Tržič z okolico v letih 1941/1942

Jože Dežman TRŽIČ Z OKOLICO V LETIH 1941/1942 Besedilo je bilo natisnjeno v zborniku Slovenski upor 1941, Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja, zbornik referatov, Ljubljana 1991.

Besedilo je terminološko posodobljeno.

Kazalo I. KAKO je BESEDILO NASTALO II. PREDVOJNA POLITIČNA RAZMERJA IN ZASEDBA III. PRVI PARTIZANI NAPAD NA PARTIZANSKO TABORIŠČE POD STORŽIČEM HAJKA NA DOBRČO IV. AKTIVISTI IN NASTANEK OSVOBODILNE FRONTE V. OVAJANJE VI. OKUPATORJEVO NASILJE RAZBITJE OSVOBODILNE FRONTE IZGNANCI V SRBIJO IN NEMČIJO VII. USODE SE PREPLETAJO VIII. STRUKTURNE NITI SPOL STAROST POKLIC KRAJ BIVANJA PRIMERJAVA PRIPIS 2011 VIRI IN LITERATURA SUMMARY

2

I. KAKO JE BESEDILO NASTALO Ko je Janko Tišler od leta 1956 zbiral spominske izjave, je prišel domala k vsakemu sodobniku raziskovanega dogajanja In skušal od njega izvedeti čimveč. Kjer je bilo mogoče, se je oprl na dokumente. Tako je napisal Gradivo za zgodovinski oris narodnoosvobodilnega gibanja v občini Tržič julija, avgusta in septembra 1941. Odlomki iz Gradiva ... so bili predstavljeni v tisku, tržiškem radiu in priložnostnih govorih. Leta 1957 je Janku Tišlerju izšel zvežčič z opisom streljanja talcev na Čegelšah in izgona njihovih družin julija 1942. leta. To sta nabolj zrela prispevka o usodi ljudi v teh krajih v prvih dveh letih vojne.

V petdesetih letih so o tem obdobju pisali Andrej Tišler, Vladimir Peraič in drugi. Aktivisti so napisali vsebinsko skromne poskuse kronik (t. i. topografije) NOB za posamezne kraje.

Jože Vidic je predvsem po spominskih (nekaterih premalo preverjenih) izjavah opisal streljanje talcev leta 1942 v Gobovcih, na Čegelšah, v Retnjah, Kovorju in Bistrici pri Podbrezjah v knjigi "Semenj v Bistrici".

Leta 1980 je v treh knjigah izšlo delo Ivana Jana o Kokrškem odredu. Prva knjiga "Kokrškcga odreda" zajema predvojno delavsko gibanje in vojni leti 1941/1942 tudi na opisanem območju.

Spominske Izjave nosijo v sebi odraz zgodovinskega dogajanja, o katerem pričevalec pripoveduje, obenem pa še preslikavo te zgodovinske stvarnosti, ki se iz najrazličnejših vzrokov dogodi pripovedovalcu ali pa jo ta opravi sam.

Prvi primer: Ivan Jan povzame podatek, da je bilo pred vojno v Tržiču in okolici 34 članov KP in deset do dvanajst skojevcev. Nato v nadaljevanju besedila uporabi spominski zapis o organizacijski strukturi OF v drugi polovici leta 1941. V naseljih okoli Tržiča in Kranja naj bi bili v odborih OF navadno trije do štirje člani - "po en do dva komunista, po en sokol in po en krščanski socialist". Ko pa opisuje razvoj OF v Tržiču v tistem času, si kronist pomaga s

3

temle spominskim dejstvom: "Konec leta 1941 je OF v Tržiču z okolico zajemala čez 100 ljudi vseh starosti. " Kaj lahko bralec sklepa Iz gornjih podatkov? Če bi imel tri do štiričlanski odbor OF po enega ali dva komunista, enega sokola, enega krščanskega socialista in če bi bilo konec leta 1941 v Tržiču sto članov OF, potem bi delovalo nekaj več kot 25 odborov OF, v njih pa bli zu 50 komunistov. In če bi bilo 34 članov KP pred vojno, potem bralec lahko sklepa, da so do konca leta 1941 v Tržiču sprejeli več novih članov v KP. Tak sklep ne bi ustrezal dejanskemu stanju. Večina tržiških komunistov in skojevcev je namreč do avgusta 1941 odšla v partizane, nekaj pa so jih poslali v delovna taborišča. Le peščica jih je ostala doma, novosprejetih ni bilo več kot pet članov.

Drugi primer: Mnogo gradiva smo dobili v spominskem gradivu, nastalem v šestdesetih letih. Številne so vloge za priznanje posebne dobe (t. i. "dvojna doba"). Pregledali smo tiste, ki so ohranjene v arhivu Gorenjskega muzeja in med dobro urejenimi članskimi dokumenti v arhivu Občinskega odbora ZZB NOV Tržič.

Podatkov, ki so jih takrat navajali posamezniki, komisije niso mogle docela preveriti, saj niso brskale po arhivih niti niso imele na razpolago pisane zgodovine. Npr. možak, za katerega je občinski odbor predlagal priznanje dvojne dobe od oktobra 1941 do konca vojne, priznano pa ima dvojno dobo od 1. novembra 1941 do konca vojne, je ob drugih netočnih podatkih navedel, da mu je Anton Štele - Kostja (partizan od leta 1941, padel leta 1943) v pismu, pisanem decembra 1941 naročil, naj se pazi, da ga okupatorji ne bodo pritegnili v svojo orožniško službo in tudi to. da je junija 1942 Štefe odšel na Kamniško in da je takrat prosilca povezal s svojim naslednikom. Te navedbe ne držijo, saj je bil decembra 1941 Štefe že v Cankarjevem bataljonu na drugi strani Save, prosilec pa sc je že maja 1941 prostovoljno javil v nemško pomožno policijo, poleti 1941 pa tolmačil orožnikom na zaslišanjih in bil občinski uslužbenec. Tudi ni junija 1942 Štefe že odhajal na Kamniško, saj je tja odšel šele decembra 1942.

4

Z znanjem, ki ga imamo danes o tem obdobju, lahko precej spornih mest v teh izjavah kritično razčlenimo in jih oklestimo zmot in zablod. Prav vseh pa seveda ne, saj smo evidentirali čez 350 izjav v vlogah za posebno dobo, v katerih prosilci in priče omenjajo tudi delovanje v letih 1941 in 1942.

Ocena delovanja gestapovcev, orožnikov, pomožnih policistov, županov In drugih pomembnejših vzvodov v okupacijskem kolesju je oprta na maloštevilne sodobne pisane vire.

5

II. PREDVOJNA POLITIČNA RAZMERJA IN ZASEDBA Pomemben vir so podatki o žrtvah vojne. Takoj po vojni so si pomagali s podatki iz knjig socialnega zavarovanja, kamor je podatke o marsikateri žrtvi vnesel Franc Nosan.

Konec šestdesetih let so organizacije ZZB zbirale življenjepise padlih talcev, borcev in žrtev fašizma. Podatke so zbirali pri soborcih, svojcih. Če je v tedanjem vzdušju razumljivo, da niso zbirali podatkov o domačinih, ki so jih ubili partizani in ki so padli v nemški vojski, pa je zanimivo, da med tako popisanimi vojnimi žrtvami ni otrok, umrlih v izgnanstvu.

Mira Brejc je pregledala matične knjige, literaturo, o mnogih posameznikih je zbrala bogato spominsko gradivo, zapisala je tudi podatke o od partizanov usmrčenih domačinih. V arhivu Gorenjskega muzeja so 103 življenjepisi iz tržiške občine, v katerih je omenjena dejavnost žrtev v letih 1941 in 1942, Mira Brejc pa je dodatno zbrala osnovne podatke še za 43 oseb.

V arhivu ZZB NOV Tržič so seznami izgnanih in interniranih. V dobršni meri so nepopolni. Dopolnjevali smo jih s podatki iz transportnih seznamov iz arhiva Inštituta za novejšo zgodovino in knjig zapornikov kaznilnice v Begunjah in z ustnimi izjavami. Že v šestdesetih letih so zbirali tudi podatke o borcih partizanskih enot v letu 1941. Večino partizanov iz leta 1942 dobimo v prvi knjigi Kokrškega odreda. Podatke o popisanih smo preverili v matičnih uradih.

Jože Dežman je v letih 1985/86 sestavil besedilo o dogodkih od oktobra 1941 do konca leta 1942 in ta del strnil z gradivom, ki ga je pripravil Janko Tišler za obdobje do oktobra 1941, v nekaj nad dvesto strani osnovnega besedila in seznamov. O njem je razpravljala zgodovinska komisija pri občinskem komiteju ZK Tržič. Pisne pripombe sta napisala Ivka Križnar in Franc Štefe.

Vrsto pomembnih dopolnitev in vsebinskih popravkov je na podlagi bogatega spominskega gradiva, zbranega v osebnem arhivu in z dodatnim preverjanjem posameznih dejstev pri udeležencih dogodkov, prispeval Janko Tišler.

Iz tega gradiva je nastal pričujoči prispevek.

6

II. PREDVOJNA POLITIČNA RAZMERJA IN ZASEDBA Za politično življenje na ozemlju današnje tržiške občine v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je značilna prevlada konservativne Slovenske ljudske stranke. Njeni pripadniki so prepričljivo dobili tako občinske volitve leta 1936 kot tudi državnozborske volitve leta 1938 v občinah Tržič, Kovor, Križe in Sv. Katarina, le v občini Sv. Ana je obakrat dobila večino glasov opozicija. Stavkovni val je sredi tridesetih let zajel večino tržiških podjetij. Najsilovitejša je bila stavka v bombažni predilnici in tkalnici. Organiziranih komunistov v Tržiču in okolici pred začetkom druge svetovne vojne verjetno ni bilo več kot dvajset, skojevcev pa deset do dvanajst. V tem obdobju se je za nacionalsocilistično Nemčijo ogrel krog ljudi predvsem nemškega rodu. Organizirali so Kulturbund v Tržiču, agitirali za Nemčijo in vzdrževali tajne zveze z rajhom.

