Črkomet by Andreja Novak

ČRKOMET Šolski časopis OŠ Hajdina Šolsko leto 2011/2012 Cena: 3€

Našima učiteljicama Žgečevi priznanji

Gostili smo boksarskega prvaka

Na krofu se je oglasila Maja Keuc Mednarodni projekt COMENIUS

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Člani Črkometa! Črkomet je prva številka šolskega časopisa OŠ Hajdine. Letos smo ga ustvarjali: - odgovorna urednica: Anja Drevenšek - novinarji: - Melani Berger - Matija Črešnik - Jure Drevenšek - Manja Gabrovec - Klemen Galun - Eva Intihar - Mitja Koderman - Tilen Kröpfl - Iris Krulc - Urban Mlakar Jelen - Urška Murko -

Nuša Steiner Matic Šlamberger Nika Šlamberger Lucija Tement Tomas Veber Žiga Vidovič Nik Volgemut tehnična podpora: Žiga Glažar mentorica: Mateja Arnuš lektorica: Tatjana Lukovnjak

Člani novinarskega krožka smo vse šolsko leto spremljali različne dogodke, ki so se odvijali na naši šoli. Naučili smo se, na kaj moramo paziti pri pisanju novinarskih člankov, nekateri med nami pa so se poizkusili tudi v radijskem delu. Kot lahko vidite na spodnjih slikah, so to bili učenci 6. razreda. Urban Mlakar Jelen, Klemen Galun in Jure Drevenšek so bili gostje otroške oddaje na radiu Ptuj.

Nagovor odgovorne urednice Prisrčno vas vabimo k branju našega novega časopisa. V njem boste lahko prebrali veliko zanimivih reči, kot so zanimivi intervjuji in šolske prireditve ter izleti. Nasmejali se boste lahko tudi ob šalah ter se preizkusili v šolskem kvizu. Za izvod Črkometa smo se vsi člani novinarskega krožka zelo potrudili. Sodelovali smo kot prava ekipa in upamo, da vam bo naš časopis všeč. Anja Drevenšek, 8.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Spomini na prvi šolski dan Spomnimo se prvega šolskega dne, ko smo skupaj s starši odšli prvič v šolo. Na kratka vprašanja, kako sta sami občutili prvi šolski dan, sta odgovorili učenki 8. razreda, Lucija Majhen in Gabriela Štumberger. Kako si doživela svoj prvi šolski dan? Lucija: »Bilo me je zelo strah, saj nisem nikogar poznala. Ampak sem se hkrati tudi veselila, saj sem bila vesela, da bom spoznala veliko novih prijateljev.« Gabriela: »Moj prvi šolski dan se mi je zdel super, spomnim se še, da smo na ribice lepili luske. Bilo je zabavno in razburljivo.« Kako si se počutila v šoli? Lucija: »Počutila sem se super, saj so bile učiteljice zelo prijazne, še posebej moja razredničarka, ki me je učila od prvega do tretjega razreda, Dragica Kosi.« Gabriela: »V šoli sem se v prvem razredu počutila super. Rada sem hodila v šolo. Hotela sem celo, da bi bila šola še v soboto in nedeljo.« Kaj ste počeli? Lucija: »Večinoma smo se igrali in skozi igro spoznavali nove stvari.« Gabriela: »Na začetku me je bilo strah, a je bilo lažje, saj je šla prvi dan z menoj v šolo mama. Vsak dan me je peljala na avtobusno postajo. A bilo me je vseeno strah.« Anja Drevenšek, 8.r.

Pohod na Črno jezero V oktobru smo imeli športni dan – odpravili smo se na Pohorje. 18. septembra ob 8.30 uri smo učenci od 6. do 9. razreda odšli na pohod na Črno jezero. Jezero je umetnega nastanka, veliko je okrog 50 hektarjev. Čeprav je čisto, je zaradi mulja temne, skoraj črne barve. V jezeru je precej rib. Z avtobusom smo se naprej odpeljali do Treh kraljev, tam smo pojedli pico in spili sok. Od tam smo šli peš do Črnega jezera. Hodili smo 2 uri. Nato smo prišli do Osankarice, od tam pa odšli z avtobusi nazaj domov.

Klemen Galun, 6.r.

Šola v naravi na Gorenjskem Devetošolci smo preživeli zanimiv in pustolovski teden na domu Trilobit nad Jesenicami. Učenci 9. razreda smo se v začetku oktobra odpravili v šolo v naravi. Z nami sta šli učiteljici Kristina Žuran in Tatjana Pačnik. Z avtobusom smo se vozili približno 3 ure in pol. Dom Trilobit se nahaja nad Jesenicami. Takoj ko smo prispeli, smo odhiteli v sobe ter si pripravili postelje za čim prijetnejše bivanje. Razgled iz naše sobe je segal na umetno narejeno jezero, v ozadju so bile gore. V domu nismo bivali sami, tam so bili tudi učenci OŠ Livada iz Ljubljane. Že prvi dan smo se vozili s kanuji, plezali po plezalni steni ter odšli na večerni pohod. V posteljah smo morali biti najkasneje do desetih zvečer, seveda pa smo se pogovarjali še pozno v noč. Zjutraj smo vstajali ob sedmih, saj je bil zajtrk ob pol devetih. Hrana je bila OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

okusna in vsi smo bili siti. Po zajtrku smo se pripravili in odšli na daljši pohod, ki je trajal do kosila. Popoldne smo lahko igrali košarko, nogomet ali namizni tenis. Zvečer je bil družabni večer, da smo se bolje spoznali z učenci druge šole. Do petka smo se preizkusili še v hoji po vrvi, hoji s hoduljami, vožnji s posebnim kolesom in iskanjem fosilov. Vreme je bilo zelo lepo, le v petek, ob koncu šole v naravi, ko smo se že odpravljali domov, je bilo deževno in hladno. Popoldne smo prispeli pred šolo, kjer so nas že čakali starši. Na taboru Trilobit smo se imeli zelo lepo. Melani Berger, 9. r.

Tehniški dan v hidroelektrarni Formin V sklopu tehniškega dneva smo imeli v šoli delavnice na temo energija, odpeljali pa smo se tudi v hidroelektrarno Formin. V torek, 11.oktobra, smo imeli tehniški dan. V šoli smo imeli delavnice na temo energija. Delali smo plakate in poskuse ter spoznavali, kaj je energija. Imeli smo tudi možnost, da se peljemo z električnim avtomobilom, skuterjem, kolesom in skirojem. Po malici smo se z avtobusom odpeljali v hidroelektrarno Formin. Spoznali smo, kaj delajo v hidroelektrarnah in kakšne so hidroelektrarne od znotraj in od zunaj. Ko smo si hidroelektrarno pogledali do konca, smo se z avtobusom odpeljali nazaj v šolo. Ta tehnični dan je bil zelo zanimiv, saj sem izvedela mnogo novih stvari, ki jih prej nisem vedela. Anja Drevenšek, 8.r.

Projekt Simbioz@ različne generacije

povezal

V oktobru smo računalniško opismenjevali starejše. Evropska komisija je leto 2011 razglasila za evropsko leto prostovoljstva, leto 2012 pa za leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. V tem duhu so se odločili, da v tednu od 17. do 21. oktobra pripravijo prvi vseslovenski prostovoljski projekt Simbioz@ e-pismena Slovenija, kateremu se je priključila tudi naša šola. Statistični podatki namreč pričajo, da kar 90 odstotkov prebivalcev Slovenije, starejših od 65 let, še nikoli ni uporabilo računalnika oziroma interneta, kar je precej pod povprečjem Evropske unije. Na naši šoli so delavnice potekale prvič. Na njih so se naši dedki, babice in tudi ostali učili osnov računalništva. Za udeležbo na delavnicah so morali biti stari najmanj 50 let. Delavnice so potekale v treh sklopih in sicer: Računalnik - moj prijatelj, Klik v svet in Brez elektronske pošte ne gre. Na naših delavnicah je bila udeležba velika. Največ udeležencev se je pridružilo vsem trem sklopom. Delavnice so bile zanimive in mislim, da so se naši »učenci« nekaj naučili. Sam sem bil prostovoljec in je bilo zelo zanimivo razlagati starejšim, kako se premakne računalniško miško. Nik Volgemut, 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Planinski izlet v Kamniško-Savinjske Alpe na Menino planino Člani planinskega krožka so se v mesecu oktobru pod vodstvom mentorice, učiteljice Majde Ber, odpravili v Kamniško-Savinjske Alpe, kjer leži gozdna planota Menina planina. Nadmorska višina planine je med 1200 in 1500 metri, nekoč je bilo to drugo največje planšarsko območje v Kamniških planinah, takoj za Veliko Planino. Najvišji vrh na Menini planini je Vivodnik, kjer je tudi razgledni stolp, pod vrhom pa se nahaja dom, kjer se lahko okrepčamo in spočijemo. Letos obiskujem 5. razred in sem se vpisal v planinski krožek. Vodi ga učiteljica Majda Ber, ki je zelo prijazna, a v planinah tudi stroga, saj moraš tam upoštevati planinska pravila. Na prvi izlet smo se odpravili v Tuhinjsko dolino. Zbrali smo se na železniški postaji na Ptuju, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal dogodivščinam naproti. Po dolgi vožnji in 4-urni hoji sem ugotovil, kako lepa je naša dežela Slovenija. Najbolj všeč mi je bilo, da sem lahko opazoval, kako so s planine spravljali krave v dolino. Videl sem ogromne traktorje in prikolice. Nato smo se odpravili proti Ptuju, kjer so nas čakali naši starši. Izlet je bil zelo lep in poučen, a vendar tudi zelo naporen. Aljaž Gasenburger, 5.r.

Zjutraj smo se zbudili in se odpravili pred vhod železniške postaje Ptuj, kjer nas je čakal avtobus, s katerim smo se odpeljali na Menino planino. Ustavili smo se na cesti in izstopili. Najprej smo pojedli sendviče in se odpravili proti vrhu. Ko smo prispeli na vrh, smo se razgledali, nato pa igrali nogomet. Potem so nam rekli, naj gremo poiskat debele veje, da bomo zakurili ogenj in spekli kostanje. Nekateri so odšli na vrh, nekateri pa smo se igrali in jedli kostanje. Pozno popoldne smo se odpravili domov. Zvečer so nas na železniški postaji Ptuj čakali starši. Na planinskem izletu sem bil prvič. Ker mi je bilo zelo všeč, si želim še več takih izletov. Patrik Kolar, 5.r.

Planinci so se odpravili legende slovenskega stripa

poti

Haloška oz. Mustrova pot je dobila ime po svetovno znanem likovnem ustvarjalcu Mikiju Mustru (rodil se je v Murski Soboti), saj je bil njegov oče dr. Jožef Muster – sicer zdravnik po poklicu – haloški rojak. Pot je označena s posebnimi znaki – zelenimi kolobarji z belo piko. Pot je lahka in krožna, dolga približno 7 kilometrov, mogoče jo je prehoditi v 2 urah in pol. Vsi pohodniki, ki pot prehodijo, prejmejo častno značko »Mustrova pot«. V soboto, 22. oktobra, smo se mladi planinci dobili pred Osnovno šolo Hajdina. Čakal nas je že avtobus, s katerim smo se odpeljali na dogovorjen planinski izlet. Spremljala nas je učiteljica Majda. Čez slabo uro smo prispeli v kraj Cirkulane v Halozah. V planinskem kotičku, ki se imenuje Šumica, smo se najprej okrepčali s hrano in pijačo iz nahrbtnika. Sprejel nas je starejši gospod, ki nam je povedal o Mustrovi poti, ki je posvečena 85. obletnici Mikija Mustra. Najbolj znani junaki v Mustrovih stripih so Trdonja, Lakotnik in Zvitorepec. Odpravili smo se na sedem kilometrov dolgo pot. Prehodili smo vseh šest kontrolnih točk. Ob vrnitvi v hišo Šumica nas je čakal topel čaj. Učiteljica Majda nam je dovolila, da smo igrali največji šah v Sloveniji. Okrog četrte ure popoldan smo se prijetno utrujeni vrnili domov. Na izletu mi je bilo všeč in upam, da si bo naša učiteljica Majda kmalu izmislila še kakšen izlet. Žiga Javoršek, 5.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Prazna vreča ne stoji pokonci! V oktobru smo na šoli za vse učence pripravili zdrav in polnovreden zajtrk. 16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane. In ko govorimo o zajtrku, bi lahko uporabili pregovor, ki pravi, da prazna vreča ne stoji pokonci! To nam je govorila že stara mama, nam šla ob tem mogoče celo malce na živce, pa vendar je imela prav. Z zajtrkom že na začetku dneva podpremo delovanje našega telesa. Tudi na naši šoli smo za vse učence pripravili zdrav in polnovreden zajtrk, ki je vsem zelo teknil.

Žgečevi priznanji učiteljicama

tudi

našima

Na svetovni dan učiteljev - 5. oktober - so na prireditvi v kulturni dvorani Gimnazije Ptuj slovesno podelili Žgečeva priznanja in plakete za leto 2011. Priznanji sta dobili tudi naši učiteljici. Gre za priznanja, ki jih od leta 1984 podeljujejo tistim strokovnim delavcem zaposlenim v šolstvu, ki s svojimi dosežki pomembno prispevajo h kvalitetnemu delu v vzgoji in izobraževanju in povezovanju ožjega in širšega okolja. Na slovesnosti, ki so jo pripravili Društvo ravnateljev ptujskega področja, ZSSS območna organizacija Ptuj ter SVIZ Območni odbor Ptuj, je prisotne najprej navdušil slavnostni govornik Ciril Zlobec, najstarejši slovenski pesnik, ki še javno nastopa. Podelili pa so 12 plaket in 26 priznanj. Priznanji sta prejeli tudi učiteljici naše šole, učiteljica razrednega pouka Nataša Štumberger in učiteljica geografije in zgodovine Irena Mušič Goznik. Povprašali smo ju, kam segajo začetki njunih učiteljevanj, kaj je po njunem mnenju smisel in namen učiteljskega poklica, kaj jima Žgečevi priznanji pomenita in kako vidita sebe v šolstvu v prihodnosti. Začetki … kako dolgo že poučujete, kako (kje) ste začeli? Učiteljica Nataša: »Poučujem že 22 let. Začela sem na OŠ Cirkovce, kot učiteljica v OPB in učiteljica likovne vzgoje v 6. razredu. Nato sem leto dni poučevala na OŠ Mladika Ptuj v 2. razredu, potem pa 10 let na OŠ Vitomarci, kjer sem poučevala v 3. razredu. Od šolskega leta 1999/2000 sem zaposlena na naši šoli, kjer sem v začetku poučevala v 3. razredu osemletke, potem pa v 4. in 5. razredu devetletke.« Učiteljica Irena: »S poučevanjem sem začela pred več kot dvajsetimi leti. Prvo leto učiteljevanja pa je bilo na OŠ Ljudski vrt, ki sem jo kot osnovnošolka tudi obiskovala.« Kako je bilo poučevati nekoč in kako danes? So velike spremembe (proces dela, učenci, ...)? Učiteljica Nataša: »Res je, spremembe so zelo velike. Tako pri samem delu kot v odnosu z učenci. Morda jih sama bolj čutim tudi zato, ker sem poučevala na podružnični vaški šoli, kjer je bilo manj učencev in zato tudi več reda in večje spoštovanje učiteljev in njihovega dela. Kar se pa tiče samega dela je zdaj neprimerno več "pisanja" kot ga je bilo včasih, tako da bi učitelji pri svojem delu pogosto potrebovali še tajnico.« Učiteljica Irena: »Moje začetno poučevanje se je precej razlikovalo od današnjega. Učenci so bili lažje vodljivi, njihovi starši pa so dajali učitelju večjo podporo. Spremembe se kažejo tudi v drugačnih oblikah dela, ki zahtevajo večjo aktivnost učencev.«

