Srboritež #1

UVODNA BESEDA Na izdajo tega fanzina (ali kakorkoli že hočete poimenovati to kar držite v rokah) sem čakal celih sedem pravljičnih let. Vsaj toliko je že stara ideja, da bi izdal fanzinu podobno publikacijo, preko katere bi se lahko izrazil. Pred sedmimi leti sva namreč z mojim prijateljem Silvom začela s pisanjem raznoraznih člankov, predstavljajočih najin pogled na svet, ki sva jih imela namen v pisni obliki posredovati svetu oziroma tistemu, ki bi to hotel brati. Problem se je pojavil, ker nihče od naju ni imel računalnika (sam sem ga kupil pred dobrim mesecem), preko katerega bi lahko prepisala najine rokopise in jih oblikovala v smiselno celoto, zato sva to idejo pustila stati. In ker je ideja preveč časa stala, je zamrla, vendar majhen plamenček še vedno ni dal miru.

Potem so kolegi začeli z izdajanjem nekakšnega fanzina v cerkljanskem narečju, ki se imenuje Sigačan (če vas o tem kaj zanima, glejte www.sigacan.net), katerim sva se takoj po prvi številki pridružila. Tako sva (vsaj jaz, no) potešila željo po izražanju, vendar pa se je po šestih letih spet pojavila želja, da bi ustvarjal čisto nekaj svojega, kjer bi prišel bolj do izraza moj osebni pogled na dogajanje na tem svetu, kajti pri Sigačanu smo se ravno zaradi preveč različnih pogledov na svet tega raje vzdržali, saj bi v nasprotnem primeru verjetno dokaj hitro prišlo do »sporov«.

Počasi sem začel prevajati članke (prevodi so pač takšni kakršni so), ki so se mi zdeli zanimivi, pisati pa sem začel tudi lastne članke oziroma kolumne. Tako je bila enkrat pozimi lanskega leta napisana »Zgodba brez naslova«, ki je bila kmalu potem objavljena v spletnem fanzinu Storm Inside (www.storminside.net) ter (po delih) v novičniku lokalnega mladinskega kluba C.M.A.K. Kmalu se je nabralo ogromno šare in takrat sem sklenil, da bo vse to treba objaviti pod skupnim imenom. No, in tako je prišlo do rojstva te publikacije.

Naslednja številka bo ven takrat ko pač bo oziroma ko se bo nabralo dovolj materiala – k temu pa lahko pripomorete tudi vi: če imate (ali pa imate namen) napisana kakšna razmišljanja, prevode, radi rišete in bi radi to kje objavili, ali pa kar tako, mi prosim pišite na moj e-mail (srboritez@kjesi.com). Isto velja za kritike. Še bolje pa bi bilo, če bi ustvarili kar svoj lastni karkoli-zin, saj poleg Bruhija, ki ga izdaja AKD Izbruh, mariborske Burje (bo zopet novo ime?) in časopisa Delavska solidarnost izpod peres SiSDja, ne obstaja nobeden več. Če se motim, mi to prosim povejte... To pa bi bilo zaenkrat tudi vse...

Za konec pa bi se še zahvalil vsem, ki ste mi, vede ali nevede (verjetno še sami ne veste kdo ste), pomagali pri izdaji tega fanzina, še posebej pa klubu CMAK za finančno podporo.

Maquito

STRAN RAZODETJA Uvodnik ................................................................................................. 2 Ta stran .................................................................................................. 3 (Zgodba) Brez naslova .......................................................................... 4 Podnevi moder, ponoči bel .................................................................... 7 Srce ...................................................................................................... 12 Globalizacija in ženomor v Ciudad Juarezu ........................................ 13 Ne bog, ne gospodar ............................................................................ 20 Poezija radovednosti ........................................................................... 34 Kamera Revolta - intervju.................................................................... 36 Nekateri so za vroče (zgodbice) .......................................................... 40 Recenzije ............................................................................................. 44 Jebeš avtorske pravice!

Nekateri članki ter VSE grafike, črke, številke, besede in drugi znaki, besedne zveze, fraze, slovenski jezik,... so bili uporabljeni brez avtorjevega oziroma avtoričinega dovoljenja.

Razmnoževanje, posojanje ali javno branje cele ali pa samo dela te publikacije zaželjeno, seveda v neprofitne namene!

Ta »fanzin« je posvečen vsem, ki si upajo prdeti tam kjer ni dovoljeno.

FART BACK! 3

(Zgodba) Brez naslova...

Bilo je nekega deževnega novemberskega večera, ko smo se s še dvema kolegoma odpravili na Metelkovo na Kamero Revolto gledat film, katerega naslov pa mi na žalost ni ostal v spominu (pa saj itak ni pomemben). Tam smo se kar se le da udobno namestili, nakar se je film začel vrteti. Ni še preteklo veliko vode, ko sem iz žepa potegnil že zvito smotko trave, jo prižgal, naredil nekaj dimov ter jo podal naprej kolegu, ki je sedel poleg mene. Ta jo je potem podal naprej in oni drugi spet meni in tako dalje, dokler od špinjela ni ostalo nič drugega kot filter.

Ne vem točno kdaj (moralo je biti nekje sredi filma) je skozi vrata stopilo mlado dekle, sedlo poleg mene in me vprašalo nekaj o filmu oz. njegovi vsebini, potem pa je začelo nekaj pisati v knjižico, verjetno dnevnik, ki jo je držalo v naročju. Ko je prenehala s pisanjem, sva si zopet izmenjala nekaj besed, se drug drugemu predstavila, nakar je kemik, ki ga je držala v roki, zopet začel drseti po papirju dnevnika, jaz pa sem svoje oči usmeril proti steni, na katero je bil film projeciran.

Zgodba filma se je počasi začela razpletati, ko se je to dekle zopet obrnilo k meni, me pogledalo naravnost v oči ter me vprašalo, če lahko prespi pri meni. »Ja, lahko, ni panike,« se je glasil moj odgovor, saj se pri meni vedno najde prostor za prenočiti – če ne drugje, pa na tleh. Zakaj bi lagal, če pa nekdo rabi mojo pomoč in je v moj moči, da pomagam? Pa tudi nič nimam izgubiti. Prej nasprotno: iz tega se lahko rodi novo prijateljstvo, in to je, vsaj zame, velika pridobitev.

Po koncu filma smo še nekaj časa ostali na Metelkovi (še vedno je deževalo), kjer smo, seveda, še malce debatirali. Debata se je potem nadaljevala še po poti proti domu. Kot sem hitro ugotovil, je bila punca na splošno zelo razgledana: na moje presenečenje je veliko vedela tudi o raznih izmih kot sta npr. anarhizem in komunizem. Skratka, bila je punca, s katero sva se takoj zaštekala, kajti razmišljala je dokaj podobno kot razmišljam sam.

Ko sva prispela v mojo sobo v študentskem domu, sva sedla na posteljo ter se pogovarjala naprej. Med pogovorom mi je zaupala, da je odvisna od heroina in da je pobegnila od doma.

Moram reči, da sem takrat presenetil samega sebe, kajti prej bi pričakoval, da bi me nekaj takega šokiralo, pa me ni – želel sem si samo poslušati kaj vse mi ima še za povedati. Vprašala me je, če je zdaj ko to vem, v mojih očeh kaj drugačna oseba kot je bila prej; če je zaradi tega, ker uživa heroin kaj slabša. In imela je prav: moje mnenje o njej se ni nič spremenilo; zame je bila še vedno punca, s katero se lahko odkrito pogovarjam in ji zaupam tudi svoje najglobje skrivnosti – namreč, oddajala je tako energijo, da se človek ob njej počuti varno in neranljivo. Ker je še kako dobro poznala predsodke ljudi, mi je tudi dala vedeti, da mi ne bo ničesar ukradla in nekako sem vedel, da je to rekla popolnoma iskreno. Rekla je tudi, da zdaj »ona fura drogo in ne droga nje«, kar se mi je zdelo precej nesmiselno in ironično, vendar ji tega nisem povedal. Kako droga ne fura nje, če pa je od le-te odvisna in je zato velik del njenega vsakadana, njenega življenja, namenjen prosjačenju in potem iskanju droge?

Preden sva legla, sva se pogovarjala še o mnogih stvareh kot so ljubezen in najini življenji v zvezi z njo, pa o prijateljstvih, predsodkih in tako dalje. Skratka, pogovarjala sva se o stvareh, ki so del našega vsakdanjika in marsikomu veliko pomenijo ali pa jih spravljajo v obup.

Ko sem zaprl luči, je ona takoj zaspala, kar pa ni veljalo zame. Zaradi težkih misli, ki so se mi motale po glavi, nisem mogel zatisniti očesa. Razmišljal sem o zasvojenosti in pred menoj so se pojavljale podobe mene kako kadim travo in pijem alkohol; potem podoba matere, ki mora vsako jutro piti kavo, da je čez dan sploh lahko prisebna; pa nekaterih svojih prijateljev, predvsem pa mojega bivšega cimra in sošolca, ki je ( in še vedno) verižno kadil cigarete... Kamorkoli pogledam, sem si mislil, vsepovsod vidim ljudi, ki so ujeti v peklu takšne ali drugačne odvisnosti (sebe ne izključujem). Potem so misli s seboj zopet privlekle podobo mene z kozarcem vina in/ali 4

špinjelom v roki, nakar sem se vprašal, če sem mar tudi sam odvisen od prej omenjenih substanc.

Na hitro sem preletel svoje življenje in ugotovil, da vse kaže na to da sem. Zato sem sklenil, da bom po novem letu vsaj za pol leta opustil travo in alkohol ter tako ovrgel prej omenjeno trditev oz. si dokazal, da nisem odvisen od prej omenjenih substanc.

V svoji neposredni bližini sem zaslišal umirjeno dihanje, kar me je zopet opomnilo nanjo: začel sem razmišljati, kako neki je biti v njeni koži, še posebej kot žrtvi raznoraznih predsodkov. Najbolj me je zbodlo to, koliko predsodkov imajo normalni ljudje o »junkijih« (že beseda sama razkriva fašizem v njihovih glavah). O odvisnikih od trdih drog govorijo kot da leti sploh niso ljudje. Zaradi njihove odvisnosti so med drugim tarče posmeha, zbadljivk ter postrani pogledov, če ne še kaj hujšega, ki jih delijo prav ti ljudje, ki so povečini zasvojeni z zdravju bolj prijaznimi substancami, torej kavo, tobakom in/ali alkoholom. In v čem so pravzaprav boljši od njih (narkomanov)?

Pravzaprav v ničemer, samo strah jih je, strah njihove bolj iztopajoče drugačnosti, tako kot jih je strah gejev, Romov, muslimanov in tako dalje. Pa še občutek imajo, da pa le niso čisto na dnu te hierarhično urejene družbe, torej da so vsaj malo pomembni. Žalostno, kaj?

No, da le ne bom preveč zašel, naj se vrnem k svoji odvisnosti. Čez dva dni smo se s prijatelji dobili v našem malem domačem kraju in se ga zopet zakadili (to počnemo v večini primerov ko smo tam, pa tudi če nismo), vendar me je tokrat vsa ta inhalirana trava spravila v slabo voljo oz. me je začela moriti. Ko sem opazoval svoje prijatelje in jih poslušal, sem odkril kako bedna je večina naših pogovorov in v kolikšni meri je droga del naših življenj: največja novica, ki jo je imel kdo za povedati, je bila, kako se ga je med tednom ali zakadil z res dobro travo ali pa kako so se ga skupaj s kolegi napili. In to je to kar mi je tisti večer zamorilo.

Toda v vsej tej zamorjenosti se je le zgodilo, vsaj meni osebno, nekaj pozitivnega: sklenil sem, da ne bom več čakal novega leta, ampak da bom z abstinenco začel ravno tam in ob tisti uri.

V naslednjih dneh oz. tednih sem moral mnogim kolegom in kolegicam vsakemu posebej razlagati zakaj ne pijem in ne kadim več, kajti nad mojo odločitvijo so bili, milo rečeno, presenečeni (kar me niti ne čudi). Ker se mi ni dalo razlagati te dolge zgodbe, sem vedno rekel samo to, da mi ne paše več (to je seveda tudi res), pa je bil mir in me niso več silili s pijačo.

Nekateri so bili razumevajoči, spet drugi ne – kot da bi bila dobra volja odvisna (le) od količine popitega alkohola -, vendar jim tega ne zamerim, saj za to niti nimam razloga. Bolj me moti to, da mi potem vsak tretji na čelo prilima nalepko straight edge. Ne rabim še en jebene nalepke, ki bi označevala moje želje in potrebe, čeprav se je, iskreno povedano, dajanju tovrstnih nalepk težko upreti.

Vse te izkušnje s prijatelji pa so mi zopet dale misliti, in če je bil prej namen abstinence potrditev, da nisem odvisen od marihuane in alkohola (bolj psihično kot fizično, seveda), sem v 5

tem času dobil še več razlogov zanjo. Prvi, ki se tiče predvsem alkohola (in tobaka) je vsekakor ta, da država, ki naj bi bila največja sovražnica naši svobodi, od tega vleče mastne denarce, pa tudi tobačna industrija (korporacije) ni ravno nedolžna. Temu se seveda, vsaj kar se alkohola tiče, lahko izogneš, če kupuješ npr. vino direktno od kmeta (ali pa ga prideluješ sam/a). Vsekakor mislim, da je to edino pametno, če že moraš piti alkohol. In ker sem prej že omenil korporacije in državo, ki služijo bajne vsote na račun alkohola in tobaka: si lahko zamisliš koliko denarja bi lahko dobile organizacije kot so npr. Anarchist Black Cross (A.B.C. - Anarhistični črni križ), Punx for Animal Liberation (P.A.L. - Punkerji za osvoboditev živali) ali lokalna Social Anarhistična Federacija (S.A.F.), če bi ves denar, ki ga tako imenovani panksi zapravijo za tobak, vino in/ali travo, dali direktno tem organizacijam?* Pa koliko lažje in mogoče bolj učinkovito bi bilo lahko potem njihovo delo? Čeprav država ali korporacije od potrošnikov trave nima praktično nič, pa kupovanje le-te od bog si ga vedi kakšnih prekupčevalcev ni ravno nedolžno. S tem se podpira mafijo, torej še ene kurce s polnimi vrečami denarja, in dilerje, ki drugim, katerih mogoče ti še poznaš ne (ali pač?), prodajajo npr. heroin, ki uničuje nekoč lepa in srečna življenja, predvsem mlada. (Seveda pa ne moremo vso krivdo zvaliti na dilerje, kajti posameznik oz. posameznica sam/a je tisti/a, ki se na koncu odloči ali bo vzel mamilo ali ne.) Ker je njihov motiv predvsem zaslužek, jih, po domače povedano, boli kurac komu kaj prodajo, pa če na iglo spravijo desetletnega otroka. Hja, vse je povezano! Če pa je potreba po travi že tako velika, mislim da bi bilo najbolje, da jo začneš gojiti sam/a, saj boš tako privarčeval/a na denarju (anti-potrošniška oz. anti-kapitalistična logika), pa še podpiral/a ne boš tistih, ki trgujejo z belo smrtjo. Lahko bi rekli tudi D.I.Y. – zakaj pa naj za droge to ne bi veljalo? Še en razlog, ki mi svetuje abstinenco pa je ta, da te alkohol in trava popolnoma sfukata.

No ja, če sem iskren, z alkoholom niti nisem imel kakih hudih problemov (nekateri niso (bili) tako srečni!), vendar pa se vseeno pozna, da se ti po prepiti noči oz. naslednji dan ne da prav veliko. Isto je s travo, ki te naredi lenega in apatičnega, še posebej ko učinek zadetosti popusti. In če pokadiš, recimo tri špinjele na dan, čez cel dan ne narediš prav nič pametnega oz. konstruktivnega. Vsaj pri meni je bilo tako, no.

In da ne bo pomote: nič nimam proti alkoholu ali travi kot sami, saj se zavedam, da je npr. rdeče vino dobro za kri (v zmernih količinah, seveda) ter da je marihuana dobro zdravilo za lajšanje stresa, da je dobra proti nespečnosti in za zbujanje apetita, ko npr. opraviš kemoterapijo,... in prav škoda se mi zdi, da se je tu še vedno ne uporablja v medicini. Žalostno se mi zdi le to, da vse več ljudi vse pogosteje te stvari zlorablja za zadevanje, še posebej ko vidim kam lahko vse to pripelje – npr. v alkoholizem.

Naj se za konec vrnem še k tisti punci, ki je pri meni prenočila: ko sva se zbudila in sva vstala, sva zopet padla v globoko debato o tem in onem. In ker sva se res dobro razumela, je bil čutiti, da bi se lahko iz tega razvilo res dobro prijateljstvo - zato sva se zmenila, da se bova čez nekaj dni ob tej in tej uri zopet dobila na Prešernovem trgu. Prišel je ta dan in odbila je zmenjena ura in bil sem tam, toda o njen ni bilo ne duha ne sluha. Ne vem zakaj je ni bilo in samo upam lahko, da kjerkoli že je, da se ima kar se le da lepo in da se bo nekoč srečno rešila tega pekla odvisnosti.... ____________________________________ * S tem seveda NOČEM reči, da tisti/e, ki uživajo alkohol, tobak in druge substance, finančno ne podpirajo aktivnosti zgoraj omenjenih in drugih skupin, kajti to preprosto ne drži! Sam poznam kar nekaj ljudi, ki ne glede na to, da kadijo ali pijejo alkohol, dajo veliko denarja za tako imenovane anarhistične aktivnosti.

6

PODNEVI MODER, PONOČI BEL V tem sestavku bo govora o povezavi med belskimi rasističnimi skupinami kot je Ku Klux Klan (KKK) in policijo (ter tako imenovanim “pravnim sistemom”) v Združenih državah Amerike. Da pa bi popolnoma razumeli to povezavo, moramo poznati njun zgodovinski razvoj, zato najprej poglejmo v preteklost ZDA. Policija kot organizacija oz. državna služba in organizirane belske supremacistične skupine kot je KKK izvirajo iz približno istega obdobja ameriške zgodovine; iz časa takoj po državljanski vojni. Takrat so bili policiji, kar se oblike tiče, najbližji ljudje, ki so sprejemali sužnjelastniške zakone. Z namenom da bi zatrli upore afriških sužnjev, ameriških domorodcev in ljudi nižjih slojev, so sužnjelastniki začeli najemati oborožene belce.

Z osvojitvijo severne Mehike, ukinitvijo suženjstva, porazom ameriških domorodcev v centru kontinenta in z rastjo industializacije so bile potrebne nove metode za nadzor tako družbe kot posameznikov. To je bil čas, ko se je pojavil KKK, z namenom, da bi teroriziral in odvzel državljanske pravice pravkar osvobojenim sužnjem ter ponovno vzpostavil sužnjelastništvo na Jugu. V teh časih so se po vseh državah (Amerike) tudi začele razvijati profesionalna zakonodajna telesa in redna vojska.

