Giornale Dom

Page 1

Quindicinale | petnajstdnevnik - anno | leto L - n. | štv. 11 15. junija 2015 - Euro 1,20

V Špietru 5. junija

Zadruga Most

Praznovali ob 30-letnici dvojezične šole stran 7

Knjigi o zgodovini Benečije spet na zalogi stran 5

Tabla na postaji

Učja Tanameja

Po novem vlak iz Vidna vozi tudi v »Čedad« stran 9

Prihajajo na dan vojaški objekti iz »hladne vojne« stran 10

Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy

EDITORIALE

Con Francesco e Mattarella Ezio Gosgnach

I

l 24 maggio, nel centesimo anniversario dell’entrata dell’Italia nell’«inutile strage» – la definizione è del papa di allora, Benedetto XV – della prima guerra mondiale, il presidente della Repubblica, Sergio Mattarella, ha voluto recarsi sul Monte San Michele/Debela Griža, per mettere in guardia dalla follia di ogni guerra. «Come era diversa, alla prova dei fatti, quella vita di guerra – ha affermato – dal sogno luminoso di gloria, dalla retorica perentoria, dal mito della vittoria, vagheggiati da intellettuali e poeti nei mesi precedenti all’entrata in guerra! Non vi era bellezza tra le trincee, solo orrori, atrocità e devastazioni... I caduti, di ogni nazione e di ogni tempo, ci chiedono di agire, con le armi della politica e del negoziato, perché in ogni parte del mondo si affermi la pace. Si tratta del modo più alto per onorare, autenticamente commossi, il tanto sangue versato su queste pendici martoriate». Come stridono con queste nobili parole del capo dello Stato alcune manifestazioni patriottarde inscenate anche nelle Valli a fine maggio proprio all’insegna della retorica interventista, che se già non aveva senso cent’anni fa, figurarsi oggi. Come stridono con la visione di Mattarella alcune frasi del film «Alpino Riccardo Giusto», tanto significative per gli autori, da essere inserite nel trailer propagandistico della pellicola. Un soldato, indicando la valle dell’Isonzo, dice al commilitone: «Là ci sono gli imperiali, tengono schiavi gli italiani di Trieste e di Trento. Italiani ho detto!». E ancora: «Non abbiamo niente a che fare con quelli. Non dobbiamo abbassare la guardia, se hanno occupato le nostre terre. Terre italiane! Loro sanno chi sono e chi siamo noi: gli italiani!». Desta meraviglia che quei contenuti abbiano sponsor pubblici come la Regione Friuli Venezia Giulia, la Comunità montana del Torre, Natisone e Collio, il Comune di Drenchia. Papa Francesco a Redipuglia, il 13 settembre 2014, aveva ammonito che la guerra è innanzitutto rinnegare Dio, perché «distrugge anche ciò che Dio ha creato di più bello: l’essere umano». L’auspicio è, allora, che le future iniziative a cent’anni dalla guerra siano in linea con il papa Francesco e il presidente Mattarella.

Enzo Cainero parpravlja etapo ob 100-lietnici parve svetovne vojske in 40-lietnici potresa

Giro d’Italia višno hlietu v Benečiji adnja besieda bo padla do konca miesca junja, pa je skor sigurno, de bo hlietu kolesarski Giro d'Italia paršu v Benečijo ob stuolietnici parve svetovne vojske in štierdesetlietnici potresa. Tuole je poviedu Enzo Cainero v dugim pogovoru za tiednik la Vita Cattolica. Cainero je tist človek, ki že puno liet parpravlja etape Gira v Furlaniji. Za hlietu je parpravu projekt za Terske in Nediške doline. Kakor lahko uganemo iz intervjuja, naj bi etapa maja hlietu začela v Čenti, šla do Ahtna, se spliezla do Porčinja, natuo do Čeniebole. Potle bi kolesarji stopili v Nediške doline, se na vie al' skuoze Čarni varh al' Fuojdo, se spliezli do vasi Matajur, se spustili v Čeplešišča, šli cež Svet Martin h Klodiču, natuo čez Trušnje v Dreko in do Brega pod Solarjami. Od tam do Stare gore in Čedada, kjer naj bi biu cilj (traguard). Se pravi, de bi bla adna med narbuj težkimi in odločilnimi etapami Gira 2016. Zatuo bi nase partegnila oči celga sveta. Sevieda bi biu Giro d'Italia velika parložnost za Benečijo. Gre za te drugo buj pomembno (important) kolesarsko dirko na svietu. Tist dan bi se ob beneških ciestah zbralo na desettavžinte ljudi. Po televiziji bi etapo gledalo pa na milijone ljudi. Videli bi lepote naših kraju in kakuo so parmierni za kolesarski šport. Puno od njih bi se potlé paršlo vozit po ciestah po katerih bi tekmovale zvezde kolesarstva. Parvi rezultat pa bi biu še priet, saj bi dieli na mest vse cieste po katerih bi šù Giro. Ideja po Giru v Benečiji se je rodila pred lieti par nekaterih zavednih beneških Slovencah in je imiela veliko podpuoro na novoletnih srečanjah v Posočju. Zanjo močnuo potiska dreški šindik Mario Zufferli. Trieba pa je poviedati, de je bla parva miseu kolesarsko dirko pejati tudi skuoze Kobarid in od tam na Kolovrat. V Posočju se šele trudé, de bi do tuolega paršlo. Lahko bi poti, ki jo je narisu Cainero, dodali varianto. Namest na Svet Martin, bi lahko kolesarji iz Čeplešišč šli na Likek in se od tam spliezli na Kolovrat do Solarji. Takuo bi se zaries dotaknili kraju parve svetovne vojske.

Z

– beri na 5. strani –

SOTTO LA LENTE

Stop ai finanziamenti dalla legge di tutela per chi non si riconosce nella minoranza slovena

Il boomerang partito da Pulfero ischia di rivelarsi un boomerang il documento approvato a maggioranza dal consiglio comunale di Pulfero alla fine dello scorso mese di marzo che riconosce un fantomatico «Nediško» quale «idioma autentico della comunità». Il deliberato non solo è stato bocciato nelle altre assemblee municipali valligiane, alle quali era stato proposto, e da altre o neanche messo all’ordine del giorno, ma in seno alla Commissione consultiva regionale ha innescato la richiesta di un rigoroso stop all’uso dei fondi destinati alla minoranza slovena per iniziative di amministrazioni, circoli e singoli che non si riconoscono appartenenti alla comunità slovena. Fin qui, infatti, dai fondi per la minoranza hanno ricevuto sostegno

R

finanziario anche progetti quali il vocabolario e la grammatica natisoniani, corsi di nediško e simili. «Quali amministratori della Regione abbiamo il dovere di esprimerci a chiare lettere su ciò che è legale e ciò che non lo è. Se sei sloveno e sei convinto di occuparti della lingua slovena e della promozione della cultura slovena puoi pretendere i finanziamenti in base alle leggi di tutela della minoranza slovena. Se invece sostieni che la tua parlata è qualcosa di diverso dallo sloveno, allora devi rinunciare a quei contributi», ha tagliato corto il vicepresidente del Consiglio regionale, Igor Gabrovec. Lo stesso principio vale per i fondi che l’art. 21 della legge statale di tutela prevede per lo sviluppo economico e sociale del territorio della

Gianni Torrenti

provincia di Udine abitato da sloveni. «Non si può adoperare quei soldi per restaurare facciate di edifici, come ha

fatto il Comune di Tarvisio», ha evidenziato Gabrovec. Da parte sua, l’assessore Gianni Torrenti, che la Commissione consultiva presiede, ha respinto le posizioni espresse dal Comune di Pulfero e ancor prima da quello di Resia, in quanto la questione linguistica viene affrontata in chiave politica e non scientifica. «Le regole devono valere per tutti ed essere chiare. Da ora in poi, chi non si dirà appartenente alla minoranza slovena dovrà rinunciare ai benefici della legge 38 e cercare altrove le risorse», ha affermato Torrenti, annunciando una comunicazione in tal senso all’intera Giunta regionale. R. D.

(segue a pag. 6)


2

versko življenje

stran

15. junija 2015

dom

PAPEŽ FRANČIŠEK nagovoril člane Združenja--znanost in življenje, ki praznuje desetletnico ustanovitve Zgodovina Zgodovina kultura kultura

Iniziato il Cammino delle pievi in Carnia

Si è aperta ufficialmente sabato 6 giugno l'edizione 2015, la quinta consecutiva, del «Cammino delle Pievi in Carnia», il pellegrinaggio che si ispira al Cammino di Santiago de Compostela e si snoda attraverso venti tappe toccando le Pievi storiche della Carnia, «per gustare la bellezza della natura, pregare e pensare un poco a se stessi». La tappa inaugurale dalla Pieve di San Martino di Villa di Verzegnis e arrivo alla Pieve di Santa Maria Maddalena di Invillino è stata sabato 6 giugno, con la partecipazione dell'arcivescovo mons. Andrea Bruno Mazzocato. Il progetto, avviato dall'Arciconfraternita Pieres Vives di San Pietro in Carnia, gode dell'appoggio dell'Arcidiocesi di Udine. «Il filo conduttore – spiega mons. Giordano Cracina, prevosto di Zuglio – sarà incentrato sui contenuti della lettera pastorale del nostro Arcivescovo dedicata alla carità. Ci fermeremo lungo il cammino e nelle pause rifletteremo sull'importanza del volersi bene e dell'aiuto reciproco». Il 13 giugno è previsto il cammino tra Ovaro e Cercivento, il 20 Imponzo-Illegio, il 27 Illegio-Santa Maria Oltrebût, il 4 luglio Cercivento-Timau, l'11 Tolmezzo-Cesclans, il 18 Timau-Treppo Carnico, il 25 Cesclans-Villa di Verzegnis; ad agosto le tappe in programma sono da Invillino a Enemonzo (1° agosto), da Treppo Carnico a Dierico (l'8), da Enemonzo a Socchieve (il 15), da Socchieve a Forni di Sotto (il 22) e da Forni di Sotto a Forni di Sopra (il 29). A settembre, il 5 da Dierico a Piano di Arta Terme, il 12 da Forni di Sopra a Sauris di Sotto, il 19 da Sauris di Sotto al Rifugio Fabbro, il 26 con partenza dallo stesso Rifugio si raggiungerà Sappada. A ottobre le ultime tre tappe: il 3 da Sappada a Prato Carnico, il 10 da Prato Carnico alla Pieve di Gorto a Ovaro e il 18 da Arta Terme alla Pieve di S.Pietro a Imponzo. Per saperne di più e conoscere più nel dettaglio il programma e i luoghi delle diverse tappe c'è il sito del «Cammino delle Pievi in Carnia».

Papež sprejel slovenskega premjerja

Papež Frančišek je 29. maja v avdienco sprejel slovenskega premierja Mira Cerarja. Ta se je nato sestal še z vatikanskim državnim tajnikom, kardinalom Pietrom Parolinom, ki ga je spremljal tajnik za odnose z državami, msgr. Paul Gallagher. Izjava tiskovnega urada Svetega sedeža je skopa kot vedno. Sogovorniki so potrdili dobre odnose med Svetim sedežem in Slovenijo ter pripravljenost za nadaljevanje konstruktivnega dialoga o dvostranskih temah, ki zadevajo odnose med Cerkvijo in državo. Pri tem so se posebej dotaknili procesa narodne sprave, človeških in verskih vrednot ter sodelovanja v korist skupnega dobrega družbe in revnih.

Pravica do inživljenja gre Proglobimo Proglobimo in premislimo premislimo od spočetja do naravne smrti

N

R. V.

a avdienci s papežem Frančiškom so bili 30. maja člani Združenja znanost in življenje, ki letos praznuje deseto obletnico ustanovitve. Sveti oče jih je spodbudil k oblikovanju »prenovljene kulture življenja«, ki bo »znala vzpostaviti mreže zaupanja in vzajemnosti« ter ponuditi »obzorja miru, usmiljenja in občestva«. V papeževem govoru je posebej odmeval izraz »atentat na življenje«. Po njegovih besedah se stopnja napredka neke civilizacije ocenjuje bolj po tem, koliko je ta zmožna varovati življenje, predvsem v njegovih najbolj krhkih fazah, kot pa po razširjenosti tehnoloških naprav. »Ko govorimo o človeku, nikoli ne pozabimo na vse atentate na svetost človeškega življenja,« je poudaril in začel naštevati: »Atentat na življenje je splav. Atentat na življenje je pustiti umreti naše brate na barkah v Sicilijski ožini. Atentat na življenje je smrt na delu, ker se ne spoštujejo minimalni varnostni pogoji. Atentat na življenje je smrt zaradi podhranjenosti. Atentat na življenje so terorizem, vojna, nasilje, a tudi evtanazija. Ljubiti življenje pomeni vedno skrbeti za drugega, hoteti mu dobro, gojiti in

spoštovati njegovo transcendento dostojanstvo.« Sicer pa je papež Frančišek izpostavil, da je prizadevanje Združenja znanost in življenje za človeško osebo pomembno in spodbudno. Varovanje in vlaganje v življenje predstavljata temeljno nalogo, in to še toliko bolj v družbi, ki je zaznamovana z negativno logiko odpadkov. Papež zato združenje vidi kot »roke, ki se stegujejo proti drugim rokam in podpirajo življenje«. Pri njihovem delu jih vodijo drže odprtosti, pozornosti in bližine človeku v njegovi konkretni situaciji. »Roke, ki se sklenejo, ne zagotavljajo samo solidarnosti in ravnotežja, ampak prav tako prenašajo človeško toplino.« Člani združenja postavljajo v središče dve bistveni dejavnosti: »izstopiti, da bi se srečali, in srečati se, da bi se podpirali«. Dinamizem tega gibanja gre iz centra proti periferijam. »V središču pa je Kristus,« je dodal papež. Kristusova ljubezen nas spodbuja, da postanemo služabniki malih in ostarelih, vsakega moškega in vsake ženske, ki jim je treba priznati in varovati primarno pravico do življenja, je nadaljeval sveti oče. Izpostavil je, da je življenje v svoji neizmerljivi globni izvor in spremljevalec celotne

Sveti oče naštel vse atentate na svetost človeka

znanstvene poti. Čudež življenja je tisti, ki vedno postavi v krizo kakšno obliko znanstvenega domnevanja in tako povrne primat čudovitosti in lepoti. Kristus, ki daje luč človeku in svetu, na ta način razsvetljuje pot, da bi znanost bila vedno védenje, ki je v službi življenja. Ko te luči ni, ko znanje pozabi na stik z življenjem, postane sterilno. Frančišek je člane združenja pri tem povabil, naj vedno ohranjajo pogled uprt v svetost vsake človeške osebe, da bi znanost bila zares v službi človeka in ne človek v službi znanosti. Sveti oče je v govoru še poudaril,

da pravična družba priznava pravico do življenja od spočetja do naravne smrti kot primarno. »A želel bi, da gremo onkraj,« je dodal, »in s pozornostjo razmislimo o času, ki povezuje začetek s koncem.« Ko priznavamo neprecenljivo vrednost človeškega življenja, moramo prav tako premisliti, kako ga uporabljamo. »Življenje je predvsem dar. A ta resničnost ustvarja upanje in prihodnost, če se jo oživlja z rodovitnimi vezmi, družinskimi in družbenimi odnosi, ki odpirajo nove perspektive,« je še zatrdil papež Frančišek.

POMAGA VEČ KOT 3000 DRUŽIN in najbolj ogroženim posameznikom

Karitas koprske škofije ima 25 let

O

b 25-letnici Škofijske Karitas Koper so podelili priznanja. Najvišje jubilejno priznanje je prejela Jožica Ličen. Dolgo let je bila prostovoljka, potem pa namestnica ravnatelja in voditeljica odbora za materialno pomoč pri Škofijski Karitas Koper. Gre za veliko požrtvovalno delo pomoči več kot 3000 družinam in posameznikom, najbolj ogroženim tudi plačati položnice in šolati otroke. Na leto razdelijo 300 do 450 ton hrane in higienskih pripomočkov. Škofijsko Karitas Koper je ustanovil nekdanji škof Metod Pirih, septembra 1990, kmalu zatem, ko je bila ustanovljena slovenska Karitas. Prvih osem let je Škofijsko Karitas Koper vodil ravnatelj Albert Štrancar, odtlej pa Matej Kobal. Kmalu je sledilo ustanavljanje župnijskih Karitas in danes jih je v Koprski škofiji, kamor spada tudi Posočje, že 166. V njih sodeluje kar 1150 stalnih in prav toliko občasnih prostovoljcev, je bilo povedano ob slovesnosti. Zelo pomemben dogodek je sledil leta 2000, ko so ustanovili Zavod Karitas Samarijan in pod njegovim okriljem delujejo materinski dom v Solkanu in na Cesti, varna hiša, medgeneracijsko središče na več lokacijah ter center Vrtnica v Bertokih, kjer nudijo rehabilitacijo zasvojenim z alkoholom. Zadnjih deset let posvečajo posebno pozornost družinam in posameznikom, ki se soočajo z brezposelnostjo

11. NEDIEJA MED LIETAM

Brez parglihe jim nie guoriu Evangelij po Marku (4,26-34)

in nizkimi dohodki. Pridružili so se tudi reševanju begunske problematike. Ti potrebujejo tudi pomoč v primerih duhovne potrebe in pri duševnih stiskah. Zaradi tega se nekateri prostovoljci pri Karitasu dodatno izobražujejo. Na območju od Istre do Bovca deluje pet domov (v Bertokih, na Cesti, v Šempetru, Solkanu, Soči) in 13 centrov: trije istrski (Koper, Portorož, Izola), Sežana, Ajdovščina, Pivka, Postojna, Nova Gorica, Grgar, Idrija, Tolmin, Bovec in Ilirska Bistrica. Npr. pri programu »Popoldne na cesti« nudijo več kot 200 otrokom učno pomoč in kakovostno preživljanje prostega časa. Pomoč brezdomcem nudijo v Bertokih. Seveda je s tem kar nekaj stroškov in denar za

vse to zberejo iz prispevkov posameznikov, lokalnih skupnosti, z nabirkami po župnijah pa tudi od ministrstva za delo ter Fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij, državnih projektov in seveda tudi z odmevnim projektom Umetniki za Karitas, ki beleži letos 20-letnico. V teh letih je v mednarodnih kolonijah sodelovalo 1381 avtorjev, pripravili so 230 prodajnih razstav, številne na tujem – redno v Trstu in Gorici pa celo na Dunaju, v Bruslju, Rimu, Sarajevu. Ob tej priliki je Jožica Ličen izrazila željo, da bi bila ta Karitas »ljubeča skrb cerkve za ljudi v stiski, glas revnih v družbi, predvsem pa v službi človekovega dostojanstva,« so zapisali v strateški načrt slovenske Karitas. M. M.

A

n guoriu je: »Z Božjim kraljestvam je ku s človiekam, ki je vargu sienje v zemljo: sam ponoči spie an podnevi vahta, sienje pa poganja an raste an on sam na vie, kakuo. Zemlja namreč rodi sama od sebe: narpriet bilko, potlé klas, natuo puno žito v klasu. Kadar pa sad pusti, pošlja hitro sarp, zatuo ki je čajt žetve.« An guoriu je: »Čému naj parmierjamo Božje kraljestvo al’ v kajšni parglihi naj ga arzložimo? Kakor gorčično zarno je, ki je tekrat, kàr se vseje v zemljo, buj majhano od vsega sienja na zemlji; kàr pa se vseje, raste an rata buj veliko ku vsa zelišča an naredi velike veje, takuo de morejo tiči neba živieti v njega sienci.« An v puno takih parglihah jim je oznanju nauk, kakor so ga mogli zastopiti. Brez parglihe jim nie guoriu, svojim učencam pa je vse posebe arzluožu.


dom

15. junija 2015

TESTIMONIANZE

zgodovina - kultura

stran

3

Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

A cent’anni dall’inizio della Prima guerra mondiale nelle valli e sulle montagne della Slavia. I diari di don Antonio Cuffolo

«Per la prima volta mi vergognai Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo di essere cittadino italiano» La folle devastazione della chiesa e della canonica di Vipolže. Quel giovane tisico morto sul carro... a cura di

za. Giornata abbastanza quieta. Arriva don Bortolato col suo ospedaletto 105. Nel pomeriggio grande fucileria contro aeroplani nemici… in aria. Una scena pietosa Fu cacciato via, a dir il vero in malo modo, il resto della popolazione dei dintorni di Vipulzano, Cerovo ecc. Un fatto pietoso mi commosse alle lagrime. Un giovine ventenne tisico quasi morente fu pure [lui] cacciato come un cane. Non potendo reggersi lo si buttò su di un carro e lì in mezzo alla strada, assistito da me, morì tra le strida della povera madre… che ciò nonostante dovette proseguire. Me ne incaricai io della sepoltura. Fu sepolto a Vipulzano nel cimitero.