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Kaj je smisel in namen učiteljskega poklica? Učiteljica Nataša: »Kdor želi biti učitelj, mora imeti otroke rad in jih mora znati razumeti. Kljub vsemu pa mora biti strog in dosleden. Sicer učenci šele čez leta razumejo, zakaj je tako, in komaj takrat se zavedajo in priznajo, da s(m)o jim učitelji s svojim načinom dela hoteli dati kar največ znanja, splošne izobrazbe, kulture in jih tako že v rosnih letih pripravljali na življenje.« Učiteljica Irena: »Smisel in namen učiteljskega poklica vidim v pripravi otrok na vsakdanje življenje. Opremiti jih z vsem tistim, kar jim bo v pomoč pri doseganju njihovih osebnih ciljev, torej jim posredovati znanje za življenje.« Kaj vam pomeni Žgečevo priznanje? S čem menite, da ste si ga prislužili? Učiteljica Nataša: »Žgečevo priznanje si zasluži pravzaprav vsak učitelj, ki se pač določeno število let že predaja in trudi v tem poklicu. S čim sem si ga prislužila? Ne vem, vprašajte predlagatelje. No, z delom v šoli, pri pouku, s korektnim odnosom do učencev in z delom v kraju in povezovanju šole z občino.« Učiteljica Irena: »Žgečevo priznanje mi pomeni potrditev uspešnega dela z in za učence in motivacijo za v naprej. Redno delo sem nadgrajevala s sodelovanjem Zavoda in Ministrstva za šolstvo ter aktivnega sodelovanja v mednarodnih projektih.« Kako se bo učiteljski poklic razvijal v prihodnje? Kje vidite sebe na tem področju v prihodnje? Učiteljica Nataša: »Težko vprašanje, kako bo z učiteljskim poklicem v prihodnje. Verjetno težko. Vedno večje zahteve s strani Ministrstva, Zavoda za šolstvo in vedno manj "prostih" rok, predvsem pri vzgajanju. Veliko učencev in staršev pozna le svoje pravice, vse manj se jih zaveda tudi dolžnosti. Žal, ne pravijo zastonj, da šola ni šala. In kdor hoče kaj doseči, se je mora lotiti resno in z vso vnemo. Toda kljub vsemu mislim, da če se bomo potrudili vsi, bomo zmogli.« Učiteljica Irena: »Učiteljski poklic se razvija s potrebami sodobne družbe. Prepričana pa sem, da ni tehnologije, ki bi nadomestila učiteljevo besedo, ko nekaj ne teče gladko in ponujeno roko, da se ovire premagajo. Svojo prihodnost vidim v dobrem sodelovanju z učenci in njihovimi starši, s sodelavci in z gospo ravnateljico ter v nenehnem izobraževanju.«

Evakuacija na naši šoli V petek 28. oktobra je na OŠ Hajdina potekala evakuacija. Gasilci in gasilke so uspešno opravili vajo. V matematični učilnici je začelo ''goreti'' in vsi smo morali takoj zapustiti učilnice in smo se dobili zunaj šole na parkirišču. Vodja vaje je oznanil, da je le vaja. Gasilci in gasilke so jo uspešno opravili. Med drugim so bili prisotni tudi policija, vojska in rešilci. Iz šole so na nosilih odnesli dva ponesrečenca v požaru, učenca in učiteljico. Po ''okrevanju'' v rešilnem avtomobilu sta na srečo oba preživela. Ko je bilo vsega konec, smo si v telovadnici ogledali postopek umetnega oživljanja in ga nekateri poskušali izvesti. Nato smo si ogledali gasilska vozila. Pokazali so nam opremo in lahko smo sedli na sedeže avtomobila in si nadeli čelade. Ko smo končali z ogledom gasilskih vozil, smo prišli do vojaka. Pri njem smo dobili bonbone, nekateri so si lahko oblekli vojaško opremo in se mazali po licih z vojaškimi barvami. Naslednja postaja je bila reševalni avtomobil. Pri njem smo si lahko dali poviti zapestja in smeli smo leči na reševalno posteljo. Ko smo si ogledali reševalno vozilo, smo obiskali še policijsko vozilo. Policist nam je začel razlagati, kako deluje radar. Ko smo s tem končali, smo odšli na kosilo in nato domov. Ta dan mi bo vedno ostal v spominu. Žiga Vidovič, 6.r.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Martinovo na naši šoli Martinov dan na OŠ Hajdina je potekal v šoli in na koncertu v župniški cerkvi Sv. Martina na Hajdini. V četrtek, 10. novembra, smo v šoli imeli kulturno – naravoslovni dan. V šolo smo učenci od 6. do 9. razreda prišli ob 14. uri. V šoli je ena skupina delala plakate na temo življenja v srednjem veku, druga skupina pa je pripravljala Martinove jedi. Okrog pol šestih zvečer smo se skupaj z učiteljicami odpravili na koncert instrumentalno – vokalne skupine Dzvinha iz Ukrajine. Koncert se je začel ob 18. uri. Voditeljica koncerta nam je to skupino tudi predstavila. Skupina je nastala leta 2000, ime so dobile po slikoviti pokrajini ob vznožju Karpatov. Izvajajo veliko različnih glasbenih zvrsti od klasike, ljudske glasbe in sakralne glasbe domačih in tujih komponistov. Nastopajo doma pa tudi v tujini, veljajo pa za zelo cenjeno instrumentalno–vokalno skupino. Anja Drevenšek, 8.r.

Tradicionalni slovenski zajtrk Slovenske dobrote na mizah vrtcev in šol. V petek, 18. novembra, je tudi na naši šoli potekal projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, v katerega je vključenih 828 osnovnih šol in 707 vrtcev. Namen projekta je izobraževati, obveščati in ozaveščati mladino in tudi širšo javnost o pomenu zajtrka, prednostih lokalno pridelanih živil slovenskega izvora, pomenu kmetijske dejavnosti za čebelarstva za kmetijsko pridelavo.

okolje

pomembnosti

Tako smo se ob 8. uri zjutraj v jedilnici zbrali vsi učenci naše šole. Na naših mizah so bili pripravljeni kruh z medom in maslom, mleko in jabolka. Vsa živila so bila pridelana na bližnjih kmetijah in tudi zelo okusna. Učenci smo s slastjo pozajtrkovali pripravljene dobrote, ki jih seveda ni zmanjkalo. Po zajtrku smo se odpravili v svoje učilnice in v spremstvu učiteljev odšli na predavanje o zdravi prehrani. Predavatelj je poudaril, da je uravnoteženo prehranjevanje v obdobju odraščanja zelo pomembno. Zajtrk ima zelo pozitivne učinke na zdravje ljudi. Sestavljen naj bi bil iz polnovrednih žitnih izdelkov (polnozrnati kruh, kaše), beljakovinskih živil (mleko in mlečni izdelki), zelenjave in sadja. Med predavanjem je potekala tudi nagradna igra, pri kateri smo morali pravilno odgovoriti na postavljena vprašanja. Dva učenca sta dobila nagrado - med oziroma mleko. Po končanem predavanju smo odšli v razrede in nadaljevali s poukom. Tradicionalni slovenski zajtrk zelo ustreza mojemu okusu, saj se pogosto znajde na naši domači mizi. Tudi predavanje je bilo zelo zanimivo in bilo bi zelo prav, da bi prav vsak učenec naše šole začel dan z zajtrkom, saj vsi vemo, da se po jutru dan pozna. Tilen Kröpfl, 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Intervju Mesarič

ravnateljico

Vesno

Lorber

Učenec 6. razreda Tomas Veber se je pogovarjal z ravnateljico naše šole, Vesno Lorber Mesarič, ki se je po 13 letih poučevanja znašla v novi vlogi. Kakšni so bili njeni začetki, kaj počne v prostem času in kaj pričakuje od svojega ravnateljevanja pa si preberite v spodnjem intervjuju. Kje ste stanovali, ko ste bili še otrok? Ste imeli lepo otroštvo? »Stanovala sem v Mezgovcih ob Pesnici. To je kraj v Občini Dornava. Tukaj sem stanovala v hiši z manjšo kmetijo z maminimi starši, torej z mojo babico in dedkom. Moje otroštvo je bilo lepo in zanimivo. Veliko sem se igrala zunaj s sosedi, pa tudi življenje na kmetiji z domačimi živalmi je bilo posebno doživetje. Na kmetiji sem bila do 11. leta, potem pa smo se skupaj s starši preselili v novo zgrajeno hišo na Ptuj.« Na katero osnovno in srednjo šolo ste hodili? »Najprej sem od 1. do 4. razreda obiskovala Osnovno šolo Dornava. V šolo sem hodila dva kilometra peš, ko pa sem v tretjem razredu opravila kolesarski izpit, sem se vozila s kolesom. Ko sem se skupaj s straši in sestro preselila na Ptuj, sem od 5. do 8. razreda obiskovala Osnovno šolo Breg. Po končani osnovni šoli sem se vpisala na srednjo šolo. To je bila šola, ki je takrat imela različne smeri in je bila podobna današnji gimnaziji.« Ste že od nekdaj želeli postati učiteljica ali je bilo želja več? »Že od nekdaj sem želela postati učiteljica. Velikokrat sem se s svojimi prijatelji igrala šolo in skoraj vedno sem bila v vlogi učiteljice. Želela sem postati tudi medicinska sestra, vendar je na koncu prevladala odločitev, da postanem učiteljica.« Katera je vaša najljubša žival? »Nimam posebno izbrane najljubše živali. Vsaka žival je zame nekaj posebnega in težko bi med njimi izbrala svojo najljubšo.« Kateri šport vas zanima? »Nimam izbranega športa, ki bi me posebej zanimal. Rada slišim zanimivosti iz sveta športa, ni pa noben šport takšen, ki bi pri meni imel posebno mesto. Sama od športov rada izbiram med plavanjem in pohodništvom.« Ali imate kakšnega brata ali sestro? »Imam samo mlajšo sestro, brata nimam.« Ali ste že poročeni? Imate otroke? Če ja, ali so pridni? »Sem poročena. Imam dva otroka, desetletno hčerko Anjo in štiri leta starega sina Dominika. Oba sta pridna, pa tudi kdaj poredna.«

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Kako dolgo ste poučevali, preden ste postali ravnateljica? »Preden sem postala ravnateljica sem poučevala 13 let.« Ali pogrešate prejšnje učence? Ali veste, da oni vas? Ali so bili pridni? Ali so delali redno domače naloge? »Gotovo se spomnim tudi na prejšnje učence, na tiste, ki sem jih nazadnje poučevala in tudi pogrešam delo skupaj z njimi. Mislim, da me učenci toliko ne pogrešajo, saj so dobili novo učiteljico. Učenci, ki sem jih nazadnje poučevala, so bili pridni in delavni, včasih nekateri tudi ne, ampak kljub vsemu je bilo delo z njimi v razredu zanimivo in prijetno. Domače naloge so ti učenci v glavnem redno opravljali. Tu in tam se je našel kdo, ki jih je pozabljal. Na koncu pa so skoraj vsi ugotovili, da je redno opravljanje domačih nalog zelo koristno delo, da se ob njih tudi veliko naučijo.« Kaj bi spremenili na naši šoli, če bi imeli to možnost? »Veliko stvari je, ki bi jih na šoli želela spremeniti, dopolniti, izboljšati. Prav gotovo bi najprej rada, da bi se uredil šolski prostor. Povečala bi jedilnico, v mansardi pa bi uredila novo knjižnico in multimedijsko učilnico z novimi računalniki. Tudi šolske učilnice in hodnike bi prepleskala v živahne barve.« Kakšne spremembe opazite v šolstvu zdaj, ko ste sami učiteljica (ravnateljica) in ko ste bili še učenka? »V šolstvu se je kar veliko spremenilo. Učitelji so bili v času mojega šolanja veliko bolj strogi, zahtevali so red in disciplino. Bile so tudi bolj stroge kazni. Zahtevali so tudi več znanja. Od 1. do 8. razreda smo imeli številčne ocene, vzgojni predmeti kot so glasba, likovna vzgoja, športna vzgoja in gospodinjstvo pa so se ocenjevali z ocenami uspešno, zelo uspešno in manj uspešno.«

Pravljično srce in planinarjenje na Pohorju V tednu otroka smo si učenci 4. in 5. razreda ogledali gledališko predstavo z naslovom Pravljično srce in se podali na športni dan, namenjen planinarjenju na Pohorju. Igra Pravljično srce je bila primerna prav za učence 4. in 5. razreda, saj jih je popeljala v njihov svet - svet najstništva in pubertete. Glavna igralca se srečujeta s podobnimi čustvenimi problemi, kot jih imajo učenci - eni želijo odrasti, se upirajo življenju in skušajo svoje probleme rešiti na »odrasel« način. Prav takšno pot je izbral tudi glavni igralec. In čeprav se je v začetku predstave morda zdelo, da je njegov način razmišljanja otročji, smo videli, da je vseboval veliko modrosti, ki je blizu prosvetljenemu načinu ravnanja z življenjskimi težavami. Igra nas je navdušila in smo ji z zanimanjem sledili dobro uro. Pot od šole do gledališča smo prepešačili, še preden pa smo si ogledali gledališko predstavo, smo se ustavili v parku, kjer smo imeli malico in se zabavali na igralih. Ogledali smo si še Ptuj in nekaj njegovih znamenitosti ter se dobre volje vrnili pred šolo. V tednu otroka smo imeli še športni dan, namenjen planinarjenju na Pohorju. Prekrasen dan, ne preveč naporna pot, krasen pogled na Maribor in spet smo uživali kot že dolgo ne. Če temu dodamo še, da v tem tednu nismo imeli domače naloge, lahko rečemo, da je bil teden otroka res vreden svojega imena. učiteljica Nataša Štumberger OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Dobili smo prvi znamki naše šole! V letošnjem šolskem letu smo dali v tisk prvi znamki naše šole. Znamko (leva fotografija), na kateri je božično drevesce, ki je vrisano v logotip šole, je pripravila učenka 6. razreda Nina Štumberger. Drugo znamko (desna fotografija) je pripravila učenka 8. razreda, Gabriela Štumberger. Narisala je čopastega ponirka. Gre za vodnega ptiča, ki si gnezdo zgradi blizu vode med rastlinjem. Prezimujejo predvsem na Dravi, med drugim tudi v okolici naše šole. Zato je ponirek del grba OŠ Hajdina z enoto Vrtec.

Razstava fosilov V šoli smo prvi razstavo fosilov.

petek

decembru

gostili

Najprej so nas poklicali iz razredov v malo telovadnico. Tam nas je čakala stojnica, na kateri so bili razstavljeni dragi kamni, stara olesenela in okamnela stebla, fosili školjk in pradavnih živali. Najprej so nam predstavili te fosile, nato pa je predavatelj zastavljal vprašanja. Na razstavi so nekateri izbirali med zanimivimi primerki za svojo zbirko mineralov ali fosilov, drugi so občudovali nakit in našli praznična darila zase in svoje najdražje. Vsakdo je našel kaj zase, prav vsi pa smo lahko občudovali lepote, ki jih je ustvarila narava skozi milijone let. Urban Jelen Mlakar, 6.r.

