KOPRSKI ZAPORI

Page 21

Knjigo posvečamo vsem rodoljubom in antifašistom – Slovencem, Hrvatom in Italijanom, ki so šli skozi vice in pekel koprskih zaporov. Ni jih zlomilo nasilje nacifašističnih oblastnikov, ker so vseskozi verjeli v svojo moralno moč in zmago pravice. Upanja niso pustili pred vrati zapora, ponesli so ga s seboj in zato tudi zmagali!

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

343.81(497.4Koper)(091)

BELTRAM, Vlasta

Koprski zapori : s poudarkom na političnih zapornikih v obdobju fašistične vladavine : ob 65. obletnici prve osvoboditve političnih zapornikov septembra 1943 = Le carceri capodistriane : con particolare riferimento ai prigionieri politici nel periodo del governo fascista : nel 65-esimo anniversario della liberazione dei prigionieri politici nel settembre 1943 / [tekst] Vlasta Beltram ; [prevod v italijanščino Ravel Kodrič ; fotografsko gradivo Pokrajinski muzej Koper]. - Koper : Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov = Capodistria : Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani, 2008

ISBN 978-961-6681-03-2

240153856

KOPRSKI ZAPORI

LE CARCERI CAPODISTRIANE

S poudarkom na političnih zapornikih v obdobju fašistične vladavine

Con particolare riferimento ai prigionieri politici nel periodo del governo fascista

Ob 65. obletnici prve osvoboditve političnih zapornikov septembra 1943

Nel 65-esimo anniversario della liberazione dei prigionieri politici nel settembre 1943

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Associazione antifascisti, combattenti per i valori della LLN e veterani di Capodistria

September / Settembre 2008

Vlasta Beltram

Uvodne misli

Italijanski književnik Silvio Pellico, ki so ga avstrijske oblasti pred 188 leti zaradi pripadnosti tajni iredentistični organizaciji karbonarjev obsodile na smrt, kasneje pa pomilostile, je preživel 10 let (1820–1830) v najbolj zloglasni avstrijski jetnišnici Spielberg. O trpljenju in grozotah svojega ujetništva je napisal knjigo »Moje ječe«. Literarna izpoved trdega zaporniškega življenja je prevedena v mnoge jezike. Delo je po takratnih ocenah naredilo takratni Avstriji več škode kot katerakoli izgubljena bitka na bojnem polju in je še danes huda obtožba nasilja nad človekom, vklenjenem v zaporniško kletko.

Zgodovinska publikacija Vlaste Beltram, ki pripoveduje o nekdanjih koprskih zaporih na naših tleh, ni literarno občutena izpoved, kot so »Moje ječe«, je pa dobro predstavljen dokument o kaznilnici, ki naj ostane v zgodovinskem spominu, in je živo pričevanje številnih zapornikov, Slovencev, Hrvatov, Italijanov – antifašistov, trpečih v koprskih zaporih zaradi njihove svobodoljubnosti in upornosti. Publikacija je pričevanje o preteklih časih in je opomin novim generacijam, da svoboda ni samoumevna dobrina, temveč dobrina, za katero so mnogi ljudje plačali visoko ceno, tudi v koprskih zaporih.

Zgodovinarka Vlasta Beltram je raziskavo o koprskih zaporih razdelila na tri obdobja. Iz časa habsburške monarhije, ki je kaznilnico zgradila, predstavlja trde zaporniške razmere, kakršne je takratna avstrijska oblast izvajala nad kaznjenci, pretežno z območja Istre in Dalmacije. Najbolj je poudarjeno obdobje Kraljevine Italije in fašističnega terorja. Slovanski politični preganjanci iz Julijske krajine, kakor tudi

italijanski protifašisti, so čas med preiskovanjem preživljali v t. i. grobovih živih (tombe dei vivi), izpostavljeni krutemu mučenju. V času

narodnoosvobodilnega boja naj bi bilo zaprtih nad 5000 politično preganjanih. Pod vojaško upravo Jugoslovanske armade so maja

1945 koprski zapori zaključili svojo kruto zgodbo. Kmalu so njihovi debeli zidovi postali ruševina in prostor za nov razvoj Kopra.

Poglavitni del publikacije, poglavje »Zapor so občutili na lastni koži«, namenja zgodovinarka spominskim pričevanjem političnih zapornikov v obdobju med obema vojnama in med drugo svetovno vojno, antifašistov, tigrovcev, obsojencev fašističnega Posebnega sodišča za zaščito države in borcev NOB. Vsako od objavljenih pričevanj političnih mučencev je pretresljiva izpoved o mučenjih, ki naj bi strla človeku zavest in voljo. »Naše ječe« so izkusili številni antifašisti in borci boja, ki je na široko odpiral vrata osvoboditvi in polagal temelje združitvi Primorske in Istre z matičnim narodom.

Primorski borci niso ob postopku za spremembo Ustave Republike Slovenije leta 2001 brez razloga in dokazov, tudi zgoraj omenjenih, predlagali, naj se njena ustavna preambula dopolni z naslednjim dodatkom: da smo izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim, narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem.

Primorski predlog, ki ga je podprla široka slovenska javnost (na glasovanju v Državnem zboru je dobil 51 od potrebnih 58 glasov), pomeni moralno zadoščenje za antifašistične in narodnoosvobodilne borce ter veterane. Pobuda ne more zastarati, če jo bodo borci, veterani in slovenska napredna javnost gojili še naprej.

Publikacija o koprskih zaporih, o trpljenju in žrtvah političnih zapornikov in njihovem prispevku za uresničenje samostojne in suverene Slovenije, je tehtno sporočilo, kje so korenine naše današnje stvarnosti in da zgodovinskih resnic ne smemo omalovaževati, tajiti ali zanikati.

Dušan Fortič

I. KOPRSKA KAZNILNICA

OD USTANOVITVE DO UKINITVE

Lasciate ogni speranza voi che entrate!1

»/.../ Še sedaj se spominjam velikega križa, ki je stal na vhodnih vratih koprskih zaporov s tem napisom /.../.«

(Alojz Sosič, Opčine 1915, pisna izjava, april 1983)

Organizirane družbene skupnosti so že od samih začetkov oblikovanja poskrbele tudi za kaznovanje tistih, ki so rušili postavljena družbena pravila. Prve kazni so bile predvsem izobčanje ljudi iz skupnosti, poznejše so temeljile na telesni kazni – za določene vrste zločinov so kaznovali določen del telesa (npr. za krajo so odsekali roko); politične nasprotnike in hujše prestopnike družbenih norm pa so praviloma obsodili na smrt. Z razvojem pravne države so telesne kazni spremenili v kazen odvzema temeljnih človekovih pravic in dobrin – odvzem svobode in premoženja, kar velja še danes. Z izvajanjem kazni odvzema svobode pa je bilo potrebno poskrbeti za ustrezne prostore. Začetki segajo v čas srednjega veka, ko je zemljiška gospoda, kot nosilka sodne oblasti, imela za ta namen v svojih gradovih posebne prostore – temnice, ječe. Namenjeni so bili predvsem podložnikom, ki niso oddali obveznih dajatev, ki so izvajali krivolov idr. Te grajske temnice so predhodnice sodobnih zaporov, ki so bili zgrajeni z namenom, združiti na enem mestu vse kriminalne ljudi iz svoje družbe.2

Tudi v mestih so bile ječe, v bližini sedežev mestnih svetov, ki so opravljali tudi sodno funkcijo, z ustanovitvijo sodišč pa v bližini le-teh.

19. in nato 20. stoletje prineseta še drugačno množično zaporniško skupino – politične zapornike. Seveda so ječe vedno polnili tudi na-

1 Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate!

2 Po internetnem viru: http://sl.wikipedia.org/wiki/Zapor

7
Beltram KOPRSKI ZAPORI
Vlasta

sprotniki vladajoče gospode ali režima, znanilci in nosilci družbenega razvoja in sprememb (inovatorji, znanstveniki, verski reformatorji), ki so rušili takratne edino priznane obstoječe družbene modele, vendar le za krajši čas, saj so bili največkrat obsojeni na smrt. Največje razsežnosti pa je ta pojav dobil ravno v 20. stoletju, v času totalitarnih režimov. Politični zaporniki so prihajali iz vseh slojev, njihov zločin pa je bil, da so delovali proti obstoječi oblasti zaradi drugačnih političnih prepričanj in interesov. Pri nas je bilo največ političnih zapornikov in drugače politično preganjanih ljudi v času fašizma, ko so se ljudje množično na različne načine upirali tako fašističnemu potujčevanju kot mačehovskemu odnosu Kraljevine Italije do prebivalcev novopriključene Julijske krajine.

In v koprskih zaporih, vzpostavljenih že v prvi polovici 19. stoletja, je bilo vedno veliko političnih zapornikov – v avstro-ogrskem obdobju so bili pretežno Italijani (karbonari, iredentisti), v času fašizma in nemških okupatorjev Slovenci in Hrvati iz Julijske krajine pa domači protifašisti italijanske narodnosti, med vojno tudi še iz takratne Ljubljanske pokrajine in Dalmacije.

In ravno tem zapornikom je namenjena pričujoča publikacija. To je pripoved o koprskih zaporih, ustanovljenih v času Habsburške monarhije; o kaznilnici, ki so jo zgradili v takih dimenzijah, da je četverokotna zgradba z nazobčanima stolpoma izstopala iz mestne vedute kot zastrašujoč opomin prebivalcem. O zaporih je malo arhivskih virov, zato je opis razvoja bolj splošen, ponekod nerazjasnjen, z nepopolnimi datumskimi opredelitvami. O trpljenju političnih zapornikov v njih v času vladavine fašistične Italije pa pripovedujejo spominska pričevanja.

8
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Habsburška monarhija

I.

Koprski zapori so delovali najprej kot kaznilnica za prestajanje kazni. Skozi celoten obstoj je kaznilnica nekoliko spreminjala naziv (Casa di castigo, Penitenziario, Casa di pena, Stabilimento carcerario, Stabilimento penale, Casa di reclusione). Kasneje so imeli tudi status preiskovalnega zapora. Spadali so pod Ministrstvo za pravosodje.

Iz dopisa izrednega komisarja Ministrstvu za pravosodje leta 1923 izvemo, da je koprsko kaznilnico zgradila avstrijska oblast leta 1850, in sicer na kompleksu dveh ukinjenih samostanov – večjega dominikanskega in manjšega glagoljaškega, oba pa sta bila ločena z javno ulico. Na območju dominikanskega samostana so dvignili veliko zaporniško zgradbo z notranjimi dvorišči. V njej so bile zaporniške celice, pisarne, cerkev, delavci in vse potrebne službe, tudi ambulanta. Na predelu nekdanjega glagoljaškega samostana, ob takratni ulici Castel Musella, pa je bilo nekaj manjših stavb, kjer so spali mladoletni zaporniki, različne delavnice, na bližnjem dvorišču pa so prali in sušili perilo.3

Cerkev je bila tudi v nekdanjem glagoljaškem samostanu, kjer so izvajali pravoslavno bogoslužje za zapornike iz Dalmacije. Dejansko so za zapore uporabili objekte dveh samostanov, ki so ju ukinili Francozi leta 1806, tako da je avstrijska oblast samostanske objekte nekoliko predelala in dogradila za nove potrebe in to že v prvi polovici 19. stoletja, z začetkom okrog leta 1820.4 V dopisu iz leta 1836 so omenjeni kot c. kr. Casa di castigo. 5

Preskrba z vodo je bil problem, ki so ga kompleksneje reševali v začetku 60-ih let. V letu 1863 so izdelali projekt za zgradnjo vodovoda, po katerem naj bi pripeljali vodo iz izvira v Kampelu pod Pomjanom.

3 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 396, št. 1541.