Ko so beli naseljenci začeli na Zahodu jemati zemljo ameriškim domorodcem, so bili US Marshals v redko naseljenih predelih določeni za izvajanje zakonov, vse dokler ni belo prebivalstvo dovolj zrastlo, da je lahko ustanovilo svoj lastni državni aparatus ter oblast. Na ozemljih, ki so bile odvzete Mehiki, so bile ustanovljene

“agencije” kot so Texas Rangers (Teksaški rangerji) ter Arizona and California Rangers (Arizonski in kalifornijski rangerji). Na začetku te “agencije” niso bile nič več kot le straže, z namenom zatreti upor domorodcev proti oblasti naseljencev. V večjih vzhodnih mestih in zahodnih pristaniščih z večjim delavskim razredom, kot sta npr. San Francisco in Seattle, so bili ustanovljeni policijski oddelki, katerih služba je bila vzdrževanje redu in lastniških odnosov. Od začetka so bili ljudje (večinoma moški), ki so jih te “agencije” privlačile, posamezniki, poni avtoritarnih in rasističnih vrednot, zaverovani v branjenje oblasti in statusa quo; v bistvu sta si policija in KKK v času pred reformami o državljanskih pravicah v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odkrito delila veliko skupnih vrednot in sta poskušala vsiliti isti socialni red. Po drugi svetovni vojni

7

so vezi med KKK in državo postajale močnejše, in to po zelo varljivih poteh. Medtem ko je država javno otoževala in kritizirala KKK, je tudi porabljala KKK-jeve sile, da so poskrbele za zadeve, ki bi državo spravile na slab glas, če bi širša javnost izvedela za njeno vpletenost v te akcije. Zaradi tega je KKK postal zelo močno orodje, uporabljeno proti tako imenovani “komunistični grožnji” in gibanjih za državjanske pravice. V tem obdobju je bilo s strani KKK ubitih veliko voditeljev in aktivistov gibanja za državljanske pravice, vendar pa ni nikoli prišlo do obsodbe krivcev, kajti člani Ku Klux Klana niso bili samo policisti, ampak tudi sodniki, ki so poskrbeli, da se njihovim tovarišem ni nikoli nič zgodilo oz. da niso bili nikoli obsojeni. Prav tako se je s Klanom začel močno povezovati tudi FBI. Pod krinko infiltracije so uslužbenci FBI delali na prenovi in okrepitvi Klana na Jugu in to tako, da so postavljali veliko Klavern, postajali voditelji skupnosti in javni predstavniki Ku Klux Klana, celo ubijali so voditelje gibanj

8

za državljanske pravice, da jih le-ti ne bi razkrinkali.

Po tem ko sta bila sprejeta zakon o volilni pravici in zakon o državljanskih pravicah, sta morala Klan in država najti nove poti političnega povezovanja. Klanovci so se začeli prikazovati kot borci za “pravice belcev”, z namenom, da bi jih ljudstvo videlo kot zatirano skupino, ki se le bori za pravice, ki bi ji pripadajo. Seveda je bila to le krinka, pod katero so Klanovci še vedno delovali kot rasisti, ki stremijo k “beli nadvladi” in imajo nebelce, Jude, homoseksualce in mnoge druge za manj vredne oz. za podljudi.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je delovanje Klana razšlo na dve smeri: prva smer oz. način delovanja je bil ta, da je svoje člane s pomočjo volitev postavil na položaje v vladnih službah (zasedli so položaje znotraj republikanske kot tudi demokratske stranke), da bi sodelovali z velikimi korporacijami in da bi urejali zakone, kateri bi še pospešili njihov boj za nadvlado

belcev. Drugi način delovanja pa je bil zelo sistematičen in militarističen, kajti vključeval je veliko ljudi iz vojaške obveščevalne službe in drugih podobih državnih programov proti uporom. Prav tako kot v preteklosti so še naprej zavzeto iskali (in pridobivali) nove člane iz vrst policije in vojske. Baze so postavljali celo znotraj vojašnic, kar je velikokrat pripeljalo do konfrontacij z črnskmi vojaki. Da bi vojska “opravila” s tem problemom, je znane Klanovce raztresla po drugih vojašnicah širom ZDA, s čimer so preprosto poskrbeli, da so bila Klanova semena posejana na še večji površini.

Skozi zadnji desetletji je bilo veliko razkritij delovanja Klana znotraj policije, uprav zaporov, vojske in celo gasilcev. Vse te službe so bile pogoste uporabljene za krepitev Klanovih organizacijskih spretnosti in skrivanje le-teh pod pretvezo “svobode govora”. Klan pa je v primeru, da je bil kdaj rasisitičen policist obtožen brutalnosti ali umora, te usluge vračal s tem, da se je organiziral v “podporo lokalne policije”. Dobesedno neskončno je incidentov – za katere so krivi državni aparat in ljudje na visokih položajih v vladi –, ki kažejo kao velik problem so postali organizirani zločini iz sovraštva in kako velik del pri tem, da do zločinov sploh pride, ima država. Da je policija tako dovzetna do nauka belih rasistov je kriva ideologija oz. osnova z „mi proti njim“ mentaliteto, na kateri je državni aparat osnovan. In ker KKK in neonacisti hočejo oblast, za dosego ciljev pa velikokrat uporabljajo nasilje, iščejo nove člane in zaveznike prav znotraj policije in vojske. Pomembno je razumeti, da policija oz. policisti – pa čeprav uglajeni, spoštljivi in ki niso rasisti – izvršujejo obvezo, da bodo zatrli vsako grožnjo hierarhiji države in družbe, kar pusti večino nebelcev in revnih na dnu.

Zaradi tega dobijo organizirane belske supremacistične skupine znotraj policije plodna tla za argument, da demokracija ter skrb za človekove in državljanske pravice koristijo samo tistim, ki hočejo

uničiti hierarhijo, branjeno s strani policije.

Prav ta arguent pa jim tudi zagotavlja samopredstavitev v luči, ki zagotavlja, da policija ne bo imela KKK za destruktivno silo, ki zavira pravico, ampak kot pomoč pri boju zoper kriminal.

Zveza med policijo in organiziranimi belimi supremacisti v obliki masivne policijske zaščite organiziranja belih rasistov je (bilo) prav tako močno orodje organiziranja le-teh. Pod pretvezo ohranjanja svobode govora uporabljajo javna zborovanja za promocijo njihovih idej in postavljanje temeljev za nadaljne akcije. Na teh zborovanjih se pojavi policija, da članom Klana omogoči izpeljavo njihovih načrtov ter da zatre in ustrahuje vsakršno opozicijo Klanu,

9

ki se pojavi v skupnosti. V veliko mestih so bili policija in National Guardsmen (Nacionalna garda), katerih se je včasih nabralo tudi po tisoč, mobilizirani, da bi zaščitili majhno število (pod sto) članov Klana ali neonacistov.

Policija je protiklanovske demonstratorje in demonstratorke zastraševala, včasih pa je proti njim uporabila tudi nasilje. Na veliko od teh zborovanj je prišlo do pretepov ali bitk med prebivalci skupnosti, ki so bili ogorčeni zaradi Klanovega in policijskega uveljavljanja svoje „svobode govora“.

Klan in policija trdita, da so za vse te nasilne incidente krivi ljudje iz gibanja proti Klanu, ki naj bi bili po njihovem nagnjeni k nasilju, v resnici pa so za izbruhe nasilja na teh zborovanjih krivi prav člani Klana, ker s temi zborovanji za svojo promocijo in morebitno

postavitev nove baze ogrožajo pravice svojih žrtev. Kjerkoli je Klan demonstriral, tam je hitro sledilo rasistično nasilje, v oblikah kot so npr. sežiganje križev, žaljenja in celo 10

streljanja. Zlasti policija je s svojimi preveč gorečimi poskusi „zavarovanja“ Klana – z prekomernim nasiljem in zastraševanjem antiklan protestnikov in protestnic – tudi igrala zelo pomembno vlogo pri povzročevanju tega nasilja. Policija je pri aretacijah protiklanovskih protestnikov in protestnic pogosto uporabila pretirano nasilje, proteste proti KKK pa je razglasila za nezakonite, včasih pa je šla celo tako daleč, da je zaprla celotne ulice, z namenom popolne ločitve antiklan protestnikov in protestnic od Klana, ter s tem jasno pokazala svoje simpatiziranje in privlačnost do Ku Klux Klana.

To je le kratek pregled povezave med policijo in KKK, zato moramo razumeti, da ti dve organizaciji sodelujeta še na veliko več načinov. Seveda je tudi pomembno, da vsak/a od nas pozna funkcijo, ki jo mora opraviti za uničenje tega rasističnega terorja. Zgraditi moramo močno, vase zaupajočo skupnost, ki bi žrtvam rasističnega nasilja nudila pomoč in podporo in ki bi prav tako poskrbela za močno protirasistično organizacijo. Rasizmu se moramo upreti na vseh nivojih, znotraj policije in vojske, državne notranje in zunanje politike, ekonomske nadvlade multinacionalnih korporacij in bank, kot tudi odkritimi rasisti kot so KKK in neonacisti ter drugimi oblikami vaskdanjega rasističnega terorja s strani dražve.

Vsa ta dejstva nam jasno povedo, da ne gre zaupati sodnemu sistemu da bi opravil z rasizmom. Na nas je, da se izobražujemo in aktiviramo, če hočemo kdaj spremeniti ta nepravični sistem. *Veliko v tem besedilu uporabljenih informacij je prispevala skupina People Against Racist Terror (P.A.R.T.) – Ljudje Proti Rasističnemu Terorju, ki poučuje in se organizira proti rasizmu in z njim povezanimi krivicami. Za več informacij

o P.A.R.T. ali njihovem letaku Turning the tide, v katerem dokumentirajo tekoče primere socialne krivice in kako lahko le-te končamo, jim lahko pišete na P.A.R.T. P.O. box 1055 Culver city, CA 90232 USA Opomba urednika: Čeprav ta članek govori o rasizmu s strani ameriške države, pa to še ne pomeni, da se kaj podobnega ne dogaja tudi pri nas oz. v naši bližini. Zavedati se moramo, da tudi naša država, kar se rasizma tiče, ni prav nič boljša.

Spomnimo se, kako država oz. sodišče ni (primerno) ukrepalo, ko je bil s strani obritoglavcev napaden Inacio Bintchende, bolj znan kot Janez Belina. Sodišče je primer zavrnilo, češ da ni šlo za rasistično dejanje, ampak za navaden gostilniški pretep, čeprav so skrajno desničarska in rasistična prepričanja obritoglavcev splošno znana. Tako so kazen oz. stroške sojenja morali plačati vsi, tudi žrtev napada. Do podobnega zaključka je prišlo tudi ko so obritoglavci napadli Michela Obengo in Ibrahima Nouhouma, ko je eden od napadalcev s sodišča odkorakal oproščen, češ da ni bilo dovolj dokazov (policija ga je prijela na kraju

dogajanja!), drugi pa je prejel ustni opomin oziroma dve leti pogojno.

Verjetno ni treba posebej omenjati rasistično politiko prejšnje kot tudi zdajšnje vlade. Poglejmo samo primer revnih prebežnikov in prebežnic, ki so ilegalno prečkali meje in kako se je z njimi, ko so bili ujeti, ravnalo in se še ravna. Koncentracijskim taboriščem podobni “Domovi za odstranjevanje tujcev”, kjer v bednih razmerah živijo (oziroma so zaprti) ti prebežniki, čakajoč na izgon v matično državo, kjer jih najverjetneje čaka zapor ali mučenje. Da ne govorimo o tragičnem dogodku izpred nekaj let, ko je bil s strani policije – pravijo, da je bila nesreča!

– ustreljen prebežnik, ki je hotel prečkati mejo, ki bo kmalu postala obzidje trdnjave Evrope.

Rome se še vedno smatra kot drugorazredne ljudi, prav tako tako imenovane izbrisane, ki nimajo enakih možnosti za preživetje kot ostali, in še bi lahko naštevali.

Zatorej se ne moremo in ne smemo zanašati na Državo, da bi s svojimi zakoni uredila oziroma končala to problematiko, kajti prav ona jo velikokrat razpihuje. Poleg tega pa bilo neumno pričakovati, da bi ljudje zaradi zakonov prenehali biti ksenofobi, kajti za to je potrebna sprememba v glavi, ne pa v zakoniku!

11

SRCE Srce je služabnik. Nikoli ne spi, nikoli ne počiva, ampak neutrudno in marljivo služi edini stvaritvi tega vesolja, ki lahko ceni lepoto njegovoh dosežkov – življenju samemu.

Srce ni gospodar ničesar, kajti nima se časa ukvarjati s katerimikoli drugimi zadevami kot s svojim služenjem.

Srce je gostišče, ki vabi in hrani Veselje. Je prostor, kjer Veselje udobno počiva in iz katerega se z novimi močmi poda na svoj radosten pohod.

Toda srce je tudi pokopališče za Bolečino. Je prostor, kamor je Bolečina pokopana, da ne bo nikoli več delala škode.

Srce je vrt za Ljubezen. V njem Ljubezen raste in cveti in iz njega se Ljubezen v obilju širi in do sitega nahrani vsakogar, ki si zaželi njenih sadov.

Toda srce je puščava za Sovraštvo. V njem se Sovraštvo izgubljeno in brezciljno tava naokoli, dokler sčasoma ne umre, kajti znotraj srca Sovraštvo ne dobi ničesar s čimer bi se lagko ohranjalo.

Laži so lestenci lepe oblike, ki visijo in razsvetljujejo sijoč spekter svoje imenitnosti, toda Iskrenost srca je dnevna svetloba.

Sčasoma boste videli, kdaj vam srce govori: besede vaših misli glasno kot trobente prihajajo iz vaše notranjosti in njihovi služabniki – roki in jezik – jih s kretnjami in zvoki jasno izražajo, tako da jih lahko vsakdo sliši in razume. Toda srce govori potiho, da ga lahko, tako kot da bi glasno grmelo, slišijo samo tisti, katerim je spregovorilo.

12

13

GLOBALIZACIJA IN ŽENOMOR* V CIUDAD JUREZU Samo malo proč od El Pasa v Teksasu, čez ameriško-mehiško mejo, leži veliko urbano področje, imenovano Ciudad Juarez. Odkar je pred desetimi leti v veljavo stopil prostotrgovinski sporazum med Amerikama (NAFTA), je bilo mesto s strani neoliberalnih politikov označeno kot „uspešen“ model ekonomske globalizacije. Čez tristo tujelastniških tovarn, znanih kot maquiladoras, je s preselitvijo v Juarez v Mehiki, kjer izkoriščajo delo mladih in revnih žensk ter se okoriščajo na račun ohlapnih ekoloških zakonov, neznansko profitiralo. Skupno te tovarne letno zaslužijo povprečno 16 milijard ameriških dolarjev bruto. Ti profiti pa se delajo na račun varnosti ljudi, živečih v Juarezu, posebno žensk.

Ta epicenter ekonomske globalizacije pa je poleg tega postal tudi središče preprodaje z mamili, prostitucije, revščine, korupcije in strašanskega nasija nad ženskami. Uradniki maquiladoras v Juarezu so ocenili, da se posilstva, ugrabitve in umori stotin žensk vlečejo že celo desetletje. Nekaznovanje teh nasilniških zločinov je pripeljalo do tega, da nekateri Ciudad Juarez označujejo kot “najboljše mesto, kjer lahko ubiješ žensko in ostaneš nekaznovan”.

Potem ko je leta 1994 NAFTA odpravila meje med Mehiko, ZDA in Kanado – seveda za blago, ne pa ljudi! – se je na tisoče delovnih mest v industriji ZDA preselilo na jug čez mejo.

Vali mladih in revnih mehiških žensk so se zato začeli seliti na sever, v upanju, da bodo izboljšale svoje ekonomsko stanje in si olajšale življenje. Toda kaj kmalu ugotovijo, da plače, ki jih zaslužijo z delom v maquiladoras niso dovolj visoke, da bi ušle revščini, saj jih večina dela od dvanajst do petnjast ur dnevno, in zasluži pet ameriških dolarjev (okrog 1000 SIT) na dan. Mlade delavke se tudi vzpodbuja k uporabi prepovedanih drog, saj naj bi le-te, po prepričanju nekaterih, povečale njihovo produktivnost. Poleg tega, da so zgarane in premalo plačane, pa so delavke prisiljene tudi v obvezno opravljanje testov nosečnosti, in če je test pozitiven, se velikokrat zgodi, da izgubijo službo.

Potem ko je NAFTA stopila v veljavo, Ciudad Juarez ni bil nikoli pripravljen, da bi se spoprijel z valom novih delavcev in delavk, tako da barakarska naselja, sestavljena iz kartonastih hiš, obkrožajo mesto. Več kot 12% 1,5 milijonskega prebivalstva Ciudad Juareza živi v teh naseljih, brez dostopa do tekoče vode, primerne kanalizacije ali elektrike. In to je mesto, ki so ga neoliberalci označili kot “mesto prihodnosti” in “uspešen zgled” prostotrgovinske politike, tujih vlaganj in profitov velikih korporacij. Prav tako pa je to mesto, kjer se morajo ženske, polg tega da živijo v revščini, spopadati še z vsakdanjim strahom pred tem, da bodo posiljene, ugrabljene ali umorjene.

Od leta 1993 dalje je bilo v Ciudad Juarezu brutalno umorjenih čez 370 žensk, več kot 400 pa jih je izginilo in so še zdaj pograšene. Glede na nedavno poročilo organizacije Amnesty International, je bilo vsaj 137 žensk, preden so bile umorjene, spolno zlorabljenih, od teh jih 75 še niso indentificirali. Večina žrtev teh ostudnih zločinov so ženske v svojih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih, ter so skoraj vedno luštne, vitke, temne polti in revne. Veliko teh žensk je, preden so bile umorjene, trpelo tedne mučenj: nekaterim so odrezali ude, nekaj jih je bilo sežganih pri živem telesu, nekatere so bile posiljene s strani celotnih tolp, spet druge pa so bile najdene z ritualnimi znamenji na njihovih telesih. Čeprav je bilo nekaj izmed umorjenih žensk študentk, ali pa so delale kje drugje, jih je 60% delalo v maquiladoras; mnogo jih je izginilo medtem ko so čakale na avtobus, da jih odpelje v ali pa iz službe. _____________________________ * angl. Femicide – prevod bi se lahko glasil tudi ženocid 14

Več kot 80% od 300 maquiladoras je v lasti ameriških korporacij. Med temi korporacijami, ki imajo tovarne v Juarezu so Ford, General Eletric, General Motors, RCA, Dupont in Alcoa. Življenja mladih in revnih žensk so v očeh korpooracij, ki te ženske zaposljujejo, ničvredna.

Korporacije zanikajo kakršnokoli povezavo z epidemijo ženomora v Juarezu in mnoge tudi zavračajo udejanjanje preprostih preventiv kot je npr. postavitev luči na temna parkirišča tovarn, kjer so bila trupla najdena. Prav tako nočejo poskrbeti za boljšo varnost v tovarnah in na relacijah tovarniškega transporta, torej tam, kjer vozijo avtobusi z delavci in delavkami.

Ko je treba prevzeti odgovornost za preprečevanje tega grozovitega nasilja nad ženskami nista mehiška vlada in policija nič boljši od korporacij, saj tudi z njihove strani ni bilo storjenega nič, da bi se umore razrešilo, preganjalo odgovorne ter da bi se to ubijanje prenehalo. Deset let malodušja in ponavljajočega se zvračanja krivde na žrtve, pošilja posiljevalcem in nevarnim kriminalcem sporočilo, da ni nič narobe z ubijanjem in brutaliziranjem mladih žensk ter da za to, do žensk sovražno vedenje ne bo nobene reakcije ali kazni. Ker niso kaznovani, se ženomori, podobni tistim v Ciudad Juarezu, vedno pogosteje pojavljajo tudi v drugih delih Mehike. Ugrabitvam in umorom žensk so sedaj priča tudi v drugih obmejnih mestih, kot tudi v glavnem mestu dežele Čivave* – tu se med drugimi nahaja tudi Ciudad Juarez -, mestu Chihuahua*.