V Ljubljano, v Ljubljano, v Ljubljano gremo mi! V sredo, 21. decembra, smo imeli kulturni dan in odšli smo v Ljubljano. Izpred šole smo odšli ob 8.30 uri. Tja smo prišli čez 2 uri. Najprej smo šli v Narodno galerijo, tam smo si ogledali razstavo slik slovenskih slikarjev: Ivana Groharja, Ivane Kobilce in drugih. Iz Narodne galerije smo odšli v središče Ljubljane. Po kratkem sprehodu smo nato šli v Kinodvor. Ogledali smo si film Skrivnostni zaliv. Film je opisoval zgodbo delfinov, ki so jih v nekem japonskem mestu ubijali in jih nato prodajali. En gospod s svojo ekipo jih je hotel rešiti. Iz Kinodvora smo šli na avtobusno postajo, od tam smo se domov odpeljali z avtobusom. Na izletu smo se imeli zelo lepo. Jure Drevenšek, 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Tekmovanje iz nemškega jezika Letos smo se učenci 9. razreda, tisti, ki obiskujemo izbirni predmet nemščine, udeležili tekmovanja iz nemškega jezika. Na njem je sodelovalo osem učencev, štirje fantje in štiri punce. Nemščina je moj najljubši tuj jezik, učim se ga že od petega leta starosti. Zdaj se ga učim že okroglih 10 let. Tekmovanje je na naši šoli potekalo 17. novembra. Na njega smo se pripravljali z različnimi vajami, ki nam jih je dala naša učiteljica Branka Gaiser. Vsi smo bili pripravljeni dati vse od sebe in rešiti čim več nalog, saj vedno damo vse od sebe. Ob 13. uri se je tekmovanje pričelo. Za reševanje smo imeli 60 minut. Vsak je sedel v svoji klopi in reševal naloge. Naloge so bile različnih tipov, slušno razumevanje, bralno razumevaje, naloge, kjer smo morali dopisati glagole v pravilnem času in na koncu še spis. Jaz in moji sošolci ter sošolke smo se zelo potrudili. Vsak je dosegel kar nekaj točk od možnih petdesetih. Med njimi sem jaz dosegel najboljši rezultat, 94 odstotkov. S tem rezultatom sem bil zelo zadovoljen. Dosegel sem bronasto priznanje in »vstopnico« za državno tekmovanje. Državno tekmovanje je potekalo februarja na mariborski osnovni šoli Janka Padežnika. Za priprave sem imel dobra dva meseca. Z učiteljico sem vadil razne vaje in rešil šest preteklih tekmovanj. Prebrati sem moral tudi knjigo Anje Fröhlich, z naslovom: Danke wirkommenschonklar. Knjiga je bila zelo zanimiva, ker je bila sodobna in so v njej nastopale osebe z raznimi interesi. Na dan tekmovanja, sva se z učiteljico s taksijem odpeljala v Maribor. Pred tekmovanjem sem še malo ponovil snov in nato sedel za mizo v razredu in začel reševati. Naloge so se vezale na knjigo, ki sem jo prebral. Zraven so bile še druge zelo zanimive naloge, ki so mi šle dobro od rok. Reševal sem do konca, saj se vedno potrudim do maksimuma. Čez nekaj tednov sem izvedel rezultate. Ves trud, ki sem ga vložil v učenje in v vaje, je bil vreden vsega časa. Dosegel sem namreč sedemdeset točk od stotih. S tem sem tudi pridobil srebrno priznanje, ki je eden mojih največjih dosežkov. S samim rezultatom sem zelo zadovoljen. Zelo sem hvaležen mentorici, ki si je zame vzela veliko časa za vaje in reševanje. Velika zahvala gre tudi mojim sošolcem in sošolkam 9. razreda, ki mi vedno pomagajo in me vedno spodbujajo na tekmovanjih in v podobnih priložnostih. Gregor Rihtarič, 9.r.

Planinci na Uršljo goro! Planinci osnovne šole Hajdina smo se odpravili na izlet na Uršljo goro. 19. maja ob 6.55 uri smo se zbrali pred šolo, avtobus je malo zamujal, zato smo ga morali čakati, potem je le prišel. Nato smo se odpravili na Ptuj, tam smo pobrali še več otrok in se odpeljali mimo Grajene vse do Dupleka, kjer so se nam pridružili še drugi. In smo se odpravili proti Koroški, vozili smo se približno 3 ure. Naš cilj je bil prispeti na Naravske ledine. Ko smo prispeli, smo imeli pri koči malico in nato smo se odpravili na Uršljo goro. Pot je bila kar težka, saj smo se večinoma vzpenjali. Ko je minila ena ura in pol smo prispeli na vrh Uršlje gore in razgled je bil čudovit. Tam smo se fotografirali in po petnajstih minutah odšli proti planinski koči, kjer je bila cerkev sv. Uršule, ki smo si jo tudi ogledali. Tam sta bila zelo lep oltar in spomenik, na katerega smo položili svečke, bil je tudi lep kor. Pred kočo smo bili 1 uro. V koči so imeli pijačo in hrano, tam smo si v knjižico dali žig in napisali podatke o Uršlji gori, potem pa smo odšli proti dolini. Nato smo se odpravili na avtobus, do Hajdine smo se vozili 2 uri, nato so nas pri šoli pričakali starši. Jure Drevenšek, 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

KDO JE 5.A RAZRED? Naš razred 5.a. je cele dneve nasmejan. V našem razredu smo: Aljaž Gasenburger: rad igra nogomet. Alisa Krasniq: rada bere, riše in se pogovarja. Jan Hodžar: rad posluša glasbo. Jure Damir Bušljeta: rad posluša glasbo in igra nogomet. Kaja Intihar: rada poje in se zabava. Kevin Kondrič: rad igra karte. Klara Nahberger: rada se zabava, pleše in poje. Luka Novak: rad igra karte in nogomet. Monika Kiselak: rada poje, pleše in se ukvarja z atletiko. Minea Vrabl: rada pleše, poje in se smeji. Niko Fridl: rad igra nogomet. Niko Križnik: rad se smeji in igra nogomet. Nuša Vrabl: rada bere in se pogovarja. Urška Kiselak: rada pleše, poje in se smeji. Žiga Javoršek: rad igra nogomet in karte. Imamo pa učiteljico, ki poskrbi, da je v razredu vse vredu. Naši učiteljici je ime Nataša Štumberger. Naš razred je najboljši, pa tudi če se kdaj skregamo. Klara Nahberger, 5.r.

Petošolci na naravoslovni dan v Botanični vrt Pivola Učiteljica nam je povedala, da bomo obiskali botanični vrt Pivola pri Hočah. Z avtobusom smo se odpeljali v Hoče, kjer sta nas sprejeli dve delavki botaničnega vrta. Razdelili smo se v dve skupini in pričeli z ogledom vrta. Med ogledom smo reševali delovne liste in opazovali rastline. Nekaj smo jih poznali, večino pa smo videli prvič. Lahko smo jih vonjali in tipali, za eno pa nam je vodička rekla, da jo lahko tudi poskusimo. Najprej smo čudno gledali, potem pa smo se ojunačili in jo poskusili. Ugotovili smo, da je res prijetnega okusa in bi jo lahko uporabljali v naši prehrani. V zeliščnem vrtu smo si izbrali vsak svojo zdravilno rastlino in jo opisali ter spoznavali njene zdravilne učinke. Všeč nam je bil tudi skalnjak z različnimi kamninami in mogočna drevesa, ki tam rastejo: ciprese s solzicami, ginko in smreke. Ob koncu so nam dovolili še ogled nagačenih živali, kjer smo prav tako uživali. Preden smo se vrnili domov, smo si nakupili še različne okrasne rože in druge rastline. Naš naravoslovni dan je bil prijeten in zelo poučen. učenci 5.a razreda

Lutkovna skupina Šolarčki! V šolskem letu 2011/2012 je lutkovna skupina Šolarčki pridobila nove člane in tako smo lahko z dvema ločenima skupinama pripravili dve predstavi. S prvo predstavo z naslovom »Medvedek je hotel videti zvezde« smo nastopili za učence od 1. do 5. razreda, za otroke v vrtcu Najdihojca, na območni reviji lutkovnih skupin na Grajeni ter na dramskih uricah za najmlajše v Skorbi. Druga igrica, za katero so učenci ob pomoči mentorice povsem sami izdelali tudi lutke in sceno, ima naslov »Pikapolonica in pikice«. Zaigrali smo jo učencem 1. in 2. razreda ter na sprejemu za bodoče prvošolčke v telovadnici vrtca. Skozi vse leto pa so svoje prve izkušnje z animacijo pridobivali tudi nekateri učenci 2. razreda in bodo drugo leto pripravljeni za vključitev v skupino. učiteljica Tatjana Habjanič, mentorica lutkovnega krožka

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

5 pravil lepega vedenja ali na kratko BONTON Bonton v francoščini pomeni dober ton, govori pa o pravilih spodobnega vedenja v družbi. KAKO POZDRAVLJATI? Pozdrav je sporočilo o dobrih namerah, zato ga radodarno podarjajmo. Prijatelje ali vrstnike naslavljamo z »zdravo«, »živijo« ali »pozdravljen, pozdravljena«. Kadar pozdravljamo nekoga, ki ga ne poznamo ali ga poznamo in vemo o njem zelo malo, še posebej pa, če je starejši, naslavljamo z »dobro jutro« ali »dober dan«. Na splošno velja, da moški prvi pozdravi žensko, mlajši pozdravi starejšega in podrejeni pozdravi nadrejenega. Če pozdravnim besedam dodamo še ime človeka, ki ga pozdravljamo, bomo svojo prijaznost še poudarili. Ne pozabite … pozdravljanje je vljudno in olikano, odzdravljanje je dolžnost! KAKO SE ROKOVATI? V večjih družbah se najprej rokujejo ženska z žensko, ženska z moškim in šele nato moški z moškim. Rokujemo se samo dvakrat na dan z isto osebo, ob prihodu in odhodu. Starejši vedno ponudi roko mlajšemu. Nadrejeni vedno ponudi roku podrejenemu. Na sprejemih in prireditvah se najprej rokujemo z gostiteljem in šele z ostalimi gosti. Za mizo se rokujemo v smeri od gostitelja na desno. Ko se rokujemo, moramo vedno vstati in pozdraviti. Le malokateri moški in ženska sta poučena, da na družabnih prireditvah ženska prva poda roko moškemu, saj ona odloča, s kom se bo rokovala in zato je to najbolj pogosta napaka pri rokovanju. Rokovanje je obvezno pri predstavljanju, čestitanju ali izrekanju sožalja. Roko stisnemo zmerno, pri rokovanju človeka gledamo v oči in ne stresamo roke v nedogled. Pri rokovanju mora moški obvezno sneti rokavico, ženska jo lahko obdrži. KAKO SE PREDSTAVITI? Pravilo pri predstavljanju sledi osnovni formuli, torej neznano osebo predstavimo znancem, nižjega po poziciji višjemu, mlajšo osebo starejši in moškega ženski. Lahko se predstavimo tudi sami, tako, da dovolj glasno in razločno povemo svoje ime in priimek. Kadar srečamo neznane ljudi, je najbolje, da nas predstavijo prijatelji ali znanci. KDAJ VIKATI IN KDAJ TIKATI? Neznanega človeka praviloma vikamo, in če se tega zmeraj držimo, ne moremo v nobenih okoliščinah ravnati narobe, pa naj je razlika v letih kakršnakoli, seveda pa še posebej, ko gre za polnoletne osebe. Še več, tikanje lahko utegne zveneti žaljivo. Od vikanja preidemo na tikanje po daljšem poznanstvu, in sicer na predlog starejšega. Če je starejši, počakamo, da nas on prvi ogovori z imenom in nam predlaga, naj ga tudi sami tako kličemo. Drugače ni vljudno, če si jemljemo pravico in človeka ne glede na njegova leta in položaj samovoljno ogovarjamo z imenom. Ta podrobnost je še posebej pomembna, ko gre za položaj, kajti pri nas ni v navadi, da bi človeka, ki je starejši in ima povrhu še višji položaj, ogovarjali samo z imenom, tudi kadar sam tako ravno v pogovoru z nami. KAKO SE OBNAŠATI PRI UPORABI SPLETA? Ko izberemo elektronsko komunikacijo, vidimo pred seboj samo ekran računalnika, torej nimamo možnosti opazovati kretenj in mimike sogovornika, ne smemo se spozabiti, da na drugi strani niso samo osamljene, zapisane črke, ampak, da je na drugi strani dopisovanja človek. Ena najpogostejših napak, kadar ljudje pišejo elektronsko sporočilo je, da pišejo celotno besedilo z veliki tiskanimi črkami. Tako pišemo le tisto, kar želimo še posebej poudariti. Velike tiskane črke lahko primerjamo z dvigovanjem glasu v pogovoru. V elektronskem sporočilu je pomembna preglednost, zadostuje, da med posameznimi odstavki puščamo prazno vrstico. Ne pošiljajte naprej verižnih pisem in smešnic, ki vam jih pošiljajo drugi. Smo diskretni in ne prebiramo elektronske pošte ostalih ljudi, saj je to tako, kot da bi brskali po njihovih osebnih stvareh. Če uporabljate v svojih tekstih kratice, pomislite, če vaši naslovniki vedo, kaj te pomenijo. Anja Drevenšek, 8.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Prenašaj sporočilo, ne virusa! 1. december dan boja proti aidsu. Aids je bolezen sodobnega časa. Tudi letos smo na prvi december nosili rdeče pentlje v znak, da se zavedamo nevarnosti in krutosti te bolezni. Bolezen aids se prenaša preko odprtih ran in spolnih odnosov, prenaša jo virus HIV. Vsako leto zaradi aidsa umre 16.000 ljudi. Aids nas dobesedno ubija žive, kar se zelo dobro vidi tudi v filmu Filadelfija iz leta 1993. Rdeča pentlja je znak 1. decembra in je znak, da se zavedamo posledic bolezni aidsa. Zdravila za aids še ni, vendar bolečine lajšajo s posebnimi zdravili. Odkrili so krokodila, ki vse bolezni zdravi s posebno kemikalijo, ki jo ima v sebi in iz te kemikalije naj bi začeli izdelovati cepivo proti aidsu. Tudi na naši šoli smo pripravili stojnico, kjer smo delili rdeče pentlje in osveščali o tej bolezni. Nik Volgemut, 6.r.

Na obisk je prišel Miklavž! V torek, 6. decembra, so si učenci prve triade ogledali gledališko predstavo, obiskal pa jih je tudi Miklavž in prinesel pomaranče in bonbone. V slovenščini ga imenujemo Nikolaj zlasti, kadar govorimo o njem kot o zgodovinski osebnosti, ime Miklavž pa uporabljamo, kadar govorimo o njem kot o dobrem možu, ki otrokom prinaša darila v začetku decembra. Urban Jelen Mlakar, 6.r.

Siva kučma, bela brada, spet prišel je med nas … Učenec 6. razreda Žiga Vidovič je povprašal učiteljico 4. razreda Jožico Novak o božičnonovoletnih praznikih. Zakaj so vam pomembni božično-novoletni prazniki? »Za druženje z družino in sorodniki.« Se obdarujete? »Da. Samo ožji družinski člani in nečakinje.« Kako boste preživeli novo leto? »Doma.« Najboljše novo leto doslej je bilo? Kje ste bili? Kaj ste počeli? »Praznovanje pri starših in bratu. Klepetali, z otroki igrali družabne igre in ob polnoči opazovali ognjemete v okolici, saj smo bili na najvišjem hribu v Prlekiji.« Učenec pogovarjal s šolsko kuharico, Matejo Zupanič.

razreda

Klemen

Galun

Zakaj so vam pomembni božično-novoletni prazniki? »Zato, da smo z družino skupaj srečni in radostni.« Se obdarujete? »Da.« Kako boste preživeli novo leto? »Preživela jih bom doma.« Najboljše novo leto doslej je bilo? Kje ste bili? Kaj ste počeli? »Nismo še bili nikjer, bili smo vedno doma.« OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Dobrodelni koncert! V petek, 2. decembra smo na OŠ Hajdina priredili dobrodelni koncert. Zbralo se je veliko ljudi, ki so prišli podpirat svoje otroke. Na začetku predstave je pevski zbor zapel šolsko himno. Ravnateljica je pozdravila vse goste in nam zaželela, da bi uživali v predstavi. Nato so nastopili otroci iz vrtca, pevka Marjetka Žogan in pevec Uroš Sagadin, pianist Tom Hajšek, flavtistki Urška Lukovnjak in Rebeka Mlakar. Na koncu je zapel še učiteljsko-vzgojiteljski pevski zbor naše šole. Bilo je zanimivo, saj je bila zraven v mali telovadnici razstava fosilov in kamnin, ki smo jih lahko kupili. Upam, da se je za našo šolo zbralo dovolj denarja, da ga bomo lahko koristno uporabili. Melani Berger, 9.r.

