Srboritež #3

SRBORITEŽ #3

sejanje semen naše prihodnosti

2

Drobovje tretje številke Uvodno sranje Ta stran ................................................... prav tu Uvodnik ........................................................... 4 Vabilo k sodelovanju ....................................... 6 Razmišljanja, eseji in ostale neumnosti Anarhija ............................................................ 7 Zakaj benefit koncerti? .................................... 8 Recept za katastrofo ......................................... 9 Biti vojak, biti sluga ...................................... 10 Seksizem naš vsakdanji ................................. 12 Par besed o splavu ......................................... 28 Dnevnik iz prihodnosti .................................. 30 V taboru smeha in radosti ................................. 31 Krvavo krzno .................................................. 34 Kratek intervju in napotki Kolektiv Abolishing the Borders From Below .................................................... 36 Postavitev anarhistične distribucije ................. 42 Zgodbica za lahko noč in veselo jutro Taksist Nestor Mahno ..................................... 44 Reclaim the streets v Bruslju .......................... 50 Kaj smo brali Recenzije knjig in časopisja ............................ 52 anti-© To je povabilo prijateljem in prijateljicam, da, če imajo potrebo, vse kar je v tem 'zinu, svobodno kopirajo, plagirajo in/ali kako drugače uporabijo, seveda v neprofitne namene.

Srboritež je brezplačna publikacija, zatorej, če ste zanjo morali plačati kakršenkoli znesek (stroški poštnine ne štejejo), vedite, da ste bili lepo gladko in na hinavski način nategnjeni.

Ničesar nimamo, razen svoje svobode. Ničesar vam ne moremo dati, razen vaše lastne svobode. Nobenih zakonov nimamo, razen enega samega načela medsebojne pomoči med posamezniki. Nobene oblasti nimamo, razen enega samega načela prostega druženja. Nimamo ne držav, ne ljudstev, ne predsednikov, ne premierov, ne poglavarjev, ne generalov, ne šefov, ne bankirjev, ne veleposestnikov, ne plač, ne dobrodelnih ustanov, ne policije, ne vojske, ne vojn. In tudi kaj dosti drugega nimamo. Mi si delimo, ne lastimo. Ne živimo v izobilju. Nihče med nami ni bogat. Nihče med nami nima moči. Če je Annares tisto, kar hočete, če je prihodnost tisto, k čemur stremite, potem vam povem, da morate pristopiti praznih rok. Pristopiti morate sami in goli kot otrok, ki stopi v svet, v svojo prihodnost brez kakršnekoli preteklosti, brez kakršnekoli lastnine in njegovo življenje v celoti zavisi od drugih ljudi. Tistega, kar niste dali, ne morete vzeti in dajati morate sami. Revolucije ne morete kupiti. Revolucije ne morete ustvariti. Revolucijo lahko samo živite. V vašem duhu je, ali pa nikjer. iz knjige Mož praznih rok

H

mmm, jesen s svojo pisano podobo ter vonjem po kostanju in gobah že trka na vrata, poletje pa se počasi umika v ozadje, kjer bo ponovno vztrajno čakalo na svojo toplo vlogo v igri leta. Vendar pa zaradi tega nisem žalosten ali kako drugače slabe volje, kajti tudi jesen ima – tako kot vsak letni čas posebej –, svoje čare, ki jih je tudi dobro izkoristiti. Nasmešek pa se mi do ušes riše tudi zato, ker vsake toliko časa pomislim na vse lepe trenutke, ki sem jih doživel to poletje…

Takoj ko sem zadnjič stopil skozi vrata tovarne, kjer sem delal, in mi je sončna svetloba zaslepila temne hale vajene oči, sem vedel, da bo letošnje poletje nekaj posebnega, vendar pa še nisem vedel zakaj, na kakšen način. Vedel sem le, da bo tista tretjina mojega vsakdana, ki sem jo prej prodajal možu brez obraza, zopet pripadala le meni in nikomur drugemu. In to sem povedal tudi delodajalcu, ko me je vprašal, če bi mogoče delal še čez poletje…

V žilah mi je zapela kri in mi ogrela srce, ko sem nekaj dni kasneje, končno prost večinoma dolgočasnih službenih obveznosti, v neki grapi kopico otrok učil cerkljanskega narečja. Ali pa ko sem s prijateljicami in prijatelji rajal sredi pivških gozdov, ležal v travi nekje v tolminskem hribovju in gledal zahajajoče sonce, vedno vesel, a hkrati tudi začuden nad vso to lepoto narave in življenja. Punce in fantje, ki sem jih prej na ulici le pozdravil ali mogoče izmenjal par besed, so postali moji prijatelji in prijateljice, ki jim, tako kot tistim, ki jih poznam že dlje časa, lahko zaupam vse kar si poželim. In ves smeh ter energija, ki so jo – in jo še vedno! – oddajali, me je navduševala in mi dajala moč, da sem zgodaj vstajal in hodil skupaj z njimi obnavljati staro hiško v

4

centru domačega kraja, kjer smo sedaj na novo vzpostavili mladinski center, pa čeprav smo delali pozno v noč… Zopet se je v meni zbudila strast do življenja, kajti še močneje sem se začel zavedati, da vsak dan šteje in da se noben izgubljen trenutek ne bo več vrnil: še bolj sem se začel zavedati lepote iskrenih pogovorov, ali pa nasmeška, ki ti ga podari mimoidoča neznanka, vidno dobre volje.

In izraz tega mojega veselja do življenja je tudi ta skupek potiskanih listov, ki jih trenutno držiš v rokah in ki sliši na ime Srboritež. Mogoče ime res ni tako posrečeno kot bi lahko bilo, vendar nam to vsaj da vedeti, da se za vsako lupino skriva še nekaj, česar samo s pogledom na zunanjost ne bomo nikoli videli. Že res, da je mogoče v tej publikaciji posejane nekaj negativnosti, vendar mislim, da s tem ni nič narobe: Srboritež je (oz. naj bi bil) kritika tistega, za kar tiste osebe, ki zanj pišejo, mislijo, da je v tej družbi narobe in za kar upajo, da se bo sčasoma popravilo – seveda ne samo od sebe, ampak z našim trdim delom. In le z odpravo stvari, za katere mislimo, da nas omejujejo pri svobodni rasti, bomo ta svet naredili še lepši kot že je… Zatorej, oborožimo se z ljubeznijo in nasmeški norosti, ter gremo v boj ... za naša življenja.

M@ko No law can give freedom, no state can give power No wages can buy back the life that we sell No god can grant grace in this forsaken place We have to storm heaven and seize them ourselves hc skupina Requiem

risba: Ajda

Ta številka Srboriteža vsekakor ne bi bila takšna kot je, če ne bi bilo C.M.A.K.-ove finančne pomoči, ter pomoči dobrih ljudi, ki so kakorkoli pomagali pri nastajanju le-te, najsi je bilo to s preprostim nasvetom ali pa prispevkom v obliki risb oz. pisane besede.

5

Vabilo k sodelovanju ...

Ker vem, da je svet poln svobodoljubnih ljudi – med njimi si tudi ti, ki to • bereš –, katerih idejam pa se le redkokdaj uspe prebiti iz kroga njihovih prijateljic in prijateljev, te vabim, da, ne samo bereš to publikacijo, ampak tudi prispevaš svoj del k nastajanju njenih bodočih številk in tako svojim idejam omogočiš večjo sejalno površino...

Na elektronski naslov, omenjen spodaj, mi pošlji svoja razmišljanja o • perečih problemih današnjega sveta, avtobiografske zgodb(ic)e o dogodkih, ki so ti pognali kri po žilah, pa naj bo to pretep s policisti ali opis razburljivega potovanja po neznanih deželah, ko si, raje kot v hotelih, spal/a po skvotih, ulicah ali pri domačinih/ kah doma, vesel pa bom tudi poezije, ki si jo kot srednješolec/ka napisal/a med dolgočasnimi urami biologije. Lahko mi posreduješ tudi misli o knjigi, ki si jo pravkar prebral/a, in te je navdala z upanjem ter željo po lepšem in bolj svobodnem življenju. Če pa rad/a rišeš, slikaš ali fotografiraš, pa bom takisto vesel tudi tvojih • fantastičnih risb ali slik in fotografij z grafiti prekritih poslovnih stavb (za več informacij glede tega me prosim prej kontaktiraj).

Moj naslov pa je željan tudi tvojih pisem in komentarjev na vsebino tega • 'zina, izmenjavanja idej in glasbe, pomoč pri distribuciji, planiranju raznih dogodkov... bandarokovnjaska@gmail.com Seveda pa si pridržujem pravico, da ne objavljam stvari, ki mi iz kateregakoli razloga niso všeč ali se mi ne zdijo v samem kontekstu z vsebino 'zina!

6

a j i h r a n a o

pravim i m u Tem

Zgodilo se je v Barceloni, nekaj let po državljanski vojni, ko so bili nepopisni spomini na sindikate še živi, pod železnim škornjem fašističnega režima.

Mestni avtobus #68 je nekega posebno sončnega spomladanskega dneva vozil po običajni progi, ko je šofer sredi križišča z nogami močno pritisnil na zavore. »Jebeš to,« je jezno zaklel v Katalonščini, odprl vrata avtobusa ter stopil ven na sonce.

Potniki so sprva v šoku samo gledali, potem pa so se nestrpni začeli pritoževati. Eden izmed njih je vstal in začel trobiti. Po nekaj poskusnih pritiskih na hupo, se je nanjo naslonil z vso svojo močjo, da je bilo slišati kot protivlomni alarm, toda vsega naveličan bivši šofer je ravnodušno hodil naprej po ulici.

Celo minuto so potniki osupli sedeli v tišini.

Neki par je vstal s sedeža ter stopil z avtobusa. Potem je z zadnjega dela avtobusa neka ženska, po videzu kot velika topovska krogla, z neverjetno mirnostjo stopila naprej. Brez besede je sedla na voznikov sedež in zagnala motor avtobusa. Le-ta je nadaljeval vožnjo po svoji progi in se ustavljal na običajnih postajah, vse dokler ta ženska ni prišla do željene postaje in iztopila. V hipu je njeno mesto prevzel neki drug potnik in nadaljeval z vožnjo, ustavljajoč se na vsaki naslednji postaji. In tako je mestni avtobus #68 nadaljeval svojo pot vse do konca proge.

7

ZAKAJ BENEFIT KONCERTI? Ja, zakaj? Če vas res tako skrbi popravilo kombija, ali bojkot McDonald’s-a (seveda naj bi bili kao vsi proti), ali pediatrična bolnišnica, zakaj ne darujete vašega že tako redkega denarja kar direktno naslovniku. Zakaj potrebujete protiuslugo, v tem primeru koncert?

Ali se tako počutite bolj zadovoljni, ker ne odstopate od svoje priučene potrošniške drže?

Kratkovidnost pogleda na družbene odnose je bolj razširjena kot NOFX popevke. Koliko vas je pripravljenih nekaj podariti za stvar, ki vsem lahko prinaša skupno korist? Skrivanje za benefit koncertom nas ne bo prepričalo, da je solidarnost nekaj zelo razširjenega.

Najbolj banalno dejstvo pa je, da pomeni 500 tolarjev v posameznikovem žepu zelo malo, veliko več pa, če se 100 ljudi temu znesku odreče in da na en skupni kup.

Kapitalistično načelo bazira na »dam-daš« načelu. V trgovini vzameš pivo in daš denar, ki naj bi predstavljal približno vrednost piva. Stalno imamo opravka s to operacijo, če nismo ravno totalno brez keša. Posledica je, da v vseh medsebojnih odnosih začnemo opravljati stvari le še za neko povračilo. Biznismen bo to počel za denar, vernik za pravično povračilo po smrti, član benda pa za večjo popularnost med dekleti. Značilnost vseh teh povračil je strogo osebna korist. Skupna korist je tukaj kot primarni cilj izključena, čeprav se lahko pojavi kot stranski produkt. Zavest o skupnem dobrem se izgubi. Skupno dobro je v tem primeru popravljen kombi. Uradno je sicer določen lastnik kombija, vendar gre v tem primeru predvsem za šoferja in skrbnika. Če se bend lahko pelje skoraj brezplačno na koncert s takšnim vozilom, je to prav gotovo skupna dobrina. Bend ima občutno manjše potne stroške in organizatro potrebuje manjšo vsoto denarja, ki jo zbira s pomočjo vstopnine in publika je več kot zadovoljna.

Dokler bo kombi tekel, bodo koncerti cenejši. Že to, da se znižajo cene in se troši manj denarja, je v svoji naravi antikapitalistično. Nič ni bolj groznega za borzne špekulante kot zmanjšanje pretoka denarja. Kaj je tem primeru tistih ušivih 500 tolarjev? In vi še vedno zahtevate koncert za svoj denar. Kako torej zbirati denar za podobne projekte?

Začne se lahko z benefit koncertom, vendar je treba iskati nove načine zbiranja denarja za revolucionarno dejavnost. Ker ne vidimo veliko kandidatov za ropanje bank (povsem legitimen revolucionaren način boja), bo naše sile potrebno usmeriti v zbiranje samoprispevkov. Seveda vemo, da večina nima veliko denarja. Potrebno je ugotoviti, kateri izdatki so nepotrebni in se jim je zlahka odreči. Na prvem mestu so davki, ki naj bi sicer prispevali k zdravstveni oskrbi in drugim ugodnostim, vendar po drugi strani tudi omogočajo obstoj policije, vojske in drugih nepotrebnih institucij. Denar razporeja 90 ljudi, ki naj bi bili kao »izvoljeni« s strani ljudstva. Zakaj bi oni odločali namesto nas? Če hočemo pediatrično bolnišnico, bomo poslali denar zanjo. Zakaj bo morali dati denar tudi za policijo, ki se še najraje izživlja nad nenevarnimi kadilci trave? Ste se že vprašali kam izginja ves čas in denar, ki ga zapravljate po barih? Pošljite denar določenim skupinam, ki se trudijo spremeniti stvari na boljše in nujno potrebujejo denar ali pa se tudi sami aktivirajte proti vsakodnevnemu suženjstvu v šoli ali službi. Skupaj se lahko naredi veliko stvari, posamezno pa le nekatere. Vse kar podarite se vam bo še kako povrnilo.

Alternativna ekonomija skriva v sebi veliko več kot vam lahko ponudijo bančne obresti.

Delajte dobrodelne koncerte, zbirajte denar, pospešujte prostovoljno delo, zmanjšajte potrošnjo, da se vam bo zmanjšala potreba po plačanem delu! Te besede zvenijo mogoče pusto, vendar prepustite se svoji domišljiji in podobe boljše prihodnosti se bodo pokazale.

M.I.T.S. 8

Opomba urednika:

Na sosednji strani lahko preberete prvega izmed letakov, ki jih je pred leti na svojih koncertih delila goriška glasbena skupina Man In The Shadow. In zakaj sem se ga odločil objaviti, se vprašate. Razlog je čisto preprost: v januarju in juliju sta v Ljubljani potekala dva benefit koncerta, in sicer za pokritje stroškov gradnje nove anarhistične info točke oz. infoshopa. Obisk koncertov oz. celotnega programa bi bil lahko vsekakor boljši kot je bil in bi se tako zbralo še več nujno potrebnega denarja kot se ga je. Dobro, razumem, da se nekomu ni dopadla glasba in da zato ni hotel/a iti na koncert, ne razumem pa, zakaj si nekateri tako težko iz svojih rok odtržejo malce drobiža in ga dajo za neko skupno stvar, ampak le-tega raje porabijo za pivo, ki sploh ni nujna življenska potrebščina, v isti sapi pa govorijo, da imajo že tako ali tako malo denarja in ga zato ne morejo dati za skupne namene.

Da ne govorim o tem, da se najdejo idioti, ki kradejo neprofitnim distribucijam, namesto da bi kradli multinacionalkam... Toda revežem je vedno lažje krasti, kajne, saj niso zavarovani z bog ve kakšnimi pripomočki?

Skratka, o tem sem hotel napisati kolumno, vendar sem se spomnil, da sem nekoč o ta-istem problemu že nekje bral. Ko sem ta letak še enkrat prebral, sem ugotovil, da je v njem (predvsem v prvem odstavku) na kratko povedano že vse kar sem imel namen povedati tudi sam, tako da sem se (zaradi lenobe) odločil, da ga kar prepišem in objavim. Upam, da se napisane besede ne bodo zgubile nekje v temi egoizma...

recept za katastrofo

Postreženo milijardam ljudi.

Potrebne sestavine: • • • • •

1 multinacionalna biotehnična korporacija 1 kupčkana porcija pohlepa, političnega vpliva in oblasti (1 paket) dobrobit prihodnjih generacij (vseh vrst – rastilne, živali itd.) ščepec empatije malce sočutja (za okus)

Pohlep močno zamešamo z multinacionalno biotehniško korporacijo. Empatijo in sočutje zdrobimo in zamešamo v brezživljensko zmes ter jo dodamo korporacijski enolončnici. Dodamo še politični vpliv in oblast (za bolj začinjeno verzijo, poskusite dodati še vpliv velikih medijskih korporacij). Dobrobit prihodnjih generacij prelijte s to zmesjo, pri tem pa poskrbite, da dobrobit po nobeni izmed možnih poti ne uide iz lonca. Kuhajte na največji možni temperaturi, vse dokler zmes ni zažgana do neprepoznavne hrustljave snovi. Imejte v mislih, da je za uspeh tega recepta nujno potrebno ignorirati možno razvejanje preteklih in prihodnjih dejanj korporacije.

Recept ponavljajte vse dokler je potrebno, da denar priteka, da ljudje stradajo in živali izumirajo, da okolje propada in vse dokler osnovna zdrava pamet ne postane stvar preteklosti.

Opozorilo: Vse sestavine so izjemno drage, zatorej bomo vsi morali plačati to ceno. Kot pravi rek: nič ni zastonj.

9

10

Vojak je pripadnik oborožene skupine tj. vojske. Posameznik se za vstop v vojsko odloči v veri, da vojska varuje domovino, narod, kulturo. Posameznik je zaslepljen in meni, da bo v vlogi vojaka lahko varoval lasten narod in vrednote. S »služenjem domovini« naj bi pomagal rojakom v hudih časih (kurativa) ter varoval zahodno demokracijo pred zloveščimi nevarnostmi (preventiva).

Preventivo naj bi izvajal s širjenjem demokracije in svobode v tuje dežele.

Resnica je drugačna. Vojak ne varuje domovine, prej nasprotno. Vojska s svojimi ekspanzionističnimi težnjami širjenja svobode ustvarja vedno večji upor proti zavojevalcem in njihovi deželi. Torej se pojavi realna možnost, da uporniška gibanja uvidijo zavojevalsko deželo kot sovražnico. Funkcijo kurative pa opravlja samo, ko pride do nevarnosti, ki jo je povzročila s svojimi dejanji vojska sama. Zdravi bolezen, katere vzrok je sama.

Namen vojske je varovanje in ščitenje trenutne oblasti in družbenega reda. Reda, kjer se 10% ljudi kopa v denarju na račun revščine ostalih. Vojska in ostale oborožene skupine zavirajo spremembe in zatirajo upore svobode željnih ljudi. So zaviralke razvoja in napredka družbe.

Vojak je oseba z nizko stopnjo možnosti samoodločanja, samozavesti. Njegov Jaz je nemočen oz. se počuti nemočnega. Z vstopom v vojaški stan želi nadomestiti praznino in pridobiti samozavest. Želi postati družbeno koristen, a izkaže se, da družbi škodi.

Vojak je lahko vodljiv in se hitro podreja ukazom. Nepremišljeno izvršuje ukaze, ne glede kakšni so. Podreja se volji oblasti, države. V imenu države in njenih državljanov(tistih, ki so to prostovoljno ali prisilno) ubija, uničuje, ruši,…

Bodoči vojak je tudi avtoritarna oseba(antiintraceptivnost, ksenofobija, hierarhično pojmovanje družbe, etnocentrizem), ki meni, da lahko vojska uresniči njegovo dojemanje sveta.

Ker se njegove predstave ne ujemajo s predstavami večine, želi pridobiti potrditev. Potrditev potrebuje, ker se sprašuje o svojih vrednotah in morebitni zgrešenosti le-teh = ni prepričan sam vase. Čeprav je avtoritaren, se kaj kmalu podredi nadrejenim in njihovim ukazom. Vkolikor sprejme želje države in oblasti za svoje, napreduje po lestvici. A njegova sposobnost lastnega razmišljanja je ubita.

Kdo je vojak?

Biti vojak, biti sluga

MattheusS

Kakšna je razlika med vojaki in vojakinjami? Za vojakinje veljajo iste lastnosti, dodamo lahko še eno. Vojakinja želi s prisostvovanjem v vojski prevzeti nekatere tradicionalno moške dolžnosti. Prvenstveno želi sama sebi dokazati, da je kot pripadnica ženskega spola lahko močna in samostojna. Gre za feministični duh, ki pa se sprevrže v vse drugo. Kot že rečeno, se v vojski nenehno podreja, uboga ukaze, prenaša žalitve. Večinoma od moških. Ta feministični duh jo pripelje do podrejanja moškim in nadvlade mačizma oz. patriarhalnega duha. Poskus feminističnega odpora se spremeni v krepitev patriarhalne ureditve. Ženska ne dokaže lastne moči in samoodločanja, temveč se podredi moškemu.

V družbi velja, da je služenje vojaščine dolžnost moškega in dokaz moškosti. To se utemeljuje z izjavami, ki anti-militantne osebe enačijo z strahopetci, revami, mehkužci, ženskami. Vsak, ki se upre in odkloni služenje vojaščine se ponosno zoperstavi avtoriteti. Je vase prepričan in ponosen upornik, ki ne bo izvrševal tujih ukazov in se ne bo pustil teptati in zaničevati. Je hrabra oseba in ima moč nad lastnim življenjem, odločitvami. Zoperstavi se osebam, katerim vojaščina pomeni dokaz moškosti. Te osebe očitno moškost pojmujejo kot podrejanje nadrejenim, tiho poslušanje zmerljivk in izvrševanje nečloveških nalog. Znašanje nad šibkejšimi je zanje dokaz moškosti.

Seksizem naš vsakdanji...

Piše: Maquito / Tekst o poroki spisala: anarho punk skupina CONTRAVENE 12

Bilo je neke srede na žuru v našem študentskem domu. S kolegico sva stala na hodniku, kjer je ta zabava potekala, ko je mimo prišel nek fant s cigareto v roki. Ker je ta kolegica kadilka in je videla, da ta fant kadi, ga je vprašala, če ima mogoče kakšno cigareto. Odgovor je bil, da ima samo eno cigaro in da če bi jo rada vlekla, bi bil on takoj za, misleč seveda na »cigaro« med njegovimi nogami, medtem pa se mu je na ustnicah pojavil rahel nasmešek, verjetno ker je bil močno prepričan v svojo duhovitost. Kolegica ga je grdo pogledala, kar je njemu dalo vedeti, da nekaj le ni v redu, tako da je odšel naprej kamor je imel namen iti, najin pogovor pa se je odvijal dalje. Čez čas sva zaradi hrupa odšla par nadstropij višje v mojo sobo, kjer sva imela namen v bolj umirjenem ozračju nadaljevati pogovor. Tam je v svoji postelji že ležal moj cimer, vendar ni spal. Ker je bil tudi on kadilec, je tudi njega prosila za cigareto, njegov odgovor pa je bil, da mu je cigaret na žalost zmanjkalo in da ima samo eno, za katero pa ni prepričan, da bi jo ona rada kadila. Na kaj je ciljal, verjetno ni treba posebej poudarjati. Kakorkoli že, sostanovalec je potem odšel nazaj na zabavo (izgleda, da sva ga motila pri poležavanju), najin pogovor pa se je začel zadevati teh dveh odgovorov, ki jih je iz različnih ust slišala v manj kot petnajstih minutah. Pogovarjala sva se o najinih opažanjih glede seksizma, kako se le-ta manifestira v družbi in naših medsebojnih (intimnih) odnosih, pa čeprav prikrito oz. »po ovinkih«. O tem sem se mnogokrat pogovarjal tudi s svojimi kolegi in mnogi – razen izjem, seveda – o tem sploh še niso razmišljali, niti se jim to, taki so vsaj moji vtisi, ne zdi posebno problematično. Če problemi v naših medsebojnih odnosih niso problematični, potem ne vem več kaj je sploh še lahko...

13

KAJ SEKSIZEM NE OBSTAJA LE V DEŽELAH TRETJEGA SVETA, KJER VLADA ISLAM IN DRUGE PODOBNE RELIGIJE? NISMO MI Z NJIM OPRAVILI ŽE S TEM KO SO ŽENSKE DOBILE VOLILNO PRAVICO TER DRUGE SVOBOŠČINE IN SO TAKO POSTALE ENAKOPRAVNE MOŠKIM? Slike in besede, ki jih vidimo in beremo v časopisju ali pa gledamo po tako imenovanih informativnih oddajah na raznih televizijskih programih, sporočajo, kako so v deželah tako imenovanega tretjega sveta moški kruti do žensk in kako so le-te v imenu religije zatirane.