4 Slovenska Istra v boju za svobodo, Koper 1998, dopolnjena izdaja, str. 512.

5 Archivio di Stato di Trieste (AST), I.R. Governo del Litorale, Atti Generali (AG), busta (b.) 504.

9
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Pri tem naj bi sodelovala tudi koprska občina, saj bi imeli tudi Koprčani od tega korist.6

Za razsvetljavo so služile petrolejke, leta 1910 pa so zapori dobili električno napeljavo.7

Panoramski pogled na Koper, takrat še otok. Levo izstopa mogočna koprska kaznilnica. Veduta panoramica di Capodistria, all’epoca ancora un’isola. Sulla sinistra s’erge imponente il complesso carcerario.

Zaporniki so prihajali z območja Istre in Dalmacije, zato je bila njihova narodnostna sestava zelo pestra. V začetku so v zaporih noge in roke zapornikov okovali z verigami ter uporabljali tudi druge krute naprave, ki pa so jih v 60-ih letih 19. stoletja ukinili. Značilna je bila visoka smrtnost zapornikov. Tudi po ukinitvi rabe krutih zaporniških

6 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 73, št. 42.

7 Aldo Cherini, Mezzo secolo di vita a Capodistria / Spoglio di una cronaca giornalistica 1890–1945/, Trst 1990, str. 110.

10
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

naprav so bile razmere v zaporih slabe, zato je večkrat prihajalo do uporov. Na občini so že leta 1868 želeli rešiti ta problem z nastanitvijo 300 vojakov.8 Konec decembra 1899 je prišlo do splošne stavke, ko so obsojenci, nezadovoljni s splošnim stanjem, odklonili delo v dnevnih opravilih in notranjih delavnicah. Uprava je na pomoč poklicala vojake iz Trsta, župan pa je želel, da se za te potrebe stalno nastani v Kopru 80 vojakov.9

Proti koncu 60-ih let je v zaporih začela delovati šola za zapornike. V lokalnih časopisih zasledimo podatke o izpitih, učiteljih ipd. le v 70-ih letih, šolski prostori in učitelj pa so omenjeni tudi leta 1922.10 Tako npr. preberemo, da so bili 21. 12. 1871 v zaporu izpiti za obiskovalce šole, ki je začela delovati nekaj let prej. Obvezna je bila najprej samo do 20. leta starosti, od leta 1872 pa do 24. leta.11 Za leto 1877 preberemo, da sta obstajali dve sekciji, vsaka je imela dva tečaja: italijansko je obiskovalo 72 učencev, slovansko 129; v prvi je poučeval Simeone Vascotti, v drugi Matteo Cristofich (v njej je bila večina nepismenih dalmatinskih kmetov); predmeti so bili: verouk, materni jezik, geografija in avstrijska zgodovina, fizika, aritmetika, petje in risanje; poleg teh dveh predavateljev so poučevali še dva katoliška duhovnika Giorgio Zubranich in Biagio Glavina ter ortodoksni Grk Vladimiro Kordich.12 Tudi skrb za izpuščene zapornike se je pojavila že zgodaj – leta 1861 so ustanavljali odbor za pomoč izpuščenim zapornikom, doma iz koprske občine.13 Zaporniki so med prestajanjem kazni delali v delavnicah v kaznilnici, pomagali pa so tudi pri raznih javnih delih. Tako so npr. gradili nasip in cesto proti Semedeli in pomagali pri vzdrževalnih delih na obalni cesti Rivalunga, ki je povezovala Koper in Izolo.

8 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 88, št. 982.

9 AST, I.R. Luogotenenza del Litorale, Atti Presidiali, b. 230, 1/17.7.

10 AS 1792, Direkcija zaporov Koper, Dnevni ukazi v kaznilnici 1922–1923, ukaz št. 7.

11 La Provincia, 1. 1. 1872.

12 L’Unione, 25. 12. 1877, št. 6. Ortodoksni Grk je dejansko pravoslavni duhovnik.

13 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 65, št. 842 – osnutek statuta.

11
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Marca 1915 je avstrijska oblast zapore izpraznila, zapornike, stražarje in uslužbence pa odpeljala v Maribor.14

II.

Zapori so bili še v vogalu pritličja Pretorske palače. Iz dopisa okrajnega komisarijata v Kopru aprila 1836 zvemo, da so bili trije prostori namenjeni kriminalnim in političnim osumljencem v fazi preiskovanja, dva pa osebam (ločeno za moške in ženske), ki so bili kaznovani zaradi prekrškov (dolgovi, kontrabant ipd.). Nezdravi bivanjski pogoji (vlaga, brez neposredne svetlobe in brez prezračevanja) so pripeljali do obolevanja oseb, zato je nastal načrt za razširitev zaporov in izboljšavo pogojev bivanja.15

Kraljevina Italija

Nova oblast je leta 1919 ponovno odprla glavno stavbo kaznilnice za zaporniške namene (leta 1922 tudi uvedla pravilnik delovanja Kraljevine Italije), opustila pa je prostore nekdanjega glagoljaškega samostana. V letih 1920–1921 je bil porušen velik del njegove največje stavbe, druge dele pa so namenili 11. pešpolku.16 Ukinili so tudi pravoslavno bogoslužje, češ da ni več zapornikov iz Dalmacije, šest slik in lestenec iz cerkve sv. Gregorija pa naj bi predali takratnemu Mestnemu muzeju za zgodovino in umetnost.17

V zaporu so do konca vojne delovale razne delavnice, v katerih pa so delali samo obsojeni, ki so prestajali kazen v zaporu. Med vojno, ko je primanjkovalo delovne sile, so delali še v različnih podjetjih.

Zapor v podaljšku Pretorske palače je bil v tem času ženski zapor.

14 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 396, št. 1541.

15 AST, I.R. Governo del Litorale, AG, b. 504.

16 Prav tam.

17 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 389, št. 1718.

KOPRSKI
12
Vlasta Beltram
ZAPORI

Verjetno v prvem desetletju fašizma zanj ni bilo velike potrebe, saj ga je leta 1931 Ministrstvo za pravosodje ukinilo in prostore vrnilo občini, ženske zapornice pa preusmerilo v tržaške zapore.18 Kasneje so ga ponovno odprli, v vojnem času pa je bil prenapolnjen. Takrat je služil tudi kot prehodni zapor za politične zapornice, ki so prihajale iz predelov Jugoslavije, zasedenih od italijanske vojske, in odhajale naprej v ječe po Italiji. Konec leta 1942 je Ministrstvo občino zaprosilo še za dodatne prostore in dvorišče.19

Koprski zapori, s statusom preiskovalnega in kazenskega zapora, so sprejemali vedno več političnih zapornikov, v vojnem času so ti celo prevladovali. Zaprti so bili za daljši čas (v preiskavi) ali krajši čas (ob 1. maju, pomembnih obiskih in drugih državnih dogodkih). Drugi bližnji zapori so bili v Trstu (Coroneo, Jezuiti), Gorici in na Reki, v spominih pa večkrat preberemo, da so bili ravno koprski zapori najslabši. Grozo vzbujajoče so bile nečloveške samice, poimenovane »grobovi živih« (tombe dei vivi), kjer so pripornike »mehčali« pred zaslišanji. Pred vojno so opravljali zasliševanja na kvesturi, za hujše osumljence tudi na orožniški postaji v Semedeli, med vojno pa kar v zaporu. Zasliševanja so bila največkrat spremljana z mučenji, ki so se stopnjevala glede na težo političnega zločina.

Največ političnih zapornikov je bilo slovanske narodnosti, in sicer iz celotne Julijske krajine, poleg njih še istrski italijanski protifašisti. Med drugo svetovno vojno se je, z italijansko osvojitvijo ozemlja v Jugoslaviji, razširil obseg političnih zapornikov in pripornikov, ki so poslej prihajali tudi iz novoustanovljenih zasedenih ozemelj Ljubljanske pokrajine in Dalmacije. Zapori so dobili še novo vlogo prehodnih zaporov za mnoge, pred vojaškim sodiščem obsojene, politične zapornike (moške in ženske) z zasedenih ozemelj, ki so jih od tu prerazporejali v italijanske ječe.

Ker so o koprskih zaporih na voljo le skromni arhivski podatki, ne

18 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 474.

19 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 580.

13
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

bomo verjetno nikoli prišli do končne številke, koliko političnih zapornikov vseh narodnosti je šlo skozi koprske zapore. Njihovo število je najbrž kar veliko, saj je bilo prostora za 2100 zapornikov, v času narodnoosvobodilnega boja pa naj bi jih bilo zaprtih tudi do 5000.20 V popisu, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, je leta 1943 vpisanih več kot 7500 zaporednih številk zapornikov (velja za moške in ženske zapore).21 Temu primerni so bili tudi pogoji bivanja.

V koprskih zaporih so preživljali hude dneve in bili zasliševani tudi osumljenci, obtoženi in obsojeni na najbolj odmevnih procesih: s sojenja sodelujočim v marežganskem uporu 15. 5. 1921 (spontani narodnoobrambni odpor neoboroženih domačinov iz Marezig in okoliških vasi proti nasilju koprske fašistične škvadre na dan parlamentarnih volitev) pa s sojenja pripadnikom tržaške narodnoobrambne organizacije Borba septembra 1930 na tako imenovanem prvem tržaškem procesu Posebnega sodišča za zaščito države (štirje obsojeni na smrt in ustreljeni v Bazovici) in sojenja antifašistom različnih političnih opcij na drugem tržaškem procesu decembra 1941 (pet obsojenih na smrt in ustreljenih na Opčinah). Zaprtih pa je bilo tudi veliko domačih antifašistov, med vojno tudi aktivistov Osvobodilne fronte in pripadnikov partizanskih enot.

V času nemške okupacije so imeli Nemci v zaporih delavnice, vanje pa so, predvsem koprski fašisti v službi nemške vojske, zapirali zajete aktiviste in partizane, jih zasliševali, od tam pa so jih Nemci pretežno pošiljali v tržaški zapor Coroneo, taborišče Rižarno in naprej v koncentracijska taborišča.

20 Salvator Žitko, Koprski zapori. – V : Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu, uporni / Vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih, Ljubljana 1980, str. 123–125.

21 AS 1792, Carceri giudiziari, t. e. 3.

14
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Osvobajanje zapornikov septembra 1943

S kapitulacijo Italije je prišlo tudi upanje, da se odpro vrata zaporov. Vendar ni bilo tako. 9. in 10. septembra 1943 so svojci zaprtih iz okoliških vasi organizirali demonstracije z zahtevo po izpustitvi zapornikov. Istočasno so se uprli tudi zaporniki sami in rezultat teh dogajanj je bil izpustitev zapornikov iz okoliških vasi, pred tem pa so izpustili zapornike italijanske narodnosti.

Pogled na koprske zapore z mestnega stolpa.

Veduta sulle carceri di Capodistria dal torre civico.

Koprski komisar javne varnosti je v telegramu 11. septembra razložil

puljskemu kvestorju, zakaj se je odločil za izpustitev lokalnih zapor-

nikov: dan prej so skupinsko pred nemško vojsko zbežali italijanski

vojaki, zapuščeno orožje, obleko in hrano pa so ljudje odnašali, kar je prineslo zmedo v javni red. Istočasno so še sorodniki in prijatelji

15
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

političnih zapornikov zahtevali njihovo izpustitev. Zaradi negotovih razmer, skromnih sil, ki jih je imel na razpolago, in možnosti, da se protest množice sprevrže v splošen upor zapornikov in posledično njihov pobeg, je ukazal aretirane izpustiti.22

Mnogo slabše so jo odnesli zaporniki iz drugih krajev. Novi nemški okupator jih je kmalu začel premeščati. Žene, ki so tudi razbijale po vratih in zahtevale izpustitev, so 15. septembra premestili najprej v moške zapore, dva dni kasneje pa so jih odpeljali v zapore v Benetke in drugam po Italiji. 26. septembra so odpeljali veliko število moških v nemška taborišča. Dan kasneje pa so domačini iz okoliških vasi, skupaj s hrvaškimi partizani (1. bataljon 2. hrvaške brigade, ki je takrat pokrival to območje), osvobodili preostale zapornike in v dneh do začetka nemške ofenzive, 2. oktobra, zvozili iz zapora ogromno materiala, ga najprej shranili po šolah v okoliških vaseh, nato pa odpeljali v Buzet.