Zimska šola v naravi na Treh kraljih V začetku januarja smo šestošolci odšli v šolo v naravi, in sicer smo smučali na Treh kraljih pri Slovenski Bistrici. Zjutraj, 9. januarja, smo se z avtobusom odpravili na Tri kralje. Ko smo prispeli, smo si razdelili sobe. Potem smo si izposodili smuči in smučarsko opremo in se odpravili na smučišče. Tam smo se razvrstili v tri skupine. Dve začetniški in ena s samostojnimi smučarji. Jaz sem prvič stal na smučkah in mi ni šlo najbolje. Vendar smo se po nekaj dneh že vsi znali smučati. V četrtek smo imeli tekmovanje in bil sem deseti. Teden je hitro minil in že smo se vračali domov. Po vrnitvi smo se še cel teden pogovarjali o smučanju. Tilen Kröpfl, 6.r.

9. januarja smo se z avtobusom odpravili na Tri kralje. Ko smo prišli tja, smo se nastanili v sobe. Gospa nam je razdelila karte. Potem smo se odpravili na smučišče, kjer smo se razdelili na tri skupine: 1 smučarji in 2 začetniki. Po smučanju smo imeli malico. Po malici smo šli delat nalogo. Nato smo šli na večerjo in spat. Naslednji dan je potekal po urniku. Zjutraj zajtrk, smučanje in kosilo. Popoldan smo spet imeli smučanje, malico, nalogo, večerjo, družabne igre in odšli spat. Tretji dan smo spet imeli zajtrk in odšli na smučanje. Nato je bilo kosilo in spet smučanje. Potem smo imeli malico. Po malici pa smo namesto naloge odšli delat plakat za tehniški dan. Naša soba je imela naslov, katerega črke smo izrezali iz časopisa. Končali smo v poznih večernih urah. Potem smo imeli družabne igre, nato pa smo šli spat. Naslednji dan je bila tekma v veleslalomu. Dopoldan je potekal normalno. Po kosilu so nas obiskali starši. Tekma je bila zelo dobra. Prvo mesto je osvojil Nik. Naslednji dan smo se po kosilu odpravili na avtobus in bili v šoli ob 14.30. Šola v naravi je potekala zelo v redu in bi se še radi vrnili. Mitja Koderman, 6.r. . OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012 17

Takšni in drugačni vzorniki! Žigu Vidoviču, učencu 6. razreda, je najbolj všeč po njegovem mnenju trenutno najboljši slovenski igralec Josip Iličić, ki igra za nogometni klub Palermo. Pravi, da je zelo dober in, da mu je zelo všeč. Žiga je intervjuval tudi svojega sošolca Alena Gojkoška. Alenu je najbolj všeč nogometaš Cristiano Ronaldo, igralec Real Madrida, zato, ker dobro igra nogomet in zadene veliko golov. Mitja Koderman, prav tako učenec 6. razreda, je učenko 3. razreda, Karin Gojkošek, vprašal po njenih vzornikih. Njej je najljubša pevka Rebeka Dremelj, ki nas je leta 2008 s pesmijo Vrag naj vzame zastopala na pesmi Evrovizije. Mitju pa je najbolj všeč nogometni vratar Samir Handanović. Posebej zato, ker brani za slovensko reprezentanco in trenutno igra za italijanski klub Udinese. Učenec 6. razreda Tilen Kröpfl je intervjuval Jureta Brgleza iz 5. razreda. Juretov vzornik je nogometaš Lionel Messi, zato, ker zelo dobro igra nogomet. Jure občuduje vse njegove akcije, napade in strele na gol ter ga skuša posnemati pri igranju nogometa. Nik Volgemut iz 6. razreda je intervjuval Niko Vuković iz 7. razreda. Pravi, da je njena vzornica Nika Kljun, ker je uspešna plesalka in ima talent. Nuša Steiner iz 6. razreda je intervjuvala učiteljico glasbene vzgoje, Marijo Meklav. Njena vzornica je Katarina Habe, psihologinja, glasbenica, ustanoviteljica in pevka skupine Katrinas. Ker je ženska, ki je zelo vztrajna pri svojem delu, z jasno začrtanimi in visokimi moralnimi vrednotami, ki so v današnji družbi trenutno postavljene pod vprašaj in predstavljajo izziv za vse nas.

Športni dan na snegu in ledu! V četrtek, 23. februarja, smo se odpravili na športni dan, eni smo smučali na Treh kraljih, drugi so drsali na drsališču Ledne dvorane v Mariboru.

Na drsanje smo se izpred šole odpravili ob 11. uri. Ko smo prispeli, smo si nekateri izposodili drsalke. Drsali smo dve uri in vmes smo lahko šli na čaj ali smo si kupili vodo. Lahko smo počivali na klopeh ob strani na drsališču. Drsališče je bilo polno, saj so bili tam tudi učenci iz drugih šol. Nekateri smo že znali drsati, nekateri pa so se komaj naučili. Ampak vsi smo se zabavali. Ko smo končali z drsanjem, smo vrnili drsalke in se z avtobusom odpeljali nazaj do šole. Lucija Tement, 6.r

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Zvončki in trobentice … zdaj pomlad je tu! Učenci 1. razreda so opisali njihovo izkušnjo o travniku in kako se imajo v šoli. »V šoli smo bili na travniku. Razdelili smo se v dve skupini. Opazovali smo živali in rastline. Videli smo srno in slišali fazanov glas. Našli smo tudi mak in kozjo brado. Potem smo se odpravili nazaj v šolo.« (Leon Wolf) »Bili smo na travniku in našli smo mak. Ulovili smo metulja. Slišali smo tudi ptičje petje. Srečali smo dve srnici. Ria je našla mrtvega sršena.« (Laura Jambrovič) »V šoli je lepo, ker imamo prijazne učiteljice. Rada pišem in rišem. V šoli imam veliko prijateljev. Mojim učiteljicam je ime Dragica in Maja.« (Šanaja Zupanič Robar) »V šoli je lepo, ker se veliko igramo. Hodim v prvi razred. Moji učiteljici je ime Dragica Kosi. Moja najljubša sošolka je Nika. V prvem razredu se učimo brati in pisati.« (Tia Pleteršek) »Vesela sem, da imamo prijazne učiteljice. Zelo rada hodim v šolo. Zelo dosti se učimo novega. V šoli veliko ustvarjamo. V šoli imam dosti prijateljev. Med seboj si pomagamo. Rada obiskujem znamkarski krožek in karate.« (Nika Sitar) »Bil sem na pohodu s sestro Lino in z dedijem. Imeli smo se lepo. Bili smo v toplicah. Imeli smo plavalni tečaj. Bili smo na travniku. Videli smo rožice.« (Nal Raner) učiteljica Dragica Kosi

Tia Pleteršek, 1.r.

Patric Sitar, 1.r.

Ria Ana Hotko, 1.r.

Laura Jambrovič, 1.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Projekt Comenius Projekt Comenius pokriva šolsko izobraževanje. Širi znanje in razumevanje raznolikosti ter povečuje mobilnost učiteljev in učencev v različnih državah članicah. V letošnjem šolskem letu je v projektu Comenius sodelovala tudi naša šola. Mentorica projekta je bila učiteljica angleščine Tatjana Lukovnjak, ki je odgovorila na nekaj vprašanj v povezavi z omenjenim projektom, ki spodbuja učenje tujih jezikov. Kako je potekala sama prijava? Je bila iz Slovenije izbrana le naša šola? »Pred leti sem na portalu GlobalGateway objavila podatke o naši šoli in skušala najti partnerje za morebitni projekt (odzvala sem se na razpis). Takrat nisem imela sreče, šole, ki sem jih kontaktirala, so bile že zasedene. Podatke na portalu sem vsake toliko časa osvežila, dokler lani julija nisem dobila ponudbe iz Walesa - upokojena učiteljica, ki se ukvarja s koordinacijo Comenius projektov in svetuje šolam, je našla podatke naše šole in nam poslala opise projektov treh šol ter nas vprašala, če smo pripravljeni s katero sodelovati. Odločila sem se za projekt "Edible forest garden" osnovne šole v Walesu in septembra sem prejela uradno povabilo na pripravljalni obisk. CMEPIUS sem zaprosila za dotacijo, jo dobila in novembra odpotovala v Cardiff. Tam smo predstavnice šol iz štirih držav in šole, ki je nosilka projekta pripravile dokumentacijo, potrebno za prijavo projekta. Prijavo sem CMEPIUSU poslala februarja, julija pa so nam sporočili, da je projekt odobren. Uspešne so bile tudi vse ostale države. Odobritev je v veliki meri odvisna od vsebine projekta in kvalitetno izpolnjene prijavnice. V Sloveniji poteka več različnih Comenius projektov, tak kot ga imamo mi, pa samo pri nas.« Zakaj je projekt pomemben za našo šolo? »Mislim, da so takšni projekti izjemno pomembni tako za učence kot tudi za učitelje - prvi spoznajo, da ima učenje tujih jezikov nek smisel in da v Evropi obstaja veliko različnih kultur. Pa še stike z vrstniki lahko navežejo. Učitelji se srečajo z drugimi načini poučevanja, spoznajo druge šolske sisteme in prav tako spoznajo pomen učenja tujih jezikov. Seveda gre pri vsem skupaj tudi za promocijo Slovenije in Hajdine.« V letošnjem šolskem letu so potekala tri srečanja partnerskih šol. V novembru je prvo srečanje potekalo na Poljskem (od tam so tudi nastale fotografije), v marcu smo bili gostitelji mi - Slovenija, maja pa so se sestali v Španiji. V okviru projekta smo ustvarili svoj gozdni vrt, zanj skrbeli, ga proučevali, pobirali izdelke in iz njih pripravljali jedi. Vrtove smo primerjali, o njih pisali, le-ti pa so bili tudi izhodišče za umetniško ustvarjanje; recepte smo zbrali v knjigi in jih prevedli v angleščino. Izdelali smo tudi skupen slovar. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Preko spleta smo madžarskimi učenci!

klepetali

V okviru projekta Comenius smo se preko spletne konference (s pomočjo računalniškega programa Skype) povezali z eno izmed sodelujočih šol iz Madžarske. Učenci 6. razreda so tako poklepetali s svojimi vrstniki iz Madžarske, jim zapeli pesmico in zastavljali najrazličnejša vprašanja. Zanimalo jih je, kako veliko šolo imajo, koliko učencev jo obiskuje in kako poteka njihov tipičen (šolski) dan.

Dan informacij prihodnost!

pomembnih za našo

10. januarja je na naši šoli potekal tehniški dan za učence od 6. do 9. razreda. Seznanili smo se z najrazličnejšimi poklici. Za začetek smo imeli delavnice, na katerih smo se učenci zabavali, zraven pa smo izvedeli tudi veliko novih informacij. Delali smo tudi različne poskuse. Vsak učenec pa si je lahko izbral tri različne šole, ki so izvajale delavnice, saj vse šole niso izvajale delavnic. Na delavnicah so se nam predstavile naslednje šole: Elektro računalniška šola Ptuj, Biotehniška šola Ptuj, Živilska šola Maribor, Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše, Prometna šola Maribor, Biotehnična šola Maribor, Talum Kidričevo in Univerza v Mariboru – FERI, laboratoriji za energetiko. Od 16.00 do 17.30 ure smo se učenci lahko skupaj s starši sprehajali od stojnice do stojnice v šolski telovadnici. Na tržnici poklicev so se predstavile naslednje šole: Srednja gradbena šola Maribor, Živilska šola Maribor, Gimnazija Ormož, Gimnazija Ptuj, Biotehniška šola Ptuj, Strojna šola Ptuj, Elektro računalniška šola Ptuj, Ekonomska šola Ptuj, Prometna šola Maribor, Srednja zdravstvena šola Maribor, Srednja šola za gostinstvo in turizem Maribor, Srednja šola za oblikovanje Maribor, Gimnazija in srednja kemijska šola Ruše, Biotehnična šola Maribor, Šolski center Rogaška Slatina, Ljudska univerza Ptuj in Talum Kidričevo. Tako smo spoznavali različne poklice in šole, ki so nas zanimale. Dobili smo tudi veliko gradiva, da se bomo v prihodnosti lažje odločili, kje želimo nadaljevati naše šolanje. Anja Drevenšek, 8.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Prešernov dan smo obeležili s kratko proslavo … Proslava za Prešernov dan je potekala 7. februarja v šolski telovadnici. Potekala je za učence osnovne šole Hajdina. France Prešeren je največji slovenski pesnik in pisatelj. 8. februarja 2012 smo se spominjali njegove 163. obletnice smrti. Ker je Prešernov dan slovenski kulturni praznik in s tem dneva prost dan, smo učenci in učitelji pripravili proslavo dan prej. Na začetku nas je ogovorila ravnateljica šole Vesna Mesarič Lorber. Nato pa smo nadaljevali s programom. Ves čas nas je spremljal Gašper Mlakar, ki je predstavljal Franceta Prešerna. Deklamiral je tudi Prešernova dela. Nastopil je otroški in mladinski pevski zbor, ki je na začetku zapel slovensko himno, ki jo je napisal prav France Prešeren. Lana Varžič in Lovro Pišek Svenšek sta deklamirala Francetovo pesem Od železne ceste. Dramska skupina pa nam je pripravila dramatizacijo Lepe Vide, ki je potekala pod mentorstvom Marjete Horvat. Gabriela Štumberger iz 8. razreda je spesnila in nato še deklamirala pesem o Francetu Prešernu. Proslava je bila pisano obarvana, slišali smo veliko Prešernovih del in ga tako pobližje spoznali. Nuša Steiner, 6.r.

Prihaja pust velikih ust! Pust so poznali že v starih časih. Čas pusta je odvisen od datuma, saj je pust med novim letom in pepelnično sredo. Za pusta se ponavadi oblečemo v maškare. Okoli hodijo tudi orači. Za Ptuj pa je zelo znana pustna maska kurent, ki jo poznajo skoraj po celem svetu. Mitja Koderman, 6.r.