Velikokrat sem že bral o tem kako ženske v islamskih deželah nimajo nobenih pravic, da lahko hodijo ven in vozijo avto (če ga sploh lahko) le v spremstvu odraslega moškega, da morajo biti pokrite z burkami (pokrivali od glave do pet, ki skrivajo tudi obraz), nimajo pravice do šolanja oz. izobrazbe, da so za izvenzakonske spolne aktivnosti (pa četudi obstaja le sum in se v resnici ni nič zgodilo) obsojene na smrt s kamenjanjem (moški »prešuštniki« kajpak niso kaznovani) ipd., vendar to ne pomeni, da se to dogaja (se je dogajalo) samo tam, saj vsi »vemo« oz. smo bili naučeni, da se je v preteklosti, pa niti še ne tako daleč nazaj, isto počelo tudi pri nas, ko je imela Rimskokatoliška Cerkev še veliko večji vpliv v družbi kot ga ima dandanes. Bilo bi ksenofobno trditi, da je njihova (islamska) družba slabša od naše (krščanske oz. postkrščanske), saj sta v njunem bistvu, vsaj kar se tiče spolnega zatiranja, precej podobni, mogoče celo kot jajce jajcu, razlika je samo v tem, da so si ženske v tako imenovanih zahodnih družbah svoje pravice (vsaj na papirju, če že ne drugače, saj se boj še nadaljuje, toda o tem bo govora v nadaljevanju) izborile s trdim bojem, medtem ko smo v islamskih (in seveda drugih) družbah poteku tega boja priča zdaj.

Islam dandanes nam lepo prikazuje kaj je krščanstvo počelo pred stoletji, celo desetletji. Ženska ni bila namenjena ničemur drugemu kot za čiščenje, kuhanje, rojevanje in vzgojo otrok in v končni fazi za potešitev moževih spolnih potreb. Ženska včasih ni bila nič več kot sužnja, kar v malce lepši maniri pravi pregovor, da ženska podpira tri vogale domače hiše. Še ne tako dolgo nazaj, če se ženska ni hotela poročiti, je bila takoj razglašena za »kurbo«, in v

večini primerov ji potem za preživetje res ni preostalo drugega kot da se začne prostituirati. Če pa gremo še malce bolj nazaj v preteklost, tako nam pravijo zgodovinske knjige, so bile ženske, ki se niso hotele omožiti, ki so mogoče preveč poznale svoje lastno telo, kar je takrat veljalo za grešno, ali pa so bile preprosto lepe, vendar pa niso hotele ugoditi moškim sanjarjenjem in zahtevam (ali pa zaradi ljubosumja njihovih sovaščank), kaj hitro obtožene, da letajo na hrbtih domačih prašičev in da se parijo s hudičem, že v naslednjem trenutku pa so njihovo kožo lizali plameni grmade – če seveda niso prej utonile pri preizkusu ali so res čarovnice ali ne.

In ko sem prej že omenjal burke, s katerimi se morajo ženske v islamističnih družbah pokrivati: tudi tu še pred časom ni bilo kaj prida drugače. Ko opazujem svojo staro mater, ali pa stare žene, ki vsak večer hodijo k maši in so še vedno ujete v okove tradicije, katere so bile naučene v mladosti, vidim, da jih je kar precej pokritih z rutami. Čeprav verjamem, da se ruta lahko uporablja v podobne namene kot recimo kapa, pa prav tako verjamem (lahko se seveda tudi motim), da nošenje rute ni namenjeno samo kot zaščita proti mrazu ali pa kot modni dodatek, ampak da so morale ženske rute nositi tudi zato, da so z njimi zakrivale svoje lase. Ženski lasje pa so, kot vemo, za moškega nekaj zelo erotičnega in bog ne daj, da bi kakšna ženska v moškem spodbudila grešne misli ali pa ga celo speljala na stranpot, torej v greh (karkoli že to sploh je). Kajti, tako pravi Biblija, ženska je kriva, poleg za vse svoje, tudi za vse napake moškega – vprašanje je le, če ste res tako neumni oz. lahkomiselni in vse to res verjamete.

DOBRO, DOBRO, TODA TO JE BILO VČASIH. DANES JE VSE DRUGAČE, MNOGO STVARI SE JE SPREMENILO. Res je, mnogo stvari se je spremenilo. Ženske imajo mnogo več »svoboščin« in »pravic« kot so jih imele na primer pred sto leti: »pravico« do izobrazbe, lahko si najdejo službo, kar pomeni finančno neodvisnost od moškega in imajo zatorej vsaj možnost, da ne pristanejo za kuhinjskim koritom, in tako dalje – če to sploh so pravice, kajti meni se služba ne zdi ravno »pravica« ali »svoboščina«, ampak prej (prostovoljno?) suženjstvo. Kakorkoli že, spola sta enakopravna in noben ni superioren oz. večvreden – vsaj tako piše v raznih listinah kot so na primer ustave industrijsko razvitih držav. Toda, ravno če malce bolje pogledamo sestavo državnega aparata, vidimo, da je večina politikov, sodnikov in tako dalje, moškega spola; malokatera ženska zaseda kakšen vodilni položaj v državi. In isto velja za gospodarstvo: večino vodilnih stolčkov velikih korporacij zasedajo stari belci moškega spola. Čeprav menim, da bi bilo lahko marsikaj bolje, če bi bilo na prej omenjenih pozicijah več žensk – če pa pogledamo primera Madeleine Albright in železne lady Margaret Thatcher, lahko upravičeno podvomimo tudi v to – pa to vseeno ni moja želja, kajti sam sem mnenja, da oblast in avtoriteta pokvarita vsakega človeka s še tako plemenitimi nameni, in to ne glede na spol. Skratka, problem sta hierarhija in oblast sami po sebi, ne pa kdo je na oblasti.

In ker sem prej že omenjal službo, naj se še malce obregnem ob to temo. Feministične skupine ter posameznice in posamezniki trdijo, da so ženske (še vedno) za isto opravljeno delo plačane manj kot njihovi moški kolegi, kar pomeni, da če bosta za proizvodnim trakom v tovarni delala ženska in moški, bo slednji vedno dobil par tisočakov višjo mesečno plačo. Pa da ne govorim o tem, da morajo ženske ponekod zraven pogodbe o zaposlitvi podpisati tudi izjavo, da ne bodo zanosile, nekje pa delodajalci gredo celo tako daleč, da morajo ženske vsake toliko časa – če hočejo obdržati službo – opraviti obvezen test nosečnosti, če pa je le-ta pozitiven, pa ni treba biti kakšen poseben strokovnjak, da bi ugotovili kaj temu sledi.

V teh »pravicah« (na primer, pravica do zaposlitve) pa se skriva tudi past. Medtem ko so včasih ženske morale skrbeti za otroke, kuhati in pospravljati stanovanje, pa morajo dandanes poleg vseh teh obveznosti v večini hoditi še v službo, kar pomeni še večjo možnost, da postanejo 15

čustveno in fizično pohabljene. Če gledamo skozi te oči, bi lahko rekli, da so v nekaterih primerih ženske še na slabšem kot so bile oziroma da se v teh par desetletjih/stoletjih pravzaprav ni ravno veliko spremenilo. S tem seveda nočem reči, da bi moralo biti tako kot je bilo včasih, kajti kljub temu verjamem, da so ženske s svojim bojem veliko pridobile. Ta boj pa se seveda nadaljuje, vendar ga je potrebno preusmeriti od volilne pravice k uničenju tradicije in spolnih vlog, ki se te tradicije držijo kot pijanec plota in ki nas s svojo jekleno roko držijo okrog vratu in oklepajo naša srca.

KAJ PA JE NAROBE S SPOLNIMI VLOGAMI? TE SO NARAVNE, NARAVA PA ŽE VE KAJ JE PRAV IN KAJ NE. O tem, kaj je v človeškem ravnanju naravnega, bi se dalo mnogo povedati. Nekateri trdijo, da je človeško ravnanje, v tem primeru spolne vloge, nekaj univerzalnega oziroma danega s strani neke višje sile kot je za vernike na primer bog, za druge pa narava kot taka, ne pa, da je le-to naučeno – učiteljici pa sta seveda družba in situacija, v kateri se človek v nekem trenutku nahaja. Še ne tako daleč nazaj, pa tudi danes, je veljalo, da so moški tisti, ki so aktivni na družbenem in drugih področjih, medtem ko mora biti ženska pasivna in moškemu podrejena.

Vsi so verjeli, da je bilo vedno tako in da tako mora biti, pa čeprav ni nihče vedel zakaj. Toda, če s pomočjo knjig pogledamo nazaj v preteklost, lahko vidimo, da ni bilo vedno in vsepovsod tako. Medtem ko je ponekod vladala patriarhalna ureditev družbe, je spet drugje prihajala do izraza bolj matriarhalna ureditev, po čemer že lahko sklepamo, da kakršnakoli družbena ureditev ni univerzalna (splošna) ali »naravna« oz. »od boga dana«, ampak je odvisna le od trenutnega človekovega pogleda na svet. Če verjamemo zgodovinarjem, so na primer ženske v keltskih plemenih imele vse prej kot pasivno vlogo: med drugim so bile tudi učiteljice, ki so bodoče vojščake učile vojskovanja, kar je bila takrat verjetno zelo pomembna vloga. To, da bi ženske učile vojskovanja, pa bi se tu verjetno še pred par desetletji zdel kot nor, če že ne posmeha vreden predlog.

S tem seveda nočem reči, da bi ženske morale biti vojakinje. Ravno nasprotno, poleg žensk bi morali tudi vsi moški enkrat za vselej dezertirati iz vojske.

Problem pri zgoraj omenjenem primeru je v tem, da čeprav so ženske igrale drugačno

Pri tradiciji, ki stoji za ritualom, mnogim izmed nas poznanim kot poroka oz. zakon, se, preprosto povedano, gre za oblast, lastništvo in premoženje. (...) Nekoč, v nekaterih delih sveta pa tudi danes, poroka ni pomenila nič drugega kot zakonit lastniški dokument, ki je možu za gospodinjske in reprodukcijske namene dajal lastniške pravice nad ženo. Določbe pri poroki so zelo podobne tistim, ki so jih uporabljali kmetje in živinorejci, kajti takrat ženske niso bile nič več kot živina. Oče si je lastil svojo hčer (oz. hčere) dokler ni spolno dozorela, potem pa so lastniške pravice 16

prenešene na njenega novega moža. Še vedno je bila služkinja, vendar je bilo zdaj njeno delo skrbeti za otroke, čistiti in skrbeti za moža.

Prve znane »poroke« so bile ugrabitve nevest, kar pomeni, da so moški iz drugih plemen ženske na silo zvlekli k sebi domov. »Priča« pri poroki je bil izvorno moški, ki ga je ženin določil za pomoč pri izvedbi ugrabitve.

Tovrstna oblika poroke je bila v Angliji zakonita do 13. stoletja. Ko je zasebna lastnina kot taka začela prehajati v prakso, je poroka kot kupčija zamenjala metodo ugrabljanja, in ženske so bile

vlogo kot jo igrajo danes, so bile skupaj z moškimi še vedno ujetnice spolnih vlog kot takih. Nič ne bi pomagalo, če bi le zamenjali vloge, kajti le-te, z njimi pa tudi vzroki za neenakopravnost, bi še vedno ostali. Človek kot osebnost še vedno ne bi mogel svobodno zrasti oziroma dozoreti, kajti družba bi od njega še vedno pričakovala, da se obnaša svojemu spolu primerno, kar seveda velja predvsem za njegove želje in stvari, ki jih rad počne. Če bi ta oseba počela stvari, ki so njenemu spolu neprimerne, bi bila verjetno kaj hitro označena za ekscentrika, čudaka ali kaj podobnega, kar lahko (ne pa nujno) pripelje tudi v samo izobčenje iz družbe. Povedano drugače, spolne vloge nas odtujujejo in nam preprečujejo, da bi drug drugega bolje razumeli, predvsem pa v naši družbi vzdržujejo status quo patriarhalne ureditve, od katerega nihče od nas nima kakšne pretirane koristi, zatorej se vprašajmo, kaj ne bi bilo bolje, da bi se jih odvadili oziroma da bi jih ukinili?

Seveda bo kdo ugovarjal, češ, spolne vloge, pa tudi hierarhija, so čisto nekaj naravnega – samo poglej živalski svet, kjer je vse »organizirano« na tovrsten način. Meni osebno se to zdi popolna bedarija. Če nekaj vidiš v dokumentarni oddaji na televiziji, to še ne pomeni, da je vse tako kot pravi avtor/ica te oddaje – ali pa katerikoli znanstvenik oziroma znanstvenica, če smo že pri tem. Kako lahko nekdo, pa četudi ima tisoč doktoratov, trdi, da ve kaj se dogaja v glavah živali?! Je na podlagi opazovanj moč trditi, da že vemo vse o opazovanem objektu, v tem primeru živali – še posebno, če je lahko naša predstava o svetu precej drugačna od taiste predstave, na primer levinje? Če je za nas hierarhija samoumevna (je res?), kaj potem to pomeni, da je tudi za druge živali? Pa četudi je za druge živali samoumevna, to še ne pomeni, da se moramo tudi mi tako ravnati, še posebno, če nas to omejuje in se zaradi tega ne počutimo srečne. Ne verjeti vsega, kar vam ponujajo, je nekoč rekel nekdo.

IN KAKO NAJ SE POTEM ODVADIMO SPOLNIH VLOG? Spolne vloge so prej naučene kot pa karkoli drugega (recimo postavljene s strani narave), kar je bilo že rečeno malo prej v tem članku. Če pogledam nazaj v svojo preteklost, lahko rečem, da

(podobno kot domače živali) zamenjane ali prodane možem za namene reprodukcije. Velikokrat sta se očeta tako neveste kot ženina zmenila za poroko svojih potomcev. V paketu z nevesto je mož dobil tudi »doto«. To je bila ponavadi zemlja ali pa živali, ki so po podpisu poročne pogodbe prešle v lastništvo novopečenega moža. Namen tančice, ki jo je nosila nevesta med samim procesom poroke, je bil velikokrat v tem, da se ženin ni razburjal zaradi neprivlačne ženske, ki mu je bila dodeljena, glede na vrednost zemlje ali premoženja, s katerimi je skupaj dobil tudi ženo. Ne-

katere družine so se dogovarjale celo za krvoskrunske (angl. incestuous) poroke, z namenom, da bi premoženje ostalo v družini, da ne omenjamo porok mlajših otrok, ko privolitev le-teh v poroko sploh ni bila predmet razprave.

Ker je bila vloga žene vloga služkinje in rodilne naprave (angl. incubator), so bili zato, da so jo imeli pod kontrolo, napisani strogi zakoni. V večini družb je bilo prešuštvo kaznovano s smrtjo (kaznovane so bile ponavadi le ženske), razen če ženske niso bile samostojne, samostojne pa so bile le, če so postale prostitutke. Ti dve možnosti 17

sem se kot otrok zelo rad igral z raznimi igračami, ki sem jih tako ali drugače dobil od staršev in bližnjih sorodnikov/ic, vendar so bile te igrače fantovske (npr. Lego kocke, avtomobilčki in tako dalje) – vsaj kot take jih je označila družba –, kar naj bi seveda pomenilo, da so namenjene le fantom oz. da se z njimi lahko igrajo le fantje, ne pa tudi punce. Nasprotno pa velja za punčke ala Barbie, dojenčke itd., ki naj bi bile dekliške igračke, zatorej namenjene le deklicam, ne pa tudi fantom. Isto velja za obleke: modre so fantovske, rozne so dekliške. In tako dalje, vse dokler nismo odrasli; jokajo le deklice, tepejo pa se le dečki, fantje so dobri le za popravljanje avtomobilov, punce pa le za čiščenje stanovanja, moški morajo biti ustvarjalni in pametni, ženske pa pasivne in neumne. Vse od otroštva dalje so nam bile v glave vgrajene te zgoraj omenjene umetne pregrade, ki nam preprečujejo, da bi se (čustveno) svobodno razvijali, tako da potem niti ni čudno, da smo te pregrade sprejeli za svoje, kot del nas samih, pa čeprav nam otežujejo medsebojno razumevanje, sprejemanje vrstnikov in vrstnic kot nam enakopravnih oseb ter nas drug od drugega odtujujejo.

Kako se torej odvaditi spolnih vlog in vseh teh omejitev, ki jih prinašajo? Nihče ne more reči, da pozna točen odgovor na to vprašanje. Sam mislim, da je to odvisno od vsakega posameznika oz. posameznice posebej. Torej, če so spolne vloge naučene, lahko to naučeno preprosto pozabimo. S tem nočem reči, da bi morali zdaj vsi fantje začeti šivati obleke in vse punce popravljati avtomobile – vsaj ne, če jih to ne veseli oz. tega ne počnejo radi/e. Reči hočem le to, da moramo pozabiti na prepričanje, da obstajajo moška in ženska opravila oz. da nekatera opravila lahko opravlja samo oseba določenega spola, kajti kaj takega kot so moška ali ženska opravila sploh ne obstaja – pa četudi nekateri trdijo drugače. Obstajajo samo opravila, ki jih je treba opraviti in ki jih v večini primerov lahko opravimo sami. Torej, punce, če se vam pokvari kolo, zakaj se ga ne bi

sta bili edini, ki jih je ženska imela – žena ali vlačuga. Zato niti ni čudno, da je dandanes toliko žensk (in moških) tako zmedenih – nikoli ni bilo ničesar vmes.

Danes, z izjemo družb, kjer so prisiljene in zmenjene poroke še običaj, je poroka prevzela drug pomen. Nekateri jo vidijo kot versko združitev dveh oseb v imenu njunega boga. Zdi se sicer neškodljivo, vsaj dokler je njen mož ne pretepe in ji Cerkev vedno znova ponavlja: »Ločitev je greh. Bog ti bo pomagal skozi to trpljenje.« Verska ali ne, poroka je še vedno zakonit dokument, ki dve osebi združuje pod zakonom ali božanstvom 18

(ali obema). Dejstvo, da ljudje rabijo zakon, da jih prepriča v medsebojno ljubezen, je samo po sebi čudno. Moderne poročne pogodbe so bile urejene tako, da niso nič več kot zakonita pogodba, s katero se ženska odreče svojemu priimku, postane podrejena in odvisna, in s katero mož da besedo, da jo bo kot glava družine ekonomsko podpiral. To pogosto pusti žensko v odvisnem položaju, z občutkom, da je nezmožna živeti sama, in brez oblasti nad svojim lastnim življenjem. Moderni poročni ritual se še vedno drži mnogih izvirnih idej, ki so bile namenjene kontroliranju žensk

naučile popraviti same, kot pa da nekje bogu za Boj proti patriarhiji že potehrbtom obupane iščete moškega, ki bi to opravil ka... Zakaj ne bi bile del njenamesto vas? In fantje, če se nam stržejo hlače ga? v katerih se najbolje počutimo, zakaj se jih ne bi naučili zakrpati sami, kot pa da čakamo na že tako zaposlene matere/žene/punce, da nam jih zakrpajo? Medsebojna pomoč pri učenju pa je lahko tudi sila zabavna in polna smeha, še posebej v začetni fazi, ko smo še nerodni in zatorej počnemo neumne stvari, lahko pa tudi preskoči kakšna iskrica, kaj pa veš. To je preprost način, kako se odvadimo v naših glavah dolgo prevladujočega prepričanja, da so ženske dobre opravljanje le teh določenih stvari, moški pa le za opravljanje tistih drugih.

Seveda pa to ni tako lahko kot se sprva sliši. Prvič, vedno se bo našel kdo, ki bo žensko, ki vozi traktor, označil za »možačo«, moškega, ki je rad urejen pa za »ženstvenega« oziroma za »pedra«, kar pa lahko osebi, ki je tako ozmerjana, odvzame pogum za opravljanje opravil, ki jih rada počne, ter ji spodkoplje samozavest. Toda zdi se mi, da je takih primerov, da bi se nekdo tako zelo oziral na mnenja drugih, malo (vsaj upam tako, no). Sam se spominjam kakšne probleme sem imel z okolico in s svojimi kolegi, ko sem prenehal jesti meso. Slednji so trdili, da je to slabo zame in moje zdravje ter me oh in sploh prepričevali, da je bila ta moja odločitev napačna, eden izmed njih je šel celo tako daleč, da je rekel da je vegetarijanstvo le za ženske, ker naj bi si s tem držale linijo. Ta kolega me je verjetno potem imel za »poženjščenega«, mogoče se je celo spraševal o moji spolni usmeritvi.:) Šalo na stran. Ta primer lepo kaže, kako v naših glavah še vedno prevladuje prepričanje, da je določeno obnašanje oziroma želje (v tem primeru vegetarijanstvo) primerno le za ženske, spet drugo pa za moške, predvsem pa lepo kaže, kakšen je odziv (večinoma nerazumevajoč) okolice na kršenje spolnih vlog*.

Drugi problem pa je v tem, da se je težko odreči oblasti, ki jo imaš, pa čeprav te ta omejuje in zaradi nje nisi povsem srečen, ampak prej le osamljen. Moški se bodo težko odpovedali

kot sta na primer očetova »oddaja« svoje hčere in uporaba »priče«. Medeni tedni, ki sledijo po poroki, so bili najprej namenjeni nekajdnevni izolaciji moža in žene, kjer je bila slednja konstantno posiljevana, da se je zagotovilo nosečnost. Bela obleka ni predstavljala čistosti, čeprav je bila ženska, ki na dan poroke ni bila več devica, pojmovana kot »poškodovano blago« in ji ni ostalo drugega kot da je postala sužnja ali prostitutka. Najbolj pogosta barva obleke, ki so si jo ženske izbirale, je bila bela, ki je predstavljala žalovanje, vse dokler je krščanstvo ni predrugačilo v barvo čis-

tosti. Včasih so bile ženske med poroko prisiljene nositi obleko modre barve, kar je simboliziralo plodnost.

Poroka lahko obstaja na osebni ravni in lahko pomeni kar hočemo da pomeni, toda nikoli ne pozabimo čemu je bila prvotno namenjena in ne pozabimo na ženske skozi zgodovino in dandanes, ki živijo v okovih in so brez dostojanstva, samo da se držijo zakonov in tradicij, ki so jih napisali tisti na oblasti.

19

oblasti, ki jim jo prinaša patriarhalna ureditev in ki jim daje toliko ugodnosti. »Le zakaj bi se lotil kuhati, šivati in čistiti, če pa to zame počne moja žena,« se sprašuje moški, še posebej, če žena to počne brez kakšnega vidnega odpora ali vprašanja. Ta družba nam je zaradi vse hitrejšega tempa in osemurnega delavnika precej priskutila razna opravila, tako da v njih ne vidimo več nobenega veselja (čast izjemam). Iz službe pridemo utrujeni, tako da nimamo volje početi drugega kot gledati televizijo. Nekdo pa seveda mora še vedno pospraviti stanovanje in skuhati kaj za pod zob.

Ta opravila običajno padejo na ženo, saj se od nje to pričakuje, ona pa običajno tem pričakovanjem podleže in tako ona opravlja vsa hišna opravila. Čeprav je služba res sranje, pa bi moški lahko le spoznal, da je ta patriarhalna in spolna delitev prav tako sranje, ki mu prinaša le navidezno dobre stvari. Mogoče bi, če bi sam prostovoljno kdaj poprijel za prej omenjena opravila, spoznal, da mu to prinaša mnogo več kot je sprva predvidel. Kot prvo bo razbremenil svojo ženo – ženo, ki jo ljubi. Ta razbremenitev pa bi, če gledamo efekt snežne krogle, prinesla še več veselja: žena bi bila razbremenjena in tako ji bi ostalo več časa zase. Več časa zase pomeni, da bi lahko počela stvari, ki jih zares rada počne in ki jo osrečujejo. To ženino srečo bi verjetno potem občutil tudi sam, kar bi razvedrilo tudi njega samega in bi mogoče spet našel smisel in srečo v svojem življenju. In tako bi bila oba zadovoljna, nihče ne bi šel nikomur na živce in mogoče bi drug drugega videla v povsem novi luči, ki odkriva njune pozitivne lastnosti in strasti ter razkriva vse sranje, ki nam ga prinašata hierarhija in spolne vloge.

Seveda je zgoraj napisani odstavek le fikcija, kar pomeni, da bi se stvari lahko razvile v nešteto drugih smeri, ki si jih sami ne moremo niti predstavljati. Vendar pa je veliko odvisno tudi od naših medsebojnih odnosov kot takih.