Ko so bila zahtevana pojasnila o posilstvih, umorih in izginotjih, mnogo čivavskih politikov poskuša te zločine opravičiti z besedami, da so bile umorjene ženske prostitutke ali pa, da so živele “dvojna življenja”. Ženske so obtožene, da s svojimi “izzivalnimi oblačili” in “pohajanjem v poznih nočnih urah” same izzovejo posilstva in umore. Čivavski javni tožilec Arturo Gonzales je nekoč, ko je komentiral situacijo v Ciudad Juarezu, dejal, da je “težko ostati suh, če greš ven na dež”. Take trditve prevalijo krivdo s posiljevalcev na ženske, prikazujejo nasilje nad ženskami kot normalen pojav in utišajo žrtve spolnih zlorab ter v njih vzbudijo krivdo in odgovornost za to kar so pretrpele. Mnoge ženske so prisiljene biti ponoči same, kajti izmene v maquiladoras se začnjejo ob petih zjutraj in končajo ob desetih zvečer ali ob polnoči. Neglede na to, poanta je, da je vsakršno nasilje nad ženskami nesprejemljivo, pa naj se zgodi ob kateremekoli času na kateremkoli mestu. Vsaka ženska bi se morala počutiti varno ko je zunaj oz. ko se sprehaja od točke A do točke B. Vsako ženskino življenje bi moralo biti vrednoteno in cenjeno enakovredno, pa naj bo ta ženska 14 letna delavka na montažnem oddelku neke tovarne, študentka ali pa prostitutka. _________________________ * angl. Chihuahua State in Chihuahua City – slednje sem pustil kot Chihuahua, medtem ko sem Chihuahua State poslovenil v Čivavo 15

Kadar družine prosijo za pomoč policijo, jim le-ta pogosto reče naj počakajo na začetek preiskave in da so njihove hčerke najverjetneje le kje s svojimi fanti, zato so družine vzele zadevo v svoje roke: same prečesujejo mestna parkirišča, smetnjake in okoliške puščave, v upanju da bodo našle svoje hčere, sestre, žene in matere. Če so odkriti novi dokazi kot so npr. sveže informacije, ostanki oblačil, strgane spodnje hlačke, gnijoče kosti ali lasje, in je policije glede tega obveščena, slednja tem sledem ponavadi ne sledi.

Oktobra 2003 je namestnik državnega tožilca v Čivavi, Oscar Valdez Reyes, oznanil, da so se DNA vzorci vseh žrtev serijskih umorov med letoma 1993 in 1998 “najverjetneje izgubili”.

Obstajajo tudi druga poročila o tem, kako so bile velike količine dokazov in oblačil sežgane.

Nekajkrat, ko so bili starši poklicani na indentifikacijo trupel, pa se je tudi že zgodilo, da so trupla imela oblečene obleke njihovih hčera, vendar pa so lobanje in kosti pripadale drugim ženskam.

Mnogo teh znakov napeljuje na nekakšno policijsko vpletenost v te zločine. Le zakaj bi drugače nenehno izgubljali, prekrivali ali ponarejali dokaze?

Glede teh umorov se je pojavilo precej teorij: nekateri ljudje verjamejo, da ima vmes prste prekupčevanje z organi, spet drugi pa verjamejo, da so umori povezani s satanističnimi rituali. Mnogi pa mislijo, da to počnejo ali prekupčevalci z mamili, policija ali pa ljudje znotaj maquiladoras, ali pa celo, da so vsi ti pri tem med seboj povezani. Vseeno pa je vsa javnost mnenja, da kdorkoli že to počne, da ima veliko moči, denarja in poznanstev v samem vrhu pokvarjenega pravnega in političnega sistema v deželi Čivava.

Zaradi vse večjih pritiskov naj najde storilce, policija zdaj za umore obtožuje nedolžne ljudi. Mnogo grešnih kozlov, ki so bili obtoženi umorov, je bilo pretepenih in mučenih, dokler niso dali lažnih izjav oz. prizanj. To se je zgodilo Cynthii Kiecker in njenemu možu Ulisesu Perzabalu iz Bloomigtona v Minnesoti (ZDA). Par je bil – verjetno zaradi njunega neobičajnega izgleda – obtožen umora 16 letne Viviane Rayas. Potem ko sta bila 29. maja 2003 z vrečami, povezenimi čez glavo, odvlečena iz njunega stanovanja v Chihuahui, sta bila tepena in mučena z elektrošoki, vse dokler nista privolila v podpis že natipkanih priznanj umora, ki pa se medsebojno ne ujemata, niti se ne ujemata z drugimi dokazi v tem primeru. Nedolžna in brez kakršnihkoli oprijemljivih dokazov proti njima, Kieckerjeva in Perzabalov v čivavskem zaporu še vedno čakata na sodniovo končno odločitev, ki pa je lahko kakršnakoli. Mnogo ljudi misli, da je par lahko srečen, ker je

16

proti njima vsaj sprožen sodni postopek, kajti kar nekaj ljudi – vsaj tako kaže – sedi v zaporu leta in leta, preden je proti njim sprože sodni postopek, če sploh kdaj je.

Matere pogrešanih žensk in zaskrbljena skupnost so ustanovili majhne skupine in nevladne organizacije, z namenom da priborijo pravico za družine, umorjene ženske in po krivem obtožene ljudi. S tem upajo, da bodo pravi hudodelci ujeti in da se bo izginjanje mladih žensk končalo. Toda delovanje teh skupin ni lahko, saj so pogosto nadlegovane s strani vlade in policije; mnogim je bilo zaradi postavljanja vprašanj in zahtevanja pravice že zagroženo s smrtjo. Jeseni 2003 so čivavski poslovneži nameravali tožiti aktivistične skupine, ker naj bi lete s pritegovanjem pozornosti na umore Ciudad Juarez na slab glas. Neglede n ate nesmiselne trditve in nevarne ovire, mnogo skupin kot so npr. Nuestras Hijas de Regreso a Casa (www. geocities.com/pornuestrashijas), Justicia Para Nuestras Hijas (espanol.geocities.com/justhijas) in Casa Amiga (www.casa-amiga.org) nadaljuje boj za pravico v čivavi.

Zanimanje za to temo je začelo naraščati tudi drugje po svetu. Amnesty International je nedavno izdala izčrpno poročilo, ki javno obsoja ženomor in kršitve človekovih pravic v Ciudad Juarezu in Čivavi. 1. novembra 2003, na Dan mrtvih, so v dvajsetih mestih po vsem svetu potekale demonstracije; skupine ljudi iz nekaj mest v Mehiki, ZDA in Španiji, ter skupine iz Tokija, Pariza in Beograda, so nastopile združene v solidarnosti z družinami in aktivističnimi skupinami iz Čivave. Ta globalna zahteva po pravici in o koncu nekaznovanja storilcev in ženomora na splošno, je prisilia mehiške politike, da so obljubili hud boj proti ženomoru v Čivavi. Dokler pa te obljube niso izpoljnene in se umori ne prenehajo, pa je čas, da tudi vi pokažete vašo podporo in solidarnost z ženskami v Čivavi. Zdaj je čas, da pokažete vašo skrb za žrtve spolnega nasilja in pomanjkanja resnobe glede te teme. Čeprav je ekstremno v Čivavi, pa spolno nasilje ni omejeno samo na Mehiko – dogaja se vsepovsod, v vsaki skupnosti.

Neoliberalni načrti za ekonomsko glabalizacijo kot je npr. NAFTA, prispevajo k večanju prepada med revnimi in bogatimi. Globalni kapitalizem povečuje neenakopravnost med spoloma, kjer so ženske z družinami iz obupa in potrebe po preživetju pogosto prisiljene sprejeti slabše plačane službe. Da bi videli kako globalizacija prispeva k tem neenakostim, je potrebno pogledati samo na situacijo v Ciudad Juarezu. Čas je, da zrušimo neoliberalne režime, ki ustvarjajo plodna tla za nasilje nad ženskami ter sovraštvo do le-teh. Prosimo, naredite nekaj za zaustavitev prostotrgovinskih sporazumov še preden le-ti stopijo v veljavo. Prosimo, ukrepajte tudi proti (spolnemu) nasilju nad ženskami; pomagajte, da se bo glas žensk iz Ciudad Juareza in Čivave slišal tudi v vaši skupnosti...

17

• • • • • • •

Storite lahko marsikaj... Tukaj je le nekaj primerov: Poizvedujete o tem primeru in širite glas o njem v vašem bivalnem okolju Naredite letake ali fanzin o ženskah v Ciudad Juarezu ali o spolnem nasilju na splošno Organizirajte delavnico na to temo Organizirajte predvajanje dokumentarca o umorih v Ciudad Juarezu avtorice Lordes Portillo z naslovom “Senorita Extraviada” (če želite film naročiti, obiščite spletno stran www. mexicosolidarity.org/Juarez_Action.html in sledite navodilom...)

Organizirajte dobrodelni oncert in pošljite denar katerim od zgoraj naštetih skupin, saj le-te naredijo veliko dobrega in vedno rabijo donacije Obiščite spletno stran www.lawg.org in se poučite o House Resolution 466, katere namen je poziv vlade ZDA naj se vključi v preprečevanje teh zločinov Bodite kreativni in dajte vaši skupnosti vedeti, da nasilje nad ženskami ne sme biti tolerirano KAJ JE NAFTA-in ZAKON 11 IN KAKO LE-TA DELUJE?

NAFTA-in Zakon 11* je predpis, ki ščiti dobičke tujih vlagateljev med poslovanjem v tujini. Po Zakonu 11 imajo tuje korporacije pravico tožiti vlade, če se slednje odločijo udejaniti kakšen nov zakon ali politiko, ki bi vplivala na profite, zaslužene v tej državi. Povedano drugače: če bi mehiška vlada ukazala maquiadoras v Ciudad Juarezu naj povečajo varnost in naj se bolj pobrigajo za svoje zaposlene, bi lahko tuje orporacije, ki imajo maquiladoras v lasti, tožile mehiško vlado na skrivnem tribunalu oz. sodišču (javnost ne bi vedela, da se to sploh dogaja), pod pretvezo, da jim mehiška vlada ovira zaslužek.

Zaradi NAFTA-inega Zakona 11 gre na milijone in milijone ameriških dolarjev v roke zločinskih korporacij, ki so tožile vlade, katerih namen je bil regulirati uporabo strupenih snovi s strani prav teh korporacij, saj so te strupene snovi resno osnaževale in zastrupljale celotne skupnosti. Ta „plačaj osnaževalcu“ politika se bo najverjetneje pojavila tudi v drugih prostotrgovinskih sporazumih kot so FTAA, CAFTA in PPP, ki pa so vsi narejeni po vzoru NAFTA-e, neglede na to, da so vplivi le-te slabi za ljudi. Ti prostotrgovinski sporazumi dajejo korporacijam in mednarodnim finančnim ustanovam moč neupoštevanja sodne oblasti suverenih vlad. Jemljejo denar, ki bi moral biti porabljen za dobro skupnosti in ga dajejo v roke pohlepnih investitorjev oz. vlagateljev. Za ustavitev FTAA, CAFTA in PPP ter da se ne ustvari še več maquiladoras območij in da se ne ustvari še en Ciudad Juarez, bo potrebno napraviti še mnogo stvari.

Anna (luchaparajusticia@yahoo.com) _____________ *angl. NAFTA’s Chapter 11 18

ČAKAJ MALO...

OBE STRANI TRDITA, DA JE BOG NA NJIHOVI STRANI IN DA JIH BO POVEDEL V ZMAGO?

MHM.

TODA KAJ TAKO OČITNO SAMOUSTREŽLJIVO ZAVAJANJE NE SPODKOPUJE DUHOVNIH TEMELJEV NJIHOVE VERE? JAP.

ŠE DOBRO, DA GOVORIVA LE O KOŠARKAŠKI TEKMI IN NE O VOJNI...

JA, ŠE DOBRO...

19

20

Ne Bog !

Nekoč, ko sem na hitro preletaval knjigo o otroški psihologiji, sem naletel na poglavje o mladostniškem uporništvu. V tem poglavju je avtor predpostavljal, da se otrok v prvi fazi mladostniškega uporništva proti njegovim staršem poskuša od njih razločevati s tem, da jih obtožuje da ne živijo po svojih vrednotah. Na primer, če so ga učili, da sta prijaznost in obzirnost pomembna, jih bo on obtožil, da nista dovolj sočutna. V tem primeru otrok še ni definiral samega sebe ali svojih lastnih vrednot; še vedno sprejema vrednote in ideje po katerih sta ga starša vzgojila in je zaradi tega zmožen zagovarjati svojo identiteto le znotraj tega okvirja. Šele potem, ko začne dvomiti v ta prepričanja in morale, ki so mu bile predstavljene kot evangelij, lahko postane svobodno prepričan posameznik.

Velikokrat pomislim na to, da mnogi izmed nas nismo prešli te prve faze uporništva. Kritiziramo dejanja tistih v “mainstreamu” in posledice, ki jih njihova družba pusti na ljudeh in živalih, napadamo ignoranco in krutost njihovega sistema, toda le redko kdaj podvomimo v naravo tega, kar vsi sprejemamo kot “moralo”. Ali je ta “morala”, po kateri mislimo, da lahko sodimo dejanja drugih, tista, ki bi morala biti deležna kritike? Kaj pomeni to, ko trdimo, da izkoriščanje živali ni “moralno”? Ali mogoče sprejemamo njihove vrednote in jih, rajši kot da bi ustvarili svoja lastna moralna merila, uporabljamo proti njim? Mogoče se ravno zdaj sprašuješ: “Kako misliš, sami ustvarili svoja lastna moralna merila?

Nekaj je lahko moralno ali pa ne - morala ni nekaj kar se lahko izmisliš, ni stvar samega mnenja.” Ravno s tem, ko se sprašuješ to, sprejemaš eno osnovnih doktrin družbe, ki te je vzgojila: da to kar je prav ali narobe ni ocena posameznika, ampak osnoven zakon tega sveta. Ta ideja, ostanek pokojnega krščanstva, je središče naše civilizacije. Če hočeš dvomiti v ureditev te družbe, prej podvomi v prej omenjeno idejo.

21

OD KJE IZVIRA IDEJA O MORALNEM ZAKONU? Pred davnimi časi je skoraj vsak verjel v obstoj Boga. Ta Bog je vladal svetu, imel je absolutno oblast nad vsem; in postavil je zakone, ki so jih morali spoštovati vsi ljudje. Če jih niso, so jim bile zagrožene najhujše kazni. Seveda je večina ljudi spoštovala te zakone kolikor jih je le mogla, kajti njihov strah pred večnim trpljenjem je bil večji kot pa njihovo hrepenenje po prepovedanem. In ker so vsi živeli po istih pravilih, so se lahko strinjali kaj “morala” je: zbirka vrednot, odrejenih s strani Božjih zakonov. Tako je bilo to, kaj je dobro in zlo, prav in narobe, določeno s strani Božje avtoritete, ki so jo zaradi strahu vsi sprejemali.

Nekega dne pa so ljudje spoznali, da česa takega kot je Bog sploh ni. Nikjer ni bilo nobenih znanstvenih dokazov, s katerimi bi lahko dokazali njegov obstoj, tako da nekaj ljudi ni več videlo smisla, da bi še naprej verjeli v nekaj iracionalnega. Bog je praktično izginil s sveta; nihče več se ni bal ne njega, ne njegovih kazni.

Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega. Čeprav so ti ljudje imeli pogum, da so podvomili v njegov obstoj, in ga celo odrekali tistim, ki so še vedno verjeli vanj, se niso upali podvomiti v moralo, ki so jo narekovali njegovi zakoni. Mogoče jim to niti ni padlo na pamet, kajti vsi so bili vzgojeni, da se oprijemajo istih prepričanj o moralnem in so zato morali na isti način govoriti o tem kaj je prav in kaj narobe, tako da so preprosto domnevali, da je očitno kaj je dobro in kaj zlo, pa če je bil Bog, ki bi jim to vsiljeval, ali pa ga ni bilo. Ali pa so se ljudje navadili živeti pod temi zakoni, da so se celo bali pomisliti na možnost, da ti zakoni niso obstajali nič bolj kot sam Bog. To je postavilo človeštvo v nenavadno pozicijo: čeprav ni bilo avtoritete, ki bi odrejala katere stvari so absolutno dobre ali slabe, so še vedno sprejemali idejo o tem, da so nekatere stvari že po naravi dobre oz. slabe. Čeprav niso več verjeli v božanstvo, so še vedno verjeli v splošen moralni zakonik, po katerem so se morali ravnati vsi. Čeprav niso več verjeli v Boga, še vedno niso bili dovolj pogumni, da bi prenehali ubogati njegove zakone; odpravili so idejo o božanskem vladarju, ne pa tudi božanstva Njegovega etičnega zakonika. Ta pokorščina zakonom zanje že dolgo neobstoječega božanskega gospodarja je bila dolga nočna mora, iz katere se je človeštvo pravkar začelo prebujati.

BOG JE MRTEV - IN Z NJIM MORALNI ZAKON. Brez Boga ni več nobenega objektivnega standarda, po katerem bi sodili kaj je dobro in kaj zlo. To spoznanje je delalo veliko preglavic filozofom izpred nekaj desetletij, toda v drugih krogih ni naredilo kakšnega velikega vpliva. Zdi se, da večina ljudi še vedno misli, da je splošna morala utemeljena z nečim drugim kot z Božjimi zapovedmi: s tem kar je dobro za ljudi, kar je 22

dobro za družbo, s čimer se čutimo poklicane, da naj naredimo. Toda razlage zakaj morajo ta merila nujno sestavljati ta “splošni moralni zakon” so težko razumljive. Ponavadi so argumenti za obstoj moralnega zakona prej čustvene narave kot pa racionalne: “Toda, kaj ne misliš, da je posilstvo zlo dejanje?” sprašujejo moralisti, kot da je deležno mnenje dokaz splošne resnice.

“Toda, kaj ne misliš, da ljudje rabijo vero v nekaj večjega kot so sami?” dodajo, kot da bi potreba po veri v nekaj lahko to dejansko uresničila. Včasih se celo zatečejo k grožnjam: “Toda, kaj bi se zgodilo, če bi vsi sklenili, da kaj takega kot sta dobro in zlo ne obstaja? Kaj se ne bi pobili med seboj?”