Giorgio Banchig

A

cccanto a molti episodi di eroismo e altruismo i soldati italiani si resero protagonisti di deprecabili atti di indisciplina e di crudeltà nei confronti della popolazione civile nei territori occupati nei primi giorni. Ad uno di questi assistette don Antonio Cuffolo a pochi giorni dall’inizio della guerra a Vipolže/Vipulzano, nel Collio sloveno. 7 giugno L’accampamento, adunque, era stato posto ai piedi del paese di Vipulzano in terreno palustre, una vera cloaca. La trincea, adunque, funzionò d’ora in poi da palazzo. Alla mattina vedo girare per le mani dei soldati oggetti di chiesa. Capii trattarsi di saccheggio tanto più che il parroco di Vipulzano don Pirih era stato era stato condotto via quasi con tutta la popolazione il giorno prima. Corsi al paese. Al primo entrarvi misi sull’attenti un soldato che pacificamente girava con pieno il braccio di oggetti di chiesa, cuscini magnifici, biancheria, stole ecc. Riuscii appena a strappargli il nome che ad una svolta buttò tutto a terra e se la svignò. Arrivato sulla piazza della chiesa inorridii. Entrato nella chiesa mi mancò la parola e mi vergognai per la prima volta di essere cittadino italiano. Soldati di fanteria 35 – 36 f., artiglieria ecc. vestiti di sacri abiti ballavano mentre uno strimpellava sull’organo. Fui preso da furore e mi scaraventai contro i primi riuscendo a trattenerne due con la forza mentre gli altri approfittando di tutti i banchi se la diedero a gambe. V’erano parecchi sergenti ed un ufficiale che da buon lazzarone stava ad osservare i suoi lazzaroni. Anche lui se la diede

14 giugno Giornata tranquillissima. Un dormire su tutta la linea. Qualche passeggiata. Celebrai nella stanza della casa sulla strada verso Vipulzano.

Nella foto: Veduta del paese di Vipolže/Vipulzano nel Collio sloveno.

a gambe. Identificati i due disgraziati corsi al tabernacolo ma lo trovai vuoto. Tutti i vasi sacri ed anche quelli dell’olio santo furono asportati. Armadi scassinati, frantumati, candelieri fracassati; sotto il Crocefisso delle missioni parecchi sterchi. Il battistero aperto con dentro… porcherie. Corsi in canonica dove sapevo da voci isolate esservi oggetti di chiesa. Un vero disastro! Tutto fracassato e deturpato, specialmente quanto era di chiesa. Pieno di soldati saccheggianti e qualche ufficiale. Sedeva ad un bellissimo armonium già rotto un soldato che indossava la stola e suonava. Si ebbe un primo e magnifico ceffone. Grande biblioteca e registri ufficiali dello stato civile fracassati, rotti, in terra. Un puzzo […?] Un maiale sgozzato sopra tutti i registri attendeva per essere arrostito verso sera. Qualche alto ufficiale disapprovava e se ne andava via anche [lui] inorridito ma nessun provvedimento. Corsi al comando della divisione informandolo e protestando. Fu aperta un’inchiesta e si riconobbe le mie lagnanze. Le sorti del paese intiero furono identiche a quelle della chiesa. Un vero saccheggio. A onor del vero più che il volere poté il vino. Si organizzò una squadra di pulizia

per la chiesa e il paese. Mi si diede un solo [soldato] a mia disposizione. Ma il provvedimento era troppo inutile mancandovi affatto qualsiasi punizione. Denunziai i due che avevo arrestato. Ma nulla si seppe. Riuscii a trovare il calice d’argento ed il ladro, certo Giorgetti, automobilista della sezione sanità. Verso sera finalmente nella chiesa trovai le particole. Il resto fu portato via. Il castigo di Dio Verso sera, appena ritornato dalla chiesa, un sibilo terrificante e poi un rombo inaudito alle spalle a poca distanza. Un 305 piombato in mezzo ad una casa. I soldati consumavano il rancio. 15 feriti ed un morto. Una ragazza diciottenne andata in pezzi con altre donne estratta viva dopo due ore. N. B. I gloriosi vojaki [in slov. soldati] erano del 12° bersaglieri, 36° fanteria, 14° artiglieria. 8 giugno Alle 3 pomeridiane un vero pandemonio. Alle 8 fucileria terribile. Attacco alla baionetta. Grandioso spettacolo di lumi. Fummo ributtati con nostre perdite rilevanti. Moltissimi furono feriti per imprudenza dagli stessi nostri proiettili.

9 giugno Durante la giornata forte cannoneggiamento. Alla sera attacco alla sinistra. Il 1° fanteria fu duramente provato. S’ebbe anche il colonnello morto. Molti feriti. 10 giugno Grande affluenza di feriti. Lavoro di medicazione intensissimo per tutta la giornata. La maggior parte friulani. Circa 500. Il pomeriggio attaccò il 35° fanteria a destra. Fu scompigliato e moltissimi feriti. Lavoro per tutto la notte. 11 giugno Fino al meriggio afflusso di feriti. Pomeriggio calma. Sera fucileria e bombe a mano contro il genio che andava a rompere reticolati. 12 giugno Giornata calma, feriti isolati. Arresto e tormento di molti contadini di Vipulzano eseguito arbitrariamente da qualche esaltato subalterno che credeva di vedere in ogni analfabeta un ufficiale austriaco travestito. 13 giugno Festa di S. Antonio. Messa sopra un rialzo volto verso Podgora sotto il fischio delle granate nostre in parten-

15 giugno Nulla di nuovo. Caldo asfissiante. Qualche colpo secco a distanza. 16 giugno Idem. Bigliettini dagli aeroplani invitanti ad arrendersi e proponenti paghe per la consegna delle armi. 17 giugno Caldissimo. Colpi a distanza. Giunge ogni tanto qualche soldato ferito dal famoso tik-tak [cecchini?]. Passeggiata fino a Kozana dove tutto è devastato come a Vipulzano. 18 giugno Caldo. Aeroplani. Tik-tak. 19 giugno Una intensa pioggia di shrapnels mi svegliò e mi fece correre. Nel pomeriggio furiosissima. Si batteva tutte le strade. Furono colpiti anche dei camion in viaggio, uccidendo uno e ferendo quattro [soldati]. Quattro della sezione furono feriti lungo la strada a Villa Blanchis [in comune di Mossa]. Tiravano proprio dal Podgora. La sezione (la sede) è affatto rispettata dal primo giorno in cui un aeroplano aveva constatato la nostra presenza. (11-continua)

RAZISKAVA o duhovnikih Nediških dolin, ki so s svojim delom ohranili domačo slovensko identiteto na teritoriju in po svetu

Duhovniki so pomagali emigrantom

T

a je zadnji del raziskave o beneških duhovnikih, ki jo je msgr. Valentin Birtič začel objavljati na Dom decembra 1982 in končal marca l. 1983. V tem delu Birtič piše o duhovnikih, ki so bili doma iz sauodenjske doline. Ta raziskava je zelo dragocena, saj v ozadju lepo opisuje tudi, kakšno je bilo življenje v Benečiji v 19. stoletju in kako so domači duhovniki prispevali k ohranitvi domače slovenske kulture in slovenskega jezika. V tem prispevku Birtič piše tudi o duhovniku Emiliu Battistigu, ki je bil šele živ, ko je ta raziskava nastala. G. Battistig se je rodil leta

1934. Posvečen v duhovnika je bil 28. junija 1959. Po štirih letih kot kaplan v Topoluovem je l. 1964 šel v Švico. Dve leti je bil v Ruti, blizu Züricha. Ob pastoralnih obveznosti je pomagal emigrantom reševati socialne probleme. Pri tem je držal stike z oblastmi. Potem so ga preselili v Bulach, le blizu Züricha. Po treh letih je šel v Rapperswil in od 1976 do 1996 pa v Aarau. Tukaj se je posvetil predvsem pastoralnemu delu: obiskal je družine, ustanovil je mladinske skupine, pripravil je otroke na prvo obhajlo. Leta 1996 se je zaradi hude bolezni moral vrniti v rojstne kraje. Umrl

je tragično v noči med 23. in 24. avgusta 2003 v Čedadu. Ogenj se je vnel v svoji hiši. Iz Gorenjega Barnasa se vrnemo na dno doline in gremo naprej v Sovodnje. Tu se je rodil en duhovnik po priimku Gasperini; dolgo let je služboval v Istriji in po zadnji vojni se je preselil v Argentino. Iz Sovodenj gremo na Tarčmun, kjer se je rodil msgr. Ivan Trinko, buditelj Beneških Slovencev, katerega obhajamo prav letos 120 letnico rojstva in 30 letnico smrti. Poleg I. Trinka se je rodil v tarčmunski župniji samo še en duhovnik, vsaj v teku zadnjih 200

let; imenoval se je Štefan Slunder in je bil doma iz Mašer. Umrl je kot trčmunski kaplan 1. junija 1803. V matajurski župniji sta se rodila dva duhovnika. Eden je bil iz Ložca in je oskrboval trčmunsko župnijo iz rojstnega kraja. Umrl je leta 1792 in bil pokopan pri matajurski cerkvi, kjer se je ohranil do danes njegov spominski kamen. Imenoval se je Valentin Loszach (Loščak). Emilio Battistig pa se je rodil na Pečnijem, nekaj časa je bil za kaplana v Furlaniji, nato župnik v Topolovem in zdaj je izseljenski duhovnik v Švici. (4-konec) Sk. Sl.

Sedež misijona v Aarau


4

poglobimo in premislimo

stran

l’Opinione

15. junija 2015

dom

POGOVOR Z I. GABROVCEM- kultura novim deželnim tajnikom Slovenske skupnosti Zgodovina Zgodovina - kultura

Organizirano delovanje Proglobimo Proglobimo in premislimo in premislimo In balìa della sindrome stranke na Videnskem di Stoccolma E di

Riccardo Ruttar

ssere e riconoscersi sloveno in provincia di Udine non è la stessa cosa che a Trieste o Gorizia. Qui, nelle valli del Friuli sul confine orientale la questione assume connotati molto complessi. Ho cercato di far comprendere ai membri della Commissione consultiva regionale per la minoranza slovena alcune delle ragioni psicosociologiche, per non dire psichiatriche, che stanno alla base delle dinamiche sociopolitiche in cui ci dibattiamo. Abbiamo una storia lontana e recente del tutto diversa rispetto agli sloveni della cosiddetta Venezia Giulia. Per loro l’Italia è intervenuta in una maniera violentissima. Appena uscita dalla guerra con l’annessione di Trieste, mostrò il suo lato xenofobo peggiore proprio nei confronti degli «slavi». Qui da noi? I nostri progenitori, già sudditi fedeli a Venezia da una ventina di generazioni per quasi quattro secoli, ebbero la ventura di provare le attenzioni del nuovo padrone – il Regno d’Italia – già nel 1866, il quale da subito si espresse con chiarezza di intenti: questi slavi bisogna eliminarli. A fucilate? No, «con la cultura ed il progresso di una civiltà prevalente». Non ci ammazzò, ma ci tolse l’anima, minandoci l’autostima e la fiera consapevolezza etnolinguistica, col suo disprezzo, con una violenza civile, morale, valoriale, istituzionale costante, pervicace e furba, spacciando il modello italiano come unico valido ed unico possibile per un popolo sottomesso e privo di ogni possibilità di autodifesa. Una pressione snazionalizzatrice perpetrata nel quotidiano per un secolo e mezzo non può non portare alle nefaste conseguenze di una dissociazione psichica patologica. Da quante generazioni molti dei nostri, dovendo difendersi di fronte alla costante, programmata aggressione sociale, economica, culturale, linguistica e via elencando, non hanno trovato di meglio che associarsi all’aggressore? La sindrome patologica è chiamata identificazione coll’aggressore, più nota come sindrome di Stoccolma; quando la vittima solidarizza col suo aguzzino. Certo, noi sloveni della Slavia, i pochi o tanti che abbiamo evitato la sindrome o ne siamo guariti, abbiamo avuto ben pochi specialisti, psicologi o psichiatri che ci dessero una mano ed i nostri peggiori nemici siamo diventati noi stessi contro noi stessi. Qualche intellettuale e soprattutto i sacerdoti, che potevano attingere ad una cultura superiore supportata dal credo evangelico hanno fatto di tutto ma con scarsi risultati. I politici, se volevano un qualche successo non potevano se non andare nel senso del vento… ed il vento era xenofobo. Cosa non si fa per sopravvivere! Una man forte l’ha data nel dopoguerra la propaganda di un confine manicheo – la cortina di ferro – tra l’Italia, presentata come lo splendore del mondo libero, ed il mondo buio del male assoluto rappresentato dalla Jugoslavia. A 26 anni dal crollo del muro di Berlino; 24 anni di repubblica indipendente di Slovenia; 11 anni dall’entrata della stessa nell’Unione Europea; 14 anni dalla legge di tutela degli sloveni in Italia... Tutto ci invita a riprendere coscienza dei valori delle nostre tradizioni, della nostra lingua che deve svilupparsi ed arricchirsi per continuare a vivere anche nelle sue varianti dialettali. Credo che sarebbe ora di guardarsi allo specchio, decidere di togliersi la maschera posticcia di un’identità falsata. Non abbiamo bisogno di maschere, siamo italiani e sloveni, noi, con la nostra unica faccia! Se dovessimo vergognarci di qualcosa non dovremmo farlo per la nostra vera, millenaria faccia ma per la posticcia che ci è stata incollata a forza. Ma non è il caso di vergognarsi proprio di niente, perché il vero italiano, che sa di rispetto della Costituzione, è proprio colui che rimane se stesso con tutte le sue caratteristiche, anche quelle linguistiche.

I

Jurij Paljk *

gor Gabrovec, deželni svetnik stranke Slovenska skupnost in podpredsednik deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, je na že 15. deželnem kongresu slovenske politične stranke postal tudi njen deželni tajnik, kar pomeni po eni strani nadgraditev njegovega dosedanjega dela, po drugi strani pa tudi veliko obveznost. Znani ste kot umirjena oseba, javni delavec, ki išče pot združevanja in povezovanja. Kako gledate na svoje prihodnje delo? »Z veliko mero optimizma in navdušenja. (...) Počastilo me je najprej zaupanje velikega števila strankinih članov in izvoljenih upraviteljev, ki so mi ob prigovarjanju v isti sapi zagotovili pomoč in torej aktivno podporo pri vodenju stranke. Ta lahko računa na plemenite, globe in zdrave korenine, ki segajo desetletja nazaj in pravzaprav izhajajo iz že predvojne tradicije avtonomnega političnega nastopanja. Le tako razumem in sprejemam izziv, ki sem ga povezal z zaobljubo, da vsi skupaj stopimo na pot korenite vsebinske in organizacijske posodobitve stranke.« Na kongresu stranke je prišlo na dan, da so v prihodnje potrebni novi odgovori na zahteve današnjega časa, s katerimi se boste najprej spopadli vi? »Različni nastopajoči so poudarili potrebo, da se opremimo s potrebnimi sredstvi, s katerimi bomo kos družbenim izzivom zelo zapletenega, mestoma nepredvidljivega in vsekakor pa hitro spreminjajočega se časa, ki ga živimo. Slovenska stranka se ne sme omejevati na vprašanja narodno -jezikovnega značaja, ampak mora obravnavati prav vsak tako upravni kot politični izziv. Zelo aktualna so vprašanja šolske in ustavne refor-

me, še bližji pa nam je razvoj deželne reforme krajevnih uprav, ki se ji moramo posvetiti z zvrhano mero strokovnosti, iznajdljivosti in hkrati političnega realizma. Že na kongresu sem predlagal, da čim prej startamo z nizom tematskih javnih srečanj, kjer naj se politika in stroka skupaj soočata s ciljem, da s skupnim razmišljanjem, brainstormingom, izluščimo tudi nova in morda doslej neupoštevana izhodišča in rešitve. Mladi nas kličejo k pozornosti do hude gospodarske in zaposlitvene krize, ki drzne in večkrat tudi zelo izobražene kadre sili v tujino. Prijatelj Miha Coren nas vabi, da tudi na Videnskem postavimo na noge organizirano delovanje stranke, ki je itak za deželne volitve že beležila zanimive številke konsenza na narodno najbolj izpostavljenih območjih. Sploh pa je skrb za ohranjanje in razvoj gospodarskih dejavnosti – od kmetijstva in turizma pa vse do obrtništva in trgovine - v naselitvenem prostoru v tem času verjetno glavna prioriteta, saj se bomo brez gospodarske osnove in kakovostnih delovnih mest v domačih

Ne se omejevati na narodno-jezikovna vprašanja

okoljih kaj kmalu spremenili tokrat res v folklorizirano skupnost, ki ji ne bo niti s čudeži uspelo zadržati mladih in bo zato kot taka tudi postopno usihala.« Problem odsotnosti mladih je pri stranki Slovenska skupnost manj očitna kot drugod. Kako bi vi našim mladim povedali, naj se vključijo v aktivno politiko? »Preprosto jim povem, da se bo politika 'izboljšala' le v trenutku in pod pogojem, da se vanjo vključijo dobri ljudje. Taki, ki so zaljubljeni v svoj prostor in ljudi, ki hrepenijo po znanju in novostih, ki radi potujejo ne zato, da odhajajo, temveč da se lahko z idejami in izkušnjami obogateni vračajo domov in tu gradijo nekaj novega. Za mlade je značilno, da so energični, drzni, večkrat tudi zaletavi. Tega smo potrebni, ker brez tega ni tistega 'tveganja' novosti.« Zakaj večji del naših ljudi, ki se prepoznavajo nekje na tem, kar smo nekoč označevali za levico, ne zmore narediti koraka in se pridružiti Slovenski skupnosti? »Zbliževanje je lažje, ko se oba premikata. Slovenska stranka je večkrat svoje liste odprla tudi netradicionalnim kandidatom in torej volivcem. Sam sem tipičen tak primer in nikakor nisem osamljen. Predsodki pa so železna srajca, ki jo moramo in zmoremo zlomiti. Že na kongresu sem napovedal, da moramo kot stranka postati bolj zanimivi, ki cilja k zbirnosti, tudi za nekdanje in prihodnje Slovence. Se pravi za take, ki na novo odkrivajo svoje korenine, in za take, ki izhajajo iz mešanih narodno -jezikovnih okolij. Zanimivi bomo vsakič, ko ne bomo izključevali. Verjamem, da bi lahko bili zanimivi tudi za številne Neslovence, ki pa živijo z nami, v naših družinah in soseščinah, ki enako kot mi ljubijo ta prostor, navade, ki spoštujejo in podpirajo kulturno in jezikovno raznolikost. Poznam veliko takih in upam si trditi, da je 'načrt' izvedljiv.« (* Novi glas 28. maja 2015).