Udeleženec Nazarij Bordon iz Čežarjev je osvobajanje koprskih zapornikov takole opisal:

»Akcijo bi morali izvesti 26. septembra. Takrat smo se zbrali borci v Pobegih ob 8. uri zjutraj. Razdelili smo se po vodih in odšli proti Kopru. Določen sem bil za izvidnico na hribu nad Pobegi. Kmalu sem opazil tri ladje, ki so prihajale iz Trsta proti Kopru. Takoj smo šli obvestit enoto, ki smo jo dohiteli pri Pradah. Z ladij so streljali proti Bertokom. Z eno skupino sem se vrnil nazaj v Čežarje, kjer me je drugo jutro poiskal Vincenc Kocjančič (član okrožnega komiteja

KPS Brkini-slovenska Istra, op. av.), češ da gremo danes osvobajat koprske zapornike. Po poti smo zbrali skupino ljudi in skupaj odšli v Koper. S Kocjančičem in še z nekom iz Bertokov smo potrkali na vrata koprskih zaporov. Zahtevali smo, da odprejo vrata in nam izročijo zaporniške ključe. Po kratkem pregovarjanju nam je uspelo: stražar je odprl vrata in nam predal ključe. Od ene pa do enajste ure zvečer so nato vozili s kamionom material iz zaporov

KOPRSKI
16
Vlasta Beltram
ZAPORI
22
Historijski arhiv Pazin, fasc. 30.

na šole v Šmarje, Marezige, Čežarje, Prade in Sv. Anton. Na kamion so naložili tudi koprske fašiste: vodjo zaporov, marešala karabinjerjev, veterinarja, brata Almerigogna, učitelja Zetta. Odpeljali so jih najprej v Marezige, potem v Buzet, tam pa so jih Nemci kmalu izpustili.«23

V knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo pa je, na podlagi spominskih virov, dogajanje takole dopolnjeno: koprski zdravnik Giovanni Paruta, ki je prihajal zdravit tudi zapornike, je skrival slovenske politične zapornike tako, da jih je pokrival z rjuhami, rekoč, da so težki bolniki. 25. septembra so Nemci v nočnih urah z ladjo odpeljali precej političnih zapornikov v tržaški zapor Coroneo. Ostalo je le še kakšnih 200, ki jih je čakala enaka usoda, zato je okrožni komite KPS Brkini-slovenska Istra začel z akcijo za osvoboditev, ki so jo nato izpeljali domačini iz okoliških vasi skupaj s hrvaškimi partizani. Ko so že osvobodili zapornike, so pred zapornike postavili zaporniško osebje, da so ti pokazali na najhujše mučitelje.24

Vojaška uprava Jugoslovanske armade

Po vojni je mogočna stavba stala le še tri leta. Maja 1945 so vanjo zaprli še nemške vojne ujetnike (tudi pripadniki nemške delovne organizacije TODT v Dekanih),25 ni pa več služila za zapore. V njej sta delovali mizarska in mehanična delavnica, od novembra 1946 še predilnica. Tu so imeli svoj sedež razne organizacije in manjša podjetja, še nekaj let potem, ko so jih leta 1948 začeli rušiti. Material nekdanjih zaporov so uporabili v pretežni meri za gradnjo zadružnih domov, ki so v tem obdobju in kasneje začeli množično rasti po vaseh. Na severovzhodnem delu zaporov so začeli zidati slovensko-italijansko osnovno šolo – 21. 7. 1949 so položili temeljni kamen. Kasneje sta na tem kompleksu zrasla še nebotičnik in pošta.

23 Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper, spominsko izjavo zapisala Vlasta Beltram avgusta 1980.

24 Slovenska Istra v boju za svobodo, str. 356–357.

25 Ustna izjava Fabia Vatovca iz Čežarjev.

17
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Alcune riflessioni introduttive

Il letterato italiano Silvio Pellico, condannato a morte dalle autorità asburgiche 188 anni fa e successivamente graziato per la sua appartenenza alla Carboneria, trascorse 10 anni della sua vita rinchiuso nella famigerata prigione dello Spielberg. Egli descrisse le sofferenze e le atrocità di questa prigionia nel famoso libro “Le mie prigioni”. Questa trasposizione letteraria della dura vita del carcerato è stata tradotta in molte lingue. Già all’epoca si valutava che il libro fosse per l’Austria molto più dannoso di qualsiasi sconfitta militare ed esso è tuttora una dura condanna della violenza perpetrata sull’essere umano rinchiuso in una cella.

Il lavoro storico di Vlasta Beltram racconta di carceri nostrane, quelle di Capodistria, e non è un lavoro letterario come “Le mie prigioni”, ma è un lavoro molto ben documentato sul carcere con una raccolta di testimonianze di numerosi ex prigionieri - sloveni, croati e italiani antifascisti – che soffrirono nelle sue celle a causa del loro amore per la libertà e del loro spirito ribelle. Si tratta di un resoconto dei tempi passati, ma anche di un monito alle giovani generazioni sul fatto che la libertà non è un qualcosa di scontato, bensì una conquista per la quale molte persone hanno pagato un prezzo altissimo, anche nelle carceri capodistriane. La parte riguardante la storia delle carceri capodistriane è stata divisa dall’autrice in tre periodi. Il primo è quello della monarchia asburgica, in cui il carcere fu costruito, e presenta le dure condizioni imposte allora dallo stato asburgico ai prigionieri, prevalentemente istriani e dalmati. Lo spazio maggiore è riservato al periodo del Regno d’Italia e del terrore fascista, quando i perseguitati politici slavi e gli antifascisti italiani passavano il periodo istruttorio nelle cosiddette “tombe dei vivi” esposti a crudeli torture. Si calcola che nel periodo della Lotta di liberazione nazionale le carceri di Capodistria “accolsero” circa 5.000 prigionieri politici. La crudele storia di questo carcere si concluse nel maggio del 1945, sotto il Governo militare jugoslavo, e ben presto le sue larghe mura divennero una rovina e uno spazio per lo sviluppo della città. La parte più importante della pubblicazione, il capitolo “L’esperienza carcerariatestimonianze individuali”, è però riservato dall’autrice alle testimonianze e alle memorie dei prigionieri politici del periodo tra le due guerre e della seconda guerra mondiale: antifascisti, membri delle organizzazioni di resistenza anche armata dell’anteguerra (TIGR e altre), condannati del Tribunale Speciale per la difesa dello Stato, combattenti della Lotta di liberazione nazionale. Ognuna delle testimonianze è un racconto agghiacciante di torture che avrebbero dovuto stritolare la volontà e la coscienza delle vittime. E “Le nostre prigioni” furono purtroppo vissute da numerosi antifascisti e combattenti della lotta che aprì le porte alla liberazione e all’unione della Primorska e dell’Istria alla patria.

Questa pubblicazione sulle carceri di Capodistria, sulle sofferenze ed i sacrifici dei prigionieri politici e sul loro contributo alla creazione di una Slovenia indipendente e sovrana è un lavoro importante, che ci ricorda quali sono le radici della nostra realtà attuale e ci ammonisce a non sottovalutare, tacere o negare le verità storiche.

Dušan Fortič

ALLA SUA

LA CASA DI PENA DI CAPODISTRIA DALLA SUA ISTITUZIONE

DEMOLIZIONE

»Lasciate

»/.../ Ricordo ancora l’enorme crocefisso all’ingresso delle carceri di Capodistria, con quella scritta /.../.«

(Alojz Sosič, Opicina, 1915, testimonianza scritta, aprile 1983)

Fin dal loro sorgere, le formazioni sociali provvidero anche alla punizione di chi minava l’ordinamento sociale costituito. Le prime pene consistettero innanzi tutto nell’espulsione dalla comunità dei responsabili di tale condotta, più tardi si fece ricorso alle pene corporali – ad un determinato reato corrispondeva la punizione della parte del corpo che se n’era resa responsabile (ad esempio, il furto era punito con l’amputazione della mano); gli avversari politici ed i responsabili di gravi violazioni delle norme sociali venivano, di regola, condannati alla pena capitale. Con lo sviluppo dello stato di diritto, le pene corporali furono sostituite dalla privazione dei diritti fondamentali dell’uomo e dei beni materiali; il reo era privato della libertà e del patrimonio, un metodo, peraltro, tuttora in vigore. L’applicazione della pena di privazione della libertà richiese il ricorso ad appositi stabilimenti di pena. I loro albori risalgono al medio evo, quando il feudatario, investito dell’autorità giudiziaria, si dotava, a tal fine, nell’ambito del proprio castello, di appositi vani – di celle e di prigioni. Esse erano destinate in primo luogo ai sudditi renitenti alle dazioni obbligatorie, ai cacciatori di frodo, eccetera. Si trattò dei precursori delle carceri moderne, erette al fine di assoggettare tutti i criminali di una data società ad un controllo.26

19 Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
ogni speranza voi che entrate!«
26 Cfr il repertorio enciclopedico in rete Wikipedia.

Ne furono dotate anche le città, sovente in prossimità delle sedi delle massime autorità cittadine, investite anche della funzione giudiziaria, oppure, a seguito dell’istituzione di appositi tribunali, nei loro pressi. Nell’Ottocento e nel Novecento comparve un’inedita e massiccia categoria di carcerati – quella dei prigionieri politici. Le carceri furono, beninteso, da sempre colme anche di avversari del principe o del regime di turno, di antesignani e protagonisti dello sviluppo e delle trasformazioni sociali (di innovatori, scienziati, riformatori religiosi), dediti alla demolizione dei modelli sociali esistenti ed unicamente ammessi, ma il più delle volte non vi soggiornarono a lungo, perché costoro venivano di regola condannati alla pena capitale. Il fenomeno raggiunse tuttavia l’apogeo proprio nel corso del Novecento, con l’avvento dei regimi totalitari. I detenuti politici provenivano da tutti i ceti sociali, il loro crimine consisteva nell’azione contro il potere costituito, motivata da divergenze di convinzioni e di interessi politici. Dalle nostre parti, il fenomeno dei detenuti politici, e della persecuzione politica in genere, assunse le più vaste proporzioni durante il regime fascista, quando la popolazione reagì in misura diffusa e con multiformi modalità sia all’azione snazionalizzatrice del regime che all’azione vessatoria del Regno d’Italia nei riguardi delle popolazioni della Venezia Giulia annessa al territorio nazionale.

Le carceri di Capodistria poi, sorte sin dalla prima metà dell’Ottocento, pullularono sempre di detenuti politici – in epoca austro-ungarica ne furono perlopiù vittime gli italiani (carbonari, irredentisti), durante il regime fascista e sotto l’occupazione tedesca ne subirono invece le restrizioni gli sloveni ed i croati della Venezia Giulia come pure gli antifascisti istriani di lingua italiana, un »bacino d’utenza« che nel corso della guerra si allargò anche ai territori jugoslavi occupati ed annessi della Provincia di Lubiana e della Dalmazia.

Ed è precisamente quest’ultima categoria di carcerati ad essere oggetto del presente opuscolo. Vi si affronta la storia delle carceri di Capodistria; di un penitenziario eretto sin dall’epoca della monarchia asburgica, ossia, di uno stabilimento di pena dalle dimensioni

20
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

tali, da far sì che l’enorme quadrilatero, sovrastato da due torri merlate, marcasse il profilo architettonico della città a guisa di monito intimidatorio rivolto a tutta la popolazione. Scarse sono le fonti archivistiche relative alle carceri, di conseguenza lo schizzo evolutivo non può che mantenersi sulle generali, punteggiato come appare di lacune ed imprecisioni cronologiche. Le sofferenze dei loro detenuti politici durante il regime fascista vi sono invece testimoniate dai brani memorialisti riportati.