Pravi problem z idejo o splošnem moralnem zakonu je ta, da zagovarja obstoj nečesa, o čemer ni nikakršne možnosti, da bi kaj vedeli. Verniki v dobro in zlo bi nas radi na isti način kot nas prepričajo da je nebo modro, prepričali da “moralne resnice” so - to je, da so stvari na tem svetu, ki so moralno resnične. Trdijo, da je vsesplošna resnica, da je umor moralno zlo, kot je res, da voda zamrzne pri nič stopinjah Celzija. Toda temperaturo ledišča vode lahko znanstveno raziščemo: lahko ga izmerimo in se potem strinjamo, da smo prišli do nekakšnega objektivnega zaključka.* Po drugi strani pa se poraja vprašanje, po čem se ravnamo, če hočemo raziskati ali je res, da je umor zlo, kajti nikjer ne obstaja gore, na katero bi se lahko kamnita plošča na vrhu ozirali, nikjer ni nobenih zapovedi, vrezanih v nebo nad nami - vse kar imamo so naši lastni instinkti ter besede skupine duhovnikov in drugih samooklicanih moralnih strokovnjakov, ki pa se še med seboj ne strinjajo.

Zakaj naj bi potem sploh verjeli besedam duhovnikov in moralistov, če jih pa ne morejo podkrepiti z nobenimi trdnimi dokazi. In kar se tiče naših instinktov če mislimo, da je nekaj narobe oziroma prav, bo to veljalo za nas, kar pa ni dokaz, da je to splošno dobro oziroma zlo. Torej je ideja o obstoju splošnih moralnih zakonov le praznoverje: je trditev, da na tem svetu obstajajo stvari, katerih dejansko sploh ne moremo izkusiti ali se o njih česa naučiti. In najboljše bi naredili, če ne bi zapravljali časa za spraševanje o stvareh, o katerih ne bomo nikoli ničesar vedeli. Ko se dva ne strinjata glede tega kaj je prav in kaj ne, ni možnosti, da bi rešila to debato, kajti na tem svetu ni ničesar na kar bi se lahko obrnila, da bi videla kdo ima prav in kdo ne. To pa zato, ker res ne obstaja noben splošen moralni zakon, ampak samo osebne ocene. Tako je edino pomembno vprašanje iz kje izhajajo tvoje vrednote: ali si jih ustvariš sam/a, glede na svoja hrepenenja, ali pa jih sprejemaš od nekoga drugega….. nekoga drugega, ki je svoja prepričanja oziroma mnenja pretvoril v “splošne resnice”?

Pravzaprav, kaj niste bili vedno vsaj malo sumničavi do ideje o splošnih moralnih resnicah? Ta svet je poln skupin in posameznikov, ki bi nas radi spreobrnili k svojim religijam, svojim dogmam, svojim političnim aktivnostim, svojim mnenjem. Seveda vam bodo rekli, da je 23

ena serija vrednot prava za vse in seveda vam bodo rekli, da so le njihove vrednote prave. Ko pa ste enkrat prepričani, da obstaja samo eno merilo za dobro in slabo, so samo še korak proč, da vas prepričajo da je le njihovo merilo tisto, ki je pravo. Kako previdno naj sem torej približamo tistim, ki bi nas radi prevarali z idejo o “splošnem moralnem zakonu”?

Njihova trditev, da je morala stvar splošnega zakona, je morda samo hinavski način, da bi, rajši kot da si zamislimo svoje lastne vrednote, ki bi bile lahko sprte z njihovimi, sprejeli prav slednje.

Torej, da se zaščitimo pred praznoverjem moralistov in sleparstvom evangelistov, enkrat za vselej opravimo z idejo o moralnem zakonu. Stopimo naprej v novo obdobje, v katerem si bomo, rajši kot da iz strahu in pokorščine sprejemamo moralne zakone, zamislili svoje lastne. Naj bo to naša nova vera:

ČESA TAKEGA, KOT JE SPLOŠEN MORALNI ZAKONIK, KI NAJ BI DIKTIRAL ČLOVEŠKO VEDENJE, NE OBSTAJA. ČESA TAKEGA KOT JE DOBRO ALI ZLO NI, NITI NI SPLOŠNEGA MERILA ZA DOBRO IN SLABO. NAŠE VREDNOTE IN MORALE PRIHAJAJO OD NAS SAMIH IN NAM PRIPADAJO, PA ČE NAM JE TO VŠEČ ALI NE; ZATO JIH MORAMO, KOT NAŠA STVARJENJA PONOSNO ZAHTEVATI ZASE, NE PA DA ZANJE IŠČEMO TODA ČE NI DOBREGA ALI ZLA, ČE NIMA NIČ PRAVE MORALNE VREDNOTE, KAKO NAJ VEMO KAJ POČETI? Zamislite si svoje lastno dobro in zlo. Če za nas ne velja noben moralni zakon, to pomeni da smo svobodni - svobodni, da lahko počnemo karkoli hočemo, svobodni, da smo lahko kdorkoli hočemo biti, svobodni, da lahko sledimo svojim hrepenenjem brez sramu ali občutka krivde. Ugotovi kaj je tisto, kar si želiš v svojem življenju in poskrbi, da se ti to uresniči; ustvari si vrednote, ki se ti zdijo pravilne in živi po njih. To seveda ne bo lahko, kajti hrepenenja vlečejo v različne smeri, brez opozorila pridejo in gredo, zato je držati korak z njimi in med njimi izbirati težka naloga - seveda se je lažje ravnati po navodilih in je tudi manj komplicirano, toda če živimo tako kot nam je bilo rečeno, so možnosti, da bomo imeli od življenja tisto kar si želimo, zelo majhne. Kajti vsak od nas je drugačen in ima drugačne potrebe; kako lahko potem ena serija “moralnih resnic” deluje za vsakega od nas? Če prevzamemo odgovornost za svoja življenja nase in si vsak zamisli svoje vrednote, potem imamo možnost, da bomo deležni neke mere sreče.

Kakorkoli že, stari moralni zakoni so ostanki iz dni, ko smo živeli v pokorščini iz strahu pred neobstoječim Bogom; z njihovo opustitvijo se lahko znebimo vse strahopetnosti, pokorščine in praznoverja, ki so zaznamovali našo preteklost.

Nekateri narobe razumejo trditev, da bi morali slediti svojim lastnim hrepenenjem, kot 24

da gre za navaden hedonizem. Toda tukaj ni govora o nestalnih in netrdnih hrepenenjih tipičnega razuzdanca. Govora je o močnejših, globjih ter trajnih hrepenenjih in nagnjenjih posameznika: o njegovih najosnovnejših ljubeznih in mržnjah, ki naj bi oblikovale njegove vrednote. In dejstvo, da Bog, ki bi zahteval, da se moramo ljubiti ali delati krepostne, ne obstaja, še ne pomeni, da teh stvari ne bi smeli početi, še posebej če se nam zdijo nagrajujoče, kar pa se zdijo skorajda vsakomur. Toda delajmo to zaradi nas samih, ne pa zaradi poslušnosti nekemu božanstvu ali moralnemu zakoniku.

TODA KAKO LAHKO UPRAVIČIMO DEJANJA PO NAŠI ETIKI, ČE PA JIH NE MOREMO OSNOVATI NA SPLOŠNIH MORALNIH RESNICAH? Na moralo se je zelo dolgo gledalo kot na nekaj zunanjega, tako da si jo danes težko zamislimo kako drugače. Vedno smo morali trditi, da naše vrednote prihajajo od nečesa izven nas, kajti pridigarji o moralnem zakonu so naše vrednote, osnovane na naših hrepenenjih, ožigosali kot zlo (kar pa niti ni presenetljivo!). Še vedno nagonsko mislimo, da morajo biti naša dejanja upravičena s strani nečesa izven nas, nečesa “večjega” od nas - če ne s strani Boga, pa s strani moralnega zakona, državnega zakona, javnega mnenja, pravice, “ljubezni do človeka” itd.

Stoletja smo bili omejevani s spraševanjem za dovoljenje, če lahko nekaj čutimo ali naredimo, omejevani s prepovedjo snovanja naših odločitev po naših potrebah, tako da še vedno mislimo da ubogamo neko višjo silo, in to tudi takrat ko delamo po naših hrepenenjih in prepričanjih; nekako se zdi lažje zagovarjati dejanja iz pokorščine nekakšni avtoriteti, kot pa dejanja, ki služijo našim nagnjenjem. Sram nas je lastnih želja in hrepenenj, tako da bi naša dejanja rajši pripisali nečemu “višjemu” od njih. Toda kaj je lahko bolj sijajnega kot pa naša lastna hrepenenja, kaj bi morda lahko bila boljša upravičba za naša dejanja? Kaj naj služimo nečemu zunanjemu, brez da bi upoštevali svoja hrepenenja in bi tako mogoče delovali celo proti njim?

Pri tem vprašanju upravičbe so mnogi ljudje zašli. Kritizirajo tisto, kar vidijo kot krivico, toda ne zato, ker tega ne želijo videti, ampak ker je to “moralno narobe”. In s tem ko to delajo, iščejo podporo tistih, ki še vedno verjamejo v izmišljotino o moralnem zakonu, in se s tem vidijo kot služabniki Resnice. Ti ljudje ne bi smeli izkoriščati priljubljenih iluzij da bi dosegli svoje, ampak bi morali te domneve izzivati ter dvomiti v tradicije v vsem kar naredijo. Napredek pri, na primer, pravicah živali, ki je pridobljen v imenu pravice in morale, je korak naprej za ceno dveh korakov nazaj: medtem ko rešuje en problem, ustvarja in krepi drugega. Sigurno bi se za te napredke lahko borili in jih tudi dosegli na podlagi, da so zaželjeni ( Nihče, ki je o tem resno 25

premislil, ne bi hotel po nepotrebnem ubijati in mučiti živali, kajne?), rajši kot pa da bi uporabljali taktike, ki so le ostanki krščanskega praznoverja. Na žalost se zaradi stoletij omejevanja zdi tako dobro počutiti se upravičenega s strani neke “višje sile”, ubogati “moralne zakone”, uveljavljati “pravico” in se boriti proti “zlu”, da se ti ljudje ulovijo v vlogo uveljevalca morale in se pozabijo vprašati, če ima ta ideja o moralnem zakonu sploh kakšen smisel. Gre za občutek moči, ki prihaja iz vere, da služiš višji avtoriteti; za isti občutek, ki privlači ljudi k fašizmu. Vedno je privlačno opisati nek boj kot boj dobrega proti zlu, dobrega proti slabemu; toda to ni samo posploševanje ampak je potvarjanje, kajti take stvari kot sta dobro in zlo sploh ne obstajajo. Veš, drug do drugega se lahko vedemo sočutno, ker se tako hočemo, ne pa samo zaradi “diktata morale”. Za skrb za ljudi in živali ne rabimo nobene upravičbe od odzgoraj. Edini razlog, ki ga rabimo, je občutek v srcu, da je to prav, da je to prav za nas. Dejanja po naši etiki, brez osnovanja po moralnih resnicah, lahko preprosto upravičimo s tem, da nas ni sram lastnih hrepenenj: da smo dovolj ponosni na njih, da jih sprejmemo takšne kot so, kot sile, ki nas kot posameznike vodijo. Je že res, da naše vrednote ne bodo po godu vsem; toda one so vse kar ima vsak od nas, zatorej se moramo, rajši kot da si želimo neke nemogoče višje upravičbe, upati ravnati po njih.

TODA KAJ BI SE ZGODILO, ČE BI VSI SKLENILI, DA KAJ TAKEGA KOT STA DOBRO IN ZLO NE OBSTAJA? KAJ SE NE BI MED SEBOJ POBILI? To vprašanje predpostavlja, da le zato, ker so bili naučeni, da je moriti in hudobno, da bi se, če nas ne bi posiljevali in pobijali? Meni se zdi, da toliko kot si želimo biti uničevalni - kaj ne mu škoduješ? Danes večina ljudi trdi, da

26

se ljudje vzdržijo medsebojnega pobijanja zlo. Je človeštvo res tako krvoželjno obvladovalo praznoverje, med seboj vsi se želimo razumeti drug z drugim vsaj uživaš bolj, ko komu pomagaš kot pa če verjamejo da sta sočutnost in pravičnost moralno pravilni, toda to je zelo malo pripomoglo k preoblikovanju tega sveta v sočuten in pravičen prostor. Kaj mogoče ni res, da bi se, če bi se ravnali po naših nagnjenjih, večkrat vedli bolj dostojno, kot pa če bi mislili, da sta dobrodelnost in pravičnost obvezni?

Koliko bi bilo pravzaprav sploh vredno, če bi vsi izpolnili svojo “dolžnost” biti dobri drug do drugega samo zaradi tega, da bi ubogali moralne zakone?

Kaj nam ne bi več pomenilo, če bi se drug do drugega vedli obzirno zato, ker tako sami hočemo , ne pa zato, ker se nam zdi da bi se morali?

In četudi bi odprava mita o

moralnem zakonu nekako med ljudmi povzročila več konfliktov, kaj ne bi bilo to še vedno boljše kot pa da bi živeli kot sužnji praznoverja? Če si sami zamislimo katere so naše vrednote in kako bomo po njih živeli, bomo vsaj imeli možnost slediti svojim hrepenenjem in mogoče uživali v življenju, pa čeprav se moramo boriti drug proti drugemu. Če pa se odločimo živeti po pravilih, ki so nam jih postavili drugi, tvegamo možnost izbiranja naših usod in sledenja našim sanjam. Ni važno kako lepo nam gre v okovih moralnega zakona, važno je, ali se je vredno odreči svojemu pravemu jazu. Sam ne bi imel srca, da bi lagal sočloveku, da se mora ravnati po nekem etičnem zakonu, pa če je to v njegovo korist ali ne, pa četudi bi ta laž preprečila konflikt med nama.

Ker mi je mar za ljudi, hočem da so svobodni, da počnejo tisto kar se jim zdi prav. Kaj ni to bolj pomembno kot pa sam mir na Zemlji? Kaj ni svoboda, celo nevarna svoboda, boljša kot pa najvarnejše suženjstvo ali pa mir, kupljen z nevednostjo, strahopetnostjo in pokorščino?

Poleg tega, poglej našo zgodovino. Koliko prelivanja krvi, prevar in zatiranja je bilo že storjenega v imenu dobrega in zla. Najbolj krvave vojne so se bile med nasprotniki, ki so vsak zase mislili, da se borijo na strani moralne resnice. Ideja o moralnem zakonu nam ne pomaga, da se medsebojno razumemo, ampak nas ščuva drugega proti drugemu, da bi se prepirali čigav moralni zakon je tisti “pravi”. Dokler ne bodo priznani pogledi na etiko in vrednote vsakega posameznika, ne bo napredka v človeških odnosih; šele takrat lahko končno začnemo oblikovati našo drugačnost in se naučimo živeti skupaj, brez da bi se prepirali o tem, čigave vrednote in hrepenenja so “prave”. Za voljo sebe in za voljo človeštva, odvrzi proč zastarele pojme dobrega in zla ter si ustvari svoje lastne vrednote!

27

Ne gospodar! Če si imel/a rad/a šolo, boš ljubil/a službo. Krute zlorabe moči, samozadovoljna avtoriteta, s katero so ti vladali učitelji in ravnatelji, ter zastraševanje in posmehovanje s strani sošolcev se ne končajo z maturo. Te stvari so v svetu odraslih še bolj prisotne. Če si mislil/a, da ti je prej manjkalo svobode, samo počakaj, da boš moral/a odgovarjati delovodjem, upravnikom, lastnikom, stanodajalcem, upnikom, davkarjem, mestnim svetnikom, sodiščem in policiji. Ko prideš ven iz šole, lahko pobegneš iz oblasti nekaterih avtoritet, toda hkrati padeš pod oblast le še bolj tiranskih kot so te. Ali ti je všeč, da te kontrolirajo drugi, ki ne razumejo ali pa jih ne zanimajo tvoja hotenja in potrebe? Ali imaš kaj od uboganja navodil delodajalcev, omejitev stanodajalcev, zakonov oblastnikov - ljudi, ki imajo nad tabo oblast, katere jim ne bi nikoli dal/a prostovoljno? In kako to, da imajo vso to oblast? Odgovor je hierarhija.

Hierarhija je vrednostni sistem, v katerem si vrednoten po tem koliko ljudi in stvari kontroliraš in kako dobro ubogaš tiste nad tabo. Njegovo breme sega po celotni strukturi moči: vsi so s strani vsakogar drugega prisiljeni v sprejemanje in pokorščino temu sistemu. Strah te je ugovarjati tistim nad tabo, ker te lahko dajo pod oblast vsega in vsakogar pod njimi. Bojiš se odreči oblasti nad tistimi pod tabo, kar lahko končajo nad tabo. V našem hierarhičnem sistemu smo vsi tako zaposleni s poskusi, da bi se zavarovali drug pred drugim, da nikoli nimamo možnosti postanka in razmisleka, če je to res najboljši način, kako je lahko naša družba organizirana. Če bi o tem lahko razmislili, bi se verjetno strinjali, da ni: kajti vsi vemo, da sreča pride iz kontrole nad svojim življenjem, ne pa nad življenji drugih ljudi. In dokler bomo zaposleni s potegovanjem za oblast nad drugimi, bomo tudi sami žrtve oblasti. Celo tisti na samem vrhu lestve s kontrolirani s strani njihovega položaja: neprestano morajo delati na tem, da ga obdržijo. En napačen korak in lahko končajo na dnu.

Naš hierarhični sistem je tisti, ki nas že od otroštva uči sprejemanja vsakršne avtoritete, pa če je to v našo korist ali pa ne. Naučeni smo se nagonsko klanjati tistemu, ki trdi, da je bolj pomemben kot smo mi. Hierarhija je tista, zaradi katere je homofobija tako prisotna med revnimi ljudmi v Sloveniji - obupno se želijo počutiti bolj vredne, bolj pomembne kot je nekdo drug. Hierarhija je tista, ki je na delu, ko dvesto mladostnikov gre v nek klub gledat in poslušat glasbeno skupino, toda zaradi nekega neumnega razloga jim lastnik kluba skupini ne pusti nastopati: v klubu je dvesto šest ljudi, od tega jih dvesto pet hoče, da bi skupina igrala, toda vsi sprejmejo odločitev lastnika kluba samo zato, ker je starejši in ker je klub njegov (t.j. ima več finančne moči in s tem več pravne moči).

Hierarhične vrednote so tiste, ki so krive za rasizem (“belci so boljši kot črnci”), predsodke na področju razreda (“bogataši so boljši od revežev”), seksizem (“moški so boljši od žensk”) in na tisoče drugih predsodkov, ki so ukoreninjeni v naši družbi. Hierarhija je tista, zaradi katere bogataši gledajo na revne kot da le-ti niso niti ljudje, in obratno. Primerja delodajalca z uslužbencem, upravnika z delavcem, učitelja z učencem, in s tem počne, da se ljudje med sabo borijo, namesto da bi si pomagali; ločeni na tak način ne morejo ničesar pridobiti od veščin, idej in zmožnosti drug drugega, ampak morajo živeti v ljubosumju in strahu pred njimi. Hierarhija je tista, ki je na delu ko te šef žali ali pa te spolno zlorablja in ne moreš glede tega storiti ničesar, prav tako kot ko se policija nad tabo ponaša s svojo oblastjo. Kajti oblast naredi ljudi krute in brezsrčne, prav tako kot jih pokorščina naredi strahopetne in neumne: in večina ljudi v hierarhičnem sistemu je deležna obeh. Hierarhične vrednote so krive za naše uničevanje naravnega okolja in za izkoriščanje živali: vodena s strani 28

kapitalističnega Zahoda, naša vrsta išče kontrolo nad vsem kar lahko dobimo pod kremplje, ne glede na posledice za nas ali druge. In hierarhične vrednote so tiste, ki nas pošiljajo v vojno, da se borimo za oblast drugega nad drugim in da izumljamo vedno močnejša orožja, dokler se končno cel svet ne ziblje na robu jedrskega uničenja.