Zdaj je v naše kraje prišel pust. Obiskali nas bodo kurenti, hudički, orači, ruse, pokači in razne druge pustne šeme. V različnih koncih Slovenije poznamo različne pustne šeme. V 6. razredu imamo kurenta Matica Šlambergerja in hudička Klemna Galuna. Vsi skupaj se že veselimo dneva, ko pridemo v šolo v pustnih šemah in gremo na pohod. Moja najljubša maska je hudiček. Prejšnje leto sem bil Frankenstein, letos pa še ne vem, v kaj se bom našemil. Na Ptuju bodo razni karnevali in prireditve. Vsako leto greva s sošolcem Juretom po vasi. Žiga Vidovič, 6.r.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Na krofu se je oglasila simpatična pevka Maja Keuc! V petek, 17. februarja, se nam je na OŠ Hajdina pridružila pevka Maja Keuc. Z njo smo člani novinarskega krožka opravili kratek intervju. Intervju smo pripravile Anja Drevenšek, Iris Krulc, Eva Intihar in Melani Berger. Nekaj naših vprašanj in njenih odgovorov si lahko preberete v nadaljevanju. Kaj vas je navdušilo nad glasbo? »Moja družina je zelo neglasbena. V bistvu se sploh nihče drug razen mene ne ukvarja z glasbo. Jaz pa sem nekako to že nosila v sebi. In že od otroštva zelo rada pela. Imam babico iz Velenja in tako sem ji vsak teden, ko sem se z njo pogovarjala po telefonu tudi zapela vse nove pesmi, ki sem se jih čez teden naučila. Že od otroštva pojem v zborih, zdaj pa se je to začelo bolj razvijati.« Kdaj ste začeli peti? »Ne vem. Od drugega, tretjega, četrtega leta. Ves čas pojem. Profesionalno pa se s petjem ukvarjam zadnji dve leti.« Pri kolikih letih ste imeli prvi nastop in če se spomnite kje? »Prvi samostojni nastop mislim, da je bil na naši osnovni šoli. Takrat sem pela še na karaoke in matrice. Da pa je bil nastop zares v živo, pa je bilo tam pri 14 letih, z bendom, s Hrošči, mojim bendom.« Ste v svojem otroštvu kdaj razmišljali, da bi postali pevka? »Ne (smeh). Na začetku sem hotela biti kmetica. Kasneje sem hotela biti cvetličarka, ker smo živeli zraven cvetličarne 15 let. Jaz sem pač tja zahajala in pobirala rožice s tal. Iz njih sem delala šopke in ne vem, kaj še vse. Potem, pri 13, 14, 15 letih pa me je to začelo nekako bolj zanimati. In takrat sem si vbila v glavo, da je to to in nič drugega.« Ali so vam na osnovno šolo ostali lepo spomini? »Ja, zelo lepi.« Kam ste hodili v srednjo šolo in zakaj ste se odločili ravno zanjo? »Najprej sem obiskovala Prvo gimnazijo, prvi letnik. Sem pa bila na Drugi gimnaziji že od sedmega razreda. Zato, ker so oni vsaki dve leti pripravljali muzikale in jaz sem tam sodelovala že v sedmem razredu osnovne šole. Moja mama je tudi tam učiteljica in zato sem šla na avdicijo. Tam sem bila najmlajši član, vsi drugi so bili gimnazijci. Sprva sem bila bolj v ozadju, da sem se navadila. Ampak mi je bila Druga gimnazija vedno bolj blizu. Mislim, da je bil tisto leto tak sistem, da je bilo zelo težko priti na to šolo. Jaz pa sem imela eno štirko, matematiko. In me je bilo strah, da ne bom sprejeta. Potem pa sem se v drugem letniku prepisala na Drugo gimnazijo. Samo zato, ker mi je bila bolj blizu po aktivnostih, po duši in vse to.« Kdaj in kako ste se odločili, da boste nastopili v oddaji Slovenija ima talent? »To je bilo zelo tako … pa gremo! (smeh). Videla sem reklamo na televiziji in takrat sploh nisem razmišljala, da bi to utegnilo dati neko prepoznavnost. Ampak sem hotela iti študirat glasbo v tujino in nagrada je bila 50.000 evrov. Potem pa grem poskusit, sem si rekla. Ampak nihče se ni tako ukvarjal s tem, da bi to res utegnilo spremeniti moje življenje. Tako, da se je to pač naenkrat začelo in nikomur ni bilo prav jasno, kaj se dogaja. Nihče ni vedel, kam se bo to razvilo, jaz pa sem imela še maturo hkrati. Tako, da sem bila čisto »blesava«. Ja, v glavnem sem to preživela, naredila maturo. Moram reči, da je bilo to uspešno leto.«

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Kako si skozi oddajo sprejemala komentarje žirije? »Jaz kar dobro (smeh). Hvala bogu. Jaz sem to kar dobro sprejemala. Sicer me je bilo zelo strah. Kar spomnim se pred avdicijo, bilo je grozno. Ko sem videla Lucienne s tisto grozno čupo sem mislila, konec je. Isto Branko. Tudi potem, ko sem pela v polfinalu, ta jazz komad, ki mogoče ni tako znan, komercialen, me je bilo zelo strah, kakšna bo reakcija. Ampak se mi zdi, da če si iskren in da če res delaš to, kar ti najbolj gre, potem je tudi odziv takšen.« Kakšne cilje ste imeli na začetku oddaje? »V bistvu sploh nisem vedela, kaj naj pričakujem, kako si naj to predstavljam, tako da sem proti koncu imela vedno manj ciljev. Samo, da to preživim. Ja, naenkrat se pojavijo novinarji, postaneš nek medijski dogodek. Naenkrat imaš polno hišo novinarjev. Vsi so slikali mojo sobo, moje starše. Mislim, je nekaj novega in ti nisi navajen na to. Se sprašuješ, kam to vodi. Si tarča kritik. Je naporno na začetku, ko ne razumeš in ne veš, na kaki podlagi si je nekdo ustvaril mnenje. Potem, sčasoma, se začneš navajati. Nato ti tudi postane malo vseeno. Tako, da bi lahko bilo tudi huje.« Kako je bilo kasneje nastopati na EMI 2011? »No, takrat pa sem imela največjo tremo v svojem življenju. Niti v Tivoliju nisem imela takšne treme, ko sem padla. To pa zaradi tega, ker so bila ogromna pričakovanja. Tudi zato, ker so pač računali na mene, da bom pač zmagala. Ampak, jaz pač nisem v to verjela, do konca. To pa ne. Tudi imeli smo hude težave s tonom v studiu. Tako, da me je bilo zelo strah, če bom sploh slišala matrico, a bom zapela prav. Vsi nekaj pričakujejo od tebe. Jaz pa sem se tresla tako, da če bi kdo videl, bi rekel dobro je (smeh). Tisto je bilo najhujše. Potem je trema začela izginjati. Na koncu pa Evrovizija, potem treme več ni bilo, samo tu pa tam še.« Ste pričakovali zmago? »Sem razmišljala o njej, glede na to, da so vsi govorili in pisali o tem. Ampak nisem si upala preveč verjeti v to, ker bi to lahko bilo preveliko razočaranje, če se to ne bi zgodilo. Ogromno je bilo dobrih ekip, izvajalcev zraven mene. Res se mi zdi, da je bila konkurenca močna in dobre pesmi. Nisem bila tako močno prepričana.« Kaj vam ta zmaga pomeni? »Ja, pomeni mi veliko. Res sem si to želela že od malega. Babici sem rekla, babi enkrat me boš gledala na tem odru, jaz to vem (smeh). In ja, mislim, želela sem si to, tudi to dati enkrat skozi. In sem zelo hvaležna za to.« Na Evroviziji ste se odločili, da boste pesem Vanilija peli v angleščini. Zakaj? »Zato, ker je pesem najprej nastala v angleščini. Tudi meni je bilo to pesem lažje peti v angleščini. Zdi se mi, da si je tekst v angleščini lažje zapomniti, čeprav ni najbolj enostaven. Tudi zato, da bi si lahko ta tekst prepevali tudi tisti, ki niso Slovenci. Zgleda, da je bila prava odločitev. Kar pa ne pomeni, da ne podpiram slovenskega jezika.« Kakšen občutek, je nastopati ped tako veliko množico, kot je Evrovizija? »To je pa tak občutek, da sploh ne moreš verjeti, da si bil tam. Jaz, ko sem prvič prišla v Düsseldorf, v to dvorano, ki je bila ogromna. Ko tam dol gledaš, so ljudje samo majhne pikice. Jaz sem samo gledala to dvorano. Zatem pa pride neka skupina ljudi in greš v eno sobo in ti tam razložijo, kako bo to potekalo. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Zatem te ozvočijo v neki sobi, kjer si eno uro. Tam lahko točno vse poveš, da imaš optimalne razmere, če slišiš dovolj, če kaj ni v redu, bodo še popravili. Potem pa greš na oder. Skoraj te že odnesejo gor, potem pa ti na odru pihajo s pahljačami, če je vse vredu. Potem smo šli nekajkrat skozi komad. To je res tako profesionalno, da bolj ne more biti. Jaz vem, da ko sem šla tam prvič na odru skozi komad sem kar objemala tehnike (smeh). In potem greš dol z odra, si pogledaš video posnetke. Takrat pa lahko tudi rečeš, ne vem, rad bi, da te tu snemajo tako in tako. Oni si to vse zapišejo, potem pa še imaš tri generalke in oni takrat to skušajo popraviti. Tako da, ljudje mislijo, da imaš tam veliko treme, da je zelo grozno. Ampak tam te pripravijo tako, da potem sploh več ne veš, kdaj gre zares. Razen, da so potem noter pač ljudje, občinstvo. To pa je tudi edina razlika med vsemi vajami in potem nastopom v živo.« Ste ponosni na uvrščeno 13. mesto na Evroviziji? »Jaz sem si samo želela, da bi po dolgem neuspehu Slovenije prišla v finale. Če vam povem po resnici … mi smo bili tam 14 dni. Vsak dan smo imeli ali vajo ali generalko. Vsak dan je imela ena država neke vrste zabavo. In mi smo bili proti koncu res že na ubogem glasu. Tako da je že bilo v polfinalu bolj tako, bo še šlo? Potem pa smo prišli v finale in smo tako kričali eno uro. Tako da smo bili še bolj brez glasu. Ampak to je bil najtrši led, ki smo ga morali prebiti. Potem nam je bilo že malo vseeno, kako bo v finalu. Ampak v finalu sem bila tako brez glasu, da ko sem se zjutraj zbudila, sploh več nisem zmogla govoriti. Potem so me vsi samo spraševali, kako se počutim in tako naprej. Potem so me že začeli klicati slovenski novinarji, ali bom lahko. Ne bo, mora bit, ne vem, kako še, ampak bo (smeh). Potem sem bila cel dan zaprta v tisti garderobi. Vsi ostali predstavniki pa so si na veliko prepevali. To je zelo težko poslušat, oni v top formi, pojejo 6 ur, ti pa v tišini, tam v enem kotu. In imaš odgovornost. Jaz sem potem pojedla tisoč bombonov za glas. Spila se tri litre čaja, potem pa sem še dve uri pred nastopom pojedla tako tableto, ki je zelo nepriporočljiva. No, potem še vedno nisem vedela, kako bom jaz to zapela, ampak ja, bom stisnila še zadnje atome moči iz pet. Tako da sem si na koncu nastopa kar oddahnila. Je pa res, da potem en teden nisem mogla prav govoriti, imela sem kar hude posledice.« Kdo si po vašem mnenju bolj zasluži zmago v oddaji Misija Evrovizija? »Ja zdaj oboji, ne vem, kako naj povem ali dve ali tri. V bistvu so tri dekleta, dve tekmovalki, če tako gledamo. Zdaj, kar se tiče glasu, mislim, da ima Eva Boto res odličen glas. Jaz upam, da so ji napisali dobre pesmi, predvidevam glede na to, kdo jih je pisal. Kar se pa tiče dvojčic … sta zelo simpatični, imata tako pozitivno energijo, je pa njima treba narediti pesmi, ki so primerne za njun glas. Vse je odvisno, kakšne pesmi bodo. Če bi se zdaj odločila, bi pa izbrala Evo Boto.« Kdo je vaš vzornik in zakaj? »Moj vzornik, jaz jih imam veliko, sem tak tip človeka, da so mi zelo všeč različne vrste glasbe. Ne vem, od malega mi je bila že všeč Christina Aguilera. Zdaj pa mi je na primer všeč ena jazz pevka, ki niti ni tako znana, tudi Beyonce, Adele. Potem pa so še tudi drugi.« Katera je vaša najljubša jed? »Nekaj nezdravega bo po mojem (smeh). Kakšna lazanja.« Ali imate kakšnega hišnega ljubljenčka? »Ja, imam eno psičko, zlato prinašalko, ki je zdaj že kar malo stara. Imam pa zdaj tudi enega mačka, ki je star tam nekje pol leta. Ta maček pa ima nadnaravne sposobnosti, če lahko temu tako rečem. Pleza po hiši, po fasadi, pojé tudi zelo veliko hrane. Drugače pa se navajamo na njega, je zelo igriv.« Ali ste imeli kdaj probleme z oboževalci? »Tako da bi imela ravno neke probleme ne, je pa bil hudo, ko je kdo dobil mojo telefonsko številko in sem potem imela ogromno klicev in sms-ov. Ni pa bilo, ne vem, da bi me zdaj kar zasledovali in ne vem kaj vse delali.« Kakšne imate načrte za prihodnost? »Zdaj sem se malo umaknila iz medijskega prostora, zato, ker so že ljudje odprli hladilnik pa sem jaz ven skočila (smeh). Tako, da se mi je to zdelo dobro, pa tudi zato, da malo razmislim, kaj bi rada za naprej. Zdaj delam tudi eno predstavo, Shakespearovo dramo, tako da sem zdaj skozi v gledališču. Vmes pa že delam v bistvu neke načrte tudi za naprej. Zdaj grem snemat spot za mojo naslednjo skladbo v Zagreb. Morala se bom začeti učiti za izpite, ker grem najprej študirat. Upam, da v London, oktobra. Tako, da je to dejansko moj cilj za naprej. Pa seveda, da bom še naprej ustvarjala glasbo.« Anja Drevenšek, 8.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