La monarchia asburgica

I

Le carceri di Capodistria funsero dapprima da penitenziario in cui i condannati dovevano scontare la loro pena. Lo stabilimento penale assunse, nel corso degli anni, diverse denominazioni (Casa di castigo, Penitenziario, Casa di pena, Stabilimento carcerario, Stabilimento penale, Casa di reclusione). Più tardi furono loro attribuite anche le funzioni di carcere giudiziario. La loro gestione fu affidata alle competenze del ministero della giustizia. Da una lettera del commissario straordinario indirizzata al ministero della giustizia nel 1923 si apprende che lo stabilimento penale capodistriano era stato eretto dalle autorità austriache nel 1850 e precisamente sopra il sedime di un complesso monastico formato da due conventi dismessi – uno più vasto, domenicano, ed uno minore, glagolita, separati l’uno dall’altro da una pubblica via. Sopra il sedime del convento domenicano era stato eretto l’enorme edificio carcerario che racchiudeva dei cortili interni. Esso era dotato di celle carcerarie, d’uffici, di una chiesa, disponeva di un proprio personale e di tutti i servizi necessari, fra i quali anche un’infermeria. Sull’area dell’ex convento glagolita, lungo l’allora Via Castel Musella, sorgevano invece alcuni edifici minori che ospitavano i detenuti minorenni, diverse officine, mentre il cortile adiacente fungeva da lavanderia e

21
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

da asciugatoio.27

Vi era una chiesa anche nell’ex convento glagolita, nel quale la liturgia ortodossa era officiata a beneficio dei detenuti provenienti dalla Dalmazia. Di fatto erano stati adibiti a carcere i vani di due conventi che erano stati aboliti dalle autorità francesi nel 1806; un intervento delle autorità austriache che richiese dei rimaneggiamenti e delle integrazioni edili di modesta portata, per far fronte alle nuove esigenze sin dalla prima metà dell’Ottocento, sin dagli anni attorno al 1820.28 In una lettera risalente al 1836 le carceri sono indicate come Imperial-regia Casa di castigo.29

L’approvvigionamento idrico delle carceri fu una sfida, alla quale si pose mano con maggior lena solo agli inizi degli anni Sessanta. Nel 1863 fu elaborato un progetto di condotta idrica che avrebbe dovuto convogliarvi l’acqua delle sorgenti in località Campel ai piedi di Pomiano. L’impresa avrebbe dovuto coinvolgere anche le autorità civili di Capodistria, perchè a trarne profitto sarebbe stata la cittadinanza intera.30

L’illuminazione fu inizialmente assicurata da lumi a petrolio, mentre nel 1910 il complesso carcerario si vide allacciato alla rete elettrica.31

I detenuti provenivano dai territori dell’Istria e della Dalmazia, e di conseguenza anche la loro estrazione linguistica appariva quanto mai variegata. Inizialmente vi si utilizzarono i ceppi, sia per gli arti inferiori sia per quelli superiori, le catene ed altri metodi cruenti di restrizione della libertà, che nel corso degli anni Sessanta dell’Ottocento furono aboliti. Spiccava all’epoca l’elevata mortalità fra i detenuti. Pure in seguito all’abolizione degli strumenti di detenzione

27 SI PAK KP 7 (Archivio Regionale di Capodistria, NdT), Comune di Capodistria, u. t. 396, n. 1541.

28 Slovenska Istra v boju za svobodo (L’Istria slovena nella lotta per la libertà), Koper 1998, edizione aggiornata, pag. 512.

29 Archivio di Stato di Trieste (AST), I.R. Governo del Litorale, Atti Generali (AG), busta (b.) 504.

30 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 73, n. 42.

31 Aldo Cherini, Mezzo secolo di vita a Capodistria / Spoglio di una cronaca giornalistica 1890–1945/, Trieste 1990, pag. 110.

22
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

cruenti le condizioni carcerarie rimasero pessime, al punto da prestare il fianco per ripetuti ammutinamenti. Sin dal 1868 il comune cercò di ovviarvi, ricorrendo ad una guarnigione di 300 soldati.32

Verso la fine di dicembre del 1899 scoppiò fra i carcerati uno sciopero generale che vide i condannati, insofferenti del duro regime carcerario, rifiutare le prestazioni di lavoro inerenti alla gestione diurna ed al funzionamento delle officine interne. L’amministrazione richiese il rinforzo di soldati di stanza a Trieste, mentre il podestà richiese a tal fine lo stabilimento permanente a Capodistria di una guarnigione di 80 soldati.33

Verso la fine degli anni Sessanta fu introdotta nelle carceri l’istruzione a beneficio dei detenuti. I giornali locali riportano notizie sugli

32 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 88, n. 982. 33 AST, I.R. Luogotenenza del Litorale, Atti Presidiali, b. 230, 1/17.7.

23 Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
Pogled na kaznilnico s pomola. Veduta del penitenziario dal molo.

esami sostenutivi, sugli insegnanti, eccetera, ma soltanto per gli anni Settanta, mentre di vani didattici e del personale docente si fa menzione anche nel 1922.34 Così, ad esempio, si legge che il 21 dicembre 1871 si svolsero, presso le carceri, gli esami per gli allievi dei corsi scolastici, avviati qualche anno prima. Essi furono, infatti, obbligatori dapprima soltanto fino al ventesimo anno di età, dal 1872 in poi, fino al 24° anno d’età.35 Per il 1877 si legge che vi avevano operato due sezioni, ciascuna articolata in due corsi: la sezione italiana vantava 72 allievi, quella slava 129; insegnò presso la prima, Simeone Vascotti, presso la seconda (frequentata perlopiù da contadini dalmati analfabeti), Matteo Cristofich; le materie di studio furono religione, lingua materna, storia e geografia austriache, fisica, aritmetica, canto e disegno; accanto ai due insegnanti citati vi insegnarono due sacerdoti cattolici (Giorgio Zubranich e Biagio Glavina) ed un greco ortodosso, Vladimiro Kordich.36

Relativamente precoce fu anche l’introduzione di provvidenze a favore dei detenuti rilasciati – nel 1861 fu infatti istituito un comitato di assistenza ai reduci dal carcere, domiciliati nel comune di Capodistria.37

I carcerati che scontavano la pena detentiva venivano addetti ai lavori nelle officine del penitenziario, ma erano tenuti a prestazioni lavorative anche nell’ambito di molteplici lavori pubblici esterni. Furono, ad esempio, così impiegati anche nella costruzione del terrapieno e della strada che collega Capodistria a Semedella, nonché nei lavori di manutenzione della Riva Lunga che collegava Isola a Capodistria.

Nel marzo del 1915 le autorità austriache evacuarono le carceri; detenuti, impiegati e personale di sorveglianza furono trasferiti a Maribor.38

34 AS 1792 (Archivio della Repubblica di Slovenia), Direzione degli Istituti di Pena di Capodistria, Ordini del Giorno del Penitenziario 1922–1923, ordine n. 7.

35 La Provincia, 1. 1. 1872.

36 L’Unione, 25. 12. 1877, št. 6. La dizione »greco-ortodosso« si riferisce di fatto alla liturgia ortodossa.

37 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 65, n. 842 – bozza dello statuto.

38 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 396, n. 1541.

24
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Una prigione funzionò anche in uno degli angoli al pianterreno di Palazzo pretorio. Da una lettera del commissariato distrettuale di Capodistria dell’aprile 1836 si apprende dell’esistenza di tre vani, destinati agli indagati per reati comuni e politici in fase istruttoria, e di due vani (distinti per uomini e donne), destinati a chi doveva scontare pene detentive per infrazioni (debiti insoluti, contrabbando, ecc.). Le condizioni carcerarie insalubri (l’umidità, l’assenza di luce diretta e di ventilazione) generavano un alto tasso di morbosità, perciò si pose mano ad un progetto di ampliamento delle carceri e di miglioramento delle condizioni di vita dei detenuti.39

Il Regno d’Italia

Nel 1919, le autorità italiane provvidero alla riapertura dello stabilimento principale del penitenziario per scopi detentivi (nel 1922 fu inoltre introdotto il Regolamento, vigente nel resto del territorio del Regno); furono invece abbandonati i vani dell’ex convento glagolita. Negli anni 1920–1921 fu demolita gran parte del maggiore dei suoi edifici, mentre il resto del complesso fu destinato alle esigenze dell’11° Reggimento di fanteria.40 Venne inoltre abolita la liturgia ortodossa, per la presunta assenza di detenuti provenienti dalla Dalmazia, mentre sei quadri ed il lampadario della chiesa di San Gregorio sarebbero stati affidati alle cure dell’allora Civico museo di Storia ed Arte.41

Fino alla fine della guerra operarono nel complesso carcerario diverse officine, al cui fabbisogno di manodopera sopperirono esclusivamente i condannati che vi scontavano pene detentive. Data la penuria di manodopera durante la guerra, i detenuti furono assegnati a diverse imprese esterne.

39 AST, I.R. Governo del Litorale, AG, b. 504. 40 Ibidem

41 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 389, n. 1718.

25
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI II

Le carceri nell’appendice di Palazzo pretorio funsero a quell’epoca da carcere femminile. Durante il primo decennio del regime fascista, tali necessità non dovettero apparire pressanti, se nel 1931 il ministero della giustizia decise di disfarsene, affidandoli al comune, e di ricorrere, all’uopo, alle carceri triestine.42 Più tardi furono riaperti e nel corso della guerra si rivelarono sovraffollati. Funsero allora anche da tappa di transito delle detenute politiche provenienti dai territori jugoslavi occupati dall’esercito italiano e destinate ad istituti di pena dell’interno dell’Italia. Verso la fine del 1942, il ministero chiese al comune di poter utilizzare, a tal fine, altri vani adiacenti ed il cortile stesso.43

Le carceri di Capodistria, dotate dello statuto sia di carcere giudiziario, sia di istituto di pena, accolsero un numero crescente di detenuti politici, persino preponderante, nel corso della guerra. Vi trascorsero periodi più (nel corso delle indagini) o meno lunghi (come in occasione delle paventate celebrazioni clandestine del Primo Maggio, di visite in loco di gerarchi di spicco o di altri eventi politici di rilievo). Altri stabilimenti carcerari operarono, entro un breve raggio, a Trieste (le carceri del Coroneo, quelle Ai Gesuiti), a Gorizia ed a Fiume, ma nelle testimonianze memorialistiche ricorre spesso la considerazione che fu proprio quello di Capodistria a goder della pessima fama. Incutevano terrore le celle d’isolamento disumane, dette »tombe dei vivi«, deputate a rendere gli inquisiti più malleabili alla vigilia degli interrogatori. Prima della guerra gli interrogatori si svolsero presso la questura, oppure, come nel caso degli inquisiti ritenuti più pericolosi, anche presso la stazione dei Carabinieri di Semedella; durante la guerra invece, essi ebbero luogo presso lo stabilimento carcerario stesso. Gli interrogatori furono, il più delle volte, accompagnati da torture proporzionali alla gravità del reato politico imputato.

La maggior parte dei detenuti politici era d’origine slava, provenien42 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 474.

26
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
43 SI PAK KP 7, Comune di Capodistria, u. t. 680.

te da tutta l’area della Venezia Giulia; seguivano, per incidenza, gli antifascisti italiani dell’Istria. La conquista da parte italiana di territori jugoslavi nel corso della seconda guerra mondiale, estese il bacino di provenienza dei carcerati e dei detenuti in stato d’arresto, facendo registrare un afflusso anche dai territori occupati ed annessi della Provincia di Lubiana e della Dalmazia. Lo stabilimento carcerario fu così investito anche di un ruolo inedito – quello di tappa di transito di numerosi detenuti politici (uomini e donne), condannati dinanzi alle corti marziali nei territori occupati e destinati alle carceri all’interno del paese. Essendo disponibili, per le carceri di Capodistria, soltanto modeste fonti d’archivio, sarà probabilmente impossibile giungere mai a dei dati quantitativi conclusivi sul numero dei detenuti politici di qualsiasi nazionalità, transitati attraverso quell’istituto di pena. Dovette tuttavia trattarsi in ogni caso di un numero assai consistente, posto che la sua capienza ufficiale era di 2.100 detenuti e considerando che nel corso della lotta di liberazione vi avrebbero soggiornato fino a 5.000 detenuti.44 In un censimento conservato presso l’Archivio della Repubblica di Slovenia, si riportano, per il 1943, ben 7.500 posizioni carcerarie per altrettanti detenuti (il dato si riferisce sia alle carceri maschili, sia a quelle femminili).45 Non è difficile immaginarne le condizioni di vita carcerarie.

