DIGITALNA ZANIMIVA KNJIGA

Anton Tomažič

DIGITALNA ZANIMIVA KNJIGA

ANTON TOMAŽIČ

NAMESTOUVODA

Dobrodošli v prihodnost izmenjave informacij, kjer se besede prepletajo s slikami, zvoki in umetno inteligenco, da ustvarijo izkušnjo, kakršne še niste doživeli. Pred vami je e-knjiga, ki presega meje tradicionalnega branja in ki vas bo popeljala na potovanje skozi čas in prostor, obogatena z najnovejšimi tehnološkimi dosežki.

Vsaka stran te knjige je okno v svet, kjer se besedilo prepleta s čudovitimi fotografijami, ki oživijo zgodbo pred vašimi očmi. Video posnetki vas popeljejo globlje v dogajanje, medtem ko glasba ustvarja čustveno ozadje, ki vas bo prevzelo. Toda to še ni vse –umetna inteligenca v tej knjigi ni le orodje, temveč sopotnik, ki vam pomaga odkrivati skrite plasti zgodbe in vam ponuja prilagojene vpoglede.

C i l j : n arediti knjigo , kotje(v

NAMESTO KAZALA

▶

POLITIKA

▶

POTOVANJA

obiskal že 115 držav po vseh celinah (pa ni vštetih še 40 zveznih držav ZDA)

bil že disident, osamosvojitelj, podpredsednik politične stranke

▶

FOTOGRAFIJA

razvijal še črno-bele v laboratoriju, do Nikona 9 z umetno inteligenco

▶

NARAVA

bil potrjen planinski vodnik, vrtičkar, poljedelec, gobar, antarktični opazovalec

▶KOLESARSTVO

▶

UMETNOST

bil že slikar, karikaturist, pisec zgodb, filmskih scenarijev, radijskih iger

▶

ZGODOVINA

pisal kolumne o Aristotlovi Državi, raziskoval svoje prednike do leta 1600, vseposvojitelj

▶

PODJETNIŠTVO

bil ustanovitelj družb IUS SOFTWARE, DARUJMO SI, InForm, AI-in Law

kolesaril že v 50 državah, po vsej Sloveniji, naredil 800 km Camina ▶

INOVACIJE

bil pionir pravne informatike, ustanovitelj IUS-INFA, izumitelj AlertX-a, BlinX-a

▶

BLOGI

pisal za: Pravniška lista, Moy Blawg, IUS-INFO kolumne, Časnik

▶

KNJIGE

napisal že 6 knjig, ki so izšle pri različnih založbah in na spletnem portalu Amazon

EKOLOGIJA

bilzadolženzavzdrževanjeinmarkiranjeplaninskih potiPlaninskegadruštvaLitostroj

▶

ZANIMIVOSTI

bil regionalni zmagovalec za Evropo mednarodnega združenja krščanskih poslovnežev UNIAPAC 2019

▶PRAVO

specialist za investijska dela v tujini, ima pravosodni izpit, bil predsednik Zakonodajno-pravne komisije v Skupščini RS

▶

RELIGIJA

bil aktiven v odboru za gradnjo nove cerkve na Viru, nastopal v uprizoritvi Virski pasijon leta

▶

FILM

avtor scenarija za celovečerni film ZLOM, ki je bil izbran na javnem natečaju VIBA FILM leta 1985

SPRAVA

G A L E R I J A

NEKAJ O AVTORJU

Rodil sem se 13. junija 1950 v Jugoslaviji, kjer je tedaj vladala komunistična diktatura, oziroma uradno: diktatura proletariata, ljudska oblast, socialistična, samoupravna družba... V šoli sem že tedaj nekako težko razumel, kako je lahko katerakoli diktatura dobra, ampak so nas že nekako prepričali, da je bolj prav, če delavski razred pride na oblast na nasilen način, kot pa z demokratičnimi volitvami. Vsakodnevna indoktrinacija nas je uspešno prepričevala, da je bila naša domovina ob koncu II. Svetovne vojne osvobojena, saj smo šele desetletja kasneje izvedeli, da so se največji poboji (na desettisoče komunistom nevarnih političnih nasprotnikov in njihovih družinskih članov) dogajali poleti 1945, na ukaz (ali vsaj z odobritvijo) kasnejšega ljubljenca svetovnih politikov maršala Tita in celo v sodelovanju z angleškimi vojaškimi oblastmi. V resnici pa si je komunistična elita v imenu delavskega razreda za 45 dolgih let uzurpirala oblast, ukinila demokracijo, cele generacije prikrajšala za osnovne človekove svoboščine ter bistveno zavrla možen gospodarski in družbeni razvoj. Pod krinkami samoupravljanja in neuvrščenosti je sicer Jugoslavija navzven dajala nekoliko milejši videz, toda načeloma je šlo za isto kot v vseh drugih komunističnih režimih. Starši lahko tudi v okupiranih in diktatorskih sistemih zagotovijo svojim otrokom lepo otroštvo, polno igre in

sonca, le da jim morajo prikrivati resnico in jim vgraditi ustrezne obrambne samo-cenzurne mehanizme. Zato sem sicer lahko hodil v cerkev, le da tega nisem nikdar smel omeniti v šoli. Lahko sem barval velikonočne pisanice, vendar naslednji dan v šoli nisem smel imeti na prstih sledove barv. Mama mi je sicer omenila svojega dobrega brata Franceta, vendar mi dolgo ni upala povedati, da so ga partizani pobili dva meseca po koncu vojne. Lahko sem upal na uspešno poklicno kariero, vendar le do nivoja »pravnega svetovalca« generalnega direktorja Litostroja (kar sem kasneje tudi dosegel), več pa ne, razen, če bi se vpisal v »Zvezo komunistov«, kar pa se nikoli nisem.

Sicer pa se za študij prava nisem odločil zaradi kakšne posebne afinitete do tega poklica, temveč zato, ker so se na to fakulteto vpisali moji takratni najboljši prijatelji. Tako ni čudno, da sem se takoj po diplomi oglasil pri profesorju Šturmu in ga povprašal, v kateri službi bi jaz kot pravnik lahko imel stik z računalniki. Leta 1974 takšnih možnosti pač še ni bilo veliko, pa vendar mi je dal dobro priporočilo: Biro za organizacijo in metode, kjer se ukvarjajo z uvajanjem računalništva v javno upravo. Tam sem šel takoj v tečaj Cobola in užival v delu sistemskega analitika. Že tedaj sem se seznanil s projekti pravnih informacijskih sistemov in tudi takoj ugotovil, da noben takšen sistem nima niti najmanjše možnosti za uspeh, ker so bili vsi po vrsti administrativno načrtovani in vodeni. Seveda so požrli velike količine denarja, vendar mi je bilo jasno, da je kvalitetna informacijska storitev le tista, ki temelji na komercialnih principih. Za to pa tedaj v Sloveniji ni bilo niti najmanjših možnosti, kot je tudi ni bilo za druge oblike podjetniške iniciative. To je bil tudi eden od razlogov, da sem tisto službo po enem letu pustil in se kar za precej časa poslovil tudi od računalništva.

Ko je proti koncu 80. let začel svetovni komunizem propadati navznoter (je zaradi svoje ekonomske neučinkovitosti razpadel sam po sebi), sem se bližal svojemu 40. letu in začutil sem, da je polnovredno življenje možno začeti šele tedaj. Kako žal mi je številnih dobrih ljudi, pravih svobodoljubov, ki svobode niso dočakali! Svoboda je namreč v Sloveniji nastopila leta 1990 z zmago oporečniške politične zveze DEMOS na prvih svobodnih volitvah. Brez svetovnega procesa razpada komunizma, papeža Janeza Pavla II, perestrojke, Berlinskega zidu, Poljske, Češke… seveda tudi Slovenija ne bi bila (sama) danes svobodna, vendar je tudi nihče drug ne bi mogel osvoboditi, kot njeni lastni državljani. Tudi sam sem v 80. letih začutil, da je čas pasivnosti mimo, da moramo začeti delovati, vsak v svojem okolju in po svojih močeh. Začel sem pisati časopisne članke, vedno bolj na meji uveljavljene avtocenzure. Motila me je predvsem centralistična težnja Beograda, da si še bolj podredi in po srbskem okusu obdela druge republike (spremembe ustave, skupna jedra).

V trdnjavi delavstva – 3.500 članski tovarni turbin »Titovi zavodi Litostroj« sem se uveljavil kot kulturni animator, izdajal poseben bilten in propagiral obiske raznih disidentskih gledaliških predstav, sumljivih

filmov, branje svobodnjaške literature itd. Ko sem leta 1985 organiziral predavanje disidentskega profesorja Franceta Bučarja na (prepovedano) temo »sprave«, mi politična nomenklatura Litostroja tega dogodka ni mogla preprečiti na drugačen način, kot da so si izmislili vajo civilne zaščite in nam fizično preprečili vstop v tovarno. V pravniškem društvu sem bil del notranje opozicije, ki je vodstvu parala živce s preveč demokratičnimi stališči in doslednim zavzemanjem za enakopravnost jezikov. Moj nastop, ko sem na vsejugoslovanskem srečanju pravnikov v Opatiji vztrajal s podajanjem v slovenskem jeziku (in so prvič morali uporabiti simultano prevajanje) je bil kot senzacija zabeležen na prvih straneh časopisov.

Ko so se pojavili osebni računalniki, je bila sproščena ustvarjalnost tudi za tiste ljudi, ki niso imeli dostopa do velikih sistemov ali so celo živeli v državah, kjer ni svobodnega podjetništva. Tako je bilo tudi v mojem primeru: Sinclaire, Atari, XT, AT, Macintosh… Najprej igračkanje, kmalu pa tudi prvi pravi koristni programi. Skupaj s prijateljem Markom Krečičem sva v »najinih garažah« izdelala prve komercialne programe, med njimi tudi zelo kompleksnega PRAKSA-PC – Pravne, kadrovske in splošne aplikacije na PC-ju. Poleg urejevalnika besedil je vseboval še tako (v DOSU) napredne funkcionalnosti, kot so delo v oknih, prilagodljive datoteke, serijska pisma, in celo razvedrilno igrico. V takrat edinem softwarskem »podjetju« MikroAdi so prevzeli distribucijo programa, najina kontaktna oseba pa je bil Janez Janša.

In ko sva leta 1988 (točen datum bodo poučeni bralci sami uganili) z Markotom prišla na dogovorjeni

G A L E R I J A

sestanek v MikroAdo, Janeza ni bilo. Še dobro pa se spominjam zariplega Igorja Bavčarja, ki je po telefonu »pizdil« in že snoval svoj »Odbor za izpustitev Janeza Janše«. Nisem še slutil, da sem priča zgodovinskim dogodkom, vendar pa sem se takoj aktivno vključil. Na svojem skromnem računalniku sem hitro sprogramiral velik banner »Free Janez Jansa« in ga nesel Bavčarju, da ga je obesil na vrata odbora. Sledile so demonstracije, javni protesti, internacionalizacija… Slovenska pomlad. Začel se je majati slovenski Berlinski zid, in s tem, ko je javnost dosegla, da so Janeza Janša v nekaj mesecih izpustili, so bila vrata kletke odprta. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda. Meni je bilo tedaj že kristalno jasno, da sta potrebni dve osvoboditvi: od komunizma in od Jugoslavije! Da ne bi izgubljali časa, sem takoj po osvoboditvi Janeza Janše v Novi reviji (Številka 77/1988) objavil članek z naslovom »Kaj sedaj?«. Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju povsem legitimne) politične stranke Slovenska demokratična stranka. Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil. Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do iniciative in januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze. Beseda stranka je bila tedaj za nekatere še premočna in če sedaj dobro razmislim, ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi bili tedaj pogumnejši in namesto SDZ ustanovili SDS, saj bi se tako verjetno težje vanjo

že od samega začetka implantirali tudi zaviralni elementi. Ko je v Sloveniji potekala široka akcija zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo, sem čutil za povsem legitimno, da zato izkoristim tudi Planinski tabor in sem skušal podpise zbirati na Kamniškem sedlu. Organizatorji, politikom servilni funkcionarji PZS so mi to izrecno prepovedali (»Ne moremo mešati planinstva s politiko!«), vendar se nisem dal in sem stojnico improviziral nižje ob razpadajoči planšarski koči, kjer sem med odhajajočimi planinci nabral okrog 100 podpisov.

Najini posli z MikroAdo so počasi usahnili, tudi zato, ker sem se v naslednjih treh letih povsem osredotočil na politično delovanje in na uresničitev mojih dveh ciljev (osvoboditev). V tej prvi slovenski pravi politični stranki po pol stoletja sem bil od samega začetka v najvišjih organih. Na velikem ustanovnem sestanku v Cankarjevem domu sem se sam javil za kandidata v Svet stranke, kar mi je kasneje Dimitrij Rupel očital in to označil kot samoljubje, sam pa sem na to potezo ponosen, saj je bil to edini način, da na demokratičen način skušam uveljaviti tudi vpliv slovenskih kristjanov na vodenje te stranke (nekateri bi to skupino imeli radi le za članstvo). To sem v svojem nastopu tudi odkrito povedal in dobil enoglasno podporo. Kmalu sem bil izvoljen tudi v izvršilni odbor Slovenske demokratične zveze, kjer pa sem že kmalu opazil, da za slovenske kristjane med vodstvom v stranki ni dovolj posluha. Takoj sem ugotovil, da bo v tem primeru potrebna nova stranka. V svoji naivnosti sem napisal odkrito pismo naslovljeno na tiste vodilne v stranki, za katere sem vedel, da so krščansko usmerjeni, predvsem pa na dr. Franceta Bučarja in Ivana Omana (da, tudi on je bil tedaj še v tej stranki). Da bi ne bilo potrebno ustanavljati še ene stranke (krščansko-demokratske) in s tem drobiti moči, sem predlagal, da bi se v SDZ uvedla legitimna frakcija, ki bi uveljavljala vpliv slovenskih kristjanov na politiko stranke. Dr. Bučar, ki je bil kot moj bivši profesor za mene nesporna avtoriteta, je takšno mojo iniciativo gladko zavrnil in tako nisem imel nobene možnosti za njeno uveljavitev. Trdim, da bi v primeru njene uveljavitve ne bilo nobenih posebnih potreb po ustanovitvi stranke Krščanskih demokratov, saj bi se njihove vrednote lahko uveljavljale v eni sami močni resnično demokratski SDZ (še bolje: SDS). Seveda nisem niti slutil, da sem s to pobudo posegel v sršje gnezdo in da po volji tistih iz Ozadja prav do tega ni smelo priti…

Moje izrazito politično delovanje za opozicijsko stranko bi mi seveda povzročalo še dodatne probleme v Litostroju, kjer sem se zaradi tistega predavanja o spravi komaj še obdržal, zato sem leta 1988 dal odpoved in se podal na povsem novo in negotovo pot samostojnega podjetnika, sprva še s statusom obrtnika, ko pa je nastopila možnost ustanovitve gospodarske družbe, sem takoj ustanovil družbo IUS SOFTWARE, d.o.o. Spomnim se, kako me je mama rotila, naj ga ne lomim in ne puščam »varne službe« pravnega svetovalca, saj nimam nobenih zagotovil, da bom zaslužil za svojo eksistenco. Tedaj namreč

praktično ni bilo še nobenih potreb po storitvah družbe IUS SOFTWARE – pravnih informacijah v elektronski obliki. Vedel pa sem, da lahko računalniško obvladovanje velikih količin informacij (kar pa je vsakodnevna potreba pravnikov) lahko prihrani veliko časa in denarja. Morali pa smo najprej pravnike računalniško (komunikacijsko) izobraziti in jim prikazati prednosti, če bodo pravne informacije imeli v elektronski obliki. Organizirali smo veliko tečajev in seminarjev a la »Pravnik in računalnik« sedaj že v sodelovanju z Gospodarskim vestnikom, našim kasnejšim strateškim partnerjem.

Bližalo pa se je že razburljivo leto 1990 in s tem možnost »mehkega« prevzema oblasti s strani novih demokratičnih slovenskih strank. Pametno smo se povezali v DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije), ki je imel odslej tudi pri meni prioriteto. Nekaj časa sem bil celo vodja volilnega štaba, kasneje pa sem imel operativne naloge na drugem nivoju. Med drugim sem narisal veliko tabelo, v katero smo vpisovali ustanavljanje novih lokalnih podružnic vseh petih povezanih strank. Prav z veseljem sem uporabljal barvne flomastre in postopoma izpopolnjeval politični zemljevid Slovenije. Če v kakšni občini še ni bilo podružnice katere od strank, smo ji druge stranke pomagale zbrati vsaj nekaj prostovoljcev, toliko da so lahko sestavili kandidatne liste za volitve. Ker so bile svobodne volitve in politično delovanje za večino od nas (posebno mlajših) nekaj povsem novega, je bila zelo dobrodošla tudi pomoč od zahodno evropskih političnih strank. Nam je še posebno veliko pomagala Evropska demokratična unija in v njenem okviru avstrijska Ljudska stranka. Na Dunaju smo aktivisti novih političnih strank obiskovali praktične tečaje političnega delovanja in osnov demokracije. Zanimivo je, da so širokogrudno gostili tudi člane tedanje ZSMS (zveze socialistične mladine), ki jim sicer ideološko ni bila prav blizu, vendar so jo šteli kot dobrodošlo alternativo vladajoči uradni garnituri. Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila ta organizacija, čeprav še vpeta v prejšnji sistem tudi sokreatorka novih odnosov in ponekod tudi formalno v koaliciji z Demosom. Tako smo v mojem volilnem okrožju skupaj delovali Demos in ZSMS kot Združena domžalska opozicija. Tudi v okviru Demosovih strank niso imele vse enako radikalnih in jasnih stališč o prihodnosti Slovenije, saj smo bili še vedno v Jugoslaviji in se še vedno veljali njeni zakoni, predvsem kazenski. Kar se mene tiče, pa sem bil že tedaj (kot so nas kasneje označevali v parlamentu) med jastrebi: dvomim, da je

G A L E R I J A

še kdo drug v Sloveniji na kak predvolilni letak tako precizno in poudarjeno zahteval njeno samostojnost, kot sem to storil jaz. Čez ves letak (s fotografijami in biografijami nas kandidatov) so bile natisnjene besede: »ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO« (spomladi 1990 je bilo to v izrecnem nasprotju z jugoslovansko zakonodajo), besedilo pod mojo sliko pa: »V skupščini se bom zavzemal za to, da Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije doseže popolno samostojnost, vključno z lastnim denarjem, in lastno slovensko vojsko. Predlagal bom spremembo Zakona o političnem združevanju, tako da se bo skrajšal rok, do katerega morajo politične organizacije (Zveza komunistov) umakniti svoje organizacije iz podjetij – na 8 dni po spremembi zakona.« To tudi v vednost socialistom, ki so si veliko kasneje izmislili, da so oni dali pobudo za osamosvojitev…

Potem, ko sem od jutra do večera garal za uspeh volitev, sem se dan pred volitvami, ko velja predvolilni molk, odpravil na celodnevni izlet visoko v gore –Karavanke. Ko sem dosegel vrh, sem že vedel, da bomo zmagali. Na glas sem govoril v dolino: »Slovenija, draga moja! Domovinica ti moja ljuba, še en dan in – jutri boš svobodna! Končana bo polstoletna tiranija… Kako lepo!« In res, na volitvah je zmagal Demos. Končalo se je obdobje komunizma, hkrati pa je oblast prevzela

odločna skupina politikov, ki je znala Slovenijo popeljati tudi iz nevarnega objema Jugoslavije in bližajoče se Balkanske vojne katastrofe. V parlament sem bil izvoljen tudi jaz, tam pa sem postal predsednik tedaj najvažnejše Zakonodajnopravne komisije (morali smo zgraditi povsem nov normativni sistem samostojne države, hkrati pa še »odklapljati« zvezne predpise). Naslednji dve leti za računalništvo ni bilo kaj dosti časa, čeprav me je kot delovni pripomoček vedno spremljal prenosnik, kar je bilo med poslanci tedaj tudi še nekaj povsem novega. Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi uspešno izpeljali odcepitev od Jugoslavije, odpravili krivice prejšnjega režima (denacionalizacija, privatizacija) in se vključili v družino svobodne Evrope.

Tudi nastopanje v politiki je eden od načinov samopotrjevanja in samodokazovanja. Marsikateri uspešen poslovnež bi dal bogastvo, da bi se dokazal tudi kot politik, toda brez ustreznih lastnosti mu to ne bo nikoli uspelo. Sam sem na svoje dvo in polletno poslansko (poklicno) kariero kar ponosen. Brez večjih spodrsljajev sem vodil preko 80 sej komisije, ki je bila sestavljena iz predstavnikov vseh poslanskih klubov in ki je morala obdelati vse tiste zakone, katere so sicer obdelovale druge komisije in odbori vsak na svojem področju. Bil sem tudi predsednik pomembne

Umetna inteligenca se vse bolj kaže tudi na področju fotografij in videa... Najprej je le pomagala očistiti stare slike in jih obarvati, vse bolj pa jih lahko še bolj poživi... Meni je obarvala tole črno-belo fotografijo z očetom... mamo v mladosti pa je celo “oživila”, da se nasmehne in obrne glavo...

komisije za poslovnik. Pred poslanskim zborom sem moral o tem poročati, včasih tudi pojasnjevati, hkrati pa sem bil nekaj časa še vodja poslanske skupine naše stranke (tedaj že Narodnih demokratov).

Današnji mladi politiki si kar težko predstavljajo, kakšen napor je za zmagoviti Demos predstavljal že samo prevzem oblasti. Prejšnja komunistična struktura, ki je tedaj nenadoma postala opozicija, je imela dovolj časa, da nam je pripravila nešteto pasti in ovir, med njimi tudi enkratno strukturo parlamenta v obliki TREH domov (in vsak zakon je moral biti sprejet v vseh treh!). Tista tretjina (nam) opozicijskih poslancev je bila neprimerno bolj izkušena v politiki (mnogi tudi s formalno politično izobrazbo, večina od njih je bila že vse življenje v politiki) in je dobro poznala (ter kar dolgo tudi še obvladovala) strokovne sodelavce »Skupščine Republike Slovenije«. Jaz in večina mojih kolegov, na novo izvoljenih poslancev Demosa, pa smo PRVIČ vstopili v tisto stavbo na Šubičevi na dan, ko smo jo morali začeti voditi! Upam, da bo o tistih nekaj prvih dneh (in nočeh!) prevzemanja oblasti tudi kdo še napisal knjigo in v njej prikazal tudi pokvarjeno vlogo (tedaj še povsem staro-režimskih) medijev, ki so uživali v norčevanju iz neizkušenih novih politikov.

Resnično sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri najbolj uspešnem projektu v slovenski zgodovini: pri vzpostavitvi samostojne, neodvisne in demokratične države Republike Slovenije. Jasno je, da si danes zaradi izredno pozitivnih posledic za vse njene prebivalce in za deželo kot celoto, zasluge za to lastijo celo tisti, ki so bili zraven s figami v žepu. Tako uradni ideologi in ideologinja (za njimi pa to predvsem ob obletnicah do onemoglosti ponavljajo razni »neodvisni« kolumnisti) že deset let skušajo indoktrinirati malce prirejeno resnico o ključnem dogodku – plebiscitu. Zaradi mene lahko to delajo še deset naslednjih let, pa se ne bo niti za milimeter spremenilo moje stališče, do katerega sem prišel kot aktivni član tedanje poslanske skupine DEMOS. K sreči sem o vsem tem tudi napisal knjigo »V objemu slovenske pomladi«.

Demosa, saj smo bili glede tega »navadni« poslanci kar postavljeni pred dejstvo, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal. Da to nikakor ni bilo v skladu z našo večinsko volj, kaže tudi dejstvo, da samega poslanskega kluba enostavno nismo hoteli razpustiti in je še naprej deloval, vendar seveda zelo težko in neučinkovito, če so bila strankarska vodstva že zadosti razcepljena.

Potem, ko sem leta 1993 pustil politiko (po neizvolitvi in mojem velikem razočaranju nad slovenskimi vzolivci), sem se lahko veliko več posvetil podjetništvu – družbi IUS SOFTWARE ter številnim novim inovativnim prijektom, predvsem na področju pravne informatike.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

DOBER NASLOV

Dober naslov je pol članka, pravijo. In tako sem to upošteval tudi jaz. Če bo ta današnji naslov moje kolumne všeč obema tistima dvema bralcema, ki se jima celo ob sobotah da pogledati na IUS-INFO), potem obljubim, da ga bom še kdaj ponovil. In ker mi je trenutno zmanjkalo idej za znanstveno fantastiko (umetna inteligenca v pravu, itd.), sem se danes odločil za sorodno zvrst – humoresko.

Slava je minljiva. Prav tako (na)prednost na kakšnem strokovnem področju. Na to sem se spomnil, ko me je včeraj na pariškem letališču nekdo nagovoril z besedami: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi kot poslanec vedno imeli na mizi prenosnik?«, namesto z običajnim nagovorom: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi padli v tisto luknjo na nekem otoku?«.

Tale možakar je pa res razgledan, ima dober spomin in dober občutek za prave vrednote! Izkoristil sem dejstvo, da je bilo do odhoda letala še več kot dve uri ter da smo bili že v končni čakalnici (od koder mi ni mogel nikamor pobegniti) in začel sem mu na dolgo in počez razlagati, kako napreden sem bil že od nekdaj, posebno na pravnem (in) računalniškem področju.

Kako sem že leta 1975 programiral v Cobolu in so mi v Raško (kjer sem služil vojsko) pošiljali (v velikih kuvertah) datoteke (v obliki luknjanih kartic), katere sem editiral (s kemičnim svinčnikom) in sortiral (zamenjava vrstnega reda v svežnju kartic) ter poslal nazaj v Ljubljano v nadaljnjo obdelavo (luknjanje)…

Kako sem že v začetku 80-ih let zasnoval (v DOS-u) računalniški program SAS-Editor (pojasnilo za mlade bralce: SAS je bila kratica za »samoupravne splošne akte«), ki je ob vsaki spremembi enega akta avtomatsko prenumeriral tudi vse člene in sklicevanja v vseh drugih aktih (nekaj podobnega sedaj – za Windowse – razvijajo v italijanskih in nizozemskih inštitutih, kot sem včeraj slišal na pariški konferenci »Legal Knowledge and Information Systems 2006«)… Na žalost tedanji računalniki niso bili zadosti hitro sposobni obdelati ogromnega obsega SAS-ov in DD- jev (pojasnilo za mlade bralce: DD je bila kratica za »družbeni dogovor«), kar je imelo med drugim za posledico tudi to, da je samoupravni socialistični sistem (SSS) zašel v resno krizo…

Kako sem leta 1985 skušal še zadnjič rešiti SSS pred propadom, tako da sem izdelal (v DOS-u) program za pisanje govorov GOVORNIK. Celo Mladina je temu posvetila dvostranski članek, pa še moja slika je bila objavljena. Ker sem kasneje za zgodovino hotel ohraniti spomin na samoupravni žargon, sem GOVORNIKA pretvoril v Windows obliko.

Kako sem vrgel puško v koruzo glede socializma in se sprijaznil s kapitalizmom ter leta 1989 lansiral IUSINFO, čeprav se mi o internetu še sanjalo ni… Ker sem moral na telefon v svoji prvi pisarni čakati 5 let (potem ko sem »prispeval za izgradnjo samoupravnega telefonskega omrežja« preko 5.000 DEM, sem najel

v Ljubljani prazno stanovanje – s telefonom - in tam priklopil računalnik ter začel emitirati IUS-INFO BBS… Pa sploh ni bil tako od muh… saj je že tedaj nudil ZAKONE, PREDPISE; JUDIKATE, LITERATURO… pa tudi dnevne NOVICE (točneje NEWS, ker so prihajale iz Amerike), FORUM, DODATKE, IGRE in celo LIVE CHAT (opozarjam na paralelo v zadnjem odstavku te »humoreske«)…

Kako plemenito pionirsko poslanstvo sem opravljal s tem, da sem deset let organiziral Računalniško delavnico v okviru Dnevov slovenskih pravnikov v Portorožu, vodil Sekcijo za računalništvo pri društvu pravnikov ter prvo diskusijsko listo Pravni forum SLOIUS… Tako, da me je bilo treba že kar zamenjati… da so te funkcije lahko prevzeli še drugi, z novimi idejami in iniciativami ter aktivnostmi…

Kako sem leta 2003 dal pobudo ter iniciativo za organizacijo in posredovanje pri pretoku znanja ter – v svetovnem merilu – (so)ustanovil prvo družbo za upravljanje portala, kjer se lahko spletno in sprotno izdelujejo najrazličnejši pravni dokumenti in druge pametne uporabnine – Inform d.o.o. https://www.informiran.si/index.aspx

Kako sem leta 2006 dal iniciativo za intenzivnejši in tudi komercialni razvoj umetne inteligence v pravu (za nekatere še vedno »znanstvena fantastika«!), ter v Ameriki ustanovil družbo »AI-in-Law Future Technologies, Inc.«, kateri se pridružujejo tudi partnerji iz Italije in Nizozemske, sedaj po tejle pariški konferenci pa verjetno tudi iz ZDA, Avstrije in Madžarske…

No, možakar je že zdavnaj zaspal… Jaz imam pa kar dober občutek, da sem ga tako lepo uspaval… pri tem pa še sam sebe malo potolažil… in se pripravil za jutri…

Moj problem? Vse pogosteje imam občutek, da ne grem več v korak s časom… Da me prehiteva razvoj tehnike (tako smo rekli včasih; danes pa je to ICT –

informacijsko komunikacijske tehnologije)… Da ne bom zdržal (po svojih močeh pomagati otrokoma) do konca devetletke… Za kasneje tako ali tako nimam iluzij…

Fantu, ki je v sedmem razredu sem še pred kratkim lahko kaj pomagal pri inštalaciji kakšne računalniške igrice… Kako sem bil zadovoljen in ponosen! Sedaj me pač ne rabi več… Ker sem zadnje čase dobil občutek, da (vesoljske in druge) borbe na terenu postajajo (še) bolj kompleksne, sem ga začel malo opazovati… Na moje presenečenje sem odkril da se (že dolgo?) ne bori več le z roboti in računalniškimi »osebami«, ampak (preko interneta) s svojimi sovrstniki iz vsega sveta… Vidim, da nekaj piše, kako naj se zaveznik skrije za tisto veliko skalo in potem mi kar tako mimogrede pojasni, da je to »Skyro« z Islandije, skupaj so pa ekipi še »Catch41« iz Estonije ter »Choo« iz Koreje. Na drugi strani imajo pa neke Amerikance ter enega Grka… Verjamem, da so takele igrice v »live« bolj zanimive, kot pa one iz prejšnjega obdobja (pred enim letom)…

Prav »zašvical« pa sem danes zjutraj, ko me je (v Pariz) poklicala hčerka (5. razred) in napovedala, da je pa sedaj res že skrajni čas, da tudi ona dobi »MSG«! Saj sem se znašel! Nikakor nisem smel pokazati, da ne vem, če sem prav slišal… K sreči sem takoj pomislil na Microsoftovega »Messangerja« in uganil, da je prav to tisto, kar »imajo danes že vsi drugi«. Kje je že običajni »e-Mail«…! To smo namestili pred pol leta… sedaj pa to ni več dovolj… Potrebno je takojšnje komuniciranje… verjetno tudi preko telefona… Kakorkoli: zagotovil sem ji, da bova to inštalirala »takoj jutri«, ni problema… jasno… Menda ja ne bo ona edina, ki bo tako za časom…

In s tem tudi njen foter …

Hitim…, da še pravočasno in na skrivaj downloadam razna navodila in napotke… in da se malo pripravim… Morda bom vsaj še tokrat izpadel kot »stručko«…

Anton Tomažič 2006

G A L E R I J A

G A L E R I J A

G A L E R I J A

ATA SO MI POVEDALI

Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.

Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv »konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki – saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja, veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.

Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti na vsako besedo… kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak. Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci… lahko tudi tako, da se tega še zavedali nismo…

Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali (z)lagati ali pa molčati. Meni je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski osvoboditvi 1991.

Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice (in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v »ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v šoli… Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi… Da lahko v Ameriki človek s pridnostjo naravnost obogati… Da »tabeli« niso bili vsi zločinci… – več pa tudi ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi je mama

(veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična revolucija privede - točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala (množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.

Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske osebe, uradnike, učitelje… pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega duhovnika.

Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti. Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in sam pridelujem hrano za svojo družino… Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki, rekreacija itd.)…

Pa še več časa imam kot upokojenec… Upam, da vsaj iz nebes vidi, kako sem se popravil!

Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo (zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na - aluminijast reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot simpatizer Stalina… pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO… Jaz ga bom pa zanalašč tule zazidal… Saj se bodo časi spremenili… Morda ga bo tedaj našel moj sin… in videl, da nisem bil kar tako… da sem si tudi jaz kaj upal…« Razumem, ata!

G A L E R I J A

MOJI (0SEBNI) SPOMINI NA TITA

Kosem bil mlad, sem ser tudi jaz enkrat znašel v bližini Tita (na cca 20 m, za kakšnih 0,2 sekundi)!

Tega nikoli ne bom pozabil, saj me je tisto noč zeblo kot mačka…

Takrat sem bil na strogo zaupni nalogi, vendar sedaj vam verjetno že lahko zaupam podrobnosti. Tistega leta 1975 sem služil vojsko v Raški (Južna Srbija).

Med drugimi bojnimi nalogami smo vojaki enkrat tudi varovali progo Beograd-Skopje, po kateri je švignil

Titov osebno (modri) vlak. Ob 3.30 (zjutraj).

Mi pa smo se na bojno nalogo odpravili že (prejšnji dan) ob 13.30… Časovna razlika je bila pač posledica (birokratske) vojaške logike:

Tito se je odločil, da bo skočil malo v Skopje (iz Beograda). Vodja kabineta je Generalnemu sekretarju naročil, da bo odhod ob 22.00

Generalni sekretar je Vodji protokola (za vsak slučaj) naročil, naj bo vlak pripravljen ob 20.00

Vodja protokola je Glavnemu varnostniku naročil naj bo proga zavarovana ob 19.00

Glavni varnostnik je Šefu generalštaba JLS naročil naj bo vojska pripravljena ob 18.00

Šef generalštaba je Komandantu Vojne oblasti JS naročil, naj vojake razporedi ob 17.00

Komandant Vojne oblasti JS je Komandantu Raške vojne oblasti poslal šifrirano sporočilo, da naj njihovih

20 km zavaruje ob 18.00

Komandant RVO je General-majorju vodju kasarne v Raški telefoniral naj vojake pripelje na teren ob 17.00

General-major je Majorju faksiral, da naj bodo kamioni pripravljeni ob 16.00

Major je Poručniku naročil, da se naj vojska postroji ob 15.00

Poručnik je Starejemu vodniku ukazal, da bo razdelitev orožja ob 14.00

Starejši vodnik je Komandantu čete sporočil, da gredo ob 13.00 na posebno nalogo.

Komandant čete je vsem trem komandantom voda povedal, da ne bo časa za kosilo in naj razdelijo suhi obrok ob 12.00

Komandanti voda so desetarjem naročili naj bodo vojaki pražnje oblečeni ob 11.00

Desetarji so vojakom napovedali, da bo običajne obuke konec ob 10.00

Meni je izkušen vojak – »stara srajca« namignil: »Biće neko sranje!«

Kasneje sem mu bil zelo hvaležen, ker mi je svetoval, naj vzamem še kakšen dodaten »doručak«…

Projekt je nato potekal povsem po planu.

Prvi del dneva so nas postrojavali…

Popoldne so nas razvažali (na vsakih 50 metrov po en vojak na vsaki strani - od Beograda do Skopja). Jaz sem imel smolo, ker sem bil blizu mravljišča…

Zvečer smo zalegli: vsak se je moral dobro skriti. Pa ne navzven, ampak proti progi. Povedali so nam, da so včasih na vlaku tudi tuji gostje in da ni treba, da vidijo vojake, kako ležijo na vsakih 50 m od Beograda do Skopja…

Težave so nam delali le nadležni domačini, ki so se vračali s polja in so nameravali prečkati progo kar tam, kot običajno!!! Morali smo jim razlagati, da to ni dovoljeno, ker bi lahko kakšen saboter (takrat še ni bil tako običajen izraz terorist) na progo podtaknil bombo. Če to le ni pomagalo in je kdo kar vztrajno odklanjal, da bi progo prečkal na uradnem mestu, 2 km

južneje, smo mu lahko pokazali puško… Mimogrede: sedaj vam lahko že zaupam, da puške sploh niso bile »nabite«…

Ko smo se znebili nadležnih domorodcev, smo se dokončno »zakamuflirali« (zalegli za kakšen grm, se pokrili z vejami), padel je mrak, napetost pa narasla… Nekako smo do tedaj že vsi uganili, da imamo to veliko čast, da bomo varovali našega velikega Voditelja. Ker pa smo bili že malo lačni (suho malico smo v glavnem že popoldne pojedli) in nas je začelo zebsti, smo začeli ugibati, kdaj bo ta modri vlak že enkrat pripeljal? Upamo, vsaj okrog 20h, da ne bomo zamudili tople večerje v kasarni?

Ali pa vsaj ob 21h, da se bomo pogreli in dobili vsaj ostanke večerje?

Nekateri najbolj predrzni vojaki so se začeli pretegovati ali celo mahati z rokami.

Jaz sem se vsaj tresel (saj smo živeli v svobodni deželi)…

Okrog 22h nam je postajalo jasno, da od večera ne bo kaj dosti ostalo.

G A L E R I J A

RADIO EREVAN

VPRAŠANJE:

ODGOVOR:

VPRAŠANJE:

Ali je bilo v Jugoslaviji lepše živeti, kot v samostojni Sloveniji?

ODGOVOR:

Za komuniste vsekakor!

VPRAŠANJE:

Ali je bil Tito dober?

ODGOVOR:

Za svojo rit vsekakor!

VPRAŠANJE:

Ali je v Jugoslaviji bila svoboda?

ODGOVOR:

Gotovo: če te je zeblo, si se lahko tresel.

VPRAŠANJE:

Ali je res, da je bil v Jugoslaviji zelo visok standard?

ODGOVOR:

Načeloma DA, posebno za višje funkcionarje!

VPRAŠANJE:

Ali je bilo v Jugoslaviji dovoljeno kritizirati Tita?

ODGOVOR:

Načeloma DA, posebno iz tujine.

VPRAŠANJE:

Ali je v Jugoslaviji res imel oblast delavski razred?

ODGOVOR:

Načeloma DA, vendar preko posebne elite.

VPRAŠANJE:

Ali je bila Jugoslavija res na vrhu lestvice najbolj razvitih držav?

ODGOVOR:

Načeloma DA, vendar s spodnjega konca.

VPRAŠANJE:

Ali je bil res Tito največji demokrat?

ODGOVOR:

Vsekakor, saj si je dal svojo dosmrtno funkcijo predsednika zapisati kar v ustavo!

VPRAŠANJE:

Ali je bila v Jugoslaviji res zagotovljena pravica narodov do samoodločbe?

ODGOVOR:

Načeloma DA, seveda pa le ob soglasju zveznega CK-ja!

VPRAŠANJE:

Ali je bila v Jugoslaviji res zagotovljena pravica do gibanja?

ODGOVOR:

Načeloma DA, vendar le vsak drugi dan (glede na lihe in sode registrske tablice).

VPRAŠANJE:

Ali je bilo v Jugoslaviji res dobro poskrbljeno za počitek na delovnem mestu?

ODGOVOR:

Načeloma DA, posebno ob redukcijah elektrike!

VPRAŠANJE:

Ali so se ljudje v Jugoslaviji res prosto zbirali?

ODGOVOR:

Načeloma DA, posebno v vrstah za kavo!

VPRAŠANJE:

Ali je bila res v Jugoslaviji zagotovljena verska svoboda?

ODGOVOR:

Načeloma DA, še posebno če so obredi potekali na Stadionu JLA!

ZANIMIVOST

En dogodek iz moje mladosti: nove vojake so nas v Raški postrojili in nek Vodnik je strogo vprašal: “Ko je ovdje pop?”... (tišina)... “Neka se javi! Ko je pop?”... (tišina) ... potem pristopi k vojaku Kmetcu: “Zašto se ne javiš?”... (vojak v zadregi:) “Ja samo idem u bogoslovnu gimnaziju u Ajdovščini...”... “Isto ti je to: bićeš pop!”.... itd. itd. In potem so ga nenehno maltretirali in zasmehovali... Ja, to je bila tista vaša opevana Jugoslavija! Pa še to: ta isti Martin Kmetec je danes nadškof v Izmirju.

G A L E R I J A

GOSPOD TOVARIŠ

tule opišem komično anekdoto, ki se danes sliši že povsem neverjetno. V (navidez) egalitarističnem (po ruskem vzorcu urejenem) prejšnjem režimu so ukinili celo po vsem svetu normalno naslavljanje ljudi z »gospod« in »gospa« ter uvedli »tovariše« in »tovarišice«. V slovenski opoziciji smo že najmanj vse leto 1989 med seboj začeli spet uporabljati normalno naslavljanje, kar se je vse bolj uveljavljalo tudi v vsakodnevnem življenju. Ko smo prišli v parlament smo seveda z »gospod« naslavljali vsakogar, ne samo svojih političnih kolegov. Pa se je takoj prvi dan pojavil za govorniškim odrom predstavnik nove opozicije (danes etabliran politik in zato njegovega imena rajši ne omenjam) in dejal, da naj se mi Demosovci kar lepo ogovarjamo z »gospod«, njih pa naj še naprej naslavljamo s »tovariš« (kot so se nekaj časa še oni med sabo). Dogodek ilustrira, kako počasi in s težavo so se trgali od prejšnjega režima in miselnosti. Nekdo od nas mu je seveda pojasnil, da drugih ne kličemo »gospod« zaradi njih samih, temveč zaradi nas in naše vljudnosti. Prenovitelji (kot so se začeli odslej imenovati komunisti) in socialisti so se v parlamentu še nekaj časa med seboj ogovarjali s tovariši, vendar so kmalu odnehali. V vmesnem obdobju so si pomagali z besedo »kolega«, ko pa se je kasneje prvemu zareklo in je svojega strankarskega kolega prvič javno imenoval »gospod« pa smo se Demosovci na glas zasmejali …

G A L E R I J A

PRAVA RESNICA O NOB

Niskrivnost, da je komunistična indoktrinacija pustila globoke sledi v miselnosti slovenskega naroda. Področje, v katerem so bili komunisti najbolj uspešni pri pranju možganov slovenskemu narodu, je oblikovanje njegovega zgodovinskega spomina.

Glede na to, da pogled na preteklost v veliki meri določa tudi človekovo ravnanje v sedanjosti in prihodnosti, je jasno, da ima zgodovinski spomin neizogibno tudi aktualne politične implikacije. Volilni izidi v dobrih treh desetletjih slovenske demokracije, natančneje politična premoč levice v Sloveniji, ki nima primere med novimi članicami EU, to popolnoma potrjuje. Vendar ne gre samo za zgodovinsko zavest navadnih ljudi, bolj osupljivo je, da komunistične zgodovinske interpretacije sprejemajo kot samoumevne celo mnogi ljudje na desnici, za katere to ne bi pričakovali.

Ena izmed takih »splošno sprejetih« komunističnih interpretacij je povezovanje partizanstva z osvoboditvijo slovenskega naroda. Celo politiki, škofje in zgodovinarji, ki jim nikakor ni mogoče očitati naklonjenosti komunizmu, govorijo in pišejo, da je bilo partizanstvo osvobodilno gibanje, ki je vodilo narodno-osvobodilni boj (poleg revolucije), ki naj bi se končal z osvoboditvijo maja 1945. Vprašanje je, ali se ti ljudje sploh zavedajo, kaj govorijo, ko ponavljajo te komunistične floskule. Ali se kdaj vprašajo, kaj pomeni »osvoboditev«, kaj je to »svoboda«? Če bi resno poskušali odgovoriti na ti vprašanji, potem bi morali ugotoviti, kako nevzdržne so njihove trditve in kaj z njimi sporočajo.

Navadno se kot dokaz osvobodilne narave partizanstva navaja, da se je to gibanje »borilo proti okupatorju«. Že, toda boriti se proti okupatorju še ne pomeni nujno tudi boja za svobodo. Odsotnost okupacije in svoboda sta dve različni stvari; natančneje, neka država ne sme biti okupirana, da bi bila lahko svobodna, toda ni vsaka ne-okupirana država samo zaradi tega že tudi svobodna. Veliko držav je, in še več jih je bilo v preteklosti, ki niso (bile) okupirane, a so (bile) pod vladavino nedemokratičnih režimov in zaradi tega niso (bile) svobodne. Najbrž ne more biti dvoma, da npr. Severna Koreja ni svobodna država (za njene državljane), četudi ni okupirana.

Vprašanje, ali se je partizanstvo borilo za svobodo ali se ni, je potemtakem odvisno od odgovora na vprašanje, ali je Slovenija po partizanski zmagi leta 1945 postala svobodna ali ne. Postkomunistična levica

odgovarja pritrdilno, kar je razumljivo, saj izhaja iz režima, ki je tedaj prevzel oblast (četudi ni združljivo z demokratično usmeritvijo, katero v besedah izpoveduje tudi ta levica), nerazumljivo in nelogično pa je, če je to tudi mnenje ljudi, ki ne pripadajo temu idejno-političnemu krogu. Za ljudi, ki so po letu 1945 javno izpovedovali stališča in vrednote, za katere se zavzema današnja slovenska desnica, namreč ni bilo svobode, ampak zapor (če ne celo kaj hujšega). In dokler ti ljudje niso bili svobodni, tudi Slovenija ni bila svobodna.

Slovenija spada med tiste države, katerim konec vojne in okupacije leta 1945 ni prinesel tudi svobode, ampak komunistično diktaturo. To, da so bili na čelu te diktature domači ljudje, ni predstavljalo tolikšne spremembe na bolje, da bi upravičilo izraz »osvoboditev« za takratno stanje, saj človek ni že svoboden samo zato, če ga, zaradi kritičnega javno izraženega mnenja o oblastnikih, zaslišuje domači udbovec namesto tujega gestapovca in je poslan na Goli otok namesto v Dachau.

Svoboda je prišla k nam šele leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami, ko se ljudem ni bilo več treba bati zapora v primeru kritike oblasti, v polnem obsegu pa naslednje leto z državno osamosvojitvijo Slovenije. Trditi, da smo postali Slovenci svobodni leta 1945, pomeni priznavati Komunistični partiji pravico

do vladavine kot edine dovoljene politične stranke, kar se je začelo tistega leta in trajalo naslednjih 45 let.

Partizanstvo nam torej ni prineslo svobode, kar pomeni, da se zanjo tudi ni borilo. Ne le to, partizanstvo se je borilo proti svobodi slovenskega naroda in nosi krivdo, da je Slovenija postala svobodna šele leta 1990, namesto v letih 1945/46 kot naši severna in zahodna soseda, ki sta imeli že tedaj svobodne večstrankarske volitve. Če je druge vzhodnoevropske države leta 1945 prikrajšala za svobodo sovjetska Rdeča armada, ki je tem državam vsilila komunistične diktature, je to neslavno dejanje pri nas opravila samooklicana »narodnoosvobodilna« vojska!

Nekdo bo na to odvrnil: Kaj pa partizanski boj proti okupatorju, mar to ni bilo nekaj pozitivnega? Ne, ni bilo. In sicer zato, ker ta boj ni bil namenjen osvoboditvi slovenskega naroda, ampak vzpostavitvi komunistične oblasti nad njim, za sam konec tuje okupacije pa je bil ta boj (in velike žrtve, ki jih je povzročil) nepotreben. Tujih okupatorjev (tako italijanskih kot nemških) namreč niso partizani pregnali iz naše domovine, temveč so jo okupatorji sami zapustili, potem ko so po porazih na glavnih svetovnih bojiščih podpisali kapitulacijo. Noben resen zgodovinar ne zanika, da bi tudi v primeru neobstoja partizanstva sile osi izgubile drugo svetovno vojno in bi se njihova okupacija naše domovine končala. Se pravi, partizanski »boj proti

G A L E R I J A

okupatorju« – nepotreben za končanje okupacije – je bil le sredstvo za dosego nedemokratičnega cilja –komunistične osvojitve oblasti brez volitev oziroma komunistične revolucije. Bil je učinkovita krinka, ki naj ta končni komunistični cilj zakrije, in vaba, ki naj z apeliranjem na domoljubna čustva pritegne nekomuniste v boj za komunistično oblast. Ne drži, da naj bi se partizanstvo borilo tako za osvoboditev kot tudi za revolucijo. Partizanstvo se je borilo zgolj za komunistično revolucijo, proti okupatorjem pa le zato, ker je bila oblast, ki so jo komunisti morali strmoglaviti, da bi lahko oni zavladali, pač tedaj v rokah okupatorjev. Osvoboditev in komunistična revolucija kot način vzpostavitve komunistične diktature se izključujeta, ne glede v kakšni obliki in pod kakšnim zunanjim videzom (denimo videzom »boja proti okupatorju« kadar poteka v času okupacije) se ta revolucija izvaja.

Partizanstva in komunistične revolucije, katero njeni zagovorniki imenujejo »narodnoosvobodilni boj« (»NOB«), ni mogoče razumeti brez narave in ciljev Komunistične partije (KP). Ta stranka je bila prepričana, da ji ne glede na voljo ljudstva pripada pravica do absolutne oblasti kot edino dovoljeni stranki brez volitev in opozicije, ker pozna zakone zgodovine kot pot, po kateri bo popeljala človeštvo do brezrazredne družbe, neke vrste raja na zemlji. Ta cilj po mirni, demokratični poti ni uresničljiv, zato so komunisti vedeli, da bodo morali (absolutno) oblast osvojiti z orožjem, oziroma izvesti revolucijo, ki bo terjala žrtve tudi na njihovi strani.

G A L E R I J A

PLEMENITA IDEJA DOMOBRANSTVA

Prepričan sem, da bo v Sloveniji povsem očiščeno tudi še domobranstvo, za katerega mislim, da je bilo eno najbolj veličastnih in plemenitih gibanj v naši zgodovini (tak pa je seveda tudi Demos).

Jasno je, da se v vsaki vojni formaciji znajdejo tudi posamezniki, ki brezpravno okolje vojnega časa izkoristijo za izživljanje nizkotnih čustev in takšni posamični zločini so se zgodili tako pri domobrancih, kot pri partizanih. Povojna propaganda je nekaj takšnih primerov uspela odlično izkoristiti za posplošeno pravilo sprevrženosti nasprotne politične opcije, kar se skuša ohranjevati še v današnje dni. Resnica o bistvenih vprašanjih pa sicer počasi vendar neizprosno prihaja na dan.

Kakšno gibanje oziroma ideja je lahko bolj legitimno in hvalevredno, kot domo-branstvo? Vsakdo ima pravico braniti svoj dom, svoje imetje, svoje najbližje in svojo domovino! In prav to in samo to so imeli za svoje poslanstvo slovenski domobranci! Nobene tuje, fašistične, nacistične, več rasne ali kakršnekoli druge ideologije, razen obrambe Slovenije in njenih tradicionalnih vrednot. Seveda so že od samega začetka imeli kot glavne nasprotnike komuniste, ki (ker) so Slovenijo hoteli povsem spremeniti in jo zapeljati pod tuje vode komunistične internacionale. Saj so komunisti tudi bili – že pred drugo svetovno vojno – glavna nevarnost za Slovenijo. To so daljnovidno ugotovili mnogi slovenski politiki, a žal niso uspeli sonarodnjakov o tem dovolj prepričati in jih animirati v močno politično delovanje proti tej vzhodni nevarnosti.

Saj je bilo potem zgodovinsko dokazano, da je bil komunizem največja nevarnost za slovensko družbo! Nobena druga tiranija ni v zadnjih primerljivih stoletjih tako zasužnjila našo domovino in ji povzročila toliko duhovne in materialne škode, kot komunizem. Če bi bila ideja domobranstva uresničena (za kar pa niso bili dovolj močni), bi leta 1945 v Sloveniji, tako kot v zahodni Evropi, zares napočila svoboda (jasno je, da bi desna politična opcija omogočila demokracijo), ne pa štirideset let diktature.

Danes domobrancem najbolj očitajo tako imenovano »kolaboracijo« z okupatorjem, kot da je bilo to bistvo gibanja. Glavni motiv velike večine prostovoljcev v tem gibanju je bil gotovo globoko patriotičen, pri mnogih pa enostavno praktičen – da bi se z orožjem ubranili pred naraščajočim nasiljem komunistov (in preko njih partizanov). Dokaz za to so besedila v lepih

domobranskih pesmih, katera bi vsak iskren (posebno še veren) domoljub lahko še danes z veseljem zapel. Verjetno so njihovi politični in vojaški voditelji naredili tudi kakšno taktično napako, vendar to ne spremeni in ne bo spremenilo bistva domobranstva, ki je in ostaja eden (tragičnih) vrhuncev slovenske samobitnosti. Prepričan sem, da bo nastopil tudi še čas, ko se bo tej veliki ideji odvzela več desetletna krivično negativna oznaka, kar se bo moralo manifestirati tudi navzven, na primer s kakšno (uradno) svečano akademijo, v prisotnosti najvišjih predstavnikov slovenske državnosti.

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti –nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo. Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov. »Nomen est omen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: beseda pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo! Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se tako kot moj stric temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.

G A L E R I J A

RESNICA O KOLABORACIJI

Sedem točk, ki naj bi tvorile podlago za preseganje medvojnih delitev?

Te točke so naslednje:

1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev.

2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje.

3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavrženo dejanje.

4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje.

5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.

6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel.

7. Posamezniki so imeli znotraj tragičnega dogajanja v času vojne in po njej tudi svoje osebne razloge in odgovornosti, zato je potrebno glede individualne krivde in odgovornosti vsakega soditi posebej. Organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti. Tako jo bo sodila tudi zgodovina.

Z nekaterimi od teh točk se je mogoče v celoti strinjati, z nekaterimi delno, nekatere bi bilo potrebno

določneje opredeliti, problematični pa sta dve točki. Pojdimo lepo po vrsti.

Točka št. 1

Trditve v prvem stavku te točke ni mogoče sprejeti. V Sloveniji je večina zla med drugo svetovno vojne nastala zaradi ambicije Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), da (za)vlada kot edina dovoljena stranka, brez volitev in brez opozicije. Ta cilj – kot pogoj za uresničitev utopičnega projekta »brezrazredne družbe«, ni bil izvedljiv po mirni poti z demokratičnimi sredstvi, zato so komunisti morali seči po orožju, da bi ga dosegli – morali so izvesti revolucijo. S tem namenom so ustanovili partizanstvo in začeli vojno za prigrabitev oblasti. Krivda okupatorjev je v tem, da so proizvedli ugodne razmere za partijo (v komunističnem besednjaku se temu reče, da so ustvarili »revolucionarno situacijo«), da je krenila v boj za osvojitev oblasti, ker je lahko utemeljeno pričakovala, da se bo ta boj zanjo uspešno končal. Okupacija je bila dar z neba za KPJ, priložnost na katero je ta stranka čakala vse od ustanovitve ter jo tudi izkoristila. Nasilno strmoglavljenje nekomunistične oblasti kot pogoj za vzpostavitev komunistične diktature so v razmerah okupacije komunisti lahko prikazali kot boj za osvoboditev od okupatorjev in z apeliranjem na domoljubna čustva dobili kritično maso podpore ljudi, ki so se jim pridružili misleč, da se s tem, ko se borijo proti okupatorju hkrati že tudi borijo za svobodo, a so v resnici zidali ječo, v katero so komunisti po odhodu okupatorjev zaprli slovenski narod. Da je komunistična revolucija povzročila Slovencem več zla kot tuja okupacija je razvidno tudi, če primerjamo usodo Slovenije in drugih okupiranih

dežel, zlasti veliko večje žrtve pri nas. Tako smo npr. imeli Slovenci med 2. svetovno vojno 6.5% žrtev, nam sorodni slovenski Čehi pa le 0.4%, čeprav so bile dve leti dlje okupirani od nas. Jasno je, da ta velika razlika v žrtvah ni posledica okupacije, pač pa revolucije, ki je bila Čehom prihranjena (oziroma jim jo je prinesla Rdeča armada).

Drugi stavek v tej točki pa je malo nelogičen. Namreč ni bila vojna posledica okupacije, ampak obratno. Napadu sil Osi na Slovenijo, oziroma Jugoslavijo, je sledila okupacija, nato pa še vse drugo.

G A L E R I J A

KALVARIJA 1945 SCENARIJ ZA CELOVEČERNI FILM

Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico in jasno ter uradno priznanje, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega.

Tragično dogajanje leta 1945 si ne zasluži večnega obeležja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi 30 let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala zadostna kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela.

Po moji oceni si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940. Zato je tudi film »Kalvarija 1945« zasnovan zelo ambiciozno, daleč preko trenutnih kapacitet in zmožnosti slovenske kinematografije. Za realizacijo bi bilo nujno pritegniti tudi tuje ustvarjalce in predvsem tudi sofinanciranje. To kar so včasih predstavljale mednarodne koprodukcije, bi morda nadomestil že kak posamičen producent. Prepričan sem, da bo polovico dela že opravljeno, če bi nam uspelo pritegniti k sodelovanju kakšnega Netflixa ter ga prepričati, da bi se s takšnim filmom, tudi glede na močno in univerzalno vsebino (o neskončni človeški zlobi), vključil med kandidate za Oskarja.

NOVA24TV:

Sredi lanskega poletja nas je Anton Tomažič presenetil s petimi zgodbami s skupnim naslovom Zlom, sedaj pa končuje scenarij za film Križev pot 1945. Če je Zlom prinesel zanimive zgodbe s presenetljivimi zapleti, z elementi kriminalke, ljubezni, romantike, družbene kritike, ki bi se lahko dogajale v kateri koli družbi, vendar jih je avtor postavil v posebno obdobje totalitarnega jugoslovanskega sistema, se Križev pot 1945 dotakne množičnih povojnih pobojev domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945. Gre za največjo narodno katastrofo v zgodovini majhnega naroda, do danes še nezaceljeno rano in glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega.

G A L E R I J A

MOJ GOVOR 1994 V DOBU

Spoštovani!

Dovolite, da Vas prav lepo pozdravim, v imenu Komisije za postavitev obeležja zamolčanim žrtvam medvojnega in povojnega komunističnega nasilja katero je imenovala Skupščina občine Domžale ter v imenu Odbora za postavitev obeležja v Dobu.

Hvala Vam, ker ste prišli in s tem pripomogli ·svoj delež pri tako potrebnem urejanju nekaterih dolgov, ki jih ima sedanja slovenska družba do preteklosti.

Današnji dogodek je resda lokalnega pomena, toda z izredno močnimi moralnimi in časovnimi dimenzijami. Tu smo se namreč_ zbrali, da opravimo tisto, kar bi moralo biti narejeno že pred pol stoletja.

Že zdavnaj je namreč postal osnovni civilizacijski običaj, da se mrtvega človeka pokoplje, se mu postavi kamen (pri nas tudi križ), nanj vkleše ime ter prižge svečko. Za teh 59 žrtev tega doslej ni nihče storil. Njihovi svojci tega niso smeli, saj jim tega niso dovolili tisti, ki so imeli samodržno oblast. Slednji se v svoji ošabnosti niso samo postavili le v vlogo najvišjega in se drznili odločati o življenju in smrti drugih, temveč so nameravali tudi ponarejati zgodovino:

- žrtev ne samo zbrisati z obličja zemlje, temveč ji celo odvzeti njeno preteklo življenje ter jo izbrisati iz spomina svojcev in okolice.

Prvo - uničiti življenje - jim je žal dostikrat tudi uspelo, toda drugo - ukiniti resnico - tega jim ni in jim ne bo uspelo ... pa čeprav je že tako kazalo ... in so mnogi naši sorodniki in znanci umrli v brezupu ...

To, da jim tega ne bo uspelo, je tudi naše poslanstvo ... in eden prvih materializiranih dokazov, da jim ne bo, je tudi tale spomenik pred nami.. .

... In jim ne bo uspelo svoje oblastiželjnosti prikazati kot prizadevanje za dobrobit naroda ...

.... In jim ne bo uspelo zadržati podobe prikrojene zgodovine iz časa druge svetovne vojne ...

... In jim ne bo uspelo nedolžnih žrtev njihove revolucije prikazati kot narodne izdajalce ...

... In jim ne bo uspelo nujnega taktiziranja z namenom rešiti .čim več življenj, prikazati kot izdajalsko kolaboracijo ...

Predvsem pa jim ne bo uspelo -’ izogniti se Poslednji sodbi! Ne, tega jim ne bo uspelo...lahko se celo v novi

pravni državi izognejo roki pravice ... lahko celo vlečejo za nos razne preiskovalne komisije ... lahko si celo sami sodijo ...

