31 minute read
Starost in onesnažen zrak tveganje
STAROST IN ONESNAŽEN ZRAK POMEMBNI DEJAVNIKI TVEGANJA
Tekst: Andreja Šilc
Advertisement
Novi podatki potrjujejo, da je umrljivost pri covid-19 največja med najstarejšimi. V analizo so zajeli osem evropskih držav in štiri ameriške, v katerih je okužbi z novim koronavirusom podleglo najmanj 250 ljudi.
Foto: PixaBay
Pri osebah, mlajših od 65 let in brez pridruženih bolezni je tveganje za smrt zaradi covid-19 zelo majhno tudi v okoljih z velikim številom zbolelih. V zadnjih sto letih se je povprečna življenjska doba v razvitem svetu podaljšala za 25 let. Osemdesetletniki danes niso več izjema, pač pa pravilo, skokovito narašča tudi delež tistih, ki dosežejo 90 let starosti.
COVID-19 IN STAROST ZBOLELIH
Starost pa je hkrati tudi velik dejavnik tveganja za kronične in degenerativne bolezni. Večina njih se začne po 65. letu starosti, zbolevanje se z vsakim naslednjim desetletjem izjemno poveča. Covid-19 ni nobena izjema. Višja, kot je starost obolelega, večja je možnost za zaplete in usodni potek bolezni. V novi raziskavi so se posvetili vprašanju, kakšna je smrtnost zaradi covid-19 pri ostarelih z in brez pridruženih kroničnih bolezni v pandemičnih centrih. Vanjo so zajeli podatke držav, v katerih je do začetka aprila letos zaradi covid-19 umrlo najmanj 250 ljudi: Belgija, Nemčija, Italija, Nizozemska,Portugalska, Španija, Švedska, Švica. Podatki za ZDA so zajemali zvezne države Louisiana, Michigan, Washington in mesto New York. Cilj raziskave je bi ugotoviti naslednje: delež smrti zaradi covid-19 pri ljudeh, starejših od 65 let; relativno tveganje smrti pri ljudeh, starejših od 65 let, v primerjavi mlajšimi od 65 let; absolutno tveganje smrti pri ljudeh, starejših od 65 let mlajših od 80 let. Dobljene podatke so primerjali z tveganjem za smrt zaradi prometne nesreče. V osmih raziskanih evropskih mestih je bil delež umrlih zaradi covid-19, ki so bili mlajši od 65 let, med od 5 do 9 odstotkov. V ZDA je bila slika precej drugačna: delež se je povzpel na 30 odstotkov. Ljudje, mlajši od 65 let, imajo v Evropi 34 do 73 krat manjše tveganje za smrt zaradi covid-19 kot ljudje, starejši od 65 let. Tveganje v ZDA je 13 do 15 krat manjše.
MANJ KOT ODSTOTEK UMRLIH BREZ PRIDRUŽENIH BOLEZNI
Absolutno tveganje smrti zaradi covid-19 pri mlajših od 65 let je od 1,7 na milijon prebivalcev v Nemčiji, do 79 na milijon prebivalcev v New Yorku. Absolutno tveganje smrti zaradi covid-19 pri starejših od 80 let je od 1 na 6000 ljudi v Nemčiji do 1 na 420 ljudi v Španiji. Mlajši od 65 let, ki nimajo pridruženih drugih bolezni ali predispozicijskih stanj (debelost), predstavljajo 0,3 odstotkov umrlih zaradi covid-19 na Nizozemskem, 0,7 odstotkov v Italiji in 1,8 odstotkov v New Yorku. Raziskovalci so zaključili, da je pri
osebah, mlajših od 65 let in brez pridruženih bolezni, tveganje za smrt zaradi covid-19 zelo majhno tudi v okoljih z velikim številom zbolelih.
POTEK BOLEZNI MOGOČE POVEZAN Z ONESNAŽENOSTJO ZRAKA
Foto: WikiMedia V sestavljanki razumevanja okužbe s koronavirusom SARS-CoV-2 pa so našli še en delček, ki kaže, da na umrljivost pri covid-19 oziroma njen hud potek vpliva tudi onesnaženost zraka. Na Univerzi Aarhus (Danska) so preučili, ali obstaja povezava med visoko stopnjo umrljivosti za covid-19 v severni Italiji in stopnjo onesnaženosti zraka v isti regiji (na severu namreč umre trikrat več ljudi kot na jugu). Domnevali so, da bi bil eden od vzrokov lahko tudi tamkajšnja
Kaj najbolj onesnažuje zrak?
Indeks kakovosti zunanjega zraka se izračunava na podlagi ravni onesnaženosti s štirimi onesnaževali: delci PM10, NO2, SO2 in O3. Za O3, NO2 in SO2 se pri izračunu upoštevajo zadnje izmerjene urne ravni, v primeru delcev PM10 pa 12 urno drseče povprečje. Na podlagi indeksa se stanje kakovosti zraka uvrsti v enega od petih razredov: zelo dobra, dobra, mejna, slaba in zelo slaba kakovost zraka. V zimskem obdobju indeks kakovosti zunanjega zraka določa predvsem raven delcev PM10, poleti pa raven ozona. (vir ARSO)
velika onesnaženost zraka. Analiza podatkov, ko so jo objavili konec marca letos v znanstveni reviji Environmental Pollution, je to delno potrdila.
ONESNAŽEN ZRAK PRIPOMORE K ZAPLETOM BOLEZNI
Italijanski pokrajini Lombardija in Emilija Romanja sta med najbolj onesnaženimi v Evropi, kažejo satelitski podatki. Skupina je ta podatke primerjala z indeksom onesnaženosti zraka – podatkom, ki temelji na podlagi meritev iz več tisoč merilnih postaj po Evropi. Številke so zgovorne: prebivalstvo severnoitalijanskih regij živi v okolju, kjer je zrak zelo onesnažen. “To lahko privede do številnih zapletov pri bolnikih s covid-19, preprosto zato, ker so njihova telesa že od prej oslabljena,” pravijo avtorji študije.
KAJ PA DRUGI DEJAVNIKI TVEGANJA?
