»Nacionalna spletna zbirka spominskih izjav o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije«
Pričevalec: Anton Tomažič
Pogovor posnet 18. 8. 2021 v prostorih Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Snemalec: Jože Jagrič
Pogovor vodil: dr. Jože Dežman
Družina in tabuji titoizma
00:28
Ja, jaz sem bil rojen in tudi sedaj še tam živim, kjer je bilo včasih Količevo sedaj je Vir pri Domžalah. V delavski družini. Moja mama je imela pet bratov. Jaz pa precej bratrancev in sestričen. Tako, da precej vem kakšno je bilo kaj vzdušje takrat. Vsaj med otroci lahko rečem, da smo bili totalno cenzurirani oziroma prav nič nismo zvedeli o zgodovini, o pravi zgodovini, ker so se straši bali povedati. In to zelo bali. Lahko povem še en druge sosede, ki mama ni hčerki niti tok povedala, da so ji sestro ubili med vojno. Ji ni povedala potem niti, ko smo že v samostojni Sloveniji. Tako globoko je bila zablokirana ta stvar, ne. Tako, da sem živel, kot so nas v šoli učili, da smo bili pionirčki, indoktrinirani jasno. Zakaj starši niso povedali? Ker so nas želeli zaščititi. Vedeli so, da kakršno koli omenjanje tega bi ti onemogočilo naprej razvoj in nadaljnjo šolanje in vse to. Zato so torej so bili totalno tiho. Razen moja mama. Je bila med vsemi temi brati, mogoče najbolj ozaveščena in je meni kar precej počasi, sploh pa v srednji šoli mi vse povedala, kako je bilo med vojno. In moram reči, da je to meni postilo zelo močne sledi in posledice. In lahko že sedaj rečem, če mi ne bi povedala, jaz ne bi tako odšel v politiko in v Demos in tako naprej. Ampak, ko pa mi je, sem čutil, da moram in zanimivo, med kolegi v Demosu, če sem jih malo bolje spoznal, skoraj vsi so imeli kakšno zgodbo v sebi. Tako tragično, karkoli. Kar pomeni na nek način, da smo mi govorili v imenu mrtvih. Jaz sem skos tako čutil. in še sedaj, ko sem knjigo napisal, sem jo posvetil svojemu stricu.
02:51
Pa mogoče nekaj o tem povem. Potem, ko sem vedel. Ta France Vodlan, brat je navdušeno šel takoj v partizane. Ker je bil ogorčen nad okupatorjem in okupacijo in tako naprej. In je bil dve leti tam, v partizanih. Medtem pa je zelo tesne stike vzdrževal z mojo mamo, velikokrat. Ona mu je pošiljala stvari, nosila. Tudi dobila sta se kdaj, v okolici, Moravče in tako naprej. Tako, da je dobro spremljala, kaj je kaj. Je pa on seveda kmalu začutil razočaranje nad vodstvom in takoj videl in povedal, da se ustvarjata dva razreda. Funkcionarji, te pač te komunisti, ki so polit komisarji in tako naprej so že kmalu imeli malo boljšo hrano. Kakšne golaže in tako naprej. Drugi pa slabše. In tako, da je bil že ves čas dosti razočaran. Mimogrede naj povem, da je bil tudi moj oče v partizanih. Nekaj časa samo manj časa. Ni bil tako intenzivno, ker je potem zbolel in tako naprej. Ampak ta stric Vodlan je enkrat moji mami reku, veš Micka, jaz vem, da bo naša Slovenija še svobodna. Samo jaz tega na žalost ne bom doživel. To je začutil, tako kot recimo Balantič, bi rekel. No, in seveda njegov oče, moj stari ata se je veš čas zelo bal komunizma. In ga je velikokrat prepričeval, da to ni dobro. zanimivo, da ga je prepričal ravno spomladi 1945, da naj se umakne od partizanov. In se je nekako znajdem tam nekje, med domobranci. Na nekem, kakorkoli, ne vem točne podrobnosti. Ampak bistvu nič ni bil udeležen. Kaj šele, da bi bila kakšna borba, saj takrat je sploh ni bilo. Glavnem, znajde se v tej kvoti. In potem seveda, ko je bila svoboda je mama zvedla, da je v Šentvidu že zaprt. In je z njim še komunicirala preko, tam enega lokalnega funkcionarja. saj lahko povem, to je bil Vajt. ki bi ga seveda lahko rešil, ker je bil pač vpliven ampak sta imela še od prej izpred vojne ene ne simpatije, mogoče glede kakšne punce ali pa kaj takšnega. In pa je, saj nosil določene stvari, mama mu je pošiljala hrano in tako naprej. Družina se je bala kaj bo. Pa je že kazalo, da mogoče bo enkrat rešen. Potem pa enkrat pride Vajt. Mama je spet mislila, da bi mu kaj nesel, pa je rekel Micka, ne bo več rabil. Ni treba. In to je zadnja stvar, ki smo je izvedeli. ne vemo kje je umrl. mislimo si lahko.
6:56
Torej no, da nebom šel predaleč v to zgodovino. Jaz sem potem v gimnaziji, že bil precej ozaveščen. Potem, še bolj pa na fakulteti. In tako naprej. In ko sem že fakulteto omeni, pravno fakulteto. Ja, torej.
Študij in France Bučar
6:16
Pravna fakulteta, sem šel. Tukaj pa moram povedati, da nas je največ naučil France Bučar. In sicer, on je imel predmet javno upravo in tako naprej. Ampak, glejte je že to veliko pove, da on nas je učil mislit s samostojno glavo, res. Njegova predavalnica je bila zmeraj polna. Še z drugih letnikov so hodili na predavanja. In nekajkrat smo mu zaploskali. Potem si pa lahko mislite. Ni on kakšnih direktnih političnih stvari govoril, ampak samo sistemska analiza in tako naprej. In smo pri šli do tega, da smo videli, lahko smo pa sklepali, da komunizem ne more preživeti. Se bo sam vase sesul. No, saj to je bilo pa potem kmalu dr. Bučarja na fakulteti odžagali.
7:13
Oziroma na univerzi. Tako, da moje poznanstvo z njim, gre že od študentskih let. Potem, sem bil v vojski, v južni Srbiji. Tistih zgodb…
7:33
Ne, bi rekel tako kot vsi drugi. Nismo vedli. Mogoče ravno to, da kako so bili tudi šiptarji že. Niso se smeli več kot trije dobiti skupaj, niti govoriti med sabo, ker bi bilo, da se grupišu. In bi bili kaznovani, to je zanimivo. To je bila še južna Srbija, dol ane Glede tega smo, seveda, da jasno, da nismo smeli dobivati kakšne pošte. recimo, da je bilo že Ognjišče ali pa je bila Družina, nisi smel dobivati in tako naprej. To so take zgodbe, ki bi mogoče lahko eno uro govoril čisto posebej. in ta stvar ni namenjena temu. Ko sem zaključil študij, to moram pa povedati. Me je pa že začelo računalništvo veseliti. ampak jaz pravnik in računalnik, kaj? Odšel sem k dr. Šturmu. Ne vem, a je bil takrat profesor ali asistent. Rekel sem, kaj mi priporoča, kako naj se kot pravnik ukvarjam z računalništvom. In mi je odlično svetoval. obstajalo je že,
Informacijski pionir 8:43 na republiškem sekretariatu za pravosodje in občo upravo, je bil biro za organizacije in metode. O super. Sem šel tja in takoj sem se tudi zaposlil, kot pravnik. Ampak sem bil, kot sistemski analitik, sem pa začel takoj tečaje. Programiranja, Kobola in tako naprej. Tako, da sem se lepo vživel. In smo, verjemite 1975 so se že delali pravni informacijski sistemi. USPM, jugoslovanski in slovenski pravni informacijski sistemi. Jaz sem potem kmalu videl, da nimajo taki sistemi nobene prihodnosti če so administrativno vodeni. To mora biti komercialno, učinkovito, hitro in tako naprej. Potem sem jaz po enem letu, to
obupal. Zanimivo, da potem, ko je bilo pa enkrat možno sem pa ta prvi dan ustanovil podjetje in začel delati v to smer. Vmes je bilo še več, kot deset let. 9:48
Nato sem se zaradi potreb, poročil sem se preselil v stanovanje, dobil službo v Litostroju. Me je kolegica poklicala ravno potrebovali so pravnika. In sem odšel tja in sem se za pet let preselil v Dravlje. V stanovanje. Doma sem hišo obnavljal. Mi smo imeli eno čisto majhno hišico, sem pa rabil nekaj let, da sem jo takšno kakor je sedaj malo povečal.
