Giornale Dom

14

stran

DOMA@A KULTURA

Jeœiœke zgodbice

MIESAC MAJ U NAŒIH DRU˘INAH

Mario Lukcju me je navadu strejat z jagarsko puæo

Patroni pomo@niki: sv. Izidor U sriedo, 15. maja, je praznik sv. Izidorja. Rodiu se je u Madridu oku lieta 1070. Œele mlad je zapustu doma@o hiœo za iti slu¡it usakdanji kruh, ku hlapac, par niekin bogata¡u. Puoja an njive, z njega dielan, so nazaj o¡iviele. Kàr pa, gaspodar mu je dau buj velike odgovornosti takuo, de Izidor je imeu druge hlapce za komandierat, teli so ratl’ gardi an navoœljivi. Usako jutro so pravli gaspodarju, de Izidor zanemarja, puœ@a od zad, dielo na puoju, zauoj ki usako jutro se ustave an kle@e mole, an takuo zgubia cajt. Legenda prave, de adno jutro, kàr gaspodar je ‘teu parklicat Izidorja na odgovornost, je zagledu na sred puoja dva nepoznana dieluca, ki sta orala zemjo. Zaviedu se je, de kjek @udnega an neverietnega se je gajalo, posebno kàr je vidu, de use dielo je bluo nareto par cajtu an posebno kjer je dielu Izidor, je bluo nimar vic pardiela. Od tekrat napri nie uagu ni@ vic mu rec.

H Izidorju so parhajal’ potriebni an buogi judje, kerin nie ankul parmanku pomat an usakemu uœafu tola¡bo an dobro besiedo. Tud’ njega ¡ena, Marija Toribia, ki buj pozno je bla tud’ ona zlo @astjena, je usien pomala usaki krat, ki je mogla, brez obednega truda.

Nie imeu lahko ¡ivljenje, pa je nimar gledu use prenest an potarpiet, ku tekrat kàr, œelè zlo majhan, mu je umaru edini sin. Pa tala velika ¡alost mu je dala veliko muoc iti napri, nest tola¡bo an pomuo@ usakemu, ki je imeu potriebo.

Umaru je 15. maja lieta 1130 an podkopan je biu u bli¡nji britof. #ude¡i pa so se lè napri gajali. Kàr œtierstuo liet po smarti so odparli njega grob an so uœafal’ truplo an oblieko œele popunama nedotaknjena, so odlo@il’ prenest Izidorjeve kosti u cierku sv. Andreja u Madridu, kjer œele donas so @astjenè. Kàr kraj Flip II., ki ga je molu, je biu tud’ on uresni@en z @ude¡an, je œu h pape¡u, za de bi ga razglasiu za svetnika. Takuo je ratalo, de 12. maja lieta 1622, Izidor je biu od pape¡a Gregorija XV. razglaœen za svetnika.

Patron je kimetu an miesta Madrid

Kajœna ura bo Do petka 17. ura bo da¡euna. Parvi kuart lune sabote 18. parnesè spremenljivo uro, priet jasno, potlè spet da¡euno. Stara luna sabote 25. parnese buj gorko uro pa u @asih lè napri da¡euno.

Puojde takuo napri do konca miesca

Radoviednost #ista uodica, ki iz rubineta œ@uri, kàr ga odpremo, se zdi, de ne po userode je tud’ dobra. Industrije, ki spuœ@ajo smeti u naravo, kimet’, ki metajo usake sort strupa, de kàr poberejo pardielo, use dielo nareto bo uriedno, nimar vic makinj, ki lietajo napri an nazaj tud’ brez potriebe, diskarike smeti, ki nieso nimar narete takuo, ki bi muorle bit, so sigurno kau¡a @e tala uodica ima u sebè vic ku kajœan strup.