MINILO JE 140 LET od rojstva primorskega duhovnika, dramatika, prevajalca, planinskega organizatorja in pisatelja

J. Abram povezovalec Slovencev in Ukrajincev

F

ebruarja je minilo 140 let od rojstva Jožeta Abrama, primorskega duhovnika, dramatika, prevajalca, planinskega organizatorja in pisatelja, kulturno-prosvetnega in gospodarskega organizatorja, v Štanjelu na Krasu. Pred 120 leti je stopil v goriško bogoslovje in čez štiri leta je pel novo mašo. Slavnostni govornik je bi znameniti dr. Janez Ev. Krek. Kot kaplan je najprej služboval v Bovcu (1899–1901), kot vikar v Trenti (1901–1904) in drugod po Primorskem. Naj bo omenjeno le to, da je začel v Zori in nadaljeval z vrsto razprav o ukrajinskih vprašanjih (Pomenljiva petdesetletnica, 1900, Ob Taras Ševčenkovem grobu, 1901, Ukrajinsko vprašanje, 1905, Maloruske pesmi in kolomejke, 1907, Taras Ševčenko – za 100 letnico rojstva, 1914, Mazepovec, 1917), vmes pa pridno prevajal Ševčenka in l. 1907 izdal izbor iz Kobzarja, ki so mu leto

nato sledili še Hajdamaki. Prevoda je opremil z zgodovinskim uvodom. Ukrajinci so to Abramovo delo zelo cenili in napisali, da »se ni nihče od tujcev s tako pobožnostjo poglabljal v tvorbo ukrajinskega pesnika kakor ta slovenski katoliški duhovnik.« Gorniški klub mu je v devetdesetih letih v Trenti postavil spominsko ploščo, nad Trento pa spominsko Abramovo pot. Oboje je blagoslovil takratni bovški župnik Stanko Sivec. Na rojstni hiši v Štanjelu so se ga spomnili doprsnim kipom in ob njem še Ševčenka. Tako Štanjel obiskujejo delegacije Ukrajincev. Ena teh je, ob Dnevih Tarasa Grigoroviča Ševčenka v Sloveniji, bila delegacija Svetovnega kongresa Ukrajincev pod vodstvom predsednika Evgena Čolija. Ob pogledu na doprsna kipa dveh v večnosti združenih velikega T. Ševčenka in njegovega prevajalca, so bili vidno očarani. Z veliko vne-

mo so si ogledali oba doprsna kipa, prevajalca Kobzarja in resničnega Kobzarja. Ogledali so si je zelo resen obraz T. Ševčenka in nasmejan obraz slovenskega duhovnika. Povedali so, da je bilo to zanje zares neponovljivo doživetje. V mesecu marcu, praznujejo Ukrajinci doma in po vsem svetu, rojstni dan svojega največjega narodnega pesnika Tarasa G. Ševčenka in sedaj dobro vedo, da ga je v slovenščini poveličal prav Jože Abram, upodobljen s klobukom na glavi in nasmeškom na obrazu. Malo naprej pa nas s trdim izklesanim izrazom na obrazu opozarja tudi na današnje stanje v svetu opozarja največji ukrajinski pesnik Taras Grigorovič Ševčenko. Torej, oživljeno kulturno bratstvo dveh humanistov, ki spodbujata današnje ukrajinsko-slovenske odnose in spominjata na podobni usodi. Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji, zato

V Štanjelu.

tradicionalno prihajajo v Štanjel, ki je postal mesto prijateljstva med dvema narodoma, je ob letošnji slovesnosti povedal Eugen Petrešin, predsednik

Društva Karpati (združuje Ukrajince in njihove potomce v Sloveniji), da je zanje Ševčenko to, kar je za Slovence Prešeren. Iz ukrajinskega ljudskega pesništva in tudi Ševčenkovih del se je napajala slovenska moderna z Dragotinom Kettejem, Aleksandrom Murnom in Otonom Župančičem. Kdo bi si mislil, da so Slovenci vplivali celo na ukrajinsko šolstvo v 19. stoletju. Avstro-ogrska monarhija je poudarjala domači jezik v šolah. Slovenec Jernej Kopitar, ki je bil cenzor na Dunaju, je bil odgovoren tudi za ukrajinski jezik. Malo ljudi ve, da so zato Slovenci pisali učbenike za otroke v Ukrajini. Zelo dobre. Imam bukvar, berilo, za prvi razred, ki to dokazuje. Ukrajinska diaspora premore skoraj 24 milijonov ljudi in Ševčenkovih kipov je na tisoče po vsem svetu, obeleževanje spomina nanj pa je eden največjih ukrajinskih običajev. M. M.


dom

v ospredju

15. junija 2015

L’ORGANIZZATORE ENZO CAINERO

stran

5

è convinto di portareiz laiz corsa rosa perdolin una tappa intera nelle valli del Torre e del Natisone naših naših dolin

Giro d’Italia in Benečija nel 2016? terske terskedoline doline Era speranza, ora è quasi certezza rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina

IPOTESI DI PERCORSO DELLA TAPPA

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

U

na tappa del Giro d’Italia 2016 tutta nelle valli del Torre e del Natisone per ricordare il centenario della prima guerra mondiale e il quarantesimo del terremoto? Secondo Enzo Cainero, organizzatore della corsa rosa in Friuli Venezia Giulia è cosa praticamente fatta. «La cosa è definita al 90 per cento, mi tengo un dieci per cento per scaramanzia», ha affermato in una lunga intervista con la Vita Cattolica, il settimanale dell’arcidiocesi di Udine. La decisione definitiva sarà presa entro questo mese di giugno. «La cosa dovrebbe andare in porto. Attendiamo la conferma ufficiale da Milano (l’organizzazione è della Gazzetta dello Sport, ndr.), ma come Comune, in sinergia con la Comunità montana, stiamo già mettendo in moto la complessa macchina organizzativa», ci ha detto il sindaco di Drenchia, Mario Zufferli. L’idea del passaggio della corsa rosa nelle valli del Natisone a cent’anni dal conflitto è nata nell’am-

ZADRUGA MOST

bito degli incontri transfrontalieri tra Slavia e alta valle dell’Isonzo. Ad attivarsi è stato in primo luogo il sindaco Zufferli, che ha preso contatti con Cainero. Nel 2012 il suo consiglio del comunale ha approvato anche un ordine del giorno con la candidatura ufficiale a ospitare il passaggio della corsa. La prima ipotesi era quella di uno sconfinamento della carovana in Slovenia attraverso il passo del Predil, la discesa a Bovec e Kobarid, poi la salita al Kolovrat e l’arrivo a Solarje, proprio nei pressi delle trincee. Secondo quanto anticipato a la Vita Cattolica, Cainero ha scartato entrambe le idee. Niente Slovenia e nemmeno arrivo a Drenchia. «È impensabile portare a passo Solarje tutti i bus e i camion che servono per un arrivo. No, se la tappa si farà, l’arrivo sarà a Cividale», ha risposto l’organizzatore a una precisa domanda del giornalista Stefano Damiani. Ha escluso

anche la scalata completa del Matajur fino alla località Laze, dove c’è il rifugio Pelizzo, perché non c’è una strada di rientro, e per questo lascia intendere che il percorso potrebbe salire da Savogna per la strada stretta fino al paese di Montemaggiore e da lì proseguire verso Cepletischis e il San Martino. Leggendo le dichiarazioni di Cainero, abbiamo provato a immaginare un percorso. Partenza da Tarcento, poi fino ad Attimis lungo la strada a fondovalle. Quindi la salita a Porzus e poi a Canebola. Da qui d u e ipotesi: la discesa a Faedis o il più suggestivo passaggio per le Farcadizze fino a Montefosca, per poi scendere a Pulfero. A fondovalle in direzione di

La cosa è definita al 90%. Decisione entro giugno

je ponatisnila bukva, ki jih je napisu Giorgio Banchig

Zgodovina je spet na vojo

P

ar zadrugi Most v Čedadu in v številnih knjigarnah (librerijah) so spet na vojo bukva o zgodovini Benečije, pod naslovom »Benečija. Ko se mala in velika zgodovina srečata«, ki jih je napisu Giorgio Banchig in ilustriru Moreno Tomasetig. Zauoj velikega intereša, ki so ga bukva zbudile, so jih muorali ponatisnit, saj jih je bluo težkuo ušafat. Publikacija, ki je na vojo po italijansko in po slovensko, je parvič izšla na koncu lieta 2013. Velik uspeh bukvi je bluo parčakovati, saj so parva publikacija, ki

guori o zgodovini Nediških dolin od začetka, se pravi od prazgodovine do zadnjih cajtu. »Gre za zgodovino navadnih ljudi – piše v uvodu avtor, Giorgio Banchig – ukoreninjenih v svoji zemlji, izučenih v šuoli diela, naporu in najpristnejših človieških vrednot.« Imieti pred sabo v adni publikaciji vse, kar se je gajalo od prazgodovine do donašnjih dni, daje parložnost vsiem Benečanam, de bi viedeli, odkod parhajajo in kaduo so. Jasno je, de so Slovenci, celuo parvi, ki so jim pravli prù Slovenci, kar so bli ostali

šele samuo Kranjci, Štajerci, Korošci… Dokumenti, na katerih so pisane bukva, so resnični, nieso pravce. Zatuo ostajajo v špotu tisti, ki trosijo okuole čudne teorije o Benečiji in Benečanah. Zadruga Most, ki je bukva izdala, in združenje Blankin ter Svet slovenskih organizacij, ki sta parpomala, so nardili veliko dobruoto našim ljudem. Dali so jim ponos na svoje korenine in jih ubranili pred hudobnimi preroki, ki bi radi popunama uničili slovenski jezik in kulturo v Benečiji.

San Pietro e Savogna, quindi la dura salita a Montemaggiore, discesa a Masseris e Cepletischis, scalata del San Martino, discesa a Clodig e salita a Drenchia via Trusgne. Passati nelle vicinanze di Solarje a Clabuzzaro, si prosegue verso Tribil Superiore e Castelmonte. Da lì discesa a Cividale per l’arrivo. Una possibilità di passaggio per Solarje ci sarebbe, invece, con un piccolo sconfinamento che darebbe anche un tocco di transfrontalierità alla tappa. Da Cepletischis si potrebbe andare a Livek e scalare il Kolovrat dal versante sloveno. Il percorso da noi delineato è un puro esercizio di fantasia, in attesa di indicazioni più precise. Comunque sia, questa tappa, che Cainero nell’intervista chiama della Comunità montana Torre, Natisone e Collio (ma nel prossimo maggio non esisterà più), con i suoi continui saliscendi metterebbe a dura prova i ciclisti e risulterebbe certamente tra le decisive per il risultato finale. Proprio per questo richiamerebbe decine di migliaia di appassionati lungo il

percorso e parecchi milioni di persone di ogni parte del mondo davanti al piccolo schermo. Il risultato di promozione per la Slavia-Benečija sarebbe eccezionale e a lungo termine. Anche perché gli appassionati di ciclismo amano ripetere i percorsi compiuti dai loro idoli sui pedali. Basta vedere quanta gente attrae lo Zoncolan, in Carnia, dopo che è stato interessato da quella che è una delle principali corse a tappe al mondo, seconda per prestigio solo al Tour de France. E poi ogni tappa del Giro è accompagnata da numerosi eventi collaterali. In definitiva, per valli del Torre e del Natisone si otterrebbe un fantastico volano turistico. Ancor prima ci sarebbe il beneficio della sistemazione di tutte le strade interessate dalla corsa, compresa la pulizia della vegetazione adiacente. «Ce n’è davvero bisogno, e non solo per permettere le riprese delle telecamere. Assieme al commisario della Comunità montana, Sandro Rocco, stiamo predisponendo un progetto dettagliato», fa sapere Zufferli.


6

iz naših dolin

stran

CONTINUA DALLA PRIMA PAGINA

15. junija 2015

dom

iz iz naših naših dolin dolin

Stop ai finanziamenti dalla legge di tutela per chi non si riconosce nella minoranza slovena

Il boomerang partito da Pulfero terske terske doline doline non ha colpito neanche a Drenchia rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina Impegno per l’attuazione delle leggi di tutela nonché per il recupero e la valorizzazione della tipica e caratteristica parlata slovena R. D.

«La delibera inviata dal sindaco di Pulfero agli altri Comuni, alle autorità regionali e alle forze politiche è obiettivamente un affronto alla ragione. Si tratta di un’invenzione priva di fondamenti scientifici che, a mio modo di vedere, offende l’intera minoranza. È una provocazione, che provoca ad arte inutili tensioni e danneggia la pacifica convivenza. Definire il dialetto sloveno delle Valli del Natisone come qualcosa di estraneo dallo sloveno è una pazzia, che va definita come tale davanti a tutte le autorità alle quali il documento è stato inviato», aveva chiesto in apertura di riunione Riccardo Ruttar, presidente provinciale della Confederazione delle organizzazioni slovene-Sso. Sulla stessa linea anche Luigia Negro (Skgz) e Michele Obit (rappresentante del mondo scolastico), gli altri due commissari della provincia di Udine presenti. Michele Coren, quarto esponente di Benecia, Resia e Valcanale quale rappresentante degli eletti di lingua slovena, era assente in quanto nella stessa giornata (28 maggio) era im-

Luigia Negro še naprej na čelu SKGZ Rezijanska kulturna delavka Luigia Negro bo še tri leta predsednica Slovensko kulturno gospodarsle zveze za vidensko pokrajino. Potrdili so jo na seji v Čedadu 25. maja.

Podutana, po slovensko v kamunskim statutu V statutu podutanskega kamuna so po novim imena vasi napisane tudi po slovensko in dokument omenja tri zakone (leče), ki varjejo slovenski jezik in kulturo. Gre za daržavni zakon 482 iz lieta 1999 za jezikovne manjšine v Italiji, daržavni zakon 38 iz lieta 2001 za Slovence in regionalni zakon 27 iz lieta 2007 za Slovence. Kamunski konsej je tuole sparjeu na iniciativo opozicijske konsiljere Michele Predan. Večina nie pa odobrila, de se tam, kjer je napisano, de domači ljudje nucajo »staro slovansko govorico«, postroji v »slovenski jezik«. Seviede je opozicija poviedala, de tuole se na ujema s tistima, kar je bluo sparjeto priet.

Zbierajo material o emigrantah Zveza Slovenci po svetu vabi vse tiste, ki imajo doma dokumente o življenju emigrantu, naj se oglase par nji (tel. 0432 732231) in pomagajo dati kupe velik mozaik emigraciona. Dobro pridejo vsi dokumenti, od pisem, kartolin, fotografij, do filmskih posnetku in magnetofonskih trakov, kaset, kot tudi šuolskih kvadernu in reči, ki so povezane z emigracionam. Material, ki ga bodo ljudje dali, bo digitalno prekopiran in arhiviran.

pegnato nel consiglio comunale di Drenchia. All’ordine del giorno, su iniziativa dell’opposizione, c’erano proprio le delibere di Pulfero e Resia. Confutate puntualmente, sulla scorta delle acquisizioni scientifiche, le tesi pseudolinguistiche e politiche contenute nel documento, il consiglio comunale di Drenchia, sotto la guida del sindaco Mario Zufferli, ha approvato, con il voto contrario dell’opposizione, la mozione predisposta dallo stesso Coren, capogruppo di maggioranza. Il deliberato sarà ora trasmesso agli altri consigli comunali interessati alla questione e a tutte le autorità competenti. Per chiarezza e logicità la delibera merita di essere pubblicata integralmente: «Il Comune di Drenchia prende atto, riconosce e conferma che la tutela della minoranza linguistica slovena della regione Friuli Venezia Giulia e di conseguenza del comune di Drenchia avviene per mezzo dei seguenti strumenti legislativi: legge 15 dicembre 1999 n. 482 “Norme in materia di tutela delle minoranze linguistiche storiche”; la legge 23 febbraio 2001 n. 38 “Norme per la tutela della minoranza linguistica slovena

posoc posoc ˇjeˇje sport sport Michele Coren

Mario Zufferli

della Regione Friuli Venezia Giulia”; legge regionale 16 novembre 2007 n. 26 “Norme regionali per la tutela della minoranza linguistica slovena”. Che il Comune di Drenchia è inserito nella tabella di cui al decreto del Presidente della Repubblica 12 settembre 2007 “Approvazione della tabella dei comuni del Friuli-Venezia Giulia nei quali si applicano le misure di tutela della minoranza slovena, a norma dell’articolo 4 della legge 23 febbraio 2001, n. 38”. Fa proprio il documento dell’ Ais (Associazione italiana slavisti), quale più autorevole espressione scientifica in materia, per quanto attiene l’origine e l’appartenenza dei dialetti sloveni che si parlano lungo la fascia

confinaria della Provincia di Udine come soprarichiamato. Prende atto dell’importante e insostituibile impegno e lavoro svolto da istituzioni pubbliche ed organizzazioni e associazioni di riferimento della minoranza slovena nonché della Chiesa per la promozione e salvaguardia della lingua slovena letteraria nonché delle sue forme dialettali. Preso atto che gli strumenti legislativi della Legge 38/2001 e della legge regionale n. 26 del 2007 che finalmente hanno permesso il riconoscimento dei diritti per gli sloveni della nostra regione sono strumenti legislativi che offrono grandi opportunità senza pretendere alcun obbligo e pertanto è necessario impegnarsi

per utilizzarli ed ottimizzarli al meglio. Si impegna affinché vengano avviate tutte le possibili iniziative per una completa attuazione ed applicazione delle leggi di riferimento di tutela della minoranza linguistica slovena soprarichiamate. Si impegna a proporre ed avviare iniziative finalizzate al recupero e valorizzazione della tipica e caratteristica parlata slovena, compresi i modi di dire, in uso trattandosi di “unicum” proprio del Comune di Drenchia anche per mezzo delle offerte previste dall’art. 22 della L.R. 26/2007 “Contributi per interventi a favore del resiano e delle varianti linguistiche delle Valli del Natisone, del Torre e della Val Canale”. Si impegna ad avviare e proporre anche in forma associata con altri comuni e comunità montana iniziative e progettualità comuni a favore dello sviluppo montano del territorio anche per mezzo delle offerte finanziarie di cui all’art. 20 della L.R. 26/2007 (…) e si impegna ad avviare iniziative finalizzate ad incrementare le dotazioni finanziarie considerato che di fatto è stato riconosciuto ai comuni della provincia di Udine nei quali è insediata storicamente la minoranza slovena un livello di sviluppo sociale, culturale ed economico inferiore al resto della regione Friuli Venezia Giulia».

PROVINCIALNI PREDSEDNIK SSO o velikih problemah Slovencu v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini

»Tudi mi odgovorni za težko stanje«

P

redsednik Sveta slovenskih organizacij za vidensko provinco Riccardo Ruttar je na seji deželne posvetovalne komisije za slovensko manjšino, 28. maja v Tarstu, imeu dugo poročilo. Seja je bla namenjena stanju v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Kaj ste poviedu? »Dejstvo je, de v lietu 2015, se pravi 16 let po zakonu, ki brani jezik in kulturo Slovencu v Italiji, 24 liet po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije, 11 let po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, velika večina administrativnih moči na teritoriju nie naklonjena Slovencam, čeprù naše organizacije dielajo za obstoj in socioekonomski preporod. De zaviedni Slovenci niesmo prodarli do ljudi v taki mieri, ki bi nam zagotovila tudi politično muoč, nie kriva samuo italijanska asimilacijska politika. Part odgovornost parpada tudi nam, našim organizacijam, ki nieso znale pomagati našim ljudem, de bi se otresli nevroze do svoje slovenske identitete. Tisti ki nam dielajo narbuj veliko škodo so naši ljudje, ki zavračajo svojo slovensko identiteto.« Kater je parvi problem? »Donašnje stanje je kompleksno in kritično. Slovenci v videnski provinci smo na robu evtanazije. Število ljudi v slovenskih kamunah neustavljivo pada. Ljudje zapuščajo vasice po gorah, tam kjer je lažje ohranjati jezik in stare navade. Trieba pa je jasno poviedati, de na teritoriju velika večina kulturnih, civilnih, špor-

Riccardo Ruttar, predsednik Sveta slovenskih organizacij za vidensko provinco.

tnih, gledaliških, umetniških pobud, je izraz slovenskih ustanov, društeu, zadrug ... Brez naših organizacij, bi bla situacija še slabša.« Pa vse manj se čuje slovenska besieda. »Rast dvojezične šuole kaže zanimanje družin do slovenskega jezika in kulture, pa tuole na pride na dan v vsakdanjem življenju. Zakì? Odgovor nie lahak, kier so par nas šele stari predsodki in naumni strahuovi. V zvezi s šuolo na smiemo pozabiti problema učenja slovenskega jezika v Tipani in Bardu. Če bi bli nekateri naši ljudje in nekatere naše organizacije dvie lieti odtuod sparjeli konktretne, četudi ne popunoma zadovoljivih rešitve, bi nardili kajšno stopinjo naprej. Sada pa je vse ustavljeno. Tipana, Bardo in slovenski part občin Tavorjana, Fuojda, Neme, je obmo-

