor Matej Tomo, Matej, David Bojana, Dejan, Špela, Igor, Tomo Špela, Igor Špela, Igor Špela, Igor, Tomo, Gorazd Tomo, Nadja (potapljanje) Matej, David Tomo, Matej Tomo, Špela, Igor, Peter - JD Rakek Zvezdana +1 Natalija, Gorazd Tomo, Igor, Špela, Miha C., Matej, Igor, Špela, Zvonka, Nace, Natalija Marko Miha C., Matej, Špela, Igor Špela, Igor, David Dandi, Dane, Dule, Mare Nebojša, Igor Špela, Igor David, Igor

101


Akcije 1997 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115

20.9. 20.9. 20.9. 1.10. 1.10. 4.10. 4.10. 7.10. 12.10. 25.10. 25.10. 26.10. 26.10. 2.11.

116

1.11.

117 118 119 120 121

1.11. 2.11. 8.11. 8.11. 8.11.

122 123 124 125

8.11. 15.11. 15.11. 22.11.

Krška jama - čistilna akcija Fičotova jama Vodena jama Babna jama, Karlovica Žegnana jama Predjama Logarček Predjama Železna jama Predjama Lipiška jama Mala Karlovica Grofova jama Česnikova jama, Jama v Grapi, Osejca, Medvedova jama, Risovec, Fužina, Jama pod Pečno rebrijo Prečna jama ob izviru Temenice, Lukenska jama, Vel. Stražica Bilpa Eleonorina jama, Željnske jame Jama pri gnezdu Škamperlova jama, Jazbina Jama pod cesto, Planinska jama, Mačkovca, Jama pod Pečko rebrijo, Zelške jame, Tkalca jama Zelške jame Jama nad Korinjsko cesto Hrvaška: Jopićeva špilja Mišnica - čistilna akcija

126 127 128 129 130 131 132 133 134 135

28.11. 6.12. 7.12. 7.12. 13.12. 13.12. 14.12. 25.12. 26.12. 26.12.

Lukenjska jama Brinščica Rojska jama Podpeška jama Lobaschgrotte Eleonorina jama Podpeška jama Šimenkovo brezno Šimenkovo brezno Križna jama

12 članov 12 članov 12 članov Matej, Tomo, Alan, Dušan Špela, David, Tomo, Igor Mark, Mojca Tomo, Matej Špela, Igor, Nace, Zvonka Tomo, Špela, Igor, Grega Nebojša, Zvonka, Nace + 6 Zvezdana + 1 Zvonka, Nace Brko, Robi, Borut Igor, Špela Matej, Tomo Igor, Špela, Jolbe, Zvonka, Nace, David Tibor, Miha C., Dejan Peter & Co. Brko & Co Zvezdana + 1 Miha C. Igor, Špela Špela, Igor, Badi, Brko, Zvonka, Nace, David, Miha C., Danijela Tomo, Igor V., Matej, Špela, Igor Badi, Milan, Dane Špela, Igor Matej Mark, Mojca, Špela, Jolbe, David Tomo, Igor P., Igor V. Tomo Špela, Igor, Tomo Tomo, Matej Zvezdana + prijatelji

Seznam akcij JKŽ 1998 št. datum objekt 1 2 3

2.,3.1. 6.1. 10.1.

4 5 6 7 8 9 10 11 12

12.1. 14.1. 14.1. 17.1. 17.1. 24.1. 24.1. 25.1. 31.1.

102

Vetrnik Loboschgrotte Mrzla jama pri Ložu, Golobova jama pri Danah Okence Vetrnik Trakulja Jama pri gnezdu Mačkovica Jama pri gnezdu Otoška jama Jama pod ravbarjevim stolpom Lekinka

udeleženci Natalija, Gorazd Matej, Aleš Zvezdana, Goran Matej, Tomo Natalija, Gorazd Dejan, Robi R. Gorazd + 2 Brko Dejan, Jolbe, Tibor, Natalija Matej, Tomo, Miha Zvezdana, Ljubo, Goran Matej, Tomo, Igor V.


Akcije 1998 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25

1.2. 7.2. 8.2. 8.2. 8.2. 8.2. 8.2. 8.2. 11.2. 15.2. 15.2. 19.2. 20.2.

Črncova jama, Jama pri Črncovi jami Karlovica Jama pod ta visoko skalo Bilpa Divje jezero Krška jama Jama pri Sv. treh kraljih Jama pri gnezdu Jama pri gnezdu Scestna jama nad Borovnico Krška jama Jama pri gnezdu, Jama pri jami pri gnezdu Jama pri gnezdu

26 27

21.2. 21.2.

