V OBJEMU SLOVENSKE POMLADI

Anton Tomažič

V objemu slovenske pomladi

Anton Tomažič

V objemu slovenske pomladi

Anton Tomažič V OBJEMU SLOVENSKE POMLADI www.vobjemuslovenskepomladi.si Urednik: Martin Lisec Lektoriranje: Jasmina Spahalić Oblikovanje: Matjaž Vodlan Avtorji fotografij: Anton Tomažič, Anton Kramarič, Zlatko Sagaj, Janez Stibrič Naklada: 200 izvodov Izdala, založila in tiskala: Mohorjeva družba v Celovcu, 2018 Za družbo: Franz Kelih in Karl Hren 1. izdaja, 2018 Cena: 69,90 € © 2018, Mohorjeva založba, Celovec – Ljubljana – Dunaj ISBN 978-3-7086-1009-2

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”1988/...”

323(497.4)”1988/...”

TOMAŽIČ, Anton, 1950V objemu slovenske pomladi / Anton Tomažič ; [fotografije Anton Tomažič ... et al.]. - 1. izd. - Celovec : Mohorjeva, 2018 ISBN 978-3-7086-1009-2 294513664

VSEBINA Rosvita Pesek: Objemu na pot 12 Lojze Peterle: Slovenska pomlad ostaja skupen projekt 14 1 UVOD 16 2 MOJA ZIMA 20 Kratek življenjepis 22 Resnica o NOB 26 Tito ga je ubil 34 Litostroj 40 Jugoslavija 45 3 PREHOD 48 Disidentstvo 48 JBTZ 52 Sodbe ne priznamo 57 Kaj potem? 60 Nestrankarski politični pluralizem 63 Evropa zdaj 65 4 MOJA SDZ 67 Ustanovni zbor SDZ 69 Moja pobuda za krščansko demokracijo 72 Stare sile se prilagajajo 76 Vloga Mladine 78 Kvalitetna koalicija 82 Slovensko krščansko socialno gibanje 84 Ustanavljanje občinskih odborov SDZ 85 Občinski odbor SDZ za Domžale 87 Preimenovanje ulic v Domžalah 90 Proti izobešanju partijskih zastav 92 Majniška deklaracija 1989 95 Stranka sprememb 99 I. Kongres SDZ 106 Časopis Demokracija 110 Volitve 1990 114 II. Kongres SDZ 119 Identiteta SDZ 124 Trenja med vodstvom in članstvom v SDZ 144 SDZ pred plebiscitom 167 III. Kongres SDZ 172 Odmevi na III. Kongres SDZ 188 Nezakonit odvzem sredstev v korist DS 199 Stališča Narodnih demokratov 203 Proti divjim privatizacijam 205 Volitve 1992 211 Volilne dileme ND 212 Volilni program ND 216 Združevanje desnosredinskih strank 231 Ljudska koalicija kot nadaljevanje Demosa?

241 IV. Kongres ND 243 Raziskava medvojnih in povojnih pobojev 257 Epilog SDZ-ND 260 5 MOJ DEMOS 266 Priprave na ustanovitev Demosa 266 Ustanovitev Demosa 273 Demos v Domžalah 286 Volilna kampanja Demosa 288 Predlog narodnega soglasja 299

Demos in sindikati 300 Demos in slovenska vojska 302 Demos o novi slovenski ustavi 303 Narodna sprava 304 Ustavni program nacionalne osamosvojitve 308 Prioritetni program Demosa po plebiscitu 309 Pobuda za rekonstrukcijo Vlade 310 Razpadanje Demosa 312 Razpustitev Demosa v Dolskem 318 Padec Demosove vlade 320 Demos po Demosu 338 Skupni program strank demokratične opozicije 342 Nov volilni sistem 349 Koordinacija opozicijskih strank 351 6 MOJ PARLAMENT 362 Prve svobodne volitve 363 Predvolilna kampanja 372 Financiranje 375 Moji govori 377 Združena domžalska opozicija 378 Konstituiranje Skupščine RS 379 Kozmetične spremembe stare skupščine 381 Začasni poslovnik nove skupščine 384 Velika zarota ali kako se je zgodil parlament 385 Struktura Skupščine RS 388 Delegati Skupščine RS 391 Nadomeščanje jugoslovanske zakonodaje 394 Prerezati popkovino 396 Bliža se dan D… 397 Zakonodajno-pravna komisija 399 Komisija za poslovnik 403 Deklaracija o suverenosti RS 409 Sprejemanje Deklaracije o suverenosti RS 411 Reakcije na Deklaracijo v Sloveniji 428 Reakcije Beograda na Deklaracijo o suverenosti Uvedba postopka pred Ustavnim sodiščem Jugoslavije 430 Glavna obravnava pred Ustavnim sodiščem Jugoslavije 431 Odločba ustavnega sodišča Jugoslavije 432 Odmevi na Deklaracijo v tisku 438 Naslednji ukrepi Skupščine RS 440 Deklaracija o Kosovu 441 Ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI 442 Poslanec in predsednik ZPK 444 Mnenje ZPK o nadaljnjih korakih 448 Obisk V Litvi 449 Plebiscit 452 Resnica o plebiscitu 463 Razumevanje plebiscita 466 Prikrito nasprotovanje osamosvojitvi Slovenije 474 Prva nezaupnica Peterletovi vladi 477 Nov volilni sistem 480 Kompromisni predlog 483 Zakon o volitvah v Državni zbor – predlog ND 485 7 EPILOG SLOVENSKE POMLADI 527 8 VIRI 531 9 IMENSKO KAZALO 532

France, nisi umrl zaman!

OBJEMU NA POT

Zbirka obsežnega gradiva Antona Tomažiča (časopisnih člankov, zapisnikov, strankarskih dokumentov, plakatov, fotografij, izjav) je zelo dobrodošel nabor vsega, kar se je dogajalo v prelomnih časih konec 80-ih let prejšnjega stoletja in v začetku 90-ih, ko je nastajala samostojna država Republika Slovenija. Zgodovinarji lahko naberemo znaten del gradiva, ga kronološko obdelamo, povežemo in ovrednotimo. Nikoli pa nismo bili čisto zraven. Avtor knjige, V objemu slovenske pomladi Anton Tomažič je bil! Takih izdelkov kot je njegova knjiga, je za zdaj še malo. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. V prelomnem času je bil Tomažič eden od 240 poslancev v republiški skupščini. Veljal je za bolj odločnega in bojevitega, bil pa je tudi del vodstva Slovenske Demokratične zveze, najbolj usodne Demosove stranke. Obe strukturi sta bili od cvetne nedelje, leta 1990 naprej, ključni za osamosvojitveni projekt, ko je opozicijski koaliciji Demos pripadla šibka parlamentarna večina.

12

Z

a zgodovinarje in politike je knjiga odličen dodaten vir.

Izredno bogata, z dvema, za širši zgodovinski kontekst pomembnima ločenima deloma; strankarskim in parlamentarnim. Ko sem sama nabirala gradivo za svoje knjige, sem največkrat trčila pri poslancih Demosa na čisto praktične izgovore. Češ da... »niso nobenih papirjev hranili, da si tudi lastnih zapisnikov niso delali, da tudi kakšnih posebnih fotografij nimajo, in da je verjetno še kje kaj na kakšni podstrehi, a da bi bilo treba poiskati …« Dogajanja v Skupščini Republike Slovenije v času osamosvajanja ni bilo težko popisati, saj obstajajo dobesedni prepisi sej. A veliko je bilo znotraj večinske koalicije Demos dogovorjeno že prej, na internih sestankih in znotraj ožjih krogov. In tudi tako gradivo ima posebno veljavo. Na primer, v začetku novembra, leta 1990, ko se je Demosov poslanski klub v Poljčah na tajni seji odločal in soglasno odločil, da bo Slovenke in Slovence povabil na plebiscit, ni bilo zraven nobenega novinarja, niti fotografa, kaj šele kamere.

O tem ne obstaja nikakršen drug vir, razen spominov političnih ustvarjalcev, ki so se ga udeležili. Pa vendar je odločitev za plebiscit leta 1990, za slovensko zgodovino, ključnega pomena. Pravijo, da je bilo vabilo na to sejo poslancem Demosa oblikovano z

vnaprej pripravljenim »zavajajočim« besedilom, češ da bodo razpravljali o slabih gospodarskih razmerah v Jugoslaviji. Ko pa so se delegati naposled zbrali v Poljčah, je bila na dnevnem redu izredna točka – pobuda za razpis plebiscita. To vabilo, pod katerim naj bi se podpisal dr. Franc Zagožen kot vodja Demosovega poslanskega kluba, bi bilo, vsaj kar mene zadeva, eden vrednejših dokumentov za zgodovinarje sladokusce, na katerega bo treba še počakati. Če ga bo morda le še kdo našel na podstrešju.

Avtorju knjige Antonu Tomažiču pa gre zahvala za drugi, a tudi poseben dokument. Pred leti je namreč – ko se je upokojil – nekoliko podrobneje prebrskal osebni arhiv in v njem našel dokument z naslovom, Sporazum o ustanovitvi Demosa, ki nosi datum, 4. december 1989.

Znano je bilo, da so se v pozni jeseni, na domačiji predsednika Slovenske kmečke zveze Ivana Omana v Zmincu, dobivali nekateri politični veljaki slovenske alternative oziroma opozicije. Znano je bilo tudi, da so se najmanj dvakrat javno predstavili na tiskovnih konferencah kot organizirana politična opozicija z imenom Demos. Le pravi datum nastanka te zveze je med zgodovinarji buril duhove. Je bil že november, december, ali so nastali šele januarja?

Uganka je bila toliko večja, ker so k jedru Demosa, ki so ga sestavljale le tri stranke

- poleg Tomažičeve SDZ še Pučnikovi socialdemokrati in Peterletovi krščanski demokrati - postopoma pristopale tudi druge zveze, katerih priključitve tudi niso povsem datumsko določene, še manj pa s podpisi dokumentirane.

Zdaj je torej nastanek te – za našo državnost najpomembnejše koalicije v zgodovini - DEmokratične Opozicije Slovenije, krajše Demos - zahvaljujoč avtorju knjige Antonu Tomažiču, znan in odkritje v knjigi tudi dokumentirano.

Naj zgledi vlečejo! Tudi pri drugih pomembnih možeh in ženah našega demokratičnega preboja in nastanka samostojne Slovenije!

Z dolžnim spoštovanjem in hvaležnostjo avtorju Antonu Tomažiču. ▪ Rosvita Pesek Ljubljana 11. 11. 2017

13

SLOVENSKA POMLAD OSTAJA SKUPEN PROJEKT Vesel sem, da se je Anton Tomažič - Tone odločil napisati knjigo o slovenski pomladi. Avtor ni kdor koli, njegova knjiga pa je novo in pomembno delo o osamosvajanju. Govori o njem in o nas. S to knjigo se avtor petindvajset let po mednarodnem priznanju Slovenije ne pridružuje zgodovinarjem, ampak želi biti popisovalec časa, kot ga je sam doživel in sooblikoval.

Oglaša se iz jedra slovenske pomladi, s svojo osebno izkušnjo, spoznanji, skrbjo, vprašanji in z epilogom.

14

Tone se je politično “zbudil” v osemdesetih letih, potem, ko se je z bogatimi talenti javno že predstavil z literarnim, slikarskim in gledališkim delom. Iz kakšnih notranjih in družbenih določilnic se je odločil za politično delo, je razvidno iz uvodnega spominskega zapisa njegove matere. Verodostojno, resnicoljubno je popisala eno od značilnih osebnih in družinskih usod v predvojnem, medvojnem in povojnem času.

Hvaležen sem ji za “kako je bilo”. (Posebna knjiga: Spomini Marije Tomažič) Tone je poskušal premikati zadeve na bolje z živahno ustvarjalnostjo v službenem in širšem okolju - kot kulturni animator v Litostroju, kjer je v sindikalno in socialnodemokratsko smer zaoral France Tomšič kot opozicionalec v pravniškem društvu kot pisec člankov in še kaj.

Kot pionir slovenske pomladi je soustanavljal Slovensko demokratično zvezo in postal član njenega Izvršilnega odbora in živel z njo do njenega konca, z Narodnimi demokrati pa se je kot njihov podpredsednik trudil za “Demos po Demosu”.

V SDZ kot “prvi stranki” je videl prvo priložnost za politični angažma kristjanov in se v njej v trenju med “levim vodstvom in desnim članstvom” zavzemal za demokratični pluralizem.

Ena od dodanih vrednosti knjige je, da podrobneje popisuje dogajanje znotraj SDZ in prinaša nekatere ključne dokumente, kot sta sporazum o ustanovitvi Demosa in zapisnik o njegovi ukinitvi. Tone jasno pove, da se je alergija do krščanskih

demokratov v tej stranki poglobila takoj po volitvah, kmalu pa je tudi prišlo do levo-desne ali liberalnokrščanske polarizacije. Iz SDZ je prišla pobuda za zamenjavo premierja že malo pred osamosvojitvijo in nato kmalu po njej. Po branju te knjige bo bolj jasno marsikaj v zvezi z ukinjanjem Demosa in podiranjem njegove vlade (na to temo je bil precej jasen dr. France Bučar v svoji knjigi “Ujetniki preteklost”) in tudi, kdo je bil za osamosvojitev in kdo ne. Naj se spomnimo, da je iz iste stranke kasneje prišla pobuda za razpust Demosa, nato še klic Spomenke Hribar “Ustavimo desnico”.

Kot ni bilo znotraj slovenske politike glede osamosvajanja kljub jasnemu rezultatu plebiscita tako romantične enotnosti, kot jo zadnja leta na proslavah razlagajo govorci iz strank komunističnega izvora, tako se je tudi v Demosu ob zunanji enotnosti dogajalo marsikaj, kar je pripeljalo do njegovega (pre) zgodnjega konca. Iz knjige je jasno, kako ključno za usodo Demosa je bilo dogajanje v SDZ. Tomažič poroča o tem kot privrženec izvornega duha stranke. Tako je o tem, brez knjige, poročal tudi pokojni minister Demosove vlade dr.

Peter Vencelj.

Tone je kot Demosov poslanec prevzel vodenje pomembne Zakonodajnopravne komisije, nato tudi Komisije za poslovnik. Vneto je delal tudi na lokalni ravni, v domžalski občini. Veliko se je posvečal vprašanju sprave, medvojnih in povojnih pobojev, denacionalizacije, kasneje pa se je močno posvetil delu za nov volilni sistem.

Slovenska pomlad je vsaj delno uspela, ker so se ji zapisali tako navdušeni demokrati, kot je bil Anton Tomažič. Vsaj za nekaj časa nam je uspelo postaviti na prvo mesto skupno dobro in skupne cilje. Zato smo tudi uresničili samostojno državnost kot najvišji politični cilj slovenskega naroda.

Na koncu naj s hvaležnostjo poudarim, da avtor ni samo bil, ampak ostaja v objemu slovenske pomladi, kljub spoznanjem, ki jih je zapisal v epilogu. Vsaka stvar ima svojo razlago in svoj epilog, tudi osamosvojitvena faza slovenske pomladi. Naj knjiga pomaga razumeti zgodbo slovenskega osamosvajanja in naj okrepi duha pri tistih, ki si ob osamosvojitvi želijo tudi resnične in polne svobode.

Dosegli jo bomo, če se bomo povrnili k virom slovenske pomladi. Naj rečem tudi ob tej priložnosti, da smo se osamosvojili, osvobodili pa še ne. Tomažičevo knjigo berem kot prispevek k osvobajanju.

Demos se je razpustil, slovenska pomlad se ne sme.

Ostati mora naš skupni projekt. Avtorju in Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, sem hvaležen za nov izraz pozornosti do slovenske demokratične državotvornosti. ▪ Lojze Peterle

Poslanec Evropskega parlamenta Predsednik osamosvojitvene vlade Nekdanji podpredsednik Demosa

15

UVOD Navdih za to knjigo sem dobil, ko sem prebral spomine Miloša Vauhnika: PE-FAU in XX. stoletje.

Spoznal sem, da si lahko znanje o pomembnih zgodovinskih dogodkih zelo utrdimo, če (s)poznamo tudi ozadje, podrobnosti in udeležence na vseh ravneh. Po navadi nas zgodovine učijo le skozi dogodke in oblikovalce na najvišji ravni, kot na primer »General Maister je zavzel Maribor …« Meni pa je šele Vauhnikov opis dogajanja na nižji ravni omogočil razumevanje, kako je Maistru uspelo s tako skromnimi sredstvi doseči tako velik uspeh.

Kar nekaj knjig je že napisanih (pa še premalo) in nekaj jih še bo, v katerih je (bo) sistematično opisano obdobje slovenske pomladi, zato jaz nimam niti najmanjše ambicije niti sposobnosti (za to so najboljši zgodovinarji), da bi kar koli prikazoval v urejenem časovnem zaporedju in se dotikal področij, kjer sam nisem bil udeležen ter informiran »iz prve roke«.

Dodajati nameravam le spomine na svoj skromni prispevek k projektu, ki se je izkazal za najbolj veličastnega v vsej slovenski zgodovini: izgradnji (in obrambi) prve samostojne slovenske države. Nisem bil ravno »na vrhu« politike v tem obdobju, bil pa sem »blizu vrha« in se zato čutim usposobljenega, da tudi kaj pokomentiram ali pojasnim, kar morda drugi pisci naše zgodovine sicer ne bi (z)vedeli. Že vnaprej zato zavračam morebitne očitke o ne-objektivnem pristopu: seveda – gre za (izrazito subjektivne) moje spomine in ocene takratnega dogajanja.

16

Kot je razvidno tudi iz obsega mojega arhiva, so tri področja, kjer lahko prihodnjim zgodovinarjem podam nekaj koristnih spominov: stranka SDZ, Demos in Skupščina RS. In prav ta poglavja so tudi najobsežnejša v tej knjigi.

Ker sem imel zelo zanimivo življenje tudi že pred obdobjem slovenske pomladi in tudi še kasneje, pa se mi je zdelo vredno zapisati tudi še marsikatere druge, ne samo politične spomine, ali vsaj dodati slike ter dokumente, ki odražajo duh tedanjega časa.

Ta knjiga ni za tiste, ki še nič ne vedo o slovenski pomladi in naj si zato rajši najdejo kakšen drug »učbenik« s sistematičnim opisom dogodkov. Knjiga je bolj namenjena tistim, ki že veliko vedo o slovenski pomladi, pa bi radi izvedeli še več, bolj podrobno in dobili tudi kakšne dokaze za svoje dosedanje

vedenje. Čeprav bralec ne bo dobil posebno novih podatkov o dogajanjih med slovensko pomladjo, pa jih bo, upam, lahko morda bolje razumel.

ter predvsem tudi usodno zavlačevanje z uspešno tranzicijo po zgledu drugih nekdanjih komunističnih držav.

Primer za problematiko, ki doslej v slovenski javnosti ni bila dovolj obravnavana, je dejstvo, da so se še dolgo po formalni ukinitvi Demosa, prav na njegovi podlagi povezovale in sodelovale (pogojno) desne stranke: SLS, SKD, ND in »Grosova« Liberalna stranka. To je trajalo predvsem toliko časa, kot je bila še možnost sprejetja kombiniranega volilnega sistema. V tem primeru (ali v primeru večinskega sistema), bi med seboj te »desne stranke« brez dvoma sklenile tesno predvolilno koalicijo – za to so že pripravljale skupne osnove in programe!

Morda se bo odslej več ljudi zavedalo, kako usoden je bil »poraz« Narodnih demokratov na volitvah leta 1992 za celotno politično sliko in nadaljnji razvoj Slovenije! Če ne bi uspel trik starih sil s (prvo) hitro ustanovljeno stranko bivšega sodelavca Udbe in bi namesto populistične Slovenske nacionalne stranke v Državni zbor prišli Narodni demokrati, bi desno usmerjene, pomladne stranke, lahko prevzele oblast in nadaljevale, kar je začel Demos!

Morda se bo kakšnemu bralcu zdelo, da je v knjigi preveč gradiva in poudarka glede stranke Narodnih demokratov kot nadaljevalki »prve prave stranke« SDZ. Pa vendar sem toliko tega vključil zato, ker je bila ta stopnja v obdobju slovenske demokratizacije doslej nesorazmerno »zanemarjena«, seveda predvsem po zaslugi prevladujočih medijev (pa tudi zgodovinarjev), ki so (še vse doslej) prikazovali ponarejeno sliko slovenske politične desnice. Narodni demokrati smo z volitvami 1992 res praktično izginili iz relevantne slovenske politične scene … S tem pa je izginilo tudi odločno prizadevanje po boljšem volilnem sistemu, ki bi stimuliral nadaljnje povezovanje desnih strank v smeri »malega Demosa«

UVOD

1

Kot je možno sklepati iz naslova te knjige, me je dogajanje v času slovenske pomladi popolnoma pritegnilo, navdihnilo, okupiralo in prevzelo, tako da na določen način predstavlja osrednje obdobje mojega življenja. Nisem se pretvarjal, ko sem, na zgražanje ter posmeh številnih, predvsem levih kolegov, v Skupščini Republike Slovenije - izjavil, da bi »dal tudi življenje za svobodno Slovenijo«. Takrat, v najbolj kritičnih dnevih, sem to dejansko tudi čutil! Resnici na ljubo je treba dodati, da sem bil tedaj še samski in da bi česa takega ne mogel reči, če bi (že tedaj) imel svoje otroke …

Ker ta knjiga nima nobenih ambicij kakršnega koli »učbenika« ali sistematičnega prikaza slovenske pomladi, temveč je le moj skromni prispevek, ki ga bodo morda koristno uporabili prihodnji zgodovinarji, ko bodo pisali naslednje zgodovinske knjige, sem vključil veliko takšnih svojih prispevkov, ki odražajo duh časa, kot na primer v obdobju predvolilne »borbe« ob prvih svobodnih volitvah.

Bralec torej pred seboj nima kakšnega »objektivnega prikaza« slovenske pomladi, temveč, zavestno, moje subjektivno dojemanje dogajanj in izbor dogodkov, dokumentov ter fotografij, kjer sem bil na določen način »zraven«. Priznati pa bo treba, da je bilo to, posebno glede na moje funkcije predsednika zakonodajno-pravne komisije ter komisije za poslovnik, vodje poslanskega kluba ter podpredsednika, eden od 17

Med vsemi številnimi vprašanji in težavami, s katerimi smo se srečevali, pa sem nekoliko več pozornosti posvetil dilemam, okoliščinam in postopkom v zvezi z volilno zakonodajo. Po uspešno izvedeni osamosvojitvi in obrambi nove države se je Slovenija leta 1992 znašla pred usodno odločitvijo – s kakšnim političnim sistemom naprej? Imela je dve glavni možnosti: 1. Izkoristiti zagon novih demokratičnih sil, združenih v Demosu, in v podobnem slogu nadaljevati odločno tranzicijo ter ostati na čelu držav, ki so se osvobodile polstoletne komunistične diktature. Odločno odpraviti vse negativnosti dolgoletnega izkrivljenega gospodarskega sistema, popraviti krivice, preprečiti divje lastninjenje in onemogočiti stare finančne lobije, podprte z indoktriniranimi mediji starih sil. Omogočiti volivcem, da ločijo med starimi in novimi političnimi strankami in se med njimi tudi jasno odločati. ali 2. S pomočjo udbaško podtaknjenih »krtov« v vodstvih nekaterih Demosovih strank, doseči razpad te koalicije in pod krinko nove demokracije nadaljevati s starimi metodami in kadri, ohraniti številne privilegije na različnih področjih, ohranjati enobarvne vodilne medije,

18

nadaljevati z indoktrinacijo v javnem šolstvu. S pomočjo proporcionalnega volilnega sistema ohranjati veliko število strank, spodbuditi njihove medsebojne zdrahe ter pred vsakimi volitvami ustanavljati nove, in s tem begati volivce.

Tisti, ki smo že tedaj jasno videli ti dve možnosti, žal nismo uspeli v prepričevanju in zdaj, po dobrega četrt stoletja, je že jasno, da je prevladala druga možnost.

Materialni dokazi so v grafih, ki prikazujejo, kako je Slovenija izgubljala prednosti v razvoju in standardu pred drugimi vzhodnimi državami …

Ob zasnovi knjige sem bil v dilemi tudi glede pristopa in tehnike. Lahko bi se prilagodil in naredil nekaj »zgodovinarsko korektnega« z veliko pisanja in le nekaj ilustracij. A sem se odločil za nekaj drugačnega (novega), ker sem imel veliko arhivskega materiala (zapisnikov, letakov, časopisnih člankov), sem to skušal koristno izkoristiti – tudi z novimi tehnološkimi možnostmi! Pri dokumentih, ki imajo več vsebine v digitalni obliki, je zelena oznaka / CELOTA-PDF/

vsebin, predvsem v obliki PDF datotek (in morda tudi kakšnih večpredstavnih).

Večje število kopiranih citatov (člankov) sem namerno vključil tudi zato, da ohranim občutek in jezik tedanjega časa. Res pa je, da ob tem nisem popolnoma »korektno« uporabljal bibliografskega navajanja virov, vendar upam, da mi citirani avtorji in izdajatelji tega ne bodo zamerili.

Največ zunanjih virov sem uporabil iz naslednjih publikacij: (Tedanja) Demokracija, Slovenec, Delo, Večer, Dnevnik. ▪

UVOD

strank – kar široko in globoko!

S pomočjo dodanega seznama omenjenih oseb bo bralec lahko ugotovil (ali si potrdil): • KDO je bil za demokratizacijo in kdo za ohranitev totalitarnega sistema.

• KDO je bil za samostojno Slovenijo in kdo za Jugoslavijo.

• KDO si je želel, da bi plebiscit uspel in kdo bi rajši videl, da, ne bi.

• KDO je bil v Demosu iz prepričanja in kdo iz preračunljivosti.

• KDO je začenjal rušiti Peterletovo vlado.

• KDO je rušil Demos in kdo ga je branil.

• KDO je bil za bolj demokratičen volilni sistem in kdo za sedanje stanje.

• KDO je bil pravi desničar in kdo le, dokler je pričakoval od tega koristi.

Poleg osnovne oblike knjige v PISNI obliki bo obstajala tudi DIGITALNA verzija, ki bo lahko zaradi nadaljnjih povezav tudi obsežnejša ter bogatejša. S klikanjem na označene povezave bo bralec lahko dobil še veliko več podrobnejših

19

MOJA ZIMA

I

mel sem srečo, da sem se rodil še v zanimivem 20. stoletju, vendar že v drugi polovici, ko so bili najhujši časi svetovnih vojn v moji mladosti že preteklost, in smo (vsaj v Evropi) živeli v relativnem miru, nato sem lahko užival še v blagostanju ter svobodi 21. stoletja.

Prehod iz drugega v tretje tisočletje sem tudi osebno doživljal kot čudovit, pospešen razvoj z ogromnimi spremembami tako v tehničnem kot v družbenem smislu. Še vedno se dobro spominjam prvega svojega navdušenja nad napredkom, ko smo pri nas doma dobili – elektriko!

Potem ko sta oče in mama, oba skromna delavca, s pomočjo sorodnikov in znancev, zgradila prvo lastno hišico, so bile razne napeljave (voda, elektrika) za nas še luksuz, na katerega je bilo treba še nekaj let počakati.

Svetili smo si s »petrolejko«, ki je dajala malo svetlobe in precej smradu. Ko pa je bila električna napeljava končno montirana, je napočil tudi trenutek prvega vklopa, ki nam je prinesel neprimerno več svetlobe, kot smo je bili vajeni do takrat. Še vedno vidim, kako je oče zasukal 20

črno stikalo in kako močno svetlobo smo tisti večer dobili v svojo skromno kuhinjo. Kot nekajletni otrok sem doživel razsvetljenje tako intenzivno, da tega trenutka nisem nikoli pozabil, in od takrat naprej zelo cenim vse številne in za tedaj nepredstavljive pridobitve, katerih sem deležen celo svoje življenje.

Socialistična domovina je sicer precej zaostajala za »gnilim kapitalizmom« pa vendar smo, sicer z zamudo, vendar neizogibno »slej ko prej« dobivali vse bombončke tehničnega napredka. Tako je bilo tudi s telefonom, kjer se sicer nisem mogel izogniti ogromnim zamudam in nepotrebnim stroškom, vendar se je dalo tudi »znajti«.

Potem ko smo v 70-ih in 80-ih letih na krajevni skupnosti vse pogosteje prosili za napeljavo telefonske linije v naše delavsko naselje, smo do tega razkošja končno le prišli. Vendar pa je moral vsak prosilec podpisati pogodbo o sofinanciranju telefonskega voda in prispevati ogromna sredstva (vredna nekaj tisoč EUR po današnji vrednosti) ter čakati še kakšnih pet let. Jaz sem očitno socialističen razvoj precej prehiteval, saj sem leta

1988 začel s podjetništvom in pod firmo IUS SOFTWARE nudil »programsko opremo in svetovanje«. Ker pa telefona še vedno ni bilo, sem hodil v Domžale in poslovne stranke klical kar iz telefonske govorilnice. Nerodno je bilo le, če so me vprašali po moji telefonski številki … Zagotovil sem jim, da jih bom že jaz poklical.

MOJA ZIMA MED DVEMA DESETLETJEMA

2

1

Med dvema tisočletjema

Ko sem leta 1989 vzpostavil prvi slovenski »on line« Pravni informacijski sistem IUSINFO, sem moral najeti v Ljubljani sobo, kjer sem lahko imel računalnik priklopljen na telefonsko linijo, saj na Viru še vedno nisem dobil telefonskega priključka.

Potem ko sem se izvil iz objema slovenske pomladi, obravnavane v tej knjigi (lahko bi se pa tudi reklo, da me je skupaj z drugimi Narodnimi demokrati izvrglo slovensko volilno telo, leta 1992), sem imel še zelo zanimivo zasebno in poslovno življenje, o čemer lahko bralec kaj več dobi v moji drugi (na spletu brezplačno dosegljivi) knjigi »Med dvema tisočletjema«.

(Vključno s spomini moje mame Marije Tomažič) ▪

“Bralec lahko veliko več o mojem življenju, pred in po obdobju slovenske pomladi, kot je tu obravnavano, prebere v drugi moji knjigi: Anton Tomažič: Med dvema tisočletjema.

Pomemben del te knjige so tudi spomini mene in moje žene na dogodke, kot jih je naša družina doživljala na Nevisu leta 2001.

Knjiga je v elektronski obliki brezplačno dostopna na naslovu: www.issuu.com/antontomazic”

21

KRATEK ŽIVLJENJEPIS

Starši lahko tudi v okupiranih in diktatorskih sistemih 22

zagotovijo svojim otrokom lepo otroštvo, polno igre in sonca, le da jim morajo prikrivati resnico in jim vgraditi ustrezne obrambne samo-cenzurne mehanizme.

Zato sem sicer lahko hodil v cerkev, le da tega nisem nikdar smel omeniti v šoli.

Lahko sem barval velikonočne pisanice, vendar naslednji dan v šoli nisem smel imeti na prstih sledov barv. Mama mi je sicer omenila svojega dobrega brata Franceta, vendar si mi ni upala povedati, da so ga partizani pobili dva meseca po koncu vojne.

Lahko sem upal na uspešno poklicno kariero, vendar le do ravni »pravnega svetovalca« generalnega direktorja Litostroja (kar sem kasneje tudi dosegel), več pa ne, razen, če bi se vpisal v »Zvezo komunistov«, kar pa se nisem nikoli.

Sicer pa se za študij prava nisem odločil zaradi kakšne posebne naklonjenosti do tega poklica, temveč zato, ker so se na to fakulteto vpisali moji tedanji najboljši prijatelji. Tako ni čudno, da sem se takoj po diplomi oglasil pri profesorju Šturmu in ga povprašal, v kateri službi bi jaz kot pravnik lahko imel stik z računalniki. Leta 1974 takšnih možnosti še ni bilo veliko, pa vendar mi je dal dobro priporočilo: Biro za organizacijo in metode, kjer se ukvarjajo z uvajanjem računalništva v javno upravo.

Tam sem šel takoj na tečaj Cobola in užival v delu sistemskega analitika. Že tedaj sem se seznanil s projekti pravnih informacijskih sistemov in tudi takoj ugotovil, da noben takšen

sistem nima niti najmanjše možnosti za uspeh, ker so bili vsi po vrsti administrativno načrtovani in vodeni. Seveda so porabili velike količine denarja, vendar mi je bilo jasno, da je kakovostna informacijska storitev le tista, ki temelji na komercialnih principih. Za to pa tedaj v Sloveniji ni bilo niti najmanjših možnosti, kot je tudi ni bilo za druge oblike podjetniške pobude. To je bil tudi eden od razlogov, da sem tisto službo pustil in se kar za precej časa poslovil tudi od računalništva.

Sem pa v svoji prvi službi spoznal dekle, s katero sva se leta 1977 poročila – Ireno Leban. Da bi lahko doma prenovili in povečali staro in skromno hišico, sva morala za nekaj let najti drugo stanovanje. Ker pri Občini Domžale, kjer sem bil kot pravni svetovalec zaposlen eno leto, niso imeli prostih kadrovskih stanovanj, sem z veseljem sprejel povabilo, ko mi je telefonirala kolegica Jana iz Litostroja, da iščejo pravnika in mu takoj nudijo stanovanje. Naslednjih pet let sem tako stanoval v Dravljah in se po službi, skoraj vsak dan, vozil domov na Vir, kjer smo prenavljali (skoraj na novo gradili) hišo, skupaj z mojimi starši. Lahko rečem, da smo »komaj shajali« in sem se zaradi varčevanja dostikrat vozil (popoldne delati na Vir, zvečer pa nazaj v Ljubljano) s kolesom, da bi prihranil pri strošku za gorivo. Malo zaradi nuje, malo pa tudi iz veselja, sem v drugi polovici obdobja sam naredil tudi večino pohištva in to niti ne slabo, saj je še/bilo uporabno več desetletij. Po sedmih letih 23

MOJA ZIMA KRATEK ŽIVLJENJEPIS

2

R

odil sem se očetu Adolfu in materi Mariji 13. junija 1950 v Jugoslaviji, kjer je tedaj vladala komunistična diktatura, oziroma uradno: diktatura proletariata, ljudska oblast, socialistična, samoupravna družba ... V šoli sem že tedaj nekako težko razumel, kako je lahko katera koli diktatura dobra, ampak so nas že nekako prepričevali, da je bolj prav, če delavski razred pride na oblast na nasilen način, kot pa z demokratičnimi volitvami.

Vsakodnevna indoktrinacija nas je uspešno prepričevala, da je bila naša domovina ob koncu II. Svetovne vojne osvobojena, saj smo šele desetletja kasneje izvedeli, da so se največji poboji (na desettisoče komunistom nevarnih političnih nasprotnikov in njihovih družinskih članov) dogajali spomladi in poleti 1945, na ukaz (ali vsaj z odobritvijo) kasnejšega ljubljenca svetovnih politikov maršala Tita in celo v sodelovanju z angleškimi vojaškimi oblastmi. V resnici pa si je komunistična elita v imenu delavskega razreda za 45 dolgih let nasilno prilastila oblast, ukinila demokracijo, cele generacije prikrajšala za osnovne človekove svoboščine ter bistveno zavrla možen gospodarski in družbeni razvoj. Pod krinkami samoupravljanja in neuvrščenosti je sicer Jugoslavija navzven dajala nekoliko milejši videz, toda načeloma je šlo za enako kot v vseh drugih komunističnih režimih.

Družba IUS SOFTWARE d.o.o., katero sem ustanovil leta 1989, se je ves čas do danes lepo razvijala, dobro poslovala in dajala kruh vse večjemu številu delavcev.

Naslednjih sedem let sem bil samski in živel doma pri mami, ki mi je prala in kuhala, in to res tako požrtvovalno, kot to znajo le mame: za očeta in sebe je skuhala že opoldne, zame pa še posebej pozno popoldne, ko sem se vrnil iz Ljubljane.

Po skoraj 30. letih ima danes več kot 100 zaposlenih v treh različnih državah (Slovenija, Hrvaška, Turčija) in se vse bolj vključuje v mednarodno poslovno okolje - zdaj pod firmo LEXPERA SA v solastništvu mednarodnega investicijskega sklada Royalton Partners.

Zaposlitev in ukvarjanje s podjetništvom sem prenehal le za obdobje 1990−1992, ko sem bil profesionalni delegat in funkcionar v Skupščini RS. Takoj ko nisem bil več v politiki, sem se vrnil v podjetništvo.

24

Tuje investitorje je pritegnila predvsem najsodobnejša tehnologija, na kateri temelji glavni produkt Pravni informacijski sistem IUSINFO, katerega sem tudi ustanovil že daljnjega leta

1989. Na to podjetniško zgodbo o uspehu sem upravičeno ponosen.

MOJA ZIMA KRATEK ŽIVLJENJEPIS

zakona (in brez otrok) sva se z ženo sporazumno ločila.

Spominjam se, da sva imela, takoj po podpisu pri sodnici, še skupno poslovilno kosilo pri Repovžu v Domžalah.

Leta 1993 sem se poročil in skupaj z ženo Mirjam Kranjac Tomažič ustanovil družino.

Dobila sva dva otroka: Tone Tomažič zdaj študira pravo, hčerka Marjana Tomažič pa biološko raznovrstnost.

S politiko se nisem več aktivno ukvarjal, sem pa od same ustanovitve naprej zvesti član Nove Slovenije.

Posebno še od upokojitve naprej (2009) sem precej aktiven udeleženec družabnih omrežij. Rad tudi potujem, kolesarim in fotografiram. ▪

France Vodlan

25

RESNICA O NOB

Na položaju

26

je to »svoboda«? Če bi resno poskušali odgovoriti na ti vprašanji, potem bi morali ugotoviti, kako nevzdržne so njihove trditve in kaj z njimi sporočajo.

Ena od takih »splošno sprejetih« komunističnih interpretacij je povezovanje partizanstva z osvoboditvijo slovenskega naroda. Celo politiki, škofje in zgodovinarji, ki jim nikakor ni mogoče očitati naklonjenosti komunizmu, govorijo in pišejo, da je bilo partizanstvo osvobodilno gibanje, ki je vodilo narodno-osvobodilni boj (poleg revolucije), ki naj bi se končal z osvoboditvijo maja 1945. Vprašanje je, ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj govorijo, ko ponavljajo te komunistične floskule.

Ali se kdaj vprašajo, kaj pomeni »osvoboditev«, kaj

Vprašanje, ali se je partizanstvo borilo za svobodo, ali se ni, je potemtakem odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Slovenija po partizanski zmagi leta 1945 postala svobodna ali ne. Postkomunistična levica odgovarja pritrdilno, kar je razumljivo, saj izhaja iz režima, ki je tedaj prevzel oblast (četudi ni združljivo z demokratično usmeritvijo, katero v besedah izpoveduje tudi ta levica), nerazumljivo in nelogično pa je, če je to tudi mnenje ljudi, ki ne pripadajo temu idejno-političnemu krogu. Za ljudi, ki so po letu 1945 javno izpovedovali

Navadno se kot dokaz osvobodilne narave partizanstva navaja, da se je to gibanje »borilo proti okupatorju«. Že, toda boriti se proti okupatorju, še ne pomeni nujno tudi boja za svobodo. Odsotnost okupacije in svoboda sta dve različni stvari; natančneje, neka država ne sme biti okupirana, da bi bila lahko svobodna, toda ni vsaka neokupirana država samo zaradi tega že tudi svobodna.

Veliko držav je, in še več jih je bilo v preteklosti, ki niso (bile) okupirane, a so (bile) pod vladavino nedemokratičnih režimov in zaradi tega niso (bile) svobodne. Najbrž ne more biti dvom, da npr.

Severna Koreja ni svobodna država (za njene državljane), četudi ni okupirana.

stališča in vrednote, za katere se zavzema današnja slovenska desnica, namreč ni bilo svobode, ampak zapor (če ne celo kaj hujšega). Dokler ti ljudje niso bili svobodni, tudi Slovenija ni bila svobodna.

Slovenija spada med tiste države, katerim konec vojne in okupacije leta 1945 ni prinesel tudi svobode, ampak komunistično diktaturo.

To, da so bili na čelu te diktature domači ljudje, ni predstavljalo tolikšne spremembe na bolje, da bi upravičilo izraz »osvoboditev« za takratno stanje, saj človek ni že svoboden samo zato, če ga, zaradi kritičnega, javno izraženega mnenja o oblastnikih, zaslišuje domači udbovec namesto tujega gestapovca, in je poslan na Goli otok namesto v Dachau. Svoboda je prišla k nam šele leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami, ko se ljudem ni bilo več treba bati zapora v primeru kritike oblasti, v polnem obsegu pa naslednje leto z državno osamosvojitvijo Slovenije.

Trditi, da smo postali Slovenci svobodni leta 1945, pomeni priznavati Komunistični partiji pravico do vladavine kot edine dovoljene politične stranke, kar se je začelo tistega leta in trajalo naslednjih 45 let.

Partizanstvo nam torej ni prineslo svobode, kar pomeni, da se zanjo tudi ni borilo. Ne le to, partizanstvo, se je borilo proti svobodi slovenskega naroda in nosi krivdo, da je Slovenija postala svobodna šele leta 1990, namesto v letih 1945/46 kot naši, severna in zahodna soseda, ki sta imeli že tedaj svobodne 27

MOJA ZIMA RESNICA O NOB

2

N

i skrivnost, da je komunistična indoktrinacija pustila globoke sledi v miselnosti slovenskega naroda. Področje, v katerem so bili komunisti najbolj uspešni pri pranju možganov slovenskemu narodu, je oblikovanje njegovega zgodovinskega spomina. Glede na to, da pogled na preteklost v veliki meri določa tudi človekovo ravnanje v sedanjosti in prihodnosti, je jasno, da ima zgodovinski spomin neizogibno tudi aktualne politične posledice. Volilni izidi v dobrih dveh desetletjih slovenske demokracije, natančneje politična premoč levice v Sloveniji, ki nima primere med novimi članicami EU, to popolnoma potrjuje.

Vendar ne gre samo za zgodovinsko zavest navadnih ljudi, bolj osupljivo je, da komunistične zgodovinske interpretacije sprejemajo kot samoumevne celo mnogi ljudje na desnici, za katere tega ne bi pričakovali.

partizani pregnali iz naše domovine, temveč so jo okupatorji sami zapustili, potem ko so po porazih na glavnih svetovnih bojiščih podpisali kapitulacijo.

Noben resen zgodovinar ne zanika, da bi, tudi v primeru neobstoja partizanstva, sile osi izgubile drugo svetovno vojno in bi se njihova okupacija naše domovine končala. Se pravi, partizanski »boj proti okupatorju« – nepotreben za zaključek okupacije – je bil le sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja – komunistične osvojitve

s pozivom na domoljubna čustva pritegne nekomuniste v boj za komunistično oblast. Ne drži, da naj bi se partizanstvo borilo tako za osvoboditev kot tudi za revolucijo. Partizanstvo se je borilo zgolj za komunistično revolucijo, proti okupatorjem pa le zato, ker je bila oblast, ki so jo komunisti morali strmoglaviti, da bi lahko oni zavladali, tedaj v rokah okupatorjev. Osvoboditev in komunistična revolucija kot način vzpostavitve komunistične diktature se izključujeta, ne glede v kakšni obliki in pod kakšnim zunanjim videzom (denimo videzom »boja proti okupatorju« kadar poteka v času okupacije) se ta revolucija izvaja.

MOJA ZIMA RESNICA O NOB

večstrankarske volitve. Če je druge vzhodnoevropske države leta 1945 prikrajšala za svobodo sovjetska Rdeča armada, ki je tem državam vsilila komunistične diktature, je to neslavno dejanje pri nas opravila samooklicana »narodnoosvobodilna« vojska!

Nekdo bo na to odgovoril: Kaj pa partizanski boj proti okupatorju, mar to ni bilo nekaj pozitivnega? Ne, ni bilo. In sicer zato, ker ta boj ni bil namenjen osvoboditvi slovenskega naroda, ampak vzpostavitvi komunistične oblasti nad njim, za sam konec

Likvidacije

Justificirani

tuje okupacije pa je bil ta boj (in velike žrtve, ki jih je povzročil) nepotreben. Tujih okupatorjev (tako italijanskih kot nemških) namreč niso 28

oblasti, brez volitev oziroma komunistične revolucije.

Bil je učinkovita krinka, ki naj ta končni komunistični cilj zakrije, in vaba, ki naj

Partizanstva in komunistične revolucije, ki jo njeni zagovorniki imenujejo »narodnoosvobodilni boj« (»NOB«), ni mogoče razumeti brez narave in ciljev Komunistične partije (KP).

Ta stranka je bila prepričana, da ji, ne glede na voljo ljudstva, pripada pravica do absolutne oblasti, kot edino dovoljeni stranki brez volitev in opozicije, ker pozna zakone zgodovine kot pot, po kateri bo popeljala človeštvo do brezrazredne družbe, neke vrste raja na zemlji. Ta cilj po mirni, demokratični poti ni uresničljiv, zato so komunisti vedeli, da bodo morali (absolutno) oblast osvojiti z orožjem, oziroma izvesti revolucijo, ki bo terjala žrtve tudi na njihovi strani.

Za uspešno (oboroženo) osvojitev oblasti pa so morale obstajati izredne razmere

oziroma »revolucionarna situacija« v njihovem žargonu (v normalnih razmerah revolucija ni mogoča), ko je oblast zelo nepriljubljena, nasprotniki komunistov oslabljeni, prebivalstvo pa zelo nezadovoljno, so se komunisti z demagoškimi gesli lahko predstavili kot njegovi rešitelji in ga mobilizirali za strmoglavljenje dotedanje oblasti, ki jih je pripeljalo na oblast in je nato niso več izpustili iz rok. Vse, kar so komunisti počeli v Kraljevini Jugoslaviji, je bilo čakanje in pripravljanje na ta usodni trenutek, ko bi prišel ukaz za juriš na oblast oziroma za revolucijo in delovanje – kolikor je bilo to v njihovi moči – da bi nastopil čim prej. »Revolucionarno situacijo« so pri nas ustvarili agresorji iz sil

osi, ko so napadli in okupirali našo domovino; »dan D«, ko so bili izpolnjeni vsi pogoji iz komunističnih učbenikov za uspešen naskok na oblast, pa je za jugoslovanske (in z njimi slovenske) komuniste, napočil šele ob napadu nacistične Nemčije na »domovino socializma« Sovjetsko zvezo.

Tedaj so naši komunisti, prepričani v hiter zlom Nemčije, sklenili, da se tudi oni pridružijo zmagoviti Rdeči armadi ter oklicali »upor proti okupatorju« kot kodno ime za komunistično revolucijo.

Dokler pa sta bila Hitler in Stalin še tesna zaveznika, so slovenski komunisti, 27. aprila 1941, ustanovili »Protiimperialistično fronto«, uperjeno proti skupnemu sovražniku: Zahodnim demokracijam (predvsem Angliji, Franciji in ZDA).

Komunisti so z genialno zamišljeno in mojstrsko izpeljano, največjo prevaro v slovenski zgodovini – ob zanje ustreznih mednarodnih razmerah, pa tudi napakah nasprotne strani – resnično potegnili veliko (tudi dobro mislečih) Slovencev, a vseeno je bila za njihovo zmago ključna geopolitična lega Slovenije, ki je tiste usodne pomladi 1945 imela to nesrečo, da so ledeni vetrovi z (jugo)vzhoda prišli v naše kraje pred vetrovi svobode, pihajočih z zahoda.

Ob takratni mednarodni razporeditvi in ob takem zemljepisnem položaju, tudi drugačen, za komuniste manj ugoden potek medvojnih dogodkov v Sloveniji (če Slovenci ne bi množično nasedli njihovi prevari) ne 29

Prava narava NOB (in s tem tudi partizanstva) se kaže tudi na simbolni ravni: če bi bil pravi cilj (le) osvoboditev domovine od okupatorja, bi se lahko borili pod obstoječo in tradicionalno slovensko zastavo - trobojnico! Namesto

tega pa so uporabljali rdečo zvezdo (nekaj časa celo tudi srp in kladivo) kot simbol revolucije!

Seveda je treba vedno, kadar kritično obravnavamo NOB in tudi »partizanstvo«, dodati in poudariti, da je bilo v to gibanje vključenih (prostovoljno ali prisilno) tudi veliko poštenih in domoljubnih Slovencev in Slovenk, ki so se iskreno borili za osvoboditev od okupatorja in številni za to tudi žrtvovali svoja življenja. Večina od njih se je tudi (vse bolj) zavedala, da pa so izkoriščani s strani komunističnega vodstva NOB, ki mu je bila glavna prednost revolucija in nasilen prevzem oblasti. ▪

RADIO EREVAN

ZA JUGONOSTALGIKE ...

VPRAŠANJE: Ali je bilo v Jugoslaviji lepše živeti, kot v samostojni Sloveniji?

ODGOVOR: Za komuniste vsekakor!

VPRAŠANJE: Ali je v Jugoslaviji bila svoboda?

ODGOVOR: Gotovo: če te je zeblo, si se lahko tresel.

VPRAŠANJE: Ali je bilo v Jugoslaviji dovoljeno kritizirati Tita?

ODGOVOR: Načeloma, DA, posebno iz tujine.

VPRAŠANJE: Ali je bila Jugoslavija res na vrhu lestvice najbolj razvitih držav?

ODGOVOR: Načeloma, DA, vendar s spodnjega konca.

VPRAŠANJE: Ali je bila v Jugoslaviji res zagotovljena pravica narodov do samoodločbe?

ODGOVOR: Načeloma, DA, seveda pa le ob soglasju zveznega CK-ja!

VPRAŠANJE: Ali je bilo v Jugoslaviji res dobro poskrbljeno za počitek na delovnem mestu?

ODGOVOR: Načeloma, DA, posebno ob odvzemih elektrike!

MOJA ZIMA RESNICA O NOB

bi proizvedel drugačnega rezultata leta 1945, bi pa skoraj zagotovo imel za posledico drugačno današnjo Slovenijo od te, v kateri živimo. Če nič drugega, bi bilo precej manj verjetno, da bi današnji dediči komunistov lahko vknjižili v svoj konto še moralno zmago, ko jim celo njihovi nekdanji preganjanci iz vrst razrednih sovražnikov pritrjujejo, da so z revolucijo, naperjeno proti tem istim razrednim sovražnikom, prinesli svobodo Slovencem.

VPRAŠANJE: Ali je bil Tito dober?

ODGOVOR: Za svojo zadnjico vsekakor!

VPRAŠANJE: Ali je res, da je bil v Jugoslaviji zelo visok standard?

ODGOVOR: Načeloma, DA, posebno za višje funkcionarje!

VPRAŠANJE: Ali je v Jugoslaviji res imel oblast delavski razred?

ODGOVOR: Načeloma, DA, vendar skozi posebne izbrance.

VPRAŠANJE: Ali je bil res Tito največji demokrat?

ODGOVOR: Vsekakor, saj si je dal dosmrtno funkcijo predsednika zapisati kar v ustavo!

VPRAŠANJE: Ali je bila v Jugoslaviji res zagotovljena pravica do gibanja?

ODGOVOR: Načeloma, DA, vendar le vsak drugi dan (glede na lihe in sode registrske tablice).

VPRAŠANJE: Ali so se ljudje v Jugoslaviji res prosto zbirali?

ODGOVOR: Načeloma, DA, posebno v vrstah za kavo!

VPRAŠANJE: Ali je bila res v Jugoslaviji zagotovljena verska svoboda?

ODGOVOR: Načeloma, DA, še posebno, če so obredi potekali na Stadionu JLA! Moše Pijade

30

31

MOJA ZIMA RESNICA O NOB Navodilo Kardelja iz leta 1945

Navodila Kidriča iz leta 1941

Spomenik Kardelju v Ljubljani leta 2018

32

Spomenik Kidriču v Ljubljani, leta 2018

33

TITO GA JE UBIL Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno resnico in znova drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi vsaj mlade ljudi opozoril na sprevrženost današnje »povampirjene« slovenske levice, ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugje po Evropi vse totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo, zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.

Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj med vojno pobijejo 20.000 poljskih časnikov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000 Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 ljudi drugih narodnosti) – PO VOJNI! Tito tega niti ni skrival: Na začetku maja 1945 je z balkona današnje univerze vpil nekako takole, (citiram po spominu, vendar zagotavljam, da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku): »Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite domovine …« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato pobiti!

France Vodlan

34

Nekaterih niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi moj stric France Vodlan.

Kako grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je po drugi svetovni vojni bilo

usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica, brata moje mame, Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti.

Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15. let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli, ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje.

Poznam žensko svojih let, ki ji mama do svoje smrti, pred nekaj leti, ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na tihem joče.

Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov.

Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila 2. svetovna vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran od Nemcev in kmalu je prišlo tudi do odpora. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Kadar se je zadrževal

v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala ter mu prinesla hrano in obleko. Skozi iskrene pogovore je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju.

Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljeni so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, ki jim še zdaleč ni bila prvotna osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Že kmalu so se začeli zelo ošabno in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem; celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so preprosto likvidirali. Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa kot pri drugih.

Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal.

Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri: »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.

Pa je doživel konec vojne!

Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi leta 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti, in je zato ter na prigovarjanje svojega očeta, partizane zapustil.

35

MOJA ZIMA TITO GA JE UBIL

2

P

ri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih, imenovanih po množičnem morilcu in diktatorju, ki si je kar v Ustavo dal zapisati dosmrtno predsedstvo! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo …

Resnica bo neizbežno prišla na dan … Ampak zakaj bi bila do nje prikrajšana že današnja mladina?

Ko je na začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid

pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja je tukaj v nečloveških razmerah bilo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves mesec maj in do polovice junija. Po uslužnih znancih mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobivala le pozdrave, česa več si tudi ni upal povedati.

Nekajkrat ji je tudi uspelo, da je bratu preko lokalnega »aktivista« poslala v Šentvid nekaj hrane ter izmenjala kakšno informacijo. Seveda je v celi družini prevladovalo upanje, da se bo France končno vrnil domov, sedaj ko je bila tako opevana

»svoboda« … Toda ob enem naslednjih sestankov z »aktivistom« je ta samo odkimal … da ni treba več hrane pošiljati: »Mici, vem, da ti je težko, bil je fejst fant, ali ne morem ti več pomagati.« In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda!

Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi. Komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti! Brez kakršnega koli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) voditelji pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.

Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se skozi mejni predor prebiti do Avstrije ter se tam vdati (prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (zdaj že znanih) množičnih morišč.

France Vodlan

36

In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev – na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še veliko logistično težavo. Kam

s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih Slovenije, zaradi geografskih posebnosti, obstajajo globoke vrtače, jame in tam noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles, so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno razporejenih terminih, vozili na morišče.

Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur popolnoma jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo.

V gozdovih Kočevskega roga so svoje sonarodnjake nagnali iz kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj deset metrov globokimi jamami in jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino. Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in obnovo streliva, takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj tudi šepetaje pogovarjali.

Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj, kljub zelo strogim »varnostnim ukrepom«, le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o strahotnem zločinu.

Tisti z največ sreče in spretnosti so se namreč prikopali na vrh stotin trupel,

se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti trupla in zavedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi, in se je pozornost stražarjev nekoliko zmanjšala, je trojici ali četverici uspelo ponoči iz brezna splezati s pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa, in se goli ter ranjeni odplaziti v noč.

Levi oblastniki v Sloveniji niso mogli popolnoma prikriti informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo, da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za raziskavo povojnih pobojev v svoji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne klasifikacije; ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le stežka smo naredili seznam približno 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem spoznal veliko, prav tragičnih, usod.

Zanimiv je primer, ki ilustrira, kako neusmiljeni so bili oblastniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi predpostavlja že tisočletja. Partizani so (menim, da leta 1944) ubili nekega narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši

in bratje želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti še več let tega nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti.

Ko je čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoliščino, da je bil oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga, podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih dejanj. Odslej so ob prazniku Vseh svetih (tudi ta oznaka tradicionalnega slovenskega praznika je bila odpravljena in nadomeščena z izrazom »dan mrtvih«) imeli dosti boljši občutek, ko so stali pri grobu, kjer je bilo sicer napisano le očetovo ime, a oni so vedeli, da so tukaj shranjeni tudi ostanki mrtvega brata.

Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji naključnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega) prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike.

Dejstvo pa je, da je maja in junija 1945 Tito imel v celotni Jugoslaviji oblast trdno v 37

MOJA ZIMA TITO GA JE UBIL

Tega niti ni storil na kakšen posebno aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivem položaju, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Zagotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele, da bi koga ubil (mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).

»In tako, kot smo se po letu 1948 zgražali nad stalinskimi klevetami in napadi, tako smo pred tem bili ponosni na Stalinove pohvale. Ko mi je visoki funkcionar poljskega ministrstva za zunanje zadeve – premlad za tako visok položaj, toda komunist – poleti leta 1946, v avtu na cesti Bled–Ljubljana pravil o tem, kako je Stalin 38

zmerjal poljsko delegacijo, v kateri je bil tudi on, zaradi mlačnosti proti nasprotnikom, in hvalil Tita: ‘Tito je junačina (rusko – molodjec), on jih je vse pobil’ – sem tako jaz kot tovariši iz CK, ki sem jim to pripovedoval, občutili surov, toda ne tudi neugoden ponos.« (Milovan Đilas, Druženje s Titom, založniško podjetje Goran Zemun 1990, str. 53.)

MOJA ZIMA TITO GA JE UBIL

svojih rokah in da je bila organizacija tako vojaških kot civilnih struktur popolnoma centralistična. Nemogoče si je zamisliti, da bi (drago) operacijo odstranitve deset tisočih (vojnih) ujetnikov, izvedli brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza.

Seveda je prav tako gotovo, da je s slovenskim delom pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi celotno slovensko komunistično vodstvo na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces.

Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil, tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana.

Krasen dokaz navaja Igor Omerza v svoji knjigi »Edvard Kocbek osebni dosje št. 584«, ko ugotavlja, da »je prav Tito o pokolu domobrancev in ostalih množičnih povojnih pomorih v Sloveniji in Jugoslaviji vedel prav vse oz. je zanje zgodovinsko najbolj odgovoren; brez njegove privolitve/odločitve se sploh ne bi mogli zgoditi.«

Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane še vedno košatita Kardeljev in Kidričev spomenik. Žalostno je, da slovenska država s svojim represivnim aparatom (sodišča, tožilstva, policija) še vedno ni našla dovolj moči, da bi (vsaj simbolično) sprožila ustrezne preiskovalne sodne postopke proti tistim (glavnim) še živečim pripadnikom (funkcionarjem) prejšnjega režima, ki so sami, med vojno in predvsem po vojni, zagrešili številne uboje, ali drugim ukazali množične poboje, brez posebnih pravnih zadržkov, pa so več let sodno preganjali enega pripadnika domobrancev, zaradi očitanega enega uboja! Kar je bila očitno v nebo vpijoča manifestacija zlorabe pravosodja v politične namene.