In kaj so počeli najmlajši? DNEVI DEJAVNOSTI V 1. TRIADI Športni dan V čudovitem sončnem dnevu, 15. septembra, smo izvedli prvi športni dan v novem šolskem letu. Na programu je bil jesenski kros. Vsem sodelujočim je po svojih močeh uspelo preteči progo, dolgo 600 metrov, tudi ob glasni podpori učiteljic in ostalih učencev. Po prihodu na cilj so učiteljice zabeležile vrstni red po posameznih razredih in najboljši trije dečki in prve tri deklice iz vsakega razreda, so prejeli priznanja za dosežene rezultate. Sledila je malica in osvežilna pijača in nato še zanimive športne igre, pohod po gozdni poti in počitek v senci. Športni dan V torek, 4. oktobra, smo z učenci prve triade izvedli drugi športni dan. Tokrat je bil na programu planinski pohod na Pohorje (od Vzpenjače proti trikotni jasi). Tudi tokrat smo imeli veliko sreče z vremenom in po vožnji z avtobusom do postaje Vzpenjača, smo si na hrbte oprtali nahrbtnike in se podali navkreber. Eni prej, drugi kasneje smo zasopihali, a vsi smo uspešno premagali vzpon. Na cilju smo se okrepčali, si odpočili in se poigrali. Zadovoljni smo se vrnili domov. Kulturni dan V sredo, 5. oktobra, smo izvedli prvi kulturni dan za učence prve triade. V gledališču Ptuj smo si ogledali predstavo Strahec, ki ni bila hudo strašljiva. Po malici, ki je še kako teknila, smo se podali na ogled mesta, tržnice ali pošte in se ustavili tudi na igralih v mestnem parku. Tam smo res uživali! Sledil je še peš povratek do šole, ki nam v lepem vremenu ni bil prenaporen. Kulturni dan V četrtek, 10. novembra, smo z učenci prve triade izvedli kulturni dan na ptujskem gradu. Učenci prvega in drugega razreda smo prisluhnili pravljici »Kraljična na zrnu graha« in si nato ogledali še grajske prostore in pohištvo ter zbirko orožja. V delavnici smo izdelovali ročne lutke. Učenci tretjih razredov so si ogledali zbirko glasbil in si v delavnicah izdelali bobenček. Po zanimivih uricah na gradu smo se peš odpravili nazaj v šolo. Plavalni tečaj V tednu od 28. novembra do 2. decembra smo z učenci prve triade izvajali plavalni tečaj v Termah Ptuj. Po prihodu v Terme smo se hitro preoblekli v kopalke, saj so ob bazenu že čakali plavalni učitelji. Dve uri plavanja vsak dan sta hitro minili in najlepše je bilo, ko smo se za nagrado lahko spustili po toboganu. Naravoslovni dan v 2. razredu (Zmešam in ločim) V četrtek, 19. januarja, smo imeli v 2. razredu naravoslovni dan. Opazovali, vohali, tipali, … smo različne snovi, jih mešali med seboj in z vodo ter jih nato poskušali na različne načine ločevati (s prebiranjem, s cedili, z magneti). Nekatere zmesi smo lahko ločili, pri drugih nam to ni več uspelo. Privoščili smo si še prigrizekarašide, ki smo jih morali najprej ločiti od lupine in se odžejali z limonado, ki smo si jo z mešanjem snovi sami pripravili. Za konec smo si ogledali še Vodno črpališče v Skorbi, kjer nas je sprejel prijazen gospod Dobnik in nam povedal, kako poskrbijo, da voda priteče do nas ter nam razkazal vodnjake in bazenčke z ribicami, ki so tam v "službi" in pokažejo, če je z vodo kaj narobe. Da lahko ribice svoje delo dobro opravijo, morajo na delo lačne, smo še izvedeli. učiteljica Tatjana Habjanič OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Prvošolčki pri zobozdravniku! V 1. razredu veliko časa namenimo spoznavanju sebe, svojega telesa, skrbi za svoje zdravje, spoznavanju različne hrane in pridobivanju navad zdravega prehranjevanja. Zato smo se letos v oddelku podaljšanega bivanja odločili izvajati razredni projekt »Zakaj nas bolijo zobje«. V okviru projekta smo raziskovali zgradbo zob, njihove naloge in pomen rednega umivanja zob. Ker v knjigah in na internetu nismo našli odgovorov na vsa vprašanja, ki nas resnično zanimajo, so učenci predlagali, da obiščemo zobozdravnika. Ta ima ambulanto v prostorih občine Hajdina, tako da naša pot ni bila prav dolga. Z otroki smo se dogovorili, da bodo tokrat zobozdravnika spraševali oni. Vprašanja so si že v naprej pripravili, glede na to, kaj jih zanima oziroma katerih informacij nismo našli v knjigah. Zobozdravnik Darjan Knehtl je učence prijazno povabil v svojo ordinacijo. Postali so pravi novinarji in zobozdravnika do potankosti izprašali. Zakaj se veliko otrok boji zobozdravnika? »Pravzaprav ne vem. Ampak kot vidite, ni pri nas čisto nič strašnega.« Učenca Aljaža, ki še ni bil nikoli pri zobozdravniku je povabil na stol in se z njim nekoliko pošalil: »To ni navaden stol – z njim se lahko lepo vozimo gor in dol, kar je še posebej »fajn«. Nato pa vzamem malo ogledalo in pogledam zobe, da vidim, koliko jih je, če so zdravi in čisti.« Tako so učenci, ki so se zobozdravnika bali, ta strah počasi izgubljali. In začeli so spraševati … Kako se imenujejo naprave in pripomočki, ki jih uporabljate pri delu? »To so turbina, ročnik, puster in naprava za čiščenje zobnega kamna. Ob strani pa sta tudi pipica z vodo in umivalnik, kamor si izplaknete usta. Uporabljamo tudi vatice, injekcije ipd. « Iz česa so zobje? »Zob je iz najtrše snovi v telesu, imenuje se sklenina.« Zakaj delate luknjice v zobe? »Če si slabo umivate zobe ali jeste preveč sladkarij, imate v zobeh vedno več bacilov, ki jedo sladkarije in skupaj z njimi tudi zob. Nastanejo vam luknjice, ki jih jaz očistim.« Kaj je karies? »To je posebno ime za zobno luknjo.« V kolikšnem času nastane karies? »Od velike do male luknje je eno leto.« Kako pa se potem zobje zdravijo? »Najprej očistim luknjo v zobu s posebnim svedrom, ki se da v posebno napravo, ki jo poganja motorček. Zato se sveder vrti in »žvižga«. Nato pa lahko luknjo zapolnim z različnimi materiali, ki so različnih barv. In vi, ko pridete k zobozdravniku, si lahko izberete barvo.« OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Pokazal je tudi lučko, s katero posveti na ta material, da se le-ta strdi. Ravno tako kot takrat, ko nam z njo zapolni luknje v zobe. Kako izpulite zob? Ali počnete to na silo? Zobozdravnik jim pokaže klešče, s katerimi to počne. In pove, da puli le bolne zobke ali takšne, ki se majejo. Zdrav zob pa izpuli le, če je to nujno potrebno (prostor v ustih). Zakaj nam zobje izpadajo? »Ker pod mlečnimi zobmi rastejo stalni in tiščijo mlečne ven. Na sliki vidimo modre zobe – ti so mlečni, rumeni so pa stalni. Pri šestih letih imamo že kakšen stalen zob in še veliko mlečnih. Čez približno tri leta, pa že imamo same stalne zobe. Nato pa nam zrastejo še zadnji zobje – modrostni.« Zakaj nastane zobni kamen? »Zobni kamen nastane, če si slabo umivate zobe. Tista umazanija, ki ostane na zobeh, je zobni kamen.« S čim se pa to odpravi? »Z raznimi napravami. Tukaj imamo eno tako – imamo poseben nastavek, ki ga vstavimo na turbino in nato z njo »kljuvamo« po zobu.« Zobozdravnik je do nedavnega za kar nekaj učencev predstavljal strah in trepet. Povedati moramo, da po tem obisku temu ni več tako. Zobozdravnik je nanje naredil res prijeten in močan vtis, saj so se na koncu obiska želeli usesti na zobozdravniški stol tudi tisti, ki najprej niso upali v ordinacijo. Intervju z zobozdravnikom je presegel naša pričakovanja. Otroci so namreč dodali kar nekaj vprašanj, za katera se nismo dogovorili. Podrobno smo izvedeli, iz česa so zobje, kako se zobje zdravijo, kaj je karies, kako ga odpravimo ipd. Menim, da je bil naš cilj več kot dosežen. Spoznali smo poklic zobozdravnika, ogledali smo si ordinacijo, naprave, pripomočke, izvedeli smo vse odgovore na vprašanja, ki smo si jih pripravili. učiteljica Maja Ornik

Prvi filatelistični kviz na naši šoli! Učenci in mentorica filatelističnega krožka OŠ Hajdina so organizirali prvi filatelistični kviz, kjer so učenci šole pokazali svoje znanje o filatelizmu. Na kvizu so sodelovali učenci od 1. do 8. razreda in dve učiteljici. Ekipa je sestavljala tri člane. Sodelovale so ekipe: Brihtne glavce, Piflarji, Znamke, Tigrice, Filatelisti in Bureki. V komisiji sta bili članici krožka Lana in Lea. Učenci so pravilno odgovorili na skoraj vsa vprašanja in tako pokazali, da je njihovo znanje o filateliji veliko. Predvsem pa smo preživeli prijetno uro druženja. Ekipa, v kateri so Minea, Klara in Niko se bo udeležila kviza na mednarodni razstavi znamk Maribofila 2012. Držimo pesti, da bodo zmagali! učiteljica Karmen Jerenko, mentorica filatelističnega krožka

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Mama je ena sama! V torek, 13. marca, je bila proslava za materinski dan. Na prireditvi je naprej nastopil učiteljsko-vzgojiteljski pevski zbor, po njem je imela ravnateljica govor, potem pa so nastopali še prvošolčki, otroški pevski zbor, učenci podaljšanega bivanja, na kitaro sta zabrenkala Niko Fridl in Luka Novak iz 5.a razreda, nastopili sta tudi Kaja Intihar in Urška Kiselak iz 5.a razreda, pa 3.a in 3.b razred, plesni krožek, v 4.a so zaigrali na frulice, nastopile so tudi Klara Nahberger, Monika Kiselak, Nuša Vrabl in Minea Vrabl iz 5.a razreda. Prireditve se je udeležilo veliko mam, babic, tet, … Ob vhodu je dobila vsaka mama rožo, ki so jih izdelali učenci sami. Ob koncu prireditve je vsak nastopajoč učenec podaril svoji mami darilce, ki ga je sam izdelal. Prireditve sva se udeležili tudi midve in opazili, da so se učenci zelo potrudili in sestavili lep program. Nika Šlamberger in Urška Murko, 6.r.

Obiskali smo medijsko hišo Radio Tednik Ptuj! Učenci novinarskega krožka OŠ Hajdina smo se v četrtek, 24. maja, odpravili na ogled medijske hiše Radio Tednik Ptuj. Radio Ptuj, ki brez prekinitev oddaja že 48 let, je najbolj poslušana radijska postaja Spodnjega Podravja. Ogledali smo si, kako poteka radijski program, in tudi sami nekaj povedali v eter ter si zaželeli glasbeno željo. Nato smo se odpravili v uredništvo, kjer nastaja Štajerski Tednik. Kasneje pa smo si privoščili še sladoled.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

V okviru projekta Comenius so nas obiskali učitelji iz osmih evropskih držav Na Osnovni šoli Hajdina se trudimo biti dobra šola in to prav gotovo dokazujejo uspehi naših učencev na različnih tekmovanjih, vključevanje v različne projekte in uspešno sodelovanje z lokalno skupnostjo. V projekt Comenius - Gozdni vrt smo stopili na pobudo osnovne šole iz Walesa St. Fagans Church of Wales Primary School, ki je tudi koordinatorica projekta; šola je na internetu našla naše podatke, predstavila projekt in nas novembra 2010 povabila na pripravljalni obisk v Cardiff. Tam smo predstavnice šol iz petih držav – Velike Britanije, Slovenije, Finske, Latvije in Portugalske – izpolnile prijavo in opredelile cilje projekta. Kasneje so se projektu priključile še šole s Poljske, Madžarske, Italije in Španije. Namen projekta je, da bodo učenci vseh šol, vključenih v projekt, ustvarili svoj gozdni vrt, zanj skrbeli, ga proučevali, pobirali izdelke in iz njih pripravljali jedi. Oblikovali bodo spletno stran projekta in izdali skupen naravoslovni slovar ter knjigo receptov. Ves čas bodo potekale video konference, predstavitve aktivnosti in izmenjave pisem, čestitk, … Učenci bodo tako še bolj spoznali projektno delo, se srečali z drugačnimi kulturami in običaji, komunicirali v angleščini in ne nazadnje promovirali svoje naravno in kulturno okolje. Na šoli sedaj komaj čakamo, da bomo lahko začeli z urejanjem vrta v bližini šole, saj pomlad že trka na vrata. V okviru projekta je predvidenih šest srečanj – prvo je bilo na Poljskem, gostitelj drugega srečanja pa je bila naša šola. Srečanje je potekalo od 21. do 25. marca 2012. Učitelji iz osmih različnih držav so si v okviru obiska ogledali našo šolo, naši učenci pa so se izkazali za izvrstne vodiče. Učitelji so tudi hospitirali pri pouku ter spoznavali naš učni načrt ter začutili klimo v razredih. Obiskali so tudi sedež hajdinske občine, si ogledali cerkev sv. Martina, v vinski kleti poskusili vino ter si ogledali 1. Mitrej. Za večerjo v šoli so en dan poskrbela različna društva (Društvo gospodinj Draženci, Društvo žena in deklet Gerečja vas, Društvo žena in deklet občine Hajdina, Društvo žensk Hajdoše), ki so pripravila pokušino tipičnih jedi s tega področja. Drugi dan je na šoli potekala »evropsko« obarvana prireditev; najprej je kratek program pripravila naša šola, nato so se predstavile vse partnerske šole. Gostom pa v nadaljevanju njihovega obiska razkazali tudi Ptuj in Maribor. Da so bili naši gostje zadovoljni in da je vse potekalo tako kot mora, velja zahvala lokalni skupnosti, društvom, posebej kmečkim ženam, dekletom in gospodinjam, podžupanu Francu Mlakarju in direktorici občinske uprave Valeriji Šamprl, župniku Marjanu Feslu, letošnjemu kletarju Francu Drevenšku, ravnateljici Vesni Mesarič Lorber, vsem sodelavkam in sodelavcu, ki so pomagali pri organizaciji. Še tako dober in zanimiv projekt ne more resnično zaživeti, če v kolektivu ni razumevanja in sodelovanja med vsemi zaposlenimi. In ob tej priložnosti smo vsi skupaj pokazali, da to zmoremo. Zato gotovo ta projekt ne bo zadnji. koordinatorica projekta, učiteljica Tatjana Lukovnjak OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Tretje srečanje v okviru projekta Comenius! Nismo si še dobro oddahnili od drugega srečanja Comenius, ko je bila naša šola gostiteljica, že je bilo pred vrati tretje srečanje v Španiji. V Španiji? Pravzaprav v Afriki. 9. maja sva se z učiteljico Marijo Meklav odpravili v Ceuto, ki leži ob maroški meji. Ceuta je 18,5 kvadratnih kilometrov veliko avtonomno špansko mesto na severni obali Afrike, obkroženo z Marokom. Legenda pravi, da je mesto, ki leži med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem ter med dvema kontinentoma, nastalo, ko je Herkul razpolovil enega izmed stebrov. Prepletajo se štiri kulture – krščanska, muslimanska, židovska in hindujska, kar se odraža tudi na arhitekturi. Nihče ne ve, kako dolgo bo Ceuta še španska, saj je Maroko nikoli ni priznal kot špansko ozemlje. Potovanje se je pričelo v Grazu, z letalom, nadaljevalo z avtobusom in končalo s trajektom. Po osemnajstih urah sva prispeli v popolnoma drugačen svet, drugačno kulturo. Najprej sta naju presenetili urejenost in čistost mesta, nato pa kulturna raznolikost – nekateri ljudje so oblečeni po zadnji modi, medtem ko drugi spoštujejo muslimanski kodeks oblačenja, oboji pa mirno živijo drug poleg drugega. Tudi z govorico je tako – slišali sva v glavnem španščino in arabščino (bližina maroške meje). Ljudje so zelo prijazni in gostoljubni in čeprav ne znajo angleško, se za gosta potrudijo po svojih najboljših močeh. Šola, ki je gostila naše srečanje, je le kilometer oddaljena od maroške meje, zato je večina učencev muslimanske veroizpovedi; med njimi je tudi veliko Maročanov. Učitelji so prijazni in ustrežljivi. Vidi se, da jim projekt Comenius veliko pomeni – vse stene v šoli so polepljene s plakati o vrtu in partnerskih državah, okrog šole pa je posejanih veliko gredic z najrazličnejšo zelenjavo. Srečanje je bilo zelo delovno – uskladili smo vmesno poročilo, se dogovorili za naslednje naloge in aktivnosti, izmenjali darila, poročali o napredku v šolskih vrtovih in izmenjevali izkušnje. Čas obiska je hitro minil in 13. maja sva se vrnili v Slovenijo. koordinatorica projekta, učiteljica Tatjana Lukovnjak

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Ločevanje odpadkov! Ste vedeli? Če recikliramo 1 tono papirja (5 velikih zabojnikov), ohranimo 17 dreves. Če recikliramo samo 1 steklenico, prihranimo toliko energije, da lahko 100W žarnica sveti 4 ure. Če recikliramo 1kg plastenk (24 plastenk za 1,5 litra), prihranimo 1,5 kg CO2. Če recikliramo 1kg pločevink (90 pločevink) prihranimo 9 kg CO2. Mi doma ločujemo in meni se zdi to zelo pomembno; če ločuješ, ne onesnažuješ okolja. Nika Šlamberger, 6.r.

Rešimo naravo!

Zakaj ločevati? Okolje je naš dom, zato je treba zanj skrbeti in skrbno ločevati odpadke in jih odnašati na reciklirna mesta. Tam jih predelajo in jih pripravijo za ponovno uporabo. Kako ločevati? V Sloveniji imamo zabojnike različnih barv (npr. rumene barve za embalažo, zelen za steklo, črn za mešani komunal). Te zaboje za ločevanje najdemo v šoli, na čistem mestu, v središčih mest, … Urška Murko, 6.r.

Tudi doma ločujemo!