Na pretečo vojno nevarnost so ljudi opozarjala utrjevalna dela na Rupnikovi liniji. Tudi okoli Tržiča so zgradili nekaj utrdb. Te ob nemškem napadu niso odigrale svoje vloge. Po nekaj praskah na meji, z dvema padlima na nemški in enim na Jugoslovanski strani in po razstrelitvi večine mostov od Ljubelja do Tržiča, so se jugoslovanske enote v noči z 9. na 10. april začele umikati.

Oblastniki v Tržiču so se po umiku jugoslovanske vojske bolj bali komunistov kot pa nemške čete, ki je prikorakala v Tržič 12. aprila. Še ta dan so se ti vojaki vrnili čez Ljubelj. Nemška vojska je spet prišla 14. aprila in nekaj dni so bili nemški vojaki v Tržiču skupaj z italijanskimi.

Ob napadu se je v Tržiču odzvalo okoli trideset prostovoljcev.

Tako kot večina vojakov so se tudi prostovoljci naglo vrnili domov.

Kulturbundovci so okupatorju olajšali prevzem oblasti. 16. aprila 1941 je Miklavž Klemene, vodja Kulturbunda v Tržiču, prevzel županske posle od prejšnjega župana Janeza Majeršiča.

Kulturbundovca Matevž Mueller in Wilhelm Schubert sta bila občinska komisarja v občinah Sv. Ana in Sv. Katarina, v Kovorju Ernest Lukanc, v Križah pa Anton Tribušon. Okupator je uvedel 7

svoj sistem racionirane oskrbe prebivalstva s kartami, pikami, nakaznicami. Zamenjali so denar, v Tržiču sta začeli delovati hranilnica in banka. Za pospeševanje kmetijstva je bila ustanovljena kmetijska zadruga, kmetom so ponudili nekaj plemenske živine, orodja, določena je bila obvezna oddaja kmetijskih pridelkov in živine. Do leta 1942, ko so jih začeli ovirati partizani, so gospodarili z gozdovi.

Nekaj industrijskih in obrtnih obratov so zaplenili. Večino industrijske proizvodnje so vključili v oskrbovanje vojske. Uvedli so svoj sistem socialnega zavarovanja in skrbstva, matično službo itd.

Zgodovinski cilj okupacije je bilo ponemčenje. Najprej so spremenili imena krajev in ljudi, izgnali vplivne slovensko zavedne ljudi, razpustili so slovenska društva, zaplenili njihovo imovino, pobrali so knjige iz knjižnic, začeli z nemško šolo, vrtci, poukom nemščine. V dobršni meri so se pri Izvajanju teh ukrepov oprli na kulturbundovce in druge, ki so jih vzeli v službo. Iz rajha so pripeljali nekaj funkcionarjev, upraviteljev podjetij, uradnikov, učitelje.

Začele so delovati nacionalsocilistične politične organizacije.

Nacionalsocialistična nemška delavska stranka je imela krajevno skupino v Tržiču, oporišča pa v Sv. Ani, Kovorju, Sv. Katarini in Križah. V Koroško ljudsko zvezo so vključili skoraj vse prebivalce, v tovarnah je začela delovati Nemška delavska fronta, mladino so vključili v Mladino koroške ljudske zveze in nato v Hitlerjevo mladino, organizirali so dekleta, žene, vojne veterane 1. svetovne vojne, poskusili so ustanoviti nekaj društev.

Represivni državni aparat so predstavljali sodišče v Tržiču, orožniki, gestapo, policisti, vojska.

Vse to okupacijsko kolesje je začelo mleti večinoma že leta 1941, vrh pa doseže okupatorjev pritisk leta 1942. Vse do konca leta 1942, torej obdobja, ki nas zanima, v okupacijskem sistemu ni opaziti znakov razkroja.

Okupacijski režim v teh krajih smo podrobneje opisali v Tržiškem zborniku z naslovom Nacionalsocilistična okupacija 1941-1945.

8

III. PRVI PARTIZANI Razpuščena jugoslovanska vojska je odvrgla vojaško opremo, orožje. Precej vojaškega blaga je ostalo tudi v različnih utrdbah.

Ljudje so uporabne kose nosili na svoje domove. Nekaj orožja so zbrali in skrili načrtno. Tako je nekaj fantov na velikonočni ponedeljek odšlo na Češ- njico pri Železnikih, kjer jc bilo vojaško skladišče. Nekateri so bili pred razsulom v Železnikih kot vojaki jugoslovanske armade, zato so poznali krajevne razmere. Dobili so nekaj orožja, bomb in streliva. Prvi partizani so ob nastanku Tržiške čete imeli puške, nekaj bomb in tudi strojnico.

Za skrivanje orožja je bila predvidena smrtna kazen. Vendar skladišč orožja ovaduhi in orožniki niso odkrili, čeprav so jih iskali.

DATUMI IN ŠTEVILO VSTOPOV V TRŽIŠKO ČETO IN STORŽIŠKI BATALJON LETA 1941 maj: 1 junij: 5 julij: 21 avgust: 1 Od teh, ki so v prvem Tržiškem zborniku omenjeni kot skojevci in komunisti, jih je okoli 20 šlo v ilegalo do 5. avgusta 1941. Tudi ostali so sodelovali v odporu.

Jože Fink jc pred aretacijo pobegnil že sredi maja 1941, Stane Bečan pa okoli 15. junija. 20. junija sta se partizanom pridružila Jože Janežič in Anton Štefe.

25. junija sta iz bombažne predilnice in tkalnice, kjer so ta dan zaradi prenizkih mezd stavkale tkalke, pobegnila organizatorja stavke Peter Ahačič in Tončka Mokorel.

Pred ustanovitvijo Tržiške čete so se prvi partizani zadrževali predvsem na Bistriški planini in pod Kokovnico. 26. julija 1941 je bila v Čevdercih nad Veternim ustanovljena Tržiška četa.

"V noči med 30. in 31. julijem 1941 so doslej neznani komunisti napisali na podpornem zidu na Poti na Pilarno (dejansko na poti na 9

Zali Rovt - op. p.) z apnom napis v slovenskem jeziku "Dol z Nemčijo! Živela Sovjetska zveza!", so poročali orožniki iz Tržiča.

Napis z enako vsebino ter srpom in kladivom je bil tudi na vodovodnem zbiralniku na Pollakovem (Tonjovem) travniku. Tega napisa niso takoj odkrili.

31. julija je bil plačilni dan v bombažni predilnici in tkalnici. V nekaterih obratih so zbirali prostovoljne prispevke za odpor.

Sočasno so borci tržiške čete s sodelavci pripravljali napade v noči od 31. julija na prvi avgust.

V Tržiču so Stane Bečan, Lojze Hiršenfelder in Anton Štefe streljali proti oknu spalnice občinskega komisarja Nikolaja Klemcnca in vrgli vanjo bombo, ki ni eksplodirala. Jože Janežič, Srečko Perhavec, Stanoje Radenkovič in Jože Štefe ml. so skušali zažgati žago v Srbijo izseljenega Franca Stritiha, ki jo je izkoriščalo podjetje ing. Raubala iz Celovca. V mizarski delavnici so zakurili z bencinom, a ogenj se je zadušil.

Za predvidene napade v Križah in na Golniku so pozvali več deset ljudi. 31. julija popoldne in zvečer so imeli pripravljalne sestanke.

Vrvenje so ovaduhi javili orožnikom. Nekaj pred enajsto uro je orožnik Schleinzer, ki je bil v obhodu z domačinoma Erwinom Primožičem in Ivanom Belajem, streljal na Karla Kravcarja, Alojza Potočnika in Maksa Purgarja. Približno v tem času so Kovorjani požagali telefonske drogove v Pristavi. Janez Žepič in Ludvik Rovta pa na Slemenu pri Golniku. Telefonsko zvezo med Tržičem in Sv. Ano (sedaj Podljubelj) sta pri predilniški žagi s požaganjem dveh drogov prekinila Anton Košir in Janez Hočevar iz Sv. Ane. Okoli dveh zjutraj so napadli orožniško postajo v Križah v Pičulinovi hiši. Jože Fink je vrgel tri bombe, vnelo se je kratko puškarjenje. Na umiku je Jože Fink vrgel bombo proti Ivanu Belaju in kasneje še eno v stanovanje nemškega župana Primožiča.

Nobena od teh bomb ni eksplodirala.

Vzporedno naj bi napadli tudi orožniško postajo na Golniku in tamkajšnjega župana, pa do napada ni prišlo.

10

Upanje voditeljev, da bodo z uspešnimi akcijami dvignili ljudstvo v upor. se ni uresničilo. Temeljilo je bolj na iskrenih željah po svobodi kot pa na trezni presoji lastnih sposobnosti in moči sovražnika. Za uresničitev vojaških načrtov bi potrebovali bolj vojaško izurjeno in prekaljeno vojsko. Skromno znanje o vojskovanju je okrnilo uspeh vojaških akcij v Tržiču. Npr. pri napadih se je pokazalo, da Jože Fink ni znal ravnati z bombami.

Eksplozije bomb pri napadih na Klemenca. Primožiča. Belaja in kriško orožniško postajo ter uspešen požig žage in skladišča organizacije Todt bi povzročila okupatorju občutne Izgube, veliko škodo in nedvomno bi silovito odjeknila med ljudmi. Tako pa so uporniki, da bi poudarili uspešnost akcij v Tržiču v Slovenskem poročevalcu 30. avgusta 1941 poročali, da so v Tržiču ubili dva izdajalca.

Vzporedno z napadi naj bi se čim več ljudi pridružilo partizanom.

V Tržiško četo je 30. in 31. julija vstopilo 17 borcev in bork, štirje pa so se julija pridružili drugim enotam na Gorenjskem. Značilno za tedanje vzdušje je bilo, da so se možem in fantom pridružile žene in dekleta.

NAPAD NA PARTIZANSKO TABORIŠČE POD STORŽIČEM Popoldne 1. avgusta, ko so se partizani zbirali v Dolenčevi koči na Kozjeku, so se odpravili naprej proti Veliki Poljani, kjer so se zadrževali do poldneva v nedeljo, 3. avgusta.

Na Veliko Poljano je prišel nemški bančni uradnik Walter Hecker.

Pred partizanskimi pretnjami je skušal pobegniti, pa ga je pokosila toča krogel.

Po kosilu so se partizani odpravili proti planini pod Storžičem.

Partizane je videlo več Tržičanov, ki so verjetno sovražniku poročali o njih.