čje nomalo zapostavljeno tudi z naše strani. Žalostna zgodba o Reziji je poznana. V Kanalski dolini ostajajo odparta vprašanja o ustanovitvi trijezične šole, o štirijezičnih krajevnih tablah in o samih aktivnosti nekaterih slovenskih organizacij.« Na seji komisije ste podčartu, kaj dielajo Slovenci, ki se sklicujejo na kristjanske vrednote. »Parmierno bi bluo priznati katoliški komponenti, se pravi duhovnikom in laikom, de so imieli in še imajo pomembno vlogo. Čedarmaci nieso ostali zaparti v svojih cierkvah. Odparli so se svietu, ustanovili in šerili kulturno verski list Dom. Nasledili so jim laiki in vsak lahko zastope aktualnost, pomembnost in visoko jezikovno in kulturno vlogo telega instrumenta v cajtah, kàr slovenske duhovnike štejemo na samuo adni

roki. Okuole Doma in zadruge Most so društva, organizacije, je provincialni Svet slovenskih organizacij.« Kajšan odnos imate pa do ostalih slovenskih organizacij? »Prepričan sam, de muoramo močnuo sodelovati za dobro Slovencu v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Že na začetku mojega delovanja v slovenskih organizacijah, parbližno 40 let nazaj, smo pravli, da je naša skrb korist, dobro manjšine. Pa sam s cajtam spoznu, de je prepogostu vsak od nas interpretiru po svojem tele besiede. Vprašati se muoramo, kaj konkretno pomeni dielati za dobro manjšine. Tuole muore biti niek vič ku intereš stranke (partita), organizacije, društva al' se slaviš intereš posameznika. Sevieda je naša komponenta za vsako sodelovanje, če je po jasnih in odkritih dogovorah.« Kaj pa mislite o teoriji, de beneški in rezijanski dialekti nieso slovenski? »Dokument, ki ga je podbunieški šindik pošju te drugim kamunam, regionalnim oblastem in političnim silam je obiektivna žaliteu zdrave pameti, saj niema nobedne strokovne, šientifične baze. Gre za izmišljotino, ki žaluje celo našo manjšino. Je provokacija, ki klade naše ljudi adan pruot te drugemu, zatuo parnaša nepotriebne napetosti. Okarstiti slovenski dialekt Nediških dolin za poseban jezik in praviti, de nie slovenski, je noruost. Tuole je trieba jasno poviedati oblastem, katerim so pošjali tist dokument.«


dom

iz naših dolin

15. junija 2015

stran

7

ŠPIETAR V petak, 5. junja, je bluo veliko praznovanje obiz tridesetlietnici učenja po slovensko v Benečiji iz naših naših dolin dolin

Dvojezična šuola jedoline bogatija terske terske doline vsieh ljudi, ki živé v telih dolinah

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina ZDAJ DVOJEZIČEN POUK V BARDU

Ilaria Banchig

»D

vojezična šuola v Špietru je šuola skupnosti telega teritorija, ki jo je močnuo tiela.« Takuo je poviedu nekdanji direktor šolskega urada FJK Bruno Forte ob praznovanju tridesetlietnice dvojezične šuole, ki je bluo v petak, 5. junja v Špietru. Forte je imeu veliko zaslugo, de je dvojezična šuola v Špietru postala daržavna. »Okolje, v katerem je nastala šuola, sodelovanje s starši in z ustanovami slovenske manjšine, so pomembni dejavniki, de bi tela šuola rastla in se razvijala, saj jeziki se ohranijo predusiem, zak’ so ljudje, ki jih guore,« je potardiu Forte. »Kàr sam podpisu, de bi podaržavu tel inštitut, sam imeu velik trošt, de bi tela šuola postala model tudi za druge večjezične šuole. Na žalost pa dežela FJK nie imiela politične modruosti, de bi razumela globoki pomien tele ustanove in telega velikega projekta.« Pozdravu je tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svietu Gorazd Žmavc, ki se je zahvalu dvojezični šuoli za vizijo in za zgled, ki ga je dala tudi drugim Slovencam, ki na živé v Sloveniji. Parsotna je bila tudi predsednica Furlanije Julijske krajine Debora Serracchiani, ki je poviedala, de je uspeh dvojezične šuole pomemban ne samuo za Nediške doline, ampa za cielo deželo. »Dežela – je poviedala Serracchianijeva – ima dužnuost, de varje veliko jezikovno bogatijo, ki jo imamo. Troštam se, de bojo šla naprej tudi diela, de bi postrojili hram na ažlanski ulici, saj je naša uprava namenila denar, da bi tela šuola naprej dielala še 30 liet in vič.« Slavnostni govor je imela Živa Gruden, ki je bila trideset let direktorica telega inštituta. »Kàr smo začeli naše dielo niesmo mislili, de pridemo takuo deleč, ampa naš »bastardni jezik« je stopu v šuolske klopi in postau nosilec znanja in s tuolin počaso pardobivu na vriednosti in ugledu.« Kàr se je rodila dvojezična šuola v

IN TIPANI, TRIJEZIČEN V KANALSKI DOLINI

posoc posoc ˇjeˇje sport sport

Gorazd Žmavc, Loredana Panariti, Tamara Blažina, Bruno Forte in Živa Gruden

šuolskem lietu 1984-1985 so nekateri šele mislili, »de se ne bojo otroci naučili zadost in de ne bojo znali guoriti po italijansko. Pa so sami otroci pokazali, »de znajo brez problemu prehajati iz jezika v jezik, zastopiti in se prilagajati sogovorniku.« Tudi hvala otrokam je torej zanimanje za dvojezično šuolo še naprej rastlo. Pozdravili so tudi deželna odbornica za šuolstvo Loredana Panariti, deželni ravnatelj urada za šuolstvo v slovenskem jeziku Igor Giacomini in špietarski župan Mariano Zufferli. Zufferli je poviedu glavne točke razvoja dvojezične šuole. Zmisnu je, de je ideja dvojezične šuole nastala v Sedemdesetih lietih na pobudah, ku je bila na parmier Mlada brieza. Model šuole so pomislili po anketi, ki so jo dali staršem učencu, de bi buojš zastopili, kajšnemu modelu bi muorali slediti. Šuola je dosegla parifikacijo lieta 1994 in podaržavanje lieta 2001. Zufferli je zmisnu na težave, ki jih šuola ima, odkar je muorala zapustiti hram na ažlanski ulici in je poviedu, de se trošta, de se bodo mogli preca vrniti k normalnosti. Program ki so ga parpravli za praznovanje je biu zlo bogat. Uvodnim pozdravom, ki jih je arzveseliu zbor Fajnabanda, je sledilo v slovenskem kulturnem domu odprtje fotografske

dokumentarne razstave o dvojezični šuoli. Otroci vartca so predstavili »Pesmi iz gozda«, medtem ko so učenci osnovne šole predstavili »Dvojezična daje številke«. Kasneje so v vičnamienski dvorani učenci nižje srednje šuole pokazali »Vaje v slogu«. V učiteljišču je bila na ogled razstava diel extempora »Po stazi Pavla Petriciga« in projekcija filma »Dvojezična in a day«, ki so ga parpravili iz kratkih posnetku, ki so jih pošjali nekadanji učenci. Kulturnemu programu je sledila veselica, nastopile so tudi rock skupine. De bi praznovali velik uspeh dvojezične šuole so bili parsotni tudi generalna konzulka RS v Tarstu Ingrid Sergaš, parlamentarka Tamara Blažina, odbornik za kmetijstvo Cristiano Shaurli, načelnik upravne enote Tolmin Zdravko Likar, prof. Silvana Schiavi Fachin, ki je kupe s Pavlam Petricigam vekuštala projekt za telo šuolo, komisar Gorske skupnosti Ter, Nadiža in Brda Sandro Rocco, šindaka iz Sauodnje Germano Cendou in iz Srednjega Luca Postregna, deželni predsednik Skgz Rudi Pavšič, predsednik Sso za vidensko pokrajino Riccardo Ruttar in provincialna predsednica za Skgz Luigia Negro, ter predsednica Inštituta za slovensko kulturo Bruna Dorbolò.

S

tranka Slovenska skupnost čestita dvojezični šoli v Špetru ob praznovanju prvih trideset let uspešnega delovanja v korist slovenskega jezika, kulture, narodnega izročila in medsebojnega spoznavanja in sožitja v Benečiji. Več desetletna prehojena pot je zgodba o navdušenju, uspehih, premoščenih težavah in velikem žrtvovanju vseh, ki so že začetka 80. let prejšnjega stoletja verovali v načrt in ga nato skozi generacije učiteljic in učiteljev, staršev in odraščajoče mladine prenesli in razvili vse do današnjih dni. Sedanji čas nas postavlja pred nove izzive. Slovensko oz. večjezično

vzgojno-izobraževalno ponudbo je potrebno še okrepiti in razširiti na območja, ki so še odkrita, a so že izrazila potrebo in pripravljenost za nove izzive. Slovenska skupnost kot zbirna stranka Slovencev v Italiji zato prepričano podpira zahteve po odprtju trijezične (slovenske-italijanske-nemške) šole v Kanalski dolini, kjer se je deželni svetnik Igor Gabrovec že o tem pogovarjal z županom v Naborjetu Borisom Preschernom. Slovenska stranka prav tako podpira zahtevo občinskih upraviteljev in družin, ki so izrazile pričakovanje, da se dvojezična ponudba razširi tudi v Tersko dolino, odnosno v Bardo in Tipano.

Nastop otruok iz vrtca; zgoraj zbor »Fajnabanda«.

Parva obhajila v Gorenji Miersi, v Oblici in v Špietru

V nediejo, 23. maja, v Gorenji Miersi so parjel’ parvo Sveto obhajilo Enrico Osgnach, Mattia De Filippis, Matteo Prapotnich, Fabrizio Blasutig, Ramona Pagnozzi, Lorenzo Toffolo, Laura Borgu in Helen Stulin. V skupni sliki z otroci sta katekiste Lucia an Alice ter famoštar don Michele Zanon.

V nediejo, 31. maja, v Oblici so pariel’ parvo Sveto obhajilo: Michele Carta, Nicolò Drecogna, Daniel Mendoza an Elia Qualizza. Kupe z njimi na fotografiji je katekista Alda Vuerich, famoštar don Federico Saracino; čičica je pa Emma Giovanna Barbato, ki je bla le tist dan karščena. (Foto: Amerigo Dorbolò)

V nediejo, 7. junja, v Špietru so pariel’ parvo Sveto obhajilo: Lorenzo Iannone, Nicholas Puppo, Luca Spagnut, Carol Codromaz, Ilenia Crainich, Aurora an Chiara Fantig, Aurora Ariatti, Federico Borghese, Nicola Bernardis, Nicolò Costaperaria, Luca Corredig, Luca Qualla, Patrik Sabić, Manuele Liberale, Cristina Filipov, Sara Finetti an Danijela Mijatović. Kupe z njimi na sliki so don Mario Qualizza, diakon Leopoldo Pantarotto an katekiste Sandra Manzini, Sandra Tomadini an Bianca Meo.


8

iz naših dolin

stran

15. junija 2015

dom

PETDESET LIET POSVEČENJAizpraznujejo msgr. Marino Qualizza, msgr. Dionisio Mateucig, g. Mario Gariup in g. Božo Zuanella iz naših naših dolin dolin

Kukuca jo bo zapiela z društvam Rečan

Tudi lietos kulturno društvo Rečan parpravja varsto iniciativ pod naslovom »Kar jo pieje kukuca«. Program začne v nediejo, 14. junja, s posebnim večerom pod naslovom »Zarnje moje duše«, ki bo posvečen Aldu Klodiču (na fotografiji), ki je umaru febrarja lietos in ki je biu duša kulturnega društva. Ob 18. par Hločju bo gledališče, muzika in spomini. Če bo slava ura bo prireditev v telovadnici na Liesah. V nediejo, 21. junja, bo tradicionalni »Pohod čez namišljeno čarto«. Zbirališče je par cerkvi v Topoluovem ob 9. Pohod bo lietos na Briezo, kjer ob 10. bo srečanje s prijatelji iz Livka. Varnili se bojo kupe v Topoluove, kjer ob 12. bo pieta sveta maša. Ob 13. bo skupno kosilo, kateremu bo sledilo družabno srečanje. Zadnji večer iniciative »Kar jo pieje kukuca« bo v torak, 23. junja. Ob 20.30 v kraju Luže v Hostnem bo kries svetega Ivana. Seviede bo tud za pit in za jest.

13. junja sveta maša po slovensko v Tarbiju V saboto, 13. junia, bo sveta maša po slovensko ob 19. v Gorenjem Tabiju. Ponavadi je tela maša, ki jo moli msgr. Marino Qualizza, v Špietru, kjer bojo telo soboto bierme. Na razpolago bojo seviede bukvaca z molitvami, ki jih je izdalo združenje Blankin in tudi mašna berila, ki jih vsak tiedan parpravja le združenje Blankin.

27. junija bojo 4 duhovniki terske terske doline doline v Špietru pieli zlato mašo rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina Slovenci iz videnske province jim se bojo zahvalili, posoc posoc ˇjeˇje zatuo ki hodijo po poti Čedermacu

V

E. G.

elik senjam za celo Benečijo in vse Slovence v Italiji bo v saboto, 27. junja, v Špietru. Ob 19.30 v farni cierkvi bojo pieli sveto mašo po slovensko štirje zlatomašniki iz Nediških dolin, ki so bli posvečeni pred petdesetimi lieti, na guod svetega Petra in Pavla, 29. junja 1965, v videnski stolnici. So msgr. Marino Qualizza, g. Mario Gariup, msgr. Dionisio Mateucig in g. Božo Zuanella. Msgr. Marino Qualizza se je rodiu v Podutani lieta 1940. V Rimu je doktoriral iz teologije na Gregorijanski univerzi. Od lieta 1970 je profesor dogmatike v videnskim seminarju, kjer je biu puno liet direktor višjega teološkega inštituta. Nomalo liet je biu tudi famoštar videnske stolnice. Puno liet mašuje ob nediejah par Devici Mariji v Dreki, vsako saboto moli v Špietru sveto mašo po slovensko. Msgr. Qualizza je tudi odgovorni urednik našega petnajstdnevnika Dom. Gospuod Mario Gariup se je rodiu lieta 1940 v Tapoluovem v garmiškem kamunu. Adno lieto je biu kaplan v Pavia di Udine, potlé famoštar v Dordolli blizu Mužaca. Dičember-

sport sport

Msgr. Marino Qualizza vsako saboto daruje mašo po slovensko v Špietru.

ja lani je praznovau 40 liet dielovanja ku famoštar v Ukvah in Ovčji vasi v Kanalski dolini. Dobrih petnajst liet skarbi tudi za Naborjet in Lužnice. Msgr. Dionisio Mateucig se je rodiu v Pačuhu v dreškim kamunu lieta 1937. Po posvečenju je biu kaplan v Cussignaccu blizu Vidna. Lieta 1973 je postau famoštar v kraju Forni di Sotto, natuo je biu v Sappadi. Potlé je biu famoštar in dekan v Špietru. Od lieta 1998 je famoštar v Žabnicah v Kanalski dolini in rektor svetišča na Sv. Višarjah. Gospuod Božo Zuanella je Ma-

tajurac, ki se je rodiu lieta 1941 v Bijačah v podbunieškim kamunu. Po posvečenju je biu kaplan v Gallerianu v Laškem. Lieta 1975 je postau famoštar na Tarčmunu in potlé še famoštar v Matajuru (kjer živi), na Tarčmunu, v Sauodnji in Gorenjim Barnasu. Vsi Slovenci v videnski provinci jim se bojo zahvalili, zatuo ki že petdeset liet hodijo po poti Čedermacu, tistih duhovniku, ki so vse moči posvetili Bogu in domačim ljudem. »Veseli smo, de smo se zbrali tisto pot. Nimar smo skarbieli, de ohrani-

mo par samih sebe in tudi par naših ljudeh viero in ljubezen do Benečije, do družine, do naše kulture in do našega jezika, ki je požegnan tudi od Svetega Duha, takuo de se na zgubi, kar smo, ampa de se še buj omočneje,« pravi msgr. Qualizza, tudi v imenu sobratu. »Šlo je naprej že skor petdeset liet od tistega 29. junja 1965, kàr smo bli v videnski stolnici posvečeni v mašnike – je jau msgr. Qualizza –. Iz Benečije smo bli štirje. Skor predzadnji slovenski duhovniki, zak’ je za nami paršu še msgr. Lorenzo Caucig in še adan misijonar. Potle so se patoki posušili. Petdest liet je pou stuolietja. Kàr mo začeli in sam videu pred mano zlatomašnike sam mislu, kakuo so naprej z lieti, kakuo so stari. Sada, ki sam paršu jest na tiste lieta, četudi sam poškodovan v telesu, za glih reči me se na zdi, de sam takuo star v pameti. Za telih petdest liet duhovništva muoram zahvaliti Boga, posebno za vse ljudi, ki so mi v življenju nardili kjek dobrega in tudi za tiste, ki so mi špalili in nardili težko hojo za naprej. Tuo in tuo predstavim pred Buogam.« Beneški zlatomašniki želijo, de bojo vsi sparjeti skoze njih roke »tist žegan, ki pride iz nebes. Tela duhovniška služba je bla liepa, četudi smo včasih ušafali in še naprej ušafavamo po poti puno težau in se muoramo uganiti kajšnemu kamanu, druge pa odvaliti – poudarja msgr. Qualizza.– Če imaš viero v sebe, če čuješ, de te na kako vižo peje Sveti Duh, tvoje življenje postane lepuo življenje, svobodno življenje, ki daje veseje tebe in morebiti tudi drugim.«

VERNASSO L’amministrazione di San Pietro al Natisone non ha accolto la proposta di onorare l’illustre concittadino

Quella via negata all’architetto Simonitti

L

a campagna per l’intitolazione all’architetto Valentino Simonitti della via a Vernasso in cui si affaccia la sua casa natale è iniziata nella primavera del 2014 ad opera di un comitato appositamente costituito che voleva in questo modo rendere omaggio ad una figura di spicco della Slavia friulana in occasione del 25° della sua morte. Da un anno a questa parte, il Comitato, appoggiato dai familiari di Simonitti e da Adriana Scrignaro, su incarico dello stesso Tiziano Manzini, allora sindaco e attualmente nella giunta comunale, ha profuso tempo ed energie per convocare incontri con i cittadini, facendosi portavoce della comunità e seguendo le indicazioni dell’amministrazione comunale con serietà, democraticamente e senza alcun fine politico. Il solo fine perseguito era di conferire un giusto riconoscimento all’architetto Simonitti, un patrimonio di umanità e sapienza da valorizzare. E proprio nel corso di questi incontri è emersa la figura poliedrica, a molti sconosciuta, dell’architetto Valentino Zaccaria Simonitti (19181989), rimasto orfano molto giovane e che nonostante la perdita dell’avambraccio destro all’età di otto anni negli ingranaggi del mulino di

famiglia, è riuscito a sviluppare una notevole abilità nel disegno, a conseguire la licenza media da privatista, il diploma di liceo artistico a Genova e la laurea in architettura a Venezia. Una professione, quella di architetto, che Simonitti visse come una vera passione proponendo un’architettura fortemente legata al paesaggio. Tra le sue opere la scuola media di San Pietro, il restauro antisismico di varie chiesette parrocchiali della Slavia friulana, di cui dopo il terremoto del 1976 verificò le condizioni insieme a don Luciano Slobbe, allora vicario parrocchiale a Vernasso, e si profuse gratuitamente per il recupero della chiesetta di San Bartolomeo/Svet Arnej a Vernasso, che altrimenti sarebbe stata abbattuta. Non solo, nel dopoterremoto si oppose fermamente alle demolizioni facili, fu lui a promuovere i contatti con i tecnici dell’istituto Zrmk di Lubiana che avevano già sperimentato le note iniezioni di malta nelle mura delle case per renderle antisismiche. Legato alle sue radici linguistiche e culturali, indicava alla Slavia friulana vie nuove per una rinascita culturale ed economica e si adoperava per il suo riconoscimento. A questo proposito collaborò alla stesura della Carta dei diritti degli sloveni della provin-

cia di Udine, approvata nel 1977. Nel dopoguerra sperimentò una scuola serale gratuita, con la quale intendeva venire incontro alle esigenze di molti giovani valligiani che erano in possesso del solo titolo elementare e si prodigò per l’istituzione della scuola professionale di Stato a San Pietro. La questione dell’intitolazione della via è stata demandata dall’amministrazione comunale di San Pietro a un’assemblea dei cittadini di Vernasso, quando invece sarebbe bastata una delibera dalla Giunta, come avvenuto nel passato. Così lo scorso 7 maggio si è proceduto alla votazione sulle vie del paese, in base ad un elenco, ritenuto «gravemente offensivo» dai

familiari dell’architetto (e non solo), per il fatto che il suo nome è stato posto in alternativa a via del Mulino. Di più. In un’assemblea che, come tale, doveva lasciare libero spazio al confronto e all’intervento, alcuni «noti» (che hanno sempre rifiutato qualsiasi espressione riconducibile alla lingua e cultura slovene) non hanno lasciato parlare Adriana Scrignaro, coprendola di insulti e urlando che «siamo in Italia» a chi proponeva la denominazione bilingue delle vie del paese, proprio sulla base della Costituzione e di leggi della Stato italiano. Quale dimostrazione di scarsa visione democratica, in un contesto europeo, italiano e regionale che riconosce

pienamente e valorizza le minoranze linguistiche. E quanta scorrettezza nei confronti della memoria dell’architetto Simonitti che – come ha scritto la figlia Anna Sonia in una lettera indirizzata al sindaco, «è nato a Vernasso, vi ha vissuto, vi ha lasciato un’impronta indelebile non solo attraverso il restauro della chiesetta di San Bartolomeo/Svet Arnej, ma anche con la sua mitezza, con il suo altruismo, la sua capacità di ascoltare e comprendere, la sua volontà di progredire partendo dalla miseria, con la sola forza delle sue energie fisiche e mentali, un esempio di onestà e serietà da raccontare ai giovani di oggi». Lettera che il sindaco nel corso dell’assemblea non ha preso in considerazione, come pure quella del Comitato e della signora Scrignaro. La questione verrà ora impugnata dall’opposizione che, come ci ha anticipato il capogruppo, Fabrizio Dorbolò, chiederà un Consiglio comunale straordinario, in cui intende esprimere solidarietà verso le famiglie Bannelli e Simonitti per gli attacchi subiti; censurare i comportamenti scorretti assunti da alcuni cittadini e proporre il riconoscimento di Simonitti sul territorio comunale. Larissa Borghese


dom

čedad

15. junija 2015

NA ŽELEZNIŠKI POSTAJI

stran

postavili table s trijezičnim imenom Gre za prve v slovenščini iz naših izmesta. naših dolin dolin

Vlak iz Vidna vozi v doline »Čedad« terske terske doline Na vrsti je slovenski urad

O

d 4. junija vlak iz Vidna vozi tudi v Čedad. V sklopu projekta Il tren des Lenghis_Il treno delle Lingue_ Der Zug der Sprachen_ Vlak Jezikov_The Train of Languages, ki so ga pripravili Dežela Furlanija Julijska krajina, družba FUC, ki upravlja železnico iz Vidna v Čedad, in agencija ARLEF, ki skrbi za promocijo furlanskega jezika, so na železniško postajo postavili trijezičen napis Cividale del Friuli – Cividât – Čedad. Gre za prvo uradno slovensko tablo v mestu, četudi je Čedad v seznamu občin, kjer se izvaja zaščita. Cestne table so namreč le dvojezične Cividale del Friuli – Cividât. Trijezičen napis na postaji je odkrila predsednica Dežele FJK Debora Serracchiani. »Vlak jezikov je odlična priložnost za povezovanje posegov: omogoča namreč realizacijo dela našega projekta jezikovnih politik, pa tudi deželnih resurzov, kot je železnica Viden-Čedad. Izkoristili smo priložnost za ovrednotenje petih jezikov, ki se uporabljajo v Furlaniji

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Trijezična tabla na železniški postaji v Čedadu.