Odpadke zbiramo v tri koše za ločeno zbiranje odpadkov, to so: zabojnik za papir, zabojnik za embalažo in zabojnik za steklo. V zabojnik za embalažo sodijo: plastenke pijač in živil, plastični kozarci in lončki, plastične vrečke in folije, kartonska embalaža za tekoča živila (npr. embalaža mleka in sadnih sokov), pločevinke živil in pijač, plastična embalaža nenevarnih kemikalij, kovinska embalaža barv. V zabojnik za steklo sodi: steklenice in stekleničke živil, pijač, kozmetike in zdravil, kozarci vloženih živil, druga steklena embalaža. V zabojnik za papir sodi: kartonska embalaža in lepenka, ovojni papir in papirnate nakupovalne vrečke, časopisi, revije, zvezki, knjige, prospekti, katalogi, pisemske ovojnice, pisarniški papir. Mi doma ločujemo odpadke, vozimo pa jih na ekološki otok. Jure Drevenšek, 6.r.

Ločujmo! Skrb za čisto in urejeno okolje mora postati ena najpomembnejših nalog vsakega od nas, saj že lahko čutimo posledice mačehovskega ravnanja z okoljem, in če se naš odnos do njega v kratkem ne bo spremenil, bodo posledice vse hujše in bodo pomembno vplivale na kakovost našega življenja. Prvi in najpomembnejši cilj ločevanja odpadkov je, da ti ne končajo na odlagališču, temveč se jih vrne v nadaljnjo uporabo. Slovenska gospodinjstva vsako leto »proizvedejo« več kot 600.000 ton odpadkov, v Evropski uniji pa letno nastaneta dve milijardi ton odpadkov. Odpadke zato ločujmo že na izvoru, torej v naših gospodinjstvih, in tako pomagajmo zagotoviti ponovno uporabo koristnih surovin ter ustvarjanje kakovostnega komposta. Če odpadke ločujemo, to pomeni, da na urejenih odlagališčih konča le ostanek komunalnih odpadkov, zaradi česar odlagališča lahko dlje časa sprejemajo odpadke, poleg tega pa tudi manj obremenjujemo okolje in varčujemo z energijo, ki bi jo sicer potrebovali za izdelke iz surovin. Lucija Tement 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Čistilna akcija – Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Očistimo Slovenijo v enem dnevu je čistilna akcija, ki pomaga okolju in vsem nam. Sodelovali smo tudi učenci OŠ Hajdina. Očistimo Slovenijo je ena od akcij, ki neizmerno pomagajo okolju. Pobudnica te akcije je Petra Matos, ki si zelo prizadeva, da bi bil naš svet bolj čist. Ta akcija je potekala 23. in 24. marca 2012. Na naši šoli smo čistili v petek, 23. marca. Učenci smo se razdelili na Zgornjo Hajdino, Spodnjo Hajdino, Hajdoše, Slovenjo vas, Skorbo, Gerečjo vas in Dražence. Učenci nižjih razredov pa so lahko čistili tudi okolico šole. Ker je treba ločevati, smo ločevali tudi mi. Imeli smo štiri vreče za smeti. Rdečo, rumeno, zeleno in črno. Jaz sem čistila v Gerečji vasi. Letos je bilo veliko manj odpadkov kot lani. To pomeni, da so se ljudje začeli ozaveščati o škodi, ki jo povzročijo odpadki v naravi. Največ je bilo steklenic, pločevink, plastičnih vrečk in cigaretnih ovitkov. Drugi vaščani pa so čistili v soboto, 24. marca, med njimi tudi nekateri učenci OŠ Hajdina. Uspeh se je poznal. V občini Ptuj z okolico smo zbrali skoraj 37 ton odpadkov. Nuša Steiner, 6.r.

Astronomsko jutro! V četrtek, 19. aprila, je potekal tehniški dan na temo astrologije, ki smo ga poimenovali kar Astronomsko jutro. Obiskali so nas astronomi iz astronomskega društva. V šoli zbrali smo se zbrali ob 8.30 uri. Nato nas je učitelj Damjan razdelil v skupine. Naša skupina (to smo učenci 6. razreda) smo najprej odšli v učilnico za naravoslovje. Tam so nam pokazali kakšna luknja nastane, če pade komet na Zemljo, potem smo reševali delovne liste in na koncu šli na hodnik in smo naredili lahko bi rekli osončje. Potem smo se s skupino premaknili v tehnično učilnico, izdelovali rakete in jih potem zunaj spustili v zrak; tekmovali smo, katera leti dalje. Naša skupina je potem šla v slovensko učilnico. Tam je bil postavljen velik šotor, v katerem je bilo predstavljeno vesolje; v šotoru je bilo zelo vroče, na koncu nam je gospod rekel naj gledamo v zvezde, ki so bile v šotoru. Gospod je vedno hitreje vrtel nebo in ko ga je ustavil, se nam je vsem vrtelo. Potem smo se odpravili v matematično učilnico, kjer smo si ogledali film o vesolju. Ob koncu dneva pa smo še gledali skozi teleskop. Potem smo ob 13. uri zaključili tehniški dan, polni lepih vtisov in novih doživetij. Jure Drevenšek, 6.r.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Obiskal nas boksarski prvak!

V petek, 13. aprila, smo člani novinarskega krožka naše šole pripravili šolsko novinarsko konferenco z boksarskim prvakom, Dejanom Zavcem. Dejan je čudovit človek in izjemen športnik ... kaj vse smo ga šolski novinarji in ostali učenci vprašali pa preberite v nadaljevanju. Kje ste preživeli otroštvo? »Moje otroštvo je bilo kar razigrano, začetna otroška leta sem preživel v Halozah, potem sem bil malo razseljen, v Halozah, na Ptuju, v Savinjski dolini, in danes stanujem v Slovenskih goricah, v Gabrniku.« Katero osnovno in srednjo šolo ste obiskovali? »Začel sem v Leskovcu, nato na Ptuju, v srednješolskem centru in potem še nadaljeval na Ljudski univerzi na Ptuju. Nekaj časa sem potem nadaljeval na Fakulteti za šport in doštudiral v Novem sadu.« Ste bili priden učenec? »Zlagal bi se, če bi rekel, da sem bil (smeh).« Zakaj ste se odločili ravno za poklic boksarja? »Ja, to je zagotovo ena izmed poti v življenju, ki se mi je nekako zgodila, skladno s to zgodbo pa je šla zgodba življenja ljudi, ki so bili v tem športu. Najprej sem hotel igrati nogomet, pa ga takrat ni bilo oziroma ga jaz nisem našel in sem zavil v dvorano, kjer je potekal boks in od tistega trenutka me je začel zanimati boks.« Kaj bi bili, če ne bi bili boksar? »Ne vem, nikoli nisem res razmišljal, kaj bi rad postal oziroma sem si vedno želel, da bi imel človeka vredno življenje, ampak moje otroške sanje pa so bile postati avtobusni šofer, morda kmetovalec, no, pa tudi športnik.« Kako bi nas navdušili nad boksom? »Vsaka zgodba življenja ima tiste lepe in slabe trenutke, naenkrat nekoga prepričati je pravzaprav nemogoče, kajti če v vas ni vsaj malo simpatije do tega športa, je to je nekako tako, kot bi mene ta trenutek nekdo hotel prepričati za balet, ne samo, da mi ni niti pri srcu, ampak se mi zdi, da nisem za njega. Zato bi vas navdušil tako, da bi vam dal najprej za poskusit tehniko športa in nato bi sami spoznavali tiste dobre lastnosti.« Koliko časa na dan posvetite treningom? »Hmm … kaj bi rekel … je preprosto ali pa zapleteno. Na začetku je tega treninga veliko manj, če pa hočeš doseči neki rezultat, se začneš zavedati, da moraš dati nekaj več. Boljši so rezultati, več se trenira. To je velikokrat skregano s tistim »saj si dober, ne rabiš več trenirat«. Ponavadi treniram dopoldne 3 ure in prav toliko še popoldne.« OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Kako izgledajo vaši treningi? »Treningi so sestavljeni iz vsega, ne samo iz boksa, tudi kondicija je pomembna, pa tek, fitnes in ostale dopolnilne aktivnosti. Zelo je pomembno, da si ustvariš načrt priprav in potem temu načrtu slediš. Da načrt izpelješ, se ga je potrebno držati; to pomeni, če je na vrsti tek in se ne potrudiš najboljše, to ne pomeni, da lahko sediš ali pa pač narediš fitnes ali kaj podobnega. Najprej je potrebno biti zelo pošten do sebe, da lahko uspevaš izvajati te treninge in potem spremljaš samega sebe, kako psihofizično rasteš.« Ali pazite tudi na prehrano? »Tričetrt leta ne, četrt leta ja (smeh) … Mesec ali pa mesec in pol pred dvobojem je potrebno vse finalizirati, takrat odpadejo vse normalne življenjske okoliščine, kot so potep po mestu, ogled filma, predolgo bedenje, spat grem okrog 22. ure … Zelo disciplinirano je, in v tem zadnjem mesecu imamo tudi odtehtano prehrano, ki je zelo enolična in zelo zahtevna. Če bi se tako prehranjeval teden ali dva ne bi bilo prevelike sile, vendar, ker to znese na mesec dni te enolične prehrane, pa postane to zelo moteče, in tudi psihično zahtevno, zaužijem tudi količinsko malo hrane, zato je to kar zalogaj.« Kako ste zadovolji s telovadnico, v kateri trenirate? »Telovadnica je za uspeh pravzaprav zelo nepomembna. Ambient, v katerem si, ni pokazatelj uspeha. Vsi imamo radi blišč, a vendar temu nikoli nisem posvečal posebne pozornosti, tudi zato ker je boks specifična, velikokrat zapostavljena športna veščina, nikoli ni bilo nekega luksuza. Seveda je zelo prijetno oziroma zaželeno, da so zadeve čiste, to pa je tudi edini pogoj. Trenutno si lahko neke stvari izboljšam, zato treniram v telovadnici, ki je narejena po mojih željah, to pa še ne pomeni, da mi sedaj ne bo treba več trenirat, saj je telovadnica zgolj objekt, v katerem treniram in se trudim še naprej.« Kako ste se počutili, ko ste postali svetovni prvak? »Uh, svetovno (smeh). To so trenutki, ko dokler ne prideš tja, sanjaš, delaš in se giblješ, podrejaš vse v tej smeri. Ko pa prideš tja pa vidiš, da pravzaprav ni nič drugače kot pred tem. Rezultat oziroma doseg tistega nekega prvega cilja, je seveda najodmevnejši. Jaz bom rekel, da težje kot postati, je ostati in slediti temu športnemu življenju.« Poskusili ste se tudi v Ameriki, kjer so najboljši boksarji. Kakšno je bilo potovanje »čez lužo«? »Kar se tiče te Amerike pravzaprav ni bilo nič posebno novega. Res je, da v Ameriki boksarji doživijo več pozornosti in tega, kar je vsem najbolj poznano, milijonov (smeh). Moja pot v Ameriko je bila dobra popotnica za naprej.« Kakšna je razlika boksanja pri nas in v Ameriki? »Ja, kot dan in noč. V Ameriki imajo boksarji veliko več pozornosti kot pri nas. Vendar neke razlike v samem boksu ni.« Kateri poraz je bil za vas najbolj boleč? »Za športnika je vsak poraz boleč. Najbolj boleč je bil prvi poraz na Poljskem.« OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

S kom in kdaj se boste borili prihodnjič? »S kom ne vem, kdaj pa tudi ne vem. Veliko se govori o Angliji.« Kdo je za vas najboljši boksar na svetu? »Kar nekaj jih je. Prav gotovo pa kateri iz Amerike.« Kakšne so vaše želje za prihodnost? »Slediti svoji viziji dajanja maksimuma na svojem področju. In s tem doseči maksimalen rezultat. Pomembno mi je, da osrečujem sebe.« Kako na vaš poklic gleda vaša družina? »Ja, to je del našega življenja, doma se pravzaprav ne pogovarjamo o boksu. Če se kdaj zgodi, da sem po televiziji, ko smo skupaj, deklici rečeta: Ati, ati … Dejan Zavec je po televiziji (smeh). Zelo sem vesel, da me družina podpira v tem in da mi stoji ob strani, to je pa tudi eden od razlogov, da mi je uspelo.« Imate dve hčerki, si želite še kakšnega otroka? »To pa boste morali vprašati mamo (smeh). Jaz bom rekel, da v tem trenutku ne razmišljam o otroku, a pustimo se presenetit.« Ali imate sedaj, ko ste slavni, veliko več prijateljev? »Prijatelji so tista zgodba življenja, ki se bo pokazala s časom, pa vendarle lahko s ponosom rečem, da sem pridobil nekaj prijateljev in da tudi nisem izgubil nobenih starih prijateljev.« Kaj najraje počnete v prostem času? »Prostega časa trenutno ni oziroma, ko se pojavi, ga do popolnosti preživim z mojima dvema hčerama Ivono in Tijo, ki me tudi potrebujeta tu in tam (smeh).«

Kam boste odšli čez poletne počitnice? »Največ časa bom preživel v telovadnici. Oziroma zelo odvisno je, kje in kdaj se bom boril. Pravzaprav se zadnje dni odločamo za en dan naprej.« Vam je všeč vzdevek Mr. Simpatikus? »Če bi si ga dajal sam, si ga najverjetneje ne bi dal. Drugače pa mi je veliko bolj pri srcu kot pa da bi bil recimo Uničevalec ali kaj podobnega.« Nik Volgemut, Tilen Kröpfl in Žiga Vidovič, 6.r.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Prometna kača! V času od 2. do 6. aprila smo na šoli izvajali aktivnost oz. igro PROMETNA KAČA, ki se je odvila pod geslom »Varno in okolju prijazno v šolo«. Igra je bila del evropske mreže Prometna kača, katere osnovni namen je bil spodbujanje otrok in njihovih staršev k varnemu in okolju prijaznemu potovanju v šolo in iz nje. Z igro smo želeli zmanjšati motorizirani promet v okolici šole. Prometna kača je s točko nagradila vsakega otroka, ki je v šolo in iz nje potoval na okolju prijazen in varen način. Pri tem se je kot prijazno potovanje štelo pešačenje, kolesarjenje, vožnja z javnim potniškim prometom (avtobus, vlak), kombinirano potovanje (del poti z avtomobilom, del pa peš – vsaj 100 metrov hoje) in skupinska vožnja z avtomobilom (starši v avtomobilu pripeljejo dva ali več otrok).

Varni v prometu že v 1. razredu! Na OŠ Hajdina se dobro zavedamo, kako pomembna je varnost naših otrok v prometu. Zato začnemo učence že v 1. razredu vzgajati v tem duhu. Letos smo se tako vključili v preventivno akcijo projekt »Pasavček« in tudi v mednarodni projekt »Dobimo se na postaji«. Verjamemo namreč, da bodo naši učenci zaradi sodelovanja v projektih bolj ozaveščeni in previdnejši ter varnejši v prometu. Letošnji prvošolčki pa so sodelovali tudi v projektu Varna pot v šolo, v sklopu katerega so prejeli pobarvanke. Le-te smo pri pouku in pri podaljšanem bivanju skrbno barvali in se ob njih pogovarjali o pravilnem vedenju v prometu. Pobarvanke smo nato poslali na natečaj in prejeli nagrado. Pravzaprav jo je prejel prvošolec Patrik Sitar, česar smo bili vsi zelo veseli. Patrika je tako v začetku februarja razveselil policist Igor Levstik, ki mu je izročil darilo Policije – družabno igro. Ta ima v našem razredu posebno mesto in redno posegamo po njej. učiteljica Maja Ornik

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Člani turističnega krožka prejeli priznanje! Za našo letošnjo turistično nalogo smo na turistični tržnici »Turizmu pomaga lastna glava« predstavljali projekt Učno-kolesarska pot po Hajdini. Naloga je bila zelo dobro napisana in izpeljana, saj smo zanjo prejeli srebrno priznanje. Pri projektu je sodelovalo 5 učencev: Žiga Glažar, Marcel Kaisersberger, David Murko, Nika Viković in Gašper Mlakar, pod vodstvom dveh mentoric: Majde Korošec in Tatjane Lukovnjak. Kolesarska pot, ki smo jo predstavljali, je sestavljena iz dveh krogov: manjši krog, dolg 3 kilometre in daljši krog, ki je dolg 8 kilometrov. Pot pelje mimo večjih znamenitosti občine kot so: Farna Cerkev Sv. Martina, rojstna hiša Franca Jeze, Dom krajanov Skorba, kapele Sv. Roka, itd. Uporablja se lahko tudi za hojo, rolanje, vožnjo s skirojem, tekanje, ... torej za rekreacijo ali sproščanje. Pot zaenkrat še ni označena, upamo pa, da nam bo v prihodnosti uspelo to kolesarsko pot vključiti celo v hajdinsko turistično ponudbo. Med ustvarjanjem te naloge smo se zelo zabavali. Imeli smo dobro ekipo in mentorici, tudi odnosi so bili odlični. Gašper Mlakar, 8.r.