Med tem je 3. avgusta prišla na Veliko Poljano še Prva kranjska četa.

11

4. avgusta so Prvo kranjsko in tržiško četo združili v Storžiški ali Kranjsko-Tržiški bataljon.

4. avgusta so partizani na Zgornji Konjščici zalotili Gabrijela Sušnika, ki je poizvedoval za njimi. Njegova izjava orožnikom v Tržiču 6. avgusta 1941 je zanimivo pričevanje o tistih dneh: "Odšli smo v okrog 300 m oddaljeno planšarsko kočo na Zg. Konjšči- cl, kjer so trije komunisti zahtevali hrano. Vsak je dobil kos kruha, sir in nekaj smetane. Za to so plačali 1 RM (reichsmarko, op. p.). Po približno 20 minutah so komunisti zapustili planinsko kočo in zahtevali, naj grem z njimi. Sli smo v novozgrajeno lovsko kočo. ki je pripadala tovarnarju usnja Jožefu Verbiču iz Tržiča, torej v podnožje Storžiča, kjer so prebivali ostali komunisti. Okrog koče so bili stražarji. Moral sem sesti k drevesu pred kočo. (...)

Ob 21. uri so imeli komunisti "zbor". Oblikovali so skupine po 10 ljudi. (...) Prvo skupino je vodil pobegli nočni čuvaj in nekdanji jugosl. graničar Milorad Stošić. 2. skupino Bečan Stanko. 3. skupino Štefe Anton. 4. skupino' in 5. skupino pa sta vodila dva kranjska komunista, ki ju ne poznam. (...) V ponedeljek zvečer okrog 21. ure in 10 minut je 5 skupin odkorakalo.

Moram poudariti, da sem sedel pri drevesu kakih 6 metrov od koče in lahko sem razumel vse. kar so govorili. Dali so tale navodila: Odhod od koče preko Loma proti Slapu (Sv. Katarina). V Tržič naj ne bi stopili, ampak naj bi prekoračili reko Bistrico pri tovarni lepenke Molino. Od tam naj bi nadaljevali pot k ljubeljski cesti in na Bistriško planino. Od tam se gre naprej na Dobrčo, kjer iščejo v gozdu zvezo z jeseniškimi komunisti. V načrtu imajo skupaj z njimi napasti Jetnišnico v Begunjah. Z ekrazitom bi na večih mestih razstrelili zid zavoda.

1. , 2. in 3. skupina so bile opremljene vsaka z lahko strojnico, vsak moški z eno vojaško puško, pasom in nabojnico, sestri Mokorel Antonija in Ana sta bili oboroženi le s samokresoma in pasovoma z nabojnico. Vseh 5 skupin je vzelo s seboj 36 kragujevčank. Strelivo za puške so imeli razen v nabojnicah tudi v nahrbtnikih. "

12

5. avgusta zjutraj, ko so bili partizani v Verbičevi koči napadeni, jim je Gabrijel Sušnik pobegnil. V napadu so padle tri partizanke in pet partizanov, deset pa se jih je razbežalo.

O tem dogodku so še istega dne natisnili obvestilo s podpisom šefa civilne uprave za Koroško in Kranjsko: "Policija je prijela oboroženo komunistično drhal, ki se je klatila v gozdovih okraja Krainburg. Protivila se je pozivu položiti orožje.

Upor je bil takoj strt in drhal uničena. PRI TEM je BILO 8 UPORNIKOV UBITIH TAKO BO V BODOČE KAZNOVAN VSAK UPOR. " HAJKA NA DOBRČO 4. avgusta je od Verbičeve koče proti Begunjam odšlo okoli 45 borcev in dve borki. Šli so mimo Loma, Čadovelj. Dopoldne 5. avgusta so preživeli na Bistriški planini, nakar so se popoldne premaknili preko Lešanske na Podgorsko planino.

Gabrijel Sušnik je na zaslišanju veliko povedal o načrtih partizanov. Okupacijske sile so na podlagi njegovih podatkov in drugih obvestil hitro ukrepale.

4. avgusta popoldne so orožniki poslali pozive vodnikom planincem. Okrog enajstih je pripeljalo v Tržič več tovornjakov s policisti. 6. avgusta okrog enih zjutraj so začeli hajko. Zastražili so vse ceste od Sv. Ane preko Tržiča, Bistrice, Sv. Neže tja do Begunj in Drage.

Zgodaj zjutraj so začele iz Tržiča prodirati štiri kolone policistov na Dobrčo. Povezani so bili z radijskimi postajami.

Do krajšega spopada je prišlo pri Langusovi koči nedaleč od Podgorske planine. Nato so se partizani razbežali na vse strani, posamezno in v manjših skupinah. Nekaj se jih je predalo oz. so jih prijeli, nekateri so odšli v Ljubljano.

Razkropljeni partizani so se zbrali 20. avgusta v Udenborštu.

Imenovali so se Kranjsko-tržiška četa. Devet jih je bilo iz prejšnje kranjske, dvanajst pa iz Tržiške čete.

13

Šestega septembra so razdejali električno centralo v Pristavi. Po nekaj praskah so se partizani razdelili in nato oktobra 1941 odšli v Poljansko dolino oz. del v Ljubljano.

Dokaz njihove zavesti in trdnega prepričanja sta propagandni akciji, ki ju je skupina partizanov, ki je po razdelitvi čete ostala v Udenborštu, napravila v Križah 22. septembra in 4. oktobra 1941.

4. oktobra zgodaj zjutraj so na dveh drogovih blizu šole obesili štiri plakate, ki jih je snel krajevni vodja Franc Potočnik iz Križev.

Partizani so pozvali k uporu: "Slovenci k orožju ! Živeli branilci ! Delavci, kmetje, ne pustite se tlačiti, uprite se !"

Plakat so podpisali "Nekdo iz gozda".

Zagrozili so izdajalcem: "Smrt Pozor izdajalci!

Za vse izdajalce vemo, ki so izdali slovenski narod. Gorje, ko pride čas povračila. Koliko solza je slovensko ljudstvo po nedolžnem pretočilo. Koliko nedolžnih trpi v Ječah ali so bili izgnani. In vsi trpijo zaradi teh izdajalcev. Za izdajo so posebej pridobili štiri osebe iz Križev.

Ura povračila se bliža.

Zelena garda".

Na naslednjem plakatu so ob zaničevanju vsega nacionalsocilističnega izrazili svoje spoštovanje in vero v Sovjetsko zvezo: "Dol s Hitlerjem! Dol z nemškim kapitalom! Dol z nemško armado! Dol z nemško propagando! Dol z nemškimi svinjami!

Dol z nemško diktaturo! Živela Sovjetska zveza! Živela Sovjetska armada! Živel boljševizem! Živel naš vodja Stalin!"

Ponorčevali so se iz nemške propagande:

14

“Nemško vojno poročilo. Berlin 28. 9.

1941

Prvi lovec je sestrelil

4 lovce

Drugi lovec je sestrelil

3 lovce

Tretji lovec je sestrelil

1 lovca

Četrti lovec ni sestrelil

0 lovca

Skupaj torej

4310”

Stane Bečan je decembra 1941 sporočil v Tržič, naj se moški pripravijo za odhod v partizane. Vendar do tega kljub pripravam ni prišlo. Številni Gorenjci so se leta 1941 iz najrazličnejših razlogov umaknili v Ljubljano. Pota beguncev, ki so kot aktivisti PG z odhodom v Ljubljano prešli v ilegalo, so bila raznolika. Sedem jih je šlo v partizane do konca leta 1942 (štirje februarja 1942), štirje od njih pa so pobegnili pred aretacijami ob poletni vstaji.

V letu 1941 so v partizane vstopili tudi trije izgnanci v Srbiji.

DATUMI IN ŠTEVILO VSTOPOV V KOKRŠKO ČETO IN BATALJON 1941 1941 december: 1 1942: februar: marec: april: maj: junij: julij: november: 3

2

6

1

15

5

1

Odporniško vodstvo je sklenilo pod Krvavcem In Storžičem ustanoviti četo pod vodstvom Staneta Bečana. Prvi štirje borci so se zbrali 3. decembra 1941. V začetku aprila 1942 je četa štela 52 partizanov. Zadrževali so se pod Krvavcem, okoli Šenčurja in v Vogljanski gmajni. Tržičani, ki so v tistem času šli v partizane, so se večinoma umaknili pred aretacijami.

15

16. aprila 1942 je pri preboju iz obroča pri Letencah padlo pet borcev. med njimi Stane Bečan in Jože Fink. Četa se je takrat razbila na tri skupine. Tretja se je utaborila nad Lomom. Po hajki junija 1942 se je premaknila pod Kališe. Tam se jim je pridružila skupina borcev iz Ljubljanske pokrajine. 18. junija je bil ustanovljen Kokrški odred. Njegova prva četa je delovala na območju Dobrče, Podljubelja in Puterhofa.

29. junija so partizani požgali tri barake podjetja ing. Raubala in transformator, 2. julija žago, vse to pri Sv. Ani. 1. julija so delno onesposobili Bornovo žago v Puterhofu, 18. julija pa še ozkotirno električno železnico z lokomotivo med Puterhofom in Medvodami in žičnice, s katerimi so vozili les v Medvode. 25. julija so uničili še avto na čelu nemško kolone pri Bistrici pri Podbrezjah. V tem obdobju so napadli več okupatorjevih sodelavcev.

Napadali so kljub temu, da je okupator odgovarjal na njihove akcije s streljanjem talcev.

Navzlic neprestanemu preganjanju sta poleti 1942 dezertirala le dva borca in se pridružila gestapu. Partizani so vzdrževali disciplino. Anton Murnik in Pepca Miklavčič, ki sta prišla po Dražgoški bitki s Perkovo skupino na levi breg Save, sta se kmalu oddvojila in si uredila lastno taborišče pod Kobilico pri Sv. Neži.

Pridružil se jima je še en pajdaš. Orožniško poročilo jih omenja v zvezi z ropom šivalnega stroja. Partizani so jih obsodili in njihova trupla so našli 21. junija 1942.

Z aretacijami, ustreljenimi talci, izseljenimi sorodniki je bilo sodelavcev partizanov in partizanskih hiš vse manj. Zato so morali partizani v letu 1942 hrano večinoma pleniti.