Sicer pa bo zgodovina še vse postavila na svoje mesto, četudi malo pozneje. Tito bo takrat imel v šolskih učbenikih svoje zasluženo mesto le še v družbi Hitlerja, Mussolinija in Stalina. ▪ 39

LITOSTROJ

“

Titovi zavodi Litostroj” je bila od samega začetka izrazito politična “fabrika prve petletke” in je takšno arhaično ime obdržala tudi še v času TOZD-ov, DO-jev in SOZD-ov. Čeprav smo se pravniki ogromno ukvarjali s samoupravljanjem, skupnim prihodkom, SAS-I in DD-ji, je bila dejanska oblast pri tako imenovanem “Kolegiju” (tudi: “Koordinacija”). Tega so sestavljali: Generalni direktor, Sekretar ZK, Predsednik Sindikata, Predsednik mladine in predsednik Delavskega sveta. Če pa je, kaj “zagustilo”, so poklicali v mesto na CK ZKS …

Pa vendar! Znotraj 5.000 članskega kolektiva je bilo, tako kot v drugih podjetjih, veliko različnih ljudi, mišljenj, pogovorov, dejanj, dogodkov, povezav, odnosov, vse bolj tudi kritičnih odmevov na deklarirano delavsko samoupravljanje in družbeno resničnost. Namen tega prispevka je, nekoliko bolje osvetliti notranja razmerja 80ih let v kolektivu, iz katerega je France Tomšič popeljal delavce v Cankarjev dom.

Danes si mladi ljudje kar težko predstavljajo, kako široka paleta dejavnosti in organizacij(e) je 40

vladala v gospodarskih organizacijah socialističnega samoupravljanja ter družbene lastnine. Zaposleni so se lahko (pravzaprav je bilo celo zaželeno) družili in preživljali prosti čas tudi po delovnem času, “družbeni standard” pa jim je lahko olajšal tudi reševanje stanovanjskih, prehrambnih, (zobo) zdravstvenih, prevoznih, dopustniških in drugih težav.

Litostroj je dajal osnovne pogoje (prostori in sofinanciranje) tudi za bogato športno, rekreativno, planinsko, glasbeno (Pihalni orkester s profesionalnim dirigentom), upokojensko in druge dejavnosti. Številne od teh so bile lahko celo popolnoma samostojne, organizirane v samostojna društva (na primer Planinsko društvo Litostroj, ki še danes uspešno deluje).

Logično je, da je bilo tudi obveščanje (zaradi samoupravljanja) zelo pomembno in zato organizirano profesionalno kot posebna organizacijska enota. Poleg tedenskih obvestil, namenjenih bolj poslovnim informacijam, so zaposleni dobivali tudi zelo kakovosten in bogato ilustriran mesečnik z močno

razširjeno tematiko, po vseh zgoraj naštetih področjih.

V okviru sindikata so delovale (in bile profesionalno podprte s strani delovne organizacije) številne komisije, tako na ravni TOZD-ov kot tudi centralno, na ravni DO. Ena od teh je bila tudi Kulturna komisija Litostroj, in prav to sem jaz vodil nekaj let ter ob tem dobil veliko izkušenj, odobravanja pa tudi “polen pod noge”.

Kulturna komisija – v podjetju, ki proizvaja turbine, žerjave, viličarje …? Zakaj pa ne bi delovnim ljudem omogočili tudi duhovnega razvoja in pospeševali obiskovanje najrazličnejših kulturnih prireditev ter ljubiteljskih dejavnosti (pevski zbor, likovna sekcija, video sekcija, foto sekcija, literarna sekcija, folklorna sekcija)? Ker ni zunanjega lastnika podjetja, tudi ni težav s stroški takšnih dodatnih dejavnosti …

Samoupravljanje!

Glede na to, da sem jaz kar vztrajno zavračal snubitev za vpis v ZK, je kar nenavadno, da sem sploh lahko postal “Predsednik centralne kulturne komisije” in nato kar nekaj let usmerjal njene dejavnosti. Po eni strani je to moja lastna zasluga, ker

javni gledališki predstavi “Prešernova glava” slišali besede “Fašisti in komunisti – vsi ste isti” (ter v zamračeni dvorani temu celo ploskali), potem tudi “dušebrižniki” v Litostroju niso mogli kar prepovedati obiska takšne predstave!

Takole iz več kot četrtstoletne distance lahko ugotavljam in priznam, da smo bili mi pri litostrojski Kulturni komisiji nekakšni prikriti disidenti, ki smo “držali štango” pravim disidentom v kulturi in publicistiki. Ker nas je bilo takšnih v Sloveniji, razpršenih na tisoče, je lahko tudi hitro vzcvetela slovenska pomlad, ko je napočil pravi čas.

Prvi večji upor proti svojemu “nategovanju” kulturniške avtonomije sem začutil po uradni proslavi, na kateri sem nastopal tudi sam, z branjem enega celega spisa škofa Slomška o slovenskem jeziku. Namesto “Tovarišice in tovariši” slišati “Bratje in sestre, ljubi Slovenci” je bilo kar malo preveč, kar sem že sproti videl po mrščenju predsednikov partije in sindikata …

Sodu pa je končno izbilo dno – in pretrgalo moje “nategovanje” – ko smo leta 1985 organizirali, v okviru teme “Zgodovina – naša učiteljica”, predavanje prof. dr.

Franceta Bučarja: “Sporočilo OF z retrospektive 40”, s podnaslovom “Problemi narodne sprave”!

Takrat pa so zazvonili telefoni s Tomšičeve! In to kar naravnost h Generalnemu direktorju Litostroja (ki sem mu bil jaz celo pravni svetovalec!) … V Titovem in Leskovškovem Litostroju, zibelki socialističnega

delavstva, govoriti o spravi?

To je pa preveč! Še nekaj let nazaj bi bila zadeva hitro urejena, večer odpovedan, mi pa utišani … (kar so seveda tudi tokrat poskusili) … ampak, (mi se nismo dali), v Sloveniji je že obstajala določena minimalna javna razprava, nekaj oporečniškega tiska, Mladina, Radio Študent …

Resnici na ljubo so novinarji (predvsem Marjan Horvat) z veseljem zagrabili našo zgodbo, takoj natisnili obsežen članek “Nič ni tako svetega, da bi ne bilo lahko še bolj sveto”, za kar sem jim še vedno hvaležen!

Kulturnega večera, javno objavljenega, ob 18. uri popoldne, nismo hoteli preklicati, kljub zelo hudim pritiskom!

Potem so ga, kar oni: Ko smo popoldne do vratarnice pripeljali dr. Bučarja, so bili tam dodatni uniformiranci in nam razložili, da so (bile že prej) za ta dan napovedane vaje civilne zaščite in da zaradi tehničnih razlogov ta dan odpadejo vsi drugi dogodki.

Podprt z javnostjo (članek v Mladini št. 23/1985 je obljubljal nadaljevanje) se nisem (v)dal kar tako.

Naslednji dan sem zahteval pogovor s predsednikom Konference osnovnih organizacij sindikata.

Sprejela pa me je kar celotna, zgoraj opisana “politična koordinacija”. Njihova sprenevedanja o “že vnaprej planirani vaji civilne zaščite” sem kar prekinil in obžaloval, da je prišlo do neljube diskoordinacije ter napovedal, da bo načrtovano predavanje

41

MOJA ZIMA LITOSTROJ

2

imam tudi nekaj likovnega, gledališkega, fotografskega in filmskega talenta … še bolj pa odraz dejstva, da je druga polovica 80-ih let bila v Jugoslaviji in posebno še v Sloveniji že daleč od najbolj svinčenih časov socializma in so demokratične ideje prodirale že na vseh frontah, posebno tudi v kulturi in v medijih. Ali če poenostavimo: Na Tomšičevi nekaj časa še vedeli niso za nekega Tomažiča v Litostroju …

In tako sem jaz lahko kar svobodno izbiral filmske in gledališke predstave, na katere smo vabili (vodili) Litostrojeve delavce, da so si jih lahko brezplačno ogledali, priporočal knjige z disidentsko tematiko, organiziral tematske kulturne in pogovorne večere s “sumljivimi” gosti (na primer Tone Kuntner, Bojan Štih, Tone Partljič …), vodil ekskurzije z ogledi znamenitih cerkva …

Jasno je, da smo jaz in moji sodelavci v Kulturni komisiji bili deležni tudi marsikaterega “postrani pogleda” od vodstva sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij, vendar še neprimerno več širokega odobravanja in simpatije, predvsem pa rezultatov: zelo se je povečal obisk gledališč in kakovostnih filmskih predstav, aktivni odziv na razne natečaje, razpise in razstave (na primer o varstvu narave), vse dokazano s konkretnimi številkami. So bili pa tudi že taki časi, da so morali celo partijski in sindikalni voditelji malo paziti na besede … in svojo kritiko tudi že kaj utemeljiti. Mi pa smo jih ob tem seveda čakali “na nož” in terjali argumente … Če so ljudje, lahko že v

42 43

MOJA ZIMA LITOSTROJ

pač naslednji teden … na enak način in z enakimi vabili … Seveda so bili burno proti, vsi v en glas … Proti meni ubogemu »pravničku« … Čeprav sem se v naslednjih dneh še trudil, obogatil s pravnim mnenjem Matevža Krivica in se prebil celo do Republiškega sekretarja za kulturo - Matjaža Kmecla (ki me je samo nekaj “tolažil”), nismo mogli imeti napovedanega dogodka. S

44

Tomšičeve so prišla jasna navodila in … grožnje … Ne samo za mojo službo, ampak tudi za funkcijo Generalnega direktorja …

Samo tisti, ki s(m)o desetletja živeli v totalitarni (in v bistvu komunistični) državi, si lahko predstavljamo, kako močan je bil in bil videti od znotraj ta sistem, vsaj dokler je na vzhodu obstajala za vsak primer “matrjuška”. Tudi razni “uporniki” (disidenti) s(m)

o se zavedali omejenosti svojega uporništva in vsaj podzavestno upoštevali močno “samocenzuro”, tako v svojih besedah, kot dejanjih. …

Za ilustracijo relativne “svobode” izražanja pa prilagam še svojo karikaturo, s katero sem kritično prikazal realno stanje samoupravljanja in to lahko tudi objavil v “Glasilu delavcev Titovih zavodov Litostroj”:

2

JUGOSLAVIJA

45

46 47

MOJA ZIMA JUGOSLAVIJA

PREHOD DISIDENTSTVO

Enkratna zgodovinska priložnost se je za Slovenijo ponudila v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja in k sreči jo je znala tudi izkoristiti. Imel sem srečo, da sem pripadal generaciji, ki je uresničila stoletne (tisočletne?) želje naših prednikov, da si ustvarijo svojo lastno (samostojno!) državo in se kot enakovreden partner vključijo v vse najpomembnejše mednarodne organizacije.

Ponosen sem, da sem pri tem enkratnem dogajanju lahko tudi aktivno sodeloval in po svojih močeh prispeval kakšen kamenček k mozaiku, ki bo za vedno ostal zapisan v zgodovini.

Moj osnutek za logo SDZ

48

znotraj partije, saj drugje za relevantno dejavnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Tudi sam sem v 80. letih začutil, da je čas pasivnosti mimo, da moramo začeti delovati, vsak v svojem okolju in po svojih močeh. Začel sem pisati časopisne članke, vedno bolj na meji uveljavljene avtocenzure. Motila me je predvsem centralistična težnja Beograda, da si še bolj podredi in po srbskem okusu obdela druge republike (spremembe ustave, skupna jedra). V trdnjavi delavstva, 3.500 članski tovarni turbin, »Titovi zavodi Litostroj«, sem se uveljavil kot kulturni animator, izdajal poseben bilten in propagiral obiske raznih disidentskih gledaliških predstav, sumljivih filmov, branje svobodnjaške literature itd. Ko sem leta 1985 organiziral predavanje disidentskega profesorja Franceta Bučarja na (prepovedano) temo »sprave«, mi politična nomenklatura Litostroja tega dogodka ni mogla preprečiti na drugačen način, kot da so si izmislili vajo civilne zaščite in nam fizično preprečili vstop v tovarno. V pravniškem društvu sem bil del notranje opozicije, ki je vodstvu parala živce s preveč demokratičnimi stališči in doslednim zavzemanjem za enakopravnost jezikov.

Moj nastop, ko sem pri vsejugoslovanskem srečanju

pravnikov v Opatiji vztrajal s podajanjem v slovenskem jeziku (in so prvič morali uporabiti simultano prevajanje), je bil kot senzacija zabeležen na prvih straneh časopisov.

Kako lepo je danes slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano. Ponosen sem na našega predsednika vlade, ki je ob svojem uvodnem nagovoru ob predsedovanju EU možnost prevajanja tudi izkoristil in parlamentarce nagovoril v svojem jeziku.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalni odnos do lastnega jezika, navedem »afero« iz leta 1985: Kot se bodo spomnili starejši kolegi, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu – v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so 49

PREHOD DISIDENTSTVO

3

P

o 45-letni diktaturi je v Sloveniji obstajala le ena – levičarska “elita”. Redki desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili popolnoma zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja.

Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu, ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja.

Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti.

Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar zanj nisem mogel zvedeti …

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera. (Jaz sem jo dosegal s tem, da sem postal pravni svetovalec generalnega direktorja Litostroja, nisem pa niti pomislil, da bi lahko postal na primer direktor TOZD-a (za mlade bralce moram še pojasniti: Temeljna organizacija združenega dela), ker sem zavrnil vstop v Zvezo komunistov. Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale.

Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj odpor sploh izrazili,

ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so do takrat vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvaščini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom pa jaz govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo nihče nič razumel itd.) Ali pač izkoristim svojo ustavno pravico kar neposredno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači.

Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije …) vendar se je nekako kar predvidevalo, da npr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, in da je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko (hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do

50

česar imamo vso pravico …

Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in da mi bodo potem lahko sledili. Ampak, jaz sem to povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj … Zašumelo je kot v čebelnjaku … Bil sem pripravljen in sem začel govoriti … Zašumelo je še bolj … Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje … Nadaljeval sem … (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko) … Ljudje so začeli vstajati … Nisem se dal … Skušali so me prekiniti s ploskanjem … Malo sem se pošalil: »Hvala, hvala, vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.« To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti …

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S

PREHOD DISIDENTSTVO

tem sem se seveda strinjal in pristopil je h govornici in sva začela … Potem ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno bilo prisotnih več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini … Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo …

Ampak, bili smo v 80-ih letih in vse to je imelo že globoko ozadje … Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja …

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor še ni znal predstavljati, kako je to videti, in kako bi besedo »miška« ustrezno pojasnil.

Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni »nacionalistične avanture« nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki). ▪

51

JBTZ Veličina dogodkov na začetku devetdesetih let je v tem, da se je Slovenija osvobodila komunizma, in da se je osamosvojila!

Komunizem je bila ena največjih katastrof, ki je prizadela 20. stoletje. (Podobni sta bili seveda tudi fašizem in nacizem, ki pa sta k sreči imeli precej krajši rok trajanja.) Usodno je prizadel tudi Slovenijo in jo za pol stoletja zavrl v njenem naravnem (demokratičnem in gospodarskem) razvoju.

52

Ker je bilo neizbežno, da bo komunizem propadel, je bilo neizbežno, da bo propadel tudi v Jugoslaviji!

Ali si lahko kdo predstavlja, da bi se demokratizirale vse vzhodnoevropske države,

imele večstrankarski sistem in demokracijo, v Jugoslaviji bi imela pa še naprej politični monopol Zveza komunistov?

Gotovo ne.

Torej: (da si bomo malo pregnali, kakšen pretiran napuh): če ne bi izvedli demokratičnih sprememb v Sloveniji tisti, ki smo jih – Nova Revija, Društvo pisateljev, Bučar, Janša, Jambrek, Pučnik, Rupel, Peterle, Demos, SDZ, Kučan, Drnovšek …

Tomažič – bi jih pa, kdo drug! To je bilo neizogibno!

Do demokratizacije in večstrankarstva bi prišlo v vsakem primeru.

Ne bi pa se v vsakem primeru Slovenija osamosvojila! Glede tega pa so možni (in celo bolj verjetni) popolnoma drugačni scenariji! Ker smo bili tako

zvezani z Balkanom, je po moji oceni vsak od možnih drugih scenarijev veliko slabši in na žalost tudi bolj krvav. Če bi tisti vlak – za odcepitev – odpeljal, bi prav dolgo čakali na drugega ugodnega … (kot ga še danes čaka toliko narodov, tudi veliko večjih od Slovenskega) Imeli smo neverjetno srečo, da smo se tedaj tako hitro in dobro znašli, imeli fantastično ekipo (kombinacijo starejših modrecev in mladih aktivistov) in veliko sreče – pomoč od zgoraj (ugodno postavitev zvezd za laike in Božjo pomoč za nas vernike).

Samostojne Slovenije pa verjetno še dolgo ne bi bilo brez Nove revije, Društva pisateljev, Bučarja, Janše, Jambreka, Pučnika, Rupla, Peterleta, Grafenauerja, Jančarja, Urbančiča, Demosa, SDZ …

53

PREHOD JBTZ

3

Č

eprav se je (komunizem) še v sedemdesetih letih prikazoval kot nepremagljiv (Dolanc: »V Jugoslaviji je pač na oblasti Zveze komunistov. In tako tudi vedno bo …«), pa se je že v osemdesetih letih videlo, da bo propadel. Socialistične internacionale, zbrane okrog Sovjetske zveze, ne bi premagala nobena zunanja sila (tudi ZDA ne!), sistem se je zrušil navznoter. Zaradi (predvsem ekonomske) neučinkovitosti in zaradi posledic sistemske teorije – ni se mogel ustrezno odzivati na izzive novega časa.

PREHOD JBTZ Anton Tomažič: Naslikano kot protest proti aretaciji Janeza Janše

S prijateljem Markom Krečičem sva delala zelo zahtevne in uspešne programe za pisarniško poslovanje (predvsem pravnikov) in obdelavo besedil, tako da je bila potrebna povezava s kakšnim podjetjem za distribucijo programske opreme. V tistem času je bila za kaj takega najbolj uveljavljena MikroAda, najina kontaktna oseba pa Janez Janša. Z njim smo kar lepo sodelovali in imeli pogoste poslovne sestanke.

Eden takih bi se moral odvijati, 1. junija 1988 …

Ko pa sva prišla na dogovorjeni sestanek v MikroAdo, Janeza ni bilo. Še dobro pa se spominjam zariplega Igorja Bavčarja, ki je po telefonu »pizdil« in že snoval svoj »Odbor za izpustitev Janeza Janše«.

Nisem še slutil, da sem priča zgodovinskim dogodkom, vendar sem se takoj aktivno vključil. Na svojem skromnem 54

računalniku sem hitro sprogramiral velik transparent »Free Janez Jansa« in ga nesel Bavčarju, da ga je obesil na vrata odbora.

Sledile so demonstracije, javni protesti, internacionalizacija …

Slovenska pomlad. Začel se je majati slovenski Berlinski zid, in s tem, ko je javnost dosegla, da so Janeza Janšo v nekaj mesecih izpustili, so bila vrata kletke odprta. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda.

Meni je bilo tedaj že kristalno jasno, da sta potrebni dve osvoboditvi: od komunizma in od Jugoslavije!

Da ne bi izgubljali časa, sem takoj po osvoboditvi Janeza Janše v Novi reviji št. 77/1988, objavil članek z naslovom »Kaj potem?«.

Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju popolnoma legitimne) politične stranke,

Slovenska demokratična stranka. Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil.

Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do pobude in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze. Beseda stranka je bila tedaj za nekatere še premočna in če zdaj dobro razmislim, ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bili tedaj pogumnejši, in namesto SDZ ustanovili SDS, saj bi se tako verjetno težje vanjo že od samega začetka implantirali tudi zaviralni elementi. Ko je v Sloveniji potekala široka akcija zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo, sem čutil za popolnoma legitimno, da zato izkoristim tudi Planinski tabor in sem skušal podpise zbirati na Kamniškem sedlu. Organizatorji, politikom servilni funkcionarji PZS so mi to izrecno prepovedali (»Ne

moremo mešati planinstva s politiko!«), vendar se nisem dal in stojnico improviziral nižje ob razpadajoči planšarski koči, kjer sem med odhajajočimi planinci nabral približno 100 podpisov.

Moram reči, da je aretacija Janeza Janše in vse kar je ta povzročila v slovenski družbi, imela name zelo močan vpliv.

Morda me je še toliko bolj prizadelo, ker sem Janeza tudi osebno poznal in mi je bil kot osebnost zelo prijeten.

Takoj sem po svojih močeh začel pomagati Odboru za človekove pravice, med drugim tudi s tiskanjem raznih napisov. Dva velika transparenta sta mi celo tako dobro uspela, da sta postala kar nekakšna simbola slovenske pomladi, saj kar težko najdete širšo sliko dogajanj na Kongresnem trgu in na Metelkovi, kjer ju ne bi zasledili. »Free Janez Jansa« (da, s šumniki so bile

tedaj še težave) in »Sodbe ne priznamo!« - kasneje ju je z veseljem sprejel Muzej novejše zgodovine …

Moja osebna prizadetost je bila tako velika, da sem v času, ko je bil Janez Janša v zaporu, naslikal tri »razpoloženjske« slike, od katerih sem eno kasneje dal JJ, dve, ki sta tu objavljeni, pa še vedno krasita moj dom.

Odkrito rečeno, je tisto razburljivo leto 1988 v meni povzročilo celo važno osebno odločitev, da sem pustil varno, redno zaposlitev v Litostroju ter se podal na samostojno podjetniško pot. Zaslutil sem namreč že tudi prihajajoči čas svobodne podjetniške pobude …▪

55

3

SODBE NE PRIZNAMO 2014

Na žalost pa sem tukaj objavljeni sliki ponovno potreboval 20 let kasneje, ko sta bila po nedolžnem v zaporu Janez Janša in Tone Krkovič! Prvega septembra 2014 sem ju pokazal vztrajnikom Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbora 2014. »Kaj je bilo največ, kar smo Slovenci doslej dosegli v svoji tisočletni zgodovini? – Seveda: samostojna Slovenija!« »Katera koalicija je bolj kot katera koli v zgodovini, v pravem trenutku poenotila veliko večino Slovencev? – Seveda: Demos!« »Kdo je tisti, ki je sprožil iskrico slovenske pomladi in je tudi najbolj zaslužen za osamosvojitev Slovenije? – Seveda: Janez Janša!« »Težko je! Veliko sivine se je nabralo v tej naši Sloveniji! Krivične rešetke še vedno obstajajo. Ampak obstaja tudi žarek upanja, ki ne bo ugasnil. In prav vi ste tisti, ki ga boste lahko razpihali, da se bodo vremena Slovencem spet zjasnila!«

Ko sem leta 1988 na Roški nosil napis »Sodbe ne priznamo!«, sem se zavedal, da je to »milo rečeno« malo nenavadno za enega pravnika, ki pozna kazensko zakonodajo, zvezni in republiški pravosodni sistem, pritožbene instance, pravnomočnost in dokončnost, izredna pravna sredstva itd …

56

57

bil osrednja točka Slovenske pomladi, najbolj zaslužen za osamosvojitev ter skupaj z drugim političnim zapornikom Tonetom Krkovičem, tudi najbolj zaslužen za uspešno obrambo naše domovine Slovenije!

In vendar: Ne samo, da smo si upali – vpiti, da sodbe ne priznamo – ampak je v nas tudi vse bolj rastel gnev – zaradi krivice, ki se je godila JJ in drugim zapornikom – ter odločenost, da mora priti do spremembe. Velike spremembe! Dosti je bilo!

Napisa »Sodbe ne priznamo!« sem pred leti oddal Muzeju novejše zgodovine … V svetem prepričanju, da ga ne bom nikoli več potreboval …

Danes bi mi spet prišel prav?

In vendar: mi je kristalno jasno, da je ta konkretna sodba – od začetka do konca – v zadevi Patria – ena sama zloraba pravosodja ter vseh teh pravnih sredstev.

Kot pravnik imam seveda zdaj dosti bolj tehtne pomisleke: Ali lahko skupaj z vami trdim: »Sodbe ne priznamo!« Saj vendar 100 % verjamem v samostojnost in državno suverenost Republike Slovenije! Saj spoštujem njen pravni red ter poznam kazensko zakonodajo in dobro vem, kaj je pravnomočna sodba, kakšne so njene posledice in kakšen sistem pravnih sredstev imamo!

Ko sem pred leti zvedel, kakšno obtožnico je vložilo tožilstvo, sem se zgrozil … vendar nič kaj »prestrašil«: mislil sem, da tega prvostopno sodišče nikakor ne bo sprejelo.

Z vašo neomajno voljo ter kulturnim obnašanjem, me zelo spominjate na tisto zbiranje na Roški: In Odbor 2014 ima neverjetno podobno vlogo kot tedanji »Odbor JBTZ« …

Potem sem se še bolj zgrozil, ko sem videl, na kako trhlih temeljih sodišče vodi postopek in kakšna je bila prvostopna sodba. Zgražali so se vsi pošteni kolegi pravniki, in danes javno nihče od uglednih pravnikov več niti ne skuša vsebinsko pritrjevati sramotni obsodilni sodbi.

Najbolj grozljivo pa je to, da je po krivici v zaporu spet ista oseba: Janez Janša! On, ki je

Pritožbeno sodišče pa je takšno sodbo kar še potrdilo … seveda, saj je bilo očitno, že

Spoštovani vztrajniki!

58

od samega začetka zmenjeno, da bo končno enkrat Janšo treba onemogočiti. Zmenjeno je bilo očitno za vse stopnje, od tožilstva do Vrhovnega sodišča!

PREHOD SODBE NE PRIZNAMO 2014

V

ečina mojih kolegov pravnikov se je gotovo zgražala nad takšnim neupoštevanjem pozitivne zakonodaje in zaupala v pritožbeni senat Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu …

Majhen odstotek Slovencev je tedaj hodil na Roško in Odbor za varstvo človekovih pravic se je zdel s svojimi »Sporočili št. …« pravi palček v primerjavi z ogromnim oblastnim in represivnim aparatom, ki je že desetletja držal Slovenijo v totalitarizmu. Tako kot se je mogočna Sovjetska zveza zdela nepremagljiva, tako si je bilo tudi še težko zamisliti osamosvojitev Slovenije – posebno še brez balkanske klavnice!

Da, takšne sodbe pa res ne morem, tudi kot pravnik – spoštovati … in biti tiho!

Zoper takšno sramotno sodbo se je treba javno odzvati!

Ne more nam biti vseeno!

Ne moremo biti hlapčevsko ponižni in se sprijazniti z dejstvom, da je sodba »pravnomočna«!

Da, res je: »Janša je politik v zaporu«! Ampak ni samo to: Je tudi POLITIČNI ZAPORNIK! Brez izrazitih političnih motivov noben pravnik ne bi mogel takšnega skrpucala napisati, podpisati in objaviti!

Konec koncev bo pa to enkrat slej koprej tudi dokazano! Če že ne v Sloveniji – Bog ne daj!

– pa na evropskem sodišču!

Spoštovani vztrajniki! Čestitam vam za vse dosedanje delovanje! Za ponosno in dostojanstveno držo! To je prava civilna družba! To je pravo upanje za Slovenijo!

Vi ste tiste prve rane ptice, ki že zdaj naznanjate novo slovensko pomlad! ▪

59

PREHOD KAJ POTEM?

3

KAJ POTEM?

Takoj po osvoboditvi Janeza Janše sem v Novi reviji (Številka 77/1988) objavil članek z naslovom »Kaj potem?«. Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju popolnoma legitimne) politične stranke Slovenska demokratična stranka.

Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil. Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do pobude in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze.

Beseda stranka je bila tedaj za nekatere še premočna, in če zdaj dobro razmislim, ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bili tedaj pogumnejši in namesto SDZ ustanovili SDS, saj bi se tako verjetno težje vanjo, že od samega začetka, implantirali tudi zaviralni elementi.

60

61

3

NESTRANKARSKI POLITIČNI PLURALIZEM

T

ako kot pri vseh novih političnih strankah leta 1989 tudi pri ustanavljanju SDZ ni šlo brez usmerjevalcev in prišepetovalcev.

Ker so se stare sile znašle pred neizogibnim širšim problemom – propadanje komunizma – jim je bilo kmalu jasno, da tako kot dotlej ne bo šlo več. Dokler je na vzhodu dominirala močna »kominterna« so se šli lahko razne, tudi mehkejše oblike totalitarizma (v Jugoslaviji naj bi bilo to samoupravljanje = »socializem z mehkejšim obrazom«), ko pa se je ta imperij porušil, je bila vsaj za Slovenijo na obzorju neizogibna evropska demokracija.

Ker pa so komunisti že leta 1945 pospravili s strankami in se znebili (tudi fizično) vseh možnih političnih nasprotnikov ter je bilo strankarstvo naslednjih 45 let povsem demonizirano, starim silam zbranim v (dotlej) čvrsti fronti SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva) pod vodstvom ZKS (Zveza komunistov Slovenije) nikakor ni »šlo v glavo« večstrankarstvo.

62

Dokler so bili še na oblasti, so skušali zato (zopet) izumiti nekaj novega (podobno kot so Tito in njegovi nasledniki že ves čas poskušali s svojimi družbenimi eksperimenti).

V letih 1988 in 1989 je bil njihov cilj uvesti »nestrankarski politični pluralizem«. Že v preteklih letih s(m)o vse bolj glasni disidenti in opozicijske politične skupine v Sloveniji predstavljale pravi strah za komunistično organizacijo, ki je zaradi bojazni pred izgubo svojega političnega monopola sprva »grozila«, da bo opustila svoj politični projekt »sestopa z oblasti«, če se bodo politične zveze novejšega datuma skušale organizirati kot stranke.

Seveda pa je povsem iluzorno pričakovati, da bi lahko znotraj ene same stranke ter njenih transmisij (SZDL, Zveza borcev, Sindikat) potekali kakršnikoli resnično demokratični procesi, za kar je dokaz tudi usoda »Janševe skupine« v ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije), ki je v končni fazi pripeljala do njegove aretacije.

Zadnji poskus za uvajanje nestrankarskega pluralizma je potekal na seji predsedstva SZDL, na kateri so kot povabljeni gostje sodelovali člani ustanovnega odbora SDZ (Slovenske demokratične zveze), Socialdemokratske zveze, Kmečke zveze, itd. vendar so se morale stare sile vsaj formalno umakniti iz novih pravih demokratičnih procesov. ▪

63

3

EVROPA ZDAJ

Kakor hitro je bilo jasno, da je stare igre konec (Berlinski zid in propad imperija socialistične internacionale), so se slovenski komunisti zavedli, da lahko preživijo le, če se prilagodijo novim časom, predvsem seveda prihajajočemu političnem sistemu: demokraciji.

64

65

J

ugoslaviji se ne bi radi odpovedali, saj jim je Beograd nudil nekakšno »zadnje pribežališče« (pred slovenskimi »disidenti«), posebno s pomočjo vedno preteče JLA. Ker pa se je bilo treba pripraviti na neizbežno nujno zlo, prve svobodne volitve, je bilo nujno tudi volivcem ponuditi kaj privlačnega. Ker so imeli neprimerno več sredstev in kadrov, kot nove politične sile, so lahko v ta namen pripravili bogato propagando s sloganom: EVROPA ZDAJ! Seveda pa s pomembnim dodatkom: »Z Jugoslavijo k Evropi!«

evropsko kakovost življenja …« Komuniste vidi na volitvah »kot sestavni del socialističnih sil kot del socialistične fronte …«

S pomočjo profesionalnih in dobro plačanih PR. agencij so se dobesedno »prebarvali« (iz rdeče v rumeno-modro), sami pa vsi po vrsti objavili svoje vsebinske prispevke v Osnutku programskega dokumenta 11. Kongresa Zveze komunistov Slovenije – oktobra leta 1989.

Nekaj pa komunistom s Kučanom na čelu le ni uspelo: zadržati Slovenije v Jugoslaviji, kjer so jo videli še vsi soavtorji programskega dokumenta.

V uvodu njihov predsednik Milan Kučan zagotavlja, da »Program izhaja iz neprijazne resničnosti našega življenja in ponuja podobo prihodnosti Slovenije in Jugoslavije, kot jo vidimo komunisti … V vse bolj spreminjajočemu se svetu, ostajamo komunisti v Sloveniji, zvesti osnovnim vrednotam gibanja, ki mu pripadamo: socializmu, samoupravljanju in nacionalni enakopravnosti … Čebinski manifest ostaja temelj, ki nas zavezuje … Nadaljevanje vidim na konferenci ZK Slovenije, v zahtevi po reinterpretaciji in demokratični obnovi socializma …«. Ob tem pa si »kot smoter zastavljamo 66

Ob tem si ne morem kaj, da (sedaj po več kot četrt stoletja) ne bi ugotovil, kako daljnosežna je bila Kučanova napoved o skupni »socialistični fronti«, ki je ves ta čas uspešno zavirala normalen potek tranzicije ter s tem posledično tudi zaostanek nekdaj vodilne Slovenije med bivšimi (vzhodno) socialističnimi deželami, kjer so izvedli tudi kaj lustracije.

Ciril Ribičič: »Nova ZKS torej ostaja leva politična organizacija, alternativa za demokratični socializem, prepričana, da je demokratični socializem Slovencem ter drugim narodom in narodnostim v Jugoslaviji po meri in da je lahko tudi atraktivna perspektiva človeštva … Z vsemi političnimi silami, ki so pripravljene spoštovati demokratična pravila v političnih spopadih, se bomo povezovali in se pri tem izogibali nepotrebnim razcepom na levici.« Milan Balažic: »Verjamemo, da je prenovljeni, tj. demokratični socializem po meri Slovencev in da je lahko tudi atraktivna perspektiva človeštva.« Lojze Ude: »Jugoslavija je naša izbira … pomembna pridobitev

in vrednota … Zavračamo vnaprejšnje zanikanje smisla večnacionalnih skupnosti in razvoj slovenskega naroda izven Jugoslavije kot edino perspektivo …« Borut Pahor: »Predlagali bomo, da Skupščina SFRJ izrazi jasno pripravljenost za tesnejše povezovanje države z Evropsko skupnostjo, ki naj v primernem roku omogoči polnopravno vključitev Jugoslavije v Evropsko skupnost. Posebej se zavzemamo za širitev in institucionaliziranje sodelovanja ZKJ s socialistično internacionalo …«

4

MOJA SDZ Zanimivo je, da je bila Slovenska demokratična zveza (SDZ) ustanovljena po pooblastilu ali podpori številnih organizacij in društev. Jaz sem se seveda z veseljem pridružil pobudi za ustanovitev prve opozicijske stranke, na ustanovnem kongresu SDZ, 11. 1. 1989.

Sonja Lokar: »V ZKS se lahko vpiše vsakdo, ki sprejema njene glavne programske cilje, statut in plačuje članarino … Načelo o apriornem nesprejemanju vernih, v zvezo komunistov je anahronistično.

Zveza komunistov Slovenije pri vstopanju ne bo več spraševala ljudi, ali verujejo ali ne. (Možnost – kot pogoj za vstop v zvezo komunistov, ohranjamo pripadnost materialističnemu svetovnemu nazoru).« ▪

Iniciativni odbor

67

V

Cankarjev dom sem prišel kot osamljen desničarki razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

Ustanovni zbor za SDZ pa je pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih), lahko samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva. Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje.

Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samo-omejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno … Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti leta 1988 v svojem članku v Novi reviji).

Za zdaj je bila le še SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov sem bil jaz seveda popolnoma anonimen – pripadal sem pač desni intelektualni (ne)eliti …

Zato mi ni preostalo drugega, da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem sicer pošteno utemeljil, tako kot se to dela v demokraciji, približno takole: »Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati.

68

Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja popolnoma odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko, in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal …« Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev … Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen … (Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je iz SDZ izstopil).

poznala še iz Litostroja. V njem sem mu očital »nož v hrbet«, ki jih je Mladina zadala novim družbenim gibanjem, ki jim je še do nedavnega nudila glavno oporo. (stran 79) ▪

4

USTANOVNI ZBOR SDZ

To je bil tudi začetek moje politične kariere. Odslej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora, nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

Dosedanje družbenopolitične organizacije so na vseh ravneh delovale dokaj zmedeno in so dobivale še vse mogoče ideje o alternativah klasične, strankarske demokracije.

Kot je razvidno iz tega članka Predsednika OK SZDL Domžale, objavljenega v Občinskem poročevalcu 24. 4. 1989, so sanjali še o »političnem pluralizmu«, »frontnosti«, »izročilu OF« itd. (stran 70) Preden smo ustanovili Občinski odbor SDZ, sem napisal zanimivo pismo novinarju Mladine, Vladu Miheljaku, s katerim sva se 69

MOJA SDZ USTANOVNI ZBOR SDZ V stranki sem se počutil dobro. Imeli smo dva konkretna cilja: uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije. Za to pa smo morali najprej doseči dober rezultat na volitvah, aprila leta 1990.

To nas je sicer zelo združevalo, vendar pa sem vedno (bolj) čutil veliko nasprotje med politiko vodstva (trdno v rokah »leve elite«) na eni strani ter članstva in krajevnih odborov, na drugi strani. Med 70

ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD!).

Dokaz, da je bila to res prva (prava) politična stranka, je tudi v tem, da sta bila na začetku zraven celo Ivan Oman in Fran Zagožen. Njuna Kmečka zveza se tedaj še ni deklarirala kot prava stranka.

Ker je kazalo, da bodo, ta

vse večji voz nove politične sile (desne provenience) furmani usmerjali kar v levo (vodstvo SDZ je bilo pod velikim ideološkim vplivom Spomenke Hribar, ki je bila že tedaj popolnoma obsedena z desnico (»Zaustavite desnico!«), s(m)o se desničarji odzvali na različne načine. ▪

71

MOJA SDZ MOJA POBUDA ZA KRŠČANSKO DEMOKRACIJO

4

MOJA POBUDA ZA KRŠČANSKO DEMOKRACIJO Nekateri so se vse bolj posvetili drugim obstoječim opozicijskim (nastajajočim) strankam (Oman in Zagožen), drugi pa so se podali v nove vode. Peterle je takrat verjetno že ustanavljal novo stranko Slovenskih krščanskih demokratov (na kakšnem od prvih iniciativnih sestankov sem bil prisoten tudi sam), meni pa se je zdelo, da ne bi bilo dobro preveč deliti novih političnih sil in sem videl prostor za nas desničarje (in krščanske demokrate) tudi v SDZ. Zato sem pomembnemu članu vodstva dr. Francetu Bučarju tudi napisal pismo, katerega kopijo tukaj objavljam.

Menim, da njegova vsebina ne potrebuje posebne razlage, povem naj le, da z mojo, v bistvu naivno, iniciativo ni bilo

72

nič, saj je bil dr. Bučar že tedaj verjetno pod močnim vplivom omenjene Ideologinje. Jaz pa potem tudi nisem nič kaj vztrajal, saj je bil dr. Bučar tedaj (tudi kot moj nekdanji profesor) zame Alfa in Omega vsega političnega. Odločil sem se pa, da ne bom zapustil svoje stranke (kmalu zatem je res prišlo do ustanovitve nove stranke SKD, kjer bi bilo zagotovo pravo mesto zame) in svojih somišljenikov v njej, in da si bom rajši znotraj SDZ prizadeval, da ne bo (s)krenila preveč na levo. Mislil sem že na volitve in na potrebo po kar najširši koaliciji in enotnosti novih političnih sil.

evropske desno-sredinske stranke, s tem pa bi se seveda popolnoma izognila vplivu razno-raznih botrov iz (levega) ozadja. Za ustanavljanje SKD potem niti ne bi bilo kakšne posebne potrebe … ▪

Če bi moja pobuda uspela, bi se lahko SDZ zelo (za nekatere preveč) okrepila, predvsem pa samostojno krenila v smer klasične

73

74 75

MOJA SDZ MOJA POBUDA ZA KRŠČANSKO DEMOKRACIJO

MOJA SDZ STARE SILE SE PRILAGAJAJO

4

STARE SILE SE PRILAGAJAJO

Za nepoučene naj razložim, da so bile v tistih časih na drugi strani še zelo močne politične sile (na oblasti!), na čelu s Kučanom, ki so se kmalu zavedale, da je zmaga demokracije (tudi v Jugoslaviji) neizbežna in da bi se bilo bolje na to pripravljati (predvsem tudi na prve svobodne volitve, aprila leta 1990), ne pa slepo vztrajati na preživelih položajih, kot so to napako storili njihovi kolegi v Beogradu.

Smešno se mi zdi, ko se zdaj v kakšnih knjigah skuša prikazati, da je bil nastop 76

slovenskih komunistov na njihovem (jugoslovanskem) kongresu v Beogradu (ko so teatralično zapustili dvorano) kakšno pomembno (ali celo državotvorno) dejanje. Ta dogodek je bil tedaj namreč že čista (njihova) predvolilna kampanja (za volitve v Sloveniji)! Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra leta 1989 na sestanku SDZ analizirali politični položaj in svoje volilne obete, in kako jasno je bilo že tedaj, da bo opozicija v Sloveniji zmagala.

Prav bali smo se, da bi Zveza

komunistov (Slovenije) v Beogradu še kaj pridobila na ugledu in v slovenskem javnem mnenju, s kakšnimi podobnimi dejanji, kot so se potem s solzami in odhodom iz dvorane v Beogradu tudi dejansko zgodili. Vedeli so, da se tista barka (enopartijski sistem) pač že dokončno potaplja in da bo treba začeti z drugačnimi metodami.

Osebno pa sem prepričan, da si tedaj niti slučajno niso želeli zapustiti Jugoslavije, s katero jih je vezalo toliko lepih spominov na lagodno politikantstvo in na bratske pojedine. ▪ 77

MOJA SDZ VLOGA MLADINE

4

VLOGA MLADINE Preden smo ustanovili Občinski odbor SDZ, sem napisal zanimivo pismo novinarju Mladine, Vladu Miheljaku, s katerim sva se poznala še iz Litostroja.

V njem sem mu očital »nož v hrbet«, ki jih je Mladina zadala novim družbenim gibanjem, ki jim je še do nedavnega nudila glavno oporo. ▪

78

79

Jaz, kot majhna riba, sem v okviru predvolilne kampanje lahko bil malo bolj pogumen (neposreden) in sem na svoj predvolilni plakat popolnoma

V SDZ in v slovenski opoziciji smo se zavedali, da bi bila odprava enopartijskega sistema le polovična zmaga.

Sloveniji je bilo treba zagotoviti tudi samostojnost.

Lahko se še v nedogled 80

prepiramo, kdo je to prvi jasno in glasno zahteval, vendar to niti ni pomembno. Včasih je bilo treba z besedami tudi kaj taktizirati in s tem počasi utirati pot za naš končni cilj.

Vsaj za vodstvo Demosa

jasno zapisal: »Za samostojno Slovenijo!« Napovedal sem tudi: »V Skupščini se bom zavzemal za to, da Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije doseže popolno samostojnost, vključno s svojim denarjem in lastno slovensko vojsko.«

Za te besede bi šel seveda lahko v zapor, saj je bilo takšno pozivanje k spremembi ozemeljske integritete Socialistične Federativne republike Jugoslavije marca leta 1990, še določeno kot hudo kaznivo dejanje. ▪

(za Pučnika, Janšo, Bučarja, Peterleta, da tudi za našega SDZ-jevega predsednika Rupla) si upam trditi, da so se za popolno samostojnost Slovenije odločili že zelo kmalu, prej, kot so to lahko 81

MOJA SDZ VLOGA MLADINE

popolnoma jasno in javno povedali.

KVALITETNA KOALICIJA

K

er sem bil v prvem (pripravljalnem) delu predvolilne kampanje celo nekakšen vodja volilnega štaba Demosa, naj pokažem še znamenito razpredelnico, v katero smo sproti vnašali (sem vnašal) novoustanovljene lokalne odbore naše predvolilne koalicije. Naš cilj je bil, da bi v vsakem volilnem okraju imeli krajevne organizacije, vsake od petih Demosovih strank:

1. Ruplova SDZ, 2. ZSDS (Pučnikovi socialdemokrati), 3. Peterletovi krščanski demokrati, 4. Omanova Slovenska kmečka zveza in 5. Zeleni Slovenije. Tako bi lahko bil naš volilni izplen najbolj optimalen.

Tega pa ni bilo lahko doseči. Kot lahko vidite iz razpredelnice, je bilo še veliko

občin nepokritih. Resnici na ljubo je treba priznati, da je imela še najboljšo lokalno organiziranost Slovenska kmečka zveza, saj je bila pač že najstarejša (skoraj dve leti od ustanovitve).

Prav vesel sem bil, ko sta nekega večera pri nas doma pozvonila g. Schwarzbartl in njegova žena ter dejala, da bodo v Domžalah ustanovili občinski odbor SKD. Z veseljem sem jim pri tem pomagal, tudi z nagovorom na ustanovnem sestanku.

Kot ste verjetno že uganili, sem bil takrat jaz s srcem bolj primeren za takšno politično stranko, vendar sem se odločil, da bom vztrajal v SDZ in jo pomagal braniti pred popolnim levim prevzemom.

Prikazana razpredelnica seveda ni dokončna slika teritorialne organizacije Demosovih strank, saj so se tik pred volitvami ustanovile še kakšne organizacije (točnega datuma zadnjega vnosa žal ne vem).

Še posebej so bili presenečeni (in že kar užaljeni) v našem vodstvu, saj so si obetali, da bomo mandatarja dobili mi. Vendar pa je bilo v Demosu dogovorjeno, da bo vlado predlagal predstavnik tiste stranke, ki bo dobila največ glasov. To je bilo treba stisnjenimi zobmi tudi preboleti.

Ni pa bilo za veljake SDZ in za njihove ideologe iz ozadja to lahko! Peterle je bil vendarle nekako iz druge (ne) elite. Desnica je bila dobra kot volilno telo, ne pa tudi za vodenje. Samo levici je imanentna strokovnost …

Vse, kar je desno, je diletantsko. Ker sem na lastni koži čutil takšen odnos tudi v svojih pravniških okoljih, vsaj že dvajset let, sem vedno občudoval Peterleta, da si je upal in zmogel boriti s tako negativnim odnosom in medijskim linčem, kot ga je bil nenehno deležen (ali

pa vsaj do svoje kasnejše zmage na volitvah za Evropski parlament).

Moram opozoriti tudi na pomembno okoliščino, da je bila večina medijev (še dolgo in) globoko levičarsko indoktriniranih. Že takoj po zmagi Demosa na volitvah smo v jutranjih poročilih in komentarjih na radijskem sprejemniku slišali omalovažujoče napovedi o tem, kako bomo jedli travo ter gledali žaljive karikature.

Tudi sam sem bil enkrat kot Jurijeva karikatura na prvi strani Dela. Naslednji dan po kongresu SDZ (o tem več v nadaljevanju) smo bili skupaj z novoizvoljenim predsednikom Pirnatom in drugim podpredsednikom Šterom prikazani v nekakšnih naciuniformah, ker smo pač na poštenih volitvah premagali prejšnje levičarsko vodstvo. ▪

V drugem delu se je delo predvolilnega štaba preusmerilo v bolj promocijsko smer in ga je odslej vodil dr. Hubert Požarnik. Bi pa lahko predstavljeni dokument bil zelo zanimiv za kakšne zgodovinarje, in ga bom v ta namen z veseljem prepustil kakšnemu arhivu …

Glede na dokaj pozno ustanovitev ter na dokaj neizgrajeno lokalno omrežje SKD je bilo zato ob volitvah veliko presenečenje, da so dobili več glasov kot naša stranka SDZ. 82

83

MOJA SDZ KVALITETNA KOALICIJA

4

Zaradi poznega nastanka so bili še zelo šibki tudi Slovenski krščanski demokrati. Ker smo se vse stranke Demosa obvezale, da si bomo pomagali pri ustanavljanju lokalnih organizacij, sem pri tem z veseljem sodeloval tudi sam.

4

SLOVENSKO KRŠČANSKO SOCIALNO GIBANJE

4

USTANAVLJANJE OBČINSKIH ODBOROV SDZ

Čeprav sem bil prepričan član stranke SDZ in v njej ni bilo posluha za moje ideje, o nekakšni krščansko-demokratski frakciji, sem z zanimanjem spremljal tudi druge zunanje pobude za ustanovitev tako usmerjene stranke. Na pobudo Lojzeta Peterleta smo se nekajkrat srečali somišljeniki in premlevali razne možnosti. Imam občutek, da je bil glavna ovira za bolj zgodnjo ustanovitev prave stranke, g. Peter Kovačič Peršin, ki je preveč upošteval preživeto Smoletovo idejo »fronte«, pod vodstvom SZDL. Peterle je sicer na začetku še poskušal z idejo krščansko socialnega gibanja, kasneje pa se je »skorajžil«, kar za ustanovitev prave politične stranke SKD. Jaz sem bil (in ostal) njen simpatizer in sem z veseljem celo pomagal pri njenih začetnih korakih (na primer pri ustanovitvi občinskega odbora SKD za Domžale). Pa vendar nisem niti pomislil, da bi zapustil svojo stranko SDZ, saj bi s tem razočaral in zapustil številne svoje somišljenike in prijatelje, ki so si, tako kot jaz, prizadevali za desno usmeritev stranke.

V stranki sem že od samega začetka intenzivno deloval, predvsem na organizacijskem in promocijskem področju.

Tako sem tudi pripravil pomembno navodilo za ustanavljanje “regionalnih” - občinskih odborov SDZ. (stran 67) Iskali smo prostovoljce in jim pomagali z navodili in raznimi obrazci.

Med prvimi smo seveda ustanovili Občinski odbor SDZ v Domžalah ... ... in ga potem skušali tudi vzorno voditi ...

84

85

4

OBČINSKI ODBOR SDZ ZA DOMŽALE

86

87

88 89

MOJA SDZ OBČINSKI ODBOR SDZ ZA DOMŽALE

MOJA SDZ PREIMENOVANJE ULIC V DOMŽALAH

4

PREIMENOVANJE ULIC V DOMŽALAH

Ko smo v Domžalah predlagali preimenovanje ulic, šol itd. je to zelo odmevalo v celotni Sloveniji in posebno še v drugih delih Jugoslavije ... Zgoraj je odmev iz Borbe ...

Dnevnik je 20. 3. 1991 objavil nesramen članek, ki je obravnaval javno tribuno z ministrom za obrambo »Slovenska vojska DA ali NE?« Naslov pa je bil: »Pobiti vse Žide!« … Seveda sem zaradi tega odločno protestiral.

90

91

PROTI IZOBEŠANJU PARTIJSKIH ZASTAV

MOJA SDZ PROTI IZOBEŠANJU PARTIJSKIH ZASTAV

4

V Domžalah smo s pametnim povezovanjem (Združena domžalska opozicija skupaj z ZSMS) dobili za župana g.

Erwina A. Schwarzbartla.

Med svojim (pre)kratkim mandatom je dosegel kar veliko koristnih sprememb in si s tem seveda, poleg široke podpore, pridobil tudi številne nasprotnike, seveda tudi s pomočjo medijev …

Podoben je bil odziv na naš poziv proti izobešanju partijskih zasatav ... posebno še v predvolilnem času ...

92

93

4

MAJNIŠKA DEKLARACIJA 1989 V SDZ smo dajali velik pomen sprejetju in podpisovanju Majniške deklaracije leta 1989.

Podpisovali smo jo tudi na ustanovnem zboru Občinskega odbora SDZ:

Zanimivo je, da Majniške deklaracije ni podpirala Komisija za pravičnost in mir:

94

95

MOJA SDZ MAJNIŠKA DEKLARACIJA 1989

Ker smo izvedeli, da sindikati zbirajo podpise za »konkurenčno »Temeljno listino«, smo se »naredili neumne« in jim predlagali, naj zbirajo (tudi) podpise za Majniško deklaracijo:

Odveč je navajati, da kakšnega pozitivnega odziva seveda nismo prejeli ...

96

97

4

STRANKA SPREMEMB

98

99

100 101

MOJA SDZ STRANKA SPREMEMB

102 103

MOJA SDZ STRANKA SPREMEMB

MOJA SDZ STRANKA SPREMEMB

SDZ je podpirala pošteno denacionalizacijo in tudi ustanovitev ter delovanje Združenja lastnikov razlaščenega premoženja – ZLRP. Pomembno vlogo pri tem je imel predvsem tudi dr. Rajko Pirnat kot pravosodni minister. V Domžalah smo organizirali javno tribuno o denacionalizaciji:

104

105

MOJA SDZ I.KONGRES SDZ

4

I. KONGRES SDZ

106

107

MOJA SDZ I.KONGRES SDZ

Celo v časopisu Delo je bilo objavljeno, da »je bila obrnjena še ena stran naše zgodovine, saj smo spravili pod streho po letu 1945 prvi kongres, ki ni nosil oznake partijski ali sindikalni.

108

109

MOJA SDZ ČASOPIS DEMOKRACIJA

4

Jeseni je bil sestanek med ustanovitelji Demokracije, UK ZSMS in predstavniki podjetja Magellan. Novembra leta 1989 sta bila imenovana: za glavnega urednika Demokracije – Janez Janša, za odgovornega urednika pa Igor Bavčar

ČASOPIS DEMOKRACIJA

Sodeloval sem tudi pri ustanavljanju prvega demokratičnega glasila Demokracija, ki je bila na začetku tudi bolj pod vplivom SDZ. Do junija leta 1989 je izhajala kot Glasova priloga (Gorenjski glas), nato samostojno, na koncu pa jo je prevzelo podjetje Magellan d.o.o. Na začetku sem bil celo predsednik časopisnega sveta.

110

111

112 113

MOJA SDZ ČASOPIS DEMOKRACIJA

MOJA SDZ VOLITVE 1990

4

VOLITVE 1990 Potem, ko sem od jutra do večera garal za uspeh volitev, sem se dan pred volitvami, ko velja predvolilni molk, odpravil na celodnevni izlet visoko v gore – Karavanke. Ko sem dosegel vrh, sem že vedel, da bomo zmagali. Na glas sem govoril v dolino: »Slovenija, draga moja! Domovinica ti moja ljuba, še en dan in – jutri boš svobodna! Končana bo polstoletna tiranija … Kako lepo!« In res, na volitvah je zmagal Demos. Končalo se je obdobje komunizma, hkrati pa je oblast prevzela odločna skupina politikov, ki je znala Slovenijo popeljati tudi iz nevarnega objema Jugoslavije in bližajoče se balkanske vojne katastrofe. V parlament sem bil izvoljen tudi jaz, tam pa sem postal predsednik tedaj najvažnejše Zakonodajnopravne komisije (morali smo zgraditi povsem nov normativni sistem samostojne države, hkrati pa še »odklapljati« zvezne predpise).

Naslednji dve leti za računalništvo ni bilo kaj dosti časa, čeprav me je kot delovni pripomoček vedno spremljal prenosnik, kar je bilo med poslanci tedaj tudi še nekaj povsem novega. Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi uspešno izpeljali odcepitev od Jugoslavije, odpravili krivice prejšnjega režima (denacionalizacija, privatizacija) in se vključili v družino svobodne Evrope.

114

115

116 117

MOJA SDZ VOLITVE 1990

Moj predlog za predvolilni logo SDZ:

4

II. KONGRES SDZ

Kljub številnim napetostim in konfliktom znotraj stranke SDZ je bil kongres solidno izveden in zelo produktiven. Pravzaprav je bil dokaz, da je možno tudi v politični stranki, ki ima veliko različnih struj in močnih osebnosti, izvesti demokratično razpravo, z veliko argumentacije in glasovanj – če obstaja skupni glavni cilj. In tega smo v SDZ gotovo imeli: osamosvojitev Slovenije!

Stranka se je tako konsolidirala, da je lahko vsaj še dobro leto – do konca osamosvojitvene vojne – imela vodilno vlogo v Demosu in s tem tudi v celotnem slovenskem političnem prostoru.

118

119

MOJA SDZ II. KONGRES SDZ /CELOTA - PDF/ GovorRupla.pdf

120

121

MOJA SDZ II. KONGRES SDZ Ministri SDZ /CELOTA - PDF/ Resolucija1.pdf

/CELOTA - PDF/ Program2SDZ.pdf

/CELOTA - PDF/ Resolucija1.pdf

/CELOTA - PDF/ Resolucija1.pdf /CELOTA - PDF/ Zapisnik2SDZ.pdf

122

123

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

4

IDENTITETA SDZ

V

stranki SDZ smo od samega začetka imeli veliko »problemov« z identiteto. Vzrok za to je jasen: ob samem začetku še ni obstajala nobena druga (prava, nova) demokratična stranka in smo se zato zbrali na ustanovnem sestanku v Cankarjevem domu ljudje z zelo različnimi lastnostmi, ideološkim ozadjem, vrednotami in političnimi preferencami. Skupno nam je bilo predvsem (samo?) to, da smo doslej pogrešali svobodo političnega združevanja in smo z veseljem zagrabili prvo priložnost, ki se nam je ponudila.

od katerih so nekateri SDZ zapustili, ko je bila ustanovljena SKD, drugi pa smo v stranki ostali in jo skušali usmerjati bolj v desno smer (kot pa je bilo usmerjenega večina vodstva).

Posebno intenzivne dileme in polemike glede identifikacije stranke smo imeli v SDZ že v obdobju pred plebiscitom (dilema, v katero evropsko politično skupino naj se vključimo!), kot tudi še posebno takoj po osamosvojitvi. Tukaj navajam le nekaj primerov:

Izvršilni odbor SDZ dne 22. oktobra 1990:

Ker strogo formalno gledano niti še ni bilo pravnega okvira za »čiste« politične stranke in se še niti pobudniki sami niso »upali« uporabiti naziva »stranka«, temveč kvečjemu samo še »zveza«, so se včlanili tudi številni dosedanji »disidenti«, ki so očitno pripadali še kakšnim drugim političnim skupinam. Takšni so bili na primer funkcionarji že obstoječe »Slovenske kmečke zveze«, kot sta Ivan Oman in Franc Zagožen, kot tudi bodoči funkcionarji drugih »kasnejših« strank (socialdemokrati in zeleni).

Veliko nas je bilo tudi slovenskih kristjanov, 124

125

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

Izvršilni odbor SDZ dne 5. novembra 1990:

Izvršilni odbor SDZ dne 15. novembra 1990:

126

127

128 129

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

130 131

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

132 133

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

134 135

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

136 137

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

138 139

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

Mlada iniciativa pri SDZ je 4. decembra leta 1990, na Izvršilnem odboru stranke, prikazala rezultate posebne ankete, s katero ni samo raziskovala predplebiscitarnega vzdušja, temveč tudi razpoloženje med članstvom SDZ glede leve (“liberalne”) ali desne (“konseravtivne”) usmeritve ter sodelovanja z drugimi strankami:

140

141

142 143

MOJA SDZ IDENTITETA SDZ

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

4

TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

N

a volitvah leta 1990 je bila sicer stranka SDZ na zmagoviti strani Demosa, vendar vodstvo ni skrivalo razočaranja, ker je Peterletova stranka SKD dobila več glasov. Do tedaj je namreč SDZ veljala za nesporno voditeljico in favoritinjo novih demokratičnih sil. Kar nekaj njenih političnih veljakov se je verjetno pred volitvami videlo v vlogi mandatarja, vendar je po dogovoru to mesto pripadalo Demosovi stranki, ki bi dobila največ glasov na volitvah. Hočeš nočeš je bilo treba vodstvo Vlade prepustiti Peterletu, katerega so mnogi funkcionarji SDZ videli kot preveč »klerikalnega«. To vem iz prve roke, saj sem takšne ocene slišal na neformalnem sestanku ob pivu, ko smo proslavljali (skupno) zmago na volitvah. Vsaj za dr. Bučarja se spomnim, da je uporabljal besedo »klerikalni«, kar se je za mene zdelo zelo nelogično, ker pač v delovanju in stališčih Peterleta nisem videl ničesar klerikalnega.