Litostroj 10:16
Nato sem bil 13 let v Litostroju. V pravni službi. Najprej pravnik, nato vodja pravne službe. Zadnja leta svetovalec generalnega direktorja. To je bilo največ kar bi lahko prišel v Litostroju. Bila je zelo politična tovarna, izrazito. Še takrat se ji je reklo Titovi zavodi Litostroj. Jaz sem vedel, da ne morem. Enkrat so mi v fizični obliki ponudila, da bi ustopil v zvezo komunistov. Dva predstavnika delavske kontrole sta me poklicala na razgovor. Že pred tem sem imel željo narediti pravosodni izpit, za katerega moraš eno leto delati na sodišču. Ti more podjetje dati eno leto časa in vse to. Ona sta imela dva papirja, rekla sta da dobim eno leto če stopim v partijo. Torej skoraj fizično. Seveda sem odklonil. Ker to pa, ne vem kakšne razloge sem dal, nekaj sem se izmikal. In pač nisem jasno. Moram povedati, da sem v Litostroju, jaz precej ustvarjalen vsestransko, da sem v okviru sindikata. No boste verjeli sedaj, a v vsakem podjetju so imeli vrsto aktivnosti. Da ne govorim, planinsko društvo, godba, šport in te, ampak tudi kultura. Vsak tozd, ki jih je bilo 12 pa dve delovni skupnosti, je imel svojo kulturno komisijo in potem je bila centralna kulturna komisija. Jaz sem vodil centralno kulturno komisijo. Prav z veseljem, nekaj let. Res sem se z veseljem ukvarjal s tem. Vsak mesec sem naredil bilten. Lahko pokažem jih imam še sedaj. Taki, 10, 15 strani biltena. Kjer smo pesništvo, glasbo, v gledališče. Samo napolnili smo cele dvorane Cankarjev dom s predstavami In lahko sam sebe pohvalim in druge, da je to perfektno funkcioniralo. Imeli smo tudi kulturne večere v Litostroju. Tu lahko omenim Štih, Kuntner, Partljič. 12:44
Trk ob tabuje titoizma 12:44
Seveda enkrat se je potem zataknilo, ko sem se spomnil na profesor Bučarja, to je bilo že leta, mislim, da je bilo leta 1985, da bi nam predaval. Sem šel k njemu, ker sem ga zelo cenil, sva se zmenila. In je bilo neko takšno predavanje, na temo retrospektiva o OF (Osvobodilna fronta) z retrospektive štirideset let, podnaslov, problem narodne sprave.
Jaz sem vedel, da je tvegano. Pa sem vseeno, tako smo to organizirali. Na določen dan, ne vem, torek ob šestih popoldne. Joj. Potem so telefoni zabrnel.
Iz Litostroja na Tomšičevo (Centralni komite) in groza. Hvala bogu, takrat 1985, 1986 je že obstajalo malo tega tiska. Tu morama Mladino pohvaliti in omeniti. Potem počasi že Nova revija in tako ampak recimo Mladina je marsikja in je hvala bogu se niso delali, kar bi hoteli, da tega ne mora biti. Ker bi jaz rekel zakaj. Nisem hotel tega odpovedati. Potem zadnji dan, ko smo mi prišli, jaz sem doktor Bučarja tam počakal nekje, pridemo do vratarja, so bile neke modre uniforme. Ja, danes so vaje civilne zaščite, druge stvari odpadejo. Ja saj kaj smo hoteli in smo šli na pivo. Veliko sem si upal in drugi dan rekel, da zahtevam sindikat. In sestanek in zakaj in to. Vsi so me sprejeli, to je bila družbeno politična koordinacija, sindikat, komunisti, mladina, predsednik delavskega sveta pa tudi generalni direktor. In pridem noter. So bili že pripravljeni. Rekel sem zakaj so onemogočili kulturni večer. Rekli so, da so bile vaje že prej planirana in da je slučajno tako padlo. Rekel sem, da bomo pa potem čez en teden imeli kulturni večer in so me res debelo pogledali. Precej sem si upal. Potem so se začele peripetije. Imam v moji knjigi, Slovenska pomlad, malo več napisano in hvala bogu Mladina je napisala o tem članek. Potem pa niso mogli delati, kar bi hoteli. Jaz sem še vztrajal. Sem šel, k doktorju Krivicu. Sem šel do ministra za kulturo Kmeclu. ki je bil takrat sekretar za kulturo. Dajal mi je veliko moralne, mi je kimal, ni pa nič naredil. Potem lahko rečem, je prišlo tako daleč, da je generalni direktor, prvič in zadnjič, prišel h meni, do Vira domov in pozvonil, Pa je rekel, Tone ne ga srati, oba bova zgubila službo, tako po domače povedano. Potem nekako so nam to onemogočili. Samo pač povem, kako, kakšno vzdušje je bilo. Potem so naredili analizo in so totalno raztrgali petnajst strani, kaj se ta kulturna komisija in kako je bilo vse slabo. Tisto, kar je bilo prej dobro je vse slabo in tako naprej. In to je bilo to. Potem sem jaz obmolknil.
16:40
16:50
Dobro vprašanje. Bom še nekaj povedal o samoupravljanju. Začel bom posredno in priznal, da morda, kar se tiče arhivov Udbe, to moraš biti pa zelo
previden, ko jih analiziraš in to. Lahko, da je tudi moje ime tam. Sedaj, zakaj. Zato, ker je en dan prišel nekdo iz občinskega komiteja ali iz Udbe, k meni v pisarno, k pravniku Pa je rekel, gospod Tomažič en razgovor. Od tistega trenutka, sem bi jaz verjetno že nek kontakt in nek potencialni informator. In je rekel, kmalu bo v Litostroj prišel en profesor iz Amerike. On preučuje samoupravljanje in je tudi doktoriral že na samoupravljanju. Vi mu boste vse pokazal on bo nekaj časa tukaj, en teden ali koliko. Bodite previdni in potem povejte kaj je vse spraševal. Bom jaz še enkrat prišel, če je kaj takšnega, da boste povedali. Potem je on res prišel, še njegova žena, hčerka in tako naprej, in je tam raziskoval samoupravljanje, pri nas, v praksi. Jaz sem ga dobro poznal, ker sem pisal te statute, družbene in to. Vse sem poznal in vodil sem volitve in vse to. Da grem nazaj, je res ta enkrat prišel in me je vprašal sem rekel samo, nič posebnega take teoretične stvari. Hočem reči, da je to mogoče še kje obeleženo. Bi lahko rekli, da je bil Tomažič tudi Udbin zarotnik, kar nisem bil. Jasno, da ne.
Samoupravljanje 18:31
Sedaj pa o samoupravljanju, jaz sem že takrat vedel in videl, da ne bo nič. Ljudje so bili apatični. Sedeli so na tistih sejah in komaj čakali, da bo konec. Če je bila ura dve, so samo na ure gledali.. Formalno pa je vse šlo. Vse je moralo biti potrjeno v delavski statut in svet. Vse poslovne načrte so morali potrditi. Jaz ko sem mu to govoril, ni mogel verjeti. Njemu bi tisti njegov doktorat propadel. Amerika je zelo, saj veste, raznolika. On je bil očitno en zelo lev profesor iz ene leve fakultete, ki je doktoriral na samoupravljanju. On je tisto samoupravlja imel nekje v zraku. Tu se je srečal s tem in mislim, da je bil zelo razočaran. Nisem ga prepričal, ker bi on torej, tudi zanikal svoj doktorat. Tako je bilo. Sama birokracija. No sedaj, pridemo do leta, mislim, 1988. Ja sem bil (še na Litostroju v času protesta) a sem bil takrat ravno na enem potovanju. Tako, da se samega štrajka nisem se nič udeležil. S Francijem Tomsičem sva se pa dobro poznala. To anekdoto lahko povem, sem jo tudi napisal ampak je luštna. Njemu se je poznalo, da je bil nekaj let v Nemčiji. On je vedel kaj je demokracija. In sva šla na malico in je rekel, ti Tone, kaj misliš, bi še eno novo stranko ustanovili pri nas? Sem rekel, a se hecaš? Sem rekel, ja kakšno pa? Pa je rekel, jaz bi social demokratsko ustanovil. Jaz sem rekel, če je že tako ne, da bi rajši krščansko demokratsko stranko. Zakaj bi še eno levo, če smo že itak vse levo. je rekel, zdaj se pa ti hecaš. Potem me je rekel Franci Tomšič je že vedel, ni si pa mislil, da bomo eno kontra stranko ustanovili. Recimo social demokratsko. Saj, v redu sva
se smejala. Ampak glejte, on je potem, jaz ga zelo cenim, on je ogromno naredil. Mislim, ga bom še potem omenil, kako fajn, da je on to stranko ustanovil. To je bila ena ključnih zadev Demosa. Če tako pomislimo.
Katoličani
21:26
Ja glejte, na nek način smo bili drugo razredni. Skrivati smo se morali. To je dejstvo. Jaz sem kasneje leta 1990 sem odšel in v arhivu. tisto se je dalo dobiti, verjetno se še sedaj, dobil spis naše družine. Mislim, da je imela vsaka družina. Pa sem bral in vse je bilo zapisano. Pa smo bili nič, moja mama je bila delavka, moj oče je bil delavec, jaz sem bil gimnazijec. Pa so notri vse napisali. Sklepal sem pa, katera soseda jim je to verjetno nosila. Preko AFŽ in preko socialistične zveze, so hodili na Vir in potem Domžale in Ljubljana. Notri je bilo, da mama hodi k maši oče pa ne tok. Da oče pije. Za mene so si izmislili, da imam žensko, pa je sploh nisem imel. Polovica je bila laži polovica pa tako na pol resnice. Formalno smo smeli iti v cerkev in vse to a to je bilo čisto ločeno, seveda nismo smeli v javnosti in nič.
22:38
Jaz kot študent nisem, moram reči, da sploh, ja bral sem revijo 2000 in seveda počasi bral sem tudi kakšne take stvari. Drugače pa se nisem.