Avgusta 1942 se je čez Gorenjsko prebijala II. grupa odredov na Štajersko. Kokrški odred je oplenil trgovini na Slapu in pri Sv. Ani in pripravil zaloge hrane, vendar jih je sovražnik odkril. Kranjčev bataljon II. grupe odredov je bil pri prehodu čez to območje delno razbit 21. avgusta pri prehodu ljubeljske ceste in v zasledovanju v naslednjih dneh.

16

Pred silovitim preganjanjem se je Kokrški bataljon avgusta nekajkrat umaknil na Koroško. 29. avgusta so na Mali poljani iz zasede napadli policijsko kolono.

Kokrški bataljon je 12. septembra spraznil Smukov mlin in se umaknil v Udenboršt. Naslednji dan so 63 borcev obkolile premočne nemške sile in jih 24 ubile, 33 pa zajele.

Po bitki v Uden borštu so bili partizani na robu izčrpanosti: "Ostanek celega bataljona je bil 25 (prej je bataljon štel okoli 90 borcev- op. p.) in še ti so bili fizično slabi. Vsak dan smo dobili kakega Izgubljenca od Druge grupe odredov. Precej težko je bilo tudi s hrano, ker so Nemci zasedlo vse gorske vasi in kmetije in stalno krožili s patrolami. 10 dni smo se hranili s samim krompirjem, ki smo ga izkopali po njivah, in s sadjem. " V začetku decembra 1942 so se preostali partizani večinoma umaknili v Kamniški bataljon.

PARTIZANI 1941 - 1942 vseh borcev

žrtev

% žrtev

Tržiška četa in Storžiški bataljon

28

18

64,3

Ostale partizanske enote na Gorenjskem 1941

4

2

50,0

Šli v partizane iz Ljubljanske province

7

5

71,4

Šli v partizane iz Srbije

3

2

66,7

Kokrška četa in bataljon

34

24

70,6

Skupaj

76

51

67,1

Gorenjski partizani v letih 1941/42 so žrtvovana vojska. Dvignili so se v upor in zdržali skozi leto 1942, ko nacizem povsem razvrednoti vrednosti življenja. Večina (32) jih je izgubila življenje v boju že v letih 1941 in 1942.

17

IV. AKTIVISTI IN NASTANEK OSVOBODILNE FRONTE Družina In prijatelji so bili družbeno okolje, ki je partizanom omogočalo preživeti. Tako se Karl Kraucar spominja Marije Švab, ki je za prve partizane nekaj časa dajala veliko hrane in je zanje pekla kruh. Nekajkrat je šel ponoči do Švabovih in dobil tudi po deset hlebov kruha. Prvim partizanom skoraj ni bilo treba nasilno jemati hrane. Številni stiki s svojci In zveze z drugimi sodelavci PG so omogočale dokajšen pretok sporočil, tako zasebnih kol organizacijskih in obveščevalnih.

V Tržič so v tem obdobju redno dobivali propagandno gradivo, predvsem preko zvez v Kranju (javka za predajo ilegalne literature za Tržič je bila v mehanični delavnici Krašovec v Kranju) pa tudi iz tehnike v Dupljah, ki je delovala do začetka avgusta 1941.

Okupator je v Srbijo izselil jedro vodilnih narodno zavednih ljudi.

Tako so upor začeli komunisti, ki so se oprli večinoma na svoje smoi- šljenike. Predvsem z aretacijami avgusta 1941 so okupacijske oblasti razbile komunistično delavsko jedro. Z jesenjo 1941 se v teh krajih začne razvijati OF kot koalicijska organizacija odpora.

Verjetno v začetku decembra 1941, so v Tržiču postavili popolnoma nov mestni komite KP s sekretarjem Srečom Perhavcem. Sočasno so postavili tudi mestni odbor OF. Predsednik odbora je bil sokol Jože Šter, v njem je komuniste zastopal Srečo Perhavc, narodnjake Ciril Stritih, krščanske socialiste pa Anton Ahačič. Skupni imenovalec vsem tem ljudem je bila narodna zavednost. Npr. Anton Ahačič je vodil organizacijo borcev za severno mejo v Tržiču in je ob državnih praznikih namesto državne obešal slovensko zastavo.

Pristaši različnih političnih smeri se niso zbirali v koalicijsko sestavljenih tovarniških ali uličnih odborih. Bolj so se držali v skupinah npr. sokoli skupaj, krščanski socialisti skupaj. Jože Ster

18

je bil dovolj močna osebnost, da je združeval ljudi ne glede na različna prepričanja.

Aktivisti OF v Tržiču so bili delavci pri Amannu, v Peku, BPT, Ahačičevi tovarni kos in srpov, na Bornovi žagi. pri organizaciji Todt in pri podjetju inženirja Raubala.

Nekako v oktobru 1941 sta nastala odbora OF pri Sv. Ani in v Kovorju.

Po nekaterih izjavah zadnje dni leta 1941, verjetneje pa v začetku leta 1942, je nastal tudi odbor OF v Lešah.

Posamezna oporišča PG so bila tudi v drugih krajih.

Od oktobra 1941 do februarja do 1942 se je razrasla številna odporniška organizacija. Razbile so jo aretacije in odhodi v partizane v prvih mesecih(predvsem 6. in 7. aprila) leta 1942.

Vodilni sodelavci OF so bili zaprti in pobiti ali internirani.

Skozi leto 1942 so vaške domačije poslale pomembna partizanska zatočišča in javke, kjer so partizane oskrbovali in poskrbeli tudi za ranjence. Pomembno so partizanom pomagali planšarji do začetka julija 1942, ko so morali po razglasitvi izrednih razmer odgnati živino s planin.

Nekatere akcije pa so potekale brez posebnih navodil in ukazov.

Predvsem, kadar je bilo treba pomagati zapornikom, izgnancem in internirancem.

19

V. OVAJANJE Ocene kot tale, da "je bila vstaja (poleti 1941-op. p)pripravljena zelo konspirativno. nemška obveščevalna služba pa takrat šibka in njena evidenca o ljudeh, ki so odšli v partizanske enote, precej nepopolna", so daleč od resnice.

20

Kulturbund s člani v Tržiču, Sv. Ani in s posamezniki po drugih krajih je bil številen. Njegovi člani so zbrali mnogo podatkov za ukrepe proti upornikom. Tudi od ljudi, ki so jim dali dovoljenje za nošenje orožja, jim vrnili ali dodelili radijske aparate, jim zaupali službe v državni upravi ali jih imenovali za funkcionarje Koroške ljudske zveze in drugih organizacij, so okupatorji pričakovali poročila. K vsem tem je bilo treba dodati še tiste ljudi, ki so jih za opravljanje oblastnih funkcij poklicali iz rajha - orožnike, uslužbence, politike. Okupator je uporabil več načinov mobilizacije domačinov. Na primer že sredi aprila 1941 so iskali folksdojčerje, ki bi hoteli vstopiti v pomožno policijo. V tedanjem kranjskem okrožju so o prostovoljcih poročali samo iz orožniške postaje v Tržiču. Še so bile skupine ljudi, ki jih je okupator pridobil zase kot vohljače. Take so našli med jugoslovanskimi orožniki, ki so po okupaciji še naprej služili okupatorju, potem med fanti - planinci, ki so bili vodiči nemškim enotam, tistimi, ki so poleti 1941 obiskovali tečaj ravnanja z orožjem, pa tudi med posamezniki iz vrst Hitlerjeve mladine, vermanšafta ipd. Iz vseh omenjenih skupin so župani, orožniki in gesta- povci pridobivali svoje zaupnike. Skušali so organizirati čimširšo obveščevalno mrežo med ljudmi. Tako so gozdnim delavcem okoli Puterhofa naročili, naj prijavijo vsakega neznanega človeka, sicer bodo kaznovani.

Posebej pa so novačili ljudi k sodelovanju v kaznilnici v Begunjah in jih nekaj tudi poslali na šolanje v Celovec.

Orožniki so do vstaje aretirali predvsem ljudi, ki so bili določeni za izselitev, iskali so skrito orožje ipd. Poleg tega so v prvih mesecih želeli pokazati, da je z novimi gospodarji prišel v deželo red. Zato so zaprli nekaj ljudi zaradi tatvin lesa, ovac, goljufij, delomrznosti. Tovrstnih aretacij je bilo kasneje razmeroma malo, saj so se orožniki in ostali varnostni organi ukvarjali predvsem z vsakršnim vojaško-poli- tičnim delovanjem proti rajhu. Široko razpredeni ovaduški mreži delovanje pristašev odpora tudi zato ni ostalo skrito, ker so aktivisti včasih z neprevidnim ravnanjem opozarjali nase.

Partizani so ovaduhe, ki so jih odkrili, kaznovali s smrtjo. Tako je Stane Bečan že 3. februarja 1942 ustrelil Alojza Spillerja. Po pogrebu so pobrali dvanajst ljudi za talce. Vendar Spillerjeva žena ni zahtevala krvnega maščevanja. Tržiču so naložili sto tisoč rajhsmark kazni. Dejansko so tržiški obrtniki plačali deset tisoč rajhsmark. Na glavo Staneta Bečana so razpisali tri tisoč rajhsmark nagrade. ČAS SMRTI IN ŠTEVILO DOMAČINOV, KI SO JIH UBILI PARTIZANI V LETU 1942 februar: 1 marec: 1 junij: 2 julij: 2 december:1 Tri osebe so v zvezi z dogodki iz leta 1942 ustrelili kasneje. Le v enem primeru, ko je izvrševalec kazni ustrelil napačnega človeka, jo je skupil človek, ki ni sodeloval z okupatorjem. Smrtne kazni v partizanskih vrstah srno omenili že zgoraj.

VI. OKUPATORJEVO NASILJE Na obravnavanem območju je delovalo sodišče v Tržiču, orožniške postaje v Tržiču, Podbrezjah, Križah, od julija 1942 pri Sv. Ani. Orožniška oporišča so bila v Kovorju, od konca avgusta 1942 pa v Puterhofu in Lomu, od Jeseni 1942 v Lešah. V Tržiču je bila od leta 1942 tudi podizpostava gestapa. Leta 1942 je tu deloval Utrdbeni štab jugovzhod, do tega leta pa postojanka finančne straže. Od septembra 1942 je bila v Tržiču nastanjena 4. četa 922. bataljona deželnih strelcev.