TOREJ NI VSE V SPOLNIH VLOGAH, AMPAK TUDI V NAŠIH MEDSEBOJNIH ODNOSIH? Seksizem se seveda najbolj vidno manifestira v naših medsebojnih odnosih (ti pa se tako ali tako manifestirajo skozi spolne vloge). Vsak fant ve, kako je, ko si v fantovski družbi (vkolikor se v tej družbi znajde samo ena ženska, je v večini primerov že precej drugače) in kakšen je odnos le-teh do svojih vrstnic: velikokrat o njih govorijo kot da ne bi bile ljudje, kot da so le luknje, kamor bi lahko vtaknili svojega oneta, in nič drugega. Punce so zreducirane na »pičke«, kar lahko vidimo že iz same uporabe te besede in predvsem konteksta v katerem je uporabljana: pička je beseda za ženski spolni organ (vsaj tako jo pojmujem jaz), s katero pa se vse pogosteje označuje tudi ženske, iz česa lahko sklepam, da tisti, ki ženske označuje oz. primerja z njihovimi spolnimi organi, ženske tudi pojmuje kot le-te in nič več, torej kot le nekaj, kar služi užitku in/ali reprodukciji. Ali je to, ali pa ne ve kaj govori! In da ne bo pomote, niso samo moški tisti, ki besedo uporabljajo v tem kontekstu, ampak tudi punce same, kar me še bolj žalosti. Pa še nekaj: zakaj se pa za fante ne uporablja beseda kurac, če smo že pri tem? »Uf, glej kakšen kurac hodi po drugi strani ulice...« Seveda se ne gre samo za to besedo – ta je bila le primer. Dejstvo je, da ima večina moških do žensk poniževalen odnos. Na vsakem koraku jim morajo dati vedeti, da so »manj vredne«: ko eden reče, da ga 20

ZA VSAKO PUNCO, SITO PRETVARJANJA, DA JE ŠIBKA, KO SE POČUTI MOČNO, SE NAJDE FANT, SIT TEGA, DA SE MORA PONAŠATI KOT MOČAN KO SE POČUTI RANLJIVEGA. ZA VSAKEGA FANTA, OBREMENJENEGA S STALNIM PRIČAKOVANJEM, DA VSE VE, SE NAJDE PUNCA, KI JE SITA LJUDI, KI NE ZAUPAJO NJENI INTELIGENCI. ZA VSAKO PUNCO, KI JE SITA, DA JO IMAJO ZA PREOBČUTLJIVO, SE NAJDE FANT, KI SE BOJI BITI NEŽEN, KI SE BOJI JOKATI. ZA VSAKEGA FANTA, KATEREMU JE TEKMOVALNOST EDINI NAČIN DOKAZOVANJA NJEGOVE MOŠKOSTI, SE NAJDE PUNCA, KATERO IMAJO ZA NEŽENSTVENO KO TEKMUJE. ZA VSAKO PUNCO, KI SKOZI OKNO VRŽE SVOJO PEČICO, SE NAJDE FANT, KI BI JO RAD IMEL. ZA VSAKEGA FANTA, KI SE BORI, DA NE BI OGLASI DIKTIRALI NJEGOVIH HREPENENJ, SE NAJDE PUNCA, KI SE SOOČA Z NAPADI OGLAŠEVALSKE INDUSTRIJE NA NJENO SAMOZAVEST. ZA VSAKO PUNCO, KI NAREDI KORAK K SVOJI OSVOBODITVI, SE NAJDE FANT, KI MALCE LAŽJE NAJDE POT DO SVOBODE. 21

neka ženska ne privlači, mu drugi odvrne, da »za pofukat bi bila že dobra«, kar zopet pokaže, da so ženske zanje le potrošni material, ki ga po uporabi odvržeš, ne pa ljudje s svojimi željami, hrepenenji, veselji in žalostmi. Pa četudi ga ženska privlači, bo še vedno našel besedo, ki bo drugim dala vedeti, predvsem njegovim vrstnikom, da je ne spoštuje, recimo »prasica«. Kot da bi se prav močno trudili, da žensk ne bi spoštovali... In da ne bo pomote, niso samo fantje taki: enkrat sem slišal dve punci, ki sta se pogovarjali o nekem fantu in je ena drugi odvrnila, da »četudi je grd, mu še vedno lahko daš vrečko na glavo in ga pofukaš«.

Mogoče se je že kdo vprašal od kje prihaja stereotip o zaščitniškem očetu, ki fantu svoje hčere teži o tem kdaj jo mora pripeljati domov. Čeprav ne verjamem v stereotipe in se mi tudi ta zdi beden, pa vseeno poraja zanimivo vprašanje, in sicer: zakaj so očetje (tisti, ki pač so) tako zaščitniški do svojih hčera, ne pa tudi sinov? Mislim, da je odgovor povsem preprost. Verjetno zato, ker vedo, kako se večina fantov obnaša do punc, ker pa imajo svoje hčere radi, nočejo, da bi jih fantje smatrali le kot spolni objekt. Tako je vsaj moje mnenje, no.

In ker je že govora o spolnih objektih. Velikokrat sem se že vprašal, zakaj se nekateri heteroseksualni moški tako bojijo homoseksualcev in prišel sem do naslednjega, sicer preprostega in posplošenega odgovora, ki pa ima tudi zvezo s samim seksizmom: ker sami pojmujejo ženske kot le spolni objekt, predvidevajo, da niso edini, ki razmišljajo v tej smeri. In ker so geji tudi moški, si pač ti hetero moški mislijo, da tudi geji razmišljajo na podoben način, le da so zanje spolni objekti drugi moški. In tega jih je groza. Bojijo se, da geji sanjarijo, kako »jih bodo pofukali« (oz. bojijo se udejstvovanja teh sanjarjenj), tako kot sami sanjarijo kako »bi pofukali« neko (ne)znanko. Meni se to zdi eden izmed razlogov za homofobijo, pa čeprav se zdi smešen.

Tisti/a, ki druge pojmuje kot objekte, verjetno tudi sam/a trpi zaradi strahu, da se tudi njega/njo samega/samo pojmuje kot objekt. Sicer pa tako ali tako ni nobena skrivnost, da seksizem in homofobija hodita z roko v roki.

Pri tem spolnem objektiviziranju pa prihaja še do enega problema, ki je bil že omenjen v prejšnjem odstavku. V večini primerov se reče, da je moški pofukal žensko, nekajkrat pa seveda tudi, da je punca pofukala fanta. Na primer, kar nekajkrat se mi je že zgodilo, da ko me je kdo vprašal kje sem bil prejšnji dan, in ko sem mu odgovoril, da na obisku pri prijateljjici/kolegici, mi je takoj zastavil še vprašanje, če sem jo pofukal. Beda. Kot da bi bil spolni odnos le dejanje ene same osebe, ki mu druga služi le kot pomoč (torej objekt) do orgazma oz. spolne zadovoljitve, ne pa aktivnost obeh (oz. tolikih kot jih je vpletenih), ki si vzajemno dajeta in prejemata užitke ter si s tem kažeta naklonjenost in/ali ljubezen. Poleg tega pa, zakaj mora nekdo, vedno ko vidi skupaj moškega in žensko, takoj pomisliti na seks?

Pri seksu pa je zanimivo še nekaj: velikokrat se zgodi, da družba (tako fantje kot punce) neko punco, zato ker je spala z nekom, s katerim pa po njihovem ne bi smela, razglasijo za »kurbo«.

In to mi v glavi poraja vprašanje, zakaj? Samo zato, ker pač punca uživa v seksu – in to tudi jasno da vedeti – in t o počne s komerkoli si pač tega 22

zaželi? Obnašajo se, kot da punce ne bi smele uživati pri tovrstnih dejanjih...

Ali jih moti le to, da se je »dala dol« z nepravim?

Sprašujem zato, ker se mi zdi čudno, da se dogaja ravno obratno ko pride do fantov. Če se slednji ljubi z vsakič drugo punco, vsaj v moški družbi velja za hvalevrednega, za »pravega moškega«, za »mača«, za oh in sploh vse najboljše na tem svetu, in tako dalje in tako naprej.

Nihče se ne vpraša, če se je ljubil z nepravo oz. s tisto, s katero se ne bi smel. Kaj ni to licemersko in hinavsko?

Mislim, da tudi ta primer lepo pokaže, kako se v tej družbi ženske še vedno pojmuje kot »fuk mašine«, torej brez čustev, lastne pameti ali zmožnosti čutenja zadovoljstva, vedno in povsod v službi moškemu, da izprazni svoje testise. In to na žalost vseh!

NEKOČ SO BILE ENA BLONDINKA, ENA RDEČELASKA IN ENA ČRNOLASKA... ... in en kreten, ki te šale pripoveduje in si pri tem misli kako je duhovit.

Da ne bo pomote, zelo rad imam šale, in jih tudi veliko slišim ali preberem, toda, če povem po pravici, že dolgo nisem slišal nobene dobre (vsaj spomnim se je ne, no), kateri bi se iz srca nasmejal. Eden izmed razlogov je verjetno tudi v tem, da jih je večina, ki jih slišim, do nekoga žaljivih, pa naj bodo to Bosanci, Judi, homoseksualci, ženske ali pa kdo drug. Preprosto se mi take šale ne zdijo smešene, ker temeljijo na nekih kurčevih in zlaganih stereotipih, ki v večini primerov sploh ne držijo.

Kaj pa imajo šale s seksizmom, se sprašujete. Nekatere prav nič, spet druge pa veliko, recimo tiste o blondinkah. Čeprav se zdijo neškodljive, pa tovrstne šale samo utrjujejo stereotipe o ženskah (z določeno barvo las) kot neumnih nimfomankah, ki ne znajo razmišljati z lastno glavo. In ti bedni stereotipi se potem kažejo tudi v vsakdanjem življenju: kolikokrat sem bil že priča, da v neki mešani družbi, medtem ko so fantje govorili, punce niso mogle priti do besede, kot da njihovo mnenje ni pomembno oz. kot da nimajo ničesar pametnega za povedati. Če pa jim je že uspelo priti do besede, pa se je njihove ideje velikokrat označilo kot nepomembne oz. napačne. Ali pa, da večina (tako fantje kot punce) ni verjela v inteligenčne in/ali organizacijske sposobnosti svojih vrstnic – in po vsej verjetnosti samo zato, ker so ženskega spola. In četudi so jim dokazale nasprotno, so bili/e še vedno skeptični, češ da tega pa že niso napravile (opravile) same. Da ne omenjam tega, da je večina ljudi – tudi tu gre zahvala stereotipom – prepričanih, 23

da ženske ne znajo voziti avtomobilov oz. da so slabe voznice. Če pogledamo statistiko prometnih nesreč in glede na spol procentualno primerjamo povzročitelje nesreč, bomo ugotovili, da je večina povzročiteljev moškega spola. In tu se zdaj še enkrat vprašajmo, kdo je slabši, predvsem pa bolj nevaren voznik? Tisti, ki povzroči več, ali tisti, ki povzroči manj nesreč?

Take seksistične šale po mojem mnenju ravno ne pripomorejo k boljšemu medsebojnemu razumevanju, ampak so kontraproduktivne in žaljive. Če pa se žalitve komu zdijo smešne, verjetno z njim ni vse v najlepšem redu. Seveda nočem reči, da so vse šale seksistične, homofobne itd. in da bi zdaj morali prenehati z pripovedovanjem vseh šal. Nasprotno, verjamem, da so šale nekaj zelo lepega in da nam dobra šala lahko popestri kakšen dan ali dva. Lepo je, če se znamo nasmejati svojim lastnim napakam, saj nam to v teh turobnih dneh lahko na ustnicah pričara marsikateri nasmešek, vsekakor pa ni ravno spoštovanja vredno, če z žalitvami neke osebe želimo nasmejati nekoga drugega. Skratka, šale da; seksizem in podobno v njih ne!

TOREJ SO FANTJE PO NARAVI ZLOBNI IN VSE TO POČNEJO ZARADI ZLOBE SAME IN ZARADI NIČESAR DRUGEGA? Ne, seveda ne! Fantje, prav tako kot punce, smo s strani družbe vsi naučeni določenega obnašanja, v katerega pa mnogi ne podvomijo oz. se ne vprašajo, če je to res najboljše za vse nas. Povedano drugače, verjamejo v pravilnost teh od družbe naučenih dejanj oz. vzorcev obnašanja in se zatorej poskušajo tudi čimbolj držati vseh teh norm – če že ne zaradi drugega, ker se bojijo biti črne ovce ter se tem označeni za čudake in ekscentrike.

Prej sem že omenjal oz. sem se spraševal, če se fantje prav trudijo, da ne bi spoštovali svojih vrstnic. Odgovor se po moje glasi: ne in da. Po eni strani si verjetno noben fant ne želi, da bi ga katerakoli punca sovražila zaradi njegovih dejanj. Še več, mislim, da si vsaj večina fantov želi vsaj tako dobro razumeti s puncami kot si le-te želijo razumeti z njimi. Po drugi strani pa se nočejo izneveriti družbi, kjer še vedno kot nenapisano pravilo drži, da so ženske nekaj manj; bojijo se kršiti pravila igre, ki jih določa družba. In ker se v večini moških glav kot posledica socializacije še vedno kot duh preteklosti prikazuje podoba idealnega moškega kot mišičastega in surovega stvora brez čustev oz. vsaj brez zmožnosti kazanja nežnih čustev do njegovih soljudi in drugih živih bitij, se poskušajo temu idealu čimbolj približati, kajti naučeni so bili tudi tega, saj smo na vsakem koraku priča čaščenju tega ali onega ideala. In tako smo v večini fantovskih družb priča kako se do žensk (pa tudi homoseksualcev in drugih manjšin) vedejo poniževalno, čemur po moje predvsem botruje tekmovanje kdo je »bolj moški«, torej kdo je bolj podoben prej omenjemu idealu. Če pa se v tej družbi ne pridružuješ temu tekmovanju (bog ne daj, da ga zavračaš!) ali pa da si na lestvici med zadnjimi, pa si takoj žrtev raznih zbadljivk in žaljivk. Ljudje iz tovrstnih družb se mi, po pravici povedano, smilijo, kajti očitno trpijo zaradi prevelikega strahu pred stigmatizacijo in zaradi pomankanja samozavesti – za veliko mišičasto masko se skriva majhen objokan fantek, ki ne ve kaj bi sam s sabo. Seveda je takih moških, ki bi bili popolnoma nesposobni kazanja čustev 24

risba: Ceca

(npr. ljubezni) in biti nežni, le peščica, in do le-teh je večina ljudi tudi odklonilna, saj so tudi družbene norme glede obnašanja postale bolj ohlapne kot so bile včasih. Vendar pa to še ne pomeni, da jih ni ali da se ljudje požvižgajo nanje.

Nasprotno, tisti/e, ki se, so takoj označeni/e za »poženjščene pedre« ali »možače«.

Vendar pa ni samo strah pred izločitvijo iz družbe, tisti, ki fante sili k žaljivemu in poniževalnemu odnosu do žensk, ampak se tu skriva še en strah – strah pred ženskami oz. puncami samimi. Vsi (heteroseksualni) fantje vemo, da imajo punce nad nami nekakšno oblast. Ko opazujem svoje kolege, vidim, da se v družbi ženske obnašajo popolnoma drugače (bolj osladno?) kot če bi bili v družbi moškega kolega in tudi ne bom trdil, da sam Če te neka punca nekaj prosi, boš (v večini primerov, nisem tak. ne pa vedno) to tudi naredil – še posebej če te malce lepše pogleda –, pa ne zaradi prijaznosti same, ampak zato, ker ji hočeš ugajati.

In tu se skriva ta šibka točka mnogih fantov. Ker pa te šibkosti nočejo priznati (tako sebi kot drugim), punce vsakič ko je to le možno ponižujejo na razne načine, da bi s tem dali vedeti, da oni niso nikogaršnji sužnji in s tem slabiči. Toda s tem le lažejo sebi, kajti dobro vedo, da bodo (verjetno) naredili vse, kar jih bo prosila punca, ki jim je všeč. Namesto, da bi se naučili reči ne, se zatekajo v agresijo, misleč, da se bodo s tem rešili okovov, ki jih ta šibka točka prinaša, ne zavedajoč se, da s tem pravzaprav sebi in drugim delajo več sranja kot koristi.

Skratka, fantje nis(m)o zlobni, le strah jih (oz. nas) je – tako žensk kot drug drugega.

TODA SEKSIZEM JE TAKO TRDNO ZASIDRAN V NAŠIH MISLIH IN SRCIH ...

Ko se sprehajam po ulicah večjih mest, me skoraj z vsake stene ali ograje, kjer je pritrjen tako imenovani jumbo plakat, z rahlim nasmeškom zapeljivo gleda v spodnje perilo oblečena enkrat ta, spet drugič druga punca, kateri včasih tudi vrnem pogled – če že ne zaradi drugega, pa zato, ker se nahaja vsepovsod in se ji s pogledom le težko umaknem, razen če seveda ne gledam v tla kot kakšen butec. Če damo koncept reklame in njene vsiljivosti na stran, priznam da me ta gola (ženska) telesa niti ne motijo in tudi nimam nič proti njim... Bolj me moti to, da so na teh plakatih večinoma le eni tipi telesa, mladi, suhi in neporaščeni, ne pa tudi vsi drugi – kot da je na tem svetu samo ena vrsta ljudi z enim tipom telesa; nikjer nič o bolj okroglih puncah in fantih, škrbastih in plešastih, invalidih, starejših... Moti me sporočilo, ki ga ti kloni s plakatov posredujejo mimoidočim, češ, oni so lepi, srečni in od vseh zaželjeni, kar pa lahko »navadnemu smrtiku« popolnoma uniči samopodobo oz. samozavest. In kaj ima to s seksizmom, me vprašate. Na prvi pogled verjetno nič, toda če pa pogledamo globje, vidimo, da kar precej. Če dobro pogledate večino teh jumbo plakatov (pa tudi drugih reklam), boste kaj kmalu opazili, da so ženske na slikah večinoma pasivne, medtem ko so moški, ujeti na sliki, večinoma slikani pri kakšnem dejanju, torej so aktivni.

Sporočilo, ki ga ti plakati torej posredujejo javnosti, ni torej samo v tem, kakšno naj bi bilo lepo telo (pa naj bo le-to žensko ali moško), ampak tudi kako naj bi se ljudje, deljeni na spole, spolu primerno obnašali: punce naj bi bile preprosto lepe, pasivne in brez svoje lastne pameti, torej povsem odvisne od moškega, poleg tega pa še njegov okras, medtem ko naj bi bili fantje vsevedi in vedno aktivni. O tem, kako to spravlja ženske v podrejen položaj, verjetno ni potrebno veliko besed, saj smo vsi dovolj bistri, da si lahko to zamislimo.

Vendar pa punce niso edine žrtve teh reklam in vsesplošnega družbenega prepričanja o tem kaj je lepo in poželenja vredno... Že res, da veliko punc trpi zaradi napadov oglaševalske industrije na njihovo samozavest, kar se mi niti približno ne zdi »fajn«, vendar obstaja še druga plat taiste medalje, zaradi katere pa smo na veliki izgubi tudi fantje. Vsak dan smo bombardirani s podobami »popolnih lepotic«, naše želje in hrepenenja se zato usmerijo v njih – zaradi česar nekateri celo verjamejo, da bodo srečni in spolno potešeni le, če bodo ljubimkali s temi puncami s plakatov in naslovnic modnih revij –, zato tudi ni čudno, da zaradi te »popolnosti« pravzaprav zares postanemo popolnoma slepi za resnično lepoto, ki smo ji priča vsak dan našega življenja; ne vidimo lepote svoje malce bolj okrogle sestre, ki se poserje na lepotne standarde in samozavestno hodi po svetu, ne vidimo lepote svoje matere, ki se ne brije pod pazduho in ji tudi ni mar kakšne pripombe bodo na to imeli drugi, kaj šele čudovitosti neke matere samohranilke, ki si vedno najde čas, da zaigra na svojo violino, ali pa škrbastega in sključenega starčka, ki na verandi svoje hiše z iskro v očeh kadi svojo pipo, napolnjeno z opojnim tobakom. In s tem ko ne vidimo te lepote, izgubljamo mnogo čudovitih in čarobnih izkustev, katerih si verjetno niti zamisliti ne znamo.

Da, seksizem je prisoten vsepovsod, obkroža nas z vseh strani neba. Toda čeprav se zdi brezupno, mu lahko napovemo vojno in le-to tudi zmagamo, če bo naša volja le dovolj močna.

Ni še čas, da obupamo. Nekatere posameznice in posamezniki, združeni v skupine, in/ali pa vsak ____________________ Opomba urednika: Čeprav je bilo v tem članku več ali manj govora le o seksizmu, pa se moramo zavedati, da je seksizem le ena izmed mnogih vej starega in trhlega drevesa, ki mu pravimo tradicija (hierarhične ureditve), zatorej bo potrebno podreti celotno drevo, če hočemo, da ne bi bilo več ovir med nami in medsebojnim spoštovanjem.

Pasti mora hierarhična ureditev kot taka, saj vse to sranje neposredno ali pa posredno izhaja iz nje. Boj proti seksizmu je boj proti hierarhiji; seksizma ne bomo odpravili, če ne bomo odpravili hierarhije, to je sigurno! Ne seksizem in ne hierarhija – naj živi anarhija!

26

posebej, to vojno že bojujejo, zakaj se jim ne bi pridružili še mi? Kajti, prav ničesar nimamo za izgubiti – razen par bednih stereotipov ter predsodkov, ki zaradi njih nastanejo oz. so nastali.

Vojno lahko začnemo oz. moramo začeti pri sebi: vprašajmo se, kaj nam vsem lahko nudi trenutna patriarhalna ureditev in če je to res najboljša oblika odnosov, ali pa je mogoče nekje še nekaj boljšega, nekaj čemur pravimo spoštovanje in enakopravnost, kar nam lahko dolgoročno prinese še več koristi (tako ženskam kot seveda tudi moškim) kot trenutna nepravična ureditev.

Vprašajmo se, kako naše misli in dejanja vplivajo na medsebojne odnose, kakšna je naša vloga v tej (spolni) igri nadrejenih in podrejenih – in če pri sebi dobimo kaj takega, za kar mislimo, da ni ravno najboljše, torej smo mnenja, da na te odnose vpliva negativno, poskušajmo to najprej analizirati in potem odpraviti, pa četudi gre »le« za to, da punce kličemo »pičke« ali »prasice« oz. vse fante mečemo v isti koš z »mačističnim gnojem«. Nič ni samoumevno, niti naše obnašanje ne. Vse je naučeno in vsega se da tudi odvaditi, če le verjamemo, da bodo te spremembe v nas prinesle dolgoročne spremembe na bolje v družbi. Če si želimo, da se punce ne bodo več bale same sprehajati ponoči po parkih, da ne bodo več živele v strahu pred svojimi partnerji, ali pa v strahu, da bodo prodane kot tako imenovano belo blago v prostitucijo; če si resnično želimo, da bodo punce zaupale fantom in da bodo fantje punce sprejemali kot enakopravne in enako sposobne, potem te vojne ne bo tako težko začeti.

In potem, ko bomo odkrili ter analizirali stvari in vzorce obnašanja, ki nam pri nas samih niso všeč, ko se bomo začeli spopadati s predsodki in strahovi znotraj nas, kmalu pride tudi čas, ko je potrebno ostale ljudi okrog nas, pa naj bodo to naši/e prijatelji/ce ali pa popolni/e neznanci/ke, opozarjati na seksizem našega vsakdana. To ni vedno lahko, saj te velikokrat utišajo in zasmehujejo, ali pa te imajo preprosto za norega, ker nočeš sprejemati tega bednega statusa quo, ki vlada med spoli. Zase vem, da sem svoj čas dokaj bojevito opozarjal na te stvari, vendar pa sem se, zaradi ne tako redkega posmehovanja in občutka nemoči, čez nekaj časa umaknil v ozadje.

Zdaj ko to pišem zopet zbiram pogum, da bom ob vsakem seksističnem dejanju mojih kolegov (in kolegic!) povzdignil glas in jih opozoril na to, da bi se to morda puncam (oziroma fantom) zdelo žaljivo. Zopet bom poskušal, da ob seksističnih besedah in/ali dejanjih ne bom samo tiho in gledal v zrak kot da nič ni, kajti ob tem me spreletava čuden občutek slabe vesti, ampak se o tem poskušal pogovoriti oz. na to opozoriti, kajti vem, da se s tem da marsikaj spremeniti – če že ne drugega, ljudje vidijo, da nekdo razmišlja drugače kot oni sami in da mogoče njihov pogled na svet ni edini pravi/obstoječi.

Ko pa bomo nekaj časa opozarjali na to sranje, bomo ugotovili (oz. smo že), da nismo sami, ampak da je veliko ljudi okrog nas, ki imajo o tej stvari podobno mnenje oz. ideje. S temi ljudmi se lahko začnemo organizirati v skupine in kolektive, si izmenjujemo izkušnje, tako slabe kot dobre, in s tem med drugim spoznavamo tudi sebe ter svoja hrepenenja in želje, predvsem pa se s skupnimi močmi trudimo, da bi iz te družbe enkrat za vselej izkoreninili seksizem kot tak, pa najsi bo to s pomočjo informiranja (okrogle mize oz. diskusije, demonstracije, plakatiranje, oblikovanje in deljenje letakov, itd.), direktnih akcij v zavetju teme, ali pa preprosto z načinom življenja, ki je lahko v zgled oziroma ponujena alternativa ostalim, ki si želijo drugačnih medčloveških odnosov.

Kaj pa vem, mogoče nam bo pa kdaj uspelo - vsaka zmaga proti seksizmu v posameznikovem oziroma posamezničinem življenju je korak naprej v naših medosebnih odnosih in spoštovaju. In če se nam te korake zdi vredno delati, potem to začnimo delati čimprej, kajti pomemben je le ta trenutek zdaj in če bi šel mimo nas, bi ga bilo resnično škoda ...

Srečno.

... pa še par besed o splavu ...