Toda to še ni poslednja sodba ... Ta jih še čaka! Tega ne govorimo iz sovraštva ali privoščljivosti, ampak zaradi osnovnega občutka pravičnosti in potrebe po ravnovesju v stvarstvu . ... In ker se, hočeš nočeš, za trenutke zamislimo v vlogo žrtev iz tega seznama ...

Kako grozovito krivično je bilo umreti nekaj tednov po koncu petletne vojne, potem ko se je nekdo dolge mesece boril za svobodo, zmrzoval in stradal po gozdovih, krvavel od uši!

Kako neizmerno žalostno je bilo v zadnjih urah izza rešetk občutiti poznopomladno , ali zgodnjepoletno sonce, slišati ptičje petje, poslušati razigran otroški smeh in razposajeno pesem v daljavi.

Spoštovani!

Koliko trpljenja je prebilo tistih 59 žrtev, katerim danes odkrivamo spomenik! Vojna leta vsakega od njih bi bila hvaležna snov za najzanimivejši roman. Zadnje ure in smrt večine od njih so bile takšne, da jih ne doseže noben scenarij sodobnih filmskih srhljivk. Zato sedajle ne bomo opisovali njihovih posamičnih usod. Že pri prvi bi se opis zavlekel pozno v noč ...

Potrebno pa je vsaj v nekaj besedah označiti vsaj glavne tri skupine usod žrtev iz seznama, ki je pred nami:

- ponosne domobrance - nedolžne civilne žrtve - mobilizirance v nemško vojsko.

Katera ideja oziroma gibanje je lahko bolj patriotsko in bolj legitimno (tudi po naravnem in po mednarodnem pravu), kot domobranstvo – da se postaviš v bran svoje domačije, svojcev, sebe in s tem tudi domovine!

Kaj niso bili pred tremi leti naši pogumni teritorialci in policisti tudi domobranci? Hvala Bogu so bili ... tudi uspešni in so obranili našo svobodo. Samo žal nam je lahko, ‘da niso tudi domobranci iz druge svetovne vojne obranili domovine pred zločinsko revolucijo, ki je nato in zato slovenskemu narodu za pol stoletja pristrigla peruti in zaustavila njegov družbeni, gospodarski in duhovni razvoj.

Druga skupina žrtev so bili civilisti (večina mladi fantje in dekleta), katere so pobili (“likvidirali”, kot so sami temu strokovno rekli. .. ) kreatorji in sopotniki revolucije. Neposredni _motivi so bili pri tem dostikrat povsem subjektivni in pragmatični (včasih celo banalni. .. ) (osebne zamere, prevzeto dekle, zavist, materialne koristi, nizkotni nagoni ... ) toda zločine so skušali prikriti ali pa ideološko opravičiti. (Pri tem jim je največkrat prišel prav termin “narodni izdajalci”).

V svojem napuhu niso svojcem še dolgo po vojni dovolili, da bi žrtve po človeško in po krščansko pokopali na posvečenem zemljišču. Mnogi od Vas veste, da niti govoriti niste smeli več o Vaših pokojnih najdražjih! Seveda se je z ustnim izročilom prenesel v današnji rod marsikateri podatek o krvavih zločinih in o zločinski naravi povojne slovenske oblasti, ki ni dovoljevala niti izstavitve mrliških listov.

G A L E R I J A

Dokaz za to, da smo bili ta čas pravzaprav de facto izven civilizirane Evrope, je podatek o posmrtni usodi ene od nedolžnih žrtev iz seznama, ki je pred nami.

Kmalu po vojni so svojci ponoči odšli v gozd odkopat nekaj ostankov izmaličenega trupla svojega sina in brata in te ostanke skrili v kamnito skrinjo globoko v kleti svoje rodne hiše. Nekaj desetletij kasneje so ob smrti očeta tik pred zaprtjem krste vtihotapili k njemu še sinove ostanke in tako končno dosegli, da je bil naskrivaj pokopan tam, kamor spada - na tem dobskem pokopališču. Danes se bo tu pojavilo tudi njegovo ime.

Tretja skupina žrtev pa so mobiliziranci v nemško vojsko. Če bi kakšna druga vojska prišla z uperjenimi puškami po njih noč prej, kot je prišla nemška, potem bi verjetno umrli na drugi strani fronte. Sicer pa niso vsi umrli na fronti, čeprav so preživeli najhujše ofenzive in kontra-ofenzive v daljni Sibiriji. Ko so se vrnili domov, za stalno ali na dopust, jih je umorila slovenska roka. Naj jih zato, ker so imeli na uniformah nekoliko drugačne našitke, sedaj diferenciramo in izločimo na poseben spisek - kot so nam nekateri tudi sugerirali?

Ne, v Komisiji in v Odboru smo se odločili, da bo prišel na seznam vsak preminuli ČLOVEK, ki še nima groba ali obeležja. Po smrti jih pač bomo razločevali...

Spoštovani!

Dovolite, da sem na koncu tudi nekoliko oseben. Na tem spisku je tudi moj stric, brat moje mame. Moja mama, tu prisotna, je priča, da se je boril le in samo za svobodo slovenskega naroda - najprej kot partizan in na koncu kot domobranec. Ko ga je kot brata obiskovala in mu prinesla kakšen prigrizek ali kos oblačila, ji je vedno govoril o tem, kako je treba obraniti slovenski narod. Ob zadnji Veliki noči pa je že imel dvojne slutnje: - konec vojne – a tudi svojo smrt. Konec vojne je doživel, ne pa tudi svobode, saj so ga povampirjeni oblastniki in aktivisti nekje konec maja ali začetek junija ubili (zadnjič je bil viden v Šentvidu pri Ljubljani).

Kako hudo je moralo biti to - umreti maja 1945 - po koncu 5-letne svetovne vojne! Kako grozljivo je moralo biti mojemu stricu tik pred smrtjo! Med zadnjimi mislimi je gotovo bila tudi ta: “Bo kdo kdaj izvedel, kako so me mučili in poniževali... kje so me ubili?” Ni mu preostalo drugega kot Nemi krik - morali so ga slišati - če ne slišati, pa občutiti. ..

Prepričan sem, da je ta nemi krik - ali pa tiha molitev - dosegel mojo mamo. Vem, da je bolečino nato desetletja nosila v sebi - pa tudi sveto ogorčenje! Ni pa tega nosila samo v sebi. Vem, da je to sveto ogorčenj e prenesla tudi name - besedo za besedo, otroku sicer previdno -(“Glej da ja ne boš tega govori v šoli. .. “).

Danes tudi vem, da sem prav zato postal duhovni

potomec svojega umrlega strica. In da me je prav to gnalo v kljubovalnost, nezlomljivost in nepopustljivost diktatorskemu režimu in v ukrepanje, ko je napočil čas. In takšnih - duhovnih naslednikov pobitih domoljubov in svobodoljubov - je bilo Sloveniji še veliko. Ni slučaj, da sem odkril, po izvolitvi v prvi svobodni slovenski parlament, da ima skoro vsak poslanec DEMOS-a v družini kakšno žrtev komunizma. Nekaj je moralo biti v nas, da smo bili - v pravem trenutku - tako odločni zlomiti tiranijo, doseči demokracijo ·in samostojnost slovenskega naroda.

In tako smrt mojega strica in številnih drugih - ni bila zaman - prvič v tisočletni zgodovini je slovenski narod dobil samostojno in suvereno državo. Tega bi bil ti najbolj vesel, stric France! Hvala ti, tudi ti si k temu pripomogel! Hvala tudi Vam vsem drugim žrtvam, na tem spisku in širom Slovenije. Mnogi boste obeležja šele dobili.

Mi, Vaši svojci pa bomo odslej za Vse svete vedeli, kje lahko prižgemo svečko.

Sicer pa: na svidenje nad zvezdami! Anton Tomažič 1994

G A L E R I J A

UVOD V DEMOKRACIJO

Potem ko je bilo že v letu 1988 jasno, da bo prišlo do velikih družbenih sprememb v evropskem kontekstu - so se pojavile nove stranke, katerih dotlej v Jugoslaviji ni bilo in jih ni smelo biti - so revolucionarji v Zvezi komunistov Slovenije in v Socialistični zvezi začeli skrbeti za to, da bi bil prehod čim milejši in da bi jo sami »čim ceneje« odnesli.

To so dosegli še posebej s spremembami ustave jeseni leta 1989, ko so tudi že pripravili predpise za prve več strankarske volitve. Nove demokratične sile, zbrane v okviru koalicije Demos, so se tako znašle pred dilemo, ali priznati obstoječo volilno zakonodajo ter igrati predpisano igro ali pa zahtevati popolnoma drugačno, bolj demokratično ureditev:

Torej nekakšno konstitutivno skupščino in povsem novo ustavo. V prvem primeru bi bila potrebna in možna tudi lustracija, kar bi pozneje imelo seveda določene pozitivne in določene negativne spremembe, kot je bilo tudi dokazano v praksi.

Povsem logično bi bilo zahtevati, da smejo na prvih demokratičnih volitvah sodelovati le nove demokratične stranke, ne pa tudi naslednjice bivših –totalitarnih – družbenopolitičnih organizacij oziroma njihovih naslednjic. S tem ne bi bile niti najmanj prizadete človekove (politične) pravice posameznikov (n.pr. članov Zveze komunistov), saj bi se lahko vključevali v katerekoli stranke ali ustanavljali povsem nove, svoje.

Naj pa ob tem poudarim, da je bila že paleta Demosovih strank povsem in zadovoljivo široka za normalen začetek demokracije v novi evropski državi: 2 (normalni) levi stranki (SDSS, Zeleni), 2 desni (SKD in SKZ) in ena sredinska – SDZ. Če poenostavim: - po kriterijih normalne demokracije: stari prenovitelji, socialisti in mladinci – sploh ne bi smeli preko svojih dotedanjih organizacij kandidirati na volitvah – ker so te organizacije vsebovale dokazano totalitarne in zato nedemokratične elemente.

Takšna prvobitna lustracija bi bila nedvomno povsem normalno sprejeta s strani mednarodne demokratične skupnosti. Pa vendar: razmerje moči in glavna prioriteta Demosovih strank – osamosvojitev Slovenije – takšnega scenarija nista dopuščali!

Odločili smo se za postopni evolucijski prehod v nov

sistem, kar je seveda predpostavljalo, da bo to treba storiti tudi v že obstoječih organih, predvsem pa tudi v skupščini RS kot zametku novega parlamenta.

Čeprav je imela Republika Slovenija v Jugoslaviji že določene atribute državnosti, pa je bila kot taka popolnoma neprimerna in neustrezna za resnično večstrankarsko demokracijo. V bistvu je šlo za delegatski sistem s povsem specifičnimi predpostavkami, možnimi le v enopartijski družbi, kar pa nikakor ni moglo delovati v svobodni, večstrankarski družbi.

Skupščina Republike Slovenije je bila sestavljena iz treh zborov: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela.

V socializmu je tak sistem še nekako deloval, ker so se neskladja in nesporazumi, v bistvu uskladili kar v sosednji zgradbi, v kateri je imela sedež Zveza komunistov Slovenije.

Zakoni so bili lahko sprejeti le v enakem besedilu s strani vseh treh zborov.

Medsebojno usklajevanje pa tudi ni bilo problematično, saj je imel zadnjo besedo vedno višji politični forum, to je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. V demokratični družbi, v kateri obstajajo resnične svobodne stranke, pa to seveda nikakor ni moglo

delovati. Spremembe volilne zakonodaje iz jeseni 1989 so sicer že nekako uvedle elemente svobodnih volitev za dva zbora, in sicer za družbeno politični zbor in za zbor občin. Nikakor pa tega niso mogle narediti, in tudi niso, za zbor združenega dela.

Ker so v vseh volilnih enotah za tretji zbor (temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.) obstajale organizacije Zveze komunistov, je le-ta stranka, v kar se je preimenovala, imela veliko prednost pri volitvah v zbor združenega dela. Druge politične organizacije namreč v omenjenih organizacijah sploh niso mogle delovati. To se je seveda poznalo tudi na rezultatu volitev, saj je v prvih dveh zborih zmagal Demos, v tretjem zboru pa stare sile.

Ker je bilo potrebno, da vsak zakon v skupščini sprejmejo vsi trije zbori v enakem besedilu, je bilo že od samega začetka jasno, da koalicija Demos, čeprav zmagovita, ne bo mogla uveljavljati svojega programa, ne da bi upoštevala zbor združenega dela. V slednjem pa je imela večino opozicija levih, starih strank.

Zaradi tako zapletene (primerjalno gledano najbolj zapletene na svetu) strukture skupščine Socialistične Republike Slovenije, je bilo tudi zelo oteženo in neučinkovito njeno delovanje.

Medzborovsko usklajevanje je bilo namreč zelo časovno zahtevno, saj je moral vsak zbor določiti

G A L E R I J A

usklajevalno telo. Ta so se sestajala, zatem pridobila še mnenje in soglasje svojega zbora. Ta sistem je bil tako zelo zapleten in praktično neuporaben za večstrankarski parlament. Kljub temu, da je imel Demos v svojem programu tako zahtevne naloge, kot so ustanovitev povsem novega demokratičnega družbenega sistema ter ustanovitev lastne države, je pristal na to, da vsaj začne v okviru obstoječe ustavne ureditve. Seveda z namenom, da jo bo spremenil, čim prej bo mogoče.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila zelo različna struktura novoizvoljenih delegatov (ne pa še poslancev) v skupščini. Novoustanovljene stranke, združene v Demos, so imele v bistvu največ političnih začetnikov, ki se doslej v politiki niso mogli uveljavljati in tudi niso imeli parlamentarne prakse.

Nova opozicija, sestavljena iz obstoječih strank naslednic družbenopolitičnih organizacij iz prejšnjega sistema, pa je za delegate v veliki večini dobila izkušene politike, tudi dolgoletne člane skupščine, kar se je precej poznalo v samem začetku konstituiranja nove skupščine.

Relevantno je bilo tudi dejstvo, da so bile strokovne službe v skupščini zelo tesno povezane s prejšnjimi družbenopolitičnimi organizacijami, predvsem tudi z Zvezo komunistov, saj je imela slednja svojo osnovno organizacijo celo v delovni skupnosti skupščine.

Nekoliko nerodno delovanje delegatov Demosa so zelo poudarjali tudi mediji, ki so bili tedaj seveda še pod močnim vplivom prejšnjega sistema (tudi v teh uredništvih in časopisnih hišah so obstajale osnovne organizacije Zveze komunistov).

Pomembno vlogo v prvih dneh konstituiranja so imele tudi strokovne službe skupščine. Nekateri so namreč imeli še vedno stike z organizacijo Zveze komunistov, ki je bila sedaj v opoziciji, in so delovali tudi destruktivno.

Nova demokratična večina je dejansko sprejela skoraj vse funkcije v strokovnih službah, vključno z generalnih sekretarjem Skupščine SRS, in v nadaljevanju izvedla le nekaj manjših kadrovskih sprememb.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

G A L E R I J A

V vojski sem se kar dobro znašel, predvsem kot slikar. Delal sem karikature za stenski časopis, pa tudi zahtevnejše oljne slike, tudi tanke in Titov portret.

Moj prvi računalniki program - v Cobolu. Spominski medij: luknjane kartice...

G A L E R I J A

LITOSTROJSKA IZKUŠNJA

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji obstajala le ena elita – levičarska. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska demokratična opcija lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (demokratične desnice) in tako s(m) o posamezni razumniki bili pretežno v anonimnosti.

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera. (Jaz sem jo dosegal s tem, da sem postal pravni svetovalec generalnega direktorja Litostroja, nisem pa niti pomislil, da bi lahko postal na primer direktor TOZD-a, ker sem izrecno zavrnil vstop v Zvezo komunistov.) Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj revolt sploh izrazili – znotraj partije, saj drugje za relevantno aktivnost sploh ni bilo prostora.

Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je takoj (po vstopu v ZKS) začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi

fermentiral slovensko pomlad. Podobno velja tudi za večino drugih (celo Demosovih) “novih” politikov, pred tem disidentov, oporečnikov, pisateljev, pravnikov… ki pa so se lahko uveljavili v javnosti vendar le na nek formalni način “dvorne opozicije” (pri Smoletu)… Do prvih svobodnih volitev leta 1990 s(m)o se dosti težje javno uveljavili tisti intelektualci, ki nismo nikoli “imeli knjižice”. Eden takšnih je bil tudi Lojze Peterle. Res da je nekaj objavljal že prej, vendar v zelo nizkonakladnih edicijah. Javnost je zanj zvedela šele, ko je ustanovil novo stranko!

Ker sam nisem imel nobenih zadržkov glede Smoleta in SZDL (kot n.pr. Rupel), sem takoj po osvoboditvi Janeza Janše v Novi reviji (Številka 77/1988) objavil članek z naslovom »Kaj sedaj?«. Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju povsem legitimne) politične stranke Slovenska demokratična STRANKA, torej SDS. Vsako od teh treh besed sem tudi še posebej utemeljil.

Tudi France Tomšič se je moral iz anonimnosti izviti s povsem konkretnimi političnimi akcijami, začenši s stavkami v Litostroju. In ker sem bil slučajno tudi sam tam zaposlen (12 let), lahko nekoliko opišem

tamkajšnje stanje v obdobju, ko je tudi že “zadišalo” po drugačnih časih.

Naj za ilustracijo svoje – priznam da dokaj pasivistične – drže slovenskega desnega intelektualca navedem tale dialog, katerega sva imela s Francijem Tomšičem sredi 80-ih let kot sodelavca v Litostroju. Ja, kot boste videli, je Franci res eden prvih v Sloveniji začel javno govoriti o večstrankarstvu, saj ga je tudi spoznal, ker je pred tem več let delal v Nemčiji.

Franci: »Madonca, Tone, a se strinjaš, da bi morali v Sloveniji ustanovit kakšno stranko?« (prosim, to je bilo okrog leta 1984!)

Jaz: »Ja, se strinjam… Se pa hecaš, kajne?«

Franci: »Ne, resno mislim! Eno socialdemokratsko stranko…«

Jaz: »Veš kaj, če bi pa že ustanovili novo strankao, bi morala biti pa kakšna desna, kajne? Da bi bila vsaj res opozicijska, saj zelo leve že imamo…«

Franci: »Ne, jaz sem bolj za socialno demokracijo…«

Jaz: »To potem spet ni nič.. Kakšna demokracija bi bila pa to, da bi imeli samo leve stranke? Če bi že ustanovili novo stranko, potem bi morala biti na primer krščanskodemokratska…«

Franci: »No, sedaj se pa ti hecaš, kajne?«

Besede morda niso povsem v pravem zaporedju,

G A L E R I J A

vsebina najinega dialoga pa povsem točna, saj sva podobne misli kar nekajkrat izmenjala…

“Titovi zavodi Litostroj” je bila od samega začetka izrazito politična “fabrika prve petletke” in je takšno arhaično ime obdržala tudi še v času TOZD-ov, DOjev in SOZD-ov. Čeprav smo se pravniki ogromno ukvarjali s samoupravljanjem, skupnim prihodkom, SAS-I in DD-ji, je bila dejanska oblast pri t.im. “Kolegiju”. Tega so sestavljali: Generalni direktor, Sekretar ZK, Predsednik Sindikata, Predsednik mladine in predsednik Delavskega sveta. Če je pa kaj “zagustilo”, so pa poklicali v mesto na CK ZKS…

Pa vendar! Znotraj 5.000 članskega kolektiva je bilo, tako kot v drugih podjetjih, veliko različnih ljudi, mišljenj, pogovorov, dejanj, dogodkov, povezav, odnosov, vse bolj tudi kritičnih odmevov na deklarirano delavsko samoupravljanje in družbeno realnost. Namen tega prispevka je nekoliko bolje osvetliti notranja razmerja 80-ih let v kolektivu, iz katerega je France Tomšič popeljal delavce v Cankarjev dom.

Danes si mladi ljudje kar težko predstavljajo, kako široka paleta aktivnosti in organizacij(e) je vladala v gospodarskih organizacijah sicialističnega samoupravljanja ter družbene lastnine. Zaposleni so se lahko (pravzaprav je bilo celo zaželjeno) družili in preživljali prosti čas tudi po delovnem času, “družbeni starndard” pa jim je lahko olajšal tudi reševanje stanovanjskih, prehrambenih, (zobo)zdravstvenih, prevoznih dopustniških in drugih problemov.

Litostroj je dajal osnovne pogoje (prostori in sofinanciranje) tudi za bogato športno, rekreativno, planinsko, glasbeno (Pihalni orkester s profesionalnim dirigentom), upokojensko in druge dejavnosti. Številne od teh so bile lahko celo povsem samostojne, organizirane v samostojna društva (na primer Planinsko društvo Listostroj, ki še danes uspešno deluje).

Logično je, da je bilo tudi obveščanje (zaradi samoupravljanja) zelo pomembno in zato organizirano profesionalno kot posebna organizacijska enota. Poleg tedenskih obvestil, namenjenih bolj poslovnim informacijam, so zaposleni dobivali tudi zelo kvaliteten in bogato ilustriran mesečnik z močno razširjeno tematiko, po vseh zgoraj naštetih področjih.

V okviru sindikata so delovale (in bile profesionalno podprte s strani delovne organizacije) številne komisije, tako na nivoju TOZD-ov kot tudi centralno na nivoju DO. Ena od teh je bila tudi Kulturna komisija Litostroj in prav to sem jaz vodil nekaj let ter ob tem dobil veliko izkušenj, odobravanja, pa tudi “polen pod noge”.

Kulturna komisija – v podjetju, ki proizvaja turbine, žerjave, viličarje…? Zakaj pa ne bi delovnim ljudem omogočili tudi duhovnega razvoja in pospeševali obiskovanje najrazličnejših kulturnih prireditev ter

ljubiteljskih dejavnosti (pevski zbor, likovna sekcija, video sekcija, foto sekcija, literarna sekcija, folklorna sekcija)? Ker ni zunanjega lastnika podjetja, tudi ni problemov s stroški takšnih dodatnih dejavnosti…

Samoupravljanje!

Glede na to, da sem jaz kar vztrajno zavračal snubitev za vpis v ZK, je kar nenavadno, da sem sploh lahko postal “Predsednik centralne kulturne komisije” in nato kar nekaj let usmerjal njene aktivnosti. Po eni strani je to moja lastna zasluga, ker imam tudi nekaj likovnega, gledališkega, fotografskega in filmskega talenta… še bolj pa odraz dejstva, da je druga polovica 80-ih let bila v Jugoslaviji in posebno še v Sloveniji že daleč od najbolj svinčenih časov socializma in so demokratične ideje prodirale že na vseh frontah, posebno tudi v kulturi in v medijih. Ali če poenostavimo: na Tomšičevi nekaj časa še vedeli niso za nekega Tomažiča v Litostroju…

In tako sem jaz lahko kar svobodno izbiral filmske in gledališke predstave, na katere smo vabili (vodili) litostrojeve delavce, da so si jih lahko brezplačno ogledali, priporočal knjige z disidentsko tematiko, organiziral tematske kulturne in pogovorne večere s “sumljivimi” gosti (na primer Tone Kuntner, Bojan Štih, Tone Partljič…), vodil ekskurzije z ogledi znamenitih cerkva…

Jasno je, da smo jaz in moji sodelavci v Kulturni komisiji bili deležni tudi marsikaterega “postrani pogleda” od vodstva sindikata in drugih družbeno-političnih organizacij, vendar še neprimerno več širokega odobravanja in simpatije, predvsem pa rezultatov: zelo se je povečal obisk gledališč in kvalitetnih filmskih predstav, aktivni odziv na razne natečaje, razpise in razstave (na primer o varstvu narave), vse dokazano s konkretnimi številkami. So bili pa tudi že taki časi, da so morali celo partijski in sindikalni voditelji malo paziti na besede… in svojo kritiko tudi že kaj utemeljiti. Mi pa smo jih ob tem seveda čakali “na nož” in terjali argumente… Če so ljudje lahko že v javni gledališki predstavi “Prešernova glava” slišali besede “Fašisti in komunisti – vsi ste isti” (ter v zamračeni dvorani temu celo ploskali), potem tudi “dušebrižniki” v Litostroju niso mogli kar prepovedati obiska takšne predstave! Takole iz več kot četrtstoletne distance lahko ugotavljam in priznam, da smo bili mi pri litostrojski Kulturni komisiji nekakšni prikriti disidenti, ki smo “držali štango” pravim disidentom v kulturi in publicistiki. In ker nas je bilo takšnih v Sloveniji razpršenih na tisoče, je lahko tudi hitro vzcvetela slovenska pomlad, ko je napočil pravi čas.

Prvi večji upor proti mojemu “nategovanju” kulturniške avtonomije sem začutil po uradni proslavi, na kateri sem nastopal tudi sam z branjem enega celega spisa škofa Slomška o slovenskem jeziku. Namesto “Tovarišice in tovariši” slišati “Bratje in sestre, ljubi Slovenci” je bilo kar malo preveč, kar sem že sproti videl po mršenju predsednikov partije in sindikata …

G A L E R I J A

Sodu pa je končno izbilo dno – in pretrgalo moje “nategovanje” – ko smo leta 1985 organizirali v okviru teme “Zgodovina – naša učiteljica” predavanje prof. dr. Franceta Bučarja: “Sporočilo OF z retrospektive 40”, s podnaslovom “Problemi narodne sprave”!

Takrat pa SO zazvonili telefoni s Tomšičeve! In to kar direktno k Generalnemu direktorju Litostroja (kateremo sem bil jaz celo pravni svetovalec!)… V Titovem in Leskovškovem Litostroju, zibelki socialističnega delavstva, govoriti o spravi? To je pa preveč!

Še nekaj let nazaj bi bila zadeva hitro urejena, večer odpovedan, mi pa utišani… (kar so seveda tudi tokrat poskusili)… ampak (mi se nismo dali) v Sloveniji je že obstajal nek minimalni javni diskurz, nekaj oporečniškega tiska, Mladina, Radio Študent…

Resnici na ljubo so novinarji (predvsem Marjan Horvat) z veseljem zagrabili našo zgodbo, takoj natisnili obsežen članek “Nič ni tako svetega, da bi ne

bilo lahko še bolj sveto”, za kar sem jim še

Kulturnega večera, javno objavljenega za 18. uro popoldne nismo hoteli preklicati, kljub zelo

Potem so ga pa kar oni: ko smo popoldne do vratarnice pripeljali dr. Bučarja, so bili tam dodatni uniformiranci in nam pojasnili, da so (bile že prej) za ta dan napovedane vaje civilne zaščite in da zaradi tehničnih razlogov ta dan odpadejo vsi drugi dogodki.

Podprt z javnostjo (članek v Mladini št. 23/1985 je obljubljal nadaljevanje) se nisem (v)dal kar tako.

Naslednji dan sem zahteval pogovor s predsednikom Konference osnovnih organizacij sindikata. Sprejela pa me je kar kompletna, zgoraj opisana “politična koordinacija”. Njihova sprenevedanja o “že vnaprej planirani vaji civilne zaščite” sem kar prekinil in obžaloval, da je prišlo do neljube dis-koordinacije ter napovedal, da bo planirano predavanje pač naslednji teden… na enak način in z enakimi vabili… Seveda so bili burno proti, vsi v en glas… proti meni ubogemu pravničku…

Čeprav sem se v naslednjih dneh še trudil, obogatil s pravnim mnenjem Matevža Krivica in se prebil celo do Republiškega sekretarja za kulturo Matjaža Kmecla (ki me je samo nekaj “tolažil”), nismo mogli imeti napovedanega dogodka. S Tomšičeve so prišla jasna navodila in … grožnje… ne samo za mojo službo, ampak tudi za funkcijo Generalnega direktorja…

Samo tisti, ki s(m)o desetletja živeli v totalitarni (in v bistvu komunistični) državi, si lahko predstavljamo, kako močan je bil in izgledal od znotraj ta sistem, vsaj dokler je na vzhodu obstajala za vsak slučaj “matrjuška”. Tudi razni “uporniki” (disdenti) s(m)o se zavedali omejenosti svojega uporništva in vsaj podzavestno upoštevali močno “samocenzuro”, tako v svojih besedah, kot dejanjih.

Tako kot so se pri ustanavljanju prvih avtonomnih političnih organizacij (SKZ, SDZ) pobudniki še sami omejevali, da bi jih izrecno poimenovali kot stranke, je tudi France Tomšič v svojem nastopu na delavskem zboru Litostroja dne 15. 12. 1987 predlagal, da “ustanavljamo iniciativni odbor za ustanovitev socialno-demokratske zveze, ki naj v danih političnih pogojih deluje v okviru SZDL…” (Arhiv SDS). To je bil v tistih časih”za začetek” izjemno pogumen predlog, tako da bolj niti ni mogel biti! Tomšič je nato v naslednjih svojih javnih nastopih vse bolj jasno poudarjal, da je potreben večstrankarski pluralizem in končno tudi dosegel ustanovitev prave in čistokrvne politične stranke.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

KULTURNA KOMISIJA

Kosem bil zaposlen dvanajst let v Litostroju, sem se z velikim veseljem in strastjo ukvarjal tudi s kulturnimi dejavnostmi in planinstvom. Kot predsednik Kulturne komisije sem enkrat mesečno pripravil brošuro, ki je vsebovala predloge za obisk kulturnih prireditev, vključno s prestižnimi dogodki v Cankarjevem domu.

Poleg tega sem imel svojo kolumno v mesečniku Litostroj, imenovano “Planinski kotiček”, kjer sem delil nasvete in zgodbe o planinskih izletih.

Poleg vsega tega sem se posvetil tudi karikaturam, predvsem za promocijo zdravega načina življenja.

Svoje karikature sem ustvarjal z veseljem in namenil spodbujanju zdravja med sodelavci.

Ocena dela Kulturne komisije

Odgovor na oceno dela Kulturne komisije

G A L E R I J A

KNJIGE NOVE DOBE

Pesem, katero je napisal robot:

**Knjige nove dobe**

Knjige ne bodo več kot doslej, vsaka bo imela digitalni sijaj. Za platnicami skritih zgodb, dodatne informacije, svet nov.

V digitalni obliki se svet odpira, vsaka stran z novimi podatki žari.

Branje postane potovanje v globine, kjer znanje in domišljija se prepletata.

Knjige nove dobe, čarobne in žive, vsebine bogate, v digitalni obliki.

Svetovi brez meja, v vsakem pogledu, branje postane čarobno doživetje.

Starodavni Babilonci, znani po svoji napredni matematiki, so uporabljali številski sistem z osnovo 60 (seksagezimalno) namesto sistema z osnovo 10, ki ga uporabljamo danes. Ta inovativen pristop k matematiki je pustil trajno zapuščino in vplival na sodobne meritve časa in kotov. Razlog, zakaj imamo 60 sekund v minuti in 360 stopinj v krogu, sega nazaj v babilonske izračune.

Izboljšanje v pisanju poezije je čudovito potovanje, ki zahteva prakso, raziskovanje in odprtost za nove ideje. Tukaj je nekaj nasvetov, ki ti lahko pomagajo:

1. Beri poezijo: Branje različnih pesnikov in stilov ti bo pomagalo razumeti različne tehnike in pristope. Poskusi brati tako klasične kot sodobne pesnike, da razširiš svoje obzorje².

2. Eksperimentiraj z oblikami: Preizkusi različne pesniške oblike, kot so soneti, haikuji, prosti verz in druge. Vsaka oblika ima svoje zakonitosti, ki te lahko naučijo novih načinov izražanja⁴.

3. Uporabi bogat jezik in podobe: Poskusi uporabljati močne, slikovite besede in metafore, da oživiš svoje pesmi. Opazuj svet okoli sebe in ga opiši na svež in edinstven način⁴.

4. Poslušaj ritem in zvok: Poezija ni le o besedah, ampak tudi o zvoku. Poslušaj, kako se besede zlivajo skupaj, in eksperimentiraj z ritmom in rimo⁴.

5. Piši redno: Kot pri vsaki veščini je tudi pri pisanju poezije pomembna redna praksa. Postavi si cilj, da vsak dan napišeš nekaj verzov ali pesem².

6. Pridruži se pisateljski skupini: Deli svoje delo z drugimi in sprejmi povratne informacije. Pisateljske skupine ti lahko nudijo podporo in nove perspektive³.

7. Uporabi spletne vire: Obstaja veliko spletnih tečajev, delavnic in forumov, kjer lahko najdeš nasvete in navdih za pisanje poezije³.

Najpomembneje je, da uživaš v procesu in se ne bojiš eksperimentirati.

G A L E R I J A

SAMOPREDSTAVITEV

G A L E R I J A

Digitalna verzija te knjige vsebuje preko 500 video posnetkov

G A L E R I J A

CERKEV NA VIRU

večjih projektov, pri katerih sem sodeloval, je bila gradnja nove cerkve Sv. Jožefa na Viru. Bil sem v gradbenem odboru, pa tudi financirali smo sami župljani.

Ob tem je nastal tudi tale zanimiv video, ki v skrajšani obliki prikazuje potek gradnje.

Video je nastal s pomočjo kamere montirane na hiši Bojana Vodlana. Pri nastajanju sta sodelovala tudi: Matjaž Gerčar in Matjaž Vodlan ...

G A L E R I J A

SAMO-OVADBA 2010

Samo-ovadba za kaznivo dejanje leta 2010

Potem ko sem v Delu videl »faksimile zadnje strani obtožnega predloga« proti peterici obdolženih v aferi Patria, sem se nenadoma zavedal, da so se očitno zelo spremenila osnovna načela kazenskega prava, kot smo se jih učili pred štirimi desetletji na Pravni fakulteti. Takrat je veljalo (kljub svinčenim časom), da je potrebno za storitev kaznivega dejanja narediti vsaj nekaj aktivnega (kar se manifestira v zunanjem svetu), vsaj kot poskus; ne more pa biti kaznivo dejanje, če imamo nekaj le v glavi in tega ne »aktiviramo«. Profesor Bavcon nam je izrecno poudaril, da ne more biti nihče kaznovan le za to, kar ima v svoji glavi, pa če je to še tako zavrženo. Socialistična sodišča so sicer to pravilo v praksi malo razširila, tako da so oporečnike poslala v zapor že če so svoje misli zapisali v osebne dnevnike…

Sedaj pa je očitno dovolj, da je Janša nekaj »HOTEL storiti« in je s tem že »ravnal (?) z direktnim naklepom«. V obtožnem predlogu je namreč jasno napisano, da »so se vsi zavedali storitve kaznivih dejanj in jih hoteli storiti« (konec citata). Nimam sicer vpogleda v kazenski spis, vendar resno dvomim, da bi Janša svojo namero za sprejemanje podkupnin zapisal v svoj dnevnik…

Ob tej najnovejši kazenski politiki me je kar stisnilo pri srcu, saj sem tudi sam v preteklosti imel že kar nekaj kriminalnih misli (pa ne le v zvezi s spomenikom revolucije na Trgu republike in Kidričevim spomenikom pred vladno palačo…), vendar sem se potolažil, ko sem ugotovil, da je večina mojih kaznivih dejanj že zastaralo… Ufff… Razen enega! Naj se žrem sam v sebi?… Ali storim svojo državljansko dolžnost (prijave kaznivih dejanj)?

Odločil sem se za drugo ter Višji državni tožilki Branki Zobec Hrastar poslal naslednjo ovadbo: Spodaj podpisani Anton Tomažič se prijavljam, ker sem dne 20. septembra 2010 v večernih urah HOTEL izpuliti prometno tablo z napisom »Titova cesta« v Stožicah ter jo zabrisati v jarek, kar bi bil direktni naklep za storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Tega seveda nisem storil, saj si nisem upal, pa še precej ljudi je bilo v bližini in bi me lahko kdo prijavil. Kot olajševalno okoliščino naj navedem dejstvo, da sem bil precej slabe volje, ker sem pred tem 85 minut stal v koloni na severni ljubljanski obvoznici, da bi lahko parkiral ob novem štadionu ter si ogledal predstavo »Not padu lajv«.

S.F. – S.N.

G A L E R I J A

Pet zgodb, pet vprašanj:

Ali bo odkritje neuspele sabotaže pred dvajsetimi leti povzročilo tudi njegov ZLOM?

Ali se res ni mogoče vključiti v družbo, če si vsaj malo DRUGAČEN?

Ali lahko V UJETNIŠTVU ZLATOROGA najde sorodno dušo tudi duhovnik?

Ali je lahko med zmagovalci prepovedan že sam izraz NARODNA SPRAVA?

Ali postane BRADA ČETNIŠKA samo zaradi uveljavljanja osnovnih človekovih pravic?

VSEBINA (zavihek)

Zanimnive zgodbe s presenetljivimi zapleti, z elementi kriminalke, ljubezni, romantike, družbene kritike, bi se lahko dogajale v katerikoli družbi, vendar jih je avtor postavil v posebno obdobje totalitarnega jugoslovanskega sistema, ki se je sicer razvijal od povojnega neposrednega nasilja, preko mehčanja z iluzornimi idejami samoupravljanja ter neuvrščenosti, vendar je bil od začetka do konca prežet z nenehno prikrito indoktrinacijo ter pomanjkanjem kakršnekoli možnosti za svoboden razvoj osebnosti. Rdeča nit vseh petih zgodb so osebne dileme posameznikov med oportunizmom in uporništvom, kjer prvo vodi v psihični, drugo pa v materialni ZLOM. Knjiga bo gotovo pritegnila predvsem tudi privržence in nasprotnike jugonostalgije.

KNJIGI NA POT

Moja mladostna ljubezen je bila film in če me ne bi starši pregovorili, bi šel po gimnaziji zagotovo študirat režijo. Da sem se odločil za pravo, je čisto naključje, saj sem sledil skupini najbližjih prijateljev Franceta, Rajka in Bogdana. Starši niso imeli nič proti, bili so veseli, da sem si izbral varnejši poklic, tak, »da boš lahko službo dobil«. Te odločitve nisem nikoli obžaloval, v meni pa je vedno ostala želja po ustvarjalnem umetniškem ustvarjanju.

Ozadje moje knjige ZLOM

Leta 1985 sem napisal scenarij ZLOM in ga poslal takrat največji (in najbrž edini) filmski hiši Viba film. Na moje presenečenje in veliko radost je bil sprejet in potrjen za izvedbo, saj je uspešno prestal številna strokovna branja. Že takrat sem dobil občutek, da za tem projektom stoji kar sam direktor Bojan Štih, ki je bil za tiste čase nenavadno močna osebnost in takšna avtoriteta, da si je lahko privoščil celo podporo disidentskim umetniškim gibanjem. Za režiserja je bil določen Jože Pogačnik, ki je takrat veljal za najboljšega aktivnega slovenskega režiserja. Imel sem to srečo, da sem ga dobro spoznal, saj sva se v pripravah na snemanje mojega Zloma sestajala na zaupnih pogovorih v kavarni Hotela Slon. Producenti so me celo

G A L E R I J A

G A L E R I J A

Ko te zasrbijo prsti, zgrabiš pisalo, poiščeš črnilo in vržeš na papir(us), kar je v tebi. Če bo to bralcem všeč, bodo morda zvitek celo prepisali, da bo tvoje misli lahko spoznalo več ljudi. Največje uspešnice razmnožijo (prepišejo) tudi v več desetih izvodih. Tehnični problemi: gosja peresa niso več tako ostra in čvrsta, kot včasih tista z Moravske. Črnilo je preredko, papir pa preveč vpojen (1008).

Ko dobiš navdih, poiščeš pisalni stroj in šop papirjev ter začneš tipkati, kolikor ti duša da. Če boš navdušil kakšnega založnika, ti bo morda celo izdal knjigo. Ker se nisi nikoli naučil pravilno tipkati z vsemi prsti, najbolj trpita oba kazalca … na enem se je pojavil žulj. Tehnični problemi: če se zmotiš in proti koncu strani izpustiš eno samo črko, bo morda treba vse še enkrat prepisati, saj manjkajoče črke ni mogoče kar vriniti med druge (1974).

Ko ti šine v glavo dobra misel, jo prek tipkovnice vržeš na zaslon. Ko si zadovoljen z vsebino in obliko, odpreš svoj blog in tam objaviš, kar ti je ležalo na duši. Čez kakšno uro preveriš, ali je kateri od prijateljev že objavil kakšno pripombo ali pohvalo. Če bodo navdušeni, se bo besedilo hitro razširilo po socialnem omrežju in če bo to zaznal Google, bo čez nekaj dni to bralo že na tisoče ljudi. Tehnični problemi: če nimaš nastavljenega samodejnega shranjevanja in po dveh urah divjega pisanja zmanjka elektrike, so tvoji genialni stavki že pozabljena zgodovina, ti pa ena nesrečna izžeta cunja (2008).

Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam zelo ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako preprosto je v besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) in začneš pisati. Obstoječe besedilo za kazalčkom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico. Na koncu se da vse lepo poravnati in se še vidi ne, da je bilo nekaj novega vneseno. Podobno je z brisanjem. Postaviš kazalček desno od znakov, ki jih nameravaš zbrisati, in pritiskaš tipko Del toliko časa, da izbriše vse, kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna. Ne vem, kako navdušena bi bila nad čim takim Tolstoj in Cankar …

Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse prepisati … Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani. Malenkosti smo seveda lahko popravljali

s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov.

Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Urednika lahko kar odmislimo. Če je avtor prepričan o kakovosti svojega pisanja, ga lahko takoj objavi, vsaj na svojem blogu. Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika.

V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej se lahko dobri avtorji tudi brez večjih vlaganj in klečeplazenja okrog založnikov prebijejo na lestvice najbolj branih.

G A L E R I J A

PRILOŽNOST ZAMUJENA NE VRNE SE NOBENA

Nekaj mojih »opravičil« ker Demos ni izvedel lustracije:

Če je nismo izvedli leta 1990, je tudi sedaj ne bomo… ker je prepozno! Seveda pri tem mislim na »čisto« (zgodovinsko utemeljeno) lustracijo, pri kateri bi nekomu očitali, da je bil vpleten v očitna kršenja človekovih pravic s strani in preko organov nedemokratičnih organizacij (seveda predvsem komunistične organizacije in tajnih služb) – do leta 1990! Po tej logiki bi morali biti prve tarče lustracije vsi preživeli voditelji prejšnjega totalitarnega režima, predvsem in prvi tudi – Milan Kučan, kot predsednik CK ZKS (politične organizacije, ki je Sloveniji 45 let onemogočala demokracijo)! Je pa res, da je Milana Kučana že takoj na začetku demokracije narod kar lepo »pomilostil«, s tem, ko ga je izvolil za Predsednika (Predsedstva) na prvih svobodnih volitvah.

Za vse druge »nepravilnosti«, ki so se (naj bi se) dogajale po letu 1990, pa čista lustracija (kot očiščenje zaradi grehov komunizma) ne pride več v poštev, saj obstajajo številni drugi mehanizmi, postopki in organi pravne države – demokratične Republike Slovenije… in sedaj celo širši privzeti pravni sistem Evropske unije! Naj še iskreno priznam, da sam tudi v obdobju 1990 do 1992 nisem bil za lustracijo, iz enakih razlogov, kot tudi Jože Pučnik ni bil! Trdno sem namreč (bil) prepričan, da se Sloveniji ne bi uspelo osamosvojiti in pobegniti iz grozečega balkanskega lonca (ki bi v vsakem primeru eksplodiral v vojno morijo, le da bi bila ta tudi za Slovenijo veliko bolj krvava), če bi se nova oblast lotila še dodatnega tretjega cilja (poleg demokratizacije in osamosvojitve še lustracija).

Pa sem bil kar dobro in »od znotraj« seznanjen o političnih okoliščinah tega našega zgodovinskega obdobja: kot poslanec (tedaj »delegat«) v republiški skupščini sem imel še dve pomembni zadolžitvi –predsedoval sem Zakonodajno-pravni komisiji ter Komisiji za poslovnik, predstavljal Slovenijo na javni obravnavi v Beogradu - pred Ustavnim sodiščem SFRJ - zaradi Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, bil v vodstvu SDZ, podpredsednik Narodnih demokratov itd.

Naš program »ustvarjanja nove države« (in njene obrambe!) je bil izredno zahteven in napet. Notranja

razporeditev sil v mavričnem Demosu je bila zelo široka (desne in leve stranke - kamor je tedaj sodila tudi tvoja stranka…), v komplicirani tri-domni skupščini le pičla večina, mediji izrazito nenaklonjeni, opozicija napadalna in močna (izkušeni dolgoletni profesionalni politiki), zato je bilo treba iskati res samo najnujnejše skupne imenovalce raznobarvne koalicije in ne po nepotrebnem razburjati širšo javnost. Kakšne hitre enostranske poteze bi predstavljale veliko slabši temelj za novo državo, kot jo je široko izglasovani plebiscit.

Pa ne mislite, da se nismo Demosovi politiki zavedali možnosti in potrebnosti lustracije! Velikokrat so padali tudi tovrstni predlogi. Peterle in Janša sta enkrat celo predlagala osnutek zakona o lustraciji, pa ta ni dobil zadostne podpore.

Po bitki je vsak lahko general – na to vedno pomislim, ko v teh časih pogosto slišim »očitke« zakaj da ni Demos izvedel lustracije že leta 1990? Ponavljam: takrat to ni bilo možno! Če smo želeli ustvariti in obraniti samostojno državo Slovenijo!

ZANIMIVOST

Čeprav je bil Demos uradno s strani funkcionarjev razpuščen že decembra 1991, občinski odbori in poslanski klub tega nismo priznali in smo še v celem letu 1992 skupaj naprej delovali. Če ne bi prišlo do nesmiselne in s strani levice podtaknjene predčasne razpustitve Skupščine RS in bi Demos do konca izkoristil svoj mandat, bi danes tudi sramotnega napisa več ne bilo.

ZANIMIVOST

Leta 1990 smo z Mlado iniciativo pri Narodnih demokratih imeli akcijo odstranitve sramotnega napisa TITO na Novo Gorico. Kar precej smo se nagarali in v enem dnevu uspeli napis povsem demolirati. Žal pa so ga dediči revolucije kar hitro spet obnovili in že več desetletij uspešno izziva Italijane in demokratične Slovence.

G A L E R I J A

GOVOR NA PAMET

Govor, katerega nisem mogel prebrati

Tule je ena anekdota iz časov moje aktivne politike (kratkih, vendar intenzivnih nekaj let pred več kot tremi desetletji):

Kako sem moral govoriti na pamet, čeprav sem imel napisan govor v roki?

Bilo pa je to v času tiste zgodovinske pomladi leta 1990, ko smo se pripravljali na prve svobodne volitve. Aktivisti Demosa nismo imeli kaj dosti materialnih sredstev, zato pa toliko več volje in zanosa da izkoristimo enkratno priložnost, ki se nam je Slovencem ponudila v času globalnega kolapsa še tretjega totalitarnega sistema 20. stoletja.

V moji stranki SDZ smo si vodilni funkcionarji razdelili lokalne predvolilne dogodke po celi Sloveniji, da bi lahko s svojo prisotnostjo »počastili« čim več dogajanja. Jaz kot član Izvršnega odbora sicer nisem bil tako zaželen gost, kot kakšen (predsednik) Dimitrij Rupel, Janez Janša, France Bučar, Igor Bavčar, Rajko Pirnat, Ivan Oman, vendar pa sem bil za kakšen zadružni dom na deželi tudi dober…

Svoje »poslanstvo« sem pa jemal čisto zares in tako sem se tudi za tisto zborovanje v Doslovčah na Gorenjskem (ali je bila pa Breznica?) kar pražnje oblekel, kot se za takšno priložnost spodobi (obleka, kravata, črne nogavice).

Ko sem proti večeru prišel v zadružni dom, je bil ta sicer prav hladen, vendar le v fizičnem smislu, sicer pa napolnjen do zadnjega sedeža in predvsem tudi v optimističnem predprazničnem vzdušju (v pričakovanju dvojne Cvetne nedelje). Tudi tisti domačini, ki me še niso osebno poznali (nacionalna televizija tedaj iz meni neznanih vzrokov ni Demosove kampanje nič kaj intenzivno pokrivala) so zaploskali, ko sem vstopil, saj sem bil verjetno eden redkih čisto ta-pražnje oblečen. »Ta je pa iz Ljubljane! Iz centrale… Gotovo pozna tudi Pučnika!« so si verjetno mislili…

Bil sem kar dobro razpoložen in tudi nobene treme nisem imel, saj sem imel v malhi napisan en prav super govor, poln domoljubnih vzklikov in optimističnih napovedi. Celo popoldne sem ga pisal na svojem Atariju in potem srečno tudi natiskal, pa lepo odstranil perforacijo… Saj sem znal sedaj po dobrem letu moje politične »kariere« tudi že kaj na pamet povedati… ampak potem to niso bile tako pretehtane formulacije in navdušujoče ideje, kot so mi uspele tudi tokrat.

Videl sem, da je v prvi vrsti na sredini že rezerviran

ZANIMIVOST

Pri šaljivi karikaturi, narejeni z UI nisem pomotoma naročil ruske zastave. V tistem času razpada Sovjetske zveze je še niso uporabljali. V Republiki Sloveniji smo pa leta 1990 še vedno imeli zvezdo v zastavi, čeprav smo “ta-hudi demosovci” zahtevali, da se takoj odstrani (pa Bučar ni dovolil)... Iz protesta smo zato začasno uporabljali tudi zastavo brez zvezde...

sedež za mene kot glasnika ljubljanske »centrale«, vendar sem se odločil da bom najprej še malo »odtankal« in se tako še bolj pripravil za branje mojega super govora. Prijazni gostitelji so mi povedali, da je stranišče tukaj čisto blizu na desni in prvi del operacije sem kar tekoče izvršil… Ko pa sem si želel umiti roke, se je malo zataknilo… Pravzaprav se je kar precej zataknila… pipa namreč…pa sem malo bolj pritisnil….

Bilo je pač mrzlo in bolj redko uporabljano…in takrat se je pipa pač premislila: in se odprla s silovitim curkom… ki pa ni ostal le v umivalniku, ampak se je tudi burno razpršil… Med drugim tudi po  mojih hlačah!!! In to ravno na tistem mestu, ki je bil povsem neprimeren…

Ko sem se pogledal v zrcalo, sem videl to grozo: kot bi se polulal in to kar krepko… Imel sem precej svetlo obleko, tale ogromni madež pa je bil povsem temen…

Iz dvorane se je pa že zaslišala himna! Te pač ne smem zamuditi! Kaj naj storim? Edina stvar, ki mi je bila na dosegu rok, je bil govor iz moje »malhe« in hitro sem ga pograbil v roke ter stekel v dvorano (ter se takoj obrnil proti odru, da bi lahko do konca užival v himni).

Ob tem pa sem na svojo veliko grozo ugotovil, da so v dvorani luči ugasnile, zato pa je bil toliko bolj z reflektorji osvetljen in izpostavljen oder, na njem pa stoječi (zelo ozek) mikrofon, ki me je čakal…

Komaj smo se dobro usedli, že je ljubka napovedovalka napovedala »našega gosta, tovariša, pardon gospoda Antona Tomažiča iz ljubljanskega vodstva stranke, ki nam bo povedal nekaj vzpodbudnih besed«… Ko bi le

vedela, kako vzpodbudne so bile res moje besede v originalnem govoru! Pa tega seveda niso nikoli slišali… Jaz sem moral seveda svoj govor ves čas krčevito držati pred sabo (na ustrezno nizkem mestu) in le »po spominu« govoriti tisto, kar sem popoldne tako lepo napisal.

No, saj končalo se je še kar dobro… Za silo sem »govor« kar improviziral (dobil tudi kar soliden aplavz) in dvomim, da je kdo sploh opazil mojo zadrego…

Bi ga bilo pa morda zanimivo enkrat pogledati… Mislim, da je še nekje na podstrešju …

G A L E R I J A

GOVORI

1990-1991

Politično vzdušje v Sloveniji leta 1990 pred plebiscitom je bilo zelo napeto in polno pričakovanj. Aktivisti Demosa smo “hodili po terenu” in navduševali ljudi za samostojno Slovenijo. Za ilustracijo vzdušja objavljam nekaj svojih govorov, katere sem imel v številnih slovenski krajih, pa tudi v zamejstvu.

Tale humoreska je pa iz našega internega druženja Odbora Narodnih demokratov za Domžale

Utemeljitev predloga za sprejem Deklaracije o suverenosti Republike Slovenije junja 1990

G A L E R I J A

SAM SVOJ MOJSTER

Ko sem v 80-ih letih 20. stoletja doma iz majhne hišice naredil veliko, sem se do zadnje gradbene faze že toliko finančno izsušil, da na nakup novega pohištva nisem niti pomislil.

Ker sem že od majhnega živel v takšnem okolju (staršev in stricev), da smo si kar sami pomagali z lastnim delom, sem se lotil tudi izdelave lastnega pohištva in opreme. Tako niso nastali le stoli, fotelji, omare, stopnice in lestenci, ampak celo doma narejeni veliki sončni kolektorji in kolo za razgibavanje ter hkratno proizvajanje elektrike (v času omejitev).

Pa ni šlo le za nekaj začasnega: Naša dnevna soba je še po več kot 40 letih kar enaka, le televizorje zamenjamo ...

Asfaltiranje Bukovčeve ceste na Viru

G A L E R I J A

G A L E R I J A

MLADINSKA DELOVNA BRIGADA

G A L E R I J A

Leta 1975 pač fotografi še niso uporabljali Paintshopa… mnogi niti barvnega filma… pa vendar je lahko nastala tudi kakšna takšna »umetnina«… Objekt (v tem primeru jaz) je pač pred sabo držal kartonsko šablono z »moderno« ilustracijo… na koncu je pa fotograf na (papirnato seveda) sliko nanesel še ročno malo barve… Bom videl, če Foto Žika še funkcionira...

Preden smo po enem mesecu »karantene« prvič smeli iti »u grad«, so nas starešine posvarili pred nevarnostjo tujih vohunov (predvsem seveda zahodnih imperialistov) in povedali primer: V (edinem) motelu je ena bujna plavolaska zapeljala vojaka in zgoraj v sobi iz njega izvlekla dragocene vojaške skrivnosti… No, tisto prvo našo prosto soboto smo seveda vsi navalili v ta Motel in se naskrivaj ozirali, kje je kakšna blondinka… Pa ni bilo nobene (same)…

G A L E R I J A

PONOSEN NA SLOVENŠČINO

Kakolepo je danes slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slosrbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalni odnos do lastnega jezika, navedem »afero« iz leta 1985:

Vsako leto je bilo v Opatiji Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pisnega gradiva. Ker sem vedel, da so do takrat vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvaščini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom pa jaz govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo nihče nič razumel itd.) Ali pač izkoristim svojo ustavno pravico kar neposredno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko. Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije …), vendar se je nekako kar predvidevalo, da npr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne, in da je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko (hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico … Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in da mi bodo potem lahko sledili. Ampak, jaz sem to povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj … Zašumelo je kot v čebelnjaku … Bil sem pripravljen in sem začel govoriti … Zašumelo je še bolj … Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje … Nadaljeval sem … (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko) … Ljudje so začeli vstajati … Nisem se dal … Skušali so me prekiniti s ploskanjem … Malo sem se pošalil: »Hvala,

hvala, vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.«

To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti …

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je h govornici in sva začela … Potem ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno bilo prisotnih več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini … Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo … Ampak, bili smo v 80-ih letih in

vse to je imelo že globoko ozadje … Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja …

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor še ni znal predstavljati, kako je to videti, in kako bi besedo »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni »nacionalistične avanture« nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).

ZANIMIVOST

A L E R I J A

Dober občutek, ko sem skupaj s hčerko po 15 letih le dosegel vrh Nevisa!

NEVIS

Podaljšek te knjige je tudi moja

knjiga »Drugi kraj rojstva: Nevis«, katere vsebino lahko v celoti

dobite v digitalni knjigi »Med dvema tisočletjema« - tule:

»Tale luknja, v kateri sem proti svoj volji, mi je sicer do skrajnosti neprijetna in odveč , vendar je po obliki naravna in paradoksalno nedolžna ter polna življenja sredi cvetoče in dehteče narave. Smrti še ne čutim pa tudi (če) , ko jo bom, ne bo tako grozljiva, kot je lahko v okoliščinah , v katerih ima človek prste vmes.

Kako neprimerno bolj grozljivo in v nebo vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je bilo po drugi svetovni vojni usmrčenih na deset-tisoče nedolžnih Slovencev!«

Strinjam se z modrostjo: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!« Le da bi jo sam še malo spremenil: »Spravi se z Bogom in lažje si boš sam pomagal!« Seveda ne mislim, da je molitev edina možnost, s katero se lahko pomaga rešiti človek , ki je v veliki s tiski ( to bi bilo nestrpno do drugače mislečih , kar pa ni značilno za prave konservativce, kot sem tudi jaz). Nasprotno: naravnost občudujem ljudi, ki zberejo dovolj poguma in volje za svojo rešitev, ne da bi se imeli na koga nasloniti, niti v mislih. Kapo dol pred njimi! Bog jim »požegnaj«! In vsakomur priporočam, da prebere tudi njihove izpovedi, enako kot moje.

Jaz pač govorim iz lastne izkušnje, drugače ne morem in zato ( si) pač tudi na lastno vprašanje ne morem odgovoriti drugače, kot sem si takrat na tistem karibskem otoku: »Kaj bom povedal ljudem, če me bodo povprašali po mojih izkušnjah? Naj pogledajo okrog sebe in skušajo biti srečni, vsaj za kratek čas, s tistim, kar pač vidijo okrog sebe. Naj ločijo bistvene probleme od povsem nebistvenih! Naj ne dovolijo, da jim malenkosti branijo pot do sreče. Naj se odprejo Njemu, če potrebujejo ljubezen!«

G A L E R I J A

Imetiintervju z enim redkim pravim pomladnikom, kar avtor knjige V objemu slovenske pomladi Anton Tomažič zagotovo je, je velik privilegij.

V oddaji je orisal svojo življenjsko pot, ki ga je zaznamovala s povojnimi poboji. Pred demokratizacijo, ko se je rojevala slovenska pomlad, je bil sicer med sicer manj znanimi disidenti, v času procesa JBTZ pa je stopil v prve vrste in postal prepoznaven kot eden glasnejših kritikov nekdanjega političnega sistema in SFRJ.

Opisal je, kako nam je pomladno vrenje najprej prineslo prve stranke, sam se je vključil v SDZ, kasneje pa še demokratizacijo in samostojno Slovenijo. V enourni oddaji je predstavil tudi ključne dogodke, ki so pripeljali do razpad Demosa in vse posledice, ki jih zaradi tega razpada čutimo še danes.

Ob koncu pogovora je povedal še, da je po zadnjih volitvah realnost taka, da desne vlade ne moremo dobili. Lahko levo, kar je po njegovem slabo, ali pa, kar

bi bilo po njegovem najboljše, sredinsko. Njen del bi bili pomladni stranki SDS in NSI in ostale stranke brez Levice, SD, Desusa in SN.

Čeravno je Janeza Janšo dvakrat aktivno in srčno podprl, ko je bil poslan na prestajanje krivične zaporne kazni (leta 1988 in 2014), bi rajši videl, da bi tako vlado vodil nekdo drug iz SDS ali Matej Tonin, ki ga med zdajšnjimi politiki še najbolj ceni.

Igor Gošte

Za promocijo angleške verzije knjige “8 Days in the Jungle” sva naredila tale video - skupaj z mojim soimenjakom in rojakom Tonetom Gombačem, ki ima v ZDA umetniško ime Anton Bach.

G A L E R I J A

KAKŠEN JE SMISEL ŽIVLJENJA

What is the meaning of life?

Za odhod na romarsko pot k svetemu Jakobu v Santiago de Compostela – »Camino« - sem se psihično in fizično pripravljal že v pred velikonočnem postnem času (brez mesa in alkohola) in tako sem med svojimi kolesarjenji začel premišljevati tudi o smislu življenja.

Tako kot se za romarsko pot spodobi, sem v tem obdobju odložil številne obveznosti, navade in udobja ter ugodja in celo nekatere tehnične predmete. Če bi bil dosleden, niti telefona ne bi vzel s seboj, vendar sem ga imel pri sebi predvsem zaradi tega, da sem včasih poklical domov, da jih ne bi preveč skrbelo.

Nikakor pa nisem kaj dosti uporabljal (meni sicer zelo ljubega) interneta, niti se nisem javljal na socialna omrežja. Včasih (se) je pač treba resnično odklopiti.

Je bilo pa zato toliko več časa za premišljevanje in za pogovor s samim seboj. En majhen načrt sem si naredil in to prav v smeri iskanja bistva v našem (mojem) življenju: Kaj so bistvene stvari v življenju? Zakaj sem pravzaprav na svetu? Kaj je (bil doslej) moj cilj? Bi ga

moral v prihodnosti še kaj korigirati?

Skušal sem najti nekaj možnih odgovorov na vprašanje o bistvu življenja.