Strup, kerega se muoremo bat vic ku druzih, je arsenik. Efsa (Europski inœtitut za varnost), Oms (Svetouna organizacijon za zdravje), an Fao so dal’ pravo miero 10mcg arsenika, ki takuo bi ne biu œkodljiu za zdravje @lovieka. Tela miera strupa se zdi, de u nekaterih krajih Italije se je pove@ala an Europa za tele kraje je tud pove@ala toleranco, brez pomisint na œkodo, ki jo diela. Takuo Codacons (ki varje naœe pravice an zdravje) se jeze an pobiera podpise pruot taki odlo@itvi. Seviede, je buj lahko uzdignit toleranco, ku diet kajœne prepuovedi, kajœne diviete, na industrije usieh sort.

Je pru ries, de na telin sviete komandiera sud, palanka. Se na moremo ku obarnit Bogu an ga prosit, de naj razsvetli pamet telih poglavarju, ki u rokah dar¡e naœ sviet, naœo zemjo, brez se zaviedet, de, @e bojo takuo dielal’, ga zaciefajo, ga zaduœe pred cajtan.

RICETA

➔ Spar¡i Tele je pravi cajt spar¡u, s kerin se morejo napravt puno ricet. #e nas je na œtier an cjemo napravt antipast, predjed, uzamemo pu kila spar¡u, 8 flet saruovega proœuta ne previc tankuo zrie¡ene, 4 sotilete siera, popar. Parvo rie@ o@edemo spar¡e, ki jih skuhamo tu osoljeni uodi.

Na mizo rastegnemo flete proœuta. Na usako fleto polo¡emo pu usake sotilete siera an posuœene spar¡e. Zavijemo, polo¡emo u posodo za foran, popopramo an denemo pod gril gorak 200° za kajœan minut, dok’ sotileta ne za@ne se tajit. Nesemo na mizo, naj gorkuo ku mija@no.

S spar¡i se tu malo cajta naprave tud dobar ri¡ot.

Nucamo pu kila spar¡u, parbli¡no 2 litra zejove ¡upe, oje extravergine, 1 @ebulo, su, 3 ete an pu raj¡u, zriban ser grana.

Potlè, ki smo o@edli spar¡e, jih zrie¡emo u koœ@icje debele parbli¡no pu centimetra. Tu dobarœno posodo denemo malo oja, tankuo stacano @ebulo an pustmo, naj se pocvre, natuo dolo¡emo zrie¡ene spar¡e, pu kuharince ¡upe an kuhamo na vesocin ognju za an par minut. Sada dolijemo malomaj uso ¡upo ¡e gorko, denemo pokrù an pustmo, naj se kuha po@aso za 5 minut. Arzkrijemo, pustmo, naj se posuœi an snememo mahne konce spar¡u, ki jih denemo par kraj. Natuo dolo¡emo raj¡ an ga kuhamo na vosocin ognju za 1 minut brez se pozabit ga meœat. Dolijemo œe kajœno kuharinco ¡upe an pustmo, naj se kuha, dok raj¡ nie skuhan, grede ki lè napri mieœamo an, kàr je trieba, dolijemo malo ¡upe usaki krat. Kajœan minut priet ku snememo z ognja, umieœamo œe konce spar¡u. Kàr snememo z ognja umieœamo ser grana, pustmo par mieru an pokrito kajœan minut an nesemo na mizo.

Loretta Primosig

dom

15. maja 2013

Jur Zad tih

M

ario Lukcju me je navadu strejat z jagarsko puœo. Parvi krat san se bau dar¡at u rokah tako oro¡je, pa san se pardau kura¡e, grede k’ on mi se je smejau, sa’ je lahko merku, kuo san gledu premagat muoj strah. Pa nie œlo na duzin. Strah me je hitro zapustu an me je on pokazu, kuo se muora nabasat, an u@iu, kuo se muora @lovek obnaœat, kàr ima po rokah take re@i: maj dar¡at puœe pruot @lovieku, maj skripat an partiskat petelina tud’, kàr je puœa arzbasana. Kàr san se nomalo zieu, mi je puœo tudi posodu. Ist an Danilo Lazarju sma hodila pono@’, par luni zajce @akat dol na Brieg, @eglih ne samuo jih niesma strejala, pa œe videla ne.