Proces proti četverici
23:10
Moja politika se začne 1988. Mimogrede, naj povem, ja no kar 1988. In sicer sva z enim prijateljem, Markom Krečičem. Začela, kar programirati, resne zadeve krasne aplikacije za pravnike, jaz sem vse to, pravnik in računalničar. In sva naredila lepe stvari in vse to in odšla k edini firmi, ki je takrat bila softwerska praktično, Mikroada. In smo se zmenili in so oni to nam začeli to prodajati. Ta najin program. Jaz sem delal še honorarno, da tako rečem. Takrat sem bil še zaposlen. Kontaktna oseba je bil Janez Janša, v Mikroadi in smo se z njim dobivali. Enkrat, no saj vemo kdaj, a je bil 31.maj ali je bil 1. junij, jaz pridem na Mikroado, kje pa je Janez? Aretirali so ga. Prav tisti dan sem prišel. Tam je že bil Bavčar ves rdeč, je nekaj se jezil. Nisem mogel verjeti. Z Janezom smo bili že na ti, prijatelji in vse to. Tudi poznal sem njegovo, njegove, v Mladini je že veliko pisal. In je kandidiral za ZSMS in vse to. Smo ga poznali, zelo sem ga cenil in nisem mogel verjeti. To me je šokiralo, da sem čisto takoj, sem šel domov. Ko je
Bavčar ustanovil odbor za zaščito človekovih pravic in JBTZ sem jaz takoj na moje računalnike tiste plakate napisal, 'free Janez Janša', 'Sodbe ne priznamo'. In sem hodil tja na Kongresni trg in tam gor na uno ulico, tam kjer je bil zaprt, Roško. To me je šokiralo tako, da sem jaz potem jeseni se odločil, da bom kar, pustil sem v Litostroju in sem odprl takrat, takrat še ni veljal zakon o gospodarskih družbah in sem jaz Ius-software odprl, kot obrt. Prav obrt. In sem začel delati, s temi programi pol naprej profesionalno.
25:29
25:29
Ampak sem se pa res spustil v politiko. Takrat mi pa ni bilo več vseeno. To sem pa že potem, tudi z gospodom Peterletom smo začeli počasi. Tudi krščansko socialno gibanje je bilo tam, je že on začel. Najprej je imel tudi takšno vabilo. Ne za stranko, ampak za krščansko gibanje. Pa Peršin je bil in tako. Čakal sem če bi bila takrat ustanovljena krščansko demokratska stranka, bi bil seveda takoj v njej, ker sem po naravi bil in vedno bom krščanski demokrat. To vidim sedaj, ves čas. Imam iste vrednote. In sem bil in sem krščanski demokrat. Ampak seveda, prehiteli so pa krščanske demokrate drugi ne. SDZ, Slovenska demokratična zveza.
26:21
Aja še to vam moram povedati. To pa mislim, da je zelo važno. Jaz sem že poleti 1988, ko je bilo najhuje. Ko so ga že spustili, ja iz zapora. Napisal članek Kaj sedaj, v Novo revijo. To mislim pa, da je kar močen članek. Rekel sem, da ni dovolj, da smo sedaj samo te štiri obranili, to je to. Ampak, da je čas a stranko. Prav. In da predlagal, da naj se imenuje Slovenska demokratska stranka. SDS. Takšna, kot je sedaj. Ampak takrat je bilo to prekmalu. Niso še bile nekako stranke dovoljenje. Jaz sem pa vse utemeljil, da vse te besede so zelo pomembne. Da Slovenska je bistvo vsega. Da mora biti demokratična. Tudi, da naj bo stranka, tudi če je združena, naj se samo imenuje stranka. Nisem prepričal javnost, ker
Slovenska demokratična zveza
27:25
se je potem , kot vemo konec 1988 oziroma, 11.1.1989 pa ustanovila Slovenska demokratična zveza. Niso si še upal, bi rekel, stranko ustanoviti ampak zvezo. Jasno jaz sem odšel takoj tja v Cankarjev dom. Ampak nisem bil med iniciatorji in nič. Samo sem to slišal in grem zraven, jasno. In sem pravzaprav tam šele, bi
rekel s korajžo lahko rečem, ker tisti so bili pa seveda bolj iz krogov Nove revije in vseh disidentov ampak recimo spet bolj levo usmerjenih. Pod vodstvom dr. Rupla, ki je bil že takrat močna politična osebnost. Jaz sem pogrešal, da ta nova stranka, da pa tega krščanskega dela ni. Že med samim dogajanjem ni bilo nič omenjeno in vse to. In sem jaz potem na koncu, ko so že bile volitve, sem roko dvignil in sem šel in rekel oprosti ampak jaz bom šel v to stranko. Mislim, da bi morali malo slovenske kristjane omeniti. Ki nas je toliko pa, da nimamo neke politične stranke. Jaz bi to zastopal v tej stranki, prosim, da me izvolite, da bom vsaj lahko zraven. In dejansko so me z aklamacijo potrdili. Takoj sem prišel v svet stranke. Nato so me pa na prvem sestanku sveta izvolili v izvršilni odbor. Potem sem dve leti izrazito deloval z vsem srcem za to stranko SDZ.
29:14
Ampak seveda sem že kmalu po kakšnem mescu, dveh opazil, da je v tej stranki ogromno kristjanov. Celo med vodstvom. Takrat so bili zraven v vodstvu Oman, Zagožen in še nekaj takih. Tudi za Bučarja sem vedeli, da je kristjan. In sem se spet skorajžil in napisal en predlog Bučarju, da bi v Slovenski demokratični zvezi, da bi se nekako skupaj formulirali, kot neka frakcija, kristjani, kot neka krščansko demokratična frakcija. Vedel sem, da je večina, velika večina članstva kristjanov in tudi recimo, bolj desno usmerjeni. kar se je izkazalo kasneje, da je točno tako res bilo. Ampak seveda o tem ni bilo govora.
30:18
Od tukaj naprej je pa tako, Bučar, ki ga zelo cenim in ima ogromne zasluge, kot en skoraj oče naroda. Od tu naprej je imel zelo negativne akcije in reakcije in sem bil zelo razočaran potem. Kasneje še bolj v skupščini nad njim. No in to sem bil prvič razočaran, da to ni hotel niti slišati o tem. Jaz sem nadaljeval delo v SDZ z veseljem. Potem so se počasi bližale volitve.
31:16 Ja seveda, glejte.
Slovenska demokratska zveza in Demos v Domžalah 31:17
Od prvega dne, ko sem bil v SDZ smo vedeli, da moramo iti tudi po celi Sloveniji, da moramo imeti občinske odbore. Jaz sem rekel ok, jaz ga bom v Domžalah ustanovil. In sem dejansko čisto takoj, a kako. Ja tam v Domžalah je bila v centru ena velika stavba, kjer je bil sedež družbeno političnih organizacij. In
sem jaz kar enkrat, a sva bila dva? Ali sem bil sam sedaj se ne spomnim. Ja bil sem z simpatizerjem, mogoče Janez Stibrič tudi verjetno greva tja, tam je bil en gospod Jeran. Je bil predsednik SZDL na občinskem nivoju. In potrkava, notri sedi. Sem prosim če lahko z gospodom Jeranom govorimo. Pa naju sprejme, malo gleda, pa sem rekel oprosti a mi bi radi tudi na občinskem nivoju ustanovili SDZ. Če ste sedaj vi socialistična zveza, nam lahko date en prostor in tako naprej? Je bil zelo presenečen. Ampak je rekel je aha, kakor a se je začelo. Pa dobro saj moram reči so nam dali sobico. To moram reči in vse tako naprej.
Od tu naprej kakor toliko v redu. Ampak saj lejte, drugega jim skoraj ni preostalo. Potem smo hitro ustanovili, ustanovni odbor in članstvo in je stranka takoj začela funkcionirati.
32:46
Aha no sedaj bomo pa tako rekli. Moram pa preiti na to, da že prej sem se s Peterletom tudi dobival in on se je okorajžil in ustanovil Slovenske krščanske demokrate kot stranko. Čeprav, Kovačič, Peršin to ni hotel, bolj da bi bili samo neko gibanje in tako naprej. Peterle je šel kle naprej samostojno. Če ne bi bil v SDZ, bi bil takoj v Peterletovi stranki. Saj pravim, saj sem krščanski demokrat. Tukaj sem rekel zakaj bi jaz šel in zapustil moje drugo članstvo, ki ga je bilo 70% sigurno tako usmerjenih v SDZ, tako . Jaz jim bom raje pomagal ustanavljati krščanske demokrate, pa da bomo sodelovali. In hvala bogu. To je bila že ideja Demosa počasi. Potem je enkrat domov, k meni pozvonil Schwartzbartl z ženo in sta rekla, da bi v Domžalah tudi krščanske demokrate ustanovili. Fino, super. Sem jima malo pomagal in smo dejansko. Jaz sem jima rekel, da smo, da bomo skupaj sodelovali. Tako se je pravzaprav začelo že to Demosovo gibanje.
35:22
Jaz sem sicer v Domžalah ustanovi odbor, a glavnina mojega delovanja je bila na republiškem nivoju. V Domžalah potem nisem niti kandidiral, se nisem dal niti izvolit v občinski svet. Bilo bi preveč. In sem se skoncentrira. Bil sem sicer še vodja občinskega odbora, a deloval sem v glavnem v Ljubljani, v okviru moje stranke SDZ.