Julijski krajini in za kulturno bogatenje hvala večjezičnemu bogastvu,« je izjavila Serracchianijeva na predstavitvi projekta. Na čedajski postaji so v ta namen podpisali sporazum med ARLeF-Agjenzie regjonâl pe lenghe furlane e in družbo FUC-Società Ferrovie Udine

-Cividale. Večjezični projekt je pozdravil tudi čedajski župan Stefano Balloch. Poudaril je, da je prisotnost različnih jezikov na tem območju velik zaklad, ki ga je treba ohraniti in ovrednotiti. Balloch je bil sicer z ogromno večino glasov potrjen na čelu mestne

na volitvah, ki so potekale 31. maja. Med volilno kampanjo je obljubil, da bo, takoj ko bo Dežela dodelila občini potrebna sredstva, zaživel urad za slovenski jezik, ki ga določa zaščitni zakon. V 8. členu je namreč napisano, da v Čedadu, kakor v središčih Trsta in Gorice, »posamezne uprave ustanovijo, tudi v konzorcialni obliki, urad, namenjen državljanom, ki se želijo posluževati pravic iz 1., 2., in 3. odstavka« (raba slovenskega jezika v javni upravi, op. ur.). Za enkrat v Čedadu dela zgolj jezikovno okence in to samo ob ponedeljkih med 10.30 in 12.30. in med 15. in 17. uro, ki ga je občinska uprava zaupala društvu Ivan Trinko. Odprtje uradnega urada pa je zelo pomembno, saj je po zaščitnem zakonu namenjen Slovencem »tudi če ne živijo na ozemlju, ki ga določa 4. člen«, se pravi območje 32 občin, kjer se izvaja zaščita. Dejstvo je, da se je pretežni del Slovencev iz Benečije in Rezije preselil v furlansko nižino. Po nekaterih ocenah, naj bi bilo v samem Vidnu kar deset odstotkov prebivalstva (okrog 10.000 ljudi) slovenskega izvora.

BALLOCH CONFERMATO SINDACO CON AMPIA MAGGIORANZA

V

ittoria schiacciante di Stefano Balloch alle elezioni comunali del 31 maggio a Cividale, che si riconferma così per la seconda volta sindaco della Città ducale. È stata formata nei giorni scorsi anche la nuova Giunta. Riconfermati Elia Miani, Daniela Bernardi, vicesindaco nella precedente Giunta, e Flavio Pesante, entrano per la prima volta, invece, Giuseppe Ruolo, Catia Brinis e Angela Zampulla. Alla seduta di insediamento del consiglio comunale, che sarà venerdì 19 giugno alle 18, saranno comunicate le deleghe. Balloch, sostenuto dalle liste di

Lega Nord, Udc, Forza Cividale e Lista Balloch, ha ottenuto il 64,2 per cento dei voti, pari a 3.736 preferenze. Sui banchi dell’opposizione siederà invece Massimo Martina, candidato a sindaco con le liste di Rinascita, Cittadini per Massimo Martina, Partito democratico e Alternativa libera, che ha ottenuto il 34,5 per cento dei voti. Non entra in Consiglio, invece, Michele Guastamacchia, sostenuto dal Partito liberale italiano che ha ottenuto l’1,3 per cento delle preferenze. A ottenere più voti la Lega Nord, con il 21,7, seguita dal Partito Democratico 20,2 per cento. Al terzo e

al quarto posto le liste Balloch (20 per cento) e Forza Cividale (16,2 per cento). L’Udc ottiene il 7,1 per cento delle preferenze. Al 7 per cento anche la lista Cittadini per Massimo Martina sindaco. Rinascita ottiene il 5,7 per cento delle preferenze, Alternativa Libera l'1,3. Ultimo è il Pli, con 1,2 per cento. Nell’esprimere la soddisfazione per la rielezione il sindaco Stefano Balloch si è detto convinto che ad essere premiata è stata la compattezza della squadra. Cosa aspettarsi dal Balloch bis? Tra i punti cardine del suo programma c’è l’ospedale di Cividale.

L’obiettivo è quello di garantire la gestione delle emergenze al Pronto soccorso per 24 ore al giorno. È da vedere se nei prossimi cinque anni verrà anche ripreso il progetto della sanità transfrontaliera proposto a settembre 2013 che potrebbe essere molto utile anche per le valli dei Natisone.

ha fissato diciotto Unioni territoriali intercomunali

Slavia smembrata tra due Uti

L

La politica linguistica viaggia in treno

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina uprave z desnosredinsko koalicijo

U. D.

LA GIUNTA REGIONALE

9

a riforma delle Autonomie locali (legge 26 del 2014) varata dall’Amministrazione regionale lo scorso dicembre ha compiuto un decisivo passo avanti. La Giunta, nella seduta del 4 giugno, ha individuato, su proposta dell’assessore Paolo Panontin, la delimitazione geografica delle Unioni territoriali intercomunali (UTI) che saranno 18, con il compito di gestire funzioni amministrative in forma coordinata. All’inizio di febbraio la Giunta aveva approvato una prima proposta di Piano di riordino territoriale, che aveva ottenuto a fine mese il parere favorevole del Consiglio delle Autonomie locali (CAL). Sono seguite numerose proposte e comunicazioni da parte di singoli Comuni, con la richiesta per esempio di spostamento da una UTI all’altra. Non tutte hanno

potuto essere accolte, in base alla legge di riforma. La Giunta regionale ricorda comunque che la legge 26 del 2014 consente la possibilità di fusione fra UTI confinanti e che le Unioni possono convenzionarsi fra loro o con singoli Comuni esterni, per la gestione coordinata di determinate funzioni. La legge, insomma, prevede numerosi strumenti e forme di flessibilità per favorire il massimo di integrazione possibile, e dunque diverse esigenze manifestate dai Comuni potranno essere soddisfatte in questo modo. Sei richieste di spostamento sono state comunque accolte: Sagrado passa dalla UTI Alto Isontino a quella del Basso Isontino; Zoppola dalla UTI Sile a quella del Noncello; Fontanafredda dalla UTI Livenza a quella del Noncello; San Giorgio della

Paolo Panontin

Richinvelda e Spilimbergo dall’UTI delle Dolomiti Friulane all’UTI della Destra Tagliamento. La delibera è stata approvata dalla Giunta regionale in via preliminare, perché dovrà essere trasmessa al Consiglio delle Autonomie locali

che sarà chiamato a esprimere il suo parere prima dell’approvazione definitiva. L’Unione del Canal del Ferro-Val Canale, comprende i Comuni di: Chiusaforte, Dogna, Malborghetto Valbruna, Moggio Udinese, Pontebba, Resia, Resiutta, Tarvisio. L’ Unione del Torre comprende i Comuni di: Attimis, Cassacco, Faedis, Lusevera, Magnano in Riviera, Nimis, Povoletto, Reana del Rojale, Taipana, Tarcento, Tricesimo; L’Unione del Natisone comprendente i Comuni di: Buttrio, Cividale del Friuli, Corno di Rosazzo, Drenchia, Grimacco, Manzano, Moimacco, Premariacco, Prepotto, Pulfero, Remanzacco, San Giovanni al Natisone, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Savogna, Stregna, Torreano.

«L’iniziativa Il treno delle Lingue è un’ottima opportunità per fare sistema: permette infatti di realizzare una parte del nostro progetto per le politiche linguistiche, ma anche di valorizzare un asset regionale come le Ferrovie Udine-Cividale. Abbiamo colto così la possibilità di dare visibilità alle cinque lingue che si parlano in Friuli Venezia Giulia e di fare cultura grazie al patrimonio di plurilinguismo». Lo ha affermato la presidente della Regione, Debora Serracchiani, in occasione della presentazione del progetto «Il Treno delle Lingue», nato nel quadro del protocollo d’intesa firmato il 4 giugno nella stazione di Cividale fra la ARLeF-Agjenzie regjonâl pe lenghe furlane e la FUC-Società Ferrovie Udine. In concreto il progetto connoterà con una matrice plurilinguistica (italiano, friulano, sloveno, tedesco, inglese) i servizi, l’informazione al pubblico, la segnaletica ferroviaria e l’immagine visiva della FUC. «Dalla sua nascita la ferrovia, inaugurata 130 anni fa, ha subito continue evoluzioni ed ora compie un ulteriore passo verso l’affermazione di una più precisa identità del servizio che attraversa territori plurilinguistici lungo le direttrici Nord-Sud, da Udine verso Tarvisio e Villach, e Est-Ovest, da Udine verso Remanzacco e Cividale del Friuli», ha spiegato l’amministratore unico di FUC, Maurizio Ionico. Per il presidente dell’ARLeF Lorenzo Fabbro «si concretizza un’intelligente e ben poco onerosa operazione di politica linguistica e di marketing territoriale e aziendale», che nel suo auspicio potrebbe «diventare un modello per altre concessionarie di servizio». Alla presentazione del progetto sono intervenuti il vicesindaco di Udine Carlo Giacomello, il sindaco di Cividale Stefano Balloch, la sindaca di Remanzacco Daniela Briz e il consigliere regionale Armando Zecchinon. Serracchiani, presente alla firma del protocollo d’intesa, ha poi inaugurato il cartello plurilingue di Cividale del Friuli e l’insegna di benvenuto alla stazione di Cividale «Il tren des Lenghis_Il treno delle Lingue_ Der Zug der Sprachen_ Vlak Jezikov_The Train of Languages». (ARC/EP)

Un’escursione nel sottosuolo Un’escursione davvero riuscitissima quella effettuata domenica 31 maggio dal Centro ricerche carsiche «C. Seppenhofer» in collaborazione con il B&B «Nido delle Naiadi» di Ponte Sambo (Taipana). Alla presenza di una trentina di escursionisti, gli organizzatori aiutati anche da condizioni meteorologiche più che ottime, hanno potuto realizzare un programma escursionistico predisposto soprattutto a far conoscere i fenomeni carsici presenti in questa zona. Partendo da Ponte Sambo (Taipana), luogo di ritrovo, rapidamente gli escursionisti hanno raggiunto Villanova delle Grotte da dove è iniziato un percorso attraverso un paesaggio davvero unico. I numerosi partecipanti hanno potuto così ammirare alcuni tra i fenomeni carsici più imponenti che si trovano nell’area.


10

terske doline

stran

MONTEAPERTA Concerti ad Attimis e a Porzus Fissati ad Attimis/Ahten e a Porzus/ Porčinj il programma dei concerti per la stagione dei pellegrinaggi 2015 al santuario mariano, nel 160° anniversario dell’Apparizione della Vergine. Il primo appuntamento è per il 19 luglio, alle 18.15, presso la Casa dell’Accoglienza, con il pianista Ezio Costantini e Volveno Lucca al clarinetto. Questo incontro in musica è anticipato, in giugno, dal programma liturgico: domenica 14, alle 11, messa presso le Malghe di Porzûs, con l’accompagnamento del coro «Amici del Malignani» di Udine, e momento di riflessione sul tragico eccidio; domenica 21, alle 17, messa invece con il coro «Luigi Garzoni» di Adorgnano di Tricesimo. Poi si continua a luglio, nelle domeniche del 19 e del 26.

A Cergneu dal 12 al 14 Festa medievale

Torna a Cergneu/Černjeja di Attimis l’atteso appuntamento con la festa medievale «Castrum Cernedum», il 12, 13 e 14 giugno, nella splendida e suggestiva cornice dei resti del maniero immerso nei boschi. Tra gli appuntamenti da non perdere, sabato, alle 9.30, la «passeggiata dei castellani» lungo un percorso naturalistico alla scoperta delle erbe commestibili, con degustazione dei prodotti raccolti. Nella stessa giornata, ma nel pomeriggio, dalle 16.30, animazione per i più piccoli e, a seguire, spettacolo teatrale, sempre per i bambini. Domenica festa tutto il giorno, con personaggi in costume e celebrazione della messa alle 10, nella chiesetta storica del castello; per i bimbi laboratori creativi e per mamma e papà la scoperta del mercato artigianale; il programma è arricchito da dimostrazioni di rapaci in volo, combattimenti storici, spettacoli teatrali e di tamburini. Il tutto a cura dell’Associazione culturale Cernedum.

Incentivi per sfalcio e recupero di beni Grazie alla recente approvazione del Piano di Conservazione e Sviluppo, il Parco naturale delle Prealpi Giulie, che si estende anche nel comune di Lusevera, può finalmente concedere incentivi a favore di attività da svolgere all’interno del suo perimetro, in particolare per lo sfalcio dei prati e per il recupero, ripristino e restauro del patrimonio storico– culturale–architettonico. Per lo sfalcio la scadenza per la presentazione delle domande è venerdì 12 giugno e possono presentare la richiesta soggetti privati proprietari, co-proprietari delegati dagli altri intestatari e non proprietari delegati dai proprietari. Sul sito dell’Ente parco www.parcoprealpigiulie.it o chiamando gli uffici allo 0433-53534 sono disponibili tutte le indicazioni ed i chiarimenti anche sugli incentivi per gli interventi sugli immobili. Beneficiari possono essere soggetti privati proprietari o co-proprietari di immobili (qualora delegati dagli altri cointestatari), in regola con i pagamenti delle tasse e delle imposte comunali previste sull’immobile oggetto dell’incentivo. La scadenza per queste domande è fissata a martedì 30 giugno.

15. junija 2015

dom

iz iz naših naših dolin dolin

Lo scorso 31 maggio nel santuario della Santissima Trinità alla presenza per la prima volta di don Miconi

Bacio delle croci, un antico terske terske doline doline rito di unione e solidarietà Paola Treppo

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina te di grande attualità: il baciodolina della

«U

n rito molto importante, quello del Bacio delle Croci di Monteaperta/Viškorša di Taipana. Nel suo modo di svolgersi, nel suo significato, nelle antiche tradizioni di fede in cui affonda. Per il contesto in cui è nato ed è stato portato avanti dalle comunità locali è perfetto». Per don Giacinto Miconi, sacerdote che da pochi mesi segue la popolazione della frazione supportando l’opera di don Vittorino Ghenda e dei diaconi, il Bacio delle Croci che si è rinnovato domenica 31 maggio nel santuario della Santissima Trinità di Monteaperta è stata una vera scoperta. «Questo giro intorno alla chiesa, con litanie e benedizioni a ogni angolo dell’edificio sacro, quasi un grido di aiuto al Signore contro le disgrazie che possano flagellare la vita di una comunità, mi ha colpito profondamente. E il messaggio è veramen-

Croce è il bacio della sofferenza, da cui nascono l’unione, la solidarietà, la vita. Un mondo di fraternità. Del resto la Santissima Trinità, nel suo mistero, parla proprio di amore, non per sé stessi ma verso il prossimo. Credo per questo che l’antico rito vada valorizzato e fatto conoscere il più possibile». Per don Giacinto, infatti, è importante che il messaggio del «bacio» si estenda, anche di fuori delle vallate da cui i fedeli accorrono ogni anno per pregare e rinnovare il suggestivo rito cristiano. «Oggi più che mai, con tanti conflitti a livello locale così come a livello internazionale, dalla paura del diverso che raggiunge le terre che abitiamo fino alle guerre in cui muoiono migliaia di persone, il «bacio» di Monteaperta diventa simbolo da imitare, non sterilmente ma con il cuore; non come copia di un rituale che mai è mutato nei secoli, ma accogliendo la parola di Dio entro di noi». Don Miconi vuole per questo cercare di coinvolgere ancora più fedeli

posoc posoc ˇjeˇje sport sport

Un momento del Bacio delle croci.

nella messa e nella processione delle rogazioni, per l’appuntamento di fede del prossimo anno. «Non solo i cruciferi, ma tutta la comunità cristiana si riunisca sotto il simbolo della Croce, da ogni dove. Affinché ogni disagio si appiani, ogni tensione si allenti, ogni persona si senta amata e parte di un Tutto più grande: quello del Signore». Hanno concelebrato il vicario foraneo monsignor Rizieri De Tina e don Roberto Borlini. La giornata di bel tempo ha per-

messo di organizzare come sempre un momento conviviale, grazie all’operosità e alla generosità delle donne di Monteaperta e dei membri del consiglio pastorale. Tra gli obiettivi di don Giacinto anche quello di creare un cammino per i giovani e uno, parallelo, per la valorizzazione degli anziani che indica come «importanti depositari delle esperienze di vita e di fede, fondamentali per la guida nel bene delle nuove generazioni».

A TANAMEA LA PULIZIA DEI BOSCHI HA MESSO IN LUCE LA GUERRA FREDDA

E

rano sommerse, inghiottite dalla vegetazione, avvolte dalla macchia. Invisibili. Nelle ultime settimane, però, grazie un’opera di pulizia eseguita nei boschi, nella parte appena adiacente la strada, sono «riemerse» dal passato. Si possono raggiungere facilmente a piedi ed essere visitate, almeno per la parte degli esterni. Sono le postazioni militari di difesa che furono realizzate dopo la fine della seconda guerra mondiale, lungo tutto il tratto, allora considerato «caldo», che va da Tanamea/Ta na meji fin quasi al vecchio valico di Uccea/Učja, dove le caserme di confine sono state chiuse pochi anni fa e le sbarre rimosse. Le postazioni di difesa sono mol-

PRADIELIS

to ben conservate, forse proprio perché protette dal verde; la parte degli ingressi resta chiusa per sicurezza, come per i punti di osservazione che sorgono lungo la statale, da sempre visibili, in particolare in prossimità di quattro curve. Quelle tornate alla luce di recente nel bosco venivano utilizzate dai militari per la guardia: sono dotate di feritoie e realizzate in cemento. Gli interni, che si intravvedono con una torcia, mostrano gli spazi dove gli uomini dell’Esercito potevano appostarsi e dove, in caso di necessità, potevano nascondersi, scendendo di un livello con una scala di ferro, chiudendo dietro a sé una botola a grata. Di postazioni di questo genere ne

sono riemerse due, «gemelle», realizzate a pochi metri dalla strada, in postazione strategica. Oggi, dopo tanti decenni, questa rete di osservazione tra Tanamea e Uccea, diventa di fatto attrazione turistica da parte degli appassionati di storia e anche per coloro che raggiungono la valle per fare un’escursione nella natura. Pure la vecchia polveriera che sorge dietro alla ex caserma dell’Esercito, sempre a Tanamea, rappresenta un unicum, ma da anni versa in stato di abbandono, poiché non ci sono fondi per un suo recupero, messa in sicurezza e valorizzazione, anche con semplici tabelloni informativi. Garitte, costruzioni usate per riporre esplosivi e altra attrezzatura

Una delle postazioni militari.

