Srboritež #2

druga številka / zima-pomlad dva-nič-nič-šest / zastonj

2

Uvodna beseda ali dve U Evo, pred vašimi očmi (oz. v vaših rokah) se nahaja Srboritež numero due... Od izdaje prve številke je preteklo že kar nekaj mesecev (skorajda eno leto), tako da je res že čas za drugo številko. No ja, saj ta številka bi morala ugledati luč sveta že pred meseci – če sem bolj natančen, začetek decembra – vendar pa je prišlo do par zapletov: najprej se je zapletlo pri sami programski opremi (en program je je dobesedno jebal v glavo, tako da stvari potem nisem mogel poslati naprej v tisk), potem pa je prišlo še do problemov s financami – da bi to stvar kdo stiskal zastonj, pa verjetno ne pride v poštev...:) In zdaj sem ponovno za računalnikom, na novo tipkajoč te uvodne besede.

Reči moram, da bi morala biti ta številka daljša za osem strani, toda ker je prišlo do tako velike zamude pri izdaji, se mi ni zdela smiselna objava nekaterih člankov, ki so bili takrat aktualni oz. vezani na določen letni čas (npr. nošenje krzna pozimi itd.). Mogoče je to neumna odločitev, toda tako sem se pač odločil. Vsem prizadetim se opravičujem, toda zares se mi ni zdelo smiselno.

Dobil sem tudi nekaj odzivov na vsebino prve številke, predvsem na ljubezensko zgodbico in pa na članek o izginotjih in brutalnih umorih v mehiškem Ciudad Juarezu.

Tako sem med drugim izvedel, da je glasbena skupina At The Drive In o tej tematiki posnela videospot (če koga/katero zanima, naslov pesmi je Invalid Litter Dept.). Naj ob tem povem še, da se je o teh žalostnih dogodkih večkrat razpisalo tudi slovensko mainstream časopisje: dva članka o tem sem že pred časom (še preden je bila zunaj prva številka Srboriteža) med listanjem zasledil v Nedeljskem dnevniku, še enega pa v Slovenskih novicah... Zanimivo, ni kaj.

Kot je bilo že napisano zgoraj, so odzivi več kot dobrodošli, zatorej pričakujem vaša pisma, pa najsi gre za kritike, pisemske bombe, članke in grafično gradivo za objavo, ali pa le za staromodno dopisovanje. Torej, če hočete sodelovati, lahko na moj e-naslov brez problema pošljete kakšno kolumno, zgodbico, pesmico, risbo, grafiko ali pa fotografijo (pri slednjih pazite na kvaliteto). Seveda si pridržujem pravico, da bom objavil samo tisto, kar mi bo všeč oz. se mi bo zdelo v kontekstu s samim ‘zinom (je kdo rekel cenzura?:)), toda naj vam to ne pobere poguma! Poleg tega pa, kot bi rekli uredniki magazina Rolling Thunder, prosim, ne prepustite nam vse zabave, ampak se tudi sami lotite izdajanja ‘zinov! vaš urednik

3

Jebeš avtorske pravice

Smerokaz do pokvarjenosti in pohujšljivosti pohuj ljivosti Uvodne urednikove besede ................................................... 2 Stran, ki jo ravnokar bereš .................................................... 3 V Imenu Očeta in Sina in Svete Varnosti ............................. 4 Nakupovalna mrzlica ................................................................ 6 Še pomniš ko si hodil/a peš? ................................................ 9 Fašizem in korporacije ......................................................... 12 Piratstvo in anarhizem ......................................................... 16 Anarhistična obramba pornografije ..................................... 18 Globalizacija – kaj sploh je to za en hudič .......................... 22 Intervju s Samo Borisem ..................................................... 34 Urbane zgodbe ubranih ljudi ............................................... 39 Pod sojem milijarde zvezd .................................................. 43 Recenzije knjig in časopisja ................................................ 46 Ulična gledališča ................................................................. 55

Vsi prevodi ter nekatere grafike in vse besede, črke, številke in drugi znaki, besedne zveze, fraze, slovenski jezik,... so bili uporabljeni brez avtorjevega oziroma avtoričinega dovoljenja.

Razmnoževanje, posojanje ali javno branje cele ali pa samo dela te publikacije zaželjeno, vendar le v neprofitne namene, torej dobičkarji odjebite! Ta fanzin lahko razmnožujete tudi s pomočjo č čjo drugega fanzina na vaši knjižni polici, seveda pa bi rad, da mi potem pošljete tudi vroče video posnetke fanzinov v akciji.

Zahvaljujem se Ajdi, Anji in Maji za članke, Ceci in Salčiju, Silvu za pomoč, Borisu, Katarini za potrpežljivost, CMAKu za finance, ter vsem, ki prenašate moje muhe. Če ste za to publikacijo plačali več kot 0 SIT/KN (stroški poštnine ne štejejo!), so vas opetnajstili, zatorej vam priporočam, da se tiste/ga, ki vam je to publikacijo prodal/a, izogibate kot kuge, mene

Naj živi piratstvo KONTAKT: srboritez@kjesi.com ali pa me poi poišč ščite šč ite kje na ulici.

AVTORJA NEUKRADENIH SLIK: Salči (glej str. 19, 20 in 21) in Ceca (glej str. 39, 40, 41 in 42) Pa še internetna stran, ki jo je postavil moj prijatelj in vam bo zagotovo spremenila življenje: www.pustkompjutrnamest.com

4

V Imenu Očeta eta In Sina In Svete Varnosti Bilo je nekega običajnega dopoldneva v službi. bi. Ker ni bilo veliko dela, sem se sprehajal po hali (delam namreč v tovarni za nekimi stroji), pot pa me je zanesla tudi v prostor zraven hale, na hodnik, kjer so avtomati za kavo in pijačo. o. Tam sem sre srečal znanca, ki ga nisem videl že od srednje šole, kako čepe epe skozi podtalne kanale vle vleče neke kable. Bil sem ga vesel in začela ela sva se pogovarjati. Govorila sva o tem in onem, na koncu sem ga pa vendarle pobaral kaj za boga počne ne tu v tej tovarni, saj naj bi, vsaj kolikor je bilo meni znano, delal pri nekem privatniku. In imel sem prav: res dela pri neki privatni firmi – ki postavlja varnostne kamere. Povedal mi je, da bodo po tovarni postavili kamere, kar me je pošteno streslo. Od presenečenja. enja. Z negativnim predznakom, kajpak! Da ne govorim o gnusu.

Pomislil sem na najslabši možni ni scenarij, pred očmi sem žee videl kako po celotni hali nekaj metrov nad našimi glavami iz sten kot mrhovinarji štrlijo trlijo kamere in nas s svojimi budnimi steklenimi očesi esi opazujejo ter si vse kar vidijo zapišejo, ejo, te zapiske pa posredujejo ljudem, ki bi nas radi nadzorovali oz. bi si radi zagotovili maksimalno produktivnost svojih delavcev – kot da nadzor prihoda in odhoda delavcev in delavk s pomočjo ččjo kartic še ni dovolj!

Delavci in delavke, razen izjem, se glede tega niso pretirano razburjali, kar se mi je zdelo zelo zelo čudno. udno. Pa ja ne bodo pustili, da jih bodo tako nadzirali, sem si mislil. Kmalu sem izvedel, da kamer ne bodo postavili po hali, ampak le zunaj, ker je to cenejše kot pa imeti varnostnika. Malce sem si oddahnil, toda stvar mi še vedno ni dala miru. Strah pred vse bolj možnim nim Orwellovim scenarijem mi je pretresel skelet in tako sem spet začel el razmišljati razmi o kamerah, o možnem nadzoru moje elektronske pošte, te, skratka o tako imenovanem Velikem bratu, ki me lahko gleda ne da bi jaz to vedel ali hotel.

Ne morem reči, da je v mojem domačem em mestecu ravno veliko varnostnih kamer, toda zame je žee ena preve preveč! Če grem v kakšno večjo ččjo jo trgovino po nakupih (pravzaprav je pri nas samo ena), sem lahko kar prepričan, an, da me bodo posneli. Nekdo, ki ga sploh ne poznam, bi lahko povsem enostavno vedel za moje prehrambene ali kakršnekoli nekoli druge navade, ne da bi jaz to odobraval oz. hotel. Pač, Pa želim si imeti svojo zasebnost, ki pa je v tako majhnem kraju kot je Cerkno prava dragocenost, glede na to, da vsi vemo vse o drugih. No, pa imam šee en dober razlog, zakaj je bolje hoditi po nakupih v manjše trgovine.

No, v Ljubljani (ali pa v kateremkoli drugem večččjem jem mestu), kjer sem bil študent, je stvar mnogo slabša. a. Niti predstavljati si ne morem koliko kamer me je na dan posnelo, in če sem iskren, niti nočem vedeti, ker bi bil, milo rečeno, eno, zgrožen. zgro Vsekakor lahko trdim, da jih je bilo veliko. Že med samo potjo od študentskega tudentskega doma do fakultete sem lahko naštel tel sedem kamer, od tega jih je pet snemalo ravno pot katero sem ubiral za na faks. In mimogrede, ta pot od faksa do doma je dolga približno no osemsto metrov, mogoče mogo kilometer!

Hja, še sreča, da ne študiram tudiram v Londonu, kjer je baje s kamerami pokrit vsak kotiček koti javnega prostora.

In ves ta nadzor, pravijo, je potreben zaradi varnosti in preprečevanja prepre kriminala.

5 Če ste seveda dovolj pozorni, potem verjetno ni potrebno še enkrat povedati oz. zapisati, da kamere okraš okrašujejo šujejo le in predvsem vladne palače, parlamente, hiše bogatašev, banke, trgovine velikih korporacij in še bi lahko našteval, kar seveda pomeni, da se le-ti želijo zavarovati pred rajo, ki bi jim lahko vsa jezna odvzela vso moč in bogastvo, ki so si ga nagrabili. In kamere ne preprečujejo kriminala, le prisilijo ga, da se preseli iz bogatih sosesk v revne četrti, t.j. da revež (ki nima nobenega občutka solidarnosti) začne krasti revežu. Pa tudi tam kjer so kamere, je dokazano, da se kriminal ni pretirano zmanjšal. Že res, da bi bile lahko v pomoč, če bi te kdo na ulici okradel ali pretepel in bi bilo to posneto, toda kaj misliš bi se pa zgodilo, če bi bil ta, ki te je pretepel, npr. policist? Verjetno bi se posnetki nekako izgubili...

In ker sem prej že govoril o nadzoru na delovnem mestu. Vsi smo se pred leti smejali nekemu posnetku, na katerem nek pisarniški delavec razbije službeni računalnik, ker ta ni delal kot bi moral oz. ga je, po domače povedano, jebal v glavo. In od kje je bil ta posnetek vzet? Seveda iz varnostnih kamer, ki jih je delodajalec namestil v prostore firme, da bi lahko nadziral svoje delavce. In mislite, da je ta delavec dal dovoljenje, da se ga tako snema? Če ga pa že je, pa ga je dal zato, ker po vsej verjetnosti ni imel druge izbire. Skratka, bolno. Še bolj bolno pa je to kar se ponekod dogaja, in sicer da kakšen pohoten šef kamere namesti tako, da lahko potem gleda svojim tajnicam ali delavkam v dekolte in si ga ob tem na svojem usnjenem sedežu ves slinast meče na roko. In mimogrede, tovrstne posnetke se baje da gledati na svetovnem spletu. In ne zgodi se tako redko, ko se posnetki varnostnih kamer znajdejo tudi na tako imenovani Skriti kameri. Toliko o varnosti in zasebnosti. Če vam to ne gre na kozlanje, potem res ne vem kaj bi vam še lahko šlo.

Pri nas se to verjetno še ne dogaja, ker živimo v dokaj monokulturni družbi, toda študija o video nadzoru v Veliki Britaniji, ki je tudi največja ččja uporabnica tovrstnih nadzornih sistemov, je pokazala, »da je možnost da bodo temnopolti ljudje posneti 1,5- do 2,5-krat večja ččja kot bi, glede na njihov odstotek v vsej populaciji, nekdo pričakoval«*. Prav tako je ta študija pokazala, da »40% ljudi, ki jih je snemala policija, ni bilo izbranih zaradi nobenega posebnega razloga, razen etnične pripadnosti ali očitne pripadnosti kaki subkulturi«*. Povedano drugače, posneti niso bili zaradi tega kar so počeli, ampak zaradi videza samega oz. njihove zunanjosti. Se še komu zdi, da smrdi po fašizmu?

Kamere ali kakršen koli nadzor niso rešitev. Taki zatirajoči varnostni ukrepi so potrebni le takrat, ko sta bogastvo in moč razporejena tako neenakomerno, da ljudje ne morejo sobivati v miru. Če so kamere potrebne na vsakem vogalu, potem je nekaj hudo narobe z našo družbo. Zakaj se ne bi potem lotili reševati problemov pri njihovih koreninah, ne pa da, na račun naše svobode, (večinoma neučinkovito) odpravljamo posledice?

Sam pa sem imel svojih pet minut slave, zdaj pa prosim obrnite to prekleto reč proč – ali še bolje, razbijte jo!

Maquito _______________________ * To raziskavo je opravil Institute for Applied Autonomy

6

Nakupovalna mrzlica ...

Nakupovalna mrzlica je nalezljiva bolezen, ki sem jo prvič videla na svojem prvem potovanju po zahodni Evropi. Njeni simptomi so neustavljiva želja po nakupih, kaže pa se v polnih nakupovalnih vozičkih nepotrebnih stvari, novih avtomobilih, mobilnih telefonih ipd.

Prenaša se kapljično, vendar veliko hitreje kot npr. ptičja ččja gripa in zdravila zanjo uradno še niso odkrili. Bolezen se počasi stopnjuje in nastopa v večih oblikah, ena hujših je dosmrtno kreditiranje in podobno zadolževanje. Epedimija se je že razširila v Slovenijo, vendar slovenske zdravstvene organizacije zanikajo njen obstoj, korporacije pa celo govorijo o blagodejnih učinkih te bolezni. Smrtni izid še ni znan, vedar pa število obolelih naglo narašča.

Res je, medtem ko ljudje v tretjem svetu umirajo od lakote, ljudje v materialno razvitem svetu umirajo od prenahranjenosti.

Vendar pa tu ni problem zgolj hrana.

Pojav nenehne potrošnje danes tudi v Sloveniji ni več redkost. Kako je mogoče, da se vsak dan gradijo novi nakupovalni centri in da so vedno polni, medtem ko se govori o negativnem naravnem prirastku in tudi masovnega priseljevanja tujcev ni videti. Torej ljudi ni bistveno več in tudi življenjski standard ni višji ššji kot nekoč, je pa bistveno več trgovin. Namesto v naravo ali mestni park, se ljudje odpravijo na izlet kar v nakupovalno središče BTC, ki se ga že oprijema ime City park.

Umetna svetloba, hrup, gneča na cesti, zaparkirani pločniki, samo železo in beton. Kako je lahko nakupovanje užitek, ko je zame prava nočna mora?

Veliko ljudi ima mnenje, da so za današnji sistem nepravične razdelitve krivi zgolj »tisti zgoraj« in da je moje metanje krivice na potrošnike napačno in pesimistično.

Tudi jaz se strinjam, da so za nekrivice krivi oblastniki in voditelji korporacij, ki v tretjem svetu izkoriščajo delavce za dolar na dan, pri nas pa jih masovno odpuščajo brez odpravnin in ostalih pravic, ki jim pripadajo. Vendar pa trdim tudi, da krivico nosimo vsi. Večina ljudi namreč ne bi pristala na višje ššje cene hrane, če bi bili za to delavci in kmetje, ki hrano

7

proizvedejo, plačani več. In da bi se potem morali voziti v starih avtomobilih, ker bi cena avtomobila zrasla in si ga ne bi mogli več privoščiti. Res je, da veliko dobičkov poberejo lastniki obratov, vendar pa bi se nekatere cene ob pravični razdelitvi dela nedvomno zvišale. Kar želim povedati je, da ljudje danes ne bi pristali na drugačno razdelitev dela, ki bi zvišala cene in zmanjšala njihove plače. Govorim seveda o ljudjeh srednjega razreda, ki prejemajo 2-3 krat višjo ššjo plačo kot fizični delavci in ki predstavljajo večinski del populacije, ter seveda o tistih višjega ššjega razreda.

Zakaj lahko trdim, da so ljudje taki? Če pogledamo že s strani ekologije, lahko rečemo, da se vsak običajen državljan zaveda možnosti ekološke katastrofe in nujnosti takojšnjega ukrepanja, saj nam že na vremenski napovedi nacionalne televizije povedo, da je stanje ozonske luknje kritično in da bo potrebno ukrepati. Torej, informiranost je dovolj močna, a kljub temu je bolezen današnjega potrošnika obsedenost s sterilno čistočo. Zaradi tega gre v podtalnico ogromno kemikalij, ki zastrupljajo tako rastline in živali, kot tudi ljudi.

Kljub postavitvi zabojnikov za ločene odpadke, le malo ljudi reciklira, ob vsakem nakupu v trgovini pa potrošijo še ogromno plastičnih vrečk, kajti vsaka stvar mora biti v svoji vrečki in vsaka vrečka le za enkratno uporabo. Pa vendar ne manjka informacij, da je plastika izredno škodljiva okolju in da se bomo kmalu zasuli s svojimi odpadki. Nenehno kupovanje je pravtako ekološko škodljivo, saj se porabi ogromne količine nafte za prevoz teh izdelkov, da pa bi bile police vedno polne, se hrana, ki ji bo kmalu potekel rok trajanja, meče v smeti brez recikliranja, zabojnike pa se celo zaklepa.

Ljudi torej ne zanima ekološka problematika, mnogokrat rečejo, da pač nimajo radi živali in ne hodijo v naravo, zato to ni njihova skrb. S tem preložijo odgovornost na nekoga drugega, največkrat na državo ali na ekologe. Ne zanima jih tudi stanje delavcev in kmetov v tretjem svetu, ki nam omogočajo tako nizke cene. Ne imeti odgovornosti in uživati v življenju je nekaj najlažjega žžjega in najsebičnejšega kar zmore človek. Vsi imamo odgovornost za stvari, ki se dogajajo, vsi imamo glas in legitimno pravico, da ga lahko povzdignemo. Vsi imamo izbiro, kaj in koliko bomo kupovali in ali bomo prevzeli skrb za okolje in vsi imamo tudi možnost, da se zavzamemo za druge. Vendar pa se moramo biti pripravljeni odreči materialnim dobrinam.

Spremembe v družbi so bile vedno produkt upora zatirane manjšine. Vendar pa se je ta manjšina morala žrtvovati. Pri nas se danes nihče več noče izpostavljati, kaj šele žrtvovati.

V anarhističnih kolektivih med špansko državljansko vojno, je bila velika tema razprave tudi potrošnja in jasen cilj, da se le-ta mora omejiti v meji normale. Pomembna tema je bila tudi ekologija – kako doseči čimmanjše izkoriščanje narave in njeno ohranitev za bodoče rodove.

... bolezen modernega časa

8

Zato bi morala boj za pravice delavcev in skrb za okolje hoditi z roko v roki. V mestih tretjega sveta ljuje že nosijo plinske maske zaradi prevelike onesnaženosti, težko je najti pitno vodo in vsako leto se za potrebe multinacionalk poseka tropski gozd v velikosti Nemčije. Seka se predvsem za pašnike goveda, ki pristane v hamburgerjih v materialno-razvitem svetu. Torej potrebo po uničenju tretjega sveta zahtevamo mi, potrošniki razvitega sveta.

Zato je čas, da začnemo revolucijo v svojem vsakdanjem življenju in nehamo prelagati odgovornost na druge. Tukaj je nekaj predlogov, kaj lahko narediš zase, za svoje okolje in za ljudi, ki živijo slabše kot ti: ne kupuj nepotrebnih stvari in raje kot za ceno, poglej, ali je izdelek testiran na živalih (informacije najdeš na straneh zaščitnikov živali na internetu) in ali je proizveden v tretjem svetu (še obstajajo domači proizvodi); uporabljaj čimmanj čistilnih sredstev in ne nasedaj reklamam o bakterijah in pršicah, ker so le-te nekaj čisto naravnega in neškodljivega; pazi na porabo vode, pri pranju oblek in posode v stroju uporabljaj ekonomične nastavitve; ob nakupu v trgovini vzami vrečko s seboj in jo večkrat uporabi, nato pa recikliraj, ali pa poišči vrečko iz blaga, ki je veliko bolj trpežna in ekološka; kupuj pijačo in hrano v povratni embalaži (olje, sok, pivo...); ob nakupu avtomobila, se pozanimaj o njegovi porabi, poskušaj ga predelati na plin ali bio-dizel (lahko ga proizvajaš tudi sam, brez predelava avta, vendar rabiš veliko olja in nekaj znanja); namesto, da kupiš nov avto, povprašaj za cenejšega mehanika in ga popravi. Veliko je tudi stvari, ki jih lahko popraviš sam že z pogledom v navodila; ne kupuj novih oblek, raje se sprehodi po kosovnem odpadu, ki se vsake pol leta pojavi na istem kraju (seznam najdeš na internetu) in kjer dobiš veliko uporabnih oblačil (velikokrat pa jih ljudje mečejo tudi v navadne smeti). Lahko obiščeš tudi second-hand shop, kjer pa obleke dobijo na isti način; kupuj izdelke domačih proizvajalcev tudi za to, da se ne potroši veliko na transportu izdelkov iz tujine; pokukaj v smeti za svojo trgovino, marsikje ne zaklepajo smeti in najdeš veliko uporabne hrane. Lahko se poskušaš dogovoriti tudi s prodajalkami v trgovini, da ti zložijo na stran izdelke, ki jih bodo drugače vrgli stran; obveščaj ljudi okoli sebe o razmerah v tretjem svetu in bojkotiranju korporacij; aktiviraj svojo lokalno skupino, organizirajte akcije, proteste in informirajte javnost o ekoloških in družbenih benih problemih. Še veliko več je stvari, ki jih lahko naredimo. In četudi ne bomo rešili problemov in zrušili ili sistema, bomo morda odprli ooči nekaj ljudem in lahko bomo mirno spali, v trgovini pa nas ne bo več ve tresla mrzlica in bolezni ne bomo prenesli še na druge. Navsezadnje zdravilo za vse bolezni obstaja takrat, ko ugotovimo njen vzrok. Zato pomagajmo tudi drugim, da bodo ozdraveli:) Maja

9

Še pomniš, ko si hodil/a peš?

Hja, prav zares, se še spomniš kdaj si nazadnje hodil/a peš? In s tem ne mislim nekaj metrov od avta, parkiranega na betonskemu parkirišču, do vrat supermarketa, ampak zares hodil/a; hodil/a več kot kilometer, dva. Če je tega že dolgo nazaj, zakaj je tako? Je lažje žžje delati po osem ur na dan, da lahko potem, poleg drugih stvari, plačuješ za bencin in druge stroške, ki jih prinaša avtomobil, kot pa prehoditi (ali pa se zapeljati s kolesom, če smo že pri tem) par sto metrov od doma v mesto ali kamorkoli se že odpravljaš?

Ta vprašanja postavljam zato, ker opažam vedno večjo ččjo uporabo avtomobilov, tudi v čisto nesmiselne in meni nelogične namene. Recimo, zadnjič sem videl nekoga, ki je stopil iz gostilne in se z avtom odpeljal do druge. Nič posebnega, bi si mislil nekdo, toda med tema dvema gostilnama je ubogih sto metrov poti! Vem, to je že ekstrem, toda tudi drugače ni ravno kakšne posebne razlike. Ampak o tem kasneje... Število avtomobilov povsod po svetu v veselje naftnih mogotcev vedno hitreje narašča, čemur smo trenutno priča na Kitajskem, ki je bila svoje čase znana tudi po tem, da so bile tam ulice velikih metropol nabito polne s kolesarji. Zdaj pa se to spreminja. Kolesa bodo kmalu (vseeno pa upam, da ne tako kmalu!) izpodrinjena s strani avtov – in si lahko zamislite, kako bo videti, ko bo namesto tisočev koles ceste in ulice zapolnjevalo tisoče pločevinastih škatlic številnih barv, ki izpuščajo smrdljive hlape? Kakšen bo zrak? Ali pa še huje, koliko več bo mrtvih zaradi raznih prometnih nesreč?

Porast uporabe avtomobilov pa prinaša poleg onesnaževanja zraka še en problem, in sicer, ker avtomobili zasedejo veliko več prostora kot npr. kolesa, je potrebno vedno več lepih, tako imenovanih zelenih površin (na primer parke), ki še ostajajo v velikih mestih, pa tudi malih, prevleči s smrdljivim in sivim betonom, da bodo lahko tam stala parkirišča. Prostore za druženje in sprehajanje (ali karkoli že počnete v parkih) bodo zamenjale enolične, v pravokotnike oz. bokse razdeljene sive pustote, katerih uporabo pa bo, glej ga zlomka, seveda treba plačati.