Demokratična opozicija Slovenije in volitve 35:48
Videli smo, da se bo treba povezati. Pride ideja za Demos 1989 leta. Tuki sem bil pa spet, so me na začetku že na tistem prvem sestanku, ko je bil jeseni, so bile v bistvu tri stranke. Torej krščanski demokrati, SDZ, pa social demokratska
stranka. Mene so že takrat s strani SDZ, predlagali, da bi bil nek vodja volilnega štaba praktično, ki se je potem razvil in sem zaradi tega verjetno tudi dobil v roke in kasneje odkril prav originalni dokument o ustanovitvi Demos, ki ga imam še vedno doma. Kopijo sem dal muzeju. Ko so bile šele tri stranke podpisane. Zanimivo je, da takrat Kmečka zveza še nekako ni, četrtega decembra je bilo to podpisano. Še ni bilo v Kmečki zvezi, ker sta bili dve struje. Eni so bili, da gre stranka v Demos, eni pa vseeno, da so neko gibanje. Močna nasprotja so bila. In šele januarja, je prevladala ta, da so kot stranka in, da gredo v Demos. Tako smo bile štiri stranke, kasneje pa še Zelenimi, kasneje še z Liberalno, Grosovo Liberalno. Tako, da je bilo šest strank Demosovih. In so se volitve bližale, razpisane so bile. Od takrat naprej sem pa jaz samo to delal. Največ v volilnem štabu, sem ga vodil, kasneje ga je Požarnik formalno vodil. Jaz sem bil takšen operativec. Recimo jaz sem. Tisto se mi zdi zelo pomembno. Ogromno tabelo smo naredili, na steno, kjer smo risali vse občine in stranke in smo vedeli, da moramo imeti v vseh občinah imeti vse stranke, če želimo, da stvar uspe. Takšen je bil kompliciran volilni sistem. In smo si dali nalogo, da v vsaki občine še druge stranke. In smo risali potem. Jaz sem s flomastrom brisal. Tisto, k je v muzeju , k sem dal, je nekje na polovici. V kakšnih občinah še samo ena stranka. Dve mogoče. Ampak smo se trudili. Ampak volitve, naj še to omenim, ko so bile volitve, še niso bile poštene. Zaradi tega, ker volilni sistem je bil tak in trodomna skupščina. V zbor združenega dela se je pa volilo tudi po raznih, podjetjih, ustanovah, združenjih in tako naprej. V vseh teh so obstajale pa zveze komunistov. Oni so edini lahko znotraj podjetja delila reklame. Mi smo na to takrat opozarjali ni se pa dalo dosti spremeniti do volitev. Rezultat je, da v tem zboru Demos ni imel večine in to je bilo usodno, da tako rečem za mnogo stvari. Zelo nam je otežilo stvari, zakaj? Zato, ker so se morali vsi zakoni so morali biti sprejeti v vseh treh zborih v enakem besedilu. Vsak zbor ima osemdeset delegatov. Predstavljajte si, ko so bili v vsakem zboru določeni amandmaji, različni. Vsak zbor je imenoval usklajevalno skupino. Te so se sestale. Predebatirale. Dajale rešitve. Zato spet rabijo soglasje svojega zbora. Da so se na koncu vsi trije zbori trudili sprejeti v istem besedilu. Bilo je zelo težko. Jaz sem bil tudi, tukaj zelo vpleten, ker sem bil predsednik zakonodajno pravne komisije tudi. In to moram reči, da je bilo zelo težko. 40:14
Da se vrnemo na same volitve. Jaz sem tudi, recimo, za našo stranko si zelo prizadeval in za Pučnika osebno, kot skupnega kandidata. Tudi plakate sem lepil po celi Sloveniji skoraj. Sploh pa na našem koncu. V mojem kraju na Količevem
sem organiziral največji zunanji, že takrat marec, zbor, smo rekli to tabor, Demosa na prostem. In je bilo tudi ogromno ljudi. In tudi tam so neki posnetki, ki jih sedaj televizija večkrat vrti. Zelo, zelo slabo so mediji pokrivali in je zelo malo posnetega s strani medijev. Saj poglejte v medijih so bili tudi organizatorji zveze komunistov. Tako da, dobro ampak smo pa potem nekako vseeno uspeli.
Tista sobota pred volitvami sem si vzel prosto. Utrujen sem bil. Bil je predvolilni molk in odšel sem v hribe. Sej sem tudi v knjigi napisal, prav vem, da sem tam nekje v Karavankah bil, pa sem rekel. Ah Slovenija moja, jutri boš svobodna. Jaz sem bil prepričan, da bomo zmagali to. In potem, drugi dan na volitvah se je res izkazalo.
41:55
Torej glejte, to je bil samo vrh ledene gore. Ta republiški volilni štab. Potem so bili pa regionalni štabi Demosovi in občinski volilni štabi. Jaz sem v glavnem delal razna navodila, biltene in obrazce kako izpolnjevati, kako kandidirati.
Zagotovi tudi na voliščih opazovalce ali pa člane volilnih komisij. Take stvari so bile vse zelo pomembne. Tu moram spet dr. Šturma omenit, ki je že takrat opozarjal na razne nepravilnosti, kolikor se je dalo. Da so glavnem, razen za zbor združenega dela, so volitve bile, kar v redu.
43:04
To bi še omenil. Mogoče glih zdejle, takoj. V Domžalah, mogoče spet malo pod mojo iniciativo in pa na okoliščino , da je v Domžalah zveza socialistične mladine bila pod vodstvom Leniča. Jožeta Leniča. Ki pa je bil znotraj te mladinske organizacije malo bolj desno krilo, predvsem podjetniško, saj še sedaj je v bankah in tako naprej. In smo v Domžalah, zanimivo, naredili pred volitvami skupno koalicijo. Združena Domžalska opozicija. Demos + ZSMS. Zanimiva kombinacija. In smo tudi na ta način imeli uspeh in zmagali in potem imeli tudi skupnega župana uspel skupnega župana Schwartzbartla imenovat. Ampak zanimivo je, da je ta kombinacija Demos + Zveza socialistična mladine, ki ni bila tako komunistična, da rečem. So bili mladi ljudje in bom rekel, da skor redko, da velika manjšina, da bi bili komunisti in lahko bi imeli koalicijo na državnem nivoju.
44:23
Če pridemo počas na konstituiranje državnega zbora kjer sem bil en od delegatov SDZ je to na začetku obstajalo in mogoče sploh ne bi bila slaba kombinacija in bi bila močnejša vlada, če bi. Po mojem je tu samo zaradi
osebnih ambicij Školča, ki je rekel, da ja ampak, da bi bil on predsednik skupščine. To pa mi v Demosu nismo mogli ravno in zato do tega ni prišlo. Drugače pa mislim, da bi lahko tudi do tega prišlo. 45;02
Torej, konstituiranje skupščine je bilo zelo težko. Trije mučni dnevi in noči, da tako rečem. Zelo, zelo, zakaj? Da tako rečem mene so, da bom jaz celo sekretar skupščine, kar je hecno. Potem so rekli, da bom predsednik zakonodajno pravne komisije in predsednik komisije za poslovnik. Zelo pomembne stvari. Naj povem, da je takrat bilo drugače in je zakonodajno pravna komisija odobravala vse zakone iz vseh področij, ki so jih razni odbori, drugi obravnavali ampak vse je šlo tudi čez zakonodajno pravno komisijo. Zame je bilo zelo zahtevno. Ampak glejte, na dan konstituiranja sem prvič stopil v to skupščino. Sedaj jo pa vodi. Najprej sem bil tudi v mandatno imunitetni komisiji in tako naprej. In moram tukaj povedati lepo, da smo tega Hermana, ki je bil sekretar, kar pustili in tudi večina drugih, so bili zelo korektni, so nam pomagali. Ampak opozicija so bili pa profesionalni politiki bivši, prejšnji s Potrčem na čelu. Tam so živeli ves čas in vse poznali vse do obisti in so samo skušali, kako nam bodo nagajati, kar se je dalo. Potem je potrebno še medije, kot vemo so bili zelo, zelo pristranski. Že takrat. In je bilo zelo težko.
Tovariši in gospodje
46:45
Mogoče povem kakšno anekdoto. Da bosta videli, da si predstavljate, kako smo bili vsak, k sebi. Recimo, mi smo že dobro leto delovali v strankah in smo bili navajeni, da smo se gospod ogovarjali, gospod ta pa in ta. Prej so bili tovariši, to je jasno. Razen doktorji mogoče, so rekli po navadi gospod doktor. In ko smo v skupščini že vedeli, zdele bo pa gospod Pučnik, je pa šel nekdo od prenoviteljev gor. Ne vem, le je bil lih ta, a smo mu verjetno rekli gospod Potrč. Ne on a je šel nekdo gor. Sedaj se ne spomnim se kdo. Rekel je, vi si kar med sabo dajte z gospodi samo nas pa s tovariši ogovarjajte. Potem je šel nekdo gor, ne vem če sem bil jaz in rekel, da mi zaradi sebe vas z gospodom ogovarjamo ne pa tovariš. Skratka take stvari so se. Nekaj časa so se oni se z tovariši med sabo čez kakšen mesec, ko je vse že teklo, so pa to tudi opustili. Ko je prvič nekdo drugega z gospod smo se iz Demosa naglas smejali v dvorani. So tudi oni to prevzeli. Najprej so bili kolegi bolj, kolega. Mislim, da Zlobec je do konca govoril samo kolegi ne bi rekel nobenemu gospod. Potem smo pa nekako konstituirali in začeli delati.