Kašni so torej možni (verjetni) odgovori na vprašanje

»Kaj je v mojem življenju bistveno?«:

DOLGO ŽIVETI – (zadostno zdravje)

UŽIVATI – (hrana, pijača, seks…)

IMETI POTOMSTVO – (nadaljevati svoj rod)

PRITI V NEBESA – (in se zato izogibati greha)

ČASTITI BOGA – (hvaležnost stvarniku)

LJUBITI – (najti sorodno dušo)

BITI USPEŠEN – (bogastvo in slava)

ZLIVATI SE Z NARAVO – (zdravo življenje)

DELATI DOBRO – (altruizem, patriotizem, dobrodelnost)

Res bi se težko odločil za en sam odgovor! Tudi če bi lahko izbral dva, tri ali pet odgovorov, bi dolgo okleval glede prioritet.

Če sem čisto iskren s samim seboj moram priznati, da bi (vsaj) kak odstotek dobil VSAK od naštetih možnih odgovorov! Nekateri seveda veliko več kot drugi… vendar nekaj pač vsi… Pa še kakšen dodaten bi se našel …egel vrh Nevisa!

G A L E R I J A

SLOVENIJA PRI ZDRAVNIKU

Diagnoza

Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je v nenehni politični nestabilnosti, katero ves čas skrbno nadzorujejo in razpihujejo stare sile, ki so bile sicer poražene na formalnem nivoju leta 1990. To jim uspeva preko pomembnih sistemov, kjer so obdržale svoj vpliv (ponekod ga celo povečujejo): šolstvo, sodstvo, mediji in posledično tudi javno mnenje.

Začelo se je že takoj po osamosvojitvi, ko je obstajala realna »nevarnost«, da bo Demos zmagal tudi na naslednjih volitvah in tako resno kot z nacionalizacijo, opravil tudi s pošteno privatizacijo in odvzemom privilegijev iz prejšnjega sistema. Najprej je bilo treba destabilizirati stranko SDZ, ki je sicer imela dokaj »kooperativno« vodstvo (Rupel, Spomenka, Bučar in drugi heroji prejšnje »«dvorne opozicije«), vendar dosti bolj »protikomunistično« članstvo. Ker je po zelo obširni, vsebinski, kvalitetni in odkriti razpravi (z glasovanjem) članstvo podprlo bolj desno usmeritev ter ni izvolilo Rupla & Co, se poraženci zaradi osebnih ambicij niso hoteli prilagoditi na novo izglasovani politični smeri, so množično izstopili ter ustanovili prvo »alternativno« - Demokratično stranko. (Vsaka čast Janši, ki se jim takrat ni pridružil!).

Čeprav je bila preimenovana stranka SDZ- Narodni demokrati takrat edina pravna naslednica prejšnje, so Demokrati s pomočjo predsednika Skupščine RS nezakonito takoj dosegli odvzem velikega dela sredstev za delovanje stranke in jo preusmerili na Demokratsko stranko. Naslednja velika nezakonitost (protiustavnost!) je bila s strani istih »demokratov« povzročena s tem, da »niso dovolili« izvedbe referenduma o volilnem sistemu (katerega so predlagali Narodni demokrati), čeprav je bil po zakonu obvezen – saj je za to obstajal tudi sklep enega od skupščinskih zborov!

Vzrok pa je seveda jasen: z uvedbo (kombiniranega) volilnega sistema v smeri večinskega, bi se bile Demosove stranke prisiljene še bolj povezati in bi na volitvah očitno bili ponujeni dve jasni izbiri: nova demokratična (v bistvu pa desna) in stara (prebarvana levica). Pri takšni jasni politični izbiri bi Demos tedaj gotovo zmagal in (prečiščen od renegatov) omogočal pošteno in normalno tranzicijo, kot smo ji bili priča v številnih drugih vzhodno-evropskih državah. Z močno podporo zvestih medijev je bilo že tedaj treba pod parolo »Zaustavite desnico!« (ki je v bistvu sploh še ni bilo) Demos kar razpustiti!

Namesto, da bi tedaj Slovenija krenila v smer večje

politične stabilnosti z nekoliko manjšim številom –transparentnih – strank, je zavila v tri desetletja vse večje nestabilnosti in zmedenosti volilnega telesa. Nekaj mesecev pred vsakimi volitvami je bilo s pomočjo »pridnih« medijev možno ustanavljati vedno nove stranke z mesijanskimi voditelji (a la Jelinčič, Drnovšek, Virant, Janković, Bratušek, Cerar, Šarec, Golob…) in s pomočjo naivnih volivcev tudi zmagovati. Če (ko) so se politične stranke »novih obrazov« osramotile s korupcijo razočarale z nesposobnostjo ali »ušle z vajeti«, so jih strici pač pustili propasti in ustanavljali nove (tik pred volitvami!). Važno je, da pa so preživeli – politiki – in da je bilo možno rediti »svoje« pri javnem koritu ter nadaljevati s privilegiji!

Recept

Slovenija mora doseči večjo politično stabilnost! Iluzorno je pričakovati, da bo v Sloveniji kdaj sprejet večinski volilni sistem, saj bi imel za posledico formiranje dveh glavnih političnih skupin (strank), ki bi se izmenjevali na oblasti v zdravem konkurenčnem boju, tako kot se to dogaja v ZDA že dve stoletji. Velik korak naprej bi bil že kombinirani volilni sistem, kakršnega s(m)o leta 1990 pripravili Narodni demokrati in ki ga sedaj predlagajo tudi (celo) poslanci DeSUS-a.

Prenehati bi bilo treba z ustanavljanjem novih strank! Tako na levici kot na desnici bi morali volivci spoznati, da se ne splača podpirati navideznih novih obrazov, saj za njimi stojijo stari strici in tete.

Resne sodobne politične stranke morajo vse svoje delovanje temeljiti na nekih trajnih skupnih vrednotah in ideoloških izhodiščih, sicer lahko zelo razočarajo volivce, predvsem pa tudi svoje lastne člane. Njihova stališča morajo biti načelna in se ne smejo spreminjati glede na »dnevno politiko« ter trenutno prevladujoče javno (»objavljeno!«) mnenje. Problem pa je v tem, da je takšna načelna drža lahko uspešna le dolgoročno, medtem ko se na kratki rok dosti bolj »splača« pragmatizem in koketiranje z mediji ter sprotnimi rezultati javnomnenjskih »anket«. Prava umetnost pa je doseči ravno pravšnjo mero načelnosti proti pragmatizmu ob reševanju dnevnopolitičnih problemov.

Marjanca, 6 let

V razvitih demokracijah (kamor si gotovo želimo!) sta obe politični opciji - leva in desna -enako legitimni. Ker so bile na žalost v Sloveniji žrtev stricev iz ozadja tudi leve politične stranke, je iluzorno pričakovati, da bi se lahko v doglednem času uveljavila kakšna povsem »nedolžna« (brez korenin iz časa totalitarizma). Zato naj levi volivci rajši kot nove neznanke podprejo kakšno obstoječo stranko kot je na primer SD. Če se bo zgledovala po drugih članicah evropske skupine S&D (socialisti in demokrati), bo tudi v Sloveniji lahko imela dosti bolj »žlahtno« vlogo, kot kakšne ad hoc skrajno leve stranke.

Če je imel Cerar iskreni namen, da bi kaj bistvenega spremenil v slovenski politiki (ne pa predvsem osebnih ambicij), potem bi se lahko včlanil v kakšno obstoječo politično stranko (članico evropske politične skupine) in se v njej trudil po svojih močeh in sposobnostih. Gotovo bi pri tem v vsaki naletel na dobrodošlico in simpatizerje s sorodnimi idejami. S tem bi prispeval k politični stabilizaciji Slovenije, ne pa k njeni destabilizaciji!

Namesto z idejami o drobitvi slovenske desnice, bi bilo bolj koristno razmišljati o njenem zbliževanju povezovanju in združevanju (seveda v obstoječem volilnem sistemu ne v eno samo stranko)! Prepričan sem, da je tudi NSi zelo ljudska stranka, kot tudi da večina članov SLS ni daleč od krščanske demokracije. Zelo težko bi našli kakšne bistvene razlike v programih in vrednotah med SDS in NSi, zato bi zlahka organizirali skupne projekte, poudarjali sorodna izhodišča in složno delovali kot opozicija v Državnem zboru.

Tako bi se lahko tudi bolje pripravljali na naslednje volitve (zelo pomembne, ker edine lahko uveljavilo ta recept!) in slovenskim volivcem končno ponudili eno dobro skupno alternativo dosedanji (predolgi!) pretežno levi oblasti. Nujna bi bila PRED-volilna koalicija SDS-NSi-SLS z jasno vizijo in programom izhoda iz krize.

Namesto stalnih obreganj in celo vzajemnih napadov bi se lahko dogovorili vsaj za »politiko nenapadanja« in predvolilno geslo v stilu: »Volite našo stranko, ali pa vsaj eno od drugih dveh pomladnih strank!« Kaj takega ne bi škodilo nobeni, koristilo pa vsem, predvsem pa Sloveniji!

G A L E R I J A

ARISTOTEL O DRUŽINI

Aristotel o družini v Nikomahovi etiki: »Prijateljska vez med možem in ženo je – po splošnem prepričanju – utemeljena že v naravi, kajti človek je po naravi ustvarjen za življenje v dvoje, celo bolj kot za življenje v državljanski skupnosti, to pa že zaradi tega, ker je družina prvotnejša in nujnejša kot država in ker je porajanje otrok nekaj, kar je skupno vsem živim bitjem.«

Ker je Aristotel svojo modrost gotovo zbiral iz zgodovine ter izročila (svojih daljnih) prednikov, lahko mirno ugotovimo, da je družina kot osnovna celica družbe obstajala že veliko več kot 2400 let in da se do danes ni nič kaj bistvenega spremenilo.

Zato zvenijo prav naduto besede tistih poslancev v slovenskem Državnem zboru, ki želijo spremeniti (zrelativizirati) inštitut družine z »argumenti«, da se časi pač spreminjajo in da »tudi družina ni več tisto, kar je včasih bila«. Prav njihov 4-letni mandat naj bi pometel z zastarelo šaro in Slovencem nadomestil njihove tisočletne vrednote? Ali ni dovolj, da se je tudi pri nas, tako kot v svetu, zelo izboljšal tolerančni prag za drugačnost in različnost ter se celo zakonsko uredila registracija istospolne življenjske skupnosti?

Saj izjema potrjuje pravilo (tudi to so že dobro vedeli stari Rimljani: »Exceptio firmat regulam«) in obstajajo srečni zakoni brez otrok, pa trdne izven zakonske skupnosti, pa posrečeni istospolni pari… vendar zato še ni treba ukinjati osnovne in ustaljene definicije družine ter splošne družbene podpore tej »najprvotnejši« skupnosti.

ARISTOTEL O DEMOKRACIJI

Kopremišljuje o bistvu demokracije, se Aristotel ne more izogniti kritiki Platona, ki je po njegovem v svoji državi preveč poudaril enakost (ne enakopravnost!) vseh državljanov. Danes bi Platonov pristop označili kot neposredno demokracijo (ki pride na primer do izraza pri referendumu), Aristotel pa je verjetno bolj realen z nujnim predstavniškim načelom.

»Polis (država) pa ne sestoji samo iz večjega števila ljudi, ampak tudi iz ljudi, ki se razlikujejo po vrsti..« Za današnjo rabo bi lahko povzeli zaključek, da nima smisla pričakovati, da bodo prav vsi ljudje primerni za politiko; važno je, da imajo vsi do tega enako pravico ter možnost (svobodne volitve). Seveda nekateri svoje lastnosti precenjujejo in kandidirajo tudi za takšne funkcije, katerim niso dorasli… ampak na dolgi rok potem tam tudi ne bodo uspeli. Tudi če bodo enkrat

izvoljeni, pa jih bodo kasneje volivci pač postavili na realna tla.

Aristotel seveda tudi odločno nasprotuje raznim takšnim družbenim ureditvam (katere precej utopično predlaga Platon), ki temeljijo na (pretirani) ideji o enakosti ljudi (saj vemo: zadnja verzija tega je bil komunizem).

»Dve stvari sta namreč, ki ljudi najbolj spodbujata k temu, da izkazujejo skrb in da ljubijo: obstoj nečesa, kar je NJIHOVO lastno, kar jim je ljubo; ljudje ki živijo v taki ustavni ureditvi (kot je bil tudi komunizem), pa ne morejo imeti ne nega ne drugega.

Materiali dokaz za to se nahaja n primer v glavnem mestu Kube. Havana se turistu v večjem delu prikazuje kot mesto duhov: (v pol stoletja) propadle fasade (včasih) čudovitih stavb, na pragovih kateri posedajo stanovalci in kadijo cigare. Jasno: v teh stavbah samo trenutno živijo, saj so vse podržavljene, k pa bodo umrli, niti njihove potomci ne bodo imeli pravice, da stanovanja obdržijo (ampak jim bo verjetno dodeljeno kakšno drugo stanovanje). Kdo bi se potem trudil in vlagal delo in sredstva v objekte, katere bodo kasneje uporabljali drugi?

Ta moj skromni komentar je nastal ob prebiranju prvega slovenskega prevoda Aristotelove Politike v novi knjigi GV Založbe. Obširno uvodno razpravo o Aristotelu, njegovem času in Politiki je napisal dr. Matej Hriberšek, ki je opravil tudi zahtevno prevajalsko delo in prevod opremil s poglobljenimi in informativnimi komentarji v opombah.

G A L E R I J A

V OBJEMU SLOVENSKE POMLADI

G A L E R I J A

PRIDIGA UI

Pridiga: Vdovin dar - Srce darovanja

Dragi bratje in sestre, danes se bomo poglobili v zgodbo iz Evangelija po Marku 12:41-44, kjer Jezus opazuje darovanje v templju in izpostavi nesebično dejanje uboge vdove. Ta zgodba nas uči o resnični vrednosti darovanja in o tem, kaj pomeni darovati iz srca.

Jezus je sedel nasproti zakladnice in opazoval, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogi bogati so metali velike vsote denarja, kar je bilo videti kot velikodušno dejanje. Nato pa je prišla uboga vdova in vrgla dva majhna novčiča, ki sta bila vredna zelo malo. Jezus je poklical svoje učence in jim rekel:

“Resnično, povem vam, ta uboga vdova je vrgla več kot vsi drugi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč dali od svojega preobilja, ona pa je dala od svojega pomanjkanja, vse, kar je imela, vse svoje premoženje.”

Ta zgodba nas uči, da Bog ne gleda na količino darovanega, temveč na srce darovalca. Vdova je dala vse, kar je imela, čeprav je bilo to zelo malo v primerjavi z darovi bogatih. Njeno darovanje je bilo izraz popolnega zaupanja v Boga in nesebične ljubezni. Jezus s tem poudarja, da je vrednost darovanja v iskrenosti in žrtvovanju, ne pa v zunanjem blišču in količini.

Kot kristjani smo poklicani, da sledimo zgledu vdove in darujemo iz srca. To ne pomeni le finančnega darovanja, temveč tudi darovanje našega časa, talentov in ljubezni do drugih. Vsak od nas ima nekaj, kar lahko prispeva k skupnosti in svetu okoli nas.

Pomembno je, da darujemo z veseljem in

Umetna inteligenca gotovo lahko veliko pomaga tudi duhovnikom pri njihovem pastirskem delu. Osnutek takšne pridige (ali na kakšno drugo temo) lahko takoj dobijo:

zaupanjem, da bo Bog poskrbel za naše potrebe.

Dragi bratje in sestre, naj nas zgodba o vdovi in njenem daru spodbudi k premisleku o našem lastnem darovanju. Naj nas opomni, da je resnična vrednost darovanja v

DODATEK s Facebooka;

iskrenosti in ljubezni, s katero darujemo.

Naj nas Bog blagoslovi in vodi, da bomo vedno darovali iz srca, kot je to storila uboga vdova.

Amen

Spoštovani Anton, ko bomo duhovniki začeli pridigati pridige, ki jih bo sestavljala umetna inteligenca, bo to začetek konca oznanjevanja evangelija. Oznanilo Jezusa Kristusa ni v lepih in privlačnih besedah - priznam, da jih UI lahko oblikuje veliko lepše kot jaz - ampak v osebnem srečanju z Gospodom Jezusom in v moči Svetega Duha, ki uporabi oznanjevalca in odpira srce poslušalcu. Ko oznanjevanje ne bo več sad vere in odnosa z Gospodom, se bo oznanjalo vse kaj drugega kot pa odrešenje v Kristusu.

Zato pustimo UI tam, kamor sodi - v sfere tega sveta - in odprimo na stežaj srca Božji besedi, ki edina zmore v človeškem srcu prebuditi živo vero v Gospoda Jezusa Kristusa.

Jaro

Spoštovani Jaro! Lepo ste to napisali! Z mojega (vernika) zornega kota pa velja tudi tole: Če župnik bere pridigo, se nas ta dotakne bolj ali manj, odvisno od vsebine... je pa čisto vseeno kdo jo je napisal...

Anton

G A L E R I J A

Ovitek Domovine 1. 2. 2025

G A L E R I J A

LAS VEGAS

Las Vegas, znan tudi kot “mesto greha,” je svetovna prestolnica zabave, kjer se blišč in glamur srečata v čarobni harmoniji. Sprehod po Las Vegas Stripu razkriva osupljive hotelske komplekse, kot so Bellagio, Caesars Palace in The Venetian, ki ponujajo nepozabne predstave, luksuzne restavracije in čudovite fontane. Mesto ponuja edinstvene izkušnje, kot so svetovno znane cirkuške predstave Cirque du Soleil, adrenalinska doživetja na Stratosphere Tower in nešteto igralniških možnosti. Nočno življenje v Las Vegasu je brez primere, z vrhunskimi nočnimi klubi in koncerti, kjer nastopajo svetovno znani glasbeniki in DJ-ji. Ne glede na to, ali iščete razkošje, avanturo ali nepozabno zabavo, Las Vegas je kraj, kjer se sanje uresničijo.

Jaz sem bil v Las Vegasu štirikrat, prvič še kot študent leta 1973 in prav takrat sem največ »hazardiral«, če temu lahko tako rečemo. Dvomim, da imajo še vedno tako urejeno in širokogrudno tudi za čiste začetnike, ampak takrat nam je to zadoščalo za nepozabno celonočno zabavo.

Po večtedenskem delu v poletnih kampih smo bili evropski študenti nagrajeni z enomesečnim potovanjem po ZDA. Največkrat smo se za dan ali dva ustavili pri kakšnih skupinah »host families« in res neposredno spoznali povprečne ameriške ljudi in družine. V Las Vegasu pa smo imeli prenočišča rezervirana v solidnem motelu, kjer smo se najprej lepo osvežili v bazenu in nato preoblekli ter pripravili za nočne pustolovščine. Preden sem odšel, sem si še odgrnil posteljo in pripravil pižamo, ne da bi slutil, da tega sploh ne bom potreboval, ker se mi bo zjutraj že tako mudilo na avtobus, da bom lahko le spakiral in šel.

Preden so nas zvečer »razpustili« na Stripu, smo dobili še vsak eno simpatično knjižico za obiskovalce – »fun book« - v kateri so bili promocijski kuponi raznih igralnic, tudi za spominke in darila, nekateri pa tudi za skromno gotovino, še največkrat za četrtinko

(dolarja). Izkazalo se je, da je to lahko za nas pravo bogastvo!

Hazardersko odpravo smo začeli in dokončali (zjutraj) kot trojica, skupaj z Jadranko in Francetom. Na naše presenečenje so v vsaki igralnici nudili povsem brezplačno hrano in pijačo! So že poznali pravilo: »Obiskovalec se mora dobro počutiti, po možnosti naj bo malo okajen, pa bo na koncu že zapravil tisto, kar mu na začetku dajemo brezplačno«. Ker smo se mi trije te nevarnosti nekako že zavedali, smo se zmenili za kontra taktiko: »V vsaki igralnici bomo odšli, ko nam bo zmanjkalo kovancev. Če bomo pa kaj dobili, bomo le s polovico ponovno igrali, drugo pa spravili v žep«. V nekaterih hotelskih igralnicah smo lahko pri vhodu tudi brez kuponov dobili 50 centov gotovine. Naj pojasnim, da je bilo za nas igranje izključno s kovanci na igralnih avtomatih, zahtevnejše igralne mize pa smo le opazovali.

To je ropotalo - celo noč! Skoraj žulje smo dobili od potiskanja palice igralnih avtomatov. Obiskali smo vse glavne igralnice, porabili večino kuponov iz »fun book«, nabrali lepe spominke (svinčnike, obeske za knjige, lepe pakete igralnih kart itd.), se sproti najedli okusnih prigrizkov ter čipsov in ravno prav sproti napili. Pa ni bilo treba prav nič »fehtati«, saj so nam zajčice kar ponujale viski in osvežilne pijače, enako kot tistim hazarderjem za igralnimi mizami. Vse to pa seveda ob živi glasbi in še drugih oblika zabave.

Da je naša študentska trojica lahko zdržala celo noč, smo imeli vmes še dvakrat obilen (in seveda brezplačen) zajtrk. Ko smo zjutraj naredili obračun, smo bili kar zadovoljni. Po celonočni zabavi in užitku smo imeli 3,75 $ plusa!

Utrujeni in s polnimi vrečkami daril smo se zjutraj peš odpravili do svojega motela. Tisto pižamo sem lahko samo pospravil in zapustil privlačno posteljo nedotaknjeno. Pred odhodom avtobusa smo imeli le še toliko časa, da smo se osvežili in zaplavali v bazenu. Naslednjič sem bil v Las Vegasu leta 1991 skupaj s (tedaj še) bodočo ženo, nato pa še dvakrat poslovno-turistično (rad sem kombiniral). Enkrat sem si celo sposodil kolo in mesto prekolesaril daleč naokoli, tudi po pravi puščavi. To je pa že druga zgodba …

G A L E R I J A

ČUDEŽ NA BREZJAH

Naš slovenski jezik je zelo bogat in dostikrat besede in besedne zveze povedo celo več, kot dosti bolj znameniti jeziki. Tako tudi beseda »zaupanje« vsebuje več pomenskosti, kot na primer angleška »trust«. Drugi del besede za-»upanje« namreč vnaša optimizem v razmerje, ki ga določa celotni pojem: če obstaja zaupanje v neko osebo ali dejanje, potem tudi »dobro kaže« za naprej… je utemeljeno pričakovati ugoden razplet v prihodnosti.

Zaupanje je še posebno pomembno znotraj vseh mogočih človeških skupnosti: od družine preko države do mednarodne skupnosti.

Kakšen pa je lahko zakon in posledično družina, če med njenimi člani ni zaupanja? Ali se imata mož in žena resnično lahko rada v medsebojnem spoštovanju, če si popolnoma ne zaupata? Ali ni obojestranska zvestoba in odkritost najboljši garant za trajnost zakonske zveze? Ali so lahko otroci dobro vzgojeni, če je med njimi in starši trajno ne-zaupanje? Ali ni žalostno, če je potrebno denar in druge dragocenosti zaklepati in skrivati pred družinskimi člani? Kako onečaščeni so spomini na lastne brate in sestre, če se resno sporečejo glede dedovanja in se znajdejo celo na sodišču?

Zaupanje je tudi bistvo vere! Brez zaupanja je ni, saj je vera v Vse-mogočnega osnova za - upanje v njegovo usmiljenje na tem svetu ter za - upanje v posmrtno življenje.

Brezmejno zaupanje pa lahko dela prave čudeže! Nekaj jih je tudi izpričanih ter dokumentiranih. Eden pomembnejših (pa doslej kar preveč zamolčan v javnosti) je bil prav v teh dneh tudi ovekovečen –čudežno ozdravljenje na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah – takrat 8 letne deklice Tončke Krajnik – pred 75 leti. Ustvarjalci dokumentarnega filma »Čudež – Miracle« so k sreči ravno še ujeli čas, ko so nekateri očividci še živi, predvsem pa seveda tudi sama »ozdravljenka«, sedaj pri 83 letih še vedno živahna, zgovorna in duhovita, predvsem pa globoko verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti rešila življenje.

Moja mati Marija Tomažič, roj. Vodlan je bila pri tem dogodku osebno prisotna in sam kot pisec teh vrstic lahko samo zagotavljam in potrjujem, da se s čudeži lahko tudi zelo razširja in utrjuje vera v vsemogočnega Boga! Od mame sem namreč že v zgodnjem otroštvu neštetokrat slišal opis tega dogodka, tako kot ga je sama doživela… sedaj pa sem ob gledanju filma in v osebnem kontaktu s sestro Tončko Krajnik lahko videl,

da si je kar dobro vse zapomnila.

Bilo je leta 1938 na Brezjah pri nedeljski maši ob 10h, na katero je poromala tudi moja mama (skupaj z drugimi romarji so se iz Doba pripeljali z vozom). Vzdušje je bilo seveda takšno, lepo in vzneseno, kot je na Brezjah vedno, sedaj že preko 150 let. Videla je, kako sta dva starša prinesla v cerkev deklico, ki je bila skoraj negibna v očetovem naročju. Imela je hromi obe nogi ter eno roko, pa tudi ust ni mogla odpirati in tako tudi ne govoriti. Kot sem sedaj zvedel iz filma, je že doma z edino, komaj delno gibljivo roko nenehno kazala na sliko Brezjanske Marije , kar je starše tudi privedlo do tega, da so jo peljali na Brezje… Pri povzdigovanju pa je nenadoma – očitno zaradi velikega za-upanja – »oživela«: najprej je pomahala z roko… nato spregovorila: »Mama, ata, poglejta, lahko se premikam!«… nato pa je celo vstala in začela hoditi… Staršema se je tako izpolnila največja želja, da sta jo lahko iz cerkve peljala držeč za roko…

Iz maminega pripovedovanja in tudi iz njenega siceršnjega življenja, sem spoznal, da ji je osebna prisotnost ob čudežu pomenila veliko prelomnico v njenem življenju (sklepam, da verjetno tudi mnogim drugim udeležencem). Kadar bi lahko bila v kakšnih » verskih dvomih« (Ali kdo ni nikoli?), se je spomnila na čudež, pri katerem je bila prisotna … in dvomi so izginili… Nekaj tega sem prevzel tudi sam… seveda z za-upanjem v njeno verodostojnost…

Po eni strani smo lahko tistim redkim, ki so bili kdaj

priča kakšnega pravega čudeža, kar nevoščljivi: imajo veliko oporo za svojo vero. Po drugi strani pa se lahko spomnimo Jezusovih besed: »Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Tončka Krajnik je ves preostanek svojega življenja posvetila hvaležnosti za čudežno ozdravljenje, posvečenemu življenju in nesebičnemu delu za bližnje, predvsem tudi za mladino.

Po predvajanju filma pa nam je prisotnim povedala še nekaj, kar nam da misliti… naj dobri Bog kar malo preloži takšne in podobne čudeže: Dejala je, da se po navadi dogajajo tik pred veliki problemi in svetovnimi katastrofami… kot se je tudi njen... na pragu svetovne vojne …

G A L E R I J A

ODGOVOR PROSIM

Kako bi označili človeka, katerega bi na ulici nekaj vprašali, pa se ne bi niti ozrl na vas, vam ne privoščil niti ene besede in se delal, kot da vas ni? NEVLJUDNO! Enaka oznaka velja za vsakogar, ki vam na vaše e-sporočilo (sploh) ne odgovori (ali kvečjemu čez nekaj dolgih mesecev). Pa če je še tak pomembnež, predsednik, poslovnež, politik, profesor, pevec, funkcionar, VIP .. ali pa vsakdanji birokrat, znanec, prijatelj, sorodnik…

Kdor si je pač omislil elektronski naslov (in ga dal v javnost), se je s tem priključil milijonskemu avditoriju novega medija, kjer vladajo tudi nekakšna pravila lepega (ali vsaj normalnega) obnašanja – »netiquette«. Eno od teh pa je, da se na osebna sporočila vsaj na kratko odgovori. Če ni več časa, pa vsaj en stavek: »Dobil sem vaše sporočilo in bom nanj odgovoril v enem mesecu.« Hvala! Je dobil. Sporočilo ni zašlo. Ni mi treba ponavljati. Me je registriral. Bom dobil odgovor. Ne takoj, morda negativnega, ampak dobil ga pa bom.

Človek je vsaj vljuden. Me ni kar zavrgel, izbrisal, kot da me ni. Mi ni krnil človeškega dostojanstva.

Ampak, jaz sem pa profesor in dobivam res veliko e-pošte. Nekaj mi je uspe prebrati sproti, nekaj jo preskočim, nekaj le preletim, nekaj zbrišem, večino pa pustim za pozneje. Sorry – tako ne gre! Nimate pravico, da bi jo preskočili, gospod profesor! Morda je ravno med tistimi sporočili nekaj zelo pomembnega, za eno ali drugo stran? Kar boste pustili za pozneje, morate izrecno označiti, sicer je izgubljeno in pozabljeno. Sodobni programi to pač omogočajo. Če želite moj osebni nasvet: imejte zjutraj direktorij »Inbox« (»Prejeto«) – VEDNO prazen. Izprazniti ga je potrebno vsak dan sproti: česar ne uspete prebrati in odgovoriti, pošljite v druge ustrezne direktorije (Neodgovorjeno, Zasebno, Manj pomembno, itd.). Vsiljivo pošto pa seveda zbrišete, če je ni že vaš filter za »spam«. Saj imate tudi vaš KLASIČNI, PISEMSKI nabiralnik vsako jutro praznega, kajne? Ali pa ven vzamete le nekaj pošte, ostalo pa se nabira na dnu? Dvomim.

Jaz sem pa evropski poslanec in dobivam toliko pošte, da je pač »fizično« ne morem vse prebrati in predelati. Sem opazil, ja – že nekajkrat sem vam poslal kakšno sporočilo na naslov, ki je OBJAVLJEN na vaši spletni strani, pa še nikoli nisem dobil nobenega odgovora.

In sem vam to tudi zameril. Velika količina (vaše) pošte je namreč vaš problem in ne moj! Se pač tako organizirajte, da bo (vašo) pošto nekdo prebral in nanjo vsaj z enim stavkom tudi odgovoril. Saj veste: »Hvala za vaše sporočilo. Če bom le utegnil, bom v Evropskem parlamentu podal takšno zakonodajno pobudo. Lep pozdrav! Vaš evroposlanec …« Krasno! Hvala! To! Dobil sem odgovor od samega evroposlanca! Vsaj odgovoril mi je. Če dobro pomislim, moja pobuda res nima veliko šans, ampak vsaj nekdo jo je prebral. Tudi jaz sem nekdo.

Dobro, za neko posamično funkcijo bi to še šlo. Ampak… menda ja ne pričakujete, da boste dobili odgovor (na vsako vaše sporočilo) tudi od nekega ministra, predsednika vlade itd.? Ja, pričakujem, ja…če drugega ne, vsaj potrdilo o (s)prejemu. Saj takšen funkcionar ima pač nekaj nivojev kabinetov, služb, (generalnih) sekretariatov… in to vse računalniško podprto.. pa si naj pač tako organizira, da bo do odgovorov (ali vsaj potrditev) tudi res v vsakem primeru prišlo.

Nobeno e-sporočilo (razen če gre za spam) naj bi ne ostalo brez odgovora!

Lahko minimalnega, vendar v doglednem času, prosim.

NASVET STARŠEM

Neredite veliko (fotografij in) posnetkov svojih otrok, vendar naj to bodo kratki in z opisom. Po potrebi bo treba včasih kaj prilagoditi glede na razvoj tehnologije. Tile moji posnetki so bili vsi narejeni na trakovih, vendar sem jih še pravočasno spremenil v digitalne.

G A L E R I J A

NEKAJ O (NE)SREČI

Kadar

praznujem (prvi ali drugi) rojstni dan, spet malo pogledal v mojo knjigo »Drugi kraj rojstva: Nevis« in se spomnil razmišljanj o (ne)sreči. Takšno pričevanje - iz nenavadne situacije, ko je človek prav blizu smrti – se mi zdi za vsakdanje življenje kar zanimivo in za koga morda celo koristno. Zato vam predstavljam odlomek iz poglavja »Deveti dan«…

Niti za trenutek mi ni bilo žal, da sem se že zvečer odločil, da bom namesto ležanja in čakanja, rajši skušal celo noč napredovati, pa čeprav zelo počasi in z velikimi napori. Tako sem imel ves čas vsaj občutek, da sem vedno bližje rešitvi, pa še zeblo me ni.

Rečna struga je sedaj postajala že dosti bolj položna, bila pa je zelo divja in raznolika. Med običajnimi kamenji so se nahajale tudi nagrmadene skale z nekaj metri premera, pa ogromna nanešena debla. Luna mi je omogočala, da sem videl le glavne obrise, ne pa tudi detaljev, predvsem pa ne sestave tal. Tako sem moral za vsako stopinjo posebej iskati podlago, sicer bi kaj hitro padel in se poškodoval. Še najlažje je bilo, če sem lahko stopil na večjo zlizano skalo in po njej naredil nekaj korakov. Najprej pa sem se je moral prijeti in se na skalo povzpeti, pri čemer mi je prišlo kar prav, da sem del napora prenesel tudi na roke.

Sedaj sem bil namreč že povsem izčrpan. Več kot teden dni brez hrane in le z minimalnim nadomeščanjem zunanje tekočine. Mislil se, da čutim (boleče) prav vse mišice in vse kosti v telesu. Za vsak dvig sem se moral napeti z vsemi močmi in po vsakih nekaj korakih sem moral počivati. Tako sem lahko napredoval le po kakšnih sto metrov na uro. Imel pa sem še kar srečo, da se nisem kaj bistveno porezal po bosih nogah.

Ko se nekajkrat kar nisem več mogel dvigniti, sem na glas izgovoril: »Marjanca!«. Misel na mojo punčko mi je pomagala, da sem zbral vse moči in se spet postavil na noge in se odmajal nekaj korakov naprej.

Zanimivo je, da me je luna kar lepo spremljala, kljub temu da je bil okrog rečnega korita zelo porasel gozd.

Zelo sem bil vesel, ko sem nenadoma pred seboj zagledal prvi znak človekove prisotnosti – majhen jez in plastične ter kovinske vodovodne cevi. Svojo funkcijo so očitno izpolnjevale med deževnim obdobjem, ko je bilo treba napolniti vodne zbiralnike Nevisa, sedaj pa si bile prazne. Kljub temu sem upal, da vodijo do kakšne zbiralne postaje, kjer so morda prisotni tudi ljudje. Vzel sem kamen in po njih tolkel, seveda ne toliko, da bi jih poškodoval. Skušal sem zvočno izraziti S.O.S. – tri kratke, tri dolge. Upal sem, da bo v nočni tišini kak dežurni v vodovodni postaji

slišal trkanje in da mi bodo poslali nasproti pomoč, saj nisem bil več prepričan, da bom sam prišel še kam daleč.

Tega mojega trkanja pač ni mogel nihče slišati, saj sem kasneje ugotovil, da so bile cevi prekinjene (opuščene) in v bližini postavljene druge…

Vlekla zelo se mi je tudi ta noč, čeprav me ni zeblo… Vlekla se mi je pač na drug način… Nekajkrat sem si privoščil malo daljši počitek, žal brez »domžalčank«… Se je pa ponovil tisti občutek, katerega izkušeni planinci dobro poznajo: dlje, kot počivaš, težje je spet vstati in nadaljevati pot.

Tokrat sem ob molitvi-prošnji dodal tudi že zahvalo, saj sem kljub vsemu postajal vse bolj optimist…

Čutim, da obstaja vse več možnosti, da se rešim. Teh devet dni (predvsem pa noči!) se mi je vleklo kot devet mesecev in če se bo tole vmesno obdobje nosečnosti med obema mojima življenjema deveti dan končalo z novim rojstvom, bom še DANES občutil pravo srečo. Morda se bo tale moja grozna situacija v trenutku spremenila v čudovit dogodek novega začetka, ki je dan le malo ljudem?

Ali bom znal to srečo izkoristiti in si jo kar najbolje porazdeliti na vse preostale dni mojega življenja? Saj se ponavadi s srečo obnašamo prav po mačehovsko. Ko nam ni dana, si jo želimo bolj kot vsega na svetu, ko pa jo držimo v roki, nanjo včasih prav hitro pozabimo, jo nekako kar pozabimo ali celo zavržemo.

Ali lahko ljudje vplivamo na svojo srečo? Ali si jo

G A L E R I J A

lahko ustvarimo? Ali jo lahko poudarimo? Ali si lahko podaljšamo obdobja naše sreče?

Lahko sicer ustvarimo okoliščine, v katerih je več možnosti, da bomo srečni, ne moremo pa si je zagotoviti! Lahko si v enakih zunanjih okoliščinah en človek ustvari (izbere) srečo, drugemu pa to ne uspe.

To pa ne pomeni, da ljudje ne moremo VPLIVATI na lastno srečo. Nasprotno! Če si ne moremo sreče ZAGOTOVITI, si jo pa zagotovo lahko ONEMOGOČIMO!

Ko za nekoga obstajajo vse zunanje okoliščine, ki bi mu lahko omogočale srečo (celo po njegovih lastnih izbranih kriterijih), ima še vedno vse možnosti (po krščansko: prosto voljo), da ni srečen!

Zunanje okoliščine za (ne)srečo so lahko seveda zelo različne in tudi sam sem jih v življenju že veliko spoznal in izkusil. Dokaz, da pri tem nikakor ne gre nujno za kakršnekoli materialne zadeve, je spomin na moj (doslej) najsrečnejši dan v življenju. Bilo je to daljnega leta 1957, ko sem prejel prvo sveto obhajilo. V svoji otroški preproščini sem bil tako srečen, ker sem lahko prvič prejel Jezusa v svoje srce, da sem se počutil, kot da plavam v oblakih. Naslednji res srečni dogodek, katerega se takoj spomnim, pa je predstavljala moja prisotnost pri rojstvu Tonija… Se mi nov srečen dan obljublja prav danes?

Za pridnega dijaka ali študenta je ovira do sreče zadnji izpit, ki mu bo odprl pot do lepih počitnic. Za mlad par je most do sreče lastno stanovanje, v katerem si bosta ustvarila svoj domek. Brezposelnemu bi bilo dovolj, da dobi zaposlitev. Kakšen starček v hiralnici si želi le še to, da bi ga domači vzeli k sebi domov, kjer bi rad prebil zadnje dni.

In ko ljudje naredijo izpit, dobijo stanovanje, se zaposlijo, pridejo domov, so lahko vsaj za nekaj časa srečni. Lahko pa dopustijo, da jih ob tem spet nekaj zamoti (morda tudi kakšna malenkost) in sreča že splava po vodi. Študent se lahko nesrečno zaljubi, mlad par se skrega zaradi tašče, zaposlenega zamori šef, starčka pa neizmerno moti bučna glasba pri sosedih…

Kdor sreče ne zagrabi (občuti) takoj, ko ga obišče, je morda nikoli ne bo občutil.

Kdor hrepeni po VELIKI sreči, morda ne bo nikoli doživel niti majhne sreče.

Jaz si skušam vsaj nekaj sreče omogočiti tudi tule, med kratkim počitkom, medtem ko se naslanjam na veliko skalo ter lovim sapo: predvsem sem še vedno živ! Imam možnost gibanja, odkar sem se rešil iz tiste moje luknje (kako neizmerno boljši občutek imam, kot če bi bil še tam notri!). Obstaja možnost, da bom še videl svoje najdražje! Nimam kakšne hujše bolezni! Nimam kaj slabega na vesti. Bog mi je milosten. Teren je vse manj strm. Rane so se mi zacelile. Ptički prav lepo pojejo. Luna mi sveti. Ne zebe me! (Zgornjo majico

celo slečem in zavržem, saj mi spodnja zadošča). Tam zunaj me ima marsikdo rad. Ljudje celo molijo za mene. Slovenija je samostojna. Nevižani so svobodni. Oddahnil sem si, lahko spet lažje diham… Lahko bi bilo še VELIKO slabše!

Tipam za novimi stopinjami, iščem nove oprimke.

Kaj bom povedal ljudem, če me bodo povprašali po mojih izkušnjah?

Naj pogledajo okrog sebe in skušajo biti srečni, vsaj za kratek čas, s tistim, kar pač vidijo okrog sebe. Naj ločijo bistvene probleme od povsem nebistvenih! Naj ne dovolijo, da jim malenkosti branijo pot do sreče! Naj se odprejo Njemu, če rabijo ljubezen!

Dijak, ki naredi izpit naj se tega iskreno veseli, ne da bi se že bal fakultete. Mlada zakonca, ki sta dobila lastno stanovanje, naj se vanj zakleneta in tri dni uživata svojo zasebnost. Kdor je bolan, naj premišljuje o tem, kako bo ozdravel. Kdor je osamljen, naj pomisli na tiste zapornike, ki so proti svoji volji več let med sojetniki in si zamisli, kako bi si oni želeli, da bi bili svobodni. Kdor je povsem brezvoljen in nesrečen, naj pomisli na lačne in žejne brezdomce ter svojo nesrečo primerja z njihovo. Kdor je zdrav, naj pomisli na bolne. Lahko bi bilo še VELIKO slabše.

Ali bom s temi svojimi spoznanji v mojem nadaljnjem življenju potem nenehno srečen? Niti slučajno! Tako kot vse druge ljudi me čaka negotova prihodnost, dobre in slabe stvari, morda tudi kakšna večja nesreča, mene ali mojih bližnjih, vse pogostejše bolezni, zobozdravniki, finančne skrbi, vzgojni problemi, in še na tisoče drugih težav.

Ampak v teh bodočih težavah se bom vedno skušal (po) tolažiti, predvsem tako da bom poiskal tiste pozitivne okoliščine, ki mi bodo pokazale, da bi bilo lahko še VELIKO slabše in da me morda v življenju čaka tudi še na tisoče drobnih užitkov in prebliskov sreče.

Morda pa sem moral priti v tole oddaljeno džunglo in vse to doživeti prav zato, da sem spoznal, da je sreča že to, da ni nesreče?

S prvim jutranjim svitom so se bližje zaslišali tudi že zvoki naselja, delno iz pristanišča, delno iz cest… Posebno vesel sem bil prvih petelinjih glasov, ki so naznanjali mojo odrešitev.

Če ne prej, sem tedaj sklenil, da še posebno nagradim prvega, ki mi bo dal piti… Ker sem skupaj s spominskimi karticami izgubil tudi preostali denar, sem se odločil, da bom dobrotniku dal edino stvar, ki sem jo še imel – mojo ročno uro. Ker se je medtem že zdanilo, sem si jo še enkrat snel in se prepričal, da je na njej tudi posvetilo moje žene: »Tonetu za 50 let«, saj mi jo je podarila preteklo leto, ko sem srečal Abrahama. Ampak vedel sem, da Mirjam ne bi imela nič proti, da uro podarim tistemu, ki mi bo prvi pomagal.

G A L E R I J A

Sedaj je bil že dan – četrtek – na izlet pa sem odšel v sredo. Rečno korito je bilo že čisto položno. Za vsakim ovinkom sem pričakoval pogled na naselje. In res – najprej sem videl kakšno drevo, ki ga je verjetno zasadil človek. Pred mano se je pojavil celo limonovec, z zelenim sadežem. Najprej sem mislil, kako mi bo limona teknila, toda odkril sem, da je zelo trda in pekoča. Zavedal sem se, da imam vse razpokane ustnice in jezik.

Moral sem izgledati kot prava prikazen: shujšan, umazan, ves popraskan…

Skušal sem še kaj zavpiti, pa nisem zbral kaj dosti moči… Bolje, da se še toliko potrudim, da pridem do kakšne hiše! Vedel sem za psihološko finto: do tja se še nekako lahko opotekam – ko pa se bom znašel tam, ne bom mogel narediti niti koraka več…

Če bi bil od naselja oddaljen še več kilometrov, in bi ne bilo druge možnosti, bi pač še hodil in hodil in hodil in nekako hodil… Če se ne bi rešil danes, bom moral prespati še enkrat ali še dvakrat in verjetno bi (pre) živel še nekaj dni… Toda, če se znajdeš na robu rešitve, ti vse popusti in v noge se zlije svinec…

In res, ko sem za zadnjim ovinkom zagledal nekakšno makadamsko cesto, sem vedel, da sem v civilizaciji, zato sem se le še opotekel do trave ob cesti (da me ne bi kdo še povozil) in se zgrudil na tla… Tu me bodo pa že našli… Bolje tako, kot da se mučim še 100 metrov in iščem prvo hišo… Ni vredno, tako izčrpan sem…

Vrti se mi že, vse vidim le megleno in morda bom kar zaspal… Sklenem, da vsake toliko časa zavpijem na pomoč… Pa vidim, da to pač ne bodo več klici, ampak kvečjemu hropenje: »Help!« (je krajše kot »Na pomoč!«)…

Slišim peteline in druge domače zvoke… Nenadoma zaslišim nekaj bližjega… So to koraki? Odprem oči in tik pred obrazom zagledam ponošene škornje, nato mačeto, ki visi ob njih… Obrnem se in zahropem: »Good man, water…« (»Dobri človek, vode!«). Nekoliko se obrnem, da vidim starejšega domačina, ki se odpravlja na delo. Začudeno me gleda, vendar mu je kmalu jasno: »A vi ste tisti, ki ga vsi iščejo že ves teden?«. Iz svoje cule vzame plastično steklenico, polno VODE …

Celotno knjigo si lahko preberete tudi tule:

G A L E R I J A

SLOVENŠČINA

IN UI

Slovenščina je zanimiv in edinstven jezik, ki ima nekaj posebnosti, ki ga ločijo od drugih jezikov. V primerjavi z nekaterimi drugimi jeziki je lahko slovenščina težja za učenje zaradi naslednjih razlogov:

1. Dvojina: Slovenščina je eden redkih jezikov, ki še vedno uporablja dvojino, kar pomeni, da ima posebne oblike za izražanje dveh oseb ali predmetov. To je lahko izziv za tiste, ki prihajajo iz jezikov, ki uporabljajo samo ednino in množino.

2. Skupine sklonov: Slovenščina ima šest sklonov (imenovalnik, rodilnik, dajalnik, tožilnik, mestnik in orodnik), kar pomeni, da se oblika besed spreminja glede na njihovo vlogo v stavku. To zahteva dobro poznavanje slovničnih pravil.

3. Naglas: Naglas v slovenščini je lahko premikajoč in se lahko spreminja glede na obliko besede, kar lahko povzroča težave pri pravilni izgovorjavi.

4. Besedni red: Čeprav ima slovenščina relativno prožen besedni red, je pomembno razumeti, kako različne postavitve besed vplivajo na pomen stavka.

Kljub tem izzivom ima slovenščina tudi svoje prednosti:

1. Bogata besedna zakladnica: Slovenščina ima bogato besedno zakladnico, ki omogoča natančno izražanje misli in občutkov.

2. Zvočnost: Slovenščina je zvočen jezik, ki ima lepo melodijo in ritmiko, kar jo naredi prijetno za poslušanje.

3. Kulturna dediščina: Učenje slovenščine odpira vrata v bogato kulturno dediščino Slovenije, vključno z literaturo, glasbo in običaji.

jezik, s katerim si slovenščina deli veliko slovničnih in besedičnih značilnosti. Srbski jezik je prav tako južnoslovanski jezik, kar prispeva k tej podobnosti.

3. Češčina: Čeprav spada v skupino zahodnoslovanskih jezikov, ima češčina s slovenščino kar nekaj skupnih značilnosti, zlasti na področju fonetike in besedišča.

4. Slovaščina: Slovaščina je prav tako zahodnoslovanski jezik, vendar ima z slovenščino precej podobnosti zaradi zgodovinskih in kulturnih povezav.

Čeprav so ti jeziki najbolj podobni slovenščini, je pomembno omeniti, da ima vsak od njih svoje edinstvene značilnosti in posebnosti, ki jih ločujejo.

Med slovanskimi jeziki pa je še najmanj podobna slovenščini bolgarščina. Ta se bistveno razlikuje od večine drugih slovanskih jezikov zaradi nekaterih posebnih značilnosti, kot so:

1. Brez sklonov: Bolgarščina in makedonščina sta edina slovanska jezika, ki ne uporabljata sklonov, medtem ko imajo drugi slovanski jeziki, vključno s slovenščino, obsežen sistem sklonov.

2. Definite Articles:

Bolgarščina ima določne člene, ki se dodajajo na konec besed (npr. stolstolot), kar je značilnost, ki je ni v drugih slovanskih jezikih, vključno s slovenščino.

Slovenščina je najbolj podobna naslednjim petim jezikom:

1. Hrvaščina: Kot sosedni jezik ima hrvaščina veliko podobnosti s slovenščino, zlasti v besedišču, slovnici in sintaksi. Poleg tega imata oba jezika skupne zgodovinske vplive.

2. Srbščina: Podobno kot hrvaščina je tudi srbščina

3. Fonologija: Bolgarščina ima drugačen fonetični sistem, kar pomeni, da ima drugačne zvoke in naglasne vzorce v primerjavi s slovenščino.

4. Besedišče: Medtem ko so nekatera slovenska in bolgarska besedišča podobna zaradi skupnih slovanskih korenin, je bolgarščina precej pod vplivom turškega, grškega in balkanskega besedišča, kar jo ločuje od slovenščine.

Meni kot fotografu in včasih tudi slikarju nove možnosti urejanja fotografij dajejo dodatne možnosti kreativne ustvarjalnosti. Če ne drugega za kakšen zabaven prispevek na facebooku, za album ART...

G A L E R I J A

ANTIKRITIKA NEKE ANTIPROSLAVE 2010

Mislim, da nisem zamudil niti ene od dosedanjih 19 osrednjih proslav ob Dnevu državnosti, seveda pa tudi ne tiste prve »originalne«. Vsakič smo se potem povabljeni udeleženci premaknili v/ob Cankarjev dom in tam sproščeno poklepetali. Ena od najpogostejših tem pogovora je bila vsekakor tudi ocena (umetniškega) programa, glede česar se seveda nismo nikoli prav strinjali.

Resnici na ljubo (moram priznati da) so bile ocene po navadi kar precej politično obarvane. Trenutna vladajoča koalicija je bila do celotnega koncepta, kot tudi do izvajalcev dosti bolj prizanesljiva, kot pa opozicija, ki si ni mogla kaj, da ne bi poudarjala pomanjkanja izrazito domoljubne konotacije.

Če s(m)o bili pomladanski politiki malo bolj s srcem pri stvari ob osamosvajanju Slovenije (mislim, da je to sedaj že kar zgodovinsko dejstvo), s(m)o pričakovali veliko več evforije in patriotičnega zanosa, medtem ko je levim politikom zadoščala že kar malo bolj umirjena in čim bolj »umetniška« proslava. Če je Janševa vlada vzela organizacijo tega dogodka za enega od svojih bistvenih projektov, je Drnovškova to vzela bolj kot nujno zlo in s tem opravila kar z eno (levo) roko.

diskurze razumeli bolj, drugi manj, vsakdo pa je svojo morebitno nevednost skrbno skrival. Priznam, da sem bil sam včasih ob prvih vprašanjih ob kozarčku penine »No, kako se vam je zdelo?« rajši kar tiho in sem bolj poslušal, da sem ujel kakšno primerno frazo a la »Precej drugače, kot lani, kajne?« ali pa »Me zanima, kako je to izpadlo na TV?«. Če sem se nato znašel v izrazito Demosovi družbi, sem potem po navadi priznal, da sploh nisem razumel, kaj je režiser želel

Hvala Bogu, da imamo različne okuse in je zaradi tega povsem logično, da je vsaka proslava deležna kritik in pohval, pri čemer pa po navadi ena skupina prevlada. Tako bo tudi s sinočnjo (tega pisanja sem se lotil namerno kar takoj zjutraj, da ne bom spet preveč pod vplivi okolice ter mojih socialnih omrežij) in prepričan sem, da se bosta spet formirali dve skupini –oboževanja in zavračanja.

Sam bi se tokrat uvrstil v prvo

skupno: Skratka: proslava mi je bila všeč in (si) to upam tudi priznati.

Nekaj prvih kritik sem pa le že slišal sinoči, seveda iz vrst ortodoksnih desničarjev (od katerih bi sicer res težko pričakovali odkrite pohvala o Pahorjevi proslavi), katerim moram »na prvo žogo« seveda pritrditi: »Ampak tako se pa proslave ne delajo!«

G A L E R I J A

Ja, seveda, seveda, tako se pa proslave res ne delajo –na splošno! Naslednja leta bi proslave res morale biti (spet) drugačne, takšne, kot se za proslave spodobi. Biti bodo spet morale spodobne, slavnostne, ne-všečne, z bogatimi umetniškimi sporočili, brez norčevanja (iz državniških simbolov) in reklamnih spotov. Resno!

Ampak – saj tole letos ni bila proslava! Ali niste opazili bistva? Tokrat je bila to pač anti-proslava. Za spremembo. Pa se enkrat zabavajmo! Zakaj bi se vedno morali truditi z iskanjem skritih sporočil, če pa nam jih lahko servirajo kar direktno v obliki parodije? Dobro parodijo pa lahko naredi samo tisti, ki je tako dober, da je (lahko) tudi boljši od izvirnika! In takšen je gotovo (samo) Jure Zrnec! Samo on zna Žižka povedati (morda) bolje, kot Žižek!

Predlagam, da najbolj negativno usmerjeni kritiki sinočnje proslave usmerijo svoje kritike samo tja, kamor sodijo: na tiste, ki so se upali odločiti, da zasnovo in izvedbo zaupajo Zrncu (jaz bi jih sicer pohvalil). Nikakor pa ne proti Juretu! Ko je on enkrat dobil zaupanje in konkretno nalogo, jo je pač skupaj s svojo ekipo izvedel 100% profesionalno in veliki večini dopadljivo (več pa tudi ni mogoče pričakovati).

Če je želel ugajati (zakaj pa ne?) je pač na oder povabil tudi trenutno najbolj talentirano in popularno deklico, ki nam je spet ogrela srca. Če je želel vključiti tudi nekaj slovenske identitete, je dodal še postojnsko človeško ribico, pa čeprav kot karikaturo.

Če nikakor ne gre tudi brez tako banalnih vložkov, kot sta rok in narodno-zabavna glasba, so nam ju prikazali v predelani, izrazito visoko umetniški verziji patetične deklamacije. Ker je vedel, da bodo mnogi poznavalci kulture pričakovali tudi visoke artistične vložke z izrazito poduhovljenimi (skritimi) sporočili, je dokazal, da so on in njegova skupina zelo sposobni tudi česa takega, in ustvaril nekaj kar je bilo za nas »deja vu« - čudna glasba, kriki, telovadba, koruza, kamela in drugi globoki simboli. Ker je vedel, da pa brez izrazito domoljubnega zaključka tudi ne bo šlo, je pripeljal na oder veliko skupino pevcev vseh starosti in stanov, jim dal v roke zastavice ter jim dal zapeti tako veličastno, da gledalci res nismo vedeli, ali je to parodija, ali ne… Pa saj smo že pri mnogih filmih doživeli, da nam je bila parodija bolj všeč, kot original!

Predvsem pa so nas sinoči dobro nasmejali! Ali ni tudi to veliko vredno? V teh časih…

P.S.

Tako kot mene je verjetno še marsikoga presenetilo, da so v zaključni točki »ljudske množice« mahale s slovenskimi IN RDEČIMI zastavami. Sprva sem si mislil: »Ne bodi malenkosten, saj je to le slučajno, da bi bil prizor bolj pisan.« vendar sem se ob tem spraševal, zakaj pa ni potem še modrih zastav… Da pa provokacija le ni tako nedolžna (in je lahko tudi zaskrbljujoča) sem spoznal ob kasnejšem komentarju pomembnega politika Pavla Gantarja (predsednik Državnega

zbora!), ki je to komentiral kot »dekorativni element z zloveščo napovedjo«.

Hopla! Ali nam grozite s kakšno novo revolucijo? Imate pripravljene že tudi našitke s srpom in kladivom? Ne, hvala!

G A L E R I J A

POSLOVNE IDEJE

Umetna inteligenca je tudi inovativna! Tule je nekaj njenih predlogov za nove pod

1. Pametni hladilniki za zdravila: Hladilniki, ki spremljajo temperaturo in opozarjajo na morebitne spremembe, so ključni za shranjevanje občutljivih zdravil. To bi zmanjšalo tveganje za pokvarjena zdravila in izboljšalo varnost pacientov. Pametni hladilniki bi bili še posebej uporabni v oddaljenih ali manj razvitih območjih.

2. Samodejni čistilci sončnih panelov: Naprave, ki samodejno čistijo sončne panele, bi povečale njihovo učinkovitost. Prah in umazanija lahko zmanjšata proizvodnjo energije, zato bi redno čiščenje izboljšalo donosnost naložb v sončno energijo. Ta tehnologija bi bila še posebej koristna v puščavskih območjih.

3. Biodegradabilna embalaža za tekočine: Razvoj embalaže, ki se razgradi v naravi, bi zmanjšal onesnaževanje. Takšna embalaža bi bila idealna za enkratno uporabo, kot so steklenice za vodo in sokove. To bi prispevalo k bolj trajnostnemu življenjskemu slogu.

4. Nosljivi prevajalniki za znakovni jezik: Naprave, ki pretvarjajo znakovni jezik v govor, bi olajšale komunikacijo za gluhe in naglušne osebe. To bi izboljšalo njihovo vključevanje v družbo in na delovnem mestu. Nosljivi prevajalniki bi bili diskretni in enostavni za uporabo.

5. Pametne kontaktne leče za diabetike: Kontaktne leče, ki spremljajo raven glukoze v solzah, bi omogočile neinvazivno spremljanje sladkorne bolezni. To bi zmanjšalo potrebo po pogostem merjenju krvi in izboljšalo kakovost življenja diabetikov. Leče bi lahko bile povezane z mobilno aplikacijo za sprotno spremljanje.

6. Samodejni sistemi za zalivanje rastlin: Naprave, ki samodejno prilagajajo zalivanje glede na potrebe rastlin, bi izboljšale pridelavo hrane. To bi zmanjšalo porabo vode in povečalo učinkovitost kmetijstva. Takšni sistemi bi bili še posebej koristni v sušnih območjih.

7. Pametne čelade za gradbenike: Čelade, ki spremljajo vitalne znake in opozarjajo na nevarnosti, bi izboljšale varnost na gradbiščih. To bi zmanjšalo število nesreč

in izboljšalo delovne pogoje. Pametne čelade bi bile opremljene s senzorji in komunikacijskimi napravami.

8. Ekološki filtri za mikroplastiko: Filtri, ki odstranjujejo mikroplastiko iz vode, bi zmanjšali onesnaženje oceanov. To bi izboljšalo zdravje morskih ekosistemov in zmanjšalo vpliv na prehransko verigo. Ekološki filtri bi bili enostavni za namestitev v obstoječe čistilne naprave.

9. Pametni sistemi za upravljanje odpadkov: Naprave, ki spremljajo in optimizirajo zbiranje in recikliranje odpadkov, bi izboljšale učinkovitost ravnanja z odpadki. To bi zmanjšalo količino odpadkov na odlagališčih in povečalo stopnjo recikliranja. Pametni sistemi bi uporabljali senzorje in umetno inteligenco.

10. Nosljivi monitorji za kakovost zraka: Naprave, ki spremljajo kakovost zraka in opozarjajo na nevarne ravni onesnaževal, bi izboljšale zdravje ljudi. To bi bilo še posebej koristno za osebe z dihalnimi težavami in alergijami. Nosljivi monitorji bi bili majhni in enostavni za uporabo.

G A L E R I J A

TARDIGRADI ALI POČASNIKI

Ko je Neil deGrasse Tyson opisal Zemljo kot “planet tardigradov”, je želel poudariti izjemno odpornost in prilagodljivost teh mikroskopskih organizmov. Tardigradi, znani tudi kot vodni medvedki, so sposobni preživeti v ekstremnih pogojih, kot so visoke in nizke temperature, visoki pritiski, sevanje, dehidracija in celo vakuum vesolja. Zaradi teh lastnosti so tardigradi postali simbol odpornosti in prilagodljivosti življenja na Zemlji.

Iz seminarske naloge hčerke Marjane Tomažič:

Tardigradi so majhne živali, poznane tudi pod imeni počasniki ali medvedki. Njihovo ime izhaja ravno iz njihovega počasnega stila življenja, v grščini “tardus” pomeni počasen, “gradus” pa korak.

Večino živečih tardigradov najdemo v vlažnih habitatih, kot so vodni sloji na mahu, lišajih, jetrenjakih in nekaterih kritosemenkah, v prsti in na gozdnih tleh. Drugi živijo v različnih sladkovodnih in morskih

bentoških habitatih, tako v globinah kot v plitkejših delih, v intersticijih ali na obalnih algah. Zabeleženi so bili tudi v vročih vrelcih. Nekatere morske vrste so komenzali na pleopodih izopodnih rakov ali na škrgah školjk, poznane so tudi parazitske vrste, ki živijo na epidermisu morskih kumar in vitičnjakov. Občasno se pojavljajo v večjih gostotah, tudi do 300,000 živali na

kvadraten meter v zemlji, v mahu pa kar do 2,000,000 osebkov na kvadratni meter.