Kateri dejavniki vplivajo na potek
27 Kakovost zunanjega zraka v Sloveniji
Onesnaženost zunanjega zraka predstavlja kompleksen problem. Pred nekaj desetletji je v Sloveniji največji problem predstavljala onesnaženost zunanjega zraka z žveplovim dioksidom. Po izvedenih ukrepih v termoelektrarnah in industriji ter uvedbi goriv z nizko vsebnostjo žvepla težav z žveplovim dioksidom v zunanjem zraku nimamo več. Sedaj so najbolj problematične čezmerne ravni delcev PM10 v zimskem obdobju in ozona poleti. V poseljenih dolinah in kotlinah celinske Slovenije lahko v hladnih mesecih zaradi neugodnih pogojev za razredčevanje že razmeroma majhni izpusti onesnaževal povzročijo povišane vrednosti. Efektivni ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zunanjega zraka zahtevajo dobro poznavanje virov, nenehno spremljanje stanja onesnaženosti ter vpliva na zdravje ljudi in ekosisteme. »Kljub temu da se kakovost zraka v Sloveniji postopno izboljšuje, ostaja čezmerno onesnažen zrak še vedno eden izmed perečih okoljskih problemov. (vir NIJZ)
covid-19 bolezni in možnostim za boj zoper njo, ostaja nejasno. Trenutno je več vprašanj kot odgovorov, zato raziskovalci po vsem svetu delajo na iskanju novih spoznanj o globalni pandemiji. Še vedno kot največji dejavniki tveganja za hud potek covid-19 ostajajo starost, debelost, sladkorna bolezen, visok krvni tlak, bolezni srca in ožilja.
KAJ TRENUTNO VEMO O KORONAVIRUSU SARS-COV-19
Foto: PixaBay
Kaj je dobro vedeti o koronavirusu SARSCoV-19, od kod izhaja, zakaj tako skrajni ukrepi v povezavi z njim, ali lahko postane nevaren še bolj, koga še posebej ogroža, kakšne so napovedi za Slovenijo in kako si lahko pomagamo sami, so vprašanja, ki si jih v zadnjih tednih pogosto zastavljamo. Osredinili smo se na informacije, ki so pomembne za razumevanje virusa in njegovega delovanja, ter na to, kako si pomagati. Splošna navodila so bila v javnost dana že velikokrat, tukaj izpostavljamo še nekaj dodatnih.
KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO?
V svetovno javnost so prve informacije o tem, da se je v 11-milijonskem kitajskem mestu Vuhan pojavila nova SARS-u podobna bolezen, prišle sredi januarja 2020. Na naši spletni strani smo o tem poročali 16. januarja 2020 in tudi objavili prve podrobnosti: da je povzročitelj bolezni verjetno mutirani koronavirus, ki je povzročil epidemijo SARS-a leta 2003 in da naj bi se prvi oboleli uradno pojavil 8. decembra 2019 v 11-milijonskem kitajskem mestu Vuhan. Pomembni izvor novega virusa, ki so ga poimenovali SARSCov-2, naj bi bili netopirji. Od njih je virus preskočil na domače živali, z njih pa na ljudi. Pozneje se je izkazalo, da se je ves skupaj začelo že nekaj tednov prej. Že takrat so nekateri strokovnjaki (na primer prof. dr. Jeremy Farrar, britanski specialist za nalezljive bolezni) opozarjali na nevarnost hitre širitve okužbe po svetu. Nis(m)o jih jemali resno. Nadaljevanje poznamo.
KAJ SO VIRUSI IN ZAKAJ »PANIKA« PRI SARS-COV-2?
Virusi so z nami v celotni evoluciji in so celo ključni za naše preživetje ter triumf v okolju, v katerem živimo. Imamo jih v črevesju, na sluznicah, koži. Zaradi njih se naš imunski sistem uspešno zoperstavlja okužbam, pomagajo nam pri boju z boleznimi. Osnovno vedenje o virusih je, da gre za najprimitivnejšo obliko življenja, ki deluje kot celični parazit. Virus svoj DNK spusti v celico gostitelja in upa na najboljše: da celica njegov DNK vgradi v svojega in ga deli, ko se množi sama. Če mu ne uspe in gostitelj umre, je to konec tudi zanj. Ker so virusi strukturno preprosti, so izjemno zanimivi za preučevanje
znanosti. Z njimi je mogoče početi vse mogoče – jih na primer uporabljati za to, da »nosijo« zdravilo v celice. Zakaj potem taka panika, ko gre za SARS-Cov-2? Kaj je pri njem drugače, da se zaradi njega zapirajo mesta, medicinsko osebje pa mu pristopa oblečeno v zaščitne obleke?
VEČINE OKUŽB S KORONAVIRUSI SPLOH NE ZAZNAMO
SARS-CoV-2 spada v skupino koronavirusov, ki pri ljudeh lahko povzročijo stanje, ko okužbe sploh ne zaznamo, blagi ali resni prehlad, gripi podobno obolenje ali celo odpoved pljuč. Imunski sistem večinoma z njim opravi brez težav. Pri 10–20 odstotkih prebivalstva pa okužba povzroči resnejše zaplete: netipično pljučnico, odporno na vsa trenutna zdravila. Okoli dva odstotka od vseh okuženih jih tudi umre. Največja nevarnost koronavirusa SARS-CoV-2 je ta, da se izjemno hitro širi ter da okužba pri zdravih otrocih in mlajših odraslih poteka dejansko brez bolezenskih znakov, torej ga na ljudi, za katere je lahko usoden, prenašamo nevede. Zaradi sorazmerno visokega deleža ljudi, ki zaradi okužbe potrebujejo bolnišnično zdravljenje in intenzivno nego (starost 65 let in več, takih ljudi pa je pri nas več kot 400 tisoč), izjemno obremeni zdravstveni sistem.
