Zelenjava od semena do pridelka - Vrt Obilja

Zelenjava od semena do pridelka

Kako na Vrtu Obilja uspeva 50 najpogostejših vrtnih rastlin

Tjaša Štruc, Robert Špiler

Naslov: Zelenjava od semena do pridelka

Avtorja: Tjaša Štruc, Robert Špiler

Izdajatelj in založnik: Zavod Obilje, Kunaverjeva ulica 9, 1000 Ljubljana, info@obilje.si

Naročila prek spleta na: trgovina.vrtobilja.si

Prva izdaja

© 2022, Zavod Obilje

Vse pravice pridržane

Jezikovni pregled: Sašo Šoško in Danica Pozvek Vidmar

Oblikovanje in prelom: Rok Rupnik

Fotografije: Robert Špiler, Tjaša Štruc, Sabina Košir, Marjan Krebelj

Ilustracije: Sofija Polak

Tisk: Primus digitalni tisk

Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 2022

Število natisnjenih izvodov: 3000

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

635:631.147(035)

ŠTRUC, Tjaša, 1990Zelenjava od semena do pridelka : kako na Vrtu obilja uspeva 50 najpogostejših vrtnih rastlin / Tjaša Štruc, Robert Špiler ; [fotografije Robert Špiler ... [et al.] ; ilustracija Sofija Polak]. - 1. izd. - Ljubljana : Zavod Obilje, 2022

ISBN 978-961-95298-2-9

COBISS.SI-ID 97704451

Spremna beseda

V rokah držiš zbrane izkušnje vzgoje 50 rastlin, podkrepljene z biološkim poznavanjem. Zbranih je toliko informacij, kolikor sem jih kot vrtnar sposoben udejanjiti v praksi – ne pa zgolj teoretično razumeti. Velika razlika je v tem, da imam sam veliko izkušenj iz prakse in ne zgolj golo teoretično znanje.

Tako se danes (pre)več govori o samooskrbi ter vzgoji lastne hrane, kot pa je zunaj vrtov, ki dejansko hranijo ljudi. Še ne toliko let stare fotografije in razglednice govorijo same zase – na njih ob vsaki hiši in bloku opazimo zelenjavni vrt, na večjih zaplatah zemlje (njivah) pa so rastli krompir, fižol, zelje ... Verjamem, da je za opuščanje vrtov kriv današnji tempo življenja ter nove prioritete. Hrana je poceni in dostopna (pripeljejo ti jo celo na dom). Vsakodnevne obveznosti ne dopuščajo niti priprave hrane, kaj šele lastne vzgoje. Ključen faktor, ki manjka vrtnarjem pri zastavljenih vrtnih ciljih, je torej čas!

Ta knjiga predstavlja način vzgoje, ki ne vzame »celega človeka«, zato imamo še vedno dovolj časa za službo, družino, prijatelje, ostale hobije, potovanja …

Med glavno vrtno sezono od februarja do novembra na vrtu preživim okoli 10 ur na teden. Dodajmo temu še 10 Tjašinih ur in imamo že zaposlitev za polovični delovni čas, pa pridelkov sploh še nisva pobrala. Pobiranje, kuhanje in konzerviranje zahteva še dodatne ure. To pišem zgolj zato, da dobiš občutek, koliko časa nameniva negi najinega 500 m² velikega zelenjavnega vrta.

Na njem pridelava toliko zelenjave, da jo je dovolj za lastno samooskrbo. Manjkajo njivske rastline, ki so tudi sestavni del rastlinske prehrane človeka – predvsem žita, suhe stročnice in oljnice, ki jih na vrtovih redko vzgojimo v zadostnih količinah, da bi zadostili potrebe po pšenici, fižolu in rastlinskem olju.

Pa da ne bo vse tako sivo, moram dodati, da smo Slovenci izjemni vrtnarji. Skoraj vsaka hiša ima še vedno vsaj malo vrta, česar v severnih in zahodnih državah Evrope več ni. Naj bo za tvoje delo na vrtu glavna motivacija ljubezen do narave in želja po okusni in pestri hrani, nikakor pa ne strah pred lakoto ali morebitnim pomanjkanjem, saj je to izjemno šibka motivacija.

Robert Špiler

Oknjigi

Vrtnarji ustvarjamo okolje za rast rastlin. Poustvariti želimo idealno okolje za njihovo življenje in optimizirati proces rasti. Ne moremo pa rasti namesto njih in uravnavati vseh vitalnih življenjskih procesov, lahko jim le po najboljših močeh ugodimo, da nas njihova rast nagradi s pridelki. Človek rastline šele dodobra spoznava. Tudi najosnovnejši proces rastlin – fotosinteza, je bil pred leti do temeljev pretresen, ko so kvantni fiziki (po novem bolje rečeno kvantni biologi) spoznali, da je za visoko učinkovitost fotosinteze kriv kvantni pojav superpozicije. To spoznanje pri naših vsakodnevnih vrtnih opravilih ničesar ne spremeni, začutimo lahko zgolj svojo majhnost in spoštovanje do narave ter ugotovimo, da še zdaleč ne vemo vsega o rastlinah.

Komu je knjiga namenjena?

Knjiga je plod prakse (do sedaj) osmih let vrtnarjenja, ki je bilo vseskozi podkrepljeno z izobraževanjem in raziskovanjem. Nagovarja vrtnarje, ki želijo poleg vseh ostalih dnevnih obveznosti sebi in svoji družini zagotoviti kar se da kakovostno, okusno ter svežo hrano. Koncept vzgoje zelenjave na družinskem vrtu je drugačen kot na kmetiji, kjer gojijo zelenjavo za prodajo, ali pa v novodobnem podjetju, ki vzgaja specifične rastline za trženje v velikih trgovskih verigah. Ker gojimo rastline na manjšem prostoru in se vrtu posvečamo manj časa kot profesionalni zelenjadarji, so drugačne tudi tehnike – velikokrat so posplošene in poenostavljene, še vedno pa zagotavljajo uspeh. Knjiga ni namenjena agronomom in profesionalnim kmetijam, ki se pri svojem delu (včasih preveč) naslanjajo na doziranje gnojil ter tretiranje s pesticidi, herbicidi in fungicidi. Prav tako ni omenjenih veliko naravnih domačih pripravkov za nego rastlin v obliki čajev, prevrelk in podobnega. Takšni pripravki (po najinem mnenju) na manjši površini zahtevajo pre-

več časa za premajhen učinek. Vsebina knjige temelji na osnovi univerzalno rodovitnih tal, ki so mikrobiološko aktivna. Ob tem se naslanjamo na moč narave in naše mikroskopske pomočnike na vrt privabljamo z neprekopavanjem tal, zastiranjem s kompostom ter drugimi zastirkami in mikrobiološkimi pripravki. Te osnove so zapisane in predstavljene v knjigah Štihanje?Ne, hvala in Kompost? Ja, prosim.

Opisana vzgoja posameznih rastlin je skladna s pripravo tal brez prekopavanja in z zastiranjem s kompostom ter z ostalimi organskimi materiali. Ni zgolj sonaravni način vzgoje, ampak mogoče celo naravno-človeška vzgoja. To je človeku prilagojena vzgoja hrane, ki je sonaravna in jo poganja človek z ročnimi orodji ter ne zahteva preveč časa. Hkrati je cel proces ugoden za človeško telo – gibanje v naravi, sproščanje, uporaba neškodljivih pripomočkov ter preparatov. Tako pridelana hrana je za človeka najbolj primerna. V holističnem (celostnem) pogledu daje vrtnarjenje človeku ogromno, ne zgolj kalorije na krožniku.

Kaj sploh je zelenjava?