48:27
48:41
Mene osebno je seveda motilo, da še ni šla zvezda iz zastave. Ker jaz mislim, da bi morali tako narediti kakor so drugje takoj jo dali. Ni šlo. Bučar, ki je bil odločilen, ni dal to na glasovanje. Smo imeli še eno leto zvezdo v zastavi. Ampak dobro. To se je še dalo preživeti. Bolj pomembne stvari so bile, kot veste
Na ustavnem sodišču v Beogradu
49:18
Demos je imel dve glavni stvari. Demokratizacija, ki se je dosegla, ki se je dosegla, ko smo zmagali na volitvah. Tudi osamosvojitev oziroma odcepitve. Tukaj sem bil jaz spet tako. Bil sem bolj med takimi jastrebi, da tako rečem. Pa tudi drugimi. Tukaj je SDZ res prevladovala lahko rečem. In je potem SDZ predlagala deklaracijo o suverenosti republike Slovenije. Ki je bila dejansko junija 1990 že sprejeta. To se reče, kmalu, dva meseca po našem začetku. Že beseda pove, deklaracija o suverenosti republike Slovenije, da je to isto pomembno, kot potem kasneje plebiscit. Tisto je samo potrditev. Mi smo že takrat to povedali in da gremo na nek način. In tudi iz vsebine se vidi. Bilo smo pa sedaj formalno še v Jugoslaviji. Ves čas, to je treba poudarit. Spomnimo se, to je bila še Jugoslavija. Zaradi tega je seveda bilo, tudi iz Beograda takoj prišle reakcije. Kakšna suverenost. To je protiustavno in vse to. In je potem šlo to na ustavno sodišče Jugoslavije, da bo razveljavilo. Ko smo dobili to v skupščino, sem bil jaz zaradi zakonodajno pravne komisije član kolegija. Ko je Bučar dobil iz Beograda to obtožnico. Vabilo, da naj on pride na obravnavo, ki bo oktobra. Je rekel jaz ne grem. Tako že iz principa. Je rekel, vi pojdite ali ti pojdi, ne vem ali me je vikal ali tikal. Mene je poslal, da naj grem zastopati Slovenijo. In sem pač šel, kot pravnik in predsednik zakonodajno pravne komisije. Je pa tudi zelo zanimivo, kako je to potekalo, če lahko preskočim na to. V Beogradu so stvar vzeli zelo resno. In je na ustavnem sodišču ena ogromna, okrogla dvorana in je sedelo tistih dvanajst sodnikov. Mene, kot predstavnika Slovenije se je čakalo, ker je imel avion celo zamudo. Pa so lepo vsi čakali. Mediji in vsi, kamere. Še to moram tudi povedati, ki je malo balkansko. Ko so me pripeljali iz letališča. Me je sprejel že pri vratih predsednik ustavnega sodišča. Moram pa še povedati. Ko so me pripeljali iz letališča, me je sprejel že pri vratih, predsednik ustavnega sodišča. No sedaj pa še to moram povedati. Nisem povedal, že prej sem se, kot
disident zavzemal za enakost jezikov. Slovenija je bila. V Opatiji je bil tak velik afera, ko nisem želel v srbohrvaščini govoriti in vse to. In so oni verjetno vedeli, da sem jaz precej bolj tak jastreb v Demosu in so imeli prevajalko. Ne bom nikoli pozabil. Ko je prišel predsednik ustavnega sodišča me tam sprejeti. Je rekel dobar dan. Ona pa dober dan. Bilo je smešno. Pa še to je smešno, da je rekel idemo na jednu rakiju. Jaz sem malo tisto pokusil. Oni so nas že pa čakali. Potem je bila obravnava. Tam pa spet, sem si dal slušalke in je bilo sprotno prevajanje. Ne vem, če ni bilo to prvič v Jugoslaviji. Teoretično pa so bili vsi jeziki enakopravni in so imeli te naprave ampak naši politiki so vsi tisto srbohrvaščino. Potem sem pa jaz tako, kot sem se dobro pripravil, skliceval sem se na vse mogoče. Imel sem dobro pripravljenost. So mi tudi drugi pomagali. Od naravnega prava in vse to, da sem pač utemeljeval. Vedeli smo pa, da bo. In tudi dejansko potem razveljavili našo. Mi smo se požvižgali na to. Ampak zanimiv je ta princip. Jaz sem od volitev bil itak čisto prepričan, da bo Slovenija bomo samostojna. Čisto ves čas prepričan. Tudi če je Ameriški zunanji minister rekel, da ne ali pa kar koli smo zvedeli, mi smo vedeli, da bomo in da moramo biti. Večina v Demosu je bila tako nastrojenih.
53:45
Težave v Demosu
54:56
Jaz sem bil v bistvu precej presenečen. Ko so se v moji stranki, SDZ, na vrhu pojavile malo premočne, po moje, kritike Peterleta. Tudi tisti predlog za zamenjavo mi ni bil všeč. To je sicer Janša predlagal, da bi bil Peterle predsednik skupščine. Bavčar pa predsednik vlade. Moram reči, da smo bili proti. Jaz sem se ves čas zavzemal, da moramo to vlado podpirati in bil res velik zagovornik tega, ker nisem videl nobene potrebe. In zato se je ravno v naši stranki SDZ, so se že začele tole, po moje tudi, to je bil že zametek konca Demosa. Ker so določeni, bom kar rekel, kot Spomenka Hribar in tako naprej, niso bili za to, da bi te nove sile, demokratične, Demos, da bi res stvari popolnoma vzel v svoje roke. Ampak samo, do ene mere, da bi izboljšali stvari. Ampak da pustijo bivšim silam moč to sem čutil ves čas. In zaradi tega se je kazalo, Peterle pa verjetno ni bil za take kompromise in potem se ga je že začelo problematizirati in tako naprej, in
56:27
Razkol v Slovenski demokratski zvezi smo bili tudi mi zelo razočarani. Tudi znotraj SDZ. To se kaže kot primer, ko so, mislim da Kučan ali kdo in drugi podpisali zahtevo za zamenjavo državnega tožilca Drobniča. Zakaj? Zato, ker je imel zveze z Novo zavezo in tako naprej. In da sta to podpisala predsednika naše stranke Rupel in Peršak, ki je tudi bil zelo visoko, smo imeli znotraj stranke, jaz sem takoj protestiral v stranki in tudi mnogi drugi. Tu sta se začeli dve struji. Pri čemer je bilo vodstvo zelo večinsko bolj liberalno ali levo usmerjeno, članstvo pa bolj konzervativno, desno. Jaz sem bil tudi tukaj. Stvari so se začele potem zaostrovati. In so se na tretjem kongresu v Cankarjevem domu, dejansko čisto zaostrile in verjetno je bil tudi to začetek konca Demosa. Tu moram opisati. Čutilo se je že prej velika razlika med vodstvom SDZ in članstvom. Mlada iniciativa je naredila anketo. Dokaj objektivno. Razmerje je bilo trideset - sedemdeset, a so ljudje za takšno identiteto bolj desno, konzervativno ali pa za liberalno in tako naprej kot je vodstvo. Je bilo torej sedemdeset procentov. Pred kongresom smo mi to vedeli. In smo začeli delati, da bi napisali malo drugače, da bi se to čutilo tudi v statutu in programu. In smo pripravljali tudi malo prevratniško. Glavni formulator je bil Janša. Tam za Bežigradom se je vse to dogajalo. Pripravili smo tak program, ki bi dodal, da bi bila SDZ tudi narodno demokratska stranka. In dejansko se je videlo, Janša je imel takrat take malo bolj desne konzervativne poglede. Na samem kongresu, ki je bil v Cankarjevem domu, so pa to začutili, vodstvo. Ni slučajno. Da je Rupel, še en prostor je bil tudi rezerviran. Ko smo glasovali tudi delegati, se je izkazalo to razmerje. Ko smo preglasovali, so potem, velik del vodstva, so zapustili in šli posebej in tam ustanovili demokratsko stranko. Mi smo vztrajali. Če je pač žal tako. Na žalost Janša ni šel ne sem, ne tja. Z nami ni šel, ker bi razočaral prijatelje. Bi bili prijatelji vsi in Spomenka in Bavčar, Bučar in vse to. Nekako ni mogel in ostal na sredini. Mi smo pa normalno zaključili zadevo. Izvolili novo vodstvo. Dr. Pirnat je postal predsednik, podpredsednik sva bila pa Šter in jaz. Smo delali naprej. Oni so pa novo stranko ustanovili. To moram povedat. Novo stranko, ki ni bila parlamentarna, saj ni sodelovala na prejšnjih volitvah. Tu je ena velika stvar. To je druga stvar, ki jo zelo zamerim Bučarju. Pa še drugim tudi celo do Pučnika, če tako vzamem. Potem so naši stranki, sedaj smo bili SDZ - narodno demokratska stranka, vzeli sredstva, velik del sredstev in so po številu delegatov, ker jih je bilo onih več, dali demokratom. Kar je bilo proti zakonito. Ampak to je bilo že potem, ko je bila nova vlada. In so lahko delali, kar so hoteli. Drnovškova ne. Pučnik je bil celo podpredsednik. In je Pučnik to se strinjal. Bučar itak. Mi smo protestirali na vse
možne načine, ker to ni bilo pravilno. Če so demokrati ustanovili novo stranko naj gredo na volitve.
1:01:03
Konec 1. dela posnetka.
Začetek naslednjega
00:01
Volitve. Pa bodo potem dobili tisti denar glede na rezultate. Glede na rezultate volitev. No to je bilo, je bilo nekaj zelo, saj me je potem Bučar še naprej razočaral.