Sicer pa je že od samega začetka v SDZ obstajalo precejšnje nasprotje glede političnih stališč ter vrednot - med vodstvom in večino članstva. Večina vodstva (predvsem pod vplivom 144

predsednika Rupla) je bila pretežno levičarsko usmerjena in delno celo pripravljena igrati vlogo nekakšne “dvorne opozicije” silam prejšnjega sistema. Morda je obstajal celo kak dogovor, naj bi ob morebitni zmagi Demosa na volitvah 1990 SDZ preprečila dosleden prevzem oblasti s strani novih demokratičnih gibanj oziroma vsaj preprečila njihov “revanšizem”. Skratka zaščitili naj bi nosilce prejšnjega sistema ter Sloveniji zagotovili nadaljnjo pretežno levo provenienco.

Nasprotno pa je večina članstva vstopila v SDZ z iskreno željo po spremembi družbenega sistema in vzpostavitvi demokracije (ter seveda osvoboditvi Slovenije izpod jugoslovanskega jarma) ter so bili mnogi tudi izrazito protikomunistično usmerjeni.

Ker je vodstvo v svojih javnih stališčih izražalo avtentično voljo večina članstva le glede nacionalnega vprašanja, ne pa tudi negativnega odnosa do komunizma in njegovih nosilcev ter naslednikov, je prihajalo do vse večjih trenj in napetosti med vodstvom in “bazo”. To je kulminiralo na III. kongresu SDZ v Cankarjevem domu, ko je večina članstva (na zelo demokratičen način) izrekla jasno nezaupnico

dotedanji politiki vodstva SDZ ter preprečilo zasuk stranke v levo. Na žalost je peščici izrazito levo usmerjenega vodstva (okrog Rupla) sledilo tudi precej drugih intelektualcev, predvsem zaradi prijateljskih vezi, in tako stranko dokaj osiromašilo. Največjo napako je naredil Janez Janša, ki bi po svoji politični filozofijo gotovo sodil prav v to stranko (on je bil celo glavni avtor novega “prevratniškega” programa), vendar zaradi velikega števila prijateljev med odhajajočimi “demokrati” ni mogel ostati med Narodnimi demokrati. Če pa bi ostal - kot predsednik, kar mu je bilo ponujeno, potem bi bili Narodni demokrati močna stranka, na volitvah 1992 bi prišli v parlament (Jelinčič jim ne bi mogel pobrati glasov, kot jih je tako “oskubljenim” in brez karizmatičnega vodje) in levica ne bi zmagala na volitvah, saj bi bila močnejša desna koalicija.

Pravzaprav pa sta že od samega začetka v SDZ obstajali dve struji: »trda« (kateri sem pripadal tudi jaz) in »mehka«, kar je lucidno ugotavljal Peter Jambrek v Demokraciji že pred volitvami: 20. 2. 1990:

145

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ Takoj po osamosvojitvi in uspešni obrambi Slovenije je starim silam uspelo v najvišje kroge Demosa vnesti povsem nepotrebna nasprotovanja in prepire, kar se je zelo poznalo tudi v stranki SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Vodstvo na čelu z dr. Ruplom je začelo vse bolj »zavijati v levo«, kar je med članstvom povzročilo veliko razočaranja in nasprotovanja.

To je razvidno tudi iz naslednjih dokumentov:

146

147

148 149

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Zapisnik 32. Seje IO SDZ, na katerem smo razpravljali tudi o identiteti in razlikah v stranki (8. 4. 1991):

Pomembno vlogo pri zaostrovanju odnosov znotraj SDZ je imel tedanji glavni sekretar stranke Bojan Fink, potem ko ga je vodstvo (levo usmerjeni del) nastavilo namesto Petra Volaska, ki je bil očitno preveč “desni”. Zanimivo je, da je Fink s seboj v starnko SDZ “pripeljal” tudi takšne “problematične” kadre, kot je bil Niko Kavčič (že od nekdaj tesno povezan z Udbo, v novem sistemu pa tudi z Janšo in Bavčarjem) - Sklep IO SDZ 5. novembra 1990: “Na predlog Bojana Finka je IO SDZ sklenil, da se formira finančna komisija, katere predsednik bo g. Niko Kavčič. Vabljen na seje IO”.

S Finkom sem takole polemiziral v Delu, (19. 6. 1991):

150

151

152 153

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Nasprotjem v SDZ so seveda z veseljem sledili prevladujoči (levi) mediji … in še prilivali olja na ogenj:

Razmere so se znotraj SDZ zelo zaostrile predvsem po tem, ko sta (predsednik!)

Dimitrij Rupel in Tone Peršak podpisala poziv (leve opozicije) za parlamentarno razpravo o ravnanju republiškega javnega tožilca Antona Drobniča »ker naj bi sodeloval z gibanjem Nova slovenska zaveza« … Kaj tožilec sme in kaj ne!

(Večer 18. 7. 1991):

154

155

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Tudi Mladina je bila pri svojem poročanju, o notranjih trenjih v SDZ, bolj naklonjena levemu krilu. »Nekaj gnilega je v SDZ«:

156

157

158 159

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Moskovski duh v SDZ … Zanimivo (in logično!) je, da med pučiste štejejo tudi Janeza Janšo, torej med nasprotnike Ruplovega vodstva! Janša je še do prevečera 3. Kongresa tudi res tesno sodeloval s »pučisti« in največ prispeval k novemu programu »Narodnih demokratov« … vendar je na samem kongresu nekako (napol) popustil in tudi izstopil iz prenovljene stranke (ni pa se pridružil »demokratom«!).

160

161

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Ko je IO SDZ 6. junija 1991 sprejel izjavo, s katero grozi z izstopom iz vlade, sem odločno glasoval proti. To sem tudi javno obrazložil v Delu, 24. avgusta 1991 – Zakaj (ne) izstopam iz SDZ:

Tudi v Slovencu:

Kot vedno je bila (skupaj s soprogom?) v ozadju ideoloških nasprotovanj - Spomenka Hribar, ki bi sicer imela v stranki rada tudi nas slovenske kristjane, vendar tako, da ne bi izdajali kakšne ideološke usmeritve. Še posebej je bila alergična na “protikomunizem” in s tem seveda prihajala v konflikt z mnogimi nami, ki smo se strinjali z izjavo Ivana Omana: “Vsak pravi demokrat mora biti tudi antikomunist!”

/CELOTA - PDF/ SpomenkaHribar.pdf

162

163

164 165

MOJA SDZ TRENJA MED VODSTVOM IN ČLANSTVOM V SDZ

Mladina je kar dobro napovedala, kaj se bo dogajalo na 3.

Kongresu stranke – SDZ - NDS – Novo ime, novo vodstvo, nov program (Mladina, 1. 10. 1991):

4

SDZ PRED PLEBISCITOM

166

167

168 169

MOJA SDZ SDZ PRED PLEBISCITOM

MOJA SDZ SDZ PRED PLEBISCITOM

Stranka SDZ je imela osamosvojitev Slovenije za svojo prioriteto že od samega nastanka. Zato se je tudi aktivno vključevala v postopek sprejemanja ustreznega postopka, posebno še plebiscita.

Izvršilni odbor SDZ, 10. novembra 1990:

Izvršilni odbor SDZ, 13. novembra 1990:

Svet SDZ, 15. novembra 1990:

170

171

III. KONGRES SDZ

172

ali krajše NARODNI DEMOKRATI. Že na začetku dvodnevnega kongresa je bilo jasno, da je neizbežen odhod nekaterih članov stranke, ki so se zavzemali za prehod k levim strankam, popularno smo jih imenovali liberalci, sami pa so se označevali kot demokrati.

To se je kazalo predvsem v razpravah o identiteti stranke, kjer so se, kot po pravilu, vse končale z besedami »ali bo tako, kot sem rekel, ali pa me v tej stranki ne bo več«. Kdor se ni strinjal z njimi, je bil v najboljšem primeru samo ozmerjan, da je narodnjak, nekateri razpravljalci pa so se spustili precej pod običajen nivo komuniciranja z ljudmi.

V nasprotju z njimi pa se tisti, ki smo se zavzemali za desno

sredinsko opredelitev, nismo odzivali na njihovo nekulturno izzivanje in smo se pogovarjali zgolj z argumenti. Vrhunec prvega dne kongresa je bil, ko je dr. Dimitrij Rupel, po izglasovanem dokumentu o identiteti stranke pozval vse tiste, ki so glasovali proti sprejetju, da se mu pridružijo v drugi (že prej rezervirani dvorani), kjer bodo nadaljevali kongres. Tako nam je bilo tudi jasno, zakaj je dr. Rupel, na lastno pest, prestavil kongres v Cankarjev dom, kajti po predlogu organizacijskega odbora naj bi bil kongres v veliki dvorani Smelta. To ni bila prva in edina samovoljna odločitev g. Rupla, takšnih je bilo kar precej, seveda pa o takšnih odločitvah člani nikoli nismo bili obveščeni.

Drugi dan kongresa se je začel s pozitivnim presenečenjem.

Kljub drugačnim trditvam se nam je pridružil Janez Janša, ki sicer ni hotel sprejeti nobene vidnejše funkcije, vendar nam je zagotovil, da ostaja v stranki in da se strinja z identiteto (saj je bil tudi eden izmed avtorjev osnutka dokumenta) ter novim imenom stranke. Kongres se je nato nadaljeval z delom po komisijah. Med odmorom

za kosilo je od “liberalcev” prišel predlog, da bi se pogajali. Njihov predlog smo kljub nekaterim pomislekom sprejeli, kajti mi smo se vedno zavzemali za demokratičnost in pripravljenost poslušati tudi drugačna stališča. Vendar pa so pogajanja propadla, kajti druga stran je nastopila samo z ultimati brez možnosti razgovora. S tem se je iz strankarskega življenja umaknil

tudi Janez Janša. Kasneje mi je zaupal, da bi bila sicer ogrožena njegova tedanja funkcija obrambnega ministra, saj sta mu bili slovenska vojska in obramba zelo pri srcu. Tako se je kongres nadaljeval brez »leve struje«. Na plenarnem zasedanju smo nato sprejeli novi statut in druge kongresne dokumente. ▪

173

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ

4

V

Cankarjevem domu je bil 12. in 13. oktobra leta 1991 predčasni kongres Slovenske demokratične zveze. Glavni razlog zanj je bilo razhajanje med delom vodstva stranke, ki se je celo zavzemalo za počasen, neopazen prehod k levemu (komunističnemu) bloku strank (SDP, LDS, SSS...) in članstvom, ki je želelo, da stranka ostane v vladajoči koaliciji DEMOS in ohrani (desno) sredinsko orientacijo. Prav tako omembe vredna problematika je bila, ker niso spoštovali odločitve večinskega mnenja najvišjega organa stranke med kongresoma, ki je kongresu predlagal tudi novo ime stranke, in sicer NARODNA DEMOKRATSKA STRANKA

174 175

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ

176 177

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ

178 179

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ /CELOTA - PDF/ ProgramSDZ-NDS.pdf

180

181

182

šele registrirati.

Ker je bil naš kongres tudi volilen (za vse funkcije, ki jih po statutu volijo delegati na kongresu), so nam preostale samo še volitve novih organov stranke. Ker smo se zavzemali za popolno demokratičnost, smo v statut zapisali, da mora za vsako funkcijo kandidirati več kandidatov, kot se jih voli.

V skladu s tem členom statuta smo nato izvedli kandidacijski postopek. Za predsednika stranke sta bila predlagana dr. Rajko Pirnat in dr. Andrej Umek, za podpredsednika stranke pa je bilo predlaganih kar 5 kandidatov. Delegati iz Domžal so predlagali predsednika njihovega

odbora Antona Tomažiča, poleg njega pa so kandidirali tudi Milan Dobnik, Stanko Holc, Borut Korun in Andrej Šter. Za nadzorni odbor, ki je štel 7 članov, je bilo predlaganih 11 kandidatov.

Po kandidacijskem postopku je volilna komisija razdelila glasovnice in po opravljenem štetju glasov razglasila rezultate. Za predsednika Slovenske demokratične zveze — Narodno demokratske stranke je bil izvoljen dr. Rajko Pirnat, za podpredsednika pa Anton Tomažič in Andrej Šter. ▪

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ

Najpomembnejša odločitev je bila sprejetje novega imena naše stranke, ki se je po novem glasil: Slovenska demokratična zveza — Narodna demokratska stranka, krajši naziv pa je bil tudi Narodni demokrati. To seveda pomeni, da nismo bili nova stranka, le točneje smo se profilirali. Povsem novo stranko (izvenparlamentarno!) so morali ustanoviti člani, ki so izstopili: “Demokrati”.

Ruplova linija nam je to sicer oporekala, vendar je tudi Slovenska kmečka zveza že prej dodala prvotnemu imenu še dodatek Ljudska stranka, pa jim nihče ni govoril, da so nova stranka, ki bi se morala

V posebnem dokumentu je bila sprejeta Identiteta SDZ-NDS:

183

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ Burni odmevi v dnevnem tisku!

Tipična ilustracija pristranskega poročanja prevladujočih levih medijev je karikatura v Delu, ki novo vodstvo stranke (Pirnat, Tomažič) prikazuje kar v uniformah!! Kot da smo kakšni ekstremni, skoraj “naci” prevratniki:

184

185

MOJA SDZ III. KONGRES SDZ Novo vodstvo SDZ-NDS (Slovenska demokratska stranka – Narodni demokrati Slovenije) je moralo seveda pojasnjevati in se spuščati v polemike, predvsem na začetku, ko so izstopljeni člani hoteli s seboj vzeti tudi pravno nasledstvo stranke:

186

187

MOJA SDZ ODMEVI NA III. KONGRES

4

ODMEVI NA III. KONGRES

Mediji so »razcep« (natančneje: izstop skupine funkcionarjev in članov iz stranke) prikazovali, seveda zelo pristransko – navijaško za »elito«, ki je ustanovila novo Demokratsko stranko.

188

189

190 191

MOJA SDZ ODMEVI NA III. KONGRES

MOJA SDZ ODMEVI NA III. KONGRES

Ker so mediji prikazovali nas - Narodne demokrate v povsem izmaličeni podobi s prizvokom nekakšnega skrajnega (in celo »naci«) nacionalizma in ekstremizma, se je bilo treba kar naprej braniti in v javnosti dokazovati, da to nismo. Tak je tudi moj članek »Narodni demokrati gojimo politično kulturo«. (Slovenec, 7. 11. 1991):

192

193

194

MOJA SDZ ODMEVI NA III. KONGRES

Celo Cirilu Ribičiču se je zdelo potrebno »braniti Rupla« pred »ofenzivo krščansko kmečkega konservativnega bloka« po metodah »boljševističnih prijemov«, »ki obvladujejo tudi večino v parlamentu«!

Dogodke pred in med kongresom sem pojasnjeval tudi na posebni tribuni v Domžalah, 4. 11. 1991 – »Mi gremo naprej!« (Slamnik)

195

196

MOJA SDZ ODMEVI NA III. KONGRES

Svoj odgovor na članek Antona Kerna v Dnevniku 19. 11. 1991, sem podal s prispevkom “Srbski vdor v stranko SDZ (Dnevnik, 21. 11. 1991):

Podobno tudi Dr. Alenka Žagar Slana: “Evropa topilni lonec – NE, hvala!”

(Dnevnik, 11. 11. 1991):

197

4

NEZAKONIT ODVZEM SREDSTEV V KORIST DEMOKRATSKE STRANKE

G

lede na to, da so po »razcepitvenem kongresu« iz stranke SDZ izstopili skoraj vsi njeni prejšnji vodilni, na čelu z Ruplom, ter ustanovili novo Demokratsko stranko, so imeli tudi velik vpliv na novo vlado pod vodstvom Drnovška.

Na moje veliko razočaranje pa jih je podprl tudi Jože Pučnik, ki je bil takrat podpredsednik vlade.

S takšnim svojim močnim vplivom so dosegli tudi povsem neprimerno in nezakonito razlago o financiranju strank: niso upoštevali dejstva, da je bila edina in celotna pravna »naslednica« stranke SDZ – le preimenovana stranka »SDZ – Narodni demokrati«. Kot taki bi ji pripadala (še naprej) celotna sredstva, kot so ji bila dodeljena na podlagi kriterijev, vezanih na volilni rezultat. Izstop poslancev iz poslanskega kluba ne bi mogel imeti nobenih finančnih posledic za stranko, ša manj pa je bilo možno in zakonito državno financiranje neke povsem na novoustanovljene stranke, kot je bila Demokratska stranka!

Pa vendar: kljub vsem našim prizadevanjem nam je vlada, z izrecnim Pučnikovim posredovanjem, vzela večji del sredstev (mesečnega financiranja) in jih dodelila Demokratom.

198

199

200 201

MOJA SDZ NEZAKONIT ODVZEM SREDSTEV V KORISTDEMOKRATSKE STRANKE

4

STALIŠČA NARODNIH DEMOKRATOV

Narodni demokrati smo po razpadu Demosa postali tudi bolj kritični do ministrstev, katere so vodili naši politični nasprotniki.

202

203

V stranki Narodnih demokratov smo se še posebno jeseni leta 1991, kot eni prvih, izrecno borili proti divjim privatizacijam.

4

PROTI DIVJIM PRIVATIZACIJAM

204

205

206 207

MOJA SDZ PROTI DIVJIM PRIVATIZACIJAM

208 209

MOJA SDZ PROTI DIVJIM PRIVATIZACIJAM

4

VOLITVE 1992 Narodni demokrati smo šli v predvolilno kapanjo za prve volitve v Državni zbor z geslom “Pošteni in zanesljivi” ter lepim novim logotipom lastovke na sončni podlagi.

Čeprav smo bili zelo razočarani, ker nismo uspeli z našimi prizadevanji za sprejem kombiniranega volilnega sistema, smo se s tem morali sprijazniti, kar sem povzel tudi v glasilu Narodni demokrat št. 5 , 5. 9. 1992:

210

211

VOLILNE DILEME

212

MOJA SDZ VOLILNE DILEME

4

213

214 215

MOJA SDZ VOLILNE DILEME

VOLILNI PROGRAM

216

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

4

217

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

Svojo osebno kampanjo pa sem naslovil “Stare vrednote – Nove ideje”.

/CELOTA - PDF/ KandidatND.pdf

218

219

220 221

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

Pismo znanega zdravnika dr. Tomaža Hribernika:

222

223

224 225

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

226 227

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

228 229

MOJA SDZ VOLILNI PROGRAM

4

ZDRUŽEVANJE DESNOSREDINSKIH STRANK Mlada iniciativa (MLIN) pri Narodnih demokratih je predlagala združitev v »Vseslovensko ljudsko stranko«.

230

P

o neuspehu na volitvah je v stranko(i) Narodnih demokratov vse bolj prihajalo do pobud za »združevanje desnosredinskih strank«. Mene osebno je poraz Narodnih demokratov – izpad iz parlamenta – zelo prizadel. Čeprav sem imel še vedno funkcijo podpredsednika, sem se intimno že poslovil iz politike, seveda pa je bilo navzven še potrebno delovati optimistično, predvsem pa tudi najti neko rešitev za odslej izven-parlamentarno stranko. Ker sem aktivno sodeloval tudi pri najemu posojila za predvolilne aktivnosti, sem se čutil tudi odgovornega, da stranka ostane aktivna, vsaj še do poplačila dolgov. ▪

231

MOJA SDZ ZDRUŽEVANJE DESNOSREDINSKIH STRANK

Podobno iniciativo smo dali SKUPNO v okviru občinskih odborov SKD-SLS-NDS.

Na posvetu ND za Gorenjsko je bila predlagana skupna tudi lista za lokalne volitve.

Stranka je dobila tudi konkretne ponudbe za združevanje z SLS, SKD in SDSS.

232

233

MOJA SDZ ZDRUŽEVANJE DESNOSREDINSKIH STRANK

Dne 17. 2. 1993 je stranka Narodnih demokratov poslala predlog stranki SKD:

234

235

236 237

MOJA SDZ ZDRUŽEVANJE DESNOSREDINSKIH STRANK

238 239

MOJA SDZ ZDRUŽEVANJE DESNOSREDINSKIH STRANK

4

LJUDSKA KOALICIJA KOT NADALJEVANJE DEMOSA

K

o desetletja kasneje berem svoje spontane zapiske o naravi in načrtih stranke Narodnih demokratov, za (volilno) leto 1992, vidim da bi vse to lahko bilo aktualno tudi še danes – za eno resno evropsko zmerno desno-sredinsko stranko – kar Slovenija še najbolj potrebuje, zaradi krepko zamujene tranzicijske poti.

V upanju, da bomo dobili boljši (večinski ali vsaj kombiniran) volilni sistem, smo računali vsaj na nadaljevanje Demosove politike, če je bila koalicija že na silo razpuščena. Ker so odšli Pučnik-Janševi socialdemokrati in ker so bili Zeleni pač (solidna!) leva stranka, smo upali vsaj na nekakšen reduciran »novi Demos«. Za takšno koalicijo smo se tudi konkretno dogovarjali in prizadevali v okviru tedanje opozicijske skupine, katero s(m)o tvorili: Krščanski demokrati, Slovenska ljudska stranka, Narodni demokrati, Grosovi liberalci…

In če bi se uskladila še (nova, evropska, demokratična, neobremenjena,) levica –

240

Socialdemokrati in Zeleni, bi se lahko skupaj povezali v – Ljudsko koalicijo. V pogojih prevladujočega večinskega volilnega sistema bi gotovo lahko zmagali, saj bi »zunaj« takšne koalicije ostale le stranke tranzicije in Demokratska stranka (katera se je kasneje tudi res pridružila stranki LDS).

Slednjo stranko sem celo označil kot »stranko bivših komunistov«, s pripombo, da »tisti, ki so enkrat bili, bodo vedno« (komunisti).

Takšnega scenarija – da bi iz pepela vstal »Novi Demos« in še enkrat zmagal na volitvah – pa so se stare sile bale, kot hudič križa! To je bila njihova najhujša mora, saj bi potem res lahko prišla na vrsto tudi kakšna lustracija (zakonita, kot v drugih vzhodnoevropskih deželah), vsekakor pa izguba njihovih privilegijev ter podedovanega vpliva v gospodarstvu, bančništvu, medijih, šolstvu … Zato je bilo treba na vsak način in za vsako ceno preprečiti uvedbo večinskega volilnega sistema, ki bi »neminovno« (star popularen izraz iz Juge) pripeljal do kakšne resne povezave slovenske

desnice ali vsaj večine novih demokratičnih sil.

Prepričan sem, da je bilo rušenje Demosa in tudi preprečevanje večinskega volilnega sistema (kar je šlo celo tako daleč, da je bil prvič protizakonito preprečen referendum, drugič pa ignoriran njegov rezultat) skrbno načrtovano v Murglah, izvajano pa s strani tiste skupine Demosovih veljakov, ki so izstopili iz naše stranke SDZ-Narodni demokrati (ter ustanovili novo Demokratsko stranko, za katero sem že tedaj napisal, da »jim je le za oblast«)!

Zanimivo je, da pri profiliranju naše »očiščene in pomlajene« stranke Narodnih demokratov (v kar smo se preimenovali iz prvotne SDZ) nismo samo poudarjali za slovenske politične stranke tako potrebne lastnosti, kot so – poštenost, zanesljivost, zmernost, zrelost, sodobnost – temveč smo tudi izrecno svarili »proti skrajni desnici«, ki je bila tudi takrat že »na pohodu«.

Pa vendar: slovenski volivci tega niso kupili! Namesto da bi podprli našo (prvo pravo novo demokratično!) stranko, 241

so nasedli demagogu ter več glasov na volitvah leta 1992 namenili eni novi populistični stranki (SNS) ustanovljeni tik pred volitvami. Seveda je bil tudi to del scenarija iz Murgel

(z novimi strankami odvzemati glasove resnim strankam), ki se uspešno nadaljuje do današnjih dni. Če bi tiste glasove, katere so volivci namenili Jelinčiču, oddali

Narodnim demokratom, naša stranka ne bi izpadla iz parlamenta in bi se jeziček na politični tehtnici že leta 1992 nagnil na stran desne koalicije. ▪

4

IV. KONGRES ND Potem, ko je v stranki Narodnih demokratov dozorela ideja, da bi se bilo bolje združiti s kakšno drugo sorodno stranko in po opravljenih burnih debatah – v katero? – je bila odločitev prepuščena IV. Kongresu:

242

243

244 245

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

246 247

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

248 249

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

250 251

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

252 253

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

MOJA SDZ IV. KONGRES ND

Čeprav sem bil z rezultati volitev leta 1992, zaradi izpada Narodnih demokratov, zelo razočaran, sem nekaj časa še deloval v stranki.

Predvsem sem se trudil, da bi vztrajali (kot neparlamentarna stranka je bilo to zelo težko) vsaj toliko časa, da bi vrnili posojilo, katero smo najeli za potrebe predvolilne aktivnosti (približno 4,3 mio. SIT). To nam je končno tudi uspelo. Ker smo se v času pred volitvami skušali znebiti prevelikih stroškov zunanjih agencij, smo na mojo pobudo v Domžalah ustanovili podjetje »Novi panter d.o.o.«, ki naj bi se ukvarjalo z »reklamami«. Bili smo celo med prvimi, ki smo po Sloveniji postavljali velike »jumbo« reklamne panoje. V Domžalah še vedno stojijo – v centru pred parkiriščem nekdanjega Napredka. Žal, kasneje podjetje ni bilo dovolj konkurenčno, da bi preživelo in je bilo ukinjeno. Seveda, brez kakršnihkoli neplačanih dolgov!

Glede odločitve s katero stranko naj se združimo, sem bil na strani zagovornikov SKD, kar smo za nekaj časa tudi storili, vendar se je na kongresu v Celju večina delagatov odločila, da iz te stranke tudi izstopimo.

254

255

4

RAZISKAVA MEDVOJNIH IN POVOJNIH POBOJEV V dveh mandatih (1994−1998) sem bil predsednik »Komisije za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev ter postavitev obeležja zamolčanim žrtvam v občini Domžale«. Delovali smo tudi v sodelovanju z državno Pučnikovo »Preiskovalno komisjo o razsiskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti«.

Potem, ko smo zbirali podatke, dobljene direktno od svojcev ter znancev zamolčanih žrtev, na podlagi javnega poziva v Občinskem poročevalcu, smo izdelali seznam z 138 imeni. V veliko pomoč je bil tudi tedanji tajnik Občinskega sveta g.

Lovro Lončar.

Poročilo o delu Komisije za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev ter postavitev obeležja zamolčanim žrtvam – ter SEZNAM - občina Domžale:

/CELOTA - PDF/ Komisija1994.pdf

/CELOTA - PDF/ Komisija1998Seznam.pdf

256

257

MOJA SDZ RAZISKAVA MEDVOJNIH IN POVOJNIH POBOJEV

Leta 1994 sem tudi sklical iniciativni odbor za postavitev obeležja zamolčanim žrtvam za območje krajevnih skupnosti Dob, Vir in Krtina. Svoje delo smo kar dobro opravili, in res postavili lep spomenik ob dobskem župnišču. Zanimivo je, da so se nam na poziv za zbiranje sredstev odzvali številni občani z manjšimi zneski, medtem ko pri raznih lokalnih organizacijah nismo doživeli prav dobrega odziva. Posebno naj omenim Krajevno skupnost Dob, katere tedanje vodstvo je bilo našemu »projektu« zelo nenaklonjeno. Očitno so prevladovali še »stari kadri«.

258

259

EPILOG SDZ-NDS

Č

eprav imam precej arhivskih dokumentov o »moji stranki«, tudi še za leti 1993 in 1994, bo bralec lahko opazil, da jih tukaj nisem več vključil. (Morda pa bo kdaj to še predmet posebne knjige?) To obdobje več ne štejem za slovensko pomlad v ožjem smislu in tudi osebno sem se vse bolj odmikal od politike ter spet usmerjal v podjetništvo. Kot je razvidno iz zadnjih strani, sem bil sicer še vedno družbeno aktiven,

260

predvsem lokalno za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev ter postavitev ustreznih obeležij.

Potem ko smo na našem IV. Kongresu postali samostojno krilo SKD, so se začeli že čisto drugi časi (ki trajajo še zdaj), z notranjimi in zunanjimi razprtijami, predvsem tudi na slovenski desnici.

Najprej je bil predsednik Narodnih demokratov dr.

Andrej Umek, predsednica Sveta pa dr. Alenka ŽagarSlana. V organe SKD je bilo sicer vključenih nekaj predstavnikov Narodnih demokratov, vendar sodelovanje nekako ni gladko steklo.

To je bil že čas medsebojnih prerivanj »med Peterletom, Janšo in Podobnikom« pod taktirko Drnovška in jaz sem se moral vse bolj siliti, da sem še nekoliko sodeloval v

Radgona) …

Depala vas: »Padali so predlogi, kako bi lahko podprli Janšo. Eden od predlogov je bil, da bi kolegij spremljal dogodke do Sveta, kjer bi potem sprejeli izjavo …«

Tudi v SKD so se zelo zaostrili odnosi, predvsem glede vprašanja, ali še sodelovati v Drnovškovi vladi po Depali vasi. »Ljudsko krilo« je že grozilo z izstopom iz SKD. Moje stališče na 3. seji Sveta NDS – krila SKD z dne 21. aprila 1994:

Naš domžalski zbor Narodnih demokratov je zahteval ostro reakcijo SKD zaradi zamenjave ministra za obrambo ter zahteval sklic izrednega kongresa ND ter s tem posledično tudi možnost izstopa iz SKD:

261

MOJA SDZ EPILOG SDZ-NDS

4

stranki SKD. Znotraj Narodnih demokratov pa so se žal začela tudi huda nasprotja med »levimi in desnimi«, »Peterletovimi in Janševimi«, ponovno tudi med »vodstvom in članstvom«, občinskimi odbori »ljubljanskih občin« in drugimi (Bežigrad, Gornja

MOJA SDZ EPILOG SDZ-NDS

Sklepi Sveta naše stranke, 26. 3. 1994:

262

263

MOJA SDZ EPILOG SDZ-NDS Ker se je nato SKD odločila sodelovati v Drnovškovi vladi, je bilo nezadovoljstvo v krilu Narodnih demokratov tako veliko, da je prevladala volja po izstopu. Izvršilni odbor je 12. maja 1994 predlagal Svetu NDS/SKD, da se 11. junija skliče izredni kongres stranke NDS/SKD. Tam je bil sprejet sklep o izstopu iz SKD, za novega predsednika pa imenovan Marjan Vidmar, ki je na koncu »mojo stranko« pripeljal v naročje Janševe SDS.

264

265

MOJ DEMOS PRIPRAVE NA USTANOVITEV DEMOSA

5

MOJ DEMOS

PRIPRAVE NA USTANOVITEV DEMOSA ?

Kot aktiven član Demosa, dobro poznam njegov nastanek, ustroj, notranje odnose in njegov način delovanja, in sem na to zelo ponosen. Bilo je nekaj najboljšega, kar se je slovenskemu narodu zgodilo v vsej njegovi zgodovini! V pravem trenutku se je pojavil Demos z odlično ekipo (kombinacijo mladih odločnežev in starejših modrecev) in znal združiti narod v usodnih časih, tako da je bila, prvič v zgodovini, ustvarjena samostojna in svobodna slovenska država. Vse to le v dobrih dveh letih!

K

dor bo vzel v roke knjigo »Demos na Kamniškem«, ki so jo izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demosa namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kakovostne

266

demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije.

Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale, v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vsem skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov, iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Nove demokratične stranke slovenske pomladi so se zavedale, da bo na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah možno zmagati le s tesnim sodelovanjem ter povezovanjem v okviru predvolilne koalicije. Čeprav na nekaterih zapiskih in dokumentih ni datuma, jih na tem mestu objavljam, saj je iz njih razvidno, v katero smer smo skupaj razmišljali:

267

268 269

MOJ DEMOS PRIPRAVE NA USTANOVITEV DEMOSA

MOJ DEMOS PRIPRAVE NA USTANOVITEV DEMOSA

Pri SDZ je o prvih sestankih na temo Združene demokratične opozicije poročal Pirnat na 28. In 29. Seji IO SDZ:

Zanimiv je osnutek skupnega poziva, 1. 12. 1989 – Dragi prijatelji! – katerega so pripravili voditelji štirih strank (nekateri zapisanih še malo drugače, kot kasneje) in Jože Pučnik tik preden je bilo prvič uporabljeno ime DEMOS. Zaenkrat pa je bila to še »Združena demokratična opozicija«:

Formalno je – na pobudo IO SDZ – »da se ustanovi operativni in politični štab slovenske opozicije« prvi sestanek delovne skupine sklical Peter Jambrek za 7. november 1989:

270

271

5

USTANOVITEV DEMOSA

Pri urejanju svojega arhiva sem prišel tudi do zelo zanimivega dokumenta – do leta 2012 »manjkajoči člen« - SPORAZUM o ustanovitvi »DEMOS – demokratične opozicije Slovenije«, 4. 12. 1989. Ta originalni dokument je žigosan z žigi treh strank: SDZ, SKD in SDZS, podpisan pa od naslednjih predstavnikov; za SDZ: Hubert Požarnik in Rajko Pirnat; za SKD: Franc Miklavčič in Lojze Peterle; za SDZS: Jože Pučnik in Andrej Magajna.

Točnih okoliščin, da se je ta pomembni dokument (v dveh izvodih) znašel pri meni, se ne spominjam, vem pa, v kakšni funkciji sem ga verjetno dobil. V začetni fazi organiziranja Demosa sem bil namreč nekakšen »vodja volilnega štaba« (kasneje je to funkcijo formalno prevzel Huber Požarnik).

Vedeti je treba, da je Slovenska demokratična zveza (SDZ) že od samega začetka povezovanja imela nekakšno z dejstvi vodilno vlogo in tako je bilo verjetno tudi glede organiziranja in logistike pri nastanku tega dokumenta.

Začetki organiziranega povezovanja nove demokratične opozicije segajo kar nekaj mesecev v leto 1989 in ne šele v januar leta 1990, kot bi nekateri radi prikazali.

272

273

274 275

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA

»Predsednik bo J. Pučnik, podpredsednik pa I. Oman. V predsedstvu bomo imeli dva stalna člana. V Programsko skupino moramo imenovati dva člana. Po sklepu IO SDZ bosta to F. Bučar in P. Jambrek. V Volilnopropagandno ekipo pa predlagamo A. Tomažiča, M. Bukovca in I. Mekino.« Na naslednji seji IO SDZ, 21. novembra 1989 je bila pod prvo točko obravnavna »Združena demokratična opozicija – H. Požarnik je povedal, da Slovenska kmečka zveza ne namerava v ZDO, Slovenska krščansko demokratska zveza pa se bo glede morebitnega vstopa izrekla v četrtek. SKZ sicer želi sodelovati v koaliciji, a ne za Družbeno politični zbor in nasploh v bolj ohlapni obliki.

SDZ bo kljub temu poskušala vztrajati pri ZDO. V volilni komisiji tega telesa bo SDZ predstavljal A. Tomažič in še kdo po njegovi izbiri.

Iz Požarnikovega poročila so razvidni tudi razlogi, da je bil Demos na začetku ustanovljen le s tremi strankami, torej tudi brez Kmečke zveze, ki očitno še ni zmogla direktne »prehitre« pretvorbe v stranko: Rosvita Pesek, ki je največ naredila za slovensko pomlad: v tistem času je bila ena redkih novinark, ki je poročala zelo objektivno, vendar z očitnimi simpatijami do osamosvojitvenega projekta Demosa.

Kasneje pa je napisala številne knjige in članke - pomembne prispevke, za sicer tako potrebni, vendar zanemarjani zgodovinski prikaz slovenske osamosvojitve.

276

»I. Urbančič je vprašal, zakaj SKZ ne želi v ZDO. H. Požarnik je odgovoril, da bi po Omanovi oceni ob takšni stopnji radikalnosti SKZ

razpadla na dve struji.

V. Taufer je dodal, da je D. Rupla informiral o ZDO, kot da je ta že resničnost.

D. Rupel mu je predlagal zborovanje opozicije, kjer bi vsi predstavili svoje programe in poglede.

F. Zagožen je opozoril, da sta v SKZ dve stališči o ZDO. Eno je Omanovo, drugega pa predstavljata Zagožen in I. Pučnik. Razrešitev dileme, ali vstopiti v ZDO ali ne, je še pred nami …

F. Zagožen je izrazil bojazen, da sta Oman in Podobnik na račun sodelovanja z ZSMS in Zelenimi pripravljena žrtvovati celo Majniško deklaracijo …« Naj dodam, da je g. Zagožen bil v tem obdobju dejaven še v obeh »strankah« - SDZ in SKZ, vsaj v prvih mesecih leta 1989 pa je to veljalo tudi za g.

Omana.

Konec novembra ali v začetku decembra leta 1989 je bil, na koordinacijskih sestankih, sprejet odličen predlog g. Šinkovca o imenu združene opozicije – DEMOS – Demokratična opozicija Slovenije (spomnim se, da smo bili na sestanku v SDZ takoj vsi navdušeni, saj ta beseda pomeni tudi »Ljudstvo«).

Kje in v kakšnih okoliščinah je bil dejansko podpisan obravnavani sporazum, (očitno pa 4. decembra 1989) žal, ne vem, se bo pa gotovo to dalo ugotoviti, saj je večina podpisnikov še živih in se bodo verjetno spomnili.

Naj dodam, da je bil očitno k obravnavanemu sporazumu priložen tudi podrobni Program: 277

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA

I

z zapisnikov, ki jih imam, je razvidno, da je že 14. novembra 1989 na Izvršilnem odboru SDZ H. Požarnik poročal o sestanku ZDO (Združena demokratična opozicija):

278 279

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA

280 281

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA

282 283

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA

MOJ DEMOS USTANOVITEV DEMOSA Kmalu po podpisu sporazuma je le prevladala želja po združevanju tudi pri SKZ in pri Zelenih Slovenije, in se je krog tako razširil: Rosvita Pesek: »ZS so kmalu po novem letu 3. 1. 1990 vstopili k Demosu. SKZ pa je najprej izglasovala, da v Demos ne gre, šele na posebno zahtevo Zagožna in Pučnik Ivana, da bosta izstopila, so tik pred koncem

Združeni za opozicijo Slovenije – odnos SKZ (in tudi Zelenih?) do Demosa (Demokracija, 19. 12. 1989):

leta 89 glasovali še enkrat in potrdili vstop v Demos.« Zgodovinarju Božu Repetu je znano, da je do tega sporazuma prišlo: »Četrtega decembra 1989 je sledil sporazum, ki je dogovor formaliziral, to je združil SDZ, SKD in SDZS v Demos, SKZ je ohranila poseben

pridružitveni status (podpirala je program Demosa, na volitvah pa želela nastopiti s svojo listo). Sporazum so podpisali Jože Pučnik v imenu SDZS, Hubert Požarnik v imenu SDZ, Lojze Peterle v imenu SKD in Ivan Oman v imenu SKZ.« Očitno pa samega dokumenta ni videl, saj na njem ni nobenega podpisa Omana, SKZ pa ni niti omenjena.

Koalicija je uporabljala oba naziva: DEMOS in daljše: Demokratična opozicija Slovenije (tule poziv v Demokraciji, 19. decembra 1989:

/CELOTA - PDF/ ZdruženiZaDemokracijo.pdf

284

285

MOJ DEMOS DEMOS V DOMŽALAH

5

DEMOS V DOMŽALAH

V Domžalah smo s pametnim povezovanjem (Združena domžalska opozicija skupaj z ZSMS) dobili za župana g. Erwina A. Schwarzbartla.

Med svojim (pre)kratkim mandatom je dosegel kar veliko koristnih sprememb in si s tem seveda, poleg široke podpore, pridobil tudi številne nasprotnike, seveda tudi s pomočjo medijev …

286

287

VOLILNA KAMPANJA DEMOSA

B

ližalo pa se je že razburljivo leto 1990 in s tem možnost »mehkega« prevzema oblasti s strani novih demokratičnih slovenskih strank. Pametno smo se povezali v DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije), ki je imel od takrat tudi pri meni prednost.

Nekaj časa sem bil celo vodja volilnega štaba, kasneje pa sem imel operativne naloge na drugi ravni. Med drugim sem narisal veliko tabelo, v katero smo vpisovali ustanavljanje novih lokalnih podružnic vseh petih povezanih strank. Prav z veseljem sem 288

uporabljal barvne flomastre in postopoma izpopolnjeval politični zemljevid Slovenije. Če v kakšni občini še ni bilo podružnice, katere od strank, smo ji druge stranke pomagale zbrati vsaj nekaj prostovoljcev, da so lahko sestavili kandidatne liste za volitve. Ker so bile svobodne volitve in politično delovanje za večino od nas (posebno mlajših) nekaj popolnoma novega, je bila zelo dobrodošla tudi pomoč od zahodno evropskih političnih strank.

Nam je še posebno veliko pomagala Evropska

demokratična unija in v njenem okviru avstrijska Ljudska stranka. Na Dunaju smo aktivisti novih političnih strank obiskovali praktične tečaje političnega delovanja in osnov demokracije. Zanimivo je, da so širokogrudno gostili tudi člane tedanje ZSMS (zveze socialistične mladine), ki jim sicer ideološko ni bila prav blizu, vendar so jo šteli kot dobrodošlo alternativo vladajoči uradni skupini somišljenikov. Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila ta organizacija, čeprav še vpeta v prejšnji sistem tudi sokreatorka novih odnosov in ponekod tudi formalno v koaliciji z Demosom. Tako smo v mojem volilnem okrožju skupaj delovali Demos in ZSMS kot Združena domžalska opozicija.

Tudi v okviru Demosovih strank niso imele vse enako radikalnih in jasnih stališč o prihodnosti Slovenije, saj smo bili še vedno v Jugoslaviji, in so še vedno veljali njeni zakoni, predvsem kazenski.

Kar mene zadeva, pa sem bil že tedaj (kot so nas kasneje označevali v parlamentu) med jastrebi: Dvomim, da je še kdo drug v Sloveniji, na kak predvolilni letak, tako

besedilo pod mojo sliko pa: »V skupščini se bom zavzemal za to, da Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije doseže popolno samostojnost, vključno z lastnim denarjem, in lastno slovensko vojsko. Predlagal bom spremembo Zakona o političnem združevanju, tako da se bo skrajšal

rok, do katerega morajo politične organizacije (Zveza komunistov) umakniti svoje organizacije iz podjetij – na 8 dni po spremembi zakona.« To tudi v vednost socialistom, ki so si veliko kasneje izmislili, da so oni dali pobudo za osamosvojitev … ▪

/CELOTA - PDF/ DemosBilten1.pdf

289

MOJ DEMOS VOLILNA KAMPANJA DEMOSA

5

natančno in poudarjeno zahteval njeno samostojnost, kot sem to storil jaz. Čez ves letak (s fotografijami in biografijami nas kandidatov) so bile natisnjene besede: »ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO« (spomladi leta 1990 je bilo to v izrecnem nasprotju z jugoslovansko zakonodajo),

MOJ DEMOS VOLILNA KAMPANJA DEMOSA /CELOTA - PDF/ DemosBilten2.pdf

290

/CELOTA - PDF/ DemosBilten3.pdf

291

MOJ DEMOS VOLILNA KAMPANJA DEMOSA

Največja prireditev Demosa na odprtem prostoru je bila: Predvolilni shod Demosa – »Demosov tabor« v Domžalah, 31. marca 1990:

/CELOTA - PDF/ LokalneOrganizacijeDemosa.pdf

292

293

294 295

MOJ DEMOS VOLILNA KAMPANJA DEMOSA

296 297

MOJ DEMOS VOLILNA KAMPANJA DEMOSA

5

PREDLOG NARODNEGA SOGLASJA

Takoj po zmagi na volitvah leta 1990, je predsedstvo Demosa objavilo Predlog programa narodnega soglasja:

298

299

DEMOS IN SINDIKATI

300

MOJ DEMOS DEMOS IN SINDIKATI

5

301

5

DEMOS IN SLOVENSKA VOJSKA

5

DEMOS O NOVI SLOVENSKI USTAVI

Občinski poročevalec Domžale, št. 14, 22. 11. 1990

302

303

5

NARODNA SPRAVA

(Delo, 15. 9. 1990):

304

305

306 307

MOJ DEMOS NARODNA SPRAVA

5

USTAVNI PROGRAM NACIONALNE OSAMOSVOJITVE

308

5

PRIORITETNI PROGRAM DEMOSA PO PLEBISCITU

309

MOJ DEMOS POBUDA ZA REKONSTRUKCIJO VLADE

5

POBUDA ZA REKONSTRUKCIJO VLADE Prva znamenja večjih nesoglasij v Vladi, so se kazala že pred osamosvojitvenim datumom. Tako je imel Izvršilni odbor SDZ na svoji seji, 17. 5. 1991 že posebno točko: Nesoglasja v vladi. Vendar pa je bila ta točka zaradi odsotnosti dr. Bučarja in Janeza Janše (odšel) umaknjena z dnevnega reda.

Na sestanku IO SDZ, 6. 6. 1991 je bila sprejeta posebna Izjava Slovenske demokratične zveze, s katero se opozarja na pomanjkljivosti pri pripravi osamosvojitvenih aktov (»nastop ministra Šešoka v Skupščini«) in tudi napoved, da bo morda »SDZ po 26. juniju prisiljena razmisliti o svojem nadaljnjem sodelovanju v tako vodeni vladi.« Jaz se edini nisem strinjal s takšno izjavo!

Ne spominjam se več natanko, kakšne so bile okoliščine (sklica) 42. Seje IO SDZ, ker na njej nisem bil prisoten. Zanimivo je, da niso bili prisotni še nekateri drugi člani bolj desne usmeritve (Požarnik, Velikonja) … Bil pa je to zelo pomemben sestanek, na katerem je bil prvič obravnavan predlog za »rekonstrukcijo vlade« (= zamenjavo Peterleta), kot ga je na zasedanju Demosa podal Janez Janša:

Potem, ko je Bojan Fink (ki je bil tedaj generalni sekretar stranke!) v Delu, 19. 6. 1991 objavil kritiko Demosa, sem takoj odgovoril: »Govoriti o diktaturi je neumnost«:

/CELOTA - PDF/ ObrambaDemosa.pdf

310

311

RAZPADANJE DEMOSA

312

MOJ DEMOS RAZPADANJE DEMOSA

5

313

314 315

MOJ DEMOS RAZPADANJE DEMOSA

316 317

MOJ DEMOS RAZPADANJE DEMOSA

RAZPUSTITEV DEMOSA V DOLSKEM

MOJ DEMOS RAZPUSTITEV DEMOSA V DOLSKEM

5

Lahko mirno zapišemo, da so strankarski funkcionarji strank Demosove koalicije, zaključili koalicijo Demos – brez posvetovanja in upoštevanja večinskega mnenja v svojih strankah.

Pri vsem hrupu, ki so ga iz sestanka v Dolskem naredili slovenski mediji, pa doslej še nisem zasledil od vseh podpisanega dokumenta o razpustitvi Demosa … Dokler nisem v svojem arhivu našel naslednje fotokopije:

Čeprav je Jože Pučnik pred sestankom strankinih voditeljev - Demosovih strank - v Dolskem, 30.

12. 1991 - novinarjem še napovedal, »da bo to verjetno zelo odkrit pogovor in da upa na pomemben korak naprej«, pa je bilo po treh urah sestanka, za zaprtimi vrati, njegovega optimizma konec.

Očitno strankarski funkcionarji sploh niso upoštevali: večinskega mnenja svojih članov, stališč občinskih odborov strank, sklepov, sprejetih na dvodnevnem posvetu Poslanskega kluba Demos, 16. in 17. novembra 1991 v Poljčah.

318

319

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE

5

PADEC DEMOSOVE VLADE

Gorenjski glas, 22. 11. 1991

Delo, 19. 11. 1991

320

321

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Gorenjski glas, 22. 11. 1991

Dnevnik, 22. 2. 1992

Slovenec, 6.2. 1992

322

323

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Večer, 6. 3. 1992

Slovenske novice, 10. 4. 1992

324

325

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Slovenec, 9. 4. 1992

Delo, 9. 4. 1992

Delo, 9. 4. 1992

326

327

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Slovenec, 17. 4. 1992

Moja razprava:

/CELOTA - PDF/ FrontalniNapad.pdf

328

Delo, 23. 4. 1992

329

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Večer, 23. 4. 1992

Slovenec, 9. 5. 1992

330

331

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Jože Pučnik: Koalicija ni sveti zakon, sklenjen za vselej (Slovenec, 23. maj 1992): Slovenec, 16. 5. 1992

332

333

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Delo, 14. 5. 1992

Delo, 13. 5. 1992

334

335

MOJ DEMOS PADEC DEMOSOVE VLADE Delo, 15. 5. 1992

Delo, 14. 5. 1992

Slovenec, 18. 5. 1992

336

337

DEMOS PO DEMOSU

Ko smo se družili ob predstavitvi knjige (za katero upamo, da bo dobila več posnemovalcev) »Demos na Kamniškem«, smo med drugim slišali tudi številne pripombe

MOJ DEMOS DEMOS PO DEMOSU

5

Na sestanku koordinacije (preostalih) štirih strank (»v Demosu«) – Slovenska ljudska stranka – Liberalna stranka – Slovenski krščanski demokrati – Narodno-demokratska stranka – dne 22. maja 1992 so bili sprejeti naslednji sklepi:

(pritožbe), kako mačehovsko se dostikrat, sodobna država pa tudi marsikatere lokalne skupnosti, obnašajo do ljudi, ki so imeli ključno vlogo pri demokratizacijskih in

osamosvojitvenih procesih.

Vse pogosteje se ob uradnih proslavah »šopirijo« politiki, ki niso imeli nič z osamosvojitvijo Slovenije, ali pa so jo celo ovirali.

Vsem skupaj pa nam je seveda »zavrelo« ob takšnih (pomembnih!) simboličnih dejanjih, kot je bilo odlikovanje Predsednika republike nekdanjemu šefu Udbe …

1. Nujno je sodelovanje zaradi skupnih interesov 2. Razgovore o sklenitvi koalicije bomo še nadaljevali po opravljenih razgovorih v strankah 3. Naslednji sestanek naj bi bil v roku 2 do 3 tednov 4. Do tedaj je potrebno uvesti koordinacijo v ožji sestavi (predsedniki strank, vodje poslanskih klubov, predsednik poslanskega kluba DEMOS in predsednik Sveta občinskih odborov DEMOS) 5. Poslanskega kluba DEMOS naj se udeležujejo poslanci vseh štirih strank 6. Nadaljuje se izvajanje programa DEMOS-a 7. Sklepe o volilnem sistemu naj sprejme ožja koordinacija, ki naj se sestaja enkrat tedensko (ob ponedeljkih ob 15h) 8. Občinski odbori DEMOS naj obstajajo še naprej (dodaten predlog dr. Lojzeta Marinčka) 9. Organizirajo naj se skupni strokovni posveti (dodaten predlog dr.

Ludvika Toplaka: kot prvega predlaga posvet o sanaciji bank) Skupna izjava za javnost je bila posredovana neposredno po zaključku sestanka vsem slovenskim medijem.

Na občinskem nivoju se je sodelovanje »Občinskih odborov DEMOS« še dolgo intenzivno nadaljevalo, pri čemer smo imeli veretno Narodni demokrati še največ pobude:

Ugotavljam, da vse dosedanje »zgodovinske« knjige in spomini premalo prikazujejo dejstvo, da je Demos še zelo dolgo deloval tudi po njegovi nesrečni uradni ukinitvi. Ducat (še manj) vodilnih politikov pač ni moglo, kar naenkrat zadušiti ogromne energije, ki se je med člani političnih strank, povezanih v Demos, nakopičila in še nikakor ni bila izživeta. Posebno to velja za »naslednjo politično raven« - poslanski klub Demos, ki je deloval praktično še do konca mandata poslancev: SLS, LS, SKD, NDS! Za to je imel največ zaslug predsedujoči – Danijel Starman.

Zato tukaj podajam nekaj več informacij o povezovanju »preostanka Demosa«. ▪

338

339

Zelo zaslužna za delovanje občinskih odborov Demosa sta bila dr. Lojze Marinček, kot predsednik »Sveta Demosa Ljubljana mesto« ter A. Hrastelj. To je razvidno tudi iz gradiva, katerega sta poslala za srečanje občinskih Demosov Slovenije – 9. aprila 1992.

PREDSEDNIKOM OBČINSKIH DEMOSOV Svet občinskih DEMOS-ov se zaveda svoje zgodovinske odgovornosti do občanov republike Slovenije in obljube, ki jih je zapisal v svojih programih in ponudil volivcem v potrditev.

Ker je večina slovenskih volivcev na prvih svobodnih volitvah strankam v koaliciji DEMOS zaupala, in izhajajoč iz dejstva, da je zaradi razprtij znotraj DEMOS-a in renegatstva nekaterih njegovih strank prišlo do blokade sprejetja vitalnih gospodarskih zakonov v parlamentu, sprejemamo izziv referenduma o volilni zakonodaji s ciljem: Dobiti absolutno večino v novem Državnem zboru.

Vse strankarske interese moramo zato podrediti pripravam za izvedbo referenduma in volitev.

Da lahko ta cilj dosežemo, smo v minulih dnevih že dokazali, saj smo skoraj v vseh občinah podprli predlog Narodnih demokratov za izvedbo referenduma in dobili naklonjenost poslanskega kluba DEMOS, ki je zbral več kot 80 potrebnih podpisov.

340

(Podpise so prispevali tudi drugi poslanci, ki niso v Demosu, op. avtor) Predlagam, da se z vso resnostjo poenotimo znotraj občinskih DEMOS-ov o naslednjih točkah: 1. Povezava v trdo pogodbeno predvolilno koalicijo.

2. Imenovati Svet koalicije, v katerem mora biti zastopanost regij enakopravna.

3. Tesno sodelovanje in okrepitev poslanskega kluba DEMOS. 4. Povezava z ÖVP, CDU/CSU in italijanskimi krščanskimi demokrati.

5. Instalirati republiške in druge volilne štabe.

6. Preko volilnih štabov in posebnih komisij določiti skupne kandidate za večinski del volitev.

7. Podpirati predsednika, gospoda Peterleta in del njegove vlade pri izvajanju programa DEMOS. 8. Predsednikom naših strank naložiti, da ne sodelujejo več v koalicijskih pogajanjih s strankami, ki ne sprejemajo naših programov.

9. Vladi naložiti, da v sodelovanju s Svetom

DEMOS-a štirinajstdnevno poroča državljanom Slovenije o svojem delu in vseh blokadah, ki preprečujejo uspešno delo vlade (poimensko). Taka poročila bi v obliki biltena pošiljali vsem gospodinjstvom v Sloveniji.

Predsednike občinskih DEMOS-ov prosimo, da se nemudoma povežejo z Izvršilnimi odbori SKD, SLS, LS in NDS, in v najkrajšem času sprejmejo stališče do zgoraj napisanega besedila.

Prepričan sem, da vam do pozitivne odločitve ne bo težko priti, saj nam drugače grozi, da bo peščica ljudi dvomljivih značajev obvladovala politično, gospodarsko in represivno oblast v Sloveniji. Prosim vas, da gornji del fotokopirate, se na prazni strani po strankah podpišete in žigosate. Tako izpolnjeni papir, prosim, posredujte predsednikom vseh strank koalicije DEMOS (gospodom: Peterletu, Omanu, Golji in Pirnatu) in en izvod na Svet DEMOS-a, Ljubljana mesto, Linhartova 13, v roke gospodu dr. Marinčku.

341

MOJ DEMOS DEMOS PO DEMOSU

Sodelovanje med občinskimi odbori štirih strank je bilo tudi formalizirano:

SKUPNI PROGRAM STRANK DEMOKRATIČNE OPOZICIJE

342

MOJ DEMOS SKUPNI PROGRAM STRANK DEMOKRATIČNE OPOZICIJE

5

343

344 345

MOJ DEMOS SKUPNI PROGRAM STRANK DEMOKRATIČNE OPOZICIJE

MOJ DEMOS SKUPNI PROGRAM STRANK DEMOKRATIČNE OPOZICIJE

V okviru svojih skromnih finančnih možnosti so občinski odbori Demosa (še dolgo po njegovi uradni ukinitvi) organizirali celo odmevne politične dogodke:

Dnevnik, 19. 3. 1992

346

347

5

Svoje glavne očitke smo strnili tule In jih naslovili predvsem na predsednika Skupščine RS dr. Franceta Bučarja:

NOV VOLILNI SISTEM Memorandum ob sprejemanju zakona o volitvah v Državni zbor:

348

349

Vsi trije zbori slovenske skupščine so v juniju s potrebno dvotretjinsko večino sprejeli osnutke treh volilnih zakonov: o volitvah v državni zbor, o volitvah v državni svet in o volitvah predsednika republike. S tem smo za korak bližje jesenskim volitvam, ki so resnično potrebne.

Da so volitve potrebne, o tem ni nobenega dvoma. Žalostno pa je, da najpomembnejša institucija naše mlade demokracije, sama krši komaj dobro sprejete temeljne ustavne pravice. Že v aprilu je 84 podpisnikov poslancev skupščine, zahtevalo razpis referenduma o sprejemu zakona o volitvah v državni zbor.

Ta zakon predvideva, da se 44 poslancev voli neposredno po večinskem načelu, 44 pa po strankarskem listu. Hkrati smo v poslanskem klubu pripravili celovit predlog zakona.

Mesec dni kasneje smo predsednika skupščine Franceta Bučarja opozorili, da se na tem področju še ni nič premaknilo, čeprav je razpis referenduma v skladu z 90. členom nove ustave obvezen. Skupščina bi ga morala razpisati najkasneje v 60-ih dneh, od sprejema zahteve za razpis.

Predložili smo tudi predlog konkretnih dejavnosti za razpis in izvedbo referenduma ter predlog odloka o razpisu referenduma o sprejemu zakona o volitvah v državni zbor.

Tudi po tem se ni zgodilo nič.

Naša zahteva, podkrepljena s podpisi poslancev skupščine, je bila vztrajno in neargumentirano zavračana, ali pa so jo celo ignorirali.

Ko smo ugotovili, da je predsednik skupščine ni posredoval predsednikom vseh treh zborov skupščine (dr.

Toplaku, Bizjaku in Zupančiču), smo jim za zasedanje vseh treh zborov (10. in 11. junij) poslali predlog za uvrstitev dodatne točke dnevnega reda - razpis 350

referenduma o sprejemu zakona o volitvah v državni zbor z dodatno obrazložitvijo naše zahteve.

Družbenopolitični zbor in zbor občin sta na predlog naših poslancev dodatne točke uvrstila na dnevni red, zbor združenega dela pa ne. Sestala se je komisija za uskladitev dnevnega reda in predlagala zboru združenega dela, naj naš predlog uvrsti na dnevni red na nadaljevanju zasedanja čez teden dni, vendar je ta to tudi drugič zavrnil.

V trem času je Ministrstvo za zakonodajo, po naročilu dr.

Bučarja, pripravilo strokovno mnenje glede razpisa referenduma, v katerem je možnost razpisa zavrnilo.

Sestala se je tudi komisija za ustavna vprašanja (16. junij) in po dolgotrajni razpravi ugotovila, da večine njenih članov predlagatelji “nismo prepričali”.

Nismo jih torej prepričali, da je referendum možno izvesti ob hkratni uporabi nove ustave in starega, vendar še veljavnega zakona o referendumu. Niso pa si drznili, čeprav bi lahko, glede na razmerje sil v ustavni komisiji, s (pre)glasovanjem sprejeti jasnega odklonilnega stališča.

Sklenili pa so, naj posebna strokovna komisija čim prej pripravi zasnovo novega zakona o referendumu.