PROJEKCIJA ZBOLEVNOSTI
Če bi se v Sloveniji na primer z virusom SARS-CoV-2 okužilo toliko ljudi, kot se jih v celotni »sezoni« okuži z respiratornimi virusi – med 200 in 300 tisoč –, bi jih za težjim potekom, ki zahteva bolnišnično zdravljenje, zbolelo vsaj 20 tisoč. Kapacitet za kaj takega slovenske bolnišnice preprosto nimajo, saj bi vsak izmed njih bolniško posteljo zasedal najmanj teden dni. Veliko bi jih potrebovalo umetno predihavanje. Slovenske bolnišnice naprav za toliko bolnikov nimajo. Nadalje: v nekaj mesecih bi umrlo okoli 2.000 več ljudi, kot je običajno. Na mesečni ravni bi to pomenilo nekaj sto več. Ker bi večinoma umirali v bolnišnicah, bi to še dodatno obremenilo sistem. V Sloveniji sicer v povprečju mesečno umre od 1.600 do 1.700 ljudi. Umirali bi predvsem stari in kronično bolni; zadnje študije tudi precej natančno napovedujejo, kdo in kako – več v nadaljevanju.
ZADNJA SPOZNANJA O KORONAVIRUSU SARS-COV-2
Virus SARS-Cov-2 je precej drugačen od vsega, s čimer so se infektologi in epidemiologi srečevali v zadnjih desetih letih. Obnaša se mimo zakonitosti, ki so veljale pri prašičji gripi (njen povzročitelj je v nekaj letih okužil skoraj 80 milijonov ljudi), in tudi drugače, kot pri okužbah z virusi velja na splošno. Zadnja spoznanja kažejo, da je toplotno
29
odporen (57 stopinj Celzija), obstojen na površinah, prenaša se tudi po zraku (celo prek prezračevalnih naprav) in ima neverjetno dolgo inkubacijsko dobo: celo do 27 dni. Pri 80 odstotkih okuženih ne povzroča težav, zna pa biti izjemno neprijeten. Običajne posledice resnejšega poteka so povišana telesna temperatura (od 38 do 39 stopinj Celzija) in težave z dihanjem: napadi suhega kašlja, zaradi katerih lovimo sapo in komaj govorimo. Stanje traja kakšen teden, pljuča si dokončno opomorejo (do stopnje, ko lahko igraje zmoremo vsaj 2-urni pohod v hribe) kak mesec pozneje. Zgodba se konča, večina tistih, ki so covid-10 (ali podobno obolenje) dali skozi, pa pravi, da si ponovitve izkušnje ne želi, in obljubi, da bodo za svoje zdravje od zdaj naprej bolje skrbeli. Za približno 10–20 odstotkov okuženih pa se vse skupaj konča zelo drugače. Zbolijo za netipično pljučnico, odporno na vsa do zdaj uveljavljena zdravila.
Foto: PixaBay
Prisotnost virusa SARS-CoV-2 so v Belgiji potrdili tudi v iztrebkih in izbljuvkih mačke s kliničnimi znaki obolenja dihal in prebavil. Mačka je živela v gospodinjstvu skupaj z osebo, obolelo za COVID-19. Ugotovljena prisotnost virusa ne dokazuje neposredno okužbe mačke s SARS-CoV-2. Za potrditev okužbe bodo potrebne dodatne preiskave.
Potrebujejo umetno predihavanje in kljub intenzivnemu zdravljenju jih veliko izgubi bitko za življenje.
MUTACIJA KORONAVIRUSA
Trenutno v prebivalstvu krožita najmanj dva seva koronavirusa SARSCoV-2. Agresivnejši sev je prisoten pri 70 % okuženih, piše v študiji, ki so jo skupaj izvedli raziskovalci Univerze Peking in Inštituta Pasteur iz Šanghaja. Agresivni sev novega koronavirusa SARS-CoV-2 so poimenovali »tip L«, manj razširjeno različico pa »tip S«. Stroka sicer pravi, da ima virus SARSCoV-2 potencial, da se razvije v nekaj še usodnejšega ali pa v nekaj povsem nenevarnega. In priznava: ne vemo, kaj se bo zgodilo. Iz evolucije pa poznamo številne primere, ko so sprva usodni virusi sčasoma mutirali v obliko, ki nam ne škodi, ampak celo pomaga. Ali bo tudi v tem primeru tako, ne ve nihče. Najnovejše raziskave potrjujejo, da virus mutira v oblike, ki v telesu ostajajo dlje in so še prenosljivejše, vendar tudi bistveno manj nevarne. Pravzaprav nenevarne.
KDO JE BOLJ OGROŽEN?
Znanstveniki so na podlagi pregleda študij o bolnikih s covid-19 ugotovila, da bi bile lahko osebe, ki prejemajo nekatera zdravila, za hujši potek bolezni covid-19 bolj ogrožene. Gre za bolnike z visokim krvnim tlakom, ki prejemajo ACE-inhibitorje (zaviralci angiotenzinske konvertaze), in diabetike. Svetujejo, da naj se ti bolniki ob okužbi s koronavirusom SARSCoV-2 še posebej skrbno spremljajo. Izpostavljajo tudi, da bo za dokončno potrditev njihove hipoteze o vplivu
Foto: PixaBay
KREPITEV IMUNSKEGA SISTEMA Niti eno živilo ne vsebuje idealne količine vseh vitaminov, zato je treba jesti raznoliko ali pa si v času bolezni oziroma če vas skrbi, da vaša prehrana ni uravnotežena, pomagati tudi z dodatki. Še posebej pomembno je, da skrbite za zadosten vnos cinka, selena, železa, bakra, folne kisline, vitaminov A, B6 in E ter vitamina C (askorbinska kislina). V primeru prehlada in gripe lahko vzamemo tudi do 1.000 miligramov slednjega, dobro pa je, da pojemo tudi čim več živil, ki vsebujejo vitamin C. Pa nikar ne pozabite na gibanje, počitek in smeh...