In tu smo že pri naslednjem problemu. Ker uporaba teh parkirišč ni brezplačana, ljudje pa seveda hočejo imeti čim manj stroškov, bodo le-ti svoje tako imenovane jeklene konjičke parkirali kjerkoli jih bodo že lahko. In tako smo kolesarji priča, da so kolesarske steze velikokrat blokirane s parkiranimi avtomobili, pa tudi pešci se morajo oz. moramo vedno bolj izogibati avtomobilom, parkiranim na pločnikih. In kadar sem zaradi nekega razloga res slabe volje, mi to gre pošteno v nos. Takrat bi najraje iz žepa vzel ključ in z njegovo pomočjo ččjo okrasil kakšen avto z

10 napisom »Jebi se!«. Mogoče si kdo zdaj misli, da so pač za to parkiranje vsepovprek krivi tisti, ki hočejo na vsak način zaslužiti in zatorej ne pustijo, da bi bila uporaba parkirišč brezplačna, s čemer pa se v večji ččji meri ne bi strinjal. Krivdo prav tako (pravzaprav v veččji meri) nosijo prav vozniki avtomobilov, ki parkirajo tam kjer naj se ne bi. Gradnja parkirišč in dobičkarstvo v zvezi z njim sledi trendu naraščanja uporabe avtov, in ne obratno! Zatorej, če bi se avtomobile uporabljalo manj, bi to po vsej verjetnosti pomenilo tudi manj avtomobilov parkiranih na kolesarskih stezah in pločnikih, medtem ko pa se zasedenost parkirišč, katerih uporabo je treba plačati, verjetno ne bi prav dosti spremenila, saj so že tako ali tako praktično prazna. Pa četudi bi bila parkirišča brezplačna, število avtomobilov pa se ne bi zmanjšalo, dvomim, da bi bila veliko bolj zasedena kot so, saj so ljudje, vsaj tako izgleda, preveč leni, da bi se potem od parkirišča sprehodili še par sto metrov do tja kamor so namenjeni – po vsej verjetnosti bi se do željenega cilja zapeljali in avtomobil parkirali na pločniku.

Pa smo spet na začetku oziroma tam, o čemer sem pisal na začetku tega članka. Kaj je ljudem, da se ne morejo ali nočejo sprehoditi niti kilometra več? Je res razlog v tem, da si z avtom pač prej na cilju (kot mi je nekoč rekel nekdo, ko sem ga pobaral o tej problematiki); da je vsega kriv vedno hitrejši ritem naših življenj? Tega preprosto ne razumem. Zakaj se ljudem tako mudi, da se morajo celo v par sto metrov oddaljeno trgovino po hlebec ali žvečilne gumije peljati z avtomobilom? (Ajde, razumem, če greš v trgovino po hrano za cel teden in je vse to potem pretežko nositi.) Le koliko časa bodo s tem prihranili? In pa, za kaj ga bodo prihranili? Za službo?

Za igranje računalniških igric? Za gledanje televizije? Ali se jim le ne da hoditi? Toda, če se jim ne da, zakaj se potem ne vozijo s kolesom? Kaj tudi to pomeni prevelik napor? So res tako leni ali pa razvajeni? Pravijo, da je avtomobil simbol svobode. Moj kurac, pa simbol svobode! Kaj je lahko lepšega ali bolj osvobojajočega kot veter, ki ti kuštra lase medtem ko se pelješ s kolesom?

In pravijo tudi, da lahko z avtomobilom greš kamorkoli. Kamorkoli?! Že res, da lahko z avtom prideš od točke A do točke B v veliko krajšem času kot če bi šel s kolesom, toda tudi s kolesom bo slej ko prej prišel na cilj. In medtem ko z avtom drviš po cesti, ali lahko vidiš vse lepote narave, ki nam jih ponuja? Ali pa na stotine nesrečno povoženih živali, če smo že pri tem? In še enkrat vprašam: kamorkoli? Se lahko pelješ po najbolj divjih prostranstvih tega sveta? Hribih, gorah?

Greš lahko z avtom vsepovsod kamor lahko greš peš? Pa še nekaj: je svoboda res to, da ne vem koliko ur garaš na delovnem mestu za vse stroške, ki ti jih prinaša vzdrževanje avtomobila, plus

11 zavarovanje in drugo sranje? Meni se sliši bolj kot suženjstvo...

Poleg tega pa so nekateri ljudje tako neobzirni, da svoje jeklene konjičke, potem ko jim le-ti odslužijo, puščajo sredi narave. Včasih ko se sprehajam po gozdovih tako naletim na kakšno že čisto zarjavelo kripo, ki s sranjem, ki ga ima v sebi (razna olja in druge strupene snovi), resno ogroža okolje okrog sebe. Razumem, da nočejo plačevati za odpad, toda, jebemti, naj pustijo avto nekje sredi mesta, npr. pred kako javno ustanovo, pa bodo že oblasti poskrbele za odvoz. Če pa avto gnije v gozdu, po vsej verjetnosti nihče nikoli ne bo poskrbel zanj in ga odpeljal na odpad, kjer bi se nekatere njegove dele dalo reciklirati.

Pa da ne bo pomote, nič nimam proti avtomobilu kot samemu. Moti me le njegova neracionalna uporaba za vsak drek ter logika, da ga mora imet vsak/a posameznik/ca, kar pripelje do tega, da ima neka družina po dva ali celo več avtomobilov, češ da jih krvavo potrebujejo.

No, sam mislim, da avtomobil ni nujna življenska potrebščina in da se da brez njega čisto lepo preživeti. Na primer, pri nas doma ga nimamo, pa nam nič ne manjka in nam tudi nikoli ni. Gre se predvsem za to, da smo ljudje preveč navajeni (zasužnjeni?) na avtomobile (pa tudi druge stroje), pa tudi preveč ponosni so, da bi koga drugega prosili za prevoz, če sami avtomobila ne bi imeli...

O alternativah pa tudi ne bom izgubljal preveč besed, predvsem zato, ker se mi zdi, da je vsem kar precej jasno kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bil zrak, ki ga dihamo, bolj čist. Vse kar je potrebno storiti, je, da svoje avtomobile parkirate v garažo in se začnete bolj pogosto sprehajati ali pa voziti s kolesom. Pa tudi če bi bolj uporabljali javna prevozna sredstva, to ne bi bilo nič slabega. Mogoče bi se zaradi večje ččje uporabe cene slednjega še znižale! Ali pa če bi se z enim avtom vozilo več osebkov, ne pa en sam kot je to navada (če tega ne verjamete, opazujte malce avtomobile, ki vozijo mimo vas in videli boste, da se v njih nejvečkrat nahaja samo ena oseba.).

To ne bo boljše samo za vas, ampak tudi za vse druge ljudi, ki jih imate radi, ter druge živali v divjini, saj je velik dejavnik pri krčenju gozdov tudi gradnja vedno novih cest. Upam, da ne bomo samo gledali, kako se naš naravni habitat spreminja v betonsko puščavo...

Osvobodimo se izpod jarma avtomobilov! Kot sem že napisal, sprehodi so prvi korak, napravimo ga čimprej, kajti vsekakor ne bo nam žal.

Maquito

12

OD USNJENIH ŠKORNJEV DO ŽAMETNIH ROKAVIC

FAŠIZEM IN KORPORACIJE Napisal: Klas Ronnback

Iz hrvaščine prevedel: Maquito

Piše se leto 1922. V Italiji se Benito Mussolini pripravlja na pohod na Rim, ki bo zelo pomemben za vzpostavitev fašistične oblasti. Edini problem, ki ga imajo fašisti, je, da nimajo dovolj sredstev za pohod, saj so stroški le-tega preveliki, da bi jih pokrili sami. Na njihovo srečo so nekatere izmed največjih ččjih italijanskih korporacij, združenih v Generalno Federacijo Industrije, na Mussolinijevi strani, saj se te vsekakor ne želijo, da bi Mussolinijev dan propadel...

Skočimo sedaj v Avstrijo. Piše se leto 1994 in skrajno desničarska Svobodnjaš odnjašška odnjaš ka Stranka Avstrije (FPO) se pripravlja za kanditaturo na naslednjih volitvah. Stranko bo vodil Jorg Haider, človek, ki je pripravljen oživiti Waffen SS in Hitlerja ter iz Avstrije pregnati vse imigrante. Volilna propaganda je za to stranko predraga in tako jim tokrat na pomoč priskoči Reebok Avstrija.

Reebok, znan proizvajalec športne obutve in oblačil, korporacija, ki daje donacije skupinam, ki se borijo za človekove pravice, ta-ista korporacija, ki je ponosna na to, da je bila ena izmed prvih, ki so v znak protesta proti apartheidu zapustile južno Afriko, se je zdaj odločila, da pomaga Svobodnjakom oz. da financira »Jorg Haider Video« za predvolilno kampanjo.

BEHEMOTH 1930-ih Mussolini ni bil edini fašist, ki je bil v prvi polovici dvajsetega stoletja za dosego svojih ciljev deležen korporacijske pomoči.

V tridesetih letih je Hitler v Nemčiji imel podporo velikih industrij kot so Thyssen, Gelsenkirchen in RheinmetallBoersig ter kemijskega velikana IG Farben (kasneje Bayer, Hoechst in BASF). Pomoč pa je prejemal tudi od bank kot so Schroeder, Dresdnerbank in Deutche Bank. Glede na to, da se je demagogija nacionalsocializma, v tem primeru Nacistične stranke, prikazovala kot protikapitalistično, se nam lahko prešnji podatek zdi protisloven. Toda Nacisitčni stranki se problem ni zdel v kapitalizmu – ampak kontroli kapitala s strani Judov. Kot je rekel Daniel Guerin: »Fašisti sebe označujejo kot antikapitaliste, brez da bi resno napadali kapitalizem«. Namesto tega ga spreobračajo v antisemitizem in rasizem.

Bilo je za pričakovati, da bo samo jedro nacional-socializma obsegalo sporazum med močnimi bloki kot so vojska, velike korpoacije in civilna birokracija. Med vojno so se lastniki korporacij in voditelji države vedno bolj povezovali, tako v Nemčiji kot tudi v Italiji, in s tem vsi kovali dobiček ter ustvarjali z njihove strani tako imenovano »korporativno vlado«, ki je bila pozneje s strani raznih entuzijastov preimenovana v Behemoth ali Moloch-state.

VROČE ZLATO

13 Povojna politika Združenih držav Amerike do Nemčije je bila zaznamovana z intenzivnimi vlaganji ameriških bankirjev v Nemčijo, pogosto pa so bili prav ti bankirji tudi v trdnem zavezništvu s Hitlerjem in nemškimi korporacijami.

Kot rezultat tega, mnogi lastniki korporacij, ki so profitirali s pomočjo ččjo nacističnega režima, niso bili nikoli postavljeni pred sodišče.

Med nacisitčnim režimom je bilo mnogo vrednih stvari kot so dragulji in zlato, vredni več milijard ameriških dolarjev, ki so bili vzeti Judom, pretihotapljenih iz Nemčije, da bi se njihova vrednost vložila na banke navtralnih držav kot sta bili Švica in Švedska. Po koncu vojne se je ta denar preselil daleč proč od rok zaveznikov. Med bankami, ki so profitirale s pomočjo č čjo takega tipa vojnega vlaganja, so švedska SE-banken in veriga švicarske Swiss banke. SE-banken je tako postala ključna komponenta konglomerata investivij, t.j. lastnica ABB-a, Ericssona in AstraZeneca.

Večina ukradenega blaga, puščenega na bankah, se zdaj ponovno pojavlja in vedno znova se poraja vprašanje kako bi se ta denar vrnil. Tako sedaj na sodiščih potekajo mnoge pravde, katerih konec pa je še vedno zelo daleč. Če bo trenutni predlog sprejet s strani vseh vladajočih strank, bo švicarska Swiss banka prisiljena odplačati 1,25 milijarde ameriških dolarjev raznim žžrtvam vojne. Vendar pa blaga niso vsi puščali po bankah. Preiskava ATDja (American Treasury Department) je odkrila, da so bile velike vsote denarja vložene v razne korporacije, katerih število se gibljeokoli 750 in so postavljene na nekaj kontinentih. Tako je tudi Hitlerjev biši finančni minister in šef Reichsbank, Hjalmar Schacht, po vojni ustanovil lastno banko v Dusseldorfu.

SVINČNIKI IN PARFUMI Sredi petdesetih let prešnjega stoletja so bili nekateri od vodilnih nacistov v Avstriji na svobodi in so iskali mesto za skrivanje. Tako se je večina nacisitčnih simpatizerjev preobrazila v demokrate – vsaj svojo zunanjost – ter si tako zagotovili raj, v katerem so bili varni pred mogočimi kaznimi. Bila je to večina, ne pa vsi. Tisti neomajni nacisti, ki so v nacizem resnično verjeli in ki jim je uspelo pobegniti pred kaznimi, so nadaljevali s svojim delom, in sicer tako, da so financirali podobne skupine, ki so šele nastajale.

Ena takih je bila družina Faber-Castell, v umetniških trgovinah poznano ime svinčnikov, ki se proizvajajo še danes.

V istem obdobju se je v Veliki Britaniji Colin Jordan, eden najbolj gorečih privržencev Hitlerjeve politike,

14 poročil s Francoise Dior, hčerko Christiana Diorja. Diorjeva je s sabo v njun zakon prinesla bogastvo, ki so ga njeni starši ustvarili s prodajo parfumov, s katero pa je potem nadaljevala ona. Tako je mnogo ljudi, na lovu za dobrimi vonji, podprlo ponovno rojstvo fašizma v Veliki Britaniji.

PODPIRANJE APARTHEIDA Južnoafriška represivna država apartheida je obdržala oblast po vojni in je, seveda s pomočjo ččjo korporacij, nadaljevala s svojim zatiranjem. Tako je ameriški računalniški gigant IBM pomagal režimu z doniranjem tehnologije, ki je služila za nadzor črnskega prebivalstva ter za nadaljne oboroževanje oboroženih sil. Prav tako so bili vodeči ljudje nekaterih največjih ččjih bank (kot so Barclays, Natwest, Standard Chartered, CitiBank in Deutche Bank) pripravljeni južnoafriškemu režimu posoditi denar, kar so tudi napravili, in sicer na tak način, da so ga pripisali preostalemu dolgu (ki ga bo seveda odplačevalo ljudstvo, torej žrtve tega sistema – op. prev.).

Tako ni niti znani naftni embargo proti južni Afriki preprečil njeno sodelovanje z naftnimi mogotci, ki so imeli korist od južnoafriškega režima. Poleg Shella so bili to še British Petroleum (BP), Texaco, Mobil in drugi. Poleg prej omenjenih so, ne glede na ekonomski bojkot, s sodelovanjem nadaljevale tudi druge korporacije različnih sektorjev; to so bile korporacije Riotinto Zinc, General Motors, Ford, BMW in General Electronic.

PROPAGIRANJE PREDSODKOV V 1980-ih so v ZDA potekale velike razprave o rasizmu in multikulturalizmu. V »pomoč« razpravi sta bili izdani dve knjigi: prva, ki sta jo napisala Charles Murray in Richard Hernstein, je nosila naslov The Bell Curve ( Krivulja zvonca) in je bila »znanstveno« delo, ki je objasnjevalo podrejenost črne rase beli. Druga knjiga, napisana s strani Dinesha D’ Sousaz’sa, z naslovom The End of Racism (Konec rasizma), pa je trdila, da je Evropejci (oz. Američani) z zasužnjevanjem Afričanov le-tem pravzaprav pomagali. Če bi te knjige izdale majhne podzemne skupine kot sta npr. KKK in Aryan Nations, ne bi bilo dvignjenega toliko prahu. Vendar pa se je zgodilo ravno nasprotno: ti knjigi je izdal American Enterprise Institute (A.E.I.), glavni ameriški think-tank (mislim, da ta izraz pomeni nekaj kot »tisti, ki ustvarja javno mnenje« – op. prev.). A.E.I. je sponzoriran s strani 500 najmočnejših korporacij sveta, med katerimi so Dow Chemical, American Express, Motorola, Procter & Gamble in Coca Cola. Glede na njihove internetne strani, so se te korporacije »obvezale za širjenje in jačanje svobode«, vendar pa se ta ideal pač ne more povezovati z desničarskimi skupinami. S svojo pomočjo ččjo pri izdajanju tovrstne literature, češ da bi bila v pomoč pri razpravi, te korporacije samo kažejo svoje simpatije do teh skupin in jih samo spodbujajo k nadaljnim aktivnostim. Prav tako tudi ameriška National Rifle Association (N.R.A. – Nacionalno Orožarsko Združenje) podžiga nacistični/fašistični plamen vsakoč ko njena glava, Charlton Heston, javno govori o »ponosu bele rase« in »vojni kultur«.

15 WHITE POWER GLASBA V devetdesetih je desnica našla nov način za prodiranje v javnost; preko glasbene industrije.

Tako imenovana white power glasba se letno prodaja za velikanske vsote denarja, večina letega pa potem gre za financiranje nacističnih in fašističnih skupin širom Evrope. Eden vodilnih izvoznikov white power glasbe je Švedska, ki pa tudi uvozi veliko tujih white power nosilcev zvoka.

White power glasba se večinoma prodaja preko malih založb kot so Nordland, Rebels Europeens, Rock-O-Rama, White Terror records, Stormfront records, Hammer records in NS88. Čeprav so te založbe majhne, pa industrija kot celota zasluži milijone. Mnogo nacističnih in fašističnih skupin si sredstva zagotavlja na ta način, s tem denarjem pa si potem kupujejo strelno orožje. žžje. Kot primer skupine, ki si sredstva zagotavlja na tovrsten način, lahko vzamemo COMBAT 18, eno najmilitantnejših neonacističnih skupin v Veliki Britaniji.

Vendar pa majhne korporacije niso edine podpornice nacističnih skupin preko medijev, v tem primeru glasbe. Ena največjih ččjih glasbenih in računalniških korporacij, Sony, prav tako pomaga pri distribuiranju oz. razmnoževanju white power glasbe. Ena izmed velikih korporacij, ki je na veliko pomagala fašistom, je bila Nimbus, katere mesto je sedaj prevzela Carlton Communcations plc.

MEHEK DOTIK SEDANJOSTI Kot smo videli, so korporacije skozi zgodovino – vsaj tista, ki je pač znana – pomagale raznim desničarskim in fašističnim skupinam. Mnoge današnje korporacije so si s to pomočjo ččjo zgradile svoje imperije. Danadanes pa se korporacije izogibajo sodelovanju z ekstremnimi skupinami. To si lahko razlagamo s tem, da so korporacije danes zelo mo močne, fašistične skupine pa so premajhne in prešibke, da bi dejansko imele kak kakšno moč. Poleg tega pa so korporacije postale s strani ljudi in medijev bolj opazovane, tako da jim sodelovanje z nacističčnimi skupinami ni ravno v korist.

Dandanes korporacije rajši raj podpirajo bolj »sprejemljive« skupine, orentirane na desno, kot so neo-liberalci, konzervativci, narodnjaki,.... Razlog za sodelovanje s tovrstnimi strankami narodnjaki je v njihovi manjši manj ekstremnosti, velikem političnem vplivu, izpostavljenosti v medijih ter tudi v tem, da te stranke same vpra vprašajo korporacije za pomo pomoč. V svoji knjigi »Friendly Fascism« (Prijazen fašizem) je sociolog Bertam Gross predvideval, da se bo fa fašizem prihidnosti zelo razlikoval od fašizma fa 1930-ih. Tako bo nova fašistična država namesto »usnjenih usnjenih škornjev« nosila »žametne rokavice«. Imela bo moč, da ljudi preko potrošni ništva in izbire znotraj le-tega naredi pasivne, ne pa preko nasilja in terorja kot so to delali stari fa fašisti. Ta nova strategija fašistov istov gre z roko v roki interesom mnogih korporacij in tako skupaj za začenjajo ustvarjati »Behemoth« in »Moloch-state« (kot se je to dogajalo v 1930-ih, s tragi tragičnimi posledicami – op. prev.)

SAMO MI LAHKO TO PREPREČIMO! PREPRE

16

(kratek pregled) »Preklet Preklet bodi! Si cvile cvileč gizdalin, kot so vsi drugi, ki se bodo pokorili zakonom, ki so jih zaradi svoje varnosti uveljavili bogata bogataši. Kajti strahopetni cucki nimajo poguma, drugače bi branili kar so si pridobili z lopovščinami. lopov Prekleti bodite vsi! Prekleti naj bodo, trop premetenih podležev, in prekleti bodite vi, tolpa bojazljivcev, ki jim slu služite! Ti podleži o nas širijo laži, ko pa je med nami samo ta razlika: oni kradejo revnim pod pretvezo zakona, mi pa ropamo bogate v varstvu našega ega lastnega poguma. Kaj ne bi bil raj rajši eden izmed nas, kot pa da za službo klečeplaziš za ritmi teh podležev?« podle Black Sam Bellamy, piratski kapitan Anarhisti in pirati imajo skupen vzdevek, ki so jim ga dale vlade sveta: »sovražniki človeštva.« Ta prikupen vzdevek je bil dan piratom (v osemnajstem stoletju) in anarhistom (v dvajsetem stoletju), ker ti dve skupini ljudi nista priznavali zvestobe nobeni vladi ali narodu, in jih tega prezira do avtoritete ni bilo strah pokazati ne z besedami, ne z dejanji.

Zakaj pirati?

Da bi razbili že uveljavljen mit, da ljudje rabimo vlade, da nas »zaščitijo pred nami samimi«, je pomembno prikazati resnično resni zgodovinsko naravo piratstva.

Avtoritarci vseh politi političnih barv radi trdijo, da bi brez njih ter njihovih ljubih vlad in zakonov padli v kaos in da bi civilizacija propadla. Dokler pa je ta mit neizzvan, lahko vlade zaradi nobene podane trdne alternative neovirano nadaljujejo z vladanjem. Toda kakorkoli že, ta mit že dolgo ni več neizzvan, kajti znano je, da so pirati šestanjstega in sedemnajstega stoletja v svoji vojni proti čezmorskim ezmorskim trgovcem prakticirali anarhizem, saj niso poznali nobenih ustanoviteljev, niti (državnih) avnih) zakonov. Bili so samo ljudje, siti avtoritete.

Vprašanje, ki se dandanašnjemu bralcu poraja v glavi je: če so piratje to lahko Vpra prakticirali, kakšno kak je potem naše opravičilo, da tega ne počnemo? (sledi odlomek iz knjige Raiders and Rebels: The Golden Age of Piracy avtorja Franka Sherryja) Za časa asa poznega sedemnajstega in zgodnjega osemnajstega stoletja je bila na svetu samo ena prava demokracija: piratska bratovščina, bratov ustanovljena na Madagaskarju. Čeprav eprav se sli sliši nenavadno, so bili morilci, ki so surovo ravnali z ujetniki in ki so se rogali družbenim benim zakonom, vneto demokrati demokratični. Zelo so spoštovali in cenili posameznikove pravice – in goreče gore sovražili tiranijo, ki jih je zatirala v dneh poštene tene slu službe, torej ko so pošteno služili kruh.

Za razliko od posadk privatnih ladij, ki so imele dovoljenje za napadanje sovražnih sovra trgovskih ladij in ki so bile še vedno le najete, pa čeprav so dobivale pošten del plena ladje, ki so jo oropale*, so se pirati imeli za samozaposlene, kolektivne lastnike svojih ladij. Namre Namreč, verjeli so, da ker so člani celotne piratske posadke uplenili ladjo s skupnimi močmi, bodo tako

17 na njenem krovu tudi vsi enakopravno prisostvovali pri odločanju odlo anju o vseh zadevah, ki so se zadevale življenja na ladji – ali naj se borijo ali ne, kje in kdaj vrečii sidro, delitvi plena, celo smeri plovbe. V ta namen so pirati razvili sistem, v katerem so bili vsi podvrženi glasovanju in kjer je imel vsak član, lan, ne glede na čin, raso, vero, ali prejšnjo njo zaposlitev, pravico do enakovrednega glasu pri odločanju, anju, kot tudi enakovredno pravico do izražanja anja svojega mnenja. Ta sistem so piratje opustili samo med bitkami.

To vztrajanje na pravicah posameznika je bilo tako prodorno, da so svoje kapitane in druge častnike astnike izvolili, pridržali pa so si tudi pravico, da so jih z glasovanjem tudi odstavili kadarkoli so to hoteli – kajti piratje so se bali polagati preveč avtoritete v roke kateregakoli posameznika. Če pa se je slučajno ajno zgodilo, da je bilo glasovanje za dva kapitanska kanditata preveč izenačeno, eno, se je posadka razdelila na dva dela, ki sta potem šla vsak svojo pot...

Demokratični sistem piratov, spogledajujoč se z anarhijo, je zahteval tudi ukinitev vseh znakov razlikovanja na krovu ladje. Častniki astniki niso nosili nobenih posebnih uniform in niso imeli nobenih privilegijev, kajti piratje so imeli take stvari, vsakdanje na poštenih tenih ladjah, ladjah kot sovražne opomine na despotizem zgornjega razreda, ki so ga morali mnogi od njih prenešati v prejšnjih zaposlitvah, zato tega na krovu svojih ladij tudi niso dopuščali.