Za ilustracijo, kako si lahko dnevna politika, seveda sebi v korist, prikroji tolmačenje ustavno nejasnega in s poslovnikom nedoločenega postopka, se lahko spomnimo konstruktivne nezaupnice, kjer so bile razmere identične (nova ustava - stari poslovnik).

Takratni vladajoči koaliciji, ki jo je vodil predsednik skupščine dr.

France Bučar, je na silo uspelo s samovoljnim tolmačenjem poslovnika, najti rešitev za izpeljavo postopka in ga v končni

fazi tudi izpeljati. Očitno je, da skupščina ne namerava razpisati referenduma, čeprav na ta način zavestno krši ustavo, ki jo je sama sprejela.

Narodni demokrati se s tem ne bomo sprijaznili, kot se že prej nismo z neargumentiranimi očitki in nasprotovanji zahtevi za razpis referenduma. Če bo treba, to pa bo tedaj, ko nam bodo uradno rekli, da podpisov poslancev ni dovolj, bomo začeli zbirati potrebnih 40. 000 podpisov.

Zbirati pa jih bomo začeli šele takrat, ko bomo imeli v tem trdno jamstvo pristojnih institucij našega (demokratičnega?) sistema. Zaman tega ne bomo počeli. V primeru, da nam tudi to ne bo omogočeno, bomo prisiljeni iskati zaščito svojih pravic pri ustavnem sodišču in pri ustreznih institucijah v tujini (evropski parlament). V tem času pa moramo stopnjevati pritisk za razpis referenduma z zbiranjem podpisov in vašim ter našim pisanjem v slovenske medije (pisma bralcev). Ljudi je treba opozoriti, da gre pri že sprejetem osnutku zakona o volitvah v državni zbor za veliko volilno prevaro. Misleč, da volijo posameznike, bodo ljudje volili stranke.

Naše zavzemanje za kombinirani sistem volitev v državni zbor temelji, kot nam očita Tone Peršak, v Sobotni prilogi Dela, med drugim tudi na možnosti sklepanja predvolilnih koalicij zaradi načela: povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si. To pa Peršaku in njegovi Demokratski stranki (pa tudi večini drugih strank) očitno ne ustreza.

Ribarjenju v kalnem se nekateri očitno ne morejo odreči.

V našem zavzemanju za razpis referenduma pa ne nazadnje ne gre samo za to, ampak za nekaj več: za obrambo demokracije.

5

KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

Objavljeno v Narodnem demokratu, 4. 7. 1992 351

352

MOJ DEMOS KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

Poslanski klub Demos je nekako »sponzoriral« tudi še sodelovanje »opozicijskih demokratičnih strank« (vseh bivših demosovih članic, razen SDSS, ki je bila odslej v Drnovškovi koaliciji).

To je razvidno iz seje »koordinacije«, 14. 9. 1992:

Dogovori so potekali tudi v smeri ponovnega sodelovanja (»mali Demos« brez SDSS):

353

MOJ DEMOS KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

Na pobudo Narodnih demokratov je bila pripravljena posebna javna izjava z zahtevo, da Vlada takoj razveljavi ukrep, s katerim je bilo Narodnim demokratom nezakonito odvzeto ¾ sredstev ter dodeljeno Demkratom. Naj omenim, da je takšen ukrep izrecno podpiral ter zagovarjal tudi tedanji podpredsednik Vlade dr.

Jože Pučnik!

354

355

356 357

MOJ DEMOS KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

358 359

MOJ DEMOS KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

MOJ DEMOS KOORDINACIJA OPOZICIJSKIH STRANK

Potem ko je stranka SDSS pomagala porušiti Peterletovo »demosovo« vlado, so se seveda zelo poslabšali odnosi med njo in vsemi drugimi demosovimi strankami. To je razvidno tudi iz tega mojega prispevka:

360

361

6

MOJ PARLAMENT Dejstvo, da je bil jugoslovanski socializem nekoliko milejša oblika diktature, kot je to veljalo v drugih vzhodnih državah, je imelo za posledico tudi drugačen prehod iz totalitarizma v demokracijo.

Posebno v Sloveniji, ki je veljala za liberalnejšo in bolj pro-zahodno usmerjeno republiko, je bil ta prehod še najbolj mehak od vseh držav tranzicije. Slovenski komunisti, ki so pravočasno

začutili, da bo prišlo do sprememb, so v skrbi, da ostanejo na oblasti, že kmalu začeli pripravljati teren za mehak prehod v demokracijo.

Potem ko je bilo že v letu 1988 jasno, da bo prišlo do velikih družbenih sprememb - zato so se pojavile nove stranke, ki jih dotlej v Jugoslaviji ni bilo in jih ni smelo biti, so funkcionarji v

6

PRVE SVOBODNE VOLITVE Jaz sem v okviru Občinskega odbora SDZ tako predstavil pomen prvih svobodnih volitev (objavljeno tudi v Občinskem poročevalcu, 27. 10. 1989):

Zvezi komunistov Slovenije in v Socialistični zvezi, začeli skrbeti za to, da bi bil prehod čim milejši. To so dosegli še posebej s spremembami ustave, jeseni leta 1989, ko so tudi že pripravili predpise za prve več strankarske volitve. Nove demokratične sile, zbrane v okviru koalicije Demos, so se tako znašle pred dilemo, ali priznati obstoječo volilno zakonodajo in se ji podrediti ter igrati predpisano igro ali pa zahtevati popolnoma drugačno, bolj demokratično ureditev.

Torej, nekakšno konstitutivno skupščino in popolnoma novo ustavo. V drugem primeru bi bila potrebna in možna tudi lustracija, kar bi pozneje imelo seveda določene pozitivne in določene negativne posledice, kot je bilo kasneje res tudi dokazano v praksi. Odločili so se za postopni evolucijski prehod v nov sistem, kar je seveda predvidevalo, da bo to treba storiti tudi v že obstoječih organih, predvsem pa tudi v skupščini RS kot osnovi novega parlamenta.

362

363

364

Podobno tudi Spomenka Hribar v Demokraciji, 20. 2. 1990:

MOJ PARLMENT PRVE SVOBODNE VOLITVE

Predvolilna kampanja nikakor ni bila »poštena«, saj so imele »stranke« naslednice družbenopolitičnih organizacij neprimerno več materialnih sredstev in medijske podpore. Nekaj praktičnih očitkov smo opisali tudi tu:

Za predsednika je kandidiral tudi Ivan Kramberger:

365

MOJ PARLMENT PRVE SVOBODNE VOLITVE

Demokracija, 19. 12. 1989

Demokracija, 19. 12. 1989

/CELOTA - PDF/ ZdruženiZaDemokracijo.pdf

366

367

MOJ PARLMENT PRVE SVOBODNE VOLITVE

Demokracija, 19. 12. 1989

Naša posebnost v občini Domžale je bila ta, da smo (verjetno edini v Sloveniji) ustanovili združeno opozicijo DEMOS-ZSMS. Vzrok za to je bilo, brez dvoma, tudi dejstvo, da je bila občinska organizacija ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije) relativno napredna, in celo »desna«, predvsem kar zadeva odnosa do gospodarstva (občina je bila že prej tradicionalno obrtniška).

Tako smo se lahko z njihovim vodjem, Jožetom Leničem, dogovorili za delni skupni nastop na volitvah. Ob tem naj zapišem, da bi do podobne koalicije lahko (kasneje) prišlo celo na republiški ravni, vendar je bil predsedujoči ZSMS preveč ošaben in ambiciozen in je takšno povezavo pogojeval s tem, da bi bil izvoljen za predsednika Skupščine … kar pa je bilo za Demos seveda nesprejemljivo.

Rokovnik za volitve 1990

/CELOTA - PDF/ RokovnikZaVolitve1990.pdf

368

369

Vrnimo jim javne hiše!

(DELO, 9. 3. 1990)

Dominantni mediji so bili praviloma zelo kritični (in tudi krivični) do Demosa in sprva sploh ni bilo nobenega medija, ki bi objektivno poročal. Zato je bila ena od prvih ukrepov »demokratične opozicije« - ustanovitev časopisa Demokracija. V njej je znani zdravnik dr. Tomaž Hribernik 20. 2. 1990 pojasnil zakaj je odpovedal revijo Mladina.

Vidimo, da je že pred prvimi volitvami izgubila svojo »disidentsko« naravo:

370

Nekateri mediji so pobudo Socialdemokratske mladine za “legalizacijo prostitucije” razširili kar na DEMOS in to zlobno pokomentirali, češ, poleg tega, da so ženskam namenili le kuhinjo, jih zdaj pošiljajo še v javne hiše. Zato se mi zdi potrebno, da izrazimo kritične pripombe, na pobudo Socialdemokratske mladine tudi znotraj DEMOSA. Pri tem je treba znova poudariti pomen izjave o pluralnosti DEMOSA. Obravnavanje težave prostitucije na okrogli mizi je vsekakor lahko koristno dejanje, čeprav bi bil kak mirnejši čas po volitvah za to veliko primernejši. Če bi organizatorji imeli popolnoma “čiste” namene, potem bi vsekakor morali poskrbeti tudi za sodelovanje ustrezno strokovnih oseb. Trditev, da nihče od zdravnikov, s katerimi so organizatorji stopili v stik, ni imel časa, je nekoliko neprepričljiva.

Neprepričljiva pa je tudi izjava sociologinje, ki je pobudo za legalizacijo prostitucije pozdravila, ker da je “vredna podpore že zato, da se tej marginalizirani skupini ljudi vrne človeško dostojanstvo.”

Ali bo dostojanstvo ženske res zaščiteno že s tem, da bo javna hiša registrirana, tarifa potrjena, potrdilo o (zdravstveni) kakovosti izdano, računi izstavljeni, davki poravnani? Ali bo to, kaj zmanjšalo poniževalno vlogo,

ko si bo moški žensko lahko vzel, ne da bi ji privoščil besedo?

Ali lahko sploh govorimo o dostojanstvu, če si bo moški lahko za cilj izbral le ta ali oni del ženskega telesa, opravil in plačal … Skoraj tako kot pri mesarju?

Res je, da se to dogaja tudi še danes, le da ne “legalizirano”.

Takšnega obsega, da bi ta dejavnost sodila kar v samostojno panogo, pa k sreči le nima. In če družba ugotovi, da je pojav prostitucije zaradi poniževanja dostojanstva ženske (oprostite: in seveda prostituirajočega se moškega tudi) nekaj negativnega, bi bilo treba delovati pač v to smer, da se pojav čim bolj omeji. V prvi vrsti je treba s socialno politiko odpravljati potrebo po ukvarjanju s prostitucijo zaradi eksistenčne stiske. Vzporedno s tem je treba poskrbeti za bogatejše družabno življenje, predvsem mladine, za spolno vzgojo, za boljšo zdravstveno zaščito itd. Tisti 251. člen naj pa v kazenskem zakonu kar ostane!

Glasi se namreč: »Kdor pridobiva, navaja, spodbuja ali mami ženske k prostituciji ali kdor kakor koli sodeluje pri izročitvi ženske, komu drugemu za prostitucijo, se kaznuje z zaporom, od treh mesecev do petih let.« Uvedba javnih hiš pa bi vsekakor delovala na razvoj prostitucije vzpodbujevalno.

Lahkomiselna mlada dekleta bi se gotovo lažje odločila za poklic, ki bi bil “družbeno verificiran”. Nujni podjetniški interes lastnikov bi gotovo pospešil tudi vse tisto, kar

MOJ PARLAMENT PRVE SVOBODNE VOLITVE

Jasno smo bili enotni samo glede glavnih (dveh) ciljev – demokratizacije in osamosvojitve – sicer pa so stranke (od levih do desnih!) imele dokaj različna stališča do posameznih družbenih vprašanj. Naj kot ilustracijo navedem svoje pismo, objavljeno v Delu – 9. 3. 1990, kjer sem polemiziral z akcijo mladinskega odseka SDSS za legalizacijo prostitucije;

sedanji zakon prepoveduje - “pridobivanje, navajanje, spodbujanje in mamljenje” žensk (in moških) k sodelovanju pri prostituciji.

Legalnost dejavnosti bi omogočila tudi njeno reklamiranje v množičnih medijih (predvsem z oglasi in letaki), kar gotovo ne bi vodilo k zmanjševanju prostitucije.

Da imajo legalne javne hiše tudi v (nekaterih) zahodnih državah? Že mogoče, toda ni nujno, da od njih prepisujemo prav vse, tudi tisto, kar je slabo.

Zavedam se, da ni popularno nastopati v vlogi “konservativcev”, saj ima ta pojem pri nas še vedno nekak negativni prizvok, toda včasih je treba reči bobu bob in popu pop. Kdor namreč molči - pritrjuje. Sicer pa sem prepričan, da je tudi večina ljudi zmerno konservativnih in da se da, s pametno reakcijo zavreti tudi najbolj “napredne” novotarije.

Ko sem pred enim letom v ta časopisu napisal članek “Proti pornografiji na ulici”, nisem le dobil veliko pritrjevalnih pisem (med drugim eno s 106 podpisi), ampak je javni pritisk tudi dejansko dosegel svoj namen.

Uredništvo Vročega kaja je priznalo, da objavljanje “trdih” pornografskih slik na naslovnici ni primerno zaradi otrok in se je bralcem opravičilo, Kino Sloga pa je v celoti opustil reklamiranje pornografskih filmov v uličnih omaricah s slikami iz teh filmov.

Zato tudi tokrat porečemo, vljudno in odločno: »Javne hiše? - Ne, hvala!« Anton Tomažič, Domžale

371

PREDVOLILNA KAMPANJA

372

MOJ PARLAMENT PREDVOLILNA KAMPANJA

6

373

6

FINANCIRANJE

374

375

Pa še moje napovedi (ugibanja) za bližnje volitve:

6

MOJI GOVORI

376

377

6

ZDRUŽENA DOMŽALSKA OPOZICIJA

Občinska konferenca ZSMS Domžale je bila (pod vodstvom Jožeta Leniča) ena prvih v Sloveniji, ki se je izrecno distancirala in izstopila iz frontne organizacije SZDL. Ker je od tedaj naprej delovala kot prava neodvisna politična stranka, je bilo možno tudi povezovanje v Združeno domžalsko opozicijo.

378

6

KONSTITUIRANJE SKUPŠČINE RS Današnji mladi politiki si kar težko predstavljajo, kakšen napor je za zmagoviti Demos predstavljal že samo prevzem oblasti. Prejšnja komunistična struktura, ki je tedaj nenadoma postala opozicija, je imela dovolj časa, da nam je pripravila nešteto pasti in ovir, med njimi tudi enkratno strukturo parlamenta v obliki TREH domov (in vsak zakon je moral biti sprejet v vseh treh). Tista tretjina, (nam) opozicijskih poslancev, je bila neprimerno bolj izkušena v politiki (mnogi tudi s formalno politično izobrazbo, večina od njih je bila že vse življenje v politiki) in je dobro poznala (ter kar dolgo tudi še obvladovala) strokovne sodelavce »Skupščine Republike Slovenije«. Jaz in večina mojih kolegov, na novo izvoljenih poslancev Demosa, pa smo PRVIČ vstopili v tisto stavbo na Šubičevi, ko smo jo morali začeti voditi! Upam, da bo o tistih nekaj prvih dneh (in nočeh!) prevzemanja oblasti tudi še kdo, napisal knjigo in v njej prikazal pokvarjeno vlogo (tedaj še popolnoma staro-režimskih) medijev, ki so uživali v norčevanju iz neizkušenih novih politikov.

Č

eprav je imela Republika Slovenija v Jugoslaviji že določene atribute državnosti in je bila Skupščina Socialistične Republike Slovenije tudi zakonodajni in ustavodajni organ, pa je bila kot taka popolnoma neprimerna in neustrezna za resnično večstrankarsko demokracijo. V bistvu je šlo za delegatski sistem s popolnoma specifičnimi predpostavkami, možnimi le v enopartijski družbi, kar pa nikakor ni moglo delovati v svobodni, večstrankarski družbi.

Skupščina Republike Slovenije je bila sestavljena iz treh zborov: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela.

V socializmu je tak sistem še nekako deloval, ker še ni

bilo različnih strank in so se neskladja, nesporazumi, v bistvu uskladili kar v sosednji zgradbi, v kateri je imela sedež Zveza komunistov Slovenije.

Zakoni so bili lahko sprejeti le v enakem besedilu s strani vseh treh zborov.

Medsebojno usklajevanje pa tudi ni bilo problematično, saj je imel zadnjo besedo višji politični forum, to je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. V demokratični družbi, v kateri obstajajo resnične svobodne stranke, pa to seveda nikakor ni moglo delovati. Spremembe volilne zakonodaje iz jeseni 1989 so sicer že nekako uvedle elemente svobodnih volitev za dva zbora, in sicer za Družbeno politični zbor (DPZ) in za Zbor občin (ZO). Nikakor pa tega 379

niso mogle narediti, in tudi niso, za Zbor združenega dela (ZZD).

Družbenopolitični zbor je bil v bistvu izvoljen na principu proporcionalnega volilnega sistema, Zbor občin pa po principu večinskega volilnega sistema. Kritičen je bil tako Zbor združenega dela (saj to pove že samo ime), za katerega so bile volitve izvedene na popolnoma neprimeren, star delegatski volilni sistem.

Ker so v vseh volilnih enotah za (tretji) Zbor združenega dela (temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.) obstajale organizacije Zveze komunistov, je njena preimenovana naslednica – stranka ZKS-SDP (Stranka demokratične prenove), imela veliko prednost pri volitvah v zbor združenega dela. Druge politične organizacije, namreč v omenjenih organizacijah, sploh niso mogle delovati.

To se je seveda poznalo tudi na rezultatu volitev, saj je v prvih dveh zborih zmagala Demokratična opozicija Slovenije - Demos, v tretjem zboru pa stare sile, ki so se odslej sicer kazale v obliki opozicije, pogojno rečeno leve opozicije, ali še točneje: sile kontinuitete.

Ker je bilo potrebno, da vsak zakon v skupščini sprejmejo vsi trije zbori v enakem besedilu, je bilo že od samega začetka jasno, da koalicija Demos, čeprav zmagovita, ne bo mogla uveljavljati svojega programa, ne da bi upoštevala tudi Zbor združenega dela. V slednjem pa je imela večino opozicija levih, starih strank (kontinuitete).

Zaradi tako zapletene 380

(primerjalno gledane najbolj zapletene na svetu!) strukture skupščine Socialistične Republike Slovenije, je bilo tudi zelo oteženo in neučinkovito njeno delovanje. Medzborovsko usklajevanje je bilo namreč zelo časovno zahtevno, saj je moral vsak zbor vsakič sproti določiti usklajevalno telo. Ta so se sestajala, zatem pridobila še mnenje in soglasje svojega zbora. Ta sistem je bil tako zelo zapleten in praktično neuporaben za večstrankarski parlament. Čeprav je imel Demos v svojem programu tako zahtevne naloge, kot so zgraditev popolnoma novega demokratičnega družbenega sistema ter ustanovitev lastne države, je privolil na to, da vsaj začne delovati v okviru obstoječe ustavne ureditve.

Seveda z namenom, da jo bo spremenil, čim prej bo mogoče.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila zelo različna struktura novoizvoljenih delegatov (ne pa še poslancev) v skupščini. Novoustanovljene stranke, združene v Demos, so imele v bistvu največ političnih začetnikov, ki se doslej v politiki niso mogli uveljavljati in tudi niso imeli parlamentarne prakse.

Nova opozicija, sestavljena iz obstoječih strank naslednic družbenopolitičnih organizacij iz prejšnjega sistema, pa je za delegate v veliki večini dobila izkušene politike, tudi dolgoletne člane skupščine, kar se je precej poznalo na samem začetku konstituiranja nove skupščine.

Pomembno je bilo tudi dejstvo, da so bile strokovne službe v skupščini zelo tesno povezane s prejšnjimi družbenopolitičnimi

organizacijami, predvsem tudi z Zvezo komunistov, saj je imela slednja svojo osnovno organizacijo tudi celo v delovni skupnosti skupščine, med redno zaposlenimi.

Novoizvoljeni delegati Demosa so bili praviloma na političnem področju amaterji, začetniki, čeprav sicer uveljavljeni vsak v svojem poklicu. Dotlej niso delovali v parlamentu, vendar pa so morali, seveda takoj na začetku, sprejeti pomembne, tudi vodilne funkcije, glede na rezultat volitev.

Nekoliko nerodno delovanje delegatov Demosa so zelo poudarjali tudi mediji, ki so bili tedaj seveda še pod močnim vplivom prejšnjega sistema (tudi v teh uredništvih in časopisnih hišah so obstajale osnovne organizacije Zveze komunistov).

Pomembno vlogo v prvih dneh konstituiranja so imele tudi strokovne službe skupščine, ki so se v veliki večini zelo dobro prilagodile novemu demokratičnemu organu.

A so obstajale tudi izjeme.

Nekateri so namreč imeli še vedno stike z organizacijo Zveze komunistov, ki je bila zdaj v opoziciji, in so delovali tudi destruktivno.

Nova demokratična večina je dejansko sprejela (obdržala) skoraj vse funkcije v strokovnih službah, vključno z generalnih sekretarjem Skupščine SRS, in v nadaljevanju izvedla le nekaj manjših kadrovskih sprememb.

Za raziskovanje konstituiranja in prvih dni nove Skupščine SRS so na voljo magnetogrami, pri RTV Slovenija in tudi veliko posnetkov. Še najbolje pa so povzetki zbrani v knjigi Rosvite Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi. ▪

6

KOZMETIČNE SPREMEMBE STARE SKUPŠČINE

P

red bližajočimi se volitvami je stara Skupščina Republike Slovenije oziroma do tedaj še Socialistične Republike Slovenije, marca 1990, sprejela nekaj aktov, ki so bolj kozmetične narave, vendar pa so bili potrebni zato, da se vsaj za silo uredi prehodno obdobje med starim in novim sistemom.

V Uradnem listu Republike Slovenje št. 8/90, 16. marca 1990, so bili objavljeni naslednji akti: Ustavni amandmaji k Ustavi Socialistične Republike Slovenije od XCI do XCV. Najpomembnejši je amandma XCI, ki se glasi: 1. V besedilu imena Socialistična republika Slovenija se črta beseda »Socialistična«.

2. V celotnem besedilu ustave Socialistične Republike Slovenije se uporablja ime Republika Slovenija v različnih sklonih.

Z amandmajem XCII se nekoliko omili prehod, tranzicija, iz starega v novi sistem, vendar ne dosledno in še brez eksplicitnega uvajanja večstrankarskega sistema. Po drugi strani pa vsaj formalno omogoča delovanje strank in kolikor toliko svobode volitve.

Tako na primer določata posebni alineji, da Republika Slovenija temelji tudi na: Svobodi političnega in drugega združevanja in na enakopravnosti vseh političnih in drugih organizacij, ki delujejo v skladu z ustavo.

Sistemu ekonomskih odnosov, ki zagotavlja enakopravnost opravljanja vseh dejavnosti, ne glede na obliko lastnine, na delu in ustvarjalnosti, inovativnosti ter podjetništvu.

Po drugi strani pa je še vedno

izrecno zagotovljeno, da smo del Jugoslavije, saj se na primer slovesna izjava, ki jo ta dopolnilni predlog določa, glasi: »Izjavljam, da bom ravnal po Ustavi Republike Slovenije, Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije in zakonih ter da bom vestno in odgovorno opravljal svojo dolžnost.« Amandma XCIII še vedno govori o organizaciji delovnih ljudi in občanov, 381

Posebna deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo V bistvu ugotavlja razpadanje Jugoslavije, saj v uvodu ugotavlja, da se v Jugoslaviji zaostrujejo vsa temeljna vprašanja, kot so demokracija, človekove pravice in svoboščine, pluralizem, pravna država, tržno gospodarstvo, mednacionalni odnosi in suverenost republik v Jugoslaviji.

Skupščina Republike Slovenije z obžalovanjem ugotavlja, da vsi pozivi skupščine SR Slovenije in drugih organov oblasti v SR Sloveniji, kot tudi vsa prizadevanja demokratične slovenske in jugoslovanske javnosti, ne dajejo nikakršnih rezultatov. Gospodarske in politične razmere se še zaostrujejo. Še naprej se ohranja stanje, v katerem je iz političnih razlogov, v veliki meri prekinjen pretok blaga, kapitala in storitev med gospodarskimi subjekti dveh republik. Razmere na Kosovu 382

zaradi stopnjevane represije, groženj in nepripravljenosti za dialog grozijo, da bodo prerastle v državljansko vojno.

V prvi točki je določeno, da bo zaradi nastalih razmer Skupščina Republike Slovenije »zaradi zmanjšanega narodnega dogodka, ne glede na obveznosti, ki izhajajo iz zveznih zakonov, samostojno sprejemala ukrepe gospodarske samozaščite in samostojno odločala o izpolnjevanju svojih prevetih obveznosti do Socialistične Republike Srbije in do federacije.

Skupščina Republike Slovenije nalaga svojemu izvršnemu svetu, da dosledno izvaja že sprejete odločitve in da sproti pripravlja in sprejema ukrepe za izpolnitev usmeritev te deklaracije. Po potrebi naj skupščina predlaga dodatna pooblastila in odločitve.

Kadar pri izvajanju ukrepov gospodarske samozaščite nastane nasprotje med odločitvami pristojnih organov v Sloveniji in organov federacije, so vsi organi v Republiki Sloveniji dolžni ravnati po odločitvah Skupščine Republike Slovenije in njenega izvršnega sveta.

Skupščina Republike Slovenije posebej izjavlja, da bo izpolnjevala sprejete obveznosti iz zveznih zakonov in dogovorov z republikami in pokrajinama, s katerimi so vzpostavljeni normalni gospodarski odnosi, in ki si prizadevajo za spoštovanje pravnega reda, sprejetega z ustavo in zakoni SFRJ. Zavrnitev predloga za spremembo ustave SFRJ Skupščina SR Slovenije je

bila 7. marca seznanjena s predlogom Zveznega zbora Skupščine SFRJ, da naj skupščine republik in skupščini avtonomnih pokrajin dajo soglasje k predlogu Predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo Ustave SFRJ s sprejetjem nove ustave do 15. marca 1990. V zvezi s tem so zbori Skupščine SR Slovenije sprejeli naslednji sklep: 1. Skupščina SR Slovenije v tem sestavu ne bo razpravljala in odločala o soglasju k predlogu Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, da se začne postopek za spremembo Ustave SFRJ s sprejetjem nove ustave, ki ga je Zvezni zbor Skupščine SFRJ poslal v soglasje skupščinam republik in pokrajin.

2. Skupščina SR Slovenije priporoča skupščini novega sklica, do po svojem konstituiranju sama sprejme odločitev o načinu razprave in odločanja o soglasju k predlogu Predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo Ustave SFRJ s sprejetjem nove ustave.« Ukinitev pristojnosti družbenopolitičnih organizacij V istem uradnem listu je bilo objavljenih še nekaj sprememb zakonov, predvsem s področja pravosodja in uprave, s katerim so vsaj za silo izločili razne pristojnosti dosedanjih družbenopolitičnih organizacij in jih nadomestili s pristojnostmi skupščin.

To so bili: Zakon o spremembah zakona o javnem tožilstvu, Zakon o spremembah zakona o rednih sodiščih ter Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij, s katerim so posegli tudi v: - zakon o javnem pravobranilstvu, - zakon o družbenem pravobranilcu samoupravljanja, - zakon o sodiščih združenega dela, - zakon o samoupravnih sodiščih, - zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, - zakon o prekrških zoper javni red in mir, - zakon o zdravstvenem varstvu, - zakon o socialnem skrbstvu, - zakon o usposabljanju in zavarovanju invalidnih oseb, - zakon o osnovni šoli, - zakon o usmerjenem izobraževanju, - zakon o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja, - zakon o družbenem varstvu otrok, - zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, - zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, - zakon o nagradah in priznanjih Staneta Žagarja, - zakon o knjižničarstvu, - zakon o kulturno-umetniških dejavnostih in posredovanju kulturnih vrednosti, - zakon o založništvu, - zakon o naravni in kulturni dediščini, - zakon o Prešernovi nagradi, - zakon o Triglavskem narodnem parku, - zakon o spominskem parku Trebče, - zakon o ustanovitvi delovne organizacije restavratorski center SR Slovenije, - zakon o raziskovalnih dejavnostih in raziskovalnih skupnostih, - zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, - zakon o stanovanjskem gospodarstvu, - zakon o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč, - zakon o imenovanju in evidentiranju ulic in stavb, - zakon o javnem obveščanju, - zakon o društvih, - zakon o javnih shodih in javnih prireditvah, - zakon o referendumu in drugih oblikah osebnega izjavljanja, - zakon o notranjih zadevah, - zakon o Komisiji SR Slovenije za oblikovanje, - zakon o igrah na srečo.

V vseh teh zakonih se v glavnem črta vloga družbenopolitičnih skupnosti.

Posebej pa se tudi določi, da Centralni komite Zveze komunistov Slovenije uredi svoje arhivsko gradivo in ga izroči v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona Arhivu SR Slovenije. Sprejet

je tudi poseben zakon o financiranju Zveze Združenj borcev narodno osvobodilne vojne Slovenije, ki določa, da se sredstva za delovanje te zveze zagotavljajo v proračunih družbenopolitičnih skupnosti.

V istem uradnem listu je bilo objavljenih še nekaj odlokov in uredb izvršnega sveta, kot

na primer, da se v protokolu črtajo besede »Centralni komite Zveze komunistov Slovenije, Republiška konferenca SZDL Slovenije, Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOB Slovenije, Republiška konferenca ZSMS in za vodstva SIS, za območje republike«. ▪ 383

MOJ PARLAMENT KOZMETIČNE SPREMEMBE STARE SKUPŠČINE

ki lahko določijo listo ali liste kandidatov za delegate v družbenopolitični zbor skupščine družbenopolitične skupnosti, oziroma kandidate lahko določijo tudi volivci.

Niso pa ti amandmaji prinesli bistvene spremembe, ki bi omogočila res svobodne volitve. Predvsem niso ukinili dotedanjih družbenopolitičnih organizacij, predvsem Zveze komunistov, Socialistične zveze in sindikatov iz delovnih organizacij. Posledica tega je bila, da so bile volitve v Zbor združenega dela nepravične, saj nove politične organizacije, stranke v delovnih organizacijah niso smele delovati.

6

ZAČASNI POSLOVNIK NOVE SKUPŠČINE Skupščine Republike Slovenije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, volitve predsednika, podpredsednika in članov Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije ter besedilo slovesne izjave.

N

a svojem prvem zasedanju je nova Skupščina Republike Slovenije sprejela Začasni poslovnik Skupščine Republike Slovenije na svoji seji, dne 8. maja 1990, objavljen pa je bil v Uradnem listu številka 19/90 18. maja 1990.

V tem poslovniku se začasno, do sprejema novega poslovnika Skupščine Republike Slovenije in zborov, urejajo nekatera vprašanja konstituiranja in dela skupščine, njenih zborov in nekaterih delovnih teles.

Poleg določb začasnega poslovnika pa se do sprejema novega poslovnika uporabljajo 384

še določbe poslovnika Skupščine Republike Slovenije (Uradni list SRS številka 34/85), če niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, zakonom in s tem poslovnikom.

V začasnem poslovniku so poglavja o mandatno imunitetni komisiji, o verifikaciji delegatskih mandatov, postopek pri kandidiranju, volitvah in imenovanjih za predsednika in podpredsednika zbora in imenovanje sekretarja zbora, izvolitev predsednika in podpredsednika skupščine in imenovanje generalnega sekretarja ter njegovega namestnika, izvolitev komisije

Določeno je tudi, kateri delegati dobijo delovna razmerja: Na stalnem delu v skupščini so delegati, ki opravljajo naslednje funkcije: predsednik skupščine, podpredsednik skupščine, predsedniki zborov, podpredsedniki zborov, člani delegacije Skupščine Republike Slovenije v Zboru republik in pokrajin Skupščine SFRJ, vodje skupin delegatov političnih organizacij in neodvisnih delegatov, praviloma pa tudi predsedniki delovnih teles skupščine in zborov ter delegati narodnosti.

Stalno delo v skupščini je omogočeno tudi drugim delegatom, ki to želijo, na predlog političnih organizacij v okviru dogovora ter organizacij v skupščini, ki temelji na načelu sorazmernosti in enakopravnosti. ▪

6

VELIKA ZAROTA ALI KAKO SE JE ZGODIL PARLAMENT Na skromno povabilo Spomenke Hribar, naj svoje poglede na konstituiranje nove slovenske Skupščine predstavijo tudi tisti, ki se z njenim opažanjem in komentiranjem ne strinjajo, so se v zadnji Sobotni prilogi Dela z vsem strelivom »spravili nanjo« kar trije pisci. Gnev, s katerim so reagirali, dokazuje, da je Spomenka Hribar zadela žebljico na glavico, saj je jasno, da resnica po navadi najbolj boli …

Sam sem prvi dve zasedanji Skupščine Republike Slovenije kot poslanec, doživljal natanko tako, kot Spomenka in prepričan sem, da velja to tudi za večino drugih poslancev (Demosa). Danes seveda ni težko ugotoviti, kaj se je »zares zgodilo«, veliko težje pa, »kaj bi se lahko zgodilo«. Sam sem ves čas, (med obema maratonskima sejama) čutil in se bal, da bi se zgodilo naslednje:

Č

eprav ima Demos večino v dveh zborih in v skupščini kot celoti, pa je v manjšini v Zboru združenega dela. Če se ta zbor ne bi mogel (hotel?) ustanoviti, ne bi bila ustanovljena niti skupščina kot celota. Do pat položaja bi prišlo, ker bi večina zahtevala, da se najprej ustanovi (izvoli svojega predsednika) zbor združenega dela, opozicija pa, da se najprej izvoli predsednik skupščine. Opoziciji bi takšen položaj kar ustrezal, seveda s pogojem, da bi bilo že »ustoličeno« predsedstvo, v katerem ima večino. Skozi sredstva javnega obveščanja ji ne bi bilo težko ustvariti vtisa, da je Demos, ki niti z »večino« v skupščini ni sposoben namestiti oblasti, popolnoma nesposoben. Pri tem bi v široki javnosti le težko prodrle razlage, da je pat položaj posledica nenormalne tridomne sestave skupščine,

in dejstva, da sta bili pri volitvah v zbor združenega dela dve stranki (ZKS in ZSMS) na privilegiranem položaju, ker sta v podjetjih imeli svoje organizacije, druge stranke pa jih niso smele imeti. Zaradi tega je razmerje sil v tem zboru tudi drugačno (z vidika poštenih volitev tudi – neustrezno), kot v drugih dveh. »Rešitelj« v morebitni skupščinski in celo vladni krizi je bil seveda že pripravljen: Predsedstvo z modrim in vedno preudarnim »očetom naroda«. Težko je seveda napovedovati nadaljnji razplet dogodkov, toda dejstvo je, da bi bil diskreditiran Demos, do sedaj vladajoča politika pa prikazana kot nepogrešljiva in superiorna.

Nikakor ne trdim, da so vsi (morda niti večina) poslanci opozicije vedeli za obstoj

takšnega scenarija, kar pa ne pomeni, da ga ni bilo in da objektivno v njem niso sodelovali (pripombe o glasovalnem stroju so bile obojestranske). Gledalci pred televizijo ga seveda niso mogli opaziti. Nasprotno – poročanje je bilo prav v njegovi vlogi. Poudarjeni posnetki nespretnih (čeprav le začasnih, do izvolitve predsednikov zborov) predsedujočih in rezanje razprav Demosovih poslancev, gotovo niso bili naključni.

Tisti, ki smo bili v skupščinski stavbi navzoči, pa se možnosti takšnega razpleta dogodkov nismo zavedali samo zato, ker »je bila ves čas v zraku«, ampak tudi zaradi nekaterih, nehote ujetih, medsebojnih komentarjev poslancev iz levega dela skupščine (točilne mize v skupščinski restavraciji seveda v dolgih urah čakanja niso oblegali samo Demosovi poslanci, ampak tudi oni, 385

386

liberalci, takoj po končanem zasedanju skupščine, v sredo, boleče spoznali. To namreč, da je Demos v skupščini kot celoti – in to odloča – tako močan, trden in discipliniran, da niti miš ne more mimo, brez njegovega dovoljenja«.

To boleče spoznanje, ki ga z liberalci (mišljeni so ZSMSjevci – kasnejša opomba avtorja) gotovo delijo tudi komunisti in socialisti, pa je seveda šele rezultat merjenja moči na prvih dveh sejah skupščine. Če pa bi se njihove iluzije izkazale kot resnične, potem bi bila obstrukcija parlamenta še kako možna!

Res je – strah ima velike oči.

To dokazuje tudi Miran Potrč, ki ga je strah takšnih ljudi, kot je Spomenka Hribar (?).

Toda, če trezno analiziramo, ugotovimo, da ima »strah« (dosedanje) demokratične opozicije precej trdno podlago in da ne gre le za »izmišljeni konstrukt« in »otročje trditve«. Če bi bila prizadevanja komunistov za

parlamentarno demokracijo popolnoma iskrena, potem bi demokratične volitve izpeljali že pred tridesetimi, dvajsetimi ali vsaj desetimi leti. Za vse prednosti večstrankarskega sistema smo namreč tudi tedaj že vsi vedeli. V zadnjih letih se ni zgodilo prav nič takšnega, kar bi šele zdaj prikazalo vse prednosti parlamentarne demokracije.

Temveč se je v zadnjem času (predvsem v vzhodni Evropi) zgodilo marsikaj, kar je komuniste prisililo, da začnejo najprej govoriti, potem pa tudi delovati v tej smeri. Ideja parlamentarne demokracije zato pač ne more kar čez noč postati imanentna komunistični stranki, pa čeprav se ta preimenuje v prenovitelje, vsaj dokler v njej prevladujejo isti ljudje, kot v času njene nasilno prisiljene oblasti.

MOJ PARLAMENT VELIKA ZAROTA ALI KAKO SE JE ZGODIL PARLAMENT

da o novinarjih sploh ne govorimo …). Nekateri so prav sarkastično napovedovali, kdaj bo predsedujočim pošla moč (posebno so se ušteli pri dr. Bučarju, saj verjetno niso vedeli za njegovo psihofizično kondicijo, ki jo ima kot aktiven planinec …).

Hkrati so si prizadevali, da bi se konstitutivna(e) seja(e), čim bolj zavlekla(e), da pa bi čim prej priseglo predsedstvo.

Prav tu pa so se ušteli. Kot pravilno ugotavlja Pavel Gantar, da so liberalni strategi »podcenili moč in trdnost Demosa«, tako tudi komunisti in socialisti niso računali na takšno enotnost, odločnost in tudi požrtvovalnost (navzočnost na seji pozno ponoči, kljub utrujenosti in veliki oddaljenosti od doma) poslancev Demosa. S tem v zvezi je zelo zanimivo sklepanje Pavla Gantarja: »Kakršna koli možna obstrukcija parlamenta pa je bila popolnoma nerealna, kajti gospa Hribarjeva še danes ne ve tega, kar so

Titov kip je popolnoma obvladoval vhodno avlo Skupščine RS, saj ga je vsak obiskovalec zagledal nad sabo, takoj, ko je vstopil. Seveda nas je pričakal, tudi ko smo izvoljeni »delegati« prvič prišli v skupščino. Čeprav ga vsaj demosovci seveda nismo »marali« in bi ga najrajši takoj odstranili, pa to ni bilo tako preprosto. Kip naj bi namreč bil sestavni del arhitekturne »kulturne dediščine« in bi takratna »sveža« opozicija starih sil, s pomočjo svojih (prevladujočih) medijev, zagnala vik in krik. Ker je bil glede tega zelo previden, predvsem tudi predsednik skupščine dr. Bučar, smo nekateri Demosovi »jastrebi« iz vrst vodstva skupščine izkoristili neko njegovo odsotnost, in na kolegiju na hitro sprejeli »usoden« sklep, da se Titov kip odstrani. Niti pomisliti nismo smeli, da bi o tem obvestili medije, ki bi akcijo zagotovo onemogočili, smo skupščinskim službam naročili, da naj kip neopazno in hitro, med koncem tedna, dajo demontirati in odpeljati v muzej. Za odstranitev spomenika ima še največ zaslug poslanec SKD P.R.

Iz članka, objavljenega v Delu, 9. junija 1990, Antona Tomažiča. ▪

387

STRUKTURA SKUPŠČINE RS

Komisija Skupščine Republike Slovenije za spremljanje preobrazbe družbene in zadružne lastnine: predsednik Vitomir Gros Komisija Skupščine Republike Slovenije za pripravo in spremljanje izvajanja poslovnika Skupščine Republike Slovenije: predsednik Anton Tomažič

Horoskop opozicije /CELOTA - PDF/HoroskopOpozicije.pdf

388

/CELOTA - PDF/SkupščinaRS.pdf

Odbor družbenopolitičnega zbora za kreditno monetarni sistem in politiko: predsednik mag. Štefan Korošec Odbor zbora občin za kreditno monetarni sistem in politiko: predsednik Janko Deželak Odbor zbora združenega dela za kreditno monetarni sistem in politiko: predsednik Franc Lovrenčič Odbor družbenopolitičnega zbora za splošno gospodarske zadeve: predsednik Viktor Žakelj Odbor zbora občin za splošno gospodarske zadeve: predsednik Slavko Gregorc Odbor zbora združenega dela za splošno gospodarske zadeve: predsednik Franc Grašič Odbor družbenopolitičnega zbora za proračun in javne finance: predsednik Janez Kopač Odbor zbora združenega dela za proračun in javne finance: predsednik Marin Domio Odbor zbora občin za proračun in javne

finance: predsednik Ivan Vodopivec Odbor družbenopolitičnega zbora za podjetništvo in obrt: predsednik mag. Viktor Žakelj Odbor zbora občin za podjetništvo in obrt: predsednik Marjan Dvornik Odbor zbora združenega dela za podjetništvo in obrt: predsednik Bogo Rogina Skupščina je nova delovna telesa sprejela dne 18. julija 1990 ter jih objavila v Uradnem listu Republike Slovenije številka 30 z dne 10. avgusta 1990, in sicer: Predsednik odbora za splošno gospodarske zadeve na ravni Skupščine Republike Slovenije Franc Grašič Predsednik odbora za kreditno monetarni sistem in politiko na ravni Skupščine Republike Slovenije Janko Deželak Predsednik odbora za proračun in javne finance na ravni Skupščine Republike Slovenije Janez Kopač Predsednik odbora za podjetništvo in obrt na ravni Skupščine Republike Slovenije Bogo Rogina Predsednik odbora za urejanje prostora ter stanovanjska in komunalna vprašanja na ravni Skupščine Republike Slovenije Fedja Klavora Predsednik odbora za zdravstvo na ravni Skupščine Republike Slovenije dr. Božidar Voljč Predsednik odbora za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo na ravni Skupščine Republike Slovenije Jože Zupančič Predsednik odbora za visoko šolstvo na ravni Skupščine Republike Slovenije dr. Stanko Buser Predsednik odbora za raziskovalno dejavnost in tehnologijo na ravni Skupščine Republike Slovenije Franc Pivec Predsednik odbora za kulturo in varstvo kulturne dediščine na ravni Skupščine Republike Slovenije mag. Rudi Šeligo Predsednica odbora za delo, zaposlovanje in socialno politiko na ravni Skupščine Republike Slovenije Sonja Lokar Predsednik odbora za pravosodje in upravo na ravni Skupščine Republike Slovenije Peter Reberc Predsednik odbora za varstvo potrošnikov na ravni Skupščine Republike Slovenije Borut Razdevšek Predsednik odbora za mladinska vprašanja na ravni Skupščine Republike Slovenije Borut Pahor 389

MOJ PARLAMENT STRUKTURA SKUPŠČINE RS

6

Zbori Skupščine Republike Slovenije so na skupni seji dne 9. maja 1990 izvolili: za predsednika skupščine republike Slovenije delegata dr. Franceta Bučarja, za podpredsednika Skupščine Republike Slovenije delegata Vaneta Gošnika in delegata Vitodraga Pukla za predsednika družbenopolitičnega zbora dr.

Ludvika Toplaka za podpredsednika družbenopolitičnega zbora delegata Toneta Peršaka za predsednika zbora občin delegata Ivana Bizjaka za podpredsednika zbora občin delegata Janeza Lukača za predsednika zbora združenega dela delegata Jožeta Zupančiča za podpredsednika zbora združenega dela delegata Boga Rogino.

Na isti seji so izvolili tudi Komisijo za volitve imenovanja in administrativne zadeve s predsednikom Janezom Lampretom in podpredsednikom Andrejem Verličem.

Nova skupščina je svoja delovna telesa sprejela dne 2. julija 1990 ter jih objavila v Uradnem listu Republike Slovenije številka 27 z dne 13. julija 1990, in sicer:

Predsednica odbora za lokalno samoupravo na ravni Skupščine Republike Slovenije Darja Lavtižar Bebler Komisija Skupščine Republike Slovenije za žensko politiko: predsednica Metka Mencin Komisija Skupščine Republike Slovenije za družino: predsednik Ignac Polajnar Komisija Skupščine Republike Slovenije za urejanje skupnih interesov in odnosov v Jugoslaviji: predsednik Mile Šetinc Komisija Skupščine Republike Slovenije za notranjo politiko: predsednik Milan Balažic Komisija Skupščine Republike Slovenije za informiranje: predsednik Franček Rudolf Komisija Skupščine Republike Slovenije za mirovno politiko: predsednica Vika Potočnik Komisija Skupščine Republike Slovenije za denacionalizacijo: predsednik Ivan Pučnik Komisija Skupščine Republike Slovenije za strategijo nacionalnega in regionalnega razvoja: predsednik Emil Milan Pintar

390

Komisija Skupščine Republike Slovenije za človekove pravice in državljanske svoboščine: predsednik dr. Lev Kreft Komisija Skupščine Republike Slovenije za varstvo okolja in naravne dediščine: predsednik dr. Hubert Požarnik Komisija Skupščine Republike Slovenije za pomorstvo: predsednik Danijel Starman Komisija Skupščine Republike Slovenije za obrambo: predsednik Ivan Kuhar Komisija Skupščine Republike Slovenije za Svetovni slovenski kongres: predsednica Spomenka Hribar

6

DELEGATI SKUPŠČINE REPUBLIKE SLOVENIJE V Družbenopolitični zbor so bili izvoljeni: Tone Anderlič (ZSMS), Milan Balažic (ZKS-SDP), Roberto Battelli (italijanska narodna skupnost), Peter Bekeš (ZKS-SDP), dr. Katja Boh (SDSS), Nada Bolcar (SKD), dr. France Bučar (SDZ), dr. Stanko Buser (ZS), dr. Andrej Capuder (SKD), Janez Gajšek (SKD), Boris Gerl (ZS), Franc Golija (LS), Gregor Golobič (ZSMS), Vane Gošnik (ZS), Alojz Grabner (SKZ), Janko Halb (SKZ), Jože Hobič (SKZ), Spomenka Hribar (SDZ), Janez Janša (SDZ), Franco Juri (ZSMS), Slavko Kmetič (SDSS), Janez Kocijančič (ZKS-SDP), Štefan Kociper (SKD), Ciril Kolešnik (SKD), Janez Kopač (ZSMS), Štefan Korošec (ZKS-SDP), Ivan Krefl (LS), dr. Lev Kreft (ZKS-SDP), Božo Kuharič (ZKS-SDP), Janez Lampret (SKD), Darja Lavtižar Bebler (SZS), Mihaela Logar (SKZ), Sonja Lokar (ZKS-SDP), Andrej Magajna (SDSS), dr.

Jože Magdič (SKD), Marija Markež (SKZ), Metka Mencin (ZSMS), Julij Nemanič (SKZ), Mojmir Ocvirk (ZSMS), Borut Pahor (ZKS-SDP),

Anton Peršak (SDZ), Alojz Peterle (SKD), Emil Milan Pintar (ZKS-SDP), Pipan Franc (ZKS-SDP), dr. Rajko Pirnat (SDZ), Franc Pivec, dr.

Drago Plešivčnik (ZKS-SDP), dr. Hubert Požarnik (SDZ), Marijan Podobnik (SKZ), Ignac Polajnar (SKD), Franc Potočnik (SKZ), Miran Potrč (ZKS-SDP), Marija Pozsonec (madžarska narodna skupnost), Žarko Pregelj (ZS), Aleksandra Pretnar (ZS), Ivan Pučnik (SKZ), Vitodrag Pukl (SDSS), Peter Reberc (SKD), Izidor Rejc (SKD), dr. Ciril Ribičič (ZKS-SDP), Dušan Semolič (SZS), Jože Smole (SZS), Rudi Šeligo (SDZ), Mile Šetinc (ZSMS), dr. Leo Šešerko (ZS), Matjaž Šinkovec (SDSS), Jožef Školč (ZSMS), Borut Šuklje (SZS), Zoran Thaler (ZSMS), Anton Tomažič (SDZ), Ivan Tomše (ZS), France Tomšič (SDSS), dr. Ludvik Toplak (SKZ), Bogomir Vaupotič (ZSMS), Andrej Verlič (ZSMS), Zdenka Vidovič (ZSMS), dr.

Božidar Volč (ZS), dr. France Zagožen (SKZ), Zvone Žagar (LS), Viktor Žakelj (SZS).

V Zbor občin so bili izvoljeni

delegati: Ivan Atelšek (ZSMS), Stanislav Bevc (SKZ), Ivan Bizjak (SKD), Danijel Božič (ZSMS), János Bukovec (madžarska narodna skupnost), Janez Černej (SDZ), Janko Deželak (SKD), Slavko Dragovan (SKZ), Marjan Dvornik (SKD), Franci Feltrin (ZS), Isabella Flego (italijanska narodna skupnost), Karel Franko (SKZ), Leopold Frelih (ZKS-SDP), Janez Gale (SDZ), dr. Peter Glavič (ZSMS), dr. Cvetko Gradišar (SDZ), Jože Grdadolnik (SKD), dr. Slavko Gregurec (SKZ), Vitomir Gros (LS), Leopold Grošelj (ZKS-SDP), Zvonko Ivanušič (SKZ), Ljubo Jakelj (neodvisni), Jože Jaklin (SKZ), Alojz Jamnik (SDZ), Peter Jamnikar (ZS), Boris Jež (SKZ), Matjaž Jež (ZS), Janez Jerina (samostojen), Janez Jug (ZSMS), Aurelio Juri (SDP + italijanska narodna skupnost), Albin Kac (ZSMS), Fedja Klavora (ZS), Ervin Kokošinek (SDSS), Ludvik Kotnik (ZS), Franc Kovač (SDZ), Tone Kramarič (SDZ), Janez Kramberger (SKZ), Jože Kramer (ZSMS), Ivan Kuhar (SZS), Anton Kuzman (SKZ), Aleksander Lovec (ZSMS), Franc Lovšin (SKD), Janez Lukač (SZS), dr.

Avguštin Mencinger (SKD), Ivan Mesiček (SKD), Alojz Meteljko (SKZ), dr. Marjan Mlaker (SDZ), Branko Novak (ZS), Franc Ogriz (SKD), Edvard Oven (ZSMS), Anton Partljič (ZSMS), Tomaž Pavšič (SDZ), Matjaž Peskar (ZSMS), Franc Planinšek (SKZ), Bruno Podveršič (SKZ), Viktorija Potočnik (ZSMS), Jože Protner (ZSMS), Niko Rainer (SDZ), Borut Razdevšek (ZSMS), Janez Režun (ZSMS), Anton Rojec (SDSS), Ervin 391

V Zbor združenega dela so bili izvoljeni naslednji delegati: Nevenka Ahčan (ZKS-SDP), Milan Aksentijevič (neodvisni), dr. Jože Arzenšek (neodvisni), Franc Avberšek (neodvisni), Franc Van (ZKS-SDP), Danilo Bašin (ZKS-SDP), Mihaela Bauman (ZSMS), Silvo Berdajs (SDSS), Jože Berlec (SKD), Davorin Bizjak (ZKS-SDP), Muharem Bolič (ZKS-SDP), Franc Boštjančič (ZSMS), Stanislav Brglez (neodvisni), Ivo Daneu (SZS), Marino

Domio (italijanska narodna skupnost + SDP ), Leopold Drame (neodvisni), Vinko Drča (SKZ), Ivan Dretnik (SKZ), Tanja Dular (ZSMS), Franc Erce (SKD), Stanislav Eržen (SDSS), Jože Furlan (ZKS-SDP), Franc Gačnik (ZKS-SDP), Franc Gradišar (neodvisni), Franc Grašič (neodvisni), Ludvik Gumilar (ZKS-SDP), Anton Horvat (SKZ), Janez Iskra (SKD), Roman Jakič (ZSMS), Marko Jaklič (SKD), dr. Edina Keber (SDZ), Božo Kočevar (neodvisni), Jože Košak (SKZ), Boštjan Kovačič (ZSMS), Mirko Krajec (SKZ), Peter Kraner (SKZ), Pavel Ledinek (neodvisni), Marija Lončar (SDSS), Franc Lorenčič (SZS), Viljem Mak (SDSS), Rudi Moge (ZSMS), Dimitrij Mikuž (neodvisni), Andrej Muren (SDSS), Dejan Murko (neodvisni), Majda Oblak (ZKS-SDP), Anka Osterman (ZKS-SDP), Franc Perko (neodvisni), Dejan Peršolja (SKZ), Jurij Pirš (neodvisni),

Valentin Prelovec (SDSS), Tanja Prešeren (ZKS-SDP), Vlado Puc (SDZ), Jožef Pušnik (SDSS), dr. Janez Remškar (SKD), dr. Primož Rode (SDZ), Bogo Rogina (SOKS), Franček Rudolf (SDZ), Vlasta Sagadin (ZS), Viljem Sekereš (madžarska narodna skupnost + SDP), Anton Slapernik (neodvisni), Majda Slokan (neodvisna), Jože Smole (neodvisni), Marjan Starc (DEMOS), Peter Starc (ZKSSDP), Jože Studenčnik (SDSS), dr. Matija Škof (neodvisni), Andrej Šter (SDZ), Drago Štruc (neodvisni), Janez Štular (SKZ), Danilo Toplek (ZKSSDP), Draško Veselinović (ZSMS), Marjan Vilfan (SDSS), Karel Vukovič (ZKSSDP), Zdravko Zabukovec (neodvisni), Franc Zalar (ZKSSDP), Jaša L. Zlobec (ZSMS), Barbara Zupanc (ZSMS), Jože Zupančič (neodvisni), Angelca Žerovnik (SKD), dr. Anton Židanik (SZS). ▪

MOJ PARLAMENT DELEGATI SKUPŠČINE REPUBLIKE SLOVENIJE

Schwartzbartl (SKD), Miloš Senčur (SZS), Vladimir Slejko (ZSMS), Marko Stadler (SKZ), Janez Stariha (SDZ), Danijel Starman (DEMOS), Metod Šonc (SDSS), Marcel Štefančič (SDZ), Tomaž Štrumbelj (ZSMS), Vojka Štular (ZKSSDP), Miloš Urbančič (SKZ), dr. Ivan Vivod (SDSS), Ivan Vodopivec (SZS), Milan Volk (ZS), Jože Zakonšek (ZSMS), Janez Žampa (SKZ), Andrej Železnik (ZKS-SDP), Vili Žižek (ZS), dr. Anton Žunter (SDZ).

Če si levičarji že niso upali direktno nasprotovati osamosvojitvi, in so glede tega rajši nagajali in se norčevali iz nas demosovcev. Pa ne samo v Pavlihi (ta je mene izrecno označil za »skrajo desno krilo«), ampak tudi v resnejših medijih (na primer v Delu, kjer je imel karikaturist Juri »prosti lov« vsak dan na prvi strani …

ZKS-SDP - Zveza komunistov Slovenije -Stranka demokratične prenove ZSMS - Zveza socialistične mladine Slovenije SZS - Socialistična zveza Slovenije DEMOS - Demokratična opozicija Slovenije SKZ - Slovenska kmečka zveza SDZ - Slovenska demokratična zveza SKD - Slovenski krščanski demokrati SDSS - Socialdemokratska stranka Slovenije ZS - Zeleni Slovenije LS - Liberalna stranka

392

393

NADOMEŠČANJE JUGOSLOVANSKE ZAKONODAJE

Ob osvoboditvi (izpod totalitarnega sistema) je glede osamosvojitve Slovenije že od samega začetka, predvsem v Demosu, prevladovalo stališče, da bo prehod pravnih sistemov iz starega v nov, legalističen in gradualističen, kar bo zagotavljalo tudi verodostojnost nasproti tujini.

Nadomeščanje zvezne zakonodaje z novo republiško, je zato potekalo postopno in se je stopnjevalo: 1. Že prejšnja Skupščina SRS je jeseni 1989 sprejela nekatere načelne omejitve na ravni ustave, predvsem z novimi slovenskimi amandmaji in z odnosom do zveznih ustavnih amandmajev.

2. Nova Skupščina RS je začela razveljavljati konkretne zvezne državne predpise, potem ko je bila sprejeta deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 26 /90).

3. Sledilo je dajanje soglasja (ali zavrnitev le-tega) k novim zveznim predpisom, da so sploh lahko začeli veljati v Republiki Sloveniji, ki pa je bila tedaj še vedno del zvezne države.

4. Zadržanje določenih zveznih predpisov, dokler še ni bilo novih, republiških predpisov (zato je bilo treba še vedno slediti in upoštevati Uradni list SFRJ).

5. Popolna odprava vseh nekdanjih zveznih predpisov in nadomestilo le-teh z novimi državnimi predpisi Republike Slovenije.

P

rvi in najpomembnejši akt Skupščine Republike Slovenije je bila Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije kot politični akt, sprejet 2. junija 1990. S tem je Skupščina RS razglasila, da politični, gospodarski in pravni sistem Republike Slovenije temeljijo na ustavi in na zakonih Republike Slovenije, in da vsi zvezni predpisi, vključno z Ustavo SFRJ, veljajo na območju RS le, če niso v nasprotju z Ustavo RS 394

in njenimi zakoni. Republiški organi in organizacije RS morajo odslej zagotavljati, da bodo vsi zvezni organi in organizacije na območju RS poslovali v skladu z veljavnim pravnim redom v RS. Odslej je Skupščina RS tudi z ustavnim zakonom določala, kateri zvezni predpisi se na območju RS ne uporabljajo, ker so v nasprotju z njeno ustavo in njenimi zakoni. Novi zakoni, ki jih sprejme Skupščina SFRJ po sprejetju te deklaracije, torej po 2. juniju 1990, veljajo za

območje RS samo, če k njim izreče soglasje Skupščina RS. Očitno se v dosedanji literaturi o osamosvajanju Slovenije podcenjuje pomen Deklaracije o suverenosti države republike Slovenije, kar je morda tudi posledica tega, da je bila v bistvu nekoliko “zakamuflirana” že od samega začetka. Njena predlagateljica – SDZ – je namreč v obrazložitvi zapisala: “Ta deklaracija sicer ne omenja odcepitve

Ob sami osamosvojitvi pa je Skupščina Republike Slovenije, 25. junija 1991 sprejela najpomembnejši ustavni akt – Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - in jo hkrati tudi že objavila v prvi številki novega Uradnega lista RS (Uradni list RS, št.

1/91-I). S tem je upoštevala voljo slovenskega naroda in prebivalcev RS, izrečeno na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 23. decembra 1990.

Naslednji korak v procesu odklapljanja zvezne zakonodaje je Skupščina RS naredila 27. septembra 1990 s sprejetjem amandmajev XCV in XCVII k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št.