28

»Kjer koli po svetu splav ni mogoč ali je onemogočen, so ženske z nezaželeno nosečnostjo v večji stiski in se zatekajo k drugim možnostim, ki jih imajo v dani situaciji,« na vprašanje, ali je pomembno, da imajo ženske pravico do splava, odgovarja mag. dr. Stanko Pušenjak z ljubljanske ginekološke klinike. »Res je, da nekatere ne splavijo in rodijo, vendar se mnoge zatečejo k nestrokovnim metodam prekinjanja nosečnosti, ki so neuspešne ali pa pustijo trajne posledice, v skrajnem primeru povzročijo smrt ženske. Čeprav splav tudi ginekologom ni ljub in ni res, da ga zagovarjamo kot način kontracepcije, je pa nujno manjše zlo od stiske, ki bi žensko gnala v samodestruktivno ravnanje iz obupa.« Stereotip, da je splav način kontracepcije, glede na število splavov ne drži. Ali je sploh kdaj držal? »Ne. Obstajajo posameznice, ki so čustveno nezrele in se k splavu zatečejo prepogosto, ob tem, da tudi po strokovnem motiviranju k uporabi zanesljivih oblik kontracepcije le-te ne sprejmejo. Vendar gre pri tem za izredni pojav in ne pravilo.

Mnoge med temi je bolezensko strah domnevnih stranskih učinkov uporabe kontracepcije in podcenjujejo možnost zanositve ter morebitnih posledic splava.« Kakšne so lahko posledice splava, fizične in psihične? »Fizične posledice so redke in se zgodijo v manj kot enem odstotku primerov, vendar so in jih ne gre zanikati. Že sam po-

seg, ki je po naravi izkustven in se ga opravlja na slepo, torej izvajalec ne vidi natančno, kaj dela, temveč se zanaša na občutek, lahko privede do nepopolnega splava, do poškodbe maternične sluznice ali do prebodenja maternične stene, to pa lahko v skrajnem primeru privede do neplodnosti ali še redkeje do potrebe po odstranitvi maternice. Mogoči sta seveda tudi sepsa in smrt ženske, vendar se to v naših krajih zaradi splava ni zgodilo že več desetletij. Verjetne so tudi psihične posledice splava, vendar so te zapletene in vključujejo veliko dejavnikov, tako finančno in socialno situacijo doma ter zunaj doma, partnerstvo in še kaj. So plod sestavljenega razočaranja nad nezmožnostjo vplivanja na okoliščine, nad partnerjem in njegovim odnosom do nosečnosti, strahu pred svojci, zlasti pri mladoletnih nosečnicah, ki

so še v fazi izobraževanja in so povsem odvisne od skrbnikov, ipd. Prepogosto se namreč ženska, ko zanosi, odloča med družino in kariero, in pri tej odločitvi nima upoštevanja vredne zaslombe v mehanizmih socialne države.« Dnevnikova mnenjska raziskava je pokazala, da je za Slovence pravica do splava temeljna ustavna pravica, da pa menijo, da bi morali pri splavih mladoletnic odločati njihovi straši. »Tukaj je več vidikov. Menim, da če smo človeški, da če imamo dobro organizirano medicinsko in socialno službo in da če imamo zelo zrelo družbo kot tako, potem so te dileme nepotrebne. Dekle po 15. letu starosti z zakonom že lahko odloča sama, mlajša pa mora imati za poseg skrbnika. Na prekinitev nosečnosti mora priti z nekom, ki je odrasla oseba in ki soodgovarja za to odločitev. Načeloma naj bi bili to starši ali skrbniki, vendar se od tega na željo posameznice tudi odstopa, to vlogo lahko prevzame tudi socialna služba. Ve se, zakaj: poznamo podatke, koliko je fizičnega in psihičnega nasilja v družini, in včasih se lahko temu izognemo le na tak način.«

Ali imajo ženske, ki se odločijo za umetni splav, kaj skupnega? »Skupna značilnost žensk, ki umetno splavijo, je njihova stiska. Če bi v takšni situaciji imele res možnost popolnoma svobodne in z ničemer pogojene odločitve, mislim, da bi se le izjemoma odločile za splav.« Kaj je bolj aktualni problem, splavnost ali neplodnost? »Mislim, da je tehtanje splava s problemi z zanostivijo neprimerno. To po mojem neprimerno združevanje bolj kot stroka zlorablja politika s »pravico do življenja«. Edino, kar ju združuje, je, da se z obojim žal ukvarjamo ginekologi. Sicer pa bi med pari, ki imajo težave z zanositvijo, težko našli žensko, ki je večkrat splavila, oziroma med njimi ni nič več takih kot med onimi, ki povsem normalno pozneje pridejo do otrok. Če bi želeli posledice splava opredeliti kot posebno skupino razlogov za neplodnost, bi med tisočimi neplodnimi pari morda našli nekaj primerov na leto.«

Opomba urednika: Ta intervju je bil 27. septembra letošnjega leta objavljen v reviji Nika, katere glavna tema je bila umetna prekinitev nosečnosti, sam pa sem se odločil, da ga prepišem in objavim tudi v tem 'zinu. Razlogov za to moje dejanje je več, med drugim tudi ta, da so informacije v intervjuju podane dokaj objektivno, predvsem pa na vsem razumljiv način. Objavil pa sem ga tudi iz tega razloga, ker je še nedaleč nazaj, s strani desničarske vladajoče elite, zopet prihajalo do pozivov k omejevanju (ukinitvi?) pravic žensk glede svobodne odločitve o splavu.

29

... odlomki iz dnevnika, najdenega leta 2009

... prvič v življenju lahko čutim pravo razburjenje. Težko je pisati o tem, medtem ko mi znoj teče po hrbtu in se mi na ustnicah riše nasmeh. Ni se zgodilo po nesreči, niti ni čudno, da se je, kajti na tem se je delalo leta in leta, toda končno se zdi, da je zdaj prišel čas. Dolgo smo sprejemali visoke betonske stavbe in onesnaženje in gost mestni promet, strokovnjake, doktorje, šefe in politike, ki so nas jebali v glavo. Nekako smo se ob tem navadili, da se nikoli ne počutimo izpopoljene ali srečne, navadili smo se jemati droge, da smo zdravili našo depresijo in da smo zdravili našo odtujenost. Navadili smo se delati osem ur na dan proizvajajoči proizvode, kupovajoči proizvode ter sami postajajoč proizvodi. Navadili smo se tratiti svoja življenja v odmaknjenosti, nikoli zares živeti, samo biti živi. Toda danes se vse to spreminja, mala skrivnost, ki smo si jo vsi delili, je bila razkrita svetu. Zdaj skorajda tečem, moje noge se ne morejo ustaviti, preveč sem vesel, da bi se ustavil. Na vogalu, pod ulično svetilko, se srečam s prijateljico. Smehlja se, ne skriva strasti, ki jo čuti. Objameva se in izmenjava nekaj kratkih stavkov. Na poti sem je srečala nekaj drugih ljudi, ki so potrdili, da se to res končno dogaja.

Na ulicah ni nobenih policajev, samo ljudje, mladi in lepi in živi, ki v skupinah ali posamezno hodijo proti trgu. Za tem ne stoji noben voditelj, noben sindikat ali stranka. Večina ljudi sploh ne ve kaj se pravzaprav v resnici dogaja, toda čutijo, da je zrak drugačen, da se ga da dihati, da je živ. Veste, splošna ideja o uporu, ki je prežala pod modernimi načini produkcije, je nenandoma privrela na površje, tega nikomur niti ni bilo treba naglas reči. Kar naenkrat so ljudje prenehali delati, prenehali so poslušati šefe in samooklicane voditelje, začeli so razbijati tiranijo, ki jih je zatirala leta in leta, zatirala cela njihova življenja. Lep je ta dogodek, mesto je polno barv in pisanih zastav in ljudi, ki drug drugega pozdravljajo in ki se strastno poljubljajo z ljudmi, ki jih sploh ne poznajo. Glasba prihaja iz stavb okoli in okoli in ljudje plešejo po vseh strehah, po vseh ulicah in uličicah. Stare in konservativne sile bodo za kratek čas vse to poskušale preprečiti, o tem ni dvoma, toda njihove namere bodo jalove, večina njihovih napadov se bo končala z osramočenjem.

Nekaj dni bodo potekali boji, toda vsak dan bo vedno več ljudi odvrglo svoje uniforme in se pridružilo praznovanju; strastnim revolucionarjem in revolucionarkam, ki zavzemajo mesto. Stvari nastajajo hitreje kot se stara kultura podira in čez nekaj dni bo mesto popolnoma spremenilo značaj; edini avtomobili, ki jih bo moč videti voziti, bodo uporabljeni za prevoz hrane in drugih potrebščin. Dva tedna po prvih znakih upora se bodo stare in grde sile zbrale v parku ob pristanišču, kjer si bodo vzele življenje z uspavalnimi tabletami. To bodo storile zato, ker jim bo postalo jasno, da ne bomo nikoli pustili, da bi svet zopet postal to kar je bil, kar pa bo za nekatere preveč, da bi se lahko s tem sprijaznili.

Svet pa zdaj pripada nam, strastnim, mladim, ljubečim. Zdaj je vse na nas.

Samo ljubimci in ljubimke smo ostali živi. In medtem ko skupaj s svojimi prijatelji in mnogimi drugimi, ki jih bom od zdaj naprej klical tovariš/ ica, ljubimec/ka ali brat/sestra, tečem proti trgu, odkrito jočem. To ni nekaj kratkega o čemer smo vsi sanjali in se kmalu konča. To je začetek in zdaj je vse odvisno od nas. Začenja se stvarjenje naše zgodovine. To je naša doba, daleč proč od tekočih trakov, doba kot je ni bilo še nikoli; to je revolucija ...

28

V taboru Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj doživel kaj takega…

S kolesom sem se peljal proti domu, ko sem nedaleč stran za sabo zaslišal klic znanca, ki je vpil moje ime. Presenečen sem obrnil kolo, se zapeljal do njega in ga vprašal kaj je narobe. Povedal mi je, da je nekim ljudem, ki taborijo nekje v cerkljanskih gozdovih, točneje v Kazarsk grap, obljubil, da bo imel nekakšne delavnice, vendar pa so ga le-ti presenetili z datumom ko naj bi vse to potekalo, kar pa je pomenilo, da je bil v godlji, saj je rabil še par ljudi, ki bi, poleg njega, prav tako imeli delavnice.

Povedal mi je še, da bodo te delavnice potekale naslednji dan in da so namenjene »problematičnim otrokom«, nato pa me je vprašal, če sem za.

Nisem vedel kaj naj odgovorim, saj se nisem spomnil nobenega takega znanja, ki bi ga posedoval in bi ga lahko posredoval naprej otrokom. Ker je videl moje omahovanje, mi je neki drugi znanec, ki se je ravno znašel v bližini, predlagal, da bi te otroke učil kreativnega pisanja. Nekaj časa sem bil še skeptičen, saj česa podobnega v svojem življenju še nisem počel, vendar sta me na koncu le prepričala, da sem privolil. Saj, kaj sem pa imel za izgubiti? Edinole par živcev – tako sem si mislil – kajti, konec koncev, pa le so »problematični otroci«…

Naslednji dan sva se dobila pred lokalno osnovno šolo in se nato najprej z avtom zapeljala k meni domov, da sem vzel vse potrebno, torej papir in pisala (sploh nisem vedel, da bi moral to priskrbeti), nato pa sva odjadrala temu zloglasnemu taboru naproti, zadaj pa se nama je kaj kmalu v svojem avtomobilu pridružil še en kolega, tako da je bilo število vseh nas skupaj tri. Kot sem izvedel, naj bi jih kolega, v katerega avtu sem se peljal, učil izdelovanja lesenih hišk, drugi si je tudi že zamislil svoj program, in sicer lutkovno predstavo in »igranje« s svetlobo, medtem ko sem se sam celo pot do tabora še vedno spraševal, kaj hudiča naj jih učim.

Ker so bili otroci, sem si mislil, da bi lahko skupaj napisali pravljico. Ali pa bi jim dal za napisati spis, v katerem bi napisali, kako bodo preživeli preostanek počitnic. Bližje kot smo bili taboru, bolj me je mučila trema, da ne govorim o strahu, pa čeprav sem si v mislih do takrat že nekako grobo narisal kako naj bi ta moja delavnica kreativnega pisanja potekala…

Ko smo končno prispeli na cilj, se mi je v grlu naredil gromozanski cmok, kajti moje oči so zagledale nekaj, česar niso pričakovale: gromozanski šotor, okrog njega pa so pohajali fantje in punce, malce starejši kot sem si sprva predstavljal, nekateri oz. nekatere izmed njih s cigareto v roki. Jebenti, sem zaklel sam pri sebi, tem pa verjetno ravno ni do pravljic. Zopet se me je lotila tesnoba, ki sem jo poznal že od malce prej, ko nisem vedel, kaj naj bi sploh počel in kako naj bi vse to potekalo. To sem zaupal tudi kolegoma; eden se je le nasmehnil, medtem ko je drugi priznal, da tudi njega muči trema in da ni več tako prepričan vase kot je mislil, da je. Nato smo stopili naprej proti šotoru.

Otroci vseh starosti – od sedmega pa vse do osemnajstega leta, 31

smeha in če seveda nisem narobe razumel – in njihovi vodniki/ce so nas povabili v svoj zborni krog, nakar so nam predstavili svoj vsakdan, ena izmed punc pa je medtem že začela deliti doma narejene in fotokopirane pesmarice, iz katerih smo si potem izbrali tri pesmi ter jih kasneje kakopak ob spremljavi akustične kitare tudi zapeli.

Moram priznati, da je to prepevanje name imelo blag učinek, ki je pomiril moje živčne končiče, tako da se mi vse skupaj ni več zdelo tako grozno, poleg tega pa se mi je v mislih porodila ideja, da bi jih lahko, ker nobeden oz. nobena izmed njih ni doma v bližini Cerknega, učil cerkljanskega narečja. To sem omenil tudi kolegoma, ki sta idejo označila kot dobro in mi s tem vlila samozavesti ter me spodbudila k še intenzivnejšemu razmišljanju o poteku tega »tečaja cerkljanščine«.

Po koncu zbora so se vsi/e tisti/e prebivalci/ke tabora, katerim so bile naše delavnice namenjene, na našo željo razdelili v tri skupine, ki naj bi potem izmenično krožile od ene delavnice k drugi… Sam sem, medtem ko so se moji začasni učenci in učenke formirali v skupine, odpeketal k neki mizici in klopcam v spodnjem delu tabornega prostora, kjer naj bi se ta moja delavnica dogajala. Nekaj časa sem tam sedel čisto sam, s pisali in kupom nepopisanega papirja v naročju, vendar sem kaj kmalu na obzorju zagledal kup fantov in punc, prvo izmed treh skupin, ki so se mi brez kakšne posebne ujme približevali. Ko so se posedli na klopco, ki se je raztegala krog in krog mize, sem najprej zaslišal skupek različnih glasov, ki me je spraševal po tem, kaj bomo počeli. Oči nekaterih izmed njih so nepremično strmele vame. Iskreno sem jim povedal vso zgodbo: da sem za te delavnice izvedel le dan prej, tako da nanje niti nisem prišel pripravljen; da lahko počnemo vse tisto, kar bi trenutno najraje počeli, v isti sapi pa sem začel naštevati oz. predlagati vse stvari, o katerih sem razmišljal, da bi jih lahko počeli, če so vsi za. Ko sem z naštevanjem prišel do cerkljanskega narečja in pisanja poezije, so se skorajda vsi v en glas zadrli: »Ja, skupaj napišimo pesmico, potem pa jo boš ti prevedel v vaše narečje!« In takoj ko smo se odločili, o čem naj bi pesmica govorila – zmenili smo se, da bo opisovala življenje v taboru, saj je vsem skupno in ga tudi dobro poznajo –, je beseda postala meso: začeli smo kovati rime, le-te pa smo še tople pripajali drugim vrsticam, ki smo jih kasneje razvili v kitice, katerih število se je na koncu ustavilo pri pravljični številki sedem. Ena punca se je potem javila, da bo celotno pesem še enkrat prepisala, da bo izgledala malce lepše, sam pa sem tudi držal obljubo in celotno našo stvaritev prevedel v cerkljansko narečje. Ko je bil prevod končan, sem ga ponudil v branje najbolj glasni punci v skupini, in ko je brala, se je celotna skupina od srca nasmejala.

Nato sem na željo nadobudnih pesnikov in pesnic pesmico oz. njen prevod prebral tudi sam – in krog okrog lesene mizice v spodnjem delu tabornega prostora se je zopet napolnil z igrivim smehom.

Po njihovem odhodu sem zopet nekaj časa preživel sam oz. v družbi mladega domačina, s katerim sva se pogovarjala o mnogih stvareh. Nato je prišla druga skupina, ki pa sem jo pričakal z veliko manjšo količino strahu in negotovosti ter z veliko več pozitivne energije in ljubezni do ustvarjanja, s katero me je napolnila prejšnja skupina. Lahko bi rekel, da se je zgodba pri drugi skupini ponovila, le da smo namesto pesmice napisali absurdno zgodbico o dekliču z imenom Milorada, ki 32

radosti

pisal: Maquito

je zbirala pepelnike. Zopet smo za mizico imeli poln koš smeha in iskrivih oči, predvsem ko je najbolj glasni fant čital cerkljanski prevod ter se pri tem smejal samemu sebi in svoji nezmožnosti branja besed, ki jih prvič vidi.

Ko se mi je na dogovorjenem mestu pridružila še tretja skupina, je počasi že začenjal padati mrak. Ker smo bili že vsi malce umsko utrujeni, je bila ta skupina kot celota malce manj zainteresirana za pisanje pesmic ali zgodbic, vendar pa so se vseeno našli posamezniki in posameznice, ki so to rade volje počeli. Med njimi je bila tudi punca, ki se je raje kot pisanju posvetila risanju, medtem pa smo se drugi raje med sabo pogovarjali in uganjali druge norčije; sam sem se pogovarjal z eno izmed vodnic, študentko, in tako izvedel mnogo zanimivih, a tudi žalostnih dejstev, med drugim tudi to, da niso otroci tisti, ki naj bi bili problematični, ampak socialno okolje v katerem živijo: ena izmed punc ima, na primer, očeta v zaporu, mati pa je na cesti. Toda oči teh otrok so odsevale pogum ter veselje do ustvarjalnega življenja, kar se je pokazalo tudi s tem, da sta dve punci še v trdi temi, ko smo z delavnico že zaključili, s pomočjo žepnih svetilk še vedno pisali pesem oz. risali risbe.

Ko so se delavnice zaključile, so nas gostitelji in gostiteljice povabili na večerjo, kjer smo še naprej uganjali norčije in se pogovarjali o vsakdanjih, a vseeno zanimivih stvareh. Čeprav se je šotor ob večerji kar šibil pod pritiskom dobre volje in iskrivega smeha, se je bilo na žalost kmalu treba posloviti. S kolegoma smo potem odšli še k domačinu, ki je ta tabor oskrboval z vsem potrebnim, saj nas je le-ta povabil k sebi domov.

Tam smo z vso družino še naprej izmenjavali vtise o taboru, slišali pa smo tudi par smešnih ali kako drugače zanimivih prigod iz drugih taborov, ki so prav tako potekali v Kazarsk grap. Čas je drvel mimo nas kot da ga sploh ne bi bilo in ker so tisto noč zvezde že kar precej časa krasile temno nebo, smo se bili tudi tu prisiljeni posloviti. Z avtoma smo se nato odpeljali nazaj proti domačemu Cerknemu, nasmešek pa je še vedno krasil moj obraz, pa tudi obraza obeh kolegov.

Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj doživel kaj takega… Res… In ne, nisem izgubil živcev, izgubil sem mnogo več; izgubil sem predsodke in stereotipe, ki sem si jih skozi življenje ustvaril o »problematičnih otrocih« – kot jih je označila hinavska družba, za katero so problem otroci, ne pa razmere v katerih le-ti živijo –, kar lahko pojmujem kot še eno zmago v svojem življenju… Poleg tega pa sem doživel res veliko lepih stvari ter spoznal čudovite ljudi. In čeprav sem tja šel z namenom, da bi učil, sem bil pravzaprav jaz tisti, ki se je dejansko učil – učil neprecenljivih stvari o življenju, ki ga, srečnež kot sem, nikoli nisem poznal… Učili pa so me kralji in kraljice, katerih kraljestva so njihova lastna neukrotljiva srca, polna iskrenosti ter življenja. In to mi veliko pomeni…

33

PRIHAJA ZIMA - IN Z NJIM KRVAVO KRZNO!

V prejšnjem letu je bilo zaradi krzna na svetu pobitih 40 milijonov živali, od tega 30 milijonov na vzrejnih farmah in 10 milijonov z lovom. »Nositi krzno ali ne« ni le stvar okusa in prestiža, je sodelovanje pri umoru in grozovitem mučenju.

Razmere v Sloveniji

Pred nekaj tedni je bil v številki časopisa Žurnal, o katerem kvaliteti ne bi razpravljala, objavljen članek o domači obrti – krznarstvu. V njem se je predstavila lastnica trgovine s krznom, ki se nahaja v centru Ljubljane (ob vhodu v Knafljev prehod s strani Prešernovega spomenika). Gospa je verjetno za tako dober oglas morala odšteti kar nekaj tisočakov ali pa je v novinarskih krogih precej priljubljena. Tudi v to ni dvomiti, saj je lansko zimo med oddajo, v kateri sta se o vprašanju krzna sporekli pevka Jadranka Juras in modna oblikovalka Nika Urbas, za odrom bogato pogostila uslužbence RTV-Slo. Med performansom, ki smo ga izvedli pred njeno trgovino, pa je samo za nas naročila varnostnika, ki nas je zaman poskušal prepričati, da ne smemo nastopati na pločniku pred trgovino, ker naj bi bil le-ta zasebna last.

Kljub veliki udeležbi fotografov in novinarjev, je bilo na to temo objavljeno zelo malo člankov (in nič v Žurnalu).

Na prej omenjeni članek o domači obrti v Žurnalu smo odgovorili s pismi, ki bi jih morali objaviti v časopisu, vendar »začuda« tega niso storili. Od takrat dalje celo ne najdem več pisem bralcev. Pisem je bilo vsaj 5 (toliko jih poznam jaz, čeprav verjamem, da je pisalo vsaj še 5 ali 10 ljudi). Niti eno pismo ni bilo objavljeno, čeprav je takrat obstajala rubrika »pisma bralcev.« V članku gospa Eber (lastnica trgovine) večkrat navaja trditve, da je krzno zgolj stranski produkt mesne industrije in da zavrača vsakršne kritike zaščitnikov živali. Če bi gospa prodajala krzno krav, prašičev in piščancev, bi lahko razumeli njena opravičila, kljub temu, da tudi živali za usnje vzgajajo ločeno od živali za meso. Lisica, rakun, miš, zajec, kuna... niso ravno živali, ki bi jih našli na vsakdanjem je34

dilniku mesojedih ljudi. Gospa se je v neki oddaji celo izgovorila, da gre meso živali, ubitih za krzno, naprej v predelavo pasjih in mačjih konzerv, kar je spet daleč od resnice (medtem je v rokah držala majhnega psa in izrazila svojo ljubezen do teh živali). Vsebina konzerv in briketov domačih živali je pravtako nadzorovana kot mesni izdelki za ljudi in tudi na teh izdelkih si lahko preberete sestavine, ki so jas-

VRSTA ŽIVALI

ŠT. ŽIVLJENJ

LISICA BOBER RAKUN NUTRIJA KUNA ZLATICA MUŠKATNA MIŠ VEVERICA ČINČILA HERMELIN

10 - 24 16 - 20 20 - 30 26 - 34 40 - 60 60 - 120 100 - 400 130 - 200 180 - 240

no določene – perutnina, govedina... pa še tu je le nekaj procentov mesa, medtem ko večina te hrane vsebuje žitarice. Ne duha, ne sluha o lisicah in kunah v pasjih in mačjih konzervah.

Od kletke do elektrošoka

Živali, ki jih vzgajajo za krzno, živijo v nemogočih razmerah. Stisnjene so v majhne kletke, kjer se komaj obrnejo, v boju za prostor in potrebi za gibanje se pojavi kanibalizem in samo-destrukcija (glodanje svojih kosti). Velikost kletke, v kateri živijo 4 lisice je 40 krat 40 cm. Količina njihove prehrane zadostuje zgolj za obstoj. Zakon, ki bi ščitil živali na krznenih farmah, ne obstaja. Če se pojavi pritisk javnosti na rejce živali za krzno, ti preselijo svoje farme v tretji svet oziroma v države, kjer ni pri-

tiska (podobno se dogaja na področju poskusov na živalih, kjer je EU prepovedala poskuse za kozmetične namene, zato se laboratoriji selijo v države izven EU - recimo na Hrvaško – afera z beagli).

Ko živali zrastejo do primerne velikosti, se začne njihov dolgi konec. Najpogostejša oblika ubijanja je elektrošok, kjer skozi usta in zadnjico spustijo tok z močjo 240-ih voltov. Postopek morajo nekajkrat ponoviti, saj žival potrebuje vsaj 2 minuti za smrt – medtem narašča njena notranja temperatura in pokajo zobje.

Druge oblike ubijanja so davljenje in lomljenje vratov, ki jih navadno opravljajo delavci lastnoročno, saj se majhne, sestradane živali ne morejo upirati. Cena injekcije, ki bi brez bolečin ubila te živali, bi znašala 70 sit/žival, vendar je za krznarje to prevelik strošek v njihovem pohlepu za dobiček. Ponekod živali celo »na živo« odirajo.