ACE-inhibitorjev na covid-19 potrebnih več študij. Članek so objavili v ugledni reviji The Lancet Respiratory Medicine. Dr. Michael Roth z Univerze Basel, ki je vodil raziskavo, je pojasnil: »Pri diabetesu se poveča izražanje ACE 2, zdravljenje z zaviralci ACE in ARB pa poveča izražanje ACE 2. Posledično bi lahko povečana ekspresija ACE 2 olajšala okužbo s covid-19. Zato domnevamo, da zdravljenje sladkorne bolezni in hipertenzije z zdravili, ki spodbujajo ACE 2, poveča tveganje za razvoj hude oblike covid-19. Če bi to hipotezo potrdili, bi lahko nastal konflikt glede zdravljenja. Predlagamo, da se bolniki s srčnimi boleznimi, z visokim krvnim tlakom ali s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z omenjenimi zdravili, pri okužbi s koronavirusom SARS-CoV-2 skrbno nadzorujejo.«
IMUNSKI SISTEM LJUDI ŽE RAZVIL UČINKOVITO PROTITELO
Najnovejša novica pa se dotika človekovega obrambnega sistema. Imunski sistem, ki dnevno brez naše vednosti opravi z nekaj sto patogenimi mikroorganizmi, ki poskušajo vstopiti v naše telo, pri stiku s povzročiteljem covid-19 ne počiva. Spopade se z njim in išče kemijske kombinacije, s katerimi bi ga ustavil. Kot kažejo zadnje objave v strokovnih revijah, več kot uspešno. Nature Communications poroča, da so raziskovalci identificirali protitelo, ki preprečuje, da bi virus SARS-CoV-2 okužil celice. Odkritje je novi korak pri razvoju zdravila za zdravljenje ali preprečevanje covid-19, so prepričani znanstveniki. »Ker je novo protitelo človeku lastno, to zmanjšanju možnosti za neželeni imunski odziv in s tem povezane stranske učinke,” je prepričan dr. Frank Grosveld. profesor celične biologije na Medicinski fakulteti Univerze Rotterdam. (redakcija us)
VIDEO POSVET Z ZDRAVNIKI SPECIALISTI
31
SPECIALISTI Z ASISTENCO
NOVA STORITEV! Zagotavljamo vam video posvet: • z zdravnikom ustrezne stroke (splošni zdravnik, ortoped, dermatolog, kirurg …) • v obliki psihološke pomoči • SPECIALISTI Z ASISTENCO z zdravnikom v zvezi z okužbo korona virusom in boleznijo COVID 19
Pokličite nas na 080 81 10 in pomagali vam bomo.
SLADKORNA BOLEZEN KOT MOTNJA PRESNOVE
Tekst: Andreja Širc
Osladkorni bolezni vemo veliko, da gre za presnovno bolezen je znano, a raziskovalci odkrivajo, da gre tudi za druge mehanizme. Pomembno vlogo igra namreč tudi glukagon. Po obroku je sproščanje glukagona pri zdravih ljudeh običajno blokirano. Kaže, da ta mehanizem pri bolnikih s sladkorno boleznijo tip 2 ne deluje oziroma je okvarjen – raven glukagona pri njih po obroku ne upade.
Sladkorna bolezen je kronična presnovna bolezen. Še posebej narašča število prebivalcev s sladkorno boleznijo tipa 2, kar je večinoma povezano s staranjem prebivalstva in neugodnimi
spremembami v življenjskem slogu. Bolniki z diabetesom tipa 2 nimajo težav le z delovanjem inzulina pač pa, kot kažejo zadnja spoznanja, tudi s preveč glukagona – kar dodatno prispeva k slabemu nadzoru glukoze v krvi. Vzrok je najverjetneje v tem, da α-celice trebušne slinavke, ki izločajo glukagon, postanejo odporne na inzulin.
OSEBE Z NEUREJENO SLADKORNO BOLEZNIJO UMIRAJO PREJ
Pri zdravih posameznikih inzulin signalizira telesnim celicam, da absorbirajo glukozo iz krvi – s čimer se zmanjša krvni sladkor, tkiva pa oskrbijo z energijo. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 ta mehanizem ne deluje, ker telesne celice postanejo odporne na inzulin ali pa se ga premalo sprosti v kri. To vodi v sladkorno bolezen z vsemi akutnimi in kroničnimi zapleti. Nekateri
Foto: WikiMedia
od njih bolnike trajno onesposobijo in povzročijo njihovo prezgodnjo smrt – bolniki s slabo urejeno sladkorno boleznijo namreč umirajo 10 do 15 let prej, kot njihovi enako stari vrstniki.
RAVEN GLUKAGONA PO OBROKU NE UPADE
Sladkorni bolniki tipa 2 imajo pogosto tudi povišano raven glukagona – drugega hormona, ki ga sprošča trebušna slinavka. Glukagon deluje kot anagonist inzulina in zavira njegovo delovanje, vključno z navodili jetrom, naj sprostijo shranjeno glukozo (v obliki glukagona) iz jeter v kri. Po obroku je sproščanje glukagona pri zdravih ljudeh običajno blokirano. Kaže, da ta mehanizem pri bolnikih s sladkorno boleznijo tip 2 ne deluje oziroma je okvarjen – raven glukagona pri njih po obroku ne upade. Vzpostavi se začarani krog, ki še poslabša že tako visoke ravni
sladkorja v krvi.
MOTENA CELIČNA KOMUNIKACIJA
Raziskave so pokazale, da se glukagon izloča v obdobjih, ko je raven glukoze v krvi nizka, medtem ko visoke ravni krvnega sladkorja učinkovito blokirajo njegovo sproščanje. V αcelicah pri bolnikih s sladkorno boleznijo tip 2 je ta regulacija motena: visoka raven glukoze v krvi ne blokira sproščanja glukagona. Razlog, pojasnjujejo raziskovalci, je, da αcelice normalno blokirajo inzulin in druge hormone, ki se sproščajo pri visoki glukozi v krvi iz bližnjih celic. Če se celična komunikacija izgubi, se izločanje glukagona nadaljuje. Raziskovalci upajo, da bodo ugotovitve prispevale k boljšemu razumevanju sladkorne bolezni tip 2 in usmerjale razvoj še bolj učinkovitih strategij zdravljenja.