Toda kaj lahko naredimo glede hierarhije? Kaj ni to ravno tako kot svet deluje?

Ali pa so še druge možnosti, kako bi lahko ljudje vplivali drug na drugega, druge vrednote po katerih bi lahko ljudje živeli?

HIERARHIJA… IN ANARHIJA. Obujanje anarhizma kot osebnega pristopa k življenju.

Prenehaj razmišljati o anarhizmu kot le še eni “svetovni ureditvi”, kot samo še enem družbenem sistemu. Od tukaj, kjer se nahajamo, na tem obvladanemu, kontroliranemu svetu, si je zelo težko zamisliti življenje brez kakršnihkoli avtoritet, zakonov ali vlad. Nič čudnega, da anarhizem, kot v veliki meri političen ali družben sistem, večinoma ni vzet resno: nihče si ne more zamisliti kako bi to sploh izgledalo, kaj šele kako do tega priti - še anarhisti sami ne.

Namesto tega si anarhizem zamisli kot osebno naravnanost k sebi in drugim, kot oseben pristop k življenju. Zamišljen pod takimi pojmi, kaj bi anarhizem bil? Bil bi odločitev, da rajši kot da slepo slediš, misliš s svojo glavo. Bil bi odklonitev hierarhije, zavrnitev “od boga dane” avtoritete kateregakoli naroda, zakona ali druge sile, ki naj bi bila pomembnejša kot tvoja lastna avtoriteta nad samim sabo.

Bil bi nagonsko nezaupanje tistim, ki trdijo, da imajo neke vrste višji položaj ali status od drugih okrog njih, in da si tudi sam ne želiš imeti takega statusa. Najbolj pa bi bil zavrnitev dajanja odgovornosti zase v roke drugih: bil bi zahteva, da lahko vsak od nas izbere svojo lastno usodo.

Glede na to definicijo je na svetu veliko več anarhistov kot se je sprva zdelo, čeprav se večina nima za le-te, kajti večina ljudi, ko o tem premislijo, hoče imeti pravico živeti svoja življenja, misliti in delati kot se jim zdi primerno. Večina ljudi se bolj zanese nase, da ugotovijo kaj naj delajo, kot pa na kako avtoriteto, ki bi jim to diktirala. Skoraj vsakdo se, takoj ko se, hote ali nehote, začne upirati brezobrazni, neosebni oblasti, počuti zafrustriranega in preprečevanega.

Ti sam/a nočeš biti izročen/a na milost in nemilost vladam, birokraciji, policiji, ali drugim zunanjim silam, kajne da ne? Vsekakor jim ne pustiš, da bi diktirali tvoje celotno življenje.

Kaj ne delaš kar hočeš, vsaj takrat ko lahko? V našem vsakdanjem življenju smo vsi anarhisti.

Kadarkoli se odločamo sami, kadarkoli, rajši kot da bi popuščali neki višji avtoriteti, prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, prakticiramo anarhizem.

29

Torej če smo po naravi vsi anarhisti, zakaj potem sprejemamo oblast drugih, ali pa si celo ustvarjamo avtoritete, da nam vladajo? Kaj ne bi rajši sam/a ugotovil/a kako živeti v sožitju s soljudmi, na način, da se o tem med seboj neposredno pomenite, ne pa da se zanašaš na neko zunanjo paleto pravil? Sistem, ki ga oni sprejemajo, je sistem pod katerim moraš ti živeti: če hočeš svobodo, si ne moreš privoščiti, da te ne bi brigalo ali tisti okrog tebe zahtevajo oblast nad svojimi življenji ali ne.

ALI RES RABIMO KONTROLIRALI?

GOSPODARJE,

DA

BI

NAS

KOMANDIRALI

IN

Na Zahodu so nam na tisoče let prodajali centralizirano državno oblast in hierarhijo na splošno kot nekaj kar rabimo za naše delovanje. Vsi smo bili naučeni, da bi se brez policije pobili; da če ne bi bilo šefov, ne bi bilo nikoli opravljeno nobeno delo; da bi brez vlad civilizacija razpadla na koščke. Je vse to res?

Vsekakor je res, da je dandanes malo dela opravljenega ko šef ne gleda, da kot rezultat padcev vlad sledi kaos in da se včasih ko ni policije pojavi nasilje, toda ali so to res pokazatelji, da ne moremo naše družbe organizirati na kakšen drug način?

Kaj ni možno, da delavci ne bodo delali, razen če jih šef ne opazuje, ker so navajeni, da ne delajo ničesar brez da bi jim bilo to ukazano - še več, zato ker nočejo, da jih njihovi delovodje nadzorujejo, ponižujejo in ukazujejo, zanje nočejo narediti več kot jim je treba? Mogoče bi bili bolj delavni, če bi skupaj delali za skupen cilj, kot pa če bi bili plačani za sprejemanje ukazov in bi delali stvari, pri katerih nimajo nobene besede in jih niti ne zanimajo. Ni za reči, da smo dandanes vsi pripravljeni ali zmožni česa takega; toda naša lenoba je prej odvisna od okolja kot pa da je naravna, in v drugačnem okolju bi mogoče ugotovili, da ljudje ne rabimo šefov, da se opravi kakšno delo.

In kar se tiče nujnosti policije za vzdrževanje miru: ne bomo govorili kako vloga “uveljevalca zakonov” iz človeka privleče njegovo najbolj brutalno stran in kako policijsko 30

nasilje pravzaprav sploh ne prispeva k miru. In kakšne posledice pusti to na civilistih, ki živijo v policijsko-”varovani” državi? Ko policija enkrat ne predstavlja več želja skupnosti kateri služi (in to se zgodi hitro, potem ko je policija enkrat tam ustanovljena: postane sila, ki je izven preostale družbe, postane zunanja avtoriteta), postane sila, ki deluje prisilno na ljudi te družbe. Nasilje ni omejeno samo na fizično škodo: vsaka zveza, ki je vzpostavljena s silo, takšna kot je med policijo in civilisti, je zveza, ki temelji na nasilju. Ko nekdo s teboj ravna nasilno, se naučiš upirati se z nasiljem. Kaj potem ni možno, da s tem všteta grožnja policije na vsakem vogalu - skorajda vseprisotnost uniformiranih, brezosebnih predstavnikov državne oblasti - prej prispeva k napetosti in nasilju kot pa k uničenju le-teh? Če si belec/belka in/ali si iz srednjega razreda, in se ti to ne zdi verjetno, vprašaj revnega Roma ali koga drugega kako se on počuti ob navzočnosti policije.

Kako lahko pričakujemo, da v naši družbi ne bo nasilja, ko pa se vse običajne oblike človeških medsebojnih odnosov vrtijo okoli hierarhične moči in ko se človeški stiki tako pogosto nanašajo na dajanje in izvrševanje ukazov (v službi, šoli, družini, na sodišču,…)? Ljudje smo v vsakdanjem življenju navajeni drug z drugim ravnati z nasiljem - nasiljem avtoritarne oblasti; seveda v takem sistemu uporaba fizičnega nasilja ni tako daleč zadaj. Če bi bili bolj navajeni drug na drugega gledati kot na enakopravnega sebi in bi drug z drugim tudi tako ravnali, in bi ustvarjali zveze, ki bi temeljile na enakopravni skrbi za potrebe drug drugega, se mogoče ne bi toliko ljudi zatekalo k fizičnemu nasilju proti drugim.

KAJ PA GLEDE VLADNE OBLASTI? KAJ NE BI BREZ NJE NAŠA DRUŽBA RAZPADLA NA KOŠČKE, IN Z NJO NAŠA ŽIVLJENJA? Seveda bi bilo brez vlad vse zelo, zelo drugače kot je sedaj - toda ali je to nujno slaba stvar? Je naša družba res najboljša od vseh možnih svetov? Je vredno iz strahu poskušanja nečesa drugačnega dopuščati vladarjem in gospodarjem toliko oblasti nad našimi življenji?

Poleg tega, ne moremo trditi, da za preprečevanje masovnega prelivanja krvi rabimo vladno oblast, ker so prav vlade tiste, ki so izpeljale izmed vseh največje pokole: v vojnah, v holokavstih, v centralno organiziranih zasužnjevanjih in uničenjih celotnih ljudstev in kultur. In ko padejo vlade se lahko zgodi, da v kaosu in medsebojnih bojih, ki zaradi tega posledično nastanejo, mnogo ljudi izgubi življenje, toda ti boji se skoraj vedno bijejo med drugimi oblasti željnimi hierarhičnimi skupinami drugimi, ki bi radi postali vodje in vladarji. Če bi se popolnoma odrekli hierarhiji in ne bi hoteli služiti nobeni oblasti nad nami samimi, ne bi bilo nobenih velikih vojn in holokavstov. To, da ne bi hoteli priznati nobene oblasti kot vredne služenja, in da bi prisegli zvestobo samim sebi in našim soljudem ter ničemer drugemu, bi bila odgovornost, ki bi jo moral vsak od nas enako prevzeti. Če bi naredili to, ne bi nikoli več videli nobene svetovne vojne.

31

Seveda pa, četudi je svet popolnoma brez hierarhije možen, si ne smemo delati utvar, da bomo živeli toliko časa, da bomo to videli realizirano. To tudi ne bi smela biti naša skrb, kajti neumno si je urediti življenje tako, da se vrti okrog nečesa kar verjetno ne boš mogel/ mogla nikoli izkusiti. Bolje bi bilo, da bi začeli prepoznavati vzorce pokorščine in nadvlade ter se od njih po naših najboljših močeh osvoboditi.

Anarhistični ideal - ne gospodar, ne suženj - bi morali v naših vsakdanjih življenjih udejanjiti kakorkoli že lahko. Vsakokrat ko kdo od nas noče sprejeti avtoritete oblasti, vsakokrat ko komu od nas za trenutek uspe ubežati sistemu nadvlade (pa naj bo to, da narediš nekaj prepovedanega s strani učitelja ali šefa, in se tudi izmažeš; da imaš pripadnika iz drugega družbenega sloja za enakopravnega, itd.), je to posameznikova zmaga in udarec hierarhiji. Še vedno misliš, da družba brez hierarhije ni možna? Če pogledamo zgodovino, dobimo veliko dokazov, ki potrjujejo, da je: Bušmani v Kalahariju še vedno živijo brez avtoritet, drug drugemu nikoli ne poskušajo ničesar vsiliti ali ukazati, ampak delajo skupaj in drug drugemu dopuščajo svobodo in avtonomijo.

Seveda njihova družba propada zaradi naše, ki je bolj bojevita - toda to še ne pomeni, da egalitaristična družba, ki bi bila skrajno sovražna do - in pred njimi tudi dobro branjena - prisvajanj s strani zunanjih oblasti, ne bi mogla obstajati!

V knjigi Mesta rdečih luči William Burroughs piše o trdnjavah anarhističnih piratov izpred par stoletij, ki so bile ravno to. Če pa rabiš primer iz tvojega vsakdanjega življenja, se spomni kako je bilo zadnjič, ko ste se s prijatelji zbrali, da bi se zabavali. Nekateri ste prinesli hrano, nekateri radio in zgoščenke, drugi pa ste poskrbeli za druge stvari, toda nihče ni gledal na to, kdo komu kaj dolguje. Stvari ste naredili kot skupina in ste se zabavali; stvari so bile dejansko opravljene, čeprav ni bil nihče v nič prisiljen in nihče ni prevzel pozicije gospodarja. Take trenutke ne-kapitalističnih, neprisilnih in ne-hierarhičnih medsebojnih odnosov imamo neprestano v naših življenjih in takrat tudi najbolj uživamo v družbi drugih; toda nekako nam ne pride na pamet, da bi zahtevali da bi naša družba delovala na tak način kot delujejo naša prijateljstva in ljubezenska razmerja. Že res, da je to zelo visok cilj za doseči - toda upajmo si seči po teh visokih ciljih in se ne zadovoljiti z ničemer razen z najboljšim v naših življenjih!

Vsak od nas dobi le nekaj let na tem planetu, da lahko uživa življenje, zatorej poskušajmo skupaj delati na tem, ne pa da se borimo za bedne ugodnosti kot sta status in oblast.

32

“Anarhizem” je revolucionarna ideja, da ni nihče bolj kot ti sam/a usposobljen za odločanje o tem kakšno bo tvoje življenje.

-

-

-

-

Pomeni, da poskušamo ugotoviti kako bi skupaj delali na tem, da bi ugodili našim idividualnim potrebam; kako bi, rajši kot da bi delali “za” druge ali drug proti drugim, delali drug z drugim. In kadar to ni mogoče, pomeni imeti rajši konflikt kot pa podložnost in nadvlado.

Pomeni, da ne vrednotiš nobenega sistema ali ideologije nad ljudmi, katerim naj bi le-ta služila; da ne vrednotiš ničesar teoretičnega nad resničnimi stvarmi na tem svetu. Pomeni biti zvest resničnim ljudem (in živalim itd.), da se boriš zase in za druge, vendar ne iz “obveznosti” in ne za neko “stvar” ali druge nedotakljive koncepte.

Pomeni, da ne siliš svojih hrepenenj v hierarhični ureditev, ampak da jih sprejmeš vse; da sprejmeš sebe. Pomeni, da se ne poskušaš siliti biti zvest kakršnim koli zunanjim zakonom; da ne poskušaš omejiti svojih čustev na predvidljive ali praktične; da ne daješ svojih instinktov in hrepenenj v predalčke: kajti ni dovolj velike kletke, ki bi lahko zaprla človeško dušo v vsej njeni obsežnosti, veličini in globini.

Pomeni, da zavračaš nalaganje odgovornosti za svojo srečo v roke kogarkoli drugega, pa naj bodo to starši, ljubimci, delodajalci, ali pa družba sama. Pomeni, da sam iščeš smisel in veselje v tvojem življenju.

Kaj drugega naj bi poskušali doseči, če ne sreče? Če nekaj ni dragoceno, zato ker v tem najdemo smisel in srečo, kaj bi lahko to potem sploh naredilo pomembno? Kako bi bili lahko pojmi kot so “odgovornost”, “red” ali “primernost” sploh bolj pomembni kot pa resnične potrebe ljudi, ki so jih ustvarili (pojme namreč)? Naj rajši kot samim sebi služimo delodajalcem, staršem, Državi, Bogu, kapitalizmu, moralnim zakonom, gibanjem, “družbi”…? Kdo te je pravzaprav tega sploh naučil?

33

POEZIJA RADOVEDNOSTI Mogoče si želim nazaj v čase, ko je bilo moje življenje še bolj preprosto; splezati nazaj v maternico. Mogoče celo zavidam otrokom. Vse kar vem je, da ima življenje vsakega posameznika nek smisel. Mislim, da sem to spoznal pri trinajstih – takrat ko zares izgubiš nedolžnost. Nekoč si otrok in živiš v tem barvitem svetu, kjer je vse prekrasna skrivnost in se ves svet vrti okoli tebe.

Nekega dne pa poskušaš iti malce dlje kot ponavadi, preizkušaš svoje zmogljivosti, in spoznaš, da imaš okoli vratu ovratico in da je nanjo pritrjen povodec. In tako vlečeš in vlečeš, toda poleg tega da se dušiš, ne dosežeš ničesar. Nato se ozreš naokrog in končno vidiš vso podobo – ali pa vsaj ene njen del. Razmišljati začneš o tem, kje v tej shemi se nahajaš in odkriješ nekaj presenetljivega, vendar to sovražiš, kajti to odkritje ni lepo in ni zabavno. V glavi se ti začnejo porajati vprašanja, na katera pa ni odgovora – toda tokrat so to vprašanja, ki so pomembna! Vsak tvoj gib je natančno uokvirjen in nadzarovan; tvoja prihodnost je že planirana in za vsako stranpot 34

si kaznovan. Nič več ni časa za zabavne igrice, kajti pripravljaš se na vključitev v podganjo dirko.

(Kje je tvoje mesto?)

In potem je tu ta zadeva s povodcem, ki se ga zdaj zavedaš.

Zdaj vidiš kdo je na drugem koncu: tvoji starši in učitelji – totalitarizem pod masko vodenja oz. zgleda!

In tako še naprej vlečeš in vlečeš, poskušajoč pobegniti, poskušajoč najti šibki člen. In tako se še naprej dušiš: lahko samo odnehaš ali pa si zlomiš vrat. Ujet si in dehumaniziran, toda to ti omogoča veliko časa za razmišljanje – mogoče zato, ker so misli vse kar imaš. In tako razmišljaš in planiraš in sanjariš kaj vse boš počel ko boš, če sploh boš, svoboden.

Nekega dne pa je razglašeno, da si svoboden! Toda do takrat, ko so te še imeli v oblasti, si že postal uboga, drhteča razvalina; popolnoma si izčrpan in tvoj duh je zlomljen. Strah te je, kajti česa drugega ne poznaš: svoboda se ti vedno zdela kot oddaljen sen. Toda zdaj lahko prosto greš! Toda kam?!

In tako ostaneš tam, ali pa mogoče počasi odideš; počasi in sigurno, kot dojenček ko dela prve korake.

Nato se ozreš nazaj in vidiš, da starši in učitelji le niso držali tvojega povodca, ampak je bil le-ta na drugem koncu pripet na njihove ovratnice. Zasmilijo se ti. Toda končno si svoboden! Svoboden kot ptica!

Ampak čakaj! Greš lahko samo do neke točke, kajti pot ti zapira velika ograja. Je dvajset milj visoka ter zastražena s strani policije, vlade, tvojega šefa in vojske. In še vedno si priklenjen, le da je povodec le malce daljši kot je bil prej. (Si mislil, da si svoboden? Ha!) Ozreš se naokoli in vidiš na milijone ljudi v istem zosu kot si ti: vsi so povezani z verigami in vsi so tako zamotani

in prepleteni, da nihče več ne ve, kdo sploh vleče povodec. Veriga je premočna in ograja previsoka, da bi se jima zoperstavil sam. Edino upanje da se sploh rešiš je, da bi vsi sočasno potegnili v isto smer ter tako podrli ograjo. Toda vsak vleče v svojo smer, poskušajoč najti svoj konec povodca. In polovica se sploh ne zaveda, da so priklenjeni, saj še nikoli niso poskušali odtiti.

Mogoče so srečneži oni, kajti so vsaj našli srečo. Toda ti veš, da je nekje drugje trava bolj zelena; da obstaja prostor, kjer ni ne verig in ne ovratnic in kjer se lahko svobodno sprehajaš. In ta prostor je na drugi strani prav te ograje.

35

Na Kamero Revolto oziroma projekcije filmov skoraj vsak teden hodim že okrog dve leti in pol in moram reči, da me je kar veliko filmov, ki se jih je tam vrtelo, navdušilo, če pa že ne navdušilo, pa sigurno pozitivno presenetilo ter me zaposlilo z mislimi, seveda o temi, katero je film tisti večer obravnaval. Nad idejo, ki stoji za Kamero Revolto, sem bil tako navdušen, da sem sklenil, da si bom preko Jasne priskrbel nekaj filmov in jih potem skupaj s prijatelji vrtel v lokalnem mladinskem centru, kar se je potem dejansko tudi uresničilo. V glavi pa so se mi začela porajati tudi raznorazna vprašanja o tem projektu, pa tudi video-aktivizmu nasploh, in pravi naslov za moja vprašanja se mi je zdela Jasna, zato sem ta vprašanja spisal ter ji jih poslal preko elektronske pošte. Dobil pa sem naslednje odgovore: Pojdiva najprej na začetek: od kje ideja o zagonu takega projekta kot je Kamera Revolta, in koliko je ta ideja že stara oziroma koliko časa ta projekt že poteka? So projekcije Kamere Revolte vedno potekale v Menzi pri koritu ali so potekale tudi kje drugje?