Zelenjava nima znanstvene klasifikacije in ni točno določena skupina rastlin. Gre za zelo subjektivno opredeljevanje rastlin, ki se v celoti ali delno uporabljajo za prehrano. Pri teh rastlinah uživamo kuhane ali sveže liste, stebla, brste, korenine, gomolje, čebulice, zrele ali nezrele plodove. Predvsem pri plodovih je ločnica med uvrščanjem med sadje ali zelenjavo precej nedoločena in se velikokrat definira po sladkobi sadeža.

V knjigi niso opisane vse poznane vrste zelenjave, le tiste, ki so najbolj znane in vsako leto rastejo na Vrtu Obilja. Tu zajete rastline v našem okolju uvrščamo med zelenjavo. Mogoče v ta kontekst najmanj sodijo jagode, saj so sladek sadež, a so tako pogoste na zelenjavnih vrtovih, da so tudi zajete. Fizalis oz. andske jagode so prav tako sladek sadež – enoletnice iz družine razhudnikovk (enako kot paradižnik, paprika, krompir …) ter so izjemno zanimive za vzgojo. Enoletni rastlini s sladkimi plodovi sta tudi melona in lubenica.

V knjigi tudi ni začimb in zelišč z izjemo peteršilja in bazilike. Peteršilj je tradicionalna sveža začimba naših krajev, kot začimbo uporabljamo liste in stebla, pri nekaterih sortah pa tudi njegovo korenino. Bazilika je enoletna začimbnica, ki si je zaradi svoje pogoste prisotnosti tudi zaslužila mesto med zelenjavo.

Kakovost zelenjave

Kakovost pridelka se zaradi svežine ne more primerjati s kupljeno zelenjavo iz daljnih krajev (tudi Španija je daleč). Umetna gnojila, pesticidi, herbicidi in fungicidi v splošnem negativno vplivajo na okus hrane. Razlogov, ki se seštevajo, je več.

Umetni dušik, dodan tlom, rastline porabijo hitro in v njih se tvorijo zgolj sladkorji in ogljikovi hidrati. Kompromis je ta, da takšnim rastlinam primanjkuje antioksidantov, ki so pomembni tako za zdravje rastoče rastline, kakor tudi za (okusnejšo) prehrano ljudi.

Zadeve postanejo kompleksnejše, ko se osredotočimo na mikrobiologijo tal. Večja kot je pestrost mikroorganizmov v vrtnih tleh (bakterije, glive, praživali ...), več je simbiotskih mikroorganizmov, ki rastlinam »dostavljajo« minerale iz vseh kotičkov tal. Tretiranje tal s fungicidi drastično zmanjša število mikroorganizmov, kar se zopet odraža v slabšem okusu hrane. Mikrobiološko živa tla torej odklepajo že prisotne mineralne zaloge v tleh in rastlini omogočajo dostop do elementov, kar se odraža v okusnejši hrani. Našteti razlogi (in še več nenaštetih) vplivajo na okus zelenjave, ki ga najbolje oceni naš jezik, ki ga ne moremo kar tako pretentati.

OSNOVE

Razlaga pojmov

ZELENJAVA

Gre za zelo subjektivno skupino rastlin, ki se v celoti ali delno uporablja za prehrano. Pri teh rastlinah uživamo kuhane ali sveže liste, stebla, brste, korenine, gomolje, čebulice, zrele ali nezrele plodove. Predvsem pri plodovih je ločnica nedoločena in se velikokrat definira po sladkobi sadeža.

KULTURNA RASTLINA

Katera koli rastlina, ki ji z načrtno vzgojo izražamo določene lastnosti za prehrano, krmo za živali ali druge namene. Takšna rastlina je močno odvisna od človeka in dobro uspeva le z njegovo oskrbo.

VRTNA RASTLINA

Kulturna rastlina, ki raste in jo vzgajamo na vrtu, v manjšem obsegu kot rastline na njivskih površinah. Velikokrat jo imenujemo tudi vrtnina. Kljub temu se lahko vse kulturne rastline vzgaja tako na vrtu kot njivi.

TEHNOLOŠKA ZRELOST

Izraz, ki označuje razvojno stopnjo rastline (zelenjave, zelišča, sadja) ali njenega dela, primerno za našo uporabo, prehrano. Gre torej za uporabno zrelost. Ni pa nujno, da ima v tej fazi rastlina že razvito seme.

FIZIOLOŠKA ZRELOST

Izraz, ki označuje razvojno stopnjo rastline, ko ima ta razvito seme.

ENOLETNICA

Rastlina, ki svoj rastni cikel, vključno s kalitvijo in proizvodnjo semen, zaključi v enem letu oziroma vegetacijski dobi, navadno od pomladi do jeseni. Rastline, ki so izvorno trajnice, lahko postanejo enoletnice tudi zaradi neugodnih klimatskih razmer našega okolja (npr. paradižnik, paprika, sladki krompir).

DVOLETNICA

Rastlina, ki raste in živi dve leti oziroma vegetacijski dobi. Prvo leto raste in razvija vegetativne organe – korenine, stebla, liste, ki jih uživamo že prvo leto. Naslednje leto cveti, razvije plodove in semeni.

TRAJNICA

Zelnata rastlina, ki prezimi na prostem in živi vsaj tri leta na istem mestu. V to skupino sodijo večinoma takšne, katerih življenjska doba ni omejena. V to definicijo trajnic ne uvrščamo drevnine (drevesa, grmovje in olesenele plezalke), sobnih in klasičnih balkonskih rastlin.

GENERATIVNO RAZMNOŽEVANJE

Spolno razmnoževanje rastlin s pomočjo cvetov, v katerih po oploditvi nastanejo semena.

VEGETATIVNO RAZMNOŽEVANJE

Nespolna oblika razmnoževanja rastlin z vegetativnimi organi: list, steblo ali korenina. Poteka s potaknjenci (lahko so stebelni ali listni), čebulicami, zarodnimi brstiči, gomolji ali živicami.

SAMOOPRAŠNA RASTLINA

Cvet rastline je oprašen, ko cvetni prah s prašnika opraši isti cvet ali drug cvet na isti rastlini. Sortne posebnosti in lastnosti se zaradi tega ohranjajo.

TUJEPRAŠNA RASTLINA

Cvet rastline je oprašen, ko se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične vrste. Pogosto prihaja do križanja in sprememb sortnih posebnosti ter lastnosti.

PIKIRANJE

Poljudno poimenovanje razsajanja gosto rastočih vzklitih rastlin z golimi koreninami pred razvitimi pravimi listi. Pri pikiranju rastlinam namenimo posamezne sadilne enote s substratom, kjer pridobijo več prostora, svetlobe in hranil.

ROZETA

Spremenjeno steblo rastlin, pri katerem listi izraščajo pritlično na zelo skrajšanih stebelnih členkih. Vsi listi so tesno združeni in na podobni višini. Rozetasto rast imajo rozetaste solate, endivija, rukola, motovilec, nekatere sorte radiča …

SRČIKA

Notranji, osrednji del stebla, kjer izraščajo najmlajši listi. Najpogosteje izraz uporabljamo v kontekstu postopnega nabiranja pridelka, kjer srčiko pustimo, da se rastlina obraste in jo posledično naberemo večkrat (rozetaste solate, navadna špinača, blitva, stebelna zelena, listni peteršilj …).

PLEVEL

Rastline, ki si jih ne želimo na površinah, negovanih z namenom vzgoje kulturnih rastlin. Pojavnost je odvisna od stanja tal in zunanjih dejavnikov.