Trascorsero giorni da incubo nelle carceri di Capodistria, subendovi cruenti interrogatori, anche gli inquisiti, gli imputati ed i condannati ad alcuni processi che ebbero grande risonanza pubblica: fra essi, quello ai partecipanti alla sollevazione di Maresego del 15 maggio

1921 (la spontanea ripulsa, da parte degli inermi abitanti di Maresego e delle frazioni del circondario, dell’incursione degli squadristi capodistriani il giorno delle elezioni politiche), nonché quello ai militanti dell’organizzazione clandestina triestina di resistenza nazionale Borba nel settembre del 1930, imputati dinanzi al Tribunale

44 Salvator Žitko, Koprski zapori. (Le carceri di Capodistria, NdT) – In: Bili so zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu, uporni / Vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih, Ljubljana 1980, pag. 123–125.

45 AS 1792, Carceri giudiziarie, t. e. 3.

27
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

Speciale per la Difesa dello Stato, convocato in via eccezionale a Trieste (fra essi, i quattro condannati alla pena capitale e fucilati al poligono di Basovizza), nonché quello agli antifascisti, di svariata estrazione politica, imputati, ancora una volta a Trieste, dinanzi al Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato, nel dicembre del 1941 (con l’esecuzione di cinque condanne capitali presso il poligono di Opicina). Accanto a loro si snodò, va da sé, una lunga teoria di antifascisti locali, nonché, nel corso della guerra, di attivisti del Fronte di Liberazione del popolo sloveno (Osvobodilna fronta / OF) e di militanti nelle formazioni partigiane.

Nel corso dell’occupazione tedesca, le autorità germaniche misero in funzione, presso l’istituto carcerario, alcune officine, mentre i fascisti capodistriani, al servizio delle autorità militari tedesche, vi rinchiusero gli attivisti ed i partigiani catturati per sottoporli ad interrogatori prima che i tedeschi li assegnassero alle carceri triestine del Coroneo, alla Risiera di San Sabba o li trasferissero ai campi di concentramento nazisti.

28
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
Okovja in ključ iz koprske kaznilnice, razstavljeni v Pokrajinskem muzeju Koper. Ceppi e chiave delle carceri di Capodistria, esposti al Museo Regionale di Capodistria.

La liberazione dei detenuti nel settembre del 1943

L’armistizio, reso pubblico l’8 settembre, accese le speranze di una sollecita liberazione dei detenuti. Esse rimasero tuttavia deluse. Il 9 ed il 10 settembre, i parenti dei detenuti originari dei villaggi circostanti organizzarono delle manifestazioni per rivendicare la liberazione dei carcerati. Contestualmente, i detenuti stessi si ammutinarono, ottenendo la liberazione dei detenuti originari dai villaggi del circondario, mentre quelli di nazionalità italiana erano stati rilasciati in precedenza. In un telegramma dell’11 settembre, indirizzato dal commissario di pubblica sicurezza di Capodistria al Questore di Pola, lo scrivente motivò la decisione di rilasciare i detenuti locali: il giorno prima i militari italiani avevano disertato in massa di fronte all’avanzata dell’esercito germanico, mentre la gente s’appropriava delle armi, delle uniformi e delle vettovaglie abbandonate, ponendo con ciò a serio rischio l’ordine pubblico. Al tempo stesso, congiunti ed amici dei detenuti politici ne rivendicarono la liberazione. Di fronte alla situazione incerta, alla scarsità di forze a sua disposizione ed all’eventualità che la protesta di massa potesse sfociare in una sollevazione generale dei detenuti e nella loro evasione, dispose il rilascio degli arrestati.46

Una sorte ben peggiore spettò ai detenuti originari di altre regioni. L’invasore tedesco ne dispose, da lì a poco, la deportazione. Le donne, che avevano scatenato una rumorosa protesta volta ad ottenere la liberazione, furono trasferite, il 15 settembre, nelle carceri maschili, per venir due giorni dopo avviate alle carceri di Venezia ed altrove in Italia. Il 26 settembre un gran numero di detenuti maschi fu deportato verso i campi di concentramento germanici. Il giorno seguente la popolazione locale dei villaggi del circondario, con la manforte dei partigiani croati (il primo battaglione della 2° brigata croata, che in quel frangente presidiava quel territorio) liberò i detenuti rimasti, e nei giorni che precedettero l’inizio dell’offensiva tedesca, scatenata il 2 ottobre, asportarono dalle carceri un’enorme quantità di

29
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
46 Historijski arhiv Pazin (Archivio Storico di Pisino, NdT), fasc. 30.

materiale che fu dapprima custodito presso gli edifici scolastici dei villaggi circostanti, per venir quindi inoltrato a Pinguente.

Circa le modalità dell’azione che condusse alla liberazione dei detenuti di Capodistria, uno dei partecipanti, Nazarij Bordon, della frazione di Cesari, conserva il seguente ricordo:

»La sortita avrebbe dovuto svolgersi il 26 settembre. Fu in quel giorno che i combattenti si dettero appuntamento a Pobeghi, alle 8 del mattino. Ci dividemmo per manipoli e ci dirigemmo verso Capodistria. Fui designato a recarmi in avanscoperta sul monte sopra Pobeghi. Ben presto scorsi tre navi, salpate da Trieste alla volta di Capodistria. Corremmo ad avvertire l’unità che intercettammo nei pressi di Prade. Le navi apersero il fuoco in direzione di Bertocchi. Tornai assieme ad uno dei manipoli a Cesari, dove la mattina successiva venne a cercarmi Vincenc Kocjančič (membro del comitato distrettuale del Partito Comunista Sloveno per la zona dei Brkini e dell’Istria slovena, NdA), perché lo affiancassi nell’operazione volta a liberare i detenuti nelle carceri di Capodistria. Strada facendo aggregammo a noi un gruppo di persone e ci dirigemmo a Capodistria. Assieme al Kocjančič ed a qualche attivista di Bertocchi bussammo alla porta delle carceri di Capodistria. Esigemmo che ci aprissero e ci consegnassero le chiavi delle carceri. Dopo una breve trattativa ottenemmo lo scopo: il custode ci aprì la porta e ci consegnò le chiavi. Dall’una del pomeriggio alle undici di sera si snodò poi un viavai di camion, carichi di materiali sequestrati all’istituto di pena e smistati presso le sedi scolastiche di Monte, Maresego, Cesari, Prade e Sant’Antonio. Caricammo sul camion anche dei fascisti capodistriani: il direttore delle carceri, il maresciallo dei carabinieri, il veterinario, i fratelli Almerigogna, il maestro Zetto. Furono dapprima trasferiti a Maresego, quindi a Pinguente, dove tuttavia i tedeschi provvidero ben presto a rimetterli in libertà.«

47 Testimonianza

KOPRSKI ZAPORI 30
Vlasta Beltram
47
scritta, raccolta da Vlasta Beltram nell'agosto del 1980, Archivio del Museo Regionale di Capodistria /Archivio del MRC/.

Nel volume Slovenska Istra v boju za svobodo (L’Istria slovena nella lotta per la libertà, NdT) lo svolgimento degli eventi è stato così integrato, sulla scorta di alcune fonti memorialistiche: il medico capodistriano Giovanni Paruta, incaricato anche del servizio medico carcerario, usava nascondere i prigionieri politici sloveni coprendoli con delle lenzuola ed asserendo che si trattava di malati gravi. Nelle ore notturne del 25 settembre i tedeschi trasferirono numerosi detenuti politici, a bordo di una nave, per associarli alle carceri triestine del Coroneo. Ne rimasero circa 200, in attesa di subire una sorte analoga, perciò il comitato distrettuale del PCS per la zona dei Brkini e dell’Istria slovena, dette avvio all’azione volta a liberarli e portata a buon fine dai villici delle frazioni del circondario, coadiuvati dai partigiani croati. Una volta entrati e liberati i detenuti, fecero schierare di fronte ad essi il personale carcerario, per consentire il riconoscimento, in quei ranghi, degli aguzzini più feroci.48

Il governo militare dell’Armata jugoslava

L’imponente edificio sopravvisse per soli tre anni alla fine della guerra. Nel maggio del 1945 vi erano stati rinchiusi dei prigionieri di guerra tedeschi (vi furono fra loro anche gli appartenenti all’organizzazione di lavoro coatto tedesca TODT di Villa Decani),49 ma non funse più da istituto carcerario. Vi operarono una falegnameria ed un’officina meccanica e, dal novembre 1946, anche una filatura. Vi elessero inoltre sede diverse organizzazioni e piccole imprese che vi perseverarono addirittura qualche anno dopo che nel 1948 ne era stata avviata l’opera di demolizione. Il materiale edile ricavatone fu perlopiù riutilizzato per la costruzione delle sedi cooperative che sorsero, a quel tempo, e si diffusero massicciamente in tutte le frazioni. Sopra l’area nord-orientale del sedime del complesso carcerario fu avviata la costruzione della scuola elementare slovena ed

31
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
48 Slovenska Istra v boju za svobodo, op. cit., pag. 356–357. 49 Testimonianza orale di Fabio Vatovec, da Cesari.

italiana; il 21 luglio 1949 si svolse la cerimonia della posa della prima pietra. Sul resto del sedime sorsero più tardi un grattacielo e la sede degli uffici postali.

32
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

II. ZAPOR SO OBČUTILI NA LASTNI KOŽI

PRIČEVANJA

»Na tem mestu so se do leta osvoboditve 1945 dvigali mrki zidovi koprske ječe. V njenih temnih celicah je moralo nešteto borcev za svobodo pretrpeti strahotne muke in tudi smrt, da zdaj človek, svoboden v svobodni domovini, lahko mimo greš. Spomni se njih upornega duha in človeške misli, ki sta rušila ječe, ter varuj svoje domovine in tvojega ljudstva prosto pot!«

/Ciril Kosmač, 1959, posvetilo na šolski stavbi, zgrajeni leta 1951 na mestu nekdanjega zapora, podrti leta 2008, plošča pa se trenutno hrani v Pokrajinskem muzeju Koper/ V preteklosti je bilo kar nekaj poskusov, tako v samih borčevskih organizacijah kot v sodelovanju s koprskim muzejem, da bi zbrali čimveč pričevanj političnih zapornikov, ki so na lastni koži okusili grozotne razmere in ravnanje v koprskih zaporih. Cilj pa je bila samostojna publikacija. Tako se je v Pokrajinskem muzeju Koper nabral kupček spominskih pričevanj v obliki pisnih izjav. Z objavo v tej publikaciji nekako izpolnjujemo dolg do vseh pričevalcev, ki so zapisali svoje spomine v veri, da bodo nekoč zagledali luč sveta.

Pričevanja pokrivajo časovno obdobje med obema vojnama in druge svetovne vojne, ob njihovem prebiranju pa si lahko najbolj verodostojno ustvarimo sliko o koprskih zaporih kot stavbi in kot kaznilnici – njenem delovanju, počutju in mučenju zapornikov. Obenem pa nam pričevanja političnih zapornikov razkrivajo njihovo »krivdo«

protifašistične usmerjenosti in boja za svojo narodno identiteto.

33
Beltram KOPRSKI ZAPORI
Vlasta

Avgust Primožič (Čežarji, 1914),

predvojni protifašist in komunist, večkrat zaprt v koprskih zaporih. Prvič je bil aretiran julija 1932 pri prenašanju pisalnega stroja za ciklostilno tehniko v Gabrovico. Leta 1938 je bil aretiran zaradi fotografije, na kateri skupina domačih fantov, skupaj z njim, pozdravlja z dvignjeno pestjo; nato ob vstopu Italije v vojno, 10. junija 1940, pa ob napadu na Jugoslavijo 6. 4. 1941, nekajkrat pa še na dan 1. maja ali ob prihodu visokih državnikov v te kraje.

»Že iz obstoječih slik se da videti, da so bili koprski zapori ogromna trinadstropna zgradba, ki jo je bilo takrat videti daleč z morja.