Razpad Demosa
00:30
Ja zelo ja. Jaz sem to znotraj SDZ videl in se čudil, da so tam že takrat tako rekoč pred formiranjem vlade. SDZ je računala, da bo imela ona predsednika vlade, a zaradi rezultatov volitev, rezultata volitev je to pripadlo Peterletu. So ga že postrani gledali. Sem presenečen, da je celo Bučar o njem govoril, da ima kakšne klerikalne stvari. Pri Peterletu jaz nisem nikoli nekega klerikalizma. Klerikalizem je tisto, ko se neka verska, neke recimo, če bi duhovniki začel se pretirano ukvarjali s politiko, to bi bil klerikalizem. Ni pa krščanska demokracija. To se je potem skoz čutilo. Prišlo je, do tega, ko so enkrat demokrati znotraj Demosa so že delovali, kot nek tujek in trojanski konj. Kar na poslanski klub Demosa, ki je štel vse te poslance, je že začel o tem. Videli smo, da imajo demokrati, ki so bili še formalno znotraj, da so imeli čisto druge poglede Tile okoli Spomenke Hribar so videli, da je treba Demos kar ukiniti. In jim je nekako uspelo tisto v Dolskem na koncu leta 1991. Naredili so to tako na hitro. Moram takoj povedati, da smo bili drugi zelo razočarani. Da je poslanski klub še naprej deloval do konca mandata. Da so občinski odbori Demosa delovali še kar naprej. Da je obstajala celo koordinacija občinskih odborov Demosa, da smo še naprej delovali, ker članstvo ni želelo ukinit, mi smo, vem, da bi lahko speljali, do konca in če bi Demos speljal stvari, bi verjetno tudi eno, boljšo, prišlo do boljše privatizacije. No, ampak to bi bilo preveč. Za te sile. 2:58:00 Konec posnetka.
Naslednji posnetek (branje knjige). Na koncu le komentar, da je bilo to mogoče malo ostro.
Epilog slovenske pomladi
Ko zaključujem to knjigo, si ne morem kaj, da ne bi ocenil obdobja slovenske pomladi s pogleda 30 let.
Sam takrat nisem nikomur, tudi sebi ne obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni
nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine v letu 2018, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko bilo.
Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992; podobno, kot je bil verjetno razočaran Churchill po koncu druge svetovne vojne. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini. Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali Demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.
Moja stranka Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!). Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v državni zbor. Namesto tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki »novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«.
Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo zvijačo z ustanavljanjem novih strank.
Enako sem bil potem še večkrat razočaran, tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti. Eden je bil celo predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!
Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa.
Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v vzhodni Evropi - daleč za
nami po vseh pomembnih kazalcih. Začel sem se spraševati: »Kje je izvirni greh naše neuspele tranzicije?«
Brez lustracije
Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi neposredne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali popolnoma nove.
Po merilih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.
Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.
Brez prave levice
Nove demokratične stranke bi morale dosledno nadaljevati vsaka svojo politično smer in ne pustiti, da jim naslednice starih političnih sil zasedejo pomembni levi del političnega prostora. Demokracija lahko normalno deluje le, če sta prisotna oba pola: desni in levi. Levica je enako legitimna kot desnica! Na dolgi rok sta v normalnih demokracijah celo izenačeni, saj samo tako lahko deluje potrebni medsebojni nadzor - »checks & balances«.
Tudi, če je bil po nepotrebnem, pred potekom mandata, Demos razpuščen, bi morale njegove članice še naprej delovati vsaka v svojem delu političnega spektra. Slovenija je tudi po letu 1992 še potrebovala normalno evropsko levo demokratično stranko, vsaj eno! Pa jo je izgubila.
Namesto da bi ob izpadu Zelenih iz parlamenta, vsaj Tomšičeva in Pučnikova socialdemokratska stranka pokrivala normalni levi del slovenskega političnega telesa, ga je prepustila glavni naslednici komunistične stranke in se popolnoma umaknila z levega pola. Nesmiselna so opravičila, da je Pahor s pomočjo Kocijančičevih zvez, spretno zasedel mesto
v evropski in svetovni levi internacionali in s tem izrinil Janševo stranko. SDSS bi morala ostati takšna, kot sta jo zasnovala prava socialdemokrata Tomšič in Pučnik. V skrajnem primeru bi lahko v mednarodni internacionali obstajali tudi dve slovenski levi stranki.
Brez JJ
Ko je leta 1990 prihajalo do vse večjih napetosti znotraj stranke SDZ, je bilo to zato, ker je skoraj celotno vodstvo zavijalo v levo, večina članstva pa v desno. Na kongresu v Cankarjevem domu je z glasovanjem prevladal program, katerega pomembni soavtor je bil
tudi Janez Janša. Zato je bilo njemu tudi najprej ponujeno mesto predsednika stranke. Stranka SDZ se je takrat obrnila izrazito (ne pa skrajno!) v desno, večina levega vodstva pa je zato izstopila in ustanovila novo levo stranko: Demokrati.
Janez Janša je bil ob tem v hudi dilemi. S srcem je bil pri novi desni usmeritvi – Narodni demokrati, skoraj vsi njegovi vplivni prijatelji pa so prestopili na levo stran. Bistveno za njegovo odločitev, da se ne pridruži desni strani, ki je v bistvu že takrat popolnoma ustrezala njegovi intimni politični usmeritvi, pa je bilo v tem, da je bil tedaj s srcem in dušo obrambni minister in bi lahko s takšno odločitvijo, to funkcijo zelo ogrozil. To mi je osebno povedal.
Upam si zamisliti naslednjo »špekulacijo«:
Če bi JJ ostal v SDZ, potem ko se je le ta konsolidirala na podlagi programa, katerega soavtor je bil in bi postal njen predsednik (karizmatični!), bi se stranka gotovo vrnila v parlament; Demos se ne bi oslabil in tudi ne razpustil; na volitvah 1992 bi stranke slovenske pomladi
lahko spet dobile večino.
Brez Demosa
Poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta – Skupščine RS – smo bili izvoljeni za štiri leta. Demosova vlada je bila najbolj obremenjena v prvih dveh letih, ko je bilo treba doseči in ubraniti osamosvojitev ter zgraditi popolnoma novo državo in jo umestiti v evropski ter svetovni politični zemljevid.
Seveda je bil del tega procesa nujno tudi napor, da se s sprejetjem nove ustave normalizira, ne samo parlament (pretvori v Državni zbor), ampak tudi vse druge državne institucije. To bi se lahko s prehodnimi ustavnimi določbami izvedlo tudi tako, da bi poslanci dokončali zaupan mandat, Izvršni svet RS pa deloval naprej kot Vlada RS.
Demos bi tako lahko do konca izpeljal vse glavne predvolilne obljube in napovedi, predvsem tudi pošteno privatizacijo. Predvsem pa bi se lahko Demos, s tem, ko bi ostal trdno povezan, volivcem na naslednjih rednih volitvah prikazal kot zaupanja vredna in uspešna koalicija, ki edina lahko dosledno popelje Slovenijo v smer demokratične Evrope, ki je bila že tik pred pragom.
Pa so na žalost »usmerjevalci« znotraj Demosa dosegli to, kar so si očitno zamislili »strici iz ozadja«; da se zamenja Demosova vlada, koalicija pa razpusti. Zavedam se, da je bilo to zasnovano in vodeno ravno iz moje stranke SDZ, vendar smo bili tedaj redki desničarji v vodstvu prešibki, da bi to preprečili. Kot je vidno tudi iz dokumentov objavljeni v tej knjigi, je bil prvi pobudnik za rušenje Demosove vlade in s tem posledično tudi Demosa samega – JJ.
Iz SDSS v SDS
Potem ko je bil Janša krajši čas »nestrankarski«, je vstopil v socialdemokratsko stranko SDSS (tedaj še levo), čeprav je bil, kot izkazano, že ob razcepu SDZ, v bistvu desničar. Od tedaj naprej se je ta Tomšičeva in Pučnikova stranka premikala v desno smer, predvsem tudi s spretno Janševo kadrovsko politiko. Kako je preobrazba iz SDSS v SDS potekala, bolje vedo njeni (predvsem nekdanji) člani, vsekakor pa je bilo pod glavnim vplivom in vodstvom JJ.