– tutte protette da terrapieni ancora in discrete condizioni – ben si presterebbero alla creazione di un «museo all’aperto», sull’esempio del recupero di molte aree militari dismesse e di fatto simboliche che sorgono lunga la linea del confine. P. T.

A breve, grazie alle generose offerte dei fedeli, verrà illuminato il campanile che domina la valle

La chiesa del paese messa a nuovo

R

iparata, messa in sicurezza dopo il maltempo, impreziosita da uno splendido presepe in legno realizzato a mano e con una croce nuova di zecca in sostituzione di quella pericolante, la chiesa di Pradielis/Ter di Lusevera sta vivendo in questi ultimi anni un momento di grande rinnovamento, sia sotto il profilo edilizio e degli arredi sacri, che dal punto di vista spirituale, poiché sono sempre di più i fedeli che partecipano alla messa e cercano di dare una mano per l’organizzazione di cerimonie cristiane dedicate ai santi protettori. È recente, adesso, un’ennesima bella notizia, quella della prossima illuminazione del campanile, la massiccia torre che domina la conca di Pradielis, simbolo inconfondibile

Il campanile di Pradielis

per chi, superata Vedronza/Njivica, vede affacciarsi l’abitato che è il vero cuore della valle. «Grazie alle

offerte dei fedeli e a qualche soldo che abbiamo messo da parte – spiega Valeriano, il fedelissimo sacrestano e tuttofare che supporta sempre molto attivamente don Antonio Villa –, procederemo con una opera di abbellimento del campanile. Sarà un intervento che da una parte andrà a risolvere il problema dell’impianto elettrico, vetusto e forse un po’ pericoloso in caso di brutto tempo, e dall’altra farà letteralmente brillare la torre di notte». Una luce nel buio, quindi, che renderà affascinante l’abitato di Pradielis al calare del sole e che darà senza dubbio una sensazione di serenità a tutti coloro che vivono o che frequentano l’Alta Val Torre. A realizzare l’impianto sarà una ditta locale. Il progetto prevede la posa di un cordone di luci a led,

quindi a risparmio di corrente, che andrà a sottolineare, mettendole in risalto, le finestrelle della torre. Anche la cella campanaria sarà trattata allo stesso modo. E per l’estate ormai alle porte, sempre nel complesso della chiesa, si attende l’arrivo, come ormai da tradizione, dei bambini in campeggio: giovani e giovanissimi guidati da don Enzo Cudiz, oggi parroco di Magnano ma sempre legato alla Chiesa Tarcentina e a Lusevera/ Bardo, porteranno le loro voci argentine in Alta Val Torre; campo base la ex canonica, anche questa ristrutturata di recente dopo i danni subiti dal maltempo e dal forte vento. Per loro a disposizione pure gli spazi del piccolo campo da gioco recintato ai piedi del campanile. P. T.


dom

15. junija 2015

rezija/kanalska dolina

stran

11

TRBIŽ Začeli so posegi na različnih prometnicah v mestnem središču. Izvajata jih družbi FVG Strade in ANAS iz naših dolin iz naših dolin

Obnovitvena terske dela na cestah doline terske doline v Slovenijo in Avstrijo rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina SEMPRE PIU’ INTERNAZIONALE IL CONCORSO «TOMAŽ HOLMAR»

posoc ˇje posoc ella sala del Palazzo Vene-ˇje preparazione dei concorrenti che ziano di Malborghetto/Na- hanno preso parte alla competi-

N

borjet si è tenuta, dal 28 al 31 maggio, la terza edizione della competizione musicale internazionale «Tomaž Holmar». In tre giorni di audizioni si sono esibiti 93 concorrenti, suddivisi nelle sezioni pianoforte-solisti, pianoforte-quattro mani, fisarmonica-solisti, fisarmonica-gruppi da camera e orchestre di fisarmonica. Il concorso ha, quest’anno, assunto una dimensione eurasiatica, dal momento che vi hanno preso parte concorrenti provenienti, oltre che dall’Italia, anche dall’Austria, Slovenia, Croazia, Polonia e Repubblica Ceca, e addirittura da Cina e Corea del Sud. A giudicare i partecipanti sono state due diverse commissioni – una per il pianoforte ed una per la fisarmonica – composte da affermati pedagogisti. Il massimo del punteggio (100) è stato conseguito da tre soli partecipanti: dalla pianista solista slovena Anastazija Vezonik e, in coppia, dai cinesi Daniel ed Hanna Hidasi, esibitisi al pianoforte a quattro mani. Il livello generale dei punteggi attribuiti è stato, comunque, piuttosto elevato – elevato quanto il livello di

sport

P

Luciano Lister

rav v teh dneh so se začela potrebna obnovitvena dela na osrednjih trbiških prometnih povezavah. Deželna družba Fvg Strade na Spodnjem Trbižu skrbi za ponovno asfaltiranje odseka državne ceste št. 13 do državne ceste št. 54 (ulica Dante – za Trbižane: od Largo Piave do križišča ob restavraciji Miramonti). Potem, ko bodo položili nov asfalt, bodo seveda na novo uredili potrebno cestno signalizacijo. Predvidevano je, da bo med obnovitvenimi deli urejen obvoz: promet bo usmerjen proti bližnji ulici Cadorna. Odsek državne ceste ob ulici Dante je mednarodno zelo pomemben. Prav po tej ulici gre promet proti nekdanjemu mejnemu prehodu Bela Peč. V bližini začetka ulice se med drugim nahaja most na potoku Bartolo, ki

omogoča dostop proti Rablju, nekdanjemu mejnemu prehodu Predel in Posočju. Skratka se mimo tega predela Spodnjega Trbiža vozijo vsa vozila, ki so namenjene v Slovenijo. Drug pomemben poseg bo najkasneje v začetku julija izvedla državna družba Anas. Na Gornjem Trbižu bo poskrbela za ponovno asfaltiranje odseka državne ceste št. 13, ki gre od krožnega križišča blizu trgovine Pitacco vse do kulturnega središča »Julius Kugy« (via Roma). Po predvidevanjih bo ta poseg trajal tri dni. Tudi po ulici Roma gre mednarodna prometnica, saj se po njej vozniki vozijo na avstrijsko Koroško. Po omenjenih cestah je cestišče precej pokvarjeno; načtrovana posega bosta kljub izvajanju prav sredi poletne turistične sezone izboljšala kakovost mednarodnih prometnih povezav po Kanalski dolini.

zione. Buoni posizionamenti sono stati portati a casa anche da alcuni allievi della scuola di musica Glasbena matica. Fra questi, figurano nelle rispettive categorie: al pianoforte, il secondo premio di Daniel Liut (94 punti) ed il terzo premio di Petra Godnič (85); alla fisarmonica, invece, i tre secondi premi di Gregor Antoni (92), Mitja Tull (93) e Riccardo Crucil. A salutare il pubblico a nome della Glasbena matica, che ha organizzato l’evento assieme all’associazione «Tomaž Holmar» ed al circolo culturale sloveno di Ugovizza/Ukve «Planika», è intervenuto, già il 28, il direttore Bogdan Kralj. La manifestazione, promossa dal direttore artistico Manuel Figheli, che insegna già da diversi anni pianoforte e fisarmonica alla scuola di musica «Tomaž Holmar», la filiale ugovizzana della Glasbena matica, si è svolta col patrocinio del Comune di Malborghetto-Valbruna/Naborjet-Ovčja vas e della Comunità montana del Gemonese, Canal del Ferro e Valcanale/Gorska skupnost za Guminsko, Železno in Kanalsko dolino.

sport

RESIA Proseguono le azioni dedicate all’ambiente del gruppo «Io amo Resia con i fatti»

Un’estate ricca di iniziative

S

ignificativa iniziativa organizzata dalle Associazioni di Stolvizza che, al motto «Pulito .. è più bello», effettueranno sabato 13 giugno la sedicesima edizione della giornata dedicata all’ambiente procedendo alla ripulitura delle vie del paese, al taglio delle erbe nelle zone comuni e bonificando alcune aree di Stolvizza particolarmente degradate. Di primo mattino tutti i paesani, «armati» di buona volontà e di tutti gli attrezzi necessari, prenderanno «d’assalto» il territorio stolvizzano, ed effettueranno per tutta la giornata un certosino e radicale intervento ecologico per riportare l’ambiente interessato allo splendore che merita. L’iniziativa viene effettuata anche in vista degli importanti appuntamenti estivi programmati già da tempo nella piccola borgata della Val Resia a cominciare da domenica 5 luglio quando a Stolvizza si svolgerà la quinta edizione della corsa in montagna “Vertical Kilometer”; quindi sarà la volta della “Festa Alpina” ed a seguire l’escursione notturna sul percorso circolare permanente “Ta lipa pot” nella notte di San Lorenzo, la “Festa degli arrotini” in programma domenica 9 agosto ed infine la manifestazione nazionale “Estate sui percorsi Sentieri Stolvizza” che si svolgerà domenica 16 agosto. All’appuntamento con l’ambiente di sabato 13 giugno, giovani e meno

giovani parteciperanno, come nelle edizioni passate, con entusiasmo e positiva partecipazione, segno di un profondo attaccamento al Paese, una prerogativa molto importante che viene coltivata in Val Resia anche attraverso queste iniziative che vanno sicuramente in questa direzione. Anche quest’anno l’iniziativa sarà impreziosita dalla presenza di tanti volontari della Valle che da tempo si stanno impegnando all’interno di un progetto “Io amo Resia con i fatti”, un movimento, sostenuto dall’Amministrazione comunale, di cui fanno parte un significativo numero di volontari che ormai dall’inizio dell’anno si sono dati un programma per operare sul versante ambientale in tutte le frazioni della Valle. E così, dopo l’area degli impianti sportivi, Oseacco e sabato scorso la straordinaria esperienza di Uccea, il gruppo, che si ipotizza sarà composto da circa una quarantina di volontari, sarà a Stolvizza sabato 13 giugno per un’altra significativa giornata dedicata all’ambiente. Al termine della giornata poi presso la sede del locale gruppo Alpini “Sella Buia” ristoro con una fumante pastasciutta quale segno di ringraziamento per tutti i partecipanti che hanno dato, con entusiasmo, una giornata del loro tempo libero al servizio di tutta la Val Resia. Insomma un appuntamento di

spessore che vuole lanciare anche un messaggio sul come intervenire per tenere pulite ed in ordine vie, piazze, aree comuni nei piccoli paesi di montagna, come Stolvizza, dove sta diventando sempre più difficile delegare completamente questi interventi all’Istituzione Pubblica, impegnata su un territorio incredibilmente vasto e poco, troppo poco abitato. Ed in questo senso l’occasione, anche in passato, è servita a far crescere in tutti quella cultura della gestione della “cosa pubblica” che non può essere solo demandata, ma affrontata con responsabilità e moderno senso civi-

Prihod beguncev buri duhove na Koroškem Prihod beguncev buri duhove tudi na dvojezičnem delu avstrijske Koroške. Dvojezična občina Pliberk/Bleiburg se brani pred sprejetjem novih azilantov. Avstrijsko Notranje ministrstvo je že zdavnaj določilo kraje in objekte, kjer bi lahko namestili nove begunce in med temi je tudi vojaška kasarna Goiginger-Kaserne, ki se nahaja na ozemlju mestne občine Pliberk. Stavba bi nudila zatočišče 200 prosilcev za azil. Stranke v občinskem svetu so pred kratkim s sprejetjem resolucije izrazile mnenje, da krajevna vojašnica ni primerna za ta namen; temu so dodali, da občina Pliberk že ima veliko število prosilcev za azil. V Pliberku so v zasebni hiši sicer že sprejeli okoli 45 beguncev.

32 mest za avtodome pri Jalnu v Beli peči Pred kratkim je Pri Jalnu v okolici Bele Peči (Fusine Laghi) spet začelo delovati novo postajališče za avtodome, ki so ga uredili v okviru čezmejnega projekta s Slovenijo. Potem ko je trbiška občinska uprava dala popraviti vandalizme, ki so se tam pojavili marca, je infrastruktura spet popolnoma uporabna. Postajališče s 32 parkirnimi mesti za avtodome upravlja zadruga, ki je svojčas že začela upravljati center za obiske-prenočišče za kolesarje (ostello), ki so ga imenovali gostilna »Mandi« in ki se nahaja po pokrajinski cesti proti belopeškima jezeroma. Bodisi center za obiske bodisi postajališče za avtodome so obnovili s sredstvi iz čezmejnega projekta Idago, ki ga izvajajo Občina Trbiž, Pokrajina Viden, Občina Jesenice in Občina Kranjska Gora, da bi izboljšale privlačnost in dostop do čezmejnega gorskega območja. V okviru projekta so med drugim odprli turistično pot po Barju v Hišici (Torbiera di Scichizza) ter ponudili storitev deljene uporabe koles na kolesarski stezi med Trbižem in Kranjsko Goro. Blizu centra za obiske se namreč nahaja kolesarska povezava med Zelenim Gozdom in Jesenicami.

30. maja so v Žabnicah dvignili majo

co da tutti. L’iniziativa, che viene organizzata dalle quattro associazioni di Stolvizza: il CAMA associazione Arrotini, l’A.N.A. gruppo Alpini “Sella Buia”, Il “Museo della Gente della Val Resia” e l’Associazione “Vivistolvizza” che ne è anche capofila, servirà per fare il punto sullo stato di salute ambientale del Borgo: dalla raccolta differenziata già in atto da qualche anno al grave problema dell’aumento della vegetazione nei pressi del paese che sta mettendo a repentaglio le abitazioni stesse in caso di malaugurato incendio.

V soboto, 30. maja, so v Žabnicah domači naborniki, tokrat tisti rojeni v letu 1997, dvignili majo po stari navadi. Maja ostane pokonci do praznika vaškega zavetnika svetega Egidija. Letos do prve septemberske sobote. Maja je zelo visoka smreka ali jelka, ki so ji odstranili lubje in veje razen na vršičku; slednji je okrašen z velikim vencem iz smrekovih vej in s papirnatimi rožami. Običaj je verjetno keltskega izvora in sega zelo daleč v stoletja. V Kanalski dolini so ta običaj skoraj neprekinjeno ohranili samo v Žabnicah. V dneh pred dvignjenjem pripravljajo žabniški naborniki »kranceljne« – ki so venci iz skupaj navezanih smrekovih vej in papirnatimi rožami – in v gozdu skrbno izbirajo drevo. V petek zvečer se naborniki zberejo na kraju, kjer bojo naslednji dan postavili majo, in izkopljejo globoko luknjo, ki jo potem nadzorujejo do zore. V soboto zjutraj gredo naborniki do drevesa, ga posečejo in odstranijo lubje in veje razen na vršičku. Nato gredo z njim na sprevodu po Žabnicah, da si ga lahko vsi ogledajo.


12

posočje

stran

15. junija 2015

dom

V PRAZNIČEM MAJU okrog različnih dogodkov. Plaketo občine Tolmin prejela svetovna prvaka Taljat in Božič iz30naših iz naših dolin dolin

Spominski tramvaj v centru Milana

27. maja je predstavništvo Slovenske Turistične Organizacije v Milanu popeljalo 50 predstavnikov sedme sile iz Milana in drugih krajev v Lombardiji na prav posebno potovanje po centru gospodarske prestolnice Italije. Tramvaj, v ta namen zunaj in znotraj preurejen v spominsko sobo Kobariškega muzeja, je vse prisotne prestavil v čas izpred stotih let, v začetek bojev na reki Soči. Čustveno doživetje je podkrepil nastop baletnega para iz Torina in glasbenega tria Tori Story & Marnit, ki so brali dnevniške spomine vojakov. Potovanju v zgodovino so se pridružili predstavniki Kobariškega muzeja, fundacije Poti miru, LTO Bovec, LTO Sotočje, TIC Nova Gorica in Pokrajine Gorica, ki so novinarjem predstavili dogajanje na Soški fronti, Pot miru ter drugo turistično ponudbo, ki se jo lahko doživi in spozna v teh krajih. Ekipa Oštarije Žogica in Vinarstva Ščurek pa je poskrbela, da so novinarji okusili tudi lokalne dobrote, saj so po vožnji s tramvajem vse prisotne postregli s stoletnimi sendviči, čompami s skuto, višnjami in briškim vinom. Tramvaj bo po centru Milana vozil do sredine junija. Del ekipe je na hitro obiskal tudi EXPO, saj se je v drugi polovici maja uspešno predstavila Severno Primorska regija, pod imenom Smaragdna dežela.

V Bovcu štafeta turističnih vodnikov V soboto, 23. maja, je notraj prireditve Pomlad za mlade potekala Vodniška štafeta bovških turističnih vodnikov. Predstavili so novo zgibanko z naslovom Doživi Bovec z bovškimi turističnimi vodniki oziroma Discover Bovec with Bovec tourist guides. Bovški turistični vodniki so se v letošnji zimi odločili, da se združeni predstavijo na trgu. Brošuro so oblikovali na Študijskem krožku Gouf, ki je bil izveden v okviru Posoškega razvojnega centra in ob podpori Lokalne turistične organizacije Bovec. Brošuro so poimenovali Doživi Bovec z bovškimi turističnimi vodniki. Uspešno so zaključili Študijski krožek Gouf z vodniško štafeto na prireditvi Pomlad za mlade. Svoje programe so razdelili v 4 sklope: Živi naravo, Voda poživi, Zgodbe, ki živijo in Zgodovina v živo. Pri sestavljanju programov so se trudili, da ponudijo kvalitetne, raznovrstne programe, ki predstavljajo divjo naravo, zgodovino in bogato dediščino naših prednikov. Najave za vodenja sprejemajo v recepciji Stergulčevega muzeja, v času delovanja muzeja, na telefonski številki 070 706 828. Na spletni strani www.discoverbovec.si; e-pošta: discoverbovec@gmail.com.

13. junija v Kanalu »Sto let kasneje« V soboto, 13. junija, bodo v Kanalu obeležili 100-letnico začetka vojne vihre na dogodku Sto let kasneje. Ob 17. v gostilni Križnič bo predstavitev spominskega albuma Miljutinja Garlattija; ob 18. v Parku Pečno bo odprtje razstave (avtorji Darij Žorž, Gregor Maver in Dragi Lazovski) in predstavili dnevnik Antona Bajta. Avtorje razstave bo predstavila Petra Paravan, dnevnik in album pa Drago Sedmak. Nastopal bo mopz Kazimir Nanut iz Kanala. Organizirajo O.z.o.n. v sodelovanju s Klubom keramikov Kanal in Goriškim muzejem.

Občinaterske Tolmin praznovala terske doline doline v spomin na pretekle dogodke

O

P. U.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina in nagrad.

bčina Tolmin svoj občinski praznik praznuje v maju v spomin na številne pomembne dogodke v preteklosti. Poleg slavnostne seje občinskega sveta ter podelitve občinskih priznanj in nagrad, se je v prazničnem mesecu zgodilo okrog 30 različnih prireditev in dogodkov po celi občini, ki so jih organizirale različne organizacije. Osrednja občinska prireditev je bila v petek, 22. maja, v telovadnici Osnovne šole na Mostu na Soči. Več kot 150 prisotnih udeležencev je najprej pozdravil župan Uroš Brežan, ki je na hitro predstavil že izvedene in načrtovane aktivnosti v občini, nato pa je sledila podelitev priznanj

Najvišjo nagrado, ki je bila tokrat podeljena, to je plaketa Občine Tolmin sta prejela člana ekipa Kanu C2 Sašo Taljat in Luka Božič za izjemne uspehe na športnem področju, saj sta lani postala svetovna prvaka. Priznanji Občine Tolmin sta dobili dve društvi, ki v letošnjem letu praznujeta visoka jubileja delovanja. To je Košarkarski klub Tolmin ob 65-letnici kluba in igranje košarke v Tolminu ter Mešani pevski zbor Zdravko Munih Most na Soči ob 25-letnici delovanja, za dolgoletno delo pri ohranjanju kulturne dediščine, negovanje in ohranjanje ljudske in umetne pesmi ter kulturno oživitev Mosta na Soči in okolice. Podeljene pa so bile tudi tri zahvale Občine Tolmin. Jernej Kenda že

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Skupina nagrajencev, ki so prejeli občinska priznanja.