PREKOPAVANJE

Obračanje tal s pomočjo lopat, vil, plugov, pri čemer porušimo naravno strukturo tal, saj zarežemo globlje od 5 cm in nižje plasti obrnemo na površje.

ŠTIHANJE

Pogovorni izraz za prekopavanje tal z lopato ali vilami.

OKOPAVANJE TAL

Plitka obdelava, kjer z različnimi orodji odstranimo plevel in prezračimo zgornji sloj tal največ 5 cm globoko.

TLA

V širšem pomenu predstavljajo podlago, po kateri se organizmi premikajo ali pa so nanjo pritrjeni. Besedo uporabljamo posebej takrat, ko govorimo o naravni ali logični razvrstitvi plasti različnih kemijsko-fizikalnih lastnosti od površja do matične podlage v globini.

ZEMLJA

Pogovorni izraz, ki opisuje zgornje plasti tal. Sestavljena je iz mineralov (surove gline, melja in peska, ki določajo posamezen tip zemlje), organske snovi, zraka, vode in najpomembneje – življenja.

PRST

Pomensko enaka izrazu »zemlja«. V pogovornem jeziku opisuje zgornji obdelovalni del tal. Pogosto uporabljen izraz pri vrtnarjenju je t. i. vrtna prst.

VRTNARJENJE

Proces gojenja rastlin in vzdrževanja vrta. To lahko počne amater ali profesionalni vrtnar.

SONARAVNO VRTNARJENJE

Pridelava hrane po vrtnarskih metodah s čim manj ali brez onesnaževanja okolja, brez prekopavanja tal in z zgledovanjem po načelih narave.

MIKROORGANIZMI

Mednje sodijo glive, bakterije, aktinomicete, arheje, praživali in drugi drobni, očem nevidni organizmi. Mikroorganizmi imajo najpomembnejšo vlogo pri nastajanju komposta in tudi humusa.

KORISTNI MIKROORGANIZMI

Človek jih deli na koristne in škodljive, čeprav ima v naravi vsak mikroorganizem svojo vlogo. Ustreznejša beseda za opis »koristnih« mikroorganizmov je življenje spodbujajoči mikroorganizmi, katerih izločki in procesi privlačijo in k življenju spodbujajo preostale organizme v bližini.

MIKORIZA

Sožitje med glivami in višjimi rastlinami. Več kot 80 odstotkov vseh rastlinskih vrst v koreninah tvori mikorizo z glivami ter s pomočjo njihovih hif iz tal bolje absorbira hranila in vodo.

KOMPOST

Predelan organski material z na videz homogeno in enotno strukturo, pri katerem začetnih surovin ne prepoznamo več. Kompost nastane v procesu kompostiranja in je humusu podobna snov. Uporablja se kot gnojilo, substrat ali zastirka za gojenje rastlin.

HUMUS

Temna organska snov, ki nastane pri razkrajanju organskega materiala ob pomoči (predvsem) talnih organizmov in različnih kemijskih reakcij. Je stabilna in kompleksna oblika organske snovi z negativnim nabojem, prisotna v zgornji plasti tal, ki je bistvena za rodovitnost, saj predstavlja hrano rastlinam in življenjski prostor mikroorganizmom.

UNIVERZALNO RODOVITNA TLA

Tla z dovolj hranili in aktivnostjo koristnih mikroorganizmov. Ustrezajo večini kulturnih rastlin na našem vrtu in jim omogočajo uspešno rast.

MINERALI

Naravno prisotna trdna anorganska snov z določeno kemijsko sestavo in urejeno strukturo. V zemlji minerali izvirajo predvsem iz preperevanja matičnih kamnin. Med njimi so najpomembnejši silikati in glineni minerali. Ti prestavljajo med 90 in 98 % suhe mase tal.

SUBSTRAT

Podlaga oziroma osnova za rast rastlin ali gob. Izraz večinoma uporabljamo pri vzgoji sadik in lončnic, kjer so pripravljene namenske mešanice komposta, vlaken in hranil.

ZASTIRKA

Material, ki se uporablja za pokrivanje in zaščito tal. Lahko je organski ali anorganski (plastična folija).

Posebnosti vzgoje rastlin

v neprekopanih in zastrtih tleh

Za rodovitnost tal najbolje poskrbimo tako, da jih ne prekopavamo, temveč jih zgolj zastiramo z organskim materialom, katerega mikroorganizmi v različnih procesih vežejo z zemljo. S tem dvigamo organski delež v tleh in nastaja humus. Kompost je najboljši material za zastiranje, saj se obnaša tako kot zemlja; vanj lahko sejemo semena in presajamo sadike, česar pri ostalih (nepredelanih) zastirkah ne moremo. Nepredelane zastirke so predvsem slama, listje, travni odkos ipd.

Stalnih gred in vrtnih poti ne prekopavamo

Stalne grede so prisotne na vseh vrtovih brez prekopavanja, saj obdelovalnih površin ne spreminjamo s prekopavanjem celotne površine tal. Pripravljamo tudi vsako gredo posebej in ne celotne površine naenkrat. Poleg stalnih gred imamo posledično tudi stalne vrtne poti.

Stalne grede so široke med 75 cm do 100 cm. Lahko so tudi širše, vse do 140 cm, a preko njih težje prestopimo, jih negujemo in sežemo do rastlin predvsem na sredi grede. Njihova dolžina je lahko poljubna. Vrtne poti pa so široke toliko, da brez težav počepnemo ali na njih manevriramo s samokolnico. Na najinem vrtu so vse grede

dolge 5 m in široke 1 m (če smo bolj natančni, so dvignjene grede z lesenim okvirjem znotraj široke 97 cm). Vmes pa so poti s širino 50 cm, glavne poti pa 80 cm. Stalne vrtne poti predstavljajo približno ⅓ celotne površine vrta.

Ker imamo stalne poti, ne hodimo po gredah, zato jih lahko bolj gosto zasadimo. Idealno je, da so vse stalne grede tudi enakih dimenzij. S tem je načrtovanje vrtnih zasaditev precej enostavnejše, saj je vsako leto vse na istem mestu (standardizirano). Vsa oprema (vrtne koprene, loki, opore, mreže) pristaja na vse grede.

Okopavanje pred prvimi setvami in presajanjem

To opravilo prinaša olajšanje za poletne dni, tako na prekopanih kot neprekopanih tleh. Gre za zelo zgodnje okopavanje gred pred zasaditvijo zelenjave. Okopavanje je plitka obdelava tal do globine največ 5 cm, prekopavanje pa posega v precej globlje plasti. Poimenovanje je sicer podobno, gre pa za tehnično drugačno opravilo, ki ga opravljamo tudi z drugačnim orodjem.

Slepo okopavanje poteka v februarju in marcu, saj v tem obdobju na vrtovih raste najmanj zelenjave in imamo pred novo zasaditvijo možnost za hitro okopavanje. To počnemo najmanj enkrat tik pred setvijo, lahko pa slepo okopavamo tudi do petkrat.

Poenostavljeno rečeno s tem zmotimo kalitev semen plevela, ki v tem obdobju že kali v tleh, čeprav vzklitega plevela še ne vidimo. To počnemo z nihajno motiko ali pa veliko hitreje v tem primeru kar z grabljami. Na eni gredi nam slepo okopavanje vzame manj kot minuto časa. Tako tudi zrahljamo površino tal in razbijemo morebitne grude, na površini gred pa pridobimo homogeno strukturo kompostne zastirke, v katero bomo presajali sadike in sejali semena. Ravno pri neposredni setvi je slepo okopavanje še toliko bolj pomembno, saj želimo, da kali naša zelenjava in ne morebitni plevel.

