NARODNA SPRAVA

1975 »Prvo dejanje narodne sprave je priznanje krivde, te naše velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno prihodnost,« pravi Kocbek Pahorju.

Mojbog, koliko je to ljudi! Koliko mladih fantov, mož in očetov in sinov?! Koliko je bilo med njimi nedolžnih? Ne vemo. Sodbe in obsodbe ni bilo. Kdo jih objokuje?

Ne vemo. Kje je njihovo počivališče? Ne vemo. Kdo jim prižiga sveče? Na grobu nihče. Njihovo grobišče je neznano. Kdo jim je izkopal grobove? Jim je kdo izkopal grobove? Ali pa so pogreznjeni v kraške jame, da so izginili, kakor da bi jih nikoli ne bilo. Vsega tega ne vem, vsega tega ne vemo. Le eno je gotovo: vsa človeška zloba se je zbrala v odločitvi, da se ti ljudje brez obtožbe in sodbe – in

torej brez vsaj načelne milosti – kaznujejo s smrtjo, in ves zločinski pogum, da se je to tudi dejansko izvršilo.« (Kocbekov zbornik 1987, str. 33)

1984 "Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznati ta zločin kot zločin, temveč bi zmogla tudi to, da bi ti množični grobovi, kjerkoli že so, postali eno od svetih mest na naši zemlji, dostopni ljudem, da jih obiskujemo - če ne že to, da se te žrtve prekopljejo in pokopljejo, kakor je primerno naši civilizaciji in kulturi. Ne zato, ker so bili domobranci, ampak ker so bili ljudje." (Spomenka Hribar, esej Krivda in greh, napisan za Kocbekov zbornik leta 1983, Založba Obzorja Maribor, 1987).

Justin Stanovnik piše v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti, da postaja vprašanje sprave vitalno vprašanje našega obstoja. »Če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve, in nevarno je, da ta dvojnost postane način naše biti.«

1999 Zbornik Odnos do preteklosti 1999: https://fotogalerija.dz-rs.si/datoteke/Publikacije/Zborniki/1999-012-1slo_Odnos_do_preteklosti_JPM.pdf

1990

2008 Justin Stanovnik: »Če ne bomo rešili temeljne sprtosti s seboj, ne bomo dosegli tiste duhovne kulturne in politične polnosti, ki je potrebna za vzdrževanje zgodovinske in biološke identitete. Dokler se bomo kar naprej spotikali ob stvari, ki nas bodo spominjale, da smo se nekoč med seboj bojevali in ubijali, ne bomo mogli misliti na eno slovensko stvar, ampak vedno na dve, in nevarno je, da ta dvojnost postane način naše biti.«

https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/slovenija-v-senci-nedokoncane-preteklosti

2020 Ob sklicu tako imenovane slovenske sinode se je kardinal Rode osebno zavzel za spravo v našem narodu. Cerkvi na splošno in tudi njemu osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode kardinal Rode v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali: »Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in

ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija … Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam svoje globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno, in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.«

Anton Tomažič: Formula(cija) za spravo

Božja previdnost me je poslala na kolesarjenje v daljne dežele, kjer sem imel veliko časa in miru za premišljevanje – tudi o Sloveniji.

Dokončno sem spoznal, da razdvojenost naroda res nujno terja vsaj minimalno SPRAVO, brez katere za našo domovino ne more biti svetlejše prihodnosti.

Ker poznam že kar precej neuspelih poskusov iz preteklosti –od »konca državljanske vojne« iz leta 1990, slovesnosti v Kočevskem Rogu, predloga spravne deklaracije, do raznih pobud za prebujenje Slovenije, resetiranje, zborov vrednot, … –, se zavedam, da kakšnega daljšega besedila OBE sprti strani ne bosta nikoli sprejeli, podprli ali podpisali. Torej je treba najti vsaj minimalno FORMULO, ki bo sprejemljiva za vse! Najti je treba izjavo, s katero ne bo nobena stran čisto zadovoljna, ki pa bo zanjo še vedno sprejemljiva. Nobenega leporečja, saj lahko vsaka posamezna beseda postane sporna in ovira za soglasje.

Zavedam se: če se v tridesetih letih nismo uspeli vsaj približati kakšni resni narodni spravi, bo gotovo potrebno še kar nekaj generacij, da si bodo potomci levičarjev in desničarjev resnično in iskreno segli v roko. Da bomo sramotno prazno površino “obeliska” pred Kongresnim trgom napolnili s kakšno vsebino.

Pa vendar: zakaj bi (vsi) le čakali? Zakaj se ne bi vsaj nekateri ljudje dobre volje malo potrudili in skušali narediti korak naprej? Ali vsaj ugotoviti, kje so tiste bistvene ovire. Da bi po zgledu Nemcev, ki jim je to očitno uspelo, pustili zgodovino zgodovini ter se posvetili prihodnosti…

Da boste verjeli mojim dobrim namenom (če hočete, sem lahko tudi naiven), naj povem, da sem že leta 1985 v ljubljanskih Titovih zavodih Litostroj skušal organizirati predavanje prof. dr. Franceta Bučarja “o problemih narodne sprave”. Na kakšen način je tedanja oblast s pomočjo “narodne zaščite” predavanje preprečila, lahko preberete v moji knjigi “V objemu slovenske pomladi”, ki je izšla pri celovški Mohorjevi družbi.

FORMULA(cija) ZA SPRAVO – Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno Druga svetovna vojna je potegnila Slovenijo v državljansko vojno med levico in desnico.

Zaradi tega so bile žrtve še veliko večje, kot bi bile le zaradi tuje okupacije, po koncu vojne pa ni prišlo do prave svobode v demokratični družbi. Šele leta 1990 je bila s prvimi svobodnimi volitvami dosežena demokratična ureditev.

Leta 1991 pa je Slovenija na podlagi poenotenja politike, plebiscitarne odločitve državljanov ter uspešne obrambne vojne postala prvič v zgodovini samostojna država ter se nato v naslednjih letih enakopravno vključila v evropske in svetovne integracije.

Ker pa bremeni preteklosti ovirajo nadaljnji uspešni razvoj Slovenije, je potrebno prekiniti z očitki glede preteklosti ter več energije usmeriti v prihodnost.

Zato se levica in desnica odrekata temu, da bi še naprej druga drugi očitali »grehe« iz preteklosti. Predvsem si ne bosta več očitali kakršnihkoli dejanj in usmeritev, povezanih z drugo svetovno vojno, predvsem pa ne: narodnega izdajstva, revolucije, domobranstva, boljševizma, belogardizma, partizanstva, komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma …

Vse to naj ostane v zgodovini. Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno!

NARODNA SPRAVA je tudi ena od zgodb v knjigi Antona Tomažiča ZLOM: https://www.iskreni.net/trgovina/zlom-zgodbe-iz-jugoslavije/