Scestna jama Martinska jama

28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46

21.2. 22.2. 22.2. 22.2. 23.2. 25.2. 28.2. 28.2. 28.2. 7.3. 8.3. 8.3. 12.3. 12.3. 13.3. 14.3. 15.3. 19.3. 21.3.

Mačkovica Košelevka Jama pri gnezdu Lubniška jama, Kevdrc Okence Divje jezero Mihevcevo brezno, Jocova jama Mala Karlovica Lučka jama Križna jama Martinska jama Jama pri gnezdu Podpeško jezero Županova jama Divje jezero Škocjanske jame Potiskavška jama, Ponor Šice, Zelenka Kostanjeviška jama Drenov grič

47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58

21.3. 21.3. 22.3. 25.3. 28.3. 29.3. 30.3. 31.3. 1.4. 5.4. 5.4. 5.4.

Brundlov part Jama pri Sv. treh kraljih Zelške jame Veliko Okence Rokovnjaška jama Tkalca jama Podpeška jama Veliko Okence Drenov grič Škratovka Krvava jama Viršnica

59 60 61 62 63 64 65 66 67

5.4. 5.4 11.4. 11.4. 12.4. 12.4. 13.4. 16.4. 18.4.

Krška jama Pekel pri Kopanju Škocjanske jame Dvojno brezno v Lazah, Skednena jama Novo brezno na Dolenjskem Planinska jama Zelške jame, Planinska jama Podpeška jama Železna jama

Tomo, Aleš, Mislej, Nikolaj Tomo, Matej +Rakovčani Zvezdana, Goran Tomo + Črnomaljci Matej, Arne, Morel Aleš Marko, Dušan Gorazd, Natalija, Miha C. Gorazd, Natalija, Miha C. Zvezdana, Goran David, Brko, Aleš Natalija, Gorazd Natalija, Gorazd, Miha C., Marko, Slavko Č. Zvezdana, Ljubo, Goran Nebojša, Zagi, Dane, Danilo, Badi + 8 Zvezdana, Ljubo, Goran Zvezdana, Ljubo Gorazd, Jolbe, Miha C., Erzo Nace, Zvonka, Dane Tomo, Matej Matej + prijatelji Dejan +JK Borovnica Zvezdana, Ljubo, Goran Robi R. + 1 Zvezdana, Ljubo, Goran Badi, Sandi + 1 Gorazd, Miha C., Nace, Zvonka, Marko David, Igor, Aleš Igor, David Matej + 1 Nace, Zvonka + 1 Robi R., David, Igor Igor jamarska šola + Gorazd, Natalija, Mark, Mojca, Nace Mojca, Mark, Nebojša, Badi Robi R. + 3 Brko + 5 Matej, Robi R. Miha Č. Zvezdana + 5 Robi R. Robi R. Gorazd + 3 Miha, Dani, Bota, Denis, Mito Dejan, Bojana jamarska šola, Gorazd, Natalija, Nace, Zvonka, Peter, Tibor, Tomo, Robi R., Matej, Igor, David, Daniela, Robi, Polona Peter, Tibor, Matej Igor, David Nebojša + 3 Zvezdana, Ljubo Igor Dejan + 1 Nebojša, Brko, Simona Matej, Robi R. jamarska šola

103


Akcije 1998 68 19.4. Kostanjeviška jama 69 29.4. Gradišnica 70 25.4. –2.5. odprava na Madžarsko 71 72 73 74 75

1.5. 9.5. 10.5. 13.5. 16.5.

76

17.5.

77 78 79 80 81 82

17.5. 21.5. 22.5. 24.5. 27.5. 30.-31.5.

83 84 85 86 87 88 89 90 91 92

7.6. 7.6. 7.6. 14.3. 14.3. 14.6. 14.6. 14.6 17.6. 20.6.

Skednena jama Vrhniška jama Scestna jama Malo Okence Vranja jama, Mrzla jama, Mačkovica, Skednena jama Brezno na Korinju Osoletovo brezno Križna jama Gradišnica Škamperlova jama Jama pri gnezdu veteranska akcija, interni izpit za naziv mlajši jamar: Vilenica, Lipiška jama, Škamperlova jama Belojača v Halozah Martinska jama Zelške jame Babja jama - čistilna akcija Helios Koprivnica Anžetovo brezno Dolenja jama Jama pod gradom Luknja Potiskavec Brezno presenečenj

93 20.6. Ciganska jama 94 20.6. Snežna jama pod Raduho 95 25.6. Vodna jama 96 27.6. Mihova jama, Jelovička jama, Kobilna jama 97 28.6. Jama pri gnezdu 98 28.6. Lučka jama, Željnske jame 99 4.7. Pivka jama 100 4.7. Špilja Lokvarka (Hrvaška) 101 11.7. Judovska hiša pri izviru Krupe 102 11.7. Ledena jama pri Kunču 103 14.7. Čampari na Cresu 104 16.7. Kostanjeviška jama 105 18.7. Vranja jama 106 18.7. Lintvern 107 18.7. Pivka jama 108 18.7.-29.7. Francija 109 19.7. Lučka jama 110 25.7. Prepadna jama 111

25.7.