35/90). S tem je skupščina tudi na ustavnopravni ravni določila, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo določbe ustave SFRJ, ki niso v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Skupščina Republike Slovenije je odslej z ustavnimi zakoni določala, katere določbe zveznih predpisov, izdanih do 27. septembra 1990, se ne uporabljajo v Republiki Sloveniji. Zvezni zakoni, izdani po tem roku, pa so veljali v Republiki Sloveniji šele potem, ko jim je dala soglasje skupščina Republike Slovenije.

Z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I) je bilo določeno, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, vendar le, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije, in če ni s tem zakonom drugače določeno.

Ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev XCVI in XCVII je določil, katere določbe zakona o splošni ljudski obrambi, zakona o vojaški obveznosti, kazenskega zakona SFRJ, zakona o financiranju federacije in še nekaterih drugih predpisov, se ne uporabljajo v RS.

Pristojnosti, ki so jih imeli po teh predpisih organi in organizacije SFRJ, v skladu z ustavnim zakonom, preidejo na organe in organizacije Republike Slovenije. Če kakšnega takega organa ni bilo, je lahko izvršni svet skupščine Republike Slovenije (tako se je tedaj imenovala vlada) določil začasno pristojni organ oziroma organizacijo.

Za kazenski zakon SFRJ je ustavni zakon določil, da se tiste določbe, s katerimi je, kot predmet kazensko pravnega varstva, določen v SFRJ njen pravni red, organi, predstavniki ali državni simboli, ali se kazensko

pravno varstvo kako drugače določa glede na dosedanje ozemlje SFRJ, v Republiki Sloveniji uporabljajo kot določbe, s katerimi se varuje Republika Slovenija, njen pravni red, njeni organi, predstavniki, državni simboli oziroma se kazensko pravno varstvo omejuje na ozemlje oziroma državljanstvo Republike Slovenije, če ti objekti niso varovani s kazenskim zakonom Republike Slovenije.

Po uspešni obrambni vojni v Sloveniji, po brionskih pogovorih ter dogovorih med ministrsko trojko Evropske skupnosti in predstavniki vseh strani, neposredno vključenih v jugoslovansko krizo, pa je Skupščina Republike Slovenije, 10. julija 1991 sprejela še poseben sklep in posebno izjavo (Uradni list RS, št. 5/91-I). S tem je Skupščina Republike Slovenije v celoti sprejela skupno deklaracijo, vključno s prilogama ena in dve.

V izjavi pa je poudarila, da je zato, ker želi preprečiti nadaljnje prelivanje krvi, in ker še vedno vztraja pri ponujenem stališču, naj se vprašanje osamosvojitve Slovenije uredi s pogajanji in na demokratičen način, sprejela predlog ministrske trojke Evropske skupnosti in za 90 dni ustavila nadaljnjo izvedbo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi.

Postopek popolnega pravnega sistema iz prejšnjega zveznega v nov državni pa je bil izveden s sprejetjem nove Ustave Republike Slovenije, ki je bila sprejeta in razglašena, 23. decembra 1991. ▪

395

MOJ PARLAMENT NADOMEŠČANJE JUGOSLOVANSKE ZAKONODAJE

6

in neodvisnosti eksplicitno, predpostavlja pa v bistvu isti učinek, po drugi strani pa bo ravno zato gotovo izzvala manj maščevalne odzive.

Hkrati pa vseeno zagotavlja – če jo bomo sposobni sprejeti, uresničevati in vztrajati pri odločitvi – tudi državno suverenost Slovenije (ob načelu suverenosti naroda, uveljavljenem z amandmajem k slovenski ustavi).« Razvoj dogodkov je to samo potrdil: Poti nazaj ni bilo več, vsak nadaljnji korak je terjal tudi naslednjega.

6

organizacije in skupnosti.

PREREZATI POPKOVINO Moj članek v Pravni praksi št. 1, 17. 1. 1991 Če je bila z deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije spočeta naša nova država, je razumljivo, da je bil v času «nosečnosti» tudi pravni red pod posebnimi pogoji. Čarobne formule, ki bi probleme prehoda od dvojne, zvezne in republiške, zakonodaje rešila kar čez noč, pač ni bilo mogoče izumiti. Z ustavnimi amandmaji in ustavnimi zakoni je bil določen sistem, po katerem v Sloveniji obstajajo štiri vrste različnih predpisov: 1. republiški predpisi, 2. zvezni predpisi, 3. zvezni predpisi, ki se v Sloveniji ne uporabljajo več (ker jih je Skupščina Republike Slovenije z ustavnim zakonom «razveljavila»). 4. zvezni zakoni, ki v Sloveniji še ne veljajo (ker k njim Republika Slovenija še ni dala soglasja z odlokom).

V praksi je takšna ureditev že doslej povzročala precej problemov, posebno zato, ker je izraz “zakoni” iz 4. točke precej ožji kot izraz “predpisi” iz 3. točke. Glede “razveljavitve” namreč ne more biti nobenega dvoma: v Sloveniji se ne uporabljajo tisti zakoni, uredbe, odloki, pravilniki, za katere je v ustavnem zakonu (ki je objavljen v republiškem uradnem listu) navedeno, da se ne uporabljajo več.

Večjih problemov tudi ni glede na novo sprejete 396

zvezne zakone. Potem, ko jih uporabniki v Sloveniji preberejo v zveznem uradnem listu, morajo počakati še toliko časa, da je v republiškem uradnem listu objavljeno soglasje k njim.

Pred tem seveda v Republiki Sloveniji ne veljajo.

Povsem drugačna pa je stvar z zveznimi podzakonskimi akti, saj Skupščina Republike Slovenije k njim ne daje soglasja, in se zato postavlja vprašanje, kdaj začnejo v Sloveniji veljati. Če gre npr. za odlok, ki je izdan na podlagi novega zveznega zakona, h kateremu v Sloveniji še ni bilo podano soglasje, je logično, da ne more veljati dokler ne prične veljati “matični” zakon. Problem pa nastane v primeru, da je pri zveznem zakonu prišlo le do (bolj ali manj) kompleksnih sprememb, h katerim v Sloveniji še ni bilo dano soglasje. Ustavni amandma XCVI ne zahteva soglasja k podzakonskim aktom, zato so uporabniki v povsem negotovem položaju: ali odlok, sprejet na podlagi zveznega zakona, delno spremenjenega (brez soglasja republiške skupščine), v Sloveniji velja ali ne?

Rešitev gornjega problema je lahko le v tem, da vsi republiški upravni organi tekoče in pozorno spremljajo izdajanje

zveznih podzakonskih aktov in da čimbolj ažurno izdajajo obvestila o tem, ali podzakonski akti v Sloveniji veljajo ali ne (sami ali preko izvršnega sveta). Če bo šlo pri tem za takšne predpise, katere uporabljajo le v ožjih strokovnih krogih npr. v SDK), potem bodo ta obvestila lahko izvedena v obliki okrožnic ali na drug praktičen način. Če pa bi morali podzakonski predpis poznati anonimni in številčnejši uporabniki, potem je potrebno takšno obvestilo objaviti v republiškem uradnem listu. Morebitne pomisleke o pristojnosti republiškega izvršnega sveta oziroma upravnih organov bi lahko odpravili z razlago, da le-ti igrajo analogno enako vlogo v republiki kot zvezni izvršni svet in zvezni upravni organi v federaciji.

Seveda pa je s plebiscitnim rojstvom nove slovenske države že minil čas nosečniških težav in bo treba takoj ob vzpostavitvi lastnega pravnega sistema čimprej prerezati popkovino. Skupščina Republike Slovenije bo zato kot nujni poseg sprejela amandmaje k dosedanji republiški ustavi. Odslej bodo z republiškimi zakoni urejena vsa razmerja, ki so skupnega pomena za državljane Republike Slovenije, njihove

Za praktično uporabo pa bi bila ob tem koristna določba amandmaja, da lahko republiška skupščina poljubno z zakoni razveljavlja tudi zvezne zakone seveda le za uporabo na območju Slovenije) in da zato ni potrebno več sprejemati posebnih ustavnih zakonov. Številni zvezni zakoni bodo

namreč še kar nekaj časa potrebni in koristni predvsem zaradi varovanja pravnega reda. Ko pa bo Slovenija s svojim lastnim zakonom npr. kompletna ureditev pokojninskega zavarovanja) uredila določeno področje, bo z istim zakonom lahko delno ali v celoti razveljavila zvezni zakon. Analogno pa bi republiški izvršni svet in

upravni organi “razveljavljali” zvezne podzakonske akte.

Lahko pričakujemo, da bo izgradnja novega slovenskega pravnega sistema trajala kar nekaj let, toda prepričani smo, da bo dete čilo in zdravo ter da bo hitro shodilo in se vključilo v družbo starejših evropskih kolegov. ▪

6

BLIŽA SE DAN D ...

Moj članek v Pravni praksi št. 9, 23. 5. 1991 ... in Evropa bo po nekaj desetletjih dobila novo državo - Republiko Slovenijo. Ta zgodovinski dan pa bo hkrati tudi dan “P”, saj bo pomenil začetek NOVEGA PRAVNEGA SISTEMA. Pred nami pravniki je torej odgovorna in zahtevna naloga, da združimo, uporabimo in prikažemo vse teoretično znanje, praktične izkušnje in družbeno-strokovno angažiranje in da svoji mladi državi ponudimo strokovno podlago za novo zakonodajo.

Morda se bomo šele kasneje zavedali, v kako pionirskih časih živimo in kako veliko priložnost lahko izrabimo, ali pa izgubimo.

Glede končnega cilja vsaj od plebiscita naprej ni več nobenih dilem, različni pa so pogledi na metode, s katerimi bomo ta cilj

dosegli. Pravzaprav tudi glede tega ni dosti izbire: Slovenija mora vzpostaviti VSE potrebne predpise, institucije in organe, ki so potrebni državi za izvajanje dejanske oblasti. Največje razlike so bile v oceni, kako hitro in kako temeljito (obe načeli si nekoliko nasprotujeta) je potrebno osamosvojitvene ukrepe sprejemati. Kaže, da je prevladala treznost in da bo odločilen prav plebiscitarni rok šestih mesecev.

Ko me je pred nekaj tedni novinar New York Timesa radovedno spraševal, kaj se bo konkretnega v Sloveniji zgodilo, 26. junija 1991, sem ga najprej nekoliko razočaral, ko sem dejal, da verjetno nič posebnega, vsekakor pa nič spektakularnega. Razumel pa

me je, ko sem mu pojasnil, da smo se v Sloveniji kljub neomajni volji, da dosežemo samostojnost in neodvisnost, odločili za treznost in premišljenost.

Iz razpadajoče hiše ne bomo skočili skozi okno in tvegali, da pademo v neznano, ampak bomo odšli skozi vrata, s postopnimi, a prepričanimi koraki.

In prav to se že eno leto dogaja!

Ne samo v teh dneh, ko republiška skupščina sprejema tako imenovane “osamosvojitvene” zakone. Začelo se je seveda z Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki je postavila načelo, da zvezna ustava in predpisi veljajo v Sloveniji samo, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. S kasnejšimi ustavnimi amandmaji, predvsem 397

s 96. in 99., ter z ustavnimi zakoni je bil primat republiške zakonodaje nad zvezno še ustavnopravno izveden, in podana ustavna podlaga za “neomejeno” prevzemanje materije dosedanjih zveznih v republiške predpise. Nestrpni kritiki “mečkajoče” oblasti pozabljajo, da so bili pomembni osamosvojitveni koraki narejeni tudi s sprejetjem nove davčne zakonodaje, proračuna za leto 1991 ter zakonov o obrambi in vojaški dolžnosti, da o številnih praktičnih ukrepih na fiskalnem, bančnem in deviznem področju niti ne govorimo.

Pred nami pa so še zadnji odločilni koraki: sprejem ključnih “državotvornih” zakonov in seveda - njihova uveljavitev.

Gre za tri skupine predpisov: 1. Notranje zadeve: državljanstvo, tujci, državna meja, potni listi.

2. Monetarni in bančni sistem: narodna banka, denarna enota, banke in hranilnice, sanacija bank.

3. Zunanje zadeve: diplomacija, devizno in kreditno poslovanje s tujino. Že pravna ureditev vsakega posameznega paketa bi v normalnih razmerah trajala vsaj nekaj let, Skupščina Republike Slovenije pa bo morala vse pakete sprejeti na “odprti” seji v nekaj tednih. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da so ustrezni resorni organi gradiva že dolgo pripravljali in so vsaj nekatera strokovno izredno dodelana. To velja predvsem za predpise s področja notranjih zadev, ki so opremljeni tudi s primerjalno pravnimi analiza398

mi, tujimi izkušnjami itd. Res pa je, da je to področje bolj stabilno in lažje obvladljivo kot npr. monetarni sistem. Tu bo tveganje večje, pravne rešitve pa so v večji meri podrejene (makro)ekonomskim presojam. Politika bo morala na tem področju v veliki meri zaupati stroki in ji dati tudi ustrezno mesto ter pomen. Zato je prav, da Narodna banka dobi močan, avtonomen položaj, vključno s pravico do predlaganja zakonov, izdajanja izvedbenih “predpisov”, vpliv na organizacijska in kadrovska vprašanja bank itd. Čeprav sta tako vlada kot skupščina pripravljeni tudi na zelo hitro ukrepanje in na sprejemanje odločitev in aktov kar “čez noč”, k sreči okoliščine tega (še) ne zahtevajo. Zato bodo predvidoma vsi navedeni zakoni sprejeti po dvostopnem postopku (najprej predlog za izdajo z osnutkom zakona in nato predlog zakona), kar bo omogočilo večji vpliv poslancev (pred vsem tudi izvenvladne opozicije) na vsebino zakonov, kot tudi vmesni čas za strokovne analize in popravka aktov s strani predlagateljev samih.

Kljub temu pa se vsi, ki kakor koli sodelujemo pri tokratnem gigantskem zakonodajnem projektu, zavedamo, da sprejeti zakoni ne bodo idealni in neomajno postavljeni za nekaj desetletij. Prepričano je, da bo praksa odkrila, da posamezne rešitve niso optimalne. Tudi kakšna notranja nesoglasja med posameznimi predpisi se bodo našla. Predvsem pa daje nekakšen značaj začasnosti tem zakonom dejstvo, da bodo sprejeti pred novo slovensko ustavo. Jasno je, da rešitve, ki so vsebovane v zakonih, ne bodo mogle biti prejudic, ki bi

kakor koli omejeval skupščino pri sprejemanju ustave. Potrebno bo seveda pregledati vse veljavne zakone in jih prilagoditi temu najvišjemu pravnemu aktu.

Pod “veljavne zakone” pa bodo ob sprejetju nove ustave sodili tudi številni dosedanji zvezni predpisi, ki jih bomo z ustavnim aktom “na dan P” prevzeli v republiško zakonodajo. Čeprav nekateri predlagajo, naj bi ob tem našteli, kateri zvezni predpisi bodo postali republiški, pa sem prepričan, da bi bilo bolje, da naštejemo tiste, ki NE bodo prevzeti (kar lahko kasneje še dopolnimo). Veljavnih zveznih zakonov je (po računalniških podatkih IUS-REGISTRA) 249, z njimi povezanih podzakonskih aktov pa nekaj tisoč. Če se bomo hoteli izogniti pravnim prazninam, bomo seveda morali prevzeti veliko večino teh predpisov. Ta prevzem pa bo seveda moral biti dosleden, tako da bodo vse kasnejše spremembe izvedene z ustreznimi republiškimi zakoni in drugimi predpisi (republiške skupščine, njenega izvršnega sveta in upravnih organov).

6

ZAKONODAJNA-PRAVNA KOMISIJA Kot predsednik Zakonodajnopravne komisije sem po službeni dolžnosti bil vabljen tudi na vse seje Ustavne komisije, kot tudi na druge neformalne strokovne sestanke.

Ali, če se izrazimo nekoliko olepšano: Tisti uporabnik predpisov, ki se ne bo ukvarjal s primerjalnim pravom ali se zanimal za predpise sosednjih držav, bo Uradni list SFRJ lahko kar odpovedal ... ▪

/CELOTA - PDF/KonstituiranjeDržave.pdf

399

MOJ PARLAMENT ZAKONODAJNA-PRAVNA KOMISIJA Tako smo oblikovali odziv Skupščine na agresijo JLA

400

401

6

KOMISIJA ZA POSLOVNIK

Večer, 8. 10. 1992

402

403

MOJ PARLAMENT KOMISIJA ZA POSLOVNIK Delo, 21. 10. 1992

Večer, 9. 10. 1992

404

405

MOJ PARLAMENT KOMISIJA ZA POSLOVNIK Slovenec, 2. 10. 1992

Delo, 9. 9. 1992

Slovenec, 2. 12. 1992 Delo, 27. 5. 1992

406

407

6

DEKLARACIJA O SUVERENOSTI RS Osamosvajanje Slovenije se je začelo in nadaljevalo v širšem svetovnem in posebej še evropskem kontekstu. Propad komunizma je bil neizbežen in to se je čutilo tudi v Jugoslaviji, kjer je Zveza komunistov Jugoslavije in Slovenije lahko začutila, da na vztrajanju v tem sistemu ne bo nobene prihodnosti več. Zato se je bilo pač treba prilagajati in tudi slediti disidentskim idejam in gibanjem, posebej v Sloveniji.

Ker je bilo splošno javno mnenje vse bolj naklonjeno disidentstvu in splošnemu vzdušju slovenske pomladi, so družbeno politične organizacije (Zveza komunistov, Zveza socialistične mladine, Socialistična zveza delovnega ljudstva, sindikati), morali najti nove načine, kako se bodo prilagodili na nov demokratični sistem. V Sloveniji je Demos zelo pospešil osamosvojitvene težnje in tako je postalo jasno, da bo prišlo do dveh velikih sprememb: Spremembe političnega sistema in do osamosvojitve Slovenije. Zato si slovenske družbenopolitične organizacije, predvsem od volitev naprej, niso upale javno nasprotovati nobenemu od teh dveh trendov. Nameravale so se tako preoblikovati, da bodo lahko delovale tudi kot politične stranke v večstrankarskem sistemu.

Glede Jugoslavije so si želele, 408

da bi nekako še ostali vsaj v konfederaciji, nikakor pa niso mogle javno nasprotovati večinskemu javnemu mnenju v Sloveniji, ki je bilo očitno že nagnjeno k popolni osamosvojitvi Slovenije.

Razlika med obema večjima političnima skupinama, to je koalicijo Demos na eni strani in starimi silami (kontinuitete), preoblikovanimi v nove stranke, ki so zdaj tvorile opozicijo, je očitna tudi iz razprave o Deklaraciji o suverenosti države Slovenije.

Ta je v skupščini potekala 2. julija 1990. Za razumevanje položaja je dobro slediti tudi razpravi delegatov, ki pa je k sreči pripeljala do uskladitve in skoraj aklamacijskega sprejema tega pomembnega dokumenta.

Skupna seja vseh zborov Skupščine Republike Slovenije, ki jo je vodil predsednik France Bučar, se je začela ob 12.30.

Poleg delegatov vseh treh zborov so bili na seji prisotni tudi nekateri člani vlade takratnega Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

Predlog deklaracije je dal Anton Peršak, in sicer v imenu podpisanih 56 poslancev, sopodpisnikov tega predloga.

Predlagal je, da se kot nova, druga točka dnevnega reda, uvrsti predlog in sprejem Deklaracije o polni suverenosti države Republike Slovenije.

Šlo je za skupni predlog koalicije Demos, ki je nastal na osnovi predlogov SDZ in Liberalne stranke, do tedaj Slovenske obrtniške stranke.

Predlagatelji so to utemeljevali z oceno, “da je stanje slovenskega gospodarstva in tudi stanje v posameznih družbenih dejavnostih tako zaskrbljujoče, da je mogoče predvidevati zlom slovenskega gospodarstva ter hude socialne nemire, in kot posledico tega zloma in nemirov tudi aktualno politično krizo, ki utegne ogroziti proces osamosvajanja Slovenije. Za slednjega so se pred volitvami, aprila 1990, opredelile vse politične stranke, ki so bile v skupščini zastopane s svojimi poslanci. »Slovenija si mora zagotoviti možnost samostojnega odločanja tako na področju gospodarskega sistema in gospodarske politike kot na področju političnega sistema.

To pa si lahko zagotovi samo pod pogojem, da razglasi primarnost ustave in zakonov Republike Slovenije ter razveljavi za območje Republike Slovenije vse tiste zvezne pravne akte in vse določbe Zvezne ustave, ki niso v skladu z Ustavo in zakoni Republike Slovenije.

Zavedamo se, da predlagamo odločitev, ki je po svoji 409

naravi dejanje samoodločbe slovenskega naroda in hkrati izraz suverenosti slovenskega naroda in vseh državljanov Republike Slovenije. Zato v skladu s prvo alinejo četrte točke 71. amandmaja k Ustavi Republike Slovenije, ki določa, da zbori Skupščine Republike Slovenije na skupni seji urejajo vprašanja in postopke v zvezi z uresničevanjem pravice do samoodločbe, predlagamo, da se predlog deklaracije uvrsti na dnevni red in da se nemudoma sprejme ter razglasi kot dejanje samoodločbe slovenskega naroda. Hkrati pa v skladu z 88. amandmajem k Ustavi Republike Slovenije predlagamo, da skupščina hkrati sprejme sklep, da se nemudoma pripravi predlog ustavnega zakona, ki ga deklaracija predvideva in zahteva v četrti točki”.

V dolgi razpravi, ki je sledila temu predlogu, so najprej razpravljali o postopku, pri čemer so se delegati Demosa zavzemali za to, da se deklaracija sprejme takoj na skupni seji. Velika večina delegatov opozicije pa je predlagala, da bi se uvedel normalen ustavni postopek, kar bi seveda za precej dolgo preložilo sprejem deklaracije.

Potrebna bi namreč bila zasedanja številnih organov (vseh treh zborov), usklajevanja in dvotretjinska večina za sprejem deklaracije.

Zanimivo je, da je imel pomisleke o deklaraciji celo predsednik skupščine dr. France Bučar (Demokracija, 10. 7. 1990).

410

Po dolgi razpravi, prekinitvi za medstrankarsko usklajevanje in ponovni razpravi, je bila Deklaracija sprejeta z glasovanjem: 187 delegatov –ZA; 3-je delegati – PROTI; 2 delagata – VZDRŽANA Zaradi pomembnosti tega dokumenta in možnosti avtentične presoje stališč ter vloge poslanskih skupin je v posebnem poglavju podan skrajšani magnetogram seje. ▪

6

SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS Prvi se je oglasil mag. Janez Kocijančič, iz ZKS-SDP: »Spoštovano predsedstvo, kolegice poslanke in kolegi poslanci! Mislim, da je ta tema po logiki stvari slej ko prej morala priti na dnevni red. V svojem imenu temu nikakor ne nasprotujem. Nisem imel nobene priložnosti, da bi se posvetoval v okviru poslanskega kluba ali organizacije, ki ji pripadam, vendar bi postavil naslednje vprašanje. Če gre za dokument, ki ima za posledico nesporno ustavnopravne posledice, potem me zanima stališče Zakonodajno pravne komisije ali pa vodstva skupščine, ali je možno o tem dokumentu razpravljati kako drugače kot po postopku, ki je predviden za spremembo ustave.« Naslednji je bil proti glasovanju delegat Miran Potrč: »Gospod predsednik, rad bi vas opozoril, da je bilo ravnokar postavljeno vprašanje in bi bilo najbrž korektno, da se na vprašanje odgovori, preden bi se odločali. Mislim, da bi bilo korektno, da vsaj vidimo vsebino deklaracije, ker bi takrat lahko o tem razmišljali.

Njena vsebina je ustrezna ali ne. Dodatno bi še predlagal, da vprašanje tretje alineje 349 člena oz. 72 amandmaja, na katerega se predlagatelji sklicujejo, oceni tudi ustavna komisija. Trdim namreč, da to, o čemer je dan predlog, ni vprašanje, o katerem naj bi odločali zbori na skupni seji, ampak so to vprašanja, o katerih bi morali razpravljati, tako kot se o njih razpravlja, kadar gre za spreminjanje ustave. Ta določba ima, po mojih trditvah, popolnoma drugačen pomen. Lahko pa se pogleda vse stenograme, takrat, ko je bila pripravljena. Hvala lepa«.

Predsedujoči dr. France Bučar je želel dati predlog na glasovanje: »Gre za razlikovanje o dveh vprašanjih. Najprej postavimo ta predlog na dnevni red, to je eno vprašanje. Drugo je potem vprašanje nadaljnje procedure. Zato ponavljam predlog. Glasovanje ponovimo najprej o tem, ali smo za to, da gre na dnevni red ali ne«.

Pri glasovanju je bilo za predlog 120 delegatov, proti jih je bilo 55, vzdržalo pa se jih je 16.

S tem je bil predlog sprejet na dnevni red.

Predsedujoči je predstavnika izvršnega sveta še prosil, da se izjavi o predlogu: »Očitno ima izvršni svet glede tega vprašanja svoja stališča. Potem dajem naslednji predlog, ki ima ustavnopravne posledice, v redno obravnavo.

To se pravi, da ga damo izvršnemu svetu in da ga bomo dali v obravnavo Zakonodajno pravni komisiji in naši Ustavni komisiji. Torej damo ta predlog zdaj najprej na glasovanje«.

V imenu izvršnega sveta se je oglasil obrambni minister Janez Janša: »Spoštovane poslanke in poslanci! Mi smo to točko uvrstili na dnevni red. Predlagam, de se nadaljnje razprave opravijo v okviru točke, ko bo ta na dnevnem redu, da se takrat izpostavijo tudi ta pravna vprašanja. Izvršni svet ima sejo ob 14. uri, sedajle sklicano, lahko se opredeli tudi do tega vprašanja. Glavno je, da zdaj delamo naprej po dnevnem redu«.

Postopek je bil nekoliko prekinjen, ker je dnevni red tedaj dodatno hotel razširiti še delegat Vitomir Gros, ki se je predstavil kot predstavnik Liberalne stranke, doslej Slovenske 411

Ob prehodu na drugo točko dnevnega reda - razprava o predlogu Deklaracije o polni suverenosti Republike Slovenije - je bilo med Demosovo večino in opozicijo sporno, s kakšnim kvorumom naj bi to sprejemali. Pri tem se je Demos zavzemal za čim bolj preprosti kvorum, opozicija pa je vprašanje želela otežiti s tem, da bi bil kvalificirani (zahtevnejši) kvorum.

Ustavno besedilo se je glasilo tako: »Zbor združenega dela, zbor občin in družbenopolitični zbor na skupni seji ureja vprašanja in postopke v zvezi z uresničevanjem pravice do samoodločbe.« Torej je bila dana pristojnost za takšno sejo zborov, kot je bila sklicana. Ostajalo pa je vprašanje, ali gre le za politično besedilo,

o katerem lahko glasuje seja z navadno večino glasov, ne posebej kvalificirano, ker ta deklaracija sama po sebi neposredno ne povzroča pravnih posledic, ampak le navaja na to, da na tej osnovi sprejemamo posebni ustavni zakon, ki pa terja kvalificirano večino (to so bile besede predsedujočega Bučarja).

K razpravi se je prvi javil: Mag. JANEZ KOCIJANČIČ: »Gospod predsednik, poslanke in poslanci! Moje mnenje je, da gre za vsebinski tekst in vsebinsko odločitev, ki jo sicer ločimo od formalno pravne odločitve, ker predvidevamo sprejem posebnega ustavnega zakona. Ta je sicer restriktivno formuliran. Kot sem uspel na hitro prebrati, bo ta ustavni zakon določal, kateri zvezni predpisi se bodo na področju Republike Slovenije začasno opravljali kot pravna pravila.

Se pravi, ne posega v materijo v prvem, drugem in tretjem členu deklaracije, kjer gre za dokončne vsebinske sklepe, ki so nesporno ustavnopravnega karakterja. Nesporno je, vsaj menim to, da se o takih sklepih, ki tako globoko posegajo v ustavno ureditev naše republike in slovenskega naroda, ne bi smelo na hitro odločati, ampak bi se moralo odločati tako, kot je za to kvalifikacijo sklepov, torej za ustavno pravne sklepe, določeno z našo ustavo. Sicer z istim aktom, s katerim gradimo ustavnost Slovenije, to ustavnost rušimo, ker

je ne spoštujemo.

Lahko vas opozorim na kontradikcije, ki sem jih na hitro prebral. V prvem členu se na primer sklicujemo na določbo Mednarodnega pakta o človekovih pravicah. V drugem členu pa vsi mednarodni pravni akti vejalo v Republiki Sloveniji kot enakopravni akti do dne, ko jih je ratificirala skupščina Republike Slovenije.

S tem členom razveljavljamo veljavnost Mednarodnega pakta o človekovih pravicah v Sloveniji.

To so stvari, ki jih je treba po mojem mnenju delati na znatno kvalitetnejši način, če želimo kot poslanci upravičiti zaupanje slovenskega naroda in volivcev.« Naslednji je v imenu Demosa razpravljal: ANTON PERŠAK: »Kot smo že večkrat poudarili, je odločitev, ki jo predlagamo, odločitev, pogojena z značajem dejanja samoodločbe.

Gre za temeljno politično odločitev, za katero se sicer po navadi – to je res - odločajo ljudje, niti ne na ta način, da bi se spraševali o tem, na kakšen način bodo o njej glasovali in ali je potrebna takšna ali drugačna večina. Ampak, če se o tem že moramo odločiti, po mojem mnenju zadošča navadna večina - ker gre v principu za politično odločitev in ne za formalno odločitev, ki bi posegala v spremembe republiške ustave.

Kar zadeva postavljeno vprašanje, pa ne vidim kontradikcije, ki je bila izpostavljena. Če je slovenska skupščina ratificirala Mednarodni akt o človekovih pravicah, ta akt velja. Tukaj piše, da velja tedaj, ko je ratificiran v slovenski skupščini. Zame se to vprašanje ne postavlja zato, da vsi akti, ki so bili v slovenski skupščini ratificirani, ostanejo v mednarodni veljavi. Želim pa še poudariti, da se odločitve, ki so bile sprejemane npr. na kočevskem zboru – ne glede na to, kaj kdo v tej dvorani misli o tem zboru -, ravno tako niso spraševale o tem, ali je to ustavno regulirano, ali bo v skladu s kakšnimi zakonskimi odločitvami. Te odločitve se vedno sprejemajo kot nekako enkratne odločitve in za seboj potegnejo določeno pravno, torej ustavno, zakonsko dograditev. Hvala.« Naslednji razpravljajoči je bil: JOŽE SMOLE: »Gre za zelo pomemben dokument. Glede vprašanja predsednika Bučarja menim, da je potrebna kvalificirana večina, ker gre za pomemben dokument. Kar pa zadeva pakt o človekovih pravicah, ga je

412

ratificirala skupščina SFRJ. Glede na resnost dokumenta bi se ponovno zavzemal, kar sem že nekajkrat storil ob manj pomembnih zadevah, da gre predlog v redni postopek. Zato podpiram predlog predsednika Bučarja, naj se o tem tekstu najprej opredelijo ustavna komisija, zakonodajno pravna komisija in izvršni svet in da o tako resnem dokumentu razpravljamo po vseh teh regularnih procedurah.« Naslednji razpravljajoči je bil dr. LEV KREFT: »Hvala lepa. Ta skupščina se je zdaj že nekajkrat znašla ob manj pomembnih točkah v nerodnem položaju, da z glasovanjem namesto z uradnim tolmačenjem odloča o tem, kaj je ustavno in kaj zakonito. To po mojem mnenju ni dobro za njeno delo. Sicer pa mislim, da o prvi točki te deklaracije ni mogoče sklepati ne z navadno ne s kvalificirano večino.

To je točka, za katero se je vsaj naša stranka zavezala, da jo bo realizirala z referendumom.

Zato jo lahko sprejmemo le pod pogojem, da vključuje odločitev z referendumom in da lahko predstavlja neko drugo formulacijo o sleditvi temu cilju.

Kar se tiče omenjenega kočevskega zbora, suverenost se dobi z revolucionarno vstajo ali pa po mirni poti. Če revolucionarno vstajo izgubiš, ostaneš heroj, ki se je bojeval za suverenost svojega naroda. Če pa po mirni poti nečesa, kar si deklariral, nisi sposoben izpeljati, se samo osmešiš. Mislim, da deklaracija tega tipa ne sodi na začetek, ampak na konec procesa.

Na začetek procesa sodi skupen dogovor o namenu in ne deklarirana suverenost.

Ostalo, kar je predloženo v tem dokumentu, je verjetno predmet različnih postopkov.

Gre za različne točke, ki verjetno niso vse iste vrste. Zato menim, da o takem predlogu skupščina lahko razpravlja, ne more pa sprejemati veljavnih sklepov. Predstavljajte pa si, kakšne bi bile posledice, ko bi ugotovili, da smo sprejeli deklaracijo o polni suverenosti države Republike Slovenije po neveljavnem postopku in z neveljavnim načinom glasovanja.

V trenutku, ko nimamo uradnega tolmačenja, kako moramo to delati in sprejeti, ampak bi želeli pravzaprav o tem zdaj glasovati. Naše samo glasovanje o postopku in način glasovanja o tem, kako bomo to sprejemali, predstavlja sklepanje o ustavnih vprašanjih in bi zahtevalo vsaj ustavno tolmačenje.

Torej za prvo točko referendum, za ostale 413

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

obrtniške stranke. V imenu 32 poslancev je predlagal sprejem Deklaracije o narodni spravi: »Podpisani poslanci vseh zborov Skupščine Republike Slovenije prosimo, da vodstvo skupščine uvrsti na dnevni red skupne seje 2. 7. 1990 naš predlog Deklaracije o narodni spravi in jo predlaga v sprejem v predlaganem besedilu«. Po daljši razpravi predlog ni bil sprejet. Odločeno je bilo, da se predlog da v redni postopek, za kar je glasovalo 144 delegatov, proti jih je bilo 20, vzdržanih pa je bilo 25 delegatov.

točke pa je treba dobiti uradno tolmačenje, kakšna kvalificirana večina za katere stvari. Za nekatere pa verjetno ni potrebna. Hočem imeti zakonsko in ustavno trdno tolmačenje, ne pa glasovanje tega organa o tem, kaj je ustavno in kaj zakonito, kajti v pravni državi so zakoni in ustava tudi nad skupščino, razen o postopku, ki velja zanje.« Naslednji je razpravljal predsednik zakonodajno pravne komisije: ANTON TOMAŽIČ: »Spoštovani zbor! Sem eden od podpisnikov predloga te deklaracije in zagotavljam vam, da smo temeljito preštudirali to besedilo, ki ga predlagamo. Vedeli smo, da bi ga lahko poslali na vsa mogoča telesa: na Zakonodajno pravno komisijo, na ustavno komisijo, na Izvršni svet in tako dalje. Vemo, da bi bil morda rezultat pozitiven. Tu ne gre za izrazito in čisto ustavno problematiko niti za izrazito in čisto zakonodajno problematiko.

Gre za politični akt, ki je najpomembnejši in ne obratno, kot je moj predgovornik rekel, da naj bi sodil na konec. Ta deklaracija sodi na sam začetek. Potem bomo šele lahko sprejemali zakone, kakršne hočemo. Potem bo lahko vlada izvajala zastavljen program, državljani pa bodo lahko na referendumu sprejemali ustavo.

Dokler pa te deklaracije nimamo, bo vedno nekaj v nasprotju z jugoslovansko ustavo.

Verjemite, nočemo vas postavljati v položaj,

414

Naslednji razpravljajoči je bil: MIRAN POTRČ: »Zelo podpiram mnenje gospoda Tomažiča in bi bil zelo vesel in počaščen, če bi bil način pripravljanja odločitev v naši skupščini tak, da bi se tako pomembne določitve lahko sprejemale z aklamacijo. Če se to želi, moramo kaj storiti, da bi bile stvari tudi tako predlagane. Če pa so predlagane s strani določenega števila podpisnikov ali pa posamezne stranke – bom povedal svoje mnenje in upam, da ne bo žaljivo – v želji, da se poudari pomen stranke, ki je to predlagala, ne pa vsebina odločitve - potem je toliko težje, da se take stvari sprejmejo z aklamacijo.

Predhodno niso bile niti pravno niti politično tako prevedene, da bi jih lahko vsi skupaj z aklamacijo sprejeli.

Mislim, da je to slabost, ki se je na žalost prevečkrat poslužujemo. Poslužujejo se je, rekel bom povsem iskreno, tiste stranke, ki računajo s tem, da bo neodvisno od vsebinskih, neodvisno od proceduralnih in od kakršnih koli drugih pomislekov, tudi če so v celoti upravičeni, večina v tej skupščini nadomestila ustavo, zakone in če hočete, tudi politično voljo vseh Slovencev. Ker je pač takšna večina, pa četudi z enim človekom, vladajočih v koaliciji zagotovljena. Gospodje poslanci vladajoče koalicije, resno razmislite, ali s takšnimi zahtevami pomagate h konstruktivnemu delovanju te skupščine ali pa k temu ustvarjate klimo, da bi lahko sicer res lahko opravičili obljube, ki ste jih dajali z volilnim programom pred delom volivcev, ki vas je volil, toda hkrati zelo otežujete položaj kogar koli drugega. Ne le poslancev v parlamentu, ampak tudi vseh drugih občanov, ki slučajno pač niso volili predstavnikov vaše stranke. Zavedajte se, da je teh glede na volilne rezultate nekaj manj kot pol.

Zato se iz teh političnih razlogov zavzemam, da uvrstimo tudi to točko v redno proceduro, da se oblikuje ustrezna skupina, sestavljena iz predstavnikov vseh političnih strank. Ta naj konstruktivno, in zagotavljam konstruktivno sodelovanje, upošteva vse razloge, ki jih mora človek povedati in tako uvrstimo to deklaracijo na dnevni red.

Rad bi opozoril na dve stvari: Predsedstvo Republike Slovenije nam je enako kot vi dostavilo dokument, ki ima naslov Predlog za začetek postopka za novo slovensko ustavo. Nekdo bi se lahko danes spomnil in rekel: Zahtevamo, da se to danes uvrsti na dnevni red. Optimistično bi računal, da bo dobil večino. Tega mi iz opozicije ne moremo. Vi se o tem prej dogovorite, da bo večina zagotovljena in bi bilo to izglasovano na dnevni red. Imel bi dve stvari, ki obravnavata različen postopek za uresničevanje istega cilja.

Kolikor vem, je v zaključnem delu rečeno, da bo največ vprašanj pri nespornem sprejemanju slovenske ustave kot suverene in samostojne države posvečenih prehodnim določbam, v katerih bo treba videti, kdaj, kako in po kakšnih postopkih ter v kakšnih rokih bomo to neposredno slovensko suverenost lahko uresničili. Tudi napram odnosov v Jugoslaviji in odnosov do mednarodne skupnosti. Če sem zelo površno uspel prebrati, ne pa preštudirati program, ki ga je pripravil izvršni svet, opozarja na isto in trdi, da je nemogoče iti iz enega sistema v drugega, ne da bi predhodno proučili vsa dejanska vprašanja veljavnosti takšne ali drugačne zakonodaje, republiške zveze.

Da mora biti ta prehod organiziran, ne pa, da se z nekimi odločitvami sprejme, kasneje pa povzroča negotovost in večje socialne ter ekonomske negativne posledice, kot bi bile sicer potrebne. Trdim, da je to smisel, ki je napisan tudi v gradivu naše slovenske vlade. Trdim torej, da se poskuša zavestno z nekaterimi stvarmi prehitevati in da to delate na lastno politično odgovornost. Mislim pa, da je to škoda.

Rekel bi pa še dve stvari. Dajem pravico, da je potem to tudi njegova odgovornost, predsedniku skupščine, da sam tolmači ustavo. Njegovo tolmačenje bo veljavno, moje ne. Določba, ki pravi, da ureja vprašanja in postopke v zvezi z uresničevanjem pravice do samoodločbe, ne daje skupni seji nobene pristojnosti odločati o kakršnem koli elementu

samoodločbe, ampak obratno nalaga skupni seji, da uredi vprašanja in postopke, po katerih se lahko o kakršnem koli elementu samoodločbe v Sloveniji odloča. Ko smo v ustavni komisiji, ki je bila sicer zelo slaba in je sprejemala samo napačne odločitve, o tem razpravljali - nekaj vas je bilo navzočih - je bilo popolnoma enotno mnenje, da noben element samoodločbe ne more biti sprejet brez referenduma. Prav zato bi morali sprejeti poseben zakon in na ta način urediti vprašanje in postopke, po katerih bi se vedelo in pripravljalo, kaj vse mora biti osnova, da se v razpravo sploh gre, kakšne faze in kašne analize so potrebne in kako se na koncu o tem odločati. To je, če bo kdo imel dobro voljo in bo prebral stenograme, edina možna razlaga te določbe – tudi napisana je tako -, ker gre za urejanje vprašanj, ne pa za to, da bi skupščina o kakršnem koli elementu samoodločbe odločala. Poglejte ustavne tekste in boste videli, da je to res.

Drugo pa; zelo sem vesel, da je gospod Peršak poudaril, da je to določen element samoodločbe. Se strinjam. Tako, kot je napisana – pustimo vsebino -, ampak je. Zame je to tudi konec, ne pa začetek. In to takšen konec, da se bomo najbrž še o marsičem spraševali, zakaj nismo kaj drugega od začetka delali. Ampak o tem, ko bomo govorili o vsebini.

Samo, če gre za te elemente, potem je dvom o tem, da bi morali najmanj odločati z dvotretjinsko večino, nesmiseln. Trdim celo, da sploh o elementih samoodločbe, dokler ne opredelimo načina vprašanj in postopka, ta skupščina ne sme odločati, ker tega najprej ni uredila. Sem za to, da se danes dogovorimo, da ustavna komisija in kdor koli skupaj z izvršnim svetom takoj pripravi vse potrebno, da bi vedeli, po kašnih procedurah o teh vprašanjih odločamo in potem to damo tudi na dnevni red.

Ne pa da popolnoma v nasprotju s pristojnostmi, ki jih ima ta skupščina po ustavni plati, da ne govorim politično, ker bi o tem morali odločati ljudje, ki bodo posledice takšnih odločitev tudi nosili, da danes sprejmemo odločitev. Hvala.« Naslednji je razpravljal mag. RUDI ŠELIGO: »Spoštovano predsedstvo, spoštovane delegatke in delegati! Bilo je že veliko rečenega. Nima smisla, da ponavljam argumente z vseh strani. Očitno gre za različne zorne kote gledanja. Zame ta deklaracija ni na ravni ustave ali ustavnega jezika. Deklaracija, ki 415

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

da bi glasovali proti takšni deklaraciji. Mislim, da bi vsakega bolelo srce, če bi moral glasovati proti deklaraciji o suverenosti Slovenije. Zato predlagam, da raje nekaj časa še posvetimo tej obravnavi, da podate konstruktivne predloge, da jih sprejmemo, da jo prilagodimo, in da se ne sprašujemo, ali naj glasujemo z navadno ali z dvotretjinsko večino, ampak, da to deklaracijo sprejmemo z aklamacijo. (Aplavz v dvorani.)

Menim, da ima slovenski narod končno že pravico do takšne skupščine, ki bi storila nekaj odločnega in zgodovinskega. Hvala.«

BORUT ŠUKLJE: »Gospod predsednik, poslanci in poslanke! Predlog deklaracije o polni suverenosti države Republike Slovenije razumem vsaj v štirih točkah. Prva je ureditev razmerij v okviru jugoslovanske federacije, kakršno označujemo z imenom Avnojska Jugoslavija. Ta je dokončno izrabila svoje integrativne možnosti, kar kažejo tudi vsi načrti za bolj ali manj očitno formiranje Jugoslavije. O enem izmed teh bomo govorili v naslednji točki 416

Mag SPOMENKA HRIBAR: »Spoštovano predsedstvo, spoštovane delegatke in delegati!

Mislim, da se je, kar zadeva postopka in natančnosti sprejemanja nekega dokumenta, mogoče v marsičem strinjati s poslanem Potrčem. Vendar je navrgel nekaj političnih očitkov, ki jih je po mojem mnenju malo težko prenesti. Dovolite mi, da se spomnim razprave in protesta predvsem Društva slovenskih pisateljev v času sprejemanja oziroma dajanja pristanka za začetek postopka za spremembo zvezne ustave oziroma amandmajev. Takrat je društvo pisateljev naredilo cel alarm, predvsem zaradi kršenja suverenosti Slovenije že takrat, kolikor ga je bilo. Zaradi amandmaja, ki je določal prednost zveznih zakonov nad republiškimi. Takrat je bila današnja opozicija, takratna oblast, gluha za opozorila, ki so bila izrečena v Cankarjevem domu in še marsikje.

Tako da ta zadeva, ki jo danes sprejemamo, v

bistvu popravlja, kar je bilo takrat zamujeno.

Zato po tej strani ne bi dajala tej deklaraciji tako visokostnega in ne vem kakšnega pomena, niti ne tako parternega, kot nekdo drug hoče. Vendar bi rekla, da iz pragmatičnih razlogov preprosto rabimo neko izjavo, deklaracijo, ustavni zakon, kakorkoli hočete, da bo slovenska vlada lahko delala, ker ima sedaj zvezane roke z zveznimi zakoni.

Apeliram na vse vas, da se skupaj dogovorimo, na kakšen način je treba pravno natančno in čim hitreje priti do neke rešitve, da bomo lahko šli naprej. Sicer smo sami sebi zvezali roke in v bistvu nikamor ne moremo. Niti ene zaresne akcije ali spremembe še nismo uveljavili.

Nujno rabimo zadevščino, da se nam te roke razvežejo. Hvala lepa!« MOJMIR OCVIRK: »Spoštovani! Sem tudi predstavnik naše stranke v ustavni komisiji, v kateri sem v dosedanjih razpravah dal pobudo za približno takšno deklaracijo, ki pa naj ne bi bila deklaracija, ki je danes pred nami. Kar pomeni, da se na nek način strinjam z vsebino, ki je zapisana v tej deklaraciji. Imam pa bistvene pripombe.

Poglejte, v slovenski ustavi zelo natančno piše, kako se spreminja in kdo lahko da pobudo za njeno spremembo. Do pobudnikov imam veliko zamer glede tega, da so zapisali, da gre za predlog deklaracije o popolni suverenosti države Republike Slovenije, namesto, da bi zapisali na vrhu, da gre za teze, amandmaje k slovenski ustavi.

Bojim se, da so razlogi za to naslednji: zdi se mi, da deklaracija o popolni suverenosti na nek način zavira uveljavljanje vse teh določb, ki so pred nami. Na drugi strani tudi odlaga odločenost republiške skupščine, da resnično nekaj naredi v tem kontekstu. Vseskozi imam občutek, da tako leve kot desne stranke izhajate iz nekega načela, da je treba zadovoljiti slovenski narod kot celoto, kot homogenum. Živim v okolju, v katerem nekaj velja posameznik. Ta ima le eno kritje v državi, to pa je lahko le kritje znotraj ustavnih določil. Zato ne razumem, zakaj to zavlačevanje. Strinjam se tudi s Šukljetom, ki pravi, naj pač sprejmemo to deklaracijo. Mene namreč res nič ne moti, ker nikogar tudi nič ne obvezuje. Lahko pa zelo hitro to razpravo končamo. Predlagam pa, da se naslov deklaracije spremeni v drug naziv, ki bi hkrati omogočil tudi začetek spreminjanja slovenske ustave v smeri, ki je tu zapisana.«

Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Moram reči, da tudi predsedstvo skupščine ni bilo vnaprej pripravljeno na postopkovne in pravne zaplete, ki lahko v zvezi s to deklaracijo nastanejo. Zato smo zdaj nekako v negotovosti glede pravnega značaja in postopka. Moj predlog je bil najbolj eleganten prehod iz teh težav.

Prvič, po splošni pravni teoriji razlaga pravne predpise tisti, ki jih sprejema. In to je ta skupščina. Zato je ta skupščina upravičena, da dokončno odloči o postopku.

Drugič, če to resolucijo lahko sprejmemo z aklamacijo, torej tako, da je zanjo absolutna večina, preprosto obidemo vse pravne težave, ker so vse te težave avtomatično rešene. Zato bi najprej poskusno poskušal ugotoviti, kakšno je mnenje te skupščine. Če ugotovimo, da je pretežna večina za, lahko to razpravo kar zaključimo.« Mag. VIKTOR ŽAKELJ: »Tudi sam bi rad nekako vzneseno govoril, tako, kot je pisatelj Šeligo. Ker se zavedam, da je v knjižici različnih slovenskih deklaracij pravzaprav še ena uglašena na isto misel, to je, kako emancipirati slovenski narod, kako dobiti poslednje atribute nacije. Ampak sem hkrati zelo za to, kot je Bučar, da tega ne sprejmemo drugače kot z veliko večino. To bi nas namreč na nek način legitimiralo pred zgodovino, saj je to prav gotovo zgodovinsko dejanje. Da bi morda olajšal to hotenje, je meni do tega, da bi bila naša odločitev ne le emocionalna, ampak tudi racionalna. In sicer v smislu, da bi kompetentni lahko odgovorili za posledice, ki iz te odločitve izhajajo.

Mislim na ustavnopravne, notranjepolitične, zunanjepolitične in ekonomske posledice, o katerih danes ni bilo govora.

Zato bi se morda pred odločanjem - pri čemer želim, da odločimo čim bolj enoglasno - obrnili na izvršni svet naše republike. Ta naj da besedo in pove, da je vse to pretehtano tako z ustavnopravnega, notranjepolitičnega, zunanjepolitičnega vidika - nekaj izkušenj z vzhodno Evropo že imamo. Kot ekonomista me posebej zanima, kaj to pomeni z ekonomskega vidika za združeno delo, za slovensko gospodarstvo. To kar ste danes dobili, je namreč analiza možnosti slovenskega razvoja vnaprej. Na eni od strani je tudi ta podatek. Moramo mu zaupati. Slovenija ta čas menjava s svojim okoljem 50 odstotkov 417

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

jo imamo pred seboj, je preprosto izgovarjava stoletnih hotenj slovenskega naroda. Ne morem je drugače razumeti kot dobesedno tako. Če gre za težka hotenja, ki so potovala skozi zgodovino, da bi našla novo ali ponovno izgovarjavo, pa je sklicevanje na kateri koli poslovnik nesmiselno. Je otročje oziroma je zapiranje oči pred tem, za kaj sploh gre. Vsako odlašanje o glasovanju o tem je dejansko postavljati vse nasproti tem željam oziroma ponovno izražanje tega, kar vemo že od pesnika Voduška naprej. Namreč, da Slovenci nikdar ne bomo dobili toliko poguma, da bi do take deklaracije, ki jo imam sedaj pred seboj, sploh prišli.

Mislim na referendum, na tisto, na kar so se nekateri kolegi sklicevali. Referendum je bil že narejen, zame z aktom volitev. Zato se je še enkrat vračati na to, koliko je ta želja smiselna in preko poslovnikov ter členov sploh izvedljiva, nezgodovinsko izmikanje zgodovinskim vprašanjem. Hvala lepa (Aplavz.)«

dnevnega reda glede ustavnega dopolnjevanja zvezne ustave.

Predlog deklaracije razumem tudi v tem smislu, da je vsaj ena izmed človekovih pravic pravica do političnega združevanja, ki nedvomno obsega tudi pravico do združevanja v državo, pa čeprav na nacionalni podlagi. Izbira nacionalnosti je namreč danes predvsem nacionalna, politična izbira, čeprav največkrat temelji na kulturnih, civilizacijskih in zgodovinskih danostih.

Deklaracijo razumem tudi v smislu, da je to, kar je danes v Jugoslaviji izrabljeno, natančno tisto, zaradi česar unifikacijski projekti v Sloveniji niso več sprejemljivi. Slovanska skupnost iz 19. stoletja, bojno tovarištvo in krvna zaveza, bratsko medsebojno zaupanje brez formalnih garancij, več ne motivirajo za življenje v jugoslovanski simbiozi. Zato je iz vseh treh razlogov povsem normalno, da vsi politični subjekti v Sloveniji, pa ne samo v Sloveniji, iščejo nove poti v smeri osamosvojitev iz Jugoslavije oz. konfederativne rešitve razmerij. Socialisti smo v svojem predvolilnem programu in svojem kongresnem načrtu temu rekli ‘osamosvojitev od Jugoslavije in članstvo v konfederaciji, sta pravzaprav enakovredni rešitvi’. V tem smislu se mi zdi deklaracija politični akt, ki ga je treba podpreti in čim prej priti do realizacije druge točke, ki govori, da je treba iz deklaracije izpeljati ustrezne politične in pravne postopke. Vse to, o čemer deklaracija govori, se danes namreč pred nami dogaja ...«

družbenega proizvoda. Od tega 20 odstotkov okroglo na eksternih trgih, 30 odstotkov pa na jugoslovanskem trgu. Drugih številk ne bom navajal, ker so vam poznane. Meni bi pred tako odločitvijo veliko pomenilo, da je zadeva pretehtana po vsem omenjenih kazalcih in vprašanjih. Tudi odgovornost za to odločitev bi bila potem lažja.« FRANCE TOMŠIČ: »Spoštovano predsedstvo, spoštovane poslanke in poslanci! Ko to poslušam, se spominjam, da je v Sloveniji mnogokrat prišlo do takih stvari. Takrat, ko bi morali nekaj odločilnega skupaj narediti, narediti odločilni korak, se prične razvodenitev.

Tako je danes. Vse, kar se je v zadnje pol leta velikega v Evropi zgodilo, kako se je zgodilo?

Ali je bilo to vedno pravno podkovano? Kako se je za samostojno oklicala Litva? Vemo, da ima težave; ali bi to slovenski narod kdaj počel?

Nikoli ne bi počel kaj takega. Skratka, pravilno je, da smo bili toliko časa pod tujo komando.

Kako se je zgodilo z Nemčijo? Ali je bilo to pred pol leta sploh mogoče? Nobeni pravni akti niso tam držali. Torej so šli pri pomembnih stvareh vedno za korak naprej od tega, kar zakona določa, in to je ravno to, kar mi danes počnemo. Veseli me, da smo kljub temu po eni uri vendarle prišli skupaj in se zavedamo, da to, kar počnemo, ni nenormalen korak, ampak prestop Rubikona. Do zdaj smo vedno govorili.

Kar pa danes delamo, je ta Rubikon. Prepričan sem, da leva in desna stran ne bo šla: ja, mi 418

ANDREJ MAGAJNA: »Spoštovani! Tudi socialdemokrati smo se ločeno opredeljevali do te deklaracije. Že nekaj časa smo tudi aktivno sodelovali pri pripravi. Odločili smo se, da jo podpremo in danes sprejmemo. Tudi mene motijo načini sprejemanja po hitrem postopku, vendar bi to pojasnil. Deklaracija je naša skrajna zahteva. Socialdemokrati smo se pravzaprav vključili v Demos zato, da si čim prej izborimo slovensko državno suverenost.

To je vsebina in pomen deklaracije, ki je že dolgo časa prisoten. Tudi ta tekst, z nekoliko manjšimi spremembami, je bil že objavljen.

Drugi razlog je, da nas akutna gospodarska kriza sili v to, da čim prej nekaj sprejmemo in sklenemo. Deklaracija sama ne bo nič rešila, to vemo. Je političen akt in tako ga tudi gledamo.

Odpira pa pot in bo tudi spodbuda in podpora naši vladi, da čim hitreje uresniči zahteve po gospodarski suverenosti Slovenije. Če bi gledali na pravne razloge in zadržke, so že kolegi pred mano rekli, da tega verjetno nikoli ne bi ustrezno rešili. Vedno bomo ugotovili, da je slovenska ustava v nasprotju z zvezno ustavo, naši zakoni v nasprotju z zvezno ureditvijo. To bomo ugotavljali, a menim, da moramo enkrat presekati to zadevo, jo obrniti in ugotavljati, koliko je zvezna zakonodaja v skladu s slovensko. Torej, ali je primeren zgodovinski čas, da to sprejmemo, ali ne, ali je primerno, da to danes sprejmemo. Ne samo, da je čas, to je že pozno.« Dr. LUDVIK TOPLAK: »Hvala, gospodje!

Deklaracije nisem podpisal, ker kaže, da nisem bil zraven, ko se jo je podpisovalo. Podpisal sem neko drugo, ko smo o tej razpravljali, ker sem mislil, da gre za to. Načelno je smiselno tudi šlo za isto platformo. Vsebinsko je deklaracija akt pravnopolitične, ustavno politične narave.

Zato so vsi pomisleki glede vsebine nepotrebni.

Procesnih pomislekov glede sprejemanja te deklaracije osebno ne vidim. Glede konkretnih predlogov, zlasti gospoda Šukljeta in Vike Potočnik, menim, da bi jih v celoti sprejeli.

Glede samega sprejemanja pa bi ponovil, da gre za akt pravno politične narave, ki neposrednih pravnih posledic nima. Gre pa za pravno politično in ustavno politično orientacijo pri našem nadaljnjem delu, delu skupščine, ki določa tudi nadaljnjo politiko RS. Zato ne kaže s tem obremenjevati, kot je predlagal gospod Žakelj, izvršnega sveta Slovenije, ki je izvršno telo. Zlasti izvršno telo skupščine. Zato predlagam, da se sprejme.« (Ploskanje) FRANC POTOČNIK: »Slišali smo mnenja različnih strank. V načelu se bolj ali manj s to deklaracijo strinjajo. Želimo, da bi jo soglasno sprejeli. To pa pomeni, da bi najbrž pri njenem nastanku tudi druge stranke lahko sodelovale.

Zato predlagam, da se morebitne pripombe, ki so potrebne, vnesejo v deklaracijo. Predlagam ustanovitev skupine, ki jo bi sestavljali predstavniki različnih strank, ki naj kaj dodajo ali odvzamejo, če je to potrebno. Potem pa predložimo usklajen predlog, ki ga lahko soglasno sprejmemo.« Magister JANEZ KOCJANČIČ: »Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. V načelu bi se strinjal s tem predlogom. V vsakem primeru bi imela deklaracija o polni suverenosti države Republike Slovenije mnogo večji pomen, če bi bila pripravljena na konsenzualen način in

če bi čustva, kolikor jih pač je, zamenjal razum in bi bil to akt resnične državne suverenosti. Pri tem mislim, o tem se že govoril, da kvalificirani postopki le ščitijo kakovost teksta. Moram vas opozoriti, da ta tekst ni dovolj kakovosten.

Deklarativen je samo prvi člen, v katerem se izjavlja suverenost republike Slovenije kot države slovenskega naroda. Verjetno bi se pravno teoretično dalo tudi temu tekstu oporekati. A naj vam to privarčujem, ker se tu v enem samem stavku citirajo tri suverenosti: suverenost države, suverenost slovenskega naroda in suverenost državljanov.

Kar zadeva drugega in tretjega odstavka, pa sta to odstavka s povsem konkretnimi pravnimi konsekvencami. Tu ne gre za nobeno deklarativnost, temveč za razveljavitev ustave SFRJ in zveznih zakonov, če niso v skladu z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Na stran pravno vprašanje, na katero v tej dikciji ni odgovorjeno, ali to pomeni, da so zakoni Slovenije nadrejeni ustavi Jugoslavije.

V nadaljnji dikciji gre za določitev, da mednarodni pravni akti veljajo v Republiki Sloveniji kot enakopravni akti od dne, ko jih je ratificirala skupščina Republike Slovenije.