Na primer, čeprav eprav je bilo kapitanu ponavadi dovoljeno, da je imel svojo lastno kabino, pa si le-te ni mogel lastiti samo zase. Možje žžje je so vanjo lahko vstopali kadarkoli so hoteli in so prav tako lahko uporabljali kapitanovo opremo, tudi posodo in jedilni pribor.

Kot o kapitanovih privilegijih pravi Defoe: »Pustili Pustili so mu biti poveljnik, pod pogojem, da so lahko oni poveljevali njemu.« V svetu, ki je dovoljeval osebno svobodo le bogatim – in ki je kruto zatiral revne – je piratska bratovščina navadnemu mornarju ponujala prehod v svobodo in samospošštovanje, to pa mu je dalo pogum, da je kljuboval zakonu, ki bi ga, čee bi ga ujel, kruto kaznoval. Ve Večina piratov, čeprav preprostih ljudi, se je dobro zavedala, da je bil ključ do svobodnega življenja, ivljenja, ki so si ga želeli, njihov sistem demokratičnega odločanja.

Da bi med njimi prevladovala demokracija, so se skoraj vse piratske posadke sogla soglašale z določenimi pravili obnašanja, ki so jih zapisali kot sklepe posadke, ki so določčale pravice in dolžnosti častnikov in posadke. Vsak častnik in član lan posadke je moral obljubiti, da bo te sklepe tudi spoštoval in se jih držal. Čeprav eprav so se ti sklepi razlikovali od ladje do ladje, pa je bil njihov glavni namen zavarovati posameznikove svoboščine, še posebno pravico vsakega člana lana posadke, da so mu sodili njegovi somornarji in da je imel enakovreden glas pri vseh zadevah na ladji. Članek lanek ukraden s spleta

Prevod: Maquito

P.S. Če vas ta tema zanima, lahko veliko bolj obsežen in podrobnejši članek preberete v tretji številki odličnega fanzina Entmoot, ki ga z veseljem posodim. ______________________________ *To To so bili gusarji. Razlika med pirati in gusarji je bila v tem, da so bili slednji za svoje roparske pohode plačani ččani ani s strani vlad, ki so jih najele (npr. nizozemski gusarji so ropali portugalske trgovske ladje), pirati pa so bili izobčenci, ččenci, enci, ki niso slu služžili nobeni vladi.

18

ANARHISTIČNA OBRAMBA PORNOGRAFIJE Pornografija ostaja polemična tema, in sicer tudi med anarhisti in anarhistkami, za katere naj bi veljalo, da so eni izmed najbolj odločnih podpornikov svobodnega seksualnega izražanja.

Kakorkoli že, mnogo anarhistov in anarhistk je pornografijo kritiziralo in nekateri so podpirali in/ali sodelovali v protipornografskem gibanju, katerega člani in članice si ne tako redko prizadevajo, da bi tistim, ki pornografijo radi gledajo, to preprečili. Nekateri anarhisti in anarhistke v Kanadi so šli celo tako daleč, da so sežgali trgovino s pornografskimi filmi, kar pa je mnogo drugih anarhistov in anarhistk ali ignoriralo ali pa tega niso kritizirali. Medtem pa smo tisti, ki pornografijo in svobodo izražanja, pa naj gre za seksualno ali splošno, branimo, obravnavani kot seksisti in nazadnjaki. Kako to, da se, takrat ko pride do seksualne literature in slik, zdi, da domnevni ljubitelji svobode in seksualne revolucije pozabljajo na svoja načela?

Protipornografsko gibanje, vpoštevajoč svoje anarhistične člane/ice in podpornik/ice, ni enotno. Nekateri ne marajo vročih č knjig in filmov, toda nimajo nič proti, čih če drugi take materiale berejo oz. gledajo.

Zanašajo se na debate in proteste, preko katerih bi radi spremenili odnose tistih, katerim se pornografija dopade, in jih poskušajo prepričati naj jo opustijo, ne podpirajo pa cenzure. Spet drugi pa, spet vpoštevajoč nekatere anarhiste in anarhistke, mislijo, da so napadi na trgovine s pornografskim materialom ali

cenzura s strani države sprejemljiva taktika boja proti pornografiji. Medtem ko je le drugo stališče cenzorsko in zatorej nesvobodoljubno, pa je tudi prvo, do upodobitev seksa prezirljivo stališče, v gibanju, ki naj bi bilo naklonjeno seksualni svobodi, sporno.

Pornografija je le upodobitev seksualne aktivnosti, pa naj gre za tekste ali slike. Večini ljudem se zdi seks dobra in prijetna aktivnost in za mnogo ljudi je gledanje pornografije vzburjajoče. Protipornografsko nastrojeni ljudje mnogokrat trdijo, da so podobe žensk v pornografskih filmih za ženske ponižujoči in žaljivi, vendar, medtem ko se nekatere ženske zaradi teh podob, katere imajo za ponižujoče, res počutijo užaljene, pa druge ženske v pornografiji uživajo. Čeprav protipornografsko gibanje na ženske gleda kot na razred, v katerem imajo vse iste cilje in želje, pa ženske niso množica avtomatov, ki razmišljajo in čutijo enako; nekatere so za pornografijo, spet druge niso, isto kot velja za moške. Podobe žensk v pornografiji niso do žensk nič bolj seksistične in ponižujoče kot so podobe v večini literature in vizualnih medijev, pa naj gre za romane, filme ali pa televizijske in tiskane oglase. V naši seksistični družbi bo večina podob žensk vsebovala vsaj nekaj seksistične drže, ki se je držijo tako moški kot ženske ((kar kar pa seveda še ne pomeni, da je to sprejemljivo; ravno nasprotno, čče si želimo ž enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja, spo je boj proti seksizmu nujno potreben – op. urednika). ). Poleg tega pa se v nekaterih pornografskih materialih pojavljajo ženski liki, ki so neodvisni, samomotivirani in zavzeti za svoje lastne užitke, itke, kar še posebno velja za sado-mazo porniče, e, kjer so ženske pogosto na vrhu. Kar moti te ljudi niso podobe žensk v pornografiji, ki so več ali manj take kot drugje v družbi, bi, ampak jasno izražena izra seksualnost.

Skratka, ob seksu jim postane nerodno.

Protipornografski aktivisti in aktivistke prav tako trdijo, da je pornografija s svojim baje poniževalnim poni

19

gledanjem na ženske kriva za odnose in dejanja moških do žensk in da je potemtakem drugačna od drugih oblik izražanja. Toda pornografija, tako kot druge oblike člankov in slik, splošno prikazuje tisto, kar ljudje radi gledajo ali berejo in se ob tem ugodno počutijo. Pornografija ljudem ne vtepa v glavo čudnih idej in tudi v nekaj primerih, ko so preko pornografije ljudem predstavljene nove ideje, le-te ostanejo le to, ideje torej. Moški ne posiljujejo in pretepajo žensk zato, ker so to videli v filmu.

Seksizem, posilstva in pretepanja žensk s strani njihovih partnerjev so obstajali že dolgo pred vsesplošnim širjenjem moderne pornografije, in družbe, kjer je pornografije zelo malo ali pa je sploh ni, niso nič manj seksistične ali nasilne kot tiste, kjer je pornografija vsakdanja.

Trditev, da so moški zaradi pornografije nasilni, poleg tega, da je zmotna, temelji na mitu: mitu, da je večina pornografije nasilna. Večina pornografije je sestavljena iz upodobitev nenasilnega, sporazumnega in za vse vpletene zadovoljivega seksa. Nekaj pornografije seveda vsebuje tudi sado-mazo seks, ki pa je, medtem ko se v njem pojavljajo prizori z nasiljem in vsebuje (navidezno) bolečino, prav tako sporazumen in zadovoljiv za vse vpletene. Seveda lahko med pornografijo dobimo tudi tako, ki upodoblja posilstvo in druge oblike prisilnega in nasilnega seksa, toda tega je zelo malo posnetega in tudi gledanega.

Razen tega pa je to, tako kot pri drugih nasilnih filmih in knjigah, le plod avtorjeve domišljije in s tem strinjajočih se igralcev in igralk. V nasilnih porničih ni nasilje nič bolj resnično

kot v kak kakšnem akcijskem filmu ali grozljivki. In če so ljudje s protipornografskim stališčem res tako zaskrbljeni zaradi nasilja – in ne seksa – v pornografiji, zakaj potem protestirajo samo proti trgovinam s porno materiali ali uničujejo samo pornografske revije in videoteke, ne pa tudi grozljivk ter magazinov in knjig s horor in nasilnimi vsebinami.

En pogled na celoten fenomen pornografije, katerega se pogosto izpušča iz debate, je pornografija s homoseksualno vsebino. Mnogo dandanašnje pornografije prikazuje moške, ki seksajo z moškimi, in vedno večji ččji delež upodablja seksualne prizore žensk z ženskami. Protipornografsko nastrojeni ljudje tako imenovano homopornografijo ignorirajo, kajti le-ta postavlja na laž mnogo njihovih argumentov. Če so upodobitve nepravičnih č čnih spolnih odnosov med moškimi in ženskami do žensk ponižujoče, zakaj potem niso podobni spolni odnosi moških z drugimi moškimi ponižujoči do moških? In če do moških so ponižujoči, zakaj se potem taka pornografija moškim, še posebno tistim, ki so med spolnim aktom spodaj, ne zdi žaljiva? In če je v tovrstni pornografiji namišljeno in (zaigrano) sadomazo nasilje, zakaj potem kot rezultat tega ne prihaja do vsesplošnega nasilja nad moškimi in celo do posilstev moških?

Do debat o tovrstnih temah pride zelo redko, kajti mnogo ljudi, ki nasprotujejo tako imenovani hetero-pornografiji, nočejo razpravljati, kaj šele kritizirati, o homopornografiji, saj nočejo izpasti kot homofobi ali kako drugače politično nekorektni.

To pa zaradi dejstva, da je pornografija s strani homoseksualnih moških (in dandanes tudi s strani nekaterih homoseksualnih žensk) sprejeta, in to upravičeno, kot nekaj osvobojajočega in tako tudi zavzema veliko večji ččji del vsakdana homoseksualnih moških

20 kot pa heteropornografija v heteroseksualni družbi. Zaradi politizacije homopornografije, bi bila verjetno vsaka debata o tej temi protipornografsko usmerjenih ljudi, med katerimi je tudi nekaj gejev, s strani gejevskih in pro-gejevskih aktivistov kritizirana kot protigejevska, in potemtakem tudi uspešno zatrta, kar pa je pravzaprav škoda, saj bi taka debata pokazala zmote protipornografskih argumentov. Čeprav se zdi čudno, da bi imeli anarhisti in anarhistke ter tisti/e, ki so za seksualno revolucijo, pornografijo za žaljivo, pa je tudi res, da imajo ljudje različne okuse. Samo zato, ker se meni pornografija dopade, še ne pomeni, da bi se morala tudi vam. Toda, če se nekomu zdi nekaj žaljivo, naj se temu preprosto izogiba.

Vendar pa se protipornografsko usmerjeni ljudje ne strinjajo s to strategijo, vsaj ne takrat ko se gre za pornografijo, kajti oni mislijo, da če žali njih, potemtakem mora žaliti tudi druge, še posebno ženske, enske, in si potem zadajo nalogo, da bodo le-te pred pornografijo branili. In ker verjamejo tudi, da pornografija nenasilne in do žensk ljubeče moške ke pelje po poti nasilja in seksizma, mislijo, da morajo moškim prav tako preprečiti iti gledanje pornografije.

Kot je bilo že rečeno eno zgoraj, se ljudje s protipornografskimi stališčii razlikujejo po strategiji, ki jo uporabljajo za dosego svojih ciljev. Osebno so mi ljubši tisti, ki se zanašajo na to, da bi s pomočjo ččjo debat in protestov vplivali na druge, da bi se le-ti izogibali pornografiji, kot pa cenzorji, katerih ideje o ljudeh bi se morale tistim z anarhističnimi načeli zdeti problematične. Ljudje so svobodni posamezniki, ki se odločajo glede na to kar vidijo, slišijo ali kako drugače doživijo in so tudi odgovorni za posledice teh odločitev. Svobodoljubni način

obravnavanja d r u g i h posameznikov, ki gledajo ali berejo materiale, ki pa jih nekdo ne odobrava, je, da jim pustiš brati te knjige ali gledati te filme in se potem o teh materialih z njimi pogovarjaš in jim razložiš svoje poglede na te stvari. O tej temi bi se moralo debatirati na svobodni tržnici idej, tržnici kjer bi se vsi počutili svobodne gledanja podob ali branja napisanih del o katerih se debatira, in ne preprosto verjeti besedam puritancev, ki pravijo, da pornografija vsebuje ponižujoče in žaljive slike

21 oz. besede. Ljudje, ki pritiskajo na trgovce s pornografskim materialom naj prenehajo z distribucijo, in ki, glede na izkušnje tistih ljudi, ki so sodelovali v neprisilni in zatorej sprejemljivi obliki aktivnosti (npr. igralci in igralke), s pornografijo, spodbujajo druge k izogibanju le-te, ne spoštujejo zmožnosti odločanja drugih, niti ne zaupajo moči svojih lastnih argumentov ko se soočijo z iskušnjami s pornografijo drugih ljudi. Taki ljudje mislijo, da morajo biti drugi zaščiteni s strani tistih bolj razsvetljenih, t.j. ljudi s protipornografskimi stališči. Siljenje drugih k omejevanju svojih izkušenj in zanašaju na mnenja drugih pri takih zadevah kot je branje in gledanje, vpoštevajoč branje in gledanje pornografskega materiala, je vsekakor nesvobodoljubno.

Kakorkoli že, za anarhiste in anarhistke so bolj sporni protipornografski aktivisti in aktivistke, ki so odkrito cenzorski. Čeprav še nismo srečali anarhista ali anarhistke, ki bi odobraval/a zakone o prepovedi pornografije, pa mnogo anarhistov in anarhistk podpira uničenje lastnine trgovcev s pornografskim materialom. Uničenje knjig in filmov, ki jih nekateri hočejo prodajati tistim, ki jih hočejo prostovoljno kupiti, je prav tako cenzorsko kot kakšen tako imenovani zakon o javni morali. Medtem ko delijo mišljenje z drugimi ljudmi s protipornografskimi stališči, ki hočejo druge pred pornografijo zaščititi, ________________

gredo ti ljudje še korak dlje in za dosego svojih ciljev uporabljajo prisilo. To je popolnoma protislovno s svobodno družbo, ki si jo želijo anarhisti in anarhistke, in bi morala biti glasno kritizirana s strani vseh svobodoljubnih ljudi.

Pornografija je lahko, tako kot kakšna druga oblika zabave, dobra ali slaba, seveda glede na okus posameznika oziroma posameznice. Vendar pa kot žanr literature ali filma ni nič boljša ali slabša, ali bolj dobra ali zla kot kateri koli drugi žanr. Če je pornič slab ali seksističen, je najbolje, da ga kritiziramo in o njem debatiramo z drugimi, in/ali pa naredimo dobrega, neseksističnega (predvsem pa ne dolgočasnega, ččasnega, asnega, kakr kakršššna na je, po mojem mnenju, večina ččina porniččev; op. urednika), ne pa da pornografijo zatiramo. Seks in njegovo upodabljanje je za mnoge ljudi vir užitka in naša svoboda, da v njima uživamo bi morala biti s strani anarhistov in anarhistk branjena, ali pa vsaj tolerirana. Cenzorji, vpoštevajoč tudi tiste, ki trdijo, da so anarhisti oz. anarhistke, so sovražniki svobode in anarhisti in anarhistke, ki jih podpirajo, postavljajo na laž svoje želje po svobodni družbi.

Napisala: Anarhistična pivska brigada iz Bostona Prevod: Maquito

*Č Če vas o tej temi še kaj zanima, res toplo priporočam ččam knjigo Pornomanifest (glej recenzije knjig), kjer lahko preberete veliko o pornoindustriji kot taki in avtoričine ččine poglede na povezavo med seksizmom v na i dru naš družbi in pornografijo.

22

23 Beseda »globalizacija« je varljiva, kajti svetovna ekonomija je globalna že par stoletij. Dobrih sto let nazaj so veliki kolonialni imperiji kot so Velika Britanija, Francija in Rusija, neposredno upravljali večino tako imenovanega tretjega sveta. Mednarodno investiranje med državami je zdaj mnogo bolj obsežno kot je bilo leta 1973, vendar pa še vedno ni tako visoko kot je bilo leta 1914 in četudi se ljudje preseljujejo po celem svetu, so se prav tako preseljevali za časa trgovanja s sužnji in za časa migracij Evropejcev v severno in južno Ameriko. Vsaj od leta 1950 naprej je skoraj vsakdo na tem svetu del globalne ekonomije. Skorajda ni več prostora, kjer ne bi uporabljali denarja, kupovali v trgovinah in pridelovali za nacionalni in svetovni trg. Oblast bank in izposojevalcev denarja seže praktično v vsako vas tega sveta.

Kar se dogaja, ne pomeni, da postaja svet bolj globalen. Prej bi se lahko reklo, da je proces, imenovan globalizacija, poskus s strani korporacij, še posebno ameriških, da bi naredili nekaj glede njihovih upadajočih profitov. Da bi razumeli zakaj se to dogaja, pa moramo najprej spoznati osnove marksistične ekonomije.

Dobiček je gonilna sila kapitalizma. Korporacija porabi denar predvsem za tri stvari.

Prvič, kupuje surovine. Drugič, kupuje stroje, tovornjake, stavbe in vse drugo kar je potrebno za obdelavo teh surovin.

In tretjič, plačuje svoje delavce, le-ti pa uporabljajo stroje, tovornjake, stavbe itd., da bi iz teh surovin naredili nek izdelek. Korporacija potem te izdelke proda za več denarja kot ga je porabila za surovine, stroje in plače. To je njihov bruto dobiček, kar je Marx poimenoval presež presežžna na vrednost.

Na prvi pogled si zdi, da je bruto dobiček tak kot je zaradi spretnosti ljudi, ki upravljajo korporacijo. Marxovo osnovno poznavanje pa je bilo, da do bruto dobička pride zato, ker korporacije svoje delavce plačujejo z manj denarja kot je nova vrednost njihovega dela. Če bi si korporacijo lastili vsi delavci in delavke skupaj, bi lahko ta bruto zaslužek kot plače medsebojno enakopravno porazdelili, tako pa le-tega korporacija razdeli z drugimi družbami, bogatimi lastniki in državo. To pa počne na različne načine: nekaj tega bruto zaslužka gre za najemnine, nekaj za davke, nekaj pa ga gre bankam, ki so korporaciji posodile denar. V bistvu so banke korporacijam kapitalistični partnerji.

Kar ostane, potem ko so vsi ti ljudje in institucije plačani, pa je neto dobiček č . ček Nekaj tega neto dobička gre delničarjem, ki imajo korporacijo v lasti, ostalo pa korporacija investira v nove stroje, stavbe in transport.

Več kot je tega dobička investiranega nazaj v korporacijo, toliko bolje zanjo. Vsaka korporacija tekmuje z drugimi korporacijami, kajti znotraj kapitalistične konkurence se lahko samo širiš ali pa propadeš. Za primer lahko vzamemo dve majhni trgovini v moji soseski. Pred nekaj leti smo za vogalom imeli dve majhni trgovini ter Safewayev supermarket, ki se je bohotil na koncu naše ulice. Supermarket je lahko v svoj razvoj investiral veliko več denarja kot bi ti majhni trgovinici kdajkoli lahko. Safeway, velika korporacija, je svoje trgovine vodila kot en velik povezan tekoči trak v tovarni: blagajniki so strankam zaračunavali blago, tovornjaki so, tako kot jim je bilo rečeno iz sedeža podjetja, dobavljali blago iz velikih skladišč, ponoči pa se je zopet zalagalo police. Ta tovarniška zmogljivost pa je pomenila, da je bil Safeway mnogo cenejši od majhinh trgovinic, kar je le-te vodilo k propradu.

Potem pa je prišel Saisbury in je ob glavni cesti zgradil še večji supermarket. Tam so potrošniki imeli več izbire kot v manjšem Safewayevem supermarketu, zato so začeli hoditi v tega večjega. Safeway je na to odgovoril z zaprtjem tega starega supermarketa in z izgradnjo še večjega, ki je Sainsburyjevega obkrožal s treh strani in tako ga je bil le-ta prisiljen zapreti.

24 Toda na robu mesta je odprl novega, še večjega, z zelo velikim parkiriščem. Ena od dveh prej omenjenih trgovinic je propadla. Druga se s težavo drži na površju. Kmalu pa vse to vodi v to, da velike verige supermarketov kupujejo druga drugo.

Isti proces tekmovanja in združevanja poteka tudi v drugih industrijah: nekatere letalske družbe propadajo, druge pa se pridružijo mednarodnim zvezam, avtomobilske korporacije v Koreji bankrotirajo in so potem kupljene s strani Forda ali General Motors in tako dalje. Korporacije morajo konkurirati – da lahko konkurirajo, pa morajo investirati.

Korporacije ne tekmujejo samo s korporacijami, ki proizvajajo iste vrste dobrin. Če hočejo korporacije investirati v svoj razvoj, si morajo mnogokrat tudi sposojati denar od bank, ta denar pa morajo potem vračati skupaj z že določenimi obrestmi. To pa pomeni, da mora družba, ki proizvaja avte imeti isto stopnjo dobička kot družba, ki proizvaja računalniško opremo ali ki izdaja revije. Tako mora vsaka korporacija, z namenom, da pride do dobička, tekmovati z vsako drugo korporacijo. Banke denar posojajo po vsem svetu in tako korporacija, ki v Angliji proizvaja steklo, za posojila tekmuje z korporacijo, ki v Indoneziji izdeluje tobačne izdelke.

Vse to pa vodi v svet, za katerega se zdi, da ga poganja pohlep. Toda to ni pohlep bogatih lastnikov, ampak je to pohlep korporacij, ki hočejo čimveč investirati, da bi lahko še bolj konkurirale.

Ta pohlep, ta potreba po investiranju, ki jo žene konkurenca, poganja ta svet.

Ta gonja za dobičkom pa se kaže kot stalen pritisk na delavce, saj bruto dobiček, kot je bilo že omenjeno prej, prihaja iz dela delavcev. Da bi dobili več za investiranje, morajo delodajalci bolj pritiskati na delavce, to pa lahko storijo na več načinov kot so na primer zmanjšanje plač, siljenje delavcev, da še bolj delajo, ali pa da delajo več kot osem ur dnevno, ali pa ne skrbijo za primerne pogoje na delovnem mestu.

Pritisk pa se čuti tudi na javnih službah, saj se denar, ki gre za davke, odšteva od bruto dobička. To pa pomeni, da manjši kot so davki, večji je dobiček, zatorej korporacije hočejo, da bi javne službe (npr. šole, bolnice, itd.) dobivale čim manj denarja, kar pa pomeni manj javnih služb in siljenje javnih delavcev, da delajo več za manj plačila.

Toda kakorkoli že, ta povečan pritisk na delavce in javne uslužbence ni lahek niti za korporacije. Kajti ljudje se upirajo. Vsak dan, na vsakem delovnem mestu, ljudje poskušajo znižati nivo izkoriščanja: vzamejo si odmor, lažejo za tiste, ki so šli na stranišče na cigareto, novincem, ki delajo prehitro, rečejo naj delajo bolj počasi, iz upora gredo prej od delovnega mesta, in kar je najbolj pomembno, združujejo se v sindikate, z namenom, da se branijo. Prav tako protestirajo, stavkajo ali se kako drugače postavijo v bran javnim službam. Tako si zagotavljajo vsaj minimalno plačo, da lahko preživijo.

Lastniki korporacij pa se soočajo s še enim problemom, ki pa prav tako del njihovega sistema: več kot investirajo, težje si zagotovijo dobiček. Že res, da ima katerakoli korporacija, ki veliko investira v svoj razvoj, ponavadi tudi večji dobiček, vsaj dokler je drugi ne dohitijo,

25 toda če gledamo na ekonomijo kot celoto, vidimo to v drugačni luči. Vse korporacije porabljajo večje in večje deleže svojih investicij za stroje, stavbe, orodja, tovornjake in podobno, kar pa potem pomeni, da za plače porabljajo vedno manjše deleže svojih investicij. Imajo vedno več vedno večjih supermarketov, toda vedno manj delavcev. Težava je v tem, da njihov bruto zaslužek prihaja od dela njihovih zaposlenih. Torej, če imajo zaposlenih manj delavcev in porabljajo več za stalne investicije, se raven bruto prihodka korporacije zmanjšuje.

Temu je Marx pravil »naravnanost profita k padanju«. To naravnanost oziroma pritiske na bruto dobiček pa korporacije lahko zmanjšajo na več načinov. Kot je bilo že rečeno, lahko znižajo delavske plače. Lahko odprejo nove tovarne ali skladišča v predelih, kjer so plače že nizke. In tako se kapitalizem širi v manj razvite regije določene dežele in v vsak predel tako imenovanega tretjega sveta.