KAZNILNICA V BEGUNJAH: ČAS ARETACIJ IN ŠTEVILO ZAPORNIKOV IZ TRŽIČA 1941 - 1942 mesec

1941

1942

januar

2

februar

8

marec

26

april

5

maj

15

0

junij

5

1

julij

15

41

avgust

63

3

september

7

10

oktober

6

10

november

5

10

december

0

2

116

118

skupaj

234 (od tega 21 partizanov)

Nemške varnostne sile so po prvih akcijah upornikov v noči od 30. na 31. julij 1941 hitro ukrepale. Že v zgodnjih dopoldanskih urah prvega avgusta so orožniki začeli z aretacijami v Tržiču. V Begunje so ta dan pripeljali petintrideset oseb iz Tržiča in okolice.

Aretacije so se nadaljevale. Zlasti so lovili razkropljene partizane.

Npr. enega so aretirali v Brezovcu pri Ptuju, dva v novembrski raciji v Ljubljani.

Kljub temu. da so večino aretiranih lahko bremenili odporniškega delovanja, pa so že v letu 1941 okupatorji ubijali tudi nedolžne ljudi. 31. oktobra 1941 sta v Pristavo prišla partizana Jaka Bernard In Henrik Biček. Jaka je prišel obiskat svojo mamo. Srečal ga je orožnik Valentin Schleinzer in ga ustavil. Schleinzer je bil verjetno namenjen h krojaču Cirilu Tomšetu, ki mu je izdeloval obujke. Ko mu je Bernard povedal, da gre obiskat bolno mamo, ki stanuje pri Zavrlovih in da je Tomše bratranec njegove žene, ga je Schleinzer odvedel k Tomšetu, ki je potrdil Bernardove izjave. Bernard je nato odšel k Zavrlovim, Schleinzer pa mu je sledil. Biček, skrit v kozolcu, je streljal in zadel Schleinzerja v hrbet. Odnesli so ga v hišo, kjer je izkrvavel. Cirila Tomšeta so 13. novembra odpeljali v Begunje mu sodili kot sokrivcu pri umoru. Ustrelili so ga v Dragi 4. decembra 1941.

RAZBITJE OSVOBODILNE FRONTE Že decembra 1941 je gestapo aretiral več sodelavcev odpora na Jesenicah. Med njimi je bila tudi Darinka Močnik. Po nemških rekonstrukcijah organizacije ob t. i. Kumerdajevi izdaji je bila Močnikova tudi kurirka do Tržiča. Možno je, da je, ko je začela izdajali, povedala tudi kak podatek o organizaciji v Tržiču. Kmalu so aretirali prve aktiviste v Kranju. 16. februarja 1942 so prijeli Ivana Urbanca - Kumerdaja. Tudi ta je začel izdajati. 19. februarja jc zasledovalcem v Kranju pokazal Tončko Mokorel, ki so jo nato 22. februarja pripeljali v Begunje.

Po prvih aretacijah so gestapovci z mučenjem zlomili nekaj aktivistov, ki so najprej razkrivali organizacijo. Zasliševale! so

imeli vse več podatkov in s tem vedno več vrednosti pred aretiranimi. Tem je preostalo le, da priznajo čim manj. Komandant varnostne policije in varnostne službe je 12. maja 1942 poročal, da so odkrili, da je premoč v OF na strani KP In da tudi pobude prihajajo od komunistov, ki da so privržence drugih smeri bolj ali manj prisilili k sodelovanju. Večina komunistov je bila takrat že v partizanih, nekateri so že padli, bili ustreljeni in zato jc najbolj oprijemljivo, da so aretirani za vse krivili komuniste.

Skoraj vsi zaprti so bili Iz Tržiča. Bistrice. Pristave. Izdaje niso zajele sodelavcev v Kovorju, Podljubclju, Lešah, Križah in drugod, kar govori o tem, da Tržičani niso imeli tesnejših zvez z aktivisti v okoliških vaseh pa tudi o tem, da tamkaj aktivisti PG niso bili posebej aktivni.

Nekaj aktivistov so aretirali tudi v drugi polovici leta 1942, novembra so razbili OF v Kovorju.

USODA ZAPORNIKOV V BEGUNJAH število odstotek izpuščeni

86

34.8

delovna taborišča

64

25.8

izseljenska taborišča

11

4.5

koncentracijska taborišča

31

12.7

talci

37

14.3

ostalo

5

1.6

V delovnih taboriščih (zlasti Kraut in Kriesclsdorf) so bili ljudje kaznovani običajno s tremi ali šestimi meseci prisilnega dela.

Nekateri pa tudi več. Npr. Antonu Valjavcu so za vsak manjkajoči žebelj na čevlju dodali teden dni tlačanjenja.

Prve taboriščnike so v koncentracijska taborišča poslali novembra 1941. Interniranih je bilo enajst partizanov in 31 aktivistov PG. V internaciji je preminulo šest partizanov in enajst aktivistov, med njimi štiri ženske. Sedem aretiranih so v koncentracijska taborišča poslali po ukinitvi delovnih taborišč leta 1943. Dva interniranca so aretirali v Celovcu.

DATUMI STRELJANJ IN ŠTEVILO TALCEV 1941 24. avgust: 1 partizan 9. september: 1 17. oktober: 1 4. december: 2 in 2 partizana 1942 20. april: 6 16. maj: 2 partizana 1. julij: 8 in 1 partizan 3. julij: 4 8. julij: 9 16. julij: 2 24. julij: 1 28. julij: 10 Skupaj so torej ustrelili 51 ljudi. Štiri talce, ustreljene v Gobovcah, devet na Čegelšah ter enega v Kovorju, so kar pobrali z domov in postrelili. Sedem od ubitih so bili ujeti partizani. Od teh so enega ustrelili v Ljubljani.

Talca septembra 1941 so ustrelili zaradi posesti orožja. Aprila in 1. julija 1942 so postrelili Jedro OF. Potem, ko so 8. julija partizani obstrelili okupalorjevga sodelavca, je sledilo morjenje

talcev na Čegelšah. 3. julija je kovorski župan Lukanc zbiral talce za morišče v Gobovcah. Partizani so ga ustrelili in 16. julija padejo talci v Kovorju. 28. julija ustrelijo v Bistrici pri Podbrczjah 10 delavcev iz Pristave preprosto zato, ker so sorodniki partizanov. Takrat so kot talce zaprli tudi več deset Tržiča nov in okoličanov iz višjih socialnih plasti (obrtniki, uradniki), vendar so jih po nekaj dnevih izpustili.

Poletje 1942. leta je bilo obsedeno. Nacionalsocilistična propagandna maSIna je grmadila plakate o streljanjih talcev, padlih partizanih, brezupnosti upora, bliskovito so krožile novice.

Tako si je v silni stiski aretirani Simon Smuk 8. julija 1942 prereza 1 vrat. Tudi okupatorji so imeli od strahu velike oči. Ko je Jože Ahačič 24. avgusta 1942 nosil puško inženirju Sonnbichlerju, so ga opazili nemški vojaki in ga, ker so verjetno videli v nJem partizana, ustrelili.

IZGNANCI V SRBIJO IN NEMČIJO V maju 1941 so aretirali vsaj 73 mož, ki so bili v širšem izboru za izselitev. Vseh aretiranih je bilo čez 90.

Aretirani so bili predvsem učitelji, pomembnejši narodno zavedni trgovci, tovarnarji, mojstri in uradniki v BPT in nekaj delavcev. V Srbijo so s transportoma 7. in 12. julija 1941 izselili 70 oseb. ostale so izpustili, nekateri so odšli v Ljubljano. Izpuščene so v Begunjah in Št. Vidu toliko privili, da domala nihče med njimi v prvem obdobju po izpustitvi ni deloval proti okupatorju.

Duhovnike so pozaprli in izselili ali so pobegnili v Ljubljano.

IZGNANCI V NEMČIJO datum izgona

izgnanih

13. april 1942

50

15. april 1942

3

13. julij 1942

68

24. julij 1942

7

28. avgust 1942

5

12. oktobra 1942

2

22. marca 1943 Skupaj

10 145

Med izgnanimi aprila 1942 so bili predvsem sorodniki Stanka Bečana in njegove žene Marije, Petra Ahačiča in Gabrijela Sušnika. Julija so preselili družine v tem mesecu ustreljenih talcev.

Nekaj družin se je vrnilo domov, predvsem v prvi polovici leta 1944, nekaj pa je bilo tudi pobegov.

VII. USODE SE PREPLETAJO Poleg spodaj omenjenih je še cela vrsta usod. skozi katere veje 'zapletenost razmerij, ki jih porodi silovitost bivanjskih silnic v vojnem času. Opozarjajo, da je vsako razvrščanje posameznih usod po okostenelih "večnostnih" sodbah neprimerno početje.

Spoznajmo jih!

Milorad Stošić je pred vojno kot graničar verjetno kdaj zamižal v prid Nemčije in za te usluge so ga po zasedbi namestili kot nočnega čuvaja na Stritihovi žagi. 31. julija je odšel s partizani, ki so skušali zažgati žago. Po razbitju enote na Dobrči je bil ujet. 9. avgusta so ga odpeljali v Begunje in ga zaprli v bunker št. 3.

Strašno so ga mučili. Obtožili so ga. da je 3. avgusta 1941 na Veliki Poljani ustrelil Walterja Heckerja, čeprav to ni bilo res. Še istega dne je bil obsojen na smrt na vešalih. Še na dan obešanja so Stošića trpinčili, tako da je okrog tretje ure zjutraj strašno vpil. 23. avgusta ob zori so ga predali kranjskemu gestapu. V Kranju so ga obesili na telefonski drog. Obešati ga je moral Ivan Bečan.

Ivan Bečan je 1. avgusta pobegnil orožniku Muehlbacherju. ki ga je prišel aretirat. Prijeli so ga v Seničici pri Medvodah 10. avgusta.

Poslan je bil v koncentracijsko taborišče, kjer je preminul.

Gabrijela Sušnika so od julija 1941 večkrat poslali za partizani.