Od vseh novih demokratičnih strank je bila SDZS, oziroma kasneje SDSS, še posebej »na udaru« tranzicijske levice. Bila je namreč ključni konkurent prenoviteljske ZKS – SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), ki je imela namero, da se po zgledu vzhodno evropskih komunističnih partij preimenuje v socialdemokratsko stranko. Kot navaja Andrej Magajna:
»Bolj se je Tomšičeva stranka vsaj po videzu kazala kot desna (čeprav bi to ob izrazitem sindikalizmu težko rekli), bolj jim je to ustrezalo. Bolj bo »črna«, bolje bo za nas in manj bodo posegali v našo volilno bazo - so menili. To je bila strategija infiltriranih usmerjevalcev … Še kako se spomnim rohnenja Tita Turnška, ki ni skoparil z besedami čez prejšnji komunistični sistem: boljševiki, kameleoni, konvertiti …« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)
In to človek, ki je kasneje prevzel vodenje Zveze borcev NOB in jo radikaliziral do skrajnosti. Ne morem si kaj, da ne bi navedel še naslednji citat, enega od ustanoviteljev in dobrega poznavalca stranke SDSS, Andreja Magajne: »Dobro smo se zavedali, da nismo sami in smo zbirali informacije. Prišli smo tudi do te, da je bil Viktor Turnšek (vodja VOS-ovskih političnih zaporov) bližnji sorodnik Tita, kar je tajil. Kako se je kasneje France tolkel po glavi, ko ga je Tit prepričal, naj mu izroči sezname prvih tisoč članov, ki naj bi mu jih Turnškova tajnica iz Iskra Vege pretipkala. Zvedeli smo ime osebe (Titove desne roke), ki je sprotno nosila informacije o dogajanju v stranki v pisarno »konkurentov«. Ob drugi priložnosti je bilo tudi že povedano, da so tehniki iz Nemčije, ki jih je pripeljal tajnik stranke Erik Modic, odkrili prisluškovalne naprave na Sternenovi ulici v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež Demosa. Je zato sploh potrebno kakšno čudenje ? Res je, da
smo marsikaj odkrili, a so vseeno kar predolgo delali razdore v stranki.« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)
Kako se je nekaterim pravim socialnim demokratom v stranki začelo svetlikati, da je stranka skrenila s socialdemokratske poti, pa opisuje dr. Janko Prunk:
»Bližale so se državnozborske volitve in stranke so sestavljale svoje volilne programe in svoja volilna gesla. Takrat sem kot član strankinega sveta, vrhovnega strankinega telesa, predlagal geslo »Prava demokracija je samo socialna demokracija«, kar je bila smiselna besedna igra.
Večina članov sveta je bila za to geslo. Ko pa sem prišel na naslednjo sejo, je vodja volilnega
štaba Žorž na Janševo in Pučnikovo nagovarjanje predlagal geslo »Skupaj bomo zmogli« in pridobil večino sveta z obljubo, da bo na volilnem plakatu fotografija celega sveta. Vsi bi se radi videli na sliki. Malo ironično sem jim povedal, da je to prazna fraza in da jo lahko ponudi vsaka stranka. Še večje razočaranje pa sem doživel in drugi naivni člani sveta še bolj, ker sta se na sliki plakata pojavila samo Jože Pučnik in Janez Janša z geslom »Skupaj bomo zmogli«.
Bil sem malo hudoben in sem Jožetu rekel, da bi bilo prav, da bi uporabila pod takšno sliko
dvojino: ‘Skupaj bova zmogla’. Bilo mu je nerodno«. (France Tomšič in njegov čas, stran 42) 12:08
Nezrela desnica
Namesto da bi dediščino Demosovih strank prevzele in nadaljevale prvotne, ideološko raznovrstne stranke, se je iz te družbe političnih strank normalna levica umaknila in ta del političnega volilnega telesa prepustila s komunizmom kontaminiranim strankam.
To je glavna težava Slovenije 21. stoletja!
S tem pa je po nepotrebnem gneča na desnici postala prevelika. Tri stranke slovenske desnice:
Dve dedinji prvotnih desnih strank NSi in SLS in spremenjena SDS, bi se sicer lahko povezale v močno programsko koalicijo, temelječo na prvotnem Demosovem programu, in na vrednotah slovenske pomladi, vendar do tega nikakor ni moglo priti. Kljub številnim poskusom znotraj in zunaj teh strank, številnim civilnim pobudam, resetiranju, , prebujanju Slovenije itd. Pred nobenimi volitvami vodstvom teh strank ni uspelo najti skupnega jezika in volivcem ponuditi tako potrebne minimalne skupne točke slovenske desnice, čeprav so vse tri stranke vključene v grupacijo evropskih ljudskih strank EPP. Namesto tega smo ves čas priča nenehnim prepirom, medsebojnemu obtoževanju, žaljivkam, izključevanju. 13:26
Kot avtor te knjige nimam pravice igrati vloge nevtralnega opazovalca, ker sem član Nove Slovenije, vendar pa se lahko pohvalim, da sem si v preteklih letih zelo prizadeval za pomiritev, strpen dialog in povezovanje slovenske desnice. To je seveda predpogoj za to, da
bi Slovenija spet zavila v pravo smer odgovorne in zrele politike, kot jo v Evropski uniji uspešno prakticira EPP. Pa ne gre in ne gre … Pri teh prizadevanjih sem šel celo tako daleč, da sem v številnih člankih, predvsem v Reporterju in Časniku, strankarske voditelje, vseh treh strank, najprej vabil »na kavo«, kjer bi se dogovorili o tako nujni prekinitvi medsebojnega napadanja, nato pa jih celo ozmerjal, da so vsi skupaj že kar otročji … Na družbenih omrežjih sem bil zaradi tega dostikrat napadan (seveda predvsem s strani desničarjev) in po navadi označen za »vsegliharja«. No, če je že tako – da naj bi bil vseglihar - bom na koncu te knjige to le prekinil in povedal, kar mislim, po vseh teh treh desetletjih: Za glavni spor na desnici – med SDS in NSi – ni možno ugotoviti, kaj je bilo prej, »jajce ali kura« in katera stranka se brani, katera pa napada. Dejstvo pa je, da ima večja stranka SDS tudi večjo odgovornost za stanje na slovenski desnici in se ne bi smela obnašati tako hegemonsko do drugih manjših desnih strank.
Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil Janez Janša! Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem Janez Janša!
Naslednji posnetek
00:17
Ja torej, mislim, da smo bili uspešni. Z njim se je čisto nov svet začel. tudi z njim, kot, no takrat še ni bil župan, predsednik skupščine ampak je res stvari čisto drugače začel voditi. In mi smo odlično sodelovali. Res pa, da so njega po moje mediji zelo in pretirano problematizirali za vsako izjavo v skupščini so jo čisto potvorili. Če se je enkrat za materinstvo zavzel so takoj napačno sklepali. Z njim smo dobro sodelovali.
0:55
Na začetku smo imeli kar hitre stvari, recimo šli smo v akcijo, da je potrebno preimenovati ulice. To se je v glavnem naredilo, po raznih revolucionarjih in tako naprej, ki so bili problematični in Titova ulica. Tudi šole. Uspelo je. Bili smo proti izobešanju partijskim zastav. Še vedno so tisto rdečo zastavo izobešali, in tako naprej. Enkrat smo šli smo v Novo Gorico, smo čisto razdrli tisti napis Tito. Nam je šel na živce. Na žalost so ga postavili nazaj.
1:36
Midva sva tudi osebno čisto lepo sodelovala. Jaz pa kot rečeno nisem na občinskem nivoju toliko, kot rečeno sem dosti bolj na državnem.
Farna spominska plošča 1:59
Ja to sem bil predsednik komisije za ugotovitev zamolčanih, oziroma medvojnih in povojnih pobojev. Zbrali smo okoli 140 imen. Torej zamolčanih žrtev. Tudi postavila se je spominska plošča in tako naprej. Sem pa take zelo zanimive tragedije zvedel. Kakšni starši jim jim še sedaj niso upali povedati vsega. Je še vedno njihova travma. Pa ta primer se mi zdi zanimivo, ko so med vojno partizani okoli Moravč enega, verjetno je bil kakšen simpatizer od domobranec tam nekje okoli Moravč ubili, pozneje ker so bili narodni izdajalci in zagrebli nekam na prostem. So pa njegovi bratje, ki so na Viru živeli in oče, bi ga radi po vojni pokopali. Niso smeli. Tudi pokopati ne, čeprav oni so vedeli kje je in so šli, pet let po vojni na skrivaj, ponoči so te kosti odkopali, nesli domov in skrili v kleti. Oni so imeli, celo eno obrt in tako. To še ni bilo dovolj, da bi v kleti bil in tako. So se pa znajdli, ko je oče umrl, ta je bil pa že brez ene noge, so pa v trugo te kosti nekako skrili in potem imeli normalen pogreb in povedali, da so se odlično počutili, da so vsaj brata na skrivaj pokopali v Dob. Take stvari so se tudi dogajale.
Scenarij
4:07
Ja, torej. Jaz sem imel to srečo, da mi je bilo okoli mislim 1985 ali 1986 odobren en scenarij. Javil sem se na splošni razpis takrat, je bila Viba film in so en scenarij Zlom, ki je prikazoval razmere v podjetjih in tako naprej se je videlo, kaj je to delavsko samoupravljanje. Dosti bi rekel, film je bil disidentski oziroma scenarij. Odobrili so ga, ker je bil Štih takrat direktor in kar močna osebnost In so ta film odobril v snemanje. Čez več branj je šlo. Določen je bil Jože Pogačnik za režiserja. Jaz sem bil, ko v nebesih, da bo film posnet. Sem že z njimi šel v Opatijo, na ta filmski festival. Potem so rekli, da bo še dialoge, smo šli k Marjanu Rožancu, pisatelju, da bo izboljšal dialoge, skratka jaz sem bi navdušen, da bo ta film celo večerni posnet. Ampak potem je pa Štih umrl in ni bilo več te zaslombe, pa potem ni bil realiziran. Ampak jaz sem se pa sedaj, sem
rekel, jaz pa očitno znam tudi scenarije napisati in sem se lotil, pa tega, ker mislim, da je žalostno, da še ni, tega problema vojnih in povojnih pobojev. Ko sem videl film Katin, kateri, je zelo močen, ki so ga Poljaki naredili,. Tudi mi bi morali nekaj takšnega imeti. Ta zgodba, bi bila še bolj zanimiva vsaj vsebinsko, ker pri Katinu je že to kako so jih streljali v jamo metali pa zasuli. Ta zgodb, bi pa imela, no ima, sem napisal scenarij, kaj se je še v tej jami dogajalo. Kako so še nekaj dni vili živi med temi mrtvimi, kako so notri umirali in trpeli, kako so želeli ven pobegniti in je nekaterim celo uspelo. In vsaj trije vemo, da so tudi napisali spomine in ušli v tujino. To je tako zgodba, fantastična, da bo morala in vem, da bo enkrat posneta, samo ne vem kdaj. Jaz bi stvar rad malo pospešil in sem tudi napisal scenarij. Tistim, ki sem pokazal, so kar navdušeni in tudi iz tujine sem dobil pohvale in spodbude. Naj omenim grofa Tolstoja. ki zelo pozna problematiko, in tako naprej. Jaz mislim, da je skrajni čas, da se to naredi. Zaradi mene se lahko tudi spremeni moj scenarij. Čeprav moj scenarij je pa tak, začne se v Vetrinju potem pa kakšno je bilo to trpljenje in tudi izdaja Angleške vojaščine, potem pa vse preko Jesenic, Ljubljane, Kranja, Kočevja in jame, in v jami. in potem iz jame še tisto trpljenje. Zelo zahteven film, ko bo narejen. Ampak jaz sem prepričan, da bo in da mora biti.