Vzdolž Belvederja je bila stavba dolga skoraj 70 metrov, v južni smeri pa je bila nekoliko ožja. Na južni strani so bile kasneje zgrajene dodatne zgradbe. Na zahodni strani so bile v pritličju in nadstropjih tekstilna delavnica in druge delavnice, na južnem vogalu pa sta bila uprava in glavni vhod. Še en vhod, verjetno za tovor, je bil na severni strani.

V notranjosti je bil med fasadami velik prostor za ‘zračenje’ kaznjencev, deljen z zidovi. Na južni strani je bila cerkev, poleg cerkve, v notranjosti, pa bolnišnica z ambulanto za kaznjence. Kasneje je bila na jugovzhodu dozidana manjša dvonadstropna stavba, v kateri so bile celice za izolacijo. Bilo jih je kakih 18, na koncu hodnika, spodaj, pa je bila kapela. Z malega dvorišča, ki je bilo namenjeno ‘zračenju’ izolantov, se je videlo vhod v cerkev in pročelje ambulante.

Ko si prestopil glavni vhod, si šel po hodniku mimo kuhinje. Značilno je bilo, da so bili hodniki vsenaokrog povezani. Zanimiv je bil tudi pogled skozi pritlični hodnik na vzhodni strani na podzemne celice za izolacijo, ki so pomenile najstrožjo kazen. Mogoče jih je bilo kakih deset. Vsaka je imela majhen hodnik v obliki črke L, tako da ni bilo videti prehodov, čeprav so bila vrata železno mrežasta. V celicah je stalno gorela žarnica, v zidovju pa so bile vzidane železne rinke. Tod so po hodniku spremljali zapornike na zaslišanja v prostore v pritličju na vzhodni strani.

Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI 34

V teh zaporih, ki so bili namenjeni predvsem za prestajanje dolgoletnih kazni, tudi dosmrtnih, so bili tudi politični zaporniki, vendar samo v času, ko so bili v preiskavi. Pravi zaporniki so bili predvsem kriminalci. Kaznjenci so bili razporejeni po večjih sobah – kameronih, po 12 v enem in tudi več. Čez dan pa so delali. Zaradi varnosti so hodili pazniki po oddelkih zjutraj in zvečer z lestvami, ki jih je nosil kaznjenec, od celice do celice, tolkli z železno palico železno mrežo na oknih in iskali sledove žaganja. Tolčenje se je izvajalo istočasno po vseh oddelkih, tako da je bilo slišati kot močno regljanje.

Med čuvaji je bilo opaziti samo dva Slovenca, domačina (Križman iz Sv. Antona in Kocjančič iz Trušk), drugi so bili vsi Italijani. Ta moj opis velja za dobo 1930–1940.«50

Iz članka: Življenje naših aretirancev v laških zaporih

»/…/ Tudi koprski zapor, star preurejen grad (pravilno: samostan, op. av.), še precej dobro odgovarja zahtevam, a ne za politične zapornike. Ti so navadno vrženi v t.i. kazenske celice, ki se nahajajo popolnoma pod zemljo, brez oken, kamor ne posije sončni žarek, ker so celice od zunanje strani ločene po dolgih hodnikih. Te celice so nekaj strašnega in le kdor jih je poizkusil, si lahko o njih napravi sliko. Široke so komaj poldrugi meter, a dolge toliko, da srednji

človek lahko napravi tri korake in pol, kadar se je navadil pravilno obračati, to pa zaradi omotice, ki se nujno pojavi že po nekaj korakih. Le v luknji nad notranjimi železnimi vrati brli noč in dan lučka. Kaznjenci dostikrat ne vedo, ali je noč ali dan, in se časovno orientirajo samo potom kosila, ki ga dobijo okrog poldne, ker v te luknje ne seže niti glas zvonca, niti zvonov. /…/«51

50 Pisna izjava, april 1979, Arhiv Pokrajinskega muzeja Koper (APMK).

51 Istra, glasilo Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, 28. 10. 1932, št. 44, str. 4.

35

Ernest Vatovec - Amedej (Čežarji, 1902),

predvojni komunist (od leta 1925), od septembra 1943 do konca vojne okrožni in okrajni aktivist OF v slovenski Istri in južnoprimorskem okrožju. Skupno je bil obsojen na 16 let zapora, od teh je 9 let preživel po zaporih, 3 pa v konfinaciji.

»/.../ Prve dni februarja 1929 sem bil aretiran in zaprt v koprske zapore. Že prvi dan sem bil odpeljan v samico. Bilo je zelo mrzlo, povsod vlaga, celica pa je imela le majhno okence, skozi katerega so dajali hrano. Tu sem bil zaprt skoraj 70 dni. Po 70 dneh sem začel gladovno stavkati in dva dneva nisem jedel. Po pogovoru s paznikom Steffètom, doma iz Kopra, so me premestili v drugo celico, ki je bila bolj suha, a polna stenic. V zaporu sem preživel 7 mesecev; to je bil čas preiskav. Hrana je bila borna, a je je bilo dovolj. Prinašali pa so jo tudi sorodniki in jo puščali pri pazniku, saj stika z domačimi nismo imeli. Sodnik, ki me je zaslišal, je prišel iz Rima. Mene niso zasliševali ponoči, so pa mnoge druge zapornike. Tudi pretepali in drugače mučili me niso. Po zaslišanju, na katerem sem vse negiral, so me prepeljali v Rim. Tu so me obsodili pred Posebnim sodiščem za zaščito države na 4 leta zapora, ki sem ga prestajal v Firenzah in Civitavecchii /.../«.52

Jože Vergan (Popetre, 1904), predvojni protifašist, komunist, španski borec. Prvič je bil aretiran 17. 5. 1921, ker je na dan parlamentarnih volitev 15. 5. sodeloval v marežganskem uporu proti fašističnemu nasilju na volišču v Marezigah.

»1. 3. 1929 sem bil aretiran in odpeljan v koprske zapore skupaj s približno 70 tovariši iz slovenske Istre; od teh nas je trinajst stopilo pred Posebno sodišče v Rimu.

52 Pisna izjava, april 1984, APMK.

Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI 36

Ta strašni zapor (koprski, op. avt.) je bil razdeljen na tri dele: v prvem so bile skupne sobe in delavnice, v drugem samske celice, v tretjem delu pa podzemne celice – celice mučenja, trpljenja in smrti. Vsi priporniki in kaznjenci so jih klicali celice smrti. Tri dni in noči so me na koprski kvesturi neprestano zasliševali in trpinčili. Zaradi pretepanja in brcanja sem se večkrat onesvestil; s svečami so mi žgali nohte na rokah in nogah itd. Ko so se naveličali, so me fašisti odpeljali v zapor. Izročili so me direktorju za posebne naloge. Nezavestnega so me odnesli v zloglasno podzemno celico, kjer sem preživel 6 mesecev. Celica je bila 1,5 metra dolga in 1,20 metra široka. Bila je pod zemljo, zato brez okna in nobene svetlobe, voda pa je stalno kapljala na glavo, obleko, pokrivalo in slamarico. Vlaga in polno vode. Bil sem brez vsakršnih pravic, ki jih je nudil zaporniški red – zdravljenje, dopisovanje s svojci, obi-

37 Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
Pogled z morja (danes kopališče) na koprsko kaznilnico. Veduta dal mare (dall’odierno stabilimento balneare) sulle carceri di Capodistria.

ski, kupovanje hrane. Večkrat se je zgodilo, da so pazniki prinesli tisto črno čorbo in jo zlili kar na tla, saj zaradi teme niso videli porcije. Paznikom je bilo zaradi tega vseeno; odšli so, jaz pa sem pobiral to goščo s tal in jo jedel, ker sem bil zelo lačen.«53

Vekoslav Španger (Prosek, 1906),

član tržaške tajne organizacije Borba, obsojen na prvem tržaškem procesu septembra 1930 na 30 let ječe.

»V koprskem zaporu sem bil od 4. aprila do 1. maja 1930. Vtaknili so me v kletko št. 1, to je bila zadnja kletka v pritličju. Po dvakratnem izpraševanju posebnega sodnika OVRA54 so me v noči od 16. na 17. april odpeljali vklenjenega in zavezanih oči na karabinjersko postajo v Semedeli. Tam so me pretepali in namakali noge v vreli vodi. Naslednjega jutra so me spet pripeljali v koprsko ječo in tu sem ostal do 1. maja.

V tem času so bili v koprski ječi med drugimi tudi Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Lojze Valenčič, tudi oni mučeni na karabinjerski postaji v Semedeli, obsojeni na smrt na prvem tržaškem procesu in ustreljeni 6. 9. 1930 v Bazovici /.../.«55

Vladimir Štoka (Kontovel pri Trstu, 1910),

pripadnik tajne organizacije Borba, obsojen na prvem tržaškem procesu septembra 1930 na 20 let ječe; zaradi amnestij je bil izpuščen leta 1939. Kmalu je zbežal v Maribor in se nato med vojno umaknil v Zagreb, kjer je bil aretiran, odpeljan najprej v rimske zapore, nato v tržaški Coroneo. Izpuščen je bil 10. 9. 1943, se takoj priključil par-

53 Pisna izjava, 3. 10. 1959, APMK.

54 OVRA – Organizzazione Vigilanza Repressione Antifascismo, italijanska fašistična policija.

55 Pisna izjava, 1959, APMK.

Vlasta
KOPRSKI ZAPORI 38
Beltram

tizanom in 2 dni kasneje je pri Komnu umrl, zadet od drobca granate.56

Skupaj z Vekoslavom Špangerjem in bazoviškimi žrtvami je bil v preiskavah ob prvem tržaškem procesu zaprt v koprskem zaporu in mučen na karabinjerski postaji v Semedeli. O mučenju v Semedeli je v svojem življenjepisu med drugim zapisal:

»Pred vrati zaporov me je čakal avtomobil, če se dobro spominjam, prav tisti, s katerim so me peljali v Koper. Pred vrati sobe so me pridržali, eden izmed spremljevalcev je potrkal, vrata so se na mah odprla, mene pa so potisnili prav na vhod in v istem hipu sem zapazil, da je v sobi tema. Kakor bi trenil sem že imel brisačo na očeh, zvezano od zadaj, in roke vklenjene na hrbet. Čez glavo so mi vrgli dežni plašč in, ne da bi spregovorili, so me odvedli v avtomobil, ki je takoj odpeljal prek koprskih ulic na glavno cesto. /.../ Mislil sem, da me peljejo na kakšno samotno postajo in da me bodo od tam odpeljali v Rim na tak način, da se izgubi vsaka sled za menoj. Kdor bo imel priložnost kdaj brati te spomine, se mu bo morda zdelo, da so čisto enostaven proizvod bujne domišljije. Nikomur ne želim, da bi se osebno prepričal o takih resnicah. Zagotavljam, da si ne izmišljam ničesar in tudi ne pretiravam. Kdor je kaj izkusil s policijo, bo verjel, kdor ni imel te nesrečne časti, naj bo hvaležen svoji usodi.

Po nekaj minutah vožnje se je avtomobil ustavil, nekaj jih je izstopilo in med seboj so pritajeno šepetali. Razumel nisem ničesar. Nekdo pa je vedno sedel pri meni. Zaprosil sem ga, da bi me odkril, da bi tako lažje dihal /.../. Povrhu pa me je zgrabil krč v levo roko, ki je bila pretesno zvezana. Odkriti me ni smel, odvezati pa tudi ne. Vendar sem se mu toliko smilil, da mi je spustil mišico na roki, ki me je presneto bolela. V tem je prišlo mimo motorno kolo, ki se je takoj ustavilo. Slišal sem sledeče besede: ‘Tudi oni so odpotovali, čez deset minut bodo tu. Dobro, pojdimo naprej. Vodi ti in polagoma.’ Šli smo nekaj sto metrov naprej in se ustavili. Ko sem slišal tisti kratek pogovor na cesti, sem menjal mnenje o polnočnem izletu.