Druga metoda pridobivanja krzna je lov. Predvsem priljubljen je lov na severne tjulne, ubijejo jih z udarci palice po glavi. Kadar napoči sezona lova, leži tisoče in tisoče mrtvih tjulnov v mlakah krvi, medtem ko se lovci sadistično sproščajo in medtem še mastno služijo.

Zagovorniki krzna trdijo tudi, da je krzno ekološko oblačilo, ker je iz naravnih materialov in zato okolju manj škodljivo. Ta trditev ne drži, saj je za pridelavo krzna potrebno veliko kemikalij, saj bi v nasprotnem primeru odpadle dlake in krzno bi kmalu razpadlo.

Kaj lahko naredimo

Kot si lahko ogledate na tabeli, za en sam krznen plašč umre od 10 do 240 živali, odvisno do njihove velikosti in velikosti samega plašča.

Danes krzno ni več potreba oz. nujno zlo pred mrazom, saj imamo veliko umetnih materialov, ki so toplejši, bolj praktični in predvsem manj krvavi. Tudi naše zime niso tako hude, da bi se morali oblačiti v kožo drugih živali. Krzno je zgolj prestiž, ki ga nosijo ljudje brez moralne zavesti in z veliko željo po materialnem dokazovanju. Pri nas je vse premalo skupin in posameznikov, ki bi opozarjalo na te probleme. To nam pove že primer, da žena švedskega veleposlanika nosi pasje krzno, ki pa si ga upa nositi

le v Sloveniji, saj je na Švedskem vse preveč aktivistov, ki te umažejo z rdečo barvo ali kaj podobnega (pasje krzno pridelujejo v Aziji, bila pa je tudi afera v Italiji, kjer so ugotovili, da iz psov pridelujejo krzno za ovratnike bund). In tudi sama sem ob potovanju na Švedsko videla, da je nošenje krzna zelo redek pojav (čeprav je mraz hujši kot pri nas), saj so ljudje veliko bolj seznanjeni s to problematiko.

Zato je zdaj spet čas, da vstanete iz toplih naslanjačev in polepite svoje mesto s plakati, nalepkami, izvedete akcijo pred krznarsko trgovino, nastopite v javnosti ali vsaj širite zavest med prijatelje in sorodnike. S tem ne bomo ustavili krznarske industrije, vendar pa je obstoj industrije odvisen od potrošnikov in manj kot bo kupljenih plaščev, manj bo mučenih in ubitih živali.

Za več informacij, obiščite spletno stran www. peta.org, kjer boste našli tudi veliko kratkih dokumentarnih filmov na temo krzna, pa tudi vivisekcije, mesne industrije, cirkusa... Oglejte si tudi obsežno stran hrvaških aktivistov www.prijatelji-zivotinja.hr, na njej pa najdete povezave na sorodne strani. Če bi radi sodelovali v akcijah proti krznu, pišite na spodnji e-mail naslov in lahko vam pošljem nekaj propagandnega gradiva (plakati, članki, slike...). Živali tega sveta obstajajo zaradi svojih razlogov. Niso ustvarjene za ljudi, tako kot črnci niso ustvarjeni za belce in ženske ne za moške!

Maja, kultura_kontra@yahoo.com 35

ABOLISHING THE BORDERS FROM BELOW (ABB) je kolektiv vzhodnoevropskih priseljencev in priseljenk v Berlinu, ki se, poleg drugih aktivnosti, ukvarja tudi z izdajanjem dvomesečnega istoimenskega novičnika oziroma bolje rečeno magazina, ki je dokaj poznan tudi v teh krajih. Moram priznati, da se niti ne spomnim, kdaj sem ta magazin prvič dobil v roke, vem le, da mi je bil všeč, tako da sem si zatem vedno znova priskrbel najnovejšo številko – vse dokler se nisem nanjo tudi naročil. Ko pa je ta novičnik prerasel svoje meje in

Kje ste dobili idejo za izdajanje časopisa kot je Abolishing the Borders from Below (v nadaljevanju ABB), ki bi pokrival anarhistične aktivnosti širom vzhodne Evrope? Koliko je ta ideja že stara oz. kdaj ste izdali prvo številko? Kakšni so (bili) razlogi za izdajanje takšne publikacije?

Ideja, ki stoji za AbolishingBB je bila vzpostavitev stikov in izmenjave idej med aktivnimi anarhisti/kami v vzhodni Evropi ter drugje po svetu. Osnovan s strani nekih anarhistov/k migrantov/k iz vzhodne Evrope, živečih v Berlinu, je ABB nastal iz potrebe teh ljudi po širjenju informacij o dogajanjih tamle (v vzhodni Evropi – op. urednika), kajti opazili so veliko pomanjkanje informacij o borbah, ki so se tam odvijale: dejansko so se ljudje v Berlinu zelo zanimali ali sodelovali v solidarnostnih aktivnostih z »eksotičnimi« in oddaljenimi deželami kot sta npr. južna Amerika in Afrika, nikoli pa niso pokazali kakšnega zanimanja za njim bližje dežele bivše Sovjetske Zveze. Ta vrzel smo poskušali zapolniti, tako da smo z Abolishing the Borders from Below ponudili prostor različnim anarhističnim skupinam in posameznikom/cam, ki so tam aktivni, da sebe in svoje aktivnosti predstavijo preostalim delom sveta. ABB je mišljen kot diskusijski forum med le-temi skupinami, z namenom tako 36

izmenjavanja informacij kot tudi povezovanja med različnimi projekti in ljudmi. Čisto na začetku je bil ABB bolj novičnik, kjer so ljudje lahko objavljali novice o svojih akcijah, dokler ni po petih letih – ustanovljen je bil jeseni 2001 – nenadoma obsegal 60 strani, na katerih lahko sedaj poleg običajnih novic ponudi tudi več teoretičnih analiz: kot uredniški kolektiv se pogovarjamo o temi, ki bi jo radi predstavili v prihajajoči številki, pa naj bo to zaporniška družba ali pa diskusija o odnosu med levičarskimi in anarhističnimi skupinami po vzhodni Evropi, in potem pošljemo predlog našim dopisnikom/cam.

Je ABB namenjen samo anarhističnim bralcem/kam, ali ga berejo tudi »navadni« ljudje?

Prvoten namen izdajanja te publikacije je bil poskus medsebojnega posredovanja informacij in gradnje mostov solidarnosti med vzhodno Evropo in preostalim svetom. Seveda so bili prvi, ki so to publikacijo brali, drugi anarhisti in anarhistke, toda to še ne pomeni, da nočemo, da bi ABB bral še kdo drug! Vsekakor je povsem jasno kakšne vrste ljudje bodo vzeli v roke publikacijo, ki je večinoma iz roke v roko distribuirana preko anarhističnih distribucij, saj tako imenovani »navadni« ljudje večinoma ne hodijo na iste zabave, knjigarne, ipd. Vseeno

je postal magazin, ki obravnava veliko različnih tem, mi je le-ta postal le še bolj všeč, tako da sem se odločil, da s tem kolektivom naredim intervju in ga s tem poskušam predstaviti tudi bralcem in bralkam Srboriteža, ki drugače za ABB še niso slišali in bi jih lahko zanimal.

Skratka, intervju je bil preko elektronske pošte narejen enkrat v začetku meseca maja letošnjega leta, zato nekatera vprašanja oz. odgovori niso več toliko aktualni, vprašanja pa je postavljal Maquito…

pa bi bili zelo veseli, če bi preko te publikacije novi ljudje prišli v stik z anarhističnimi idejami in aktivnostmi – pa ne samo drugi anarhisti in anarhistke, ampak tudi drugi ljudje, ki bi radi odkrili nove ideje in se povezali z anarhizmom. Čeprav o tem procesu ne moremo povedati ravno veliko, saj nimamo informacij, ali tudi »običajni« ljudje povprašujejo po tej publikaciji ali ne – razen nekega profesorja iz Hamburga, ki je, vsaj tako kaže, naš velik oboževalec (angl. fan) –, pa je to zanimivo vprašanje, ki bi ga mogoče morali zastaviti našim distributerjem/kam.

Po vašem mnenju, kateri je najboljši način za predstavljanje anarhistične ideje »običajnim« ljudem in uničenje lažnih mitov o le-tej, ki se porajajo ko mainstream mediji prikazujejo anarhiste/ke kot rogovileže, ki uničijo vse kar jim pride pod noge?

Mhmm, mislimo, da glede tega nimamo jasnega recepta. Pravzaprav na to publikacijo nikoli nismo gledali kot na medij, preko katerega bi anarhizem predstavljali na nek »spodoben«, »čitljiv« (angl. readable) način, v smislu podiranja neke imaginarne slike, ki so jo »navadni« ljudje (kot tudi večina drugih, pa naj bodo to levi radikalci/ke ali pa tudi anarhisti/ke) dobili iz medijev: nikoli nismo nameravali »očistiti«

naše in druge anarhistične slike, odzivajoči se na medijsko bombardiranje. Kar počnemo, je dajanje prostora različnim skupinam in posameznikom/cam, da predstavljajo svoje aktivnosti in s tem tudi pokažejo, kako le-te izgledajo: to je lahko podpora delavski stavki, organiziranje akcij Hrana, ne bombe (Food not bombs), organiziranje predavanj, kot tudi osvobajanje živali iz vivisekcijskih laboratorijev ali napadanje in sabotiranje privatne lastnine. Ne dajamo, niti nočemo dajati kakšnih smernic glede tega: naj ljudje sami preberejo časopis in potem, kot vedno, svoje možgane kritično povežejo z realnostjo in poskušajo svoj um osvoboditi izpod diktature medijske in državne propagande. Če nekdo prebere ABB, bo ugotovil, da so anarhisti/ke zmožni tako ustvarjanja radikalnih alternativ dejanskemu stanju, kot so v isti sapi zmožni biti tudi rogovileži (angl. troublemakers), kajti obe stvari sta nedvomno povezani z revolucionarno perspektivo.

Koliko pa je ljudi v kolektivu ABB-ja?

Ste poleg izdajanja te publikacije aktivni tudi na drugih področjih? Število vpletenih v naše aktivnosti šteje od 10 do 13 ljudi, odvisno, saj imajo nekateri ljudje več časa kot drugi, večina od nas pa tudi veliko potuje (večina nas je anarhistov/k migrantov/ k), vsakdo pa je vpleten še v druge različne 37

anarhistične projekte. Zagotovo je izdajanje publikacije glavna aktivnost naše skupine, vsaj v smislu, da je to projekt, kjer smo udeleženi vsi. Poleg tega pa seveda počnemo še druge stvari: večinoma poskušamo organizirati solidarnostne akcije in/ali zabave za kakšne anarhistične projekte v vzhodni Evropi; poskušamo jih podpreti tukaj, pa naj bo to z organiziranjem akcije pred kakšno ambasado, ki se zgodi po evikciji kakšnega skvota na Poljskem, ali pa z organiziranjem solidarnostne zabave, kjer zbiramo denar za nek tamkajšnji projekt. Prav tako se nekateri/e od nas aktivno udeležujejo pripravljalnih kampanj proti bližajočemu se letošnjemu vrhu G8 v Rusiji.

Če pogledate nazaj v preteklost, ste imeli kakšne probleme ko ste poskušali izdati prvo številko? In, če ste, kako ste jih rešili? Ste takrat sploh že imeli kaj izkušenj pri izdajanju (anarhistične) literature? Hočem reči, ste pred ABB izdajali kakšne fanzine ipd.? Imate kakšne nasvete za mlade in še ne tako izkušene fanzinarje/ke?

Seveda je od samega začetka prihajalo do komplikacij, tako tehničnih kot tudi uredniških.

Večina ljudi, ki so začeli s tem projektom, prej ni izdajala nobene literature (vsaj ne redno), tako da je za večino od nas od začetka veljala samoupravljalna akademija za anarhistične urednike/ce. Nismo se naučili samo kako časopis oblikovati in ga natisniti, ampak tudi kako si med vsem uredniškim postopkom razdeliti delo in obenem anarhistične principe obdržati pri življenju. Kolikor se lahko spomnimo, je le 38

eden od ustanoviteljev že prej izdajal libertarne publikacije, toda nikoli internacionalno in nikoli v takem obsegu.

Eden od očitnih problemov je bil doseči in obdržati reden promet časopisa. Ko smo rekli, da bi ga radi izdajali vsake dva meseca, je bil to le 12 strani dolga publikacija. Ko pa je magazin začel rasti (v vseh možnih smereh, od števila strani v samem časopisu do števila dopisnikov/c in distributerjev/k), pa se je začel tudi neskončen proces sprememb: sprememb glede pričakovanj, glede načina dela in stopnje predanosti. Nekateri/e so se odločili/e, da bodo šli/e skozi ta proces, nekateri/e so odšli/e, mno-

go novih pa se nam je pridružilo pri določenih fazah. Medrtem smo, glede na nove okoliščine, že nekajkrat spremenili način dela, in ga bomo verjetnov prihodnosti še kar nekajkrat.

In to je mogoče eden od nasvetov, ki bi jih lahko dali drugim anarhističnim izdajateljem/icam: v nasprotju s tem, kar desni in levi sovražniki anarhistov/k širijo naokrog, so anarhisti/ke zmožni upravljati uspešne, dolgoročne in progresivno razvijajoče se projekte in strukture – zavedati se moramo samo, da vsi problemi, s katerimi se moramo spoprijeti, stalen del tega razvoja in da so to pravzaprav trenutki, ko najbolj rastemo: s spoprijemanjem in reševanjem teh problemov. Zatorej, ne se ustrašiti ko se pojavijo problemi, kolektivno se

z njimi spoprijemite, dajte si dovolj časa, premislite, preverite različne perspektive... in razmišljajte pozitivno: vaš mali projekt lahko navdahne mnogo drugih ljudi, ki pa bodo potem s svojimi malimi projekti navdahnili druge, in to je lahko veriga inspiracije, ki ste jo začeli vi in ki je mnogo močnejša kot ste si lahko zamislili.

Kot vedno pravi eden izmed najboljših prijateljev in podpornikov ABB kolektiva: »Sodoben anarhizem rabi anarhiste/ke, ki razmišljajo in delujejo pozitivno« ... karkoli naj bi že to pomenilo.

Kaj pa glede dopisnikov/c? Kako vam je uspelo privabiti toliko ljudi, da vam pošiljajo kolumni, članke o svojih aktivnostih, ipd.? Ste jim pisali in jih vprašali, če bi bili pripravljeni sodelovati v tem projektu, ali so vam članke pošiljali kar sami od sebe?

To je bil dolg proces. Na naš prvi poziv k sodelovanju pri ABB se je odzvalo le par tovarišev in tovarišic, pa še ti so napisali, da so skeptični glede naše ideje, saj se je o podobnih idejah že velikokrat diskutiralo, toda nikoli niso bile realizirane (po dveh letih so le-ti tovariši in tovarišice priznali, da bi naredili veliko napako, če bi zaradi prej omenjenega razloga ignorirali naš poziv). Potem je bil tu neprestan proces navezovanja novih stikov, ki je potekal teden za tednom, mesec za mesecom, vse dokler ni prišel trenutek, ko je projekt dosegel svojo lastno dinamiko in so anarhisti/ke iz vzhodne Evrope začeli ABB pojmovati kot resen in pomemben projekt, vreden njihovega sodelovanja. Istočasno je potrebno omeniti, da smo v vseh teh letih aktivno sodelovali v aktivnostih širom vzhodne Evrope, tako da smo tam, »na barikadah« in med »vročimi shodi«, navezali največ pomembnih kontaktov, ki so zdaj obrodili sadove, pa ne samo glede ABB-ja, ampak tudi pri mnogih drugih anarhističnih brezmejnih iniciativah širom vzhodne Evrope.

Dandanes mora biti vseh vzhodnoevropskih anarhistov/tk, ki nam pošiljajo svoje članke, okrog 30-35. Prvi nam je pokazal svojo pripravljenost za sodelovanje med »Zborom

Anarhističnih in Libertarnih Skupin ter Posameznikov/c« v Wroclawu (Poljska), zadnji pa se je kot ABB-jev dopisnik pridružil med »Mednarodnim Anarhističnim Knjižnim Sejmom« v Zagrebu v Aprilu 2006.

Pa še eno vprašanje, povezano s prejšnim: imate dopisnike/ce iz vseh vzhodnoevropskih dežel? In pa, iz katerih dežel bi radi imeli (več) dopisnikov/c?

Trenutno imamo dopisnike/ce iz večine vzhodnoevropskih dežel. Seveda v nekaterih izmed teh dežel nimamo veliko ljudi, ki bi pisali za ABB, saj je gibanje majhno ali pa mi nimamo dovolj kontaktov. Vsekakor si želimo, da bi nam pisalo več ljudi, z namenom, da bi nam pošiljali nove članke in novice, kajti več ljudi kot piše, več različnih anarhističnih pogledov lahko najde prostor v tem časopisu. Nobenega dopisnika ali dopisnice nimamo, na primer, v Estoniji, ali pa po vsej kavkaški regiji; tamkajšnji problem je, da ni radikalnih skupin ali posameznikov/ic, ki bi lahko iz anarhistične perspektive analizirali in pisali o določenih dogodkih. Do sedaj smo poskušali mi sami pokriti to vrzel, tako da smo pisali o nedavnih uporih v Uzbekistanu in Kirgistanu, če omenimo dva.

Seveda pa si želimo, da bi se anarhistična semena zasejala tudi tam in bi potem kmalu par predanih ljudi prišlo z nami v stik!

Veliko ljudi verbalno napada fanzinarje/ ke, češ da uvajajo cenzuro ko nočejo objavljati nečesa česar ne marajo oz. se jim ne zdi v kontekstu s samo idejo, ki stoji za ‘zinom. Torej, objavite vse kar prejmete?

Zakaj (ne)? In če ne, bi to označili kot cenzuro? Spet, zakaj (ne)?

Kot prvo moramo reči, da se ta projekt osredotoča na točno določeno stvar: anarhistične aktivnosti po vzhodni Evropi. To pomeni, da nikoli nismo, niti ne bomo, objavljali stvari, ki s to temo niso povezane. Pomeni, glede na strukturo časopisa, da smo voljni objavljati samo stvari, ki pridejo izpod peres vzhodno39

evropskih anarhistov/tk, plus, od časa do časa, to kar kot uredniški kolektiv napišemo mi. To je ideja, ki je bila znotraj kolektiva sprejeta že čisto na samem začetku, in ki pa se je z leti še bolj držimo, glede na dejstvo, da je to, poleg Laike iz Leipziga, ki se prav tako osredotoča na vzhodno Evropo, edina publikacija s tako osredotočitvo (angl. focus). Prav tako, iz istih razlogov kot smo jim omenili zgoraj, ne recenziramo glasbe ali drugih anarhističnih publikacij od drugje po svetu. Prav tako je potrebno pomisliti, kako omejen je prostor v časopisu, ki ima trenutno 60 strani, tako da smo ponavadi prisiljeni v to, da nekaterih člankov zaradi tega ne objavimo: zato naj se ljudje ne počutijo »užaljene« ko nam pošljejo članke, ti pa potem niso objavljeni – takšna je naša politika, ki pa je do vseh enaka!

Drugo vprašanje pa je vprašanje cenzure: mi, kot uredniški kolektiv, smo vsi anarhisti/tke, toda vsi imamo tudi različne predpostavke in anarhistične analize; recimo, nismo homogena masa. Kot drugič, naša vloga ni »cenzuriraje« člankov, ki jih prejmemo, kajti mi ta prostor samo nudimo skupinam, da se izrazijo. To pomeni, da nočemo začrtati nobene linije, ampak prepustiti prostor različnim anarhističnim analizam. Kot piše v predstavitvi vsake številke, se mi kot kolektiv ne strinjamo popolnoma z mnenji, ki so tu objalvjena, vendar pa se nam, iz različnih razlogov, vsi zdijo vredni objave. Seveda se časopis osredotoča na anarhistične aktivnosti, napisane iz anarhisitčne perspektive, kar pomeni, da so nekatere stvari že popolonoma jasne: komunistična in druga avtoritarna propaganda tu ni zaželjena!

Potem kakopak tudi ne objavljamo člankov, ki imajo seksističen, rasističen ali kakršenkoli takšen pristop. Ko pa že objavimo nekako problematičen članek, k njemu napišemo kratek uvod, v katerem razložimo, zakaj smo ga objavili ne glede na to, da se nam kot uredniškemu kolektivu zdi problematičen. Na srečo zaenkrat še nismo imeli kakih tovrstnih ekstremnih problemov, recimo, da bi prejeli kakšne ekstremno »slabe« članke! Mi tega ne bi imenovali cenzura, saj bi bili v nasprotnem primeru prisiljeni objaviti vsako govno, pa naj bo to nacistično 40

sranje ali karkoli že. Za vsakim zinom, podzemnim časopisom ali pa pri kateremkoli drugem tovrstnem projektu, že od začetka obstajajo določene namere, ki so jasne vsem, ki bi zanj hoteli/e pisati. Glede na te cilje, ti pokažeš ostalim, kako tvoja publikacija »funkcionira«, tako kot to naredimo mi. Če ljudje pišejo o zadevah, nepovezanih s kontekstom, ki smo ga izbrali, to pač ni naš problem! Prav tako se, kot anarhističen časopis, upiramo seksizmu, rasizmu, ipd., tako da naj ljudje ne pričakujejo, da bodo katero od teh stvari videli objavljene v našem časopisu.

Je pa res, da včasih objavimo tudi kakšne reportaže, ki ne prihajajo iz anarhističnega, ampak iz kakšnega drugega spektra, vendar k tem vedno napišemo kratek uvodnik. Se pa to zgodi, ko smo mnenja, da je to članek, ki ga bi bilo vredno objaviti, ali pa, da se je zgodil neki dogodek, o katerem pa naši/e dopisniki/ce niso pisali: nazadnje se je to zgodilo v primeru gejevske Parade ponosa (Gay Pride) v Estoniji, kjer zaenkrat še nimamo dopisovalcev oz. dopisovalk.

Kot ima večina fanzinarjev/k in podzemnih založb, sem prebral, da imate tudi vi finančne probleme. Toda zaenkrat ste ABB izdajali nemoteno, tako da, kako vam uspe pokriti vse stroške, tako tiskanja kot poštnih storitev? Z dobrodelnimi oz. »benefit« koncerti in donacijami? Če na zunaj izgleda kot da vse poteka nemoteno, pa je v resnici prav nasprotno! Kakopak smo samoorganiziran projekt, ki se tudi sam financira, kar pomeni, kot pri večini tovrstnih projektov, da nam vedno primanjkuje denarja in da smo vedno negotovi glede prihodnosti... Če bi seveda distribucije v pravem času plačale svoje dolgove, potem ne bi bilo nobenega problema, vendar pa se to ne dogaja iz več različnih razlogov: recimo ta, da so tudi oni le majhne anarhistične distribucije, ki imajo že tako ali tako svoje finančne težave. Tako denar za časopis zbiramo s pomočjo solidarnostnih zabav, v preteklosti pa smo v Köpiju, avtonomnem anarhističnem centru tu v Berlinu, imeli

redne nedeljske »benefit« zajtrke, velikokrat ki so pri ABB dobili inspiracijo, začet nov propa še vedno pečemo pice itd. Prav tako velijekt: poskušajo vzpostaviti podoben projekt kokrat prejmemo denar od kakšnih »benefit« kot ABB, le da bi ta pokrival regije srednje in južne Amerike, vendar pa tudi jasno pravijo, dogodkov, organiziranih s strani drugih anarhističnih projektov širom sveta, ki bi nam radi da bodo pri izbiri člankov za objavo selektivpomagali. Radi pa bi omenili še, da so nekani. Seveda smo več kot zadovoljni, da stvateri anarhistični projekti iz Anglije že dvakrat ri gredo tudi v to smer, zato jim želimo vso financirali celoten tisk dveh številk ABB-ja. srečo! Njihova spletna stran pa je na naslovu: Brez njihove pomoči nam teh dveh številk ne www.antipolitics.net/incendio bi uspelo izdati. V teh dneh pa smo prav tako Prav tako pa v Italiji nekateri anarhiprišli iz teden dni dolge info-turneje po pasti in anarhistke večino našega časopisa prevarih nemškim mestecih, jajo v italijanščino, kajti kjer smo, poleg organicelo »barbarska angleščiziranja parih diskusij, na« je za tamkajšnje ljudi prav tako zbrali nekaj Vsem, ki bi jih publika- problem, podoben prodenarja za ta naš projekt pa naj bi se kmalu cija Abolishing the Bor- začel tudi na Hrvaškem. jekt. Poleg vsega tega pa dejstvo, da ta časopis ders from Below utegnitiskamo sami, in sicer v Dobro, to bi bilo vse. la zanimati, bo verjetno Bi radi še kaj dodali? neki levičarski radikalni tiskarni, pomaga, da so prav prišla informacija, Če ne, potem se vam stroški tiskanja nižji kot da je le-to moč dobi- lepo zahvaljujem, da bi bili sicer.

ti oz. naročiti tudi pri distribuciji Kontrakultura, preko katere si lahko priskrbite tudi druge materiale, in je predstavljena na naslednjih dveh straneh.