Korporacije lahko za manj denarja naredijo tudi slabše izdelke. Lahko pospešijo proces produkcije in distribucije. Na primer, zdaj se poslužujejo »ravno ob času« (ang. just in time) metod, kjer surovine prispejo v tovarno le nekaj ur ali minut preden so uporabljene, tako da skladiščenje ni potrebno. Prav tako lahko povečajo zmogljivost tovornjakov, ki dostavljajo zaloge v skladišča.

Korporacije se prav tako lahko začnejo spogledovati s področji ekonomije, kjer se za stroje porabi zelo malo denarja oziroma kjer večino stroškov pradstavljajo plače. Tako se kapital seli iz industrije v delavsko intenzivne sektorje (angl. labour-intensive sectors) kot so restavracije in trgovine. In ko to počno, se seveda McDonalds in Safeway spreminjata v tovarni. Na ravni državne ekonomije lahko s porabo denarja za orožje in vojake (denarja, ki bi drugače lahko šel za produktivne investicije) zmanjšajo mero investicij. Kako to deluje, bom razložil kasneje.

V nekaterih obdobjih zgodovine kapitalizma so te metode držale odstotek dobička visoko. Od leta 1938 do na primer leta 1965 so bili profiti zdravi (angl. profits were healthy). Svetovna ekonomija je rasla kot še nikoli. V večini tako imenovanega razvitega sveta je bila zaposelnost, razen na nekaj črnih točkah, skorajda sto procentna. Plače in splošno blagostanje so se povečali.

Blaginja se je razširila.

O tem, zakaj so bili v teh letih profiti zdravi je potekalo veliko razprav, toda najboljša razlaga je, da zaradi zelo povečanega vlaganja v oborožitev. Le-to se je začelo z oboroževanjem za drugo svetovno vojno. Po letu 1945 se je za orožje porabilo veliko več denarja kot kdajkoli prej za časa miru. V večini let od 1945 do 1970 je največja gospodarska sila, Združene države Amerike, vlagala več denarja v oboroževanje kot v karkoli drugega.

To se prej še nikoli ni zgodilo, imelo pa je dve posledici: prvič, zgodil se je tako imenovani domino efekt (angl. multiplier effect). Vsi vojaki, mornarji in drugi delavci v

26 obrambni industriji in njihove družine, so več porabili za hrano, avtomobile, pralne stroje in podobne stvari.

Takrat je bilo več delavcev v trgovinah in tovarnah avtomobilov. Le-ti so potem več porabili za igrače, večerje v restavracijah, knjige, čevlje in tako dalje.

Tako so tudi prodajalci igrač, delavci v restavracijah, pisatelji in drugi imeli za potrošiti več denarja.

Skratka, vlaganje v oboroževanje je pripomoglo k razcvetu celotnega gospodarstva.

Drugič, to novo vlaganje je pomenilo, da je mnogo manj denarja šlo za običajne kapitalske investicije, to pa je zmanjšalo naravnanost profita k padanju. Ti dve posledici sta omogočili, da je svetovno gospodarstvo ostalo zdravo.

Toda le za določen čas. Na dolgi rok so tiste države, ki so v oboroževanje vlagale več kot pa v druge stvari, ugotovile, da imajo njihova gospodarstva težave s konkurenčnostjo.

Tako so se ZDA, Britanija in ZSSR znašle v težavah. Tistim državam, ki pa za oboroževanje niso porabljale toliko denarja – na primer Nemčija in Japonska – pa je začelo iti na bolje. To pa je pomenilo, da so vlade ZDA, Velike Britanije in ZSSR hotele prenehati s tolikšno porabo za oboroževanje. In zmanjšanje investicij na drugih področjih je le zmanjšalo naravnanost profita k padanju, ne pa tudi ustavilo. V nekem trenutku so zdravi profiti, ki so bili posledica razcveta gospodarstva, začeli popuščati pod pritiski posledic nizkega investiranja v nevojaške namene in dobički so začeli padati.

Celo med marksističnimi ekonomisti potekajo prerekanja o tem, točno katerega leta se je padec profitov začel in kako hud je le-ta bil. To pa je odvisno od tega, katerega od mnogih računskih sistemov uporabljate. Je pa jasno, da so bili profiti med letoma 1938 in 1960 kar visoki in da so začeli resno padati nekje med letoma 1960 in 1968, zgodilo pa se je v ZDA, Kanadi, zahodni in vzhodni Evropi, Japonski ter Južni Afriki.

Leta 1973 je to vodilo v prvo veliko recesijo po letu 1938. V dobrih in slabih časih ima kapitalizem svoje vzpone in padce, vse pa se dogaja v periodi razcveta in krize, s pet do deset let dolgim časom med vsako krizo. V plodnih časih kriza niti ni tako huda. Na primer, leto 1958 je bilo leto recesije, toda tega se skorajda nihče ne spominja, kajti sistemu kot celoti je šlo kar dobro. Po drugi strani pa je bila kriza leta 1929, ko je bilo za profite slabo obdobje, zelo hudo, kar je botrovalo obdobju Velike recesije. Ko so bili po letu 1965 profiti kot celota enkrat v težavah, so recesije v letih 1973, 1980 in 1989 vodile v veliko nezaposlenost. Še ena recesija pa se dogaja zdaj (ko je bila knjiga napisana, t.j. 2001 – op. prev.). Prav tako pa tudi viški razcveta med recesijama niso bili več tako visoki kot pred letom 1973. Nezaposlenost je bila v večini držav višja kot v štiridesetih, petdesetih in šestdesetih letih prešnjega stoletja.

Ta dolgo trajajoča kriza je korporacijam in bankam, ki korporacijam posojajo denar, povzročila velike probleme. Posledice te krize lahko vidimo vsepovsod v sistemu: špekulantske

27 mehurčke in naraščajoč dolg. Vzemimo najprej mehurčke. Pomembno je razumeti, da čeprav profiti padajo, se jih nekaj še vedno obrača (angl. come in). Denar je še vedno del sistema in se še vedno širi (angl. expanding), toda širi se počasneje. Ti profiti morajo biti nekje investirani in ker je stopnja profita v industriji nizka, je skušnjava, da bi vlagali v spekulacije vedno večja. Tako je, če vzamemo primer, v osemdesetih letih na Japonskem, še posebno v Tokiju, vlaganje začelo množično prehajati na market z nepremičninami. Več denarja se je vlagalo v zemljišča ter hiše in tako so cene narasle. In ko se je to nekaj časa nadaljevalo, je vedno več investitorjev mikalo, da bi začeli vlagati v vzpenjajoč se market in to je še povišalo cene. Mehurček se je razširil na japonsko borzo, kjer je bila zdaj večina družb vrednotenih po tem koliko nepremičnin v Tokiju si lastijo.

Skoraj vsakdo se je že zanimal za to in cene so še naprej naraščale. Kakorkoli že, problem tega mehurčka je, da profiti naraščajo, brez da bi se kaj stvarnega ali novega proizvajalo. In tako se mehurček širi in širi, vse dokler vanj vsi zaupajo. Enkrat pa pride trenutek ko zaupanje pade in hočejo vsi uiti.

Mehurček poči.

Podobne stvari so se dogajale na ameriških borzah v devetdesetih, med bumom trgovanja z vrednostnimi papirji v zadnjih dvajsetih letih, na svetovnem tržišču z umetninami ter na merketu z nepremičninami v Hong Kongu (v devetdesetih), Bangkoku (1997) in Londonu (pozna sedemdeseta).

Druga posledica krize pa je naraščujoč dolg. Korporacije dandanes si večino denarja za nova vlaganja zagotovijo tako, da si ga sposodijo od bank ali pa da prodajajo svoje delnice. In ko se profiti zmanjšujejo, korporacije vse težje odplačujejo svoj dolg bankam. Ta povečujoč se dolg lahko vidimo skorajda vsepovsod: v dolgovih so celotne države, na primer večina Afrike, Turčija, Argentina, Indonezija in Rusija. V japonskem bančnem sistemu imajo stalen problem z velikimi dolgovi, pa tudi ameriško gospodarstvo ima velik zunanji dolg.

Ena rešitev za te dolgove bi bila, da bi pustili korporacije in države bankrotirati in tako preprosto odpraviti njihove dolgove. Ker pa dolg v celotnem sistemu narašča, so centralne banke, še posebno pa vlada ZDA, zelo zaskrbljene zaradi možnosti finančnega zloma, kot se je to zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Če bi se zgodilo, da bi katerakoli od velikih korporacij ali vlad bankrotirala, se bojijo, da bi temu sledile tudi velike banke, kar bi pomenilo, da bi razpadel celoten sistem. Da bi to preprečile, ponavadi vlade pomagajo korporacijam v težavah, banke pa vladam vedno znova odlagajo rok za povrnitev dolgov. Ta pomoč pa v sistemu kot celoti še povečuje dolg. Istočasno, centralne banke zmanjšujejo obresti, da bi tako vzpodbudile korporacije

28 in posameznike, da bi si sposojali še več. Zaradi tega mi banke vedno znova pošiljajo pisma, v katerih ponujajo nove kreditne kartice. In prav tako zaradi tega danadanes, prvič v zgodovini, dolg ameriških gospodinjstev znaša več kot pa prihranek le-teh.

Mehurčki so le kratkotrajna rešitev, saj ne rešujejo osnovnih problemov profitov. To velja tudi za dolg. Korporacije zato rabijo dolgoročno rešitev in njihov odgovor je globalizacija.

Globalizacija je poskus ponovnega strukturiranja celotnega svetovnega gospodarstva v dobrobit korporacij. Ta strategija pa ima nekaj različnih členov.

Prvi je priganjanje delavcev, da delajo več, ter nižanje njihovih plač. Na primer, v Veliki Britaniji so v zadnjih dvajsetih letih službe večine ljudi postale težje. Mnoge so postale tudi manj varne, saj varnost pri delu upočasnjuje delo, to pa stane veliko denarja. Toda v večini industrijskega sveta politično ni ravno lahko znižati delavskih plač.

Izjema so Združene države Amerike, saj je tam manj kot 12% delavcev združenih v sindikate, pa še ti sindikati so podpisali pogodbe o povrnitvi (angl. give-back contracts), pod katerimi so plače zmanjšane in pogoji oklesteni. Mnogo ljudi, ki so izgubili službo v proizvodnji industriji so morali sprejeti mnogo slabše plačane službe v strežbi; jeklarji postanejo natakarji pri Pizza Hut-u, plačani pa so za tretjino prejšnje plače. V zgodnjih devetdesetih so bile plače približno iste kot v petdesetih. Od takrat so se malce zvišale, toda delavske družine v Ameriki lahko svoj življenski standard obdržijo le s tem, da delajo več. Ženske se zaposljujejo v veliko večjem številu, saj družine dandanes rabijo dve plači, da lahko pokrijejo stroške, za katere je včasih zadostovala ena sama plača. Pa tudi moški morajo delati več, povprečno 200 ur več kot pred dvajsetimi leti, to pa je na leto za en mesec več dela.

To zmanjšanje plač v ZDA je na nek način pripomoglo, da so se profiti zopet povečali.

Po letu 1985 so si profiti v ZDA opomogli za približno dve petini tistega, kar so znašale izgube v dvajsetih letih pred tem. To pa je bilo dovolj, da je ameriško gospodarstvo postalo močnejše kot nemško ali japonsko v devetdesetih, ni pa bilo dovolj, da bi rešilo probleme s profiti ameriških korporacij. In na Japonskem in v Nemčiji je bilo politično nemogoče, da bi delavci na enak način plačali za krizo. Tudi ko je bila Japonska v devetdesetih ujeta v recesijo, je vlada poskrbela, da je bila nezaposlenost do štiri procentna, kar je bilo za Japonsko visoko, toda enaka kot nezaposlenost v ZDA ob višku buma.

V vsakršnem primeru je napad na življenski standard ameriških delavcev pomenil tudi visoko ceno za ameriški kapital. Če so ameriški delavci zaslužili manj denarja, so lahko kupili tudi manj dobrin. Tako je vsak napad na njih moral iti roko v roki s poskusom povečanja ameriškega izvoza in prevzemom tujih marketov. Še en člen globalizacijske strategije pa je zmanjšanje davkov; tako davkov, ki pridejo od plačilnih čekov, kot tistih, ki jih plačujejo korporacije. Če lahko prihranijo delež, ki bi drugače šel za vladne socialne programe kot celoto, lahko gre ta delež v

29 dobiček. To pa je to, kar vodi k nenehnemu vedno manjšemu deležu izdatkov za javne programe kot so zdravstvo, šole, javni transport in tako dalje.

Korporacije lahko prav tako vlagajo tja, kjer so plače nizke. Toda to je le kratkotrajna rešitev, saj ne rešuje splošnega problema zmanjševanja profita, kajti ta nova investicija preprosto poveča razmerje kapitala vezanega na dolgoročne investicije.

Toda korporacije se lahko preselijo na nove sektorje v gospodarstvu, kjer se le malo kapitala vlaga v stroje, tovarniško opremo in tovornjake, in kjer večino stroškov predstavljajo plače. Take sektorje pa predstavljajo šole, univerze, bolnišnice, uradi za socialno delo, domi upokojencev, uradi za nezaposlenoost in tako dalje. Zato je čedalje več pritiskov s strani korporacij, da se te sektorje privatizira. To potem zmanjša povprečno ceno fiksnih kapitalskih investicij kot celote. To pa je tudi gonilna sila privatizacij, ki smo jim priča po vsem svetu. Še ena pomeben način, s katerim lahko korporacija »drži pokonci« profite pa je monopol, vendar tudi ta ne rešuje problema zmanjševanja profita kot celote. Vsekakor pa monopol pomaga, da ena korporacija prekosi druge.

Nekaterim korporacijam, na primer Microsoftu, se ni treba bati nobene konkurnece. Bolj vsakdanji pa je primer, ko par korporacij, ki obvladujejo nek državni trg, sklene, da med sabo ne bodo konkurirale. En tak primer lahko najdemo v Združenih državah Amerike, kjer celoten trg z avtomobili nadzorujejo tri korporacije (Ford, General Motors in Chrysler). Za svoje proizvode in storitve imajo približno enake cene in ne poskušajo druga drugo spraviti ob posel. Podobni sporazumi pokrivajo veliko industrijskih sektorjev v večini razvitih gospodarstev. Trend vsakega kapitalističnega gospodarstva je, da so manjše družbe kupljene ali pridružene k velikim, dokler manjše število slednjih ne kontrolira celotnega trga. Problem potem postane mednarodna konkurenca. Na primer, ameriške avtomobilistične korporacije so obvladovale celoten ameriški trg, kmalu pa so napredovali tudi Volkswagen, Nissan in Honda, ki so lahko konkurirali prej omenjenim korporacijam. Rešitev tega problema, s stališča korporacije, je svetovni monopol. In tako se družbe spajajo z tistimi čez mejo, po delih kupujejo druga drugo, in tako se zgodi, da si Ford lasti del Honde, Daimler pa si lasti Chryslerja. Isti proces poteka pri letalskih družbah, proizvajalcih računalniške opreme, medijskim konglomeratom in drugje.

Za ameriške korporacije je rešitev za krizo s profiti odprtje svetovnega gospodarstva in svetovne trgovine. Pri tem se deloma gre za to, da jim je dovoljeno svoje produkte prodajati po vsem svetu, kar pa seveda pomeni, da lahko, na primer, ameriška avtomobilska korporacija spravi lokalno malezijsko avtomobilsko družbo ob promet in jo prevzame; večja družba, ki ima možnosti večje kapitalske investicije, bo lahko prevzela manjšo. Da bi do tega prišlo, pa ameriške

30 korporacije rabijo globalne prostotrgovinske zakone. Povedano drugače, hočejo razveljavitev malezijskega zakona, zaradi katerega morajo korporacije plačevati visoke davke na uvožene avte. Prav tako hočejo spremembe malezijskih, japonskih in kitajskih zakonov, ki so tujcem prepovedovale kupovanje velikih količin delnic nacionalnih družb. Hočejo pa tudi, da bi lokalne vlade prodale industrije v državni lasti kot so oskrba z električno energijo, telefonski sistemi, pošte, železnice in letalske družbe. Vse te zakonske spremembe so glavni del pogajanj Svetovne trgovinske organizacije (World Trade Organization, v nadaljevanju WTO).

Tem spremembam ponavadi rečejo »svobodna trgovina«, vendar je ta izraz netočen.

Kar se dogaja je, da se šibkejši deli svetovnega gospodarstva odpirajo močnejšim, med tem ko se le-ti varujejo pred šibkejšim. Če vzamemo primer, Prostotrgovinski sporazum med Amerikama (North American Free Trade Agreement, v nadaljevanju NAFTA) je dolg čez tristo strani, medtem ko bi bil pravi prostotrgovinski sporazum dolg eno stran. V NAFTA sporazumu so vse ostale strani posvečene izjemam, večinoma takim, da ameriškim korporacijam ni treba konkurirati. Na isti način Evropska unija vztraja pri tem, da države tretjega sveta sprejmejo njene industrijske izvoze, pa četudi bi le-ti uničili njihova gospodarstva. Po drugi strani pa EU subvencionira svoje kmetijstvo in drži visoke carinske tarife na pridelke tretjega sveta.

Ta nov sistem, ki gre zelo na roko ameriškim korporacijam, nadzorujeta WTO in Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fund, v nadaljevanju IMF). Medtem so reakcije vladajočih razredov in korporacij v drugih državah kontradiktorne: po eni strani izgubljajo dobiček v korist ameriškega kapitala, po drugi strani pa IMF, WTO, in ideje neoliberalizma jačajo kapital v vsaki državi na račun delavcev. Indijski kapitalisti lahko izgubijo nekaj kapitala z odprtjem svojega gospodarstva ameriškim in kitajskim produktom, vendar pa kapital pridobivajo na račun privatizacij v Indiji, tamkajšnjemu zmanjšanju financiranja javnih služb in napadom na

Kot nelegalni imigrant sem dobil začasno delovno vizo v ZDA ...

Čez tri leta sem se preselil nazaj v svojo deželo, kjer sem dobil službo ...

Dobil sem službo v tovarni ...

... v isti tovarni, ker se je leta preselila tja zaradi cenejše delovne sile!

31 delavske plače in delavne pogoje. Tako so lokalni vladajoči razredi neprestanoma razpeti med nasprotovanjem ameriški prevladi in sprejemanjem sadov prav te prevlade.

Od tega procesa prav tako nimajo nič ne ameriški in ne evropski delavci, ampak zaradi njega, prav tako kot njihovi tovariši v Indiji ali Nigeriji, vedno bolj trpijo. Nekaj časa nazaj je, na primer, ameriško sindikalistični združenje (AFL-CIO) vodilo kampanjo proti kitajski pridružitvi Svetovni trgovinski organizaciji, ker naj bi to po njihovem mnenju ogrozilo ameriška delovna mesta. Mnogo ljudi je reklo, da je AFL-CIO združenje pohlepno in protekcionistično. Toda WTO škodi tudi kitajskim delavcem. Kitajska vlada se je pridružila WTO, ker je mislila, da bo to na Kitajskem povečalo profite. Kitajska vlada prav tako predvideva, da bo zaradi pridružitve WTO 20 milijonov kitajskih delavcev izgubilo službe. In kot smo videli, sta globalizacija in neoliberalizem zmanjšala plače ameriškim delavcem in jim poslabšala delavne pogoje.

To pa je pomembno. Globalizacija je deloma povečujoče konkuriranje med ameriškim kapitalom in drugimi korporacijami, poskušajoč reševati svoje krize na račun drug drugega, je pa tudi skupni napad vseh kapitalistov in menedžerjev na delavce. Nekateri deli antikapitalističnega gibanja vidijo globalizacijo predvsem kot konflikt med ZDA in drugimi bogatimi državami na eni, ter revnimi državami na drugi strani. Problem s to analizo je v tem, da pohablja antikapitalistično gibanje, kajti če si američan in če verjameš, da globalizacija koristi ameriškim delavcem, potem ne moreš podati roke sindikatom, glavni sili, ki je na tvoji strani. Če pa si iz tako imenovanega tretjega sveta in če verjameš, da boj poteka med državami, potem ne moreš razumeti zakaj tvoja vlada podpira WTO, to pa zlahka lahko pripelje do tega, da začneš podpirati svoje vladarje.

Razpad diktatur v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi je spodbudila celoten globalizacijski načrt. Sovjetsko gospodarstvo je leta 1989 že razpadalo, preusmeritev v tako imenovano tržno gospodarstvo pa je stvari še poslabšalo. Zelo oslabljeno rusko gospodarstvo pomeni, da Rusija ni več tako velika gospodarska in vojaška konkurenca kot je bila nekdaj, tako da so ZDA ostale edina super sila, kar pa naredi ameriško korporacijsko prevlado na svetu mnogo lažje. Še bolj pomembno pa je to, da je mnogo ljudi po vsem svetu verjelo, da je bil ruski komunizem edina alternativa zahodnemu kapitalizmu. Leta 1989 je postalo jasno, da sistem gospodarsko ni deloval. Vsakdo je lahko videl, kaj so si delavci v vzhodni Evropi mislili o komunizmu. Vesele delavske množice so uničevale Leninove kipe. Na televizijskih zaslonih smo lahko videli, kako so moški in ženske, ki niso nosili delavskih oblek, podirali Berlinski zid. Moški, ki so napadali zid s kladivi in dleti, so vsekakor vedeli, kako se ta orodja uporablja, kajti bili so to delavci, ki so rušili komunizem. Istega leta so na Trgu Nebeškega Miru in po vsej Kitajski s pomočjo množičnih protestov kitajski delavci in delavke jasno pokazali, da sovražijo svojo komunistično č oblast. In tako so komunistični voditelji tako v čno Rusiji kot na Kitajskem razglasili, da je socializem mrtev.

Rad sem gledal delavce, kako so rušili diktature in bil sem prav presenečen ko sem videl koliko ljudi na levici je bilo zaradi tega potrtih. Verjeli so, da so bili ti sistemi, v nekem smislu, alternativa. Izkazalo se je, da v to niso verjeli le člani komunistične partije. Za Britanijo se je izkazalo, da je bolj ali manj celotna levica, in večina centra, Laburistov imela iluzije o Sovjetski zvezi. Potem

32 so rekli, da komunizem ni deloval, tako da naj v gospodarstvu ne bi obstajala nobena alternativa več.

Prav tako je bila levica, tudi mnoge parlamentarne stranke, po vsem svetu demoralizirana.

Po letu 1989 je v desetih letih svetu prevladala ideja o svobodni trgovini, toda istočasno so ljudje prav pod njo vedno bolj trpeli.

Politiki in mediji so jim govorili, da bodo morali še trpeti, kajti gospodarstvo jim ne ponuja nobene alternative. Kadarkoli je vlada ukinila kakšno javno službo ali pa je korporacija zaprla katero od svojih tovarn, vedno so rekli, da jih v to sili svetovno gospodarstvo. In ljudje so resnično verjeli, da ne obstaja nobena druga možnost, toda istočasno so začeli to gospodarsko ureditev tudi sovražiti.

Ljudje se učimo iz izkušenj. Izkušnje, iz katerih je zrastlo antikapitalistično gibanje so prav tako postale plodna tla za vsesplošen upor delavcev, še posebno v tretjem svetu.

11. maja leta 2000 sem bil v Darjeelingu v Indiji, ker sem tam delal neko raziskavo o rastlinah. Tistega dne so se indijski sindikati združili in imeli generalno stavko. Zahtevali so kontrolo inflacije, ohranitev subvencij kmetom za gnojila, bili so proti uvedbi šolnin na javnih fakultetah, proti privatizaciji, proti vse večjim fizičnim napadom na manjšine, proti desni vladi, proti IMF in proti WTO. Zahtevali so torej iste stvari kot jih zahtevajo sinbdikati v Italiji ali ZDA. Indijski sindikati so pričakovali, da se bo na njihov poziv k stavki odzvalo okrog dvajset milijonov. Odzvalo se jih je približno trideset milijonov. Vendar je to še vedno manjšina indijskih delavcev. Toda stavka je bila v nekaj pokrajinah zelo masivna, še posebno v zahodnem Bengalu, kjer je bila Kalkuta, eno izmed dvajsetih največjih mest na svetu, ta dan popolnoma ohromljena.

Fantje so na glavnih ulicah mesta igrali kriket. V Darjeeingu je bilo vsako delovno mesto in vsaka trgovina zaprta, tako da nisi mogel kupiti ne pisala, ne cigarete, niti ne hrane ali čaja. 11. maja se je v Indiji zgodila nejvečja enodnevna stavka v zgodovini. Čez pol leta sem bil za tri in pol tedne zopet v Darjeelingu. Darjeeling je mesto z 60.000, tradicionalno konservativnimi prebivalci. Med tem mojim petindvajset dnevnim bivanjem tam se je zgodila stavka šeststo tisočih poštnih uslužbencev, ki so se borili za enake pravice in pokojnine za honorarnih delavcev (angl. part timers). Odločno so stavkali tudi vozniki tovornjakov. Bančni delavci v Darjeelingu so se pridružili enodnevni nacionalni stavki in sicer v solidarnosti z uslužbenci državne banke, ki ji je grozila privatizacija. Prišlo je tudi do konflikta v lokalni vladi, in sicer med večino in manjšino, ki je hotela neodvisno državo na območju Darjeelinga. Študentje, ki so podpirali večino, so na lokalni univerzi umorili študenta, ki je bil podpornik manjšine.