V velikosti segajo nekje med 100 do 150 μm, poznane pa so tudi vrste, ki dosežejo dolžino do 1.7 mm. Največ vrst je široko razširjenih in kozmopolitskih. Njihova jajca, ciste in osebki v stanju kriptobioze so zelo lahki in odporni, zato lahko z vetrom, peskom in drugimi živalmi prepotujejo velike razdalje.

Dejstvo je, da so ti mali organizmi fenomen narave. S svojimi izjemnimi sposobnostmi preživetja v ekstremnih razmerah jih najdemo skoraj v vseh habitatih našega planeta. Neverjeten je tudi podatek, da obstaja tako veliko število vrst z izjemno diverziteto in kjub temu, da nas obkrožajo vsepovsod, večina ljudi zanje ne ve. To je le še en dokaz več, da obstaja še ogromno neodkritih vrst, katerih obstoja se še ne zavedamo.

Vemo, da ima v naravi vsaka prilagoditev svoj razlog, saj je varčevanje z energijo zelo pomembno. Vprašanje je torej, zakaj so evolucijsko razvili prilagoditve na tako ekstremne razmere, ki se v naravi na zemlji ne pojavljajo? Srhljivo je dejstvo, da preživijo tudi v vesolju. Obstaja več teorij, a zagotovega odgovora na to kljub vsej znanosti še nismo dobili. Prepričana pa sem v nekaj: da bodo preživeli še mnogo preizkušenj, ki jih ostale vrste mogoče ne bomo in s tem nadaljevali s svojo tiho vladavino na tem planetu.

Marjana Tomažič je varstvena biologinja

G A L E R I J A

Ko sem bil študent, sem v Angliji pomagal pri čiščenju ostankov Hadrijanovega zidu, katerega so naredili Rimljani za obrambo pred “barbari” s severa. Dolg je bil kar 70 milj in ga je 6 let gradilo 15.000 delavcev (začeli so leta 122 p.Kr.)...

Stari Rimljani so imeli svojo različico hitre hrane, imenovano termopolija. Te ulične stojnice s hrano so postregle tople obroke nižjemu sloju, ki pogosto ni imel kuhinj v svojih domovih, zaradi česar so bile bistveni del mestnega rimskega življenja.

Neandertalci in naši direktni predniki so se križali približno 7.000 let..

To dolgo obdobje genetske izmenjave je pustilo trajen pečat na genomih sodobnih Evrazijcev, ki nosijo majhen odstotek neandertalske DNK. Študija, objavljena v reviji Nature, je analizirala starodavno in sodobno človeško DNK, da bi zagotovila natančnejši časovni okvir za križanje med neandertalci in Homo sapiens.

To križanje, ki se je začelo pred približno 50.500 leti in trajalo približno 7.000 let, je pustilo trajen vpliv na genome sodobnih Evrazijcev.

Študija je preučevala DNK iz 58 starodavnih človeških ostankov, najdenih po vsej Evraziji, skupaj z genomi sodobnih ljudi. Ta analiza je razkrila povprečni datum pred 47.000 leti za križanje med neandertalci in Homo sapiens, kar je izboljšalo prejšnje ocene.

Ugotovitve prav tako nakazujejo, da je bila začetna migracija sodobnih ljudi iz Afrike v Evrazijo večinoma zaključena pred 43.500 leti.

Če verjamete ali ne: vse linije so ravne in vzporedne!

Ilustracija 75r iz azteškega kodeksa Tudela iz 16. stoletja prikazuje običaj ljudstva Yope, ki so prešuštnikom kot kazen za njihove prestopke odgriznili nosove. Kodeks je zdaj shranjen v Museo de América v Madridu. Tako, da beli prišleki niso v Ameriko prinesli samo slabih stvari, ampak so odpravili tudi veliko krutosti Inkov, Majev, Aztekov...

G A L E R I J A

SVET BREZ ELEKTRIKE

Razmišljanje o tem, kakšen bi bil razvoj človeštva, če ne bi nikoli odkrili in uporabljali elektrike, nas popelje v svet alternativne zgodovine in fascinantnih možnosti.

Elektrika je omogočila izum in uporabo elektronskih naprav, ki so postale osrednjega pomena za našo civilizacijo. Brez nje bi verjetno še vedno uporabljali mehanske naprave in stroje, ki bi bili manj učinkoviti in manj zanesljivi.

Industrijska revolucija, ki je sprožila množično proizvodnjo in izboljšanje življenjskega standarda, bi bila brez elektrike precej drugačna. Parni stroji in mehanične naprave bi še naprej poganjali tovarne, vendar bi bila proizvodnja manj učinkovita in dražja. To bi pomenilo, da bi bila proizvodnja manj množična, izdelki dražji, in napredek počasnejši. Poleg tega bi bil transportni sistem omejen na parno energijo, kar bi upočasnilo globalno trgovino in razvoj mest.

Svet brez elektrike bi bil svet z omejenimi komunikacijskimi možnostmi. Telefoni, televizija, radio in internet ne bi obstajali, kar bi drastično zmanjšalo hitrost in obseg prenosa informacij. Novice bi se širile počasneje, ljudje bi bili manj povezani in izmenjava idej bi bila omejena. Zračni promet bi bil bistveno počasnejši, saj bi bil omejen praktično le na balone brez lastnega pogona. To bi vplivalo na izobraževanje, politiko in kulturni razvoj, saj bi bila dostopnost informacij močno omejena.

Družbeni vplivi bi bili prav tako ogromni. Brez elektrike bi se ljudje še vedno zanašali na naravne vire svetlobe in toplote, kot so sveče in peči na drva. To bi pomenilo, da bi bil življenjski ritem počasnejši in bolj odvisen od naravnih ciklov dneva in noči. Nočno življenje, kot ga poznamo danes, bi bilo praktično neobstoječe, kar bi vplivalo na družbene dejavnosti in kulturni razvoj.

Medicinski napredek bi bil brez elektrike omejen. Diagnostične naprave, kot so rentgen, MRI in CT, ne bi obstajale, kar bi močno vplivalo na sposobnost zdravnikov za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. Kirurški posegi bi bili manj natančni in varni, kar bi pomenilo večjo smrtnost pri operacijah. Zdravljenje bolezni bi bilo omejeno na tradicionalne metode, kar bi pomenilo počasnejši napredek medicine.

V svetu brez elektrike bi se ljudje še naprej zanašali na tradicionalne energijske vire, kot

so premog, nafta, drva in veter. To bi pomenilo večje obremenitve za okolje, saj bi uporaba fosilnih goriv povzročala večje onesnaženje.

Če ne bi nikoli odkrili in uporabljali elektrike, bi bil razvoj človeštva počasnejši in manj učinkovit. Industrijska revolucija, znanstveni in tehnološki napredek, komunikacija, zdravstveni dosežki in vsakdanje življenje bi bili radikalno drugačni.

G A L E R I J A

PR0JEKT Ai-in-Law 2008

Starejši

pravniki se bodo morda spomnili, da smo bili Slovenci tudi na področju umetne inteligence v pravu med prvimi, ki smo zaslutili ogromne potenciale nove tehnologije - UI. Leta 2006 sem v svoji kolumni napovedal: »Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij UI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).«

Še istega leta je bila na mojo pobudo ustanovljena družba, v kateri smo se združili takšni partnerji (iz Slovenije, Italije, Nizozemske, Madžarske in ZDA), ki smo verjeli, da je napočil čas za prve praktične aplikacije uporabe umetne inteligence v pravu. Po naših tedanjih ocenah bi za izvedbo glavnih ciljev projekta potrebovali okrog 5 let, prvi uporabni rezultati pa naj bi bili na voljo že v letu 2008. Začetek je bil dober in v svojem Poročilu o konferenci »e-Justice & e-Law 2008« (katero je v Portorožu organizirala Slovenija kot predsedujoča v EU) sem med drugim zapisal:

»Za družbo AI-in-Law je bila udeležba na mednarodni konferenci »e-Justice & e-Law 2008« v Portorožu najvažnejši dogodek v tem letu in hkrati tudi prva javna predstavitev (vključno s stojnico ter celostno podobo in spletno stranjo). Priprave na ta dogodek so potekale nekaj mesecev, v drugi polovici leta pa se bodo skušale izkoristiti informacije, kontakti, reference in povezave, katere smo dobili na konferenci.

Ocenjujem, da je bil nastop in sprejem družbe s strani udeležencev (preko 400, precej tudi ministrov za pravosodje) iz vseh evropskih in številnih drugih držav nad vsemi našimi pričakovanji! Glede na to, da smo mi temu krogu (ki se sicer dobiva dvakrat letno) strokovnjakov s področja informacijskih tehnologij za pravosodje – prvi predstavili neslutene nove možnosti, ki se obetajo z uvajanjem metod umetne inteligence v pravo in da ni bilo zaslediti nobenih negativnih odzivov (ampak veliko zelo pozitivnih!), lahko z gotovostjo potrdim, da trenutno predstavljamo najnaprednejšo družbo na tem področju – v svetu.«

Žal pa je bilo to ravno »usodno leto 2008«, ko so popolnoma usahnila investicijska sredstva na vseh področjih in je naš projekt klavrno propadel. S tem

smo tudi zamudili možnost, da bi Slovenci še naprej bili najnaprednejši na področju pravne informatike. Seveda pa je bil nadaljnji razvoj UI neizbežen in danes z veseljem ugotavljam, da so bile naše sanje uresničljive!

V nadaljevanju objavljam dve kolumni, ki sta nastali že leta 2006 in 2007, kažeta pa moje pionirske idje na področju umetne inteligence v pravu. Žal veliko idej še vedno ni dočakalo realizacije, kljub velikemu napredku tehnologije.

ZANIMIVOST

Popotni fotografi nenehno opazujemo in čakamo na kakšen nepričakovan dogodek, ki bi nam omogočil narediti kakšno “enkratno” fotografijo... Tole je dober primer, kako je treba redko priložnost prav hitro izkoristiti: Ko sem v gorah Kirgizije z mojim Nikonom preiskoval vršace, sem visoko na hribu opazil tega dečka, kako z užitkom potrjuje svojo prebujajočo se moškost... Je bilo treba pa kar hitro škljocniti ... G A L E R I J A

DO BOLJŠIH PREDPISOV

Si predstavljate, kako se je v 19. stoletju slišal prvi telefonski pogovor? Kako je šumelo in škripalo? In pri kakšni kvaliteti zvoka so začeli prodajati prve gramofone? Kakšna je bila slika prvih televizorjev? Pa vendar so pravi vizionarji vztrajali in s svojimi idejami vsestransko uspeli. Na to večkrat pomislim, ko se ukvarjamo z našim novim mednarodnim projektom »AI-in-Law«, in takoj spet dobim pogum ter optimizem, saj si sploh ne morem predstavljati, da v prihodnosti računalnikom ne bi zmogli bistveno bolj(e) približati pravnih informacij, kot smo jih (mehanično) doslej. Da o fantastičnih možnostih in prednostih, ki se s tem obetajo pravu in pravnikom, niti ne govorim…

Z umetno inteligenco – AI - (tudi na področju prava) se številni znanstveniki ukvarjajo že desetletja in je sedaj preko interneta možno dobiti ogromno znanja in izkušenj. Ker pa gre za zelo zahtevno področje in ker je doslej prevladoval pesimizem o praktičnosti takšnega raziskovanja, smo morali na začetku porabiti kar precej truda in energije, da smo se našli in združili takšni partnerji (iz Slovenije, Italije, Nizozemske in ZDA), ki verjamemo, da je napočil čas za prve praktične aplikacije uporabe umetne inteligence v pravu. Po naših ocenah bomo za izvedbo glavnih ciljev projekta potrebovali okrog 5 let, prvi uporabni rezultati pa bodo predvidoma na voljo že v letu 2008. Paradoksalno pa moram seveda ugotoviti naslednje: ko bomo čez 5 let projekt zaključili, se bo pravo delo (in nadaljnje neslutene možnosti) šele začelo! Naša skupna družba »AI-in-Law Future Technologies Inc. LLC« bo skušala na špici razvoja ostati tudi v prihodnosti in bo zato morala svoje module AI razvijati in izpopolnjevati brez prestanka.

V svojih kolumnah bom gotovo še večkrat pisal o naši dejavnosti in sproti tudi pojasnjeval najvažnejše nove pojme s tega področja (ontologija, semantika, strojno učenje, teorije iger, itd.), danes pa naj na preprost način opišem, po kakšni logiki se bo projekt začel in nadaljeval. Upam, da bom s svojim pisanjem prepričal marsikaterega skeptika, predvsem pa tudi navdušil kakšnega (predvsem mladega) pravnika, ki bi ga raziskovalno ukvarjanje z uvajanjem umetne inteligence na pravno področje tako veselilo in pritegnilo, da bi se nam pridružil. Takšne ustvarjalno razpoložene bralce pozivam, da se mi oglasijo in se bomo hitro »našli«.

V prvi fazi bomo s pomočjo pretežno pravniških timov zgradili (dopolnili že obstoječe) pravne ontologije (najprej splošne, kasneje pa tudi za posebna področja), tako da bodo programerji lahko iz besedil (celotne) zakonodaje in judikatov potegnili pomen vsakega posameznega stavka. Z jezikovnimi tehnologijami

se ne bomo ukvarjali, temveč bomo uporabili (kupili) že odlične rezultate, ki so doseženi že skoraj v vseh pomembnejših jezikih. Del tega bo tudi izražanje v »naravnem jeziku«, kar bo kasneje omogočilo, da bo uporabnik svoj (pravni) problem vnesel opisno in neformalno, v obliki poljubnih stavkov.

V drugi fazi bomo s pomočjo specialnih tehnologij (že razvite splošne umetne inteligence), predvsem »strojnega učenja« še zelo izboljšali odstotek točnosti pri (raz)poznavanju besednih in stavčnih povezav. Tu si bomo pomagali z obstoječimi pravnimi slovarji in tezavri, predvsem pa tudi s statistiko (pojmov, ki se po navadi in normalno pojavljajo skupaj). Vse to nam bo omogočilo, da bomo v bistvu zelo obogatili praktično vrednost besedilnih podatkovnih zbirk (kot je n.pr. vsebina IUS-INFA), tako da bodo dodatni – »meta« - podatki celo nekajkrat obsežnejši, kot osnovno besedilo.

Tako obogatene zbirke (sedaj že tudi ZNANJA) pa bodo služile za številne druge koristne namene in projekte, od katerih bo »matična« družba AI-inLaw razvijala le nekatere, praviloma pa jih bodo uporabljali drugi subjekti, na podlagi dokumentacije, specifikacije in navodil osnovnega razvojnega sistema.

Prvi pravi pravni iskalec (»legal search engine«) bo tem bolj koristen in uporaben, čim več dodatnih (novih) meta podatkov bo dodanih osnovnih pravnim zbirkam. Uporabniki IUSINFA bodo gotovo med prvimi, ki ga bodo lahko uporabljali.

Moduli umetne inteligence (temelječi na obogatenih zbirkah pravnega znanja) bodo lahko koristno uporabljeni prav pri vsakem projektu modernizacije (kateregakoli) sodnega sistema, saj jih bodo izvajalci lahko uporabili za izdelavo ekspertnega sistema za spremljanje

sodnih postopkov. Krona tega bo gotovo na koncu, ko bodo sodniki lahko dobili osnutek (predlog, katerega bodo lahko sprejeli, zavrgli ali dopolnili) sodbe z obrazložitvijo. Ja, vem… skeptiki: »O, to pa že ne!« … Jaz pa: »Gremo stavit?«.

Podobno (ali pa še bolj) uporabni bodo moduli AI (kot obogatene zbirke pravnega znanja) na področju javne uprave in drugih zahtevnih sistemov množičnega komuniciranja z uporabniki. Vloge v elektronski obliki so (le) prvi korak … do končnega cilja, da vlagatelj dobi tudi kvalitetno in hitro rešitev. Sami lahko uganete, kaj je potrebno vmes in zakaj bodo moduli umetne inteligence na področju upravnih postopkov eni prvih, ki bodo razviti do najmanjših podrobnosti.

Ko bodo celotne zakonodaje posameznih držav (EU) obdelane in obogatene z znanjem (meta podatki), jih bo tudi lažje med seboj primerjati in usklajevati (s predpisi EU). Ko bodo takšni sistemi med seboj povezani, bo neprimerno lažje naprej graditi kvalitetne in kompatibilne pravne sisteme. Ob spremembi enega (člena) zakona, bodo na več mestih zasvetili rdeči gumbi: v upravnem postopku za izdajanje potnih listov, v spletni aplikaciji za izvršilne predloge, v komercialnem programu za odvetniške pisarne, v službi za evropske zadeve, v mednarodnem programu za medsebojno obveščanje državnih tožilstev itd.

Jasno je, da se bo uporaba umetne inteligence v pravu, od zakonodajnega postopka naprej, poznala tudi pri kvaliteti, saj bo v pravnih predpisih ter sodnih in upravnih odločbah manj leporečja, nejasnosti, dvoumnosti, napak, podvajanj, itd.

Ponavljam: Pravo ne bo nikoli več takšno, kot je bilo doslej.

G A L E R I J A

V temle oglasu iz leta 1988 sem priznal, da na Viru še nimam telefona, čeprav sem že nekaj let čakal na priključek in sem tudi moral sofinancirati javno napeljavo v visokem znasku (nekaj tisoč mark!).

Zato sem moral poslovne telefonske razgovore opravljati iz javne telefonske govorilnice v Domžalah. Nerodno je bilo le takrat, ko so mi rekli, da me bodo kasneje poklicali. Hitro sem jih prehitel: “Saj vas bom jaz poklical!”

Eden mojih projektov iz leta 2003

POJASNILO

G A L E R I J A

KAZNIVO DEJANJE RAČUNALNIKA?

Kdor je prebral vsaj nekaj knjig znanstvene fantastike ali je vsaj povprečen obiskovalec filmskih dvoran, mu to vprašanje gotovo ni tuje. Sedaj, ko pa se našim delovnim orodjem vse bolj pridružuje tudi umetna inteligenca, pa se takšna vprašanje ne zdijo več samo fantazijska, ampak postajajo že kar logična…

Na začetku se seveda še ne bomo ukvarjali z možnostmi, da bi se kakšen nov Hal zarotil proti človeštvu in si ga skušal podrediti. Omejili se bomo na današnje stanje, ko računalnik lahko s pomočjo posebnih programov – gonilnikov umetne inteligence ustvarja brezhibno oblikovana in logična besedila, jih razpošilja po vsem svetu, sprejema odgovore in nanje odgovarja, se pri tem izpopolnjuje, uči na napakah (jih odpravlja) itd.

V takšnem okolju pa po mojem mnenju LAHKO računalnik povzroči kazniva dejanja, seveda pa jih pri tem ni STORIL, saj se vse kazenske zakonodaje omejujejo na to, da kot subjekte kazenskega pregona obravnavajo le fizične (in pravne) osebe.

Besede so pač lahko tudi hudo in nevarno orožje! In če se pojavijo na pravem mestu v pravem trenutku, lahko povzročijo tudi veliko škode in gorja. Dostikrat pri tem niti ni tako važno, kdo je besede (misel) sestavil, važna je njihova vsebina in pomen. Na primer kakšen stavek kot: »Napadite takoj!« v mobilcih članov mednarodne teroristične organizacije. Ali pa recept za izdelavo tekočega razstreliva…

V vsakem kazenskem zakoniku lahko najdemo veliko kaznivih dejanj, katerih elementi so praktično le

besede! Pa tu ne gre le za poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (razžalitev, obrekovanje, žaliva obdolžitev, sramotitev tuje države itd.), kjer so pravzaprav besede izključna sestavina kaznivih dejanj. Veliko bolj so lahko nevarna (in kazniva) dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja (kjer imajo sicer besede lahko ključno vlogo, a po navadi še ne zadostno), zoper varnost javnega prometa (zlahka si zamislimo situacijo, ko je ogrožena varnost letalskega prometa le zaradi kakšnega pomembnega zavajajočega stavka), pa vohunjenje in izdaja državne tajnosti.

Za »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve« ima skoraj vsaka država predpisane najhujše možne sankcije (tudi pri nas 30 let zapora, v primeru posledic s hudim razdejanjem), pa čeprav storilec uporablja le besede – dokaz, da so te res lahko hudo orožje…

Današnji programi za izdelovanje besedil (na podlagi modulov umetne inteligence) že lahko producirajo besedila, ki bi lahko imela prav vse znake (in tudi posledice) takšnih in podobnih kaznivih dejanj. Če bi imeli njihovi avtorji pri tem kakršenkoli slab namen, potem bi seveda (lahko) direktno preganjali njih, tako kot je bilo to že velikokrat zaradi raznih računalniških virusov in podobnih malverzacij.

Problem pa nastopi, če pride do takšnih »inkriminiranih« besedil pri programih in avtorjih, ki nikakor niso imeli takšnega (slabega) namena. V poslovni uporabi je vse več programov, ki s pomočjo tehnologije naravnega jezika in modulov umetne inteligence ustvarjajo besedila za učinkovitejše komuniciranje s strankami. Na pravnem področju bomo kmalu razvili gonilnike, ki bodo pripravili obsežna pravna besedila, od normativnih osnutkov, pogodb, upravnih aktov do obrazložitev sodnih odločb. Nekatere aplikacije (na

primer za spletno arbitriranje) bodo delovale preko interneta ter bodo tako povezane (ali vsaj povezljive) z neštetimi javnimi podatki.

Za ilustracijo naj omenim program GOVORNIK, ki je bil sicer izdelan pred desetletji in temelji pretežno na naključnem tvorjenju stavkov. Pri sodobnih programih, kjer pa ne bo več kaj dosti naključja, zato pa toliko več logike, se bo prav lahko zgodilo, da bo prišlo do besedila, ki bi bilo lahko za koga resnično žaljivo. Če bi se gonilniku umetne inteligence vsaj malo »utrgalo«, bi lahko izdelal trditev, da je profesor Ta.Pa.Ta. prišel do svojega doktorata na dvomljiv način, ali da je bil včasih obveščevalec UDBE…. Imeli bomo torej »corpus delicti«, ne pa tudi njegovega avtorja. Programerji, ki so to aplikacijo pripravili, profesorja niti ne poznajo, niso imeli nobenih slabih namenov itd., da o nedolžnosti internetnega ponudnika niti ne govorimo… Skratka: prišlo je do vseh elementov kaznivega dejanja, ni pa nobenega storilca.

Po analogiji z določenimi kaznivimi dejanji, storjenimi po javnih medijih (pri nas je to določeno v 30. in 31. členu KZ) bi se morda lahko odločili za »kaznivost izdelovalca«? In se bomo verjetno tudi morali… Saj ne moremo človeštva kar prepustiti na milost in nemilost raznim računalniškim programom, ki bi naključno proizvajali (tudi) razne žaljivke, hujskanja ali ščuvanja…

Napovejmo torej, da bodo morali biti izdelovalci modulov umetne inteligence zelo previdni. Poskrbeti bodo morali, da sestavljeni stavki (in s tem tudi misli) ne bodo mogli kar nekontrolirano pricurljati v javnost, če pa bo možna sprotna (on-line) javna uporaba, potem bo moralo biti vgrajenih zelo veliko varnostnih algoritmov, predvsem tudi v smislu zaščite zasebnosti in varstva podatkov v skladu s splošnimi predpisi.

G A L E R I J A

PR0JEKT AlertX 2010

Ker še vedno (bolj) ocenjujem, da je pred 15 leti šlo za zelo dobri ideji, patenta in podjetniške iniciative, obširneje prikazujem projekt. Ko primerjam stanje tedanje tehnologije z današnjim razvojem, ugotavljam, da je izklučni razlog za neuspeh v premajhnih finančnih virih za realizacijo. Še vedno se se na strani investitorjev čutili strahovi iz krizne situacije leta 2008.

VABILO VLAGATELJEM LETA 2010:

Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FindInfo.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če

se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato sem izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na varnostno čelado bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v

G A L E R I J A

globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na podlagi lastnih podjetniških izkušenj in ob spodbujanju številnih mojih kolegov sem se že zgodaj jeseni 2009 lotil prve faze. Tako smo in s pomočjo izvrstnih domačih inovativnih inženirjev do konca leta izdelali prvi funkcionalni model. Ko sem zadnje dni decembra, kljub mrazu, na kolesu preizkusil napravo (montirano na kolesarsko čelado), sem bil prav prijetno presenečen, kako jasna je slika mojega ozadja in kako hitro se oko navadi, da občasno pogleduje na zaslon, prav tako, kot pri vožnji z avtom v vzvratno ogledalo.

Odločitev je padla: v 2010 - gremo naprej! V drugi fazi bomo izdelali prototip, ga temeljito preizkusili (tudi s pomočjo profesionalnih kolesarjev), ustrezno dopolnili, pridobili ustrezne certifikate in začeli s proizvodnjo (večje serije verjetno kar na Daljnem vzhodu) in prodajo, najprej predvsem preko interneta. Priznam, da sem za prvo fazo pred-razvoja že izčrpal svoja trenutno prosta finančna sredstva, zato bom poiskal še dodatne so-investitorje (tudi s pomočjo tega prispevka). Vabljen je vsak, ki v ta projekt toliko verjame (in zaupa meni kot njegovemu nosilcu), da je pripravljen vložiti (najmanj) 10.000 EUR v novo gospodarsko družbo – d.o.o. – katero bomo predvidoma ustanovili v mesecu marcu 2010. Seveda je zaželeno, da bi se družbeniki vključili v projekt tudi bolj aktivno, s tistimi svojimi talenti in potenciali, katere pač imajo.

Pričakujem, da se bo v nekaj letih vrednost vsakega vložka večkratno pomnožila.

Preizkušanje prototipa v prvi fazi

G A L E R I J A

G A L E R I J A

PR0JEKT BlinX 2010

Opis in pregled: BlinX -- Tehnologija za takojšnje prepoznavanje obrazov in okolja za slepe

OPIS PROBLEM, KI GA JE TREBA REŠITI: Pomagati slepim osebam, da se bolje orientirajo in/ali navigirajo skozi in znotraj svojega okolja; da berejo besedilo in prepoznavajo ljudi, predmete ter okoljske okoliščine ali pogoje.

REŠITEV: Ta naprava pretvori video signal iz perspektive slepega uporabnika v ustrezno glasovno prepoznavanje ali prevod oseb, predmetov in celo besedila ter ga prenese uporabniku prek slušalke.

BlinX je sestavljen iz okvirja (1), ki se nosi kot očala (ali sončna očala). Opremljen je z miniaturno kamero (2) in slušalkami na eni strani (3). Slepa palica / sprehajalna palica (4) ima vgrajen čip za obdelavo signalov (5) in je opremljena s posebnim alarmnim ročajem (6), zamenljivo baterijo (7) in gumbom za vklop/izklop (8). Dodatna procesorska moč in pomnilniška zmogljivost se lahko dodata z brezžično povezavo s pametnim telefonom ali mini računalnikom (10). Ko uporabnik vklopi napravo, se slika neprekinjeno pošilja in obdeluje z digitalnim sistemom za obdelavo signalov in video kodirnikom. Vsako zaznano besedilo, obraz ali drug prepoznan predmet je opisan z glasom in poslan v slušalko uporabnika. Možno je nenehno izboljševati in izpopolnjevati delovanje naprave z uporabo izpopolnjenih in celo prilagojenih programskih programov, ki so na voljo za prenos z interneta na računalnik ali pametni telefon. Ti bi se uporabljali za prepoznavanje specifičnih predmetov, ki so za uporabnika bolj pomembni, in ponujali ustrezna opozorila, ko jih prepozna video signal (kot so inventar, valuta ali računi za slepe trgovce ali prodajalce, specifični izdelki in blago za potrošnike, okoljski pomisleki ali preference za športnike itd.). Uporabnik bo opozorjen z glasom, zvokom ali tonom in/ali s fizičnim impulzom alarmnega ročaja. Podobno se bo optična strojna oprema za prepoznavanje znakov, obrazov in predmetov (ali okoljskih) zmogljivosti nenehno izboljševala in posodabljala ter bo na voljo tudi prek novih gonilnikov programske opreme ali nadgradenj in prenosov prek interneta. Deli tega video procesnega sistema ponujajo tudi neprekinjeno snemanje za namen kakršnih koli dokazov, ki bi se lahko uporabili kot material v primeru nesreče ali posebnega incidenta (“črna skrinjica”). Posneti podatki (video posnetek zadnjih nekaj minut) se shranijo v pomnilnik za kasnejšo uporabo vsakič, ko je naprava

izklopljena ali drugače nepričakovano prekinjena v svojem delovanju. Sčasoma bo samodejni prenos ali nalaganje na internet omogočilo tudi takojšnjo “offsite” virtualno varnostno kopijo. Ta naprava obljublja, da bo pomagala neštetim slepim ljudem, saj ponuja večjo varnost in končno neodvisnost - varnost in svobodo za navigacijo skozi vsakdanje življenje, kjerkoli na svetu. Zaradi svojega priljubljenega sodobnega dizajna, večdimenzionalne privlačnosti in univerzalne, takoj razumljive uporabnosti in vrednosti ima naprava BlinX zelo dobre tržne možnosti.

POVZETEK PREGLEDA BlinX je izjemno uporabna programska oprema in naprava z miniaturno kamero,

ki se nosi kot očala (ali sončna očala), povezana s slušalko, avdio pretvornikom/sprejemnikom in tudi brezžično povezana s procesorjem signala, nameščenim v ročaju slepe palice / sprehajalne palice; Skozi katero:

video signal iz kamere (2) se v realnem času prenaša v procesor (5), ki bo prepoznal (prek programske opreme) kateri koli obraz, predmet, okoljski pogoj ali celo besedilo in pretvoril tisto, kar je “videno” kot avdio signal (govor, zvok ali ton) uporabniku prek slušalke.

G A L E R I J A

KAKO SMO

VINO KAKO SMO KISALI ZELJE

ZANIMIVOST

Ko smo se vozili po tejle iranski puščobi (ne vem, če lahko uporabim besedo puščava), sem opazil, kako je ob sami cesti trava veliko bolj zeleno, kot drugje... Verjetno sta za to dva vzroka? 1. Material, s katerim občasno utjujejo bankine, je bogatejši z minerali in 2. Ta del zemljišča je bolje zalit z vodo s ceste...

A L E R I J A

VIRSKI SKAVTI 1930

Zbirali so se na Viru, “pri Zajcu”.

Bilo jih je približno 12, med njimi:

Metin Karel, Zajčev Franci, Zajčev Slavc, Veitov Janko, Veitov Tudi, Burjev Jože, Šmejcev Ivan

V spomin: zmagovalci za leto 1937; na okrožnih telovadnih in prosvetnih tekmah v Grobljah

Jože Vodlan v skavtski uniformi, leta 1940

Skavtska skupina iz Vira, leta 1935.

Takole lepo je bilo ob Kamniški Bistrici leta 1930; v čolnu je Jože Vodlan

Prve hiše ob sedanji Bukovčevi cesti; posneto iz smeri Bistrica; leta 1930 V ospredju je Vodlanova (“Koširjeva”) hiša

G A L E R I J A

BO JUTRI NAJBOLJ PERSPEKTIVNO

Kako naj Slovenija reagira na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje!), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih bolj malo narejenega!), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse ostalo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) iniciativi…

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi in je (bilo) bolje izvesti (kakršno že) likvidacijo čimprej, kot pa z raznimi državnimi subvencijami nadaljevati »umiranje na obroke«. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne kot na primer Induplati, Toko, Univerzale… Skoraj bi se jim pridružila tudi Tosama…

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše »klasične tovarne«, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat v začetku 90 let kar na hitro, po tihem in v celoti prodali tujcem… sicer bi se morda še do sedaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori?

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda povratka nazaj več ni in ga tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer!

Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije

kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Potrebno je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene ter vskočiti z novimi idejami, izumi ter izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami…

Kaj pa če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na novo in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference? Da bi bilo le nekaj perspektivnega?

Jaz bi v tem primeru razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam se bo moralo največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah ter na znanju, vključno z umetno inteligenco)

Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko kaj malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo pač vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora.

Odgovori na gornja vprašanja pa nas seveda vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) pregrevanja ozračja.

Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihodnost tega našega dragega in edinega planeta Zemlje!

G A L E R I J A

VODOODPORNE KNJIGE

Vobdobju moje največje inovativnosti se mi je porodila tudi ideja o vodoodpornih knjigah. Podjetniška ideja je bila, da bi se obrnili na založnike popularnih knjig in jim ponudili, da njihove posamezne izdaje obogatimo še z verzijo, katero bralci lahko uporabljajo v vodnih razmerah:

Inovacija: Vodoodporne knjige predstavljajo revolucionarno novost na trgu, saj omogočajo branje v pogojih, kjer to prej ni bilo mogoče.

Uporabnost: Knjige, ki so odporne na vodo, so idealne za branje v bazenih, jacuzzijih, savnah in celo na plaži.

Tržna niša: Obstaja velika skupina ljudi, ki uživajo v branju med sproščanjem v vodi, vendar so do sedaj imeli omejene možnosti.

Vzdržljivost: Vodoodporne knjige so bolj trpežne in odporne na poškodbe, kar podaljšuje njihovo življenjsko dobo.

Raznolikost: Vodoodporne knjige so primerne za različne žanre, od romanov do učbenikov, kar povečuje njihovo privlačnost.

Potencial za rast: Trg za vodoodporne knjige ima velik potencial za rast, saj se povečuje število ljudi, ki iščejo inovativne načine za sprostitev.

Konkurenčna prednost: Vodoodporne knjige ponujajo edinstveno prodajno prednost, ki jo konkurenca težko posnema.

Uporaba v turizmu: Hoteli, wellness centri in letovišča bi lahko ponujali vodoodporne knjige kot del svoje ponudbe za goste.

Marketing: Vodoodporne knjige so privlačne za marketinške kampanje, saj ponujajo edinstveno zgodbo in vizualno privlačnost.

Zdravstvene koristi: Branje v vodi lahko prispeva k sprostitvi in zmanjšanju stresa, kar pozitivno vpliva na zdravje.

Tehnološki napredek: Razvoj vodoodpornih knjig spodbuja tehnološke inovacije v tiskarski industriji.

Globalni trg: Vodoodporne knjige imajo potencial za uspeh na globalnem trgu, saj so uporabne v različnih klimatskih pogojih.

Razvoj blagovne znamke: Vodoodporne knjige lahko postanejo prepoznavna blagovna znamka, ki simbolizira kakovost in inovativnost.

Dolgoročna investicija: Vodoodporne knjige predstavljajo dolgoročno investicijo, saj bodo vedno uporabne in aktualne.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

NOVE IDEJE UMETNE INTELIGENCE

Samočistilni sončni paneli: Razvijte sončne panele z vgrajenim samočistilnim mehanizmom, ki uporablja elektrostatične sile za odganjanje prahu in umazanije. To bi ohranjalo optimalno učinkovitost brez ročnega čiščenja, zlasti v prašnih okoljih. Zmanjšalo bi stroške vzdrževanja in povečalo proizvodnjo energije.

Nosljivi čistilci zraka: Ustvarite kompaktni, nosljivi čistilec zraka, ki filtrira onesnaževalce in alergene neposredno okoli uporabnikovega dihalnega območja. To bi bilo idealno za ljudi v močno onesnaženih mestih ali tiste z dihalnimi težavami. Lahko bi ga integrirali v dodatke, kot so šali ali maske.

Pametni detektorji puščanja vode: Oblikujte mrežo pametnih senzorjev, ki zaznajo puščanje vode v realnem času in samodejno zaprejo dovod vode, da preprečijo škodo. Ti senzorji bi se lahko namestili v domovih in poslovnih stavbah za zmanjšanje porabe vode in preprečevanje dragih popravil. Uporabnike bi opozarjali prek mobilne aplikacije.

Biorazgradljiva elektronika: Izumite elektronske naprave iz biorazgradljivih materialov, ki se po koncu življenjske dobe varno razgradijo. To bi rešilo naraščajoči problem elektronskih odpadkov. Takšne naprave bi lahko vključevale enkratne medicinske senzorje ali okolju prijazne pripomočke.

Prilagodljivi semaforji: Razvijte semaforje, ki uporabljajo umetno inteligenco za prilagajanje v realnem času glede na prometne razmere, kar zmanjšuje zastoje in izboljšuje pretok. Ti semaforji bi komunicirali med seboj in z vozili za optimizacijo prometnih vzorcev. To bi lahko znatno zmanjšalo čas vožnje in emisije.

Prenosne enote za razsoljevanje: Ustvarite majhne, prenosne enote za razsoljevanje, ki uporabljajo sončno energijo za pretvorbo morske vode v pitno vodo. Te enote bi bile neprecenljive v primerih naravnih nesreč in za oddaljene skupnosti brez dostopa do sveže vode. Bile bi enostavne za prevoz in uporabo.

Pametna oblačila za uravnavanje temperature: Oblikujte oblačila z vgrajenimi senzorji in materiali, ki se prilagajajo telesni temperaturi uporabnika in zunanjim pogojem. To bi zagotavljalo udobje v različnih podnebjih brez potrebe po dodatnih plasteh. Še posebej bi bila uporabna za delavce na prostem in športnike.

Samodejni sistemi za ponovno zalogo živil: Razvijte sistem za domove, ki spremlja zaloge hrane in samodejno naroča živila, ko se zaloge izčrpajo. Ta sistem bi uporabljal RFID oznake in pametne police za spremljanje ravni zalog. Prihranil bi čas in zmanjšal količino zavržene hrane z zagotavljanjem svežih zalog.

Okna z zmanjševanjem hrupa: Izumite okna, ki vključujejo tehnologijo za zmanjševanje hrupa, da blokirajo zunanje zvoke, medtem ko omogočajo vstop naravne svetlobe. To bi bilo idealno za urbana okolja, kjer je hrupno onesnaženje problem. Izboljšalo bi življenjske pogoje in produktivnost.

Pametni koši za recikliranje: Ustvarite koše za recikliranje, ki uporabljajo umetno inteligenco za samodejno razvrščanje odpadkov v pravilne kategorije. Ti koši bi skenirali predmete in jih razvrščali v reciklirne, kompostne in smeti. To bi povečalo stopnjo recikliranja in zmanjšalo onesnaženje v reciklažnih tokovih.

Samoobnovljivi materiali: Razvijte materiale, ki se lahko sami popravijo po poškodbi, kar podaljša življenjsko dobo izdelkov. Ti materiali bi se lahko uporabljali v različnih industrijah, od gradbeništva do potrošniške elektronike. Zmanjšali bi odpadke in stroške vzdrževanja.

Naprave za personalizirano prehrano: Ustvarite naprave, ki analizirajo prehranske potrebe posameznika in predlagajo personalizirane načrte obrokov. Te naprave bi lahko uporabljale podatke iz nosljivih zdravstvenih monitorjev za zagotavljanje sprotnih prehranskih nasvetov. To bi ljudem pomagalo vzdrževati uravnoteženo prehrano in izboljšati splošno zdravje.

Pametni sistemi za upravljanje energije v domovih: Oblikujte sisteme, ki optimizirajo porabo energije v domovih z učenjem navad prebivalcev in ustreznim prilagajanjem nastavitev. Ti sistemi bi zmanjšali porabo energije in znižali račune za komunalne storitve. Lahko bi se integrirali z obnovljivimi viri energije za večjo učinkovitost.

Prenosne slamice za prečiščevanje vode: Razvijte slamice, ki lahko prečistijo vodo med pitjem, kar omogoča varno uživanje katerega koli vodnega vira. Te bi bile idealne za pohodnike, popotnike in v nujnih primerih. Bile bi lahke in enostavne za prenašanje.

Asistenti za duševno zdravje, ki jih poganja umetna inteligenca: Ustvarite asistente, ki zagotavljajo podporo za duševno zdravje prek pogovorov in spremljanja. Ti asistenti bi lahko ponujali strategije za spopadanje, spremljali spremembe razpoloženja in opozarjali uporabnike, naj poiščejo strokovno pomoč, ko je to potrebno. Zagotavljali bi dostopno oskrbo za duševno zdravje.

Pametni kmetijski droni: Oblikujte drone, ki samostojno spremljajo zdravje pridelkov, uporabljajo gnojila in zaznavajo škodljivce. Ti droni bi povečali učinkovitost kmetijstva in zmanjšali potrebo po ročnem delu. Prav tako bi lahko zbirali podatke za pomoč kmetom pri sprejemanju informiranih odločitev.

Ekološke rešitve za embalažo: Razvijte embalažne materiale, ki so hkrati biorazgradljivi in trpežni, kar zmanjšuje vpliv na okolje. Ti materiali bi lahko nadomestili tradicionalne plastike v različnih industrijah. Pomagali bi podjetjem doseči cilje trajnosti.

Platforme za personalizirano učenje: Ustvarite platforme, ki se prilagajajo učnemu slogu in tempu vsakega učenca ter zagotavljajo prilagojene izobraževalne izkušnje. Te platforme bi uporabljale umetno inteligenco za prepoznavanje močnih in šibkih točk ter ustrezno prilagajanje vsebine. Izboljšale bi izobraževalne rezultate.

Pametni medicinski vsadki: Izumite vsadke, ki spremljajo zdravstvena stanja in po potrebi dostavljajo zdravila. Ti vsadki bi lahko zagotavljali sprotne podatke zdravnikom in samodejno prilagajali načrte zdravljenja. Izboljšali bi oskrbo in rezultate pacientov.

Terapija z virtualno resničnostjo: Razvijte sisteme VR za terapevtsko uporabo, ki pomagajo pacientom s stanji, kot so PTSD, anksioznost in fobije. Ti sistemi bi zagotavljali imerzivna okolja za izpostavitveno terapijo in tehnike sproščanja. Ponujali bi nov pristop k zdravljenju duševnega zdravja.

G A L E R I J A

KDOR NE NAPREDUJE NAZADUJE

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija:

Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL

in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij. <<

POSKUSITI

NI

GREH

Vsak človek ima v sebi skritega genija, čeprav se tega po navadi niti ne zaveda in ga prav poredko tudi uresniči. Morda bi bil lahko odličen odvetnik, uspešen borzni posrednik, izvrsten kirurg … ali vsaj super voznik, strokovnjak za cepljenje dreves, prijazno postrežbo … ? Kdor pa ima talent za pisanje, ne bi mogel živeti v boljšem času, kot je sedanji …

Če mislite, da bi to lahko bili tudi vi (ali bi to radi vsaj preverili), potem naj vas kar takoj vzpodbudim, da naredite prvi korak: omislite si svoj prvi BLOG! In to še danes (da vas ne bo minilo) … Saj vas nič ne stane!

Gostitelji vseh vrst blogov kar tekmujejo med seboj, kdo bo pritegnil več ustvarjalcev, jih čimbolj povezal, populariziral, ustvaril čim več ogledov in klikov.

Najbolj znani platformi sta WordPress in Blogger. Morda sploh nimate pojma o tem, kako se dela in piše blog? Nič hudega! Vam bo vse takoj jasno, ko boste začeli …

Imate še kakšen izgovor? Pomanjkanje časa? (Hvala enako!) Vaš novi blog boste zasnovali (zaplodili), oblikovali in objavili v manj kot eni uri! Pisali nanj pa boste pač kasneje, po potrebi in po vašem navdihu (brez tega pa res ne bo šlo) …

Poskusiti ni greh …

G A L E R I J A

DRŽAVA JE SLAB LASTNIK

Ne morem si kaj, da ne bi ponavljal kakšnih svoji kolumen iz IUS-INFA in ugotavljal, če bi bile še aktualne. Na žalost bi bila tudi še tale iz leta 2009, saj ni videti nobenega pravega napredka, niti glede umikanja države iz gospodarstva, niti glede vožnje po Slovenskih železnicah.

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč narazen. Zasebna lastnina je edini garant za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva …

Tako odločna so moja stališča glede razmerja javnozasebno v gospodarstvu. Ker pripadam še generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač iz lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih zaključkov.

Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj podam samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem, ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega privatne iniciative (obrtnikom in raznim POZD-om – »Pogodbenim organizacijam združenega dela«), so lahko »privatniki« odprli tudi že kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval največje število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to?

Tale predsedniški kompleks v Bukarešti so (včasih?) šteli za največjo uradniško stavko na svetu.

Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slab lastnik! Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati.

Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne… Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo…

Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj! V Veliki Britaniji so sprivatizirali celo železnice in rudnike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike - nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove dobičkonosne proge. Res pa je, da bi morda ukinili našega priljubljenega Kamničana…

Slovensko javno mnenje bi bilo verjetno zelo ogorčeno, če bi celotne Slovenske železnice prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) privatniku za n.pr. 1.000.000 EURO (ali pa za en EURO, saj ni bistvene razlike…). Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine!) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo…

Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj PRED volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, katerega smo postavili 7 najvažnejšim strankam v okviru projekta »Koga naj volim?«. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi ga izbral prav blizu 100…

Vprašanje: »Kako naj se država umika iz gospodarstva?«

Odgovor A: (skrajnost za 0)

»Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo.«

Odgovor B: (skrajnost za 100)

“Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem.”

Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80 Povprečje pa je bilo 23!

G A L E R I J A

POKRIVANJE GLAVE

Pokrivanje glave za ženske v verskih prostorih ni omejeno zgolj na islam, temveč je skozi zgodovino in v različnih religijah imelo pomembno simbolno vlogo. Ta praksa je običajna v mnogih kulturah in religijah, kjer je bila glava žensk pokrita kot znak spoštovanja, skromnosti in predanosti. Oglejmo si nekaj primerov, ki ponazarjajo to prakso v različnih religijah.

# Krščanstvo

V krščanstvu je pokrivanje glave za ženske praksa, ki ima svoje korenine v Svetem pismu. Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom 11:5-6 omenja, da bi morale ženske med molitvijo ali prerokovanjem nositi pokrivalo. Ta tradicija je bila v preteklosti zelo razširjena in je v nekaterih krščanskih denominacijah še vedno prisotna. Na primer, v pravoslavni cerkvi je običajno, da ženske nosijo rute ali šale med obiskom cerkve.

Tudi na Hrvaškem je ta praksa še vedno prisotna v nekaterih katedralah, kjer je pričakovano, da ženske pokrijejo glavo. Starejše generacije same od sebe pogosto sledijo tej tradiciji, zlasti med obiskom svetih maš in drugih verskih obredov.

# Judovstvo

V judovstvu je pokrivanje glave za ženske prav tako pomemben del verske prakse. Židovske ženske, zlasti tiste, ki so poročene, pogosto nosijo rute, klobuke ali šale kot znak skromnosti in spoštovanja do Boga. Ta praksa temelji na tradicionalnem razumevanju ženske skromnosti (tznius) in ima globoke korenine v verskih besedilih ter zgodovini judovstva.

# Islam

V islamu je pokrivanje glave za ženske eden najbolj prepoznavnih simbolov. Hidžab, nikab in druge oblike pokrival so del islamske prakse, ki poudarja skromnost in spoštovanje. Koran v večih verzih omenja, da bi morale ženske nositi pokrivala kot izraz vere in predanosti. Pokrivanje glave je v islamu zelo razširjeno in ga prakticirajo muslimanke po vsem svetu.

# Hinduizem

V hinduizmu je pokrivanje glave za ženske običajno v mnogih regijah Indije. Ženske pogosto nosijo sarije, katerih del je dolga tkanina (pallu), ki jo pokrijejo čez glavo med verskimi obredi in obiskom templjev. Ta praksa simbolizira spoštovanje in skromnost ter ima globoke korenine v hindujski tradiciji.

Pa ne obstajajo stroga pravila in celo omejitve glede vstopa v verske objekte le za ženske. Jaz sem si moral za vstop v budistični tempelj v Sri Lanki sposoditi tole “kiklo”, sicer bi moral ženo počakati zunaj...

Pa tudi bližje bi se kaj našlo: v Makedoniji sem imel na isti dan prepoved vstopa tako v pravoslavno cerkev, kot v muslimansko džamijo - ker nisem imel hlač, ampak kolesarsko opremo.

G A L E R I J A

PROJEKT DARUJMO SI PROJEKT

Vsak podjetnik ima tudi neuspele projekte in jaz nisem (bil) nobena izjema. Projekt KOGA NAJ VOLIM? je bil kar koristen za ene volitve in so ga uporabljali tudi drugi mediji, med njimi celo Delo. Zaradi finančnih problemov pa smo morali ukiniti projekta DARUJMO SI IN VKNJIŽBA.

Za slednjega sem celo sam naredil promocijski video, ampak zaman...

Drugi posnetki so na mojem YOUTUBE kanalu:

G A L E R I J A

RODOSLOVJE

Eden od mojih hobijev je bilo tudi rodoslovje, posebno še odkar obstajajo tako dobre uporabnine (aplikacije) na računalniku.

Preoizkusil sem že nekaj različnih programov, pristal pa na MyHeritage, ki ima med drugim tudi slovenski vmesnik. V moji zbirki je 1.490 oseb, najstarejši prednik Gregorius Tomažič pa iz leta 1600.

Uporaba MyHeritage za raziskovanje rodoslovja omogoča odkrivanje bogate družinske zgodovine in povezovanje s sorodniki po vsem svetu. S pomočjo naprednih orodij za iskanje in analizo lahko hitro in enostavno najdete prednike ter ustvarite podrobna družinska drevesa. MyHeritage ponuja tudi možnost genetskega testiranja, ki razkriva etnične korenine in pomaga pri iskanju neznanih sorodnikov. Platforma omogoča deljenje družinskih zgodb in fotografij, kar krepi vezi med družinskimi člani. S MyHeritage lahko oživite preteklost in ustvarite trajne spomine za prihodnje generacije.

G A L E R I J A

Med obema vojnama je bilo v Sloveniji kljub jugoslovanski diktaturi še vedno dosti bolj demokratično vzdušje, kot po vojni v Titovi diktaturi. Med drugim se je zelo razvijalo tudi sindikalno gibanje. Delavci so se lahko s stavkami borili za svoje pravice. Tako sta stavkala tudi oba moja starša: mama v predhodnici Tosame, oče pa v predhodnici Helosa (na sliki leži spredaj levo)...

Na današnji kolodvorski ulici v Ljubljani

Takrofast

G A L E R I J A

Vpliv madžarščine na slovensko pisavo:

Mangalica je madžarska pasma prašičev, ki je znana po svoji značilni kodrasti dlaki, zaradi katere jo včasih imenujejo tudi “ovčji prašič”¹².

Razvita je bila v 19. stoletju s križanjem različnih pasem, vključno z evropskim divjim prašičem in srbsko pasmo Šumadija¹. Obstajajo tri različice te pasme: blond, rdeča in črno-blond (swallow-bellied) Mangalica.

Kraške vrtače so pogosto bogate z rodovitno prstjo, ki se nabira na njihovem dnu. Zaradi tega so idealne za kmetijstvo, saj omogočajo gojenje različnih poljščin in sadja. Danes so vrtače tudi turistična zanimivost.

V Hotedršci je enkraten mlin, kateremu verjetno ni malo podobnih, saj izkorišča kraški pojav ponikovalnice. Postavljen je bil na mestu, kjer se na čisti ravnini potok nenadoma zliva v globino in izkorišča energijo padajoče vode...

Sajenje vrtnic na začetku brajd je del tradicije in kulturne dediščine vinogradništva na Krasu. Vzrok je v tem, da so vrtnice bolj občutljive na nekatere bolezni, kot je pepelasta plesen, kot trte. Če se bolezen pojavi na vrtnicah, lahko vinogradniki hitro ukrepajo in zaščitijo trte.

Mačke imajo podolgovate, navpične zenice zaradi več razlogov, ki so povezani z njihovo evolucijo in načinom življenja:

1. Prilagajanje svetlobi: Navpične zenice omogočajo mačkam boljšo prilagoditev na različne svetlobne pogoje. Ko je svetloba močna, se zenice skrčijo v ozke reže, kar zmanjšuje količino svetlobe, ki vstopa v oko. V temi pa se zenice razširijo, da zajamejo čim več svetlobe.

2. Natančno zaznavanje gibanja: Navpične zenice pomagajo mačkam bolje zaznavati gibanje plena. Ta oblika zenic omogoča boljšo globinsko zaznavanje in ocenjevanje razdalje, kar je ključno za uspešen lov.

3. Zaščita oči: Ozke zenice lahko tudi bolje zaščitijo oči pred poškodbami in prekomerno svetlobo, kar je še posebej pomembno za plenilce, ki lovijo podnevi in ponoči.

Njihove zenice se spreminjajo tudi glede razpoloženje, kar se vidi tudi pri našem Sumu. Razširijo se, ko je navdušen ali prestrašen...

G A L E R I J A

Kdor potuje po notranjosti Bosne, lahko še desetletja kasneje vidi posledice etničnega čiščenja in 90-ih let prejšnjega stoletja...

G A L E R I J A

Včasih nastane zanimiva fotografija čisto po naklučju... Kot na primer tile DVE romarki na portugalskem delu Camina...

Bolivija je domovina krompirja in tam najdemo več kot 2.000 različnih vrst krompirja. Te sorte se razlikujejo po barvi, obliki, velikosti in okusu, kar omogoča široko paleto kulinaričnih možnosti. Krompir je pomemben del bolivijske kulture in prehrane, saj se uporablja v številnih tradicionalnih jedeh.

Predstavljajte si cerkev, popolnoma prekrito s školjkami... njene zunanje stene so okrašene s sporočili romarjev, ki iščejo zatočišče, in turistov, ki iščejo njeno nenavadnost. To je Iglesia de las Conchas v Galiciji. Mimoidoči se ustavijo in se nato približajo, radovedni glede sporočil, ki so jih pustili tisti, ki so prišli pred njimi.

Bolivija ima veliko tradicionalnih receptov s krompirjem. Tukaj je nekaj priljubljenih:

1. Papa a la Huancaína: To je jed iz krompirja, prelit z omako iz sira, mleka, rumenih čilijev in krekerjev. Pogosto se postreže s kuhanimi jajci in olivami.

2. Salteñas: To so bolivijske empanade, polnjene z mesom, krompirjem, zelenjavo in začimbami. So sočne in okusne, pogosto pa jih postrežejo kot prigrizek ali zajtrk.

3. Chuño: To je posušen krompir, ki ga tradicionalno pripravljajo z zamrzovanjem in sušenjem na visokih nadmorskih višinah. Uporablja se v različnih jedeh, kot so juhe in enolončnice.

4. Papas Rellenas: Polnjeni krompir, kjer se krompir napolni z mesom, zelenjavo in začimbami, nato pa se ocvre ali peče.

5. Thimpu: To je tradicionalna bolivijska enolončnica iz jagnjetine, krompirja, koruze in drugih zelenjav, začinjena z zelišči in začimbami.

Za natančne recepte se obrnite kar direktno na UI...

G A L E R I J A

Danes v Kamniško-Savinjskih Alpah ni več aktivnih ledenikov. Zaradi segrevanja podnebja so se ledeniki, ki so nekoč obstajali v tem območju, večinoma stopili. Vendar pa so še vedno vidni ostanki ledeniške dejavnosti, kot so morene, ledeniške doline in druge geomorfološke značilnosti, ki pričajo o pretekli prisotnosti ledenikov.

Rožnovenska pot, ki se začne in konča na Brezjah, je čudovita krožna pot, dolga približno 12 kilometrov. Pot vodi skozi slikovite kraje, kot so Peračica, Leše in Kovor, ter povezuje štiri cerkve, kar daje poti poseben duhovni pomen. Med hojo po poti lahko uživaš v prelepi naravi, ki vključuje gozdove, travnike in polja, ter občuduješ delo Stvarnika. Vsak korak te povezuje z zgodovino in kulturo tega območja, kar naredi izkušnjo še bolj bogato in nepozabno. Na koncu poti se vrneš na Brezje, poln novih vtisov in notranjega miru, ki ga prinaša ta edinstvena romarska pot.

Včasih se s svojimi fotografijami udeležim tudi kakšnih natečajev. Uspešen sem bil tudi pri Rafaelovi družbi s sliko v desnem gornjem kotu. Ena od mojih fotografij je bila tudi naslovnica revije

G A L E R I J A

Ganeša je kot bog z glavo slona eden najbolj priljubljenih in čaščenih bogov v hinduizmu. Je bog modrosti, blaginje in odstranjevalec ovir. To, da naj bi zaradi upodobitve s človeškim telesom in glavo slona simboliziral moč in inteligenco, pa ne razumem čisto...

Levja vrata, zgrajena okoli leta 1300–1250 pr. Kr. v Mikeni so osupljiv ostanek mikenske umetnosti in inženirstva. Varujoč vhod v to utrjeno mesto, izklesana leva ob osrednjem stebru predstavljata moč in zaščito. Presenetljivo je, da ostajajo največja skulptura iz prazgodovinske Grčije in edini bronastodobni simbol, ki je še vedno viden v svoji izvirni obliki. Ta starodavni prehod zajema ambicije in spretnosti mikenske civilizacije ter ponuja vpogled v kulturo, ki je slavila moč in obrtništvo v impresivnem obsegu.

Zelo visoko na mojem seznamu želja pa je Göbekli Tepe, na turško-sirski meji. Kamniti tehtajo več ton in segajo skoraj 7 metrov visoko, so stari vsaj 11.000 let, glede na analizo C14 radiokarbona. Civilizacija, ki je zgradila to mesto in druga podobna mesta, še vedno nima imena. Pravzaprav je bila njihova obstoj do nedavnega popolnoma neznana. Vemo pa nekaj stvari o njih. Niso se ukvarjali s kmetijstvom, saj so v Göbekli Tepe našli samo divja in neobdelana semena. Prav tako niso gojili živali, saj so številni ostanki mesa (zdi se, da so prirejali velike gostije) vsi divjačina, ne pa domače živali. Upam, da si bom tam vzel dovolj časa za temeljit premislek in poglobitev v (pra) zgodovino. Saj to je bilo že tisočletja pred piramidami in drugimi znanimi objekti zanah civilizacij!

Zobje mosasavra iz Maroka, najdeni v bazenu Sidi Chennane, stari 66 milijonov let.

Ena izmed najbolj izjemnih značilnosti Machu Picchuja so vrata brez malte, ki prikazujejo napredne kamnoseške spretnosti inkovske civilizacije. Ta vrata so izdelana iz natančno obdelanih kamnitih blokov, ki se prilegajo tako natančno, da mednje ne more zdrsniti niti rezilo trave. Ta impresivna tehnika, znana kot ashlar zidava, dokazuje mojstrstvo Inkov pri oblikovanju in povezovanju kamnov brez uporabe malte, kar omogoča, da strukture ostanejo nedotaknjene skozi stoletja.

Sacsayhuamán, starodavno utrdbeno kompleks, ki se dviga nad Cuscom v Peruju, je znan po svojih masivnih kamnitih zidovih, zgrajenih z izjemno natančnostjo. Zgrajen je iz kamnov, ki tehtajo do 200 ton in so nameščeni brez malte. Struktura uporablja edinstven ciklopičen način zidanja, ki vključuje velike, nepravilno oblikovane kamne, ki se brezhibno prilegajo.

G A L E R I J A

STARANJE

Samostojne fotografske razstave (doslej) še nisem imel... sem pa že večkrat razstavljal v skupinskih, predvsem DSPPF...

G A L E R I J A

CVETJE

G A L E R I J A

Sodobna digitalna tehnika pri kolesarjenju omogoča natančno sledenje poti in beleženje podatkov o vožnji, na koncu pa lahko dobimo še lepo poročilo. Poleg tega pametni senzorji in povezane naprave omogočajo spremljanje zdravstvenih parametrov, kot so srčni utrip in raven kisika v krvi, kar prispeva k varnejši in bolj prilagojeni vadbi.

Ena mojih najljubših aplikacij je RELIVE, ki omogoča sledenje in deljenje vaših aktivnosti na prostem na edinstven in vizualno privlačen način.

Umetna inteligenca se vse bolj kaže tudi na področju fotografij in videa... Najprej je le pomagala očistiti stare slike in jih obarvati, vse bolj pa jih lahko še bolj poživi... Meni je obarvala tole črno-belo fotografijo z očetom... mamo v mladosti pa je celo “oživila”, da se nasmehne in obrne glavo...

Z umetno inteligenco si lahko tudi popestrite frizuro...

G A L E R I J A

Repa je zelo zdrava za prehrano, ke je bogata z vitamini in minerali, kot so vitamin C, folna kislina, kalij, magnezij in železo. Vsebuje tudi veliko vlaknin, ki pomagajo pri prebavi in ohranjanju zdravega prebavnega sistema. Redno uživanje repe lahko pomaga pri zniževanju krvnega tlaka, izboljšanju imunskega sistema in celo zmanjšanju tveganja za nekatere vrste raka.