OŽITEV ŽIL ZARADI HIPERHOLESTEROMIJE
Druga nadvse pomembna motnja presnove, ki gre za družinsko hiperholesterolemijo (DH) in ki je
Kljub vitalni funkciji glukagona je bilo do sedaj relativno malo znanega o tem, kako poteka njegovo sproščanje in kako alfa-celice, ki proizvajajo glukagon, nadzirajo sproščanje glukoze.
pomembni napovedni dejavnik poteka sladkorne bolezni pa je prirojena motnja v presnovi maščob in je ena izmed najpogostejših genetsko povzročenih motenj. V Sloveniji jo ima okoli 8.000 ljudi. Ateroskleroza dolgo časa poteka prikrito. Bolnik težave začuti šele takrat, ko se ena ali več žil (arterij) pomembno zoži ali celo zapre. Pri neprepoznani (in zato nezdravljeni) hiperholesterolemiji pride do pospešenega napredovanja ateroskleroze. Ogroženost takih oseb za srčno-žilni dogodek je kar 13,2- krat večja kot med zdravimi vrstniki. Družinska hiperholesterolemija je tudi najpomembnejši vzrok za nastanek zgodnje srčno-žilne bolezni: pri moških pred 55. letom starosti, pri ženskah pa pred 65. letom starosti.
KAKO PREPOZNAMO HIPERHOLESTEROLEMIJO
Najpogostejši vzrok za hiperholesterolemijo je okvara gena za LDL-receptor. Zato jetra manj učinkovito odstranjujejo LDL-holesterol iz krvi in raven holesterola v krvi se poviša. Pri veliki večini bolnikov je okvarjen eden izmed dveh genov za LDL receptor–enega podedujemo od matere in enega od očeta. Na gensko pogojeno hiperholesterolemijo se najprej pomisli pri osebah z izrazito povišano ravnjo
33 katerih je raven LDL-holesterola > 5,0 mmol/l), so 4,8-krat bolj ogroženi kot zdravi vrstniki. Pri homozigotni obliki hiperholesterolemije – ko sta okvarjena oba gena za receptor LDL, imajo izjemno visoko raven holesterola (skupni holesterol > 13,0 mmol/L; LDL > 10,0 mmol/L) že otroci. Bolniki s to obliko brez ustreznega zdravljenja navadno umirajo zaradi srčnega infarkta pred 30. letom starosti.
holesterola, ki imajo pri sorodnikih v prvem kolenu zgodnjo koronarno bolezen. To se zgodi v 80 % primerov. Rezultati genskega testiranja so sicer pomembni za vedenje o dedovanju, na samo zdravljenje pa ne vplivajo. Zato pri nas genetskega testiranja ne uporabljamo rutinsko.
MERILA ZA DIAGNOZO
Pri hiperholesterolemiji potrjeni HeDH znašajo več kot 8,0–10 mmol/, vrednosti LDL-holesterola pa več kot 6,0– 8,0 mmol/l. Če takih bolnikov ne zdravimo, so kar 13,2- krat bolj ogroženi za nastanek srčnega infarkta, in če niso ustrezno zdravljeni, dejansko vsi doživijo zgodnji srčno-žilni dogodek, najpogosteje srčni infarkt. Tisti, ki izpolnjujejo klinična merila za družinsko hiperholesterolemijo (pri pomembno izboljšajo preživetje. Ker dolgotrajna izpostavljenost zvišani ravni holesterola bistveno poveča nevarnost prezgodnje srčno-žilne bolezni, veljajo vsi bolniki z hiperholesterolemijo za visoko ogrožene in je pri njih treba zdravljenje začeti čim prej. Žal tudi med zdravljenimi bolniki večina še ne doseže ustrezno nizke ravni LDLholesterola. Najučinkovitejši statini v maksimalnem odmerku namreč znižajo raven za do 50 odstotkov. Pomembno je, da osebe z hiperholesterolemijo čim prej poiščejo ustrezno strokovno pomoč. Napačno je tudi prepričanje, da bodo osebe s hiperholesterolemijo samo s prehrano in telesno dejavnostjo zadostno znižale raven LDL-holesterola. Potrebno je zdravljenje, in prej, kot se začne, večja je dobrobit.
Izpostavljenost žilne stene LDL holesterolu Ateroskleroza dolgo časa poteka prikrito. Bolnik težave začuti šele takrat, ko se ena ali več žil (arterij) pomembno zoži ali celo zapre. Posledica je, da prekrvavljenost tkiva ni več zadostna. Napredovanje ateroskleroze je odvisno od številnih dejavnikov: sladkorna bolezen, visok krvni tlak, kajenje, telesna nedejavnost, trebušna debelost … Ključna je izpostavljenosti žilne stene škodljivemu holesterolu LDL. Čim višja je raven LDL holesterola in čim dlje povišanje traja, tem prej bo prišlo do okvare arterijske stene, ki vodi v zapore žilja.
ZDRAVLJENJE HIPERHOLESTEROLEMIJE
Zdravljenje s statini oziroma z novejšimi zdravili z manj stranskimi učinki, ki jih bolniki lažje prenašajo, so temelj zdravljenja hiperholesterolemije in
Ustno zdravje je povezano s sladkorno boleznijo, vendar do sedaj ni bilo znano, kako vpliva na njene akutne in kronične zaplete. Študija kanadskih raziskovalcev razkriva, da imajo diabetiki brez paradontalne bolezni tudi manj zapletov sladkorne bolezni. SLABO USTNO ZDRAVJE IN ZAPLETI V DIABETESU
V retrospektivno kohortno študijo so zajeli 5183 sladkornih bolnikov, ki so sodelovali v Anketi o zdravstvenem varstvu Kanade leta 2003 in v letih 2007–2008. Oralno zdravstveno stanje, o katerem so preiskovanci poročali sami, so raziskovalci primerjali z obiski zdravnika zaradi zapletov sladkorne bolezni, zabeleženimi do marca 2016. Z regresijskimi modeli so določili možnosti prvega akutnega ali kroničnega zapleta bolnikov po samooceni njihovega oralnega zdravja.
Foto: Shutterstock
DOBRO USTNO ZDRAVJE ZMANJŠUJE AKUTNE IN KRONIČNE ZAPLETE
Izkazalo se je, da dobro ustno zdravje zmanjšuje akutne in kronične zaplete sladkorne bolezni. Osemindvajset odstotkov diabetikov, ki so svoje ustno zdravje ocenili kot “slabo do srednje dobro” je imelo vsaj en zaplet sladkorne bolezni. Med tistimi, ki so stanje svojih zob in ustne votlin ocenili kot “zelo dobro do odlično”, jih je bilo takih 34 odstotkov. Kvote za akutni ali kronični zaplet med udeleženci s slabim ustnim zdravjem so bile za 10 % večje kot kvote med udeleženci, ki niso imeli zapletov in ki so svoje ustno zdravje ocenili koz “zelo dobro do odlično.”