Ne vem, če je Skupščina Republike Slovenije ratificirala kakšne pravne akte, vsekakor pa nobenega od pomembnejših pravnih aktov, ker je po sedanji pravni proceduri dajala le soglasja za ratifikacijo, ki se je vršila v skupščini Jugoslavije. To pomeni, da so vsi pravni akti neveljavni, tudi tako pomembni, kot je o odločitvi mej. Ne vem, če si to lahko dovolimo.

Sam delam na področju civilnega letalstva in trdim, da od trenutka, ko se sprejme in do trenutka, ko ta skupščina ne bi ratificirala bilateralnih sporazumov s posameznimi državami, ne bi mogla naša letala leteti nikamor, pravno formalno, kot je to zapisano.

Prizadevam si preprosto za to, da se celotni tekst prevzame in poskuša postaviti v logični pravni okvir, da se ne bi bistveno vprašanje, o katerem se vsi strinjamo, to je opredelitev za polno suverenosti, razvodenilo z nepreciznimi in nepripravljenimi pravnimi dikcijami. Zato se priključujem mnenju predgovornika, da bi bilo - če želimo dati podporo deklaraciji o polni suverenosti države Republike Slovenije - pravilno, da se tak tekst pripravi na večstrankarski osnovi, da to ne 419

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

ne smemo, ker smo pač prenovitelji, oni so dali pravzaprav prvo iniciativo in bodo s tem dobili velik politični kapital. Pred dvema letoma, ko smo pisali z Magajno in nekaterimi kolegi, je na našem balkonu nastajala ta deklaracija. Ve se, da so bili naši zakoni takrat popolnoma drugačni. Nikoli ne rečemo, da je Demos nastal na našem terenu. Nastal je tako na našem kot na vašem, ker ste to dopuščali. Zato menim to, kar je bilo danes že predlagano. Končno stopimo skupaj. To je prvi korak v neodvisno Slovenijo. Hvala lepa.« (Ploskanje)

bi bilo področje, na katerem bi se poskušala razčiščevati vprašanja prestiža, ali pa bi drug drugemu podtikali, kdo je bolj, ali kdo manj za polno suverenost države Republike Slovenije.

Drugič, deklaracija naj se preoblikuje kot deklaracija, vse pravne konsekvence naj se dajo v normalne pravne procedure, ki smo jim obvezani in to ni le stvar interpretacije na tej seji. Temveč je stvar resnejše pravne interpretacije, kajti tudi ta skupščina, ki sicer interpretira predpise, ki jih je sprejela, ne more interpretirati, kaj je ustavno in kaj ni, ker to izvira iz sledi sedanjih ustavnih dikcij.

Gospod predsednik, predlagam, da se tekst, o katerem bi se danes eventualno izjasnjevali, pripravi na medstrankarski osnovi. Predlagam tudi, da o tem tekstu glasuje bodisi z aklamacijo bodisi po kvalificiranem postopku in s kvalificirano večino. Predlagam, da se vsi potrebni pravni podatki uvrstijo v ustavni zakon, ki bi ga sprejemali v proceduri, ki je z ustavnim zakonom predvidena.« ANTON PERŠAK: »Sedaj je sicer razprava šla 420

ANDREJ ŠTER: »Spoštovani! Če bi se nekdanji Američani spraševali podobno, kot se sprašujemo mi, bi bil pod vsak ameriški zakon, zakon s področja ZDA, še sedaj podpisan angleški kralj. Sram me je, da sem prisostvoval pri glasovanju te skupščine o podpori državi Litvi. Sram me je, da smo glasovali. Razprave v zvezi z deklaracijo so zame dokaz, da skupščina noče sprejeti odgovornosti in se sklicuje na nekakšna mnenja, predhodna tolmačenja. To je veljajo za delegatsko skupščino, ki je zasedala vsakič v drugačni zasedbi. Zato so bila mnenja in stališča vprašanje kontinuitete dela. Mi pa smo prvič v slovenski zgodovini poslanska skupščina, z jasnimi odgovornostmi.

Referendum o vprašanju deklaracije, ki ga je zahteval poslanec Kreft, je šele ob koncu celovite razprave in postopka, torej pred

institucije v državi, od vlade do strokovnjakov, da dajo svoje mnenje o tem, kaj se bo zgodilo, ko to deklaracijo sprejmemo.

sprejetjem ustavnega zakona. Ta deklaracija, o kateri danes razpravljamo, pa je zagotovilo oziroma predpogoj, da se politične in družbene razmere, celovite za Slovenijo v SFRJ, medtem ne bodo bistveno spremenile. Osebno sem vse pogosteje postavljen pred neprijetna vprašanja, kdaj bodo volilne obljube tudi uresničene. Vesel sem, da je naša skupščina to vprašanje sprejela tudi na dnevni red. Kakršen koli bo že izid odločanja o tej zadevi, bo lahko Slovenija izvedela, kdo zavira izvajanje volilnih programov. Vodstvu skupščine predlagam, da zaključi razpravo, saj v zadnjih razpravah novega ni bilo povedanega. Predlagam, da izvedemo glasovanje. Hvala.« (Aplavz.)

BORUT PAHOR: »Zelo bi bil zadovoljen, ko bi imel to priložnost, da bi tako pomemben dokument, kot je Deklaracija o suvereni Sloveniji, lahko sprejeli z aklamacijo in ne z glasovanjem v tej skupščini. Vendar se mi kot poslancu, ki želi odločitve sprejemati s polno mero odgovornosti, vendarle ponovno pojavlja vprašanje. Ali je papir, katerega pomembnost vsi priznavamo, papir, ki ima neke formalne in pravne konsekvence, ali ne. Če jih nima, sem proti temu, da skupščina kot oblast te države trati čas s tako nepomembnim papirjem. Sem proti temu, da smo zadovoljni s tako majhnim igračkanjem. Če pa na drugi strani menimo in ugotavljamo, da ima ta papir konsekvence za nadaljnje življenje ljudi v tej državi, predlagam, da smo toliko odgovorni, da počakamo z njim, pa če je treba, samo do 18. julija. Predlagam, da v tem primeru zaprosimo vse ustrezne

Verjamem, da je deklaracija izjemno pomembna. Če mislite, da je argument umesten, da smo - če sedaj krik iz poslanske klopi prenesem za govorniški oder – brez jajc, ker si sedaj ne upamo o tem takoj glasovati, potem se taki interpretaciji upiram. Prav gotovo sem bil že pred sklicem te skupščine med tistimi kandidati za poslanski zbor, ki je smo bili za to, da Slovenija dobi polno samostojnost in suverenost. A menim, da moramo vendarle malo potrkati na našo poslansko vest in odgovornost, da se, preden sprejmemo tako pomemben dokument, seznanimo z vsemi konsekvencami. Sem proti kakršnim koli razlagam, da si tu nečesa ne upam storiti. Hvala lepa.« JANEZ GALE: »Moj oče je bil Maistrov borec.

Veliko mi je povedal, tudi stric in drugi so bili spomeničarji. Ali bomo zaradi tega omahovanja čakali še 70 let, da bomo lahko govorili tako kot je treba? Dajmo se zbuditi, odločno se zbodimo.

Bodimo suvereni, dovolj je omahovanja. Tudi mene je strah, kot je rekel moj predhodnik.

Prosim, nehajmo s tem. Glasujmo.« (Aplavz.)

Dr. STANKO BUSER: »Všeč mi je, da je ta dokument tako pošteno in preprosto napisan, da ga bo vsaka mamica in vsak kmečki možakar lahko prebral in bo razumel, za kaj je. Čudim se, zakaj toliko vprašanj o pravnih zakonih. Še celo v Beograd bomo šli spraševati, če smemo to sprejeti? Poslušajte, kdo nam bo pa to dovolil?

Veste, s temi stvarmi se res ne moremo strinjati. Bodimo pametni, saj smo vsi rekli, da smo Slovenci pametni. Martina Krpana se spomnimo, ki je bil tudi pameten. Ali ne znamo prerezati s tem? Sveto sem prepričan, da ob glasovanju o tem, ko nas bodo Slovenci gledali in poslušali pred TV aparati, ne bo nikogar v skupščini, niti iz stranke prenoviteljev, niti socialistov, liberalcev, starih in sedanjih, vseh Demos-evcev, ki ne bi dvignil roke. Da bi ga bilo sram, če roke za to ne bo. Prepričan sem, da tudi ena roka ne bo ostala spuščena.« (Aplavz).

IVAN PUČNIK: »Ni dovolj, kaj mi mislimo in govorimo, da hočemo. Svojo dolžnost bomo opravili samo tako, da nekaj storimo. V tem domu lahko marsikaj storimo. Ali niso izhodišča 421

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

že nekoliko naprej od tedaj, ko sem dvignil roko in so se pojavili nekateri moji predlogi. Mislim, da so predlogi, ki sta jih dala kolega Šuklje in gospodična Potočnik, zelo dobrodošli. Glede na to, da pa gre za določen faktor časa, je bil moj predlog mišljen v smeri, da bi deklaracijo sprejeli in da bi vse te predloge sprejeli kot iz nje izhajajoče sklepe, ki sta jih onadva predlagala.

Zdijo se mi dobrodošli. Še vedno pa tudi mislim, da je to, na kar opozarja Kocijančič, v bistvu rešeno z vsebino četrte točke. Tudi tako imenovana soglasja k mednarodni ratifikaciji pravnih aktov se dajo s tem ustavnim zakonom urediti. V tem ustavnem zakonu bo povedano: Ti pa ti zakoni, ti pa ti pravni predpisi Skupščine SFRJ, ti pa ti členi ustave SFRJ, za ozemlje Slovenije ne veljajo več. Kar ne pomeni, da se slovenska ustava postavlja nad zvezno ustavo, postavlja se samo za ozemlje Slovenije in za območje države Slovenije, ne pa za ostale dele Jugoslavije. Na naslednji točki pa se pove, kateri pravni predpisi, členi ustave, zakoni in ostali predpisi, pa tudi, za koliko časa še veljajo zvezni za območje Republike Slovenije kot pravno pravilo. Po mojem mnenju je tako vsebinsko vprašanje rešeno. Iščemo lahko druge možnosti, mogoče so iz strogo pravnega vidika bolj sprejemljive, a gre v principu vendarle za politično odločitev. Ali pa vsaj v tistem smislu kot je to interpretiral Toplak, za politično pravno odločitev, ki se na strogo pravnem nivoju izvede preko določenega postopka in na določen način.«

te preprosto, a jasno napisane deklaracije, napisana tako, kot smo svoj čas vsi na tak ali drugačen način govorili. Potem pa vendar bodimo odločeni, in to storimo, kar smo mislili, pa tudi vsak po svoje obljubljali. Hvala.« JANEZ JANŠA: »Spoštovane poslanke, poslanci. Deklaracija je akt politične volje.

V to smo se v tej razpravi že vsi prepričali.

In to akt politične volje, ki smo jo tako ali drugače vse stranke, ki smo danes zastopane v parlamentu, pisale v svoje programe. To ni deklaracija o odcepitvi, to tudi dovolj jasno piše in je bistvena razlika. Predvsem pa to ne potegne takšnih konsekvenc, da bi morali imeti pred seboj celovito analizo posledic take deklaracije. Menim, da si vsi, ki tukaj sedimo, lahko predstavljamo, kakšne bodo posledice take deklaracije. Nobenih dramatičnih posledic ne bo.

Ločiti moramo deklaracijo, ustavni zakon in ustavo. Za ustavni zakon in za ustavo so predpisani postopki, in to drugo in tretje, se pravi ustavni zakon in ustava terjata določeno proceduro in čas. Vendar pa moramo ukrepati tudi v času, dokler ne pride do ustave oz. ustavnega zakona. Za ta čas potrebujemo najmanj jasno izraženo politično voljo. V tem času se je med drugim oblikoval in se bo sprejemal program nove vlade. Na podlagi stare ustave, na podlagi neke izražene politične volje, za katero pa se je ravno ob pisanju tega programa izkazalo, da ni jasno izraženo. Ko se je ta program pisal, smo prihajali ravno v zvezi 422

Sprašujem vas, kogar koli v dvorani, če mi lahko našteje en pravni akt, na katerega lahko ta skupščina opre svojo odločitev, da septembra ne pošlje več nabornikov na Kosovo. O tem se bo ta skupščina najbrž odločala na naslednji seji.

Takšne odgovornosti ne bom več prevzemal.

Indeks v primerjavi z lanskim septembrom pa je okoli 500 odstotkov. Nobene pravne osnove ni, da ta skupščina sprejme nek akt, s katerim zavrnemo pošiljanje nabornikov na Kosovo ali zunaj Slovenije. Zato potrebujemo odprta vrata, ne za nazaj, ampak za naprej. Ta deklaracija ne razveljavlja nobenega zakona za nazaj, vsaj tako kot je sedaj napisana, odpira pa vrata za naprej. Ne razveljavlja ničesar, dopušča pa možnost, izraža vsaj politično voljo, podlago, da ta skupščina sprejme nek ukrep, ki ne bo v skladu z zvezno zakonodajo.

V prihodnje bomo najbrž sprejemali več takih ukrepov. Prisiljeni bomo v to. Zato podpiram tudi drugo točko te deklaracije in nisem za to, da se karkoli spreminja ali črta.

Brez teh odprtih vrat za naprej bo tudi vladni program, ki ga bomo sprejemali na prihodnji seji, v bistvu nemogoče realizirati. Na vseh področjih zadenemo na to blokado. Nemogoče je zadeve rešiti, tako da pač ukinjamo veljavno zvezno zakonodajo za nazaj, ampak si moramo najprej odpreti vrata za naprej, vrata za ukrepe, ki bodo šli tudi v drugo smer. Zato predlagam, da deklaracijo sprejmemo. S tem bomo samo še enkrat skupaj v aktu nove skupščine napisali, kar smo vsi tako ali tako pisali v volilne programe, ki so bili podprti z odstotki, kakršne so dobili. Te deklaracije ne potrebujemo toliko zaradi volivcev, temveč zaradi nas, naših načrtov za prihodnost, tudi zaradi premikov v naši miselnosti. Da bo tudi konec dilem, ki jih na papirju že od predvolilnega časa ni več v naših glavah. A kot kaže ta današnja razprava, so očitno še. Hvala.« Dr. CIRIL RIBIČIČ: »Ta razprava bi lahko

bila bistveno krajša, če bi v pripravah tako pomembnega dokumenta, kot je deklaracija o polni suverenosti države Republike Slovenije, poskušali upoštevati tisto, kar smo že nekajkrat poskušali doseči in poudarjati. In sicer, da zadeve, ki naj bi imele nacionalni in nadstrankarski pomen, tako tudi poskušamo pripravljati. Ne pa tako, da nekdo ponudi rešitev, potem pa je stvar drugih, da to odločitev sprejmejo, ali pa bodo pod pritiskom in obtožbami, da nasprotujejo sami ideji, ne pa posameznim formulacijam in določbam, ki so predložene. Tako tudi tokrat. Sam sem bil aktivno vključen v priprave ustavnih dopolnil k ustavi Republike Slovenije. Sestavni del prvega člena ustave Republike Slovenije, ki nas vse zavezuje, se glasi: ‘Socialistična Republika Slovenija (pozneje je bila sprememba Republika Slovenija) je v sestavi SFRJ na temelju trajne, celovite in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve in združitve.’ To je določba, ki daje podlago slovenskemu narodu, italijanski in madžarski narodnosti ter vsem državljanom Slovenije, da si samostojno določajo svoj ekonomski in politični status in v tem sklopu tudi svoj mednarodni status v sklopu Jugoslavije pri povezavi z drugimi narodi. Tu ni nesporazumov, to je sprejela skupščina v prejšnji sestavi. To je bila tista določba, ki jo je na nočni seji, na Centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije, odločno, po oceni državljanov Slovenije, branil tovariš Milan Kučan. Veliko prej, kot smo mi odšli s 14. Kongresa, ki nam je poskušal vsiljevati drugačen koncept federacije ob drugih konsekventnih rešitvah.

Mi smo bili sestavni del, pa tudi velikokrat na čelu te borbe za slovensko suverenost, in želim ostati ta sestavni del tudi sedaj. Zato nam ni prav, da se mimo nas, ali pa še celo poskuša ustvarjati vtis proti nam, poskuša uveljavljati slovenska suverenost. To ni težko doseči.

Zelo preprosto je možno, da se sestanejo predstavniki v parlamentu zastopanih strank in da zagotovimo, kje gre za načelne razlike, različne poglede na formulacije in na značaj same deklaracije.

Pripomba, ki jo bom sedaj povedal, naj ilustrira to, da ni nujno, da bi šle vse naše pripombe v eno smer. Ta pripomba je, po mojem mnenju,

da se v prvi točki te deklaracije ne bi smeli sklicevati na tretji člen ustave SFRJ. Ta člen določa, da je republika država, ki temelji na suverenosti naroda – nekateri to celo prevajajo ljudstva – in na suverenosti in na oblasti in samoupravljanju delavskega razreda, vseh delavnih ljudi, narodov in narodnosti, ki v republiki živijo. To je neka sinteza dosedanjega pogleda na status, na razredni in nacionalni značaj Slovenije. Sklicevati se v deklaraciji, ki govori o polni suverenosti države Republike Slovenije, na tretji člen ustave SFRJ, je po mojem mnenju resna napaka v pristopu. V bistvu se zanika takšen ustavnopravni status, ki ga določa tretji člen in celotna ustava SFRJ. Ker gre za zelo pomemben dokument, ki bi ga mi želeli tudi spoštovati, ni vseeno, na kakšen način se sprejme. Če kdo misli, da je prehudo odložiti stvar za toliko časa, da bi se predstavniki strank oziroma strankarskih klubov v tej skupščini lahko sestali in ugotovili, če lahko dosežejo sporazum, potem zame to stališče ni razumljivo. Razen, če se to poskuša uporabljati kot zasluga ene strani nasproti oz. proti drugi strani, kar upam, da ni tako. Tako tudi ne bi smelo biti pri tako pomembnih vprašanjih nacionalnega, ne pa strankarskega značaja. A če vam je to vseeno prehudo dovoliti, potem vsaj dovolite, da se sestane strankarski klub ZKS – SOP in zavzame konkretna stališča do predložene deklaracije. Hvala lepa.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Konkreten predlog, da se prekine razprava, da se stranke posvetujejo in da lahko skupaj odločimo. Se s tem lahko strinjamo? Je potrebno glasovanje?

Potem bi v razpravo posegali pozneje. Gospod Ocvirk. (Ocvirk: Eno vprašanje imam.) Da, čakajte. Dogovorili smo se, da najprej glasujemo o odmoru. Ne morem delati izjem.« MOJMIR OCVIRK: »Želel bi vprašati ministra Janšo, če …« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Gospod Ocvirk, nimate besede in ne moremo se tako obnašati. Nočem biti vsiljiv (aplavz v dvorani), ampak mi je zelo žal. Če hočem obdržati red. Tako odrejam toliko odmora, da se klubi posvetujejo o tem in potem lahko … Pol ure je dovolj? Eno uro? Dobro, eno uro.«

423

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

s tem, kar ta deklaracija rešuje, v težke dileme.

Kdor je program prebral, nekateri ste ga dobili šele danes, najbrž lahko to sam potegne iz njega. Kolega poslanec Kocjančič sprašuje, če bodo letala Adrie letela še potem, ko bomo deklaracijo sprejeli. Najbrž mu lahko vsi, ki smo tukaj, povemo, da bodo tudi jutri letela, ne glede na to, ali bomo to deklaracijo sprejeli.

Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Nadaljujemo razpravo o Deklaraciji o popolni suverenosti države Republike Slovenije. Kot ste bili obveščeni, je predlog besedila te deklaracije usklajevala posebna skupina, sestavljena iz predstavnikov vseh strank in skupin, ki delujejo v tej skupščini. Tako imamo pred seboj dokument, ki je rezultat dogovora vseh političnih dejavnikov, ki sodelujejo v tej skupščini in prosim poročevalca te skupine, kakšno je stališče in rezultat.« ANTON PERŠAK: »Spoštovano predsedstvo, spoštovane poslanke in poslanci! Usklajevalna komisija vodij poslanskih klubov se je dvakrat sestala. Prvič zato, da je uskladila predlog besedila Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije. Drugič so se vodje poslanskih klubov sestali na sejah in potrdili soglasje vseh klubov glede besedila deklaracije.

Deklaracija, kot je predlagana, je oblikovana kot usklajen predlog vseh strank in poslanskih

skupin, ki so zastopane v tej skupščini.

Potemtakem izraža voljo vseh strank in skupin.

Prosim predsednika skupščine Franceta Bučarja, da prebere usklajen, skupni predlog Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Najprej dajem to besedilo, ki je bilo obravnavano v vseh klubih, z njegovo vsebino pa ste že seznanjeni, v razpravo. Želi kdo razpravljati?« MILAN AKSENTIJEVIĆ: »Gospodine predsedniće, poštovani zbori … (prevod): Gospod predsednik, spoštovani zbor! Sama predlagana deklaracija globoko prizadene vse državljane, zaposlene v oboroženih silah SFRJ, ker njihov status v tem delu Jugoslavije, v določenih segmentih razglaša za neregularnega.

Vsi smo v oboroženih silah za samostojnost in suverenost vsakega jugoslovanskega naroda, a smo tudi za dogovor, kako uresničiti in kako ohraniti skupno domovino. Zato naj bo deklaracija politični akt, ki omogoča normalno delo vsem tistim skupščinskim organom in organom pravne države, ki ga za to potrebujejo. Slovenski narod je gradil skupno državo z drugimi narodi in narodnostmi v narodnoosvobodilni vojni vse do danes.

Nimamo razlogov, da ne bi z drugimi narodi gradili novih odnosov v skupni domovini.

Ali bo to konfederacija ali federacija je stvar dogovora vseh zainteresiranih v domovini.

Ker ima predlog deklaracije pomen ustavnega dokumenta, bi rad vprašal, ali takšen način sprejemanja dokumenta daje tudi drugim, drugače mislečim pravico, da na podlagi lastnih argumentov delajo drugače, kot si ta zbor želi in misli. Zato predlagam normalen ustavni postopek v dogovoru z vsemi zainteresiranimi v Jugoslaviji. Hvala lepa.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Hvala lepa. Želi še kdo besedo?« Dr. RAJKO PIRNAT: »Hvala. Želel bi izraziti nestrinjanje s tem, da predstavnik oboroženih sil govori v tujem jeziku, kajti to so tudi oborožene sile države Slovenije in bi moral kot predstavnik govoriti v slovenskem jeziku. Hkrati izražam tudi nestrinjanje, da kot predstavnik oboroženih sil govori o zadevi, ki je pravzaprav

424

uresničevanje suverenosti slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije. Hvala. (Aplavz)« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Če ne, menim, da so bile te intervencije že predmet dosedanje razprave in po mojem mnenju ni bilo treba, da o njih še posebej zavzemamo stališča. Če ni novih razpravljavcev, dajem ta predlog deklaracije na glasovanje.

Najprej bi ugotovili navzočnost. Bom prebral.

Najprej bi ugotovili kvorum. Družbenopolitični zbor. Torej, še enkrat moramo poskusiti (67 poslancev). Sklepčnost je podana. Zbor občin (68 poslancev). Zbor združenega dela (72 poslancev). Ugotavljam, da je podana sklepčnost za glasovanje o tem predlogu. Če dovolite, ga preberem.« Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije.

Skladno z voljo vseh političnih strank in poslanskih skupin, ki so zastopane v Skupščini Republike Slovenije, je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji, dne 2. julija 1990, sprejela in razglasila Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije.

1. člen Izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe in v skladu z 10., 11., 72. In 92. amandmajem k Ustavi Republike Slovenije, ter z določbami mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, razglaša Skupščina Republike Slovenije suverenost Republike Slovenije.

2. člen Politični, gospodarski in pravni sistem Republike Slovenije temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije. Ustava SFRJ, zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi veljajo na območju Republike Slovenije, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije.

3. člen V skladu z načelom državne suverenosti in z načelom primarnosti ustave in zakonov Republike Slovenije, morajo republiški organi in organizacije zagotavljati, da bodo tudi vsi zvezni organi in organizacije na območju Republike Slovenije poslovali v skladu z veljavnim pravnim redom v Republiki Sloveniji.

4. člen

Skupščina Republike Slovenije z ustavnim zakonom določa, kateri zvezni predpisi se na območju Republike Slovenije ne uporabljajo, ker so v nasprotju z njeno ustavo in zakoni.

Zakoni, ki jih skupščina SFRJ sprejme po sprejemu te deklaracije, veljajo za območje Republike Slovenije, če k njim izreče soglasje Skupščina Republike Slovenije.

5. člen Skupščina Republike Slovenije bo izvedla predpisani postopek za sprejem nove Ustave Republike Slovenije v roku enega leta.

6. člen Ta deklaracija začne veljati z dnem, ko je sprejeta in slovesno razglašena na skupni seji zborov Skupščine Republike Slovenije.

(Dolg aplavz.)

Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Spoštovani delegati, spoštovane delegatke, najprej dajem to deklaracijo na glasovanje.

Kdo je za to deklaracijo? (187 delegatov). Je kdo proti? (3 delegati). Se je kdo vzdržal? (2 delegata).

Ugotavljam, da je republiška skupščina na skupni seji vseh zborov z velikansko večino sprejela Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. (Aplavz.)

Dragi, spoštovani poslanci. V veliko čast in posebno zadovoljstvo si štejem, da lahko v tem zgodovinskem trenutku za slovenski narod razglasim, da je Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije sprejeta.« (Aplavz.)

Himna.

Predsednik FRANCE BUČAR: »Spoštovani poslanci! V nadaljevanju te točke dnevnega reda se nekateri poslanci oglašajo z nekaterimi predlogi za dodatne sklepe.« Magister RUDI ŠELIGO: »S sprejemom deklaracije o suverenosti slovenske države je v tem trenutku odprta pot, ki jo moramo kot dejstvo, ki ga še ni, vendarle sprejeti. Ukinjeni in neveljavni so jugoslovanski zakoni, ki so doslej brutalno prekinjali in onemogočali dotok slovenske misli, slovenskih knjig, slovenske literature v Republiko Slovenijo. Vzpostavljena je identiteta med slovensko kulturo v diaspori in zamejstvu in kulturo v Republiki Sloveniji.

425

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

(Seja je bila prekinjena ob 14.30 in se je nadaljevala ob 19. uri).

ANTON PERŠAK: »Kot poročevalec iz usklajevalne skupine sem dolžan podati še en predlog te skupine, ki je bil na usklajevalni komisiji soglasno predlagan skupščini v sprejem. Gre za to, da po sprejemu deklaracije sprejmemo dodatni sklep, ki izhaja iz deklaracije. Predlog sklepa se glasi: Skupščina Republike Slovenije obvezuje Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije, da najkasneje do začetka septembra 1990 pripravi predlog ustavnega zakona, s katerim se bo ugotovilo, kateri zvezni zakoni na podlagi te deklaracije ne veljajo na območju Republike Slovenije. Najbrž je iz teksta samega razvidno, da ta zakon pomeni operacionalizacijo te deklaracije, oziroma pot do tega, da se ta deklaracija kot načelo spremeni tudi v prakso, politično. Hvala.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Ugotavljam, da je bil ta predlog tudi predmet usklajevanja na skupni komisiji in ga torej lahko smatramo kot skupni predlog vseh klubov in delegatov, ne kot predlog samo tega poslanca. Ali želi o tem še kdo razpravljati?« VIKTORIJA POTOČNIK: »Spoštovani! S sprejemom današnjega akta je bil narejen poseben in izjemen korak, tega koraka nazaj ni več moč narediti. To deklaracijo jemljem kot resen dokument. Že dopoldan sem predlagala dva amandmaja, ki pa nista bila sprejeta, zato predlagam, da še enega sprejmemo kot poseben sklep. In sicer, da predlagamo delegatom v Zveznem zboru Skupščine SFRJ, naj se ne udeležujejo več sej Zveznega zbora.

To utemeljujem iz naslednjih razlogov: V 4. točki govorimo, da zakoni, ki jih skupščina SFRJ sprejema, po sprejemu te deklaracije veljajo za območje Republike Slovenije, v kolikor temu izreče soglasje Skupščina Republike Slovenije. Takšna naloga se prenaša na delegate Zbora republik in pokrajin, ki bodo legitimno izvoljeni in legitimni predstavniki doma najvišjega zbora. Hvala.« (Aplavz.)

Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »S strani 426

predlagatelja oziroma skupne komisije sem bil obveščen, da je tudi ta predlog usklajen s komisijo, zato dajem v razpravo oba sklepa. Želi še kdo razpravljati? Prosim.« ANTON PERŠAK: »Predlog je bil v razpravi na usklajevalni komisiji, a soglasje ni bilo doseženo v celoti, zato ga skupina ni predlagala. Bilo je povedano, da bodo predlagatelji, zlasti iz vrst ZSMS, to predlagali na skupni seji. Niso pa bili predstavniki vseh klubov soglasni s tem predlogom.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Hvala lepa.

Pozdravim to korekturo moje intervencije in prosim za razpravo.« VITOMIT GROS: »Moram dopolniti besede gospoda Peršaka, da je bila tudi naša stranka za predlog gospe Vike Potočnik, ravno tako kot Jožef Školč, in je bilo mnenje komisije približno pol na pol. Predlagam, da to sprejmemo, saj nima smisla, da deklaracijo sprejmemo, tega pa ne.« MIRAN POTRČ: »Sporočil bi rad, da smo bili na usklajevalni skupini obveščeni o tem predlogu in smo v klubu naše stranke o tem razpravljali.

Mi tega predloga ne podpiramo. Menimo, da je logika prav obratna od te, ki jo zagovarjajo predlagatelji sklepa. V deklaraciji smo se opredelili, da do ustavnega zakona v Republiki Sloveniji veljajo zvezni predpisi in opredelili smo se, da po sprejemu te deklaracije, ki smo jo svečano že razglasili, od tega trenutka dalje ne more biti sprejet v Skupščini Jugoslavije, niti v Zboru republik in pokrajin, niti v Zveznem zboru, noben zakon, če k njemu (ali v postopku v zboru predhodno ali kasneje, ko je v Zveznem zboru že sprejet) ne da soglasja Skupščina Republike Slovenije. To praktično pomeni, da bi, če se izrazim mednarodnopravno, Republika Slovenija ratificirala zakone, ki so bili sprejeti v Zveznem zboru Skupščine SFRJ. Mislim, da je eno od načel sodelovanja v svetu sodelovanje in da ni mogoče ratificirati nobenega akta, če predstavnik države, suverene države, pri pripravljanju tega akta ne sodeluje. Če ne sodeluje, ima pač možnost poznejšega pristopa, s tem se pa izključi iz soustvarjanja njegove vsebine in to je razlog, zaradi katerega mislimo, da je sicer naloga,

ki jo od tega trenutka dalje ne samo delagati Zbora republik in pokrajin, ampak še toliko bolj delegati v Zveznem zboru dobivajo, še težja, kot je bila včeraj. Vendar mislim, da kaže, da to še težjo nalogo v našo korist sprejmejo, da bi lahko bili v položaju, da bomo sprejeli še kakšno rešitev, ki bo tudi za nas sprejemljiva.

V nasprotnem primeru se moramo delegati te skupščine zavedati, da bo v zelo kratkem času prišlo do tega, da bo ali res kompletno, preden bomo zavestno sprejeli to odločitev, razpadel pravni sistem v Jugoslaviji. Pravim – preden bomo o tem sprejeli zavestno odločitev oziroma da bomo morali za vse tisto, kar ne bomo sprejemali sami v republiki, urejati brez možnosti in brez vnaprejšnje ocene, kakšno veljavo imajo takšne naše odločitve za odnose v Jugoslaviji in kakšno mednarodnopravno veljavo.

Dajem predlog na glasovanje. Kdo je za? (199 delegatov). Je kdo proti? (Nihče). Se je kdo vzdržal? (1 delegat).

Ugotavljam, da je ta sklep praktično skoraj soglasno sprejet.

Dajem na glasovanje še predlog delegatke Vike Potočnik, in sicer, da se do nadaljnjega poslanci v Zveznem zboru ne udeležujejo dela v tem zboru. Dajem predlog na glasovanje.

Kdo je za? (131 delegatov). Je kdo proti? (49 delegatov). Se je kdo vzdržal? (21 delegatov).

Ugotavljam, da je tudi ta sklep z večino glasov sprejet.

Ker je s tem dnevni red skupne seje izčrpan, zaključujem to sejo.« (Seja je bila končana 2. julija 1990, ob 19.30). ▪

Želel bi povedati, da je, ne na moj predlog, temveč v obvezi, ki jo je dal predsednik skupščine in predsednik ustavne komisije v delu te ustavne komisije, ki sem jo vodil, bil v razpravi tudi predlog, ali naj se delegatom v zveznem zboru podaljša mandat ali ne.

V ustavni komisiji je bilo soglasno mnenje sporazumno dogovorjeno med predstavniki vseh strank, pred približno tednom dni, da naj na današnjem zasedanju skupščine RS sklenemo, da se mandat delegatom v zveznem zboru podaljša do 31. 12. tega leta. Ker ste dobili takšen pisni predlog, prosim, da ga upoštevate. Da ne bi zdaj slučajno glasovali o predlogu Vike Potočnik in morda čez čas, ko bo ta točka prišla na dnevni red, sklenili, da jim sicer podaljšamo mandat, da jim pa hkrati nalagamo, naj ta mandat koristijo v Sloveniji, ne pa na sejah, na katere naj bi sicer šli in zastopali naše interese. Hvala.« Predsednik dr. FRANCE BUČAR: »Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Če ne, gre za dva ločena predloga. Prvega je podal delegat Peršak. Gre za predlog, da Skupščina Republike Slovenije obvezuje Izvršni svet Skupščine RS, da najkasneje do začetka septembra 1990 pripravi predlog ustavnega zakona, s katerim se bo ugotovilo, kateri zvezni zakoni na podlagi te deklaracije ne veljajo na območju Republike Slovenije.

427

MOJ PARLAMENT SPREJEMANJE DEKLARACIJE O SUVERENOSTI RS

Prosim poslance, da sprejmejo to izjavo, ki jo dajem v imenu Društva Slovenskih pisateljev, z aklamacijo. Hvala lepa.« (Aplavz).

6

REAKCIJE NA DEKLARACIJO V SLOVENIJI Delegata v Družbenopolitičnem zboru Skupščine Republike Slovenije Janez Kopač in Zoran Thaler, sta Skupščini Republike Slovenije, 19. 7. 1990, in sicer vsem trem zborom republiške skupščine, poslala naslednji predlog:

»Zadeva: Pobuda za oblikovanje jugoslovanske skupne listine Skupščina Republike Slovenije se je korenitih reform lotila s sprejemom predloga za začetek postopka za sprejem Ustave Republike Slovenije, s sprejetjem Deklaracije o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo z dne 7. 3. 1990 in z Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije, z dne 2. 7. 1990. Ob novi ustavi in deklaracijskih izjavah politične volje pa nam manjka še tretji temelj za postavitev nove države - predlog konfederalne pogodbe s preostalim(i) delom sedanje federacije.

Zato predlagava, da Izvršni svet v najkrajšem možnem času, vsekakor pa do naslednjega zasedanja skupščine, pripravi osnutek JUGOSLOVANSKE SKUPNE LISTINE, ki naj ga vodstvo skupščine tudi uvrsti na dnevni red.

Predlagava zasnovo Jugoslovanske skupne listine, katere izhodišča bi bila načela in rešitve, ki imajo vzgled v 428

zahodnoevropskih integracijskih procesih: 1. Članice Jugoslovanske skupnosti (JS) so samostojne države, ki po svoji prosti volji usklajujejo in uresničujejo svoje interese na ravni skupnosti.

2. Edini način financiranja institucij v skupnosti je kotizacija. JS nima izvirnih prihodkov. Možne so manjše izjeme, na primer pobiranje enotnih transportnih dajatev od prevoznikov iz držav nečlanic JS. 3. JS je carinska unija z usklajeno, ne nujno povsem enotno carinsko politiko do tretjih držav.

Carinske dajatve pobira država članica JS, v kateri ima uvoznik svoj sedež.

4. JS ima skupni trg, na katerem je pretok kapitala, blaga, storitev in ljudi prost.

5. Države članice JS samostojno postavljajo sistem in vodijo politiko neposrednih davkov, samostojno določajo stopnjo prometnega davka in akcij ter do leta 1995 vse uvedejo davek na dodano vrednost, pri katerem stopnje usklajujejo, vendar ne nujno poenotijo.

6. Države članice JS vzpostavljajo monetarno unijo, ki temelji na omejeno fleksibilnih tečajih lastnih valut držav članic, v krajšem prehodnem obdobju pa guvernerji Narodnih bank držav članic vodijo enoto denarno politiko na podlagi soglasja.

7. Države članice vodijo samostojno obrambo oziroma mirovno politiko na podlagi

lastnih obrambnih sil in manjših skupnih kontingentov ter usklajujejo to politiko v okviru jugoslovanskega pakta.

8. Vse države članice JS prevzamejo zahodno-evropske statistične standarde.

9. Izvršni organ JS je komisija JS, v kateri sodelujejo države članice s člani (komisarji) sorazmerno sredstvom, ki jih vplačujejo v proračun skupnosti. Komisija ima stalni sedež, ki ni v mestu skupnega parlamenta.

10. Parlament skupnosti ima posvetovalno vlogo in ga sestavljajo neposredno voljeni poslanci. Njihovo število iz posamezne države članice je sorazmerno vplačani kotizaciji v proračun skupnosti.

11. Jugoslovanski svet je organ predsednikov vlad držav članic JS. Sestaja se dvakrat letno v državi, ki trenutno predseduje skupnosti. Članice se v predsednikovanju izmenjujejo na šest mesecev po abecednem redu. Pri trenutno predsedujoči se ustanovi sekretariat.

12. Jugoslovansko sodišče je pristojno za reševanje sporov med državami članicami, v njem pa sodelujeta po dva sodnika iz vsake države članice.

13. Ministrski svet je organ ministrov za zunanje zadeve držav članic, ki se vsaj štirikrat letno sestajajo v okviru jugoslovanskega političnega sodelovanja. Vsaka država članica samostojno sklepa mednarodne pogodbe, ob pooblastilih držav članic pa tudi skupnost kot celota. Predstavništva v tujini bi imele države same, lahko pa bi se dogovorile tudi za nekatere skupne misije.

Predlagana zasnova je nadgradnja koncepta ZSMS liberalne stranke o jugoslovanski gospodarski skupnosti.« ▪

6

REAKCIJE BEOGRADA NA DEKLARACIJO Sklepi Zveznega izvršnega sveta

in uresničevanje skupnih interesov v federaciji.

Zvezni izvršni svet je na svoji 56. seji, 8. in 9. avgusta 1990, sprejel ob obravnavi pravnih posledic, nastalih s sprejetjem Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije naslednje sklepe:

2. Zbor se strinja z ocenami in stališči predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije do Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije.

V skladu s svojimi ustavnimi pooblastili in odgovornostmi začenja zbor postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, ki jo je sprejela skupščina te republike, in meni, da mora Ustavno sodišče Jugoslavije čim prej oceniti ustavnost in zakonitost te deklaracije ter glede tega splošnega akta sprejeti ukrepe v skladu z njegovimi ustavnimi pooblastili.

»1. Zvezni zbor je zelo zaskrbljen, ker je sprejela Skupščina socialistične republike Slovenije deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, s katero se kršijo Ustava Socialistične Federativne Republike Jugoslavije ter svoboščine in pravice državljanov Socialistične federativne republike Jugoslavije, in sicer v času, ko si prizadevamo, da se v državi čim prej odpravijo krizne razmere.

Zbor ocenjuje, da ni bilo smotrno, da je Skupščina socialistične Republike Slovenije v tem trenutku enostransko sprejela navedeno deklaracijo, ter s tem ogrozila in otežala prizadevanja v državi za uresničevanje gospodarske in družbene reforme, sprejetje ustavnih sprememb

3. Zbor nalaga zveznemu izvršnemu svetu, zveznim upravnim organom in zveznim organizacijam ter drugim pristojnim institucijam v federaciji, naj v skladu z njihovimi ustavnimi pooblastili in odgovornostmi sprejmejo vse zakonske ukrepe za preprečevanje negativnih posledic, ki bi utegnile nastati v zvezi z uporabo te deklaracije, za odpravljanje kršenja

ustavnosti in zakonitosti, pa tudi za učinkovito uresničevanje določene politike federacije in izvrševanje zveznih zakonov, ter naj o tem pravočasno obvestijo Skupščino Socialistične Federativne Republike Jugoslavije.

4. Zbor priporoča Skupščini Republike Slovenije, naj takoj neha uporabljati Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, in jo poziva, naj enakopravno in aktivno sodeluje v konzultativnem dialogu, ki teče v državi v zvezi s spremembo ustave, sprejetjem zveznih zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov v federaciji, pa tudi pri reševanju vprašanj, ki imajo skupen pomen za celotno državo.

5. Zbor pričakuje, da bo Predsedstvo Socialistične Federativne Republike Jugoslavije do septembra obvestilo Skupščino Socialistične Federativne Republike Jugoslavije o rezultatih opravljenih posvetovanj v predsedstvih socialističnih republik in predsedstvih socialističnih avtonomnih pokrajin o bistvu in naravi bodoče jugoslovanske državne skupnosti, pa tudi o drugih vprašanjih, pomembnih za izdelavo in sprejetje nove ustave države. ▪

429

6

UVEDBA POSTOPKA PRED USTAVNIM SODIŠČEM JUGOSLAVIJE Predsednik slovenske skupščine dr. France Bučar je 25. septembra 1990 dobil dopis Ustavnega sodišča Jugoslavije z naslednjo vsebino: »Zvezni zbor Skupščine Socialistične Federativne Republike Jugoslavije je s predlogom številka 00-2/90025 z dne 10. avgusta 1990 in z dopolnitvijo tega predloga številka 002/90-025 z dne 17. septembra 1990 začel postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije številka 26/90).

Ustavno sodišče Jugoslavije je na seji dne 5. septembra 1990 sklenilo, da pošlje predlog zveznega zbora skupščine Socialistične Federativne Republike Jugoslavije za začetek postopka za začetek ustavnosti in zakonitosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije v odgovor Skupščini Republike Slovenije v skladu z 20. členom poslovnika Ustavnega sodišča Jugoslavije (Uradni 430

list Socialistične Federativne Republike Jugoslavije številka 15/85).

Ustavno sodišče Jugoslavije želi opozoriti skupščino Republike Slovenije na to, da je s svojim aktom II-U. številka. 61/90 z dne 17. julija 1990 poslalo Skupščini Republike Slovenije v odgovor predlog predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije številka 185/2-1 z dne 10. julija 1990 in številka 185/21 z dne 16. julija 1990, s katerim je predsedstvo Socialistične Federativne Republike Jugoslavije začelo postopek za oceno ustavnosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije.« Predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar je Ustavnemu sodišču Jugoslavije poslal naslednji odgovor: »Z vašim dopisom številka II U61/90 z dne 17. julija 1990 ste mi posredovali predlog Predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije številka 185/2-

1 z dne 10. julija 1990 in številka 185/2-1 z dne 16. julija 1990 s prošnjo, da vam Skupščina Republike Slovenije posreduje odgovor na trditve Predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, ki se nanašajo na Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije.

Pristojni organi in delovna telesa, ki so po poslovniku Skupščine Republike Slovenije zadolženi za pripravo odgovora ustavnemu sodišču, so menili, da je Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije akt, ki ga je Skupščina Republike Slovenije kot demokratično, legitimno in legalno izvoljeno predstavništvo slovenskega naroda in ljudstva Slovenije, sprejela na podlagi naravne, z Ustavo Republike Slovenije opredeljene in z akti mednarodnega prava priznane pravice slovenskega naroda do samoodločbe v skladu z ustavnimi pooblastili glede uresničevanja te pravice. Že sama vsebina deklaracije, ki uveljavlja načelo državne suverenosti in načelo primarnosti ustave in zakonov Republike Slovenije izključuje ustavno sodno pristojnost Ustavnega sodišča Jugoslavije za presojo vseh pravnih aktov, na katerih temelji politični, gospodarski in pravni sistem v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno se delovna telesa in organi niso podrobneje spuščali v posamezne trditve Predsedstva Socialistične federativne Republike Jugoslavije, saj bi razpravljanje o večji ali manjši skladnosti deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije razvrednotilo njeno bistvo in naravo.« ▪

6

GLAVNA OBRAVNAVA PRED USTAVNIM SODIŠČEM JUGOSLAVIJE Za ilustracijo, kako zahtevnih nalog sem se včasih moral lotiti, naj opišem, kako sem šel novembra 1990 v Beograd zagovarjat odločitev slovenskega parlamenta o samostojnosti Slovenije.

Potem ko smo kar hitro uresničili Demosove predvolilne napovedi in sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, je nanjo takoj reagirala centralna jugoslovanska oblast, in to tako politično kot tudi pravno. Že iz naslova tega akta je razvidno, kako izzivajoč je bil za (tedaj še močno) državo in kaj je napovedoval. Pred Zveznim ustavnim sodiščem je bila deklaracija napadana kot protiustavna in ji je pretila razveljavitev (kar je bilo za nas tedaj sicer že ireleventno).

Ko je predsednik našega parlamenta dobil obtožnico in poziv na glavno obravnavo, se je takoj odločil, da v Beograd ne bo šel sam, ampak da bo tja poslal dovolj nižjega predstavnika – predsednika Zakonodajnopravne komisije.

In tako sem se moral kar dobro pripraviti, saj sem vedel, da me bo »zasliševalo« 12 ustavnih

sodnikov, po stroki večina uglednih profesorjev. Moral bom kar dobro obvladati pravno teorijo pravico narodov do samoodločbe. Zanesel sem se, da me bo pri tem podpiral vsaj slovenski sodnik dr. Kristan, kar se je dejansko tudi zgodilo. Dogodku pa so se beograjske oblasti namenile dati tudi velik medijski poudarek in velikanska ovalna dvorana je bila kar nabita s TV in filmskimi kamerami.

Zgodilo pa se je, da je imel moj avion iz Ljubljane več kot enourno zamudo. Nič hudega, so pač vsi skupaj počakali ... Ko me je uradni avtomobil pripeljal do Ustavnega sodišča v Novem Beogradu, sem že vedel, da je moralna zmaga naša, saj so me pričakali, kot verjetno dotlej niso še nobenega slovenskega predstavnika: z uradno prevajalko (?).

Predsednikov pozdrav ‘Dobar dan’ je v sprejemni avli takoj prevedla z ‘Dober dan’.

Od kje nenadoma takšna subtilnost do slovenskega jezika, ko pa so že desetletja slovenski politiki v Beogradu hlapčevsko tolkli

‘srbohrvaščino’? Bili so realisti in vedeli, da je v Sloveniji sedaj na oblasti Demos in morda tudi to, da jaz v njem sodim bolj v ‘trdo’ jedro, s še posebno občutljivostjo do jezika in nacionalnosti (o čemer jih je morda podučil kar dr. Kristan?). Ker niso hoteli narediti še kakšne nepotrebne proceduralne napake, so prebrali vse številne določbe o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov in aktivirali prevajalne naprave, ki so bile dotlej tam v glavnem neuporabljene. Priznam da sem si slušalke pred vsemi uperjenimi kamerami nadel predvsem iz načelnih razlogov in da me je sprotni prevod bolj motil, kot mi je koristil (saj sem vse razumel), vendar sem se (tudi jaz) zavedal pomembnejšega načelnega učinka, predvsem pa tega, da dosledno uporabljam slovenski jezik.

Ocenjujem, da sem ustno obrambo slovenske samostojnosti dobro izvedel, čeprav je bil rezultat seveda že vnaprej znan: vsi sodniki, razen slovenskega so glasovali za ugotovitev neustavnosti naše Deklaracije.

Poudarjam, da je šlo vsaj z naše strani za povsem formalen dogodek, ki ni in ne bi mogel (več) preprečiti naše usmeritve. Temu ustrezen je bil tudi medijski odmev, saj so bili naslednji dan članki v slovenskih časopisih dokaj majhni (sicer na prvih straneh), v beograjskih pa veliko obsežnejši.« ▪ 431

ODLOČBA USTAVNEGA SODIŠČA JUGOSLAVIJE Ustavno sodišče Jugoslavije je po opravljeni obravnavi 15. novembra 1990, potrebovalo skoraj dva meseca za izdajo odločbe, ki se glasi:

Odločba o oceni ustavnosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije.

1. Predsedstvo SFRJ in Zvezni zbor Skupščine SFRJ sta pred Ustavnim sodiščem Jugoslavije začela postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije številka 26/90).

Predsedstvo meni, da se z Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije dejansko razglaša suverenost Republike Slovenije, tako da na ozemlju SFRJ nastaja nova suverena država, kar ogroža ozemeljsko celovitost SFRJ, določeno v drugem členu Ustave SFRJ. Po mnenju Predsedstva SFRJ so 2., 3. in 4. člen deklaracije v nasprotju z 206. in 270. členom Ustave 432

SFRJ, s katerima je določeno, da morajo biti zakoni, drugi predpisi in splošni akti organov družbenopolitičnih skupnosti v skladu z Ustavo SFRJ in da so zvezni zakoni, drugi predpisi in splošni akti obvezni v vsej Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, če ni v tej predpisih določeno, da se uporabljajo na ožjem območju.

Zvezni zbor skupščine SFRJ meni, da sta 2. in 4. člen deklaracije, s katerima je prepisano, da se na ozemlju Republike Slovenije ne bodo uporabljali zvezni zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z njeno ustavo in zakoni, v nasprotju z 206., 230., 285. In 286. členom ustave SFRJ in drugim odstavkom 4. točke amandmaja XXVII. Določba 3. člena deklaracije, s katero je določeno, da zvezni organi na območju Republike Slovenije poslujejo v skladu z veljavnimi predpisi v Republiki Sloveniji, ni v skladu s 16. točko prvega odstavka 281. člena ustave SFRJ, po kateri federacija po zveznih organih predpisuje pristojnost in način dela zveznih organov, torej teh

vprašanj ne morejo urejati republike s svojimi zakoni in drugimi splošnimi akti.

2. V 1. členu Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije je določeno, da Skupščina Republike Slovenije izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe in v skladu z X., XI., LXXII. in XCII. amandmajem k Ustavi Republike Slovenije ter z določbami mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah razglaša suverenost Republike Slovenije.

V 6. členu je določeno, da začne deklaracija veljati z dnem, ko je sprejeta in slovesno razglašena na skupni seji zborov Skupščine Republike Slovenije.

V 4. členu je določeno, da Skupščina Republike Slovenije z ustavnim zakonom določa, kateri zvezni predpisi se na območju republike Slovenije ne uporabljajo, ker so v nasprotju z njeno ustavo in zakoni, in da zakoni, ki jih Skupščina SFRJ sprejme po sprejemu te deklaracije, veljajo za območje Republike Slovenije, če k njim izreče soglasje Skupščina Republike Slovenije.

3. V pismu predsednika Skupščine Republike Slovenije v zvezi s predlogom, s katerim je bil začet postopek za oceno ustavnosti deklaracije, je navedeno, da pristojni organi in delovna telesa, ki morajo po poslovniku Skupščine Republike Slovenije pripraviti odgovor za ustavno sodišče, menijo, da je Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije akt, ki ga je Skupščina Republike Slovenije kot demokratično, legitimno in legalno izvoljeno predstavništvo slovenskega naroda in državljanov Slovenije sprejela na podlagi naravne, z Ustavo Republike Slovenije opredeljene in z akti mednarodnega prava

V 5. členu je določeno, da bo Skupščina Republike Slovenije izvedla predpisan postopek za sprejem nove ustave Republike Slovenije v roku enega leta.

priznane pravice slovenskega naroda do samoodločbe v skladu z ustavnimi pooblastili glede uveljavljanja te pravice. Že sama vsebina deklaracije, ki uveljavlja načelo suverenosti in načelo primarnosti ustave in zakonov Republike Slovenije, izključuje pristojnost Ustavnega sodišča Jugoslavije, da ocenjuje ustavnost in zakonitost pravnih aktov, na katerih temelji politični, gospodarski in pravni sistem v Republiki Sloveniji, zaradi česar se pristojna telesa Skupščine Republike Slovenije, s tem pa tudi sama skupščina, niso podrobneje spuščale v posamezne trditve v predlogih, s katerimi je bil začet postopek za oceno ustavnosti navedene deklaracije.

4. Ustavno sodišče Jugoslavije je organiziralo javno razpravo, ki so se je udeležili:

V 2. členu je določeno, da politični, gospodarski in pravni sistem Republike Slovenije temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije in da ustava SFRJ, zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi veljajo na območju Republike Slovenije, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije.

V 3. členu je določeno, da morajo republiški organi in organizacije v skladu z načelom državne suverenosti in z načelom primarnosti ustave in zakonov Republike 433

MOJ PARLAMENT ODLOČBA USTAVNEGA SODIŠČA JUGOSLAVIJE

6

Slovenije zagotavljati, da bodo tudi vsi zvezni organi in organizacije na območju Republike Slovenije poslovali v skladu z veljavnim pravnim redom v Republiki Sloveniji.

Predstavnik predsedstva SFRJ je na ravni razpravi vztrajal pri razlogih, zaradi katerih je Predsedstvo SFRJ začelo postopek za oceno ustavnosti deklaracije in ki so navedeni v predlogu za začetek postopka.

Po mnenju predstavnika Skupščine Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije sprejela deklaracijo na podlagi naravne, z ustavo Republike Slovenije opredeljene in z akti mednarodnega prava priznane pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Po njegovem mnenju deklaracija, ki uveljavlja načelo državne suverenosti in načelo primarnosti ustave in zakonov Republike Slovenije, izključuje pristojnost Ustavnega sodišča Jugoslavije, da ocenjuje deklaracijo in druge pravne akte, na katerih temelji politični, gospodarski in pravni sistem v Republiki Sloveniji.

5. V drugem odstavku 206. člena ustave SFRJ je določeno, da morajo biti zakoni, drugi predpisi in splošni akti organov družbenopolitičnih skupnosti ter samoupravni splošni akti v skladu z Ustavo SFRJ. V drugem odstavku 4. točke amandmaja XXVII k ustavi SFRJ je določeno, da republiški in pokrajinski zakon ter drugi predpisi in splošni akti organov 434

družbenopolitične skupnosti ne smejo biti v nasprotju z zveznim zakonom.

V 270. členu Ustave SFRJ je določeno, da so zvezni zakoni, drugi predpisi in splošni akti obvezni v vsej Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, če ni v teh predpisih in aktih določeno, da se uporabljajo na ožjem območju.

Ustavno sodišče Jugoslavije je na podlagi navedenih določb Ustave SFRJ ocenilo, da 2., 3., in 4. člen Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije niso v skladu z Ustavo SFRJ. Ta ocena Ustavnega sodišča temelji na tem, da je v 2. in 4. členu deklaracije veljavnost Ustave SFRJ, zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov na območju Republike Slovenije pogojena s tem, da določbe Ustave SFRJ in določbe zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. Vendar po ustavi SFRJ republiška ustava ne sme biti v nasprotju z Ustavo SFRJ, republiški zakoni in drugi republiški predpisi pa ne smejo biti v nasprotju z zveznim zakonom.

Zato se po oceni ustavnega sodišča veljavnost Ustave SFRJ, zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov na območju posamezne republike ne sme pogojevati s tem, da niso v nasprotju z republiško ustavo in republiškimi zakoni.

Po Ustavi SFRJ so zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi in splošni akti obvezni v vsej Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, če v njih ni določeno, da se uporabljajo

samo na ožjem območju.

Po oceni ustavnega sodišča ni v skladu z Ustavo SFRJ niti 3. člen deklaracije, s katerim je določeno, da zvezni organi na območju Republike Slovenije poslujejo v skladu s pravnim redom v tej republiki. Po oceni Ustavnega sodišča pomeni, da zvezni organi na območju Republike Slovenije ne uporabljajo zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov.

Po Ustavi SFRJ so zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi obvezni v vsej Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji, to pa pomeni, da morajo zvezni organi na območju katere koli republike pri svojem delu uporabljati tako zakone in predpise republike kot tudi zakone in druge zvezne predpise. Zato ni v skladu z Ustavo SFRJ, da se s predpisi republike določa, da zvezni organi pri svojem delu izključujejo uporabo zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov in da poslujejo samo v skladu z republiškimi predpisi.

začne deklaracija veljati, pobudnika za začetek postopka pa jim v svojem predlogu za začetek postopka nista izrecno izpodbijala, nista v nasprotju z Ustavo SFRJ. Ker je Ustavno sodišče Jugoslavije ocenilo, da 2., 3. in 4. člen deklaracije niso v skladu z ustavo SFRJ, ni ocenjevalo, ali je navedena deklaracija v nasprotju z zakonom.

6. Ustavno sodišče Jugoslavije je na podlagi 375. člena ustave SFRJ po javni razpravi

na posvetovalni in glasovalni seji dne 10. januarja 1991 z večino glasov o d l o č i l o: odpravijo se 2., 3. in 4. člen Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije številka 26/90).

Odločba se objavi v Uradnem listu SFRJ in v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo v sestavi: predsednik

sodišča Milovan Buzadžić in sodniki Hrvoje Bačić, Božidar Bulatović, mag.

Krste Čalovski, dr. Omer Ibrahimagić, dr. Branislav Ivanović, Pjeter Kolja, Dimče Kozarov, dr. Ivan Kristan, Veljko Marković, Dušan Ružić in Milosav Stijović.

Ustavno sodišče Jugoslavije IIU – 61/90 in IIU - 68/90, Beograd, 10. januarja 1991.

Predsednik Ustavnega sodišča Jugoslavije: Milovan Buzadžić.

▪

Po oceni Ustavnega sodišča Jugoslavije 1. člen Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenje ni neskladen z Ustavo SFRJ, saj po mnenju Ustavnega sodišča Jugoslavije izraža z Ustavo SFRJ določeno pravico vsakega naroda do samoodločbe, vštevši tudi pravico do odcepitve.

Po oceni Ustavnega sodišča Jugoslavije 5. in 6. člen Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, s katerima je določen rok za sprejem nove ustave Republike Slovenije in kdaj 435

MOJ PARLAMENT ODLOČBA USTAVNEGA SODIŠČA JUGOSLAVIJE

predstavnik predsedstva SFRJ, predstavnik Skupščine Republike Slovenije, predstavnik Sekretariata Zveznega izvršnega sveta za zakonodajo in nekateri znanstveni delavci.

/CELOTA - PDF/SprejemDeklaracije.pdf

436 437

MOJ PARLAMENT ODLOČBA USTAVNEGA SODIŠČA JUGOSLAVIJE

MOJ PARLAMENT ODMEVI NA DEKLARACIJO V TISKU

6

ODMEVI NA DEKLARACIJO V TISKU »Diagram« odmevov v tisku na Deklaracijo slovenske skupščine o suverenosti Slovenije: /CELOTA - PDF/OdmeviNaDeklaracijo.pdf

Ker smo bili formalno še v Jugoslaviji, smo bili pripravljeni do neke mere sodelovati tudi še v organih federacije, seveda le v primeru, da bi ti funkcionirali normalno… V ta namen je bila celo imenovana delegacija, v kateri sem bil tudi jaz … vendar v Beograd nismo nikoli odšli:

438

Dnevnik, 1. 8. 1991

439

6

6

NASLEDNJI UKREPI SKUPŠČINE RS

DEKLARACIJA O KOSOVU

Skupščina Republike Slovenije je 18. in 19. septembra 1990 sprejela še dva dokumenta, ki slabita vlogo federacije v Sloveniji:

O slovenskih nabornikih izven ozemlja republike Slovenije

S

tališča o pošiljanju nabornikov na služenje vojaškega roka izven ozemlja Republike Slovenije (Uradni list RS št. 29/1990) 1. Obstoječa ustavna ureditev omogoča izvrševanje tistega dela vojaške obveznosti, ki se nanaša na služenje vojaškega roka na način, ki ne zahteva eksteritorialnega popolnjevanja mirnodobnih enot JLA. Tak način izvrševanja vojaške obveznosti omogoča tudi veljavni zakon o vojaški obveznosti.