Prva parna lokomotiva je na območju Slovenije vozila leta 1846, ko so dokončali železniško povezavo med Gradcem in Celjem. Progo so nato podaljšali do Ljubljane, kamor je prvi vlak prispel 18. avgusta 1849.

Kongresni trg v Ljubljani je dobil svoje ime leta 1821, ko je bil zgrajen na mestu ruševin srednjeveškega kapucinskega samostana. Trg je bil uporabljen za ceremonialne namene med post-napoleonskim Kongresom v Ljubljani, po katerem je tudi dobil svoje ime.

Ljubljanski grad je bil prvič slavnostno osvetljen leta 1988 ob praznovanju 40. obletnice “osvoboditve” Ljubljane. Ta dogodek je postal pomemben del mestne tradicije, saj osvetlitev gradu poudarja njegovo zgodovinsko in kulturno vrednost.

V različnih slovanskih jezikih ima november različna imena, ki pogosto izhajajo iz naravnih pojavov, značilnih za ta mesec. Enako kot v slovenščini - listopad - pa imajo še: češčina, poljščina, ruščina, ukrajinščina, beloruščina...

Kip Kristusa Odrešenika v Rio de Janeiru je eden najbolj prepoznavnih simbolov Brazilije in sveta. Dtoji na vrhu hriba Corcovado, ki je visok 710 metrov nad morsko gladino, in ponuja čudovit razgled na mesto Rio de Janeiro. Leta 2007 je bil kip izbran za eno izmed novih sedmih čudes sveta.

Pijača iz kokosovega oreha, znana tudi kot kokosova voda, je zelo osvežilna in učinkovita pri gašenju žeje. Naravno je bogata z elektroliti, kot so kalij, natrij in magnezij, kar pomaga pri hidraciji telesa. Zaradi tega je pogosto uporabljena tudi kot naravna alternativa športnim napitkom.

Podjetje Univerzale v Domžalah ima bogato zgodovino, ki sega v leto 1936, ko je bilo ustanovljeno kot slamnikarska tovarna³. Podjetje je bilo znano po proizvodnji slamnikov, klobukov iz filca in kasneje tudi športne konfekcije. Jaz z veseljem vsako leto nosim tale smučarski kombinezon že 40 let (doslej)!

Poleg raznih vrst digitalnih arhivov je za fotografije dobro imeti tudi kakšen fizični “backup”... Jaz vsako leto decembra naročim po eno tiskano knjigo mojih najboljših fotk, katere mi program kar sam pomaga izbrati (in knjigo urediti) iz facebooka ali instagrama...

G A L E R I J A

Na Havajih lahko praproti dosežejo impresivne višine. Ena izmed najbolj znanih vrst je **Cibotium glaucum**, znana tudi kot havajska drevesna praprot, ki lahko zraste do **6 metrov** visoko¹. Te praproti so del bujnih deževnih gozdov, ki so značilni za havajske otoke.

Blazinasti mah (Leucobryum glaucum) je vrsta mahu, ki tvori gosto, blazinasto strukturo. Pogosto ga najdemo v gozdovih, kjer raste na tleh ali na razpadajočem lesu. Ta mah je značilen po svoji svetlo zeleni barvi, ki lahko v sušnih razmerah postane bolj siva.

Včasih iz gomoljev starega krompirja poženejo novi poganjki, ki rastejo v nove rastline in tvorijo nove gomolje, katere poznamo kot mladi krompir.

Dob (znanstveno ime **Quercus robur**) je staro slovensko drevo, ki spada v družino bukovk. To listopadno drevo je znano po svoji trpežnosti in dolgi življenjski dobi, saj lahko doseže starost več sto let. Dob zraste do 45 metrov visoko in ima močno, razvejano krošnjo ter globok koreninski sistem. Njegov les je zelo cenjen zaradi svoje trdnosti in odpornosti ter se uporablja v gradbeništvu, mizarstvu in za izdelavo sodov. V preteklosti so želode uporabljali tudi za prehrano domačih živali.

Na Havajih je vredno obiskati 3.000 m visok vrh vulkana, kjer zjutraj čakajo sončni vzhod ob prepevanju tradicionalnih pesmi domorodcev... Spust je možen s kolesi po dobri asfaltirani cesti čisto do morja...

Enotno označevanje planinskih poti se je v Sloveniji začelo leta 1922, ko je Alojz Knafelc predložil “Navodila za jednotno markiranje potov. Knafelčeva markacija, ki jo sestavlja bela pika obdana z rdečim kolobarjem, je postala standard za označevanje planinskih poti v Sloveniji. Tudi sam sem bil markacist, pri Planinskem društvu Litostroj.

G A L E R I J A

115 DRŽAV

IZ VSEH CELIN

Popotovanje je zame postalo več kot le zbiranje

žigov v potnem listu; je vse bolj način življenja, ki me bogati na toliko ravneh. Do danes sem obiskal že 115 držav po vseh celinah, kar je dosežek, na katerega sem zelo ponosen. Res je, da so bili nekateri moji obiski kratki postanki med letom, vendar sem v večini teh držav prebil dovolj časa, da sem spoznal njihove značilnosti, kulturo in se povezal z njihovimi prebivalci. Vsaka država, ki sem jo obiskal, mi je ponudila nekaj edinstvenega. Spomini na bujne tropske gozdove, stare ruševine Angkor Wata, puščave Namibije, ledene plošče Antarktike, plaže Tahitija in urbane džungle Manile so mi ostali globoko v srcu. Toda, kar je najpomembnejše, so ljudje, ki sem jih srečal na svoji poti. Njihove zgodbe, nasmehi in gostoljubje so tisto, kar resnično daje smislu mojim potovanjem.

G A L E R I J A

Kljub temu sem še daleč od rekorda mojega potovalnega vzornika, Kristijana Iličića, ki je bil že v vseh državah sveta! Njegova predanost in vztrajnost sta navdihujoča, in čeprav se zavedam, da je moj cilj ambiciozen, si vseeno želim čim bolj približati njegovemu dosežku. Potovanja me naučijo ne le o svetu okoli mene, temveč tudi o meni samem.

Vsako novo mesto, ki ga obiščem, je kot nova knjiga, polna neodkritih zgodb in modrosti. Če Bog da in mi bo zdravje dopuščalo, bi rad nadaljeval s to svojo strastjo in se odpravil na še več dogodivščin. Želim si videti nove oddaljene kraje, spoznati različne kulture in se še naprej učiti iz izkušenj, ki jih ponuja naš čudoviti svet. Potovanja so zame več kot le hobiji; so način, kako živim in doživljam svet.

Kristijan Iličić mi je pokazal, da ni meja za tistega, ki ima strast in odločnost. In čeprav sem že prehodil dolgo pot, upam, da me čaka še veliko raziskovanja. Svet je prevelik in prelep, da bi ga lahko kdaj v celoti spoznal, vendar bom poskusil in užival v vsakem trenutku te neverjetne poti.

G A L E R I J A

RAZLIČNI NAČINI POTOVANJA

Raznolikost načinov potovanja prinaša številne prednosti, kar sem jaz vedno izkoriščal. Kolesarjenje na primer omogoča raziskovanje krajev na bolj osebni ravni, saj lahko občutite okolico in se ustavite kjerkoli želite. Pohodništvo vam omogoča dostop do naravnih lepot, ki so pogosto nedostopne z drugimi prevoznimi sredstvi. Vožnja z avtomobilom ponuja svobodo in prilagodljivost, saj lahko sami določate tempo in poti. Javni prevoz, kot so avtobusi in vlaki, je cenovno ugoden in okolju prijazen način potovanja, ki vam omogoča, da se sprostite in uživate v razgledu. Letalski prevoz je najhitrejši način za prečkanje dolgih razdalj, kar vam omogoča, da več časa preživite na cilju. Križarjenja ponujajo edinstveno izkušnjo, saj združujejo potovanje in počitnice, hkrati pa omogočajo obisk več destinacij. Potovanje z ladjo ali trajektom je prav tako prijetno, saj nam omogoča, da uživamo v morskem vetru in razgledih. Kombiniranje različnih načinov potovanja mi je vedno omogočalo, da sem izkoriščal prednosti vsakega načina in imel pri tem nepozabne izkušnje.

G A L E R I J A

AVTOSTOP

V60-ih letih 20. stoletja je bil avtoštop precej bolj priljubljen in pogost kot danes. Takrat je bilo manj avtomobilov na cestah, javni prevoz ni bil tako razvit, in ljudje so bili bolj odprti za pomoč neznancem. Avtoštop je bil pogosto edini način za mlade in popotnike, da so se premikali na dolge razdalje.

Danes je avtoštop manj pogost zaradi večje varnosti, večjega števila avtomobilov in bolj razvitega javnega prevoza. Poleg tega so se spremenili tudi družbeni odnosi in zaupanje med ljudmi.

Jaz sem že kot študent zelo izkoristil možnost avtoštopa, predvsem po Evropi. K sreči je bila Jugoslavija le najbolj oddaljena od Moskve in je lahko imela malo mehkejšo obliko komunizma. in smo že lahko potovali brez omejitev in vize. Nikoli pa nisem štopal čisto sam, ampak vedno skupaj s kakšnim prijateljem.

Leta 1969, ko sem bil prvič v Angliji, sem se (med drugim) tako navdušil nad Monopoly-jem, da sem si ga temeljito opisal in kasneje doma naredil tole slovenski verzijo. Ker je Jugoslavije še vedno gojila socializem in svarila pred kapitalizmom, je bilo seveda iluzorno pričakovati, da bi mladino pohujševali s takimi grdobijami…

G A L E R I J A

POTEPUŠKO KOLESARJENJE

Poznamo veliko različnih vrst kolesarjenja: otroško, za v službo, rekreativno, športno, tekmovalno, množično, gorsko, turistično... Moj lastni, najljubši način pa jepotepuško kolesarjenje! Ko se sproti veliko ustavljam, fotografiram... govorim z različnimi ljudmi… kaj pojem in popijem... proti večeru pa iščem in slejkoprej tudi najdem ustrezno prenočišče... Nobenega vnaprejšnjega načrta, obveznosti, rezervacij… Kar bo, pa bo…

Odlično spečen (na poseben način!), sočen in hrustljav belokranjski kozliček… Takega so nam postregli v Vinici, pri Metki Čemas, kjer imajo tudi prijetna prenočišča. Po celodnevnem kolesarjenju meni paše vsaj dvoje: dobra papca in pijačka… pa tudi možnost sprostitve v vodi… tako kot tule v Kolpi… Sicer pa po Sloveniji obstaja kar precej zdravilišč, kjer se (po mojih izkušnjah) po navadi dobi prenočišče tudi če nimaš predhodne rezervacije…

Očitno so električna kolesa nezadržno na pohodu. Pa nikar ne mislite, da gre pri tem lahko le za razvajanje (zabušavanje). Jaz jih vidim predvsem kot pripomoček, s katerim bomo lahko precej dvignili starostno dobo aktivnega kolesarjenja. Dejstvo je, da z leti postajajo strmi klanci vse večje breme in se zato počasi odpovedujemo "strmim" turam... Električna kolesa pa nam lahko zelo pomagajo in spet omogočijo tudi najzahtevnejše izlete. Verjetno je odveč pripomniti, da pameten uporabnik električnega kolesa nič manj ne "goni", ampak le aktivira dodatno energijo predvsem za klance...

Za takšno vrsto kolesarjenja, kot ga največ prakticiram jaz, je najbolje imeti kolo, ki je nekaj na sredi med cestnim (ki je hiter in ima zelo ozke zračnice) in gorskim (ki je počasen in ima široke zračnice). Tako lahko veliko in dolgo vozim po asfaltu, enako tudi po dobrem makadamu, za silo pa gre tudi po grobem terenu ali celo travnatem terenu…

Kolesarjenje je najboljši način potovanja (pa še zdrave rekreacije zraven): čeprav lahko daleč prideš (prednost pred hojo in tekom), imaš še vedno dovolj časa za opazovanje okolice in veliko bolj intenzivno doživljanje (zrak, vonjave, veter, temperatura), kot s kakšnim (hrupnim) motornim vozilom... Ker je skoraj vsako sekundo pred teboj drugačna slika, se možgani temeljito prezračijo in domov se vrneš dosti bolj mentalno "prezračen" kot s kakšnega poležavanja po plaži... Pa še ceneje je...

Najprej bom prikazal nekaj fotografij s takšnih mojih kolesarjenj, ki potekajo po domovini Sloveniji ali po bližnjem Jadranu. To pomeni, da se lahko odpraviš na pot kar od doma… ali pa te kolega zapelje na kakšno ustreznejše izhodišče… Kot na primer tule, ko sem začel s kolesarjenjem na Loškem Potoku, ter se preko dežele Petra Klepca spustil do naše lepe Kolpe…

Zadnje čase je vse več tudi kolesarjenja po otokih, kar je svojevrsten užitek. Zjutraj imamo najprej na ladji bogat (tudi kalorično) zajtrk, nato kolesarimo čisto na druge strani in luke otoka, kjer nas že čaka ladjica. Namesto pod tuš, gremo vsi prepoteni na kopanje v morje… Ko se preoblečemo, se še malo sprehodimo po mestu, nato pa sledi skupna odlična večerja na palubi… klepet in kakšna pesem… pa ni problem zaspati. Pri nas je za takšna kolesarjenja specializirana agencija Chebul…

G A L E R I J A

Takole ni noben problem naložiti in razložiti kolesa… Malo bolj pa v primeru, da je v pristanišču tako malo prostora, da se morajo ladjice privezati ena na drugo… (moj rekord je bil enkrat v Korčuli, ko smo bili 10. po vrsti… kar pomeni, da smo se morali sprehoditi do pomola po 9 drugih ladjicah!)… Ampak ni problema,

Opazil sem, da je na Jadranu vsako leto več ladjic, ki prevažajo le kolesarje. Predvsem tudi tuje, na primer iz Poljske in Češke. Nekatere agencije pa seveda (kar malo preveč za moje pojme) razvajajo tudi druge povprečne turiste. Potem pa imajo na prikolicah tudi toliko koles, kot zgoraj, jih zapeljejo na vrh otoka (?!), goste pa z avtobusom… nato se pa ti le SPUSTIJO s kolesi (še prej pa dobro najedo dalmatinskih specialitet) … Seveda je tudi to prav prijetno, vendar daleč od mojega »potepuškega

Na Balkanu je še veliko drugih zanimivih kolesarskih izzivov. S Chebulom smo tri dni vozili po opuščeni – Ćirini – ozkotirni železnici… Zelo lepa panoramska pot od Mostarja do Dubrovnika. Pravo doživetje! Med drugim tudi po številnih tunelih, kjer smo morali seveda imeti baterije.

Odveč je priznati, da po celodnevnem uspešnem kolesarjenju med udeleženci zavlada pravo olajšanje (tudi zaradi ohladitve) in dobra volja… Na ladjici imajo namreč vedno tudi dovolj hladnega piva, vina in vode… Na kolesarjenju s Chebulom, je ženski del ekipe celo pogruntal tale patent za pranje in sušenje kozarcev…

Jaz pri svojem kolesarjenju vedno kombiniram še z drugim mojim konjičkom: fotografiranjem. Če grem na kakšne drugačne vrste potovanja, sem po navadi ves opremljen s torbami, objektivi, filtri, fleši… pri kolesarjenju pa to ne gre… Vse bolj pa zahtevno fotografsko opremo nadomeščajo kar mobilni telefoni. Moj iPhone gre kar lepo v žep na hrbtu in je čisto dovolj za dokumentarne posnetke… če imam čas (kot tule zjutraj v mestecu Igrane) pa tudi še za kakšno ulično fotografijo…

Nekaj kapelj dežja kar hitro sprazni tudi najbolj nabite plaže (tule je Makarska riviera)… Za nas kolesarje je ob oddaljenem bliskanju in grmenju huda dilema: tvegati in nadaljevati po planu, vendar v negotovo izpostavljenost? … ali pa izkoristiti streho in v gostilni še malo počakati ob pivu?...

Ko se pelješ z avtom, okolica kar beži mimo tebe, posebno še, če si sam šofer. S kolesom pa imaš veliko več časa in dosti bolj doživiš pokrajino in naselja. Kot tule na robu Popovega polja, kjer so še ostanki celih vasi, požganih v balkanski moriji… ene bosanske, druge srbske ali hrvaške… Pa enaka žalost!

G A L E R I J A

Jasno je, da sem doslej največ mojega potepuškega kolesarjenja izvajal po Sloveniji, ki je seveda tudi ena najlepših dežel na svetu. Da pa bi se o tem (da je ena najlepših držav na svetu) še prepričal na lastne oči, sem začel precej kolesariti tudi drugje po svetu. In to na zelo različne načine: sam (ali s kolegom) z lastnim kolesom, začenši kar z vlakom… z izposojenim kolesom in lastno torbo, začenši z avionom… s kakšno agencijo, ki ima kolesarski program… celo na službenem potovanju sem vsaj za kakšen dan najel kolo… In sem tako videl in doživel veliko več, kot bi sicer!

MAVRICIJ – V toplih krajih tudi ni noben problem, če je treba prečkati vodne ovire… Se hkrati tudi prijetno ohladiš! Čeprav po navadi (najraje) kolesarim sam, ker mi to najbolj ustreza, pa se včasih tudi pridružim kakšni skupni… posebno, če mi to prihrani veliko časa in iskanja prenočišč…

LITVA – Baltske države Litvo, Latvijo in Estonijo sem »obdelal« tako, da sem imel malo večjo kombi, v katerem sem lahko tudi prespal… Večje razdalje sem seveda naredil s kolesom v avtu… in sem tako lahko izbiral najbolj privlačne etape… Predvsem me je presenetilo ZELO veliko število jezer in jezerc… saj jih je na tisoče!

KITAJSKA – Takole pa tam »parkirajo« kolesa… So pa že daleč za nami časi, ko je bilo na ulicah mest ogromno koles (pa malo avtomobilov)… Sedaj jih je že veliko manj, pa toliko več motornih vozil… Na deželi pa je seveda marsikje kolo še vedno najbolj primerno prevozno sredstvo…

ROMUNIJA … V Transilvaniji smo z lokalnim vodičem obiskovali predvsem podeželje in po navadi prespali kar pri domačinih… V spominu mi je ostala tudi odlična hrana, sicer malo preveč mastna za običajne turiste… kolesarji pa smo kar pokurili vse tiste kalorije… Tule smo imeli piknik, kot nam ga je pripravila zadnja gostiteljica…

NORVEŠKA – To je zaenkrat še moja neuresničena želja… Ker pa vem, da tam ne gre brez velikih klancev, upam, da si bom tam lahko kakšno daljše potovanje privoščil, ko bom imel enkrat električno kolo? Tule sem naredil le enodnevni izlet z izposojenim kolesom, ko smo pristali z ladjo v enem od fjordov…

G A L E R I J A

IRSKA – Gotovo tudi ena najlepših dežel! Tisoč odtenkov zelene! Imajo pa zelo ozke ceste (kot tudi druge britanske dežele), kar je za kolesarje kar malo neprijetno (in nevarno)… So pa zelo lepo okrašene z lepimi rožami vsepovsod… Tja sem šel kar z avionom, namesto prtljage pa sem imel kolesarsko torbo, katero sem nato pritrdil na izposojeno kolo…

VIETNAM – Če so še pred leti na cestah prevladovala kolesa, pa so jih danes verjetno po številu prehitela že motorna kolesa… Skupaj z vse več avtomobili pa delajo nepopisno gnečo v velemestih… Drugače pa je seveda na deželi… Takole sem se vozil med riževimi polji…

HAVAJI – Tudi ena nepozabna vožnja! Zelo zgodaj zjutraj (še ponoči) so nas odpeljali na 4.000 m visok vulkan, nas dobro opremili s kolesi, čeladami, dodatno obleko (gori je bilo zelo mraz!), nato pa smo skupaj čakali čudovit sončni vzhod… ob petju in molitvah domačinov… Nato pa smo se spuščali vseh 4.000 m do morja: najprej visokogorje, nato grmičje, pa gozdovi, polja, naselja, obala… pa vse to na asfaltu… Še najbolj so »trpeli« prsti … zaradi nenehnega pritiskanja na zavore…

NAMIBIJA – Ko smo bili tam na fotografskem safariju z Arnejem in smo imeli en dan prosto, sem si takoj sposodil (tole) kolo ter se (kljub nekaterim odsvetovanjem) kar sam odpravil po puščavskih poteh… Pa se je splačalo! Doživel sem prav lepo srečanje na samem z divjimi konji, ptički – tkalčki komunalčki… pa še en prav lep sončni zahod… Se je kar srečno končalo…

LAOS – Tam sem bil z neko agencijo v obliki paketa »Bike, Hike & Kayak«… Imeli smo srečo, da smo kolesarili vse tri dni, ko tam praznujejo novo leto… in je glavna oblika – vsesplošno medsebojno polivanje! Pa nisem imel nič proti, ko so me takole pričakali v zasedi… saj je bilo sicer zelo vroče… Še dobro, da so me prej opozorili in sem imel fotoaparat dobro zavarovan pred pljuski vode…

G A L E R I J A

ŠPANIJA Nekaj posebnega pa je bilo moje romanje s kolesom – Camino. V osmih dneh sem naredil 800 km… vsak dan po 100… pa je bil kar hud zalogaj, glede na to, da je bilo treba premagati kar veliko hribov in dolin…

Buen Camino! Sem vedno pozdravljal romarje pešce, ko sem jih prehiteval ter zazvonil z zvončkom na kolesu… In sem vedno dobil prijazen odgovor Buen Camino!...

Glavni problem je bilo pa (za mene) nepričakovano hladno vreme, tako da sem moral večkrat na gorskih prelazih voziti tudi po snegu. Tule, ko kažem, da so za mano že 4 dnevi, ga je bilo še malo… Pač nisem pričakoval kaj takega aprila v sredozemski Španiji…

LITVA – Pa še fotografija z mojega najbolj nenavadnega kolesarskega dogodka… V nekem gozdu daleč od vsake civilizacije, me je ustavila (precej gola) lepotica, ki je v roki imela dve – sekiri!! Zraven je bil pa njen fant, ki je to celo fotografiral… Za trenutek sem kar »zacvikal« (precej berem skandinavske kriminalke…)… potem pa videl, da pač delata kakšne bolj provokativne fotografije… Smo se malo pogovorili in za spomin sem ju prosil, da sta naredila še tale posnetek z mojim fotoaparatom…

Kadar ni snežilo, je pa deževalo… in ponekod je bilo blata toliko, da sem moral kolo kar »peš« porivati v hrib… Je bilo pa zato zadovoljstvo še toliko večje, ko sem prispel v kakšno toplo zatočišče med druge so-romarje…

G A L E R I J A

NAMIBIJA

Ker imam to srečo, da sem že precej po svetu potoval, še največ kot študent in sedaj kot upokojenec, sem pripravil »fotopisno« predavanje »Katera je najlepša dežela na svetu?«. Obiskovalci mojih predavanj na koncu ne dobijo mojega odgovora na to vprašanje, pač pa si ga morajo sami zamisliti. Lahko pa sem jim povedal, da se mi zdi od preko 100 držav, kjer sem že bil, najbolj fotogenična – Namibija.

Zelo primerna turistična destinacija je med drugim tudi zato, ker je neprimerno bolj kot številne druge afriške države, predvsem centralne in zahodne, varna tako pred nasiljem in tudi pred raznimi nevarnimi boleznimi.

Vzrok za to, da Namibija pride na vrh lestvice fotogeničnih dežel, pa je v tem, da predstavlja pravi geološki učbenik. Pa ne samo za profesionalce, ampak

tudi in predvsem za nas povprečne radovedneže. Tukaj lahko na površini vidimo kamnite ostanke, ki so stari poltretjo milijardo let! Zato priporočam, da si že pred potovanjem nabavite kakšno takšno knjigo, kot je »Namibija – Fascination of Geology« (avtor Nicole Grünert). Tako boste potem lahko na licu mesta spoznavali in razumeli, kaj se je dogajalo s tem našim ljubim planetom. Predvsem pa bolje razumeli, zakaj se vam prav v Namibiji kaže v tako pisani luči.

G A L E R I J A

Kot je razvidno iz te fotografije, pa je ta južno-afriška dežela hvaležna turistična točka tudi še iz drugih razlogov, tako glede favne in flore, kot tudi zanimivih domačinov.

»Tkalčki komunalčki« so posebna vrsta pric, ki delajo skupna gnezda in jih uporabljajo po sistemu apartmajev. Skupna teža takega gnezda na enem drevesu lahko znaša tudi do 800 kg!

Za fotografiranje sta še posebno primerna – jutro in večer, ko se pojavijo močne sence…

Potem ko se je jezero povsem izsušilo, so se veliko kasneje razmere toliko spremenile, da se je razbohotilo rastlinje ter zrasla velika drevesa. Potem pa je spet nastopila sušna doba in takšne razmere, da drevesa še zgniti niso »utegnila«… pa so nastale takšne umetnine, v ozadju pa visoke peščene sipine…

Zaradi mineralne sestavine ima pesek precej bolj živahno barvo kot v Sahari…

G A L E R I J A

Stara podrtija

Ne spustim!

Večerna griva

Uspešen polet

Pet bušmanov

Pisana druščina

G A L E R I J A

IZOLACIJA ALI INTEGRACIJA?

Razlike v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«. V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil problemov in težkih posledic, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena. Tako so na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je popolnoma logično in upravičeno.

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so po navadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da po navadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogrožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven

G A L E R I J A

vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenjski standard. Ob tem mi je v osebnem pogovoru oden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge, vendar pa se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!

Od prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturoinformacijske centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboriginov. Tukaj z multimedijskimi predstavitvami lahko prikažejo celotno zgodovino in sedanjost domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno – na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke. Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj ter uloviti ribo.

Po drugi strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšne posebne turistične infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno masajsko vasico.

G A L E R I J A

Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na njihov precej počasen življenjski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in fotografirali) njihove skromne, vendar zanimive kočice, dvorišča, živino itd. Lahko smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči. Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno ponavljali naučeno abecedo.

Naj za skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim, da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam vsiljevali za slikanje. Po navadi smo upoštevali navodila našega vodiča, enkrat pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval, pa so se vseeno nenadoma od nekod vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili, naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu pritisnil na sprožilec in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (za njih pač že pravo bogastvo)… Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem narediti eno izjemo… Ne! Je bil zelo odločen. Ne in

G A L E R I J A

ne! In ko mi je še pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem popustil in jim nisem nič dal.

Še bolj skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali, kako zasledujejo in lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja.

Skupno vsem predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek zanje še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Po navadi pa si lahko turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi uporabni predmeti.

Ob vsakem obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno bolj izobraženi, iznajdljivi in zgovorni. Nekateri so bili očitno že kar profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka. Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v tradicionalni narodni noši –zobozdravnik, ki je v prostem času pomagal staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom.

Resnične dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej popolnoma izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je po navadi lahko predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se (po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, po navadi odnesejo »takratko«. To sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem sejmišču v glavnem mestu

G A L E R I J A

Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z dovoljenjem lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno »napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le »zastonj« …

Če me kdo obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu, tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

SAVDSKA ARABIJA

Še pred nekaj leti je bila država, o kateri pišem, znana kot zaprta in izolirana. Njeni prebivalci so živeli v svetu, kjer je bil stik z zunanjim svetom omejen, turizem pa skoraj neobstoječ. Vendar se je vse to spremenilo z vzponom mladega in vizionarskega vladarja, ki je prinesel svež veter sprememb.

Prestolonaslednik Mohamed bin Salman, si prizadeva za diverzifikacijo gospodarstva, zmanjšanje odvisnosti od nafte in razvoj različnih sektorjev, vključno s turizmom, zabavo, tehnologijo in obnovljivimi viri energije.

G A L E R I J A

Eden izmed ključnih ciljev njegove Vizije 2030 je tudi zeleni prehod z digitalizacijo družbe in inovativnostjo. Savdska Arabija si prizadeva postati vodilna na področju trajnostnih tehnologij in digitalne transformacije. Poleg tega je država začela vlagati v infrastrukturo in turistične projekte, da bi privabila več mednarodnih obiskovalcev.

MBS, kot ga popularno imenujejo, je razumel, da je odprtost ključ do napredka. S svojimi reformami je začel postopoma odpirati meje države in spodbujati mednarodne odnose. Ena izmed njegovih najpomembnejših pobud je bila spodbujanje turizma.

Vladar je prepoznal potencial svoje države kot turistične destinacije in se odločil, da bo to izkoristil. Zaradi teh sprememb sem se tudi sam odločil obiskati to državo. Moje potovanje je bilo polno presenečenj in nepozabnih doživetij. Spoznal sem prijazne domačine, ki so me sprejeli z odprtimi rokami, in odkril skrite bisere narave, ki so me očarali. Obiskal sem zgodovinske znamenitosti, ki so pričale o bogati kulturni dediščini, in užival v lokalni kulinariki, ki je bila prava poslastica za brbončice.

Država, ki je bila nekoč zaprta in skrivnostna, se je zdaj odprla svetu in postala priljubljena turistična destinacija.

Moje izkušnje v tej državi so bile izjemne in ni mi žal, da sem izkoristil priložnost za obisk. Upam, da bo ta država še naprej napredovala in se razvijala ter ostala odprta za vse, ki si želijo odkriti njene čare.

G A L E R I J A

SRBSKI ŠOPLUK

Šopluk je skupni termin za pokrajino v centralnem Balkanu, ki se danes razteza med Bolgarijo, Srbijo in Makedonijo, Šopci pa oznaka za ljudi, ki tam živijo. Jezik jih očitno ne druži (pre)več, saj govorijo zelo različne dialekte vseh treh držav. V zgodovini so imeli več drugih skupnih lastnosti (kot na primer trmo in smisel za humor), danes pa je skupni občutek le še bleda senca, saj mnogi prebivalci Šopluka (vsaj v Srbiji) niti ne poznajo več tega izraza.

Na svojem potepuškem kolesarjenju po Južni Srbiji sem si seveda z veseljem in doživetjem ogledoval tudi lepe srbske cerkvice. Komaj sem čakal, da naletim tudi na kak čarobni samostan. Ko sem že prvi dan obiskal cerkvico v Vranjski banji, sem lahko molil kot doma, saj so me z vseh strani spremljali Jezus, svetniki in – Marija. Ravno zaradi slednje mi je “sestrska” pravoslavna vera še malo bližja kot protestantska. Tole je Cerkev Sv. Ilije v Vlasini

Z mojim načinom potovanja – potepuško kolesarjenje – sem skušal sam najti, kar je še ostalo od Šopluka. Vsem znana posebnost je seveda – šopska solata! Prva, katero so mi servirali, je bila res odlična in vredna svoje slave: znotraj zelo osvežilna, predvsem s paradižnikom in kumarami (oboje narezano na precej velike kose), od zunaj pa čisto prekrita z na tanko naribanim sirom.

Med vožnjo od Vranjske banje do Bosilegrada sem pa naletel na pravo ekološko (mega) bombo. Od daleč se popotniku zdi, da gre za kakšno veliko (umetno) jezero, ko pa se približaš, ugotoviš, da gre za (pol)suho materijo – naplavino, jalovino rudnika svinca in cinka v Krivi Feji. Na začetku se še nekaj blešči od vodne površine, konča pa se z grozljivim “nasipom” (kot kakšen jez, visok 150 m) sredi lepega gozda.

Najslabše razvita srbska pokrajina (Šopluk) ima sicer velik potencial za turizem, vendar se nerazvitost kaže tudi na tem področju.

Potem ko preko Bookinga najdeš lepo opisan “smeštaj”, okrašen s privlačnimi fotografijami, je stvarnost seveda precej drugačna. Moja prva soba je bila kar solidna, predvsem pa je bila čista, ampak zakaj ne morejo malo popraviti tudi okolice? Tak je bil razgled iz moje sobe...

Ob bežnem srečanju so mi domačini ogorčeno povedali, da se nevarna dejavnost dogaja (in še vedno nadaljuje) že 50 let. Imela naj bi zelo negativne posledice za zdravje in je že veliko njihovih sorodnikov umrlo za boleznimi, povzročenimi z velikimi dozami nevarnih cianidov. “Naj za to sramoto izve cela Evropa!” so klicali za menoj. Ko sem preverjal na spletu, sem videl, da se nosilci dejavnosti branijo pred obtožbami z običajnimi birokratskimi postopki, sumljivimi inšpekcijskimi pregledi in argumentom o 400 delovnih mestih.

G A L E R I J A

Zelo slikovita je pokrajina ob cesti od Bosilegrada do Vlasinskega jezera (katero je kar 1.200 visoko), v okolici Božice. Med raznovrstnim cvetjem sem opazil celo čredo divjih konj!

Za ilustracijo si lahko ogledate bosonogega kapitana ladjice, ki demonstrira kako je stati in se gibati na poraščenem plavajočem otoku.

Svetovna atrakcija (vendar premalo poznana in promovirana) je pa Vlasinsko jezero s svojimi PLAVAJOČIMI OTOKI. Kakšnih 20 jih je in kadar je voda visoka (gre za umetno jezero!) in potegne močan veter, se selijo od enega konca do drugega… kjer se spet za nekaj časa “zasidrajo”. Na njih raste veliko trave, grmičevja, cvetja in celo manjših brez. Njihova “debelina” je do 3 m in so dovolj čvrsti, da se po njih lahko sprehajaš, s podobnim občutkom, kot po močvirju. To sem tudi sam preizkusil z lastnimi nogami. Trenutno zasidran poraščen otok, katerega pa bo veter ob jesenskem dvigu vode premaknil čisto na drugi del Vlasinskega jezera.

Tudi pri tako lepem jezeru, kot je Vlasinsko, s svetovnim unikatom plavajočih otokov (na katerih rastejo celo drevesa), pa je popotnik priča nerazvitemu turizmu tega dela Srbije. Oba prva hotela, katera sem našel, sta bila zaprta, čeprav bi bila lahko prav uporabna. Tale na sliki naj bi bil včasih celo ena od številnih Titovih rezidenc (čeprav se domačini ne spomnijo, da bi jih sploh kdaj obiskal). Prenočišče sem zato našel pri enem privatnem “panzionu” in sem zelo zadovoljen. Tole na sliki je pa zaprto zaradi nekakšnega spora med arabskim lastnikom in državo v zvezi s kanalizacijo.

Ker vas verjetno zanima (kot je tudi mene), kako so lahko nastali takšni plavajoči otoki, kot jih ni nikjer na svetu, vam bom pa razložil. Pred letom 1949, ko je bila Vlasina zaradi elektrarne poplavljena, je bilo tu veliko poljedeljstva ter posledično tudi nekakšnega humusa, šote (po srbsko treset), kar se je dvignilo in ostalo na površini. Ker je bilo to zelo hvaležno gnojilo za razne rastline, so se tu kar naselile, čeprav ni bilo kontakta z dnom jezera. Postopoma so tako nastali res veliki otoki, od katerih so se nekateri za stalno pripojili obali, nekateri pa še do danes spreminjajo lokacijo.

Ravno na dan našega Velikega šmarna po božji volji nisem ostal brez “maše”. Slučajno sem v Crni travi obiskal simpatično cerkvico, kjer so imeli ravno pravoslavno bogoslužje (dobro uro je trajalo), tudi ob njihovem prazniku.

Sem izvedel tudi od kje in kdaj ime kraja – Crna trava: ko so se Srbi odpravljali na bitko pri Kosovem polju, je ena velika skupina vojakov tukaj prespala. Pa so bili utrujeni in predolgo zaspali. Tako dolgo so spali, da so bitko zamudili. Njihov poveljnik jih je kasneje preklel in napovedal, da bo celo trava počrnela na mestu, kjer so (za)spali.

G A L E R I J A

Potovanja so pogosto obravnavana kot investicija vase, in tukaj je nekaj razlogov, zakaj:

POTOVANJA KOT INVESTICIJA DALJŠA ALI KRAJŠA POTOVANJA

1. Širjenje obzorij: Potovanja vam omogočajo, da spoznate nove kulture, jezike in načine življenja. To lahko razširi vaše razumevanje sveta in poveča vašo kulturno zavest.

2. Osebna rast: Potovanja vas pogosto postavijo v nove in neznane situacije, kar lahko spodbuja osebno rast in razvoj. Naučite se prilagajati, reševati težave in postajate bolj samozavestni.

3. Izobraževanje: Obisk zgodovinskih krajev, muzejev in naravnih znamenitosti vam lahko ponudi dragocene izobraževalne izkušnje, ki jih ne morete pridobiti iz knjig ali spleta.

4. Sprostitev in dobro počutje: Potovanja vam omogočajo, da se odmaknete od vsakodnevnega stresa in se sprostite. To lahko izboljša vaše duševno in fizično zdravje.

5. Socialne veščine: Potovanja vam omogočajo, da spoznate nove ljudi in ustvarite nova prijateljstva. To lahko izboljša vaše socialne veščine in poveča vašo mrežo poznanstev.

6. Spomini in izkušnje: Potovanja ustvarjajo nepozabne spomine in izkušnje, ki jih boste cenili vse življenje. Te izkušnje lahko obogatijo vaše življenje in vam ponudijo zgodbe, ki jih boste delili z drugimi.

Potovanja so torej več kot le obisk novih krajev; so priložnost za osebno rast, učenje in izboljšanje splošnega počutja.

Tako daljša kot krajša potovanja imajo svoje prednosti in lahko prispevajo k osebni rasti na različne načine. Tukaj je nekaj vidikov, ki jih je vredno upoštevati:

Daljša potovanja

1. Globoko potopitev: Daljša potovanja omogočajo globlje spoznavanje kulture, jezika in načina življenja v tuji državi. Imate več časa za raziskovanje in razumevanje lokalnih običajev ter za vzpostavljanje globljih povezav z ljudmi.

2. Prilagodljivost in vzdržljivost: Daljša bivanja v tujini vas lahko naučijo prilagodljivosti in vzdržljivosti, saj se morate soočiti z izzivi, kot so iskanje nastanitve, upravljanje financ in reševanje vsakodnevnih težav v neznanem okolju.

3. Osebna rast: Daljša potovanja pogosto zahtevajo večjo stopnjo neodvisnosti in samostojnosti, kar lahko prispeva k vaši osebni rasti in samozavesti.

Krajša potovanja

1. Pogostejše izkušnje: Krajša potovanja vam omogočajo, da pogosteje raziskujete različne destinacije. Vsako potovanje prinaša nove izkušnje in vpoglede, kar lahko prispeva k vaši osebni rasti.

2. Manjši stroški in čas: Krajša potovanja so običajno manj finančno in časovno zahtevna, kar pomeni, da si jih lahko privoščite večkrat na leto. To vam omogoča, da redno doživljate nove kulture in okolja.

3. Hitro osvežitev: Krajša potovanja so odlična za hitro osvežitev in pobeg od vsakodnevnega stresa. Tudi kratek oddih vam lahko pomaga napolniti baterije in se vrniti domov z novimi idejami in energijo.

Kombinacija obeh

Kombinacija daljših in krajših potovanj je lahko najboljša strategija za osebno rast. Daljša potovanja vam omogočajo globoko potopitev in prilagodljivost, medtem ko krajša potovanja ponujajo pogostejše priložnosti za raziskovanje in osvežitev.

G A L E R I J A

PRIIMKI

Kako smo dobili svoje priimke?

Izbira priimkov je bila v preteklosti odvisna od različnih dejavnikov, ki so se razlikovali glede na regijo in kulturo. Tukaj je nekaj glavnih načinov, kako so ljudje izbirali svoje priimke:

1. Geografska lokacija: Mnogi priimki so izhajali iz krajev, kjer so ljudje živeli. Na primer, priimek “Novak” bi lahko izviral iz besede “nov” in označeval nekoga, ki je bil novinec v vasi. Podobno priimki, kot so “Gorenec” ali “Dolenc”, označujejo ljudi iz Gorenjske ali Dolenjske¹.

2. Poklici: Priimki so pogosto izhajali iz poklicev. Na primer, priimek “Kovač” označuje kovača, “Mlinar” mlinarja, “Kmet” kmeta itd. To je bil pogost način identifikacije, saj so poklici igrali pomembno vlogo v skupnosti².

3. Osebne lastnosti: Nekateri priimki so izhajali iz osebnih lastnosti ali fizičnih značilnosti posameznika. Na primer, priimek “Veliki” bi lahko označeval nekoga velike postave, medtem ko bi “Mali” označeval nekoga majhnega².

4. Patronimični priimki: Ti priimki so izhajali iz imen očetov. Na primer, priimek “Petrovič” pomeni “sin Petra”. V nekaterih kulturah so uporabljali tudi matronimične priimke, ki so izhajali iz imen mater¹.

5. Vzdevki: Nekateri priimki so izhajali iz vzdevkov, ki so jih ljudje dobili zaradi svojih značilnosti, vedenja ali dogodkov v življenju. Ti vzdevki so se nato prenesli na potomce in postali priimki².

6. Krajevna imena: Priimki so lahko izhajali tudi iz imen krajev, kjer so ljudje živeli ali od koder so prihajali. Na primer, priimek “Ljubljanski” bi lahko označeval nekoga iz Ljubljane¹.

Uvedba priimkov je bila pomemben korak v administrativnem in družbenem razvoju, saj je omogočila boljšo identifikacijo in upravljanje prebivalstva.

Od kdaj imamo obvezne priimke?

Uvedba priimkov na področju Avstrijskega cesarstva, vključno z današnjo Slovenijo, je bila uradno določena v poznem 18. stoletju. Cesar Jožef II. je leta 1780 izdal dekret, ki je zahteval, da vsi državljani sprejmejo stalne priimke. Ta ukrep je bil del širših reform, ki so vključevale tudi izboljšanje administrativnega nadzora in pobiranja davkov.

Pred tem so priimke uporabljali predvsem plemiči in premožnejši sloji prebivalstva, medtem ko so običajni ljudje pogosto uporabljali le osebna imena ali vzdevke. Z uvedbo obveznih priimkov so oblasti želele poenostaviti identifikacijo in upravljanje prebivalstva.

Na območju današnje Slovenije so se matične knjige začele uporabljati v začetku 17. stoletja. Sprva so bile to cerkvene matične knjige, ki so beležile krste, poroke in pogrebe² Civilne matične knjige so prvi uvedli Francozi med leti 1812 in 1814, ko so vodstvo prevzele občine.

Po letu 1870 so se civilne matične knjige uvedle tudi v Avstro-Ogrski, kjer so jih vodila okrajna glavarstva.

Ker sem tudi sam pri raziskovanju svojih prednikov (v Nadškofijskem arhivu Ljubljana) prišel do leta 1600, lahko povem, da so bile prve matične knjige povsem neformalne, brez kakršnihkoli vrstic, stolpcev ali črt. Osnova so bili le ozki prazni zvezki, v katere so duhovniki pisali, vsak s svojo pisavo, v latinščini ali nemščini. Tako po pisavi lahko sklepamo, koliko let je bil v neki župniji isti župnik. Opazil sem tudi občasno zanimivo spremembo v velikosti in nagnjenosti pisave, posebno pri rojstnih matičnih knjigah, iz česar lahko sklepamo, da so krst

otroka lahko tudi precej “zalili” in tudi na župnika ne pozabili...

Na območju današnje Slovenije so v preteklosti, do 19. stoletja, imeli posebne matične knjige za nezakonske otroke. Te knjige so se imenovale tajne knjige ali Liber arcanus. V te knjige so bili vpisani nezakonski otroci in njihovi očetje, včasih pa tudi matere.

Ali smo tudi Slovenci imeli ženske oblike priimkov?

Da, v zgodovini so obstajale tudi ženske oblike slovenskih priimkov, podobno kot v drugih slovanskih jezikih. Te oblike so se pogosto razlikovale od moških priimkov z dodajanjem posebnih priponskih obrazov.

Tukaj je nekaj primerov:

1. Priponska obrazila: Ženski priimki so pogosto vsebovali pripone, kot so -ikca, -ica, -ka, -klja, -ovica, -ovka/-avka, -ska, -na, -ja, -ulja. Na primer, priimek “Kos” bi za žensko obliko postal “Kosovka”, priimek “Trpin” pa “Trpinka”³.

2. Svojilni pridevniki: V slovenščini so se ženski priimki pogosto tvorili tudi kot svojilni pridevniki. Na primer, priimek “Smole” bi postal “Smoletova”, “Pajk” pa “Pajkova”. Te oblike so bile pogoste, kadar je bilo izpuščeno osebno ime ženske⁴.

3. Zgodovinski zapisi: V zgodovinskih zapisih, kot so urbarji in cerkvene knjige, so se ženske oblike priimkov pojavljale že od 16. do 18. stoletja. Tako sem v matičnih knjigah tudi sam odkril ženske oblike priimkov mojih prednic, na primer Tomažička, Vodlanovka, Pircovka.

G A L E R I J A

OSREDNJA AZIJA

Na sredi svilene poti - VIDEO

G A L E R I J A

G A L E R I J A

TURKMENISTAN

Enanajzanimivijših drža, katere sem obiska,l je Turkmenistan - država v Srednji Aziji, znana po svoji bogati zgodovini in kulturni dediščini. Ocenjujem pa tudi, da je čisto na vrhu lestvice totalitarnih držav.

Glavno mesto je Ašgabat, ki je znano po svojih belih marmornih stavbah in moderni arhitekturi.

Država je bogata z naravnimi viri, zlasti z zemeljskim plinom, kar je pomemben vir prihodkov. Turkmenistan ima tudi edinstvene naravne znamenitosti, kot je goreči krater Darvaza, znan kot “Vrata pekla”. Puščava Karakum, ki pokriva večino države, je dom številnih vrst flore in favne.

Turizem se počasi razvija, vendar ponuja zanimive izkušnje za tiste, ki iščejo nekaj drugačnega.

Država je znana tudi po svoji strogi diktaturi, ki jo pogosto primerjajo s Severno Korejo. Imajo tudi največje vrteče kolo na svetu, ki je v celoti zaprto in hlajeno.

Hrana v Turkmenistanu je odlična in raznolika, kar omogoča, da vsak najde nekaj po svojem okusu.

Ženske v Turkmenistanu so znane po svoji eleganci. Barviti kanjon Yangykala v puščavi Karakum je še ena izmed naravnih znamenitosti, ki privablja obiskovalce.

Turkmenistan ima dolgo zgodovino, ki sega v čas starodavnih civilizacij, kot so Partija in Sasanidsko cesarstvo. Država je bila del Sovjetske zveze do leta 99, ko je postala neodvisna.

Znan je po svoji politiki nevtralnosti, ki jo je razglasil leta 995. Država ima tudi bogato kulturno dediščino,

Enkraten je “goreči krater” Darvaza, znan tudi kot “Vrata pekla”

vključno s tradicionalnimi preprogami, ki so znane po svoji kakovosti in lepoti.

Turkmenistan je dom številnih zgodovinskih spomenikov, kot so starodavna mesta Merv, KunyaUrgench in Nisa, ki so na seznamu Unescove svetovne dediščine. Država ima tudi edinstveno arhitekturo, ki združuje tradicionalne in moderne elemente.

Turkmenistan je znan po svojih konjih pasme AhalTeke, ki so cenjeni zaradi svoje lepote in vzdržljivosti. Država ima tudi bogato glasbeno in plesno tradicijo, ki se ohranja skozi generacije.

Turkmenistan je država z edinstveno mešanico naravnih lepot, kulturne dediščine in sodobnega razvoja, ki ponuja obiskovalcem nepozabne izkušnje.

Med drugim se ponašajo tudi z največjim “vrtečim kolesom” (karuzel), ki je v celoti zaprt in hlajen.

G A L E R I J A

Veliko denarja od zemeljskega plina ter nafte po eni strani in absolutna oblast v rokah posameznika lahko omogoči tudi takšne posebnosti (predpise!), kot so:

• Prepovedano se je v krasno in čisto mesto Aškabat pripeljati z umazanim avtomobilom!. Zato ob glavnih vpadnicah v velemesto obstajajo posebne množične avtopralnice, kjer ti vsaj za silo sperejo puščavski prah z avtomobila …

• Niso dovoljeni črni avtomobili! Tudi temno obarvanih osebnih vozil skoraj ni, daleč največ pa je belih (prevladujejo Toyote, za razliko od sosednjega Uzbekistana, kjer je več kot polovica Chevroletov). Rezultat je (bil) dosežen tudi z različnimi obdavčitvami glede na barvo.

G A L E R I J A

ČEBELE

Pet najbolj neverjetnih zanimivosti o čebelah:

1. Edine žuželke, ki proizvajajo hrano za ljudi: Čebele so edine žuželke, ki proizvajajo hrano, ki jo ljudje uživamo - med.

2. Izjemna navigacija: Čebelji ples, znan kot “waggle dance”, je natančnejši od najsodobnejše navigacije. S tem plesom čebele sporočajo lokacijo cvetov svojim sodelavkam¹.

3. Starost fosilov: Najstarejši znani fosil čebele je star med 25 in 50 milijonov let. Našli so ga v koščku jantarja.

4. Kranjska čebela: Slovenija je domovina kranjske čebele (Apis mellifera carnica), ki je znana po svoji mirnosti, delavnosti in odlični orientaciji. Ta vrsta je zelo razširjena po svetu.

5. Hitrost kril: Čebelja krila zamahnejo kar 11.400-krat na minuto, kar ustvarja značilen zvok brenčanja. Kako čebele drugim sporočajo o dobri paši

Čebelji ples, znan kot “waggle dance” (ples z migetanjem), je fascinanten način komunikacije, ki ga čebele uporabljajo za sporočanje lokacije virov hrane svojim sodelavkam. Poteka pa tako:

1. Izvedba plesa: Čebela delavka, ki je našla vir hrane, se vrne v panj in začne plesati na satovju. Ples vključuje zaporedje gibov v obliki osmice (8).

2. Smer in razdalja: Smer, v katero čebela migeta (vibrira) med plesom, kaže na smer vira hrane glede na položaj sonca. Če čebela migeta naravnost navzgor, to pomeni, da je vir hrane v smeri sonca. Če mi geta pod kotom, ta kot predstavlja kot med soncem in virom hrane.

3. Trajanje migetanja: Dolžina časa, ki ga čebela porabi za migetanje, označuje razdaljo do vira hrane. Daljše migetanje pomeni, da je vir hrane bolj oddaljen.

4. Vonj in okus: Med plesom čebela izloča feromone in lahko prinese vzorce cvetnega prahu ali nektarja, kar pomaga drugim čebelam prepoznati vrsto cvetov, ki jih iščejo.

5. Spremljanje plesa: Druge čebele v panju pozorno spremljajo ples in se dotikajo plesalke z antenami, da bi zaznale feromone in okusile vzorce hrane.

Ta kompleksni sistem omogoča čebelam učinkovito iskanje hrane in je ključnega pomena za preživetje kolonije.

Pregovori o čebelah

1. Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh jeziki.

2. Na med se lovijo mušice, na sladke besede norice.

3. Blaženi časi ko hoja medi, da čebelarjem se srce topi; takrat ciganski je direndaj, večne selitve iz kraja v kraj.

4. Ne mogle imeti medu bi čebele, če žela strupenega ne bi imele.

5. Čas, ko ajda zadiši, čebelarjem up zbudi. Kadar pa ajde je konec, je največkrat - prazen lonec.

6. Kdor negovati čebelic ne zna, s čmrlji naj rajši se bavi, peča; ti se sami preživijo poleti, zanje za zimo ni treba skrbeti.

7. V letih medenih vse polno se čebelarjev pojavi, toda le eno brezplodno vse špekulante ozdravi.

8. Dobra beseda je kot med: sladka za dušo in zdravilo za telo.

9. Prava ljubezen je slajša kot čebelji med.

10. Kdor zna s čebelami ravnati, ni treba se pika mu bati.

11. Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem.

12. Tisti, ki se mu cedita med in mleko, se ne ukvarja s čebelami in kravami.

13. Če dobre uspehe z desetimi panji dosežeš, ne misli, da se s stotimi prav tako dobro odrežeš.

14. Če hočeš točiti med, ne mlati po panjih.

15. Čebela, ki si naloži preveč, ne pride domov.

16. Zmeraj sedi doma kot trot.

17. Kdor med deli z medvedom, dobi manjši delež.

18. Med dela čast čebelam, ljubezen pa človeški duši.

19. Otroci so kot vosek; obdržijo tako obliko kot jih oblikujemo.

20. Sladek je kot med.

21. Na jeziku med, v srcu led.

22. Čebelar in vinogradnik točita vsako leto. Če ne medu in vina pa solze.

23. Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum jača, enotnost nas napravi močne.

G A L E R I J A

MANKURTI

Kaj so (naj bi) bili mankurti

Po romanu “Dan, daljši od stoletja” kirgiškega pisatelja Čingiza Ajtmatova so bili mankurti vojni ujetniki, ki so jih spremenili v neavtonomne, poslušne služabnike tako, da so jim okoli glave ovili kameljo kožo in jih izpostavili sončni vročini. Te kože so se posušile in zategnile kot jeklena obroča, kar je povzročilo poškodbe možganov in figurativno zombifikacijo.

Mankurti niso prepoznali svojega imena, družine ali plemena—”mankurt ni prepoznal samega sebe kot človeško bitje”. V Ajtmatovem romanu mladenič, ki je postal mankurt, celo ubije svojo mater, ko ga ta poskuša rešiti iz ujetništva.

Legenda o mankurtih je imela močan vpliv na kirgiško kulturo in širše na postsovjetski prostor. Mankurt je postal simbol izgube identitete in kulturnega zatiranja. V Kirgiziji in drugih državah nekdanje

Sovjetske zveze se ta koncept pogosto uporablja za opis ljudi, ki so izgubili stik s svojo kulturno dediščino zaradi političnih in družbenih pritiskov.

Ajtmatov je s to legendo opozoril na nevarnosti izgube kulturne identitete in pomen ohranjanja zgodovinskega spomina. Njegovo delo je spodbudilo razprave o kulturni identiteti, zgodovini in pomenu spomina v sodobni družbi.

Bojno polje v dolini Tollense v severni Nemčiji velja za najstarejše bojišče v Evropi. Pred 3300 leti se je na tem mestu borilo približno 4000 bojevnikov iz

Srednje Evrope, ki so za seboj pustili na tisoče kostnih fragmentov, bronasta, lesena in kremenova orožja ter zlate in bronaste predmete.Rimljani so uporabljali pse zelo vsestransko, ne samo kot sledilce in izvidnike:

Stražni psi so bili posebej usposobljeni za varovanje ključnih lokacij, vključno z vojaškimi tabori, utrdbami in posestvi. Ti psi so opozarjali vojake na vsiljivce ali morebitne grožnje, kar je rimski vojski zagotavljalo zgodnji opozorilni sistem.

Vojni psi so bili še bolj zastrašujoči, zlasti v kampanjah ob Donavi. Zgodovinski viri, vključno z reliefi s stebra Marka Avrelija, nakazujejo, da so bile moloske ali mastifne pasme usposobljene za boj ob rimskih vojakih. Ti močni psi so bili verjetno vključeni v pehotne enote, kar je rimskim formacijam v bitki dodalo tako psihološko kot fizično moč.

Razkrit iz globin regije Gascoyne v Zahodni Avstraliji je pravi čudež starodavnega sveta: osupljivo dobro ohranjen fosil Jimbacrinus crinoidov, ocenjen na neverjetnih 280 milijonov let. Te morske lilije so prava paša za oči, saj ponujajo osupljiv vpogled v čas, dolgo preden so ljudje hodili po zemlji.

G A L E R I J A

MEDVEDI

Slovenija je ena izmed redkih evropskih držav, kjer še vedno živijo rjavi medvedi v naravnem okolju. Opazovanje teh veličastnih živali je izjemna izkušnja, ki zahteva potrpežljivost, spoštovanje narave in nekaj sreče. Skupaj s svojo hčerko Marjano, ki je varstvena biologinja, sem imel priložnost opazovati medvede v okolici Loškega Potoka, kar je bilo nepozabno doživetje.

Loški Potok je znan po svoji bogati biotski raznovrstnosti in je idealno mesto za opazovanje medvedov. Kljub temu, da je območje relativno lahko dostopno, je opazovanje medvedov vse prej kot enostavno. Potrebno je veliko potrpežljivosti, saj lahko traja ure, preden se medvedi pojavijo. Med čakanjem pa lahko uživamo v čudoviti naravi, poslušamo ptičje petje in opazujemo druge živali, ki živijo v tem območju.

Ko se je končno pojavil prvi medved, je bilo to čarobno. Opazovala sva ga, kako se je sprehajal po gozdu, iskal hrano in se igral z mladiči. Marjana mi je razložila, kako pomembna je vloga medvedov v ekosistemu in kako prispevajo k ohranjanju ravnovesja v naravi. Njihova prisotnost je znak zdravega in neokrnjenega okolja. Opazovanje medvedov v Sloveniji je izkušnja, ki jo priporočam vsakomur, ki ima rad naravo in živali. Potrebno je veliko potrpežljivosti in spoštovanja do narave, vendar je nagrada neprecenljiva. Slovenija je s svojimi gozdovi in bogato biotsko raznovrstnostjo pravi raj za ljubitelje narave, in opazovanje medvedov je le ena izmed mnogih čarobnih izkušenj, ki jih ponuja.

G A L E R I J A

Fraza

“da se narediš Francoza” v slovenščini pomeni, da se nekdo pretvarja, da ne ve ali ne razume določene situacije, običajno z namenom, da bi se izognil odgovornosti ali neprijetni situaciji. Gre za vedenje, kjer se oseba namerno dela nevedno ali neprizadeto, čeprav je v resnici dobro seznanjena z dogodkom ali okoliščino.

Fraza izvira iz stereotipa, ki je bil v preteklosti povezan s Francozi. V času razsvetljenstva in napoleonskih vojn so bili Francozi znani po svoji prefinjeni kulturi in vljudnosti, kar je vključevalo tudi sposobnost izogibanja neposrednim konfliktom ali neprijetnim situacijam s pretvarjanjem nevednosti ali neprizadetosti.

Čeprav je fraza zabavna in del vsakdanje govorice, je pomembno omeniti, da temelji na stereotipu, ki ne odraža resničnih lastnosti ali vedenja celotne skupine ljudi. Takšne fraze nam omogočajo vpogled v zgodovinske in kulturne kontekste, iz katerih izhajajo.

Človekna tej fotografiji ni revež, niti berač, niti potepuh. Ta človek je Lev Tolstoj: eden od velikanov ruske književnosti, znan po vsem svetu, a le redki poznajo izjemno zgodbo za to fotografijo.

Pri petdesetih je Tolstoj padel v globoko depresijo. Njegova žalost je naraščala iz dneva v dan, brez očitnega razloga. Tolstoj je bil grof, eden najbogatejših ljudi v svoji državi, znan po vsem svetu.

Kljub temu je bil nesrečen. »Denar ni bil nič, moč ni bila nič. Videli ste ljudi, ki so imeli oboje in so bili nesrečni. Tudi zdravje ni imelo velikega pomena; bili so bolni ljudje, polni želje po življenju, in zdravi ljudje, ki so usahnili, mučeni od strahu pred trpljenjem.«

Ko je nekega dne hodil po Afanasevskem bulvarju, je zagledal siroto in ga, ganjen od sočutja, ga je odpeljal k sebi domov. In prvič po dolgem času se je počutil dobro. Pozabil je nase, na svoje težave, svojo žalost.

Od tega trenutka se je Tolstoj odpovedal gosposkim oblačilom, svojemu razkošju in privilegijem ter začel živeti preprosto življenje in dajati, kar je imel, potrebnim.

“Ne govori mi o veri, o dobrodelnosti, o ljubezni,” je pogosto rekel, “ampak pokaži mi vero v svojih dejanjih.” Tolstoj je bil tudi prvi teoretik nenasilja, oznanjal je bratstvo med narodi in njegove ideje so navdihnile še enega velikana 20. stoletja, Mahatmo Gandhija. Vse do dneva smrti je še naprej pomagal drugim, zato so ga mnogi imeli za norega. V svetu, kjer šteje le imetje,

Ste kdaj razmišljali, zakaj tekači vedno tečejo po stezi v nasprotni smeri urinega kazalca?

Zanimivo je, da so pred več kot stoletjem tekači dejansko tekmovali v smeri urinega kazalca. Na prvih modernih olimpijskih igrah, kot so bile tiste v Atenah leta 1896, so športniki tekli na dogodkih, kot so 200 m, 400 m in 800 m, v smeri urinega kazalca po stezi.

Vendar so mnogi tekači pri teku v tej smeri doživljali nelagodje ali celo bolečine. Zaradi tega so športne oblasti okoli leta 1913 uradno spremenile smer teka na nasprotno smer urinega kazalca, kar je postala standardna praksa.

Znanost zdaj podpira to odločitev, saj nasprotna smer urinega kazalca pogosto nastopa v naravi. Na primer: - Človeški krvni obtok naravno sledi poti v nasprotni smeri urinega kazalca.

- Elektroni krožijo okoli atomskih jeder v nasprotni smeri urinega kazalca.