Ker ABB pokriva anarhistične dejavnosti širom vzhodne Evrope, pa bi vas rad vprašal še, če poznate, ali pa ste že slišali za kakšen podoben projekt, ki bi pokrival (anarhistične) aktivnosti v Aziji (Kitajska, Japonska,...) ali/in drugje po tako imenovanem tretjem svetu? To vprašanje smatram kot pomebno zato, ker se mi zdi, da le malo (če sploh kakšen/na) Evropejcev/k in Američanov/k ve kaj dosti o anarhističnih aktivnostih v prej omenjenih deželah...

Ne poznamo nobenega podobnega primera za zgoraj omenjeni deželi, čeprav bi bilo prav gotovo zanimivo. Kar vemo, je, da je bil v ZDA pred dvema mesecema, s strani anarhistov/tk,

ste si vzeli čas in ste odgovorili na ta “neumna” vprašanja. In nadaljujte z odličnim delom!

Da, radi bi še dodali, da smo pred parimi meseci uspeli vzpostaviti brezplačno naročnino za zapornike/ce, pri čemer so nam pomagale okoliške skupine Anarhističnega črnega križa (Anarchist Black Cross, ABC), pripravljene na rušenje zaporniških zidov (in seveda vseh ostalih segregacijskih institucij), ki nam jih »ponuja« ta družba. Torej, zaporniki in zapornice, ki bi radi brali Abolishing the Borders from Below, naj kontaktirajo lokalne ABC skupine, ali pa naj kontaktirajo nas same na naslov abb_prisonersubc@riseup.net.

Poleg tega pa bi ti radi zaželeli čimveč sreče s tvojim ‘zinom ter se ti zahvalili, ker si nam v njem dal nekaj prostora!

41

PREDSTAVITEV IN NAPOTKI ZA POSTAVITEV LASTNE ANARHISTIČNE DISTRIBUCIJE Kontrakultura distribucija je anarhistična distribucija, ki deluje v podtalnih krogih anarho-aktivističnega gibanja. Razlika med distribucijo in običajno založbo je, da je namen distribucije širjenje materiala in ne profit, zato se ves izkupiček iz prodaje in donacij vrne nazaj v distribucijo. Preko anarhističnih distribucij nihče ne služi, distribucije med seboj sodelujejo in ne konkurirajo.

Kontrakultura distribucija je nastala kot majhna distribucija anarhistične glasbe (predvsem punk, hc, crust ipd.), večino izdelkov smo izdelovali sami, po principih D.I.Y. ideje (Do It Yourself – Naredi sam). Kasete in CD-je, ki smo jih prodajali po dogovoru z bendi, smo razmnoževali v glavnem doma, enako velja za kopiranje ovitkov, nalepk za CD-je, izdelovanje našitkov in zapestnic. Veliko teh stvari lahko namreč narediš brez vpletanja raznih podjetij in drugih kapitalistov, ki ti za »solidno« ceno izdelajo isti izdelek kot ga lahko narediš sam/a. S tem tudi ne podpiraš tiste, proti katerim se boriš (čeprav popolnoma brez njih seveda ne gre), hkrati pa si pri svojem delu kreativen/a.

Začetek je pri vsaki distribuciji težak, saj moraš vložiti kar nekaj dela in denarja. Za začetek lahko kupiš nekaj materiala od drugih distribucij, v glavnem pa se bendi ponudijo sami, ker je distribucij pri nas vedno premalo. Če veliko hodiš po koncertih in podobnih prireditvah doma in po svetu, se kmalu obseg materiala zveča in začneš lahko menjati material z drugimi distribucijami. Glede cen je stvar taka, da z drugimi distribucijami navadno menjaš stvari po »tovarniški ceni« ali pa po principu blagovne menjave. Če hočeš svojo distribucijo razširiti (kar je želja vsakega distributerja), moraš paziti na denar in s tem tudi na oblikovanje cen. Včasih se namreč zdi smešno, da stane »doma izdelan« CD 500 sit, medtem ko njegova izdelava znaša največ 200 sit. Gre za to, da je vedno nekaj takšnih CD-jev, ki jih podariš brezplačno – ali samemu bendu za promocijo ali drugim distributerjem. Poleg tega je vedno nekaj materiala, ki se bolje prodaja kot ostalo. V naši distribuciji smo tako veliko stroškov pokrili s prodajo našitkov, čeprav je bila cena enega le 100 sit. Če paziš na finance (prijateljski nasvet – pitje in delo na distribuciji med koncerti se ne obnese), se ti kmalu nabere nekaj denarja, ki ga spet vložiš naprej – recimo za tiskanje svojih majic rabiš kar nekaj deset-tisočakov... če hočeš izdelovati svoje značke npr. moraš imeti na rezervi vsaj 100 eurov ipd.

V Kontrakulturi distribuciji smo se na tej točki odločili, da se bomo nekoliko 42

bolj obrnili v distribucijo knjig in brošur in zmanjšali prodajo glasbenih izdelkov. Zdaj distribuiramo nekaj bendov in kompilacij z anarhistično vsebino, največ pa knjige, aktualne fanzine, brošure, našitke, majice...

Razlogov za to je bilo več, od tega da smo se naveličali razstavljati stvari vedno istim ljudem v istih prostorih, saj je slovenska anarho-punk scena zelo majhna, pa do tega, da smo anarhistično idejo poskušali približati tudi ljudem, ki niso del punk scene. In ker na žalost knjig, fanzinov itd. ne moreš prodajati na vseh koncertih, ker je večina udeležencev preveč alkoholiziranih, smo se začeli pojavljati predvsem na drugih družbenokulturnih dogodkih, ki pa jih seveda v Sloveniji spet ni na pretek. Stvar se zato razvija zelo počasi, vendar idej je vedno na pretek in vsake toliko se kakšna tudi uresniči. Ker v Sloveniji tudi ni veliko prevedenega materiala, je večina čtiva v hrvaškem in angleškem jeziku. Prevodi so torej vedno dobrodošli.

Pogosto vprašanje – koliko ljudi rabiš za distribucijo? Lahko si tudi sam/a, čeprav je najbolj primerno, da sta za to vsaj dva. Vedno pa so tukaj še zunanji »sodelavci«, druge distribucije in posamezniki, s katerimi sodeluješ.

Pa še nekaj praktičnih napotkov: • Pri izdelavi glasbenih kompilacij vedno za soglasje vprašaj bend in jim nato pošlji kakšen brezplačen izvod izdelka. V naši distribuciji smo tako izdelali dve kompilaciji: AC Molotov in Direktna Akcija. Pri obeh so bili bendi navdušeni nad povabilom k sodelovanju.

• Če hočeš izdelovati našitke in tiskati na majice, je nabolje, da ti pri tem pomaga kdo z izkušnjami, ker delo s sitotiskom zahteva kar nekaj natančnosti in izkušenj.

• Veliko lahko sodeluješ z distributerji iz tujine, ker večina rada pomaga in so pripravljeni sodelovati.

Upamo, da bomo s tem prispevkov pomagali pri nastanku novih mladih distribucij. Za vsakršna vprašanja in željo po sodelovanju, nam pišite na naš kontaktni e-mail naslov.

Veliko sreče in se vidimo za črno-rdečo mizo!

43

Skrivno Življenje Nekega Taksista:

prevajal: Maquito

Nestor Mahno Resnična zgodba za otroke

Kar sledi, je resnična zgodba o mladosti neznanega taksista z imenom Nestor Mahno, ki je odraščal na podeželju vzhodnega dela Evrope.

N

otem se je spomladi leta 1917 zgodila še ena revolucija in ta je bila uspešna – car je bil strmoglavljen! Rusko ljudstvo je zapadlo v razburjenje in v vsem tem kaosu je bilo osvobojenih mnogo zapornikov. Med njimi je bil tudi Mahno, ki je takoj zapustil Rusijo in se odpravil na jug v svojo domovino, Ukrajino.

a Rusijo in Ukrajino so bili to nemirni časi.

Pravkar se je zgodila spodletela revolucija in carjeva tajna služba je obračunavala z oporečniki vseh vrst. Anarhizem – ideja, da je vlada kot taka zatirajoča in da bi morali ljudje sami organizirati svoja življenja skupno kot enakopravni, brez nadvlade ali podrejanja – je bila v Rusiji priljubljena, in Nestorjevi mladi prijatelji so bili del anarhistične skupine. Tajna služba je odkrila njen obstoj in aretirala mnogo njenih članov – tudi Nestorja. Osemnajst let star, je dobil doživljensko zaporno kazen in bil poslan v zapor daleč na severu, v Moskvo.

Rusiji je bila postavljena nova vlada, sestavljena iz zveze različnih skupin, ki so hlepele po oblasti; v Ukrajini pa se še ni veliko spremenilo. Mahno je bil edini izmed vseh s strani tajne službe odvedenih, ki se je vrnil v Huljai-Polje. Vaščani so ga sprejeli z velikimi pričakovanji: zdaj, ko je bil car strmoglavljen, so vsi, ki so bili prej konzervativni, gledali na radikalce, za katerega so imeli tudi njega, kot na nekaj smiselnega, ki prihaja. Po knjigah, ki jih je prebral v zaporu, je Mahno začel med kmeti organizirati zveze ter med delavci sklicevati kongrese, da bi se lahko navadili odločati sami zase.

Z

N

aslednjih deset let je Mahno preživel tam in se v razvpitih krutih življenskih pogojih zapora nalezel tuberkuloze. Medtem ko je bil zaprt, se je odločil, da bi se lahko poučil o prevratnih idejah, katerih je bil tudi obtožen, in je tako porabil mnogo ur za branje anarhistične literature pod varstvom njegovega sojetnika Petra Aršinovega, ki se je kasneje v Ukrajini tudi boril na njegovi strani.

44

P

estor se je rodil reven v majhnem mestu Huljai-Polje v južni Ukrajini, pod vladavino ruskega carja. Oče mu je umrl še preden je dopolnil eno leto. Kot večina kmečkih otrok, je v šolo hodil le nekaj let, potem pa je moral začeti z delom na polju; ko je bil dovolj star, pa si je dobil še delo v tovarni.

V

K

asneje tistega leta se je v Rusiji in Ukrajini zgodila še ena revolucija. V Rusiji je stranka imenovana Boljševiki, ki se je oklicala kot komuniste in ki je trdila, da predstavlja ljudstvo, prevzela oblast; istočasno pa je bil v Ukrajini ta proces bolj postopen in ljudski: kmečke zveze in delavski zbori so prevzeli vso zemljo in lastnino aristokratov ter jo enako-

pravno razdelili med ljudstvo. V obeh regijah je bil slogan »vso oblast sovjetom«, kajti sovjet je ruska beseda za delavsko združenje. Veleposestniki in šefi nad tem niso bili navdušeni, toda glede tega ni bilo moč storiti ničesar več: policije in vojske, ki sta ščitili njihovo lastnino, ni bilo več.

K

malu po revoluciji na severu, je nekaj Boljševikov prišlo na jug v Ukrajino, misleč, da je le-ta njihova, zdaj ko so bili oni v ruski vladi, ki ji je prej vladala. Mahno jih je sprejel z dobrodošlico, saj so bili revolucionarji kot on sam, toda v njem so porajali dvome, saj so okrog potovale govorice, da izobčujejo vse oporečniške stranke, prav tako kot je to počel car.

M

ed vsem tem časom pa je bila Rusija tudi vpletena v vojno z Avstrijo in Nemčijo – bila je to prva svetovna vojna, in pritisk te vojne je bil tisti, ki je botroval koncu carjeveve vladavine. Boljševiki so se zelo trudili, da bi končali ta konflikt, tako da so podpisali mirovno pogodbo in s tem tema dvema državama predali Ukrajino. Preden so lahko Ukrajinci sploh lahko kaj rekli glede tega, so po njihovem podeželju že mrgolele avstrijske in nemške čete. Te so postavile vlado, njihovo lutko, in vrnili vse premoženje in zemljo bivšim veleposestnikom in lastnikom. Kmetje, ki so bili aktivni v združenjih, so bili aretirani ali ubiti; Mahnovo domače mestece so okupirale čete, ki so požgale hišo njegove matere in ustrelile njegovega pohabljenega brata.

M

ahno je zbežal na sever, nazaj v Moskvo, kjer je bil v zaporu, da bi videl, če so tamkajšnji »revolucionarji« vedeli kaj se dogaja na ozemlju, ki so se mu odrekli. Govoril je pred majhnim plešastim možem smešnega videza, ki mu je bilo ime Lenin. Ta je Mahnu zagotovil, da so Boljševiki zaskrbljeni glede usode kmetov v Ukrajini, vprašal pa ga je tudi, kako si kmetje tam interpretirajo slogan »vso oblast sovjetom«. Mahno mu je odgovoril, da so ga vzeli dobesedno: predvidevali so, da revolucija pomeni, da bodo imeli popolno oblast nad svojimi življenji. »Ah, vi anarhisti ste tako kratkovidni,« je Lenin skrivnostno rekel, »mislite na prihodnost, ne veste pa, kako biti

praktični v sedanjosti.«

M

ahno je sklepal, da si bodo morali kmetje v okupirani Ukrajini pomagati sami, in se čez mejo vtihotapil nazaj v svojo domovino.

Medtem ko njega ni bilo, so se drugi kmetje združevali v tajne skupine, ki so ponoči napadale okupatorske čete. Ker je bila njegova hiša požgana in ker so po njegovem mestececu patrulirali tuji vojaki, se je Mahno pridružil eni izmed teh skupin. sake nekaj tednov so morali bežati iz ene vasi v drugo, kajti vohuni tajne službe so delali na tem, da jih izsledijo. Mahnovi prijatelji iz kmečkih zvez, ki so bile zdaj prepovedane, so jih skrivali in jim dajali jesti. Čas je bežal in vedno več in več kmetov se jim je pridruževalo, nanje pa je bilo z ukazom, da jih ubijejo, poslano tudi vedno več in več nemških in avstrijskih čet. Uporniki so prirpavili vpad na Mahnovo domačo vas Hulja-Polje in iz nje pregnali vojake, toda naslednji dan se je v vas vrnilo mnogo več vojakov in uporniki so se morali zateči v gozd. Vojaki so jim sledili in ko so Mahno in njegovi tovariši dneve in dneve bežali skozi gozd, se je za njimi vedno slišalo gmenje korakajočih čet.

V

N

ekega večera so iste zvoke slišali tudi pred sabo in tako spoznali, da so obkoljeni. Nemškim četam se niso mogli predati – bali so se, da jih bodo le-te pobile – pobegniti pa tudi niso mogli; Mahno je skupini predlagal, da bi poskusili z nepričakovanim napadom, kar se je zdelo kot samomor, toda nihče ni imel boljše ideje.

V

ečina okupatorskih čet se je zadrževala v bližnjem mestu; bilo jih je okrog šeststo in kampirali so na glavnem trgu, medtem pa

45

je bilo v Mahnovi skupini le sto kmetov. Mahno in par drugih, ki so bili hitri in še niso bili ranjeni, se je splazilo v samo jedro mesteca in splezalo na streho neke hiše. Od tam so začeli streljati na vojake spodaj. Ti niso vedeli od kje streli prihajajo in so zapadli v paniko, predvidevajoč, da jih je napadla veliko večja skupina; neorganizirano so bežali sem ter tja, in se končno predali ostanku kmetov, ki so jih čakali na robu mesteca. Mahno je nenadoma postal junak!

K

metje so komandante vojakov pobili ter pobrali njihove uniforme, vojake pa so osvobodili in jim rekli, naj gredo v svoje domovine in naj prenehajo nadlegovati ukrajinske kmete. Oblečeni v poveljniške uniforme, so zdaj Mahno in njegovi tovariši potovali po deželi, ter se bogatim posestnikom predstavljali kot generali okupatorskih čet. Posestniki so za njih pripravili bogate pojedine ter se jim zahvaljevali, ker so jim vrnili bogastvo in moč in ker so strli kmečki upor. Ob koncu vsake pojedine so Mahno in njegovi tovariši razkrili svoje prave indentitete ter pobrali konje in orožje posestnikov, da bi lahko oborožili ljudstvo.

K

malu so zbrali svojo vojsko, vojsko kmetov. Zvesta anarhističnim idealom, je vsaka brigada izvolila svojega poveljnika, prav tako pa si je vsak vojak ali vojakinja ukrojil svojo lastno uniformo. Mahno je postal eden izmed generalov te prostovoljne vojske. Kmalu se jim je pridružilo še več uporniškim kmečkih skupin; ena izmed njih je bila vodena s strani Marije Nikiforove, anarhistične gverilke, katero je Mahno dolgo občudoval.

S

kupaj so se te čete kmetov in anarhistov vrnile v Huljai-Polje, z namenom, da bi za to mestece za vedno osvobodile Nemcev in Avstrijcev. Napadli so ponoči in vsi lokalni kmetje so se jim pridružili, da bi izgnali okupatorske čete; toda naslednji dan se je vrnilo še več čet, lokalni kmetje pa se podnevi niso hoteli boriti proti njim, saj če bi bili prepoznani, bi jih tuja vojska ubila takoj ko bi zopet zavzela mestece. Tako so se morali Mahno in njegovi tovariši do večera umakniti iz Huljai-Polja, dokler se jim niso domačini zopet pridružili in so bili tako spet zmožni napasti mesto. Napadali 46

so pet dni, vsak dan in vsako noč, vse dokler niso bile okupatorske čete izmučene in so se umaknile.

I

z Huljai-Polja so se uporniki podali naprej proti Ekaterinoslavu, največjemu mestu v bližini, kjer se je nahajalo največ avstrijskih in nemških čet. Mahno in njegovi prijatelji so bili zopet popolnoma številčno prešibki, toda tudi tokrat je predlagal načrt: v začetku naslednjega dne, ko je vlak iz dežele peljal v mesto, da bi revne delavce popeljal v službo, so se na njem, preoblečeni v delavce, peljali tudi Mahno in drugi, ki so pod svojimi oblekami skrivali orožje. Tudi tokrat se je njegov načrt izkazal za uspešnega, kajti okupatorske čete so bile ujete nepripravljene in so se predale!

P

rvo kar so Mahno in njegovi tovariši naredili, ko so zavzeli mesto, da so odšli v zapor, osvobodili vse politične zapornike, sam zapor pa do temeljev zažgali. Od Avstrijcev in Nemcev so pričakovali protinapad, toda prva svetovna vojna se je s porazom teh dveh držav ravno končala, tako da sta se le-ti odločili umakniti svoje vojske iz Ukrajine in tako zmanjšati svoje žrtve. Ukrajina je bila svobodna!

M

ahno in njegovi prijatelji so bili zdaj zaposleni z uvajanjem anarhističnih idej v prakso. Potovali so od mesta do mesta, in v vsakem so oznanili, da niso tu zato, da bi prevzeli politično oblast, ampak da bi pospešili prenos moči in bogastva iz rok vlade in bogatašev v roke ljudstva. Ustanovljeni so bili novi kmečki kolektivi, delavski zbori, skupnostni projekti in časopisi, vsake nekaj mesecev pa je bil sklican veliki kongres, kjer se je debatiralo o problemih, ki jih na lokalni ravni niso mogli rešiti.

Policija, zaporni in davkarija so bili ukinjeni ter zamenjani z kooperativnimi sistemi; kmetje, prosti nenehnega pritiska od dela za njihove posestnike, so se lahko posvetili izobraževanju svojih otrok ter uživanju življenja. Organizirali so gledališke igre, vsak večer pa so se dogajale pojedine, katerim sta sledila ples in petje. Na tretjem Ukrajinskem anarhističnem kongresu so se zbrali delegati, ki so predstavljali čez dva milijona ljudi. Mahno se je lahko za kratek čas sprostil in se poročil s hčerko bivšega policijskega uradnika, krepko mladenko, ki se je na

njegovi strani borila s strojnico.

aristokratsko vojsko zunaj Ukrajine.

oda težav še ni bilo konec. Na jugu so se z ostanki svojega premoženja zbrali posestniki in aristokrati, ki so izgubili svoje privilegije, in najeli vojsko plačancev, ki naj bi se borili pod enim izmed generalov, ki je služil pod carjem. Medtem pa so se na severu pojavili tudi boljševiki, ki so imeli zdaj pod oblastjo vso Rusijo in ki so, zdaj ko ni bilo več Avstrijcev in Nemcev, hoteli imeti Ukrajino nazaj. Boljševiške sile so trdile, da je Ukrajina del Rusije in da bi morali biti njeni delavci organizirani pod vodstvom iz Moskve. Za njih je »sovjetska« oblast pomenila oblast vlade nad vsemi delavci, za katere je trdila, da jih predstavlja. Rajši kot da bi zemljo dali tistim, ki so jo obdelovali, so boljševiki gradili velike kmetije (angl. factory farms) in postavljali člane partije kot nove šefe ter proizvedena žita pošiljali daleč stran.

Kmetje na ozemljih pod boljševiško oblastjo so se zopet začeli upirati in mnogokrat se je zgodilo, da so se čete, katerim je bilo ukazano zatrtje teh uporov, same uprle in se pridružile uporniškim kmetom.

oda boljševiki so, nevoščljivi zaradi neodvisnosti, ki je v nekaterih delih Ukrajine lepo uspevala, imeli druge načrte. Medtem ko so Mahno in njegovi prijatelji imeli polne roke dela na fronti, so boljševiki razlasili četrti ukrajinski anarhistični kongres za ilegalnega, da bi s tem utrdili oblast njihove »revolucionarne« vlade in prekinili dobavo vseh potrebščin Mahnu in njegovi vojski. Potem so sklicali sestanek vseh anarhističnih oficirjev; ker se je bal izdaje, se je Mahno odrekel svoji dolžnosti in se sestanka ni udeležil. Imel je srečo, kajti boljševiki so vse njegove prijatelje, ki so se sestanka udeležili, aretirali in jih ubili. Aristokratske vojske so zgrabile priložnost, prebile fronto in vdrle v Ukrajino, in so, brez da bi jih uporniške vojske ustavile, potiskale boljševike vso pot nazaj v Moskvo. Izgledalo je kot da se bosta Rusija in Ukrajina vrnili v roke posestnikov in pristašev carja.

T

N

apetost med prebivalci Ukrajine in boljševiki je naraščala, toda še preden je lahko postalo zares hudo, so aristokrati, ki so ob padcu carja zbežali, napadli z juga s pomočjo velike vojske, ki so jo finančno podprle zahodne države. Mahno in njegovi tovariši so zbrali prostovoljce in ustanovili novo vojsko ter z njo osnovali fronto, ki je ovirala prehod v Ukrajino. Z boljševiki so podpisali mirovno pogodbo, češ da si obe skupini želita zaščiti revolucijo, in so potem nekaj mesecev skupaj držali

T

U

krajina je bila zdaj okupirana s strani zavojevalcev, ki so na oblast zopet postavili stare posestnike in šefe ter pobili vse kmete in delavce, ki so se v njihovi odsotnosti združevali in organizirali. Mahno je zbral še eno vojsko prostovoljcev iz kmečkih beguncev in dezerterjev iz umikajoče se boljševiške vojske, in začel novo gverilsko vojno. Postal je znan zaradi taktike presenečenja, ki so se je posluževale njegove sile: nekoč, na primer, so kmetje so v procesiji, ki je izgledala kot poročna, nenadoma izpod svojih oblačil potegnili svoja orožja in postrelili okupatorske vojake, ki so prišli tja, da bi jim posmehovali. Kmetje v vsaki vasi so skrivali, nahranili in informirali uporniške sile; ko je bilo potrebno, so se uporniki lahko porazgubili po poljih in se, medtem ko so jih vojaki iskali, pretvarjali, da so člani družine. Ker so lahko v vsaki vasi zamenjale utrujene konje za spočite, so bile Mahnove sile vedno hitrejše od boljševiških ali aristokratskih čet. Vedno pa so bili glede na aristokratsko vojsko številčno prešibki, zato so se morali pred njmi počasi umikati. Aristokrati so svoje sile razdelili na dva dela, od katerih je eden sledil ukrajinskim anarhistom proti zahodu, drugi pa je šel na sever proti Moskvi.

47

M

edtem ko se je Mahnova skupina premikala skozi podeželje, se ji je vedno več in več beguncev pridružilo in tako je njihovo vojsko spremljalo na deset tisoč ljudi.Vsak dan so se zelo trudili, da bi bili pred napadalci; Mahno je bil v bojih z njmi pogosto ranjen, toda vedno je imel srečo, ki ga je obvarovala pred smrtjo. Štiri mesece so se kmetje umikali čez podeželje, dokler se niso znašli v pasti: aristokratske čete so jih obkolile, tako da niso imeli nobene druge možnosti kot da se borijo.

S

pet je Mahno predlagal načrt. On in kmetje z najhitrejšimi konji so se v zavetju noči pretihotapili iz kroga, kmalu ob zori pa je preostanek uporniških čet zavojevalce napadel od spredaj. Bitka je divjala cel dan in ob sončnemu zahodu je bilo že videti, da bodo kmetje končno premagani, nakar so se Mahno in njegovi konjeniki pojavili na drugi strani bojnega polja ter presenetili sovražne generale in razgnali njihove stražarje. Zavojevalske sile so se razpršile in zbežale, kmetje pa so zajeli na tisoče talcev.

Z

daj so se Mahno in drugi preživeli pomikali naprej po Ukrajini, osvobajali vasi in mesta ter odpirali zapore in jih potem do tal požgali. V nekem mestu, kjer je duhovnik policiji okupatorske vojske ovadil vse anarhiste, so mu vzeli njegov talar in ga preuredili v črno zastavo, ki je plapolala nad njihovo vojsko. Vojska, ki je oblegala Moskvo je bila prisiljena k 48

umiku, kajti oskrba njihovih čet, ki je prihajala z juga, je bila prekinjena. Za kratek čas se je v Ukrajino vrnil mir; zgodil se je peti ukrajinski anarhistični kongres, ljudje pa so poskušali zopet normalno zaživeti.