10 let vodi dobrodelen festival Gora Rocka na Šentviški Planoti, ki je zelo obiskan in priljubljen med mladimi. Doroteja Dakskobler že veliko let kot prostovoljka vsestransko deluje na območju Podbrda in Baške Grape. Jazz Punt Big Band pa letos obele-

žuje 10-obletnico delovanja in s svojimi koncerti navdušuje po Sloveniji in tujini. Program slavnostne seje so oblikovali učenci OŠ Most na Soči, Jazz Punt Big Band, MePZ Zdravko Munih Most na Soči in igralci KK Tolmin.

V BOVCU SO SE SPOMNILI KAKO SO SVOJCI 24. MAJA 1915 NA HITRO ODŠLI V BEGUNSTVO

V

Bovcu so se večer pred binkoštnimi prazniki spomnili, kako so, pred 100 leti, 24. maja 1915, na hitro pakirali in odšli v begunstvo. Takratni dekan Vidmar je pri maši v Bovcu prebral odlok avstrijskih oblasti, da morajo prebivalci nekaterih krajev na Bovškem zapustiti domove. To je bila največja tragedija tega prebivalstva v prvi sv. vojni. Z besedami dekana Vidmarja o takojšnjem pakiranju najnujnejšega za odhod v begunstvo, se je začela spominska prireditev v bovškem Kulturnem domu. Z njo so počastili spomin, trpljenje vsega prebivalstva pa tudi smrt številnih civilnih oseb iz Bovca, Dvora, Plužen, Čezsoče, Loga Čezsoškega, Kal - Koritnice in Jablanc, ki so morali na hitro oditi v izgnanstvo in med njimi so nalezljive bolezni zdesetkale

zlasti otroke in ostarele. Najprej so se obotavljali in odšli do vasi Soča, Bavšica in proti Logu pod Mangartom, toda približevanje življenju nevarnih frontnih spopadov so jih pregnali na Kranjsko, Koroško, Štajersko… Le redki so se lahko zatekli k sorodnikom in znancem v to deželo, večini je ostala edina možnost nastanitve v oddaljenih begunskih taboriščih Avstrije. Ljudje iz Žage in Srpenice, ki jih je zasedla italijanska vojska, so šli najprej v začasno zbirno taborišče pri Ažli, potem pa naprej v italijanska begunska taborišča. S kulturno-umetniško upodobitvijo »Noč brez sna« so se spomnili prve noči nepričakovanega pakiranja in odhoda, grozot, ki so jih ljudje iz Bovškega doživljali v begunstvu. Upodobili so posamezne zgodovinske fragmente na podlagi pričevanj in zapisov v video projek-

cijah, umetniških vložkov, fotografij, skic in slik. Posrečeno so se prepletali nastopi Ženskega komornega pevskega zbora Iskra, Moških pevskih zborov Golobar Bovec in Triglav Trenta, igralcev gledaliških skupin BC in Vrtinec, članov Literarnega kluba, pevk Buške čeče, članic Folklorne skupine BC in še koga. Skladatelj Ambrož Čopi je za to priložnost pripravil skladbo »Dan se nagiba v večer«, ki so jo skupaj zapeli vsi nastopajoči zbori. Bovška občina namerava jeseni postaviti še spominsko obeležje vsem žrtvam prve svetovne vojne na Bovškem. Po zaslugi prvega župana novoustanovljene bovške občine Andreja Stergulca, so v nekdanjem avstrijskem taborišču Most na Litvi, blizu tromeje med Slovaško, Madžarsko in Avstrijo postavili spominsko

obeležje umrlim in preživelim beguncem iz cele Soške doline. Prav za to prireditev je domačin, skladatelj Ambrož Čopi napisal posebno skladbo »Dan se nagiba v večer«, ki jo je ob koncu prireditve izvedel združeni zbor. Po nekaterih podatkih naj bi v obdobju te vojne na Bovškem izgubili več kot deset odstotkov sedanjega prebivalstva bovške občine. Ko so se begunci vrnili domov, jih je čakalo več razočaranj in gorja – dni brez sonca, noči brez spokoja in sna: porušeni in izropani domovi, opustošena polja pa polna kosov granat in namesto njiv strelski jarki in luknje od bombnih eksplozij…; okupacija Italije, ki je takoj začela s kršenjem osnovnih človekovih pravic, kar so poglobili še trije totalitarni sistemi. Miran Mihelič

30. MAJA so se spomnili začetkov vojaških spopadov na Soški fronti ter poklonili žrtvam plazu Božiča 1915

Špominska slovesnost v Lepeni

V

soboto, 30. maja, so se s spominsko slovesnostjo v Lepeni spomnili začetkov vojaških spopadov na soški fronti ter poklonili vsem žrtvam plazu v božični noči leta 1915. Ob pomoči Občine Bovec je bil glavni organizator Društvo 1313. Pri prireditvi pa so sodelovali tudi TD Soča Lepena, LTO Bovec in Fundacija Poti miru v Posočju. Člani Društva 1313 za ohranjanje spomina na prvo svetovno vojno so pred tremi leti po naključju naleteli na kroniko 2. domobranskega pehotnega regimenta iz Linza, ki se je bojeval v hribih nad Lepeno. V njej so našli tudi fotografije cerkvice, lesene plošče z vrezanim besedilom in pogrebne slovesnosti. S tem so prišli na sled nekdanjemu pomniku s kapelo pri Tonščevem tolmunu, ki so ga takratni vojaki linškega regimenta postavili po tragediji, ko je plaz na božični večer leta 1915 visoko v gori na koti 1776 pokopal 38 vojakov tega regimenta. »Po nekaterih podatkih naj bi umrlo celo 58 vojakov, 40

pa jih je bilo ranjenih. Mrtvih bi bilo še več, če jim ostali ne bi takoj priskočili na pomoč. Umrli so v noči, ko so upali na malo miru in so z nekaj priboljški prebirali pisma domačih.« Prvi del spominske prireditve se je odvil na travniku ob reki Lepenji, v postroju pa so stali pripadniki 132. Gorskega polka Slovenske vojske, Veterani vojne za Slovenijo, člani Zveze vojaških gornikov Slovenije, člani Društva 1313, člani Linškega polka iz Linza, praporščaki in bovški skavti. Program so stkali Policijski trobilni kvartet, Moški pevski zbor Golobar in člani Društva 1313. Po izvrstno recitirani Gregorčičevi pesmi Soči, dramskega igralca Radoša Bolčine, je vse zbrane nagovoril župan Občine Bovec Valter Mlekuž. Slavnostni govornik mag. Vasja Klavora je v svojem nagovoru spomnil na začetek prve svetovne vojne v naših krajih in opisal trpljenje vojakov. Spomnil je, da je leta 1915 po posoških gorah že oktobra zapadla

Spominska svečanost v dolini Lepene z nastopom skupine Full Size Render.

izjemno velika količina snega in v tistih razmerah, s slabo opremo, je bilo že samo preživetje uspeh. Snežni plazovi so terjali številna življenja, med njimi tudi življenja vojakov, ki so jih pokopali na mestu spominske slovesnosti. Danes so ti umrli vojaki pokopani na pokopališču v Soči. Po končanem prvem delu prireditve so uniformirane enote odkorakale do nekoliko višje ležečega platoja, kjer je Društvo 1313 s pomočjo Ob-

čine Bovec obnovilo temelje cerkvice, ki jo je kasneje po vsej verjetnosti odnesel plaz. V osrednjem delu prireditve z odkritjem table z nekrologom, polaganjem vencev, nagovorom predstavnika Linškega polka Gerharda Utza in kratkim verskim obredom, ki sta ga darovala kurat Slovenske vojske Milan Pregelj in bovški župnik, dekan Vili Čušin, so uradno spominsko svečanost tudi zaključili.


dom

13

šport

15. junija 2015

stran

CALCIO Completato il quadro dirigenziale e tecnico di Esordienti, Pulcini calci. Le dolin riconferme sono un ricoscimento per la positiva stagione trascorsa iz naših ize Primi naših dolin

Ultime battuteterske per la Valnatisone terske dolinedoline con in campo Esordienti e Pulcini 2-1 per Esordienti A a Tavagnacco; la squadra B pareggia a Manzano. A Remanzacco il torneo «Bruni». Sipario per i Pulcini

rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina posocˇje posocˇje sport sport

Bepo Qualizza

U

ltime battute per il calcio giovanile della Valnatisone con gli Esordienti A protagonisti a Branco di Tavagnacco, ospiti del Deportivo, che superano la squadra locale 2-1; mentre la for-

A sinistra Pulcini delle formazioni A e B con i dirigenti; a destra Giovanni Vogrig con Filippo Borgu degli Esordienti.

mazione B, sotto una pioggia battente, strappa un meritato pareggio sul campo della Manzanese. Sempre in questa categoria, a Remanzacco è in fase di svolgimento il «Torneo Bruni» e all’esordio contro la Forum Ju-

AZZIDA Oltre 80 atleti per ricordare Vladimiro Tuan

lii superano i ducali per 2 a 1. Sipario anche per i Pulcini A e B che hanno concluso le fatiche del campionato ospitando il Bearzi. Se i giocatori delle categorie maggiori sono in vacanza, i dirigenti sono

NIMIS Più di 200 si sono contesi il titolo nelle categorie giovanili, assolute, amatori

Gs Natisone protagonista dei campionati regionali di corsa in montagna

11° memorial Vlady vinto da Loris Tomat e Christian Macorig

zare una manifestazione ufficiale di corsa in montagna in una zona di bassa altitudine è stato prontamente smentito. I percorsi ricavati tra i vigneti e i boschi nella località della Valle del Torre si sono rivelati molto tecnici e impegnativi, con dislivelli e pendenze importanti, e per questo apprezzati dagli amanti della fatica. Gs Natisone ancora una volta protagonista con i suoi ragazzi, a podio praticamente in tutte le fasce d’età under 18. Hanno conquistato la maglia di

A sin. Tomat e Macorig e a dx il duo di Kobarid Albert Kurinčič e Štefko Miklavič con al centro il capogruppo Ana Azzida, Tropina, e il vice Gs Azzida M. Venturini.

G

iovedì 2 giugno ad Azzida oltre ottanta atleti hanno partecipato all’11a edizione del «Memorial Vlady», la manifestazione a coppie ciclo (mtb) e podistica, aperta anche ai solisti. Loris Tomat e Christian Macorig sono giunti primi al traguardo, affrontando con il tempo di 1:25:44 il percorso, di media difficoltà, misto sterrato e asfaltato, suddiviso in due frazioni: 9 km da percorrere a piedi e 16 km circa da percorrere in bici. Seguiti da Roberto Zanotel e Stefano Greco (1:27:47) e terzi Mauro Gubana e Amedeo Sturam (1:29:08). Tra i solisti primo Federico Manzato (00:46:49). Nella classifica femminile prima posizione per la coppia Romina Pertoldi (mtb) e Bar-

bara Cappelletti (1:58:18); mentre nella classifica mista il primo posto è andato alla coppia Michele Iellina (mtb) e Francesca Todone 1:48:47. Auguri di pronta guarigione dagli organizzatori e dalla nostra redazione alla sfortunata Jasna Noacco, protagonista di una brutta caduta. Alla premiazione del Memorial, che si è tenuto in concomitanza con la festa degli Alpini (che è stata allietata dall’esibizione del coro Nediški puobi) erano presenti tutti i sindaci delle Valli. Le premiazioni, dirette dal presidente del Gs Azzida, Antonello Venturini, hanno avuto luogo presso il campetto ad Azzida, alla presenza di Patrizia, la vedova di Vlady, che ha ricevuto un omaggio floreale.

NUOVA POLISPORTIVA A SAN LEONARDO

S

i è appreso da un volantino che a San Leonardo sta muovendo i primi passi una nuova Polisportiva che dovrebbe dare vita al ciclismo, atletica, arrampicata e calcio. Per quest’ultima disciplina è previsto l’allestimento delle categorie Esordienti, Pulcini e Primi calci. Non c’è menzione della pallavolo dove esiste una Polisportiva a sé stante. Un programma ambizioso in cui si vede risorgere ed allargare l’attività sportiva del comune di San Leonardo. Ora questa iniziativa va incoraggiata e sostenuta anche a livello istituzionale. Le istituzioni sono chiamate, infatti, a non deludere le aspettative dei promotori, ai quali facciamo tanti auguri per questa coraggiosa iniziativa. (b. q.)

alle prese con la programmazione della prossima stagione calcistica. Dopo la conferma di Roberto Peressoni alla guida della prima squadra, è stata confermato l’iscrizione degli Juniores al campionato Regionale,

più prestigioso di quello Provinciale. Confermate anche la partecipazione ai tornei di Comitato degli Allievi e Giovanissimi. Al vaglio, dopo aver attentamente esaminato la disponibilità ed il numero di giocatori che rientrano in questa particolare categoria, l’ipotesi di ripetere l’esperienza con i Giovanissimi Sperimentali. È stato completato anche il quadro dirigenziale e tecnico di Esordienti, Pulcini e Primi Calci. Alla guida tecnica sono stati confermati, Luca Pecchia, Carlo Gazzino, Mattia Cendou, Bruno Jussa ed Alberto Birtig, responsabile del settore Franco Dorbolò, supervisore in assoluto, l’inossidabile Paolo Caffi. Queste riconferme sono anche un riconoscimento del proficuo lavoro svolto nel corso della passata stagione che è stata ricca di soddisfazioni.

Francesca Gariup campionessa alle regionali (foto Franz Samaestri)

I

l parco delle Pianelle di Nimis è stato teatro dei campionati regionali di corsa in montagna, organizzati dall’Atletica Dolce NordEst. Oltre 200 i concorrenti giunti da tutto il Friuli Venezia Giulia per contendersi il titolo nelle categorie giovanili, assolute e amatori. Chi credeva impossibile organiz-

campioni regionali Federico Bais tra i Cadetti e Francesca Gariup tra le Allieve; secondi posti di categoria per Sara Picogna (Esordienti Femminili), Erik Martincigh (Esordienti Maschili), Aurora Comis (Cadette) e Emanuele Brugnizza (Cadetti); terzo per Chiara Mlinz tra le Ragazze. Il sodalizio del presidente Michele Maion ha anche ottenuto il primo posto nella classifica di società giovanile maschile (categorie Esordienti, Ragazzi e Cadetti) e il secondo in quella femminile. Lorenzo Paussa

11. LUJA BO NA LIVKU TURNIR V ODBOJKI

J

e cajt do 30. junija, za se upisat’ na turnir odbojke (pallavolo), ki bo na Livke u saboto, 11. luja, znotra praznika Liwkstock. Na turnirju odbojke bojo igrale mešane ekipe, v vsaki morata igrat usaj 2 ženski. Za se upisat se plača 12 euro. (b. q.)

TEAM GRANZON 1° NEL SUPERCHALLENGE DEL 6 GIUGNO AL TRIVIO

S

i è svolta sabato 6 giugno in località Trivio, nei pressi di Iainich, la seconda delle due gare di mountainbike, organizzate da Team Granzon e inserite nei trofei Juniorbike e Superchallenge. La gara rivolta alle categorie giovanissimi, dai 6 ai 12 anni, cronometrata e in discesa, ha avuto luogo lungo un percorso impegnativo nel bosco e vi ha preso parte anche la categoria G0, di età inferiore ai 6 anni. Alla gara hanno partecipato 18 squadre provenienti da tutto il Friuli e dal Veneto, per un totale di oltre 150 concorrenti, di cui 30 nella categoria femminile. Nella classifica a squadre si è classificato 1° il Team Granzon, seguito da Jam’s Bike Team di Buja e da Pe-

dale Manzanese. Nelle varie categorie del Team Granzon si sono distinti gli atleti: Andrea Sdraulig, Massimo De Sabbata, Lucrezia Braida, Alan Flocco, Enrico Dreossi, Assi Della Mea, Elisa Rumac e Kevin Flocco. La giornata si è conclusa con un pastaparty, offerto dalla locanda Al Trivio, e le premiazioni con un gadget per tutti gli atleti. Le prossime gare, che vedranno impegnato il Junior Team Granzon e sono rivolte alle categorie G0, Giovanissimi, Esordienti e Allievi, si terranno: sabato 18 luglio in collaborazione con Gs Azzida ad Azzida; sabato 8 agosto a Vernasso all’interno della Festa sul Natisone. (l. b.).


14

domača kultura

stran

MIESAC JUNJ U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: sv. Romuald U petak, 19. junija, je praznik svetega Romualda. Rodiu se je u bogati družin' blizu miesta Ravenna, lieta 952. Takuo, ki so ga učil' starši, do dvajst liet je živeu samuo za se veselit. 'An dan pa se je zgodilo, de njega ocja, glede ki se je preperju, je ubù adnega u žlahti an Romuald je usè tuole vidu an ču. Po teli tragediji, je Romuald uteku u konvent S. Apollinare blizu Ravene, kjer je ostu štierdeset dni. U telin cajtu premišljovanja se je odloču, de se na uarne vic u tiste življenje, ki ga je do tekrat imeu. Prosu je za, de naj bi biu sparjet u benedetinski konvent. Njega prošnja je bla sparjeta an Romuald je mu takuo narest soje obljube. Po nekaj liet, je zapustu tel' konvent an šu živet blizu Benetk, kupe z poznanin eremitan, ki ga je navadu, kuo se živi u puščavi. Tu malo cajta se je h njin pardružu tud' odstavljen dože iz Benetk, Pietro Orseolo. Kupe so šli u Pireneje an tan diel' po koncu skupnost eremitu. Kàr pa so se uarnil' u Italijo, imperator Oton III, je ponudu Romualdu, de bi ratu opat konventa S. Apollinare in Classe. Romuald je tuole sparieu, pa na telin mestu je ostu samuo adno lieto. U pamet je imeu samuo eremitsko življenje an s tolo idejo je obnoviu puno konventu an hiš za same judi, po cieli Italiji. Lieta 1012 je arzkriu lepote Apeninskih gor blizu Arezza an tan, nad 1098 metru, je zgradiu majhan hram, kjer naj bi živeu. Tristuo metru zdol' je stuoru tu malo cajta zgradit konvent u kraju Camaldoli. Po imenu telega kraja je preuzeu ime tudi red, ki ga je deu po koncu. Kamaldulenski manihi so muorli spoštuvat zaries ostro življenje, ki pa jin nie bluo kuazano od obednega. Kàr Romuald je ču, de se bliža njega ura, se je pobrau an šu u drug konvent, ki ga je nimar on deu po koncu u Val di Castro. Tle je umaru 19. junija lieta 1027, kàr je biu star 75 liet. Samuo pet liet potlè je biu že razglasen za svetnika. U liete 1481 so ble njega kosti prenesene u cierku sv. Blaža u Fabrianu, blizu Ancone. Od tekrat tala cierku je ratala cierku sv. Blaža an Romualda.

hhh

Kajšna ura bo Nova luna torka 16. junija parnese priet jasno, potlè pa oblačno uro. Puojde takuo napri za kajšan dan, potlé se hitro uarnejo gorki dnevi. Parvi kuart lune sriede 24. parnese kajšan temporal, ki pohladi gorke tlà.

hhh

Radoviednost Se guori puno gor mez smeti, ki za kajšnega so zlata miniera. Donašnji dan imamo bidone za usake sort smeti an hvala Bogu počaso počaso se učmo usi jih aspartit an jih diet tu pravi bidon. Pa ankrat kuo so dielal? Porčeta: sa nie bluo usieh telih smeti! Seviede jih nie bluo. Samuo u lietah tisti, ki donas mandrajo sviet, so vekuštali use tele škatule, plastike an usake sort kartoče, ki donašnji dan napunejo tele bidone. Tele dni san brala adno posebno radoviednost, ki morebit malokajšan pozna. Du Rime lepuo poznan kraj Testaccio. Je adna bula nareta popunoma od zlo starih smeti. An glih tuole ime »Testaccio« pride iz latinske besiede testae, ki pride rec coccio (žgana ilouca). U tistih cajtih so ble posode narede uon z ilouce. Kàr taka posoda se je ubila, tele je biu prestor, kjer je bla varžena. Počaso je tle zrasla majhana gora. Tel prestor, vesok 35 metru an ki ima 20 taužint kuadratnih metru sveta, donašnji dan je cenjen ku zlo important od arheologu, ki tan ušafajo lahko usake sort starih rimljanskih repertu. Tuole more bit tud', zak se ušafa glih na pot', kjer so hodil' kupci olivnega oja an kàr taka ilouna posoda se je ubila, nie bla vic za obedan nuc, zak je bla previc upita od oja an zatuo varžena proč. Druge take anfore, ki pa nieso ble nucane za oje, kàr so se ubile, so ble razbite, umiešane h cimentu an nucane za zidat. Se prave, de tele je biu te narbuj velik prestor kjer stari Rimljani so metal' smeti. Preštiel' so, de tle bi muorlo bit skor 53 milionu anfor. Seviede tekrat smeti nieso ble donašnje, brez kerih, use tiste multinacional', ki s tuolin žive, bi ne ble še se rodile.