Neposredna setev semen v kompostno zastirko

Kompost na vrtu zastremo za zaščito tal, služi pa tudi kot mikrobiološko poživilo ter hranilo za naša tla. V kompost sejemo semena in presajamo sadike. V primerjavi z zemljo ima kompost zelo rahlo in zračno strukturo, zato imamo več težav s prerahlimi tlemi. Še posebej je to izrazito pri drobnih semenih, saj ko ta vzklijejo, koreninice hitro izgubijo stik s podlago (kompostom), ostanejo »v zraku« in se osušijo. Kako se temu izognemo?

Vrtne grede s kompostom zastiramo že jeseni, da imamo do pomladi bolj kompaktno strukturo kompostne zastirke. Čez zimo se material bolj posede in stisne, svoje naredita tudi mraz in sneg. Če vrt na novo vzpostavljamo pomladi, vse grede po zastiranju s kompostom dobro pohodimo ali povaljamo, da kompost čim bolj stisnemo in iz njega iztisnemo zrak. Kompost se ne lepi, tako da bo v njem še vedno ostalo dovolj zraka za preživetje koristnih talnih mikroorganizmov, njegova struktura pa bo še vedno rahla.

V kompost sejemo drobna semena 1 cm, večja pa do 2 cm globlje kot v zemljo. Kompost (tudi povaljan) je bolj rahel kot sama zemlja in rastlina lažje zraste skozenj. Spodaj pa so tla kompaktnejša in omogočajo boljše ukoreninjanje. Za setev v kompostno zastirko pripravimo sadilne jarke, posejemo seme in jih zagrnemo. Na koncu vsako setev v kompostno zastirko še pohodimo ali potlačimo z grabljami, da stisnemo seme s kompostom in dosežemo uspešno kalitev.

Osnove vzgoje sadik

Vzgoja sadik se začne v sredini februarja. Do takrat imamo čas, da si pripravimo vse potrebno. Od vsega naštetega je poleg semen najpomembnejša izbira kakovostnega substrata, s katerim zagotovimo pomembno osnovo za dober začetek rasti zelenjave, ki se nadaljuje z univerzalno rodovitnimi tlemi na vrtu.

Seme zelenjave

Lastna, izmenjana, podarjena ali kupljena. Ni pomembno, na kakšen način jih dobimo, pomembno je, da imamo na zalogi seme zelenjave, ki jo želimo gojiti. Na Vrtu Obilja imajo vedno prednost domača semena ali kupljena z ekološkim/Demeter certifikatom. Vsekakor ob nakupu ne varčujemo, saj želimo finančno podpreti dobre ljudi, ki rastline semenijo. Vse, kar posejemo, si skrbno označimo tako, da se nam napisi ne izgubijo ali izbrišejo. Na plastične bele palčke ali nalepke napišemo, kdaj (datum) in kaj (vrsto in sorto) smo sejali.

Substrat za vzgojo sadik

Izberemo čim bolj kakovosten ekološki substrat, saj je osnova za zdrave in krepke sadike. Če zaupamo doma pridelanemu kompostu, lahko uporabimo tudi tega, a ga za ta namen presejmo, da dobimo prhko in zračno teksturo. Zgolj zemlja z vrta ni primerna za vzgojo sadik, saj se v lončkih zbije in postane anaerobna. Izberemo s hranili bogat substrat, saj tako v obdobju rasti sadik odpadejo potrebe po dodatkih. Preveri izbor substrata na Vrtu Obilja na strani 314.

Substratniki, sadilni lončki in platoji

Sadike rastejo v namenskih sadilnih lončkih, platojih ali sadilnih kockah. Slednje si naredimo s pomočjo posebne naprave, poimenovane substratnik (soil blocker). Gre za ročno napravo, s pomočjo katere iz mokrega substrata naredimo sadilne kocke, v katere sejemo semena kot v sadilne platoje, le da tukaj kocke stojijo same po sebi in imamo le substrat. Potrebujemo še podstavek, ki omogoča drenažo in lažje prestavljanje več kock hkrati. Obstaja več velikosti aparatov, ki naredijo kocke različnih dimenzij (1,5 cm, 5 cm, 10 cm), saj manjše kocke v primeru pikiranja le vstavimo v večjo kocko, kjer

sadika nadaljuje svoj razvoj. V sadilnih kockah vsako sezono na Vrtu Obilja vzgajava vedno več sadik, saj zrastejo zares čudovito.

Za lažje premikanje sadik in lovljenje odvečne vode pri zalivanju so zelo priročni podstavki in pladnji. Te uporabljamo tudi za lažje ravnanje s substratom ali mešanje različnih substratov za želeno mešanico.

Različne vrste zelenjave oziroma njihove sadike potrebujejo določeno velikost sadilne celice, kjer imajo dovolj prostora za optimalno rast. Pri vzgoji domačih sadik jim namenimo vedno malo več prostora (substrata), kot pa jim ga vrtnarije (ali tuja podjetja). Substrat mora biti tik pred presajanjem preraščen s koreninami, da nam ne razpade in z njim enostavno manevriramo. Pri opisu velikosti sadilnih celic pri posameznem opisu zelenjave uporabljamo tri kategorije – ne glede na to, ali uporabljamo plastične sadilne platoje, lončke ali sadilne kocke.

Zalivalka, pršilka

Komaj vzklite rastlinice zalivamo s pršilko, ki z nežnim curkom ne poškoduje majhnih in nežnih rastlinic. Ko sadike rastejo in jih je tudi vedno več, je zalivanje z zalivalko bolj priročno, še vedno pa pazimo, da uporabljamo nastavek za razpršen curek. Sadilne kocke prav tako brez težav zalivamo z zalivalko z razpršenim curkom, saj nam ne bodo razpadle. Voda, s katero zalivamo, naj ne bo hladna in neposredno iz vodovoda, temveč jo na zalogo natočimo v zalivalke in pršilke, da se segreje na sobno temperaturo, klor pa izhlapi.

Sadilna enota Velikost sadilne celice

Mala

1,5 do 3 cm

Srednja 4 do 5 cm

Velika 8 do 10 cm

Tabela velikosti sadilnih enot

Jajčevec

Solanum melongena

Družina: Razhudnikovke (Solanaceae)

Ni pomembno, če je jajčevec, melancan ali patlidžan, pomembno je vedeti, kdaj mora biti pobran.

Dolgoživost semena: 4 leta

Sadilna enota: srednja in velika

Od semena do presajanja: 70 do 80 dni

Od semena do pridelka: 120 dni

Temperaturna občutljivost: Do -1 °C, a že temperature pod 10 °C upočasnijo rast in cvetenje.

Jajčevci kulinarično niso tako široko sprejeti kot paprika ali paradižnik. Vseeno gre za izjemno okusno zelenjavo, ki jo marsikateri vrtnar zelo ceni. Je izrazito poletna rastlina, ki daje največ plodov v rodovitnih in vlažnih tleh. Z vzgojo sadik začnemo zelo zgodaj, da vzgojimo močne rastline, ki jih presadimo na prosto šele v maju oz. ko temperature ponoči ne padejo pod 10 °C. Kot lubenice in melone so tudi jajčevci zahtevni za vzgojo lastnih sadik. Ključen faktor je kakovosten substrat. Sejemo ga enkrat letno. Le v primeru vzgoje hkrati v rastlinjaku in na prostem sejemo v dveh zaporednih setvah. Vzgoja sadik jajčevcev je zelo podobna vzgoji paprik. Najbolje je tudi, da sadike paprik in jajčevcev vzgajamo istočasno in pod istimi pogoji. Osredotočili se bomo na bolj pogosto vzgojo jajčevcev na prostem ter spoznali posebnosti vzgoje v rastlinjaku. Tudi za rastlinjak vzgajamo sadike v notranjih ali ogrevanih prostorih z dovolj svetlobe. Vse počnemo približno 20 dni prej. Za rastlinjak sejemo že v začetku februarja, konec februarja pa za rast na prostem.