Kanina jama

112 113

26.7. 25.7.

114 115 116 117

24.7. 30.7. 2.8. 7.8.

Jelovička jama Ivačičeva jama, Jama pod straniščem na Kredarici Jama Baredine pri Poreču Pajsarjeva jama Coprniška jama Ponor polne lune

104

Igor, Miha C. + 2 Sandi, Franci, Nebojša, Tanja, Jože Igor, Simona, Nace, Zvonka, Klemen, Natalija, Gorazd + madžarski jamarji Tibor Robi R. + 3 Zvezdana, Ljubo, Goran Matej, Robo R. Nace, Klemen Igor, Gorazd, Natalija, Miha C., Urša, Tomaž + Ribničani Zvezdana, Ljubo, Goran Igor, Simona, Nace, Marko, Dušan, Igor ? jamarska šola Miha C., Gorazd – vaja JRS Natalija, Gorazd, Miha C., Dani vsi Miha Č. Badi, Sandi Zvezdana, Ljubo, Goran vsi Igor, Simona, Zvonka, Nace, Miha Č. Zvezdana, Ljubo, Goran Tomo, Matej Miha Č., Igor, Simona, Tomaž, Urša Robi R. + 1 Igor, Simona, Badi, Danilo, Nebojša, Mark, Mojca Tomaž, Urša Miha Č. Robi R., Matej Igor, Simona, Tomaž, Urša Dejan, Robi R. Urša, Tomaž Matej, Tomo, Aleš, Robi, Peter Ž. Simona, Igor Dane, Dani, Zvonka, Nace Aleš + 1 Simona, Igor, Tomaž, Urša Nebojša + 3 Urša, Tomaž Zvezdana Tomo Matej Urša, Tomaž Jolbe, Igor, Simona, Urša, Tomaž, Zvezdana, Nace Jolbe, Igor, Simona, Zvezdana, Nace, Zvonka, Maca Zvezdana, Jolbe, Zvonka, Nace Dane, Dani Aleš Robi R., Andrej M. (potapljanje) Zvezdana Miha C., Tina, Igor, Simona, Tomaž, Urša, Jolbe


Akcije 1998 118 119 120 121

13.8. 15.8. 16.8. 22.8.

Pekel pri Kopanju Pucovo - Krastačje brezno nova jama v okolici Matruljka Medvedjak

122 123 124

24.8. 29.8. 20.-30.8

125 126

1.9. 6.9.

127

19.9.

128 129 130 131

19.9. 26.9. 2.10. 3.10.

132 133 134 135 136 137 138 139 140

4.10. 5.10. 10.10. 10.10. 18.10. 18.10. 19.10. 22.10. 24.10.

Jama ob Bazoviški cesti na Goropajski gmajni Kostanjeviška jama Šalabajzer na Pokojišču Križna jama (čistilna akcija) Jama ob Bazoviški cesti na Goropajski gmajni Jama pri gnezdu Vranja jama, Mačkovica, Skednena jama Šimenkovo brezno Škocjanske jame Jama na Hrušici Coprniška jama Udornica na Konč hribu Mačkovica Logaška jama

141 142 143 144 145 146 147

24.10. 24.10. 24.10. 25.10. 31.10. 1.11. 7.11.

Jama pri gnezdu Krvava jama Mačkovica Divje jezero Kevdrc, Lubniška jama Jama pri gnezdu Govic

148 149 150 151 152 153 154 155

7.11. 8.11. 8.11. 11.11. 13.11. 15.11. 15.11. 15.11.

Huda luknja, Rotovnikova jama Ledenica v Paradani Križna jama Jama pri Luciferju (Martuljek) Medvedjak Mala Krucova jama Dimnice Postojnska jama

156

22.11.