Riceta JEJDOVE KREPS/PALAČINKE Z ZEJAN Za kreps/palačinke nucamo 4 žlice jejdove moke, 12 žlic ušenične moke, 1 ščip soli, parbližno pu litra mlieka, 3 jci, oje. Za jih napunt nucamo parbližno pu kila zeja (merni, brokoli, kompier, kapuz...), 1 ice, 1 eto an pu sauoritnega siera, 400 ml smetane, 1 žlico sienja za kruh, ki more bit od malona, sezama, girasola/sončnice... Parvo rieč parpravemo kreps/palačinke. Tu parmierno posodo denemo ušenično an jejdovo moko, malo soli, 3 ici, malo oja an grede, ki miešamo, počaso ulijemo mlieko. Pustmo par mieru u hladnin prestoru parbližno adno uro an spečemo kreps/palačinke ku po navad'. Sada napravemo, kar je trieba, za jih napunt. Očedemo an skuhamo uso zeje. Pustmo, naj se pohladi. Tentega uzamemo posodo, kjer umiešamo smetano, ice, drobnuo zriban ser, malo soli an popra. Pu tele parprave umiešamo h kuhanin zejan, doložemo še sienje an lepuo premiešamo. S tolo parpravo napunemo kreps/palačinke, jih lepuo zavijemo an položemo u obiejeno posodo za foran 'dno zad za drugo. Po varh pomažemo z ostalo parpravo an denemo u foran že gorak 180° parbližno za pu ure an dok po varh se nie nardila liepa armena skorica. Loretta Primosig

15. junija 2015

dom

JEŠIŠKE ZGODBICE

Beko smo nucal’ po usieh dolinah tu puno diel usakdanjega življenja Buog je človieku dau drevesa an mu parporočiu: Nuci jih pametno (6) Jur Zad Tih

B

eka je ‘an drieu poseban za naše kraje, pa jo je u donašnjih cajtih težkuo videt. Ponavadi je bla sajena po brajdah venjik na robu njiv. Njiv pa je malo ostalo, nie vič senožet. Zatuo so beke ostale tu mlakah an so tudi tiste začefane miez garbide od lazine an od druzih dreves. Tel’ drieu na raste velik an vesok. Če se ga pusti rast, brez ga obrezuvat, se udujì an rata podoban maleki, ki se rada zlome namest se ujiat. Beka nie parmierna za kurit. Hitro vegori, če je suha. Nje lies se pa pusti lahko vedubjuvat, zatuo se uoz nje more narest kajšne majhane posode. Uoz debla so naši kimet udeluval’ osunjiake. Nucali so jo tudi za cokete pod košpe. Beka rase, kjer je umarno, blizu studencu, par patuočnah. Lahko se sprime. Za jo presadit je zadost s štango narest ‘no jamo u tla, nastaknit notre bekovac an hitro ji vepahajo nove viejce. Zatuo ki se lahko sparjema, je rasla pouserode. Kàr je novuo drevesce malo parraslo an se je zmočnielo, so ga kimet odriezal’ na varhu tarkaj vesoko, de je bluo lahko, kàr so vepahnile nove rasti, jih obriezat po potriebi. Usako lieto so obrezuval' tele varhiče an s cajtan je beki zrasla na varhu debla ku ‘na debela batica puna štoru. Beko so nucal’ po usieh vaseh an

po usieh dolinah tu puno diel našega usakdanjiega življenja, posebno kàr je usaka njiva imiela na robu za ograjo brajde venjik, ku de bi tu posebnih žbrinčah varvale usakdanje pardielo. Tudi mi Zad Tih u Ješiču smo po njivah imiel’ beke. Pod vasjo par njivi na Briegu je bla adna velika beka. Takuo lepuo je rasla, de je usako lieto dielala bekuce buj debele ku palac. Tarkaj jih je rodila, de je bluo težkuo brieme za dva fanta, de bi jih parnesla damu vezane u fažinah. Kàr nie bluo drugih buj nujnih diel, smo se navadno usednili na dor pred hišo an smo s škarjan’ za venjike kliestili bekuce an zbierali odriezane viejce u fažutace od buj debelih do te tankih. Takuo smo jih parpravjal’, de bi jih nucali za usako dielo. Bekuci so bli parmierni, za močne žbrinče splest. Te buj duge beke smo vebieral’ za kozuole an za late parvezuvat cja h’ kolan. Te sriednje za venjike ustavit gor na late. Te bui kratke pa za tračje parvezat dol na feleštrin, ki smo ga pod latam’ dol za krajan spejal’ od kolà do kolà. Če je po usieh telih dielih ostalo še bek an jih je korlo daržat dobre za druge diela, de bi ostale mečne an se ne lomile, jih je muoj tata kladu tu ‘no staro orinco puno uode. Drugi u vasi so jih pa utikal’ pod uodo u dno vaškega korita. Kàr so se začele majit, smo njih olub lahko odlupil’, nie korlo ku parkje nucat. Zmislen se šele kuo san imeu očužena palac an kazalac, za jih

burit. Kajšan se je zmisnu narest ‘an poseban farkjač na ruogijo. Kàr se je ložlo načeto beko miez ruogje, nie korlo ku poulieč beko, ki jo je sama ruogija oburla. Beka je ostala biela, ku sliečena od sojga gvanta. Tudi olubje je paršlo h nucu, kladli so ga sušit an skranil’. Kàr je paršu pravi lietni cajt, so ga topil’ tu miačni uodi, de se je omečiu. Biu je ku varčica an so z njin tu vartah parvezuval’ cja h raklan pomidorje al’ kodumarje. Glih takuo so tu brajdah parvezuval’ miez pašonu tračje od novega rastuja venjik. Oburjene beke smo zavezuvali tu fažute an jih obiesli za kajšan cvek. Pozime smo jih umečili tu gorki uodi, de bi se ne lomile, an jih nucal’, za splest pletenice an oblieč steklene fiaške, de bi se ne ubile. (87 - gre naprì)

LJUDJE V POSOČJU

Šola materinščine na Opčinah

M

ilan doma iz okolice Kobarida se je s svojim vozilom le redko podal na dolgo pot. Ko pa je pred nekaj leti kupil nov avto se je odločil obiskati teto in njen Trst. S pomočjo prijateljevih navodil in soproge je uspešno pripeljal do Opčin. V križišču mesta pa se je vrli šofer zmedel. Vedel je, da ga le ena cesta pripelje mimo prometnih konic do cilja v predmestju velikega mesta. Katera je prava? Vljudno je ogovoril prvega voznika, ki se je ustavil v bližini in ga po italijansko vprašal za nasvet in pravo pot. Vprašani je zmedenega Slovenca najprej nevljudno nagovoril z Jugoslovanom in ga opozoril naj sredi belega dne ugasne luči, ker moti ostale voznike. Za tem pa je brez odgovora odpeljal dalje. Milan, ki take kulture ni bil vajen, je zapeljal v bližnjo ulico in parkiral ob cesti. Po ulici je ravno prihajal starejši gospod urejenega videza. Stopil je k njemu in ga vljudno ogovoril v italijanskem jeziku. Urejeni gospod je pogledal na re-

gistrsko tablico ustavljenega avta in Milana. Strogo in jeznih potez obraza je po slovensko vprašal. »Od kje prihajaš? Iz slovenske Gorice, ali tudi tam govoriš po italijansko? Sto in več let se borimo, da bi ohranili svojo kulturo in jezik. Moj brat, slovenski partizan je padel. Jaz in sorodniki smo se borili v slovenskih gorah in gozdovih za svobodo, ti pa se pripelješ in govoriš nam vsiljen in tebi tuj jezik?« Po hudi pridigi je umirjeno, kot da se ni nič zgodilo vprašal kaj potrebu-

je. Vedno bolj zmedenega Slovenca je povabil v bližnji lokal na kavo, kjer sta kot bi se že dolgo poznala nadaljevala pogovor o materinem jeziku in težavah zamejskih Slovencev. Čeprav Milan ni bil več rosno mlad, je šele tistega dne začel dojemati stoletne težave Slovencev in posledice preganjanja slovenstva onkraj političnih meja, ki je najhuje prizadelo ravno njemu najbližje Beneške Slovence. PaČ


dom

druga svetovna vojna

15. junija 2015

v benečiji 9

15

stran

Lieto 1940 - Tudi baker domovini! strip MORENO TOMASETIG - besedilo g. ANTON CUFFOLO iz dnevnika o drugi svetovni vojski Sedandeset liet odtuod, lieta 1945, je končala druga svetovna vojska. Kar se je pred njo, med njo in po nji gajalo v Benečiji je lažanski famoštar g. Antonio Cuffolo (1889-1959) napisu v dnevnikah po slovensko in po italijansko. V drugi pregledani in dopunjeni izdaji, ki jo je urediu Giorgio Banchig, sta izšla par zadrugi Most lieta 2013. Moreno Tomasetig je slovenski Cuffolu dnevnik spravu v strip , ki ga v beneškoslovenskem dialektu obljavljamo v vsaki številki Doma.

4. NOVEMBERJA 1940. DAN ZMAGE NAD NEMČIJO V PARVI SVETOVNI VOJSKI JE POPUNOMA POZABLJEN: NIČ ŠFILAT, SV. MAŠ, PATRIOTSKIH GOVORU ... 28. OTUBERJA STA V FIRENCAH FÜHRER IN DUČE OZNANILA VOJSKO GARČIJI. SUDADE ŽE PREMEŠČAJO. SPEZZEREMO LE RENI ALLA GRECIA! (GARČIJI BOMO ZLOMILI LEDJA)

5. NOVEMBERJA 1940. POŠTNI NABIRAUNIK SO VZIDALI TUDI V NAŠI VASI, PO TARKAJ VSAKOLIETNIH PROŠNJAH. TELA JE PARVA UGODNOST, KI NAM JO JE DALA NAŠA DRAGA ITALIJA. ZA NAŠE LJUDI SO DRUGE BUJ POTRIEBNE REČI ...

ALBANIJA GRIECHENLAND KAPUTT!

GARČIJA

1. DIČEMBERJA 1940. ZA ITALIJO PARHAJAJO ZLO SLABE NOVICE IZ VOJSKE V GARČIJI. ZA NAŠE FAŠISTE JE TUOLE VELIK ŠPOT NAŠE SUDADE SO USTAVILI TISTI PREKLETI GARČANIJ, KI NEČEJO RATATI ITALIJANI ...

17. DIČEMBERJA 1940 . PO RADIU POSLUŠAMO SLOVENSKE NOVICE, ČETUDI JE PREPOVEDANO... UMARU JE DR. KOROŠEC, NARVENČ SLOVENSKI POLITIK. POGREB JE BIU ... NAJ POČIVA V MIERU! POZNU SAM GA IZ LIET, KÁR SAM BIU ŠTUDENT.

23. DIČEMBERJA 1940. NACO SMO POSLUŠALI CHURCHILLA, ANGLEŠKEGA PREMIERJA ...

POSLUŠATE RADIO LONDON.... ITALIJANI! FAŠISTIČNI REŽIM VAS IMA ZA NORCA ... ZAKLENU SAM VRATA, DE NA PRIDE NOBEDAN NOTAR ...

29. DIČEMBERJA 1940. PRIET SMO DAJALI ZLATUO IN SADA BAKER DOMOVINI! NA UKAZ FAŠIJA SO DONAS NAŠI SLOVENSKI OSLI NESLI VSO BAKRENO POSODO V PODBUNIESAC. SPEZALI SO JIM JO, TAKUO KI SO TIELI IN PRÙ TAKUO PLAČALI. VSE BLAGUO JE IZGINILO: O RIŽU, PAŠTI, OLJU ... SE NA GUORI VIČ

GOSPA, IMAM VELIKO DRUŽINO. ŽIVIMO V GORAH IN GLEDAMO NOMALO MOKE. AL' NAM MORETE POMAGATI?

9 - GRE NAPREJ Riassunto in italiano - Nel 70° della fine della seconda guerra mondiale (1945), Moreno Tomasetig ha trasformato in fumetto i diari del parroco di Lasiz, don Antonio Cuffolo (1889-1859). In questa pun-

tata. È il 4 novembre 1940, ma non si celebra l’anniversario della vittoria nella prima guerra mondiale contro i tedeschi. «Niente sfilate, sante messe, discorsi patriottici...», annota don Cuffolo. Solo pochi giorni prima, il 28 ottobre, a Firenze Mussolini e Hitler hanno annunciato l’attacco alla Grecia. Ma dal fronte ben presto (l’1 dicembre) giungono cattive notizie per la campagna italiana, con grande imbarazzo dei fascisti. Churchill mette in guardia gli italiani. L’anno si conclude, il 29 dicembre, con la raccolta del rame per la patria a Pulfero. Non si trovano più molti generi alimentari. Dai monti la gente scende in cerca di un po’ di farina. (9 - continua)


16

zadnja stran

stran

Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko

>> 20. in 21. junja bo pohod z Matajura do Gumina, po Kobariškem Stolu. Pohod je težak an bo začeu par koči Dom na Matajure. Za informacije pokličite Igorja, na tel. 0432 727631 (ob vičernih urah)

>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> v nediejo, 14. junija bo pohod po vrhovih nad Soriško planino (Slo), kupe s planinskim društvom »Valentin Stanič« iz Kanala. Se gre ob 6.30 iz placa pred šuolmi v Špietru. Pohod po briegu je dug 5 ur;

V saboto 13. junija ob 19. v Gorenjin Tarbiju. V saboto 20. junija ob 19.15 v Špietru. V saboto 27. junija ob 19.30 v Špietru zlata maša.

>> ŠPIETAR >> v petak 12. junija, ob 19. v multimedijskem muzeju Smo, Museo di paesaggi e narrazioni - Krajinski in pripovedni muzej - Landscape and narrative museum bo odparla osebno razstavo Wide open windows Adriana Iaconcig s kritiko Eve Comuzzi. Razstava bo odparta od pandiejka do sabote od 17. do 19. an ob nediejah od 15. do 18. Prost vstop.

>>PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> v saboto, 14. junja

bo Vičerja na travniku. Lep razgled na dolino, muzika Marka an Martine Feri, tipične domače jedi, vino združenja Schiopettino iz Prapotnega an konzorcija Vini doc iz Krasa, domače pardielke, ki jih bojo direktno ponudil' kumeti Nediških an Terskih dolin. De bi prenotal', se plača 40 evru an se moreta obarnit na Kmečko zvezo v Čedadu na tel. 0432 703119.

>> v torak 16. junija

>> GORENJ TARBIJ >> v nediejo, 21. junja

>> SV. MARTIN >> v nediejo, 14. junja

bojo šli gledat gobe an zeja. Tuole organiza združenje Micologia e botanica udinese. Zbierališče ob 8.30/9.00 v Gorenji Miersi, na placu pred kamunan. Od 12. srečanje pred staro šuolo v Gorenjim Tarbiju, de bi zapoznal' gobe an zeja an de bi kosil' (vsak naj parnese za sabo). Kduor čè pobierat gobe, naj parnese za sabo posebno dovoljenje (permesso). De bi se udeležil' pokličita na 349 1368516

bo pohod na Krn (2.244 m.) ob 100. letnici začetka parve svetoune vojne. Ob 6. se gre iz placa pred staro železniško postajo v Čedadu, pohod je dug 3 ure an pu an je za navajene pohodnike. De bi se upisal' pokličita Massimiliana, cell. 349 2983555

Za Opasilo ob 12. bo Sveta maša na Sv. Martinu an precesija oku cierkve, ob 13. bo pašta za vse v Plešišču (če bo slaba ura v Platacu); če bo daž maša bo v cierkvi na Liesah ob 11. Organiza Lieška fara.

>> KÀR JO PIEJE KUKUCA (Poglej program na strani 8).

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 € 25 Naročnine SLOVENIJA/SLOVENIA EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40

bo Srečanje obmejnih planinskih društvu na Vrhu na Goriškem. Ob 9.30 se bojo planinci zbrali in ob 10. bojo začeli vodeni pohod. Parpravli so dvie poti po Doberdobski planoti. Te buj duga (dvie uri in pú) bo na Debelo Grižo, te buj kratka (dvie uri) pa na Brestovec in blizu jamarskega doma. Ob 12.30 bo kosilo in ob 13.30 bojo pozdravi in kulturni program. Ob tej parložnosti je Planinska družina Benečije skarbiela za koriero, ki bo šla iz Špietra iz placa pred šuolmi ob 8. Za se vpisati pokličita Jožka Cucovaz (cell. 328 4713118);

>> SRIEDNJE >> v četartak, 18. junja

Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX

>> PETJAG >> 18. an 19. luja izlet v Laško na Praznik piva. Se gre iz Petjaga ob 6.30, se gre gledat pivovarno Laško. Vsak naj parnese kjek za jest za kosilo. Popudan se gre na praznik piva. Prenočišče an počitek v termah Rimske toplice, kjer se bo uživalo tudi drug dan. Popudan se bo jedlo krofe u Trojaneh. De bi se upisal' se plača 100 euro za člane od Pro loco Petjag, ki tuole organiza, za nečlane 110 euro. Hitita za se upisat.

Terske doline >> 21. POHOD PARJATELJSTVA ČANIEBOLA-ROBIDIŠČE-PODBELA AN 8. MEMORIAL ADO CONT >> v nediejo, 14. junja Program: ob 9.30 uri se bojo vsi udeležanci zbral’ na placu v Čanieboli, ob 8. uri v Podbieli-Robidišču Kamp Nadiža; ob 10. uri začetak pohoda Čeniebola-Podbela (14 km) an Robidišče-Podbela (7 km), ob 11-12 prihod v Podbelo (Kamp Nadiža), kjer bo pašta za vse udeležance pohoda; ob 13.30 bo premiacjon, bogat kul-

15. junija 2015

dom

Domača modruost Kàr garmì za Svet Ivan, so orieh' piščavi

turni program an ples. Vpisnina pride 8 euro (spominska majica an pašta).

>> TA NA MEJI od 21. do 27. junja bo šesta edicjon od Summer School o te dujh žvinah. Korš organizata Narauni park Julijskih Predalp an Fakulteta agrarie v Vidnu. Info: cell. 338 4059251/ scuoladifauna@gmail.com

>> NJIVICA >> od 25. junja bojo korši umetnosti (arte), ki jih bo vodu prof. Calogero Condello: skultura, gledališče, fotografija, akvarel an inštrumenti na kere se tuče (percussioni). Korše bojo predstavil' v četartak 21. junja ob 18. Info: play-art.it

Posočje >> PERATI (LIVEK) >> 27. an 28. junja

bo senjam Sv. Petra. V saboto ob 17. bojo odparli kioske, ob 19.30 bo tekmovanje v mori (memorial Alessan-

dro Prapotnich), zabava z ramoniko an šacanje siera; v nediejo ob 14. bo sveta maša, pieu bo zbor iz Livka, ob 14.30 bo ples z ansamblom Naveza, ob 15. bo nastopila vokalna skupina Liwk an ob 16. bo amatersko gledališče, potlé šacanje siera an pršuta an bogata loterija.

>> PLANINA KOVAČIČ (VOLČE) >> v nediejo 21. junja ob 11.

bo Praznovanje dneva državnosti, 70. oblietnica osvoboditve an spomin na pohod Gregorčičeve brigade v Benečijo lieta 1943. Slavnostni govornik bo Giorgio Banchig, nastopili bojo moški pevski zbor iz Dolenje Trebuše an recitatorji. Godle bojo ramonike an za vse bojo paračal' lovski gulaž.

V prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do polovice julija. Pošjajte nam obvestila do 22. junja na: larissa@dom.it Tel.-Fax 0432 701455 Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a metà luglio. Inviateli entro lunedì 22 giugno a: larissa@dom.it Tel.-Fax 0432 701455

NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE

dom

KULTURNO VERSKI LIST

Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 9. junija ob 15. uri

Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2.

Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko

Vlak vozi tudi v Čedad In treno si arriva anche a Čedad

Seguici! Sledite nam!

30-letnica dvojezične šole I trent’anni della scuola bilingue

3.

Ne prezrite v 10. številki Doma Da non perdere sul Dom del 31 maggio

4.

Uscito lo Slovit di maggio Izšel je majski Slovit

5.

Parkomati ob Nadiži Parcometri sul Natisone

Diventa nostro amico Postani naš prijatelj

Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Usako saboto: ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«; ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako zadnjo saboto v miescu ob 12.30 iz Kanalske doline »Tam, kjer teče bistra Bela«. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«.

V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00

OKNO V BENEČIJO

tudi na internetu: www.radiospazio103.it


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.