39
KOPRSKI ZAPORI
Vlasta Beltram
56 Primorski slovenski biografski leksikon, III. knjiga, Gorica 1986–1989, str. 587.

Ni mi bilo težko dognati, da nas ne bodo peljali do Rima, v dokaz pa je bilo še nekaj besed, ki mi jih je izrekel nekdo, ki mi je pomagal iz avtomobila: ‘Stopi hitreje, razbojnik, kaj čenčaš!’ V veži so mi odvezali roke, a ne oči. Pred mano so odprli vrata, vstopil sem, ali bolje, porinili so me nekam in prišel sem v roke nekemu velikemu vragu, ki me je takoj zgrabil za lase in me vprašal: ‘Veš, kaj je naredil Miloš?’ ‘Jaz ne vem ničesar.’ ‘Dobro, ti bomo že osvežili spomin, prekleti dinamitar slovenski!’

Tak je bil začetek usodnega 15. aprila 1930, ker sodim, da je moralo biti čez polnoč. Ne bom opisoval na dolgo in široko vseh podrobnosti te usodne noči. Povedano bo dovolj, če rečem, da so od mene in Špangerja zahtevali točnih izjav glede onega, kar je trdila Frančeškinka.57 Da bi naju spravili do tega, so naju sistematično pretepali in mučili. Mene so najprej slekli do pasu in dva sta mi razpela roke, medtem ko sta me druga dva bìla s pestmi po hrbtu in prsih. Ne štejem klofut, vlečenja za lase in ušesa, pljuvanja itd. Druga stopnja je bila vrela voda. Bosih nog so me porinili v škaf vrele vode. Ko sem zaradi bolečin planil ven, so me začeli tepsti s palico po oparjenih nogah, dokler niso dodobra otekle. Za tem pa ponovno krop in, kar je bilo v resnici najtežje prenašati, šibanje s tanko palico. Vse to pa se je odvijalo v bolj ali manj kratkih presledkih, ker sva se jaz in Španger vrstila. To je trajalo do petih zjutraj. Potem so naju pustili. Posledica tega pretepanja je bilo priznanje z moje in s Špangerjeve strani, da pripadava organizaciji, a da o napadu na Popolo ne veva ničesar. Mene so zaprli v neko celico prav zraven one sobe, kjer so nas pretepali. Precej pozno zjutraj, morda ob devetih ali več, sem slišal Marušiča, ki je tulil od bolečin. Imel sem vtis, da ni bil dolgo časa v škripcih, ker sem ga kmalu slišal na hodniku, kako je kričal, da je nedolžen. Dobro znamenje! On ni ničesar priznal. Poklicali so nekoga drugega. Zaradi bolečin po telesu sem se popravil na deski, tako da sem slišal, z ušesom pritisnjenim ob zid, kaj se dogaja v sosednji sobi. Slišal sem razločno kričanje izpraševalca – še vedno tisti, ki je mene izpraševal – in ploskanje udarcev, nič krika, premikanje stolov. Potem ponovno tiho. Ker nisem slišal,

KOPRSKI ZAPORI 40
Vlasta Beltram
57 Zofija Korže Frančeškin, na prvem tržaškem procesu obsojena na 2 leti in pol zapora.

kdo je na vrsti od naših, sem mislil, da je omedlel pod udarci in da ga sedaj ponovno spravljajo k zavesti.«58

Zorko Jelinčič (Log pod Mangartom, 1900),

publicist, pripadal je krogu mladih liberalcev, vodja in utemeljitelj organizacije TIGR – ustanovil jo je leta 1927 na Nanosu, skupaj z Albertom Rejcem. Aretiran je bil leta 1930, obsojen pred Posebnim sodiščem na 20 let ječe (prestajal v Civitavecchii, San Gimignanu in Sieni). Zaradi pomilostitev se je po 9 letih vrnil domov. Ob vstopu Italije v vojno junija 1940 je bil ponovno aretiran, interniran v Isernii, od tam je po kapitulaciji Italije zbežal in se po raznih dogodivščinah prebil do Barija, kjer se je konec marca 1944 pridružil partizanom.

»Aretiran sem bil 15. 3. 1930 in naslednjega dne pripeljan v koprske zapore, kjer sem bil zaprt do 19. aprila, vedno strogo izoliran. Peljali so me takoj visoko gori, menda v tretje ali četrto nadstropje, v veliko dvorano /.../. Tu sem ostal približno do konca meseca, ne da bi kdaj odšel iz sobe. Še edino okno, z železno rešetko seveda, je bilo zabito z žeblji. Skleda mineštre in hlebček kruha je bila edina hrana, ki sem jo dobival v tem zaporu. Za lasten denar sem lahko šele zadnje dni nekaj malega kupil – na ‘spesi’. Seveda nisem smel niti pisati, čitati ali prejemati pisem. Šele po približno mesecu dni sem prejel list od žene, Fanice Obidove, poslan prek kvesture, v katerem mi je sporočala, da sploh ne ve, kje sem in ali sem še živ. Dali so mi kos papirja, da sem po isti poti sporočil ženi novice o sebi. Nekako v začetku aprila so me odpeljali v prizemno, skoraj popolnoma temno celico, menda za disciplinske kaznjence, prav na koncu dolgega, tesnega hodnika, ki je le v oddaljenem kotu dobival nekaj malega svetlobe. Celica je bila dolga kot slamnjača, ležeča na cementnih tleh – le kibla je še bila tesno pri vratih, široka za dlan

Iz publikacije Srečanje / Utrinki iz fašističnih ječ in taborišč smrti, Koper 1970, str. 14–16.

41
KOPRSKI
Vlasta Beltram
ZAPORI
58

več, visoka pa za človekovo višino. Namesto vrat je bila le železna rešetka, ki se je obračala proti približno 1 meter oddaljenemu zidu hodnika, na temnem koncu. V vsem dolgem hodniku s celo vrsto celic, morda do deset, ni bilo žive duše. Tu sem bil kakšna dva tedna. Zadnje dni, očitno je bila to moralna priprava za zaslišanje, so me obrili, prvič, odkar sem bil v zaporu, in me odvedli nekam v pritličje na zaslišanje. Tu so le spraševali, kaj sem delal zadnja leta. Na dolgo in široko sem jim pripovedoval o svojem prosvetnem delu v Zvezi prosvetnih društev, kjer sem bil tajnik. Po nekaj urah so se naveličali in me poslali nazaj v celico. Niti z besedico mi niso dali slutiti, če so še koga aretirali in če kaj vedo o tajni organizaciji. Naslednjega dne so me postavili v majhno, a svetlo celico, nekje v prvem ali drugem nadstropju. Menda je ta bila namenjena bolnikom in rekonvalescentom, z velikim oknom, da sem se spet privadil na svetlobo. A po dveh dneh so me ponovno odpeljali v enako dvorano kot prve dni, enako zabito, vendar samo za nekaj dni.

19. aprila sta me pospremila dva karabinjerja, vklenjenega, seveda naravnost v Rim, v posebnem kupeju. Prenočili smo na samotni postaji vrh Apeninov, kar v vagonu, uklenjen.

V vsem času sem v koprskih zaporih videl le paznike in sodnika. Samo v veliki dvorani sem včasih slišal žvižganje in prepevanje sokolskih, domoljubnih pesmi, seveda le začetek melodije, da jih niso zalotili stražarji na hodniku. In sem enako odgovarjal. Le po tem sem sodil, da so bili tu še drugi tovariši, verjetno iz organizacije. To pa je bil seveda le začetek moje kalvarije. V Rimu sem v Regina Coeli presedel skoraj dve leti, vedno strogo osamljen, v pričakovanju procesa. Obsojen sem bil na 20 let zapora, a zaradi pomilostitev sem odsedel le 9 let – do 15. 3. 1939. Zatem seveda še 3 leta sodnega nadzorstva, nekaka internacija doma, kar je trajalo pa le do 10. 6. 1940 – začetek vojne /.../«.59

KOPRSKI ZAPORI 42
Vlasta Beltram
59 Pisna izjava, 12. 10. 1959, APMK.

Semedela – v času Kraljevine Italije je bila v nekdanjem penzionu desno orožniška postaja, kjer so mučili bazoviške žrtve.

Semedella – durante il Regno d’Italia, nell’edificio che aveva ospitato in precedenza una pensione, vi era, sulla destra, la stazione dei carabinieri, nella quale furono torturati gli imputati al primo megaprocesso triestino dinanzi al Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato, fra essi i quattro fucilati al poligono di Basovizza del 1930.

Ivo Marinčič (Zagorje pri Pivki, 1907),

član organizacije TIGR, aretiran 1931 in leto kasneje obsojen pred Posebnim sodiščem za zaščito države na 7 let ječe, izpuščen zaradi amnestije leta 1934. Leta 1938 je odšel v Jugoslavijo z izgonskim potnim listom brez pravice vrnitve. Po aprilu 1941 je v Ljubljani z Lavom Čermeljem in drugimi pripravljal organiziran odpor, bil zato junija 1941 aretiran in nazadnje odpeljan v internacijo v Isernio. Novembra 1943 je nastopil službo pri Zavezniški vojaški upravi in dobil

43 Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

nalogo, da zbira bivše internirance in jih pošilja v zbirno bazo v Bari. Junija 1945 se je vrnil v Trst, delal najprej v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za Slovensko primorje (PNOO) v prosvetni službi, od septembra 1946 pa kot novinar, najdlje pri Primorskem dnevniku.

Od leta 1928 je bil v organizaciji TIGR skupaj z Alojzem Valenčičem in Jožetom Vadnjalom. Po aretaciji Valenčiča (bazoviška žrtev) in pobegu Vadnjala v Jugoslavijo je prevzel vodstvo in prek Jožeta Kukca iz Postojne vzdrževal zvezo z ubežniki v Jugoslaviji. V začetku septembra 1930 so fašisti Kukca ubili, pri njem pa našli notes s podatki, tudi o Marinčiču, ki so ga zatem 19. 4. 1931 aretirali v Zagorju. Dogajanja v zaporih in na sojenju si je v strogo sintetični obliki sproti beležil v notes. Navajamo dogajanja, vezana na koprske zapore:

»/.../ 19. 4. 1931. Aretacija v Zagorju ob 13. uri. Prišel pome orožnik. Komisar v orožnici. Prvo zaslišanje. Hišna preiskava. Slovo od sestre Mile. Noč v vojašnici v Ilirski Bistrici, raztrgana odeja. Ponovno zaslišanje – poročnik in komisar.

20. 4. Torpedone. Reka – kvestura – podzemlje. Soba: 4 pedi krat

13. Prvi glad do torka. Teden dni bivanja. Odtisi, slike, zapisnik.

25. 4. Prihod v sodne zapore. Trije starci, smrad, nesnaga na postelji. Soba št. 5. Prva nedelja v zaporu.

27. 4. Prišla pome dva orožnika. Prvič z železjem. Stisnjeno, bolečine. Trst, furgone, parnik – naše mlekarice in njih pomilovanje. Prihod v Koper opoldne. Preiskave. Prvo srečanje s komandantom. Celica št. 6 zgoraj.

15. 5. Prvo zaslišanje. Mnogo kvesturinov. Dolg govor komisarja. Poziv k izpovedi krivde. Zatrjevanje nedolžnosti. Zapoden v temnico /4/. Sedem dni kruh in voda na trdem.

25. 5. Drugo zaslišanje. Tri ure. Grožnje s smrtjo. ‘Batine’ – zob, nato šest dni diete.

/Medtem komandant – zbujenje opolnoči, sladkanje, skušnjave./

5. 6. Tretje zaslišanje, razno nasilje, nadaljevanje temnice št. 4. Na vratih od začetka napis ‘Grande sorveglianza’.

KOPRSKI ZAPORI 44
Vlasta Beltram

15. 6. Četrto zaslišanje. Grožnje aretacije in uničenja vse družine. Mamljenje z izpustom na svobodo, če spravim druge v ječo. Še temnica.

20. 6. Prihod očeta in brata /aretacija/. Srečanje na dvorišču. Nasilna odvedba v celico. Sporočilo po pometaču.

1. 7. Peto zaslišanje. Prevzem nase vse odgovornosti, da ne uničijo ostalih dveh.

2. 7. Konec zapora v temnici. Prihod v celico št. 5 / I. Stenice, vročina.