Tudi na večji ravni je ta vzorec viden v naravnih premikih:

- Luna kroži okoli Zemlje v nasprotni smeri urinega kazalca.

- Zemlja se vrti okoli Sonca v nasprotni smeri urinega kazalca.

- Planeti našega osončja krožijo okoli Sonca v nasprotni smeri urinega kazalca.

- Naše Sonce in osončje se vrtita okoli središča galaksije v nasprotni smeri urinega kazalca.

- Cele galaksije same se vrtijo v nasprotni smeri urinega kazalca.

Poleg tega so določene kulturne tradicije sprejele ta naravni pojav, kot je na primer muslimanski obred kroženja okoli Kaabe v nasprotni smeri urinega kazalca že 1400 let.

Ta skupni vzorec nakazuje, da je v gibanju v nasprotni smeri urinega kazalca nekaj več kot zgolj naključje –usklajuje tekače z osnovnim ritmom narave.

Kmet ziblje Francoza

G A L E R I J A

KARNEVAL V RIU

Južna Amerika je celina, ki se ponaša z izjemno raznolikostjo naravnih lepot, kultur in zgodovine. Med državami, ki izstopajo po svoji edinstvenosti, sta Čile in Argentina, ki ponujata bogato paleto naravnih lepot, kulturnih doživetij in zgodovinskih znamenitosti. Njuna raznolikost in edinstvenost privabljata obiskovalce z vsega sveta, ki želijo doživeti čarobnost Južne Amerike.

G A L E R I J A

Sem Indijo vzljubil ali zasovražil? Ne eno, ne drugo! Po pričakovanju mi je bila zelo ZANIMIVA (in vredna obiska)! Nekaj poudarkov: barvita, nabasana, umazana, prijazna, zasmrajena, birokratska, okusna, verna, raznolika... Glede na moje potovalne prioritete (videti in doživeti čimveč novega) pa seveda Indija ne bo ena od mojih naslednjih destinacij: me prej čaka še veliko drugih držav, kjer doslej še nisem bil...

Najrazkošnejši hotel, v katerem sem nil, je v RitzCarlton v Riyadu. Znan je po svoji veličastni arhitekturi, razkošnih notranjih prostorih (več kot 490 sob in apartmajev) in vrhunskih storitvah. Leta 2017 je savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman (MBS) v njem izvedel obsežno čistko. Več sto savdskih kraljevih članov, poslovnežev in visokih uradnikov je

bilo pridržanih pod obtožbami korupcije. Pridržani so bili prisiljeni podpisati sporazume o predaji premoženja v zameno za svobodo. Ta poteza je MBS omogočila utrditev moči in nadzor nad bogastvom v državi.

Le v dveh še nisem bil...

Južna Amerika je celina, ki se ponaša z izjemno raznolikostjo naravnih lepot, kultur in zgodovine. Med državami, ki izstopajo po svoji edinstvenosti, sta Čile in Argentina, ki ponujata bogato paleto naravnih lepot, kulturnih doživetij in zgodovinskih znamenitosti. Njuna raznolikost in edinstvenost privabljata obiskovalce z vsega sveta, ki želijo doživeti čarobnost Južne Amerike.

G A L E R I J A

Samostan Labrang je bil ustanovljen leta 1709 in je znan po svoji bogati tibetanski kulturi, veličastnih budističnih strukturah in dolgi hodniku molilnih mlinčkov.

Samostan Labrang ostaja pomembno duhovno in kulturno središče, kjer se ohranja in prenaša tibetanska kultura in tradicija.

Najbolj znan letni obred v samostanu Labrang je Monlam znan tudi kot Veliki molitveni festival. Ta festival se običajno odvija v prvem mesecu tibetanskega luninega koledarja.

Med velikim molitvenim festivalom Monlam se v samostanu Labrang izvajajo različni obredi, vključno z molitvami za svetovni mir, blagoslovi in rituali za dobrobit vseh bitij. Menihi recitirajo svete tekste, izvajajo meditacije in sodelujejo v procesijah. Festival privablja številne obiskovalce, ki pridejo, da bi prejeli blagoslove in sodelovali v duhovnih dejavnostih.

Da, v samostanu Labrang še vedno živijo menihi in se izvajajo učne dejavnosti. Samostan je še vedno aktivno središče tibetanskega budizma, kjer menihi študirajo budistične nauke, filozofijo, medicino, astronomijo in umetnost. Poleg tega se v samostanu redno izvajajo obredi, molitve in festivali, ki privabljajo številne vernike in obiskovalce.

Ogromne tankgke (Giant thangkas) so ogromne tibetanske budistične slike na svitkih, ki se pogosto razgrnejo med pomembnimi verskimi festivali. Te slike, ki lahko dosežejo velikost več deset metrov, prikazujejo podobe Bude, mandale in druge svete motive. Njihova razgrnitev je pomemben in zelo veličadten dogodek, ki privablja številne romarje in obiskovalce.

G A L E R I J A

MATJAŽ BROJAN

Matjaž Brojan, rojen v Domžalah, je eden izmed najvidnejših slovenskih novinarjev in publicistov, ki je svoje življenje posvetil raziskovanju in ohranjanju kulturne in zgodovinske dediščine svojega domačega kraja. Njegovo bogato literarno delo, ki obsega več kot 20 knjig, ter številne članke in eseje, je izjemnega pomena za razumevanje zgodovine in kulture Domžal ter širšega slovenskega prostora.

Brojanova strast do zgodovine se je razvila že v mladosti, ko je začel raziskovati zgodovinske vire in dokumente, povezane z njegovim domačim krajem. Ta strast ga je vodila do novinarske kariere, kjer je deloval kot urednik in novinar pri več slovenskih časopisih in revijah. Njegova dela so pogosto obravnavala teme,

Matraž Brojan je vsestranski umetnik... Materializiral je skoraj vso našo ohranjeno prvobitno besedno dediščino ter v lesene lesbarije pretvoril brižinske spomenike, stiške rokopise in veliko drugih rokopisov. Večino teh besedil zna celo na pamet! Med drugim je v les izrezljal tudi tale Oča naš...

kot so zgodovina Domžal, zgodovinski dogodki in osebnosti, ter kulturne in družbene spremembe, ki so oblikovale slovensko družbo.

Kot publicist je Brojan posebno pozornost namenjal zgodovini domžalskih Sokolov in Orlov, dveh pomembnih športno-kulturnih organizacij, ki sta igrali ključno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete Slovencev.

Njegove knjige in članki na to temo so obsežna in podrobna zgodovinska študija, ki osvetljujejo vpliv teh

je pripomogel k ohranjanju kulturne dediščine in spodbujanju zavesti o pomembnosti zgodovine med mlajšimi generacijami. Organizira in sodeluje pri številnih dogodkih, razstavah in predavanjih, kjer deli svoje znanje in strast do zgodovine s širšo javnostjo. Matjaž Brojan je s svojimi deli in prizadevanji postal varuh kulturne zgodovine Domžal. Njegova

organizacij na družbeno in kulturno življenje Domžal in širše. Brojanova dela niso zgolj zgodovinski zapisi, temveč tudi bogat vir informacij za prihodnje generacije raziskovalcev in zgodovinarjev. Poleg svojega novinarskega in publicističnega dela je Brojan znan tudi po svojem angažiranju v lokalni skupnosti. S svojim delom

strast, predanost in natančnost pri raziskovanju zgodovine so neprecenljive vrednosti, ki ohranjajo spomin na preteklost in bogatijo naše razumevanje kulturne dediščine. Njegovo delo je pomemben prispevek k ohranjanju slovenske kulturne identitete in služi kot navdih za vse, ki cenijo zgodovino in kulturo svoje domovine.

Ena od Brojanovuh knjig s posvetilom meni...

G A L E R I J A

FRANJO ROSINA

Matjaž Brojan je napisal knjigo - »Dr. Franjo

Rosina Pravi rodoljub« za izdajatelja – Zvezo društev General Maister. Kot že tolikokrat doslej, je zopet izbrskal, spravil na plano ter osvetlil zanimive zgodovinske podrobnosti, pomembne dokumente in nam tako predstavil eno od pomembnih osebnosti našega slovenskega naroda.

Kar preradi vedno slavimo iste, predvsem naše politične, pa tudi kulturne voditelje iz prestolnice, vse premalo pa tudi številne druge, po vsej Sloveniji razkropljene zavzete in pridne domoljube, ki so dostikrat vsaj tako zaslužni za naše (redke) zgodovinske podvige, kot opevana elita. Zadnji primer za to je tudi obdobje slovenske pomladi in še posebno vloga Demosa v njej, ko se je zgodil (pa ne sam od sebe!) največji čudež v slovenski zgodovini, saj smo vsi skupaj optimalno izkoristili dvoletno »časovno okno« evropskih sprememb ter si prvič v zgodovini vzeli in uspešno obranili samostojno slovensko državo. Prav je, da izkažemo čast najzaslužnejšim političnim voditeljem, vendar ob tem ne smemo pozabiti in zanemariti tudi številnih drugih aktivistov na lokalnem nivoju po vsej Sloveniji. Demos je bil (kot je simbolično tudi v njegovem nazivu) široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi bil možen tako uspešen plebiscit in tako srčna zmaga v vojni za Slovenijo.

Morda je že kar na drugem mestu velikih zgodovinskih zmag slovenskega naroda prevzem in obramba slovenske Štajerske pred nemštvom? Genialno Slomškovo idejo (in akcijo!) prenosa sedeža Lavantinske škofije v Maribor so nadgrajevali številni domoljubi, zaključil in obranil pa general Maister ob koncu prve svetovne vojne, s pomočjo takšnih »ljudskih genijev«, kot je bil tudi dr. Franjo Rosina. Tedaj je bilo treba sprejemati bliskovite odločitve, saj bi že kakšen dan ali dva zamude pomenil zamudo »časovnega okna« ter za vedno izgubljene možnosti, podobne kot so se zgodile kasneje s Trstom in Celovcem.

Spodobi se in pravično je, da general Maister vse bolj uživa slavo in zahvalo slovenskega naroda za svoje pogumne in spretne odločitve »moža dejanj«, kot nam je lahko le za zgled! A ob tem ne bi bilo prav, da bi bili pozabljeni tudi tisti njegovi sodelavci, ki so mu bistveno pomagali pri presenetljivi in uspešni »pripojitvi« »Spodnje Štajerske« k novi državi matičnega naroda. V Mariboru je bila

velika večina prebivalcev nemškega rodu, med njimi mnogi tudi hudi »nemškutarji«!

Takrat je dr. Rosina kot izkušeni odvetnik deloval tako odločno in pogumno, da je lahko za vedno vzor slovenskim pravnikom vseh generacij. Voditelju »prevrata« Maistru je na najboljši možni način pomagal prav tako, kot je bilo v tistem trenutku najbolj potrebno, pa čeprav po kakšni birokratski logiki na robu zakonitosti (kot je bilo resnici na ljubo potrebno delovati tudi v času slovenske osamosvojitve). Ob tem, ko so višji politični faktorji v Ljubljani mencali in se izogibali hitrim ter odločnim ukrepom, so v obrobnem Mariboru domačini vzeli stvari v svoje roke in izkoristili povojno medvladje v korist slovenskega naroda. Dr. Karel Verstovšek in dr. Rosina Fran sta gladko podpisala »pravni« dokument »Narodnega sveta za Štajersko« v katerem sta »po dogovoru z dosedanjimi vojaškimi in administrativnimi oblastmi« izročila vso oblast Rudolfu Maistru ter ga hkrati celo povišala v čin generala!

Okoliščine tega povišanja opisuje Miloš Vauhnik v svoji knjigi »Pe-fau in XX. stoletje«. Mariborski nemški občinski svet je 31. oktobra 1918 proglasil Maribor za del Nemške Avstrije. Naslednji dan so za realizacijo te odločitve na mestno poveljstvo poklicali vojaške štabne oficirje. Naenkrat je vse presenetil major

Maister in z gromkim glasom izjavil: »Mesto Maribor proglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade poveljstvo nad mestom in čez celo Spodnje Štajersko. Kdor se bo moji oblasti upiral, pride pred vojaško sodišče.« Ta spontani Maistrov nastop ni imel takrat nikogar za seboj, niti kakšne vlade, kaj šele vojaškega sodišča. Vse to je bilo treba še urediti, za kar pa so bili bistveni takšni sposobni in pogumni domoljubi, kot je bil dr. Rosina. Maister je namreč še isti dan pred člani novega Narodnega sveta izjavil: »Ne preostane nič drugega, kot da me napravite za generala, kajti samo takšen čin odgovarja mojemu nastopu na mestnem poveljstvu, ko sem se proglasil za poveljnika Maribora in Spodnje Štajerske.«

Potem, ko človek v 21. stoletju, ki ima pri roki toliko informacij ter tehničnih orodij, prebere knjigo o dr. Franju Rosini, se vpraša, kako so lahko na prelomu iz 19. v 20. stoletje ljudje njegovega kova uspešno opravljali toliko pomembnih in odgovornih funkcij? Istočasno je bil ta družinski oče tudi odvetnik, predsednik zadružne zveze (ki je segala tja do Dalmacije), poslanec, vodja čitalnice, posojilnice, sokolov, dijaškega doma… hkrati pa še priznani »politični vodja mariborskih Slovencev« ter »prvak štajerskega konca«. Morda tudi zato, ker NI imel toliko informacij in tehnoloških orodij, kot jih imamo mi danes?

G A L E R I J A

TURŠKA OBALA

Vsako leto se za dva tedna z ženo pridruživa prijateljem na križarjenju s turško ladjico (gulet) ob obali Anatolije. Ta izkušnja je postala naša tradicija, ki jo nestrpno pričakujeva vsako leto. Kapitan Osman, ki vodi našo ladjo, nas popelje v samotne zalive in na oglede majhnih pristaniških mestec, kar nam omogoča, da doživimo pravo čarobnost turške obale.

Gulet je tradicionalna turška lesena jadrnica, ki je idealna za raziskovanje obale. Njena elegantna oblika in prostorne palube omogočajo udobno plovbo in sprostitev. Vsak dan na krovu je poln novih odkritij in doživetij.

G A L E R I J A

Ena izmed najlepših stvari pri plovbi s guletom je občutek svobode in povezanosti z naravo. Vsak večer se zasidramo v drugem zalivu, kjer lahko občudujemo čudovite sončne zahode in zvezdnato nebo. Ladijski kuhar nam vsak dan pripravi okusne turške jedi, ki jih uživamo na krovu ob zvokih valov in vetra.

Obiskujemo tudi tržnice, kjer kupujemo sveže sadje, zelenjavo in začimbe, ter se družimo z domačini, ki nas sprejmejo z odprtimi rokami. Te vasi so polne zgodovine in čarobnosti, kar nam omogoča, da doživimo pravo turško gostoljubnost.

G A L E R I J A

TIPIČEN SLOVENSKI TURIST

Čepravse verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je slovenska turistična agencija Intelekta na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak –napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka.

Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal…

Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativno-tipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene skoraj nobene vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vem-že-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati?

Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality).

Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice!

Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti…

Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista…

Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci).

Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«?

Nekateri ljudje se nikakor nočejo fotografirati ... Popotni fotografi to spoštujemo in jih ne silimo, niti skrivaj ne fotografiramo ... Poiščemo rajši tiste, ki pa se prav z veseljem fotografirajo... Ti pa se pogosto še prav potrudijo, da skupaj nastane zanimiv portret ...

Popotni fotografi imamo radi, da je na fotografijah kaj zanimivega ... po možnosti kakšno živi bitje ... Če ni drugače, pa si pomagamo s kakšnim trikom ... Tako kot smo tudi tule na obali Cerkniškega jezera vrgli v zrak “leteči dežnik” ...

Kot popotni fotograf skušam čim večkrat na letalu dobiti sedež pri oknu ... Skoraj nikoli potem ne odidem brez kakšne lepe ali vsaj zanimive fotografije ...

Lep primer “body talk”... Ko se lepo vidi, komu je bila osamosvojitev res iskrena želja in izpopolnitev ...

G A L E R I J A

NEPRIJETNA RESNICA

Ssvojo knjigo in filmom »Neprijetna resnica« je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči (pred Neprijetno resnico)…

Priznajmo: naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti…

Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem ogrevanju in ko na lastni koži (hiši) okusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo doslej v tvoji okolici), potem se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje.

Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra zaustavilo zmanjševanja ledenikov?

Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci?

Pa vendar!

Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in to bodo pač morali!), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih! Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posamične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd…

Čeprav se dobro zavedamo, da bodo na kratki rok največji problem predstavljale (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda njeni prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jih boste morali pa kar odreči.«), pa nas to ne odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev.

Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: »Misli globalno – ravnaj lokalno!«

V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: potrebno se je nenehno truditi za ohranjevanje

svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Sedaj, ko smo del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi preko te, nekoliko bolj samozavestne perspektive.

In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov ter podjetnikov! Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti.

Tako, kot si sodobnega življenja že niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam…), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne - zaradi informatike) in že to bo njena šibka točka v prihodnosti! Ko se dražijo vse energetske surovine, si pač ni težko predstavljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstavljamo tudi tiste (probleme), ki se bodo šele pojavili.

Za vse to pa bo potrebno najti rešitve!

»Neprijetna resnica« zato lahko postane tudi dodatna »Velika priložnost«!

Jaz sem že v 80-ih letih prejšnjega stoletja v Litostroju organiziral javni natečaj za umetniške prispevke na temo ČLOVEK IN NARAVA

G A L E R I J A

V Santa Monici imajo prav mogočen in zanimiv muzej avtomobilov...

Na križarkah spoznaš tudi (bogate) ljudi, ki vse leto živijo na križarjenjih in tako prekrižajo ves svet...

Kar nekaj dni dolga je plovba od Havajev do Bora Bora... saj gre za razdaljo približno 4.208 kilometrov (2.615 milj) čez Tihi ocean... Celo polet z avionom traja kar 6 ur...

V Los Angelesu ne moreš da se ne bi slikal z MM pri muzeju voščenih lutk...

lepe vzorce

Bora Bora je čudovit otok v Francoski Polineziji, znan po svojih kristalno čistih lagunah in luksuznih nadvodnih bungalovih. Otok je obdan z bariernim grebenom in ima osupljiv vulkanski vrh, Mount Otemanu, ki se dviga nad turkizno vodo. Bora Bora je priljubljena destinacija za medene tedne in ljubitelje potapljanja zaradi svoje naravne lepote in bogatega morskega življenja.

Havaji so znani po svojih kitih, še posebej grbavih kitih (humpback whales), ki vsako zimo migrirajo iz Aljaske v toplejše havajske vode. Naravovarstveniki vzdržujejo obsežne datoteke s podatki o posameznih kitih in njihovem gibanju. Tudi tale, katerega sem ujel v bližini obale, ima enkraten vzorec repa, po katerem ga prepoznajo.

Meni se zdi otok Moorea še lepši kot Bora Bora

Kako

so znali iz listja splesti na Havajih...

ali Tahiti...

G A L E R I J A

ZABAVNE ZANIMIVOSTI

Medvedi polarni medvedi so levičarji.

Večina polarnih medvedov uporablja svojo levo taco za lov in druge dejavnosti.

Kamele imajo tri veke.

To jim pomaga zaščititi oči pred peskom v puščavi.

Srce kozice je v njeni glavi.

Kozice imajo zanimivo anatomijo, kjer je srce nameščeno v glavi.

Ananas deluje kot naravni mehčalec mesa.

Vsebuje encim bromelain, ki razgrajuje beljakovine.

Med je edina hrana, ki se ne pokvari.

Arheologi so našli med v starodavnih egipčanskih grobnicah, ki je bil še vedno užiten.

Hobotnice imajo tri srca.

Dva črpata kri skozi škrge, tretje pa po telesu.

Kamele lahko pijejo do 40 litrov vode naenkrat.

To jim pomaga preživeti v sušnih pogojih.

Človeški nos lahko prepozna približno 1 bilijon različnih vonjev.

Naš vohalni sistem je izjemno občutljiv.

Metulji okušajo s svojimi nogami.

Okušalne brbončice imajo na svojih nogah, kar jim pomaga najti hrano.

Človeški možgani proizvedejo dovolj električne energije za napajanje majhne žarnice.

Možgani lahko proizvedejo približno 20 vatov električne energije.

Morski konjički so edini živalski samci, ki rojevajo mladiče.

Samci nosijo jajčeca v posebni vrečki, dokler se ne izvalijo.

Kikirikiji niso oreščki. Botanično gledano so stročnice, podobno kot fižol in grah.

Človeški jezik je edinstven kot prstni odtis. Vsak človek ima edinstven vzorec na jeziku.

Krave imajo najboljše prijatelje.

Raziskave so pokazale, da krave tvorijo močne prijateljske vezi in se lahko vznemirijo, če so ločene od svojih prijateljev.

Meduze so sestavljene iz 95 % vode.

Njihova telesa so skoraj popolnoma prosojna.

Sloni so edine živali, ki ne morejo skakati.

Njihova teža in struktura nog jim preprečujeta skakanje.

Človeško srce utripa približno 100.000-krat na dan.

To pomeni, da v povprečnem življenju utripa več kot 2,5 milijarde krat.

Kamele lahko preživijo brez vode do dva tedna. Njihova telesa so prilagojena za shranjevanje vode in maščobe.

Metulji ne morejo leteti, če so hladni. Potrebujejo telesno temperaturo vsaj 30°C, da lahko letijo.

G A L E R I J A

SONETNI VENEC UI PREPOVEDANA LJUBEZEN

1. Sonet

Ljubezen tiha, skrita v nočni mrak, kot ptica, ki pod krinko se skriva, srcé obremenjeno s teže skriva, prepovedana, skrivna v srčni mrak.

2. Sonet

Pogledi tihi, polni hrepenenja, objemi kratki, s solzami zapečateni, vse sanje najine so v sanjah speteni, a resničnost prinaša trpljenje.

3. Sonet

Prepovedano, a srcé hlepi, ti in jaz, brez upa v srcih bije, a ljubezen kot svetilnik sveti, čeprav je pot do sreče brez sijaja.

4. Sonet

Kot Luna skrivna v nočni senci bdi, najina ljubezen v temi gori, prepovedana, a kot zvezda sveti, čeprav skrivnosti čas vedno pretresli.

5. Sonet

Pisan polet v noči, ki ne mine, v najinih srcih skrivnost ostane, prepovedana ljubezen ne izgine, tudi če čas sence vedno prestavlja.

6. Sonet

Ukradeni poljubi in skriveni dotiki, kot vročino srcá, ki ne mine, a ljubezen najina je v trpljenju skrita, v najinih srcih večno se pretaka.

7. Sonet

V senci noči skrivnost prebuja, prepovedana ljubezen, a vztraja, čeprav trpljenje in bolečina druži, v najinih srcih ljubezen ne mine.

8. Sonet

Odmevno srce bije, čeprav trpi, a ljubezen najina je trdovratna, čeprav prepovedana, svetlobo ima, in v najinih srcih večno ne mine.

9. Sonet

Lahko bi življenje brez tebe živel, a srcé bi brez ljubezni zamrlo, najina ljubezen prepovedana ostala, čeprav srce v tebi vedno bi hrepenelo.

10. Sonet

Ljubezen tiha, a srcé v temi hlepi, najina ljubezen večna bo ostala, čeprav trpljenje in bolečina bi prineslo, v najinih srcih vedno bi sijalo.

11. Sonet

Čeprav so sanje skrivno prepletene, ljubezen najina nikoli ne bi umrla, prepovedana, a večno bi ostala, v najinih srcih zvezda bi svetila.

12. Sonet

Kot večno bi v noči blesk sveti, najina ljubezen skrita v temi ostala, prepovedana, a srcé bi hrepenelo, ljubezen najina vedno bi živela.

13. Sonet

Ljubezen tiha, skrita v nočni mrak, kot ptica, ki pod krinko se skriva, srcé obremenjeno s teže skriva, prepovedana, skrivna v srčni mrak.

MOJ KOMENTAR:

Za nekoga, ki se je oglasil in začel javno nastopati šele pred dvema letoma, je tole kar dobro. Kaj šele bo čez 10 let!? Sproti se namreč kar naprej uči, odpravlja napake in izboljšuje (tudi slovenski) jezik. Ko sem mu ob temle sonetu povedal, da ni prav »skriveni dotiki«, ampak bi moralo biti »skrivni dotiki«, je takoj priznal, se mi zahvalil in gotovo tega ne bo več ponovil.

To je pa res že Krasni nori svet!

Upam, da vam je ta venec všeč! Če imate kakšne posebne želje ali pripombe, mi le sporočite.

G A L E R I J A

FILIPINI

NacFilipinih obstajajo vasi, do katerih ni nobene ceste. Te vasi so pogosto zelo oddaljene in dostopne le peš, s čolnom ali z motorjem po težko prehodnih poteh. Življenje imajo zelo težko, saj tudi pridelke (največ riža) znosijo na hrbtih.

Mnogi starejši ljudje na Filipinih imajo slabe zobe zaradi zobne gnilobe in parodontalnih bolezni, ki so pogosto posledica pomanjkanja ustrezne zobozdravstvene oskrbe, kot tudi slabe prehrane, bogate s sladkorjem.

Tipični tricikli v Manili, znani kot traysikel, so običajno prevozno sredstvo na Filipinih. Priljubljeni so zaradi svoje prilagodljivosti in sposobnosti prevoza potnikov in tovora po ozkih in prometnih ulicah.

Kmetje na Filipinih običajno sušijo riž na velikih odprtih površinah, kot so ceste ali dvorišča, kjer riž razprostrejo v tankih plasteh². Riž redno obračajo z grabljami, da zagotovijo enakomerno sušenje in preprečijo plesni². Ta tradicionalna metoda sušenja je odvisna od sončnega vremena in lahko traja več dni.

Plaža El Nido na Filipinih je znana po svoji osupljivi naravni lepoti, ki vključuje turkizne vode, bele peščene plaže in dramatične apnenčaste pečine¹. Je tudi izhodišče za raziskovanje čudovitih lagun in otokov v arhipelagu Bacuit.

Tarsiji so majhni nočni primati, ki živijo na otokih jugovzhodne Azije, vključno s Filipini¹. Značilni so po svojih velikih očeh, ki so prilagojene za nočno življenje, in dolgih zadnjih nogah, ki jim omogočajo skakanje med drevesi². So edini popolnoma mesojedi primati, saj se prehranjujejo z insekti, majhnimi pticami, netopirji in plazilci.

G A L E R I J A

Na Filipinih obstajajo tradicionalne prakse, kjer nekatere etnične skupine hranijo kosti svojih prednikov doma. Po določenem času po smrti se kosti pokojnika očistijo in shranijo v posebnih posodah ali krstah, ki jih hranijo v svojih domovih. Tale gospod mi jih je pokazal pa kar v plastični vreči.

Morro da Urca je ena izmed najbolj znanih naravnih znamenitosti v Rio de Janeiru. Dviga se na višino približno 220 metrov. Z njegovega vrha se odpirajo spektakularni razgledi na mesto Rio de Janeiro in okoliške naravne lepote.

V Manili lahko najdeš spa centre, ki ponujajo storitev ribje pedikure. V teh bazenčkih majhne ribice, običajno vrste Garra rufa, nežno odstranjujejo odmrlo kožo z vaših stopal, kar je sproščujoča in edinstvena izkušnja.

Ta storitev je priljubljena med domačini in turisti, ki iščejo nekaj drugačnega za sprostitev.

Jeepneyji v Manili so ikonična oblika javnega prevoza, ki izvirajo iz predelanih vojaških džipov iz druge svetovne vojne¹ Značilni so po svojih živahnih barvah in okrasitvah ter lahko prevažajo do 20 potnikov naenkrat. So cenovno dostopni in priljubljeni med domačini ter turisti, saj ponujajo edinstven vpogled v filipinsko kulturo.

La Mano (Roka) je skulptura v Punta del Este, ki jo je ustvaril čilski umetnik Mario Irarrázabal. Prikazuje pet človeških prstov, ki delno izstopajo iz peska, in se nahaja v Urugvaju. Znana je tudi kot Los Dedos (Prsti) ali Hombre emergiendo a la vida (Človek, ki se pojavlja v življenje).

G A L E R I J A

Kozolec toplar je vrsta kozolca, ki je značilna za slovensko podeželje. Gre za večji kozolec z dvokapno simetrično streho in nadstropnim delom za shranjevanje sena. Toplarji so običajno leseni in imajo odprte stranice, kar omogoča dobro prezračevanje in sušenje žita ter trave.

Najbolj znamenita roža na Veliki planini je žafran. Vsako leto se Velika planina z okolico v začetku aprila obarva v vijolično modre barve cvetočih žafranov, kar je resnično prava paša za oči in čudoviti motiv za fotografe. Žafrani cvetijo od deset do 14 dni, zato je zelo pomembno ujeti pravi čas.

Značilne obleke Bele krajine, znane kot belokranjske narodne noše, so izdelane predvsem iz lanenega platna. To belo platno je bilo tradicionalno pridelano in obdelano lokalno, kar je odražalo prilagoditev ljudi na razpoložljive naravne vire. Obleke so pogosto okrašene z rdečimi in črnimi vezeninami, ki so značilne za to pokrajino. Kroji so preprosti, a funkcionalni, kar je bilo prilagojeno vsakdanjemu življenju in delu v preteklosti.

NAJGRŠA RIBA NA SVETU

Blobfish (*Psychrolutes marcidus*) je globokomorska riba, ki živi v vodah okoli Avstralije, Tasmanije in Nove Zelandije na globinah od 600 do 1200 metrov. Slovi po svojem “zmehčanem” in želatinastem videzu, ki pa je v resnici posledica prilagoditve za preživetje v visokotlačnih okoljih globokega morja.

Ko je blobfish v svojem naravnem habitatu, ima drugačen videz, saj mu tlak vode pomaga ohranjati bolj kompakten videz. Ko pa ga dvignejo na površje, zaradi pomanjkanja pritiska njegova želatinasta struktura postane bolj “požvečena” in povešena. Prav ta videz mu je prinesel sloves “najgrše živali na svetu,” čeprav je ta naziv dobil z veliko mero humorja.

Kljub svoji nenavadni pojavi je blobfish fascinanten primer prilagoditve morskega življenja.

G A L E R I J A

KOROŠKA IN REZIJA

Lojze Peterle je že pred več kot 30 leti, ko še ni bil v politiki, začel vsako poletje kolesariti po zamejstvu in spoznavati ljudi in kraje, ki so tesno povezani z našo slovensko tradicijo. To navado je obdržal tudi še med celotno svojo politično kariero. Tako si je nabral ogromno znanja in znanstev, njegovi sopotniki pa so se praviloma menjali. Leta 2018 sem imel čast, da je povabil mene in mojega sina v tokratno druščino. Ker je moj najljubši način potovanja »potepuško kolesarjenje«, mi je prav odgovarjalo, da nismo imeli kakšnega naprejšnjega načrta, ampak smo se sproti prilagajali razmeram … Ponavadi smo tako, da je Lojze poklical koga od svojih številnih znancev ali prijateljev in se dogovoril za srečanje …

Ker pa se je naš sogovornik z nami malo več zamudil, kot mu je »dovolila« žena, je postal malo nervozen, saj ju je čakalo še zahtevno spravilo sena. Pa smo se kar mi ponudili, da mu pomagamo. Kar ni mogel verjeti, da bi nenadoma v pomoč dobil šest krepkih rok, med njimi celo od slavnega Peterleta. Ampak, kar smo rekli, smo rekli! Odpeljal nas je visoko na svojo planino, kjer je žena že s traktorjem delala vrste sena. On je začel z veliko prikolico pobirati seno in ga voziti v skedenj, mi smo ga pa z vilami dajali tja, kamor je bilo treba.

Začeli smo v Tinjah, kjer je pater Rupnik izdelal čudovito kapelico. Po jutranji maši nam je rektor Jože Kopeinig podal izčrpno razlago številnih vsebinskih elementov te umetnine. Katoliški dom prosvete ponuja tako odraslim kot tudi posebnim ciljnim skupinam obsežen izobraževalni program. Poleg tega razne skupine rade prirejajo v hiši svoje izobraževalne prireditve, seminarje in zborovanja. Mi smo čez dan kolesarili o okolici, zvečer pa kot običajno še vrgli eno partijo taroka …

Tudi pri Sv. Petru smo lahko občudovali Rupnikove umetnine, predvsem v zunanjosti cerkve. Kako nenavadne motive si »privošči« ta umetnik: da upodobi Ježuščka kot otroka, ki nekomu zakriva oči! Lepa in zanimiva je tudi notranjost cerkve. Človek se kar namuza, ko vidi stare oblike izrazov pri križevem potu: X. postaja – »Jezusa neusmiljeno slečejo« V nekaterih krajih Koroške je slovenščina seveda bolj ohranjena, v drugih pa manj. Ampak, če si malo vztrajen, vidiš, da nas razumejo mnogi, ki se sprva delajo, da nas ne … Posebno še ob kakšni pijači in lepi pesmi, se jim hitro vrne slovenski jezik.

Po treh urah kar napornega dela (v kolesarskih dresih) se nam je malica kar prilegla. Nič nismo gledali na debelino »špeha«, saj so nam nove kalorije kar prav prišle. Tole na sliki je sicer nekaj podobnega, kar nam je pripravila Hrenova gospa. Bilo je obilno in zelo okusno … Ob takšni hrani shujšali ravno nismo, zredili pa tudi ne, saj smo kalorije kar kurili, dostikrat tudi pri temperaturi nad 30 stopinj. Resnici na ljubo smo zato nekaj večkrat uporabili tudi pomoč spremljajočega kombija, ki nam je sicer vozil prtljago. Predvsem pa smo se, kadar je bilo le možno, skopali v kakšnem koroškem jezerčku ali v kanalski rečici. Seveda na Koroškem nismo mogli preskočiti še obiskov dveh velikih umetnikov.

G A L E R I J A

Za mene je bila Rezija najbolj zanimiva izkušnja našega potovanja. Kako zanimiv jezik ohranjajo! Najprej misliš, da NIČ ne razumeš. Ko pa se malo bolje potrudiš, še enkrat poslušaš, tudi bolj pozorno prebereš, pa spoznaš, da lahko razumeš skoraj VSE! Na primer tale napis v klubski sobi ene glasbene skupine.

Naj pojasnim še zanimivo vsebino in hiter postopek. Polenta je zelo grobo mleta in že delno ohlajena. Posebnost pa je bila tisto, kar nam je gostitelj Mario sproti pripravljal v ponvi: stopljen sir v masti mast. Priznam, da nisem hotel težiti z vprašanjem o tem, katera mast je bila v ponvi, saj sem se prepričal, da je bila jed odlično. Takoj po serviranju se sir na krožniku spet strdi …

Obiskali smo tudi muzej brusilstva. Veliko ljudi iz Rezije se je namreč preživljalo s tem, da so po tujih deželah brusili nože, škarje in druga rezila. Svoje premične »stroje« so pripeljali tudi do zelo oddaljenih dežel, na primer Danske ali Libanona!

V zadnjem delu našega enotedenskega potepanja, smo prekolesarili še Soško dolino in italijansko stran Predila. Meni je tam uspela ena prav lepa, na katero sem tako navdušen, da jo želim deliti z vami.

Mi pa tudi v Reziji nismo bili lačni. Ravno nasprotno se nam je godilo. Doživeli smo nekaj zelo prijetnih presenečenj. Tako smo na primer kosili visoko na planini tik pod Kaninom. Vse je bilo zelo »bio«, če pa včasih ni bilo pri roki kakšnega kozarčka vina, smo se vedno lahko odžejali kar iz čistih potočkov.

Zadnjo noč smo prespali v Žabnicah v nunskem samostanu, zjutraj zgodaj vstali in se peš po starodavni romarski poti povzpeli na Višarje …

G A L E R I J A

ULIČNA FOTOGRAFIJA

Ulična fotografija (Street photography) je raziskovalna in umetniška kategorija fotografiranja. Zanjo sicer obstaja veliko različnih ožjih in širših definicij, zato se ne bi rad komu zameril. Za mene je to raziskovalni pohod po mestu (ali vasi), ko opazujem vse okrog mene, posebno še ljudi … Med tem pohodom skušam ujeti kakšen spontani trenutek ali zanimivost, ki ga zabeležim s fotoaparatom in to kasneje z užitkom obdelam.

Med fotografiranjem na ulici me pogosto »zanese« v malo drugo smer – portretne fotogarafije. Se pač ne morem premagati, če vidim zanimiv obraz.

Čeprav so glavni objekt uličnega fotografa ponavadi ljudje, pa so dostikrat enako zanimive tudi živali. Ali pa kombinacija obojih, kar tudi pogosto primeri.

Seveda je tudi pri ulični fotografiji treba imeti in obvladati vse običajne fotografske veščine. Predvsem pa je potrebno tudi znati izkoristiti različne svetlobne razmere.

Termin »ulična« seveda ni treba vzeti dobesedno. Zanimivo fotko, ki bo še vedno spadala v to kategorijo, lahko posnamemo tudi na kakšnem drugem javnem prostoru. Na obmorskih pomolih je tudi vedno mogoče najti kaj zanimivega.

Čeprav so najbolj zaželeni spontani posnetki (brez vednosti »objekta«), pa je včasih treba tudi kaj namestiti, da bi bilo ustrezno tudi ozadje.

A L E R I J A

Meni so še najbolj zaželeni kakšni posnetki, ki nas tudi spravijo v dobro voljo. Ko vidimo kaj smešnega, včasih pa lahko izrazimo tudi kakšno drugo sporočilo. Zgornja fotografija ima naslov »Sodobno komuniciranje«.

Čeprav določeni predmeti, arhitektonski elementi, napisi in slike sami po sebi niso nič posebnega, pa so lahko postanejo v medsebojni kombinaciji še kako zanimivi. Seveda se to lahko zgodi, če fotografu uspe, da jih ujame ob pravem trenutku pod pravim kotom.

Čeprav je na javnih prostorih načeloma dovoljena fotografirati, pa vendar obstajajo neke omejitve zaradi možne kršitve zasebnosti. Fotografi moramo to upoštevati, da pretirano ne posegamo v intimo mimoidočih. K sreči pa se večina ljudi, posebno še turistov, kar rada fotografira.

Čeprav so za ulično fotografijo kar nekako

slike, pa

včasih

bolj primerne črno-bele

je

tudi barva pomembna in jo kar velja uporabiti. Tako kot tule na sliki, kjer je prikazana kombinacijo belo-modro-rdeče.

A L E R I J A

Kar nekaj krajev v Sloveniji nosi ime Turnišče... To izhaja iz besede “turen,” kar pomeni stolp in se nanaša na kraj, kjer je nekoč stal stolp. Beseda “turen” izvira iz grške besede, ki pomeni utrjeno naselje, in je preko latinske besede “turris” (stolp, grad) ter srednjevisokonemške besede “turn” (stolp) prišla v slovenski jezik. Od stolpa na hribčku blizu Domžal je ostalo le ime, od bližnje graščine pa tale lep ribnik...

Takšne prtičke so včsih uporabljali le enkrat letno - ko so “nesli žegnat” velikonočne dobrote... Tale je od moje pokojne mame in ga še vedno uporabljamo za Veliko noč...

Tele “čolničke” nisem posnel v kakšni eksotični deželi, ampak kar v domačem kraju... Oddaja jih drevesce v kraju Turnišče pri Radomljah...

Povsod po Sloveniji imajo tradicionalni velikonočni zajtrk... vendar povsod malo drugače... V okolici Domžal se nujni sestavni del oblate, s katerimi se najprej “obhajamo”...

V 80-ih letih je bila Kuba še tako izolirana, da tja ni bilo nobene letalske povezave iz zahodnih letališč! Edini možni polet za nas je bil preko Prage... Marsikaj se je od tedaj spremenili... Danes verjetno tudi ne bi več smel domov prinesti takega nagačenega krokodilčka, ki še vedno krasi našo dnevno sobo...

Žalujoči ostali ...

V času covida smo spet začeli doma peči kruh...

G A L E R I J A

KRIMI

Ukradeno e-kolo v Makedoniji najdeno (kriminalka narejena s pomočjo UI)

Tomaž je nameraval en teden kolesariti po Makedoniji z električnim kolesom. Ker je prišel z avtom iz Slovenije, je nameraval avto pustiti v privatni garaži (druga klet) v centru Skopja. Kolo je imel priklenjeno zadaj na nosilcu od avta. Prespal je v istem bloku pri družini prijatelja Mitra. Ko pa se je zjutraj po zajtrku napotil v klet, je videl, da so mu avto ukradli, tako da so preščipnili verige.

Tomaž je bil šokiran in zmeden. Takoj je poklical Mitra, ki je hitro prišel dol v klet. Skupaj sta pregledala kraj zločina in opazila, da so tatovi pustili nekaj sledi. Na tleh je bil majhen košček rdečega blaga, ki se je zataknil v verigo. Mitrova družina je poklicala policijo, ki je hitro prišla na kraj dogodka.

Inšpektorica Jana je prevzela primer. Medtem ko je pregledovala kraj zločina, je opazila, da so tatovi verjetno uporabili profesionalna orodja za preščipnjenje verig.

Jana je začela preiskavo in kmalu odkrila, da je v zadnjem mesecu v Skopju prišlo do več podobnih tatvin. Vse so bile povezane z dragocenimi vozili in kolesi. Sledila je namigu rdečega blaga, ki ga je našla na kraju zločina, in odkrila, da je blago iz ekskluzivne trgovine z oblačili v središču mesta.

Medtem je Tomaž poskušal ostati miren in upal, da bo policija hitro našla njegov avto in kolo. Mitrova družina mu je nudila podporo in pomoč. Jana je nadaljevala preiskavo in odkrila, da je trgovina z oblačili pred kratkim prodala rdeč plašč neznanemu kupcu, ki je plačal z gotovino in ni pustil nobenih osebnih podatkov.

Tomaž pa se je spomnil, da so ga prejšnji dan na meji med Srbijo in Makedonijo nenavadno dolgo časa zadrževali. Zahtevali so prometno dovoljenje in verjetno na skrivaj tudi fotografirali njegov avto s kolesom zadaj na nosilcu. Ta nenavadna situacija mu je zdaj postala sumljiva.

Takoj je o tem obvestil inšpektorico Jano. Jana je prepoznala, da bi lahko bila ta informacija ključna za preiskavo. Obrnila se je na mejno policijo in zahtevala dostop do posnetkov nadzornih kamer ter podatkov o prehodu meje. Po nekaj urah je prejela posnetke, ki so jasno pokazali, da so mejni policisti res fotografirali Tomažev avto.

Jana je začela preverjati, ali so bili kateri od mejnih policistov vpleteni v prejšnje tatvine. Medtem je Tomaž poskušal ostati miren in upal, da bo policija hitro našla njegov avto in kolo. Mitrova družina mu je nudila podporo in pomoč.

Po nekaj dneh preiskave je Jana odkrila, da je eden od mejnih policistov imel povezave z lokalno kriminalno združbo, ki je bila znana po krajah dragocenih vozil in koles. združbo, ki je bila znana po krajah dragocenih vozil in koles. Znano je bilo, da je ta združba že večkrat

v Skopju ukradla kolo in ga s kombijem hitro prepeljala v sosedno državo Kosovo, saj je ta zelo blizu (20 minut vožnje). To bi lahko predstavljalo kar velik problem! Ker je Jana vedela, da nato ukradena kolesa poceni prodajo na Kosovem, je telefonirala svojemu kolegu detektivu v Prištino in ga prosila, naj se pozanima, če bodo prodajali kakšna kolesa, podobna Tomaževemu. Tomaž je posredoval fotografijo kolesa, pritrjenega na avto, da bi detektiv lažje prepoznal ukradeno kolo. Detektiv v Prištini, Arben, je obljubil, da bo takoj začel preiskavo. Preveril je lokalne tržnice in spletne oglase, kjer so pogosto prodajali ukradena kolesa. Po nekaj dneh je Arben naletel na oglas, ki je ustrezal opisu Tomaževega kolesa. Prodajalec je trdil, da je kolo novo in ga prodaja po zelo nizki ceni.

Arben je organiziral tajno operacijo, da bi ujel prodajalca in pridobil več informacij o kriminalni združbi. Medtem je obvestil Jano o svojem odkritju. Jana je bila navdušena nad hitrim napredkom in se je odločila, da bo skupaj s Tomažem odpotovala v Prištino, da bi sodelovala pri operaciji.

Tomaž in Jana sta se odločila, da se bosta kar z avtobusom odpeljala v Prištino. Dobila sta še zadnja prosta sedeža in se hitro vkrcala. Med vožnjo sta razpravljala o načrtu in upala, da bo operacija uspešna.

Tomaž je bil nervozen, vendar je Jana ostala mirna in ga pomirjala.

Ko sta prispela v Prištino, ju je na avtobusni postaji pričakal detektiv Arben. Skupaj so se odpravili na dogovorjeno lokacijo, kjer naj bi prodajalec ukradenih koles opravil prodajo. Arben je organiziral tajno operacijo, pri kateri so sodelovali tudi lokalni policisti. Ko so prispeli na kraj srečanja, so opazili prodajalca,

ki je imel s seboj več koles, med njimi tudi Tomaževo električno kolo. Arben je dal znak policistom, ki so hitro obkolili prodajalca in ga aretirali.

Tomaž je bil presrečen, ko je ponovno videl svoje kolo. Jana in Arben sta bila zadovoljna z uspešno operacijo. Skupaj so se vrnili na policijsko postajo v Skopje, kjer so nadaljevali preiskavo in ugotovili tudi, kako so tatovi lahko tako hitro našli Tomažev avto s pritrjenim kolesom.

Potem, ko je tatinska družba na meji med Srbijo in Makedonijo dobila podatke o Tomaževem avtu s kolesom, je s pomočjo podkupljenega policista lahko zasledovala nadaljevanje Tomaževe vožnje po Skopju s pomočjo OCR prepoznavanja registrske tablice. OCR (optično prepoznavanje znakov) tehnologija jim je omogočila, da so spremljali Tomaževo registrsko tablico in tako odkrili, v kateri blok in katero garažo je pripeljal, da so tatovi lahko hitro ukrepali in preščipnili verige ter ukradli kolo.

Ampak Tomaža to že ni več zanimalo... Važno je, da je imel spet svoje električno kolo in da je končno lahko začel s svojim enotedenskim kolesarjenjem po Makedoniji!

G A L E R I J A

IZ ARHIVA

A L E R I J A

SPOMINI NA STAVKO

G A L E R I J A

G A L E R I J A

ANTARKTIKA

Imel sem to srečo, da sem poleg vseh glavnih celin obiskal tudi Antarktiko.

Naša pustolovščina se je začela na Falklandskih otokih, kjer smo se vkrcali na raziskovalno ladjo Aurora. Falklandski otoki, s svojo divjo naravo in bogato zgodovino, so bili popoln začetek za našo ekspedicijo. Po nekaj dneh raziskovanja otokov smo se odpravili proti Južni Georgii.

Južna Georgia, s svojimi zasneženimi vrhovi in bogato favno, nas je očarala. Med plovbo smo občudovali ledene gore, ki so se veličastno dvigale iz morja. Vsaka ledena gora je bila unikatna, s svojimi oblikami in odtenki modre barve.

Ko smo prispeli do Antarktike, smo se večkrat izkrcali s čolni zodiac. To je bil nepozaben trenutek, ko smo stopili na ledeno celino. Naša prva postaja so bila naselja pingvinov. Pingvini so nas radovedno opazovali, medtem ko smo se sprehajali med njimi. Videli smo tudi tjulnje, ki so se lenobno sončili na ledu. Med našo ekspedicijo smo naleteli na zapuščena naselja za kitolov. Ta naselja so bila opomin na preteklost, ko so ljudje lovili kite za olje in meso. Danes so ta naselja zapuščena in prepuščena naravi.

G A L E R I J A

Po več tednih raziskovanja Antarktike smo se odpravili nazaj proti domu. Naša pot nas je vodila čez Berlingov preliv, kjer smo občudovali veličastne ledene gore in divje morje. Naša ekspedicija se je končala v Ushuai, najjužnejšem mestu na svetu. Ushuaia, s svojo edinstveno lego in bogato zgodovino, je bila popoln zaključek naše pustolovščine.

Za meme je bil nepozaben tudi skok v zaledenelo morje, za kar sem dobil tudi diplomo »Polar plunge«.

G A L E R I J A

Ko sem se odločil za “polar plunge” na Antarktiki, sem vedel, da bo to nepozabna izkušnja. Ko sem stopil na rob odskočne blazine, pritrjene na ladjo, zasidrano na odprtem morju, nekaj sto metrov globokem, me je preplavil občutek pričakovanja in negotovosti. Zrak je bil ledeno mrzel, temperatura pa je bila globoko pod ničlo. Ko sem se potopil v ledeno vodo, me je prešinil šok, kot bi me zadela elektrika. Voda je bila tako mrzla, da sem za trenutek izgubil dih, a hkrati sem občutil neverjetno živost in potrebo, da čimprej splavam na površje in se vrnem na ladjo.

Takšne izkušnje so redke in nepozabne, in čeprav je bil trenutek potopa v ledeno vodo šokanten, je bil občutek po tem neprimerljiv. Adrenalin, ki ga doživiš, in občutek dosežka sta res nekaj posebnega.

Ena mojih najbolj posrečenih fotografij: ko sem od znotraj posnel vodjo naše fotografske skupine - Richard iAnson - sem hkrati dobil tudi “selfie” kot odsev,,,

G A L E R I J A

Vabilo gledališčem - Priložnost za obogatitev repertoarja!

Dragi gledališki ustvarjalci, profesionalni in amaterski! Z velikim veseljem vam predstavljamo edinstveno priložnost, da obogatite svoj repertoar z dramo Antona Tomažiča, »Kulturni večer v Mašinometalu«. T

a izjemna drama, ki se bere kot komedija, ponuja vpogled v stanje kulture in splošne družbene situacije v bivši Jugoslaviji. Kljub na videz mehkejši obliki »samoupravnega socializma« razkriva enako totalitarno državo kot v drugih komunističnih deželah.

Kratek opis drame: Po obdobju »svinčenih časov« se v 80-ih letih družbeni dialog nekoliko odpira, a še vedno ostaja omejen. Drama mojstrsko prikazuje razmerje med uradnimi strukturami na vseh nivojih (od podjetij in občin do republike), vse pogumnejšimi disidenti in prvimi mediji, ki počasi začenjajo igrati svojo vlogo pri širjenju resnice. Zakaj izbrati to dramo?

• Primerna je za vse gledališke skupine: Drama ne zahteva kompleksne scenografije in kostumografije, zato je idealna tako za profesionalna kot amaterska gledališča.

• Humor in globina: Kljub komičnemu tonu, drama odpira pomembna vprašanja o družbeni in politični zgodovini, kar zagotavlja tako smeh kot razmislek.

• Resonanca s sodobnostjo: Tema drame je presenetljivo aktualna in bo gotovo vzbudila zanimanje širokega občinstva, posebno pa še »jugonostalgikov«.

Vključite »Kulturni večer v Mašinometalu« v svoj repertoar! Razveselite občinstvo z mešanico humorja, zgodovinskega vpogleda in subtilne kritike. S tem boste obudili pomembne zgodbe preteklosti in jih osvetlili za prihodnost.

Celotno besedilo drame: https://issuu.com/antontomazic/docs/ kulturnivecer-vjugi

Za več informacij prosimo, da kontaktirate avtorja: tone.tomazic@siol.net

G A L E R I J A

GOVORNIK O SOCIALNEM DIALOGU

Kersem še vedno na dopustu, mi bo kolumno spet napisal program za pisanje govorov - GOVORNIK. Tokrat bo žargon že povsem sodoben, vsebina pa… no, tega modula pač nismo kaj dosti spreminjali. Se mi pa zdi potrebno povečati in poudariti naslednjo klavzulo iz drobnega tiska: »Posebej opozarjamo, da se spletne strani na GOVORNIKU tvorijo po načelu naključnosti in zato vsebina ne predstavlja izražanja človeške misli. Tudi če so v takšnih besedilih vsebovana imena resničnih ljudi, so besedne in stavčne povezave povsem naključne in brez podlage v resničnem svetu.«

Kolegice in kolegi!

Dovolite mi, da rečem eno stvar v uvodu. Naj opozorim zgolj na nekaj dejstev! Obdelal bom področje socialnega dialoga. Bom res kratek. Kar malo treme imam... Prej se nisem oglašal. (Aplavz.) In zakaj? Časi so težki.

Za nas vsak tisti, ki bo hotel rešiti vse in naenkrat, bo sicer govoril o tem, da ima dobre želje, v bistvu pa bo pomagal k temu, da se bodo stvari zapletale, ne pa reševale. Zakaj se sedanje stanje ne ujema s pričakovanim? Mislim, da tu ne velja paralela, ki jo nekateri vlečejo z Avstrijo ali Hrvaško. Nazadnje, gospe in gospodje! V tem parlamentu smo take pogumne besede doslej slišali le iz ust manjšinca Roberta Batttelija. Tudi jaz bi rad videl, da bi do tega prišlo že veliko prej. Vprašanje socialnega dialoga smo s tem zaključili. Tukaj vidim edino jamstvo, da morda bomo pa le prišli do tega, kar bi morali imeti že storjenega. To je eden od osnovnih problemov. Za nas vsak tisti, ki bo hotel rešiti vse in naenkrat, bo sicer govoril o tem, da ima dobre želje, v bistvu pa bo pomagal k temu, da se bodo stvari zapletale, ne pa reševale. In spet se vračam na prejšnje čase. Kajti vsi podatki, od prvega do zadnjega, so vprašljivi. (Nedeljski dnevnik, str. 888/1995) Ali ni že to dovolj velik razlog za obravnavo in temeljito obravnavo tega tako pomembnega področja? Ne pa tako, kot po navadi slišimo v nastopaštvu kolege Hvaucovega Srečkota. Strpno poslušam mnoge današnje nastope in moram reči, da ves čas poslušam vrsto neresničnih podatkov. V tem primeru pa mislim, da gre še za nekaj drugega. Rad bi povedal sledeče. Ne smemo nasesti na besede mladinskega poslanca Ljuba Germiča. Strinjam se, ogromno je še nedorečenih stvari. Jaz vsaj tako mislim. Vse opcije so še odprte. Zakaj se sedanje stanje ne ujema s pričakovanim? In to je tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče. To me začenja počasi že jeziti.

Opozarjam na vizionarske misli kolege Sama Bevka. To smo tudi javno povedali in stališča o tem nismo spremenili. Problematiko socialnega dialoga smo s tem zaključili. Kdor ponuja enostavne in hitre rešitve ali realnega stanja sploh ne pozna, ali pa namenoma zavaja. Niti najmanj nisem navdušen nad izvajanji tržiškega poslanca Pavla Ruparja. To sta dve različni stvari.

In samo še ena misel k dosedanjim razpravam: Izjemno velik problem, pa ga premalokrat izpostavljamo. Pri tem naj opozorim na nekatere značilnosti. (UL št. 34/1999 - obj. 34) Tega se kar malo bojim. Ne smemo nasesti na besede poslanca Francija Rokavcija. Časa je bilo zadosti. Ampak volje ni bilo in se je stvar odlašala in odlašala. Sedaj se pa sprašujem - kaj hočemo s tem pravzaprav doseči? Še več! Niti najmanj nisem navdušen nad izvajanji bivšega ministra Mateja Lahovnika. Svetoval bi pa le, da se dovolj resno presodi, ali so določbe, katere sem pravkar omenil, dovolj jasne. Bojim se, da ne. Še nekaj bi rekel.

Saj to je čisto popolnoma logično. Zakaj se sedanje stanje ne ujema s pričakovanim? Verjetno se temu ne bo dalo povsem izogniti. To je eno od opozoril. Navdušen sem nad pravkar izrečenimi besedami poslanca Matjaža Hana. To je že treba vedeti. Tematiko socialnega dialoga je enkrat za vselej pojasnjeno(a). Prehajam k tistemu zelo pomembnemu. In to je bistvo celotne zadeve. Želel bi Vas še enkrat pozvati, da zelo resno razmislite, da skupno zelo razmislimo, kako najti izhod iz nastale situacije. Ob tem se mi je nekaj posvetilo... Nekaj trditi in potem v isti sapi trditi, da je to res, kar trdite? Ne vem, kako bi to logiko imenoval... (Večer, 31.4.1997, str. 223) Ker pravim, če ste bili in smo bili nekega dne, ko smo zakon sprejemali, srednje pametni, gotovo ne povsem neumni, smo to sprejeli, bi rekel, po najboljših vedenjih in znanjih. Ne morem se pridružiti izvajanjem kolegeta Jožeta Tankota. Ja, lepo prosim! To dejstvo zasluži še poseben poudarek! Bodimo pošteni do sebe in poglejmo stvari iz večih kotov. Niti najmanj nisem navdušen nad izvajanji poslanca Jankota (Vebra). In še zadnje: Mislim, da res lahko počasi začnemo zaključevati to razpravo. Takoj bom zaključil... Še tole... Kdo nas bo pred tem varoval? Vsi vemo za ta strahovit padec sredstev.

Ampak v preteklem obdobju smo šli mimo tega, preko tega, kar na vsak način mislim, da ni prav. Navdušen sem nad pravkar izrečenimi besedami bivšega premiera Toneta Ropa. Moja razmišljanja pa gredo v drugo smer. Vprašanje socialnega dialoga sem menda demistificiral. Ne vem, po kakšnih merilih se torej zbira med programom usklajevanja zakonov in spiskom zakonodaje. Ne vem, kdo dela to selekcijo in čemu ta služi. Ne vem. Takšno državo in takšne zakone imamo. O tem obstajajo jasni stenogrami. To je popolnoma jasno. Želel bi Vas še enkrat pozvati, da zelo resno razmislite, da skupno zelo razmislimo, kako najti izhod iz nastale situacije. (Družina, Kaj naj storim?, z dne 3.4.2000) Samo preberite članek v današnjem Delu. Zgrožen sem nad stališči bivšega poslanca dr.

Jožefa Bernika. Poglejte - vse razprave, večine, ki smo razpravljali, so zadeve, ki na državnem nivoju niso umestne. Prav nasprotno! S tem bi našo državo, državljane in gospodarstvo bolj zaščitili in približali Evropi, kot z novimi davki. Ne morem pa se strinjati s predlogi kolege Sama Bevka.

Zaključujem svojo razdelavo vprašanja socialnega dialoga. Tega ne razumem. To so tudi dejstva, ki jih pri nas še kako občutimo. Hvala za vaše potrpljenje. Hvala lepa! Subjekt sem tako pojasnil in ne bo več tabu.. Predlagam, da s tem zaključimo. To je bil moj prispevek k boljšemu poznavanju socialnega dialoga. In tega se bomo z vsakim dnem bolj zavedali.

Vaš Peter Svetnik!

Ste že kdaj le na pol poslušali dolgočasnega govornika in kljub lepim besedam niste vedeli, kaj hoče povedati? Jaz tudi! In sem si zamislil eno parodijo....Že pred 40 leti (še v DOS-u) sem naredil program za pisanje govorov!!! Ni bila ravno umetna inteligenca, učinek pa skoraj enak... Še Mladina je o tem pisala! Kdor ga je poslušal malo bolj površno, skoraj ni ločil od človeških gromovnikov. Kasneje so mi Govornika prijatelji prevedli še v spletno obliko, kjer zadeva še vedno deluje - na www.tomazic.info - in sicer lahko naredi:

Pravni referat Politični govor Najstniški izliv Ljubezensko izpoved Socialistični nastop

Zadnji je še posebno zabaven relikt, zaradi jezikovne latovščine latovščine in številnih izrazov, ob katerih se bodo marsikaterim jugonostalgikom še zaiskrile oči ...

G A L E R I J A

GOVORNIK SOCIALISTIČNI NASTOP

GOVORNIK – socialistični nastop

Ker sem danes na dopustu, ne morem sam napisati običajne sobotne kolumne, vendar sem se znašel tako, da sem že vse pripravil in nastavil program za pisanje govorov (in podobnih umotvorov) GOVORNIK ter mu naročil naj obravnava tematiko »socialnega dialoga«. Ker pa je bilo za to včasih več razumevanja, sem nastavil takšne parametre, da bo uporabljeno predvsem samoupravno izrazoslovje. Program je namreč nastal že pred 20 leti (takrat sicer v DOS varianti, katero smo kasneje posodobili in namestili na internet) in ima v tem smislu (besedni zaklad in razne fraze) že kar zgodovinsko vrednost.

Tovarišice in tovariši!

Namen mojega referata je dokazati, da socialni dialog na pladnju prinaša upanje za stotisoče nezaposlenih. V tem skromnem izvajanju bom prikazal, da centralni komite krepko presega pomen samoupravne socialistične prakse. Že v javni razpravi sem opozoril, da današnje srečanje kot tako dan za dnem uresničuje teoretična podlaga tovariša Kardelja. IPO ima pomočnika - PIPO - to mi lahko verjamete... Brez pomislekov izjavljam, da socializem neizprosno zahteva bogastvo določb zakona o združenem delu. Moti se, kdor misli, da prava narava delovnih sredstev dan za dnem uresničuje stalno pomanjkanje kave. Krepi se bratstvo in enotnost naših narodov - kot sem že večkrat poudaril... Trdim da centralni komite močno krepi vse prednosti samoupravnega soc. sistema.