Umorjeni je bil sin delavca na čajnih plantažah blizu mesta in naslednje jutro so delavci s čajnih plantaž prišli v mesto in le-tega v enodnevni stavki popolnoma ohromili. Naslednji teden sta tako prej omenjena večina kot manjšina podprli tridnevno generalno stavko proti državni oblasti.

33 Študentje so iz protesta zaradi pomanjkanja pribora in neresnosti njihovih profesorjev okupirali majhno zobozdravstveno fakulteto. Ko sem odhajal, je vlada odpustila vse njihove profesorje, še vedno pa si niso priborili več zobozdravstvenega orodja.

Vse to se je v petindvajsetih dneh zgodilo v enem mestu, kar zdaj za Indijo niti ni več nenavadno. Tudi na Kitajskem je potekalo mnogo protestov in stavk proti globalizaciji. Tam so uslužbenci v javnem sektorju in delavci v državni industriji imeli tako imenovano žželezno skledo riža: riž ža: zajamčeno službo z dovolj veliko plačo, da so lahko preskrbeli sebe in svoje otroke. Toda od leta 1980 dalje je vse več indusrije v lasti pokrajinskih oblasti in privatnih korporacij, ki pa takih ugodnosti ne garantirajo več. Nasprotno, ljudi zgarajo do smrti. Kot posledica priprav Kitajske za pridružitev Svetovni trgovinski organizaciji, je po vsej državi s strani kitajske vlade zaprtih vse več tovarn in javnih služb. Tako se je do leta 1998 na cesti znašlo 17 milijonov ljudi. Po uradnih podatkih se je kot reakcija na to dogajanje samo v letu 2000 zgodilo 8.247 stavk – in to v državi, kjer so vse stavke in protesti prepovedani. Tam še vedno ni nobenega nacionalnega sindikata, toda vlada se boji, da bo do tega kaj kmalu prišlo.

V zadnjih treh letih so generalne stavke delavcev potekale tudi v Južni Afriki, Argentini, Grčiji, Ekvadorju, Peruju in Nigeriji. Priča smo lahko tudi kmečkim vstajam v nekaterih predelih Kolumbije, vstaji Zapatistov v Mehiki in maoistični vstaji v Nepalu.

Na Kitajskem, v Indiji, Argentini in Nepalu obstajajo zelo velika delavska in kmečka gibanja, kar pa se tiče Evrope in severne Amerike, smo bili v zadnjih letih priče velikim delavskim stavkam le na Finskem, v Kanadi, Franciji, Grčiji in Turčiji. V preostalih delih tako imenovanega razvitega sveta pa so delavska gibanja bolj šibka. V nekaterih bogatejših državah, kot je npr.

Britanija, je število stavk enako, ali pa zelo blizu, najnižjemu v zgodovini, vendar pa, tako v Britaniji kot v preostalih tako imenovanih razvitih državah, prihaja do vedno večjega števila stavk in protestov. Kjer pa do stavk še ni prišlo, pa se že čuti kako vreta jeza in upanje. Ideje antikapitalističnega gibanja so zdaj vsepovsod in spet je mogoče, da se ljudje ne bodo borili samo proti eni ali drugi krivici, ampak kapitalizmu kot takemu. Kapitalizem lahko vlada svetu, toda našim srcem zagotovo ne.

34

Prvič sem Samo Borisa videl nastopati v lokalnem mladinskem klubu CMAK, in sicer že kar nekaj let nazaj, kdaj točno, pa mi na žalost spomin ne da vedeti. Bil sem rahlo okajen, toda še vedno se spomnim, da sem bil pozitivno presenečen nad sporočilom njegovih besedil – no ja, vsaj nad tistim delom, ki sem ga razumel – kar je pripomoglo k temu, da sem na hiphop začel gledati tudi z druge perspektive oz. sem začel odkrivati elemente, ki so me začeli zanimati in potem tudi privlačiti: poleg meni že poznane (MTV) kulture sem začel spoznavati politično oz. družbenokritično angažirane skupine in posameznike, katerih besedila so mi velikokrat dala navdiha in inspiracije. Med temi posamezniki pa se je znašel tudi Samo Boris, še posebno ko sem slišal njegov CD, kjer se besedila da mnogo bolje razumeti kot na živih nastopih. In tako sem se odločil, da mu preko elektronske pošte pošljem nekaj vprašanj, na katera je presenetljivo hitro tudi odgovoril. In nastal je sledeči intervju...

Maquito Začniva najprej z nekaj osnovnimi stvarmi, ki se tičejo hip hopa. Kolikor mi je znano, je hip hop dokaj mlada glasbena zvrst, ki je nastala v črnskih rnskih getih velikih metropol Združenih držav Amerike. Nam lahko poveš kaj več o tem?

No, mladost je relativna stvar. Hiphop se je začel razvijati v sedemdesetih letih v mestnih okoljih s pretežno ali izključno črnskim prebivalstvom. Korenine pa črpa iz precej starejših glasbenih zvrsti, kolikor vem, več ali manj črnskega izvora (recimo soul, jazz, ritem in bluz, omenil bi celo disko).

M o r a m poudariti, da hiphop na začetku, vsaj kolikor je meni znano, ni predstavljal neke vrste političnega upora, predvsem se je prakticiral na takoimenovanih »block parties« in bil namenjen zabavi ter iz nje izhajal. Kasneje se je seveda odkril tudi njegov družbeno kritični potencial.

Kaj sploh je hip hop in kaj je rap oziroma kakšna je razlika med njima? Kdo so DJ-ji in kdo MC-ji? Kaj so flow-i? In pa, kakšna je razlika med običajnim rapom in tako

imenovanim gangsta rapom?

Popularno je označiti hiphop za kulturo in rap za enega njenih stebrov (drugi naj bi bili šee DJ-anje, grafiti in »breakdancing breakdancing«), ), kar bi pomenilo, da veljajo znotraj hiphopa p o s e b n a pravila obnašanja, ki bi ga ločila od

drugih »kultur«. S tem se ne morem povsem strinjati. Vsekakor ima kot ena od zvrsti umetnosti svoje posebnosti in distinktivne značilnosti, vendar je po mojem mnenju hiphop trdno vsidran v širši kulturni kontekst.

Kar se tiče oznake DJ, to je kratica za »disc jockey«. DJ-ji so skratka tisti, ki jahajo na LP-jih, danes pa se baje tako imenujejo tudi taki, ki vrtijo s CD-jev. DJ-ji imajo v hiphopu pomembno vlogo, saj skrbijo za glasbeno podlago od katere je MC (»master of ceremony/microphone controler/microphone checker«) precej odvisen. MC-jeva naloga pa je pokanje rim, premikanje publike, skrb za vzdušje ššje na zabavi, karkoli od naštetega ali vse skupaj. »Flow« je točno to, kar sama beseda v angleškem jeziku pomeni, torej tok besed oziroma način repanja. Lahko je hiter, počasen, melodičen, sekajoč, odvisno pač od želja in sposobnosti MC-ja.

35 Gangsta rap pa je ena od anomalij, ki se slej ko prej pojavijo v vsaki sveži zadevi, ko industrija zavoha korist, res pa je, da ni brez osnove v realnem življenju. Gangsta rap, slab ali ne, izraža stopnjo zavesti sodobne družbe, najbolj plodna tla za njegov nastanek pa so bili kriminala polni izjemno revni predeli ameriških velemest.

Ker sem prej že omenil ZDA: kaj so vse te zdrahe okrog West coast in East coast (oz. side) ter prerekanja o tem kje oz. kdo je side boljši?

Kaj pa vem. O tem bi lahko rekel le, da je v mojih očeh vse skupaj plod obupanega iskanja pripadnosti, kar so megazalo megazaložbe in oportunisti znotraj takratne rap scene dodobra izkoristili.

Sicer pa konflikt že nekaj let ni več aktualen.

Pa nam povej še kaj o sebi. Kdaj si začel poslušati hip hop oz. se nad njim navduševati? Kdaj si napisal prvo besedilo in kdaj ter kako si kot MC postal aktiven člen lokalne hip hop scene?

Hiphop me je začel zanimati sredi slavnih devetdesetih. Par let kasneje sem začel pisati (1998), na moje veliko veselje me to drži še danes. Verjetno sem začel biti smatran kot aktiven na lokalni sceni po letu 2000, ko sem začel delovati tudi bolj solo. Začel sem namreč v skupini z izjemno originalnim imenom »Anonimni« (čao Brodi in Kosta).

V 21. stoletju sem šel po klubih nastopat z Valterapom, Pižamo in drugimi raperji, kjer so me imeli ljudje priliko bolje spoznati.

Kje pa si prvič nastopil? Imaš na ta nastop lepe ali slabe spomine?

Mislim, da sem prvič rapal na odru v klubu Propaganda. Bil je četrtek, če se ne motim, klub skoraj prazen, mene je bilo sram, svoje sem odfural seveda brez dviganja pogleda.

Je bila pa pomembna izkušnja in spomin je vsekakor lep.

Potem ko sem te prvič videl nastopati (v CMAKu), sem se zaradi tvojih besedil začel zanimati za družbeno kritični hip hop. Zanima me, kdaj si se začel zanimati za družbeno kritiko ter zakaj raje pišeš o lokalnih in globalnih problemih kot pa npr. o propadlih ljubezenskih razmerjih?

Težžko je dolo Te določčiti moment, ko sem zač začel pisati tekste kakršne pišem. em. To je seveda rezultat dolgega, nikoli dokončanega anega procesa osebne rasti, ki se pri vsakem človeku drugačee manifestira. Lepo zveni, ne? Mogočee bi lahko rekel, da sem postal bolj kritičen, ko sem začel el sebe jemati bolj resno. O propadlih ljubezenskih razmerjih (še) ne pišem iz več razlogov. En od njih je verjetno, da teh težav av v resni obliki nisem imel, drugi pa, da je to tematika, ki jo je vredno obdelati z več globine, globino pa dosežejo, kot vemo, le izkušeni potapljači. i.

Sem pa žee nabavil nove plavutke in kisikovo bombo z večjo ččjo kapaciteto.

Reperje pogosto označujejo ujejo kot mojstre rim oziroma besedil. Zanima me, kakšen en je tvoj kriterij za kakovostno besedilo? Koliko časa asa pa porabiš za pisanje ene pesmi, glede na to, da so besedila precej dolga? Inspiracije pa ti verjetno tudi ne (z)manjka?

Obstaja razlika med dobrim besedilom in dobro rimo. Besedilo je pomensko, rima je tehnični pripomoček ek za dosego cilja. Besedilo je zame kakovostno, če mi na zanimiv način in poda karkoli mi podaja. Seveda so kriteriji absolutno subjektivni. Kvaliteto rim pa se verjetno da oceniti objektivno. Obstaja veliko različnih nih rim, od popolnih, asonantnih, do besednih povezah, kjer se rima več zlogov, lahko celo iz različnih besed. Čimbolj imbolj je struktura rime kompleksna, tem boljš boljša je rima, ne gre pa pozabiti, da mora iti vse skupaj v uho in da mora rima omogočati čimboljšo recepcijo besedila.

Za pisanje pesmi porabim kar precej časa, odvisno seveda od dolžine in zahtevnosti izbrane teme ter navdiha.

36 Kaj pa nastopi? Pridejo tam besedila dovolj do izraza? Imaš po koncertu občutek, da si ljudem preko rim posredoval svoje občutke in ideje oz. misliš, da ljudje pridejo na tvoj koncert zato, da bi poslušali kaj imaš za povedati, ali pridejo le zato, ker se pač nekaj dogaja?

Nastopi so specifična stvar. Ni isto poslušati komad doma ob delu ali v klubu, kjer si bolj skoncentriran na nastopajočega. Besedila že pridejo do izraza, treba pa je poskrbeti za brezhibno repanje in vsesplošno vzdušje, ššje, da lahko obiskovalec koncerta res uživa ob poslušanju (in gledanju). Velika večina ljudi me sploh ne pozna, tako da če pridejo na moj nastop, pridejo verjetno zato, ker se nekaj dogaja.

Predvidevam, da si nastopal v številnih (mladinskih) klubih širom te dežele.

Kje je bil odziv poslušalcev in poslušalk najboljši najboljš ši oz. kateri nastop imaš v najlepšem spominu?

Nastopal sem verjetno v večini klubov v Sloveniji, odzivi pa so različni. Všeč mi je folk v Gorici, Ljubljani, Cerknem, Murski Soboti. Drugje tudi seveda, to so samo placi, kjer se mi je zdel odziv najbolj pozitiven.

Verjetno se najraje spominjam nastopa na Metelkovi novembra 2003, na finalu klubskega maratona RŠ. Menza je bila polna, ljudje so vidno uživali, po koncertu pa smo se resno napili. Domov sem prišel ob 7:30.

Svoj prvenec Pasivna oblika glagola biti si verjetno izdal s svojim denarjem, saj na ovitku nikjer ni omenjena nobena založba. To pa zato, ker ti založbe niso ponudile denarne pomoči ali ker nočeš, da bi na tvoj račun kdorkoli služil mastne denarce?

Res je, POGB sem naredil s svojim

37 denarjem. Ne zato, ker mi založbe ne bi nič ponudile, ampak, ker sem hotel štartati sam, da vidim, če se kaj takega da izpeljati. Tako sem vokale v celoti posnel sam v svoji sobi, miks pa sva naredila pri prijatelju doma. V vsakem primeru pa se mi ni treba bati, da bi lahko kdorkoli služil mastne denarce na moj račun, razen, če me ugrabi in ukrade ledvico.

Kakšen pa je tvoj odnos do avtorskih pravic in patentov? Recimo, kako bi reagiral, če bi izvedel, da ljudje na debelo pečejo tvoje CDje? Strinjam se z obstojem avtorskih pravic, vendar ne toliko v pravnem smislu. V svetu, kjer vlada vsesplošno spoštovanje, ti komadov ni treba zaščititi. Na žalost, zakonodaja med drugim pogojuje uradni izid plošče z avtorsko zaščito pri SAZAS-u, ki pa denarja, ki bi ga avtor moral letno prejemati zaradi vrtenja na radijskih postajah, ne izplačuje redno, ga izplačuje v premajhnih zneskih ali pa sploh ne.

Skratka, to je cela kuh’na.

Glede na to, da sem imel pri izdelavi POGBja minimalne stroške, stro me peka mojih CD-jev kvečjemu ččjemu veseli. Raje sicer vidim, da moj CD kupiš, kot da ga spečeš, še raje pa vidim, da ga preposlušaš in ne pečeš iz posesivnih razlogov.

Ti je poznan koncept D.I.Y. oziroma naredi (si) sam/a? Če vzamem za primer subkulturo panka: pankerji in pankerice npr. sami izdajajo glasbo, časopisje, knjige, (dokumentarne) filme itd. in se s tem držijo reka »Pank pankerjem/pankericam, ne pa poslovnežem!« Kako je s tem pri hip hopu?

Je tam ta koncept poznan in v kolikšni meri se ga poslužujete? »Pank pankerjem/pankericam, ne pa poslovnežem!« je problematična izjava, ker priznava le obstoj ekstremov. Pank bi bilo treba približati tudi ljudem (oziroma obratno), ki niso panksi. Drugače pa se z D.I.Y. metodo strinjam, mislim pa, da ni edina legitimna. V hiphopu je to poznano, POGB je le en od takih

primerov. Res pa je, da je ta koncept najbolj prisoten pri glasbeni produkciji in risanju grafitov. Vsi ilegalni grafiti so vbistvu D.I.Y. metoda razpršena po zidu.

Tebi hip hop, po besedilih sodeč, verjetno ne pomeni samo glasbe, ampak tudi način življenja. Veliko tudi kritiziraš hip hop, ker naj bi tvoje postal moda. Torej, kakš kakšen je ta način življenja ivljenja in kaj te pri hip hopu najbolj moti?

Ta način življenja je podoben načinu inu rockerjev ali filmskih ustvarjalcev. Plujemo v podobnih čolnih, le kanale izražanja anja smo izdolbli drugje.

Kar pa se tičee preobrazbe hiphopa v modo, je treba rečii naslednje. Hiphop ni le trend, ni modna muha, ni slab pop v preobleki, ni šee en artikel s kodno črto rto in popustom, hiphop je hiphop. Ima obliko in vsebino. Če mu vzamešš eno od teh dveh sestavin, hiphop kot tak izgine.

Kritizirati Murata in Josea, češ da delata slab hiphop je nesmiselno, ker onadva sploh nista hiphop. To je kot, da bi rekel, da igra Tinkara Kovač slab rock. Ko ga bo začela ela igrati, se lahko začnemo o tem tudi pogovarjati.

Prej sem omenjal pank subkulturo in njeno samoizdajanje časopisja. asopisja. Obstaja kakšna na literatura o hip hopu oz. ali reperski navdušenci in navdušenke enke tudi sami izdajajo literaturo, npr. fanzine? In čee jih, ali, razen hip hopa seveda, pokrivajo tudi druge teme, recimo družbenokritične?

V Sloveniji sem osebno slišal al le za Strihnin, pa še ta je izšel el baje samo parkrat, tako da o tem tipu literature ne morem govoriti.

Kaj pa recimo politični čni aktivizem znotraj hip čni hopa? Na primer, slišal sem že za združenje Hip hop proti fašizmu š šizmu ... Nam lahko poveš kaj več o tem (aktivizmu, namreč)?

Moram priznati, da za Hip hop proti fa fašizmu sam še nisem slišal. V Sloveniji je politični aktivizem znotraj hiphopa v ozki obliki redek pojav (če odmislimo srednješolsko pizdenje čez

38 politike). V svetu je tega precej več. Omenim naj samo imena kot so Public Enemy, KRSOne, Spearhead, Spearhead Paris, Immortal Technique, španski Hechos contra el decoro, domači Cancel in njihov vokalist Laganee... Se pa politični aktivizem v veliko večji ččji meri odraža posredno oziroma se ga začuti, še preden se ga kot takšnega prepozna. Kot bi rekel Tom Morello, Britney Spears je veliko bolj politična kot Rage Against The Machine.

Kako pa je kaj z zastopanostjo punc v hip hopu, kajti zdi se mi, da je to še vedno (tako kot pank) bolj nekakšen moški šški klub kot ne?

Koliko sploh je aktivnih žensk – kot DJ-k, MC-jevk ali organizatork – v hip hopu na lokalni ravni?

Kaj pa, razen kuhanja, likanja in rednih klepetov pri frizerju ni moški klub? Na žalost se ženske (po mojem mnenju) prehitro zadovoljijo s samim izrazom emancipacija, kot da je stvar že rešena, namesto, da bi to prakticirale. Govorim seveda na splošno, izjeme so absolutno dobrodošle. V hiphopu pri nas je žensk dovolj komaj za okrasitev božične jelke. DJ-ka je, kolikor vem, ena – DJ Ninja, MC-jevke osebno ne poznam niti ene, organizatorke pa so prisotne, integrirane v vodstva mladinskih klubov.

Zakaj pa misliš, da je del tak kot je? Misliš, da ženske odbija ta MTVjevska podoba hip hopa, ki le-tega prikazuje kot mačistično in seksistično subkulturo, kjer ženske nimajo druge vloge kot miganja z zadnjicami in naloge, da izgledajo lepe (vsaj jaz sem dobil tak občutek ko sem videl kakšen tak videospot)?

MTV-jevski spoti z napol nagimi ženskami s Parkinsovo boleznijo na riti žensk ne odbijajo kot bi bilo za pričakovati, kar je lep prikaz servilnosti sodobnega človeka. Mislim, da primanjkuje refleksije glede tradicionalnih vlog v družbi. Razlog za majhnen delež ženskega spola v hiphopu je verjetno isti kot za majhen delež žensk v politiki, gospodarstvu ali drugih panogah. Dokler bodo ženske recimo hodile v

cerkev in s tem aktivno podpirale organizacijo, ki odkrito priznava neenakopravnost med spoli (med drugim nezmožnost, da ženska služi duhovniški poklic), se situacija ne bo spremenila.

Velik del reperske scene predstavlja tudi grafitiranje. Ti grafitiraš? Kakšna sploh je povezava med hip hopom in grafitiranjem oz. zakaj je po tvoje do nje sploh prišlo?

Grafiti so (večinoma ilegalna) umetniška dela. Imajo poleg te vrednosti tudi kakšno sporočilo?

Grafitiranje predstavlja pomemben del hiphop scene (in širše), ne raperske scene, je pa s slednjo tesno povezana. Govoriti o povezavi med grafitiranjem in hiphopom je kot, da bi govorili o povezavi med ožiljem in človekom ali med drevesom in gozdom. Grafiti (ne vsi seveda) so hiphop. Razlogi, da grafiti tvorijo del hiphopa, ležijo v zgodovinskih in družbenih okoliščinah samega nastanka hiphopa. Na kratko, nuje po komunikaciji se ne da zaustaviti z zakoni in slabimi življenskimi pogoji. To bi lahko bilo tudi splošno sporočilo grafitov.

Dobro, to bi bilo vse. Bi za konec še kaj dodal? Recimo, kako dobiti tvoj CD in kako lahko ljudje pridejo s tabo v stik? Drugače pa hvala za tvoj trud in pripravljenost sodelovanja.

Moj CD lahko naročite na samoboris@hotmail. com. Če bi rad prišel z mano v stik, me pocukaj za rokav, ko me vidiš, ali dvigni roko v pozdrav.

Lahko pa pišeš na omenjeni e-naslov.

Hvala tebi za povabilo k sodelovanju in bralcem za branje intervjuja.

Urbane zgodbice ubranih ljudi

39

Presenecenje v temi Zgodilo se je nekega hladnega jesenskega večera v nekem majhnem mestecu v tamkajšnjem skvotu, kjer se je nabrala kopica ljudi, z namenom, da bi se ob kozarcu vina in smotki zelenega rastlinja pogovarjali ter si tako krajšali čas (nekateri temu celo pravijo žur!). ur!). Pogovor, enkrat o tej, spet drugi drugič o drugi stvari, je tekel in tekel, prav tako tudi vino po grlih, za spremljavo pa je iz radijskih zvo zvočnikov nikov donela za nekatere neprebavljiva glasba.

Vendar pa je bil eden iz vesele družbe zaradi matere narave (ali bolje rečeno, eno, zaradi dolo določene količine popite pijače) e) prisiljen vstati in se v kolikor toliko pijanem stanju odpraviti na tisto, čemur so tam pravili stranišče. e. Seveda ta skvot, tako kot tudi mnogo drugih, ni imel urejenega stranišča, strani a, kjer bi lahko v miru opravil potrebo. Ko so skvot zasedli, so najprej scali skozi okno, ker pa so se bali, da bi kdo po nesre nesreči padel skozi okno, so s tem prenehali. Namesto tega so se izmislili bolj varen na naččin odvajanja svojih izločkov izlo na prosto: plastični flašii za liter in pol so odrezali vrat in tako je le-ta začela za služiti podobnemu namenu kot nočna posodica.

Ko je opravil potrebo in je bila v nočno no posodo spremenjena plastenka skoraj polna, si je zapel hla hlače in se nagnil čez ez mizo, ki je bila postavljena med njega in okno, skozi slednje iztegnil roko in to plastenko obrnil za stoosemdeset stopinj.

Topla rumeno obarvana teko tekočina ina je po zakonu gravitacije zdrknila iz plastenke in se v zraku razpršila razpr na milijon majhnih kapljic, ki so padale proti tlem.

Ker je bila ta stavba velika in zapu zapuščena, ena, okrog nje ni bilo javne razsvetljave.

Tema pa je mnoge ljudi vabila, da so tja hodili po počet s strani družbe nezaželjene eljene in/ali pa prepovedane stvari, najve največkrat krat pa se je tja hodilo preprodajati ter kaditi marihuano.

In tako se je tudi ta ve večer tam znašla trojica fantov z željo eljo po inhaliranju kanabisovega dima in čeprav eprav je vedela, da se travo kadi tudi zgoraj, tja le niso hoteli iti, verjetno zato, ker se jim je zdelo, da se tam nabirajo sami čudni č ljudje s še bolj čudnimi č idejami.

Fant zgoraj je kmalu zaslišal hudo rjovenje ter preklinjanje boga in še česa, esa, ki je prihajalo od spodaj. Zavedel se je, da ima to po vsej verjetnosti zvezo z njegovim ravnokar izpraznjenim mehurjem in da to ne pomeni ni nič dobrega, zato je kolikor hitro se le da polo položil plastično steklenico na svoje mesto, da jo bodo lahko šee naprej uporabljali tudi drugi, zaprl luč lu in jo ucvrl nazaj med razigrano družbo, bo, na mesto, kjer je sedel prej.