Kdaj in kako sejati

Semena sejemo na gosto v eno večjo posodo, v vlažen substrat. Semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo ter kalimo na toplem mestu, na primer nad radiatorjem. Idealna temperatura je med 25 in 30 °C. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v štirih dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko se klična lista odpreta, vodoravno poravnata in preden se razvijejo pravi listi (v roku od 10 do 14 dni od setve), rastline prepikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Osnovnemu substratu dodamo še 20 % vermikomposta, saj je dobra založenost substrata s hranili zelo pomembna pri vzgoji lepih sadik jajčevca. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Če so se nam do sedaj rastline »pretegnile«, jih pri pikiranju posadimo globlje, vse do kličnih listov. Korenin rastlin se ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali s plastično paličico. Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturami med 18 in 22 °C, kar ustreza večini rastlin, ki jih vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje, vse do 10 °C, kar mladi jajčevci še uspešno prenesejo.

Sadike vsak drugi dan redno zalivamo kot vse ostale, ki jih vzgajamo istočasno. Jajčevci bodo v roku 30 do 40 dni prerastli srednjo sadilno enoto, zato jih presadimo v veliko sadilno enoto. Sadike so še vedno v notranjih prostorih.

Preden sadike v sredini maja presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo zunanjim temperaturam, predvsem nihanju nočnih temperatur. Še posebej, če smo sadike vzgajali pod lučmi, smo pri izpostavljanju neposrednemu soncu previdni. Prvi dan jim mogoče namenimo delno senčen prostor in smo tisti dan raje nekje v bližini ter spremljamo, da se v prvi uri ne ožgejo, kar bi prepoznali po belih lisah. Kasneje jim namenimo največ 2 uri sončenja na dan in potem postopoma vsak dan več. Ob temperaturah pod 7 °C sadike raje prestavimo čez noč na toplo. Nizke temperature prenaša bolje kot paprika, a še vedno rastlini predstavljajo nepotreben stres, ki ga raje preprečimo.

Enako velja za utrjevanje sadik, ki jih presadimo v rastlinjak in jih tu tudi utrjujemo. Tudi tukaj jih uvajamo na neposredno svetlobo, nihanje dnevno-nočnih temperatur, ob mrzlih nočeh pa jih še vedno prestavimo na toplo.

Družina: Razhudnikovke (Solanaceae) Skupina: Plodovke

Kdaj presaditi in sadilna razdalja

Po 70 do 80 dnevih rasti morajo biti sadike z debelimi in žametnimi listi visoke najmanj 25 cm. Če je rastlina imela res dobre pogoje, opazimo že tudi kak cvetni nastavek. V rastlinjak jih presajamo konec aprila ali v začetku maja. Na grede na prostem jih presajamo v sredini in konec maja. V mislih imejmo to, da so jajčevci po temperaturni občutljivosti nekje med občutljivejšo papriko in malo manj občutljivim paradižnikom. Sadilno luknjo izdatno zalijemo; če je bilo vreme suho, zalijemo celo površino. Če želimo, presajene sadike takoj dodatno zastremo s poletno zastirko – z listjem, s travnim odkosom ali s slamo. S tem zmanjšamo potrebo po zalivanju v poletnih mesecih.

Med posameznimi vrstami naj bo razdalja 40 in 60 cm med sadikami v vrsti. Na gredi širine 75 cm tako rastejo v dveh vrstah, na širših gredah pa največ v treh v cikcak vzorcu. Če želimo, za prvih nekaj tednov preko jajčevcev postavimo vrtne loke in napnemo vrtno kopreno, da ustvarimo toplejše okolje. Sadike še niso tako velike, da bi takoj potrebovale oporo, zato imamo še to možnost, da jim ogrejemo majske dni in predvsem noči.

Sadilno sosledje

Pred jajčevcem na gredi vzgajamo zimsko ali zgodnjo spomladansko zelenjavo – špinačo, solato, redkvico, grahove vršičke. S predhodnimi rastlinami lahko rastejo istočasno, kot je opisano na strani 22. Ker zraste visoko in na gredi zavzema prostor do prve zmrzali, najbolje uspeva sam, da ne senči ostalih rastlin. Ker za jajčevcem ni več dovolj časa, da bi vzgojili zimsko zelenjavo, greda ostane prazna do naslednje sezone.

Nega

Čeprav sadike jajčevcev vzgajamo podobno kot paprike, se na vrtu obnašajo drugače. Potrebujejo več prostora, drugačen tip opore in nego. Od junija dalje jajčevec že nujno potrebuje oporo, ki je samostojna palica, ob katero rastlino privezujemo. Lahko pa mu pripravimo oporo iz vrvice, ki je najbolj pogost način opore v rastlinjaku.

Tako kot paradižnikom odstranjujemo zalistnike, jih lahko tudi ostalim rastlinam, ki ustvarjajo nove poganjke »za listi«. Zalistniki se razvijejo v nova stebla, česar si ne želimo vedno. Če jajčevcem ne odstranjujemo zalistnikov, ustvarijo

bujno rast, ki je nižja in je bolj podobna grmičku. Zaradi takšne rasti je osvetljenost listov slaba in rastlino težje pritrjujemo k opori. Z odstranjevanjem zalistnikov dosežemo, da rastlina zraste višje in je bolje osvetljena. Zato jih tudi posadimo bolj gosto skupaj in imamo posledično večji pridelek. Opora z vrvico in obtrgovanje zalistnikov gresta z roko v roki, saj tako jajčevec vzgajamo v enega ali dva vrha.

Na Vrtu Obilja se je najbolje izkazala praksa vzgoje v dva vrha (ob dveh vrvicah), kar pomeni, da prvi zalistnik, ki se pojavi, pustimo, da zraste v drugi vrh. Vse naslednje zalistnike pa redno odstranjujemo. Pri jajčevcu ne želimo, da kak zalistnik uide, zato (istočasno kot pri paradižniku) redno odstranjujemo zalistnike. Ti se pojavijo v vsakem »križišču« stebla in lista. Ko so še majhni, so podobni rakovim kleščam in jih odščipnemo s prsti. Če nam slučajno »pobegnejo«, jih, ko so večji, odstranimo s škarjami.. Kasneje lahko iz ranic zrastejo novi poganjki. Če so cvetni nastavki, jih pustimo, sicer pa jih ponovno odstranimo. Nekatere sorte imajo manj zalistnikov, druge več. Steblo vseskozi sukamo okoli vrvice (ali privezujemo h količku). Listov jajčevcev (tudi starejših) med rastjo ne odstranjujemo.

Ob gosti zasaditvi (senčenje tal) in dodani poletni zastirki je potreba po zalivanju manjša kot pri redko posajenih jajčevcih na golih tleh. Vseeno pa je za boljši pridelek priporočljivo zalivanje. Če že 14 dni na našem območju ni dežja, gredo jajčevcev izdatno zalijemo, bolj priporočljivo pa je v vročih poletnih dneh redno zalivanje vsakih 5 dni. V rastlinjaku zalivamo bolj pogosto ali uporabimo kapljično zalivanje.

Izzivi in nevšečnosti

Če je poletje hladnejše, imamo manj pridelka. Spodnji listi, ki so močno osenčeni, se obarvajo rumeno in odpadejo, kar ni nič narobe. Če opazimo, da posamezni plodovi gnijejo, je to znak, da rastlina sama redči plodove.