MIKROBNA DISBIOZA IN IMUNSKI ODZIV
Parodontalna bolezen je kronično vnetno stanje, za katerega je značilno uničenje ustnih tkiv, ki podpirajo zobe. Čeprav je parodontalna bolezen najpogosteje znana kot zaplet sladkorne bolezni, dokazi kažejo, da je povezava med obema stanjema lahko dvosmerna. Začne se z mikrobno disbiozo in ustvarja specifični lokalni imunski odziv, ki lahko postane sistemski. Sprememba v simbiotičnih skupnosti mikrobov, ki sestavljajo ustno mikrobioto, sproži pretirani imunski odziv (vnetje), ki vodi v uničenje parodontalnih tkiv. Pri diabetikih tako spremembo predstavlja hiperglikemija. Vodi v spremembo v celičnih funkcijah, pomanjkljivo nevtrofilno apoptozo, oksidativni stres in prekomerno proizvodnjo vnetnih mediatorjev, ki poslabšajo odpornost na inzulin. Našteto ima za posledico številne zdravstvene zaplete.
AKUTNI IN KRONIČNI ZAPLETI SLADKORNE BOLEZNI
Zapleti sladkorne bolezni so akutni in kronični. Akutni zapleti sladkorne bolezni vključujejo hiperglikemijo in
hipoglikemijo, kronični zapleti pa vključujejo srčno-žilne bolezni, odpoved ledvic, retinopatijo in nevropatijo. Kronični zapleti so mikrovaskularni ali makrovaskularni. Zapleti sladkorne bolezni z največjo razširjenostjo in največjimi stroški za zdravstveni sistem so večinoma kronični. Vključujejo ustno zdravje slabo, je imelo zaplete sladkorne bolezni. Razširjenost kroničnih zapletov v tej podskupini je bila 33 %. Slika pri tistih, ki so svoje ustno zdravje ocenili kot zelo dobro ali odlično, je bila drugačna. Razširjenost kroničnih zapletov sladkorne bolezni pri njih je bila približno 29%. Pogostost
Foto: Shutterstock Navade, ki jih pridobimo v času otroštva, lažje ohranimo skozi življenje. Prikaz in učenje o pomenu umivanja zob, pravilne prehrane z vidika zagotavljanja ustnega zdravja in tudi drugih ukrepov je tako najučinkovitejše, če z njimi pričnemo preden otroci pridobijo slabe navade.
kap, miokardni infarkt, odpoved ledvic, amputacije spodnjih okončin in izgubo vida. Za akutne zaplete sladkorne bolezni so bile značilne spremembe metaboličnega nadzora, zlasti hiperglikemije. Kronična hiperglikemija ključno vpliva tudi pri kroničnih zapletih sladkorne bolezni. Vendar pa pri njih veliko vlogo igra tudi odpornost telesnih celic na inzulin in makrovaskularne poškodbe.
AKUTNIH ZAPLETOV PODOBNO, PRI KRONIČNIH ZAPLETIH RAZLIKE
S pomočjo elektronskih zdravstvenih kartotek je ICES spremljal 5183 diabetikov, starejših od 40 let. Svoje ustno zdravje so ocenili sami. 38 % tistih, ki so poročali, da je njihovo akutnih zapletov sladkorne bolezni je bila v obeh skupinah podobna – približno 5 %.
SLABO USTNO ZDRAVJE IN ŽIVLJENJSKI STIL
Preiskovanci, ki niso imeli zapleta sladkorne bolezni, so bili stari približno 62 let. Povprečna starost tistih, ki so imeli akutni ali kronični zaplet, je bila 65 let. Večina tistih, ki niso doživeli zapletov, so bili moški in so imeli boljši gmotni status (samo-prijavljeni višji mesečni dohodek). Večina udeležencev je bilo belcev, živeli so v mestih in so imeli srednješolsko izobrazbo. Večina tistih, ki so imeli akutni ali kronični zaplet, je imela tudi druge kronične bolezni, višji ITM ter daljše trajanje
35 sladkorne bolezni. Večina jih je kadila, redno uživala alkohol, gojili so pretežno neaktivni slog življenja in v zadnjih 12 mesecih niso bili pri zobozdravniku.
POTREBNE NADALJNJE RAZISKAVE
Avtorji študije so zaključili, da je slabo ustno zdravje povezano z večjo verjetnostjo tako kroničnih zapletov kot tudi akutnih zapletov sladkorne bolezni. Pomembno vlogo igra enotni vnetni mehanizem med parodontalno boleznijo in sladkorno boleznijo. Avtorji študije so izpostavili tudi, da so potrebne nadaljnje raziskave vzročnih mehanizmov med ustnim zdravjem in zapleti sladkorne bolezni. (rmz)
Kako ščetkate zobe je pomembno.
Mehansko ščetkanje zob namreč pomaga odstraniti lepljive zobne obloge, ki so v resnici mešanica bakterij, kislin, lepljivih stranskih produktov in ostankov hrane. Zobne obloge se naravno oblikujejo na zobeh, potem ko ste nekaj pojedli, a niso škodljive dokler ne 'dozorijo'. Natančen čas, kdaj postanejo škodljive, ni znan, a traja vsaj 12 ur, preden lahko škodijo sklenini. Bakterije se hranijo s sladkorjem in kot stranski produkt proizvajajo kisline, ki uničujejo minerale v naši sklenini, kar povzroča mikroskopsko majhne luknjice, ki jih s prostim očesom ne moremo videti. Če procesa ne ustavimo, lahko pride do zobne gnilobe.
TOPLEJŠI DNEVI NE ODNESEJO VIRUSNIH OBOLENJ
Smo v prehodnem obdobju, ko je zrak že ogret, pravega poletja pa še ni na vidiku. V pomladanskem času je vsako leto še vedno veliko okužb z virusnimi okužbami dihal, tudi okužb z respiratornim sincicijskim virusom (RSV), ki je zelo pogost pri otrocih. Z njim se namreč v prvem letu življenja okužita dve tretjini dojenčkov, do dopolnjenega drugega leta pa se z njim okuži skoraj vsak otrok. RSV je pri majhnih otrocih najpogostejši virusni povzročitelj bronhiolitisa (vnetje malih dihalnih poti) in pljučnice (vnetje drobnih pljučnih mešičkov).