Med drugim je menda hudo bremenil Milorada Stošića in menda ga je zato Stošićev prijatelj, ki mu je Stošić pred vojno pomagal pri tihotapljenju, ovadil, češ da je septembra izjavil, da bo med hajko peljal nemške enote v napačno smer. Gabrijela Sušnika so decembra 1941 ustrelili kot talca. Žena z dvema otrokoma je prestala kalvarijo v izseljenskih taboriščih.

Stane Bečan-Fajfca je že konec avgusta 1941 prišel tudi v Šcnčur. Tamkajšnji partijci so mu preskrbeli postojanko pri Angeli Sepin, sestri komunista Janeza Mlakarja. Od tam je odhajal na svoja pota s kolesom, ponavadi oblečen v polgumiran zelenkast plašč, z obvezno fajfco med zobmi. Imel je nemško izkaznico.

Stane Bečan je kot član okrožnega komiteja KP hodil na zveze čez Savo, čez katero je imel prehod na mlinu pri Okroglem. Čez Savo sta ga vozila mlinar Peter Markovič z vaškim brodom ali Franc

Križnar z manjšim čolnom. Ta način prehoda si jc Stane izbral potem, ko ni več tvegal prevoza s kolesom čez most v Kranju. V Šenčurju se je zadrževal do 10. decembra 1941, ko je postal komandir takrat ustanovljene Kokrške čete. Pred in po tem je vzdrževal zveze tudi s Tržičani. Stane Bečan jc imel izredno velik obseg gibanja. V začetku decembra je bil verjetno na sestanku voditeljev gorenjskih upornikov v Bukovščici v Selški dolini, sredi decembra je pripeljal v Kokrško četo brata Teran, konec decembra pa še Matevža Benedičiča in Ludvika Rovtarja iz Cankarjevega bataljona. V začetku januarja 1942 je šel po nekaj borcev Rašiške čete v Skaručno. Ti so tja prišli po bojih Cankarjevega bataljona v Poljanski dolini konec decembra 1941. Stane jih je vodil iz Skaručne, kar po cesti so šli skozi Cerklje in Visoko do taborišča Kokrške čete pod Krvavcem.

Stane Bečan je padel aprila 1942, njegova žena Marija avgusta 1941, sina Stanka s sorodniki pa so izselili.

Alojz Spiller, rojen leta 1906 v Trbovljah, poročen, oče štirih otrok, starih od dveh do enajstih let, v Tržiču zaposlen kot pleskarski pomočnik, narednik v jugoslovanski vojski, je bil po očetovi strani folksdojčer. Že pred 6. majem 1941 se je kot prostovoljec javil v nemško policijo, vendar ni bil sprejet.

Orožnikom je potem poročal o delovanju komunistov, jim pomagal pri zasledovanju. 5. avgusta 1941 je bil vodič enoti varnostne policije pri napadu na Verbičevo kočo. 5. januarja 1942 je Spiller vodil skupino 15 delavcev na progi v Dupljah. Takrat se je pripeljal mimo Bečan s kolesom. Spiller ga je dobro poznal, saj sta bila pred vojno soseda. Obvestil je orožnike. Ti so z županom Klemencem in Spillerjem Bečana zasledovali.

3. februarja je Spiller ob sedmih zvečer odšel na nadaljevalni tečaj nemščine, ob pol devetih pa na razgovor vodij vermanšafta iz šturma 62 v gostilni Kavčič (pri Pelarju) na Ljubeljski cesti. Okrog devetih je odšel proti domu. Okoli 100 m od stanovanja ga je Bečan ubil z dvema streloma iz pištole v glavo in enim v prsi.

Jože Šter je svoj njegov odnos do sveta pokazal v spisu "Kaj me je zanimalo" ki ga je objavil leta 1929 v Spomenici, ki je izšla ob desetletnici Državne meščanske šole v Tržiču, kjer je takrat učil:

'Takoj ob vstopu na meščansko šolo kot predmetni učitelj sem začel še posebno cenili vzgojo s samostojnim nastopanjem in osveščanjem mladine na odru, ki se kaže z veseljem v srcu, s pričakovanjem in prvo nezamorjeno silo mladosti... . Nobene stvari pa Slovenci tako nujno ne potrebujejo kot nastopanja. Od nastopanja zavisi uspeh v borbi za tolikokrat prikrateno pravico, nastopanje naj nadomesti današnje trajno povešanje glav pred tujimi rodovi, obmolčanje ob tujih vzorih. Nastopi nas odvedejo k lastni zavesti, od nastopov zavisi poraz naših nasprotnikov, ki imajo baš v nastopanju že tradicionalno prednost. ...

Ml Slovenci ne delamo, temveč robotamo. Robotati se pravi, delali brez veselja, ker mora pa tako biti in zato v slovenskem delu dolgo časa ni bilo napredovanja, ampak nehoteno capljanje za tujimi vzori, v slovenskem delu ni bilo izživljanja, pa potrebna nadloga spremljanja z apatično vdanostjo, če ne z večnim godrnjanjem. " Jože je nastopil za narod novembra 1918. ko se je pridružil koroškim borcem. Maja 1919 je bil ujet in do avgusta ali septembra 1919 interniran v Šentjanžu v Rožni dolini. Jože Šter se je po nacionalsocilistični zasedbi iz Celja, kjer je služboval kol profesor na gimnaziji, vrnil v Tržič. Javno je izražal svoje nasprotovanje do nove oblasti. V Šterovi hiši (gostilna pri Slugu) so se sestajali pristaši OF v bivšem salonu in v Jožetovi sobi. Tam so bile za leseno steno skrite društvene zastave, v kleti pa arhiv. V hiši so zbirali zbrani material, denar, tja je prihajala literatura. Arhiv je do konca vojne zgnil, zastave pa so verjetno prišle v roke okupatorju.

7. februarja 1942 so se iz Deželnega arhiva v Celovcu zahvalili Miklavžu Klemencu za poslani sokolski zastavi in zastavo pevskega društva Tržič.

Jožeta Štera so aprila 1942 s skupino talcev poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. kjer so jih ustrelili.

Ciril Stritih, eden izmed talcev v Begunjah, je svojo usodo pretresljivo in z veliko pričevalno povednostjo opisal v pismu ženi z dne 18. aprila 1942: "Ljuba ženka, otročički. mama in vsi ostali domači in poznani Že mnogo pisem sem napisal, toda žal ni bilo mogoče oddali. Danes pa se mi nudi ugodna prilika, da ga sigurnim potem prejmeš.

Draga moja ženka. stvar je nujna in resna. Narediti, kar se da za mojo in Joževo (Jože Šter je bil brat Cirilove žene Mirke op. p.) rešitev oziroma olajšavo kazni, kalera nam je namenjena. Za Drago (Draga pri Begunjah, kjer so streljali talce-op. p.) se sicer ne bojiva toliko, seveda tudi ni izključeno, dokler si v Begunjah, pač pa, da se nama kazen omili in da naju čimpreje s transportom pošljejo v kak mili logor na Koroško ali v Nemčijo. Nekateri, ki so imeli mnogo težje delikte od naju. so to že dosegli. Največ se to da doseči na Bledu pri Dr. Bajerju (dr. Hans Bauer - vodja urada gestapa in vladni svetnik-op. p.) in ga stalno nadlegovati. Do njega se sicer pride težko, toda koga bi že dobila, ki se z njim malo pozna, seveda bi morala Ti sama do njega ali mama? Ako je Tončk (Anton Stritih - Cirilov brat. op. p.) kaj opravil v Celovcu in, če ima sigurno zagotovilo, potem lahko gornje odpade. Mi vemo. kakšni so dogodki zunaj in da se bodo še poslabšali. zato ni niti trenutka odlašati s tako stvarjo, ki je življenske važnosti. Mogoče ima tudi Ivan Golmajcr (folksdojčer, živeč v Celovcu- op. p.) kaj vpliva na Gestapo ali pa pri Rcinerju (dr. Frieclrich Rainer - šef nacionalsocilistične uprave.op. p.) Mirka, nič mi ne bi bilo težko umreti v Dragi za svoj narod, če bi bil sam. toda meni je vedno pred očmi družinica. ki bi ostala brez rednika očeta, ki je vse neizmerno ljubil. Saj sva že sedaj tako lepo živela ob svojih otročičkih. ko je bila čisto kratka doba. v naprej pa bi si znala še lepše urediti. Seveda napravi gornje korake, če se ti zdi pametno ali je mogoče, drugače pa mi na en način sporoči, kako je na stvari ali pa bom čakal usode, ki mi je namenjena. Nič tako strašnega bi ne bilo tu, če bi ne bilo Drage, ko do zadnjega ne veš, kdo bo kandidat smrti - pred par urami si živ, nato pa kmalu v skupnem grobu pod Begunjščico in vse je končano. Enolično vsak dan, človek navajen dela, posebno pa svoje družinice, tako sem bil srečen zadnje čase in kar naenkrat taka sprememba. Sklicujte se na to. da nisem mogel biti slab. če sem komaj čakal na službo in bil v njej tako zadovoljen, naj Milan (Milan Šter - brat Jožeta Štera, op. p.) poskrbi, da od tam dobi potrdilo, kako sem se obnašal in kaj sem delal.

Zelo. zelo pa si želim, da zopet kmalu prideš kaj na obisk, dovoljenje lahko dobiš v Tržiču na gestapu, če je ali v Kranju ali Bledu. Tudi brez dovoljenja imajo mnogi srečo med tednom, če

dobe dobrega stražarja ali koga drugega. Seveda človek mora biti siten in večkrat probati. Razumem, da je to zate izreden napor, no zato si izberi lep dan pa pojdi že zjutraj pa greš še vmes v Lesce k Ivanuševim, Olipovim in Jegliču (pri vseh treh gre za znance Stritihovih- op. p.), pa če dobiš kako vezo. Tudi pri Kristanu v Žapužah se lahko oglasiš in daš kakšno pošto zame. Tam namreč večkrat delajo delavci iz naše sobe in lahko prinesejo. Mnogi so še z njimi govorili in kaj naročili. Kaj pa otročka Ladi in Tatjanca, koliko časa, danes že sedem tednov, Ju nisem videl? Kako pa mama, Ančka, Marta, Mirko in vsi ostali. Kako pa pri nas v Bistrici in sploh povsod.