Od nastanka Škratove čitalnice smo zbirali filmsko gradivo, predvsem dokumentarne filme, katere smo občasno javno predvajali na Metelkovi. Nekako logično se je pojavila ideja, da bi projekcije postale kontinuirane. Poleg tega smo želeli dati prostor mladim, neznanim filmskim ustvarjalcem, ki bi želeli predstaviti 36

svoje delo. Tako projekt poteka že tretje leto, vsako sredo v Menzi, prvo pod imenom VHS Gverila, potem se je preimenoval v Kamera Revolta.

Poleg Menze imamo še enomesečne projekcije v Kiberpipi, od prejšnjega poletja pa se Revolta čez počitnice seli v Izbruhov bazen v Kranju.

Je organizacija projekcij predvsem v tvojih rokah ali vas je v ta projekt vključenih več?

Pri organizaciji nas je več: Daša ima čez obveščanje, prisotna pa je tudi pri samih projekcijah, Dunja skrbi za oblikovanje letakov, tehnični del, nabiranje materiala in oblikovanje programa pa je moja skrb. V okviru

Revolte poteka tudi filmska produkcija Frontline, ki pa nažalost zadnje leto bolj miruje.

Glede na to, da vrtite predvsem izdelke neodvisne, nekomercialne filmske in video produkcije, je filme za ta namen verjetno kar težko dobiti. Bi nam torej zaupala kje jih dobite?

Velikokrat pa se zgodi, da obiskovalci projekcij ugotovijo, da imajo doma kakšen film, ki se jim zdi zanimiv in primeren za javno predvajanje. Ali pa predlagajo kakšen naslov in potem film poskušamo dobiti. Pri tem se večinoma naslanjamo na dosežke sodobne tehnologije.:) Kje pa sploh izveš za filme, ki bi bili po tvojem primerni oziroma zanimivi za obiskovalke in obiskovalce? Bereš recenzije? Ti jih priporočajo drugi?

Za filme zvem različno: nekatere zasledim v dnevnih publikacijah, spremljam video produkcijo aktivističnih portalov, nekatere filme mi predlagajo drugi ali pa jih enostavno prinesejo iz kakšnega potovanja ali podobno. Nič pa ne poteka strogo načrtno, nekako se vedno izzide.

Program verjetno sestavljate za mesec, dva vnaprej. Ali pri sestavljanju le-tega gledate na to, da so projekcije za tekoči mesec v okviru neke teme, ali filme vrtite ne glede na temo?

Filme zbiram ves čas, lahko bi celo rekla, da jih kopičim. Potem skušam sestaviti program glede na trenutne problematike, ki se odvijajo v javnem prostoru in če je le možno, ga podkrepiti s predavanji. Gledam pa tudi na to, da se določene teme ne ponavljajo, da so čimbolj raznovrstne, odkrivajo nove ali opominjajo na stare, nekoliko pozabljene problematike.

Projekt kamera REVOLTA je nastal kot reakcija na prevladujoče enosmerne vzorce obveščanja medijev, ki ožajo spekter informiranja ter puščajo določene tematike spregledane. Projekt zajema tri smernice: prvič, javno predvajanje dokumentarnih, igranih in animiranih filmov z družbeno - politično tematiko, ki jih občasno spremljajo uvodna predavanja, drugič, njihovo arhiviranje ter možnost izposoje v Škratovi čitalnici in tretjič, izvajanje lastne filmske in video produkcije. Vodilo projekta je plasirati informacije, ki posameznika/co navajajo h kritičnemu razmišljanju in angažmaju pri socialnih, kulturnih, političnih ali okoljskih problemih ter tako prispevati k avtonomnejši drži posameznika in kompleksnejšemu razumevanju problemov sodobne družbe.

37

Kaj pa avtorske pravice? Se nič ne bojiš, da bi te kje zalovil kakšen borec za avtorske pravice in njihovo spoštovanje kot je na primer Domicelj?:) Šalo na stran... Si sploh že imela tovrstne težave, glede na to, da so projekcije odprte za vsakogar in da – predvidevam – ne vrtite originalov filmov ampak večinoma le kopije, pa še te – spet predvidevam – brez primernih dovoljenj? Je za tovrstne projekcije sploh potrebno k a k š n o dovoljenje – če nočeš, da bi te kdo preganjal, seveda?

Hja, zakon o avtorskih pravicah je dokaj jasen in Revolta ga ravno ne upošteva.

Iz legalnega stališča, seveda. Iz moralnega pa: projekcije so enkratne in zastonjske. Nihče od njih nima nikakršnega materialnega profita, kvečejemu intelektualni.

Kakšen pa je namen Kamere Revolte, glede na to, da se s filmi ne da doseči ravno veliko (ali pač?)? Še posebno me to zanima zato, ker se mi zdi, da na projekcije hodijo predvsem ljudje, ki imajo že neko politično stališče, torej sporočila 38

filmov dosežejo le ozek spekter ljudi. Kako ta spekter razširiti, če predvidevamo, da državna in komercialne televizije večine tovrstnih npr. dokumentarcev sploh nimajo namena predvajati?

Kot sem že omenila, s predvajanjem filmov želimo predvsem spomniti na nekatere problematike, ki so potisnjene na družbeno obroblje. Filmi se osredotočajo predvsem na kritični prikaz socialnih, političnih, pa tudi kulturnih krivic, ponujajo alternativne rešitve ali predloge.

Ne slepimo se, da bomo s projekcijami spremenili način dojemanja družbene strukture in sistema delovanja ter našli odgovore za vse nepravičnosti. Naša želja je predvsem, da bi odprli polje kritičnega razmišljanja, ki bi (mogoče) vodilo tudi v konkretna dejanja.

In ko je že govora o obiskovalkah in obiskovalcih: povprečno koliko ljudi sploh pride na projekcije? Se je že kdaj zgodilo, da je bila dvorana nabito polna in se tako nekateri projekcij niso mogli udeležiti? Ali pa, da na projekcije sploh ni bilo nikogar? In če se kaj takega je

zgodilo, pri projekcijah katerih filmov?

Povprečna obiskanost projekcij je nekje med 40 - 60 gledalcev, odvisno od teme, pa tudi od letnega obdobja.

Seveda, če je tema zanimiva, ali pa je predvajani film že predhodno doživel veliko zanimanje javnosti, imamo tudi do 200 obiskovalcev ali več. A to je redko. Samo enkrat se je zgodilo, da vsi obiskovalci niso mogli v dvorano, takrat, ko smo predvajali Moorov Bowling for Columbine. Na srečo pa dvorana še nikoli ni bila prazna….

Kakšno pa je tvoje mnenje o Hollywoodu? Vrtite poleg nekomercialnih tudi filme velikih studiev?

Sama sem sicer ljubiteljica neodvisne filmske produkcije, predvsem aktivistične (laične), ne zanikam pa vplivnost produkcije Hoooywooda.

V poplavi filmov, ki jih izdelajo, se najde tudi resnično kvaliteten film in nekatere od njih smo tudi predvajali.

Kakšni pa so načrti za prihodnost?

Z aprilom smo zaključili letošnjo sezono projekcij. Trenutno smo v fazi mirovanja, kajti letošnje leto je bilo kar naporno. Po vsej verjetnosti bomo naslednjo jesen nadaljevali naprej, v nekoliko drugačni postavi, lahko se zgodi tudi, da bomo zamenjali prostor projekcij. A zaenkrat še nič ni dokončno, o vsem pa boste pravočasno

obveščeni.

Za konec pa še eno osebno vprašanje, in sicer: kakšno zvrst filmov imaš najraje? Kateri film pa ti je bil najboljši oziroma ti je pustil največji vtis?

Na to vprašanje težko odgovorim, saj ne morem imenovati samo en naslov…Veliko zvrsti in režiserjev mi je všeč zaradi različnih stvari, nekje je pomembna vsebina, drugje tehnika montaže in snemanja…. Nekako najbolj pri srcu so mi filmi Kena Loacha in Mika Leigha, torej socialne drame, predvsem filmi slednjega so nekoliko že groteskni, pa filme JeanPierra Jeuneta. Nisem pa pretirani ljubitelj azijske produkcije, ki je zadnje čase postala pravi trend.

Sem še kaj pozabil vprašati oziroma bi rada še kaj dodala? Mogoče kako se da priti v stik s Kamero Revolto ali dobiti njen program?

Predvsem bi se ti rada zahvalila za intervju.

Program projekcij (v času sezone) si lahko pogledate na strani AKC Metelkove (www.metelkova.org) ali na strani Škratove čitalnice (www. ljudmila.org/anarhiv).

In pa seveda, če ima kdo kakšen film, ki se mu zdi zanimiv za predvajane ali bi želel predstaviti svoje posnetke ali svojo produkcijsko skupino, vsekakor vabljeni.

39

NEKATERI SO ZA VROČE (ZGODBICE) Bilo je pozno zimsko popoldne in sonce se je počasi odpravljalo spat za hribe, ki so se bohotili nad mesto, v katerem sta si Janja in Martin v majhnem stanovanjskem bloku pred kratkim našla bivališče.

Tam je na postelji pod oknom, ki jegledalo proti siončnemu zahodu, ležal Martin in bral knjigo, ter si tako krajšal samotne ure, čakajoč Janjo, ki je bila na obisku pri svoji najboljši priajteljici.

Ni minila dobra ura odkar je začel z branjem, ko je zaslišal, da so se odprla vhodna vrata. Slišal je Janjin speven glas, ki ga je pozdravil in dal vedeti, da se je vrnila.

Veselo ji je odzdravil, saj je bil vesel, da je zopet imel družbo. Kmalu zatem so se odprla vrata v njuno majhno spalnico in ko jo je zagledal, kako je stala med vrati, je odložil knjigo in sledil njenim pritožbam nad mrazom zunaj, ki so letele iz njenih ust, ko je s sebe vlekla debele in odvečne kose oblačil. Ko se je le-teh znebila in je pred njim stala samo še v tesnih kavbojkah ter majici s kratkimi rokavi, se je vrgla k njemu v posteljo in ga poljubila na lice, on pa jo je objel. »Kaj bova počela nocoj?« Stisnila se je k njemu ter ga vprašujoče pogledala naravnost v oči, ki pa so bile še malce omamljene od sevanja bele barve papirja. »Hm, kaj pa vem,« je razmišljajoče zamrmral Martin, »lahko bi šla na sprehod, vendar me to ne mika ravno najbolj, saj praviš, da je zunaj prekleto mraz.« »Tudi meni ta ideja ni ravno najbolj pri srcu,« se je Janja navihano zahihitala. »Eh, se bova že kaj izmislila. Medtem pa mi lahko poveč, kako je bilo pri Terezi.« »Pa saj jo poznaš,« je veselo povzdignila glas. »Po glavi ji vedno rojijo kakšne neumnosti. Prav nikoli ne veš kaj jo bo v naslednjem trenutku pičilo. Danes me je prisilila, da sva si ogledali nek pornič, ki ga je sunila v neki trgovini...« »Prisilila,« jo je vprašujoče in poln zanimanja prekinil Martin. »Sem mislil, da nimaš nič proti porničem,« je ugotavljal.

Janja je hitro ugovarjala: »Saj nimam nič proti!« Umirila je glas, tako da se je le-ta spremenil v polglasno govorjenje. »Ampak vseeno je to stvar bolje delati, kot pa gledati dva tujca, kako se ljubita. Se ti ne zdi tako?« Mestem mu je šla z roko pod majico in ga začela nežno božati po prsih in trebuhu. »S tem se pa moram strinjati,« se je zakrohotal Martin, kar je tudi na njenih ustnicah oblikovalo lep nasmeh. Ta se je, poleg njenih oči, Martinu ob njunem prvem pogovoru pred dobrim letom najbolj vtisnil v spomin.

Njen kazalec je v počasnem ritmu dražil njegovi bradavički, zdaj eno, zdaj drugo, nato pa se je pot prsta nadaljevala po celotnem prsnem košu, gor in dol ter sem in tja, kakor da se je v temi pod majico izgubil. Zopet ga je pogledala v oči ter s svojimi prsti počasi drsela proti njegovemu trebuhu, ko pa je prišla do tja, je začela krožiti okrog popka. »Ti pokažem, kaj sem se od tega porniča naučila,« je bilo slišati glas posmehljivega, predvsem pa igrivega tona, ki je z zrakom prihajal izmed njenih ustnic, še vedno oblikovanih v rahel nasmeh.

Martin je med nogami čutil napetost, ki jo je v tesnih hlačah povzročal 40

pravkar prebujeni ud, zato v odgovor ni bilo slišati drugega kot zamrmrani »mhm«, kar pa je bilo za Janjo dovolj, da mu je gumb za gumbom počasi odpenjala hlače. Nežno je zagrabila njegovega tiča in z blazinicami prstov začela božati njegov koren. Še bolj se je stisnila k njemu in ga poljubila. Medtem ko je njem jezik raziskoval njegovo ustno votlino, pa ji je on z roko šel skozi lase, dišeče po kostanju, ter jih kuštral. Lase je čez nekaj časa zapustil in se spustil nizdol po njenem hrbtu, šel pod majčko ter se pod le-to zopet dvignil po hrbtu navzgor. Še vedno je bilo slišati cmokanje stikajočih se ustnic, ona pa je v tem času namesto korena že božala in previdno stiskala njegova moda, kar je Martina pripeljalo do tega, da jo je tudi on začel stiskati in grabiti, vendar njeno zadnjico.

Prenehala sta se poljubljati in ona se je počasi premaknila proti njegovemu mednožju. Z dlanjo, ki je še vedno drgnila njegovega tiča, je le-tega postavila v navpičen položaj, tako da je štrlel proti zdaj že nočnemu nebu, ki je ležalo nad stanovanjskim blokom, v katerem sta živela. S konico jezika se je po korenu počasi vzpenjala proti rdečeglavem vrhu njegovega penisa. Čutil je, kako se za vročim jezikom vleče sluzasta sled sline, največji užitek pa mu je povzročala malce hladnejša kroglica, ki se je nahajala sredi prebodenega jezika, s katerim sta se zdaj že vlekla po njegovi glavici. Njena roka pa je še vedno v počasnem in enakomernem ritmu gladila njegovega kurca. Vroča sapa je zavela okrog vlažne glavice, nato pa je Janja le-to z ustnicami tesno oprijela in zdrknila navzdol. Slišati je bilo samo tiho mrmranje in glaboko dihanje, vzrok vedno večjega vzburjenja, ki pa je postajalo vedno hitrejše. Njegove roke so jo božale po laseh in jih popravljale, da jo niso motile pri opravku, ki ga je spravljal v višave. Ker je vedela kaj ta vedno hitrejši tempo dihanja pomeni, je tudi ona pospešila svoj ritem. Martin je čutil vedno večjo napetost, ki se je kar naprej stopnjevala in stopnjevala. Nobenega šuma ni več slišal in tudi telesa ni več čutil. Zaprl je oči in se prepustil užitku. Napetost je bila zdaj že zelo huda in nevzdržana, zato se ni mogel več upirati in telo se je naglo sprostilo. Vrh penisa je eksplodiral kot vulkan in prvi val sperme je špricnil po črni majici, ki jo je imel še vedno oblečeno, preostanek pa je začel polzeti po penisu navzdol ter po Janjini roki, ki ga je še vedno gladila. »Uf, pacek,« se je zahitala, ter obrisala roko ob njegovo majico. »Hej...« je presenečeno zajavkal Martin. »Kaj? Pa saj si jo ti itak prvi pomazal...« Nasmešek se je porodil tudi na njegovem obrazu: »Aja?« Slekel si je majico. »Boš že videla. Za to boš še plačala.« »Res? Kako pa?« Splezal je nanjo in jo poljubil na ustnice, ona pa mu je poljub vrnila. Vroče in vlažne ustnice so se spajale, jezika pa sta se z vso vnemo prepletala, tako da sta zaradi vedno večjega ritma delovanja pljuč – posledice strasti – komaj še zajemala sapo. Za kratek čas sta se dvignila, toliko da je Janja s sebe potegnila majčko, potem pa je z glavo zopet padla na blazino, on pa se je prilepil na njene ustnice. Z rokami se je počasi sprehajal skozi njene goste, po kostanju dišeče lase, ona pa je z mehkimi konicami prstov rahlo drsela gor in dol po njegovem tilniku. Njegove ustnice so zatem zapustile njene in se počasi preselile na vrat, od tam pa so pot nadaljevale proti njenemu desnemu ušesu. Tega je začel lizati, poljubljati in z vso previdnostjo grizti, kar je pri 41

Janji vzbudilo še večje ugodje kot je bilo tisto prej. Nato je zapustil uho ter se preko vratu preselil na predel ključnice in se tam za trenutek ustavil. V istem trenutku je s kazalcem zakljukal naramnico njenega nedrčka in ji začel vleči z ramena. Tam, kjer se je med drsenjem naramnica dotikala kože, jo je začel poljubljati, kot da bi naramnica med drsenjem povzročala pekočo rano, ki jo je hotel z ustnicami pohladiti. To je počel vse dokler je naramnica drsela po roki in slednja ni bila osvobojena izpod jarma tega kosa blaga, potem pa se je lotil še osvobajanja druge roke. Ko naramnici nista več motili Janjinega telesa, je odpel modrček in razkril njene prsi. Pogled od tam je preusmeril v njene oči, kjer je žarel močan plamen, ona pa se je dvignila, ga z rokami objela ter ga poljubila na ustnice. Nekaj časa sta se tako poljubljala in se božala, vendar je strast držala z zakonom gravitacije, kar ju je primoralo, da sta zopet legla. Takrat so se Martinove ustnice ločile od Janjinih in se začele igrati z njenimi bradavičkami, ki so se vse napete in trde bohotile na vrhu njenih prsi. Čutila je, kako jo preletava mrzlica, kako se ji dela kurja polt in kako se ji dvigajo dlake, vse to zaradi njegovega vlažnega, a vseeno nekoliko hrapavega jezika, ki je drgnil eno od bradavičk. Oči je držala zaprte in se prepustila užitku. Ko je opravil z bradavičkami, se je Martin z jezičkom in ustnicami začel sprehajati po njenem trebuhu, ki je valoval v enakomernem ritmu. Ustavil se je pri popku, ga nekajkrat obšel, potem pa se je začel spuščati proti mednožju, vse dokler ga niso ustavile njene hlače. S prsti se je začel oprijemati gumbov in jih počasi odpenjati.

Ko je s tem končal, je ona dvignila boke, da je lahko kavbojke potegnil z njene zadnjice.