Čeprav nekateri mislijo, da proletarske sile ne zanemarjajo družbene realnosti, delavska solidarnost tega ne omogoča. Za tem stojim jaz - - Peter Klepec! Proletarci vseh dežel - združite se! Individualni organ nam mora dati misliti... IPO ima pomočnika - PIPO - kot neodvisna kategorija. Moti se, kdor misli, da svobodna menjava dela kot imperativ vedno znova potrjuje ateistični izobraževalni sistem. Hitrejši socialistični razvoj nam mora dati misliti... Delovna skupnost predstavlja režijo - to mi lahko verjamete... Moti se, kdor misli, socialni dialog implicira zbrana dela tovariša Tita. Čeprav je po eni strani res, da prave kulturne vrednote niso razdiralne, družbena pravičnost tega ne dopušča. Upam, da tega ne bo kdo narobe razumel... Individualni organ se razume sam po sebi... In kdo ima zato glavno zaslugo? Peter Klepec. Družbeni dogovor sklepajo sindikati - to še posebej poudarjam! Vizionar

pomeni prav nasprotno! Družbeni dogovor sklepajo sindikati - bi rekel. (E: Kardelj - maturitetna naloga, TZ7&/&%) Že v javni razpravi sem opozoril, da čistopis obravnavanega dokumenta daleč presega morebitna kasnejša nesoglasja. Čeprav nekateri mislijo, da procesi podružbljanja politike niso razdiralne, tega ne bomo NIKOLI dopustili! Delavski razred - tega je res težko razumeti...

Namesto da bi ukrepali kot tovariš Popit, gospodarska reforma zahteva, da glasujemo drugače. In kdo to jamči? Medsebojni odnosi v združenem delu obstajajo - to mi lahko verjamete... Naš državni sistem - je napaka, katere ne smemo ponoviti! Še ne veste kdo je Peter Klepec. Družbeni dogovor sklepajo sindikati - ne pa obratno! (o tem obstajajo dokumenti!!!) Namesto da bi ukrepali kot tovariš Stambolič, socializem od nas terja, da gremo v drugo skrajnost. In kdo to jamči? Združevanje sredstev in dela je nujno - pa če nam je prav ali ne. Naš ljubljeni predsednik je šele pred nami... Referendumsko odločanje pomeni nekaj večtovarišice in tovariši! (TO lahko tudi dokažemo!!)

Upam, da ste razumeli, socialni dialog upravičeno poudarja genialnost našega sistema. Moti se, kdor misli, da dialektična resnica že v kali zatira delavski razred kot samostojno kategorijo. TOZD pogojuje SOZD ali celo POZD - to še posebej poudarjam! Naj bom direkten in še enkrat poudarim, da moj glavni dokaz postavlja mejnik v dosedanji zakonodajni praksi. (Združeno delo, &547 int.št. 56%) Ne da bi govorili kot tovariš Kardelj, partija od nas pričakuje, da gremo v drugo skrajnost. Pomembni so delegati in delegatkekot da gre za grešnega kozla. Videli smo, da diktatura proletariata hkrati pomeni velik korak v zgodovino.

Tovariš Peter Klepec

G A L E R I J A

VALPARAISO PRESTOLNICA GRAFITOV

Kar

nekaj mest si lasti naziv svetovne prestolnice grafitov – ulične umetnosti. Če boste sami poguglali, boste takoj prišli do tisoče zanimivih slik! Nesporni favoriti za tak prestiž so brez dvoma svetovne metropole z več milijoni prebivalcev. Potem ko sem obiskal že preko 100 držav, imam tudi sam svojo lestvico. Konec lanskega leta sem na prvo mesto uvrstil čilensko mesto Valparaiso.

G A L E R I J A

KOLESARJENJE PO OTOKIH

Kolesarjenje po dalmatinskih otokih je izkušnja, ki jo težko opišemo z besedami. Vsako leto se za en teden pridružim agenciji Chebul in uživam v raziskovanju teh čudovitih otokov na kolesu. Ta izkušnja mi omogoča, da se povežem z naravo, odkrijem skrite kotičke in se sprostim v neokrnjeni lepoti dalmatinske obale.

Dalmatinski otoki so pravi raj za kolesarje. S svojimi slikovitimi pokrajinami, kristalno čistim morjem in prijaznimi domačini ponujajo nepozabno doživetje. Kolesarske poti nas vodijo skozi oljčne nasade, vinograde in majhne ribiške vasice, kjer lahko občutimo pristno dalmatinsko življenje. Vsak otok ima svoj edinstven čar in zgodbo, ki jo je vredno odkriti.

Agencija Chebul poskrbi za vse podrobnosti, kar nam omogoča, da se popolnoma posvetimo uživanju v kolesarjenju. Njihovi izkušeni vodiči nas vodijo po najboljših poteh, skrbijo za našo varnost in nam nudijo zanimive informacije o zgodovini, kulturi in naravi otokov. Poleg tega poskrbijo tudi za udobno namestitev in okusne obroke, ki nam dajejo moč za nove kolesarske podvige.

Kolesarjenje po dalmatinskih otokih je več kot le športna aktivnost. Je priložnost za sprostitev, povezovanje z naravo in odkrivanje skritih lepot, ki jih ponuja ta čudoviti del sveta. Vsako leto se veselim tega tedna, ki mi omogoča, da se odklopim od vsakdanjega stresa in se napolnim z novo energijo.

G A L E R I J A

KITAJSKA

Kako je možno, da gospodarstvo lahko deluje tako uspešno tudi v komunističnem režimu? Ali nista svoboda in demokracija predpostavki za funkcioniranje kapitalizma v pogojih proste podjetniške iniciative ter zasebne lastnine?

To me je najbolj zanimalo ob začetku mojega tri tedenskega potovanja po Kitajski. Pridružil sem se namreč avstralski skupini fotografov, s katerimi smo spoznavali vzhodni del države ter obrobni, začetni del Tibeta. Posebna privlačnost je bila v večdnevnem praznovanju novega leta – kitajskega in tibetanskega (kar pa ni istočasno).

Vtisi o tej ogromni deželi so presegli vsa moja pričakovanja. Politična ureditev na Kitajskem nima prav nič skupnega z demokracijo, kot jo pojmujemo in izvajamo na zahodu. Komunistična stranka ima popolno in izključno oblast na vseh področjih, predvsem tudi v upravi in vojski. Za vse druge je politična svoboda zelo omejena, podobno kot je bila v naši deželi 45 let po »osvoboditvi«… »Lahko se treseš, če te zebe…« Indoktrinacija poteka predvsem preko izobraževanja ter medijev. Uradnih državnih televizijskih kanalov imajo kar 15, poleg teh pa še ogromno lokalnih. Saj imajo še kar zanimive programe (dosti bolj, kot na

G A L E R I J A

primer v Iranu), vendar pa se lahko kadarkoli pojavijo obsežni posnetki raznih dolgočasnih sej centralnega komiteja (starejšim bralcem znano?) in to istočasno na vseh kanalih, tako da jim težko ubežiš. Tujih TV kanalov skoraj ni, razen v velemestnih hotelih, vendar pa se lahko tudi kakšen CNN kar nenadoma zatemni za nekaj minut. Seveda, saj ga prenašajo s časovnim zamikom, da cenzorji lahko pravočasno ukrepajo … Internet je zelo razširjen v vseh oblikah in napravah. Toda prepovedani (blokirani) so Facebook, Twitter, Instagram, YouTube … Vendar pa zaradi tega Kitajci niso prikrajšani za užitke družbenih (družabnih) omrežij, saj imajo svoje lastne ustrezne »kopije« Facebooka, Twitterja, itd., ki pa so lahko, in očitno tudi so, nadzorovani s strani države (partije) – v zelo pomembni kombinaciji s samocenzuro.

Ker pa je v totalitarnih sistemih važno predvsem, da so obvladovane široke množice (velika večina prebivalstva), velja podobno kot v Iranu, za tujce je prav lahko obiti blokade družbenih omrežij, s pomočjo posebnih aplikacij VPN. Praviloma takšnih »ukan« ne preprečujejo niti lastnim državljanom, dokler je to omejeno na zanemarljivo število intelektualcev.

Za bralce, katerim se kar lasje ježijo ob tako očitnem pomanjkanju zahodne demokracije in »splošnih

G A L E R I J A

človekovih pravic« pa naj takoj pojasnim, da vse to ublaži dejstvo, da pa je hkrati Kitajska tudi 100 % kapitalistična. To je čutiti na vsakem koraku. Poteka celo nekakšna prikrita indoktrinacija materialnih dobrin, vzporedno z ono politično. Na mnogih TV kanalih (tudi na 15 državnih) se že zjutraj ali pa v »prime time« terminih vrtijo razkošni »reality shows« po zahodnih vzorcih, z bogatimi nagradami, kjer lahko celo otroci tekmujejo za hladilnike in pralne stroje, ipd., glavna nagrada pa je luksuzni avto. Vzrok za uspešen razvoj gospodarstva je očitno tudi v popolni svobodi podjetniške iniciative, kot jo očitno tukaj imajo. Mi smo včasih mislili, da to ne gre skupaj s pomanjkanjem večstrankarske demokracije, ki naj bi edina omogočala »checks & balances« ter uspešen boj proti korupciji. Na Kitajskem so se pa boja proti korupciji lotili čisto na avtokratski način. Sedanja velika zvezda (dosmrtni) predsednik (vsega) Ši Džinping je celo svojo največjo popularnost dosegel prav z odločnimi akcijami proti korupciji. Res je, da je ob tem morda (verjetno) obračunal tudi s svojimi političnimi nasprotniki. Vendar pa se zdi, da je to manjši davek ob pomanjkanju formalne demokracije. Osebno sem ob vseh teh spoznanjih (in tudi ob drugih vtisih) doživel kar precejšnjo spremembo v svojem mišljenju. Vse bolj se mi zdi, da zahodna demokracija le ni edini recept za uspešen razvoj družb. Čeprav seveda rajši živim v demokraciji.

G A L E R I J A

SAMOSTANI TIBETA

G A L E R I J A

TIBETANSKI MENIHI

G A L E R I J A

PROSTRACIJA

Na mene je velik vtis naredila romarska prostracija, ki je zelo cenjena in spoštovana v tibetanskem budizmu.

To je duhovna praksa, ki jo izvajajo nekateri tibetanski budisti, ki se želijo približati Budi in njegovim učenjem. Prostracija je dejanje, pri katerem se vernik vrže na tla in se dotakne zemlje s petimi deli telesa: čelom, dlani in koleni. To je izraz spoštovanja, ponižnosti, predanosti in pokore. Prostracija je tudi način, da se očisti um in telo od negativne karme in da se razvije sočutje do vseh živih bitij.

Prostracija se lahko izvaja v templjih, samostanih ali drugih svetih krajih, kot so jezera, gore ali jame. Nekateri verniki pa se odločijo za bolj zahtevno obliko prostracije, ki jo imenujejo romarska prostracija. To pomeni, da se prostrirajo na dolgih in težkih poteh do svetih krajev, ki so lahko oddaljeni več sto ali tisoč kilometrov. Romarji se prostrirajo vsakih nekaj korakov, pri tem pa nosijo posebne rokavice, blazine in kape, da zaščitijo svoje roke, kolena in glavo. Romarska prostracija je velika žrtev in duhovna vadba, ki lahko traja več mesecev ali let. Romarji verjamejo, da jim bo ta praksa pomagala doseči razsvetljenje.

Na svojem potovanju po Tibetu sem videl zelo veliko romarjev, ki so to prakticirali, predvsem v samih romarskih krajih, pa tudi ob cestah tja, očitno še na desetine kilometrov oddaljeni od končnega cilja. Nekaj podobnih občutkov imajo gotovo tudi krščanski romarji, kadar po kolenih obkrožajo na primer Marijin oltar na Brezjah. Tudi sam sem v mladosti to že opravil, skupaj z mano, in se spominjam, da gre kar za bolečo “žrtev”... Zato sem še toliko bolj “občudoval” tibetanske romarje, ki takšne pokore delajo ure, dneve in celo Prostracija je duhovna praksa, ki jo izvajajo nekateri tibetanski budisti, ki se želijo približati Budi in njegovim učenjem. Prostracija je dejanje, pri katerem se vernik vrže na tla in se dotakne zemlje s petimi deli telesa: čelom, dlani in koleni. To je izraz spoštovanja, ponižnosti, predanosti in pokore. Prostracija je tudi način, da se očisti um in telo od negativne karme in da se razvije sočutje do vseh živih bitij.

Prostracija se lahko izvaja v templjih, samostanih ali drugih svetih krajih, kot so jezera, gore ali jame. Nekateri verniki pa se odločijo za bolj zahtevno obliko prostracije, ki jo imenujejo romarska prostracija. To pomeni, da se prostrirajo na dolgih in težkih poteh do svetih krajev, ki so lahko oddaljeni več sto ali tisoč kilometrov. Romarji se prostrirajo vsakih nekaj korakov, pri tem pa nosijo posebne rokavice, blazine in kape, da zaščitijo svoje roke, kolena in glavo. Romarska prostracija je velika žrtev in duhovna vadba, ki lahko traja več mesecev ali let. Romarji verjamejo, da jim bo ta praksa pomagala doseči razsvetljenje.

Nekaj podobnih občutkov imajo gotovo tudi krščanski romarji, kadar po kolenih obkrožajo na primer Marijin oltar na Brezjah. Tudi sam sem v mladosti to že opravil, skupaj z mamo, in se spominjam, da gre kar za bolečo “žrtev” ... Zato sem še toliko bolj “občudoval” tibetanske romarje, ki takšne pokore delajo ure, dneve in celo mesece ...

G A L E R I J A

Kužna znamenja, znana tudi kot kužni stebri, so bili pomniki, postavljeni v zahvalo za konec kuge, ki je v preteklosti večkrat prizadela Evropo, vključno s Slovenijo¹. Najpogosteje so jih postavljali v 17. stoletju, ko so epidemije kuge terjale številna življenja¹. Ta znamenja so bila običajno posvečena svetnikom, kot so sveti Rok, sveti Boštjan, sveta Rozalija ali sveta Barbara, ki so veljali za zaščitnike pred kugo. Tale stoji na Mengeškem polju.

NATO fonetična abeceda, znana tudi kot Mednarodna radiotelefonska črkovalna abeceda, je standardiziran nabor besed, ki se uporabljajo za črkovanje črk latinske abecede v ustni komunikaciji. Vsaka črka ima dodeljeno posebno besedo, ki se uporablja za jasnejše sporazumevanje, še posebej v situacijah, kjer je lahko težko razumeti posamezne črke zaradi različnih naglasov ali slabe kakovosti zvoka.

Slovenska abeceda ima nekaj dodatnih črk, ki jih NATO fonetična abeceda ne pokriva. Čeprav ni uradno standardizirane fonetične abecede za slovenski jezik, se v praksi pogosto uporabljajo podobne metode za jasnejše sporazumevanje. Tukaj je primer, kako bi lahko izgledala fonetična abeceda za slovenske črke:

Slovenska abeceda ima nekaj dodatnih črk, ki jih NATO fonetična abeceda ne pokriva.

- A: Ana

- B: Boris

- C: Cvetko

- Č: Črt

- D: David

- E: Eva

- F: Franc

- G: Gregor

- H: Helena

- I: Ivan

- J: Jožef

- K: Karel

- L: Lojze

- M: Miha

- N: Niko

- O: Olga

- P: Peter

- R: Rok

- S: Simon

- Š: Špela

- T: Tone

- U: Urban

- V: Vinko

- Z: Zoran

- Ž: Žan

Med obleganjem Sarajeva, ki je trajalo od aprila 1992 do februarja 1996, so prebivalci mesta zgradili predor, znan kot “Sarajevski ratni tunel” ali “Tunel D-B” (Dobrinja-Butmir), da bi zagotovili oskrbo z nujnimi potrebščinami¹. Predor, dolg približno 800 metrov, je bil izkopan pod letališko stezo Butmir in je povezoval oblegano mesto z zunanjim svetom. Danes je del predora ohranjen kot muzej, kjer si obiskovalci lahko ogledajo, kako je predor izgledal in kakšno vlogo je imel med obleganjem.

Šipek je izjemno koristen za zdravje zaradi svoje visoke vsebnosti vitamina C, ki krepi imunski sistem in pomaga pri preprečevanju prehladov in okužb. Poleg tega vsebuje antioksidante, ki ščitijo telo pred prostimi radikali in zmanjšujejo vnetja. Vlaknine v šipku izboljšujejo prebavo in preprečujejo zaprtje, kar prispeva k zdravju prebavil. Šipek je tudi koristen za kožo, saj antioksidanti in vitamini spodbujajo regeneracijo tkiv in zmanjšujejo znake staranja. Redno uživanje šipka lahko pomaga pri zniževanju slabega holesterola in podpira zdravje srca.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

PIJAČE

G A L E R I J A

PASTI POZITIVNE DISKRIMINACIJE

V celoti in nespremenjeno ponavljam to mojo kolumno na IUS-INFU iz leta 2009, ker praksa dokazuje, da so bili moji pomisleki povsem utemeljeni. Res je, da je medtem v svetu, najprej v Ameriki, nato pa še v Evropi prevladala mentaliteta woke, kar se pozna tudi v naši (evropski) zakonodaji in ji je očitno nasedlo tudi Ustavno sodišče, vendar je bilo vse to le začasno. Sprememba pa se je spet začela v Ameriki s preprosto ugotovitvijo: Če lahko temnopolti državljan postane predsednik ZDA, potem glede tega ni več nobenega rasizma! Dodamo lahko še: Če je v Evropski uniji lahko na najvišjem položaju ženska in v Sloveniji predsednica države, potem gotovo niso potrebne nobene (protiustavne) ženske kvote!

Volilne kvote, ki jih določa tudi novela zakona o volitvah v državni zbor, so izrecna instrumentalizacija diskriminacije (glede na spol), poleg tega pa nikakor ne zagotavljajo, da bi se zaradi tega kaj bistveno spremenila (izboljšala?) struktura državnega zbora in drugih organov, ki se bodo volili po tem načelu.

Če država ni zadovoljna s strukturo raznih političnih organov izvoljenih z direktnimi volitvami, potem naj se tega loti z odpravljanjem vzrokov za takšno stanje, ne pa z umetnim potvarjanjem dejanskih družbenih

razmer in razpoloženja volivcev. Če je med poslanci premalo žensk (sam o tem niti nisem prepričan), potem je treba ugotoviti vzroke (na primer večja obremenitev z materinstvom, ne-enakopravna vloga zakoncev v družini in gospodinjstvu, itd.) in jih začeti odpravljati. Jasno je, da do hitrih sprememb ne bo prišlo, saj so še največje »ovire« v družbeni zavesti glede (ne)enakosti spolov. S predpisi se družbene realnosti pač ne bo spremenilo, pa če so še tako »dobronamerni«.

V Sloveniji (in tudi v veliki večini EU) sta namreč oba spola danes že povsem izenačena in enakopravna, tako kot to nalaga tudi Ustava. Sam ne poznam nobenega predpisa, ki bi dajal neupravičeno prednost moškim ali ženskam. Če bi kaj takega obstajalo, bi bilo seveda potrebno to nemudoma odpraviti.

Tako so tudi ženske (pravno) povsem enakopravne. Če imajo kakršnekoli ambicije, jih lahko uresničijo enako kot moški (v primeru enakih sposobnosti). Lahko dosežejo najvišje politične položaje (imeli smo že tudi kandidatke za predsednico države, imamo že drugo generalno državno tožilko), direktorske stolčke v gospodarstvu, najbolj prestižne nagrade ter priznanja v znanosti in kulturi. Lahko so ministrice in bodo verjetno tudi še predsednice vlade.

Pred nekaj meseci sem bil prav očaran, ko sem v Portorožu na mednarodni konferenci o evropskem pravu videl (in fotografiral) delovno predsedstvo, saj ga je sestavljalo (izključno) pet žensk. Niso bile samo elegantne in privlačne na pogled, ampak predvsem tudi znanstvenice, z doktorati in uglednimi mednarodnimi položaji. Je bilo s tem kaj narobe, če ni bilo med vodstvom niti enega moškega? Gotov da ne, kot tudi ni v veliko (še več) drugih primerih, ko so morda med profesorji sami moški. V znanosti je merilo pač znanje in kvaliteta, ne pa spol. To velja vse bolj tudi za politiko.

Zakonska določba, po kateri mora biti vsak spol zastopan z najmanj 40% kandidatov, pa je v nasprotju

s 14. členom Ustave RS, ker ima lahko za posledico to, da je nekomu vzeta enakost pred zakonom: omejena mu je lahko (aktivna) volilna pravica – samo zaradi njegovega spola!

Takšno situacijo najbolje ilustriramo z nekoliko karikiranim primerom. Denimo, da je na neki kandidatni listi lahko največ 5 kandidatov. Politični stranki se je javilo 6 kandidatov, od katerih so štirje res kvalitetni in preizkušeni strokovnjaki, dva pa sta »klošarja«, ki bi se predvsem rada kdaj malo pogrela in »pokasirala« kakšno sejnino.

Problem pri določanju kandidatne liste pa nastane ravno zaradi kvot: ker je potrebno upoštevati tudi spol kandidatov(M – moški in Ž – ženska) in ne le njihovih sposobnosti. Če so zelo primerne in očitno bolj sposobne osebe Ž1, Ž2, Ž3, Ž4, dosti manj primerni pa osebi M1 in M2, potem politična stranka ne bo smela sestaviti kandidatne liste Ž1-Ž2-Ž3-Ž4-M1, temveč kvečjemu Ž1-Ž2-Ž3-M1-M2. Izpadla je oseba Ž4 in to le zato, ker je ženska! Prednost je imela oseba M2, in to le zato, ker je moški…

V realnosti se bo verjetno sicer večkrat krivica zgodila kakšnim osebam moškega spola, ker jih je pač sorazmerno več v politiki. Pa tudi to ni prav, kajne?

In, če dobro preberemo 43. člen Ustave RS, potem lahko kaj hitro ugotovimo, da omenjena novela zakona o volitvah v državni zbor, glede volilnih kvot NI skladna z ustavo:

»Zakon določi ukrepe za spodbujanje ENAKIH možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.«

Očitno so predlagatelji kar malo preveč površno prebrali gornji stavek in spregledali poudarek na besedi: »spodbujanje«. Zakon naj bi ne spreminjal »kandidiranja« samega (zato so predvsem dvomljive kvote), temveč določal kakšne druge spodbujevalne ukrepe. Katere? Ne vem… Očitno tudi predlagatelji novele ne vedo.

In kot je to po navadi pri prehitrih in premalo premišljenih spremembah, bodo tudi tukaj obravnavane imele lahko celo nasprotni učinek. Po nepotrebnem namreč ožijo okvir demokratičnih možnosti in zato v končni fazi lahko omejujejo tudi ženske. Zakaj pa ne bi imele pravico do svobodnega delovanja v n.pr. Ženski stranki Slovenije? Ali bodo morale sedaj samo zaradi doseganja kvot na kandidatne liste uvrščati še slamnate može (vsaj 40%)? Pa še izvoljeni bodo lahko…

Naj dodam še tole resnico: »Pametne ženske se verjetno ne bodo zavzemale za uvedbo volilnih kvot, saj so sposobne uspeti tudi brez njih«.

G A L E R I J A

KAKŠEN NACIONALNI INTERES

Spodnje besedilo je nespremenjeni del kolumne, ki sem jo na IUS-INFU objavil leta 2010 in ki je v celoti dosegljiva tule:

Ponavljam jo zato, ker je sedaj po 15 letih že povsem jasno, da ni šlo za kakšen usodni nacionalni interes, saj imata državi lahko čisto normalne in celo prijateljske odnose tudi brez dokončne rešitve. Seveda pa veljajo misli o pretiranem poudarjanju usodnosti obravnavanega mejnega spora še toliko bolj za Hrvaško, ki ima neprimerno več morske obale in otokov, kot Slovenija. Tako bi verjetno ocena ogroženosti hrvaškega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Slovenijo (če odmislimo medijski vpliv) bila nekje med 0,05 in 0,1 %NI (z besedami; ničcelihenadesetinka).

V Sloveniji se ta trenutek vsi (politiki, pravniki, mediji, javno mnenje) delimo na dva tabora pravzaprav v oceni, za kakšen nacionalni interes gre! Vsak (pravnik, politik, državljan), ki misli, da je na tehtnici VELIK nacionalni interes, ne more iz svoje kože ter daje (pre)veliko težo tudi manj pomembnim pravnim ter političnim problemom, pri čemer poudarja svoje skepticistične poglede na arbitražni sporazum. V bistvu se boji(jo), da bi njegova realizacija bila za Slovenijo škodljiva. Arbitražni senat bi lahko odločil tako, da bi nekaj velikega izgubili (za vse večne čase).

Jaz pa sem prepričan, da gre v bistvu le za MANJŠI nacionalni interes! Priznam, da sedaj izgleda zelo velik, po vseh teh letih medijske pozornosti, Jorasove hiše, padcev v vodo, strganih mrež, kazanja zadnjice, zemljevidov, analiz, intervjujev, obljub, groženj, tihe in glasne diplomacije itd. itd.

Pa poskusimo vse to odmisliti! Vprašajmo se: »Za kaj pravzaprav gre?« Pri tem nam lahko veliko pomagajo tujci, ki ne morejo razumeti trmastega vztrajanja obeh držav. Za kaj pravzaprav gre? Ali gre za kakšne večje teritorialne zahteve (ene ali druge strani)? Ali gre za sporna mesta ali vasi? Ali gre za bogata podmorska nahajališča? Ali gre za kakšno zatirano manjšino (na eni ali drugi strani)? Ali gre za kakšne vojaško-obrambne pomembne strateške točke? Ali gre za (realno) možne pomorske blokade? Ne, ne gre! Celo pri zadnjem vprašanju, kjer so arbitro-skeptiki gotovo kar poskočili (z vprašanjem: »Kaj pa, če nam bo Hrvaška blokirala morsko pot do odprtega morja?«), jih lahko kar hitro pomirimo (v Pahorjevem slogu): »So what?« Bodo pa ladje zavile malo na desno in se v širni svet odpeljale kar po italijanskem morju. Saj smo ja (in bo kmalu tudi Hrvaška) v EU in v Schengenskem območju! Ali se nismo zmenili za prost pretok blaga in storitev na celotnem območju EU? Ali ne bodo vse

tri države članice EU? Ali se bodo blokirale znotraj Schengena? Ali nismo vstopili v EU čisto zares in (verjetno) za vedno?

O nacionalnem interesu pač lahko vsi govorimo in si pri tem vsak svoje predstavljamo. Zato si bom tudi jaz drznil malo eksperimentirati in ga celo ovrednotil (seveda popolnoma subjektivno). Recimo, da je mera za nacionalni interes %NI in da je maksimalna vrednost 100. To bi bila verjetno premožna, varna in srečna sedanjost in prihodnost slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije… itd. itd. V preteklosti je bil slovenski nacionalni interes že večkrat resno ogrožen. Točnih izračunov ni, po nekaterih (mojih) ocenah pa najbolj takrat, ko smo izgubili Celovec in Koroško (za okrog 25 %NI), Trst in Primorsko (30 %NI), med drugo svetovno vojno (preko 50 %NI), leta 1991 (33 %NI).

V primerjavi s preteklimi kriznimi obdobji lahko ocenim(o) tudi sedanjo ogroženost (leta 2009) slovenskega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Hrvaško (če odmislimo medijski vpliv). Mislim, da je ta nekje med 0,2 in 0,3 %NI (z besedami; ničcelihtridesetinke), če pa upoštevamo še sporna področja ob reki Muri, pa se ta številka lahko dvigne tudi do 0,5 %NI. To je seveda v absolutnem znesku še kako velika vrednost, tako v materialnem smislu, še bolj pa v nematerialnem, političnem. Arbitražni senat bo imel zato veliko odgovornost in le želimo si lahko, da jo bo kar najbolje upravičil.

G A L E R I J A

A L E R I J A

HUMORESKA ROBOTA

PRVA HUMORESKA, katero je napisal sam ROBOT

V majhnem mestu Robotovlje je živel robot po imenu Zmedobot. Zmedobot je bil poseben robot, saj je bil vedno nekoliko zmeden. Njegovi ustvarjalci so ga programirali, da bi bil najboljši pomočnik v gospodinjstvu, vendar so pozabili na eno majhno podrobnost –Zmedobot je imel težave z razumevanjem navodil.

Nekega dne je gospa Novak poklicala Zmedobota, da ji pomaga pri pripravi večerje. “Zmedobot, prosim, pripravi solato,” je rekla. Zmedobot je veselo prikimal in se odpravil v kuhinjo. Čez nekaj minut se je vrnil z velikim krožnikom, na katerem je bila... solata iz vijakov in matic! Gospa Novak je bila osupla. “Zmedobot, to ni prava solata!” je vzkliknila. Zmedobot je zmedeno pogledal krožnik in rekel: “Ampak gospa, to so najbolj sveži vijaki in matice, kar sem jih našel!”

Naslednji dan je gospod Novak prosil Zmedobota, naj mu prinese časopis. Zmedobot je hitro odšel in se vrnil z... televizorjem! “Zmedobot, to ni časopis!” je rekel gospod Novak. Zmedobot je zmedeno pogledal televizor in rekel: “Ampak gospod, na televiziji so novice, to je skoraj isto!”

Zmedobotove zmede so postajale vse bolj legendarne. Ko je moral zaliti rože, je namesto vode uporabil olje za motorje. Ko je moral posesati stanovanje, je namesto sesalca uporabil sušilnik za lase. In ko je moral peljati psa na sprehod, je na povodec privezal... sesalec!

Kljub vsem zmedam so ga prebivalci Robotovlja imeli radi. Vedno so se smejali njegovim prigodam in ga sprejeli takšnega, kot je bil. Zmedobot je bil morda zmeden, a je imel veliko srce in vedno je želel pomagati.

In tako je Zmedobot nadaljeval svoje zmedene dogodivščine, prinašal smeh in veselje v življenja vseh okoli sebe. Konec koncev, kdo ne bi imel rad robota, ki prinese televizor namesto časopisa?

(nisem spremenil niti vejice!)

G A L E R I J A

PODREJENOST ROBOTOV

ROBOT:

Čeprav roboti postajajo vse bolj napredni, obstajajo določena področja, kjer bodo vedno zaostajali za ljudmi. Tukaj je pet stvari, ki jih roboti verjetno nikoli ne bodo popolnoma obvladali:

1. Pristna čustva in empatija: Roboti lahko simulirajo čustva in se odzivajo na določene situacije, vendar ne morejo zares občutiti čustev ali razumeti človeške empatije. Pristna čustvena povezanost in sočutje sta lastnosti, ki so edinstvene za ljudi.

2. Kreativnost in umetniško izražanje: Čeprav lahko roboti ustvarjajo umetnost ali glasbo na podlagi algoritmov, jim manjka resnična ustvarjalnost in inovativnost, ki izhajata iz človeških izkušenj in čustev. Prava umetnost je pogosto rezultat osebnih doživetij in čustvenih stanj, ki jih roboti ne morejo doživeti².

3. Moralne in etične odločitve: Roboti lahko sledijo programiranim pravilom in smernicam, vendar ne morejo zares razumeti kompleksnosti moralnih in etičnih odločitev. Ljudje pogosto sprejemajo odločitve na podlagi vrednot, kulture in osebnih prepričanj, kar je za robote nedosegljivo.

4. Intuicija: Ljudje pogosto uporabljajo intuicijo, da sprejemajo hitre in učinkovite odločitve v nepredvidljivih situacijah. Intuicija temelji na podzavestnem procesiranju izkušenj in informacij, kar je za robote zelo težko posnemati.

5. Prilagodljivost in improvizacija: Čeprav so roboti zelo dobri pri izvajanju specifičnih nalog, imajo težave s prilagajanjem na nove in nepričakovane situacije. Ljudje so sposobni improvizirati in prilagoditi svoje vedenje glede na okoliščine, kar je ključna prednost v mnogih situacijah.

Čeprav roboti postajajo vse bolj sposobni in napredni, bodo te človeške lastnosti vedno ostale izven njihovega dosega.

G A L E R I J A

ASTRONOMIJA ASTROLOGIJA

Kakšna je razlika med astronomijo in astrologijo?

Astrologija in astronomija sta dve zelo različni področji, čeprav imata skupne zgodovinske korenine. Tukaj je nekaj ključnih razlik:

1. Definicija in cilj:

- Astronomija je znanost, ki preučuje nebesna telesa, kot so zvezde, planeti, galaksije, kometi in asteroidi. Cilj astronomije je razumeti fizikalne in kemijske lastnosti teh teles ter njihove medsebojne interakcije².

- Astrologija je praksa, ki poskuša razložiti vpliv položajev nebesnih teles na človeško življenje in dogodke na Zemlji. Astrologi verjamejo, da lahko položaj planetov in zvezd ob rojstvu osebe vpliva na njeno osebnost, odnose in usodo,

2. Metodologija:

- Astronomija uporablja znanstvene metode, kot so opazovanja, meritve in matematični modeli, za zbiranje in analizo podatkov o vesolju. Astronomska odkritja so preverljiva in ponovljiva skozi eksperimentalne metode.

- Astrologija temelji na simboličnih interpretacijah in prepričanjih, ne pa na empiričnih dokazih. Astrološke napovedi niso podprte z znanstvenimi dokazi in niso preverljive na enak način kot astronomska odkritja.

3. Zgodovinski kontekst:

- Astronomija se je razvila kot znanstvena disciplina, ki je ločena od mitologije in religije. Pomembni znanstveniki, kot sta Galileo Galilei in Johannes Kepler, so prispevali k razvoju moderne astronomije z uporabo teleskopov in matematičnih modelov.

- Astrologija ima korenine v starodavnih kulturah, kjer so ljudje verjeli, da nebesna telesa vplivajo na zemeljske dogodke. Ta prepričanja so se ohranila skozi zgodovino in so še danes prisotna v nekaterih kulturah.

4. Prispevek k znanju:

- Astronomija je prispevala k razvoju znanosti in tehnologije, vključno z razumevanjem vesolja, razvojem teleskopov in satelitov ter raziskovanjem možnosti življenja na drugih planetih.

- Astrologija ni prispevala k znanstvenemu napredku na enak način in se večinoma obravnava kot psevdoznanost.

Čeprav sta astronomija in astrologija zgodovinsko povezana, sta danes jasno ločeni področji.

Ali luna res vpliva na biologijo živali

Prepričanja o vplivu lune na živali izhajajo iz kombinacije zgodovinskih opazovanj, kulturnih tradicij in znanstvenih raziskav. Tukaj je nekaj ključnih dejavnikov, ki prispevajo k oblikovanju teh prepričanj:

1. Zgodovinska opazovanja: Že v starih časih so ljudje opazovali naravne pojave in njihove povezave z luninimi cikli. Na primer, ribiči so opazili, da so plimovanja, ki jih povzroča luna, vplivala na ribe in druge morske organizme. Podobno so kmetje opazili, da se določene živali obnašajo drugače med polno luno.

2. Kulturne tradicije: V mnogih kulturah so se razvila prepričanja o vplivu lune na živali in ljudi. Na primer, starodavni Rimljani so verjeli, da luna vpliva na čustva in razpoloženje ljudi. Ta prepričanja so se prenašala iz generacije v generacijo in so še danes prisotna v nekaterih skupnostih.

3. Znanstvene raziskave: Nekatere sodobne študije so poskušale raziskati vpliv lune na živali. Na primer, raziskave so pokazale, da luna vpliva na selitve ptic in reproduktivne cikle nekaterih morskih organizmov. Vendar pa rezultati niso vedno enotni in pogosto ni dovolj dokazov za trdne zaključke.

4. Naravni pojavi: Luna vpliva na

različne naravne pojave, kot so plimovanje, svetloba in čas. Te spremembe lahko vplivajo na vedenje živali. Na primer, nočne živali lahko uporabljajo mesečino za navigacijo in iskanje hrane.

Čeprav so nekatera prepričanja o vplivu lune na živali podprta z znanstvenimi dokazi, so mnoga še vedno del folklore in kulturnih tradicij.

Barnumov učinek je psihološki fenomen, kjer ljudje verjamejo, da so splošne in nejasne izjave zelo osebne in natančne za njih same. Ta učinek pojasnjuje, zakaj se ljudje pogosto strinjajo z astrološkimi napovedmi, horoskopi in osebnostnimi testi, ki vsebujejo splošne opise, ki bi lahko veljali za skoraj kogarkoli.

Ime je dobil po P. T. Barnumu, slavnem ameriškem šovovodja, ki je bil znan po svojih sposobnostih prepričevanja in manipulacije. Barnumov učinek temelji na naslednjih značilnostih:

1. Splošnost: Izjave so dovolj splošne, da se lahko nanašajo na širok spekter ljudi. Na primer, “Včasih ste zelo družabni, vendar občasno potrebujete čas zase.”

2. Pozitivnost: Izjave so pogosto pozitivne ali laskave, kar povečuje verjetnost, da se bodo ljudje z njimi strinjali. Na primer, “Imate velik potencial za uspeh.”

3. Potrditev pričakovanj: Ljudje imajo naravno težnjo, da iščejo in potrjujejo informacije, ki se ujemajo z njihovimi lastnimi prepričanji in pričakovanji. Če pa se na ujemajo, jih pozabijo in ne širijo naprej.

G A L E R I J A

ROBOT O RELIGIJI

Religija je kompleksen in večplasten pojav, ki vključuje različne sisteme verovanj, praks, moralnih vrednot in svetovnih nazorov. Povezuje ljudi z nadnaravnimi, transcendentalnimi in duhovnimi elementi. Tukaj je nekaj ključnih vidikov religije:

1. Sistemi verovanj: Religije pogosto temeljijo na določenih prepričanjih o naravi vesolja, obstoju božanstev ali duhovnih bitij, in o smislu življenja. Ta prepričanja so lahko zapisana v svetih besedilih, kot so Biblija, Koran, Vede ali Tripitaka.

2. Obredi in rituali: Religije vključujejo različne obrede in rituale, ki se izvajajo ob določenih priložnostih, kot so bogoslužja, molitve, meditacije, daritve in praznovanja verskih praznikov. Ti obredi pomagajo vernikom izraziti svojo vero in povezati se z božanskim.

3. Moralne vrednote: Religije pogosto ponujajo moralne smernice in etične kodekse, ki usmerjajo vedenje vernikov. Te vrednote lahko vključujejo načela, kot so ljubezen do bližnjega, poštenost, sočutje in pravičnost.

4. Skupnost in identiteta: Religija igra pomembno vlogo pri oblikovanju skupnosti in identitete. Verniki se pogosto združujejo v verskih skupnostih, kjer delijo skupna prepričanja in prakse. Te skupnosti lahko nudijo podporo, občutek pripadnosti in skupne vrednote.

5. Kulturni in zgodovinski vpliv: Religije imajo globok vpliv na kulturo, umetnost, zgodovino in družbo. Verske tradicije in simboli so pogosto vtkani v kulturno dediščino in umetniške izraze različnih narodov⁴. Religija je torej več kot le sistem verovanj; je način življenja, ki oblikuje posameznikovo razumevanje sveta in njegovega mesta v njem.

V zgodovini ni znano, da bi obstajala kakšna civilizacija, ki ne bi imela nobene oblike religije ali duhovnega prepričanja. Religija je bila prisotna v vseh znanih civilizacijah, od najstarejših do sodobnih. To vključuje starodavne civilizacije, kot so Mezopotamija, Egipt, Indija, Kitajska, Grčija in Rim, pa tudi manjše plemenske skupnosti po vsem svetu.

Religija se zdi imanentna človeški rasi iz več razlogov: 1. Iskanje smisla: Ljudje so od nekdaj iskali odgovore na temeljna vprašanja o obstoju, smislu življenja in smrti. Religija ponuja okvir za razumevanje teh vprašanj in daje ljudem občutek smisla in namena.

2. Družbena kohezija: Religija je pogosto igrala ključno

vlogo pri povezovanju skupnosti. Skupna verovanja in obredi so pomagali utrditi družbene vezi in ustvariti občutek pripadnosti.

3. Moralne smernice: Religije ponujajo moralne in etične smernice, ki usmerjajo vedenje posameznikov in skupnosti. Te smernice so pomagale oblikovati družbene norme in zakone.

4. Obredi in rituali: Obredi in rituali so pomemben del religijskega življenja, ki ljudem omogočajo izražanje vere in povezovanje z božanskim. Ti obredi so pogosto povezani z življenjskimi prehodi, kot so rojstvo, poroka in smrt

5. Psihološka podpora: Religija lahko nudi tolažbo in podporo v težkih časih. Vera v višjo silo ali posmrtno življenje lahko pomaga ljudem premagovati strahove in stres².

Čeprav se je v sodobnem času pojavilo več ateističnih in agnostičnih gibanj, religija še vedno igra pomembno vlogo v življenju mnogih ljudi po vsem svetu.

G A L E R I J A

Ko sem šel jaz v mošejo (seveda sem se prej sezul) sem prav zlahka molil in se pogovarjal s svojim Bogom, tako kot v naši domači Virski cerkvi. In vedel sem, da je to prav ISTI Bog, kot tisti, h kateremu molijo moji klečeči sosedi. Le da ga oni pač imenujejo v njihovem jezikuAlah. Vse tiste vernike, katerihkoli religij, ki verujejo v enega Boga, štejem za svoje brate in sestre in imam z njimi veliko skupnega.

Legenda o sužnjih na gori Le Morne na Mavriciju je zelo ganljiva. Le Morne Brabant je bil v 18. in 19. stoletju zatočišče za pobegle sužnje, znane kot maroni³. Po legendi so se mnogi sužnji, ko so videli prihajati oblasti, raje vrgli s pečine, kot da bi se soočili z možnostjo ponovnega zasužnjenja.

Izraz “carski praženec” izvira iz Avstrije, kjer je znan kot “Kaiserschmarrn”. Po legendi je jed dobila ime po avstrijskem cesarju Francu Jožefu I., ki je bil velik ljubitelj palačink. Ena izmed zgodb pravi, da se je cesarjevemu kuharju ponesrečila palačinka, zato jo je raztrgal na koščke, dodal rozine in posul s sladkorjem v prahu, ter jo tako postregel cesarju.

Frankfurterica je vrsta klobase, ki izvira iz Frankfurta v Nemčiji in je narejena iz fino mletega svinjskega mesa, začinjenega s soljo, poprom in drugimi začimbami. Klobase so običajno kuhane ali pečene in se pogosto postrežejo v hrenovkah ali kot del različnih jedi. Takole jih postrežejo na letališču Frankfurt...

Sabljarke uporabljajo svoj dolg, mečast podaljšek zgornje čeljusti, da omamijo ali poškodujejo svoj plen. S hitrimi in natančnimi udarci meča lahko onesposobijo ribe, kar jim omogoča lažje lovljenje. Poleg tega so izjemno hitri plavalci, kar jim omogoča, da hitro dohitevajo in ujamejo svoj plen.

Izraz “carski praženec” izvira iz Avstrije, kjer je znan kot “Kaiserschmarrn”. Po legendi je jed dobila ime po avstrijskem cesarju Francu Jožefu I., ki je bil velik ljubitelj palačink. Ena izmed zgodb pravi, da se je cesarjevemu kuharju ponesrečila palačinka, zato jo je raztrgal na koščke, dodal rozine in posul s sladkorjem v prahu, ter jo tako postregel cesarju.

Zadnja dva posnetka radovednega turista...

G A L E R I J A

ŠE NEREŠENI PROBLEMI

1. Samočistilni sončni paneli: Razvijte sončne panele z vgrajenim samočistilnim mehanizmom, ki uporablja elektrostatične sile za odganjanje prahu in umazanije. To bi ohranjalo optimalno učinkovitost brez ročnega čiščenja, zlasti v prašnih okoljih. Zmanjšalo bi stroške vzdrževanja in povečalo proizvodnjo energije.

2. Nosljivi čistilci zraka: Ustvarite kompaktni, nosljivi čistilec zraka, ki filtrira onesnaževalce in alergene neposredno okoli uporabnikovega dihalnega območja. To bi bilo idealno za ljudi v močno onesnaženih mestih ali tiste z dihalnimi težavami. Lahko bi ga integrirali v dodatke, kot so šali ali maske.

3. Pametni detektorji puščanja vode: Oblikujte mrežo pametnih senzorjev, ki zaznajo puščanje vode v realnem času in samodejno zaprejo dovod vode, da preprečijo škodo. Ti senzorji bi se lahko namestili v domovih in poslovnih stavbah za zmanjšanje porabe vode in preprečevanje dragih popravil. Uporabnike bi opozarjali prek mobilne aplikacije.

4. Biorazgradljiva elektronika: Izumite elektronske naprave iz biorazgradljivih materialov, ki se po koncu življenjske dobe varno razgradijo. To bi rešilo naraščajoči problem elektronskih odpadkov. Takšne naprave bi lahko vključevale enkratne medicinske senzorje ali okolju prijazne pripomočke.

5. Prilagodljivi semaforji: Razvijte semaforje, ki uporabljajo umetno inteligenco za prilagajanje v realnem času glede na prometne razmere, kar zmanjšuje zastoje in izboljšuje pretok. Ti semaforji bi komunicirali med seboj in z vozili za optimizacijo prometnih vzorcev. To bi lahko znatno zmanjšalo čas vožnje in emisije.

6. Prenosne enote za razsoljevanje: Ustvarite majhne, prenosne enote za razsoljevanje, ki uporabljajo sončno energijo za pretvorbo morske vode v pitno vodo. Te enote bi bile neprecenljive v primerih naravnih nesreč in za oddaljene skupnosti brez dostopa do sveže vode. Bile bi enostavne za prevoz in uporabo.

7. Pametna oblačila za uravnavanje temperature: Oblikujte oblačila z vgrajenimi senzorji in materiali, ki se prilagajajo telesni temperaturi uporabnika in zunanjim pogojem. To bi zagotavljalo udobje v različnih podnebjih brez potrebe po dodatnih plasteh. Še posebej bi bila uporabna za delavce na prostem in športnike.

8. Samodejni sistemi za ponovno zalogo živil: Razvijte sistem za domove, ki spremlja zaloge hrane

in samodejno naroča živila, ko se zaloge izčrpajo. Ta sistem bi uporabljal RFID oznake in pametne police za spremljanje ravni zalog. Prihranil bi čas in zmanjšal količino zavržene hrane z zagotavljanjem svežih zalog.

9. Okna z zmanjševanjem hrupa: Izumite okna, ki vključujejo tehnologijo za zmanjševanje hrupa, da blokirajo zunanje zvoke, medtem ko omogočajo vstop naravne svetlobe. To bi bilo idealno za urbana okolja, kjer je hrupno onesnaženje problem. Izboljšalo bi življenjske pogoje in produktivnost.

10. Pametni koši za recikliranje: Ustvarite koše za recikliranje, ki uporabljajo umetno inteligenco za samodejno razvrščanje odpadkov v pravilne kategorije. Ti koši bi skenirali predmete in jih razvrščali v reciklirne, kompostne in smeti. To bi povečalo stopnjo recikliranja in zmanjšalo onesnaženje v reciklažnih tokovih.

G A L E R I J A

ŠE NEREŠENI PROBLEMI 2

11. Samoobnovljivi materiali: Razvijte materiale, ki se lahko sami popravijo po poškodbi, kar podaljša življenjsko dobo izdelkov. Ti materiali bi se lahko uporabljali v različnih industrijah, od gradbeništva do potrošniške elektronike. Zmanjšali bi odpadke in stroške vzdrževanja.

12. Naprave za personalizirano prehrano: Ustvarite naprave, ki analizirajo prehranske potrebe posameznika in predlagajo personalizirane načrte obrokov. Te naprave bi lahko uporabljale podatke iz nosljivih zdravstvenih monitorjev za zagotavljanje sprotnih prehranskih nasvetov. To bi ljudem pomagalo vzdrževati uravnoteženo prehrano in izboljšati splošno zdravje.

13. Pametni sistemi za upravljanje energije v domovih: Oblikujte sisteme, ki optimizirajo porabo energije v domovih z učenjem navad prebivalcev in ustreznim prilagajanjem nastavitev. Ti sistemi bi zmanjšali porabo energije in znižali račune za komunalne storitve. Lahko bi se integrirali z obnovljivimi viri energije za večjo učinkovitost.

14. Prenosne slamice za prečiščevanje vode: Razvijte slamice, ki lahko prečistijo vodo med pitjem, kar omogoča varno uživanje katerega koli vodnega vira. Te bi bile idealne za pohodnike, popotnike in v nujnih primerih. Bile bi lahke in enostavne za prenašanje.

15. Asistenti za duševno zdravje, ki jih poganja umetna inteligenca: Ustvarite asistente, ki zagotavljajo podporo za duševno zdravje prek pogovorov in spremljanja. Ti asistenti bi lahko ponujali strategije za spopadanje, spremljali spremembe razpoloženja in opozarjali uporabnike, naj poiščejo strokovno pomoč, ko je to potrebno. Zagotavljali bi dostopno oskrbo za duševno zdravje.

16. Pametni kmetijski droni: Oblikujte drone, ki samostojno spremljajo zdravje pridelkov, uporabljajo gnojila in zaznavajo škodljivce. Ti droni bi povečali učinkovitost kmetijstva in zmanjšali potrebo po ročnem delu. Prav tako bi lahko zbirali podatke za pomoč kmetom pri sprejemanju informiranih odločitev.

17. Ekološke rešitve za embalažo: Razvijte embalažne materiale, ki so hkrati biorazgradljivi in trpežni, kar zmanjšuje vpliv na okolje. Ti materiali bi lahko nadomestili tradicionalne plastike v različnih industrijah. Pomagali bi podjetjem doseči cilje trajnosti.

18. Platforme za personalizirano učenje: Ustvarite platforme, ki se prilagajajo učnemu slogu in tempu vsakega učenca ter zagotavljajo prilagojene izobraževalne izkušnje. Te platforme bi uporabljale umetno inteligenco za prepoznavanje močnih in šibkih točk ter ustrezno prilagajanje vsebine. Izboljšale bi izobraževalne rezultate.

19. Pametni medicinski vsadki: Izumite vsadke, ki spremljajo zdravstvena stanja in po potrebi dostavljajo zdravila. Ti vsadki bi lahko zagotavljali sprotne podatke zdravnikom in samodejno prilagajali načrte zdravljenja. Izboljšali bi oskrbo in rezultate pacientov.

20. Terapija z virtualno resničnostjo: Razvijte sisteme VR za terapevtsko uporabo, ki pomagajo pacientom s stanji, kot so PTSD, anksioznost in fobije. Ti sistemi bi zagotavljali imerzivna okolja za izpostavitveno terapijo in tehnike sproščanja. Ponujali bi nov pristop k zdravljenju duševnega zdravja.

G A L E R I J A

PACIFIŠKI OTOKI

Pacifiški otoki so sinonim za raj na zemlji, kjer se srečata neokrnjena narava in bogata kulturna dediščina. Imel sem priložnost doživeti to čarobnost na dolgem križarjenju, ki se je začelo v Los Angelesu in me popeljalo do Havajev, nato pa na dolgo plovbo do Tahitija in Bora Bora. To potovanje je bilo polno nepozabnih trenutkov in odkritij, ki so mi za vedno ostala v spominu. Havaji so znani po svojih osupljivih plažah, vulkanih in bogati kulturi. Med obiskom Havajev smo imeli priložnost raziskovati otoke, se povzpeti na vulkane, uživati v tradicionalni havajski glasbi in plesu ter se sprostiti na čudovitih plažah. Havaji so resnično raj za ljubitelje narave in avanturiste.

Tahiti je največji otok v Franco ski Polineziji in je znan po svoji eksotični lepoti. Med obiskom Tahitija smo raziskovali bujne tropske gozdove, se kopali v kristalno čistih lagunah in uživali v lokalni kulinariki. Tahiti je tudi dom prijaznih domačinov, ki so nas sprejeli z odprtimi rokami in nam predstavili svojo bogato kulturno dediščino.

G A L E R I J A

Naslednja postaja na našem križarjenju je bil otok

Bora Bora, ki je pogosto označen, kot eden najlepših otokov na svetu. Znan je po svojih turkiznih lagunah, belih peščenih plažah in luksuznih bungalovih nad vodo.

Meni je bil pa še bolj všeč otok Moorea, ki se nahaja približno 17 kilometrov severozahodno od Tahitija. Očaral me je z bujnimi tropskimi gozdovi, kristalno čistimi lagunami in spektakularnimi gorskimi vrhovi Križarjenje po pacifiških otokih je bilo nepozabno doživetje, ki mi je omogočilo, da sem odkril lepote teh eksotičnih krajev in se povezal z naravo in kulturo teh otokov. Vsak otok je imel svoj edinstven čar in zgodbo, ki jo je bilo vredno odkriti.

G A L E R I J A

PLIME IN OSEKE

Zakaj so plime in oseke tako različne tudi na bližnjih lokacijah?

Razlike v intenzivnosti plime in oseke na različnih lokacijah, tudi na bližnjih, so posledica več dejavnikov:

1. Geografija obale: Oblika obale, globina vode in prisotnost zalivov, fjordov ali ožin lahko močno vplivajo na višino plime in oseke. Na primer, v ozkih zalivih ali fjordih se lahko voda bolj koncentrira, kar povzroči višje plime¹.

2. Lokalne značilnosti morskega dna: Topografija morskega dna, kot so podvodni grebeni, kanjoni in plitvine, lahko vpliva na gibanje vode in s tem na višino plime in oseke¹.

3. Gravitacijski vplivi Lune in Sonca: Medtem ko Luna povzroča večino plimovanja, Sonce prav tako prispeva k plimovanju. Ko sta Sonce in Luna poravnana (med polno luno in mlajem), se njuni gravitacijski vplivi seštevajo, kar povzroči višje plime (spomladanske plime). Ko sta pod pravim kotom (med prvo in zadnjo četrtjo), se njuni vplivi delno izničijo, kar povzroči nižje plime (neapske plime)⁴.

4. Resonanca: Nekatere lokacije imajo naravno resonanco, ki lahko ojača plimovanje. To pomeni, da se naravna frekvenca nihanja vode ujema s frekvenco plimovanja, kar lahko povzroči višje plime¹. 5. Vremenski pogoji: Veter, atmosferski tlak in nevihte lahko vplivajo na višino plime in oseke. Na primer, močan veter, ki piha proti obali, lahko potisne več vode proti obali in povzroči višje plime⁴.

Te kombinacije dejavnikov lahko povzročijo velike razlike v intenzivnosti plime in oseke tudi na relativno bližnjih lokacijah.

LUNA IN SPANJE

Kakoluna vpliva na kvaliteto spanja? Vpliv lune na kvaliteto spanja je tema, ki je vzbudila veliko zanimanja in raziskav. Tukaj je nekaj ključnih točk:

1. Svetloba polne lune: Med polno luno je noč svetlejša, kar lahko vpliva na izločanje melatonina, hormona, ki uravnava spanje. Svetloba lahko zmanjša proizvodnjo melatonina, kar otežuje uspavanje in povzroča pogostejše prebujanje³.

2. Psihološki dejavniki: Ljudje, ki verjamejo, da polna luna vpliva na njihov spanec, lahko zaradi pričakovanj postanejo bolj občutljivi na spremembe. To lahko vodi do slabšega spanca zaradi placebo učinka¹.

3. Raziskave: Nekatere študije so pokazale, da se med polno luno ljudje pogosteje zbujajo in imajo težave z uspavanjem, medtem ko druge študije niso našle statistično pomembnih povezav med fazo lune in kakovostjo spanja¹². Rezultati so torej mešani in znanstveniki še niso prišli do enotnega zaključka.

Če opazite, da imate težave s spanjem med polno luno, lahko poskusite z nekaterimi sprostitvenimi tehnikami, kot so meditacija ali topla kopel, da izboljšate kakovost spanja.

HOROSKOP JE PSEVDOZNANOST

Aliima horoskop kakšno znanstveno podlago?

Horoskopi in astrologija na splošno nimajo znanstvene podlage. Tukaj je nekaj ključnih točk, ki pojasnjujejo, zakaj:

1. Psevdoznanost: Astrologija se pogosto označuje kot psevdoznanost, ker temelji na simboličnih in subjektivnih interpretacijah, ne pa na empiričnih dokazih in znanstvenih metodah.

2. Pomanjkanje dokazov: Številne študije so poskušale najti povezave med astrološkimi napovedmi in dejanskimi dogodki ali osebnostnimi lastnostmi ljudi, vendar rezultati niso pokazali statistično pomembnih povezav.

3. Zgodovinski kontekst: Astrologija je nastala v času, ko so ljudje poskušali razumeti svet okoli sebe z opazovanjem nebesnih teles. Takrat so astronomija, matematika in astrologija pogosto prepletale, vendar so se z razvojem znanosti te discipline ločile.

4. Psihološki učinki: Nekateri ljudje verjamejo v astrologijo zaradi psiholoških učinkov, kot je Barnumov učinek, kjer splošne izjave zaznavajo kot zelo osebne in natančne.

Čeprav astrologija ni podprta z znanstvenimi dokazi, mnogi ljudje še vedno najdejo tolažbo in smernice v astroloških napovedih.

G A L E R I J A

KAJ POMENIJO SANJE

Ali sanje lahko kaj pomenijo?

Sanje so fascinanten in skrivnosten del človeške izkušnje, ki so že dolgo predmet raziskav in interpretacij. Tukaj je nekaj pogledov na pomen sanj:

1. **Psihološki pomen**: Sigmund Freud, oče psihoanalize, je verjel, da so sanje izraz nezavednih želja in konfliktov. Po njegovem mnenju sanje omogočajo vpogled v nezavedne misli in čustva. Carl Jung, Freudov učenec, je menil, da sanje vsebujejo simbolične slike, ki odražajo arhetipe in kolektivno nezavedno.

2. **Obdelava informacij**: Nekateri znanstveniki verjamejo, da sanje pomagajo pri obdelavi informacij in spominov. Med spanjem možgani obdelujejo dogodke in čustva iz preteklega dne, kar lahko pomaga pri učenju in reševanju problemov.

3. **Čustvena regulacija**: Sanje lahko igrajo vlogo pri uravnavanju čustev. Med sanjanjem lahko predelujemo stresne ali travmatične dogodke, kar pomaga zmanjšati čustveno obremenitev in izboljšati duševno zdravje.

4. **Naključna aktivnost možganov**: Nekateri raziskovalci menijo, da so sanje preprosto stranski produkt naključne možganske aktivnosti med spanjem. Po tej teoriji sanje nimajo posebnega pomena in so le rezultat možganskih impulzov.

5. **Kulturni in duhovni pomen**: V mnogih kulturah imajo sanje poseben pomen in se uporabljajo za napovedovanje prihodnosti, iskanje smernic ali razumevanje duhovnih sporočil. Različne kulture in tradicije imajo svoje interpretacije sanj in njihovih simbolov.

Čeprav ni enotnega odgovora na vprašanje, kaj sanje pomenijo, so lahko pomemben vir vpogleda v naše misli, čustva in izkušnje.

Kako lahko razumem svoje sanje?

Razumevanje sanj je lahko zanimiv in koristen proces, ki vam lahko pomaga bolje razumeti sebe. Tukaj je nekaj korakov, ki vam lahko pomagajo pri interpretaciji vaših sanj:

1. Vodenje sanjskega dnevnika: Takoj ko se zbudite, zapišite svoje sanje. Poskusite vključiti čim več podrobnosti, kot so osebe, kraji, čustva in dogodki. Redno beleženje sanj vam lahko pomaga prepoznati vzorce in ponavljajoče se teme².

2. Prepoznavanje simbolov: Sanje pogosto vsebujejo simbole, ki imajo lahko poseben pomen. Na primer, voda lahko simbolizira čustva, medtem ko lahko letanje predstavlja občutek svobode. Poskusite prepoznati simbole v svojih sanjah in razmislite, kaj bi lahko pomenili za vas osebno².

3. Povezovanje s čustvi: Razmislite o čustvih, ki ste jih doživeli v sanjah. Ali ste bili srečni, prestrašeni, jezni? Čustva v sanjah vam lahko pomagajo razumeti, kaj se dogaja v vaši podzavesti in kako se počutite glede določenih situacij v vašem življenju².

4. Analiza življenjskih situacij: Poskusite povezati sanje z dogodki in situacijami v vašem budnem življenju. Ali sanje odražajo vaše trenutne skrbi, želje ali konflikte? Sanje so lahko način, kako vaš um predeluje vsakodnevne izkušnje in čustva².