Kako naj se vam vsem zahvalim za velikonočne priboljške, toliko dobrega sva z Jožem prejela, Jaz okrog osem paketov, sam ne vem od kod vse. Ti se v mojem imenu vsem zahvali. Škoda Je, da smo morali tako hitro vse pojesti. V četrtek po veliki noči je bil pregled in vse dobrote so morale izginiti. Z Jožem sva nekaj stvari pri sestrah spravila, da nama niso vzeli. Nekaj sva dala tudi takim, ki niso nič dobili, sama pa jedla kot še nikoli in to v takih časih.

Mogoče je gotovo tudi ga. Miškec žrtvovala. Prav posebna zahvala. Sedaj pa zopet teče normalno življenje, nekaj imava še, da si malo pri kruhu prigrizneva. Hrana je sicer prav dobra, samo malo je. Kruh se je tudi zadnje čase poslabšal. Živi se, toda človek misli vedno na jest, ko nima drugega. Če bi morali vi in otroci radi naju stradali, potem ni treba prav nič skrbeti za naju glede hrane, drugače pa sedaj še dajejo pakete, če je v njih kruh, prepečenec, piškoti ali kaj sličnega, toliko v vednost.

Sedaj Mirka, ti vse navedem, kaj sva morala priznati in kaj so naju, oziroma me dolžili. / Imeli smo vsega tri (3) sestanke OF Srečko (Perhavec-op. p.). Joža (Šter-op. p.), Tonček (Ahačič, op. p.) in jaz vodil Srečko, mi trije nismo bili za nobeno akcijo, ki bi bila proti Nemčiji, pač pa smo v nasprotnem hoteli oziroma bi preprečili takšne akcije.

Komunisti razen Srečkota nismo bili in tudi še ne člani OF. (Jože Šter, Anton Ahačič in Ciril Štirih so bili ustreljeni kot talci. Srečo Perhavec je 27. februarja 1942 pobegnil iz zapora v Tržiču. Junija

1.

1942 je bil ranjen zajet in je preminul za ranami v kaznilnici v Begunjah, op. p.) / Nismo ničesar ukrenili, kar nam je bilo naročeno, ker smo namenoma vso stvar zavlačevali radi tega, ker smo videli, da je brez smisla vsak upor.

2.

/ Z Jožem nisva dala ali pobrala nobenega denarja in tudi ne postavila nobenega odbora.

3.

Kakor vidiš Mirka v vseh treh točkah ni prav nič hudega - to so nama mogli dokazati, da smo imeli tri sestanke, drugega nič. Joža so imeli sicer za vodjo, pa smo rekli, da je bil Srečko. / Srečko nam je samo enkrat dal poročevalec za brati, to sem zgoraj pozabil. Tudi to ni taka reč.

4.

Seveda, če bi vse priznal, kar so me dolžili, potem bi bilo mnogo huje, tako sem jih pa rajši fasal. Izdali nismo nobenega. Jankota (Sajovica, op. p.), Štefkota (Urbanca, op. p.), (Vinka, op. p.)Udeta in (Jožeta, op. p.) Dolinška je moral v Tržiču eden navesti in reči, da sem jih Jaz nagovarjal, zato name ne pade nobena krivda. Z Udetom in Dolinškom nisem imel o tem nobenega pogovora in sta radi mene pop.(olnoma) nedolžna, lahko omeniš Dr. Elbertu (vpliven kulturbundovec v Tržiču - op. p.). Štefko in Janko pa tudi upam, da sta se dobro zagovarjala in me nista omenila, drugače bi bil Jaz že klican. Če boš pisala, napiši mnogo novega, ker me vse zanima.

Tvoj ljubi možek Ciril!'

Tako kot za Cirila so tudi za druge jetnike prosili njihovi svojci in prijatelji. Ciril Stritih je bil ustreljen 1. julija 1942. Se nekaj dni pred smrtjo so jetnike pripeljali nakladat premog v Lesce. Stražar je pustil Cirila v nekaj sto metrov oddaljeno hišo, kjer sta se pogovorila z ženo. Verjel je, da bodo prošnje zalegle.

Komandant varnostne policije in varnostne službe na zasedenih področjih Koroške in Kranjske je 12. marca poročal o zatiranju komunističnega gibanja in njegovega vodstva na Gorenjskem. Od vodij so aretirali Janeza Urbanca in Tončko Mokorelovo, ki sta dala bistvene podatke, ki so omogoCili odkritje celotne

organizacije. Tončka Mokorel je bila po aretaciji med tistimi, ki so jih hoteli zasliševalci na vsak način zlomiti.

Francka Poljanec je z možem skrbela za partijsko tehniko v Kranju in tam je spoznala Tončko Mokorel. Francko so aretirali 23. januarja 1942. 10. junija 1942 je bila Francka s Tončko v skupini desetih jetnikov, za katere je bilo na plakatih oznanjeno, da so bili ustreljeni, poslana iz Begunj. Pet dni so bili v zaporu v Celovcu, nato so jih poslali v koncentracijsko taborišče Mauthauscn in zaprli v bunkerje: "Neko jutro že po več tednih mi reče Tončka, da se ji je sanjalo od velikih šop rdečih nageljnov. Takrat so ji ustrelili očeta v Tržiču (8. julija 1942, op. p.). Pozneje je postajala Tončka vse bolj tiha in otožna. (...) Po dveh mesecih so pa Tončki živci popolnoma odpovedali. V par tednih je čisto propadla. Ni se zavedala več sama sebe. SS-ovka mi je rekla, da naj ji rečem, da mora Jesti.

Več kot štirinajst dni je stala na vratih naslonjena in samo poslušala in ves ta čas nič jedla. Tako dolgo, da je padla v nezavest. Ko je prišla k zavesti, ni bila več normalna. Živci so ji popolnoma popustili. (...) Od takrat naprej sem šla vsak dan k njej v celico, da sem Jo hranila, kakor dojenčka, da sem jo spravila pokonci. Samo toliko je jedla, kar sem ji dala v usta, pa še to z muko sem ji mogla prigovarjati. Po štirih mesecih je prišla SSovka in rekla, da gremo malo na sprehod, da ne bomo pozabile hoditi. Popoldne ob dveh je prišla in naju odvedla na dvorišče.

Tončka je hotela kar zbežali. Iz dvorišča se je videlo v krematorij, kako kurijo in ljudi sežigajo. Na to dvorišče, ki se ni nikamor drugam videlo kakor v krematorij in nebo, so naju vodili zadnji teden za pol ure.

Dne 15. julija 1942. leta so naju pripeljali v Mauthausen v bunker in 23. oktobra 1942. leta so se nama vrata odprla iz mauthauzenskega bunkerja."

Po kak teden dni trajajočem potovanju sta se Francka in Tončka znašli v koncentracijskem taborišču Ravensbrück: "Za Tončko Mokorel je bilo težko. Ona ni bila zmožna se pokoravati taki disciplini. Ni se zavedla kaj to pomeni. Ni vstajala, ni se oblekla in vse drugo. Začele so jo kriminalke, blokova in elteste (starešine barak - op. p.) pretepali in brcati. Jaz ji nisem smela več

pomagati. Nazadnje ko so vidle, kaj je z njo, so jo odpeljale v revir. Z revirja se ni več vrnila. Po eno mesečnem trpljenju je Tončka Mokorel umrla na poizkusnih operacijah. Vzeli so ji mozek iz hrbtenice in nog. Žalostno ali resnično, Tončka je bila mučenica."

Tončka Mokorel je najbolj znano ime med tržiškimi boci in revolucionarji. Zanjo in za Jožeta Finka so napisali predloga, da bi bila proglašena za narodna heroja. Tončki so postavili spominsko ploščo, po njej so poimenovali otroški vrtec. O njeni vpletenosti v razkritje odporniške organizacije gestapu se ni govorilo.

VIII. STRUKTURNE NITI SPOL Med partizani je bilo 65 moških in 11 žensk. Od sodelavcev odpora so bili vsi pobiti talci moški, med interniranimi v koncentracijskih taboriščih pa je bilo 26 moških in pet žensk. Tudi ta pegled nam potrjuje večkrat izpričano dejsvo, da ostrina te vojne razpara predvsem moške.

STAROST rojeni do 1900 partizani 7 zaporniki 45 talci 13 interniranci 7 vseh 72 % vseh 18,8

19011915 37 125 22 14 198 51,7

od 1916 31 63 9 10 113 29,5

vseh 75 233 44 31 383 100,0

Med gornjimi vojnimi oškodovanci jih je bila večina starih med 27 in 40 let. je pa partizanov nekaj več mlajših od 27 let. Starejši od štiridesetih let se težje odločijo za vojsko, a jih doleti gorje zaradi odporniškega delovanja doma. Med talci je več starejših, ker okupatorji streljajo očete partizanov.

POKLIC partizani zaporniki talci interniranci skupaj

delavci 57 153 32 15 257

kmetje 3 6 3 7 19

obrtniki 3 17 7 1 28

razno 8 28 1 2 39

vseh 71 204 43 25 343

partizani zaporniki talci interniranci skupaj % vseh

% % % delavcev kmetov obrtniki 80,3 4,2 4,2 27,9 1,5 1,5 74,4 7,0 16,3 60,0 28,0 4,0 74,9 5,5 8,2

% razno 11,3 3,9 2,3 8,0 11,4

Prvi dve leti ima upor proletarsko dušo. Večina upornikov je industrijskih in obrtnih delavcev. Premožnejših se upre le malo, kmetje med uporniki so izrazita manjšina.

KRAJ BIVANJA Ozemlje sedanje tržiške občine je bilo med vojnama razdeljeno na spodaj pet občin. V njih je jeseni 1941 živelo nekako okoli 9500 ljudi. občina

preb.

Parti % zani preb.

zapo % izsel % rniki preb. jeni preb.

Kovor

1789

4

0.2

36

2.0

27

1.5

Križe

1984

25

1.3

53

2.7

42

2.1

Sv. na

694

3

0.4

4

0.6

3

0.4

Sv. Katarina

984

0

0.0

6

0.6

7

0.7

Tržič

3776

40

1.1

133

3.5

128

3.4

Brezje

334

3

0.9

0

0.0

0

0.0

Glede na večinski delež delavcev med prizadetimi zaradi upora, je razumljivo, da jih je večina prebivala v delavskih okoliših v Tržiču in v Pristavi v občini Križe.