19. 7. Premestitev na št. 3 / I. Prihod brata na št. 7 / I. Tovariši: Janko Manfreda 1/ I, Kamenšček 5 / I, vojak 6 / I. Njihove zgodbe. Zgoraj 6 / II Radičevec brez tobaka, 3 / II Rdeči Benso iz Genove.

Pazniki: Tundo z naočniki, Kocjančič, Križman /Borba z Jankotom/. Pobesneli Vellenich. Drugi pobesneli Italijan. Hišni red. Kopeli, posebna hrana, knjige, končno tedniki.

Pošta prva po dveh mesecih, samo laško. Dobil samo vsako drugo ali tretjo. Prva novica o ljudeh iz Kala pri Kanalu. Sprehajanje pod okni. Videl brata. Mu dal robec. Pogovor, ko ni paznikov.

24. 9. Šesto zaslišanje. Kukčev blok notes. Očeta puste domov /zvem po pazniku/.

31. 10. Odhod iz Kopra. Trst – Jezuiti. Pisana družba v celici. Samo navadni zločinci. Istrani, ki gredo na otoke /.../«.60

Sam pa je oktobra 1959 takole opisal to obdobje:

»/.../ V nedeljo, 19. 4. 1931, je prišla leteča politična policija iz Ilirske Bistrice v Zagorje. Poklicali so me v orožniško kasarno, kjer so me uklenili in s policijskim furgonom v močnem spremstvu odpeljali v Ilirsko Bistrico, naslednji dan pa v policijske zapore na Reki. Tu so me vrgli v podzemno celico in me pustili dva dni brez hrane. Pozneje so me odpeljali v sodne zapore, od tu pa brez kakšnegakoli zaslišanja prek Trsta v Koper, kamor sem prišel 27. 4. 1931.

V Kopru so me najprej zaprli v samico oddelka za politične zapor-

45
KOPRSKI ZAPORI
Vlasta Beltram
60 Izpis iz beležke in podatke je poslala žena Angela Marinčič decembra 1983, APMK.

nike, kjer sem bil do prvega zaslišanja 15. maja. Takrat sem izvedel, da sem obdolžen za vsa tista protifašistična dejanja, ki so se v zadnjih letih zgodila v Pivki. Komisar, ki me je zasliševal, je hotel izvedeti od mene imena drugih zavednih antifašistov, ki so bili še na svobodi, in mi v zameno obljubil prostost. Ker je bilo zaslišanje negativno, so me nato vrgli v podzemno samico št. 4, brez okna in vrat, kjer sem ob kruhu in vodi sameval dva meseca. Podnevi sem bil v temi, ponoči pa me je osvetljevala žarnica, da ne bi mogel zaspati, pa čeprav samo na trdih tleh. V tem času sem močno oslabel, saj sem padel s težo s 67 na 49 kilogramov. Sledila so še druga zaslišanja, pri katerih so me pretepali do krvi, ne da bi kaj izvedeli od mene. 20. junija so pripeljali v zapor mojega očeta in ga, čeprav je bil močno bolan na želodcu, obdržali v zaporu dobre tri mesece. Istega dne so pripeljali v zapor tudi mojega brata Franca in ga pridržali 100 dni. Doma so ostale samo mlajše sestre z 88-letnim starim očetom.

Mene so potem še večkrat zaslišali in držali pod strogim nadzorstvom v samotni celici. Prve tri mesece mi sploh niso izročili pošte od doma, pozneje pa komaj redko kakšno strogo cenzurirano pismo. Nihče od družine me ni smel obiskati. Kot sem zvedel pozneje, so tudi brata večkrat zaslišali in ga za nekaj časa zaprli v samico. Končno so me z močnim spremstvom orožnikov odpeljali 31. 10.

1931 iz Kopra. Po devetih dneh romanja od zapora do zapora, pri čemer sem moral prenašati smrad, stenice in glad tranzitnih zaporov po raznih mestih, so me končno pripeljali v Rim, kjer so me zaprli v zloglasni oddelek zaporov Regina Coeli, in seveda tudi tu v samico. V Rimu so obnovili zasliševanje, pa tudi niso mogli, kakor ne v Kopru, nikogar pridružiti na mojo obtožnico. Tako sem 9. 3.

1932 prišel sam pred Posebno sodišče. Na razpravi pri zaprtih vratih so me obsodili na 7 let strogega zapora, na 3 leta policijskega nadzorstva in trajno izgubo državljanskih pravic. Kazen sem odsedel v kaznilnicah v Volterri in Civitavecchii, v družbi z drugimi slovenskimi in italijanskimi antifašisti.«

KOPRSKI ZAPORI 46
Vlasta Beltram
61
61 Spominska izjava, 1959, APMK.

Angel Segulin (Slope, 1906),

predvojni komunist, po vrnitvi iz internacije je deloval kot aktivist OF v južnoprimorskem okrožju.

»Bilo je v ponedeljek, 7. 9. 1940, ob dveh zjutraj, ko so hišna vrata tako močno zaropotala, da sem prav skočil s postelje k oknu in vprašal: ‘Kdo je?’ Rezek odgovor: ‘Aprite! Polizia!’. Ta odgovor me je takoj zdramil. Opazil sem več temnih premikajočih se senc po dvorišču in slišal njihovo tiho mrmranje. Ker so vrata zopet zaropotala in se je klic ‘Aprite!’ ponovil, sem stekel po stopnicah, odprl vrata in še preden sem se zavedel, kaj se pravzaprav dogaja, sta me že vklenila dva agenta v civilu in me porivala v kuhinjo k luči, zadaj pa so se gnetli še drugi ovrovci, uniformirani in v civilu, ki so napolnili kuhinjo do zadnjega kotička. Na prošnjo, če se lahko malo umijem, so mi eno roko sprostili in mi dovolili, da sem si zmočil obraz. V tem so pripeljali še moja dva brata, Ivana in pok. Franca, skupaj vklenjena. Nato so začeli do potankosti preiskovati hišo, od hleva do podstrešja, vse so prevrnili in povohali vse špranje, pri čemer sem moral prisostvovati. Ko je bilo to končano, so nas tiho odpeljali peš pod vas, kjer so pustili avtomobile za sebe in marico za nas. V marici so se posedli med nas in nas odpeljali v koprski zapor. V zaporu smo videli še pet vaščanov, ki so bili aretirani isto noč kot mi. Razvrstili so nas po celicah in nismo se več videli do aprila 1941, ko so nas premestili v tržaški Coroneo.

Koprski zapor je bil prava mučilnica, ali bolje povedano, prava grobnica za žive. Celice so imele okna samo na dvorišče in še ta so bila tako visoko, da skoznje nismo mogli videti niti neba. Preseljevanje iz celice v celico je bilo večkrat mesečno. Če si prišel iz pritlične kotne celice v neko zgornjo, si trenutno občutil srečo, zaradi več svetlobe in mnogo manj vlage. Vsaj jaz sem tako doživel to spremembo, potem ko sem vso zimo moral delati pokoro po tistih pritličnih celicah, kjer je bilo zelo mrzlo, oblečen pa sem bil v poletno obleko in imel samo eno deko, pa še to zrabljeno. Zdelo se mi

47
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI

je, da sem v hladilniku, saj sem se ves čas tresel od mraza, podnevi in ponoči. Posledica mraza in vlage – na tleh je bilo namreč vode nad en podplat – so bile tudi moje tako otečene roke, da jih nisem mogel spraviti v žep. Še huje je bilo, ko sem močno zbolel za gripo. Dva čuvaja sta me odpeljala k zaporniškemu zdravniku, ta pa mi je le smeje se dejal, da zame ni več pomoči: ‘Nimam zdravila za vas; sami ste si izbrali tako usodo, pa jo sedaj uživajte.’ S tem je bil pregled opravljen. V celici sem nato ležal z visoko vročino, vendar sem preživel višek bolezenske krize. Le močan kašelj me je spremljal še celo zimo. /.../ V zaporu so zelo ‘skrbeli’, da se nam ne bi prebavni organi pokvarili. Zato so nas krmili enkrat dnevno z nekaj vroče vode, v kateri se je našel kakšen list zelenjave, včasih košček krompirja /.../ Torej, hranili so nas tako ‘dobro’, da vsaj jaz nisem zaradi posledic tiste krme ločil več dneva od noči, ker sem imel pred očmi vedno temo. Kakšen sem postal, ne vem, ker ni bilo nikjer zrcala, da bi se videl; to sem zaslutil šele aprila 1941, ko sem bil premeščen v Coroneo in sem se na dvorišču srečal z bratoma. Jokala sta kot otroka in govorila: ‘Kakšen pa si, kakšen pa si!’. Razumel sem, da sem bil videti zelo slab, saj so tudi drugi zijali vame kot v prikazen.

Zapor Coroneo se mi je zdel kot hotel v primerjavi s koprskim zaporom. V Trstu sem slišal žlobudranje svobodnih ljudi z ulice podnevi in ponoči, medtem ko v Kopru nisem slišal nobenega znaka življenja v okolici /.../, zato sem se še bolj počutil kot v grobnici. Še posebno, ko sem bil v času zasliševanja 40 dni v samici, kjer nisem videl nobenega bitja, razen čuvaja, zloglasnega komisarja Perlo in njegova dva agenta, ki sta bila navzoča pri zaslišanju.

Moja zaslišanja so se začela približno ob desetih zvečer in se končala vedno pozno proti jutru, kolikor se spominjam. Poleg široko opisanih podrobnosti, točnih življenjepisov vseh članov družine, je komisar Perla hotel, da priznam stike s Pinkom Tomažičem, ki je bil res nekajkrat v naši hiši leta 1939 in 1940. Ker jaz tega nisem storil, sta se zadnji dve zaslišanji končali z mojo nezavestjo. Pribli-

žno osem dni kasneje so me poklicali, da podpišem zapisnik, ki mi

KOPRSKI ZAPORI 48
Vlasta Beltram

ga je Perla prečital. Razen nekaj nepomembnih netočnosti, je bilo v zapisniku to, kar sem izjavil. Počutil sem se malo lažje in pomirjeno, toda brez upanja na prostost /.../«.62 Franc Vatovec (Famlje, 1917),

predvojni komunist od l. 1936, l. 1940 aretiran, ko je služil italijansko vojsko, zaprt najprej v tržaškem Coroneu, nato v koprskem zaporu, marca 1941 odpeljan ponovno v Coroneo, od tam ponovno v italijansko vojsko.

»/.../ V Trstu sem bil štirinajst dni v samici, šest dni pa so me zasliševali z izsiljevanjem in mučenjem. Nato so me preselili v koprski zapor, in sicer v celico št. 6, kjer so zaporniki prestajali kazen 25–30 let zaradi kriminalnih dejanj, čeprav sem bil politični zapornik. Čez mesec dni sem bil premeščen v celico št. 7, kjer nas je bilo 6 političnih zapornikov: Jože Hreščak iz Škofelj, Franc Kavs iz Čezsoče pri Kobaridu, Sosič, študent z Opčin, Janez iz Vipave in Ukmar iz Miramara pri Trstu.

V zaporu nismo smeli govoriti glasno. Hrano so delili enkrat dnevno (mineštra in kruh). Pretepali in mučili nas tu niso, bili pa smo stalno pod kontrolo. Jetniki v preiskavi so bili ločeni od jetnikov, ki so kazen prestajali. Razlika med nami je bila ta, da so jetniki, ki so kazen prestajali, hodili delat v zaporniško delavnico, mi pa nismo smeli nikamor iz celice, razen eno uro dnevno na zrak. Marca 1941 so me zaradi pomanjkanja dokazov odpeljali ponovno v zapor Coroneo v Trst /... /«. 63

49
Vlasta Beltram KOPRSKI ZAPORI
62
Pisna izjava, 12. 10. 1959, APMK. 63 Pisna izjava, oktober 1978, APMK.

Spoštovani, ta tekst je zaradi omejitev ISSUU krajšan na 50 strani, povezavo do cele knjige dobite na našem spletnem mestu

http://www.zb-koper.si/publikacije.html

Hvala za razumevanje.

Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.