2. Številne zahteve političnih in državnih organov in organizacij iz Slovenije o teritorialnem

principu služenja vojaškega roka v JLA, ki so bile v zadnjih dveh letih naslovljene na zvezne institucije, so vse doslej ostajale brez argumentirane odgovora.

3. Skupščina Republike Slovenije zato zahteva od Predsedstva SFRJ, da preko Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo zagotovi nove odmere za septembrsko napotitev nabornikov iz Slovenije. Nove odmere morajo biti dane najkasneje do 30. 7.

1990. Z njimi naj se omogoči celotni septembrski generaciji nabornikov iz Slovenije služenje vojaškega roka na petem vojaškem območju, vendar od tega najmanj 50 odstotkov na ozemlju Republike Slovenije. Izvzete so lahko le tiste kategorije in specialnosti, za katere na petem vojaškem območju trenutno ni učnih centrov. Med služenjem vojaškega roka se nabornikov – obveznikov ne sme premeščati izven petega vojaškega območja.

4. Do konca leta 1990 naj se zagotovijo pogoji, da bo lahko

440

na ozemlju Republike Slovenije služilo vojaški rok najmanj 95 odstotkov nabornikov iz Slovenije. V Ljubljani naj se v tem času ponovno ustanovi šola za rezervne oficirje, ki je bila pred leti ukinjena.

5. Če pogoji iz tretje točke ne bodo izpolnjeni in če pristojni organi Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo do 30.

7. 1990 ne bodo poslali novih odmer za septembrsko napotitev, potem Republika Slovenija ne bo odposlala nabornikov na služenje vojaškega roka. Nabornikom, študentom, se bo v tem primeru obveznost služenja vojaškega roka odložila do konca študija.

Deklracija o Kosovu (Uradni list RS št. 29/1990)

predstavniki v pokrajini, republiki in Jugoslaviji.

I. Skupščina Republike Slovenije najostreje protestira proti kršenju človekovih pravic in državljanskih svoboščin, proti političnemu nasilju in samovolji ter uzurpaciji oblasti v Socialistični avtonomni pokrajini Kosovo.

III. Skupščina Republike Slovenije ugotavlja, da so organi oblasti Socialistične Republike Srbije, mimo volje ljudstva na Kosovu z nezakonito prilastitvijo pooblastil legalno izvoljenih organov Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo, s silo razdrli ustavno ureditev v SFRJ. Kot popolnoma nesprejemljivo pa Skupščina Republike Slovenije ocenjuje ravnanje Predsedstva SFRJ, ki je podprlo take ukrepe vodstva SR Srbije.

II. Skupščina Republike Slovenije šteje in bo štela kot legitimne in pravno veljavne odločitve, ki jih je in jih bo sprejemala legalno izvoljena Skupščina Socialistične avtonomne pokrajine Kosovo in drugi od ljudstva na Kosovu izvoljeni

IV. Odnosi med narodi in

narodnostmi se lahko urejajo le v skladu z njihovo voljo.

Skupščina Republike Slovenije ne bo priznala nobene odločitve organov SFRJ, ki bi z uporabo enot JLA in zveznih odredov milice skušali reševati odnose med narodi in narodnostmi na Kosovu in v Jugoslaviji, ter bo izvajanju takih odločitev nasprotovala.

V. Ta deklaracija se razglasi na skupni seji zborov Skupščine Republike Slovenije.

Deklaracija se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in posreduje Skupščini SFRJ in skupščinam republik in avtonomnih pokrajin. ▪

6. V primeru, da zahteve iz tretje točke ne bodo upoštevane niti pri naslednji napotitvi, bo Republika Slovenija sama organizirala in izvedla vojaško usposabljanje nabornikov, in sicer pod pogoji, ki jih bo določil republiški zakon o vojaški obveznosti. V tem primeru bo Republika Slovenija tudi prenehala plačevati sorazmerni del sredstev v zvezni proračun. ▪ 441

8. Zakon o preprečevanju zlorabe svobode tiska in drugih oblik javnega obveščanja v celoti.

USTAVNI ZAKON ZA IZVEDBO USTAVNEGA AMANDMAJA XCVI

K

er je bil izpolnjen pogoj iz 3. točke ustavnega amandmaja XCVIII k Ustavi Republike Slovenije, je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh zborov 4. oktobra 1990, sprejela pomemben ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS 37/1990), s katerim je določila razmerje med zvezno in republiško zakonodajo.

S tem ustavnim zakonom je bilo določeno, katere določbe zveznih zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov zveznih organov se ne uporabljajo v Republiki Sloveniji, razen določb zveznih zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov zveznih organov s področja ljudske obrambe, za katere je to določal poseben ustavni zakon.

Na prvem mestu je bila prepoved smrtne kazni, kot je bila do tedaj določena v splošnem delu kazenskega 442

zakona SFRJ. Namesto tega je bila določena zaporna kazen dvajset let in določba, da mora v teh primerih obdolženec obvezno imeti zagovornika že ob prvem zaslišanju.

Tretji člen ustavnega zakona je določil, da se ne uporabljajo nekatere določbe zveznega zakona o vojaških sodiščih, v miru pa tudi ne določbe 1., 2. in 3. odstavka 13. člena navedenega zakona. Določeno je bilo, da vojaško sodišče in vojaško tožilstvo v Sloveniji obvezno poslujeta v slovenskem jeziku, s pripadniki drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti pa v njihovem jeziku.

Akti vojaškega sodišča in vojaškega tožilstva, ki bi bili izdani v nasprotju z določbami prejšnjih dveh odstavkov tega člena, v Republiki Sloveniji niso bili veljavni in izvršljivi.

V četrtem členu so bili izrecno navedeni zvezni zakoni, ki se

v Republiki Sloveniji odslej več ne uporabljajo. Nekateri izmed teh so bili naslednji: 1. Zakon o volitvah in odpoklicu delegatov za Zvezni zbor Skupščine SFRJ – kar je pomenilo, da Republika Slovenija odslej v tem zveznem organu ne bo več sodelovala.

2. Zakon o združevanju občanov v društva, družbene organizacije in politične organizacije, ki se ustanavljajo za območje SFRJ. 3. Večji del zakona o temeljih sistema državne uprave in o Zveznem izvršnem svetu ter zveznih upravnih organih.

4. Zakon o temeljih sistema državne varnosti.

5. Zakon o opravljanju notranjih zadev iz pristojnosti zveznih upravnih organov.

6. Določene točke in nekatere določbe zakona o potnih listinah državljanov SFRJ. 7. Nekaj členov zakona o

9. Določeni členi zakona o vnašanju in razširjanju tujih sredstev množičnega komuniciranja in o tuji informacijski dejavnosti v Jugoslaviji.

10. 7.a člen zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

11. Zakon o temeljih sistema družbenega planiranja in o družbenem planu Jugoslavije v celoti.

12. Zakon o začasnih ukrepih o temeljih davčnega sistema.

13. Zakon o zadrugah.

14. 1. odstavek 248. člena zakona o združenem delu, v kolikor se nanaša na stavbna zemljišča.

15. Nekatere določbe zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Blokirane so bile tudi nekatere t.i. Markovićeve reforme s področja gospodarskega sistema. Tako je bilo npr. določeno obvezno predhodno soglasje Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in vzpodbude prenove podjetij glede izdaje internih delnic po zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom ter zakona o spremembah in dopolnitvah

zakona o podjetjih iz Uradnega lista SFRJ.

prometnega davka med federacijo in republiko.

V Republiki Sloveniji se odslej ni več uporabljal zakon o zvezni tržni inšpekciji, razen njegovega 5. člena.

Pristojnosti zvezne tržne inšpekcije, določene z zakonom iz prejšnjega stavka in drugimi zveznimi predpisi so z dnem uveljavitve tega ustavnega zakona prešle na republiški upravni organ, pristojen za tržno inšpekcijo.

Pomembna je bila določba 9. člena, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo določbe zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu, ki se nanašajo na obračunavanje in plačevanje prometnega davka pri nakupu reprodukcijskega materiala in opreme ter pri nakupu blaga za nadaljnjo prodajo s strani fizičnih oseb, če je z republiškim zakonom določeno, da se od takšnega prometa ne plačuje prometni davek.

V Republiki Sloveniji se odslej ni več uporabljala določba zakona o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom. Interne delnice, ki so bile uvedene v tem zakonu, se izdajajo v breme sredstev za osebne dohodke v višini čistega osebnega dohodka. Davki in prispevki iz osebnega dohodka, izplačanega v obliki internih delnic, se obračunajo ob izdaji internih delnic, vplačajo pa najkasneje ob predložitvi zaključnega računa. Podjetja in druge pravne osebe, ki so obračunale in izplačale del osebnega dohodka v obliki internih delnic do uveljavitve tega ustavnega zakona, so morala uskladiti izdajo internih delnic ter obračun davkov in prispevkov najpozneje do 31. decembra 1990.

V Republiki Sloveniji se odslej ne uporabljajo več predpisi in splošni akti zveznih organov, izdani za izvrševanje določb zveznih zakonov, določenih v tem ustavnem zakonu. V zadnjem členu je bilo določeno, da z dnem uveljavitve ustavnega zakona nehajo veljati tudi: 1. Zakon o Komisiji Socialistične Republike Slovenije za odlikovanja; in 2. naslednje določbe zakona o javnem obveščanju, ki se navezujejo na določbe zakona iz 10) točke 4. člena tega ustavnega zakona: c) točka 102. člena, d) in g) točka 103. člena, b) in c) točka 104. člena in 105. člen. ▪

Določba 1. odstavka 33. člena zakona o financiranju federacije se v Republiki Sloveniji ni več uporabljala, če je Skupščina Republike Slovenije določila drugačno razmerje za delitev prihodkov od plačanega temeljnega 443

MOJ PARLAMENT USTAVNI ZAKON ZA IZVEDBO USTAVNEGA AMANDMAJA XCVI

6

kazenskem postopku.

POSLANEC IN PREDSEDNIK ZPK

Junija leta 1991 sem se v Atenah udeležil posebne “Konference balkanskih demokratičnih strank”, katero je pripravila grška stranka Nea Demokratia (verjetno pod spozorstvom Evropska skupnosti) in katera je bila namenjena vsem “novim, demokratičnim” strankam v Jugoslaviji.

Jaz sem svojim kolegom iz drugih republik ognjevito zagotovil, da smo Slovenci v takšni razporeditvi zadnjič, saj smo bili tik pred osamosvojitvijo. Dogodek je bil zelo razkošen, medijsko odmeven in imeli smo ob tem prav potratne sprejeme:

MOJ PARLAMENT POSLANEC IN PREDSEDNIK ZPK

6

Kot eno prvih poslanskih pobud sem izpolnil svojo predvolilno obljubo in podal Skupščini Predlog za spremembo Zakona o političnem združevanju:

Predlagal sem izobešanje zastav brez zvezde … in naletel na hud odpor starih sil:

Ko smo se takoj po volitvah 1990 v okviru SDZ pogovarjali o možnih funkcijah, katere bomo pokrivali, je za mene prevladala funkcija bodočega predsednika zakonodajno-pravne komisije, glede na moje dotedanje kvalifikacije:

444

445

446 447

MOJ PARLAMENT POSLANEC IN PREDSEDNIK ZPK

6

MNENJE ZPK O NADALJNJIH KORAKIH

K

er v slovenski skupščini še ni bilo povsem jasno, kakšni so lahko naslednji koraki pri osamosvajanju Slovenije, je družbenopolitični zbor zadolžil zakonodajno pravno komisijo, naj prouči vprašanja celovite uresničitve pravice slovenskega naroda do samoodločbe oziroma dokončne osamosvojitve Slovenije. Zakonodajno pravna komisija je z dopisom številka 020-02/90, 11. 10. 1990 podala naslednje mnenje: »Zakonodajno-pravna komisija Skupščine Republike Slovenije je na seji dne 10. 10. 1990 obravnavala navedeni sklep družbenopolitičnega zbora Skupščine Republike Slovenije.

Komisija še ni razpolagala z mnenjem Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

V razpravi so se odprla številna, tako pravna kot tudi vsebinska vprašanja. Ne glede na nesporno dejstvo, da je naloga zakonodajno-pravne komisije proučiti odprta pravna vprašanja, je razprava pokazala, da je treba na vprašanje morebitne izvedbe plebiscita gledati tudi z aspekta vsebinskih možnosti, ki velikokrat nalagajo takšne ali drugačne pravne rešitve.

V zvezi z uresničevanjem pravice slovenskega naroda do samoodločbe, pa je bilo poudarjeno zlasti naslednje: Ustavna podlaga glede pravice do samoodločbe je, in je vselej

448

bila podana. Z ustavnimi amandmaji iz leta 1989 (zlasti ustavni amandmaji X, LXVIII in LXXII) je ta pravica glede na prejšnje ustave še bolj jasno opredeljena. Ustavne določbe pravico do samoodločbe vežejo na slovenski narod.

V razpravi je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je ustavne določbe, ki govore o uresničevanju pravice do samoodločbe, razumeti tako, da se način in postopek tega uredi z zakonom (lahko tudi z ustavnim zakonom glede na pomembnost). Zakon bi moral zlasti določiti, kdo bo razpisal plebiscit v zvezi z uresničevanjem pravice do samoodločbe, postopek izvedbe takega dejanja, udeležence, vprašanje, o katerem naj bi se na takem plebiscitu izjasnili udeleženci ter vezanost organov države Republike Slovenije na rezultat plebiscita. Prav tako je bilo kot nesporno ugotovljeno, da v tem primeru ne bi prišel v poštev veljavni zakon o referendumu in drugih oblikah posebnega izjavljanja (med drugim tudi zaradi tega, ker ne daje dovolj možnosti za ugotovitev realnih želja udeležencev takega opredeljevanja – tisti, ki se takega referenduma ne bi udeležili, bi se šteli, kot da glasujejo proti).

V razpravi so bila izražena različna stališča, kdaj bi tako opredeljevanje opravili. Kot večinsko je bilo podprto stališče,

da v danem trenutku (in ob predpostavki nespremenjene politične situacije v Jugoslaviji in svetu) v tej fazi procesa samoodločbe zadostujejo že sprejeti akti (Deklaracija o urejanju razmerij, ki imajo splošen pomen za Republiko Slovenijo, Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije ter ustavni amandma XCVI in XCVII k Ustavi Republike Slovenije skupaj z ustavnimi zakoni). Navedeni akti zadoščajo, da v notranjepravni ureditvi sprejemamo odločitve, ki ustrezajo Republiki Sloveniji.

V drugih fazah pa je možno različno zaporedje nekaterih nadaljnjih odločitev v zvezi s samoodločbo. Tako bi Skupščina Republike Slovenije lahko sprejela deklaracijo o polni suverenosti države Republike Slovenije – eventualno v obliki ustavnega zakona – posebej vnaprej ali pa hkrati z novo ustavo Republike Slovenije. Namen deklaracije o popolni samostojnosti države Republike Slovenije je videti predvsem v namenu Republike Slovenije, da o svoji popolni osamosvojitvi obvesti tako druge republike na območju Jugoslavije kot mednarodno skupnost. Če bi ta deklaracija bila sprejeta hkrati z novo ustavo, bi hkrati pomenila tudi predstavitev nove notranje pravne ureditve svetu.

Tema dvema aktoma naj bi sledil sprejem novega republiškega zakona o državljanstvu, ki naj bi med drugim omogočil izpeljavo plebiscita, to je končnega akta za potrjevanje odločitve Skupščine Republike Slovenije oziroma za dokončno in mednarodno pravno uveljavitev samoodločbe.

V razpravi o problematiki določitve pravice opredeljevanja na možnem plebiscitu, so bila prikazana številna vprašanja v zvezi z državljanstvom republike Slovenije. Komisija zato temu mnenju prilaga informacijo Republiškega sekretariata za notranje zadeve o dosedanjem delu na pripravi novega zakona o državljanstvu oziroma o problematiki, povezani z vprašanjem državljanstva.« ▪

6

OBISK V LITVI

M

atjaž Šinkovec v Demokraciji št.

49/2011 opisuje, kako smo bili februarja leta 1991 na uradnem obisku v Litvi (slovenska parlamentarna delegacija Šinkovec, Smole, Tomažič), ki se je takrat ravno osvobajala od dolgoletne ruske okupacije.

Tudi jaz imam na ta obisk zelo lepe in razburljive spomine … Takrat so bili ruski vojaki namreč še vedno v deželi in tudi v glavnem mestu Vilnius, tako da je vladalo pravo vojno vzdušje. Nekaj dni pred tem so izvedli poboj litovskih domoljubov pred radijsko postajo in situacija je bila zelo, zelo napeta. (Pa tudi na svoji strani saj smo bili tedaj še v Jugoslaviji, ki Sloveniji ni priznavala samostojnih zunanjepolitičnih dejavnosti.)

Da smo lahko prišli v stavbo parlamenta, smo morali vijugati med betonskimi in jeklenimi barikadami. Ker je bilo že proti večeru, smo imeli prav nepozaben pogled, saj so vmes goreli ognji, ob katerih so se greli litovski branilci parlamenta. Znotraj so na hodnikih vadili mlade oborožene prostovoljce. Ko smo šli naslednji dan tudi na obisk k vladi, smo na hodnikih videli na kupe vreč s peskom ob vsakem vogalu.

Litovci so naš obisk sprejeli z velikim veseljem, saj se do tedaj še skoraj nobena država

ni odločila odkrito priznati njihove nove države. V parlamentu so bili še posebno veseli, ker je imel vodja naše delegacije Šinkovec nagovor, kar v njihovem jeziku. To se je poznalo tudi junija istega leta, ko je bila Litva prva država, ki nas je priznala.

Naš obisk v njihovih najtežjih trenutkih so si Litovci očitno dobro zapomnili, saj sem bil letos zelo presenečen, ko sem dobil vabilo na njihovo slavnostno prireditev ob 20-letnici osvoboditve. Na žalost se temu vabilu nisem mogel odzvati … ▪

449

450 451

MOJ PARLAMENT OBISK V LITVI

PLEBISCIT Tako kot so se ideje za osamosvojitev Slovenije v javnosti pojavljale že od leta 1988, tako je bilo tudi precej različnih predlogov za način odločitve. Čeprav bi bila osamosvojitev možna tudi z aktom parlamenta, na primer ob sprejetju nove ustave, pa je bilo seveda jasno, da se bo veliko večja legitimnost dosegla z osebnim izjavljanjem vseh državljanov. O možnem referendumu oziroma plebiscitu smo dostikrat razpravljali tudi v naši stranki SDZ, posebno še po sprejetju deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije. Tako tudi na sestankih Izvršilnega odbora SDZ, dne 16. in 21. avgusta 1990.

MOJ PARLAMENT PLEBISCIT

6

V Predsedstvu RS so nekateri imeli do ideje o plebiscitu zelo »rezerviran« odnos:

Na izvršilnem odboru SDZ, 11. septembra 1990, je v razpravi o osnutku nove ustave dr. Peter Jambrek »predstavil nekatere točke nove ustave, ob katerih utegne v javni razpravi priti do problematiziranja. Razpravo je začel z zadnjim, 164. členom, iz katerega je razvidno, da s sprejetjem ustave Slovenija dokončno izstopi iz jugoslovanske skupnosti in potem ni več poti nazaj. To je tudi glavni smisel ustave.« Na seji Sveta SDZ, 21. septembra 1990 je bilo sprejeto preprosto stališče: »Ustava se bo sprejemala z referendumom.«

Dnevnik, 19. 12. 1990

452

453

MOJ PARLAMENT PLEBISCIT Dnevnik, 7. 12. 1990 /CELOTA - PDF/RazpisPlebiscita.pdf

454

455

MOJ PARLAMENT PLEBISCIT Delo, 7. 12. 1990

Večer, 7. 12. 1990

Moj zelo čustven govor na enem pred-plebiscitarnem dogodku 17. 12. 1990:

/CELOTA - PDF/ZaSvobodnoSlovenijo.pdf

456

457

MOJ PARLAMENT PLEBISCIT Delo, 13. 12. 1990

458

459

460 461

MOJ PARLAMENT PLEBISCIT

6

RESNICA O PLEBISCITU

R

esnično sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri najbolj uspešnem projektu v slovenski zgodovini: pri vzpostavitvi samostojne, neodvisne in demokratične države Republike Slovenije. Jasno je, da si danes zaradi izredno pozitivnih posledic za vse njene prebivalce in za deželo kot celoto, zasluge za to lastijo celo tisti, ki so bili zraven s figami v žepu. Tako uradni ideologi in ideologinja (za njimi pa to predvsem ob obletnicah do onemoglosti ponavljajo razni »neodvisni« kolumnisti) že desetja let skušajo indoktrinirati malce prirejeno resnico o ključnem dogodku – plebiscitu. Zaradi mene lahko to delajo še deset naslednjih let, pa se ne bo niti za milimeter spremenilo moje stališče, do katerega sem prišel kot aktivni član tedanje poslanske skupine DEMOS. Po porazu na prvih svobodnih volitvah se večina bivših politikov (sedaj kot opozicija razdeljenih v nekaj manjših strank) ni prav nič iskreno želela iz Jugoslavije. Po eni strani so bili na Beograd čustveno navezani, saj so tja vodile vse njihove niti preteklih desetletij in so imeli tam tudi veliko prijateljev, po drugi strani pa so instinktivno čutili, da bi tam lahko še

462

dosti več časa imeli močno zaslombo za svoja politična (socialistična, komunistična) stališča, kot pa bo to v novi demokratični Sloveniji. Ker pa je bilo prevladujoče javno mnenje v Sloveniji že izrazito v smeri samostojnosti, si proti temu niso upali več javno nastopati. Ker so bili v parlamentu v manjšini, je bila njihova zadnja (skrita želja) šansa prav referendum, če bi »propadel«, kar pomeni, da za samostojnost ne bi bilo dovolj glasov.

Pri vsakem referendumu pa je bistveno vprašanje kvoruma – pravila o tem, kdaj je odločitev sprejeta in kdaj ne. In prav zato so se tako zagrizeno zavzemali za uveljavitev tako imenovane »kvalificirane večine«, kar pomeni, da mora »za« glasovati večina vseh volilnih upravičencev, ne glede na to, koliko se jih volitev udeleži. To pa v praksi lahko pomeni, da odločitev ni sprejeta, če se volitev udeleži na primer 70 % volilnih upravičencev in »za« glasuje 70 % glasovalcev (0,70 krat 0,70 je 0,49 – manj kot 50 %).

Nekateri so računali na to, da bodo marsikateri prebivalci Slovenije, ki so bili priseljenci iz drugih republik glasovali »proti« in če bi v zimskem času na dan volitev nenadoma zapadel hud sneg, ki bi otežil

dostop do volišč, bi s tem dobili vsaj nekaj priložnosti, da plebiscit propade. To pa bi seveda pomenilo, da s samostojno Slovenijo ne bo nič in da bo ostala v Jugoslaviji.

463

Jugoslavije iskrena. Saj je bila tudi v našem primeru zaobsežena njihova varianta.

Saj bi tudi v primeru 88 % glasov »za« plebiscit uspel.

Tudi ne vem zakaj naj bi v primeru našega pravila ljudje kaj manj glasovali »za« kot so sicer. Ideologi sedaj trdijo, da se je s tem kompromisom (na katerega so pristala tudi vodstva Demosovih strank) izrazila nacionalna enotnost in je plebiscit uspel prav zato.

Toda saj bi se nacionalna enotnost lahko izrazila tudi v primeru našega (po mojem mnenju bolj demokratičnega) pravila. Opozicijske stranke bi prav tako lahko pozivale k glasovanju »za«, kot so (nekatere bolj, nekatere manj) tudi sicer. Kdo ve, morda bi pa dobili celo 90 % glasov »za«, če se ne bi pred tem v parlamentu prepirali o kvorumu in bi namesto

o grožnjah, da bomo v samostojni državi »jedli travo« rajši vsi skupaj povedali še kaj bolj vzpodbudnih besed?

Sem pa kot član Demosovega poslanskega kluba že tedaj začutil, kako močni so bili zunanji vplivi »z leve« na nekatere najbolj ključne funkcionarje strank te široke koalicije. To se je najbolj potrdilo pri nenadnem razpustu Demosa, saj smo bili glede tega »navadni« poslanci kar postavljeni pred dejstvo, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal. Da to nikakor ni bilo v skladu z našo večinsko volj, kaže tudi dejstvo, da samega poslanskega kluba enostavno nismo hoteli razpustiti in je še naprej deloval, vendar seveda zelo težko in neučinkovito, če so bila strankarska vodstva že zadosti razcepljena. ▪

MOJ PARLAMENT RESNICA O PLEBISCITU

Meni in še mnogim drugim Demosovom poslancem se je ta slednja možnost seveda zdela povsem nesprejemljiva in tudi krivična: večina prebivalstva (okrog 70 %) bi bila za samostojnost, manjšina (okrog 30 %) za Jugoslavijo in sprejeta bi bila volja slednjih.

Zato smo se zavzemali za navadno večino, po kateri bi se Slovenija odcepila v vsakem primeru, ko bi bilo več glasov »za« kot »proti« (v skrajnem primeru na primer tudi če bi jih 51 % glasovalo »za« ob 51 % udeležbi). Zakaj bi dopuščali možnost, da bi manjšinska volja prevladala nad večinsko?

Nihče mi še ni pojasnil, zakaj so se naši politični nasprotniki tako krčevito zavzemali za prvo možnost, če je bila njihova volja po odcepitvi (v primeru večinske volje prebivalstva) Slovenije od

Moji pomisleki iz prejšnjega članka (na začetku) niti niso bili osamljeni, saj so jih mnogi izražali tudi (celo) v moji stranki SDZ. To je razvidno tudi iz spodnje Javne izjave Izvršilnega odbora SDZ “po opredelitvi SDZ za plebiscit, soglasno sprejeti na seji Sveta SDZ, 15. novembra 1990”. Predvsem tudi glede sklepčnosti (kvoruma) za pozitiven rezultat plebiscita! Kasneje je bila na medstrankarski ravni sprejeta nekakšna “kupčija”, predvsem v organizaciji Spomenke Hribar, po kateri so se poslanci Demosa zadovoljili s “kvalificirano večino”, stranke tranzicije pa nekako sprijaznile s plebiscitom (pod vplivom močno prevladujočega pozitivnega javnega mnenja). Ob sprejemanju zakona o plebiscitu smo tako v dramatičnih okoliščinah le še nekateri demosovi poslaci “izpadli” kot “jastrebi”, čeprav smo se v bistvu zavzemali le za dosledno demokratičen model najvažnejše odločitve v slovenski zgodovini.

Da so glede plebiscita mnogi (levi) politiki v bistvu držali fige v žepu, je razvidno tudi iz naslednje razprave in sklepa na Izvršilnem odboru SDZ , ki je bila 4. decembra 1990:

464

465

RAZUMEVANJE PLEBISCITA Kljub zelo jasni odločitvi slovenskega naroda na plebiscitu decembra 1990 pa so mnogi politiki imeli še kar čudne ideje o izvedbi te zgodovinske odločitve.

Kot vedno prej in pozneje je bil idejni vodja takšnih »internacionalističnih« idej – Milan Kučan. Že ob svojem govoru, ob slavnostnem zasedanju Skupščine, je poudaril: »Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje meja!« Seveda ni mogel neposredno negirati izida, nad katerim je bil očitno intimno razočaran, ampak je prav po diplomatsko utiral ideje o relativizaciji jasne odločitve o samostojnosti nove slovenske države. Da bi onemogočil Demosove načrte, je opozoril, da »o zadevah, ki so ključnega pomena, ni mogoče odločati

zgolj z navadno večino ali mehaničnim preglasovanjem, ampak samo na podlagi vsesplošnega soglasja vseh političnih sil, ki so zastopane v parlamentu.« Jasno je, da nove države Vlada in njena koalicija nikakor ne bi mogla učinkovito delati, če bi bila nenehno odvisna od »vsesplošnega soglasja« (opozicije, katere glavna naloga je bilo nagajanje).

Kučan je predlagal, »da je mogoče gospodarsko, politično, ustavno in državno krizo v Jugoslaviji razrešiti samo z NOVIM DOGOVOROM narodov oz. njihovih republik na osnovi njihove pravice do samoodločbe …« Za Kučana »prekinjanje starih odnosov in navezav, ki so omejevale samostojnost in suverenost Slovenije,

pomeni hkrati tudi poskus vzpostavljanja in iskanja NOVIH POVEZAV z vsemi, ki to želijo na temelju realnih in ne ideoloških interesov. Šestmesečni rok, ki nam ga je postavil zakon o plebiscitu potemtakem le NI ODHAJANJE, marveč tudi poskus prehajanja v NOVO SKUPNOST.« Kar težko smo poslanci poslušali takšno sprenevedanje, potem ko je splošno razumevajoč rezultat plebiscita jasno izrazil Jože Pučnik z besedami: »Jugoslavije ni več!« Tudi sam sem imel popolnoma drugačno razumevanje plebiscitarne odločitve kot Kučan, kar je razvidno tudi iz mojega intervjuja za Slovenske brazde – januarja 1991:

MOJ PARLAMENT RAZUMEVANJE PLEBISCITA

6

POGOVARJALI SMO SE Z ANTONOM TOMAŽIČEM, KI JE REPUBLIŠKI POSLANEC IN PREDSEDNIK ZAKONODAJNO-PRAVNE KOMISIJE. IMA AKADEMSKI NAZIV: SPECIALIST ZA INVESTICIJSKA DELA V TUJINI. ZAPOSLEN JE BIL V LITOSTROJU KOT PRAVNI SVETOVALEC GENERALNEGA DIREKTORJA, ZADNJI DVE LETI PA JE IMEL SAMOSTOJNO PODJETJE ZA UVAJANJE RAČUNALNIŠTVA V PRAVO, IUS SOFTWARE. V PROSTEM ČASU SE JE UKVARJAL S SLIKARSTVOM IN PLANINSTVOM (JE “IZPRAŠANI” PLANINSKI VODNIK). ZADNJI STAVEK JE V PRETEKLOSTI ZATO, KER, KOT PRAVI, ZDAJ PROSTEGA ČASA NIMA VEČ. S POLITIKO SE NI NIKDAR UKVARJAL (NI IMEL RDEČE KNJIŽICE ...), DO 11. 1. 1989, KO SE JE VČLANIL V SLOVENSKO DEMOKRATIČNO ZVEZO. ZDAJ JE ČLAN IZVRŠILNEGA ODBORA TE STRANKE IN VODJA OBČINSKEGA ODBORA V DOMŽALAH.

Gospod Tomažič, kako kot predsednik zakonodajno-pravne komisije ocenjujete izvajanje plebiscitarne odločitve, predvsem na področju pravnega sistema?

Menim, da bi morali pri izvajanju odločitve o odcepitvi od Jugoslavije pokazati več odločnosti. Razočaran sem nad osnutkom Amandmaja 99, ker ohranja sedaj že preživeli način “razveljavljanja” zveznih zakonov s slovenskimi ustavnimi zakoni, za podzakonske akte pa ohranja sedanjo nejasnost in zmedo. Ustavna komisija žal, ni sprejela predloga zakonodajno-pravne komisije, da bi slovenska skupščina, izvršni svet in upravni organi dobili neposredno pristojnost, da v okviru svoje pristojnosti razveljavljajo predpise ustreznih zveznih organov. Upam, da bo vsaj v javni razpravi prišlo do spoznanja, da je tako zasnovana dosledna in absolutna prioriteta republiške zakonodaje nad zvezno nujnost in da zvezno ustavno sodišče za Slovenijo sploh ni več pristojno.

Zakaj pa mislite, da vaš predlog ni bil sprejet?

Kolikor vem, negativnega stališča ni oblikovala vlada v celoti. Občutek pa imam, da se nekateri njeni člani kar bojijo odgovornosti, ki bi jo dobili s takšno ureditvijo. Potem se ne bodo mogli več, “izgovarjati” na zvezno zakonodajo …

Ko ste omenili plebiscit, ste uporabili izraz “odcepitev”. Namerno ali po pomoti?

Pa še kako namerno! Za mene je bila odločitev na plebiscitu seveda odločitev o odcepitvi.

Politiki, pravniki in diplomati morajo seveda iz taktičnih razlogov včasih uporabljati tudi druge izraze, toda dejstvo je, da nobena država ne more biti neodvisna in suverena, če je vključena v kakšno drugo državo.

V razglasu je omenjeno tudi dogovarjanje z drugimi narodi, morebitna konfederacija … ? ... Toda samo po ponovnem referendumu!

Noben organ, niti Skupščina Republike Slovenije, ne sme sprejeti odločitve o kakršnikoli konfederaciji, saj bi s tem obšla odločitev prebivalcev Slovenije, da želijo živeti v neodvisni državi. Konfederacija, pa če še tako ohlapna, namreč nujno omejuje suverenost in neodvisnost.

Zadnje čase se precej govori o krizi Demosa.

Nekatere stranke (zeleni, socialdemokrati) so celo namignile, da bi utegnile iz koalicije izstopiti. Vaš komentar?

Mislim, da imajo do tega vso pravico in bi bilo nesmiselno, da bi kogar koli prepričevali, da v Demosu vztraja, če sam tega ne želi.

Toda to bi lahko pomenilo razpad Demosa?

V tem ne vidim nobene katastrofe. Demos je svojo veliko, zgodovinsko in neponovljivo poslanstvo že opravil in vsi, ki smo k temu pripomogli, smo lahko na to ponosni.

Uvedena je parlamentarna demokracija in sprejeta odločitev o odcepitvi Slovenije iz Jugoslavije. Oba dosežka se utrjujeta in s tem se zmanjšuje potreba po Demosu. Utrjevanje večstrankarstva odpravlja strah po vrnitvi boljševizma, idejo o samostojni Sloveniji pa so že bolj ali manj prevzele tudi vse opozicijske stranke.

Ali bi razpad Demosa ogrozil delo v republiški skupščini ali celo povzročil razpad vlade?

Ne eno, ne drugo! V skupščini že sedaj praviloma nobenega zakona ne podprejo poslanci vseh Demosovih strank, kar je celo prav in kaže na notranjo raznolikost in demokracijo. Geslo o Demosovem dobro naoljenem glasovalnem stroju je le prazna

/CELOTA - PDF/ToJeOdcepitev.pdf

466

467

Kje je po vašem mnenju dejanski center Demosa?

Mislim, da niti ne obstaja! Ne pozabite, da je Demos tudi neke vrste gibanje. Sam se največ gibljem v družbi poslancev Demosa v republiški skupščini. Moram reči, da smo vsi do zadnjega zadržali vso osebno integriteto in svobodo pri nastopanju in odločanju. Nekateri sploh niso člani nobene stranke! Pri dosedanjem delu v parlamentu smo se že zelo spoznali in osebno sem prepričan, da imamo toliko skupnega, da se bomo v veliki večini dobro razumeli tudi če Demosa ne bo več.

Ste član izvršilnega odbora Slovenske demokratične zveze. Glede na vaše nastope v skupščini in na različnih shodih, vas uvrščajo v nacionalno (desno) krilo SDZ. Drugi del stranke s predsednikom Ruplom na čelu naj bi bil usmerjen bolj liberalno. Prihaja v SDZ do dveh frakcij?

Za vsako stranko je norma, da ima različne struje. Važno je, da se posamezne skupine identificirajo in da se vzpostavi notranji demokratični dialog. Če tega ni, ali če se skuša kakšno frakcijo zavirati ali prikriti, pride do konfliktov, afer, izstopov itd.

Doslej sem se v SDZ odlično počutil, saj smo v stranki različnost negovali in se o vsem odkrito pogovorili. Morda pa se je v javnosti res nekoliko preveč prikazovalo liberalno stran SDZ-ja (ni mi všeč izraz “Ruplova stranka”), čeprav je večina članstva izrazito narodno usmerjena.

SDZ ima trenutno pomembne resorje v vladi, po drugi strani pa tako na volitvah kot tudi po zadnjih anketah nima ravno velike podpore volivcev. Kako mislite razširiti svojo volilno bazo?

Osebno mislim, da v Sloveniji obstaja še pomemben prazen političen prostor za zmerno konservativno, k srednjemu soju in inteligenci usmerjeno stranko. Premalo se tudi poudarja, da je SDZ naklonjena

468

krčanskim vrednotam in negovanju tradicije.

Ko ste na ustanovnem zboru SDZ v Cankarjevem domu kandidirali za izvolitev v Svet, ste se predstavili za slovenskega kristjana. Ste torej krščanski demokrat? Zakaj niste pristopili k Slovenskim krščanskim demokratom?

Mislim, da sem ob ustanavljanju SKD podpisal tudi pristopnico k tej stranki, toda aktiven sem pač v SDZ in ne vidim razloga, da bi “prestopil”. Poleg tega se mi zdi važno, da ne bi bilo mesto slovenskih kristjanov le v eni stranki. Sicer pa moram reči, da zelo cenim Slovenske krščanske demokrate in imam z njenimi člani odlične odnose, tako na republiškem, kot na občinskem nivoju. Zelo pa sem ogorčen, (posebno če to prihaja iz vrst Demosa ali celo SDZ ...), če se ob tej stranki namiguje na klerikalizem. Zahvaljujoč modri politiki, predvsem Lojzeta Peterleta, ni pri SKD niti sledu klerikalizma! Gre seveda le za ljubosumnost manj uspešnih politikov ob naraščanju uspešnosti in popularnosti tak¬o predsednika vlade, kot “njegove”stranke.

odnos nekaterih poslancev Demosa do vlade, saj povsem brezobzirno rušijo njene zakonske predloge, kot je bil to primer pri davčni zakonodaji. Ne pričakujem, da bi morali brezpogojno potrjevati vse, kar predlaga vlada in jo ujčkati, kot dojenčka, toda nekoliko več razumevanja bi že morali imeti, posebno upoštevaje 45-letno dediščino, katero je podedovala.

Kritika na gospodarski del vlade prihaja, zelo izrazito, prav iz vaše stranke ...

MOJ PARLAMENT RAZUMEVANJE PLEBISCITA

fraza opozicije in (neuresničljiva) pobožna želja vodstva “vladajoče” koalicije. Vlado pa lahko podpiramo tudi kot posamezne stranke. Mislim, da je tega vredna in da bi jo bilo zelo neproduktivno v tem trenutku »minirati«, česar se zaveda tudi opozicija.

Šlo je predvsem za razliko v oceni, kako hitro je potrebno sprejemati radikalne ukrepe na ekonomskem in predvsem na monetarnem področju. Važno pa je, da je prav SDZ trenutno ena od tistih strank, ki najbolj podpira osnutek zakona o privatizaciji in opozarja na nujnost čimprejšnjega sprejetja. Pa še nekaj: ne zdi se mi pošteno, da opozicija vladi očita, da v gospodarstvu opravlja le vlogo gasilca.

Naj ob pojavu požarov te kar ignorira in sestavlja obsežne programe, kakršne zahteva opozicija. ▪

Razširitev programa in delovanja SKZ v smeri ljudske stranke je sprožilo tudi precejšnje zanimanje “nacionalno” usmerjenih ljudi v drugih strankah. Kako vi gledate na te spremembe?

Moram reči, da je tudi meni ideja ljudske stranke že od nekdaj zelo privlačna. Tudi na ustanovnem sestanku SDZ, katerega ste omenili, sem govoril o pozitivni vlogi, katero je v naši zgodovini odigrala Slovenska ljudska stranka. Slovenska kmečka zveza si je seveda s tem, ko je svojemu imenu dodala izraz “ljudska stranka”, zagotovila prihodnost “na vse veke”... Toda po drugi strani sem bil nekoliko presenečen, da je SKZ to storila tako nenadoma in kar nekam “sebično”. Mislim, da bi bilo dobro k “projektu” povabiti tudi SKD in SDZ. Sicer pa se še ne ve, kaj bo prinesel čas.

Kako ocenjujete dosedanje delo vlade in odnos opozicije do tega?

Odnos opozicije do vlade je seveda normalen, takšen, kot se za vsako opozicijo spodobi.

Tu moram dati opoziciji kompliment, da je izredno močna opozicija. Ni pa normalen

469

MOJ PARLAMENT RAZUMEVANJE PLEBISCITA PRECEJ DRUGAČE PA: Politkomisar na TV15 komentira: Odmevi na resolucijo o razdružitvi (TV15, 7. 3. 1991):

/CELOTA - PDF/ TV15Komentira.pdf

470

471

472 473

MOJ PARLAMENT RAZUMEVANJE PLEBISCITA

PRIKRITO NASPROTOVANJE OSAMOSVOJITVI SLOVENIJE

T

ako kot je imel Demos dva bistvena cilja (poenostavljeno) - demokratizacijo in osamosvojitev – tako so tudi stare politične sile nasprotovale obema! Že v letu 1989, ko so bili še trdno na oblasti, so sicer po eni strani začeli z »demontažo« enopartijske (totalitarne) ureditve, ker se je pač začenjal rušiti berlinski zid in s tem komunizem, po drugi strani pa so že začeli z idejami o nestrankarskem pluralizmu ter z infiltriranjem »usmerjevalcev« v nova družbena gibanja ter celo v nove politične stranke. Vendar jih je čas povozil in morali so opustiti idejo o nekakšnem formalnem nadaljevanju »ljudske fronte« v okviru SZDL in se zadovoljiti z oviranjem normalne demokratizacije (=nagajanjem) v prehodnem trodomnem »parlamentu«, vsaj v prehodnem obdobju do drugih volitev. Če bi bile njihove namere o sprejetju normalne evropske demokracije iskrene, bi (se) ukinili Skupščino SRS, razpustili obstoječe »družbeno-politične organizacije« ter razpisali resnično demokratične volitve v nov enodomni parlament. Tako pa so omogočili le omejene demokratične volitve, preimenovali (=prebarvali) totalitarne družbeno-politične organizacije v politične 474

stranke ter s tem za nekaj desetletij dejansko ohranili oblast in v nedogled podaljšali tranzicijo.

Osamosvojitvi Slovenije so stare sile nasprotovale odkrito le do prvih volitev 1990. Ko pa so videli, da je Demos med drugim tudi zaradi napovedi osamosvajanja med slovenskim narodom naletel na največje odobravanje, so začeli svojo navezanost na internacionalizem ter na Beograd skrivati in računati bolj na to, da Demosu nagajajo in s tem ohranijo Jugoslavijo vsaj kot konfederacijo. Še posebno pa so morali takšne svoje intimne usmeritve skrivati po plebiscitu, ko je bilo jasno, da s kakšnim odkritim nasprotovanjem osamosvojitvi ne bi v slovenski javnosti nič kaj uspevali in bi bili na naslednjih volitvah še bolj poraženi. Na novo prebarvane stare politične stranke so se zato predvsem po svojih delegatih v Skupščini RS usmerile v čim večje nagajanje Demosu, pri izvedbi osamosvojitvenega projekta.

To mi bo potrdil vsakdo, ki je imel v letu 1991 kakšne funkcije ali naloge za izvedbo plebiscita.

Predsednik SDP (Stranka demokratične prenove) dr. Ciril Ribičič je na koordinaciji strank dejal, da bodo prenovitelji privolili v odcepitev samo ob direktni uporabi sile. Ker bo imel

pravni akt odcepitve značaj ustavnega zakona, bo za njegovo sprejetje potrebna dvetretjinska večina, torej lahko tako nasprotovanje pomeni, da zakon ne bo sprejet … (Delo, 22. marec 1991) Ko je predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije dr. Jože Pučnik, marca 1991 izjavil, da je dozorel čas, da se Slovenija osamosvoji, je predsedstvo Stranke demokratične prenove sprejelo naslednje stališče: »Gospodu Pučniku sporočamo, da bomo res nasprotovali enostranski odcepitvi Slovenije vse dotlej, dokler bodo možnosti za sporazumno razdružitev, oziroma dokler zaradi nasilnih posegov zveznih organov v suverenost Slovenije take odločitve ne bomo primorani enostransko razglasiti …

Poslanci naše stranke ne bomo glasovali za predloge, ki nam jih bo ‘v nasprotju s plebiscitno določitvijo’ vsiljeval Demos, zato ker jih je javno vnaprej enostransko napovedal njegov predsednik dr. Pučnik. Če te zahteve ne bodo spoštovane, bomo zahtevali, da se o vašem spreminjanju plebiscitne odločitve državljani Slovenije ponovno odločamo na referendumu oziroma na predčasnih volitvah.« (Delo, 23. marec 1991)

…

Stranka, katere predsednik je bil še do pred kratkim Milan Kučan, ki ni nikoli iz nje izstopil, temveč le zamrznil članstvo (sedanja stranka SD), je še en teden pred napovedano osamosvojitvijo le-tej izrecno nasprotovala, ter se zavzemala za obstanek v nekakšnem preostanku Jugoslavije: »Osamosvojitev je za nas sprejemljiva samo, če je povezana s ponudbo za povezavo z ostalimi jugoslovanskimi republikami v skupnost suverenih držav, je povedal na današnji tiskovni konferenci predsednik SDP dr.

Ciril Ribičič, ko je pojanjeval poziv za oblikovanje skupnosti držav, ki so ga včeraj na sestanku na Otočcu oblikovale tri prenoviteljske stranke iz BiH, Hrvaške in Slovenije.« (Delo, 18. junij 1991) Sindikati se sicer kot edina »družbeno-politična organizacija« niso prelevili v politično stranko, so pa v navezi s prenovitelji nagajali Demosu in njegovi vladi prav v najbolj kritičnih časih za osamosvojitev. Sekretar Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Rajko Lesjak je v odprtem pismu Bučarju in Peterletu, »Bojim se vaše demokracije« uporabljal takšne izraze: »V hramu demokracije glasovanje spominja na stare čase … demokracijo je najlaže disciplinirati z diktaturo … Mar ne vidita, da je demokracija v krizi, da je v zatonu?... naravnost katastrofalen položaj gospodarstva, namerni stečaji podjetij, pomanjkanje dela in vse večja brezposelnost ter socialna ogroženost, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb povzročajo vse večjo agonijo delavstva … vse kaže, da bo beseda oblasti zastavljena za »dobro« izurjene vojake, ki bodo lahko branili tovarne in

trgovine pred lačnimi delavci …« (Delo, 13. marec 1991) Ko opisujemo politično stanje v Sloveniji v obdobju med plebiscitom in dejansko osamosvojitvijo, ne smemo zanemariti niti pomembne vloge medijev (MSM).

Komercialnih televizij praktično še ni bilo, javna RTV pa še nič kaj »prezračena«.

Dnevniki so bili vsi še bolj na strani opozicije (=starih sil), razen začetniškega Slovenca.

Mladina, ki je bila še do leta 1988 pomemben dejavnik na disidentski strani, je že spet (za nekaj desetletij) pokazala svojo rdečo barvo. Slovenski politični barometer je že uspešno deloval in ustvarjal javno mnenje. Aprila 1991 je bil vrstni red »priljubljenih« politikov (že/še) naslednji: 1.

Drnovšek, 2. Kučan, 3. Zlobec, 4. Peterle, 5. Ribičič, 6. Kmecl, 7. Smole, 8. Školč, 9. Rupel, 10. Vika Potočnik … (Delo, 1. april 1991) Ko so pri Delu aprila 1991 opravljali anketo o osamosvajanju, so vprašanje »začinili« takole: »Osamosvojitvi Slovenije razmere niso naklonjene.

Gospodarstvu gre vse slabše, proti naši samostojnosti je že vsa Jugoslavija, nasprotujejo nam v tujini. Če se osamosvojimo, utegne biti še huje. Pomislite, da bi imeli bencin na bone, ne bi mogli v tujino itd.« S takšnim uvodom so dosegli, da je (naj bi) ZA ODCEPITEV NE GLEDE NA POSLEDICE glasovalo le še 30,0 % ... (Delo, 26. april 1991) Sicer pa so uboge državljane že zjutraj praviloma pozdravljale radijske opazke o katastrofi, v katero jih vodi Demosova oblast, in Francove karikature v Delu, kjer so bile narisane podirajoče se bolnišnice in šole (Delo, 28. marec 1992) ali pa zevajoči prepadi, kamor vodita Slovenijo Peterle in Janša …

Skromne poskuse za tako 475

MOJ PARLAMENT PRIKRITO NASPROTOVANJE OSAMOSVOJITVI SLOVENIJE

6

Če takšno stališče dopolnimo z njihovim prizadevanjem za »demilitarizacijo Slovenije« ter izrazitim nasprotovanjem zakonodaje za vzpostavitev slovenske vojske, je jasno, da so osamosvojitvi izrazito nasprotovali: V primeru nasilnega nastopa JLA, bi se Slovenija pač ne mogla (u) braniti …

V tistih kritičnih časih, ko je po Balkanu že tekla kri in sta si Demosova ministra Janša in Bavčar prizadevala, za čim hitrejšo vzpostavitev obrambnih sil Slovenije, so stare - nove stranke tedanje opozicije kar tekmovale v tem, kako takšne aktivnosti čim bolj otežiti. Na skupnem delovnem posvetu Liberalno demokratske stranke in Socialistične stranke Slovenije, ki je potekala 21. marca 1991, so se pogovarjali, kako bodo čim bolj nagajali Demosu: O demilitarizaciji imata stranki različni stališči.

LDS nanjo prisega, medtem ko socialisti mislijo, da je najboljša rešitev trajna nevtralnost z majhno vojsko.

Obe stranki pa poudarjata, da je treba stroške za vojsko in oboroževanje zmanjšati.

(Delo, 22. marec 1991) Dr. Lev Kreft za NIN: Če naj bi začeli iz nič, so potrebne nove generacije, ki bi lahko ustvarile nekaj novega. O tem, kako živeti skupaj, ne bi ugibal. Pripadam generaciji, ki je bila zaljubljena v Jugoslavijo, vse to pa govorim, ker sem razočaran: to je negativna podoba ustvarjenega. (Delo, 2. april 1991) Dr. Lev Kreft za Nedeljno borbo: Jaz pravim temu »kardeljansko prednjačenje«, ki se nadaljuje, in mislim, da v bistvu ne pomeni nič dobrega. V širšem okviru to slovensko prednjačenje ni dobro, ker sili vse druge, da se opredeljujejo enako, nastajajo enaki bloki, nove možnosti za povezovanje pa se ne odpirajo

potrebno pluralizacijo medijev (zagonska sredstva za nove medije, ki bi bili vsaj malo naklonjeni osamosvojitvi) je opozicija pričakala na nož.

Mile Šetinc »je opozoril, da česa takega ni nikjer po svetu.

Kam bo šel ta denar – za Mladino, Delo, Neodvisni Dnevnik ali za obnovo klerikalnega Slovenca? Njegov strankarski kolega Mojmir Ocvirk pa je dejal, da bi si novi časopis upal delati za polovico nižjo vsoto denarja od predvidene.« Prenovitelj Milan Balažic je v družbenopolitičnem zboru ostro protestiral, da bi šel denar vseh slovenskih davkoplačevalcev za »vladni oziroma Staničev časnik Slovenec«, ki naj bi pomenil piko na i v tako imenovani pluralizaciji medijev, v katerih zdaj na vodilnih mestih ni ustrezna kadrovska struktura, zato naj bi namenili denar za posebni vladni časopis. »Ta vlada misli, da bo boljša in pridnejša, če bo sama o sebi boljše pisala. Res je, da v tem trenutku v Sloveniji ni časnika, ki bi o vladi pisal dobro, ker tudi nima podlage tako pisati.« je dejal Balažic 476

in poudaril, da bi to postavko morali vreči iz proračuna, saj ne gre za nič drugega kot za Demosov narcisoidni prispevek. »Predlagam za jutrišnji naslov, ko bomo ob glasovanju o proračunu tako ali tako preglasovani, naj bo ‘S traktorjem čez opozicijo’.« (Delo, 28. marec 1991) Človek, ki je že tedaj, tako kot še desetletja kasneje, stal za vsemi temi »starimi silami« - Milan Kučan – seveda ni po plebiscitu nikoli direktno nasprotoval osamosvojitvi, vendar pa je to delal bolj prefinjeno ter indirektno. Natančna analiza njegovih javnih izjav v funkciji predsednika (Predsedstva) nam to potrjuje.

Na pomembnem skupnem zasedanju je bistvo podal že v prvem predlogu: »Postopek razdružitve dosedanje SFRJ je treba opraviti nenasilno, demokratično, postopno in SPORAZUMNO.« Vsakdo, ki je poznal tedanje razmere v propadajoči državi, je lahko sklepal, da to v bistvu pomeni: NIKOLI, saj se ni dalo več dogovoriti o ničemer, niti o dosti manj pomembnih vprašanjih.

Kučan je zato predlagal navidezno rešitev: »Vsa vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom (sukcesijo), to je v zvezi z ureditvijo pravic in obveznosti dosedanje SFRJ, se obravnavajo IN REŠUJEJO v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava, zlasti s tistimi, ki so povzeta v znanih dunajskih konvencijah.« Demosovi poslanci smo Kučanovo pravo namero spregledali in nismo privolili na njegov postopek, saj smo vedeli, kam (in kako dolgo) vodi »postopek po načelih mednarodnega prava, to je pred mednarodnim sodiščem ali pred mednarodno arbitražo. Za mednarodno posredovanje pridejo v poštev tudi institucije Konference o evropski varnosti in sodelovanju, vključno s Centrom za preprečevanje konfliktov na Dunaju …« (Delo, 25. april 1991) Kako prav smo imeli, mi potrjujejo dogajanja skoraj tri desetletja kasneje, ko vidim, kako dolgo in na kakšen način poteka reševanje mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo (ko je ta že utrjena in ugledna samostojna država) – za nekaj kvadratnih kilometrov morja … Če bi se Slovenija tedaj zanašala na kar koli ali kogar koli zunaj, ne bi bila nikoli samostojna država!

▪

6

PRVA NEZAUPNICA PETERLETOVI VLADI

Narodni demokrati niso samo najdlje vztrajali pri obstoju Demosa (kot Poslanski klub in na občinskem nivoju), ampak s(m)o tudi »zvesto« branili Peterletovo vlado. To je razvidno tudi iz zapisnika 13. seje IO Narodnih demokratov, 24. 2. 1992. ad. 4) Dr. Pirnat je obrazložil stanje po glasovanju o zaupnici vladi oz. predsedniku. Očitno je, da je bil rezultat tesen in da je mogoče pričakovati ponovne poizkuse opozicije zrušiti vlado. Opozoril je tudi, da so Zeleni postavili rok, 15. 3. 1992 za ukrepanje, sicer bodo tudi oni glasovali za nezaupnico vladi. Po predsednikovem mnenju obstajata dve možnosti za rešitev situacije: - razširitev koalicije, s katero od opozicijskih strank, vendar ne SDP, - sestava vlade narodne enotnosti, pod pogojem, da mandatar ostane isti.

Potem je predsednik, s svojega vidika, obrazložil prednosti in slabosti vsake od navedenih možnosti.

V razpravi, ki je sledila, je sodelovala večina navzočih. Mnenja o temi so bila zelo različna.

Pri glasovanju se je odločalo o dveh možnostih, glede na pomembnost: I. 1. razširjena koalicija (LDS) 2. vlada narodne enotnosti (mandatar Peterle).

II. 1. vlada narodne enotnosti (mandatar Peterle) 2. razširjena koalicija (LDS).

Rezultat: obe možnosti sta dobili enako število glasov.

477

MOJ PARLAMENT PRVA NEZAUPNICA PETERLETOVI VLADI

14. seja IO SDZ-NDS, 2. marca 1992:

Na 21. seji IO SDZ-NDS, 4. maja 1992 je stranka zavrnila ponujeno ministrstvo za pravosodje v novi Drnovškovi vladi:

15. seja IO SDZ-NDS, 9. marca 1992:

18. seja IO SDZ-NDS, 30. marca 1992:

478

479

NOV VOLILNI SISTEM

P

otem, ko je Demos uspešno zaključil oba svoja glavna cilja – demokracija in samostojna Slovenija – je ostalo še veliko nedokončanega za uspešen zaključek tranzicije. Potrebno bi bilo vsaj še nekaj mandatov, da bi se utrdil normalen evropski demokratični sistem, brez ostankov preteklosti.

(predvsem stari) levičarji bali – večinskega volilnega sistema – mi (Narodni demokrati in večina v drugih pomladnih strankah) pa smo nasprotno pričakovali, da bodo prav v takem volilnem sistemu, ali vsaj v kombiniranem, nove stranke slovenske pomladi lahko zmagale in nadaljevale z Demosovim projektom.

Tega pa so se seveda najbolj bale stare sile in so zato, s pomočjo nekaterih vodilnih funkcionarjev Demosovih strank naredili vse, da Demos ne bi znova zmagal na naslednjih volitvah.

Ni pa bilo dovolj, da so ga (vsaj na republiškem nivoju) razpustili, ampak je bilo tudi zelo pomembno, kakšen volilni sistem bo Slovenija imela. Najbolj so se

Čeprav so v nameri, da preprečijo večinsko usmerjen (ali vsaj delen, kombiniran) volilni sistem, z Bučarjem na čelu, uporabljali tudi razne pravniške »argumente«, je bilo vsem jasno, za kaj gre. To je razvidno tudi iz prispevka Toneta Peršaka, ki je seveda, kot član Demokratske stranke, že pripadal levemu bloku, v Delu z naslovom; »Sistem kot past za kaline«.

480

»Vidimo, da sistem, ki ga Slovencem ponuja NDS … omogoča, da se oblasti pravzaprav v celoti polasti stranka ali koalicija, ki je dobila nemara celo manj kot 40 % od vseh oddanih glasov volivcev. In ravno za to očitno gre. NDS predvideva, da bi sprejem volilnega zakona, ki ga predlaga, omogočil, da morebitna koalicija sedanjih opozicijskih strank (NDS, LSS, SLS in verjetno SKD) in še katere od dosedanjih zunajparlamentarnih strank, zbere na volitvah toliko glasov, da bi jim to omogočilo absolutno večino pri zasedbi poslanskih sedežev v državnem zboru. Ker je zelo težko pričakovati, da bi se preostale parlamentarne in zunajparlamentarne stranke lahko združile v enotno

(ki so doslej zagovarjale kombiniran sistem) nenadoma popolnoma spremenili svoja stališča in privolili na najslabšo možno rešitev – na čisti proporcionalni sistem.

Tu pa so moji tedanji argumenti, kot sem jih prepisal iz rokopisa, pripravljenega za neko srečanje na temo volilnega sistema:

1. Sistem je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki v 43. členu zahteva, da ima vsak državljan pravico biti voljen. V tem sistemu pa kandidati, katerih ne podpirajo stranke, praktično nimajo nobene možnosti za uspeh.

Narodni demokrati se zavedamo, da imata oba možna volilna sistema – večinski in proporcionalni – vsak svoje dobre in slabe lastnosti. Prav zato se zavzemamo za kombinacijo obeh sistemov – da bi se v Državni zbor volila vsaj polovica od kandidatov – posameznikov, enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji, drugo polovico pa s pomočjo strankarskih list.

Na zadnjem medstrankarskem usklajevanju pa je prišlo do dramatičnega obrata, ko so predstavniki drugih strank

V zvezi z našim predlogom, naj se glede tega vprašanja izvede javna razprava, je bila na sestanku celo izrečena misel, da bi se tako ali tako večina ljudi izrekla za to, da ne bi volili le strank, ampak tudi posameznike.