PRIMERJAVA Popis med Julijci in Karavankami zajema območja Bohinja.

Blejskega kota. Jeseniške občine in Radovljiške ravnine. To obmčje je skupaj s Tržičem spadalo v nacionalsocilistično okrožje Radovljica in lahko primerjamo razvojno-strukturne značilnosti dogajanja na obeh območjih.

partizani zaporniki izgnanci skupaj

JulijciTržič Karavanke 1941-1942 % preb. 1941-1942 % preb.

76 0,8 500 1,4 234 2,5 1103 3,0 215 2,3 1027 2,8 525 5,5 2630 7,2

Osnovna ugotovitev je, da območje sedanje tržiške občine v letih 1941/1942 doživlja podobno usodo kot sosednji predeli Gorenjske, čeprav je intenzivnost vojnega zapleta nekolikanj nižja kot v sosednjem območju.

Tržič 1941/42

partizani

JulijciKaravanke

19411945

Število

% preb.

Število

% preb.

51

0.53

920

2.53

*200

0.55

mobilizirani v nemško vojsko aktivisti in talci

55

0.57

220

0.61

ubili partizani

7

0.07

*300

0.83

ostale žrtve

9

0.06

*200

0.55

vseh

122

1.28

1840

5.07

* označene številke so ocene, ki jih omogočajo zbrani podatki.

Značilno za prvi vojni leti je, da je mobilizacija v partizane v primerjavi s tisto v kasnejših letih skromna. Zato se kasneje tudi pomožne žrtve med partizani.

Okupator je v prvih dveh letih vojne zgrizel večino svojih žrtev med partizanskimi sodelavci. Več v letih 1941/1942 kot pa v naslednjih letih vojne. Kasneje okupator zakrivi še žrtve med domačini, ki jih mobilizira v svojo vojsko. Nasprotno pa gorenjski partizani večino svojih žrtev iz vrst domačinov pobijejo v letih 1943-1945, ko utrjujejo oblast.

PRIPIS 2011

partizani sodelavci part. gibanja mobilizirani v nemško vojsko ubili partizani ostale žrtve vseh

Tržič 267

Julijci% preb. Karavanke % preb.

2,8 920 2,5

39

0,4

200

0,6

60 130

0,6 1,4

496

5,2

220 310 200 1850

0,6 0,9 0,6 5,1

V zadnjih letih so tudi v Tržiču popisali zamolčane žrtve, torej tako padle mobilizirance v nemško vojsko kot od paertizanov pobite civiliste in vojne ujetnike domobranske vojske. Ti podatki kažejo, da se je razmerje med žrtvami spremenilo v toliko, da je na Jesenicah več žrtev bombandiranja, v Tržiču pa je zaradi večjega števila po vojni pobitih domobrancev bolj viden vpliv državljanske vojne. Je pa odstotek žrtev na obeh območji nižji kot na južni Gorenjski od Kamniškega do Žirovskega, kjer je državljanska vojna zahtevala še večji davek.

VIRI IN LITERATURA Kot je razvidno iz uvoda, je besedilo skrajšana verzija daljše pripovedi, zgrajene iz množice predvsem spominskih izjav. Zato v seznamu uporabljenega gradiva le opozarjam na osnovne pritoke podatkov: Arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, Članski dokumenti Arhiv Gorenjskega muzeja: a) Arhiv nemške občine Tržič b) Arhiv žandarmerijskih postaj nemškega okrožja Kranj c) Popis borcev, zapornikov v Begunjah, talcev, internirancev in izseljencev na območju sedanje občine Tržič v letih 1941/1942.

Sestavljeni so na podlagi različnih virov. Z obdelavo v njih zbranih podatkov je Jože Dežman sestavil statistične preglede, uporabljene v besedilu. d) Prevodi nemških dokumentov c) Pripombe Ivke Križnar in Franca Štefeta k osnutku besedila o narodnoosvobodilnem gibanju v občini Tržič v letih 1941/1942 f) Topografija občine Tržič g) Vpisne knjige kaznilnice v Begunjah: 14 702/1, 14 702/11, 14 703/1 h) Zavod za socialno zavarovanje Kranj - komisija za priznanje časa v NOV - občina Tržič i) Življenjepisi padlih borcev, talcev in žrtev fašizma Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, predvsem kopije transportnih seznamov izgnancev v Srbijo in Nemčijo Arhiv matičnega urada Tržič Arhiv Občinskega odbora Zveze združenj borcev Tržič, Članski dokumenti in različni seznami Arhiv Slovenije, fond komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev Arhiv Tehniškega muzeja Železarne Jesenice, predvsem gradivo o izgnancih v Srbijo Arhiv Janka Tišlerja. Janko Tišler je v več kot petintridesetih letih zbral več sto strani spominskih izjav, izpisov iz dokumentov in njihovih kopij, ki jih hrani urejene po krajih in dogodkih

Arhiv Tržiškega muzeja, predvsem razni seznami in gradivo o žrtvah vojne Brane Božnik, Jože Dežman, Janko Tišler: Nacionalsocilistična okupacija 1941-1945, prispevek k zgodovini nacionalsocilistične okupacije v Tržiču in okolici, Tržiški zbornik 1984 Jože Dežman: Stavka tekstilcev v bombažni predilnici in tkalnici Tržič, rokopis pri avtorju Jože Dežman: Popis med Julijci in Karavankami, v arhivu Gorenjskega muzeja. Delni rezultati računalniške obdelave podatkov so objavljeni na Odprtih straneh, prilogi Gorenjskega glasa, 5. aprila 1991 Jože Dežman, Janko Tišler: Narodnoosvobodilno gibanje v občini Tržič v letih 1941/1942. Rokopis hrani Jože Dežman. Vrsto dopolnilnih izjav je po letu 1986, ko je bilo besedilo napisano, zbral Janko Tišler in jih hrani v osebnem arhivu Ivan Jan: Kokrški odred, 1. knjiga, Ljubljana 1980 Ivan Križnar: Kranjske partizanske enote v letu 1941, Kranjski zbornik 1970 Ljudstvo pod Storžičem v boju za svobodo, zbornik, Goriče 1955 Napredno delavsko gibanje v Tržiču do leta 1941, dokumenti in spomini, Tržiški zbornik 1979 Od spomenika do spomenika NOB v občini Tržič, Tržiški zbornik 1981 Ciril Stritih: Pisma iz kaznilnice v Begunjah, v fototeki Gorenjskega muzeja Andrej Tišler: Ko nisem bil več človek, Tržiški vestnik, št. 2-18 1952 Udin Boršt, Spomeniki delavskega in revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 31. zvezek Janko Tišler: Gradivo za zgodovinski oris narodnoosvobodilnega boja v občini Tržič (julija, avgusta in septembra 1941). Besedilo, dopolnjeno z gradivom, zbranim po letu 1961, hrani Janko Tišler Janko Tišler: Preseljevanje Tržičanov in streljanje talcev na Čegelšah dne 8. julija 1942, Tržič 1957 Jože Vidic: Semenj v Bistrici, Ljubljana 1981

TRŽIČ AND ITS SURROUNDINGS IN 1941 AND 1942 Summary In the last years before the Second World War the conservative Slovene People's Party prevailed in the political life of the present Tržič municipal district. At that time there were probably no more than twenty members of the Communist Party and about ten or twelve members of the Communist Youth League in the town and its surroundings. A number of people, predominantly of German origin, showed their interest in Nazi Germany by establishing the "Kulturbund" in Tržič.

The anti-nazi resistance was organized by the communists. After the Soviet Union was attacked by Nazi Germany, about twenty members of the Communist Party and the Communist Youth League went underground until August 5th. In the night between July 30th and 31st, 1941 the partisans carried out a Jew minor actions. On August 5th the partisan unit was destroyed. After the prosecution of the partisans and their supporters during the summer and autumn 1941 and their withdrawal from the Tržič territory in October 1941, the Liberation Front, the resistance organization consisting of a coalition of Communists, Sokol nationalists and Christian socialists, began to develop towards the end of the year. In the first months of 1942 most of the activists were arrested by the Gestapo and killed or sent to concentration camps. From the beginning of 1942 onwards a partisan troop was active in the surroundings of Tržič, carrying out several attacks.

The Nazi army answered by killing hostages and deporting relatives of the partisans and the hostages. In September 1942 the partisans left the district of Tržič again while arrests of their supporters continued until the end of the year.

In the first two years of Nazi occupation 76 persons from the district joined the partisans, among them 7 refugees from the Italian Ljubljana Province and three deportees to Serbia. During the war 51 partisans were killed in combat (32 of them in 1941 and 1942), six were taken prisoner and shot, six lost their lives in concentration camps. In spite of continuing prosecution in 1941 and 1942, only two fighters deserted and later collaborated with

the Gestapo. Two fighters - a man and a woman - were shot by the partisans themselves due to desertion and theft.

Among the partisan supporters and their relatives more than 230 were arrested. Between September 9th, 1941 and July 28th, 1942 in ten groups of hostages local people, totalling 44, were shot by the Nazis as hostages while three more groups were shot in July 1942 in retaliation for partisan actions in the Tr탑i훾 district. 31 partisan supporters were sent to concentration camps, where seven of them died. 70 locals - Slovene nationalist and intelligence with their families - were deported to Serbia in July 1941. 145 family members of partisans and the hostages that were killed were deported to Germany. Nine of them died in exile.

Six local people were shot by the partisans because of supposed collaboration with the Nazis, one person was killed by the liquidator by mistake.

There were 122 victims, i.e. 1.3 % of the population. The war was predominantly a man's business. Thus 65 men and 11 women joined the partisans, all of the hostages that were killed were men, 26 men and 5 women were interned. The core of the resistance consisted of workers - about 75 % of the partisans and prisoners were workers in industries or in workshops. Until the end of the war the number of active participants of the war rose to more than one third of the population. From 1943 to 1945 the number in the resistance rose considerably while the violence of the Nazis remained the same as in the first two war years.

Compared to the neighbouring area of Upper Gorenjska with some 36,000 inhabitants, where in the first two war years over 2,600 people, i.e. about 7.5% of the population, either joined the partisans, or were imprisoned, sent to concentration camps or deported, it is evident that the Tr탑i훾 district with about 5.5 % of the population affected by the war in one way or another was somewhat less involved in the struggle for survival and communist revolution.