Zanimivo je, da jajčevca ne napade pozna plesen, ki pogosto prizadene paradižnik in krompir. Nasploh ima jajčevec zelo malo škodljivcev in bolezni, ki bi mu škodovali. Bolj je potrebno skrbeti za dovolj vlažna, živa in rodovitna tla, ki dajejo jajčevcu vitalnost. Zaradi koloradskega hrošča, ki se prehranjuje tudi na listih jajčevca, se izogibamo skupnemu sajenju s krompirjem. Po navadi pa na njem opazimo le par hroščev, kar ni razlog za preplah.

Družina: Razhudnikovke (Solanaceae) Skupina: Plodovke

Pridelek

Čvrste in svetleče plodove jajčevca velikosti 15 do 20 cm pobiramo od julija do oktobra. Nekatere sorte (npr. bele jajčevce) pobiramo manjše. Poberemo (fiziološko) nezrele plodove, ko semena še niso razvita. Če plod neha rasti, pomeni, da je dosegel svojo največjo velikost in začenja zoreti. Takšne plodove odstranimo, saj ne čakamo, da plod dozori. Zreli plodovi jajčevca postajajo namreč zeleno-rumene barve. Pri pobiranju si pomagamo z nožem ali škarjami, da naredimo čisti rez. Pecelj je precej močan, da zdrži maso plodu, zato s trganjem plodov hitro ranimo večji del rastline.

Skladiščenje

Jajčevec je najbolje porabiti svežega v njegovi rastni sezoni. Na hladnem počaka vsaj teden dni. Za daljše shranjevanje se najbolje obnese v kombinaciji z drugo poletno zelenjavo v obliki zelenjavnih omak in namazov, ki jih skuhamo in vložimo ali zamrznemo. Jajčevci so tudi odlična delikatesa v različnih vloženih oblikah.

Shranjevanje semen jajčevca

Shranjevanje semen jajčevca je zelo podobno kot pri paradižniku, vendar z eno zelo pomembno razliko. Paradižnik uživamo kot zrel plod, ki že ima tudi zrelo seme. Pri jajčevcu pa uporabljamo še nedozorel plod, zato takšno seme v njem ni dovolj zrelo, da bi ga lahko shranili. Ko se odločimo, da bomo semenili jajčevec, na zdravi in lepi rastlini izberemo plod, ki izraža sortne značilnosti in ga pustimo, da dozori. Ker je cvet jajčevca samooprašen, je shranjevanje semen zelo enostavno. Jajčevec pustimo, da zori vse do oktobra, ko spremeni barvo, saj gre iz vijolične do rumene in pri določenih sortah celo oranžne. Takrat je plod in seme v njem dovolj zrelo, da ga shranimo. Več o pridobivanju semen s sušenjem ali fermentacijo je opisano na strani 55, saj gre za enak postopek kot pri paradižniku.

Vrvica kot opora za jajčevec in paradižnik

Z vzgojo jajčevca in paradižnika ob vrvici potrebujemo dober sistem za pritrjevanje vrvice na nosilno konstrukcijo. V rastlinjaku je za ta namen idealno njegovo ogrodje. Na prostem pa za takšen način vzgoje potrebujemo posebno ogrodje. Če pripravljamo oporo za jajčevec ali paradižnik na prostem, naj bo vrv obvezno plastična in ne iz jute, ki se na dežju premoči in pretrga. Za paradižnik je vrvica ovita okoli aluminijastega kavlja, ki ga pritrdimo na ogrodje. S tem lahko spuščamo paradižnik nižje k tlom, kar pa pri jajčevcu ni nujno, ker redko zraste višje od 2 m.

Plastično vrvico s (kovinsko) paličico zapičimo ob sadiki nekje med 15 do 30 cm v tla. Nato potegnemo paličico ven, vrvica pa ostane v gredi. Posebno privezovanje na morebitne kline v tleh sploh ni potrebno, prav tako ni potrebe po privezovanju vrvice okoli stebla rastline. S tem, ko vrvico potisnemo v tla in večkrat ovijemo okoli rastline, jo bo paradižnik oz. jajčevec fiksiral.

Podobno, kot poteka rast ob vrvici, se dogaja pri opori s spiralno palico. Spiralna oblika oporne palice nima estetske funkcije, temveč povsem uporabno. Če jo pogledamo od zgoraj navzdol, oblika spiralne palice v sredini tvori tunel, prostor, kjer naravnost navzgor raste paradižnik, jajčevec ali tudi paprika, zato ni potrebe po privezovanju k palici. Težava pri njej je edino ta, da je za paradižnik prekratka.

Koromač

Foeniculum vulgare var. azoricum

Družina: Kobulnice (Apiaceae)

Če ga premrazi kot berača, se spremeni v razcvetnega koromača.

Dolgoživost semena: 2 leti

Sadilna enota: srednja

Od semena do presajanja: 30 do 40 dni

Od semena do pridelka: 80 do 90 dni

Temperaturna občutljivost: do -4 °C

Koromač ali sladki komarček je nezahtevna zelenjava, ki jo gojimo zaradi odebeljenih ter stisnjenih listov, ki v baznem delu oblikujejo odebeljeni »gomolj«. Ni odebeljena korenina, temveč več odebeljenih stebel. Botanično je v sorodu z zeleno, peteršiljem, korenjem in pastinakom ter vrtnim janežem (Pimpinella anisum), ki ga (pogosteje) gojimo na zeliščnem delu vrta. Pri koromaču se izogibamo neposredni setvi na gredo, saj je vzgoja iz sadik bolj uspešna. Z vzgojo sadik ne hitimo; prehitra setev vodi v večjo možnost, da nam rastlina zacveti, če v začetnem obdobju rasti doživi šok zaradi nizkih temperatur. Možna je večkratna setev v presledkih od marca do junija, da na vrtu uspeva od pomladi do jeseni. Najbolj pogosto si ga vzgojimo dvakrat. Možna pa je tudi jesensko-zimska vzgoja v rastlinjaku. Pripravimo si sadike, ki jih presajamo v avgustu ali najkasneje v septembru za poznojesenski pridelek.

Kdaj in kako sejati

Tehnično postopek vzgoje sadik poteka enako kot pri že opisani solati, le da koromač prvič sejemo mesec dni kasneje kot solato, hkrati pa kot sadika tudi raste dlje časa.

S prvo setvijo začnemo v sredini marca. Najprej sejemo več semen v večjo posodo, kjer semena vzklijejo. Sejemo v vlažen substrat in semena posujemo s suhim substratom 0,5 cm na debelo. Kalimo pri temperaturi med 18 in 22 °C. Ker uspešno kalijo v temi, posodo pokrijemo, kar omogoča boljšo kaljivost zaradi enakomerne vlažnosti. Odkrijemo takoj, ko opazimo prvi kalček, kar je lahko že v treh dneh, in takoj prestavimo na svetlo mesto. Ko sta lepo razvita ozka podolgovata klična lista (v roku od 5 do 10 dni od setve), rastline pikiramo v posamezne srednje sadilne enote s kakovostno substratno mešanico. Ne čakamo tako dolgo, da bi se začeli razvijati pravi listi, saj se hkrati razvijajo tudi korenine, ki bi jih med pikiranjem poškodovali. S pikiranjem opravimo naravno selekcijo, saj izberemo dobre rastline. Pri pikiranju pazimo, da posameznih rastlin ne sadimo globlje, kot je rastlina vzklila in rasla že prej. Korenin rastlin se ne dotikamo, ampak si pomagamo z leseno ali s plastično paličico.