T

oda aristokrati so ponovno zbrali njihove sile in pripravili še zadnjo veliko invazijo.

Boljševiške čete so se zopet trudile, da bi odbile ta napad, zato so Mahnu ponujale še eno mirovno pogodbo. Nihče v Ukrajini ni več zaupal boljševikom, toda ker so zavojevalci zopet napadali, so čutili, da nimajo druge izbire kot da sodelujejo z tako imenovanimi revolucionarji.

M

ahno je za ta bojni pohod ostal doma v Huljai-Polju, kajti zaradi številčnih ran je moral okrevati, še vedno pa je trpel zaradi tuberkuloze, ki jo je dobil v zaporu. Ni bil presenečen, ko je slišal, da so njegovi tovariši še enkrat premagali zavojevalske čete, bil pa je presenečen ko so boljševiki takoj naslednji dan obrnili svoje topove proti kmetom; Mahno je naivno verjel, da je spor med anarhisti in komunisti le filozofske narave, toda v resnici so boljševiki za vsako ceno hoteli imeti popolno oblast. Celotna ukrajinska kmečka vojska, ki je bila na fronti, je bila pomorjena, Huljai-Polje pa je bilo obkroženo z rdečimi boljeviškimi četami, ki so se približevale, da bi umorile Mahna in njegove tovariše. Ker je hitro razmišljal, je Mahno sklical skupaj svoje prijatelje in sosede, da bi zbrali vse rdeče cunje v njihovih hišah.

Kmalu je ena izmed boljševiških brigad zagledala vod vojakov, ki se jim je približeval in ki je nosil rdeče zastave in pel rusko komunistično himno Internacionalo. Boljševiki so mislili, da je bila to ena izmed njihovih brigad, ki se je zmagoslavno vračala iz vasi, vse dokler niso Mahno in njegovi tovariši kmetje nenadoma privlekli na plan svoja orožja. Efekt presenečenja jim je dal dovolj prednosti, da so se prebili skozi bojne linije in pobegnili v gozd.

Z

ačel se je končni vojaški boj Mahnove kariere, in sicer med ukrajinskimi kmeti in boljševiškimi silami, ki so si hotele Ukrajince podrediti enkrat za vselej. Vse prejšnje vojne v katere so bili vpleteni boljševiki so bile končane, tako da so lahko pripeljali vojake iz vseh koncev Sovjetske Zveze, da bi preganja-

li Mahna in preostale upornike. Anarhisti so se preoblečeni skrivali po vaseh, zbirajoč vojne potrebščine in prostovoljce, medtem pa so boljševiške čete gazile čez podeželje, ropale in požigale celotna mesta, za katera so sumili, da so pomagale odpadnikom. Čez dvesto tisoč kmetov je bilo ubitih in prav toliko aretiranih ali deportiranih v Sibirijo, vsaka neboljševiška organizacija ali časopis pa je bila prepovedana ali uničena. Čeprav se je to dogajalo, pa je Mahno s pomočjo kmetov ustanovil novo vojsko in se začel spopadati z boljševiškimi zavojevalci. Zopet so zavzeli Huljai-Polje in kot talce zajeli šest tisoč vojakov, od katerih se jih je dva tisoč, veselih, da so bili prosti boljševiških tiranov, pridružilo Mahnovi vojski, ostalih štiri tisoč pa je bilo izpuščenih, da bi se lahko vrnili v svoje domovine. Toda mnogo izmed teh, ki jih je Mahnova vojska izpustila, je bila s strani naslednje boljševiške brigade, ki je kasneje tudi pregnala upornike iz Huljai-Polja nazaj v gozdove, ujeta in ubita ali pa prisiljena nazaj v vojaško služenje.

K

o je ta borba potekala že štiri mesece, je Mahna zadela krogla, ki je v njegovo telo vstopila skozi stegno in iztopila skozi trebuh. Čeprav ranjen, je še vedno vodil vse napade na zavojevalce, toda to je moral početi leže v vozu. Nekaj dni kasneje je bila njegova vojska s strani boljševiških čet obkoljena in vsi, ki so bili z njim, so bili ubiti. On je bil edini preživeli in na pol zavestnemu se mu je v kmečkem vozu uspelo odtihotapiti proč. Vseeno pa je z bojem nadaljeval še pet mesecev, vse dokler se niso njegovi tovariši odločili, da bi bilo bolje, če zapusti domovino in se gre zdravit zaradi vseh ran, ki jih je dobil.

ti pred zasledovalci. Od deset tisočev, ki so se borili na njegovi strani, jih je z njim v Romunijo prišlo le sedeminosemdeset, med drugim tudi njegova žena Halina. Vsi njegovi prijatelji, s katerimi so skupaj začeli ta boj, skoraj vsa njegova družina ter vsi prebivalci Huljai-Polja so bili mrtvi, sam pa je bil v vsem tem času več kot dvajsetkrat ustreljen in zaboden, prekrit je bil s praskami, še vedno pa je v gležnju nosil kroglo, ki je zdravnikom ni uspelo odstraniti.

V

Romuniji so bili Ukrajinci zaprti več mesecev – navsezadnje so bili ilegalni imigranti – ter potem pregnani na Poljsko, kjer so jih prav tako zaprli. Mahnova tuberkuloza, ki ga je mučila vse njegovo odraslo življenje, se je poslabšala. Sodili so jim, da so sovražniki Poljske, toda zaradi pomanjkanja dokazov so bili oproščeni. Medtem ko sta bila zaprta, je Mahnova žena Halina rodila hčerko, toda še preden se je lahko privadil na novo vlogo očeta, je bil zopet aretiran in zaprt v karanteno – tokrat zaradi tuberkuloze. Poljski anarhisti so mu pomagali pri pobegu in se z družino skrival na Poljskem, vse dokler niso končno pobegnili v Nemčijo. Od tam pa so se preselili v Pariz, kjer je Mahno do konca življenja živel v revščini.

N

ikoli se mu ni uspelo dobro naučiti francoskega jezika, niti dobiti spodobne službe. Med drugim je nekaj časa delal tudi kot taksist. Neke noči je eden izmed francoskih nepomebnih računovodij, ko se je vozil v Mahnovem taksiju, preklinjal zaradi njegove slabe francoščine: »Ti jebeni imigranti se še našega jezika ne morejo naučiti. Za nič niso dobri.«

O

dpravil se je proti meji z Romunijo, toda vohuni so boljševikom namignili, da gre tja, le-ti pa so tja poslali vojsko, da bi jih ustavili. Boreč se dneve in noči, včasih plazeč se skozi grmovje, včasih pa odkrito napadajoč njihove sovražnike, so Mahno in njegovi prijatelji prodirali naprej. V enem izmed teh spopadov je krogla zadela zadnjo stran njegove lobanje in iztopila ven skozi lice; zgodilo se je v mahnovem vozu. Ne glede na to jim je uspelo priti do meje z Romunijo in čez reko pobegni49

RECLAIM THE STREETS V BRUSLJU 50

Mesec in pol neprestanih sestankov in akcij. Aktivistični način življenja. En cilj, na katerem se dela. Ljudje, ki se poznajo od prej, ali pa tudi ne. Različne skupnosti, ki se dobivajo skupaj za poseben dogodek. Samo zato, ker je beseda šla od človeka do človeka.

In prav tako e-pošta in posterji. Pa zaradi nočnega življenja. In neskončnih sestankov. Diskusij. Zakaj? Kako? Kam, od tam? Risanje in študiranje načrtov.

Pisarije. Slike. Štiri ure spanja na teden.

Vendar le malo utrujenosti. Slaba, ali pa sploh nič hrane. Od časa do časa preoblačenje, za zamaskiranje. In par gorečih avtomobilov ter stavb v mestu, da nam ne upade pogum, za nekega fanta, ki je umrl v zaporu. Sestanki. Pa ne samo plenarni, ampak tudi navadni sestanki. Lepi ljudje. Celotno življenje na kocki.

Kajti zavzeli ga bomo, to mesto.

Zaupanje, včasih. Pa dvomi. In tako ali drugače le malo časa za razmišljanje.

Kava. Vizije zaradi nespečnosti. Videnje smrti zaradi preveč življenja. Drugačen prostor/čas. Brez hiše. Dom vsepovsod.

Vsepovsod, kjer so naši ljudje. »Dom je tam, kjer je srce.« Napetost, stres, prav tako spopadi.

In potem dan D. Sploh ga nismo videli priti. Kar naenkrat moramo iti tja, čas je.

Iz skvota, ki smo ga odprli prejšnji teden (kjer zdaj živi dvestopetdeset ljudi), moramo hoditi štiristo metrov nizdol po bulvarju. To je štiristo metrov, polnih oklepnikov. Dol, na mesto, zdi se, da smo pozni. Ljudje se tam že zbirajo. Na

stotine jih je. Tisti, ki jih poznamo in tisti, ki jih ne.

In modri džipi se držijo nekoliko ob strani. »Stalna ulična zabava – bodimo nekontrolirani,« piše na transparentu.

Sound system prispe do parka in začne oddajati glasbo. »Bruseljski pankrti,« pojejo, da se ogrejejo. Hip-hop ritmi in hardcore besedila. In vzklikanja. Napetost je tu, osvobojajoča. Balkanski inštrumenti in samba bendi na drugih straneh. Potem se začnemo premikati. Za nami pa na stotine policijskih specialcev, robocopov.

In to je zabava. No, in tako hodimo sto metrov, pa smo obkoljeni. Zidovi in zidovi, narejeni iz njih.

Isto število ljudi na obeh straneh te vojne. Trije vodni topovi in helikopter, tik nad nami. Toda naši ritmi so še vedno glasnejši. Toda hoditi ne moremo več.

Preprosto nas ne poslušajo. Medtem ko nekdo poskuša govoriti, ljudje plešejo, žonglirajo, pišejo s kredo, slikajo po zidovih, pojejo…

Toda prisiljeni smo iti nazaj. Potiskajo nas proti parku, iz katerega smo prišli.

Oboroženi so, mi nismo. Izgleda, da jih je več kot je nas.

Toda, hej, mi gremo desno! Navsezadnje so nas le spustili, da gremo za petsto metrov navzgor po bulvarju. Nazaj k skvotu tam zgoraj. Neki ljudje imajo tam govore in nekateri plešejo na udarne hip-hop ritme.

In spet moramo iti nizdol. Po isti poti.

Samo neumno pohajanje sem ter tja po bulvarju.

Živeti skupaj. Renovirati hišo. Gledati filme o davnih borbah v Bruslju in se, skupaj z ljudmi iz soseske, veliko pogovarjati o odporu in njegovih omejitvah, o skupnostih in zmagah. O avtonomnih gibanjih iz sedemdesetih

Kontakt: Crime-not-only-thought-anymore agenti, v Bruslju, delovni štab: http://reclaim.bruxxel.org consequences@no-log.org nekje v Bruslju, pa drugje tudi

Reportaža z »Reclaim the Streets« akcije, ki je potekala sedmega oktobra 2006 v Bruslju, Belgija, kjer so se skvoterji in skvoterke poslužili ulične zabave, da so lahko neopazno zasedli ogromno stavbo v samem središču mesta. Poročilo je nastalo prvo noč zasedbe v notranjosti te stavbe.

»Rhythms of Resistence« igrajo »Reclaim!«…

In, juhej, vrata na desni se odpirajo, uspeva nam!

Transparent pravi: »mi nismo plavalci, ki plavajo proti toku. Mi lezemo iz reke. VSE JE MOGOČE.« Solzivec je v zraku in pendreki pretepajo. Na ducate ljudi se brani, upira.

Pet nadstropij.

Spodaj stara restavracija.

Znotraj nenaden koncert, pa info-točka, pa slike.

Zunaj še vedno na stotine ljudi.

Prisvojimo si nazaj naše ulice, naša mesta, naša življenja.

Dva skvota na istem glavnem bulvarju. In mi smo notri. »Brez tolerance,« so razglasili. Mi smo notri in helikopter je pri oknu. In vse drugo: vodni topovi, najmanj osemsto policistov. Pa poveljnik joče.

Tako lepo je razporedil svoje može, vendar tega ni pričakoval.

Vedno imej idejo za naprej.

Snemajo nas. To je vse, kar lahko naredijo.

v Italiji. Pa o lanskoletnih izkušnjah v Franciji. O tem, kako biti skupaj in kako biti bolj učinkovit.

Skupaj pisati o urbanizmu in o tem, kako si v mestu, ki je bilo zgrajeno proti nam, priboriti nazaj naša življenja.

In skupaj pohajati naokoli. In se pogovarjati. Ljubezenska razmerja.

In še vedno nič spanca, kajti ne želimo si ga, saj je življenje preveč intenzivno, preveč lepo, da bi ga prespali. In biti skupaj, v dobrem in slabem.

Pa skupaj spletkariti.

Obči zbori. Veliko diskusij. Pred nami druge zasedbe praznih stavb.

Univerze in hiše. Kajti ni dovolj prostora.

In ja, delamo jo, to revolucijo. Vendar Revolucija ni dovolj dobra za nas. Mi gradimo svet.

Gradimo svetove. Prihajamo v Zgodovino in jo uničujemo.

Jutri bomo verjetno vrženi na cesto (to je napisano ob pol šestih zjutraj, ob času ko ponavadi pridejo, vendar se na ulicah še nič ne premika) in bomo pristali kje drugje: ne morejo se nas znebiti.

Nekaj se dogaja.

Ponovna rojstva.

To nam pustijo. Torej, pojdimo nizdol.

Ko pridemo tja, nas čaka še več linij policajev… ki nas silijo nazaj v park.

Toda, ne, mi ostajamo na ulici.

51

Recenzije: od romana do politične teorije Bartol, Vladimir: Alamut

Alamut, delo tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola, je knjiga, ki je bila od svojega nastanka leta 1936 na tem območju dokaj neznana – tu je baje postala znana šele pred kakšnimi desetimi (ali pa še to ne) leti. Meni je jo že pred leti priporočil kolega, saj jo je moral prebrati, kajti obravnavali so jo na maturi. Ko sem jo zdaj končno vzel v roke, me je potegnila vase že po prvih nekaj straneh, tako da sem bil sprva prav presenečen, da take stvari jemljejo v šoli, saj sam tam nisem imel tako dobrih izkušenj (seveda tudi po svoji lastni krivdi). Ampak, da ne bom preveč blebetal, naj se lotim same knjige oziroma njene zgodbe: ta je postavljena v srednji vek na sever iranskega cesarstva, točneje na utrdbo z imenom Alamut. Tam seiduna Hasan poskuša uresničiti načrt v svoji glavi, ki mu tam prebiva že dvajset let, in sicer, maščevanje oz. umor velikega vezirja, ki je Hasana pred leti spodil s sultanovega dvora. To naj bi dosegel z od začetka maloštevilčno vojsko ašašinov, z obljubami o raju zaslepljenimi mladimi morilci, ki se ne bojijo smrti, ampak po njej celo hrepenijo. Zgodba opisuje, kako je seiduna v jeseni svojega življenja s pomočjo svojih vdanih podložnikov treniral ašašine, kako jih je zavedel z obljubami o raju, ki jih čaka po smrti, vendar le, če bodo opravili določeno nalogo, jim tega tudi pokazal, pa čeprav je bila prevara, tako da so bili mladci zanj (oz. bolje rečeno, za nagrado, torej raj v katerem živijo večne device) pripravljeni storiti vse... Tu se bom tudi ustavil, da ne izdam vsega, na vas pa je, da to knjigo preberete (če hočete, seveda) in se tako podate v skrivnostne rove izmaelske vere. Če tega romana še niste prebrali in 52

jo imate namen, vam povem, da vam vsekakor ne bo žal – meni sigurno ni!

Black, Jack: You can’t win

You can’t win, delo ameriškega avtorja Jacka Blacka, mi je v preteklosti priporočilo kar nekaj ljudi, na spletni strani Škratove čitalnice, kjer sem si knjigo tudi sposodil, pa sem opazil tudi, da je bila svojčas med najbolj izposojanimi knjigami. Pa sem si rekel, zakaj pa ne?

Po uvodni besedi Williama S. Burroughsa, ki je nekam čudno napisana, mi sprva ni bilo prav nič jasno in sem bil že prepričan, da se mi knjiga ne bo dopadla. No, ko pa sem začel brati samo zgodbo, ki je, mimogrede, avtobiografska, sem opazil, da jezik niti ni tako zapleten, čeprav pa je tudi res, da je v njej veliko potepuških in kriminalskih besednih zvez, ki jih nisem razumel, ampak to zdaj ni pomembno. Zgodba se začne, ko je še kot otrok izgubil mater in ko je hodil v šolo, kjer so ga poučevale nune. Tam je v časopisih bral novice o tatovih, potepuhih in drugih izobčencih, ki so hranile njegovega pustolovskega duha. Ko je zaključil šolo, sta se z očetom preselila v neko drugo mesto, kjer se je zaposlil v neki gostilno, potem pa še v neki prodajalni mleka, ki pa je pravzaprav služila kot pretveza za zbirališče kvartopircev. Kmalu se je zaradi službe zapletel s prostitutkami, zaradi česar je bil prvič, čeprav po nedolžnem, zaprt. Ker pa je njegovo srce hrepenelo po potovanju, se je začel potepati in se družiti z potepuhi in tatovi, ki so ga učili svojih zvijač.

Začel je vlamljati v sefe bank in igralnic, hiše in hotelske sobe (premožnih) ljudi, ipd., tako v ZDA kot v Kanadi, kar je botrovalo temu, da je bil še velikokrat zaprt, pa tudi mučen. Čeprav

je z ropi dobil veliko denarja, pa je vse zapravil za krvosesne odvetnike in opij, katerega suženj je postal. Zgodba bralcu/ki vse skozi opisuje taktike ropov in daje raznorazne nasvete, ki pa seveda dandanes niso več uporabni – knjiga je bila namreč napisana leta 1912, dogajanje pa je postavljeno še trideset let dlje v zgodovino, ko je bil avtor še mladenič.

Kot sem že omenil zgoraj, knjigo lahko dobite oz. si jo sposodite v Škratovi čitalnici na Metelkovi, tisti/e, ki pa bi jo radi/e imeli/e zase, pa si jo lahko naročite preko spletne strani AK Press-a (www.akpress.org).

Burgar, Franc: Kako naj vam prodamo modrino neba (podnaslov: Govori indijanskih poglavarjev)

Za to knjigo sem prvič slišal v srednji šoli, ko smo se pri zgodovini učili o ameriških domorodcih, vendar pa sem jo v roke dobil šele zdaj, po šestih letih. Kot že sam naslov pove, knjiga vsebuje predvsem govore poglavarjev večih indijanskih plemen v severni Ameriki (današnje ZDA) iz devetnajstega stoletja, ko so evropski priseljenci na vsak način od njih hoteli kupiti zemljo, ki pa je ameriški domorodci nikoli niso pojmovali kot »svojo«. V knjigi pa lahko prav tako preberemo majhen kupček pisem in izjav eko-aktivistov in domorodcev iz brazilskih pragozdov iz konca osemdesetih let dvajsetega stoletja, med drugim tudi umorjenega aktivista Chica Mendeza. Večina govorov je opremljena še z opombami avtorja, tako da jih bralec/ka ve postaviti v pravi kontekst in si v mislih predstavljati kako je ta govor potekal.

Kako naj vam prodamo modrino neba je vsekakor knjiga, polna modrosti – vsaj kar se odnosa do narave tiče –, katere bi se bilo dobro zapomniti in jih tudi preliti v prakso. Knjiga pa tudi jasno pokaže, da so mnoga plemena več stoletij živela v tako imenovani »anarhistični utopiji« in tako postavi na laž tiste, ki trdijo, da kaj takega ni možno uresničiti. Toplo priporočam.

Chomsky, Noam: Profit pred ljudmi

Čeprav se mi dela Chomskega ne zdijo nič posebnega, pa sem vseeno vesel, da se je njegova

dela začelo prevajati tudi v slovenščino, če že ne zaradi drugega, pa zato, ker v tem jeziku vsekakor primanjkuje tovrstne literature. Kolikor vem, so bila do sedaj prevedena naslednja dela: Somrak demokracije, Enajsti september, Hegemonija ali preživetje (ne vem če je že prevedena) ter Profit pred ljudmi. Sam sem od teh prebral le zadnjo omenjeno, moji vtisi pa so mešani. Čeprav mediji Chomskega opisujejo kot »najpomebnejšega misleca naše dobe«, pa moram reči, da vsaj v tej knjigi nisem prebral ničesar takega kar bi me presenetilo oz. že ne bi prebral kje drugje. Ampak, da ne bom izgubljal besed, naj se posvetim knjigi. Le-ta je sestavljena iz večih člankov, ki so bili že prej objavljeni v raznih časopisih in/ali internetnih straneh, vsi pa govorijo o tako imenovani neoliberalni globalizaciji, zunanji politiki vlade Združenih držav Amerike in propagandi medijev. Veliko je govora o NAFTA-i, MAI (Multilateralnemu sporazumu o naložbah) ipd., katerih namen in delovnaje poskuša avtor tudi čimbolje predstaviti navadnemu smrtniku, kar se vidi tudi pri tem, da ne uporablja težkih akademskih besed, ki jih razume le malokdo, ampak o teh težkih temah piše v dokaj preprostem jeziku. Pri branju te knjige me je motilo predvsem to, da je veliko citatov in je tako skoraj vsak drug stavek v navednicah, vendar pa vseeno ni bilo tako hudo, da bi me odvrnilo od branja. Kakorkoli že, knjiga zna biti zanimiva za vse, ki o tem še niste (veliko) brali in bi jo zato tistim tudi priporočil. Sam sem to knjigo dobil kot darilo, toda po moje se jo da, poleg ostalih njegovih prevedenih del, sposoditi v vsaki (bolje založeni) knjižnici ali kupiti v knjigarnah širom te dežele.

Chomsky, Noam: Prevlada ali preživetje

Hmm, še ena knjiga lingvista Noama Chomskega... Ker sem jo ravno zagledal v lokalni knjižnici, sem si rekel, zakaj pa ne, in si jo izposodil. Prevlada ali preživetje so zapisane misli Chomskega o gospodarski in vojaški premoči Združenih držav Amerike nad drugimi svetovnimi državami. Ali kot je o knjigi zapisala indijska pisateljica Arundhati Roy: »[Knjiga] 53

opisuje zgodovino ameriškega prizadevanja za globalno prevlado. Sama ideja sega v devetnajsto stoletje, enega prvih vrhov je dosegla v ‘idealizmu’ predsednika Woodrowa Wilsona, v obliki nasilne politike uveljavljanja dominacije ZDA v Latinski Ameriki. Nov vrh je dosegla v času administracije Ronalda Reagana, ki je svoje interese v Latinski Ameriki začela odkrito uveljavljati s pomočjo vojaških ali paravojaških posegov. Ameriška politika pod vodstvom Busha mlajšega je omenjeni amreiški ‘državni terorizem’, to je politiko grobe vojaške in ekonomske premoči, neposrednega vojaškega posredovanja in t.i. ‘vnaprejšnjih’ vojaških napadov, sprejela za edino sprejemljivo načelo ZDA v mednarodnih odnosih globalnega uveljavljanja ameriških interesov.« Čeprav se Chomsky večinoma posveča kritiki zunanje politike ZDA, pa bi bilo zanimivo prebrati tudi kakšno njegovo razmišljanje o seksizmu, homofobiji, rasizmu in podobnem, vendar pa njegova pisanja o takih temah, vsaj kolikor je meni znano, ne obstajajo...

Ex, The: 1936, The Spanish revolution

Tisti/e, ki poznate The Ex, se verjetno zdaj sprašujete, kaj zaboga med recenzijami knjig počne recenzija glasbenega albuma. No, da ne bo pomote, tu ne bo govora o njihovi glasbi, ampak o bookletu oziroma knjižici, ki pride zraven dveh mini CDjev, na katerih so posneti štiri njihove pesmi.

Knjižica, ki je precej obsežna, nam v svoji notranjosti ponuja po večini grafično gradivo, tako fotografije vsakdanjega življenja med špansko anarhistično revolucijo, ki so jih posneli kmetje/ice in delavci/ke sam/e, kot tudi plakate, ki so okraševali ulice mnogoterih mest in vasi v takratni Španiji. Sam vrstni red fotografij ipd. je zastavljen tako, da pokrivajo potek celotne revolucije od začetka, polnega upanja, do žalostnega konca – kot nekakšna zgodba v slikah (slikanica): začne se na frontah, na pripravah zanje, nadaljuje v vsakdanjem življenju v mestih, torej proč od front, vendar še vedno v veliki povezavi z njimi (preurejanje navadnih vozil v oklepna, tiskanje propagandnega materiala itd.), in konča s komunističnim nožem v 54

hrbet, s tem propadom revolucije, ki je botroval mnogoterim beguncem iz Španije v Francijo, ter ponovni vzpostavitvi vlade buržuazije in Francove diktature. Pod vsako fotografijo so opombe v španskem in angleškem jeziku, tako da se tisti/e, ki znajo angleško, naučijo tudi malega špansko (in obratno). Poleg tega pa lahko v tej knjižici preberemo tudi par stvari o sami revoluciji, par presmi in besedil (v obeh prej omenjenih jezikih), ki so tudi uglasbena na dveh mini CDjih.