Bralna pismenost gostjo Ljobo Jenče!

V torek, 17. aprila, smo v šolski telovadnici pripravili prireditev v okviru projekta bralne pismenosti in zaključka bralne značke. Sprehodili smo se po deželi branja in poustvarjanja, obiskala pa nas je tudi gostja Ljoba Jenče. Najprej je gostja Ljoba Jenče pripovedovala pravljice nižji stopnji, nato pa smo imeli prireditev. Najprej so nastopali Vita, Lovro in Luka, ki obiskujejo 1. in 2. razred. Nato so učenci 6. razreda prebrali pesmice, ki so jih sami napisali. Pisali so o pomladi in prijateljih. Nina Štumberger je prebrala nekaj o branju. Potem so nekateri učenci zaigrali na svoja glasbila. Predstavila se nam je Lucija Tement na citrah, Karmen in Saša na frulicah, Nuša Steiner na klavirju, Žiga Vidovič na harmoniki in Matevž Vaupotič na violini. Celotno prireditev sta vodila Nuša Steiner in Gašper Mlakar. Na prireditvi je učenka Gabriela Štumberger iz 8. razreda predstavila svojo zbirko pesmi, ki smo jo izdali tudi na šoli. Njen naslov je Od slona do Prešerna. V njej je veliko pesmi in naša šola se lahko pohvali, da imamo tako dobro pesnico. Po prireditvi je Ljoba Jenče pripovedovala pravljice tudi višji stopnji. Bilo je zelo zanimivo, saj zna Ljoba zelo dobro pripovedovati slovenske ljudske pravljice. In to je bil torek, katerega se bomo spominjali še dolgo časa. Nuša Steiner in Lucija Tement, 6. r.

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Od slona do Prešerna! Učenka 8. razreda Gabriela Štumberger je izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Od slona do Prešerna. Postavili smo ji nekaj vprašanj … Kakšen je naslov tvoje pesniške zbirke? Koliko pesmi vsebuje? »Naslov je Od slona do Prešerna. Takšen naslov ima po prvi in zadnji pesmi v zbirki. Pesmi pa je skupaj 23.« Zakaj si se odločila, da napišeš pesniško zbirko? »Saj se sploh nisem. Pisala sem pesmi in zbirka je nastala.« Kakšna je tematika pesmi v zbirki? Kje dobivaš ideje? »Tematika pesmi je večinoma narava, živali, šola, ... skratka moja okolica. In prav od tam dobivam ideje. Pesmi pa se potem same zložijo v moji glavi.« Kdaj najraje pišeš? »Pravzaprav ni časa, ko bi najraje pisala. Pišem pač takrat, ko imam inspiracijo in ko se v moji glavi začnejo zlagati rime. Takrat jih zapišem in jih potem še nekaj dodam in nadgradim. Pa zelo dosti radiram, da pravo rimo dobim.« Bi rada v prihodnosti napisala še kakšno pesniško zbirko ali morda celo knjigo? »Mogoče. Odvisno od idej in inspiracije. Brez inspiracije ne morem pisati.« Katera je tvoja najljubša pesem v zbirki? Zakaj? Nam jo lahko napišeš v celoti? »Verjetno je to Marsovček. Vsaj zdaj, v tem trenutku. Zdi se mi, da v Marsovčku rima še najbolje teče. Malo je morda čudna, ampak …«

Marsovček Vesolje je globoko, dolgo, široko, je tudi visoko kot le kaj? Veliko je in večje kot kakšen koli kraj. A na sredi med planeti, tam na Marsu gor sedi, zvezdo gleda, ki se sveti, se ne meni za ljudi. Je že čudna ta prikazen, na njeni glavi tri oči, iz njenih ust pa ven prijazen, jezik marsovski moli.

In kaj zagleda z očmi? Po čem seže z rokami? To je človek, vesoljec, ki leti! Marsovček, hitro se skrij!

Pet je nog, a le tri roke, ki žival jih gor tišči, zdaj v vesolje, zdaj v boke, vijolične kolegice so tri. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Dan druženja in gibanja vseh generacij! V soboto, 12. maja, smo se zbrali pred Gasilskim domom v Slovenja Vasi, saj je potekala 5. tradicionalna vseslovenska prireditev ŠPORT in ŠPAS – Dan druženja in gibanja vseh generacij. Temi letošnje prireditve sta bili ZDRAVJE IN ZDRAVA PREHRANA V LUČI LOKALNEGA OKOLJA in MEDSEBOJNI IN MEDSOSEDSKI ODNOSI.

Pred pohodom pa uri, do 11. ure. pripravile kmečke pohval. In tako se staro in mlado.

Pohod smo začeli pri Gasilskem domu v Slovenja vasi. Med 8.15 in 9.00 uri smo se zbrali, ob 9. uri pa smo začeli s pohodom. smo imeli še razgibavanje. Pohod je trajal 2 Potem smo imeli še pogostitev, ki so jo žene. Nato smo imeli podelitev nagrad in je zaključil pohod treh generacij, ki je združil Klemen Galun, 6.r.

5. dan druženja in gibanja treh generacij Petič smo bili skupaj. Preko 350 udeležencev nas je bilo letos prisotnih v Slovenji vasi. Z nami so bili otroci iz vrtca, starši, stari starši, vzgojitelji in učitelji ter prijatelji, društva, zdravstveno osebje in čebelar. Cilj takšnega druženja je osveščanje mladih in starejših o kvalitetnem preživljanju prostega časa skupaj z različnimi dejavnosti z namenom, spodbujati zdrave odnose, ki žal v današnjem času vse bolj izumirajo. Dodatna vrednost projekta pa je, da z zdravim načinom življenjskega sloga ob zdravi domači prehrani, solidarnosti in pomoči starejšim ovrednotimo komunikacijo med vsemi tremi ključnimi skupinami: učitelji, učenci in starši. Vsem, ki so letos s prostovoljnim delom in čutom do soljudi organizirali naše prijetno druženje, se iskreno zahvaljujemo. Spodbuda nam je in zagotovilo, da bomo s tem nadaljevali. Želimo, da ta dan postane naš skupni vsakdan. koordinatorica projekta, učiteljica Tatjana Pačnik OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Moj vrt – moje veselje! V ponedeljek, 21. maja, je na naši šoli potekal naravoslovni dan z naslovom »Moj vrt – moje veselje«. 21. maja smo se 6., 7., 8. in 9. razredi z avtobusom peljali do posestva Biotehniške šole Ptuj na Turnišče. Najprej smo se razdelili na dve skupini. Ena skupina je odšla do ribnika ter nato do rastlinjaka, drugi pa smo odšli najprej pogledat vrtove in nato počasi šli do počasi do rastlinjaka. Najprej smo si pogledali angleški vrt. Bil je zelo nesimetričen, polovica ga je bilo v senci, polovica pa na soncu. Nato smo pogledali francoski vrt. Ta je zelo simetričen in urejen. Tretji vrt je bil slovenski. Bil je razdeljen na 4 »otočke«. Šli smo si pogledati še konjušnico. Ko smo prišli do rastlinjaka smo pa morali končati z ogledom, saj smo se morali vrniti v šolo. V šoli smo v našem razredu izdelovali vrečke z motivom rož oz. kar si je vsak učenec izbral. Vsem nam je bil naravoslovni dan všeč. Nik Volgemut, 6.r.

Učenci 6. in 8. razreda na Bled in v Prekmurje! Učenci 8. a in 8. b smo se 31. maja odpravili na zaključno ekskurzijo na Bled. Ob 7.30 uri smo se skupaj z učiteljicami odpravili na pot. Pot do Bleda je bila dolga. Vsi smo bili zelo veseli in polni pričakovanj. Naš prvi večji postanek je bil na Vrbi na Gorenjskem, kjer je bil rojen France Prešeren. Ogledali smo si notranjost njegove rodne hiše. Nato smo se odpeljali v Radovljico. Tam smo si ogledali muzej o čebelarstvu. V Radovljici smo imeli tudi nekaj prostega časa. Nato smo se končno odpeljali proti Bledu, ki smo ga že vsi nestrpno pričakovali. Avtobus nas je odpeljal do Vile Bled. Od tam smo se sprehodili do Blejskega jezera. Zatem smo se s pletno odpeljali do otočka, kjer smo v cerkvi Marijinega vnebovzetja tudi pozvonili za srečo. Kmalu za tem smo se z pletno odpeljali nazaj. Kasneje smo se z avtobusom odpeljali do večjega postajališča. Od tam pa smo se peš odpravili v center Bleda. Ko je naš prosti čas potekel smo se peš odpravili do avtobusa. Z avtobusom smo nato krenili na dolgo pot proti šoli. Pred šolo so nas že pričakali starši. Za izletu smo se imeli zelo lepo. Zagotovo se še bomo kdaj vrnili na Bled. Anja Drevenšek, 8.r.

V četrtek, 31. maja, smo učenci 6. razreda obiskali Prekmurje. Najprej smo obiskali Babičev mlin. Tam nam je gospod, ki je lastnik tega mlina povedal, da bo avgusta tam delal že 60 let. Povedal nam je tudi nekaj o tradiciji mlina in kako mlin deluje. Za mlinom smo obiskali še Pomurske mlekarne. Tam so nam povedali veliko stvari o mleku in mlečnih izdelkih in nas pogostili z njimi. Predstavili so nam tudi prostore, v katerih pripravljajo izdelke za prodajo. Potem smo se odpravili še v Filovce, ki jim pravijo tudi lončarska vas zaradi veliko lončarjev, ki tam živijo. V Filovcih smo si ogledali muzej na prostem. Predstavili so nam peč, v kateri še vedno pečejo glinene izdelke, v stari panonski hiši nam je gospod, ki izdeluje glinene izdelke pokazal, kako se izdela glinena posodica in Janina jo je tudi poizkusila izdelati. Potem smo se odpravili še v vrt orhidej. V vrtu si je bilo mogoče ogledati še tropski vrt. Ko smo si vse ogledali, smo se še odpravili v rojstno hišo Miška Kranjca. Seveda smo si še morali ogledati Otok ljubezni, a prej smo se še peljali z brodom. Ko smo prišli na Otok ljubezni smo odšli v park in si privoščili sladoled. Po ogledu Otoka ljubezni smo se odpravili domov. Nika Šlamberger in Urška Murko, 6.r. OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

KVIZKO Kako dobro poznaš šolo, ki jo obiskuješ? Poskusi se v reševanju Kvizka! Črke pred pravilnimi odgovori ti bodo dale končno rešitev kviza. Namig: pomagaj si s šolsko spletno stranjo ali s šolsko publikacijo. 1. Iz bogate šolske kronike in druge zgodovinske dokumentacije je razvidno, da je šola obstajala že leta: k) 1805 p) 1705 j) 1905 2. Pod okriljem osnovne šole deluje tudi vrtec. Kako se imenuje? o) Najdihojca e) Biba leze i) Marjetica 3. Kot prva šola na ptujskem področju smo začeli z izvajanjem devetletke. Kdaj smo začeli izvajati program devetletne osnovne šole? š) 1. september 1998 ž) 1. september 2000 č) 1. september 1999 4. Koliko učencev obiskuje šolo v letošnjem šolskem letu? o) 180 e) 320 i) 238 5. Naša šola je vključena v mednarodni projekt Zdrava šole. Kaj je bila letos rdeča nit tega projekta? t) Medsebojni odnosi – razlike v neenakosti s) Zdrav človek v zdravem telesu za vse večne čase p) Zdravi pod soncem 6. Katera dva tuja jezika se lahko učiš na naši šoli? j) angleščina in španščina k) nemščina in španščina n) angleščina in nemščina 7. Kako je ime šolski svetovalni delavki? c) Irena Vodušek d) Majda Ber l) Majda Korošec 8. Na šoli poteka projekt Comenius. Povezali smo se z različnimi šolami po Evropi in izmenjevali znanja in spretnosti ter komunicirali v tujem jeziku. Naša naloga je bila izdelati: a) zbirko slovenskih pravljic i) telovadni kotiček in turistični vodnik e) gozdni vrt ter kulinarični slovar

Rešitev kviza: ____ (1)

____ (2)

____ (3)

____ (4)

____ (5)

____ (6)

____ (4)

____ (7)

____ (8)

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

Smeh je pol zdravja! Sin prinese očetu spričevalo in reče: »Veš, odkar mi ne pomagaš več pri domačih nalogah, imam precej boljše ocene.« Franček ima težave pri matematiki. Košir mu poskuša pomagati: »No, pomisli, imaš šest jabolk in ti vzamem eno, koliko ti jih ostane?« Franček skomigne: »Pojma nimam, v šoli računamo le s hruškami.« »Janezek, kako je bilo danes v šoli?« »V redu. Pisali smo prosti spis.« »In o čem si ti pisal?« »O tem, kako je šel stric Tone na izlet v hribe in spoznal teto Fani.« »Kakšen naslov pa si dal spisu?« »Nesreča nikoli na počiva ...« Oče vpraša sina, zakaj ima tako slabo oceno pri zgodovini. Sin mu odgovori, da je to zato, ker ga učitelj vedno sprašuje o stvareh, ki so se zgodile pred njegovim rojstvom. Pri naravoslovju: »No Janezek, ti pa zdaj lepo povej, koliko kosti imaš v telesu?« »Najmanj dva tisoč petsto.« Učitelj: »Zakaj pa me nisi včeraj poslušal, ko sem razložil, da je v človeškem telesu dvesto kosti.« Janezek: »Saj sem! Ampak sem danes zjutraj jedel sardine.«

Navihani tretješolčki! Učiteljica 3. razreda Karmen Jerenko pravi, da so njeni učenci zelo navihani. Skoraj vsak šolski dan jo kdo nasmeji in pove kakšno šalo. Včasih pa kakšne besede razumejo tudi drugače in temu pravimo iskrice. Nekaj iskric je učiteljica zbrala in upa, da bo polepšala dan tudi vam. Pogovarjali smo se o astronomu Marijanu Prosenu. Da bi si zapomnili priimek Prosen, sem jim predlagala, da se spomnijo na proseno kašo. Naslednji dan sem vprašala, kako se piše slovenski astronom, pa se je po krajšem premisleku eden spomnil: »Jaz vem. Kašnica.« Zakaj imamo v telesu kosti? »Da nismo mehki. Da nismo sluzasti. Da ne pademo skupaj.« Kaj je po poklicu človek, ki dela frizure in uporablja fen? »Fenon.« Kaj je zaključni račun? »Račun za ključ, ki ga izgubiš.« Učiteljica: »Ko danes niste bili v koloni, mi je bilo malo nerodno.« Učenka: »No, ni ti bilo videti.«

SMEH JE NAJBOLJŠE ZDRAVILO! OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012

ČRKOMET Šolski časopis OŠ Hajdina

OŠ Hajdina - šolski časopis ČRKOMET – šolsko leto 2011 / 2012