Toda kaže, da je prevladal interes ožjih strankarskih vodstev, ki bodo v proporcionalnem sistemu veliko lažje izvoljeni, kot pa če bi se morali pomeriti – soočiti s konkretnimi protikandidati in v ožjih volilnih enotah.

ND opozarjamo predvsem na naslednje glavne slabosti čistega proporcionalnega sistema (in to ta sistem je, saj so preferenčni glasovi v praksi le »pesek v oči«).

2. Številna območja in celo dosedanje cele občine bodo ostale popolnoma brez svojih predstavnikov v Državnem zboru, saj bo večina poslancev izvoljena iz vrst strankarskih vodstev, prebivajočih predvsem v velikih urbanih središčih, največ v Ljubljani.

3. V Državni zbor bo prišlo zelo veliko število strank, kar bo za dolgo časa zagotavljalo politično nestabilnost, stalno menjavanje koalicij in vlad.

Pri tem pa bo spremembo

takšnega (slabega) volilnega sistema kasneje zelo težko doseči, zaradi potrebe po 2/3 večini poslancev pri glasovanju).

4. Namesto da bi se koalicijske povezave sklepale (ali vsaj napovedovale) že pred volitvami, kar je bolj pošteno do volivcev, se bo to dogajalo šele po volitvah, tudi v takšnih kombinacijah, na katere volivci ne bi nikdar privolili.

5. Namesto, da bi poslance dosedanje prve demokratične skupščine, ki je bila izvoljena še v dokaj improviziranih okoliščinah, zamenjali tudi povsem novi, sposobni in mlajši kandidati, bodo v glavnem izvoljeni isti poslanci, kot doslej, v glavnem iz strankarskih vodstev.

Raziskave javnega mnenja, izvedene v preteklem letu, so popolnoma jasno pokazale, da večina ljudi želi voliti posameznike – ljudi z imenom in priimkom, ne pa le stranke.

Bojimo se, da bodo ljudje šele tik pred volitvami spoznali, kako so bili ogoljufani za neposredne volitve, kar bo imelo za posledico tudi slabo udeležbo na volitvah … ali pa šele po volitvah, kar bo še slabša popotnica novemu Državnemu zboru.

ND se bomo zato še naprej zavzemali za to, da bodo lahko volivci izbirali med svojimi lokalnimi – posamičnimi kandidati, ne pa le med strankami. Naši poslanci pa bodo v skupščini skušali zakonski predlog ustrezno spremeniti, če pa jim to ne bo uspelo, bodo glasovali proti takšnemu zakonu. ▪

481

MOJ PARLAMENT NOV VOLILNI SISTEM

6

programsko (predvolilno) koalicijo ali vsaj v dve enako močni, bi »desni« koaliciji za takšno zmago lahko zadoščalo celo samo 35 % glasov …« Skratka: Bog ne daj, da bi Demosova koalicija še enkrat zmagala na volitvah in (čisto zares) zavladala, kot na primer kakšna CDU-CSU koalicija v Nemčiji! Potem bi Slovenija prehitro stabilizirala politični sistem in se ne bi moglo nadaljevati po starem … Pa čeprav bi potem tudi nasproten politični blok levica – imel popolnoma enake možnosti, da zmaga »celo z manj kot 40 %« …

Ampak s proporcionalnim volilnim sistemom bo lažje še desetletja begati volivce z ustanavljanjem vedno novih strank (tik pred volitvami) ter s pomočjo starih medijev ter indoktriniranega šolstva ohranjati neupravičene privilegije »zmagovalnega tabora« …

Moja polemika s Tonetom Peršakom

6

KOMPROMISNI PREDLOG

/CELOTA - PDF/ KompromisniPredlog.pdf

482

483

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

484 485

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

6

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

/CELOTA - PDF/ ZakonOVolitvahDrzavniZbor.pdf

Slovenec, 13. 2. 1992

Slovenec, 13. 2. 1992

486

Slovenec, 8. 4. 1992

487

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Dnevnik, 6. 4. 1992

Delo, 10. 4. 1992

Slovenec, 6. 4. 1992

488

489

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND /CELOTA - PDF/ ZahtevaSPodpisi.pdf

490

/CELOTA - PDF/ UrgencaMaja1992.pdf

491

Dnevnik, 9. 6. 1992

Delo, 10. 4. 1992

492 493

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND Večer, 16. 4. 1992

Večer, 16. 4. 1992 Večer, 17. 4. 1992

494

495

Večer, 9. 5. 1992

Delo, 13. 5. 1992

496 497

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Večer, 12. 5. 1992

Slovenec, 22. 5. 1992

498 499

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Slovenec, 23. 5. 1992

500

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Delo, 10. 6. 1992

501

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND Slovenec, 17. 6. 1992

Večer, 10. 6. 1992

Slovenec, 10. 7. 1992

502

503

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Delo, 9. 7. 1992

Slovenec, 11. 7. 1992

Dnevnik, 20. 6. 1992

504

505

Večer, 17. 7. 1992

506 507

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Dnevnik, 17. 7. 1992

Delo, 17. 7. 1992

508 509

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

510 511

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND Dnevnik, 17. 6. 1992

Slovenec, 15. 7. 1992

512

Slovenec, 20. 8. 1992

513

Slovenec, 30. 7. 1992

514 Delo, 4. 9. 1992

515

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

516

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Delo, 3. 9. 1992

Slovenec, 8. 9. 1992

517

518

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Dnevnik, 23. 9. 1992

Delo, 11. 9. 1992

519

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

Delo, 8. 9. 1992

Slovenec, 11. 9. 1992

Večer, 8. 9. 1992

Slovenec, 11. 9. 1992

520

521

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND Slovenec, 11. 9. 1992

Slovenec, 11. 9. 1992

Dnevnik, 2. 12. 1992

522

523

Slovenec, 11. 9. 1992

524 Delo, 10. 9. 1992

525

MOJ PARLAMENT ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR - PREDLOG ND

7

EPILOG SLOVENSKE POMLADI

K

o zaključujem to knjigo, si ne morem kaj, da ne bi ocenil obdobja slovenske pomladi s pogleda 30 let.

Sam takrat nisem nikomur, tudi sebi ne obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine v letu 2018, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko bilo.

Večer, 24. 9. 1992

526

Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992; podobno, kot je bil verjetno razočaran Churchill po koncu druge svetovne vojne. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve

samostojne države v slovenski zgodovini. Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali Demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.

Moja stranka Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!). Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v državni zbor.

Namesto tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki

»novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«. Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo zvijačo z ustanavljanjem novih strank.

Enako sem bil potem še večkrat razočaran, tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti.

Eden je bil celo predsednik Centalnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!

Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa.

Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v vzhodni Evropi - daleč za nami po vseh pomembnih kazalcih.

Začel sem se spraševati: »Kje 527

Brez lustracije Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi neposredne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali popolnoma nove.

Po merilih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank.

Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Temu žal ni bilo tako, saj so 528

nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

Brez prave levice Nove demokratične stranke bi morale dosledno nadaljevati vsaka svojo politično smer in ne pustiti, da jim naslednice starih političnih sil zasedejo pomembni levi del političnega prostora.

Demokracija lahko normalno deluje le, če sta prisotna oba pola: desni in levi. Levica je enako legitimna kot desnica!

Na dolgi rok sta v normalnih demokracijah celo izenačeni, saj samo tako lahko deluje potrebni medsebojni nadzor »checks & balances«.

Tudi, če je bil po nepotrebnem, pred potekom mandata, Demos razpuščen, bi morale njegove članice še naprej delovati vsaka v svojem delu političnega spektra.

Slovenija je tudi po letu 1992 še potrebovala normalno evropsko levo demokratično stranko, vsaj eno! Pa jo je izgubila.

Namesto da bi ob izpadu Zelenih iz parlamenta, vsaj Tomšičeva in Pučnikova socialdemokratska stranka pokrivala normalni levi del slovenskega političnega telesa, ga je prepustila glavni naslednici komunistične stranke in se popolnoma umaknila z levega pola.

Nesmiselna so opravičila, da je Pahor s pomočjo Kocijančičevih zvez, spretno

zasedel mesto v evropski in svetovni levi internacionali in s tem izrinil Janševo stranko.

SDSS bi morala ostati takšna, kot sta jo zasnovala prava socialdemokrata Tomšič in Pučnik. V skrajnem primeru bi lahko v mednarodni internacionali obstajali tudi dve slovenski levi stranki.

Brez JJ Ko je leta 1990 prihajalo do vse večjih napetosti znotraj stranke SDZ, je bilo to zato, ker je skoraj celotno vodstvo zavijalo v levo, večina članstva pa v desno. Na kongresu v Cankarjevem domu je z glasovanjem prevladal program, katerega pomembni soavtor je bil tudi Janez Janša.

Zato je bilo njemu tudi najprej ponujeno mesto predsednika stranke. Stranka SDZ se je takrat obrnila izrazito (ne pa skrajno!) v desno, večina levega vodstva pa je zato izstopila in ustanovila novo levo stranko: Demokrati.

Janez Janša je bil ob tem v hudi dilemi. S srcem je bil pri novi desni usmeritvi – Narodni demokrati, skoraj vsi njegovi vplivni prijatelji pa so prestopili na levo stran.

Bistveno za njegovo odločitev, da se ne pridruži desni strani, ki je v bistvu že takrat popolnoma ustrezala njegovi intimni politični usmeritvi, pa je bilo v tem, da je bil tedaj s srcem in dušo obrambni minister in bi lahko s takšno odločitvijo, to funkcijo zelo ogrozil. To mi je osebno povedal.

Upam si zamisliti naslednjo »špekulacijo«: Če bi JJ ostal v SDZ, potem ko se je le ta konsolidirala na

podlagi programa, katerega soavtor je bil in bi postal njen predsednik (karizmatični!), bi se stranka gotovo vrnila v parlament; Demos se ne bi oslabil in tudi ne razpustil; na volitvah 1992 bi stranke slovenske pomladi lahko spet dobile večino.

Brez Demosa Poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta – Skupščine RS – smo bili izvoljeni za štiri leta.

Demosova vlada je bila najbolj obremenjena v prvih dveh letih, ko je bilo treba doseči in ubraniti osamosvojitev ter zgraditi popolnoma novo državo in jo umestiti v evropski ter svetovni politični zemljevid.

Seveda je bil del tega procesa nujno tudi napor, da se s sprejetjem nove ustave normalizira, ne samo parlament (pretvori v Državni zbor), ampak tudi vse druge državne institucije. To bi se lahko s prehodnimi ustavnimi določbami izvedlo tudi tako, da bi poslanci dokončali zaupan mandat, Izvršni svet RS pa deloval naprej kot Vlada RS. Demos bi tako lahko do konca izpeljal vse glavne predvolilne obljube in napovedi, predvsem tudi pošteno privatizacijo. Predvsem pa bi se lahko Demos, s tem, ko bi ostal trdno povezan, volivcem na naslednjih rednih volitvah prikazal kot zaupanja vredna in uspešna koalicija, ki edina lahko dosledno popelje Slovenijo v smer demokratične Evrope, ki je bila že tik pred pragom.

Pa so na žalost »usmerjevalci« znotraj Demosa dosegli to, kar so si očitno zamislili »strici

iz ozadja«; da se zamenja Demosova vlada, koalicija pa razpusti. Zavedam se, da je bilo to zasnovano in vodeno ravno iz moje stranke SDZ, vendar smo bili tedaj redki desničarji v vodstvu prešibki, da bi to preprečili. Kot je vidno tudi iz dokumentov objavljeni v tej knjigi, je bil prvi pobudnik za rušenje Demosove vlade in s tem posledično tudi Demosa samega – JJ.

Iz SDSS v SDS Potem ko je bil Janša krajši čas »nestrankarski«, je vstopil v socialdemokratsko stranko SDSS (tedaj še levo), čeprav je bil, kot izkazano, že ob razcepu SDZ, v bistvu desničar. Od tedaj naprej se je ta Tomšičeva in Pučnikova stranka premikala v desno smer, predvsem tudi s spretno Janševo kadrovsko politiko.

Kako je preobrazba iz SDSS v SDS potekala, bolje vedo njeni (predvsem nekdanji) člani, vsekakor pa je bilo pod glavnim vplivom in vodstvom JJ. Od vseh novih demokratičnih strank je bila SDZS, oziroma kasneje SDSS, še posebej »na udaru« tranzicijske levice. Bila je namreč ključni konkurent prenoviteljske ZKS – SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), ki je imela namero, da se po zgledu vzhodno evropskih komunističnih partij preimenuje v socialdemokratsko stranko.

Kot navaja Andrej Magajna: »Bolj se je Tomšičeva stranka vsaj po videzu kazala kot desna (čeprav bi to ob izrazitem sindikalizmu težko rekli), bolj jim je to ustrezalo.

Bolj bo »črna«, bolje bo za nas in manj bodo posegali v našo volilno bazo - so menili. To je bila strategija infiltriranih usmerjevalcev … Še kako se spomnim rohnenja Tita Turnška, ki ni skoparil z besedami čez prejšnji komunistični sistem: boljševiki, kameleoni, konvertiti …« (France Tomšič in njegov čas, stran 155) In to človek, ki je kasneje prevzel vodenje Zveze borcev NOB in jo radikaliziral do skrajnosti.

Ne morem si kaj, da ne bi navedel še naslednji citat, enega od ustanoviteljev in dobrega poznavalca stranke SDSS, Andreja Magajne: »Dobro smo se zavedali, da nismo sami in smo zbirali informacije. Prišli smo tudi do te, da je bil Viktor Turnšek (vodja VOS-ovskih političnih zaporov) bližnji sorodnik Tita, kar je tajil. Kako se je kasneje France tolkel po glavi, ko ga je Tit prepričal, naj mu izroči sezname prvih tisoč članov, ki naj bi mu jih Turnškova tajnica iz Iskra Vege pretipkala. Zvedeli smo ime osebe (Titove desne roke), ki je sprotno nosila informacije o dogajanju v stranki v pisarno »konkurentov«. Ob drugi priložnosti je bilo tudi že povedano, da so tehniki iz Nemčije, ki jih je pripeljal tajnik stranke Erik Modic, odkrili prisluškovalne naprave na Sternenovi ulici v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež Demosa.

Je zato sploh potrebno kakšno čudenje ? Res je, da smo marsikaj odkrili, a so vseeno kar predolgo delali razdore v stranki.« (France Tomšič in njegov čas, stran 155) 529

EPILOG SLOVENSKE POMLADI

je izvirni greh naše neuspele tranzicije?«

Kako se je nekaterim pravim socialnim demokratom v stranki začelo svetlikati, da je stranka skrenila s socialdemokratske poti, pa opisuje dr. Janko Prunk:

volilnega telesa prepustila s komunizmom kontaminiranim strankam.

»Bližale so se državnozborske volitve in stranke so sestavljale svoje volilne programe in svoja volilna gesla. Takrat sem kot član strankinega sveta, vrhovnega strankinega telesa, predlagal geslo »Prava demokracija je samo socialna demokracija«, kar je bila smiselna besedna igra. Večina članov sveta je bila za to geslo. Ko pa sem prišel na naslednjo sejo, je vodja volilnega štaba Žorž na Janševo in Pučnikovo nagovarjanje predlagal geslo »Skupaj bomo zmogli« in pridobil večino sveta z obljubo, da bo na volilnem plakatu fotografija celega sveta. Vsi bi se radi videli na sliki. Malo ironično sem jim povedal, da je to prazna fraza in da jo lahko ponudi vsaka stranka. Še večje razočaranje pa sem doživel in drugi naivni člani sveta še bolj, ker sta se na sliki plakata pojavila samo Jože Pučnik in Janez Janša z geslom »Skupaj bomo zmogli«.

Bil sem malo hudoben in sem Jožetu rekel, da bi bilo prav, da bi uporabila pod takšno sliko dvojino: ‘Skupaj bova zmogla’. Bilo mu je nerodno«.

(France Tomšič in njegov čas, stran 42)

S tem pa je po nepotrebnem gneča na desnici postala prevelika. Tri stranke slovenske desnice: Dve dedinji prvotnih desnih strank NSi in SLS in spremenjena SDS, bi se sicer lahko povezale v močno programsko koalicijo, temelječo na prvotnem Demosovem programu, in na vrednotah slovenske pomladi, vendar do tega nikakor ni moglo priti.

Kljub številnim poskusom znotraj in zunaj teh strank, številnim civilnim pobudam, resetiranju, , prebujanju Slovenije itd. Pred nobenimi volitvami vodstvom teh strank ni uspelo najti skupnega jezika in volivcem ponuditi tako potrebne minimalne skupne točke slovenske desnice, čeprav so vse tri stranke vključene v grupacijo evropskih ljudskih strank EPP. Namesto tega smo ves čas priča nenehnim prepirom, medsebojnemu obtoževanju, žaljivkam, izključevanju.

Nezrela desnica Namesto da bi dediščino Demosovih strank prevzele in nadaljevale prvotne, ideološko raznovrstne stranke, se je iz te družbe političnih strank normalna levica umaknila in ta del političnega

530

To je glavna težava Slovenije 21. stoletja!

Kot avtor te knjige nimam pravice igrati vloge nevtralnega opazovalca, ker sem član Nove Slovenije, vendar pa se lahko pohvalim, da sem si v preteklih letih zelo prizadeval za pomiritev, strpen dialog in povezovanje slovenske desnice. To je seveda predpogoj za to, da bi Slovenija spet zavila v pravo smer odgovorne in zrele politike, kot jo v Evropski uniji uspešno prakticira EPP. Pa ne gre in ne gre …

šel celo tako daleč, da sem v številnih člankih, predvsem v Reporterju in Časniku, strankarske voditelje, vseh treh strank, najprej vabil »na kavo«, kjer bi se dogovorili o tako nujni prekinitvi medsebojnega napadanja, nato pa jih celo ozmerjal, da so vsi skupaj že kar otročji …

Na družbenih omrežjih sem bil zaradi tega dostikrat napadan (seveda predvsem s strani desničarjev) in po navadi označen za »vsegliharja«. No, če je že tako – da naj bi bil vseglihar - bom na koncu te knjige to le prekinil in povedal, kar mislim, po vseh teh treh desetletjih: Za glavni spor na desnici – med SDS in NSi – ni možno ugotoviti, kaj je bilo prej, »jajce ali kura« in katera stranka se brani, katera pa napada. Dejstvo pa je, da ima večja stranka SDS tudi večjo odgovornost za stanje na slovenski desnici in se ne bi smela obnašati tako hegemonsko do drugih manjših desnih strank.

Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil Janez Janša!

8

VIRI

1. Rosvita Pesek: Osamosvojitev Slovenije, Nova Revija 2007 2. Rosvita Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi, Zveza zgodovinskih društev 2008 3. Rosvita Pesek: Pučnik, Mohorjeva Celovec 2013 4. Rosvita Pesek: osamosvojitvena vlada, Mohorjeva Celovec 2012 5. Andreja Valič Zver: Demos Slovenska osamosvojitev in demokratizacija, Študijski center za narodno spravo 2013 6. Janez Janša: Premiki, Mladinska knjiga 2013 7. Igor Omerza: JBTZ, založba Karantanija 2013 8. Enotni v zmagi, Osamosvojitev Slovenije, Nova Revija 2006 9. Ferdo Blaznik: Državna suverenost Slovenije in njeni izvirni predpisi, Pravna Praksa – 1992 št. 245 10. Mag. Vid Jakulin: Razvoj slovenskega pravnega sistema, Pravna praksa 1991 št. 236 11. Lojze Janko: Odnos do nekdanje jugoslovanske in tuje zakonodaje, Podjetje in delo 1992 št. 6 12. Slovenija 1990: Kronika slovenskega prelomnega leta v besedi in sliki 13. Bela knjiga slovenske osamosvojitve, Nova obzorja 2013 14. Demos na Kamniškem, 2010 Igor Podbrežnik 15. Zbornik simpozija France Tomšič in njegov čas, Društvo demos na Kamniškem, 2017 16. Muzej slovenske osamosvojitve - VSO 17. Zasebni arhiv - Zlatko Sagaj 18. Zasebni arhiv - Janez Stibrič 19. Zasebni arhiv - Anton Kramarič 20. Arhiv Državnega zbora RS 21. Revija Mladina 22. Časnik Slovenec 23. Časnik Delo 24. Časnik Večer 25. Časnik Dnevnik 26. Časnik Finance

Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem Janez Janša! ▪

Pri teh prizadevanjih sem 531

IMENSKO KAZALO A

Ahčan Nevenka, 392 Aksentijević Milan, 186, 336, 392, 401, 420, 424, 436, 454, 457 Anderlič Tone, 391, 393, 439, 459 Ankele Majda, 222 Antonaz Tamara, 247 Arah Janko, 67 Arhar France, 315 Arnuš Justi, 300 Arzenšek Jože, 392 Atelšek Ivan, 391 Avberšek Franc, 392

B

Bačić Hrvoje, 435 Bahovec Marina, 352 Bajželj Borut, 212, 232, 244, 245, 247, 360 Balantič France, 162 Balažic Ivan, 461 Balažic Milan, 66, 390, 391, 393, 452, 453, 454, 456, 457, 476, 515 Baraga Jože, 212, 478 Barašin Tanja, 367 Bartolac Franjo, 167 Bartole Franc, 167, 175, 213 Bastel Franc, 295, 296 Bašin Danilo, 392 Battelli Roberto, 391, 483, 523 Bauman Mihaela, 392 Bavcon Ljubo, 306 Bavčar Igor, 54, 103, 104, 116, 118, 123, 125, 129, 131, 150, 157, 160, 161, 165, 166, 168, 169, 177, 187, 188, 197, 198, 222, 306, 310, 316, 317, 323, 325, 326, 327, 333, 337, 368, 372, 452, 453, 461, 475, 478, 483, 489, 514 Bavdek Boris, 111 Bekeš Peter, 103, 109, 391, 402 Berdajs Silvo, 392 Berlec Jože, 392 Bertole Jože, 131, 134, 212, 227, 313, 478 Bevc Stanislav, 391 Biden Joseph, 458 Bijedić Đemal, 90 Biščak Jože, 256, 325, 356, 460, 506 Bizilj Nace, 454 Bizjak Davorin, 392, 508 Bizjak Ivan, 236, 326, 350, 353, 357, 362, 389, 391, 484, 506, 508, 523 Blaznik Ferdo, 531 Bogataj Miran, 499 Boh Katja, 391 Bohinc Rado, 223 Bolcar Nada, 391, 490 Bolič Muharem, 392 Borec Bojan, 95

532

Borec Metod, 365 Boris Kramberger, 365 Borko Bojan, 247 Borštner Ivan, 61, 109 Boštjančič Franc, 392 Božič Danijel, 335, 391, 526 Božič Peter, 459 Bratina Darko, 157 Brejc Miha, 402 Brezovnik Alenka, 306, 401, 454 Brglez Stanislav, 392 Brojan Matjaž, 93, 286, 303 Brunčko, 245 Bučar France, 15, 41, 42, 43, 49, 53, 72, 73, 76, 80, 81, 86, 109, 116, 118, 123, 125, 129, 150, 157, 162, 165, 167, 168, 169, 171, 186, 187, 203, 215, 222, 270, 277, 306, 310, 317, 322, 324, 326, 327, 330, 333, 334, 335, 337, 349, 350, 352, 362, 372, 375, 379, 387, 389, 391, 399, 405, 408, 409, 410, 411, 413, 417, 423, 424, 425, 426, 427, 430, 436, 437, 454, 475, 478, 480, 483, 489, 490, 491, 493, 496, 497, 498, 501, 502, 504, 507, 513, 517, 519, 520, 521, 524, 525 Bukavec Miloš, 125, 129, 270 Bukovec János, 391, 404 Bukovec Milan, 277 Bulatović Božidar, 435 Bulovec Florjan, 226 Buser Stanko, 335, 355, 389, 391, 405, 421, 422, 490, 518, 525 Bush George, 482 Buzadžić Milovan, 435

C

Caf Milica, 346 Capuder Andrej, 312, 391 Cej Marija, 245 Cerar Marjan, 81, 117, 118, 125, 126, 129, 130, 150, 168, 171, 175, 310, 311, 372 Cerar Miro, 483 Cerar Pavle, 258 Cerar Vasilij, 157 Cestnik Franc, 212 Cestnik Milan, 214, 244 Churchill Winston, 527 Clinton Bill, 482 Craxi Bettino, 439 Cvetko Ivan, 167

Č

Čalovski Krste, 435 Čebulj Janez, 399 Černej Janez, 391, 504, 508 Černivec Aleš, 224, 402 Česnik Neva, 100

214, 215, 307, 338 Frelih Leopold, 391 Furlan Jože, 392

G Čretnik, 246 Čuk Lado, 187

D

Daneu Ivo, 392 Demšar Drago, 116, 372 Demšar Vinko, 232, 360 Deželak Janko, 315, 389, 391, 502 Dežman, 245 Dobnik Milan, 182, 212, 215, 314, 320, 347, 478 Dolanc Ivo, 365 Dolničar Boris, 46 Domio Marino, 389, 392 Dragovan Slavko, 391 Drame Leopold, 392, 508 Drča Vinko, 392 Dretnik Ivan, 392, 508 Drevenšek Gorazd, 100, 109, 110, 111, 285 Drevenšek Silvester, 296 Drnovšek Janez, 53, 186, 194, 200, 222, 240, 252, 253, 255, 260, 262, 263, 265, 324, 325, 327, 328, 329, 330, 331, 332, 333, 336, 348, 355, 365, 475, 478, 479, 489, 494, 496, 497, 504, 512, 513 Drobnič Anton, 93, 154, 160, 161, 162, 163, 286, 287, 303 Drol Novak Živa, 51 Drozg Tomi, 111 Dular Janez, 329 Dular Tanja, 392 Dvornik Marjan, 326, 389, 391, 457, 508

Đ

Đilas Milovan, 38

E

Erce Franc, 392 Erjavec Karl, 167 Ertl Tomaž, 368 Eržen Divna, 57 Eržen Janez, 57 Eržen Stanislav, 392

F

Fakin Samo, 372 Feltrin Franci, 316, 338, 358, 359, 391, 508, 523 Fetjü François, 368 Fink Bojan, 127, 130, 150, 151, 152, 156, 160, 161, 311 Flego Isabella, 391 Franko Karel, 335, 391 Frantar Tone, 134, 140, 167, 194, 197, 212,

Gaber Slavko, 329 Gačeša Jelena, 118, 515 Gačnik Franc, 392 Gačnik Mija, 157, 166, 313 Gajšek Janez, 327, 391 Gale Ciril, 514 Gale Janez, 140, 167, 391, 418, 421, 473 Gale Suzana, 176 Gantar Pavel, 317, 386 Garaikoexa Carlos, 451 Gaspari Mitja, 202, 329, 331 Gašperšič Danilo, 167 Gerbec Franci, 461 Gerl Boris, 391 Glavič Peter, 391, 504 Gole Ivan, 449, 451 Golija Franc, 324, 326, 327, 334, 341, 352, 391, 401, 403, 405, 497, 513, 518, 523, 525 Golobič Gregor, 331, 391, 510 Golobič Marko, 483 Gorbunov Anatolij, 451 Gorinšek Brane, 167 Gornik Karel, 43 Gorše France, 95, 167, 195, 230, 246, 254, 261 Gosar Andrej, 84, 90 Gošnik Vane, 296, 312, 317, 323, 357, 362, 379, 389, 391, 403, 404, 405, 526 Grabner Alojz, 391, 405, 490 Grad Franci, 399 Gradič Miro, 245, 246, 247, 372 Gradišar Cvetko, 176, 391 Gradišar Franc, 392, 523 Grafenauer Niko, 53, 460 Grašič Franc, 389, 392, 522, 523 Grdadolnik Jože, 391 Gregurec Slavko, 389, 391 Grims Branko, 508, 525 Grobler Matjaž, 167, 372 Gros Vitomir, 17, 214, 241, 246, 306, 307, 316, 317, 326, 327, 338, 389, 391, 393, 401, 402, 411, 426, 439, 456, 470, 483, 489, 503, 508, 512, 514, 515, 523, 525, 526 Grošelj Leopold, 391 Gubenšek Jože, 307 Gumilar Ludvik, 392

H

Halb Janko, 312, 391, 508 Hari Karel, 167 Herman Marko, 202, 362, 403, 405, 438, 449 Hitler Adolf, 29, 38 Hobič Jože, 391, 490 Hočevar Ivan, 293, 306, 401 Holc Stanko, 182, 212, 214, 296 Horvat Anton, 392 Horvat Marjan, 41, 43, 367 Hrastelj Andrej, 133, 167, 212, 213, 215, 246, 249, 314, 320, 338, 341, 347, 359, 478, 488 Hribar Janez, 233 Hribar Spomenka, 15, 68, 71, 83, 109, 116, 118, 125, 126, 129, 134, 150, 153, 155, 157, 160, 163, 164, 165, 166, 168, 169,

173, 174, 175, 176, 178, 182, 185, 186, 310, 311, 312, 315, 316, 322, 328, 332, 352, 364, 372, 385, 386, 390, 391, 412, 416, 437, 456, 458, 465, 524 Hribar Tine, 68, 163, 173, 186, 187, 317 Hribernik Tomaž, 222, 370 Hvastja Marjan, 295, 296

I

Ibrahimagić Omer, 435 Ibraimi Iljaz, 95 Iglič Stane, 306 Ilić Blagoje, 42 Iskra Janez, 392 Iskrenovič Dragica, 449 Ivan Korošec, 258 Ivanjko Šime, 50 Ivanović Branislav, 435 Ivanušič Zvonko, 206, 391

J

Jakelj Ljubo, 391 Jakič Roman, 392, 403 Jaklič Marko, 392, 508 Jaklin Jože, 391 Jakopec Marko, 204, 358, 360, 408 Jakulin Vid, 531 Jambrek Peter, 53, 61, 100, 118, 144, 145, 157, 270, 277, 308, 372, 399, 436, 453 Jamnik Alojz, 391 Jamnikar Peter, 391 Jančar Drago, 53 Jančič Peter, 154, 405, 494 Janežič Drago, 95 Janko Lojze, 215, 399, 531 Jankovič Vlado, 42 Janša Janez, 49, 53, 54, 55, 56, 61, 62, 80, 81, 83, 86, 91, 100, 109, 111, 116, 118, 123, 125, 127, 129, 130, 131, 132, 134, 136, 144, 150, 153, 154, 155, 157, 160, 161, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 182, 185, 186, 187, 188, 192, 196, 202, 203, 249, 253, 260, 261, 262, 263, 270, 287, 302, 306, 310, 311, 313, 316, 317, 323, 326, 332, 352, 367, 372, 391, 393, 411, 412, 421, 422, 423, 446, 452, 453, 458, 475, 478, 528, 529, 530, 531 Jaušovec Boris, 450 Javrh Petra, 505 Jazbinšek Miha, 329 Jelcin Boris, 451 Jelinčič Zmago, 213, 214, 246, 255, 265, 357 Jelševar Matjaž, 252 Jeraj Jože, 307, 329, 331, 479 Jeran Maks, 76, 373 Jereb Srečko, 253 Jerina Janez, 391 Jerovšek Janez, 307 Jerovšek Tone, 366, 373, 399, 436, 461 Jevnikar Marjan, 51 Jevševar Matjaž, 167, 260 Jež Boris, 391, 456 Jež Matjaž, 391 Jogan Maca, 488 Jug Janez, 391 Juri Aurelio, 391 Juri Franco, 83, 103, 153, 324, 391, 437, 454, 475, 525

K

Kac Albin, 391 Kacin Jelko, 323, 325, 329 Kalin Milan, 100 Kardelj Edvard, 32, 38, 46, 90, 365, 482, 516 Karneža Biserka, 118, 206 Kavčič Franc, 296 Kavčič Karin, 130, 136, 177, 311 Kavčič Niko, 129, 310, 311 Kavčič Stane, 162, 335, 368 Keber Dušan, 151, 161, 439 Keber Edina, 392 Kene Martin, 167 Kepec Vinko, 258 Kepic Ivan, 91 Kern Anton, 196, 245 Kidrič Boris, 32, 33 Kirn Brane, 167 Klavora Fedja, 391 Klemenčič Ivan, 146 Klep Stanislav, 306, 352 Klun Ivan, 230 Klun Peter, 135 Kmecl Matjaž, 44 Kmetič Slavko, 391, 490 Knez Jože, 245 Kocbek Edvard, 38, 84, 90, 162, 187 Kocijančič Janez, 312, 391, 393, 405, 411, 412, 419, 437, 528 Kociper Štefan, 391 Kočevar Božo, 392 Kogej Pavel, 230 Kokalj Valentin, 171 Kokošinek Ervin, 391 Kolar Roman, 129 Kolarič Jana, 226, 407 Kolešnik Ciril, 103, 312, 326, 336, 391, 490 Kolja Pjeter, 435 Koncilja Rudi, 162 Končan Franc, 301 Konečnik Joža, 372 Kopač Janez, 329, 389, 391, 428 Korade Dragica, 109 Korošec Štefan, 389, 391 Korsika Bojan, 111 Korun Borut, 164, 166, 174, 176, 182, 192, 196, 197, 212, 213, 248, 478, 479 Kos Janez, 446 Kos Marko, 100, 109, 118, 125, 129, 130, 150, 157, 168, 171, 175, 310, 372, 460 Košak Jože, 392 Kotnik Ludvik, 391, 473 Kovač Franc, 295, 296, 391 Kovačevič-Beltram Marjan, 81, 117 Kovačič Boštjan, 392 Kovačič Dimitrij, 230, 247 Kovačič Peter, 72, 73, 84, 157 Kozarov Dimče, 435 Kozelj Miro, 187 Kozina Zoran, 135 Kozinc Miha, 202, 399 Krajec Mirko, 392 Krajnc Marjan, 328, 329, 335 Kralj Božo, 157, 232, 247, 356, 360 Kramarič Anton, 473, 531 Kramarič Tone, 391 Kramberger Ivan, 365 Kramberger Janez, 391 Kramer Jože, 391 Kraner Peter, 392 Kranjac Mirjam, 51 Kranjac Tomažič Miriam, 22 Kranjac Tomažič Mirjam, 24 Krefl Ivan, 391

533

Kreft Lev, 317, 390, 391, 413, 420, 437, 456, 459, 475 Krek Janez Evangelist, 84, 90 Kren Tilka, 118, 372 Kristan Ivan, 431, 435 Krištof Barbara, 51 Krivic Matevž, 44, 366 Križaj Bojan, 222 Križman Alojz, 100, 157 Križnik Božena, 312 Krkovič Tone, 56 Kršinar Igor, 322, 326, 514 Kučan Milan, 53, 64, 65, 66, 76, 108, 203, 222, 297, 334, 338, 355, 365, 372, 374, 377, 384, 423, 439, 452, 453, 454, 455, 456, 458, 466, 469, 470, 475, 476, 519 Kugler Miroslav, 134, 167, 296 Kuhar Ivan, 390, 391 Kuharič Božo, 391 Kumer Meta, 212, 215 Kuntner Tone, 41, 259 Kuzman Anton, 391 Kvas Franc, 167

L

Lacić Marjan, 454 Lah Andrijan, 162 Lajevic Janez, 258 Lajnšček Metka, 407, 487 Lampret Bartolo, 125 Lampret Janez, 253, 391, 490 Landsbergis Vytautas, 451 Lauko Alenka, 118, 167 Laure Ivan, 133 Lavtižar Bebler Darja, 348, 390, 391, 393, 403, 404, 494, 508 Leban Irena, 23 Ledinek Pavel, 392 Lednik Štefan, 372 Lenič Jože, 369 Lesjak Miran, 202 Lesjak Rajko, 475 Lesjak Rudolf, 296 Lešnik Peter, 296 Levec Peter, 306 Lipovšek Igor, 486 Logar Marija, 335 Logar Mihaela, 307, 336, 374, 391 Logar Romana, 206 Lokar Sonja, 66, 390, 391, 470 Lončar Lovro, 257 Lončar Marija, 392 Lorenci Mirko, 502 Lorenčič Franc, 392 Lovec Aleksander, 391 Lovrenčič Franc, 389 Lovšin Franc, 391 Luin Jadran, 132, 246 Lukač Janez, 389, 391, 403, 405, 439, 504, 526 Lukančič Mori Emil, 91

M

Magajna Andrej, 67, 273, 276, 284, 285, 366, 367, 391, 418, 419, 437, 454, 483, 490, 508, 509, 526, 529 Magdič Jože, 391, 490 Maister Rudolf, 16, 90 Mak Viljem, 392, 514 Malečkar Herman, 167, 447 Malenšek Danijel, 316, 323, 324, 338, 351, 352, 355, 356, 483, 495, 523

534

Marinček Gorazd, 214 Marinček Lojze, 81, 117, 194, 212, 213, 313, 317, 338, 339, 341, 459, 489, 491, 501 Markeš Marija, 335, 336, 391, 490 Marković Ante, 165, 321, 408 Marković Veljko, 435 Martinjak Miljenko, 92 Marušič Dragan, 372 Mastnak Tomaž, 333 Matos Milan, 167, 177, 212, 228, 230, 314, 320, 347, 478 Matoz Zdenko, 459, 460 Meden Milan, 456 Mekina Igor, 277 Mencin Metka, 390, 391 Mencinger Avguštin, 391 Mencinger Jože, 169, 315, 489 Merljak Ivan, 259 Merljak Rudi, 167, 175 Meršol Mitja, 458 Mesiček Ivan, 391 Meteljko Alojz, 391 Metlikovič Peter, 296 Mihelčič Ivanka, 197, 454, 510 Miheljak Vlado, 68, 78, 79 Miklavčič Franc, 118, 251, 273, 276, 292, 293 Mikuž Dimitrij, 392 Milošević Slobodan, 192, 365, 470 Mlakar Jože, 165 Mlaker Marjan, 132, 167, 391 Möchtig Lisa, 51 Močnik Rastko, 317 Möderndorfer Jani, 374 Modic Erik, 529 Modic Igor, 332, 412 Moge Rudi, 103, 392 Mrva Blaž, 100 Mueller Jakob, 230 Muren Andrej, 392, 523, 525 Murko Dejan, 392 Mussolini Benito, 38

N

Nemanič Julij, 391, 490 Nemec Toni, 253 Neudauer Tomaž, 175 Nosan Maja, 207 Novak Boris, 118 Novak Branko, 391 Novak Helena, 187, 212, 214, 230, 478

O

Oblak Majda, 392 Ocvirk Andrej, 329 Ocvirk Mojmir, 332, 391, 412, 417, 423, 437, 476 Ogriz Franc, 391 Okoliš Stane, 167 Olup Jože, 93, 286, 287, 303, 445, 452, 453, 461 Oman Ivan, 71, 72, 73, 82, 100, 109, 118, 124, 157, 163, 169, 206, 253, 260, 270, 272, 273, 277, 284, 285, 292, 293, 317, 319, 324, 341, 358, 366, 367, 452, 453, 460, 479, 483 Omerza Igor, 109, 125, 129, 135, 150, 155, 156, 157, 160, 165, 166, 168, 171, 188, 197, 207, 310, 311, 460, 465, 531 Oražem Dušan, 177 Osterc Jože, 317, 331 Osterman Anka, 392

Osterman Jože, 515 Oven Edvard, 391 Ozimič Milan, 295, 296

P

Pahor Borut, 64, 66, 240, 307, 312, 374, 390, 391, 421, 437, 528 Palir Rado, 167 Pantić Kovilka, 43 Partlič Slava, 437, 489, 517 Partljič Tone, 41, 42, 43, 391, 393, 403, 456, 457, 523 Pavletič Aleš, 333, 503, 523 Pavlišič Jože, 167 Pavlovič Alojz, 296 Pavšič Tomaž, 212, 391 Pečauer Marko, 109, 291, 320, 326, 347, 437 Pečnik Vlado, 258 Penca Jože, 109 Perenič Anton, 436 Perko Franc, 392 Pernovšek Franc, 167 Perovšek Janez, 244, 488 Peršak Tone, 93, 100, 103, 109, 118, 123, 125, 126, 129, 133, 140, 150, 154, 157, 160, 161, 162, 163, 164, 167, 168, 171, 174, 176, 270, 286, 287, 303, 310, 311, 348, 350, 361, 366, 372, 378, 389, 391, 405, 408, 409, 413, 420, 424, 426, 436, 437, 454, 460, 480, 482, 483, 504, 505, 514, 516, 517, 522, 523, 524 Peršolja Dejan, 392 Pesek Rosvita, 13, 276, 284, 380, 531 Peskar Matjaž, 391 Peterka Franc, 258 Peterle Lojze, 15, 19, 49, 53, 80, 81, 82, 84, 144, 156, 160, 162, 186, 194, 203, 236, 252, 253, 255, 260, 261, 272, 273, 276, 284, 292, 310, 316, 317, 319, 322, 323, 324, 326, 327, 328, 329, 330, 332, 333, 337, 338, 341, 348, 357, 361, 367, 374, 391, 404, 439, 445, 452, 453, 454, 455, 456, 457, 468, 475, 477, 478, 494, 497, 504, 509, 518, 519, 525 Peterlin, 246 Peternel Edvard, 373 Petkovšek Janez, 287, 378 Petrevčič Leon, 126, 132, 206, 207, 212, 214, 215, 478, 488 Petrovčič Vida, 222 Pevec Ivan, 295, 296 Pijade Moša, 30 Pintar Emil Milan, 329, 390, 391, 405, 460, 502, 508 Pipan Franc, 391, 393 Pipan Gordana, 206, 312 Pirkmajer Edo, 206, 207, 212, 213, 227, 352 Pirnat Rajko, 51, 83, 105, 109, 118, 123, 125, 129, 130, 131, 134, 149, 150, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 160, 161, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 171, 172, 173, 174, 182, 185, 186, 187, 188, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 202, 203, 205, 206, 207, 208, 212, 213, 214, 215, 224, 226, 227, 228, 230, 232, 233, 235, 236, 239, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 252, 255, 270, 273, 276, 284, 285, 302, 310, 311, 313, 314, 316, 319, 325, 326, 327, 331, 337, 338, 341, 352, 356, 357, 358, 360, 366, 367, 372, 374, 375, 391, 399, 408, 424, 436, 446, 477, 478, 479, 486, 487, 488, 489, 490, 491, 493, 494, 495, 496, 503, 504, 513, 517, 520, 521, 525

Pirš Jurij, 392 Pisanski Tomaž, 109, 123, 157, 167, 174 Pivec Franc, 389, 391, 508 Plahutnik Silvester, 285 Planinšek Franc, 391 Pleskovič Boris, 315, 337 Plešivčnik Drago, 391 Plohl Rastko, 492 Plut Dušan, 118, 292, 293, 316, 317, 319, 322, 323, 324, 483, 484, 493, 494 Podbrežnik Igor, 296, 300, 301, 338, 531 Podobnik Janez, 351, 495 Podobnik Marjan, 233, 260, 285, 292, 319, 322, 323, 324, 331, 334, 338, 348, 352, 355, 356, 358, 359, 391, 403, 457, 483, 487, 494, 497, 512, 513, 518, 521, 523, 526 Podveršič Bruno, 391 Pogačar Roman, 301 Pogačar Sigrid, 167 Poglajen Jože, 510, 513, 519 Polajnar Ignac, 304, 316, 319, 321, 323, 326, 334, 352, 355, 356, 390, 391, 404, 405, 483, 494, 497, 508, 509, 513, 521, 523, 525 Polak Maja, 100 Polutnik Mirko, 51 Popit France, 365 Potočnik Franc, 206, 391, 403, 405, 419, 487 Potočnik Lauko Alenka, 165 Potočnik Vika, 390, 391, 418, 426, 436, 437, 475, 504, 525 Potrč Miran, 103, 145, 312, 326, 337, 386, 391, 402, 403, 405, 411, 414, 421, 426, 437, 439, 454, 456, 483, 499, 503, 510, 523, 525 Pozsonec Maria, 391, 490 Požarnik Hubert, 83, 89, 109, 118, 123, 125, 129, 147, 150, 153, 157, 158, 159, 167, 168, 270, 272, 273, 276, 277, 284, 285, 291, 310, 327, 367, 368, 372, 375, 390, 391, 405, 436, 446, 454, 456, 461, 483, 523 Predalič Aleš, 522 Predalič Primož, 226, 351, 517 Pregelj Žare, 348, 391, 403, 405, 490 Prelog Mirko, 359 Prelovec Valentin, 348, 392, 526 Presečnik Andrej, 295, 296 Preskar Anton, 373 Prešeren, 246 Prešeren Brane, 212 Prešeren Peter, 95 Prešeren Tanja, 392 Pretnar Aleksandra, 391 Prijatelj Niko, 100, 109, 157 Prijatelj Stane, 51 Primožič Peter, 373 Protner Jože, 391 Prunk Janko, 488, 530 Puc Ivan, 248, 487, 503 Puc Vlado, 392 Pučnik Ivan, 100, 157, 270, 276, 312, 390, 391, 421 Pučnik Jože, 53, 80, 81, 82, 118, 199, 202, 240, 249, 257, 271, 272, 273, 277, 284, 285, 292, 293, 294, 297, 298, 299, 313, 314, 315, 316, 317, 318, 319, 321, 322, 324, 328, 332, 348, 354, 367, 377, 384, 399, 452, 453, 461, 474, 478, 488, 489, 522, 528, 529, 530 Puhar Alenka, 109 Puhar Jožica, 329, 336, 514 Pukl Vitodrag, 362, 379, 389, 391, 436, 438, 439, 483

Pungerčič Franci, 109 Pušenjak Dejan, 255, 315, 324, 470, 494, 496, 498, 502, 513, 521 Pušnik Jožef, 392

R

Rainer Niko, 391 Rančigaj Peter, 247 Razdevšek Borut, 390, 391 Reberc Peter, 236, 387, 390, 391, 403 Rejc Izidor, 391 Remškar Janez, 392 Repe Božo, 273, 284 Resnik Samo, 100, 157 Režun Janez, 391 Ribarič Miha, 436 Ribičič Ciril, 65, 66, 194, 316, 330, 333, 348, 391, 422, 437, 439, 452, 453, 474, 475, 483, 484, 503, 513, 524, 525 Rode Primož, 151, 157, 161, 175, 186, 212, 392, 439 Rode Vitja, 526 Rogina Bogo, 337, 392, 403 Roglič Meta, 236, 323 Rojec Anton, 307, 391, 407, 490, 508 Rojko Cita, 133, 167 Rudolf Franček, 186, 390, 392, 470 Ruitel Arnold, 451 Rupel Dimitrij, 53, 61, 67, 68, 81, 82, 83, 86, 98, 100, 108, 109, 111, 116, 118, 121, 123, 124, 125, 126, 127, 129, 131, 132, 135, 144, 146, 147, 150, 154, 155, 156, 157, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 176, 177, 182, 185, 186, 187, 188, 193, 194, 196, 197, 199, 202, 222, 277, 285, 292, 293, 302, 310, 311, 313, 315, 317, 323, 325, 327, 329, 334, 384, 393, 406, 408, 452, 453, 456, 458, 465, 469, 475, 488, 514 Rupnik Anton, 451 Ružić Dušan, 435

S

Sachs Jeffrey, 519 Sagadin Vlasta, 392 Sagaj Zlatko, 109, 269, 270, 531 Samec Marjan, 167 Sapač Evgen, 359 Schwarzbartl Ervin Anton, 93, 254, 286, 287, 300, 303, 330, 378, 446, 461, 486, 488, 489, 508 Sekereš Viljem, 392 Selan Marko, 459 Semolič Dušan, 330, 391, 523 Senčur Miloš, 391 Sever Silva, 226 Simoniti Primož, 100, 109, 157 Sirše Janez, 329 Skamen Matevž, 81, 117 Skledar Štefan, 514 Slana France, 226 Slapernik Anton, 392 Slavec, 245 Slavinec Uroš, 373 Slejko Vladimir, 391 Slivnik Danilo, 188 Slokan Majda, 392 Slomšek Anton Martin, 90, 222 Smej Štefan, 296 Smerdelj Matjaž, 95 Smerkolj Ciril, 378 Smole Jože, 84, 145, 312, 365, 367, 368,

391, 392, 393, 405, 413, 437, 449, 450, 451, 475, 524 Smolle Karel, 292, 293 Smolnikar Milan, 263, 264 Snoj Jože, 460 Soban Branko, 437 Solženicin Aleksander, 162 Souissi Marjeta, 95 Srebotnjak Jernej, 167 Sruk Vlado, 100, 109, 157 Stadler Marko, 330, 391 Stalin Josip, 29, 35, 38 Stanek Janez, 136, 140, 167, 212, 232, 244, 245, 246, 296, 360, 488 Stanič Edvard, 253 Stanič Gojko, 206, 207 Stanič Stane, 456, 476 Starbek Marko, 258 Starc Marjan, 316, 392, 473, 508, 526 Starc Peter, 392 Starešinič Vlado, 253 Starič Tanja, 249 Stariha Janez, 391 Starman Danijel, 208, 326, 327, 334, 336, 337, 338, 348, 390, 391, 399, 403, 473, 497, 504, 505, 508, 512, 513, 514, 517, 520, 521, 523, 525, 526 Stiasny Dimitrij, 81, 117 Stibrič Janez, 81, 95, 117, 167, 195, 203, 212, 223, 247, 287, 295, 296, 339, 378, 531 Stijović Milosav, 435 Stojanov Veso, 104 Stojko Tone, 313 Stražar Helena, 258 Stražar Stane, 258 Stres Anton, 157, 307 Strle Franci, 304 Studenčnik Jože, 392 Stupica Miha, 26 Sudetic Chuck, 470 Svet Mateja, 222 Svete Pavle, 483

Š

Šarec Zdravko, 167 Šeligo Rudi, 98, 100, 109, 118, 157, 159, 160, 171, 186, 187, 372, 381, 390, 391, 414, 415, 425, 437, 456, 514 Šešerko Leo, 366, 374, 391, 525 Šešok Dušan, 310, 346 Šetar Franc, 306 Šetinc Mile, 103, 162, 305, 306, 328, 336, 390, 391, 401, 439, 452, 453, 461, 476, 483, 490, 502, 510, 525 Šifrer Mojca, 124, 125, 129, 150, 167, 168, 171 Šinkovec Matjaž, 67, 307, 374, 391, 449, 450, 451, 456, 457 Škarić Jasna, 402 Škerjanc-Ogorevc Ema, 373 Škof Matija, 392 Školč Jožef, 312, 323, 333, 391, 403, 404, 405, 475, 483 Škrbec Dušan, 51 Šonc Metod, 391 Šoško Martin, 372 Špende Romana, 187, 452, 453 Špindler Božidar, 301 Šribar Želimir, 174, 310, 372 Štebe Tomaž, 254 Štefančič Marcel, 391, 403, 504, 526 Šter Andrej, 125, 129, 134, 155, 160, 161, 167, 168, 182, 192, 194, 196, 197, 202,

535

203, 207, 212, 227, 244, 245, 247, 248, 249, 255, 314, 320, 337, 338, 347, 357, 360, 392, 401, 420, 478, 488, 489, 504, 526 Štih Bojan, 41, 42 Štrtak Marjan, 167 Štruc Drago, 392 Štrumbelj Tomaž, 391 Štrus Apolonija, 479 Štular Janez, 392 Štular Vojka, 391, 504 Šturm Lovro, 436 Šuklje Borut, 109, 157, 329, 374, 391, 416, 417, 418, 437, 460 Šuštar Alojzij, 154, 166 Šuštar Dušan, 51

T

Tajnikar Maks, 329 Tancig Peter, 329 Tasić David, 61 Taškar Jana, 327, 406, 436, 437, 492, 504, 512, 515, 518, 520 Taufer Veno, 109, 118, 125, 129, 150, 157, 168, 277, 310, 372 Taufer Vlado, 100 Tedeško Janko, 208, 212, 214, 227, 255, 320, 347, 479 Terček Tomaž, 294 Thaler Zoran, 391, 393, 405, 428 Tito Josip Broz, 34, 38, 45, 221, 223, 365, 387 Tomažič Adolf, 21, 23 Tomažič Anton, 21, 22, 24, 50, 53, 56, 57, 60, 72, 73, 79, 80, 85, 87, 89, 90, 91, 93, 95, 97, 103, 104, 105, 109, 110, 111, 112, 113, 117, 118, 125, 126, 127, 129, 134, 140, 146, 150, 152, 153, 154, 155, 156, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 176, 178,182, 185, 186, 187, 188, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 212, 213, 214, 215, 219, 220, 223, 224, 226, 229, 230, 232, 233, 240, 246, 247, 248, 249, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 270, 273, 286, 287, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 300, 303, 304, 305, 306, 314, 315, 316, 319, 320, 321, 322, 323, 324, 325, 326, 328, 329, 330, 331, 332, 333, 334, 336, 337, 338, 346, 347, 348, 349, 351, 355, 356, 357, 359, 360, 361, 370, 371, 372, 376, 378, 381, 386, 389, 390, 393, 396, 397, 399, 403, 404, 405, 406, 407, 408, 412, 414, 431, 436, 437, 439, 444, 445, 446, 447, 449, 450, 451, 452, 453, 454, 455, 456, 457, 458, 459, 460, 461, 466, 467, 469, 470, 473, 482, 483, 485, 486, 487, 488, 489, 490, 491, 493, 494, 495, 496, 497, 498, 499, 500, 501, 502, 503, 504, 505, 506, 508, 510, 512, 513, 514, 515, 516, 517, 518, 519, 520, 522, 523, 525 Tomažič Emil, 489 Tomažič Marija, 20, 21, 23, 35 Tomažič Marjana, 22, 24 Tomažič Neža, 21 Tomažič Tone, 22, 24 Tomše Ivan, 391, 405 Tomšič France, 15, 40, 103, 109, 240, 272, 292, 294, 301, 317, 330, 361, 391, 403, 416, 417, 437, 453, 454, 460, 461, 528, 529, 530 Tomšič Jože, 452

536

Toplak Ivan, 405 Toplak Ludvik, 93, 206, 207, 286, 287, 303, 312, 316, 317, 327, 336, 338, 339, 350, 362, 381, 389, 391, 403, 404, 418, 437, 479, 490, 503, 517, 520, 522 Toplek Danilo, 392 Topler Vladimir, 296 Toplišek Janez, 51, 95, 157 Tozon, 246 Tripkovič Vesna, 486, 493, 514 Trpin Gorazd, 399 Trstenjak Anton, 62 Tuđman Franjo, 458, 469 Turk Borut, 132, 146 Turk Nevenka, 51 Turnšek Tit, 529 Turnšek Viktor, 529

U

Ude Lojze, 66 Ude-Marinček Marija, 307 Ule Milena, 227 Umek Andrej, 197, 205, 212, 213, 245, 247, 253, 255, 260, 338, 478, 488, 501 Umek Igor, 203, 206 Urbančič Ivo, 53, 100, 109, 125, 126, 127, 129, 134, 150, 155, 157, 161, 165, 167, 168, 277, 375, 488 Urbančič Miloš, 391, 454, 457, 508, 526 Uršič Franc, 167

V

Valenčič Rafko, 93, 286, 287, 303 Valentinčič Davor, 307 Van Franc, 392 Vasle Janez, 233, 338 Vasle Vinko, 159, 173, 186, 204, 224, 312, 334, 348, 357, 406, 497, 501 Vatovec Jadran, 135, 155, 161, 167, 176, 182, 187, 192, 196, 202, 296, 359, 360, 372, 410, 488, 520 Vauhnik Miloš, 16 Vaupotič Bogomir, 391 Velikonja Tine, 125, 129, 134, 150, 155, 158, 165, 168, 177, 186, 197, 212, 230, 250, 252, 310, 313 Vencelj Peter, 15, 171, 372 Venišnik Franc, 134, 167 Vereš Štefan, 186, 246 Verlič Andrej, 389, 391 Veselinović Draško, 392 Videmšek Ivan, 26 Vidmar Josip, 62 Vidmar Marjan, 109, 118, 255, 265 Vidovič Zdenka, 391 Vilfan Alenka, 491 Vilfan Marjan, 392, 514 Vivod Ivan, 103, 391 Vizjak Stane, 306 Vlahović Veljko, 90 Vodlan France, 23, 25, 34, 35, 36, 37, 38, 39 Vodlan Frančiška, 21 Vodlan Jože, 258 Vodlan Martin, 21 Vodopivec Ivan, 389, 391 Vodopivec Peter, 100, 157 Vodušek Vladimir, 253 Vogrič Sonja H., 160, 203, 491 Volasko Peter, 109, 118, 125, 128, 129, 164, 166, 167, 168, 174, 186, 187, 188, 194, 196, 206, 212, 214, 215, 230, 231, 247, 270, 311, 338, 347, 359, 478, 479, 488

Voljč Božidar, 391, 439 Voljč Marko, 327, 331, 333 Volk Matija, 296 Volk Milan, 391, 404 Volk Vojko, 452, 453 Vovk Matjaž, 95, 176, 195, 212, 247, 258, 338, 479, 486 Vrtačnik Jernej, 206 Vugrinec Boris, 240, 405, 455 Vuk Janez, 133, 167, 212, 214, 320, 347, 372, 478, 479, 504, 513 Vukelić Majda, 306, 312, 403, 436, 437 Vukovič Karel, 392

Z

Zabukovec Franc, 403, 483 Zabukovec Zdravko, 392, 439, 515 Zagožen Franc, 71, 72, 73, 93, 109, 124, 157, 277, 286, 287, 303, 312, 316, 317, 321, 328, 338, 391, 439, 483, 490, 494, 508 Zajc Drago, 137, 176, 311, 408 Zakonjšek Emil, 329 Zakonjšek Jože, 391, 402, 407, 508, 515 Zalar Franc, 392 Zalar Vinko, 244, 247, 296 Zalaznik Tomaž, 110 Zapečnik Silvo, 100 Zaplatil Igor, 173 Zavrl Franci, 61, 109 Zec Fadil, 42, 43 Zlobec Ciril, 157, 202, 203, 337, 384, 452, 453, 454, 475 Zlobec Jaša L., 103, 104, 330, 348, 392, 523, 525 Zupanc Alojzij, 167 Zupanc Barbara, 392 Zupančič Jože, 335, 350, 362, 389, 392, 403, 405, 508, 509, 523, 525 Zupančič Lojze, 133, 212, 214, 247, 478 Zupančič M. Boštjan, 67, 100, 157, 374 Zver Andreja Valič, 531

Ž

Žagar Slana Alenka, 197, 203, 212, 213, 215, 224, 225, 226, 227, 233, 244, 245, 247, 260, 262, 357, 359, 488 Žagar Stane, 296, 383 Žagar Zvone, 391, 508 Žajdela Ivo, 118, 203, 352, 524 Žakelj Tone, 230, 246 Žakelj Viktor, 312, 322, 328, 332, 389, 391, 393, 417, 418, 437, 439, 483 Žampa Janez, 391, 473 Železnik Andrej, 391 Žerdin H. Ali, 157 Žerovnik Angelca, 348, 392, 514 Žibert Rok, 245 Židanik Anton, 392 Žigon Zvone, 490 Žitko Mihaela, 437 Žižek Slavoj, 162, 163, 317 Žižek Vili, 391 Žnidaršič Joco, 455 Žunter Anton, 391

Več gradiva, morebitni popravki, dodatki in komentarji h knjigi so dosegljivi na naslovu www.vobjemuslovenskepomladi.si Brezplačna obsežnejša biografija avtorja knjige MED DVEMA TISOČLETJEMA je dosegljiva na naslovu www.issuu.com/antontomazic

537