Ni preteklo veliko vode, ko je bilo jezno preklinjanje in razgrajanje mo moč sliššati iz teme hodnika. Razgrajanje se je kmalu ustavilo, nakar so se odprla vrata in v sobi se je znašel zna eden izmed trojice. Vesela druščina ga je že pričakovala, akovala, saj jih je glavni akter o dogodku takoj obvestil, zato niti niso bili presenečeni, presene ko je prišlek lek začčel vsepovprek vpiti, češ, da hočee vedeti kdo je bil, da ga bo premikastil. Jeza je, na presenečenje presene enje vseh, iz njega hitro izpuhtela. Na koncu je hotel samo, da se mu da za eno smotko trave, kajti padajo padajoča rumena tekočina ina jim je tisto, ki so jo hoteli v zvitem belem papir papirčku ku pokonzumirati, zmočila zmo in ni bila več uporabna. Ko je dobil kar je iskal, se je brez pripomb obrnil in odšel svojo pot. Še zahvalil se je...

In tako so se vsi, strahu enega in mokrih hrbtov drugih navkljub, spet vrnili na stare tire, brez hudih posledic. Seveda pa se je o tem še dolgo govorilo, nikoli pa zaradi tega ni prišlo do zamere...

Zgrožen pripovedoval: Maquito

40

Pekoca ljubezen Nekje, nedaleč od tu, živi moški, ki ima neizmerno rad začinjeno hrano. Pekoča paprika, čili, feferoni, veliko popra, pa šee kaj bi se na našlo, lo, so vedno sestavni del njegovega jedilnika. Ker pa se je njegovo telo na te vra vražje žžje zadeve že precej navadilo, velikokrat sploh ni večč čutil č pekočega učinka, inka, zato se je sam pri sebi začel za pritoževati, da se v kraju kjer živi ivi sploh ne da več ve dobiti primerno močnih nih začimb, za ki bi zadovoljile njegovo potrebo po pekoči hrani.

Nekoč pa se mu je pripetilo, da je po neki čudni poti izvedel za ekstra močan močan č čili, ki se ga da po pošti ti naro naročiti iz južne Amerike. Za stvar se je močno začel el zanimati, tako da je kontaktiral družbo, bo, ki je ponujala to blago.

Teden, dva po pla plačilu, je poštar tar pozvonil na njegovih vratih, dostavil pa mu je paket iz neke južnoameriške ke države. dr Poln zanosa in pričakovanja si je kosilo začinil inil z vsebino paketa in pri tem ni skoparil, kajti, kot je bilo že rečeno, pekoče hrane je bil žee navajen. Ponudil je tudi ženi, toda ona take hrane ni marala, zato je odklonila.

Hrana je dosegla pričakujoč pri učinek. Ko je mož jedel, je v želodcu čutil util rahlo topel občutek, utek, ki pa je postajal vse mo močnejši in ki se je počasi širil iril po vsem telesu. Za Začel je glasno sopihati in si s tem hladil ustno votlino ter grlo, pri tem pa se je smejal in si mislil, da je to tisto pravo, da je to to, kar si je želel. Potne srage so mu začele polzeti po čelu, elu, po prsih in hrbtu. Vase je zlival kozarec za kozarcem hladne vode, z namenom, da bi si hladil telo, toda to je le bolj malo pomagalo, saj je bila vročina, vro ki jo je povzročal prežvečeni čili le prehuda.

Toda kljub temu je pojedel celoten obrok, nato pa se je ves zadovoljen in še vedno prepoten šel vlečii na kavč kav v dnevno sobo. Nasmešek, ek, narisan na njegovih ustnicah, je pri pričal o zadovoljstvu, ki ga je prinesel ta trenutek, prav tako pa je bil tudi odraz njegovih misli, ki so se pasle nekje v preteklosti, ko je prvi prvič jedel močno začinjeno injeno hrano in so opisovale občutek, ob ki ga je takrat doživljal ivljal in je bil na las podoben temu izpred dobrih deset minut.

Potem je malce zadremal, vendar ne za dolgo, saj ga je kaj kmalu zbudil ob občutek polnosti, predvsem polnosti črevesja, zato je vstal, si obul natikače ter odšel na stranišče. e. Odpel si je hla hlače in sedel na straniščno no školjko. Čutil util je kako bodo iztrebki kmalu zunaj, toda telo se je zopet za začelo pregrevati, kar se je kazalo predvsem po potnih sragah, ki so mu za začele ele kapljati s konic las in ki so mu drkale po hrbtu navzdol. Poklical je ženo. eno. Ta je stopila v kopalnico, kjer je stala školjka in na kateri je sedel njen mož, mo sprašujoč kaj hoče. Mož ji je naročil, il, naj mu prinese en velik kozarec vode. Žena je šla la v kuhinjo in nato natočila vodo v polliterski kozarec ter ga nesla možžu v kopalnico.

Ko je žee hotela odditi, ji je mo mož rekel naj počaka. Slekel si je od potu premočeno eno majico, ona pa ga je čudno pogledala, češ, kaj mu pa zdaj roji po glavi. Še bolj čudno udno pa je pogledala, ko ji je naročil naro naj mu to vodo poččasi zliva po hrbtu. Ko je videl, da šee bolj zaprepadeno gleda in da ji ni prav nič jasno, ji je vso stvar razlo razložil. Čeprav je bila to njegova največja č želja, čja elja, pa si ni upal srati, ker je zadeva, tako se je izrazil, pekla kot sam satan. Zato je hotel, da mu žena ena po hrbtu poliva vodo, ki bo potem tekla po hrbtu navzdol in pot nadaljevala, tako se je izrazil, med hleb hlebčka njegove riti ter mu bo hladila ritno luknjo in bo potem lahko kolikor toliko v miru sral. Žena ena ga je poslu poslušala, vendar pa ko je pomagala možuu v tej neprijetni situaciji, ni šlo brez smeha, pravzaprav krohota, ki je prihajal iz njenih ust. To pa je moža mo a spravilo v še bolj neprijeten položaj, aj, zato ji je rekel naj preneha, kar pa, po njenem mnenju komi komične ne situacije, ni bilo ravno lahko. Ampak na koncu se je vse srečno izšlo – mož je svoje opravil brez kakršnihkoli telesnih poškodb, ženi pa se je še nekaj dni po tem dogodku na ustnicah risal nasmešek.

Klamfe sral: Maquito

41

Nesrecni šoplifter Večja ččja trgovina, pa čeprav je bila zavarovana z varnostnimi sistemi kot so kamere, je bila vsak dan po končanem pouku tarča mulcev iz bližnje osnovne šole, kjer so bili le-ti podvrženi indoktrinaciji, kateri nekateri pravijo tudi izobraževanje in priprava na življenje v tem krutem svetu.

Ker so denarja imeli le toliko kot so jim ga tisti dan ali teden dali starši, si marsikateri od njih pogosto niso mogli privoščiti raznoraznih sladkarij vseh barv in oblik ter drugih stvari, ob katerih osnovno osnovnoššolskemu otroku zaž zažarijo oočči in katerega srce pospeš pospeši svoj ritem. Želja po teh stvareh pa je bila tako mo močna, da suša v denarnici ni predstavljala večje ččje je ovire da se sladkarije ne bi znašle le in se potem topile v njihovih ustnih votlinah.

Med to klapo pa so se našli na li tudi taki, ki so imeli dovolj denarja, da bi si vse to privo privoščili, vendar pa so šee vedno raje kradli, predvsem zaradi tega, ker je bila to svojevrstna vsakodnevna avantura, kjer je veliko napetosti in tveganja in kjer se ti, vsaj na za začetku, po žilah ilah poleg krvi pretaka tudi kopica adrenalina. Kradli pa so tudi zaradi tega, ker nikoli ne ve veš,, kdaj ti bo denar prišel el prav kje drugje.

Tako je potekal vsakdanji ritem, dokler ga ni nekega dne za kratek čas as prekinil tragi tragičen dogodek, ko sta se na lov v to trgovino odpravila dva sošolca so olca in dobra prijatelja. Eden izmed njiju je bil kar velik prista pristaš tako imenovanega popusta petih prstov, drugi pa ga je, vsaj tisti dan, le spremljal in ni imel namena krasti. Ta prvi je žee preden sta vstopila v trgovino vedel, kaj se bo tudi tokrat znaššlo za njegovimi hlačami ami oziroma za pasom. V mislih je imel pico ali dve, po velikosti le malce večji veččji od navadne zgoščenke, katere so pekli na oddelku, kjer so prodajali kruh.

Ko sta se znašla zna tam in ju je prodajalka vprašala kaj želita elita in prvi ji je odvrnil da dve pici. Ker pice tisti dan še niso bile spečene, je šla v skladiščee po dve pici ter jih vrgla v pe pečico, pobalinoma pa povedala, da bo treba pa pač malce počakati. Pečica se je počasi asi ogrela in kmalu sta se pici začčeli peči: testo je dobivalo temnejšo barvo, kar je pričalo, da bo stvar kmalu užitna; itna; sir na vrhu pice se je topil in delal mehur mehurčke ter zalival šunko in paradižnikovo nikovo mezgo. Prodajalka je v tem času asu postregla šee drugim strankam, lakotnik in njegov prijatelj pa sta nestrpno gledala v pečico in čakala, da bosta pici spečeni. Čas se jima je vlekel kot čreva reva in ko sta bili pici po celih petnajstih minutah kon končno spečeni, ju je prodajalka vzela iz pečice ice in ju zavila v tanek papir, nanjo napisala cifro pice in ju dala mlademu navihancu, ne vedoč, vedo , da zanju sploh ne bo plačal. pla Ko je dobil kar je hotel, sta se odpravila šee k hladilniku po sok, kajti zraven pice je ja treba nekaj popiti, nato pa ju je pot vodila proti blagajni, ki je bila njunim oočem em zaenkrat še nevidna, saj je stala na čisto drugem koncu trgovine. Po poti si je, vedoč da v bližini ini ni nobene kamere, pici zataknil za pas in se kot da ni ni nič odpravil naprej proti blagajni. Toda, ojoj, ko se je pred njunimi oočmi mi prikazala blagajna, sta videla, da v vrsti stoji nenavadno veliko ljudi, kar se prej šee nikoli ni zgodilo. Tisti, ki se je kraji odrekel, je, ker mu je vedno bolj šlo lo na smeh, odrvel mimo blagajne, svojo zadnjico položil polo na polico, ki je bila postavljena nedaleč stran, in čakal akal prijatelja, da bo prišel pri mimo blagajne. Da bi bilo še slabše, e, se je vrsta vlekla kot jara ka kača – vsaj tako se je zdelo tatiču, tati ki je v njej obstal. Kmalu je njegov sedečii prijatelj opazil, kako se je začel el nervozno – vsaj tako je bilo videti – prestopati in kako se je potil kot da bi bil v savni, zato se je začel za el potihem smejati, ta smeh pa se je kaj kmalu sprevrgel v divji krohot, ki ga ni bilo moč umiriti; zaradi napora, ki ga je prinašal prina smeh, so mu po licah začele ele drseti solze, trebuh pa ga je začel boleti kot da bi pojedel kaj neužitnega. Ko je tatič videl smeh svojega prijatelja, mu je postalo še nerodno in potihem je vedno bolj preklinjal vse skupaj, vendar ga k sreči do tega trenutka, ko bo plačal tisti sok in bo potem prost, ni več ločilo veliko časa. Ne da bi prodajalka za blagajno opazila, da ena izmed njenih strank ni plačala vsega kar je vzela, mu je zaračunala tisti

42 sok in ga pustila, da je odkorakal skozi vrata, njegov prijatelj pa mu je seveda sledil.

Takoj ko sta bila zunaj, kjer je bilo kolikor toliko varno, je šoplifter šoplifter potegnil pici izza pasu ter poprosil prijatelja, če mu jih za kratek čas drži. Dvignil je majico, hlače pa je potegnil malce navzdol in si tako razkril predel pod trebuhom. Le-ta je bil zaradi opečene kože čisto rdeč in ga je pekel kot sam hudič. Kot hudournik po deževju je iz njegovih ust pričel teči močan tok raznoraznih kletvic ali tako imenovanih grdih besed, katere pa so bile nadgrajene še s prodornim smehom njegovega sošolca, ki se ga je slišalo daleč naokoli.

In kakšen mislite, da je bil nauk, ki se ga je naučil glavni junak te zgodbe? »Ne kradi.

Vročih stvari, kajpak!« Od Beneđe slišal: Maquito

Jebi se, mene ze ne bo boš Še danes v hribih nad Spodnjo Idrijo živi koza, ki se je odločila za, in jo potem tudi izpeljala, drzno in zelo pogumno dejanje. Živela je na neki kmetiji, katero je s severne strani obdajala reka Idrijca, na južni strani pa se je nad kmetijo dvigala visoka in strma pečina. Pozimi je bila zaprta v majhni, iz lesa zbiti kolibi, poleti pa jo je kmet vodil pred hišo, kjer je v tla zabil kol in jo nanj privezal z nekaj metrov dolgim štrikom, toliko da se je lahko pasla in smukala grmovje.

Prva leta svojega življenja se niti ni pritoževala, evala, saj je po njenem imela vse kar rabi: dokaj toplo in udobno le ležišče, e, hrane je bilo dovolj tudi v zimskih mesecih. To, da je bila v prostor, kjer je spala, zaklenjena in da se ni mogla niti normalno gibati, pa šee ko je bila zunaj, da je bilo njeno gibanje omejeno z dolžino dol štrika, trika, in da jo je kmet molzel, je sprejemala kot nujno zlo: ni ji bilo všeč,, toda to je bila po njenem je bila to cena za vso hrano, ki ji jo je kmet dajal, ter za prostor za spanje.

Toda leta so minevala, ona je odraščala, odra z odraščanjem pa se je širilo irilo tudi obzorje njenih misli. Spredvidela je, da je kmetu pravzaprav le robot brez občutenj ob in čustev ustev ter da ji hrano in udobno ležiščee zagotavlja le zato, da ima od nje mleko. Jasno ji je postalo tudi to, da bo čez kako leto – čee seveda ne bo ukrepala – njegov nož drsel čez njen vrat, kar se je žee zgodilo nekaterim njenim sestram in drugim sorodnikom in sorodnicam. Sklenila je, da je šee preveč preve mlada, da bi umrla. Vsekakor pa ne bo mirno čakala svoje neprostovoljne in nenaravne smrti.

Nekega poznopomladanskega dne jo je kmet zopet vodil pred domačijo, doma da bi jo privezal h kolu in ji omogo omogočil pasenje njene najljubše hrane, leskovega grmičevja. Še preden jo je privezal, ga je njegova žena, ki je vsa panična na stala na pragu, poklicala naj nujno pride, ker ji gre nekaj narobe. Ker kmet ni vedel za kaj se gre – lahko bi bilo kaj hudega –,, ga je zagrabila panika, kar pa je botrovalu temu, da je kozo slabo privezal. Koza je seveda opazila, da se štrik trik okrog njene ovratnice slabo pritrjen, zato je za začela z močnimi sunki vleči. i. Vlekla je in vlekla, nakar se je vrv odvezala in njen trud je bil popla poplačan an s svobodo. Sama pri sebi si je rekla, jebi se, mene že ne boš.

Mislila je seveda na kmeta.

Pobegnila je po skali nad hi hišo, vedoč,, da jo kmet tu gor vsekakor ne bo mogel ujeti, saj ni tako spreten plezalec kot je ona, ki ima plezanje po strmih pobo pobočjih ččjih jih v krvi. Ko je preplezala pečino, ino, je bila zaradi tega kar je videla skoraj padla v nezavest. Bilo je tako lepo. Vsepovsod je bilo dovolj hrane zanjo, najlep najlepšee pa je bilo to, da je ta hrana rastla na zelo strmem pobo pobočju, ččju, kar seveda pomeni, da tu ne bo ogrožena ogro s strani nobenega človeka.

Ko je kmet ugotovil, da mu je koza pobegnila, se je zaripel v obraz začel tolči po glavi, češ kako neumen je, da je ni dobro privezal. Poskušal je priti do nje, toda bilo je nemogoče. To ga je še bolj razjezilo. Koza pa se je nekaj deset metrov višje zaradi njegove jeze kmetu režala v brk, vedoč, da je ne bo za časa svojega življenja nikoli ulovil in da bo zatorej svobodno živela do konca njej na tem svetu namenjenih dni.

Kozje molitvice molil: Maquito

43

Pod sojem milijarde zvezd Poletno sonce je pripekalo na vijugasto cesto, po kateri se je s svojim avtom peljala Tina, ki je bila zaradi lepega dneva zelo dobre volje in polna energije. Kmalu so se pred njenimi očmi, ki so gledale izza vetrobranskega stekla, pojavili prometni znaki, ki so napovedovali delo na cesti, zaradi katerega je bila popolna zapora ceste. Počakati akati je bilo potrebno dvajset minut, vendar pa je to ni spravilo v slabo voljo. Pred njo je bilo v kolono že postavljenih nekaj avtomobilov, ki so čakali na zeleno luč na semaforju. Spustila je steklo na levih vratih, da bi prišla do svežega in bolj hladnega zraka. V avtoradiu je donela glasba, vendar ji ni bila ravno povščeči, zato se je začela z otroško radovednostjo ogledovati naokoli. Čeprav je bila to cesta, po kateri se je peljala že večkrat, pa nikoli ni opazila, kako je tu lepo: nikoli ni dobro videla lepih v nebo rastočih dreves, niti travnika, ki se je razprostiral za njimi. Bila je presenečana presene nad vso to čarobnostjo, ki jo je na tem mestu ponujala narava.

Kmalu pa se je njen pogled ustavil na delavcih, ki so ob cesti s pomočjo ččjo starih in popolnoma zarjavelih krampov in lopat nekaj kopali; kaj, ni vedela in se za to niti ni pretirano zanimala, kajti med temi delavci ji je v oko padel zaradi sonca porjavel mo moški njenih let, ki jo je močno spominjal na njenega dobrega prijatelja Marka, s katerim pa sta se v zadnjem letu dokaj odtujila. Njene misli, ki so bile posledica pogleda na tega neznanca, ki je nekaj metrov stran kopal s krampom, so jo najprej popeljale na začetek etek njunega poznanstva, na koncert neke glasbene skupine, ki je bila obema kajpak zelo všeč.

Potem je razmišljala o stvareh, ki sta jih počela skupaj: o otročjih ččjih neumnostih, ki so ju spravljali v smeh, pa o težavnih trenutkih, ko sta se kregala in se drug na drugega jezila, pa se vseeno nista nikoli popolnoma skregala. Od tu je z mislimi spet zaplula v lepšee vode, kar ji je na ustnicah narisalo lep nasmešek. nasme Še vedno je preko prednjega avtomobilskega stekla gledala garajočega neznanca.

Pravzaprav se je zalotila, kako je gledala njegove mišice na rokah in golem trupu, ki so se z vsakim udarcem krampa ob zemljo napele in potem zopet sprostile. Marko je imel podobno telo, je pomislila, le mišičasto ni bilo toliko. Misli so jo zopet popeljale v preteklost, v prve mesece njunega prijateljstva, na noč ko sta svoje prijateljstvo pravzaprav še poglobila in vezi med njima – vsaj tako se je zdelo – ojačala z neuničljivo materijo.

Bilo je to neke tople poletne noči, dobri dve leti nazaj, ko sta se s svetilkama v rokah sprehajala skozi gozd. Spomnila se je kako je v temi in nedaleč stran od njiju nekaj zelo na glas zašumelo in kako se je zaradi strahu, ki ji ga je ta šum um nagnal v kosti, privila k njemu, on pa jo je stisnil k sebi. Vprašala ga je, če ga ni nič strah, on pa ji je odgovoril, da ne. »Res ne,« ga je še enkrat vprašala. »Se hecaš? Malo je manjkalo, pa bi se usral v hlače!« Spomin na ta Markov odgovor, ki mu je sledil prhajoč smeh, je na Tininih ustnicah kot najimenitnejši slikar zopet naslikal nasmešek. Zaprla je oči in si kot film ogledovala podobe, ki so se pojavljale v njenih mislih. Le-te so ji prikazovale, kako sta se po tem dogodku sprehajala naprej, vse dokler nista prišla do konca gozda in na neko jaso, ki pa je tudi bila njun cilj, saj sta tam imela namen opazovati zvezdne utrinke. Razgrnila sta odejo, ki jo je Tina nosila v nahrbtniku, si postregla s pijačo ter legla in svoje oči usmerila proti nebu, polnemu zvezd.

44

Nekaj časa sta se pogovarjala, predvsem o osebnih stvareh, saj sta se od takrat ko sta se spoznala, videla le parkrat, in se tako bolje spoznavala. Postajal ji je vedno bolj všeč in potihem si je želela, da bi jo poljubil. Sama si ga ni upala, saj ni vedela, če tudi on čuti isto, in bi ga zatorej lahko prestrašila. Pogovor je tekel dalje, njena želja pa je postajala z vsako njegovo besedo močnejša.

Sedeča v avtu, je Tina ob teh mislih raztegnila noge in se začela božati po stegnih.

Njeni prsti so drseli vedno bli bližnje njeni vedno bolj lačni muci, ki se je skrivala pod krajšim krilo. Z božanjem je malce prenehala in si sedež pomaknila malce nazaj, da se je lahko udobno zleknila, nato pa so se prsti njene desne roke zopet začeli sprehajati v bližini njenega mednožja, žžja, z levico pa si je začela dražiti prsi. V avtu je postajalo vedno bolj vroče, toda to ni ustavilo njenih misli, ki so jo kot časovni stroj ponesle za dve leti nazaj in so se nepretrgoma odvijale naprej.

Nad njima so mežikale zvezde, izza oddaljenih hribov pa je pravkar počasi vzhajala luna. Medtem ko je Marko govoreč gledal v nebo, ga je Tina s tihim pričakovanjem gledala v levo stran obraza, nakar je obrnil glavo in njune oči so se srečale. Prenehal je govoriti in nekaj časa sta se v tišini samo gledala. V tem trenutku je njegov obraz obsijala luna, katere odsev se je odbijal ob njegove oči. S prsti ji je šel skozi lase in jo pri tem gledal z izrazom, ki je Tini dal vedeti, da si je nekako priborila njegovo pozornost. S kazalcem si je potem že utiral pot preko njenega čela, po majhnem nosku, licu ter ustnicah, ki so že nestrpno čakale, da bi se spojile z njegovimi. S prstnimi blazinicami jo je nežno prijel pod brado in se ji pribli približal. Na obrazu je že lahko čutila njegovo vročo sapo, vendar ne za dolgo, saj so bile že v naslednjem hipu njegove ustnice združene z njenimi. Končno, si je mislila Tina, ter se stisnila k njemu in mu z roko šla skozi lase, z namenom da bi ga objela. Prevalila se je nanj in ga nekaj časa samo gledala z nasmeškom. Za njeno glavo se je bohotila skorajda polna luna, kar je skozi Markove oči o izgledalo kot da bi se Tini naredil svetniški sij, preko katerega je vsa blažena nad njim sijala njegova prijateljica, katere stegna je bo božal s počasnimi gibi. Sklonila se je nadenj in ga poljubila na usta, nato pa se je s poljubi preselila na njegov vrat in zatem na celoten obraz. Slekla mu je majico in ga začela za božati po prsih in gornjemu delu trebuha, ki se je zaradi globokega dihanja močno spuščal bo in dvigal. Čez nekaj časa jo je Marko prevalil s sebe in jo močno stisnil k sebi. Čutila je, kako mu srce bije s pospešenim ritmom. Njegove ustnice in jezik pa so medtem že drseli po njenem vratu. Na uhlju je čutila, kako ji ga nežno grizlja, čutila pa je tudi njegov jezik, ki se je trudil priti v notranjost njenega ušesa. Vroča sapa, ki je spremljala njegov jezik, je Tino še bolj razvnela. Zaprla je oči in se mu prepustila. Njegovi nežni prsti so jo že božali po trebuhu in se spu spuščali vedno niže. Kmalu so bili med njenimi nogami, kjer jo je božal po stegnih in kotičku, iz katerega je vedno bolj sevala toplota.

Temperatura v avtu je strmo naraščala. Odmaknila si je hlačke in s prsti nežno zarila vase. Njeno telo je vse drhtelo od užitka, ki si ga je prizanašala. Zaprla je oči, glavo nagnila nazaj in začela globoko, a vseeno umirjeno dihati. Prepustila se je toku užitka, tako da z ušesi niti ni več zaznavala dogajanja okoli nje: slišala ni ne krampov, ki so udrihali ob kamenje, niti veliko bolj glasnega vrtalnega stroja, ki je prodiral v zemljo.