Ku star ma@ak, nan se nie ku smejau an nas par rit parjemu, ku kàr je pravu, de je glih dol pod nan, dol po Lahovi njivi videu skakat adnega zajca, ki je imeu ne manj ku devet kilu. »Take uha je imeu – je pravu –, velike ku tiste od muœa.« An midva sma mu ku œleuta viervala, takuo de sma le tisto vi@er, skrita za Drej@ovo brajdo, spet zastonj @akala an zmarzuvala.

Lepuo se tudi zmislen, kàr mi je Mario dau adnega velikega ubitega jazbaca, ki ga je opulu, za ko¡o predat, kier mesuo ga nie brigalo. Kàr san tolo ¡vino parnesu damu, mi je mat jala: »Daj, puob, ist van ga stenfan, pa ga na bon jedla!« Vi@ ku ’an tiedan smo jedli mesuo s pulento an nie bluo manj uriedno, ku tisto od te dujega praseta.

Ankrat mi je œenku adnega majhanega bielega pisi@a. Parnesu san ga damu an parpeu pred œtalo. Kàr je naœ o@a parœu damu an je zagledu telega pisi@a, ki se je joku, mi je jau u dvieh besiedah, brez de bi mu kiek odguorit: »Nesi tle odtuod tistega pisa, kjer si ga uzeu; tle ga ne@en, si zastopu?« Jo@e san se parkazu Mariunu an mu poviedu, de muoj o@a mi ga na pusti dar¡at. »Huduo mi se zdi,« san parluo¡u. »Naj bo, ga damo pa kajœnemu druzemu.

Na buoj se,« me je potroœtu.

Lieta so œle napri an je usak dielu soje re@i. Kàr san se vra@u damu, potle ki je naœ o@a umaru, je moja mama Mariuna dost krat praœala, naj ji skopa vart, al’ pa naj ji parnese darva, al’ kiek takega. On ji je nimar zvestuo nardiu. Klicu jo je »moja botra«.

Vi@ krat so se Lukcjovi bratri upijanli.

Klel’ so se an uekal’ med sabo. Skor usak dan u vasi nie bluo meru do pozne ure. Par zadnjin je Mario za@eu pit previ@, ku de bi ga na ni@ brigalo ¡iviet al’ umriet. Tu barak, ki jo je imeu ta na Rovanz, je dar¡u celo damigjano vina an je usakemu, ki je œu mimo, parsilu za pit. Glih takuo an mene, kàr san ga ’an dan uœafu ¡e fidano obrieœkanega. Mi je jau: »Œ’ @u, ti. Al’ imaœ stuo tau¡int lir, za mi posodit do sabote?« Sam niesan viedu, ki mu odguorit.

Pogledu san u takuin. »Ja – san jau – na tle«. An san mu luo¡u sude gor na mizo. »Ben, gor na tole popijemo œe ‘no bu@o!« An mi je nazaj naliu za pit. Pomislu san, de na bon vidu vi@ nazaj mojih sudu. Za takuo k’ je biu pijan, je bluo malo troœta, kier se je biu œigurno pozabu na sude an na me.

Me nie bluo doma tisto saboto. On me je gledu. Zatuo ki me nie uœafu, je dau moji mami stuo tau¡int lir an ji je povarhu obe@u tud’, de vart skopa. Mama mu je ku po navad’ sil’la za pit, pa on nie teu. Jau ji je, de se na @uje pit. »Je¡uœ parpomajte, buogi Mario, kaj ti ratava, de na boœ piu?« mu je jala. »Ja, moja botra, san ti obe@u, de ti skopan vart, an pinsan, de ga na bon vi@.« Mater’ se je @udno zdielo, de na pije an de diela malomanj parsile. Videla je, de na gobcu nie biu ku po navadi. Kàr ga je pla@ala, se je pobrau pruot Kravarju. Judje so pravli, de tisto vi@er nie vina piu. Nobedan u vasi nie viedu, kada se je damu varnu u pozni no@i an kada je legnu u pastiejo. Zjutra so ga uœafal’, ki je kri uoz sebe metu. Klical’ so miedha, de so ga u œpitau hitro pejal’, pa je bluo prepozno. Ni@ jasnega nie bluo tud’ u teli tragi@ni parlo¡nosti.