Najdena jama

Snežna jama (Mežaklja) Umetni rov v kanjonu Kamniške Bistrice Islandske jame - Landmannahellir, Raufarhólshellir, Grjótagjá, Kirkjan Dve vodni – morski jami na Hvaru Labodnica, Dimnice, Speleo-terapevtska jama v Sežani

157 22.11. Martinska jama 158 29.11. Štinetova jama (Šk. Loka) 159 5.12. Križna jama 160 12.-13.11. Planinska jama 161 31.10.odprava na Kubo 28.11. 162 17.12. Krvava jama 163 20.12. Lesno Brdo - kamnolom 164 25.12. Šimenkovo brezno – v spomin Špeli

Nace Simona, Igor Tomaž Jolbe, Urša, Tomaž, Bojana, Dejan, Nace, Matej Kuki Simona, Igor, Urša, Tomaž, Miha C., Tina Miha Č. + prijatelji Robi R., +1 Urša, Tomaž, Simona, Igor, Nace, Tibor, Mateja, Dane, Dani, Maki, Zvezdana, Ljubo, Peter, Jolbe, Marko, Klemen Miha C., Tina, Urša, Tomaž Kuki, Zvezdana, Ljubo, Zvonka, Nace Dejan, Bojana, Zvezdana, Ljubo, + 2 Zvezdana, Ljubo + prijatelji Miha C., Dani, Zvezdana, Ljubo Dejan, Bojana, David + 1 Miha Č., Roman, Mito Urša, Tomaž Igor, Simona, Nace, Dane, Dani Urša, Tomaž, Tina, Miha C. Zvezdana + prijatelji Dejan + 1 Miha Č. + 2 Nace, Badi, Simona, Igor, Urša, Tomaž, Tibor, Peter Miha C., Gorazd Dejan, Bojana + 2 Miha Č. Roman, + 3 Matej Dane, Dani Gorazd, Natalija, Zvezdana Tibor, Peter, Bojana, Dejan, Natalija, Gorazd, Aleš + snemalna ekipa RTV Zvezdana + 9 Miha Č. Zvezdana Tomaž Badi, Sandi, Mirjam Dejan, Bojana + 6 Natalija, Gorazd Zvezdana, Ljubo, Nace, Miha Č., Dane, Dani, Marko, Dušan Miha Č., Zvezdana, Ljubo, Bojana, Dejan, Robi R., Tomaž Badi, Danilo, Nebojša + 5 Zvonka, Nace Zvezdana Tomo Jolbe, Robi, Polona, Brko, Urša, Dani, Tina, Miha, Simona, Igor, Dejan Miha Č., Tomaž, Simona, Igor, Jolbe Jolbe, Igor, Simona, Robi R., Matej, Tomo

105


PASADENA


Ilirska 18, Ljubljana tel: 13-15-117, fax: 13-03-475, e-mail: kres@siol.net

naša podpora vsem nivojem poslovanja

INTRA • certificiran program, ki z enim vnosom in • z eno evidenco obvladuje prav vsa področja: • glavna knjiga, saldakonti z DDV, • stroškovno, devizno, osnovna sredstva • ter zna uvoziti podatke iz drugih aplikacij

DENTOK • nadzor plačevanja z upoštevanjem fiksnih prilivov in odlivov • projekcija denarnih tokov • analiza plačilnega obnašanja partnerjev

EXPERT • hitra in temeljita analiza poslovanja • kaj-če analiza kazalnikov poslovanja • priprava celovitega plana

vir podatkov za programa expert in dentok je lahko katerikoli računovodski paket na katerikoli platformi


JOLBE


Najboljše fotografije dobite s Kodakovim T-Max filmom. Obiščite nas v naši trgovini Kodak Express - Mali trg 6

Vodovodna 100, Ljubljana tel.: 061/189 46 00, faks: 061/168 43 40


Trgovina na debelo in drobno

Kokaljeva 1, Ljubljana telefon/faks: 061/123 11 40


Roèno tkanje Zvezdana Kr•iè Planina 134a, tel.(067)565073

Trgovina z alpinistično, planinsko in treking opremo Krakovski nasip 10, Ljubljana

Delovni čas: Ponedeljek - petek: 9-19h Sobota: 9-13h Tel.: (061) 126 34 28 Telefax: (061) 273 209 VABLJENI!


Cesta na Brdo 33 1000 Ljubljana Tel.: 061/123 24 23

V prijetnem domačem ambientu vas pričakuje preko 20 različnih pizz iz krušne peči Odprto vsak dan od 10h do 22h ob sobotah, nedeljah in praznikih od 12h do 22h

BTS


Dunajska c. 113, Ljubljana Telefon: 061/168-44-80; GSM: 041/662-841

Dunajska 115, Ljubljana

MESNICA-DELIKATESA Dunajska 115, Ljubljana tel.: 061/168 51 12, fax: 061/168 24 41, GSM: 041/680 548

OKREPČEVALNICA MOJCA Dunajska 115, Ljubljana tel.: 061/168 51 90

GOSTIŠČE PRI SLAVKU Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, Dunajska 10, Ljubljana, tel.: 061/131 11 22, int. 292


Bilten št. 21, letnik 1999