Spolno je bila že čisto razdražena. Marko ji je slekel majčko, pod katero so se skrivali njene prsi ter jih začel lizati. Božala ga je po glavi in mu s prsti hodila skozi lase, on pa se je pomikal vedno bolj proti jugu. Odpel ji je hlače ter ji jih skupaj s spodnjimi hlačkami kami potegnil z zadnjice, nato pa se je z jezikom nemudoma zaril v njeno notranjost. V

45

odgovor na to njegovo potezo je bilo slišati samo njen glasen vzdih ter povečanje njenega razkoraka. Z rokami si je šla skozi dolge lase, da bi si jih popravila in da bi ji bilo čimbolj udobno. Za kratek trenutek je ugledala zvezde, ki so še vedno utripale nad njeno glavo, vendar pa so se kmalu izgubile v temi ko je zaprla veke. Marko ji je med nogami še vedno z vso vnemo čaral največje ččje užitke, ki jim ni bilo videti konca, katerega pa si pod nobenim pogojem tudi ni želela. Vendar pa se je kmalu zatem ustavil. Odprla je oči, da bi videla kaj se dogaja. Marko si je že odpel hlače in med njegovimi nogami je kvišku stal njegov rdečeglavi prijatelj. Dvignila se je k njemu, ga začela božati po modih, nato pa ga mu je začela z enakomernimi in umirjenimi gibi drkati. On pa je tačas iz ovoja osvobajal kondom, ki si ga je potem hitro nataknil. Tina je glavo zopet položila nazaj na odejo na tleh, on pa se je spustil nadnjo. Po vratu ji je začel deliti poljube, nato pa se je lotil še njenih ustnic.

Poljube mu je vračala z veliko vnemo, njene roke pa so se nežno sprehajale po njegovem obrazu, vratu in hrbtu. Čutila je kako je prodrl vanjo, kar je pospremila z močnim stiskom svojega objema. S čvrstimi, vendar umirjenimi gibi se je gibal po njeni notranjosti, ona pa ga je gledala naravnost v ooči, kjer je sijal ogenj zadovoljstva in velike naklonjenosti.

Noge je prekri prekrižala na njegovi zadnjici in ga z njimi močno stisnila k sebi, vendar pa spet ne premočno, ampak ravno toliko, da je še imel prostor za gibanje s svojimi boki, kar je obema premo prinašalo občutke in užitke nepopisnih veličin. prina Njeno telo in mišice na njem so se vedno bolj napenjale in krčile, dihanje pa je postalo še globje in še hitrejšega ritma. Zdelo se ji je, da sliši angele kako na trobente igrajo prelepe melodije, in bobne, katerih ritem pa je bil nekam čuden, a zato nič manj lep in veličasten. Bližala se je eksplozivnemu vrhuncu. Zadržala je zrak in s tem poskušala zadržati tudi poplavo naslade, ki se je neizmerno hitro bližala. ala. Njeno telo se je streslo kot vulkan ob izbruhu, iz pljuč je izstisnila ves zrak, ki ga je tam zadrževala. Njeni čuti uti so zopet začeli zaznanjati vročino, ki je pripekala na cesto in avto, v katerem je sedela. Slišala je histerično trobljenje avtomobilov, ki je prihajalo od zadaj, ter pritrkavanje, ki je prihajalo z njene desne strani. Odprla je oči in se ozrla v smeri trkanja. Tam je zagledala fanta, ki si ga je še ne toliko časa ogledovala in ki jo je močno spominjal na Marka, ki je z lepim nasmeškom in iskro v očeh trkal na steklo vrat. Zavedla se je, da na semaforju pred njo že gori zelena luč in da vozniki za njo nastrpno čakajo da spelje, na kar jo je, vsaj tako je izgledalo, prišel opozoriti ta fant. Preplavila jo je vročica in postalo ji je nerodno. Hotela je vvžgati avto, vendar ni in ni šlo. Zagrabila jo je panika in postalo ji je še bolj nerodno.

Končno ji je uspelo in speljala je kolikor hitro se je le dalo.

Ko se je nekaj minut vozila, je vročica popustila in zopet se je počutila lagodno.

Nekaj časa je razmišljala o tem neljubem dogodku in preplavil jo je sram. Toda ščasoma je ugotovila, da je nima biti prav ničesar ni sram. Pravzaprav se ji dogodek sploh ni zdel več neljub – nasprotno, bila je vesela, da je do tega prišlo; da si je v tem podivjanem svetu vzela svojih pet umirjenih minut. Zopet je začela misliti na Marka in vse dogodivščine, ki sta jih doživela skupaj. Nasmehnila se je. Nato pa je sklenila, da ga bo takoj ko bo prišla domov poklicala in se posku poskušala zmeniti za srečanje z njim. Kajti, čeprav se že dolgo nista videla, ga je še vedno imela neizmerno rada in bi si ga zatorej rada čimprej srečala in se z njim pogovorila ter ušpičila u kakšno neumnost. Poleg tega pa si je želela še kdaj doživeti strastno ljubezen pod sojem milijarde svetlih zvezd. In tako se je z mislimi nanj in na dogodek pred parimi minutami ter nasmehom na ustnicah peljala proti domačemu doma mestecu.

G.Anja

46

Recenzije Kot je že navada, sem konec te publikacije namenil recenzijam.

Vendar bodo tu recenzirane – tudi to je bilo že povedano v prvi številki – samo raznorazna čtiva, torej knjige in časopisje, razen seveda pamfletov, ker tam pač, vsaj po moje, ni nič za recenzirati.

V prvi številki sem recenziral samo knjige in časopisje, ki se jih da dobiti v knjižnici oz. jih delijo zastonj, tokrat pa sem se odločil, da bom napisal še nekaj o knjigah (ter časopisju), ki mi ležijo doma v predalu in jih je drugače težko dobiti. Le-te so označene z zvezdico (*), spodaj pa je še naslov oz. kontakt izdajatelja, kjer se jih da naročiti.

Lahko pa jih tudi posodim, da ne boste v brezveze trošili svojega denarja...

Beecher-Stowe, Harriet: Koča strica Toma

Verjetno ste za to knjigo slišali že skoraj vsi oz. vsaj veste o čem se gre... Čeprav je knjigo v knjižnicah dobi pod mladinskim oz. otroškim oddelkom, pa to še ne pomeni, da je namenjena samo otrokom: že res, da je napisana v preprostem jeziku, toda obravnava temo, o kateri se splača (iz)vedeti več. Skratka, Koča čča strica Toma je povest o afriških sužnjih v ZDA, ki se dogaja kakšno desetletje pred državljansko vojno med Severom in Jugom.

Sama povest je sestavljena iz večih zgodb, ki se medsebojno prepletajo. Prva zogdba se osredotoči na starejšega, globoko vernega sužnja Toma, katerega je lastnik zaradi dolgov prisiljen prodati krutemu trgovcu s sužnji, ki potem Toma proda na Jug, kjer s sužnji še posebno nečloveško ravnajo. Glavna lika druge zgodbe pa sta pobegla sužnja George Harris in njegova žena Eliza s sinom Harrijem, ki ju vso pot do Kanade (ki je bila zaradi govoric o svobodnem in dostojanstvenem življenju cilj mnogih pobeglih sužnjev) preganjajo trgovci

s sužnji. Zgodbi se na koncu združita v eno, ki pa za nekatere pomeni žalosten konec, za večino (t.j. sužnje) pa je konec dokaj dober. Čeprav se mi knjiga ne zdi ravno realna in je dokaj predvidljiva, pa še ne pomeni, da ni za nobeno rabo. Nasprotno, žalostna usoda afriških sužnjev, ki je opisana tudi v tej knjigi, mi je dala misliti o rasizmu in drugih oblikah nevednosti in strahu, predvsem pa o sorodni temi, ki smo ji priča v teh dneh: umorih afriških prebežnikov s strani španske policije ter mučenja in surovega ravnanja s prebežniki v italijanskih (ter drugih) centrih za migrante, ki močno spominjajo na koncentracijska taborišča. Toda razmišljati o tem ne bo dovolj...

Casas, Bartolome de Las: Uničevanje Indijancev in Evangelizacija

To knjigo sem za nekaj fičnikov nekoč kupil za Teden knjige, ko so na Kongresnem trgu v Ljubljani postavljene tržnice s knjigami.

Knjiga je sestavljena iz dveh delov oziroma avtorjevih spisov, ki nosita naslove Uničevanje č čevanje Indijancev ter Evangelizacija. Prva, kot že sam naslov pove, govori o uničevanju južnoameriških domorodskih kultur s strani španskih konkvistadorjev v, se mi zdi, 16. stoletju. Pisana je v prvi osebi, saj je bil Bartolome de Las Casas, španski duhovnik in misijonar, vsem tem dogodkom priča. Vse to prelivanje krvi nedolžnih in miroljubnih domorodcev ga je hudo pretreslo, domorodci pa so se mu zasmilili, kar je vodilo v njegov

47 boj proti pobijanju, posiljevanju, mučenju in suženjskemu izkoriščanju le-teh.

Druga, Evangelizacija, pa je njegov spis na temo pokristjanjevanja tako imenovanih Indijancev, kjer poskuša ljudi prepričati, da so ameriški ki domorodci enakopravni belim osvajalcem, predvsem ker, po njegovo, tako trdi Bog. Seveda čee bodo sprejeli kr krščansko vero! In tako se je boril proti temu, da bi domorodce pobijali in da bi se jih kar se le da hitro pokristjanilo, da bodo njihove duše ččimprej rešene. Čeprav eprav je Bartolome de Las Casas veliko pripomogel k zaustavitvi pokolov v ju južni Ameriki, pa presenečaa podatek, da so se mu tako imenovani Indijanci tako zasmilili, da je bil baje eden izmed predlagateljev uni uničenja drugih kultur in zasu zasužnjevanja njihovih pripadnikov.. Govorim seveda o Afri Afričanih, ki so zaradi (predvsem) amerišškega sužnjelastništva pretrpeli veliko gorja in katerih nekatere kulture so bile popolnoma uničene. ene. Čudno, mar ne?

Desai, Anita: Vas ob morju

Vas ob morju indijske pisateljice Anite Desai je pripoved po resničnih nih dogodkih o dečku de Hariju in njegovih treh sestrah Lili, Beli in Kamal, ki živijo v ribiški ki vasi Thul. Njihovo življenje ni ravni rožnato, nato, saj imajo doma zaradi bolezni na posteljo prikovano mater in so prakti praktično brez denarja, saj vsega zapravi njihov pijanski oče, seveda za žganje.

Vaščane ane Thula nekega dne preseneti novica, da bodo na njihovih poljih zgradili ve več tovarn za umetna gnojila, kar bo njihovo vas zaradi vse več prihajajočih ih ljudi spremenilo v betonsko džunglo. unglo. Postavitev tovarn seveda pomeni tudi službe za domačine, ine, vendar pa po drugi strani pomeni tudi uničenje enje njihovega na načina življenja, močno no povezanega z naravo in njenimi sadovi. Ker mnogo kmetov postavitvi tovarn nasprotuje, se odpravijo v glavno mesto njihove pokrajine, v Bombaj, da bi tam protestirali in vlado prisilili k opustitvi tega načrta. Med njimi se znajde tudi Hari, željan novih izkušenj, predvsem pa denarja, da bi lahko preživljal svojo mater in sestre. A ko ga vsi zapustijo in odidejo nazaj domov, deček,

vajen vaškega življenja, ostane sam v velikem mestu. Vendar se mu po zelo kratkem času nasmehne sreča, saj spozna nekega možaka, ki mu da službo v svoji restavraciji in prostor za spati. Kmalu spozna tudi starčka, ki ima nasproti restavracije delavnico za popravilo ur, in ta ga nauči novih spretnosti.

Djian, Philippe: 37.2° zjutraj

Spomini na zgodbo te knjige so že malce zaviti v meglo, saj je preteklo žee kar nekaj časa odkar sem jo prebral, zato so tudi vtisi nanjo žee malce izkrivljeni. Zgodba se dogaja v prvi osebi, vendar pa ni avtobiografska, postavljena pa je v Ameriko ob koncu osemdesetih oz. začetku devedesetih let prejšnjega njega stoletja.

Vsaj zdi se mi tako, no. Glavni junak, čigar ime sem pozabil, je hišnik nik v sklopu (naselju) bungalov, ki si jih lasti neki premožnež. premo Ko se k njemu preseli punca Betty, ta lastnik skorajda znori in od glavnega junaka zahteva, da mora prepleskati vse bungalove v naselju, kar pa ni mačji ččji kašelj. elj. Ko za to izve Betty, milo re rečeno popizdi in lastniku na avto zlije kup barve, sicer namenjene za pleskanje. Ko pa čez nekaj časa asa odkrije, da se v njenem fantu skriva talent pisatelja, ga prepriča, a, da odideta izpod jarma tega lastnika, ob odhodu pa šee zakuri bugalov v katerem sta živela. ivela. In tako se zaljubljenca znajdeta na svojem. Kmalu jima s pomo pomočjo č čjo prijatelja – imela sta veliko srečee – uspe postati lastnika trgovine s klavirji. Vendar pa se stvari zakomplicirajo, ko na plano pride Bettyjina psihična na bolezen, ki jo vodi do skrajnih ukrepov....

Eccarius: We should have killed the king*

Zgodba knjige We should have killed the king se začne ne leta 1381, ko se angle anglešški kmetje pod vodstvom Jacka Strawa uprejo plemstvu ter zahtevajo ukinitev davkov oz. dajatev tako kralju kot tudi duhovščini. Upori gredo tako daleč, da se je kralj prisiljen kmetom ukloniti, vendar pa jih potem podlo prevara, Strawa pa da ubiti.

Zgodba se potem nadaljuje v ZDA v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se rodi Jack Straw.

48 Kot njegov prednik soimenjak tudi on v sebi nosi upornega duha. Potuje po svetu ter se druži z radikalci/kami in izobčenci/kami, med drugim pa opravlja zelo slabo plačano službo.

Kmalu pride v stik z anarhistično idejo in se tako začne ne boriti proti vsakr vsakršni ni avtoriteti, z željo, eljo, da bi lahko on sam in ljudje okrog njega živeli iveli v svobodni, kooperativni dru družbi in v harmoniji z naravo.

Knjigo lahko naročite ite na slede sledečem naslovu: III. Publishing, P.O. Box 170363, San Francisco, CA 94117-0363

Guin, Ursula K. Le: Mož Mo praznih rok

Moram priznati, da nisem ravno velik navdušenec enec nad znanstveno fantastiko, toda ta knjiga Ursule K. Le Guin mi je bila resnično resni všeč in jo zatorej tudi toplo priporo priporočam. Govori pa o znanstveniku Sheveku, ki živi na planetu, kjer družba funkcionira po anarhističnih načelih. elih. Ta planet, imenovan Annares, pa je luna Urrasu (oz. je Urras luna Annaresu), ki močno no spominja na Zemljo in kjer vladajo kapitalizem, hierarhija in vojne. Ker je na Annaresu prišlo lo do konflikta med Shevekom in nekaterimi drugimi ljudmi, je Shevek odpotoval na kapitalisti kapitalistični Urras, kar je bila tudi njegova velika želja, saj si je želel izvedeti kaj več o tem, po pripovedih drugih, stra strašnem in krutem planetu. Ko je prispel na eno izmed držav av na Urrasu, je bil zelo presene presenečen, saj je bil ta planet oz. družžba mnogo bolj tehnološko razvita.. Zdelo se mu je tudi, da sploh ni tako kot so mu o tem planetu pravili Annarci, saj je vlada – ker je bil priznan znanstvenik – zanj lepo poskrbela, predvsem pa ga je izolirala pred rajo, ki je živela ivela v bedi. Ta obisk me spominja na obisk Noama Chomskega v Ljubljani, ki se je prav tako bolj ali manj sre srečeval in rokoval le z vladajočimi imi elitami, medtem ko je bil njegov stik z navadnim ljudstvom bolj krhek.

Vendar pa Shevek to izolacijo prebije in se zateče k navadnim ljudem, k revolucionarjem in anarhistom, kar pa vladi nikakor ni povšeči, saj Shevek kot primer, da je anarhistična družba možna, za vladajoče elite pomeni veliko grožnjo, zato bi le-te naredile vse, da se ga znebijo.

Reči moram še, da je avtoričin pogled na anarhizem oz. anarhistično družbo, vsaj meni, zelo zanimiv, predvsem zato, ker je nevtralen: anarhizma ne zagovarja, niti ga ne izpodbija.

Prikaže vse možne šibkosti kot tudi prednosti utopične anarhistične družbe, za kar pa je utopi avtorica verjetno prebrala kar nekaj tovrstne literature. Torej, kot sem že napisal, knjigo toplo priporočam, am, zatorej: hop v najblji najbljižjo ž žjo knjižnico.

Haasse, Hella: Vmesna postaja

Knjiga Vmesna postaja nizozemske pisateljice Helle S. Haasse je kratka povest o osemnajstletni punci z imenom Iks oziroma Xenia, ki je pustila šolo, olo, ker le-ta po njenem mnenju ni za njo, in se podala dogodivščinam inam nasproti. Brez denarja se je potikala po vsej Evropi, nakar se po letu in pol vrne v rodni Amsterdam, kjer takoj naleti na svojega prijatelja, ki je v tem času zapadel v droge. Hočee mu pomagati, vendar pa je ta niti ne spozna več.. Sklene poiskati tudi svojo najboljšoo prijateljico, ki je izginila neznano kam; govori se, da je postala manekenka, pa tudi prostitutka. Po nekem naklju naključju ččju naleti na hišo, o, ki se zdi prazna in se zato zate zateče vanjo.

Na svoje presenečenje enje ugotovi, da tam v popolni izoliranosti od sveta živi stari profesor z imenom Samuel, ki ji ponudi preno prenočišče, in s katerim se zapleteta v burno in kratkotrajno prijateljstvo, polno trmastega prerekanja o smislu življenja ivljenja v svetu, ki je videti popolnoma nesmiseln.

Hutchison, Robert: Opus Dei – njihovo kraljestvo prihaja

V tej knjigi nam njen avtor razkriva, da je »Opus Opus Dei organizacija, ki deluje v samem osrčju ččju Rimskokatoliške ke vere in ki s svojimi skrivnostnimi pravili, s »sveto prisilo« in ob vztrajajnu k brezpogojni poslušnosti popolnoma obvladuje svoje članstvo. Ves čas se pomika na samem robu zakonitosti, svoje cilje pogosto uresničuje s pillerijo (umazanimi ukanami), prikriva pa jih s pomočjo ččjo strategije molčečnosti. Preko povezav z Vatikansko banko in banko Ambrosiano je bil Opus Dei vpleten v smrt italijanskega bankirja Roberta

49 Calvija, znanega pod imenom »Božji žžji bankir«.

Opus Dei je postal središče finančne moči Rimskokatoliške cerkve in da bi prevzel nadzor nad rimsko kurijo, se ni branil niti povezav s posvetnimi središči moči in organiziranim kriminalom. Ta organizacija je prav tako silovito nasprotovala svobodnjaškim svobodnja pogledom Janeza Pavla I. na vprašanje anje kontrole rojstev, zato jo med drugim povezujejo tudi z ozadjem njegove nenavdno hitre smrti. Opus Dei je odgovoren tudi za uveljavitev vatikanske doktrine »Pravične vojne«,, s katero želi pripraviti krščanski anski svet na novo kri križarsko vojno proti Islamu. Izrabil je tudi vpliv v washingtonskih krogih in pripomogel k temu, da je Clintonova administracija podprla zavezni zavezništvo med Bosno in Hrvaško.« Seveda pa je odvisno od vas, ali boste to knjigo prebrali/e in ali boste temu verjeli/e ali ne....

Kolmanič,, Petra: Fanzini: komunikacijski medij subkultur

Hja, tudi to knjigo sem prebral že pred časom, asom, tako da bo tudi ta recenzija bolj tako tako. Knjiga je baje malenkostno predelana diplomska naloga, ki jo je avtorica leta 2001 obranila na oddleku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Po uvodu nas s pomočjo ččjo jo napisanih besed avtorica popelje v same začetke etke pojava fanzinarstva, zatem pa fanzine za začne opisovati glede na njihovo zvrst (glasbeni, športni, politični, emo oz. osebni, religiozni, veg(etarij)anski, in tako dalje). Govora je predvsem o njihovi vsebini, produkciji, razmno razmnoževanju, nakladah, distribuciji, govora pa je tudi o vprašanju vpra avtorskih pravic. Beseda te teče tudi o ideologijah in politiki v podzemnem tisku, kjer avtorica pod drobnogled vzame predvsem anarhizem, antimilitarizem, okoljevarstveno gibanje, feminizem, tako imenovano queer gibanje ter antifašizem. Naslednje poglavje pa je rezervirano za fanzinarsko sceno v Sloveniji, kjer avtorica prav tako najprej gre k samim koreninam fanzinarstva te deželice, potem pa se posveti praktično vsem bolj ali manj odmevnim slovenskim fanzinom, predvsem tistim v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Za tem sledijo še zaključne besede in tako pridemo na konec knjige. Skratka, knjiga je kar zanimiva, polna je tudi grafičnega oz. slikovnega gradiva (za tiste, ki radi/e gledate le slikce!:)), in jo zatorej priporočam vsem, ki bi vas ta tematika utegnila zanimati.

Knjigo se po moje da dobiti v vsaki bolje založeni knjižnici nici (sam sem jo kupil), če pa jo že hočete ete imeti, pa poskusite na e-po e-pošti založbe Subkulturni Azil: subazil@hotmail.co subazil@hotmail.com

London, Jack: Zgodbe s severa in juga

Mislim, da je London eden izmed redkih pisateljev, od katerega sem prebral več ve kot dve deli. To knjigo, Zgodbe s severa in juga, juga sem skupaj z romanom Vas ob morju (glej zgoraj) dobil na zaprašeni eni polici domače doma galerije Če Č na bi blu to zaflikanu, bi bla to lukne lukne. Knjiga je zbirka šestih estih kratkih zgodb. Prva, Severni Odisej, govori o ameriškem kem domorodcu z imenom Naas, ki so mu takoj po poroki izpred oči ugrabili ženo eno Ungo. Naas ho hoče dobiti nazaj svojo ženo eno in ubiti ugrabitelja, zato se poda na lov za njima, kar botruje njegovemu popotovanju po pokrajinah vsega sveta.

Druga, Kako zakuri zakuriš ogenj ogenj, pa govori o nekem nespametnem človeku, loveku, ki se je kljub opozorilom podal na pot po kruti divjini mrzle Aljaske.

Zveza starcev je pripoved o starem ameri ameriškem domorodcu, ki se je, potem ko je iz ma maščevanja pobil mnogo evropskih priseljencev, predal oblastem, ki ga potem obsodijo na smrt. Četrta etrta zgodba, ki nosi naslov Pogan, opisuje prijateljstvo med nekim lovcem na bisere in ladijskim delavcem, katerega začetek za je brodolom ladje na kateri sta se nahajala.

Peta, Na kraljevski rogoznici,, je pogovor med dvema sestrama v jeseni njunega življenja oziroma izpoved ene izmed njiju, in sicer o njenem ljubezenskem življenju v mladosti, ko je bila že poročena in težkem življenju v zakonu ter kako je med tem spoznala moškega, s katerim je imela kratko romanco.

Zadnja, Mapuhijeva hi hišša ša, pa govori o ljudeh, ki živijo na nekem otoku, ki ga prizadane hudo neurje.

Mene ta knjiga ni ravno prepričala, kajti v njej

50 manjka strast – kot bi jo London napisal samo za denar –, vendar še vedno dovolj dobra, da jo, če že nimaš drugega dela, prebereš. Skratka, lahko branje za tople poletne dni ali puste in dolge zimske večere.

O’Hara, Craig: The philosophy of punk – more than noise!*

Ta knjiga je bila v pankerskih krogih baje prava uspešnica nica in je bila zatorej prevedena v kar nekaj jezikov, kar pa me niti ne čudi, saj je napisana v lahko berljivem jeziku, poleg tega pa je opremljena z veliko koli količino slikovnega gradiva z raznoraznih koncertov. Kot že sam naslov pove, knjiga govori oz. opisuje pank sceno,, predvsem ameri ameriško, saj avtor prihaja od tam, kar se mi po eni strani zdi škoda, po drugi pa je to povsem smiselno, kajti zakaj naj bi avtor pisal o stvareh, ki jih ne pozna (npr. evropsko ali pa pank sceno tako imenovanega tretjega sveta)? Tako se torej avtor najprej poda na začetek etek h koreninam panka ter le-tega primerja z drugimi umetniškimi gibanji, potem pa poskuša še odgovoriti na vprašanje zakaj so mediji pojav panka in sam pank narobe interpretirali in ga tako tudi potem predstavljali širši javnosti. Zatem se loti ameriškega skinhead gibanja oz. gibanja obritoglavcev, posku poskuša jih predstaviti ter razjasniti kaj imajo le-ti pravzaprav skupnega s pankerji (za nevedne, niso vsi obritoglavci fa fašisti!), predstavi nam pa šee svoj pogled zakaj so se nekateri obritoglavci začeli eli spogledovati s fa fašističnimi idejami.

Govora je tudi o fanzinih kot pomebmnemu delu pank subkulture ter anarhisti anarhistični ideji, ki jo poseduje mnogo pankerjev. Avtor se loti tudi tematike spolov, predvsem se razpi razpiše o seksizmu ter feminizmu kot protiute protiuteži le-temu, veliko besed pa je namenjenih tudi odkriti homoseksulanosti znotraj pank krogov. Nekaj strani knjige je posvečene posve ene tudi ekologiji in tovrstnim gibanjem kot so Animal in Earth Liberation Front, Earth First! ter drugim, ki so si med pankerji našle prijeten in udoben dom. Predzadnje poglavje govori o straight edge-u, vendar pa se takoj opazi, da avtor letemu ni ravno naklonjen, saj v straight edge-u (na žalost!) vidi predvsem mačo pretepače ala

Vegan Reich in Earth Crisis, tako da le-tega predstavi v zelo negativni luči, kar pa se mi zdi škoda. V zadnjem poglavju pa nam avtor opiše še Do it yousrelf (D.I.Y. oz. naredi si sam/a) logiko, ki tudi zavzema velik del panka kot življenskega stila.