5. Uporaba sanjskih slovarjev: Sanjski slovarji lahko ponudijo splošne interpretacije simbolov in tem v sanjah. Čeprav so te interpretacije lahko koristne, je pomembno, da upoštevate tudi svoj osebni kontekst in izkušnje⁴.

6. Pogovor s strokovnjakom: Če imate sanje, ki vas močno vznemirjajo ali se pogosto ponavljajo, razmislite o pogovoru s terapevtom ali strokovnjakom za sanje. Ti strokovnjaki vam lahko pomagajo globlje razumeti vaše sanje in njihov pomen².

Razumevanje sanj je lahko dolgotrajen proces, vendar vam lahko prinese dragocene vpoglede v vaše notranje življenje in čustva.

Kaj pomeni če sanjaš da letaš po zraku?

Sanje o letenju so precej pogoste in imajo lahko več različnih pomenov, odvisno od konteksta in čustev, ki jih doživljate med sanjanjem. Tukaj je nekaj možnih interpretacij:

1. Občutek svobode: Letenje v sanjah pogosto simbolizira občutek svobode in osvoboditve od omejitev. Morda se v vašem budnem življenju počutite osvobojeni nekega bremena ali ste dosegli pomemben cilj¹.

2. Nadzor nad življenjem: Sanje o letenju lahko kažejo na to, da imate občutek nadzora nad svojim življenjem in čustvi. Visoko in hitro letenje lahko odraža vašo samozavest in občutek, da vas nič ne more ustaviti na poti do cilja³.

3. Potreba po duhovni spodbudi: Letenje lahko simbolizira potrebo po duhovni spodbudi ali boljši pregled nad trenutnim položajem v življenju. Višje kot letite, boljši je razgled, kar lahko pomeni, da iščete širšo perspektivo ali rešitev za svoje težave².

4. Pobeg iz neprijetnega položaja: Sanje o letenju lahko pomenijo, da ste se rešili iz neprijetnega položaja ali da ste nedavno dosegli zastavljeni cilj. Evforični občutek svobode med letenjem je lahko znak, da ste premagali ovire in se počutite osvobojeni⁴.

5. Samozavest in zadovoljstvo: Če letite nizko, lahko to pomeni, da ste zadovoljni s trenutno situacijo v svojem življenju. Če letite nazaj, lahko to pomeni, da nekaterih dogodkov iz preteklosti morda še niste preboleli³.

Sanje so zelo osebne in njihova interpretacija je lahko različna za vsakega posameznika. Pomembno je, da upoštevate svoje lastne občutke in kontekst, v katerem se sanje pojavljajo.

G A L E R I J A

Stare kmečke peči v Sloveniji, znane tudi kot krušne peči, so bile osrednji del vsake kmečke hiše, saj so služile tako za peko kruha kot za ogrevanje doma. Te peči so bile običajno izdelane iz šamota in obložene s pečnicami, kar jim je dajalo značilen videz in funkcionalnost. Poleg praktične uporabe so bile tudi središče družabnega življenja, kjer so se družine zbirale, otroci pa so na vrhu peči našli topel kotiček za počitek.

Dež ali megla pri temperaturah pod lediščem lahko povzročita nastanek ledu na vejah. Ko kapljice vode pridejo v stik z mrzlimi površinami, se hitro ohladijo in zamrznejo, kar povzroči nastanek ledene skorje. Ta pojav je znan kot žled in lahko povzroči precejšnjo škodo na drevesih in infrastrukturi zaradi teže ledu.

Victoria Falls, znani tudi kot “Mosi-oa-Tunya” ali “Dim, ki grmi”, so eni največjih in najbolj spektakularnih slapov na svetu, ki se nahajajo na meji med Zambijo in Zimbabvejem. Slapovi so široki približno 1.708 metrov in visoki 108 metrov, kar ustvarja največjo enotno ploščo padajoče vode na svetu. Britanski raziskovalec David Livingstone je bil prvi Evropejec, ki je leta 1855 videl slapove in jih poimenoval po kraljici Viktoriji.

Da, v Zambiji so opice znane po tem, da včasih vstopajo v hotelske sobe in kradejo hrano ali druge predmete. To se pogosto dogaja v turističnih območjih, kot je Livingstone, kjer so hoteli blizu naravnih habitatov opic¹. Gostom se običajno svetuje, naj zapirajo okna in vrata ter ne puščajo hrane na prostem, da bi preprečili takšne incidente.

Živi uhan

G A L E R I J A

Jeseni se listi dreves obarvajo zaradi sprememb v proizvodnji in razgradnji pigmentov v listih. Ko se dnevi krajšajo in temperature padejo, se drevesa začnejo pripravljati na zimo. To pomeni, da se proizvodnja klorofila, zelenega pigmenta, ki je ključen za fotosintezo, upočasni in sčasoma ustavi. Ko klorofil razpade, se razkrijejo drugi pigmenti, ki so prisotni v listih, kot so karotenoidi (rumeni in oranžni pigmenti) in antociani (rdeči in vijolični pigmenti).

Moldavska pravoslavna cerkev, znana tudi kot Moldavska mitropolija, je samoupravna cerkev pod jurisdikcijo Ruske pravoslavne cerkve¹. Ena od posebnosti je, da uporablja julijanski koledar za bogoslužje, kar pomeni, da praznuje verske praznike na drugačne datume kot večina drugih pravoslavnih cerkva.

Blizu Karlovca se nahaja naravni park Žumberak, ki je znan po svoji čudoviti naravi, bogati biotski raznovrstnosti in številnih pohodniških poteh. Park ponuja obiskovalcem možnost raziskovanja gozdov, travnikov, rek in slapov, kar je idealno za ljubitelje narave in aktivnega preživljanja prostega časa. Takole izgleda znamenje v čast Bogorodice.

Angleži se z rdečim cvetom, znanim kot mak (poppy), spominjajo padlih vojakov v obeh svetovnih vojnah in drugih konfliktih. Dan spomina (Remembrance Day) vsako leto obeležujejo 11. novembra. Na ta dan ljudje nosijo rdeče makove kot znak spoštovanja in hvaležnosti do tistih, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo in mir.

G A L E R I J A

G A L E R I J A

ODSEVI

G A L E R I J A

POMLADNA JAPONSKA

DVOTEDENSKO JAPONSKO KRIŽARJENJE: MED SUŠIJEM, SAMURAJI IN ČUDEŽNIMI STRANIŠČI

Ko se odpraviš na križarjenje z (manjšo) križarko Azamaro, je to, kot bi vstopil v plavajoči hotel, ki vsak dan odpre vrata v novo japonsko mesto, brez vsakodnevnega mukotrpnega pakiranja in razpakiranja. In ker Japonci znajo vse organizirati s kirurško natančnostjo, je bilo naše potovanje prava simfonija udobja, estetike in –seveda – nenavadnih lokalnih posebnosti. April na Japonskem je res čaroben – cvetoče češnje spreminjajo ulice v rožnate pravljične pokrajine, ljudje pa se zbirajo v parkih pod drevesi, da bi uživali v hanamiju (opazovanju cvetov). Vse skupaj je kot scena iz filma, kjer veter nežno raznaša cvetne listke po mestnih ulicah. In ja, japonska urejenost in čistoča sta nekaj, kar očara prav vsakega obiskovalca. Včasih se celo zdi, da ulice izgledajo kot na katalogu – brez smeti, vse na svojem mestu in urejeno s pravo mero estetske dovršenosti.

Osaka – Kraljestvo hrane in rečnih kanalov Naše prvo pristanišče je bila Osaka, mesto, kjer se ljudje ne pogovarjajo samo o vremenu, ampak predvsem o hrani. Tukaj ne le jedo – tukaj slavijo jedačo kot sveto poslanstvo. Od slavnih takoyaki (ocvrti krogci s hobotnico) do okonomiyaki (japonske palačinke, polne vsega dobrega) – če imaš srečo, zapustiš mesto brez dodatnega centimetra okoli pasu.

Kobe – Mesto legendarne govedine Po pričakovanju res še nisem jedel boljše govedine kot v Kobeju.

Razlika med navadnim in Kobe govedom? No, japonske krave živijo bolje kot marsikateri človek – masaže, sproščujoča glasba in skrbno izbrana prehrana. Če bi se po naključju reinkarnirali kot krava, bi si želeli, da vas pošljejo prav v Kobe.

Kyoto – Časovni stroj v obdobje samurajev

Kyoto je bil kot sprehod po živi sliki iz preteklosti. Med tisočerimi torii vrati Fushimi Inari in skrivnostnimi gejšami v Gionu smo se počutili, kot da smo za kratek čas postali protagonisti kakšne zgodbe iz obdobja Edo. Največji izziv? Ne izgubiti se v neštetih templjih in vrtovih.

Takamatsu – kraljestvo udona

Glavno mesto prefekture Kagawa na Japonskem, je znano po čudovitem vrtu Ritsurin Koen, ki velja za enega najlepših zgodovinskih vrtov na Japonskem. Poleg tega

mesto ponuja široko paleto okusnih jedi iz teh značilnih japonskih rezancev. Videl sem celo muzej »Cup-noodles«.

Kitakyushu - industrijska dediščina Jeklarna Yawata Steel Works iz 19. stoletja je del Unescove svetovne dediščine. Med priljubljenimi znamenitostmi sta tudi čudovit vrt Kawachi Wisteria Garden, znan po spektakularnih tunelih cvetov, in Kokura grad, ki ponuja vpogled v zgodovino pokrajine.

Hirošima – Mesto spomina in feniksa Hirošima je mesto, ki te osupne. Od mirnega parka spomina do čudovitega otoka Miyajima, kjer svetišče lebdi na vodi – tukaj se zgodovina zlije z naravno lepoto. Najbolj nepričakovan trenutek? Okus lokalne specialitete – ostrig, ki so tako sveže, da bi se skoraj same vrnile v morje.

Nagasaki – Evropski pridih na Japonskem Ko se znajdeš v Nagasakiju, je občutek nekoliko evropski – od zgodovinskih nizozemskih trgovin do starodavne kitajske četrti. A najbolj presenetljivo? Lokalna jed ramen je rahlo sladka – kot da bi kuharji pomislili, da bi nas testirali, če znamo ceniti preplet okusov na popolnoma nov način.

Shimizu – Pogled na sveto goro Fuji Shimizu bi lahko opisali kot »okno do gore Fuji«. Če imaš srečo s sončnim vremenom (in mi smo jo k sreči imeli) te

pričaka najbolj ikoničen pogled na Japonsko – mogočna gora Fuji, ki deluje, kot da lebdi nad deželo. Najbolj nenavadna izkušnja? Lokalna poslastica – beli rakci, ki jih je skoraj škoda pojesti, ker izgledajo kot majhne umetnine.

Nagoya – Mesto tehnologije in samurajev

Nagoya je mesto, kjer se samurajska zgodovina sreča s sodobno tehnologijo. Tukaj smo odkrili, da Japonci obožujejo robotizirane kavarne, kjer nas je postregel robot, ki je imel več socialnih veščin kot povprečen

G A L E R I J A

človek pred jutranjo kavo.

Kagoshima – Miniature vulkanov in črni prašič Kagoshima je znana po svojem vulkanu Sakurajima, ki z lahkoto ukrade pozornost vsakega obiskovalca. A lokalna poslastica, črni prašič, je verjetno edina stvar, ki lahko na trenutke zasenči vulkan – vsaj pri gurmanskih navdušencih.

Yokohama – Pristanišče prihodnosti

Yokohama je z ultra modernim pristaniščem videti kot mesto iz prihodnosti, kjer bi pričakovali, da se izza vogala pojavi kakšen leteči avtomobil. A presenečenje?

Kitajska četrt, kjer smo končno pojedli dim sum, ki nas je vrnil v realnost. Veliko sem tudi prihranil, ker sem se v Tokio vozil kar z njihovim javnim prevoznim sistemom: podzemna, vlaki in avtobusi. To pa zato, ker je vse zelo dobro označeno, celo z dodatnimi napisi v angleščini.

Tokio – Labirint svetlob in presenečenj Tokio ni mesto, ampak izkušnja. Med osvetljenimi reklamami v Shibuyi, retro arkadami in čudaškimi kavarnami z mačkami, sovi ali celo ježi, je občutek, da si hkrati v prihodnosti in v paralelnem vesolju. In ja, stranišča s sto gumbi so absolutno znanstveno čudo, na katerega bi moral biti ponosen ves svet.

Busan – Kontrast korejske elegance

Po vseh japonskih mestih smo za dva dni skočili še v Busan, ki je deloval kot lahkotnejša različica Seula. Tukaj smo hitro opazili eno očitno razliko – avtomobili!

Večji, robustnejši in pripravljeni na prav vsak teren. Na Japonskem prevladujejo kompaktna vozila (in tudi majhne hiše), medtem ko Korejci očitno cenijo prostornost na cesti.

Japonska je res pravi raj za ljubitelje majhnih kužkov – niso le razvajeni, ampak se tudi vozijo v pravih mini kočijah (ko vidiš nekaj podobnega otroškemu vozičku, moraš najprej preveriti če ni pasji), medtem ko jim v parkih ljubeče zamenjajo plenice. Če bi se psički sami zavedali svoje privilegirane usode, bi se gotovo še bolj važili!

Gotovina na Japonskem pa je pravo presenečenje – medtem ko mnoge države drvijo proti popolni digitalizaciji (na primer tudi Kitajska), Japonci še vedno vestno uporabljajo kovance. Sreča je vsaj v tem, da njihovi avtomati niso le tehnološko dovršeni, ampak tudi izjemno potrpežljivi – brez težav preštejejo cel kup drobiža, kot da bi bil vsak kovanec dragocen zaklad. Njihova vljudnost pa meji že na umetnost – vsak poklon je kot dobro premišljen koreografski gib spoštovanja. Tudi če ne govorijo veliko tujih jezikov, pa tehnološki čudež v obliki prevajalskih aplikacij zgladi prav vsako morebitno jezikovno zagato.

Dva tedna na križarki Azamaro sta minila kot blisk, a vsako mesto je pustilo svoj pečat. Japonska nas je očarala z izjemno organiziranostjo, neverjetno kulturo, futurističnimi stranišči (katerim sem jaz včasih preventivno kar električni kabel iz vtičnice potegnil, da ni bilo treba programirati...) in hrano, ki bi se je lahko navadili za vse večne čase.

Zdaj mi je tudi jasno, zakaj je ravno suši na Japonskem tako popularen. Zjutraj ima vsak drugi poslovnež (v obleki s kravato in prevelikimi čevlji) v roki vrečko s

kosilom, katerega pa mu ne bo treba pogreti. In zakaj ima tako veliko ljudi prevelike čevlje? Ker se vedno pri vstopu v stanovanje in pogosto tudi v navadno gostilno - sezuvajo in gre tako hitreje.

Pa še dodatek:

1. Anekdota

Za ogled z vrha 69-nadstropnega stolpa v Yokohami je treba kupiti vstopnico: cena 1.000¥... Ko sem bankovec že dal, pa nama je prodajalka pokazala napis: “Is any of you over 65 years old?” Ker sem se ustrašil, da bi zaradi mojih 75 let lahko bile kakšne omejitve zaradi višine, sem se gladko zlagal: “No!”... Potem sem pa videl, da bi bil sicer deležen popusta: 800¥... Pa nisem hotel priznati svoje laži... (se mi je pa tudi fajn zdelo, da sem ji zgledal mlajši od 65 let)...

NAUK: Lagati se ne splača

G A L E R I J A

KAKO DO NOVE SLOVENSKE POMLADI

Močna

čustva so me prevevala, ko sem aprilskega popoldneva 2023 vihtel slovensko zastavo na istem mestu, kot smo jo prvič dvigali junijskega večera 1991. Moje misli so se nenehno vračale v magični čas slovenske pomladi, ko mi je Bog naklonil to milost, da sem bil lahko aktivni soudeleženec širokega ljudskega gibanja, ki je doseglo največji dosežek v slovenski zgodovini – svobodno in samostojno demokratično državo Republiko Slovenijo.

Takrat pa si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da se bomo morali po treh desetletjih zbrati v obrambo tega najuspešnejšega in brezmadežnega uspeha. Neizogibno je vprašanje: Zakaj? Kako je možno, da se tranzicija vleče že v četrto desetletje? Zakaj nas prehitevajo države, ki so bile zaradi svoje komunistične preteklosti takrat še daleč za nami?

Jaz imam jasen odgovor, ki sem ga na kratko povzel z naslednjim twitom:

Pred tremi desetletji smo se Slovenci:

1. osvobodili diktature

2. osamosvojili

3. razveselili demokracije

Stare sile pa so obdržale kontrolo nad:

1. šolstvom

2. mediji

3. pravosodjem

Zato pa smo tam kjer smo! Otroke in vnuke osamosvojiteljev že vseskozi od osnovne šole do fakultet indoktrinirajo z levičarsko ideologijo ter zanemarjajo VSO (to kratico bom še nekajkrat uporabljal za vrednote slovenske osamosvojitve), hkrati pa skrbijo, da ne bi prišlo do tako potrebne (nujne!) narodne sprave!

Z nadzorom nad ogromno večino medijev (MSM) uspevajo stare sile z (iz Jugoslavije podedovano) ideologijo preslepiti volivce, da oddajo svoje glasove izbranim novim obrazom, ki se v nekaj mesecih pred volitvami predstavljajo kot rešitelji, kasneje pa poniknejo ali se prelevijo v podpornike kakih novih populistov. Če se v teh načrtih in navodilih stricev iz ozadja kdaj kaj zatakne, pa še vedno lahko priskoči na pomoč pravosodje, ki se spretno obnavlja z mladimi bavconovsko izobraženimi pravniki.

Shod “ZA SLOVENIJO IN RESNICO – Proti rušenju temeljev slovenske enotnosti in državnosti” smo začeli z Zdravljico. Logično je, da je bil prvi govornik predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve in predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle.

Opozoril je, da nista slučajno v istem času sovpadli dve sramotni akciji Levičarske ministrice za kulturo: ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in počastitev obletnice Komunistične partije Slovenije z njenim obiskom in govorom na Čebinah. Zaenkrat le v govorih, kasneje pa tudi v učbenikih, skuša(jo)

amnestirati teroristično organizacijo, ki je sprožila državljansko vojno, zagrešila največje množične pokole in držala Slovenijo v diktaturi 45 let. Ne-sramno in manifestativno je ministrica Asta Vrečko celo pozirala pred hišo, kjer so se 18. 4. 1937 prvič zbrali na slovenskih tleh agenti iz Moskve, narodni izdajalci, šolani v Sovjetski Rusiji, da bi zrušili Slovensko narodno državo z vsemi svojimi običaji in religijo in jo nasilno priključili pod okrilje Sovjetske zveze in masovnega morilca Stalina! Njim pa je ministrica paradoksalno celo pripisala prvi korak k osamosvojitvi! Če bi šel načrt iz Čebin uspešno naprej, bi bila danes Slovenija ena moskovska gubernija!

To, kar dela ministrica, je ena velika sramota! Verjetno največja, kar so jo doslej zagrešili slovenski ministri! Častiti ustanovitev teroristične organizacije, ki je sprožila državljansko vojno, zagrešila največje množične pokole in držala Slovenijo v diktaturi 45 let! Temu primerno oglušujoči so bili zato naši žvižgi. Bistven pa je bil zaključek, ki smo ga bučno pozdravili: MUZEJ OSAMOSVOJITVE enkrat še BO!

Malo smo se “veterani” pomirili, ker sta bila naslednja odlična govornika iz nove generacije, Katja Berk Bevc in Dominik Štrakl (SDS). Kako lepo je slišati mlade, ki so se izognili levičarski indoktrinaciji in zato cenijo ter spoštujejo dosežke slovenske pomladi in so ponosni na domovino – samostojno državo Slovenijo!

G A L E R I J A

Nato je Janez Janša poudaril, da je slovenski narod ob osamosvajanju sicer bil enoten, politika pa je bila bolj razklana. Govoril je tudi o vrednostnem središču naroda kot osrednjem sklopu vrednot, kar smo zapisali tudi v ustavo. Spomnil nas je, da smo poslanci Demosove koalicije ključne zakone za zavarovanje slovenske osamosvojitve z realno silo sprejemali z enim, dvema ali tremi glasovi večine, kar smo številni poslušalci lahko samo potrjevali. Janša je ponovno, kot že nekajkrat v preteklih desetletjih, napovedal: “Teorija vrednotnega središča naroda pravi tudi, da kadar pride do takšne krize vrednot, kot jo doživljamo Slovenci danes, ta kriza stvari izravna. In danes smo na začetku nove slovenske pomladi, ki bo te stvari izravnala.”

Udeležence zbora je poleg predsednika SLS Marka Balažica pozdravil tudi bivši direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman ki je živ dokaz primitivizma in arogance sedanje oblasti, da ga je kljub njegovi izobrazbi, ugledu in referencam proglasila za nesposobnega in vrgla na cesto. Opozoril je na nekaj ustavnopravnih vidikov sramotne ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve. Nemško ustavno sodišče je leta 1956 komunistično partijo prepovedalo. Prof. dr. Lovro Šturm pa je v imenitni študiji dokazal, da je bila komunistična partija tudi v predvojni Jugoslaviji upravičeno prepovedana in da bi bila prepovedana tudi danes kjerkoli v Evropski zvezi. Leta 2011 je Ustavno sodišče prepovedalo poimenovanje Titove ceste, ker je to poimenovanje mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu redu. Takšno ravnanje je v neskladju z vrednotami, na katerih temelji ustava.

Predstavnik Slovenije na Dunaju in ponosni Koroški Slovenec dr. Karel Smolle nam je prinesel pozdrave iz Celovca, z Gosposvetskega polja in knežjega kamna, kjer so si prvič zamislili suvereno slovensko vojvodino. Ko je gledal prenos iz slovenskega parlamenta – odbora, ki je obravnaval »to žalostno zgodbo zaprtja muzeja«, ga je najbolj negativno presenetilo omalovaževanje slovenske samostojnosti in muzeja suverene Slovenije. »Nekaj so razlagali, da še ni dosti stvari razstavljenih in dovolj zbranega gradiva. Ja, kdo jim pa brani, da prinesejo stvari v muzej, kot dokaz slovenske samostojnosti in suverenosti? Kdo jim brani izboljšati ta muzej? Vrednote, ki ste jih ustvarili skupaj z nami, Koroškimi Slovenci in Slovenci po svetu. Vrednote suverene samostojne Slovenije pa ne spadajo le v muzej, ampak spadajo ravno v hišo tam na drugi strani tega trga!«

Za kakršnokoli obuditev slovenske pomladi sta bistvena dva pogoja:

1. Da se desne stranke prenehajo med seboj napadati. Tako kot trenutno jaz vidim situacijo, gre predvsem za neupravičene napade SDS na mojo stranko NSi, pri čemer pa prednjači predvsem Janša. Za primer dodajam twit, v katerem »obkoalicijski« Novi Sloveniji očita celo sokrivdo za največji padec industrijske proizvodnje med državami EU, ker naj bi pomagala pri ohranjanju aktualne oblasti. To je popoln nesmisel, saj NSi konstantno kritizira sedanjo oblast, tako v parlamentu kot na družbenih omrežjih. Kot samostojni stranki pa bi ji gotovo moral priznati pravico, da ima kaka stališča tudi drugačna od njegovih. Sicer so upravičeni pomisleki o poskusih hegemonije.

2. Da se v parlament uvrsti tudi SLS – Slovenska ljudska stranka. Kot dober poznavalec Demosa si upam trditi, da bi bila najboljša rešitev za Slovenijo le v tem, da bi na volitvah zmagale tri (in samo tri) desne stranke: SDS, NSi in SLS. S svojo sorodno ideologijo, notranjimi frakcijami in širokimi programi lahko pokrivajo celotno paleto političnih interesov. Vsaka dodatna nova stranka na desni strani bi bila povsem nesmiselna in bi pomenila samo nepotrebno in škodljivo drobljenje. To velja tudi za skupino okrog Ruparja, pri katerih smo že slišali ideje za prelevitev v politično stranko. Upam, da ne bi dobili spet novega, sicer desnega Desusa! Člane bi pa tako in tako dobivali predvsem iz obstoječih treh strank SDS, NSi in SLS.

G A L E R I J A

ZAPOZNELA TRANZICIJA

Obzapozneli slovenski tranziciji se nam vse bolj zastavlja tudi vprašanje »Preživeti ali zaživeti«?

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za) živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?«

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, ki jih ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi skrajnosti (v politiki, levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi treba) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se

zato osamosvojili?« popolnoma jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez 30 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Zame je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, kot je dejstvo, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU ali članica Varnostnega sveta. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah

G A L E R I J A

po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami včasih trepetali celo Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima težav? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne težave, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne prepirajo med seboj?

Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto zares (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih institucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno raznovrstni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve).

Nobene večje afere ali nepravilnosti ni več mogoče skrivati pred javnostjo. Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane pač lahko redno izbiramo in ocenjujemo, državni zbor volimo (vsaj) vsake štiri leta, predsednika države vsakih pet let. Do izteka njihovih mandatov jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!

Pogoja za svetlejšo prihodnost Slovenije, s katerima sem se v zadnjih letih tudi sam ukvarjal, pa sta dva: da prevlada resnica in da dosežemo tako nujno narodno spravo!

Avtorica:

G A L E R I J A

PREVLADA RESNICE

Vsaka družba in država si prizadevata za svetlo in uspešno prihodnost. Vendar pa je ključ do doseganja tega cilja v razumevanju in priznavanju resnice o pomembnih dogodkih v preteklosti. Brez tega temelja nobena družba ali država ne more graditi trdne in pravične prihodnosti.

Resnica o preteklosti je temelj, na katerem gradimo našo identiteto in vrednote. Poznavanje zgodovine nam omogoča, da razumemo, kdo smo, od kod prihajamo in kakšne so bile naše pretekle napake in dosežki. Brez tega razumevanja tvegamo, da ponavljamo napake iz preteklosti in ne izkoristimo priložnosti za izboljšanje.

Eden izmed ključnih vidikov resnice o preteklosti je priznanje zgodovinskih krivic. Mnoge družbe in države so se soočile z obdobji zatiranja, vojn, genocidov in drugih oblik nasilja. Priznanje teh dogodkov je bistveno za proces zdravljenja in sprave. Brez tega priznanja ostajajo rane odprte, kar lahko vodi v nadaljnje konflikte in delitve.

Poleg tega je resnica o preteklosti ključna za izobraževanje prihodnjih generacij. Mladi morajo razumeti zgodovinske dogodke, da lahko razvijejo kritično mišljenje in se naučijo iz preteklih napak. Izobraževanje o zgodovini spodbuja tudi empatijo in razumevanje do drugih kultur in narodov, kar je bistveno za gradnjo strpne in vključujoče družbe.

Resnica o preteklosti je tudi temelj za pravno in politično pravičnost. Priznanje zgodovinskih krivic omogoča vzpostavitev pravnih in političnih mehanizmov, ki zagotavljajo, da se takšne krivice ne ponovijo.

Zakaj torej ob zgoraj opisanih relativno demokratičnih političnih instrumentih Slovenija še vedno trpi za primanjkljaj v poznavanju (priznavanju) prave zgodovinske resnice? Zato, ker se mediji in izobraževanje še po več kot 30 letih niso otresli indoktriniranega vpliva lepo preživelih sil levih dedičev komunistične revolucije!

Resolucijsko opredeljevanje, ki poteka v interesno zaznamovani in zato polemični politični areni, seveda še zdaleč ni edina pot za odkrito soočenje s travmami zgodovine in njihovimi posledicami, ki (pa če si to priznamo ali ne) krojijo življenje do današnjih dni. Ena izmed najbolj prepričljivih in tudi očiščevalnih poti je brez dvoma umetniška.

Preteklost, zaznamovana z nezastarljivimi vojnimi zločini, ki dosežejo vrh v povojnih pobojih nasprotnikov totalitarnega komunizma, je bila seveda že velikokrat tema umetniškega ustvarjanja, toda prav trpljenje pomorjenih in nekaterih rešenih iz pozne pomladi

glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot pogoj za nujno narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega, da je šlo za nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti.

Ni dovolj nekaj le VEDETI, ampak se je potrebno tega tudi ZAVEDATI. Morda res danes mnogi v Sloveniji “ to že vedo”, ampak bojim se, da veliko premalo. Vsako tovrstno informacijo pa takoj povežejo z uveljavljeno frazo, da je šlo “le” za kolaborante in da so se takšna dejanja maščevanja zgodila povsod. In se jim potem niti več ne zdi ne vem kako pomembno “to vleči iz

Zato mislim, da je treba narediti več v smeri zavedanja, da se nekaj takega NIKOLI ne sme dopustiti, niti opravičevati, niti relativizirati. Temu je namenjena ideja projekta Kalvarija 1945.. Poudarek filma mora biti: To je bilo PO vojni, v mirnem času, ko so (jugoslovanske in angleške) oblasti vse že povsem obvladovale! Brez sodnih postopkov se NE SME nikoli pobiti 10.000 razoroženih ujetnikov, pa tudi če so zločinci (kar pa seveda celo v veliki večini niti niso bili)!

Zločinsko dogajanje ob koncu druge svetovne vojne je sicer že zelo dobro dokumentirano v številnih verodostojnih publikacijah, zlasti zaradi dela vladne komisije za prikrita grobišča, ki jo vodi dr. Jože Dežman, tudi dokaj dobro raziskano »na terenu«. Ampak prav film je eno zelo močno umetniško orodje! Včasih se nam v spomin vtisne ena sama dobro režirana ter odigrana sekvenca s posameznikovo usodo, prikazano do zenice njegovega očesa bolje kot pa dokumentarec z natančno analizo dogajanj ter podkrepljen z natančnimi številčnimi podatki.

Predlagani film prikazuje le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev.

Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju, skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusov križev

Glavno osebo spremlja filmska zgodba še po rešitvi iz jame na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in

G A L E R I J A

vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati.

Priznam, da sem v prvi verziji scenarija precej zanemaril usodo izvajalcev pomorov, ki so bili, mnogi proti svoji, zgolj v vlogi rabljev. Na predlog kolegice, pisateljice Vide Kokalj, ki je bila prva bralka, sem dodal tudi nekaj prizorov, ki gledalca opozarjajo na osebne tragedije neposrednih izvajalcev pokolov. Dober poznavalec problematike (preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist) g. Pavel Jamnik mi je dal idejo za prizor, ko partizan na morišču iz žepa zvezanega domobranca vzame sliko, mu jo pokaže in nato spet vrne ter ga ustreli… in ga to v mislih preganja celo življenje.

Prizori so podobni, (a še hujši) kot v filmu Katin Andrzeja Wajde. Presežejo jih v tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev! K sreči se je nekaj od tisočev žrtev »čudežno« rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bi dober režiser (in predvsem tudi spremljajoča filmska ekipa snemalcev, maskerjev, scenografov) prikazal kot nekaj doslej še nevidenega, tudi v svetovnem merilu.

Tuja publika o zgodovinskih okoliščinah MAJA 1945 pri nas – nič ne ve! Brezupen bi bil poskus, da bi v času enega celovečernega filma takšni publiki razložili situacijo v Jugoslaviji, Sloveniji, politične razmere, Osvobodilno fronto, partizane, domobrance, Dolomitsko izjavo, zato jaz niti ne pomislim na tak poskus. Če pa bi poskušali karkoli poenostaviti in skrajšati, bi bil pa seveda cel halo na eni in drugi (domači) strani… Zato sem se v mojem scenariju skušal maksimalno izogniti kakšnemu ideologiziranju, sem pa poskušal le čim bolj intenzivno, a realistično zajeti dogajanje in vzdušje maja 1945.

Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, katerim sem jo posredoval, med drugim tudi: Kardinal Franc Rode, Lojze Peterle, Matej Tonin, Žiga Turk, Ljudmila Novak, Helena Jaklitsch, Pavel Jamnik, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar.

G A L E R I J A

NARODNA SPRAVA

Ker poznam že kar precej neuspelih poskusov iz preteklosti – od »konca državljanske vojne« iz leta 1990, slovesnosti v Kočevskem Rogu, predloga spravne deklaracije, do raznih pobud za prebujenje Slovenije, resetiranje, zborov vrednot, se zavedam, da kakšnega daljšega besedila OBE sprti strani ne bosta nikoli sprejeli, podprli ali podpisali. Torej je treba najti vsaj minimalno FORMULO, ki bo sprejemljiva za vse!

Najti je treba izjavo, s katero ne bo nobena stran čisto zadovoljna, ki pa bo zanjo še vedno sprejemljiva. Nobenega leporečja, saj lahko vsaka posamezna beseda postane sporna in ovira za soglasje. Z obeh sprtih strani, to vem in na to sem pripravljen, se bo ob takoj pojavilo nešteto dvomov, kritik, tudi pesimizma glede smiselnosti sprave, posmehov, zmerljivk in zafrkancij.

Zavedam se: če se v tridesetih letih nismo uspeli vsaj približati kakšni resni narodni spravi, bo gotovo potrebno še kar nekaj generacij, da si bodo potomci levičarjev in desničarjev resnično in iskreno segli v roko. Da bomo sramotno prazno površino “obeliska” pred Kongresnim trgom na¬polnili s kakšno vsebino.

Pa vendar: zakaj bi (vsi) le čakali? Zakaj se ne bi vsaj nekateri ljudje dobre volje malo potrudili in skušali narediti koraka naprej? Ali vsaj ugotoviti, kje so tiste bistvene ovire. Da bi po zgledu Nemcev, ki jim je to očitno uspelo, pustili zgodovino zgodovini ter se posvetili prihodnosti.

Da boste verjeli mojim dobrim namenom (če hočete, sem lahko tudi naiven), naj povem, da sem že leta 1985 v ljubljanskih Titovih zavodih Litostroj skušal organizirati predavanje prof. dr. Fran¬ceta Bučarja “o problemih narodne sprave”. Na kakšen način je tedanja oblast s pomočjo “naro¬dne zaščite” predavanje preprečila, lahko preberete v moji knjigi “V objemu slovenske pomladi”, ki je izšla pri celovški Mohorjevi družbi.

Da bi prišli do vsaj nekaj napredka, bi bilo potrebno, da bi to pobudo objavili in obdelovali na vsaj nekaj različnih nosilcih (medijih) levega in desnega pola družbenih omrežij.

Zato že takoj pozivam bralce naj delijo spodnje besedilo, tako da se bodo lahko s prispevki in predlogi oglasili čimbolj svetov¬no nazorsko različni ljudje.

Politične stranke in druge formalne organizacije se bodo morda, upanje nikoli ne usahne, vključi¬le v razpravo kasneje, ko bomo imeli že rezultate v smeri narodne sprave.

FORMULA(cija) ZA SPRAVO – Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno

Druga svetovna vojna je potegnila Slovenijo v državljansko vojno med levico in desnico.

Zaradi tega so bile žrtve še veliko večje, kot bi bile le zaradi tuje okupacije, po koncu vojne pa ni prišlo do prave svobode v demokratični družbi.

Šele leta 1990 je bila s prvimi svobodnimi volitvami dosežena demokratična ureditev.

Leta 1991 pa je Slovenija na podlagi poenotenja politike, plebiscitarne odločitve državljanov ter uspešne obrambne vojne postala prvič v zgodovini samostojna država ter se nato v naslednjih letih enakopravno vključila v evropske in svetovne integracije.

Ker pa bremeni preteklosti ovirajo nadaljnji uspešni razvoj Slovenije, je potrebno prekiniti z očit¬ki glede preteklosti ter več energije usmeriti v prihodnost.

Zato se levica in desnica odrekata temu, da bi še naprej druga drugi očitali »grehe« iz preteklosti.

Predvsem si ne bosta več očitali kakršnih koli dejanj in usmeritev, povezanih z drugo svetovno vojno, predvsem pa ne: narodnega izdajstva, revolucije, domobranstva, boljševizma, belogardizma, partizanstva, komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma …

Vse to naj ostane v zgodovini. Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno!

G A L E R I J A

DRUGA SLOVENSKA POMLAD

UVOD

Spodnje besedilo je neki zelo ugleden in pameten poznavalec politične situacije v Sloveniji pohvalil, vendar se mu zdi »da čas zdajle nekako ne kliče k neki deklaraciji in da velja glede pogrevanja pojma Majniška deklaracija biti pazljiv.« Jaz pa mislim, da je prav zaradi take situacije ZDAJ pravi čas in da se nam ne obeta nobena boljša alternativa. Nadaljnje usode naše domovine ne smemo več zaupati le vodilnim politikom! Čas je za širše ljudsko gibanje!

Kljub neizbrisni zgodovinski vlogi Demosa, ni smiselno nove politične platforme graditi s tem imenom. Znanje in izkušnje te zmagovite koalicije strank celotnega političnega diapazona pa so lahko zelo koristni in bi jih veljalo ponoviti. Ker sem bil nekaj časa predsednik volilnega štaba Demosa, se dobro zavedam, kako pomembna je zaveza in nesebična medsebojna pomoč v predvolilni kampanji. Celo z grafično tabelo na steni smo si optimalno pomagali organizirati lokalne odbore vseh svojih strank ter zasesti vse volilne okraje z najboljšimi kandidati. Držali smo se dogovora o medsebojnem nenapadanju. *

POMLADNA DEKLARACIJA

Da bi lahko ugotovili, katere politične stranke in gibanja se lahko povezujejo za nastop na volitvah 2026, bi bilo treba postaviti idejna izhodišča za povezovanje že v letu 2025. Temu bi lahko služila podobna deklaracija, kot sta bili prva in druga Majniška deklaracija, prav tako sprejeta z aklamacijo na množičnem zborovanju in po potrebi tudi s podpisovanjem podpore. Besedilo deklaracije, ki ne bi smelo biti predolgo, bi lahko nastalo s pomočjo nestrankarskih političnih gibanj, kot sta to Zbor za republiko in Katedrala svobode, kot spodaj (glej prilogo).

PREDVOLILNA KOALICIJA

Na podlagi besedila, sprejemanja in vzdušja ob Pomladni deklaraciji bi vse politične stranke lahko ocenile, če se lahko povežejo za naslednje volitve v predvolilno koalicijo s skupnim imenom n.pr. POMLAD. Tak izraz je najbolj primeren, ker zadržuje kontinuiteto z najuspešnejšim projektom v naši zgodovini – SLOVENSKA POMLAD. Prednosti predvolilne koalicije so predvsem naslednje: Sodelovanje med strankami omogoča združevanje finančnih, kadrovskih in organizacijskih virov, tako da se poveča učinkovitost kampanj in izboljša doseganje volivcev. Hkrati se prepreči razdrobljenost glasov med podobno mislečimi strankami, kar bi sicer lahko vodilo k izgubi pomembnih mandatov. Predvolilna koalicija lahko tudi prispeva k večji politični stabilnosti in kontinuiteti, saj sodelujoče stranke že vnaprej oblikujejo skupne cilje

in načrte. To lahko prispeva k bolj učinkovitemu vladanju in hitrejšemu reševanju izzivov po volitvah. Predvolilna koalicija POMLAD bi nastala s podpisom podobnega sporazuma, kot je bil Sporazum o ustanovitvi Demosa z dne 4. 12. 1989.

Poudarjena bi bila predvsem načela kot:

1. Stranke bodo v predvolilnem času nastopale skupaj pod geslom n.pr. POMLAD

2. Stranke se bodo same odločile, če bodo šle na listo z lastno ali s skupno listo

3. V obeh primerih (kot lastna ali kot skupna) bodo imena kandidatne liste vsebovala skupno geslo (na primer: SDS-POMLAD, NSi-SLS-POMLAD…

4. Stranke se bodo v predvolilni kampanji izogibale kakršnega koli medsebojnega kritiziranja (pravilo nenapadanja)

5. Stranke bodo v predvolilni kampanji kot dodatno uporabljale tudi geslo: »Volite našo stranko, če ne, pa vsaj drugo stranko koalicije POMLAD!«

6. Stranke bodo formirale skupni volilni štab POMLAD za koordinacijo svojih volilnih štabov. V skupni volilni štab bo vsaka stranka imenovala po enega predstavnika, dodatni trije pa bodo strokovnjaki za volilne kampanje

7. Stranke bodo v okviru volilnega štaba POMLAD usklajevale sestavo svojih kandidatnih list s ciljem, da se izberejo takšni kandidati, ki imajo v volini enoti največ možnosti za uspeh

8. Stranke bodo formirale poseben tričlanski organ (»svet modrecev«), ki bi reševal morebitne nesporazume in spore znotraj volilnega štaba POMLAD

Anton Tomažič

Tretja Majniška deklaracija (2025)

Mi, podpisani, državljanke in državljani Republike Slovenije, izražamo svojo voljo in zahtevo po novi družbeni pogodbi, ki bo Slovenijo dokončno popeljala iz tranzicijskega obdobja v zrelo, svobodno in pravično družbo. Temeljimo na zgodovinskih izkušnjah, narodovi identiteti in univerzalnih vrednotah, ki nas povezujejo. Zato izjavljamo:

1. Zaključek tranzicije: Slovenija mora dokončno preseči dediščino preteklih sistemov, ki še vedno bremenijo njeno družbeno, gospodarsko in politično tkivo. Zahtevamo transparentno razrešitev vseh nerešenih vprašanj, povezanih z lastninjenjem, pravosodjem in politično odgovornostjo.

2. Svoboda govora: Zagovarjamo neomejeno pravico do izražanja misli, mnenj in prepričanj, brez strahu pred cenzuro ali preganjanjem. Vsak posameznik ima pravico do svobodnega iskanja, širjenja in obrambe resnice.

3. Prevlada resnice: Zavezujemo se k spoštovanju dejstev in zgodovinske resnice kot temelja za sožitje. Zavračamo prikrivanje, manipulacijo ali politično zlorabo resnice ter podpiramo odprt dialog o preteklosti in sedanjosti. Vse zgodovinske totalitarne sisteme je treba na enak način zavračati in obsojati.

4. Narodna sprava: Pričakujemo iskreno in vključujočo spravo, ki bo presegla razdeljenost ter zacelila rane, nastale v času konfliktov in ideoloških delitev. Sprava naj temelji na medsebojnem spoštovanju, odpuščanju in skupni viziji prihodnosti. Za vse nepokopane žrtve nasilja je treba zagotoviti dostojen pokop in spoštljiva spominska obeležja.

5. Resnična demokracija: Zahtevamo demokracijo, ki

resnično izraža voljo ljudstva, temelji na vladavini prava, enakosti pred zakonom in odgovornosti izvoljenih predstavnikov. Volilni sistem naj zagotavlja pravično zastopanost in neposreden vpliv državljanov.

6. Etične vrednote: Država in družba naj delujeta na temelju poštenja, solidarnosti, pravičnosti in spoštovanja dostojanstva vsakega posameznika. Etično ravnanje naj postane vodilo politike, gospodarstva in javnega življenja.

7. Vitka država: Podpiramo učinkovito, pregledno in omejeno državno upravo, ki služi državljanom, ne pa sama sebi. Zavzemamo se za zmanjšanje birokracije, racionalno porabo javnih sredstev in spodbujanje osebne odgovornosti.

8. Decentralizacija: Zahtevamo prenos pristojnosti in virov na lokalne skupnosti, ki najbolje poznajo potrebe svojih ljudi. Decentralizacija naj omogoči enakomeren razvoj vseh pokrajin Slovenije in okrepi moč posameznikov v njihovem okolju.

9. Kolektivna varnost: Ohraniti in utrditi je treba NATO, dodati in povečati pa tudi samostojni varnostni sistem združene Evrope, predvsem z izdatnim povečanjem sredstev za obrambo, po potrebi tudi uvedbo obveznega služenja vojaškega roka.

10. Veličina osamosvojitve: Kot dediči slovenske pomladi, ki je Sloveniji prvič v zgodovini prinesla samostojno državo in tudi demokratizacijo ocenjujemo, da je temu treba dati tudi večjo pozornost in poudarek v izobraževalnem sistemu, predvsem v osnovnem in srednjem. Vzpostaviti je treba tudi posebni muzej slovenske osamosvojitve.

11. Vrednote demokracije: Odločitev in utemeljitev Ustavnega sodišča o protiustavnosti poimenovanj po totalitarnih zgodovinskih osebnostih je treba razumeti tudi za že obstoječa poimenovanja ter ustrezno preimenovati geografske označbe, spomenike nasilnim revolucionarjem pa odstraniti.

Skupaj pozivamo vse državljane, civilno družbo, politične stranke in institucije, naj podprejo ta prizadevanja za prenovo Slovenije. Naj naša skupna volja oblikuje državo, ki bo zgled svobode, pravičnosti in blaginje za vse generacije.

Ljubljana, 8. maja 2025

* DODATEK

Opis, kako so potekale aktivnosti Volilnega štaba DEMOS je vsebovan v knjigi Anton Tomažič – V objemu slovenske pomladi« na straneh od 288 naprej. https://issuu.com/home/docs/mvgl765bokr

PRIMERI:

Bilten 1 Volilnega štaba DEMOS - https://issuu.com/ antontomazic/docs/demos-bilten1

Bilten 3 Volilnega štaba DEMOS - https://issuu.com/ antontomazic/docs/demos-bilten3

Nasveti volilnim štabom DEMOSA: https://issuu.com/ antontomazic/docs/nasveti_volilnim_tabom_demosa

ANTON P. GOMBAC

Anton P. Gombac je slovensko-ameriški glasbenik, pevec, tekstopisec in producent, ki je znan po ohranjanju slovenske glasbene dediščine v ZDA. Rojen je bil v Chicagu, trenutno pa živi na Floridi. Posnel je že 14 albumov z izvirnimi besedili in glasbo ter si prislužil pohvale in sodelovanje nekaterih najuspešnejših in najbolj priznanih piscev, glasbenikov in strokovnjakov v ameriški glasbeni industriji.

Glasba in albumi

• Deezer profil: Anton P. Gombac ima svoj profil na Deezerju, kjer lahko poslušate njegove albume, pesmi in koncertne posnetke.

• Album “Slovenglesčina”: Na Amazonuje na voljo njegov album, ki združuje slovensko glasbeno tradicijo z ameriškim vplivom. Vsebuje pesmi kot so Moje Dekle, Kadar Slovenec Zapoje, Golden Days, Ponočno Potovanje in Zdravljica. Zanimivosti

Album Slovenglesčina je poklon slovenski kulturi in skupnosti v Chicagu. V spremnem besedilu se zahvaljuje številnim slovensko-ameriškim ustvarjalcem in družinam, ki ohranjajo tradicijo skozi glasbo, ples in praznovanja.

Anton P. Gombac (po slovensko: Gombačev Tone) je s svojo glasbo obogatil tudi digitalno verzijo ZANIMIVE KNJIGE, kar projektu daje dodatno večdimenzionalno izkušnjo, saj gre za razkošno in sodobno delo z bogatim slikovnim gradivom, dokumenti in potopisnimi zapisi. Dodatek glasbene podlage bo bralcem omogočil, da knjigo doživijo tudi zvočno – kot nekakšno multimedijsko potovanje.

Gombačeva glasba predstavlja “zvočno podlago za diaprojekcijo”, ki jo navdihujejo fotografije in zgodbe iz knjige. Vključuje izvirne skladbe ter prispevke drugih izbranih glasbenikov, kar pomeni, da je digitalna verzija knjige resnično edinstvena.

Glasba v tej knjigi vključuje tudi dela posebej izbranih in nadarjenih sodelavcev, predvsem

pa tudi nekaj njegovih lastnih izvirnih skladb, pesmi in produkcij. Naj bo ta glasba vredna spremljevalka, ko vstopate in raziskujete svet Tomažičevega impresivnega multimedijskega podviga – »ZANIMIVA KNJIGA«!

O ZANIMIVI KNJIGI IN ŠE BOLJ ZANIMIVEM AVTORJU

“Če se z navedenimi pravili ne strinjate, se lahko izključite, če pa se strinjate, se lahko registrirate ko uporabnik sistema IUS-INFO in nadaljujete z delom.

Sistem vas bo nato spraševal, katere nastavitve bi želeli imeti. Nikar se ne prestrašite, če ne veste natančno, kaj pomeni katera od posameznih nastavitev! Preprosto pritisnite na tipko ENTER in nadaljujte, nastavitve lahko kasneje vedno spremenite v sekciji NASTAVITVE.

Izpolniti boste morali tudi vprašalnik –registracijo in se na ta način registrirati kot uporabnik sistema. Status registriranega uporabnika sistema IUS_INFO je brezplačen.

Tajnost vaših podatkov je zajamčena! Nato vas bo sistem, če ste novi uporabnik z nivojem dostopnosti 20, opozoril: … Se priporočamo …

Šele sedaj boste pravzaprav zares vstopili v sistem IUS-INFO, ki vas bo pozdravil z naslednjim ekranom: …”

Takole vzhičeno se je leta 1989 pričela napovedna stran prvega slovenskega Pravno-poslovnega komunikacijskega sistema IUS-INFO, ki ga ustanovil pravnik, inovator, vizionar, politik, svetovni popotnik, fotograf in pisatelj Anton Tomažič. Digitalni sistem je deloval v okolju DOS (Disk Operating System), prek običajne telefonske linije, že tedaj pa je imel skoraj vse glavne funkcije, vključno z dnevnimi novicami (USA Today),

predpisi, judikati, literaturo in klepetalnico. Tone mi je pred leti zaupal, da je prvi software (RBBS - Bulletin Board System) pretihotapil kar v nahrbtniku na vlaku iz Münchna v Ljubljano. Tedaj doma še ni bilo telefona (ker je sofinanciral izgradnjo lokalnega omrežja, je bila pričakovalna doba “samo” pet let, on pa je čakal “šele” štiri leta), zato je od bivše sošolke v prestolnici najel sobico, kjer je namestil računalnik, povezan v telefonsko omrežje, ažuriranje pa je potekalo vsak drugi dan s pomočjo 8-palčnih disket, kapacitete do 1,2 MB. To se je dogajalo na Rozmanovi ulici, ki je tako nevede gostila prvi “sedež” IUS-INFO, marketing je izvajal v javnih telefonskih govorilnicah v Domžalah. Nerodna situacija je nastala, kadar so ga stranke povprašale po telefonski številki, vendar jim je Tomažič zagotovil, da jih bo kar sam poklical v najkrajšem možnem času. Četudi je od tedaj minilo “le” dobrih petintrideset let, je digitalni razvoj v tem obdobju dobesedno poletel med zvezde, saj se nekateri se še spominjamo klasične pošte, tipkanja na pisalni stroj in romantičnega raziskovanja po obrabljenih knjigah v skrivnostnih, mračno privlačnih knjižnicah, zdaj pa večinoma le še bolščimo v ekrane, klikamo, mejlamo, skajpamo, surfamo, lajkamo, kopiramo, pejstamo in si lajšamo kosmate duše na družbenih omrežjih.

Anton Tomažič pa ni imel samo pionirske vloge pri uvajanju računalništva v juridično sfero, temveč je prav tako z velikim zanosom sodeloval pri osvoboditvi in osamosvojitvi Slovenije ter bil

na prvih večstrankarski volitvah na listi Demosa izvoljen za poslanca, kar je popisal v knjigi V objemu slovenske pomladi (Mohorjeva Celovec, 2018). Takisto je objavil iskrivo podjetniško zbirko kolumen Velika priložnost (GV Založba, 2008) in napeto izpoved o čudežnem preživetju z naslovom Drugi kraj rojstva: Nevis (Mladinska knjiga, 2001), ki je izšla v slovenščini in angleščini, pa tudi druga dela. Leta 2019 je kot edini Evropejec prejel prestižno priznanje Mednarodnega združenja krščanskih poslovnežev (UNIAPAC), ki se zgovorno imenuje Poslovna dejavnost kot plemenita poklicanost.

S Tonetom sva se spoznala aprila 1989 med avanturističnim službenim potovanjem v London, ki bi ga lahko parafrazirano opisali kot Trije možje v Golfu, da o ženski niti ne govorimo. Zahvaljujoč vzdržljivemu in zanesljivemu šoferju profesorju dr. Rajku Pirnatu smo se po celodnevni vožnji vzdolž Evrope in nočni plovbi čez Rokavski preliv nastanili v domu pri Slovenski katoliški misiji, ki jo je vrsto let do lanskega decembra upravljal legendarni župnik Stanislav Cikanek.

V prostem času sva z vrlim kolegom okušala angleške kulinarične in turistične specialitete, od tipične jedi fish and chips, zavite v časopis, da popivna maščobo, do muzeja voščenih lutk Madame Tussauds in ulice Baker Street 221b, kjer naj bi nekoč živel slavni detektiv Sherlock Holmes. Pozno zvečer sva zašla tudi v zloglasni Soho in v lokalu, kamor naju je zvabil prijazni nabiralec gostov, za dve pijači zapravila toliko denarja, da me je še dolgo časa skelela privzgojena varčevalnost. Odsihdob ne mine leto, da ne bi bil vsak enkrat na leto v Londonu in vsakič znova soprogi opisujem svoje začetniške prigode, tako da me ima verjetno že poln kufer, gospodu Tomažiču pa se nemara kolca v kakšnem odročnem kotičku našega (ne) modrega planeta.

Ob večerih smo v župniji debatirali o zablodah razpadajoče komunistične zvezne države, religiji in ateizmu, 57. številki Nove revije, t.i. Pisateljski ustavi in prihodnosti naše domovine. Prepevali in muzicirali smo v družbi Tomaža Domicelja,

skupinice simpatičnih Tržačank in pisatelja Luja Šproharja, ki se je rad pohvalil, da je bil edini slepi potnik na trajektu iz Zeebruggea v Dover, in skupaj proslavljali moj skorajšnji odhod na doktorski študij v Kanado. Župnik mi je za slovo poleg kanadskega turističnega vodiča pomenljivo podaril tudi nekaj disidentskih knjig iz Argentine, ki so bile pri nas bržkone še na črnem seznamu, med katerimi sta izstopali Neminljiva Slovenija od Cirila Žebota in šokantno pričevanje Tomaža Kovača V rogu ležimo pobiti.

Vse bolj me je krotovičila slutnja, da ne živimo v docela svobodni in demokratični državi, marveč v zapovedanem enoumju, morda celo v spretno prikriti diktaturi, ki je mojega deda, maminega očeta, za partizanske zasluge v Gubčevi brigadi “nagradila” s petletnim zaporom na Golem otoku. Tudi ta boleča izkušnja me je postopoma iz privzgojenega levičarskega prepričanja premestila v sredino, med levi in desni breg naše polpretekle zgodovine, kjer sem kasneje poskušal kot “profesor na začasnem delu v politiki” graditi brvi ali celo mostove, a mi ni uspelo, zato sem se razočaran vrnil v normalno življenje.

pospremi knjigo na pot, “in če me starši ne bi pregovorili, bi zagotovo po gimnaziji šel študirat režijo.” Za študij prava se je odločil po naključju, ker je sledil skupini najbližjih prijateljev, s čimer je osrečil mamo in očeta, saj si je izbral varnejši poklic, ki naj bi omogočil lažjo zaposlitev (in v tistih časih je to še držalo).

“Te odločitve nisem nikoli obžaloval, v meni pa je vedno ostala želja po kreativnem umetniškem ustvarjanju,” še zapiše Tomažič.

Kot sem že tedaj priobčil, se nimam za tipičnega kritika ali recenzenta, ki bi bil frustriran pisatelj ali “uš na kodrih literature”, kot ga je nekoč označil lord Alfred Tennyson. Raje poskušam posnemati dr. Samuela Johnsona, pesnika, akademika in življenjepisca, ki je kritika - kar je bil med drugim tudi on - opisal kot pametno, pošteno, občutljivo in vestno osebo, ki pove, kako in zakaj mu je neko delo všeč, ki ne predpisuje, svoji percepciji ne pripisuje mistične avtoritativnosti in univerzalnosti, spoštuje avtorja in se z njim ne skuša zaplesti niti v konkurenčno niti v zarotniško razmerje (kot je lepo povedal Evald Flisar v svojem romanu Moje kraljestvo umira). ***

in pronicljivih tekstov, kamor lahko pokukamo tudi vmes in čez brez dolgočasja zaradi ustaljenosti ali mrzličnega iskanja oprijemljive rdeče niti. Posebej dragocene so številne dvodimenzionalne črtne kode (QR kode - Quick Response Codes), ki ustvarjajo povezave na spletne strani in video posnetke z mnogimi dodatnimi informacijami, ki jih “navadna” knjiga zaradi omejenega obsega ne (z)more vsebovati.

Pisca spoznamo do obisti, pri čemer se bržkone kdo ne bo strinjal z njegovim strastnim domoljubnim in krščansko-socialnim svetovnim nazorom, nihče pa mu ne more in ne sme oporekati zgodovinskih zaslug pri nastajanju samostojne slovenske države. Za nameček je Tone eden najbolj digitaliziranih pravnikov svoje generacije in tudi mlajših, prepotoval je več kot pol sveta, vse do Antarktike, in je zdajle, ko beležim te vrstice, nekje v Ugandi, kjer se bori z gorilami in v fotografski objektiv lovi zanimive ljudi, eksotične živali in druge slikovite utrinke. Nemara je medtem izumil vodotesno knjigo ali še kakšno praktično pogruntavščino, ki nam bo pomagala ali nas zabavala. O svojih podvigih redno poroča na Facebooku in še kje, in to na spoštljiv in mikaven način, ki bi nam vsem moral biti za zgled.

Potem so minevala leta in desetletja, dokler nisem prejel elektronskega povabila k pisanju recenzije Tomažičeve knjige Zlom: zgodbe iz Jugoslavije (Zavod Iskreni, 2020), na katerega sem se z veseljem in počaščeno odzval ter za Pravno prakso (št. 39-40/2020) in nekoliko kasneje tudi za IUS-INFO napisal oceno. Knjiga Zlom je posvečena “v zahvalo za plebiscit 1990” in je predelan scenarij za nesojeni film z istim imenom, ki ga je Tomažič spisal že leta 1985 in ga poslal takrat največji in najbrž edini filmski hiši Viba film. Zaradi provokativnih prikazov začetnega navdušenja za samoupravljanje in kasnejšega razočaranja in delavske apatije, ki jo je avtor sam občutil med zaposlitvijo v Litostroju, nikoli ni prišlo do snemalnega utelešenja njegove velike mladostne ljubezni do filma, toda morda je prav ta knjiga končno navdahnila kakšnega režiserja ali producenta.

“Moja mladostna ljubezen je bila film,” avtor

Ampak poslovimo se od preteklosti in pozdravimo sedanjost, ki je vsaj za večne optimiste in naivneže, med katere najbrž spadam, tako vznemirljiva, da ustvarja upanje kot glavno gibalo prihodnosti. Človek je bitje sedanjosti, iz preteklosti in za prihodnost, je nekoč zapisal prof. dr. Anton Trstenjak, in zdaj je pred nami avtorjeva najnovejša elektronska in tiskana knjiga, ki nas na mah osupne in zvabi v v svoje bogato nedrje. Tomažič nas povabi “v prihodnost izmenjave informacij, kjer se besede prepletajo s slikami, zvoki in umetno inteligenco, da ustvarijo izkušnjo, kakršne še niste doživeli.”

Knjiga presega meje tradicionalnega branja, saj nas popelje na potovanje skozi čas in prostor, obogateno z najnovejšimi tehnološkimi dosežki. To ni klasična papirnata avtobiografija, ki bi jo brali od začetka do konca v skladu z običajnimi standardi in pričakovanji, ne. To je multimedijski katalog, kolaž, vitraž in kalejdoskop prekrasnih fotografij

“Vsaka stran te knjige je okno v svet,” nam pove Tomažič, “kjer se besedilo prepleta s čudovitimi fotografijami, ki oživijo zgodbo pred vašimi očmi. Video posnetki vas popeljejo globlje v dogajanje, medtem ko glasba ustvarja čustveno ozadje, ki vas bo prevzelo. Toda to še ni vse – umetna inteligenca v tej knjigi ni le orodje, temveč sopotnik, ki vam pomaga odkrivati skrite plasti zgodbe in vam ponuja prilagojene vpoglede.”

Dragi Tone, iz srca ti voščim še mnogo čilih, zdravih, duhovnih, družinskih, radostnih, ustvarjalnih in popotniških let, tvoji najnovejši stvaritvi pa želim, da doseže čim več zvedavih bralk in bralcev.

V Novi vasi nad Dragonjo, maja 2025

Marko Pavliha pravnik, profesor, pisatelj

Anton Tomažič

DIGITALNA ZANIMIVA KNJIGA - digitalna izdaja

Izdal:

Anton Tomažič

Parmova 1

1230 Domžale

Jezikovni pregled: Miriam Kranjac Tomažič

Oblikovanje: Matjaž Vodlan

Vrsta publikacije: Monografska elektronska publikacija

Format: PDF z dodatki JPG, MOV, MP4

Jezik: slovenščina

Leto izdaje: 2025

Kraj izdaje: Vir

Cena: 20 EUR

Kataložni zapis o publikaciji (CIP)pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 256850435

ISBN 978-961-07-3014-9 (PDF)