To publikacijo se da dobiti v Škratovi čitalnici na Metelkovi, lahko pa jo tudi naročite na www.akpress.org

Golding, William: Gospodar muh

Najprej sem si ogledal film, in sicer na Kameri Revolti, ki me je navdušil. Ker pa sem prepičanja, da je knjiga ponavadi veliko boljša od njene filmske uprizoritve, sem se odločil, da preberem tudi knjigo. In bil sem presenečen, film se od knjige praktično ne razlikuje, kar je dandanes velika redkost. Je pa tudi res, da je film precej star (in je zato še črno-bel) – mogoče so se pred desetletji s scenariji bolj držali knjižne predloge, kaj pa vem...

Kakorkoli že, sama zgodba govori o skupini dečkov, ki so preživeli strmoglavljenje letala in so se rešili na nenaseljen otok sredi oceana. Če hočejo preživeti, se morajo organizirati, kar tudi storijo. Najprej se organizirajo na način, ki močno spominja na današnje »demokratične« družbe, kjer sicer imajo poglavarja, vendar pa ima vsak tudi pravico do svojega mnenja in soodločanja. Kmalu pa zače prihajati do trenj med poglavarjem Ralphom, ki želi, da bi se držali dogovorov, ki so jih skupaj sprejeli na zborih, in Jackom, ki si želi oblast zase. Skupina se kmalu razdeli na dva dela, ker pa kmalu začne zmanjkovati hrane, se večina dečkov pridruži Jacku, pa čeprav ima ta diktatorske težnje, in sicer zato, ker je Jack dober lovec in zna uloviti divjo svinjo, česar pa Ralph ne zmore. Ralph kmalu ostane sam, medtem pa Jack iz maščevanja ukaže pričetek lova na Ralpha. Vsekakor je Gospodar muh knjiga, ki je vredna pozornosti, če že ne zaradi drugega, zaradi teme, ki jo obravnava.

Hugo, Victor: Notredamski zvonar

Hja, to zgodbo verjetno že vsi poznate, tako da niti ne bom izgubljal preveč besed, čeprav bi o knjigi lahko povedal veliko čudovitih stvari.

Roman (originalni naslov je Notre-Dame de Paris) je zvesta podoba družbenih, kulturnih in političnih razmer v Parizu 15. stoletja. Iz njega diha mračni srednji vek s svojimi navadami, ceremonijami in postavami, s svojim praznoverjem, s svojo moralo, umetnostjo in omiko nasploh. Mračne, kot je vse okolje, so v glavnem tudi osebe, ki nastopajo v romanu: pohabljeni zvonar Quasimodo, pošastno grozljivi arhidiakon Frollo, spokornica, svet rokomavhov, beračev in tatov v Čudežnem dvoru… Domala edina svetla postava v vsem romanu je ljubka ciganka Esmeralda. Kaj naj še rečem drugega kot to, da film ali risanka knjigi ne moreta priti niti do kolen, saj je že sam stil pisanja tako poln in romantičen, da te popolnoma potegne vase. Toplo, ampak res toplo priporočam to knjigo, pa čeprav je ta recenzija bolj kilava kot ne.

Kristof, Agota: Šolski zvezek

Moram priznati, da me Šolski zvezek precej spominja na knjigo Obarvana ptica Jerzyja Kosinskega, vsaj kar se zgodbe tiče. Govori pa o dveh dvojčkih, ki jih starša zaradi vojne vihre pustita pri stari materi, ki naj bi zanju skrbela. Tu sta prisiljena delati razne stvari, ki jih prej še nikoli nista. Na nemir, grozo, obup, ki jih vojna nosi s seboj, sta se prisiljena navaditi – ali bolje, v to se prisilita sama. Urita se v prenašanju bolečine, telesne in duševne. Vedno znova, brez pomislekov, dokler skoraj v celoti ne otopita, se ne razčlovečita. Vse kar počneta, počneta brez vmešavanja čustev. Zanju je vse objektivno, tudi smrt lastne matere. Svoja opažanja, ideje in doživetja zapisujeta v šolski zvezek. Stavki so otroško kratki in preprosti, kar da celotni knjigi dodaten čar in bralca/ko še prej potegne vase. Čeprav je knjiga sprva videti dokaj debela, pa jo lahko bralec/ka prebere v enem dihu, brez da bi mu/ji vzela preveč časa, saj te, kot sem že omenil zgoraj, takoj »potegne vase« in te do konca ne spusti iz svojih rok.

Roman je bil baje svoj čas velika uspešnica

(preveden je bil v triintrideset jezikov), kar se mi niti ne zdi tako nenavadno, saj je tudi meni hitro prirasla k srcu. Če nekega dne par ur ne boste imeli kaj početi, vam zelo priporočam obisk lokalne knjižnice in izposojo te knjige. Že res, recenzija je bedna (moja krivda), kar pa vsekakor ne velja za Šolski zvezek...

Morgan, Marlo: Imenovali so jo Dvoje src

»Imenovali so jo Dvoje src je izjemno zanimiva leposlovna pripoved o duhovni odiseji Američanke v Avstraliji. [Je] zgodba o pogumni ženski, ki je potovala z avstralskimi domorodci in spoznala čudovite skrivnosti in modrost zelo starega plemena: kako navezati stik z naravo in kako zaupati in verovati svojemu notranjemu védenju in vodstvu. Imenovali so jo Dvoje src predaja enkratno, pravočasno in pomembno sporočilo vsemu človeštvu: če se bomo naučili spoštovati vsa živa bitja in živeli v sozvočju z zemljo, lahko rešimo svet pred uničenjem.« (Elizabeth Kübler-Ross) Vse kaže, da se je s prihodom pomladi v meni zopet prebudilo tudi občudovanje narave in njene čarobnosti, kar pa se poleg vedno večih sprehodov po gozdnih prostranstvih okoliškega hribovja kaže tudi v tem, da sem začel brati tudi knjige, ki opozarjajo na problematiko ekologije oz. vsesplošnega uničevanja našega naravnega okolja. Imenovali so jo Dvoje src je vsekakor ena izmed njih, saj opisuje starodavno pleme avstralskih domorodcev, predvsem pa njihove navade in način življenja, ki je zelo spoštljiv do matere Zemlje in vseh bitij, živečih na njenih grudih. Čeprav naj bi zgodba opisovala resnične dogodke in ljudi, pa se v njej pojavi tudi nekaj nenavadnih oz. nadnaravnih lastnosti domorodcev kot so npr. sporazumevanje s pomočjo telepatije, celjenje zlomov preko molitve in uporabe zemeljske energije ipd., kar se meni osebno zdi malo verjetno, vendar pa to še ne pomeni, da se mogoče v to resnici ni zgodilo. Vendar pa se tu v tej knjigi ne gre samo za varstvo narave, temveč tudi za spoznavanje druge kulture (pa čeprav le preko knjige), ki, tako je moje osebno mnenje, premore veliko več modrosti kot pa naša zahodna kapitalistič55

na. Torej, če vas zanimajo teme kot so ekologija, preživetje v naravi, ljudstva, o katerih je le malo napisano, potem bo Imenovali so jo Dvoje src pravšnja knjiga za vas...

Paasilinna, Arto: Zajčje leto

Hmm, izgleda, da sem odkril nov biser med novodobnimi pisatelji: Finca Arta Paasilinno, ki me je s svojim romanom (ki pa je po mojem skromnem mnenju prekratek) Zajčje leto popolnoma pritegnil k branju. Sama zgodba sicer ni nič posebnega, vendar pa v sebi vseeno skriva nekaj, kar bralca oz. bralko ne pusti ravnodušnega/ne. Govori pa o novinarju Vatanenu, ki povoženemu zajčjemu mladiču (po nesreči sta ga povozila on in njegov sodelavec) sledi v gozd, da bi mu pomagal. Tako spozna prečudovito moč narave in se v tistem trenutku odloči, da bo pustil službo, ženo (s katero se pravzaprav sploh ni več razumel) in prijatelje; skratka, da bo spremenil svoj način življenja. Na banki dvigne vse svoje prihranke ter z zajcem ob strani začne potovati širom Finske, predvsem po podeželju. Ko mu zmanjka denarja, se začne preživljati s težaškimi in garaškimi deli, recimo s splavljanjem hlodov ter saniranjem koč rejcev severnih jelenov, vendar pa se nad tem ne pritožuje – nasprotno, vesel je, da se je znebil službe in življenjskega stila, ki ga je moril in polnil z nezadovoljstvom. Na njegovem popotovanju srečamo pisano druščino, od policajev do »ekscentrikov«, kamor naj bi z zajcem, ki je vedno ob njem, spadal tudi sam, ter od vojakov do predstvanikov politične elite. Zgodba je začinjena tudi z nekaj komičnimi prizori – mogoče je celo tuisto, kar me je tako pritegnilo k branju.

Drugače pa je knjiga hitro berljiva, kajti poglavja so v glavnem kratka in polna raznoraznih pripetljajev. Sam bi jo uvrstil bolj pod lahko čtivo, zatorej ko se vam ne da brati kašnih kompleksnih knjig, priporočam, da na policah knjižnice v katero zahajate, poiščete prav to knjigo.

Paasilinna, Arto: Tuleči mlinar

Uf, še ena odlična knjiga Arta Paasilinne, ki sem jo z velikim užitkom požiral z očmi in se 56

ob njej od srca nasmejal. Zgodba, ki je sestavljena iz dveh delov, govori o mlinarju Gunnarju Huttunenu, sicer dobrosrčnemu posebnežu, ki rad oponaša živali in sredi noči na vse grlo tuli, kar pa gre njegovim sovaščanom pošteno na živce, saj marsikatero noč ne morejo zatisniti očesa.

Prvi del opisuje mlinarjevo vsakdanje življenje: kako skrbi za svoj mlin in skodlarno, predvsem pa kako počne stvari, ki ljudem v bližnji vasi nikakor niso po godu. Na humoren način pa opisuje tudi njegovo, s strani vaščanov nezaželjeno, ljubezensko življenje (pravzaprav gre bolj za skrivanje kot pa za pravo življenje) s svetovalko Sanelmo. Sanelma mu iz ljubezni svetuje, naj gre obiskat vaškega zdravnika, ki bi mu lahko pomagal pri njegovi »bolezni«, kar tudi stori, vendar pa zaradi nesrečne kombinacije alkohola in tablet pride do hudega zapleta, ki se konča z Gunnarjevim zaprtjem v psihiatrični bolnišnici. Tam preživi nekaj časa, ko pa ugotovi, da ga od tam ne bodo nikoli izpustili, s pomočjo sojetnika pobegne na prostost.

Tu pa se začne drugi del, ki govori o zverinskem lovu na Gunnarja, ki ga izvajajo lokalni pomebneži iz njegove vasi. Ta se zaradi strahu, da ga bodo zopet zaprli v norišnico, preseli v gozd. Tu sprva živi dokaj mirno življenje, vendar pa ga kaj kmalu začnejo loviti (lovi ga celo vojska), kar privede tudi do tega, da se iz maščevanja loti požiga lokane cerkve...

Da ne bom preveč izdal, bom s to pisarijo zakjučil. Rečem lahko samo še to, da je knjiga zares izvrstna in bi bilo škoda, če je ne bi prebrali.

Paasilinna, Arto: Očarljivi skupinski samomor

Moram priznati, da so me Paasilinnine zgodbe in preprost stil pisanja popolnoma očarali, pa čeprav govorijo o eni in isti temi: po finskem podeželju potujočih »čudakih«. In tudi pri tej knjigi je tako, le da tokrat gre za samomorilce.

Govori o dveh možakarjih srednjih let, propadlemu podjetniku in vsega naveličanemu vojaškemu oficirju, ki se po naključju srečata, ko hočeta na istem kraju (zapuščenem seniku) storiti samomor. Po kratkem pogovoru se odlo-

čita, da bosta samomor preložila za nekaj dni, nato pa bosta usodno dejanje naredila skupaj.

Tako začneta živeti življenje ne glede na posledice, saj bosta tako ali tako kmalu umrla. Česa pa so samomorilci lahko zmožni, pa ne bom izdal, ampak vam bom raje priporočil, da knjigo tudi sami preberete.

Saramago, Jose: Esej o slepoti

To knjigo mi je priporočil kolegičin brat ko sva se z nekega festivala odpravljala proti domu.

Ko sem jo vzel v roke, je bil moj prvi vtis dokaj odklonilen, verjetno zaradi meni nenavadnega stila pisanja. Rekel sem si, da je ne bom bral, če mi po prvih dveh poglavjih ne bo postala zanimiva. Vendar pa, ko sem prebral prvo poglavje, nisem mogel nehati, saj me je zgodba popolnoma pritegnila oz. me je potegnila vase.

In bolj ko sem bral, bolj me je zanimalo kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Fantastična knjiga, sem si mislil, in bil vesel, da me stil pisanja, na katerega sem se potem tako ali tako popolnoma navadil, ni odvrnil. In o čem pripoveduje ta esej, ki pravzaprav sploh ni esej? Zgodba se začne, ko neki moški – zanimivo pri tej knjigi je, da nihče nima imena, ampak so vsi označeni po tem, kakšen poklic imajo oz. po njihovih dejanjih –, medtem ko z svojim avtom stoji pred semaforjem, nenadoma oslepi. Posledično potem oslepi še nekaj ljudi, ki so imeli z njim stik. Kmalu se izkaže, da gre za epidemijo slepote. Vlada te prve oslepele zapre v bivšo psihiatrično kliniko in jim ukaže, da morajo znotraj te stavbe skrbeti sami zase, obenem pa jim priporoča organizacijo kot si jo želijo sami.

Stavbe, ki jo straži vojska, ne smejo zapustiti, ker če jo bodo, bodo nemudoma ustreljeni. Obljubi jim tudi hrano za vsak dan sproti, vendar se tu kaj kmalu zalomi. V to bivšo kliniko začne prihajati vedno več ljudi, kar sproži mnogo sporov zaradi pomanjkanja hrane in drugih stvari. Nekega dne vse to pripelje do tega, da stavba zgori, slepci in slepke pa ugotovijo, da stavbe že dolgo ne straži nihče več. In tako se odpravijo po mestu, kjer pa jih čaka neprijetno presenečenje. Več pa vam ne bom izdal, ker potem lahko knjiga postane nezanimiva. Skratka, Esej o slepoti je ena najboljših knjig, ki sem jih

prebral v zadnjem letu, in jo zato vsem toplo priporočam.

Shelley, Mary: Frankenstein

Ojej, toliko dobrega čtiva kot sem ga prebral v času od izzida druge številke Srboriteža, ne vem, če sem ga že kdaj prebral. Med to dobro oz. odlično čtivo spada tudi znanstveno fantastični roman Frankenstein, ki ga marsikdo zamenjuje za srhljivko, kar pa niti približno ni! Vsaj jaz ga vidim v popolnoma drugačni luči. Že res, da film deluje kot nekakšna srhljivka, vendar ta popolnoma popači zgodbo in s tem njeno bistvo. Sam jo vidim kot nekakšno kritiko na našo obsedenost z zunanjo lepoto, kjer velikokrat spregledamo bistvo človeka, torej njegovo bit, čustva, dejanja, itd., čeprav avtorica verjetno ni ciljala na to (ali pač?). Pošast, ki jo ustvari Victor Frankenstein, je sicer res grda na pogled, vendar je, vsaj od začetka, polna ljubezni, pripravljena je pomagati ljudem v stiski… Vendar pa jo ljudje zaradi njene zunanjosti zavračajo, jo preganjanjo, ji ne dajo možnosti pokazati njenega pravega jaza, tako da se človeštvu, predvsem pa svojemu stvarniku, odloči maščevati. In tako zaradi vseh frustracij postane morilski stroj, ki ne pozna usmiljenja. Ker si želi ljubezni, ki je nikoli ni bila deležna, svojega stvarnika prosi, naj ji naredi družico, obljubi pa mu, da bo prenehala s svojim morilskim pohodom, vendar jo Frankenstein zavrne, kar pošast še bolj razjari. In ker se Victor počuti sokrivega za vse umore, ki jih je zakrivila njegova pošast, sklene, da bo temu naredil konec, in sicer tako, da bo pokončal svojo stvaritev. In tako se potem začne lov na umetno ustvarjenega morilca, ki pelje v skrajnosti… Skratka, Frankenstein je vsekakor knjiga (film je sranje), ki je vredna pozornosti in jo zato tudi toplo priporočam.

57

kaj pa časopisje? zini?

Abolishing the Borders From Below #22

Lanskega decembra je izšla nova številka te publikacije in mislim, da je le-ta najboljša številka doslej. Prav tako je tudi bolj obsežna kot so bile prejšnje, zato se je ABB iz anarhističnega novičnika iz vzhodne Evrope tudi spremenil oz. preimenoval v časopis.

Skratka, na njegovih več kot šestdesetih straneh A4 formata lahko preberete marsikaj zanimivega, tako da začnimo kar na začetku. Na prvih straneh lahko preberete pozive na proteste proti G8, ki se bodo tokrat srečali v Rusiji, potem pa je veliko govora o antifašističnemu boju, katerega povod je bil umor dvajsteletnega protifašističnega aktivista iz Rusije, ki so ga nazi-skinheadi zabodli sredi belega dne pred neko knjigarno. Potem lahko preberemo tudi o odstranitvi anarhistov in anarhistk z delavskih protestov proti reformam v Ljubljani. Najbolj zanimivi temi sta se mi zdeli o anarhizmu in prostituciji, ki je pokrita z razmišljanji in intervjujem z neko bivšo prostitutko iz Poljske, ter o anarhizmu in levici (oz. levičarskim gibanjem). Govora je tudi o akcijah Hrana, ne orožje, ki baje po vzhodni Evropi »rastejo kot gobe po dežju«, preberemo pa lahko še par novičk o anarhističnih dejavnostih in političnih zapornikih. Izmed slednjih pride najbolj do izraza zgodba o gejevskem in anarhističnem aktivistu proti militarizmu, ki ga je dala turška vlada zapreti, in to samo zaradi tega, ker odklanja vojaško služenje. Poleg tega pa v tej številki lahko preberete še par drobnarij, ki pa vseeno niso nepomebne: o evikciji skvota v poljskem Bialystoku in drugih problemih skvoterjev širom vzhodne Evrope, pa par kolumn ter novičk oz. razmišljanj o volitvah na Poljskem, in tako dalje. Vsekakor Abolishing the Borders From Below toplo priporočam vsakomur/vsaki, ki ga/jo zanimajo anarhistične dejavnosti po vzhodni Evropi. Če ga želite imeti, pišite na naslov ljubljanske distribucije 58

(kultura_kontra@yahoo.com), pa vam ga za par fičnikov pošljejo na dom. Za več informacij glej intervju z ABB kolektivom drugje v tem ‘zinu.

Delavska solidarnost – posebna izdaja

Kaj veliko o tej posebni izdaji Delavske Solidarnosti ne morem povedati, saj je večina tekstov namenjena predstavitvi Sindikata samoorganiziranega delavstva (SiSD), o tem pa v recenzijah ne bom pisal. Ostali članki pa so precej aktualni, saj je v njih govora o reformah, ki jih hoče uresničiti Janševa vlada, in so bili zato, vsaj srčno upam, dovolj zanimivi za vse delavce in delavke, ki so ta časopis prejeli na demonstracijah proti reformam lanskega novembra, da so jih tudi prebrali. Skratka, Delavska solidarnost mi je všeč predvsem zato (pa čeprav se ne strinjam z vsem kar notri piše), ker je aktualna in ker se v njej da prebrati o stvareh, ki se dogajajo v naši neposredni bližini. Če hočete ta časopis imeti, ali pa vas zanimajo podrobnosti o anarho sindikatu, pišite na elektronski naslov gs_sisd@yahoo.com.

Kralji ulice #4

To je najnovejša cifra Kraljev ulice, ki sem jo dobil v roke, pa še ta je stara, saj je izšla junija letošnjega leta. Spominjam se, kako sem jo bral ob Soči, ko sem čakal, da se v Novi Gorici začne neki hardcore festival, in da sem celo prebral kar hitro: pa ne samo zato, ker je dokaj kratka (obseg pravzaprav niti ni pomemben), ampak predvsem zato, ker je zelo zanimiva. Kot je že v navadi, je tudi ta številka polna zanimivih zgodb iz vsakdanjega življenja brezdomcev, odličnih risb ter fotografij, poezije, fikcije, v njej se dobi tudi reportaža iz San Diega oz. pozdrav tamkajšnjih klošarjev kolegom v Sloveniji, govora je tudi o Rogu, Romih, neka punca pa opisuje tudi svoje izkušnje, ko je delala z otroki v Gomi (Afrika),

za konec pa nam v reviji postrežejo še z intervjujem z Vincencijevo zvezo dobrote. Upam, da kaj kmalu dobim v roke naslednjo cifro… Aja, dobite pa jo lahko le neposredno od klošarjev oz. brezdomcev, ki za to revijo pišejo ali kako drugače pri njej sodelujejo. Zatorej, gremo ven iz kvadratnih sobic, na svež zrak in na lov za novo številko…

Profane Existence #49

Uf, Profane Existence… To številko sem skupaj s še dvema kupil enkrat v prvi polovici poletja letošnjega leta (izdana je bila julija 2005), ko sem bil na nekem koncertu, vendar bom recenziral le to, kajti ta mi je od vseh treh najboljša oz. najbolj zanimiva (za druge, po pravici povedano, nimam energije). Meni osebno je Profane Existence eden najboljših ‘zinov, kar sem jih kdaj držal v rokah. Če preskočimo intervjuje z bendi (Born/Dead, Voetsek, Mutiny, Schifosi, FxPxOx), ki mi, razen, meni osebno odličnih folk-pankerjev Mutiny, niti niso zanimivi, lahko poleg teh preberemo še res zanimiv in osvežujoč intervju z Chris Boarts Larson, fotografinjo in fanzinarko (ureja dobro poznanega Slug and Lettuce), ki je opremljen z njenimi odličnimi fotografijami. Za tem intervjujem sledi predstavitev Umanite Nove in kratka zgodovina Italijanske anarhistične federacije (Federazione Anarchica Italiana F.A.I.) ter predstavitev anarha-feminističnega festivala !La Rivolta!. V tej številki lahko dobite še par veganskih receptov ter kup kolumn in recenzij tako glasbe kot čtiva. Že res, da je ‘zin dokaj drag (pet ameriških dolarjev), ven-

dar mislim, da se ga splača kupiti (glej www. profaneexistence.com) ali pa izposoditi, če imate to možnost.

Vsem galjotom vile v vamp #1

Vsem galjotom vile v vamp je, vsaj tako izgleda, novi fanzin v slovenskem jeziku, prihaja pa iz Posavja, točneje Brežic. V prvi številki lahko preberemo par osebnih izpovedi ter kolumn o straight edge-u in pitju alkohola ter o recikliranju in eko hrani, za katere pa upam, da bodo v drugi številki bolj poglobljene. Potem lahko v zinu najdemo še scene report iz Posavja (v Angleščini!), ki se bolj kot ne osredotoča na naštevanje bendov in organizacij oz. klubov, tako da ne preseže meja običajnih scene reportov in zatorej izpade dokaj dolgočasen. Takisto velja za opise koncertnega dogajanja, katerih sem se že naužil v mnogo drugih zinih in me zato tudi ne ganejo več.

Preko intervjujev se predstavita še glasbeni skupini Growing Rats in Pankeroschi, nekaj je še recenzij nosilcev zvoka in fanzinov, potem pa smo že pri koncu. Vse skupaj je okrašeno s stripi, risbami in fotografijami (v glavnem koncertnih) ter spravljeno skupaj na reži-lepi principu. Skratka, Vsem galjotom vile v vamp se v večini osredotoča na glasbo in dogajanje okoli nje, tako da zame niti ni zanimiv, vendar pa to ne pomeni, da komu drugemu ne bo všeč – še posebno, če se mu/ji dopadejo pisarije o glasbi. Zin lahko dobite na elektronskem naslovu sekoranja.ales@gmail.com ali pa ga poiščite pri kakšni distribuciji.

59

Prisegamo zvestobo dvomu, sprevrženosti in klicu naše mladosti, nevarnosti in nepredvidljivosti. Močno verjamemo v vse kar je narobe, v ranljivost močnih, v ogenj v ljubimčevih očeh, v radost, ki te spravi v jok.

To je naš ultimat, napadli bomo nebesa, domišljijo.

Za vse tiste, ki bi ubijali za ljubezen, za srečo protislovja. Nič več resnic za razkriti, nič več križev za nositi, vzeli bomo vse kar rabimo in plačali z nasmeškom.

Poglej moje oči, ki se smejejo za to masko.

Zahtevamo brezplačne večkratne orgazme za vse.

Zahtevamo lepoto, ne popolnosti. Konec je vseh

vaših logik in tez in antitez in kompromisov. Plesali bomo ob zvoku policijskih siren, ob poeziji razbitega stekla, končno razgaljeni.

Konec je vseh gesel in besed, strmoglavili bomo vse lingvistične redove.

Ne bomo govorili o ljubezni, kajti to je nekaj kar lahko samo živiš.