Rastline nato postavimo na svetlo mesto s temperaturo med 18 in 22 °C, ki prija večini rastlin, ki jih v tem času vzgajamo iz sadik. Nočne temperature so lahko tudi nižje vse do 5 °C. Sadike redno zalivamo vsak drugi dan kot vse ostale sadike, ki jih vzgajamo istočasno. Preden jih konec aprila presadimo na gredo, jih najmanj 4 dni utrjujemo ob kakšni južni steni ali rastlinjaku, da se prilagodijo na zunanje temperature, predvsem na nihanje nočnih temperatur.

Kasnejše setve, ki jih opravljamo v presledkih, prav tako sejemo gosto v večjo posodo in kasneje pikiramo, a je nega sadik lažja, saj zaradi višjih temperatur vse počnemo zunaj ob vrtni lopi ali rastlinjaku. Ker je rastlina ves čas zunaj, utrjevanje, kot pri zgodnjih sadikah, ni potrebno. Bolj pozorni moramo biti pri zalivanju, saj sonce hitro osuši substrat. Zadnjo setev za vzgojo sadik opravimo konec maja, istočasno ko sejemo jesensko zelje, brokoli, kolerabico, blitvo ter glavnati, brstični in listnati ohrovt. Sadike vzgajamo hkrati in po enakem postopku.

Če imamo rastlinjak, lahko vzgojimo sadike še pozneje in jih vanj presadimo v avgustu ali najkasneje konec septembra, da si zagotovimo še jesensko-zimski pridelek.

Kdaj presaditi in sadilna razdalja

Na prosto prve sadike presadimo okoli 30 dni po setvi, ko imajo izoblikovanih med 3 do 5 pravih pernatih listnih stebel, višine približno 10 cm. Za prve sadike to pomeni konec aprila. Sadike posadimo na razdalji 30 cm v cikcak vzorcu in jih pokrijemo s kopreno, najbolje preko lokov, saj koprena ne sme stiskati rastlin. Ne sadimo

pregloboko, le do že nakazanega odebeljenega »gomolja«. Rahlo zalijemo zgolj sadilno luknjo, saj so spomladi tla navadno dovolj vlažna. V primeru suhega vremena pa izdatno zalijemo celo površino grede.

Sadilno sosledje

Pomladi se dobro ujame na gredi s solato, čebulo in korenjem. Kasneje ga presadimo na mesta, kjer se izprazni prostor, najbolje skupaj s poletno solato.

Nega

Presajene sadike prvi teden vsakodnevno zalivamo, še posebej ob suhem in sončnem vremenu. Nato postopoma čim manj, da se rastlina globoko ukorenini. Največ zalivamo enkrat

tedensko. Rastline do sredine maja pred mrzlim vetrom in hladnimi nočmi ščitimo z vrtno kopreno. Nato kopreno ter loke odstranimo.

Plevel med rastlinami odstranjujemo z vrtnim orodjem, kakšen posamezen plevel blizu rastlin pa ročno. Prednost vzgoje iz sadike je nedvomno, da (prazno) gredo pred presajanjem v celoti hitro oplevemo in je pletja manj. Opleto površino lahko v sredini maja zastremo s poletno zastirko iz travnega odkosa, listja ali slame, da dodatno zadržujemo vlago.

Izzivi in nevšečnosti

Pri koromaču ni večjih težav s škodljivci ali z boleznimi. Največ težav je s prezgodnjim cvetenjem rastlin, kjer se »izgubi« odebeljenost stebla, zato ne hitimo s setvami. V suhem poletju ga zalivamo bolj pogosto, da skrbimo za enakomerno vlažna tla.

Pridelek

Koromač je užiten v celi svoji rastni dobi. Nabiramo lahko tudi »baby« koromač, ki še ni dosegel polne velikosti oz. tehnološke zrelosti. Ko so »gomolji« široki okoli 15 cm ter debeli okoli 7 cm, je koromač pripravljen za pobiranje. Ne poberemo vseh rastlin naenkrat, temveč postopoma. Tisti koromači, ki ostanejo, se še naprej (tudi mesec dni) počasi debelijo.

Pri pobiranju koromača z nožem odrežemo tik pod spodnjim delom odebelitve. Korenine in del stebla pustimo v tleh. Najpogosteje se uživa toplotno obdelan. Užiten je tudi surov, a ima zelo intenziven okus. Perjasto listje uporabimo kot začimbo.

Skladiščenje

Posamezne rastline z vrta poberemo in porabimo sproti. V hladilniku ali na hladnem počaka okoli teden dni. Da ohrani svežino, ga zavijemo v vlažno krpo ali papir, lahko pa ga zamrznemo ali vložimo v olje ali kis.

Korenje

Daucus carota ssp. sativus

Družina: Kobulnice (Apiaceae) Skupina: Korenovke

Kadar ga vlažna senca dovolj pokrije, korenje čudovito vzklije.

Dolgoživost semena: 2 leti

Od semena do pridelka: 70 do 90 dni

Temperaturna občutljivost: Do -12 °C.

Seme korenja začne kaliti že pri 3 °C.

Sortni izbor Vrt Obilja 2022

Oxhella

Sadilna razdalja 12,5 x 2 do 5 cm 75 cm široka greda 100 cm široka greda

Korenje naj bi izhajalo iz današnjega področja Irana in Afganistana, kjer v osnovi prevladuje divji koren (Daucus carota). Šele v 17. stoletju se je na Nizozemskem pojavil prvi moderni korenček – rumenih in oranžnih barv, ki je bil sladek in neolesenel. Danes obstajajo sorte različnih barv in odtenkov. Z zgolj dvema setvama imamo korenje na razpolago celo leto, zaradi tega je na vrtovih izjemno priljubljen. Korenje vedno sejemo neposredno na gredo. Čeprav se v kmetijskih trgovinah pojavlja kot sadika, vzgoja iz sadik ni priporočljiva, saj mu ob presajanju uničimo glavno korenino (pridelek). Prav tako starejše sadike sukajo glavno korenino v sadilni celici, kar vsekakor pri korenju ni priporočljivo.

Kdaj in kako sejati

Sejemo kadar koli od sredine februarja do konca junija. V praksi je najbolje, da ga posejemo dvakrat. Zelo zgodaj za zgodnji pridelek ter pozno v začetku junija za jesenski pridelek in spravilo. Na vrtni površini sta ti dve setvi tudi najbolj smiselni zaradi sadilnega sosledja, saj za zgodnjim korenjem na isti gredi še vedno vzgojimo eno rastlino. Prav tako smo pred junijsko setvijo že pobrali zgodnji spomladanski pridelek kolerabice, zelja ali katere koli druge vrste zelenjave. V primerjavi z (klasično zaorano) njivo, na kateri sejemo korenje zgolj enkrat v aprilu ali maju, imamo na vrtu več kreativnega prostora za razporejanje setev.

Še ena možnost, ki ni tako pogosta, pa je setev v začetku septembra. Korenje je namreč izrazito zimska rastlina, saj prezimi kot mlada in odrasla rastlina. Mlade rastline prezimijo in naslednje leto zgodaj spomladi poženejo v rast za pridelek že konec aprila in vse do poletja. Če korenje septembra sejemo v rastlinjak, imamo (manjše) sveže korenje na voljo celo zimo, zgodaj spomladi pa se hitreje odebeli. Ta prezimni način setve velja za vse sorte korenja, ki pa pozimi postanejo še za odtenek bolj sladke. Prezimnega korenja na njivo ne sejemo zaradi priprave tal z oranjem, kar pa brez težav počnemo na vrtu brez prekopavanja.