Foto: Shutterstock
Večina sicer zdravih odraslih ljudi virusno okužbo dihal preboli kot prehlad in brez večjih posledic. Žal pa to ne velja za vse – ogrožene skupine se spoprijemajo z večjim tveganjem za hujši potek bolezni, še zlasti če gre za RSV. V primerjavi z drugimi virusi RSV lahko vodi v daljše trajanje hospitalizacije in več potrebe po dodatku kisika. Po besedah dr. Lilijane
Foto: Shutterstock
Kornhauser Cerar, dr. med., vodje enote za intenzivno nego in terapijo novorojencev Ginekološke klinike UKC Ljubljana, je treba biti pozoren na naslednje dejavnike tveganja za težek potek okužbe: • starost manj kot tri mesece; • nedonošenost; • kronične bolezni, še zlasti bronhopulmonalna displazija ter prirojene bolezni srca, živčnomišične bolezni, prirojene ter pridobljene imunske motnje in kromosomopatije, kot je trisomija 21 (t. i. Downov sindrom); • med socialnimi dejavniki nizka izobrazba matere in slabe socialne razmere; • onesnaženost zraka in (pasivno)
kajenje; prenatrpanost prostorov.
Med zaščitnimi dejavniki pa so zelo pomembni dojenje in cepljenja otrok in nosečnic. Za najbolj ogrožene skupine otrok (na primer nedonošenčke, dojenčke s kronično pljučno boleznijo in otroke s prirojeno srčno napako do starosti dveh let) je v Sloveniji proti RSV na voljo tudi zaščita z zdravilom.
OB BOLEZNI OSTANITE DOMA IN UPOŠTEVAJTE UKREPE
Helena Mole, dr. med., specialistka pediatrije, poudarja, da moramo dosledno upoštevati napotke strokovnjakov o preprečevanju širjenja virusnih okužb dihal. Čeprav so zelo preprosti, imajo t. i. splošni preventivni ukrepi velik pomen pri omejevanju širjenja virusov. Ti so: • redno umivanje rok s toplo vodo in z milom; • pravilna higiena kašlja (ne kašljamo v notranjo ali zunanjo stran dlani, ampak v notranjo stran komolca); • izogibanje stikov med obolelimi in zdravimi; • redno zračenje prostorov; • gibanje na svežem zraku; • zdrava in uravnotežena prehrana.
Foto: Shutterstock
Za mlade družine je še pomembno, da so starejši sorojenci po rojstvu mlajšega v domačem varstvu čim dlje, posebno v sezoni prehladov. Tveganje za okužbe lahko zmanjšamo, tudi če
V pomladanskem času je vsako leto še vedno veliko okužb z 37 virusnimi okužbami dihal, tudi okužb z respiratornim sincicijskim virusom (RSV), ki je zelo pogost pri otrocih.
Foto: Shutterstock
Tudi če prebolimo virusno okužbo dihal, lahko v isti sezoni ponovno zbolimo, prav tako pa se te okužbe pojavljajo v poznih spomladanskih mesecih.
imajo starši možnost, da otrok začne pozneje hoditi v vrtec ali pa je v varstvu v manjši skupini.
ZBOLIMO LAHKO DVAKRAT V ISTI SEZONI, TUDI SPOMLADI
Izr. prof. dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, redno spremlja pojavljanje respiratornih virusov. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da se lahko zgodi, da v eni sezoni večkrat zbolimo zaradi istega virusa. Prebolela
Za ogrožene skupine virusna okužba dihal ni samo običajen prehlad; za njih lahko respiratorna obolenja pomenijo hujši potek bolezni in predstavljajo večje tveganje.
okužba z virusi, ki povzročajo okužbe dihal, navadno ne pušča trajne imunosti, hkrati pa je virusov in njihovih genetskih različic, ki povzročajo klinično podobna prehladna obolenja, zelo veliko in se lahko okužimo z različnimi. Poudarja tudi, da prvi toplejši tedni še ne pomenijo konca sezone virusnih okužb dihal, saj pretekli podatki kažejo razmeroma veliko prisotnost virusnih okužb dihal tudi v aprilu, maju in celo v juniju. (redakcija us)
V Sekciji za preventivno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu (SPM) opozarjajo, da je letošnjo zimo spremljalo povečanje virusnih okužb dihal. Za splošno in načelno zdravo prebivalstvo respiratorni virusi ne predstavljajo večjih težav, ogroženim skupinam pa prinašajo večje tveganje za težji potek bolezni in nepredvidene zaplete. Najbolj ogroženi so dojenčki in majhni otroci, še zlasti nedonošeni. Strokovnjaki zato svetujejo, da naj upoštevamo napotke družinskih zdravnikov in pediatrov ter da naj redno skrbimo za preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja virusov.
Foto: Shutterstock
POVEJTE, KAJ ČUTITE Je težko nekomu povedati, kako se počutimo? Ali je pretežka že sama misel na to, kako se počutim in kako bo nekdo na drugi strani to sprejel?
Biti bogat dandanes pomeni imeti denar, dobre stvari, dobro stanovanje, dobro hrano, potovanja itn. Če Vas vprašam, katera čustva so za Vas simbol bogastva, bi rekli, da so to veselje, ponos, navdušenje, ljubezen. Če pomislimo na žalost, jezo, obup, strah, na gnus, so to čustva, ki jih težko slišimo; nekako živimo v prepričanju, da so to nesprejemljiva stanja.