Ko pa je bilo tudi to opravljeno in je pred njim ležala z razkoračenimi nogami, se je z usti prisesal na notranjo stran njene noge in jo začel tam poljubljati. Preko stegna stegna se je počasi premikal proti njenemu mednožju, katerega so še vedno prekrivale spodnje hlačke, vendar pa le-te niso mogle preprečiti toploti, da ne bi sevala Martinu v desno lice. Ko je bil že čisto pri hlačkah, se je za sekundo ustavil ter poslušal njeno globoko dihanje, nato pa je, z namenom, da bi jo malce podražil, z vrhom nosa podrgnil venerin hribček, kar je iz Janjinih ust spravilo polglasno mrmranje. Z nje je potegnil še spodnje hlačke in ko so tudi te pristale na tleh zraven postelje, jo je v smeri proti mednožju poljubljati še po strani desne noge. Ko je končal s stegnom, je jezik zaril v njeno špranjico in jo začel lizati kot banjico svojega najljubšega sladoleda – in sladoled je imel izmerno rad –, le da je bila vagina vse prej kot hladna.

Medtem ko se je z jezikom gibal ven in noter ter gor in dol, je okušal njene sokove, ona pa je začela z boki suvati navzgor. Da bi jo čimlažje lizal, jo je zato objel okoli stegen in jo tako kolikor toliko prisilil k mirovanju. Nato se je posvetil igri s ščegetavčkom. Vagino je kar zalivalo s sokovi in Janja je čutila vedno večjo napetost.

Telo ji je postajalo vedno trše in mišice so bile vedno bolj napete, kar je seveda veljalo tudi mišice znotraj vagine. Te so bile napete kakor strune in njena notranjost se je krčila.

Vaginine stene so vedno bolj silile druga k drugi. Janja je gledala naokoli kam bi se lahko prijela, kajti čutila je, da jo bo drugače odneslo, toda našla ni ničesar primernega.

Prijela je njegovo glavo in jo potisnila globje v mednožje ter mu s tem nakazala , naj zaboga nikar ne preneha. Dihala je vedno globje in hitreje. Z eno roko se je zdaj oprijela posteljinega lesenega ogrodja, z drugo pa je je še vedno držala Martinove glave. Mišice pa so se kar napenjale in napenjale, vse dokler ni bilo več poti nazaj. Začutila je, kako se je njeno telo sprostilo in kako jo je vse do vrha glave preplavil val vročine in ugodja.

42

V glavo ji je stopila vročica, kar se je najbolj poznalo na njenih licih, ki so postale živo rdeče.

Martin se je nato zopet splazil nanjo in njune oči so se zopet srečale. V njenih očeh je opazil žar zadovoljstva in velike sreče, na ustnicah pa se je narisal lep nasmešek.

Občutek topline, ki je prihajal iz njenih oči, mu je dal občutek harmonije in varnosti.

Močno jo je ljubil in hotel je, da bi to vedela, toda to njej ni bilanobena skrivnost.

Nekaj časa sta se v tišini gledala, saj se je med njima prepletala energija, ki je ni bilo moč opisati z nobeno umetno besedo, pa vendar sta oba vedela za kaj se gre. Martin je začutil, kako mu solze sreče vlažijo oči, saj je gledal najprijaznejše in najlepše bitje tega sveta; in s tem bitjem so ga povezovala globoka čustva, globja kot največja jama tega sveta.

Videla je, kako jo gleda z miline polnimi očmi, kar je v njej zbudilo hrepenenje po njegovi toplini, po toplini njegovih ustnic. Stisnila ga je k sebi in ga poljubila, ta poljub pa je vodil v strastno igro jezikov, božanja in objemanja. Kmalu je Janja začutila, kako jo spodaj nekaj žuli in takoj je vedela pri čem sta. Martina je nežno pahnila s sebe ter se prevalila nanj. Prijela je njegov nabrekli ud in ga začela drgniti, Martin pa je zaprl oči in se ji popolnoma prepustil. Nato je rdečeglavega tiča usmerila proti svojemu vročemu in vlažnemu mednožju in se nasadila nanj. Začela se je dvigati in spuščati ter z boki suvati naprej in nazaj, on pa ji je začel gnesti prsa, ki so prej valovala v ritmu ljubezni, nato pa jo je začel božati po telesu in stegnih, na koncu pa se je ustavil na njeni zadnjici, za katero jo je prijel, da bi kolikor toliko usmerjal sunke. Čutil je, kako mu penis kot namazan drsi po njeni vroči notranjosti in kako ga stene vagine objemajo z vseh strani.Medtem se je ona že sklonila k njemu in ga poljubila, potem pa ga je jahala naprej. V njem je začelo vreti: Želel si je hitrejši tempo, saj se je vrhunec neustavljivo bližal, vendar pa iz sebe ni mogel spraviti ničesar razen pritajenega mrmranja. Kmalu je postalo nevzdržno. Previdno jo je vrgel s sebe in začel nabijati z vedno hitrejšim tempom in vedno močnejšimi sunki. Objela ga je tako z rokami kot tudi z nogami in ga še močneje stisnila k sebi. Orgazem je bil blizu. Čutil je, kako mu po telesu lezejo mravljinci. Sperma je bila pred tem, da brizgne iz penisa. Poskušal jo je čimdlje zadržati.

Zaprl je oči in zadržal sapo. Držal je in držal kolikor je le mogel, vendar dolgo ni zdržal: sperma je zalila Janjino notranjost, on pa je, kot da bi se rešil zanke okrog vratu, zahlastal po zraku. Telo se je iz napetosti preselilo v občutek sprostitve in preplavil ga je vroč val blaženosti. »Ne se zdaj ustaviti,« je Janja pričakujoče zašepetala. On je še nekaj časa porival, toda kmalu je ugotovil, da ne bo več zmogel dolgo. Potegnil ga je ven ter vanjo zaril kazalca in sredinca. Janja je začela močno vzdihovati ter javkati in Martin je čutil kako se njena notranjost krči in mu tiska prsta. Kmalu je javkanje ponehalo, sledilo mu je samo dobro slišno dihanje, srce pa ji je še vedno bilo kot sam hudič. Zopet se je je polastil drget. Prenehal je z prstnimi akrobacijami in se ulegel poleg nje. Z očmi je preletel njen lepi obraz, nato pa ji je z roko šel skozi lase. Božal jo je po obrazu, prsih in trebuhu, ona pa je to božanjke popestrila s poljubom. Objela ga je, on pa se je stisnil k njej, nakar sta oba zaspala v sladek in sanj poln spanec.

43

RECENZIJE Evo, za konec pa še nekaj recenzij. Kot boste (ali pa ste že) opazili, se v tej sekciji nahajajo samo knjige in drugo čtivo, ne pa tudi glasba, kot je to navada v drugih podobnih fanzinih. Mogoče se boste tisti/e, ki me poznate čudili/e, kako to, da nisem recenziral glasbe, ko pa jo imam tako rad. Razlog je predvsem v tem, da se glasbe, pa če se še tako trudiš, ne da opisati z besedami, ampak jo lahko samo slišiš. Zato se tudi ne bom trudil in je posiljeval z besedami. Poleg tega pa sem slišal toliko meni osebno dobrih glasbenih skupin in njihove glasbe, da bi je bilo preveč, če bi se je lotil recenzirati – to pa bi vzelo preveč prostora v tej publikaciji in skurilo preveč moje energije.

Knjige pa sem recenziral samo tiste, ki se jih da dobiti v knjižnicah (ali Škratovi čitalnici na Metelkovi) in so zato kolikor toliko lahko dostopne, pa še denarja zanje ni treba zapravljati.

Knjige: Atwood, Margaret: Deklina zgodba

Deklina zgodba se dogaja v prihodnosti (v začetku 21. stoletja v ZDA) in svetu, ki se od današnjega v marsičem razlikuje, a spet ne toliko, da – žal – ne bi bil mogoč in da ne bi vzbujal nekaterih grozljivih asociacij na stvari, ki se v tem trenutku godijo marsikje. Roman namreč uprizarja totalitarno, v imenu višjih idej do kraja razčlovečeno družbo, v kateri je del žensk namenjen izključno meterinstvu oziroma razplodu, medtem ko je naloga drugih, da jih vzgajajo in nadzorujejo. Iz takšnega sveta je kajpada izgnana vsakršna intima in v njem ni več prostora za osnovna človeška čustva; obsatajajo samo še prisila, brezpogojna ubogljivost in kruto kaznovanje.

F., Christiane: Mi, otroci s postaje ZOO Zgodba je zapisana po resničnih dogodkih, nastala pa je po tonskih zapisih pogovorov med mldoletno narkomanko Christiano F. (in 44

nekaterimi drugimi osebami, kot je npr. njena mati) ter dvema novinarjema (Horst Reick in Kai Hermann), ki sta to zgodbo potem tudi zapisala. Le-ta je lahko berljiva in pretresljiva, govori oziroma opisuje pa narkomansko sceno v Berlinu v 70. letih prejšnjega stoletja ter kako je Christiane sploh zabredla vanjo in kako se je preživljala oziroma iskala denar za drogo. Knjiga je bila zame nekakšno poučno popotovanje v narkomanski svet, brez da bi mi naredilo/zadalo kakšno škodo (prej nasprotno!): kolikortoliko sem videl, kaj vse morajo narkomani in narkomanke iz dneva v dan prestajati, zatorej bi bilo dobro, da jih ostali ljudje (ki tudi imajo svoje zasvojenosti!!!) prenehajo/prenehamo preganjati in obtožujoče gledati, kajti tega res ne rabijo.

Hasselbach, Ingo: Dnevnik naciskina

Še ena avtobiografska zgodba, ki se dogaja v Berlinu. Zamišljena je kot pismo zloglasnega obritoglavca s skrajnodesničarskimi idejami svojemu očetu, ki ga že od otroških let ni videl.

Zgodba se začne, ko se je Ingo kot mlad panker

s prijatelji potikal po Berlinu, kradel alkohol, da je lahko popival, in druge protizakonite stvari, zaradi katerih je imel veliko problemov s policijo (pristal je tudi v ječi). Sčasoma se je začel spogledovati z nacistično ideologijo in se družiti z obritoglavci in drugimi ljudmi s temi načeli. Ustanovili so stranko (katere imena se ne spomnem), katere prostori so postali glavni štab neonacističnega gibanja v zgodnjih 90. letih v Nemčiji in Avstriji. Hasselbach (ki je tudi postal eden glavnih kadrov gibanja) opisuje, kako so organizirali demonstracije, napadali skvote in Nenemce na bližnji želežniški postaji ter kako so se povezovali s politiki (tudi Jorgom Haiderjem). Po nekaj letih pa je spoznal, da je bilo njegovo sovraštvo nesmiselno in se je tako odločil, da bo zapustil neonacistične kroge, kar pa seveda ni bilo lahko.

Hornby, Nick: Zvestoba do groba

To knjigo mi je že pred bogsigavedi koliko leti priporočala dobra prijateljica, verjetno tudi zato, ker sva se takrat veliko pogovarjala ravno o medsebojnih odnosih, predvsem odnosih med moškimi in ženskami, prebral pa sem jo komaj zdaj (pomlad 2005). Če citiram besede neznanega pisca recenzije, ki je natisnjena na platnici knjige, je »Zvestoba do groba (oziroma v originalu High Fidelity) zabaven in izjemno berljiv roman, v katerem je na očarljiv način nanizana večina razlogov, zakaj so moški taki kot so – tudi v svojem ljubezenskem življenju.

Pripovedovalec Rob, petintridesetletni lastnik neprofitne trgovine s ploščami, je razpet med vedno nove ljubezensko-seksualne prigode in debate o velepomembnosti pop glasbe.

Dialogi v knjigi so ostri, šale so smešne.

Ko boste občudovali avtorjev pogum in samokritično ironijo pri zapisovanju strahov in težav modernega moškega, se vam bo glavni junak mimogrede prikupil, saj je vse kar se mu dogaja, tako zelo podobno temu, kar se dogaja tudi vsem nam.« Hja, s to recenzijo bi se kar strinjal, vsaj kar se tega tiče, da je roman lahko berljiv in da je zabaven ter da so šale v njem smešne. Strinjal bi se tudi, da je roman samokritičen in ironičen, predvsem pa iskren, ne pa tudi s tem, »da je v njem nanizana

večina razlogov, zakaj so moški takšni kot so (kakšni?!)«, vendar je to stvar druge debate in je zdaj ne bom odpiral. Mislim pa, da bi se v tem romanu prav zares lahko prepoznal marsikateri fant, pa tudi punca, in bi ga/jo to pripravilo do samokritičnega pogleda na samo/ ega sebe.

London, Jack: Klic divjine

Klic divjine je poleg Belega očnjaka eno najbolj znanih Londonovih del, govori pa o psu z imenom Buck, ki ga ugrabijo z njegovega doma pri nekem bogatašu, z namenom, da bo prodan kot vlečni pes iskalcem zlata.

Ugrabitelji ga potem prodajo vladnemu uslužbencu, odgovornemu za prenos pošte iz divjega skrajnega severa Aljaske v civilizacijo.

Buck tako pride v stik z naravo in z drugimi psi, kar v njem prebudi starodavne nagone njegovih prednikov volkov – iz ljubeznivega hišnega ljubljenčka se skozi zgodbo počasi – zaradi okoliščin – spreminja v krutega lovca, ki ne pozna usmiljenja. Zgodba je preprosta in tudi ni pretirano dolga, tako da je lahkotno branje za sprostitev, tako da, če ste privrženci/ke tovrstne literature, vam jo močno priporočam...

London, Jack: Pot

Pot je zgodba o tem, kako je Jack London pri šestnajstih letih odšel od doma, postal potepuh in kot slepi potnik na vlaku prekrižaril Združene države Amerike in Kanado. Pri osemnajstih je zaradi potepuštva preživel nekaj časa v zaporu, potem pa se je pridružil vojski brezposelnih, ki je iz njegove rojstne Kalifornije potovala do glavnega mesta Washingtona, da bi tam protestirala zaradi gospodarske krize. Pot je pripoved o svetu potepuhov, zapornikov, prestopnikov in ostalih obstrancev ameriške družbe s konca devetnajstega stoletja.

London, Jack: Michael

Ne vem, kaj je s tem Londonom, toda ko sem prvič prebral Klic divjine, sem sklenil, da bo prebral še katero izmed njegovih del, saj so njegovi romani lahko čtivo, s svojim tekočim 45

slogom pa te popolnoma potegne v samo dogajanje zgodb, ki so se pilile v njegovi, z bujno domišljijo prepleteni glavi. Izgleda tudi, da je imel London res zelo rad živali (v njegovih delih je velikokrat izpostavljeno njegovo stališče proti mučenju živali, kar v tej knjigi še posebno iztopa), predvsem pa pse, saj tudi Michael prav tako govori o psu, ki mu je ime – uganili ste! – Michael. Tega nekemu kapitanu ukrade ladijski stevard z druge ladje, z namenom, da ga bo prodal, saj je rabil denar zaradi svoje zasvojenosti s pivom. Toda ščasoma se stevard na psa zelo naveže, prav tako pa se tudi Michael močno naveže na stevarda, tako da slednji čez nekaj časa psa ni več pripravljen prodati za nič na svetu, vendar ne smo za zaradi ljubezni same, ampak tudi zato, ker se je Michael v duetu s stevardom naučil »peti« (navadno tuljenje temu ne bi mogli reči) nekatere pesmi. Ker je to nekakšna posebnost, je njuna pevska točka stevardu prinašala dovolj denarja za svojo zasvojenost s pivom, s preostankom pa je preživljal še psa in nekega črnca, ki mu je služil, saj ga je stevard nekoč rešil pred temu črncu domačim, a besnim plemenom. Ker pa pohlep dela svoje, Michaela po nagnusni ukani ugrabijo stevardu, in tako se znajde v rokah cirkuškega dreserja, ki pa za ubogega psa pomenijo dolge dni samega trpljenja, torej dobesednega pekla za vse živali.... Knjiga je vsekakor priporočljivo branje, še posebej če vas zanimajo pustolovščine in popotovanja po svetovnih morjih ter dogodki, ki spremljajo mornarje.

Kerouac, Jack: Na cesti

Na cesti je kronika prijateljstva med Salom Paradisom in Deanom Moriartyem in je bila svojčas velika uspešnica, predvsem v ZDA, kar pa niti ni čudno. Knjigo drži skupaj čustvena napetost med pisateljskim Salom in lumpenproletarskim Deanom, ki je ni mogoče ločiti od avtocestnih širjav med vzhodno in zahodno obalo ameriškega kontinenta; z obredno privlačnostjo pa zadiši iz knjige tudi navdih alkohola in opojni vrtinec bežečih čutnih vtisov, s katerimi je preplavljen ta roman. Zdi 46

pa se, da značilno ameriški karakter zmore več konec koncev nagovarjati vse mlade, nemirne in uporne duhove; Kerouac je namreč spisal večno hvalnico spontani potrebi po iskanju svobode izpod jarma meščanske utesnjenosti in sprenevedavega moralizma. Za vse, ki vas zanimajo pustolovščine in z njimi povezane neumnosti.

Klein, Naomi: Fences and windows

Knjiga Fences and windows je zbirka avtoričinih kolumn, člankov in govorov, ki jih je napisala v obdobju dveh let med raznoraznimi protestnimi shodi, forumi in sestanki, ki so potekali po vsem svetu, od Seattla do Mexico Cityja, od Prage do Washingtona. V njih se dotakne tem kot so NAFTA, gensko spremenjeni organizmi in tako imenovani ekonomski fundamentalizem, ter posledic, ki jih le-te puščajo/pustijo na ljudeh in okolju. Čeprav je napisana v angleškem jeziku, je knjiga lahko berljiva in zato tistim, ki kolikor toliko razumejo angleško, ne bi smela delati prevelikih težav.

Klein, Naomi: No logo

Pa smo ga končno dočakali: slovenski prevod svetovne uspešnice No logo izpod peresa kanadske raziskovalne novinarke Naomi Klein.

Za tiste, ki knjige še ne poznate oziroma je še niste prebrali, naj povem, da je to najverjetneje ena najbolj poljudnih in pomembnih del, kar se tiče razumevanja korporativne politike, ali bolje rečeno, delovanja dandanašnjega sveta. Knjiga je razdeljena na štiri dele, od katerih prvi, Brez prostora, govori o korporativnem prisvajanju javnega prostora kot so ulice, trgi, igrišča, šole in podobno, ter o njegovem spreminjanju letega v džunglo korporativnih znakov oziroma logotipov. Drugi del ima naslov Brez izbire, kjer avtorica piše o združevanju večjih korporacij v monopolistične gigante in cenzorstvu s strani korporacij. V tretjem, Brez službe, pa je govora o eni od posledic korporacijske gonje po čimvečjem dobičku, selitvi delovnih mest iz tako imenovanega prvega sveta v t.i. tretji svet, kjer je lažje izkoriščati delavce in delavke, tudi otroke. Ta selitev delovnih mest pa se čuti tudi v naši bližnji okolici, ko Alpina, Tobačna,

Peko in tako dalje, počasi zapirajo tovarne in jih selijo v manj razvite dežele. Zadnji, četrti del knjige, z naslovom Brez logotipa (No logo) pa priča o uporu posameznikov in celih skupnosti proti korporativnem napadu na le-te, kot so na primer ad-jamming (uničevanje oz. spreminjanje oglasnih panojev ipd.), Reclaim the streets in drugi primeri protikorporativnega aktivizma. Na koncu knjige pa še podrobno opiše delovanje najbolj znanih korporacij: McDonalds, Nike in Shell. Vsekakor knjiga, ki je vredna vašega časa.