7:41
Arhiv
7:55
Jaz sem vse pomembne stvari shranjeval. Takrat še ne urejeno. Ampak dajal sem tako na kupe. Dva metra na debelo je bilo od vsega tega. Pa plakate in vse to. Za vsak slučaj. Sedaj, ko sem se upokojil in ko imam čas, sem začel to urejati. In ko sem, sem videl, kakšne stvari so zanimive in da je tega premalo in potem sem malo izbrskal in sedaj sta že dve knjigi nastali. Ena je ta, v objemu Slovenske pomladi. Bolj na mene se veže. Druga smo pa uporabili tudi Demos na Domžalskem, je pa tudi. Sem digitaliziral. Imam tega ogromno še. Bo še za kakšno knjigo nastalo verjetno.
8:40
Iz politike v informatiko
9:03
Po razočaranju na volitvah 1992 sem se jaz spet vrnil v poslovni krog. Ki je med tem bolj počasi se razvijal. Od takrat naprej pa zelo lepo. Namreč, jaz sem kot pravnik ugotovil, tudi že v Litostroju, ko sem delal. Kako veliko časa bi lahko
prihranili, če bi nam nekdo nudil te informacije, če ne drugega, da so vsaj v elektronski obliki, ker prej niso bile. Jaz sem to začutil vsaj deset let prej, kot drugi. In sem se začel pripravljati in sem že leta 1989 ustanovil pravni informacijski sistem on-line, čeprav še interneta, nisem jaz še vedel za njega ampak sem je dalo preko telefona. In so vsi, ki so to videli, so bili navdušeni. Imeli smo tudi veliko akcij izobraževanja. Imeli smo tudi društvo pravnikov za računalništvo. Ta potem, smo dobili še partnerje in ustanovili podjetje Ius Software. Ni bila več obrt pol ampak podjetje in to podjetje še do danes odlično deluje, ja in kaj dela? Ja pomaga, pravne informacije daje pravnikom in seveda tudi odvetnikom. in jim s tem prihrani čas. Ko so bili otroci majhni in so rekli, ati kaj delaš, sem rekel, ati prodaja čas. Tudi je sedaj zanimivo, ko je že vse brezplačno, je pa poplava teh informacij, pravnih in spet veliko prišparaš, če ti nekdo pripravi, zakone, indikate in vse take stvari, literaturo in ta stvar lepo funkcionira. Smo imeli tudi mednarodne ambicije. Sedaj že, sem potem še dobil tuje, nek sklad in stvar sedaj funkcionirala tudi na Hrvaškem in v Turčiji in bo še v kakšni državi. Na to sem kar ponosen, temu bi se reklo, da sem bil pionir. Jaz sem pa potem, nekaj mi pa ni uspelo, še, v začetku tega, že stoletja, je pa še moj projekt uvajanja umetne inteligence v pravo. To je pa zelo zahtevno. ampak je 2008 gospodarska kriza to ustavila, ampak bom poizkušal ponovno tukaj je spet ena velika priložnost. Tisti, ki bodo to obvladali, bodo gospodarsko uspešni.
11:45
Za Evropsko unijo 12:16
Jaz sem samo hvaležen, da smo v evropski uniji. Enkrat sem napisal, da čeprav Slovenija ne bi bila v Evropski uniji, bi bila ena zatohla mlaka in bi bilo mene strah živeti v njej. Sedaj tudi politični nasprotniki delajo takšne stvari, ki so dobre, pozitivne. Ker morajo, ker je to del Evropske unije. In tudi Nata in glede tega mislim, da ni poti nazaj. Jaz sem za to, da smo v Evropsko unijo in mislim, da je to bodočnost za tako majhno državo, kot smo mi. Tako, da upam, da bo to ostalo, vedno. Čeprav so pa krize, sedaj se vidi je tudi Evropska unija v krizi, tu se je spet obrnilo na to, kar tudi vem, da bomo na koncu spet sami od sebe odvisni.
13:07
in recimo, če želimo biti država moramo imeti svojo vojsko. To smo pa že od samega začetka videli, ko so imeli tiste ideje pa so nahajali in sabotirali naša prizadevanja za Slovensko vojsko, vemo razorožitve teritorialne obrambe in tako naprej. Še sedaj ,da kar nagajajo, razen sedanjim, minister res ni s srcem delal za Slovensko vojsko, Tonin je tukaj res izjema in so se stvari začele obračati na bolje, ker je bilo že zelo kritično, kako slab odnos države, do vojske je ime, do te vlade. Jaz upam, da se stvari tudi na bolje obračajo.
Nedokončana tranzicija
14:06
Tranzicija še ni dokončana., To je problem. Še vedno so ostanki tega, te miselnosti premočni. V medijih, na sodiščih, pravosodju in pa tudi v izobraževanju. In se to seveda pozna. To je velika cokla razvoja. Sem žal približno, enkrat sem tako ocenil. Pa bo res nek totalitarni režim, ko ga ukineš rabiš vsaj toliko časa, kolikor je trajal. in če smo bili 45 let, smo bili v totalitarizmu in je zdaj samo 30 let pomeni še kakanjih 15 let, da bo. Jaz tukaj tudi pogrešam potrebo po narodni spravi, Za katero sem se zavzemal, saj sem povedal že od leta 1985, ko sem poizkušal organizirati predavanje na to temo. In še kasneje, velikokrat pisal o tem. Sestavil sem formulacijo za narodno spravo, na to bi opozoril, kaj pomeni, ta formulacija je. Jaz sem poskušal, saj je kratko pol strani, da bi ga lahko obe strani podpisali. Da bi mogle, torej ni to recimo, če zelo karikiramo spet, Partizani, domobranci, da bi bili taki izrazi, tok spoštljivi to je nujno. Če bi pa oboji skupaj to podpisali pa je to potem sprava. Bomo se morali še v naslednjih letih za to trudil iti pa vidimo, vsaj to kar je delala akademija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ta akcija, zelo podpiram in še marsikaj ne morem razumeti, zakaj so tako trmasto proti. Te stare sile so še premočne. Še petnajst let bomo morali čakati.
16:11
Volilni sistem
16:45
Nekaj bi pa še povedal, okoli volilnega sistema. Stare sile so se, kot hudič križa bale, da bi Demos na naslednjih volitvah še enkrat zmagal. In ko so to začutili, so šli v akcijo na vse mogoče načine. Dobro, Spomenka je začela s tisto zaustavite, desnico. Pomemben je bil pa tudi volilni sistem. Mi smo se pa tudi tega zavedali. Sedaj, potem pa še ta naša prenovljena stranka, narodni demokrati smo se zavedali, pa potem tudi kakšna druga, krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza in ljudski demokrati so se strinjal in tudi Grossovi
liberalci tudi po tem, ko je padla Demosova vlada, da bi lahko naredili, če bi s pametno koalicijo povezali te sile Demosa, saj razen, kakšnih, ki ne bi hoteli. Demokrati so šli že ven in tako naprej in če bi bil malo bolj večinski sistem potem bi bili prisiljeni v predvolilno koalicijo in bi lahko takšna mogoče lahko spet, na ta način, Demos zmagal. Sedaj pa če smo realisti, čisti volilni sistem tudi ni dober ima tudi slabe lastnosti zato smo mi hoteli, da bi bil vsaj kombiniran volilni sistem. Polovico, bi se jih volilo po večinskem sistemu, ki bi zahteval predvolilne koalicije in tako naprej. In smo naredili predlog, kot pravnik je to zelo korektno, ker pa seveda, ni bilo na drugi strani so bila nasprotovanja in tukaj je moja druga ali tretja zamera Bučarju, da tega ni dovolil, če tako rečem, smo pripravili predlog o kombinirane volilnem sistemu in smo tudi pravno prišli do tega, da mora biti referendum. Smo zbrali podpise 84. Več kot polovica poslancev je podpisala, tudi zbor občin je potrdil. Bučar je to imel v predalu, in ni dovolil, ker se je tudi on in so se na ta način bali, da bi se Demos povezal. Kar bi bilo pa po moje nujno. saj sem prej povedal, da je po moje nujno. To je bilo moje veliko razočaranje, da do tega ni prišlo.
19:43
Konec zadnjega posnetka.