Večč o knjigi lahko izveste na spletni strani Ve založbe AK Press (www.akpress.or www.akpress.org), kjer jo lahko tudi naročite, ite, vendar je precej draga.

Ovidie: Pornomanifest

Hja, mislim, da naslov pove vse. Knjiga nam ponudi pogled v zakulisje pornografskih studiev in razmišljanja ljanja o tej temi, vse skozi ooči francoske porno igralke in anarha feministke Ovidie. Na preprost in jasen način na nam pripoveduje zakaj se je odločila odlo za ta poklic, skozi svoja razmišljanja ljanja razbija stereotipe o pornoigralkah kot nebogljenih žrtvah trgovine z belim blagom (pornoigralke se za ta poklic odločijo ijo prostovoljno), pove nam, zakaj po njenem pornografija ni seksistična, seksisti predstavi nam gibanji Feminists Against Censorship (Feministke Proti Cenzuri, FAC), Feminists for Free Expression (Feministke za Svobodo Izražanja, anja, FFE) in druge. Predstavi nam tudi produkijske hiše, e, ki se ukvarjajo s pornografskimi filmi za ženske ženske, torej filmi, v katerih poleg seksa veliko vlogo igrajo tudi čustva. ustva. Proti koncu knjige lahko preberemo šee intervjuje z dvema pornoigralkama in pornoigralcem ter režiserko iserko tovrstnih filmov.

Vsekakor obvezno čtivo tivo za vse, ki jih zanimata feministična na teorija, pornografija in spolnost na splošno. Zase lahko rečem, da me je knjiga res pozitivno presenetila, predvsem pa me je navdušil njen način in pisanja in na način podajanja argumentov. Skratka, Pornomanifest je izpoved ženske, ki želi obdržati ati svoje spolne fantazije in v njih tudi uživati.

Willson, Harry: »This’ll kill ya« and other dangerous stories*

Tudi recenzija te knjige bo bolj kilava kot ne, razlog pa je v tem, da sem jo kupil in prebral že kar precej časa nazaj, spomin imam pa kot švicarski sir, tako da so vtisi o tej knjigi že zdavnaj zbledeli. This’ll kill ya

51 (s podnaslovom The last word on censorship) je nekakšna detektivka, katere glavna akterka in tudi osumljenka je – knjiga. Ja, prav ste prebrali, knjiga. Pod njeno koso padajo glave cenzorskega komiteja ter drugih puritancev, ki ne prenesejo niti besede fuck, kaj šele kaj hujšega. Celotna zgodba se dogaja v pisarni nekega detektiva, zadol zadolženega za raziskavo umorov. Poleg njega se v sobi nahajata še njegova šefica efica ter neka ženska z cenzorskega komiteja. Le-ti prebirajo knjigo in vsi napeti ter s strahom v očeh čakajo kaj se bo zgodilo ob vsaki prebrani oziroma izgovorjeni povedi.

Vem, slišii se kot da je to bedna in dolgočasna dolgo knjiga, vendar ni tako – vsaj meni se ne zdi (oz. se mi ni zdelo) tako! V zgodbi je dovolj napetosti, pa tudi humorja, da bralca/ko pritegne k branju. Predvsem pa ti da misliti o cenzuri in omejenosti (svojega) uma... Kako se zgodba konča, a, pa ne bom izdal.

Poleg te detektivke pa se v knjigi nahajajo šee nekatere druge zgodbe oz. zgodbice, saj so dolge po le par strani. Prva, Acts of god god, je sestavljena iz (izmi (izmišljenih?) časopisnih člankov, lankov, ki govorijo o izbruhih vulkanov, orkanih, ki pustošijo ijo naseljena obmo območja, č čja, ter drugih naravnih pojavih, ki jih ljudje imenujemo tudi katastrofe. Če me spomin ne vara, avtor v tej zgodbi opisuje (napoveduje?) konec sveta...

Druga, ki nosi naslov Soliloquy with five interruptions,, pa govori o osamljenem star starčku, ki doma praznuje svoj rojstni dan, zunaj pa lije kot iz škafa kafa in je tako vse poplavljeno. Mimo starčeve hiše se v čolnu olnu pripeljeta re reševalec in reševalka, evalka, ki starca hočeta ho rešiti, vendar le-ta nočee zapustiti svoje hi hiše, ampak samo v miru praznovati svoj rojstni dan. Toda re reševalca sta vztrajna....

Zadnja, Sabotage,, pa opisuje kratek del življenja nekega mladeničaa in njegovih prijateljev, ki se pripravljajo na sabota sabotažžo nekega velikega elektro podjetja...

Skratka, knjiga je zanimiva in je precej dobro čtivo za pred spanjem. Naročite pa jo lahko na sledečem naslovu: III. Publishing, P.O. Box 170363, San Francisco, CA 94117-0363 ali pa si jo sposodite pri meni....

Woolf, Virginia: Orlando

Da bi prebral kakšno delo pisateljice Virginie Woolf sem se odločil, ker jo je moja dobra prijateljica vedno hvalila. Šel sem v knjižnico in si sposodil njeno knjigo z naslovom Orlando.

Roman se pričenja konec šestnajstega stoletja, njegov glavni junak je še ne dvajsetletni plemič. Zadeva se končaa nekje povsem drugje, pa čeprav šee vedno v rodni Angliji.

Pišee se leto 1928, nekdanji najstnik je sedaj star šestintrideset estintrideset let, minilo ni niti dvajset let.

Poleg vsega pa sedaj ni več on, ampak ona, mlada in uspešna na pisateljica. Vmes je izreden domišljiski ljiski polet skozi dobra tri stoletja na časovni asovni osi in skozi celoten spolni spekter na notranji premici: pričnemo nemo v Shakespearevem času, se kasneje srečamo amo z dobo romantike, in končamo amo v razgibanih dvajsetih letih prejšnjega njega stoletja. Knjiga ni ravno lahko branje (vsaj zame ni bila, no), čeprav je jezik zelo poln in tekoč,, in vam jo proporo proporočam le, čee ste pripravljeni na popotovanje v notranjost duše nekega človeka.

Zbornik: Gynomite, fearless feminist porn*

Hmmm, mislim da tudi tu naslov knjige pove vse oziroma kaj je knjigina glavna tema in mi zatorej ni potrebno izgubljati preveč preve besed.

Seveda tu ne gre za razmišljanja ljanja ali kolumne o pornografiji – nekakšna na kolumna je pravzaprav samo uvodnik –, temveč za erotične eroti in/ali ljubezenske zgodbe ter poezijo izpod peres ženskih enskih rok. Avtorice so razli različnih spolnih usmerjenosti in starostnih skupin, od mladih in divjih pankeric do starejših ih profesoric, njih število tevilo je petindvajset, samih zgodb pa nekaj čez ez trideset, kar pomeni, da je knjiga kar š špehata oziroma obsežna. na. Nekatere zgodbe so res odlične, ne, tudi s priokusom kriminalnih dejanj, medtem ko so nekatere dolgo dolgočasne kot sam hudič, nekatere so pisane v prvi osebi, spet druge ne – pač, odvisno od avtorice. Zelo me veseli, da se je nekdo lotil izdaje take knjige, saj tovrstne (predvsem nežaljive in neseksistične) literature po mojem mnenju primanjkuje.

Predvsem pa mi je všeč to, da nekatere avtorice v svojih besedilih resno napadejo mnoge

52 stereotipe o spolnosti v najširšem pomenu besede.

Več o knjigi lahko poizveste na spletni strani založbe, ki je to knjigo izdala: www. newmouthfromdirtysouth.com

vse razumeti. Če vas Abolishing Borders from Below zanima, ga lahko za par fičnikov dobite preko distribucije Kontrakultura, in sicer na elektronskem naslovu kultura_kontra@yahoo. com, kjer se po vsej verjetnosti da dobiti tudi stare številke ter seveda drugo zanimivo čtivo.

Bruhi #2

Abolishing Borders from Below #21

Abolishing Borders from Below (ABB) je novičnik nik oz. bolje rečeno re magazin, ki ga izdaja kolektiv vzhodnoevropskih priseljencev v Berlinu, in pokriva kolumne, reporta reportaže in novice o anarhističnih nih dejavnostih širom tako imenovane vzhodne Evrope, izhaja pa vsake dva meseca. Skratka, v enaindvajseti številki lahko preberete reporta reportaže iz enega izmed Beograjskih zaporov ter deportacijskega centra v Švici, Food Not Bombs akcij, raverske zabave Chechtekk,, ki so jo napadli policisti, No Border kampov v Grčiji in Bolgariji ter eko kampov v Rusiji. Velik del magazina pokrivajo kolumne o nedavnih volitvah na Poljskem ter o pripravah na anti-G8 proteste, ki se bodo Julija naslednje leto zgodili ob vrhu le-teh, in sicer v Rusiji. Veliko je še tako imenovanih Anarchist Black Cross in Anti Fascist Action novic, torej novic o anarhisti anarhističnih zapornikih in protifašističnih nih dejavnostih. Par stvari lahko preberete šee o skvotih na Mad Madžžarskem, Poljskem in Rusiji ter še veliko drugih bolj ali manj zanimivih stvari.

Ker ta novičnik pišejo aktivisti in aktivistke iz celotne vzhodne Evrope, je zatorej pisan v angleškem jeziku, katerega kakovost oz. razumljivost pa je seveda odvisna od vsake/ ga avtorja/ice posebej, vendar se v večini da

Drugo številko tevilko Izbruhovega novičnika novi Bruhi sem v roke dobil s kar precejšnjo zamudo, tako da je bilo mnogo informacij – predvsem tistih o koncertih – zame žal al neuporabnih. Je pa ta številka, tevilka, tako kot so tudi obljubili, bolj obsežna obse od prve, vendar pa spet ne toliko, da bi se ga tisti/e, ki čtiva tiva ne marajo, ustrašili, ustra saj sem jo sam prebral v le malo več kot petih minutah.

Kar pa se vsebine tiče, e, pa lahko v tej številki preberete naslednje stvari: prvi dve strani poleg uvodnika zasedajo šee razne novice o dogajanju v zasedenem bazenu, na naslednjih straneh pa prečitate še reportažoo z berliskega festivala Kulturschock,, kratek oris benda Radikal Dub Kolektiv in Male šole š na Metelkovi Metelkovi. Za konec pa nam ustvarjalci tega novi novičnika ponudijo še ščepec epec poezije, od katerih so mi tri resnično resni všeč, ter novičke ke o novostih v zalo založbi in distribuciji Bum.. Upam, da se bodo kdaj v tem novičniku niku pojavile tudi kak kakšne skvoterske štorije, torije, katerih Izbruhovcem/kam sigurno ne manjka...

Knofla #4

Ta zin, ki ga dela oz. ga je delal kolektiv petih ljudi z gornje gorenjske, sem prvi prvič dobil v roke, ko mi ga je na doma domači naslov poslal eden izmed urednikov, medtem ko sem mu jaz poslal prvo številko tevilko svojega zina. Ne vem zakaj, toda Knofla me močno no spominja na naš na lokalni zin Siga’čan, pa čeprav eprav je slednji pisan v narečju ččju ju (Knofla ni) in praktično nima nobene zveze s pankom in hardkorom oz. glasbo nasploh (v Knofli se da dobiti intervjuje s pank oz. hardkor skupinami). Mogoče je za to podobnost kriv sam format, kaj pa vem. Ali pa mogoče (nekateri) sami teksti, ki plujejo bolj po literarnih vodah in preko katerih avtorji/ce izražajo (ali pa tudi ne) svoj pogled na svet?

Skratka, poleg tovrstnih tekstov lahko v četrti

53 številki preberemo še par kolumn, poezijo ter par reportaž s koncertov oz. festivalov (LTS, yeah!). Moram priznati, da še nikjer nisem videl oz. bral intervjuja (in sem bi zato toliko bolj presenečen), ki bi bil narejen preko irca: preko tega medija je bil za Knoflo narejen intervju z lendavsko skupino The Confusion, ki ga tudi lahko preberete v tej številki. Zin je opremljen z avtorskimi risbami, kar je še en plus (tudi tista v porno kotičku?). koti Škoda je le, da zin ni bolj obse obsežen, kajti pet ljudi bi lahko spravilo skupaj še mnogo več kot so, še posebej, ker se vidi, da znajo pisati oz. da znajo odlično no uporabljati napisane besede. Pogre Pogrešam še kakšno no kolumno ve več, ker jih pač zelo rad berem.

Zin ne izhaja več,, tako da ne vem, če se še da dobiti kakšen en izvod. Pi Pišite enemu izmed avtorjev na azbuka@email.s azbuka@email.si in se o tem pozanimajte.

Knofla #5

Peta, zadnja številka tevilka tega blejskega ‘zina nam, prav tako kot četrta, etrta, ponuja par literarnih sestavkov ter kolumn, nekaj poezije, nekaj avtorskih risb in fotografij, na sredini pa dobite mega (no ja, tako velik pa spet ni) poster. Skratka, peta številka je po sestavi dokaj podobna prejšnji, nji, tako da nimam ravno veliko za povedati. Intervju je bil za to številko narejen z To Obtain Love, tokrat v živo in ne preko irca. Poleg porno koti kotička, vas uredniki/ ce preko reportažee popeljejo še na koncert prej omenjene glasbene skupine ter skupin Backslash IN Ruins Matador. Zopet je številka kratka, vendar pa je vseeno bolj obsežna od prejšnje. Čeprav eprav je bila to zadnja številka tega zina, pa se že šušlja, lja, da bo iz tistih koncev kaj kmalu prišel el nov zin, ki pa bo še bolj literarno usmerjen. Sam upam, da so govorice resnič resnične in da se bo ta bodoči zin nekoč znašel tudi v mojih rokah.

Rolling Thunder #1

Rolling Thunder – s podnaslovom An anarchist journal of dangerous living – je nekakšen naslednik dobro poznanega Inside Front-a,

ki ga tudi izdaja isti kolektiv. Na njegovih več kot stotih straneh lahko preberete mnogo zanimivih tem. Začne se z nekim vprašalnikom ter nekakšnim uvodnim slovarjem, nadaljuje pa se s pismi kolektivu. Za tem lahko preberemo obsežno razmišljanje o množičnih protestih in direktinih akcijah v ZDA za obdobje od 1999 do dandanes, primerjava med le-temi in kaj (ni)so protesti oz. direktne akcije iz tega obdobja prinesle. Poleg tega lahko preberemo še razmišljanja o šolskem olskem sistemu oz. o uučenju samemu, ter o spolni zlorabi. Potem pridejo na vrsto meni osebno najbolj zanimivi deli te publikacije: Najprej osebna zgodba o nekem sezonskem delavcu v tovarni sladkorja, potem osebnostna izpoved o nekem brezposelnem aktivistu, ki si je dobil službo zato, da je lahko potem zaskvotiral svojo pisarno in si tako priskrbel streho nad glavo. Po teh dveh zgodbah sledi šee res zelo zanimivo in dobro napisano poročilo (čee temu sploh lahko re rečemo poročilo) ilo) s protestov proti vrhu EU v Gr Grčiji – Salonika 2003. Za tem lahko preberete scene report iz Francije, vendar ne v običajnem smislu – govora je predvsem o taktikah francoskih aktivistov in aktivistk, ki razbijajo in/ali preurejajo reklamne panoje in tako imenovane »lizike«.. Na straneh Rolling Thunderja lahko preberete še navdih dajajoččo biografijo o ukrajinskem anarhistu Nestorju Makhnu, še eno zgodbo o preurejanju reklamnih panojev in še mnogo, mnogo več,, vendar se mi o tem res ne da pisati. Vsekakor eden boljših bolj ‘zinov kar sem jih v tem letu dobil v roke. Zdaj pa že nestrpno čakam na drugo številko. tevilko.

Več informacij lahko dobite na www. crimethinc.com

Siga’čan #32

Po skoraj polletnem premoru, kadrovskih spremembah in porazu lenobe je kon končno izšla nova, dvaintrideseta številka na cerkljanskem (pa tudi drugod) dobro poznanega zina z imenom Siga’čan. Ta številka ponuja nekaj čez dvajset strani poezije, spisane od parih fantov in deklet, sedečih v hruškini senci na nekem hribu. Poleg poezije pa lahko v njem preberete še zadnji del sage o Sierkaucu ter nekaj vicev.

54 Tisti/e, ki bi radi/e preko tekstov in pesmi spoznali/e cerkljansko narečje, ččje, predvsem pa ljubitelji in ljubiteljice poezije, lahko o tej številki (ter prejšnjih) izveste na spletni strani www.sigacan.net, kjer jo lahko tudi zdownloadate, v tiskani oz. papirnati obliki pa ga lahko dobite tudi na domačem naslovu tega zina, ki ga ravnokar držite v rokah.

Who Cares? #8

Hmmm, čeprav je to že osma številka tevilka tega fanzina, pa zanj prvič prvi slišim. im.

Izgleda, da nisem ve več dovolj pozoren na stvari, ki se dogajajo na fanzinarski sceni. Kakorkoli že, e, Who Cares je fanzin, pisan v hrva hrvaščini, čeprav eprav se ga baje da dobiti tudi v angle angleščini, ini, vendar to ni pomebno – vsaj zame ne, no. Da ne bom preveč govoričil: ta številka preve tevilka je, vsaj tako izgleda, posvečena posve ena ekologiji, predvsem pa pravicam živali (tudi človeških živali), ivali), ampak pojdimo lepo od začetka. za etka. Najprej lahko preberemo refleksijo na drugi Balkanski Anarhisti Anarhistični Knjižni ni Sejem, ki je potekal v Zagrebu, na naslednjih štirih tirih straneh pa lahko preberemo šee par stvari o novem zagrebškem zagreb kem infoshopu, nekaj o skvotiranju ter par nasvetov v zvezi s tem, če ste v tem začetniki/ce. etniki/ce.

Potem je tu veliko razmi razmišljanj ljanj o krznu, živalskih ivalskih vrtovih, cirkusih, vivisekciji, vodi, gensko spremenjeni hrani, avtih ter drugih temah, ki ne bi smele (p)ostati neopažene. Predstavljeni sta tudi Animal in Earth Liberation Front (Fronta za Osvoboditev Živali oz. Zemlje) in njuni načini delovanja. Proti koncu pa lahko preberemo še nekaj o feminizmu, prostituciji in čarovnicah, zaključi pa se z dvema zgodbicama, ena je horor...

Vsekakor fanzin vreden vaše pozornosti.

Meni osebno je še posebej pri srcu, saj mi je v službi krajšal čas, pa čeprav sem se zaradi tega moral skrivati pred šefom.

Aja, naročite pa ga lahko na elektronskem naslovu zlatokosa@losprimjer.com, lahko pa vam ga posodim tudi jaz...

poskrbeti za mačko imel je punco in punca je imela mačko mačka je bila precej stara punca jo je imela že dolgo časa in se je močno navezala nanjo nekega dne je mačka zbolela zato ga je punca vprašala če bo poskrbel za mačko medtem ko bo ona v službi rekel je, da bo potem ko je odšla v službo je nesel mačko za hišo in jo ustrelil v glavo s kalibrom .22 ko se je vrnila iz službe ga je vprašala po mački rekla je: »kaj je rekel veterinar?« »veterinar?« je vprašal »ja,« je odvrnila, »prosila sem te če bi poskrbel za mačko – saj si jo peljal k veterinarju, kajne?« prikimal je, počasi misleč, o sranje, to je mislila? »no,« je rekla, »kaj je rekel?« pogledal jo je in poskušal narediti izraz mračne resnobe potem je globoko zajel sapo in rekel, »rekel je, da ne more ničesar več storiti.« »kaj?« »rekel sem mu naj jo uspava.« »rekel si mu naj jo uspava?« »nisem hotel, da bi mačka trpela.« »nisi hotel, da bi trpela?« »ne, in nisem hotel, da bi se glede tega morala odločiti ti, ker vem koliko ti je ta mačka pomenila.« stopila je par korakov naprej ga objela okoli vratu in ga strastno poljubila »ti si najbolj prijazen in sočuten fant na svetu.« in on si je sam pri sebi mislil, kot da tega že ne vem raegan butcher

55

Ne spomnim se, kdaj sem prvič videl kakšno igro uličnega gledališča, niti katera igra se je takrat odvijala, saj tovrstnim kulturnim dejavnostim nisem namenjal kakšne velike pozornosti.

Zagotovo pa vem, da so me k temu pritegnili moji kolegi in kolegice, ki tudi igrajo, in sicer s svojo igro »Partizani«, ki sem si jo prvič ogledal v Cerknem. Od takrat naprej sem postal pozoren na ulična gledališča in če se je kaj takega dogajalo v moji bližini in sem imel čas in voljo, sem si to z veseljem tudi ogledal.

Nekdo se bo zdaj verjetno vprašal, le zakaj zdaj o tem pišem oziroma zakaj se mi to tako dopade. Razlogov, zakaj so mi ulična gledališča všeč, je več. Prvi je vsekakor ta, da igralce in igralke gledaš v živo, skupaj z drugimi ljudmi, s katerimi lahko na koncu igre deliš svoje občutke, pa še na svežem zraku si. Vsekakor veliko boljše kot pa da sam/a doma v tisti svoji mali sobici popolnoma izoliran/a gledaš televizor ali pa za računalnikom igraš bedaste igrice.

Drugi je vsekakor ta, da ulična gledališča postavljajo kulturo tja kamor spada, torej ven iz velikih marmornatih gledaliških hiš, na ulice, ki so bile včasih naše, zdaj pa si jih lastijo reklamni panoji in avtomobili. In to, da se dogajajo na ulicah pomeni tudi, da za njihov ogled ni treba plačati (seveda so zaželjeni prostovoljni prispevki), kot je treba že praktično za vsako stvar, in da si jih lahko ogleda prav vsak/a, ki si to želi, brez strahu, da bi se tam počutil kot tujec.

Ulična gledališča velikokrat sestojijo iz Tu pa je seznam iger (po abecedi), ki so improvizacije, zato ni nobena igra ista kot druga, me najbolj ganile oz. se dotaknile mojega vedno je drugačna od prejšnje. To pa seveda srca, pa najsi sem se do solz nasmejal ali pomeni, da če si eno igro že videl/a, še ne pomeni, pa so solze tekle zaradi kakšnega drugega da te v drugo ne bo več presenetila oz. ti dala razloga... Zraven je seveda napisan še kraj občutka kot da je še nisi videl/a. kjer sem si igro ogledal, saj je igra precej Velikokrat niso samo igralci in igralke odvisna tudi od drugih dejavnikov kot je tisti, ki igrajo: del igre je tudi občinstvo in njegova naprimer občinstvo oz. pripravljenost leenergija. Poleg tega se v sami igri lahko znajde tega za sodelovanje.... Vsekakor toplo tudi kdo izmed naključnih mimoidočih ali pa kdo priporočam naslednje igre – če jih boste iz občinstva, kar samo igro še bolj popestri. Ni še imeli možnost kje videti, seveda. boljše in bolj smešne stvari kot gledati nekoga, ki še nikoli ni stal pred sto ali več ljudmi hkrati, kako 1. »Dva Poročena Moška/Two počne razne neumnosti, ki jih drugače v življenju Married Men« (Dave Evans & nikoli ne bi oz. o njih ne bi niti sanjal.

Mat Riccardo), v Ljubljani To je samo nekaj razlogov zakaj rad 2. »E-Mone« (Teatr NKUL), v gledam ulične igralce in igralke (v gledališča nerad Cerknem oz. sploh ne zahajam). Škoda se mi zdi samo to, 3. »Lomljivo/Fragile« (Cia. da je tu navada pojavljanja uličnih gledališč samo Leander & Claire), v Ljubljani med in na raznoraznih festivalih, ne pa da bi se 4. »Partizani« (Teatr NKUL), v pojavljale kar tako, torej enega ččisto navadnega Cerknem dne. Skratka, ulična gledališča so, meni osebno, 5. »Shirlee Sunflower« (Tamara poleg koncertov eden izmed najboljših načinov za Campbell), v Ljubljani druženje in zabavo. Če mi ne verjamete, pa se o 6. katerakoli od Saša Ožbolta, tem prepričajte na lastne oči. Po vsej verjetnosti eno sem videl v Ljubljani, še vam ne bo žal! eno pa v Cerknem Maquito

Rada se sprehajam po poteh, ki so že dolgo prazne ... prste polagam na debla dreves in čutim ...

Sproti poberem polžkovo hišico, če jo slučajno zagledam, ali vranje pero... poslušam mir, ker sem nemirna ... ... si rekla, da so ljudje narejeni zato da delajo ...

Jebite se !

Jaz nisem ...

srboritez@kjesi.com pesem: A.E. ‘01