Kosinski, Jerzy: Obarvana ptica

»Druga svetovna vojna še ni bila opisana na način, kot je v tej knjigi. In takih grozot, človeških dram in tragedij ne najdemo niti v opisih koncentracijskih taborišč, getov in najbolj krvavih bitk. Zgodba zapuščenega dečka, ki vsa vojna leta sam blodi po kruti deželi, polni nasilja, sovražnih ljudi, mrkih nemških vojakov, je kot težka mora, močna resničnost, ki ob branju šokira, zmrazi, osuplja.

A vendar je ta knjiga tudi pripoved o človeški vzdržljivosti, o svobodi, o premagani človeški odtujenosti.« Tako pravi recenzija na naslovnici knjige in se z njo popolnoma strinjam. Kot je že zapisano v tej recenziji, zgodba govori o zapuščnenem šestletnem dečku (starša – zapisežena antifašista – sta ga zaradi varnosti zaupala starejši ženski, ki živi v vasi bogu za hrbtom, vendar ta ženska kmalu umre in tako je deček prepuščen samemu sebi), dogaja pa se na Poljskem. Ker je deček temnejše polti, ga ima okolica za Roma oz. Cigana, zato, zaradi vražjeverja in predsodkov, z njim ravna kot z manj vrednim človekom: deček postane objekt raznoraznih zbadljivk ter mučenj. Vsekakor je to zgodba, ki te ne pusti ravnodušnega, saj je knjiga nekakšen portal, da lahko vidiš drugo svetovno vojno skozi oči nemočnemga šestletnega dečka in ob tem stvari čutiš kot da bi se dogajale tebi. RESNIČNO PRIPOROČAM TO KNJIGO! Vsekakor vam ne bo žal, če jo boste prebrali.

Lapierre, Dominique: Mesto radosti

Paradoks: Mesto radosti je ime najbednejšega

kotička na tem svetu, kjer živijo ljudje v razmerah, kakršnih si v tako imenovani civilizirani družbi niti zamisliti ne moremo; in paradoks ni v samem imenu, ampak v tem, da ga ta kraj resnično zasluži. Če je najhujša revščina skoncentrirana v Indiji, je gotovo najbolj nakopičena v Kalkuti, Anand Nagar – Mesto radosti – pa je četrt, ki je glede tega ne doseže nobena druga. Tja se zatekajo kmetje, ki jih je suša pregnala z domov s trebuhom za kruhom, in tam potem dolge mesece cele družine taborijo na pločnikih in čakajo, da se jim nasmehne sreča in se dokopljejo do dela in zasilne strehe nad glavo.

Tja je pot zanesla Dominiqua Lapierra, nekdanjega novinarja, svetovnega popotnika in pisca (skupaj z Larryjem Collinsom) nekaj uspešnic, ki jih pozna ves svet; in ta pekel ga je popolnoma očaral. V njem je namreč našel več junaštva, vere, veselja do življenja, človeške dobrote in solidarnosti in zato tudi več sreče kot kjerkoli drugje.

Prav to je hotel pokazati v tej knjigi v več prepletajočih se zgodbah in množici dogodkov, ki z vseh strani osvetkljujejo vsakdanje življenje v tem »nečloveškem mestu, ki pa ima čarobno moč, da zna rojevati svetnike«: od naravnih katastrof, ki odločajo o življenju in smrti tisočev ljudi – suše, poplave, monsuna, orkana – prek vseh mogočih oblik boja za preživetje – težaškega dela rikšarjev, prodaje lastne krvi ali okostja, ko se življenje že izteka, in celo nerojenih otrok, ki jih matere ne bi imele s čim nahraniti – do praznovanj in verskih obredov vseh mogočih sekt, ki žive v Mestu radosti druga ob drugi skoraj brez nasprotij, kakršna sicer pretresajo Indijo.

Proipoved ima dve rdeči niti: zgodbo Hasarija Pala od časa, ko ga lakota z vso družino vred prežene z domačije v Kalkuto, kjer po več mesecih dobi težaško delo rikšarja; in zgodbo francoskega katoliškega duhovnika Paula Lamberta, ki je prišel živet »kakor revež med reveži«, jim pomagat in jih reševat in ki se mu pozneje pridružijo indijska negovalka, mlad ameriški zdravnik, bivši londonski trgovec in še nekaj neutrudnih borcev, s katerimi skupaj ustanovi Odbor za vzajemno pomoč 47

in bolnišnico za gobavce. Ob njih srečamo še množico najrazličnejših oseb, od metere Terezije do botra lokalne mafije, vse to pa temelji na resničnih dogodkih, pripovedih in avtorjevih doživetjih. M.K.

Kuhar, Metka: V imenu lepote

Tematika, ob kateri si bralec nehote prikliče v spomin tisto simpatično kletvico: “Hudičeva koža, ki te (jo, ga) drži skupaj.” Avtorica (r.1978, MS), trenutno je doktorska študentka in mlada raziskovalka v Centru za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede, je v našem akademskem prostoru prva, ki se je polotila kompleksne študije oziroma raziskave problematike “videza telesa”. In v čem, kako, je raz/vidna omenjena kompleksnost v pričujočem izdelku? Prvič, avtorica najprej spregovori o obstoju univerzalno lepih telesnih značilnosti (npr. čvrste prsi in boki pri ženskah, višina in mišičavost pri moških); drugič, poda zanimiv (beri: pretresljiv) pregled telesnih praks v kulturno zgodovinskem kontekstu (povezovanje stopal na Kitajskem, nošnja jeklene kletke /korzeta/ na Zahodu); tretjič, sledi prikaz idealnega ženskega in moškega telesa skozi čas (... če bi Marlyn Monroe danes prišla pred vrata hollywoodskega studia, bi jih pred nosom zaloputnili ...); četrtič, tu je obravnava sodobnih telesnih idealov, od vitkosti do fenomena bujnih ženskih prsi; petič, govora je o pomenu telesnega videza, beseda pa je prepuščena zdravnikom, teoretikom in raziskovalcem; šestič, obelodani vpliv medijev na telesno samopodobo (telo v revijah, telesni ideali in oglaševanje); sedmič, pred nami zaživi telo kot projekt (diete, bodybuilding, kozmetična kirurgija ...); - in osmič, tu so predstavljeni še rezultati avtoričine raziskave (anketni vprašalniki, skupinske diskusije) o odnosu mladih v Sloveniji do telesa. Eno redkih strokovnih del, ki ima vse možnosti postati knjižna uspešnica.

Neale, Jonathan: You are G8, we are 6 billion – The truth behind the Genoa protests

Mislim, da naslov knjige pove vse, zato tu tudi 48

nebom izgubljal preveč besed. Ne vem, če je to ravno resnica o protestih v Genovi – tako kot to trdi avtor v podnaslovu knjige –, je pa vsekakor avtorjev osebni pogled na priprave, sestanke in organizacijo protestov, kot tudi na proteste same ter dogodke po njih. Če vam angleški jezik ne dela prevelikih preglavic, potem si upam trditi, da je knjiga lahko in tekoče berljiva – napisana je pravzaprav kot osebna zgodba, brez kakšnega kompliciranja.

Sestavljena pa je tako, da prvo, tretje itd. poglavje opisuje dogodke v Genovi, drugo, četrto itd. pa so avtorjeva lastna razmišljanja o globalnih problemih kot so ekonomska globalizacija, revščina in podobno, zaradi katerih so po njegovem mnenju ljudje tisto poletje sploh prišli v Genovo pokazati svoje nestrinjanje s tako imenovanimi svetovnimi voditelji.

Orwell, George: Živalska farma

To knjigo verjetno pozna že vsakdo – če je že ni bral/a, pa je zanjo sigurno slišal/a – zato o njej ne bom izgubljal preveč besed. Živalska farma je satirična basen oziroma parodija na oktobersko revolucijo v Rusiji in na dogodke po njej, postavljena pa je na neko farmo, kjer živali naredijo revolucijo in preženejo kmeta s kmetije, le-ta pa potem postane last živali. Čeprav je bila ideja revolucije, da bodo vse živali enakopravne – napišejo celo pravilnik, ki bi to zagotavljal – pa prašiči kmalu prevzamejo oblast, začnejo prirejati zgodovinska dejstva ter preganjati oporečnike. Seveda začnejo prirejati tudi pravila, ki so jih živali napisale skupaj in le-tem govoriti, da je to v njihovo dobro.

Vsekakor je ta knjiga priporočljivo čtivo, priporočam pa tudi nekakšno nadaljevanje te zgodbe izpod peresa pisateljice Jane Doe z naslovom Anarchist farm (samo v angleščini), ki jo dobite v Škratovi čitalnici na Metelkovi.

Orwell, George: Homage to Catalonia

Poklon Kataloniji (jaz sem jo dobil v angleškem jeziku, če se ne motim pa je prevedena tudi v srbščino) je avtorjevo pričevanje o španski revoluciji, v kateri se je kot prostovoljec tudi boril, in sicer na strani marksistov (POUM).

Opisuje razmere in doživljaje tako na fronti, ki so enkrat duhoviti, spet drugič pa mračnjaški in napeti, kot tudi v mestih, kjer so tudi potekali boji. Opisuje tudi kako so ljudje med revolucijo živeli in kako je bila – po načelih enakopravnosti – organizirana vojska oziroma milice. Poleg opisovanja razmer pa je vmes še veliko njegovih razmišljanj o teh in onih dogodkih, kar da knjigi bolj političen ton. Torej, knjiga za vse, ki jih zanima španska revolucija in delovanje marksističnih in anarhističnih skupin v tem obdobju.

Prachett, Terry: Barva magije

Na svetu, ki je pravzaprav plošča (le-ta pa je postavljena na hrbte štirih slonov, ti pa stojijo na želvi (ali želvaku, kajti spol je neznan), ki potuje skozi vesolje) smo priča nenavadnemu potovanju turista Cvetka Cvetka in njegove skrinje na nešteto majhnih nogah, ki mu vsepovsod sledi, ter kvazi čarovnika Rincewinda, ki o čaranju nima pojma, vendar pa v glavi poseduje, katerega posledice – če bi bil izgovorjen, seveda – pa so tako Rincewindu kot tudi ostalim neznane. Na tem potovanju Cvetko Cvetko in Rincewind najprej doživita gostilniški pretep, ki pripelje do tega, da jo njen lastnik požge, posledično pa zgori celo mesto, potem pa sta skoraj žrtvi drevesnih vil in drugih bitij. V past padeta tudi ljudstvu, ki živi v narobe obrnjeni gori in ki se bojuje s pomočjo namišljenih zmajev, da ne govorimo o vodnem trolu, ki iz mreže na koncu sveta pobira naplavine. Skratka, Barva magije je odlična zgodba, ki jo je avtor napisal v svojih najstniških letih in je lahkotno čtivo za lahko noč in lepe sanje.

pot pod noge in se iz rodnih krajev odpravijo v Kalifornijo, kjer naj bi bilo, po letakih sodeč, dovolj dela za vse, torej tudi možnosti za preživetje. Med temi migranti se znajde tudi družina Joad, katere zgodbo spremljamo skozi cel roman. Od strani do strani se bralec/ bralka vživlja v njihovo družinsko življenje oziroma medsebojne odnose in je tako priža tako hudi revščini in naporom, hinavščini oblasti in veleposetnikov, brutalnosti policije, stigmatiziranju in preganjanju sindikalistov oz. rdečkarjev, kot tudi vzajemni in nesebični pomoči med družinami, predvsem pa njihovemu upanju in neomajni veri v boljše življenje. Čeprav se zgodba dogaja v začetku prejšnjega stoletja, pa lahko še vedno vidimo, da se od takrat pravzaprav ni veliko spremenilo oziroma da je v marsikaterem pogledu še vedno isto kot je bilo pred osemdeseti leti.

Stoker, Bram: Drakula

Verjetno tudi ta roman poznate že vsi, saj je najbolj poznano delo irskega pisatelja Brama Stokerja, zato tudi tu ne bom izgubljal preveč besed. Roman je sestavljen iz pisem in dnevniških zapisov glavnih junakov, angležev Jonathana Parkerja in njegove žene Mine Murray, Arthurja Holmwooda, dr. Sewarda in nizozemskega zdravnika Van Helsinga.

Obnove zgodbe tudi ne bom delal, rekel bom samo to, da je knjiga res odlična – pravzaprav je ena meni najljubših, ki sem jih kdaj prebral, saj je knjiga polna dogajanj in se tako napetost vedno bolj stopnjuje. Če zgodbe slučajno ne poznate – kar močno dvomim! – si, raje kot da si ogledate film, preberite knjigo, saj se v filmu izgubi ves čar in napetost, pa tudi srhljivost.

Steinback, John: Grozdi jeze

Dvajseta leta prešnjega stoletja v ZDA – v ta čas in kraj je postavljen roman Grozdi jeze. V teh letih se kot neukrotljiv požar širi epidemija uporabe traktorjev, ki zemljo obdelujejo mnogo hitreje kot ljudje, predvsem pa ceneje.

To seveda pomeni, da se mnogo ljudi, ki so prej obdelovali zemljo veleposestnikov, znajde na cesti – in to dobesedno. Ti obubožani kmetje, ker doma ne najdejo več dela, vzamejo 49

Časopisje: Ne morem trditi, da sem v zadnjem času v roke dobil kakšno časopisje iz vrst družbenokritične misli, niti v slovenskem niti v kakšnem meni razumljivem tujem jeziku, na primer angleščini, kar se pozna tudi pri recenzijah časopisja: kot boste ali pa ste že opazili/e, sem recenziral samo dve številki Delavske solidarnosti, prvo številko Bruhija ter prav tako prvo številko Kraljev ulice . No, pa gremo....

Delavska solidarnost #1

Delavska solidarnost je časopis, ki ga, poleg drugih publikacij, izdaja anarho sindikat oz.

Sindikat samoorganiziranega delavstva (SiSD).

V prvi številki, ki je izšla februarja letošnjega leta, lahko preberemo nekaj razmišljanj na temo odpuščanj na tisočev delavcev in delavk iz tekstilne, usnjarske, oblačilne in obutvene industrije, ter o Oblasti kot taki. Govora je tudi o tako imenovanih reformističnih sindikatih ter o škodi, ki naj bi jo le-ti delali delavstvu, predstavljeni so tudi principi revolucionarnega sindikalizma IWA-IDZ (Internacionalno delavsko združenje) in na pa kratko tudi SiSD sam. Za konec pa lahko preberemo še članek o revolucionarnem sindikalizmu v Sloveniji oz. delavskih izobraževalnih društvih v letih od 1870 do 1890. Če vas ta publikacija zanima in bi jo radi/ e imeli/e (je brezplačana, zaželjene pa so donacije), kontaktirajte SiSD na e-mail naslov gs_sisd@yahoo.com

Delavska solidarnost #2

Če me prva številka ni ravno prepričala, saj v njej nisem prebral nič novega (kar pa še ne pomeni, da za druge ne bi utegnila biti zanimiva!), pa me je druga številka pozitivno presenetila, saj se članki v le-tej dotaknejo tem, ki jih v drugih (tudi anarhističnih) publikacij le težko zasledimo. Tu ciljam predvsem na res zanimiva članka o agencijah za začasno delo ter 50

fleksibilizaciji dela, ki sta še kako aktualna in bi utegnila zanimati vsako/gar, ki hodi v službo, pa tudi če ne hodi. Poleg teh dveh člankov pa v tej številki lahko preberemo še članek o tem, kaj v resnici predstavlja 1. maj, kolumno o sežigalnici (postavili naj bi jo tudi v Trbovljah in/ali Kidričevem), predstavljenih pa je tudi nekaj metod anarho-sindikalizma, ter za konec kratek pregled skozi zgodovino svobodnega samoupravljanja. Kar tako naprej!

Bruhi #1

Kratko in jedrnato. Tako bi lahko rekli za prvo številko Bruhija, ki ga izdaja (in je tudi brezplačen) Alternativno kulturno društvo Izbruh iz Kranja. V njej lahko preberete nekaj razmišljanj o problemih, ki pestijo uporabnike zaskvotiranega starega zimskega bazena v Kranju ter o kranjski sceni nasplošno, predstavljena je še založba in distribucija Bum!, to pa je tudi vse. Pojavljajo pa se že govorice, da bo naslednja številka obsežnejša in srčno upam, da so te govorice resnične, kajti verjamem, da imajo fantje in punce mnogo zanimivega za povedati.

Kralji ulice #1

Kralji ulice je »prvi slovenski časopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja«.

Posebnost tega časopisa je, da ga ne morete kupiti v nebeni trgovini, kiosku, ipd., ampak ga je moč kupiti le na ulici in sicer od brezdomcev in brezdomk samih. Prva številka nam ponuja nekaj intervjujev s klošarji (res zabavno in zanimivo) ter nekim zdravnikom. Preberemo lahko tudi par kolumn na temo brezdomstva, nekaj poezije, recenzije filmov, članek o tovrstnih časopisih drugje po svetu in še bi lahko našteval, na koncu pa lahko rešimo še križanko.

Kot sem že rekel, lahko časopis dobite le od brezdomcev (zdi se mi, da, na žalost, samo v Ljubljani), stane pa 200 ŠIT, od katerih gre 150 ŠIT direktno v roke prodajalca/ke, drugo pa za stroške tiska... Toplo priporočam. Če niste iz Ljubljane in bi ta časopis vseeno radi imeli, lahko pišete na elektronski naslov spela.razpotnik@guest.arnes.si ali pa pišite meni osebno, pa vam ga z veseljem posodim.

Kakšna so ta »nebesa«, ki nam jih obljubljajo krščanstvo, budizem in mnogo drugih, tako vzhodnih kot zahodnih religij? Misliš, da bi bil ta »raj«, katerega lahko dosežemo le z klečanjem pred božjo avtoriteto in z odstopom od vseh naših posvetnih teženj, podoben nebesom, kakršna si si zamislil/a sam/a? Ali si tako naveličan/a življenja in tako navajen/a živeti kot suženj/a, da se ti popolna podložnost in propad tvojega jaza zdita vredna tvojega prizadevanja?

Kakšna utopija je to, da nam kapitalistična ekonomija planira naša prizadevanja? Misliš, da lahko dosežemo raj na zemlji s tem, da zapravljamo svoja življenja za to, da bi videli, kdo lahko kontrolira in pridela največ? Za koga bi bil to raj, če sploh za koga?

Kakšna utopija bi bila to, če bi Država res lahko popolnoma preskrbela vsako/ega izmed nas in preprečila kakršnokoli nelegalno dejavnost? Misliš, da rabimo gospodarje, ki bi nas organizirali in usmerjali, da bi nas komandirali in regulirali?

Kakšen bivalni prostor na tem svetu so nam uredile naše navade, naše kulture in naše družbe? Kakšen je ta »raj«, ki si ga gradimo na tem planetu? Zakaj?

Za čigava nebesa delaš v minutah, urah in dnevih, ki se ti prištevajo k življenju?

Tvoja hrepenenja so edinstvena; samo ti lahko odločaš kaj je zate dobro in kaj slabo.

Izberi si svoja nebesa in se zanje bori do konca, ali pa bodi zadovoljen/a z življenjem v Peklu.

51