In če vas vprašam, koliko manj je nekdo bogat, če izraža žalost, obup, jezo, gnus, strah, bi verjetno rekli, da ta sploh ni bogat, vendar je stvar otročje lahka. Če ima Janezek tri hruške in dve jabolki (to je pet sadežev) in če ima Metka dve hruški in eno jabolko (to so trije sadeži), ima torej Janezek v tem primeru več sadja od Metke. Zdaj pa pomislimo, kako je, če smo mi sposobni izražati le veselje, navdušenje in ponos in je nekdo drug sposoben izražati veselje, žalost, ponos, ljubezen, obup in jezo. Kdo je v tem primeru bogatejši? In če razmislimo kompleksnejše, kakšni se rodimo? Že
Izsledki raziskav in mnenja strokovnjakov nekoliko osvetlijo dogajanja sodobnega časa in zakaj mora ženska, ki želi ohraniti vodilno mesto, skrivati svoja občutja ter zakaj moški jočejo samo pod tušem.
novorojenček zna pokazati veselje, žalost, strah, jezo. Kaj se je torej zgodilo z vsemi temi sposobnostmi velikega spektra izkazovanja čustev in počutja? Ali res lahko trdimo, da se razvijamo s tem, ko živimo v prepričanju, da ni prav izkazovati svojih čustev? Kruta resnica je, da sebe delamo vedno večje čustvene invalide, s tem ko ostajamo brez osnovnih človeških funkcij, ki smo jih bili sposobni ob že rojstvu.
Izražati svoja čustva se še dandanes zdi marsikomu nemogoče in nesprejemljivo, vendar zmeraj obstaja vzrok, zakaj nam je težko povedati, kaj čutimo, priznati razočaranje in bolečino. Raziskovalci odkrivajo vse več razlogov, zakaj nekateri raje preslišijo in potlačijo svoja čustva. Eden izmed prvih vzrokov pa sega leta nazaj. Prepričanje, da se moški ne jočejo in ženske ne jezijo, izvira iz davne preteklosti in se ohranja še v sodobni družbi. Raziskava z Univerze v Arizoni, objavljena leta 2016 v Journal of Applied Psychology, je pokazala, da moški, ki jočejo na delovnem mestu,
Monika Drozg je magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka).
veljajo za nenormalne, saj naj bi tako odstopali od tipičnega moškega vedenja. Moški, ki izrazi svoja čustva, je bil označen kot manj profesionalen, manjvreden in neprimeren za vodjo. Prav tako je raziskava Jesssice M. Salermo z Univerze v Illinoisu v Chicagu preverjala, kako se ljudje odzivajo na ženske v primerjavi z moškimi, ki v skupinskem okolju izražajo jezo. Raziskava je ugotovila, da kadar moški izrazi svojo jezo, ta služi kot dobro orodje za uveljavljanje svojega
Raziskava z Univerze v Arizoni, objavljena leta 2016 v Journal of Applied Psychology, je pokazala, da moški, ki jočejo na delovnem mestu, veljajo za nenormalne, saj naj bi tako odstopali od tipičnega moškega vedenja. Moški, ki izrazi svoja čustva, je bil označen kot manj profesionalen, manjvreden in neprimeren za vodjo.
mišljenja. Kadar je moški udeleženec izrazil jezo, so preostali udeleženci precej podvomili o svojem mnenju, tudi kadar so bili večinsko istega mišljenja. Če je bila ženska tista, ki je izrazila jezo, pa je imela bistveno manj vpliva na udeležence – preostali udeleženci so namreč postali še bolj prepričani o svojem mnenju, ki je nasprotovalo mnenju ženske udeleženke. Raziskava v sklepu ugotovi, da kadar ženska izrazi jezo, se zaradi tega ne zdi samo manj verodostojna, ampak se zdi, da je ocena njene verodostojnosti nepomembna.
ZAKAJ NE MOREMO POVEDATI, KAJ ČUTIMO
Mogoče razloge, zakaj nekatere osebe ne izražajo svojih občutij, je navedel tudi psiholog dr. John Grohol. Prvi vzrok imenuje konfliktna fobija, pri čemer gre za bojazen jeznih reakcij drugih ali konfliktov z ljudmi. Takšne osebe menijo, da se v odnosih, ki so nam pomembni, ne bi smeli prepirati. Poleg tega imajo občutek, da bi razkritje misli in občutkov ljubi osebi povzročilo njihovo zavrnitev. Naslednji razlog je lahko čustveni perfekcionizem. Te osebe menijo, da ni primerno izražati občutkov, kot so jeza, ljubosumje, depresija ali tesnoba. Menijo, da morajo biti zmeraj racionalni in obvladovati svoja čustva. Prav tako se bojijo biti izpostavljeni kot šibki in ranljivi, saj menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če bodo povedali, kako se v resnici počutijo. Tretji razlog je lahko
39 močen strah pred neodobravanjem in zavrnitvijo. Te osebe se tako močno bojijo zavrnitve in neodobravanja, da jim izražanje čustev pomeni lastno pogubo. Čutijo močno potrebo po ugajanju drugim in nenehno težijo k temu, da izpolnjujejo pričakovanja drugih. Kot razlog za neizražanje svojih čustev avtor navaja tudi pasivnoagresivno vedenje. To je mogoče opaziti pri osebah, ob katerih nenehno čutimo krivdo. S tem, ko ne izražajo svojih jeznih občutkov, jih tlačijo v sebi, okolici pa nenehno pošiljajo nezavedne signale z vedenjem, ki drugim nalaga krivdo. Naslednji razlog je lahko brezup, pri katerem gre za to, da se oseba prepriča, da se njeni odnosi ne morejo več izboljšati ne glede na to, kaj počnejo. Imajo občutek, da so že preizkusili vse in da nič ne deluje. Druge označujejo za preveč trmaste in občutljive, da bi se lahko spremenili. Pogosto se dogaja tudi, da osebe, ki imajo nizko samopodobo, ne izražajo svojih čustev, saj menijo, da nimajo te pravice; tudi ti želijo nenehno ugajati in se prilagajati. Prav tako se nekaterim osebam dogaja, da menijo, da bi drugi morali vedeti, kako se počutijo in kaj potrebujejo. Zavzemanje takšnega (nezavednega) položaja predstavlja izgovor, da osebam ni treba izražati občutij. Naslednji razlog je lahko t. i. mučeništvo ali večna žrtev. Te osebe se bojijo izraziti jezo, prizadetost, razočaranje ali zamero, saj se bojijo drugim povedati, da so storili nekaj, kar jih je prizadelo. Raje potlačijo svoja čustva, da drugim ne povzročijo bolečine. Zadnji razlog je prepričanje oseb, da se konflikti lažje razrešijo, če drugim ne povedo, kako se počutijo ob njihovih dejanjih.