Nasre@na dru¡ina je bla Lukcjova u cajtih, kàr so se skor use dru¡ine u naœih vaseh martrale an potile, za pre¡iviet. Pa so bli cajti taki. Zatuo se zastope, zakì so se vasi takuo mo@nuo spraznile.

(42. – gre napri)

Ljudje v Poso@ju

Idrsko vas åebelarjev po Ivanovi zaslugi

K

obariœki @ebelarji so ¡e pred prvo vojno sloveli v svoji dejavnosti in iznajdljivosti. Vojna je uni@ila vso dediœ@ino in dobrine naœih dedov. Uni@ena so bila tudi stara kobariœka @ebelarstva. Œoœtarjev Franc iz Ladri, Jo¡e Ivanov in Albert ˘ganov iz Kobarida, Anton Joscev iz Svina in œe ve@ drugih iz Breginjskih in drugih vasi so se po kon@ani prvi vojni odlo@ili, da obnovijo donosno @ebelarjenje. Med @ebelarsko bratovœ@ino se je znaœel tudi Ivan Urœi@ - Mohorov iz Mlinskega Skromno Mohorovo premo¡enje je bilo premajhno za pre¡ivetje velike dru¡ine.

Otroci so morali zgodaj slu¡iti kot pastirji, hlapci in dninarji pri premo¡nejœih kmetih.

Malega Ivana je vzel k sebi mamin sorodnik, ¡upnik Maœera iz Œmavra pod Sabotinom.

Dolga leta je Ivan delal na posestvu v Goriœkih Brdih, kjer je stric slu¡boval. Poleg vsakdanjega kruha in izobrazbe je pri stricu pridobil znanje, ki so ga bili dele¡ni le redki vrstniki. Nau@il se je rokovati s @ebelami in postal je skrbnik stri@evih @ebel.

De@ek je zrasel v mladeni@a, ki ni ve@ potreboval skrbnega varuha. V doma@o Mlinsko ob So@i se je vrnil z dvema kranji@ema

@ebel, ki mu jih je za popotnico v ¡ivljenje podaril stric.

O@e Marije Lomanove iz Idrskega je kmalu ugotovil, da je lepo vzgojeni mladeni@ primeren za h@erinega mo¡a in zeta na premo¡ni doma@iji.

Ivan je na novem domu poleg obilice dela naœel dovolj @asa za svoje @ebele. Mladi Lomanov gospodar in soproga sta hitro ugotovila, da so @ebele donosnejœe od trgovine, ki sta jo kmalu zaprla. Ivan je ves pro-

sti @as izkoristil za izobra¡evanje, dru¡enje s kolegi in obiskovanje predavanj @ebelarskih strokovnjakov.

Vojna ni prizanesla niti Lomanovi doma@iji. Ko se je 1919 vrnil iz strelskih jarkov, je naœel izropano doma@ijo in prazen @ebelnjak.

Z obnovo hiœe in hleva je obnovil tudi @ebelnjak. Napreden kot vedno je opustil @ebelarjenje v kranji@ih in @ebelnjak napolnil z novimi A¡ panji.

V poletnih mesecih se je z vozom polnim panjev selil od paœe do paœe, od cveto@e akacije do lipe, kostanja in drugega medonosnega cvetja, po Bene@iji in Furlaniji, vse do Ogleja.

Postal je eden izmed vodilnih kobariœkih @ebelarjev.

Dolga desetletja je Lomanov Ivan iz Idrskega pre¡ivljal dru¡ino z donosno obrtjo, svoje bogato znanje nesebi@no prenaœal na mlajœe. Skoraj devetdesetleten je @ebele prepustil naslednikom.

Zanesljivo je bilo Idrsko, prav po njegovi zaslugi œe do nedavno tista vas v Poso@ju, kjer se je vsaka osma hiœa premogla @ebelarja z najmanj deset @ebeljih dru¡in.

PaÅ