Korenje (zgodnje, pozno in prezimno) sejemo zelo na gosto, najbolj izmed vseh vrtnih rastlin. Tu opazimo še eno razliko v primerjavi s korenjem, ki raste na njivi. Tam je med vsako vrsto od 25 do 30 cm prostora, mi pa mu na vrtu privoščimo zgolj 10 cm. Tako ga na gredo širine 75 cm sejemo v 6 vrst, na gredo širine 100 cm pa v 8 vrst. Korenje res ne potrebuje veliko prostora (izvorni divji koren raste med gosto travo). Na vrtu ga nabiramo tudi za sprotno rabo in ga s tem vseskozi redčimo.

Po dolžini grede pripravimo sadilne jarke globine okoli 2 cm (v kompost malenkost globlje). Jarke izdatno zalijemo (tudi februarja) z vrtno zalivalko brez razpršilca. V roko si natresemo večjo količino semena, ga s prsti druge roke zajamemo ter sejemo tako, da ga rahlo spuščamo med prsti. Idealno je, da seme pade na približno vsakih 2 do 5 cm, a pri ročni setvi vedno sejemo bolj na gosto. Gosto setev lahko redčimo kasneje, le porabili smo (pre)več semen. Jarke zagrnemo in povrhu nič ne zalivamo. Vse vrste ali celo površino pohodimo, da semena dobijo stik z zemljo oz. s kompostom. Brez skrbi, semen ne bomo poškodovali.

Korenje veliko bolje kali, ko je vlažnost enakomerna, zato celo setev pokrijemo s kartonom, papirjem, z juto lahko tudi z lesenimi deskami – torej s ploskovno zastirko, ki ne prepušča svetlobe. Vrtna koprena prepušča svetlobo, ki tla hitreje izsuši. Najbolje se obnese karton, ki ga obtežimo s kamni ali z opeko. Februarja pustimo gredo brez skrbi pokrito 14 dni, nato začnemo preverjati, če so spodaj že vzklile rastline. Če nimamo namena preverjati vsaka dva dni, je najbolje, da po 14 dneh karton odstranimo in gredo neposredno pokrijemo z vrtno kopreno, ki ščiti rastline pred vetrom ter dvigne temperaturo tal. Pozeba rastlin ne uniči. Koprena je neposredno preko rastlin vse do sredine aprila, v vmesnem času pa jo rahljamo. Dvignemo opeke oz. kamne, prevzdignemo, da koprena ni več napeta, ter zopet obtežimo. Zalivanje zgodnjega korenja ni potrebno.

Tudi setve v juniju pokrijemo s kartonom, ki ga odstranimo veliko hitreje, in sicer že po 4 dneh, saj pri enakomerni vlažnosti hitreje vzklije. Gredo zgolj dobro zalijemo in jo naslednjih 10 dni vsakodnevno zalivamo, da se korenje dobro ukorenini. Vlažna tla so ključna pri poznih setvah, saj jih sonce presuši in pregreje.

Sadilno sosledje

Za spomladanskim korenjem (ali še med posamezno korenje) presajamo radiče, poletne solate, endivijo. Spomladansko korenje lahko na isti gredi raste skupaj s čebulo, česnom ali solato. Pred poznim korenjem na gredi vzgojimo spomladanski brokoli, cvetačo, zelje, glavnati ohrovt, kolerabice. Pozno korenje dobro uspeva s solato, radičem ter porom, ki jih v istem obdobju tudi presajamo na vrt.

Odlično raste skupaj z rdečo redkvico. Semena zmešamo v razmerju 1 : 10 (redkvica : korenje) ali pa v pripravljene jarke dodatno posejemo redkvico. Ta kombinacija je najboljša zgodaj spomladi (februarska setev), saj redkvica vzklije teden ali dva prej ter narekuje vrsto, kjer bo korenje vzklilo. Redkvico tudi pobiramo pred korenjem in s tem rahljamo tla okoli mladih korenčkov, kar ugodno vpliva na njihovo nadaljnjo rast ter debeljenje.

Nega

Ker s pokrivanjem dosežemo hitrejšo kalitev, korenje prehiti morebiten plevel. Prav tako gosta zasaditev senči tla in onemogoča, da bi plevel prevladal. V začetku rasti, ko imajo rastline vsaj dve stebli, gredo ročno oplevemo in odstranimo čim več plevela. Istočasno ga tudi redčimo, če smo sejali pregosto. To je ena in edina pletev korenja v njegovi rastni sezoni. Pri zgodnjih setvah po pletju tudi v celoti odstranimo vrtno kopreno. Morebiten posamezen plevel odstranimo takoj, ko ga opazimo.

Goste setve korenja redčimo še enkrat, ko je njegovo listje visoko med 10 in 15 cm. Pri zgodnji setvi je to v začetku maja, ko imamo že lahko manjši pridelek. Razredčimo tako, da ostane v vrsti ena rastlina na (približno) vsaka 2 cm.

Korenja ne zastiramo s poletnimi zastirkami, saj s svojo gosto rastjo sam senči tla pred pregrevanjem. Glavna (tanka) korenina prodre tudi več kot meter globoko. Ker nima plitkih korenin, zalivanje spomladanskih setev sploh ni potrebno. Poznejše setve obvezno zalivamo, še posebej, ko so rastline manjše.

Izzivi in nevšečnosti

Korenjeva muha v maju povzroča največ težav, saj njena ličinka prevrta koren. Ob manjšem napadu je koren še vedno užiten, saj ga lahko obrežemo. Ob močnih poškodbah je v celoti neuporaben in tudi zgnije.

Ena rešitev je mešana zasaditev s čebulo, ki (najverjetneje zaradi vonjav) korenje ščiti pred korenjevo muho. Obratno korenjevo listje ščiti čebulo pred čebulno muho. Imejmo v mislih, da moramo ob korenju prej ali najmanj istočasno posaditi čebulo, ki jo porabimo predvsem kot mlado. Druga rešitev pa je, da korenju postavimo loke in ga prekrijemo z insektno mrežo, ki muhi onemogoči dostop.

Ključna pri korenju je uspešna kalitev. Ker začne kaljivost upadati že dve leti staremu semenu, sejemo vedno čim bolj sveže seme. Če nismo prepričani o njegovi kaljivosti, preverimo kaljivost po postopku, opisanem na strani 313.

Pridelek

Prvi pridelek imamo v začetku maja, ko so mladi korenčki debeli. Takoj, ko se koren začne debeliti, je že užiten. S pobiranjem tudi redčimo zasaditev, zato ga pobiramo po celotni gredi, da ostale rastline dobivajo več prostora za rast. Z dvema setvama imamo tako svež pridelek od maja do novembra. S prezimno setvijo na prostem pridobimo pridelek v marcu, če pa ga jeseni sejemo v rastlinjak, pa ga (še rastočega) pobiramo celo zimo.

Skladiščenje

Za sprotno porabo počaka v hladilniku več tednov. Pravilno skladiščeno korenje čez zimo počaka do maja naslednje leto. Najbolje se skladišči v vlažnih kleteh v 20 l vedrih, kamor korenje zložimo po plasteh in vmes nasujemo mivko, ki naj bo rahlo vlažna. Skladiščenje v mivki je predstavljeno na strani 305.

Korenje je prilagojeno za prezimovanje na prostem. Zato na vrtu tudi brez težav prezimi. Največja težava pozimi je voluhar, ki ga z veseljem snede, pa tudi težko nabiranje v zamrznjenih tleh, zato ga raje shranimo v klet. Tudi osnovni namen debeljenja korena je shranjevanje hranil/ energije čez zimo za naslednje leto, saj je dvoletna rastlina, ki naslednje leto požene v cvet.

Modrosti izkušenih kmetic

Do dveh idealnih terminov setve in kalitve korenja v temi (pokrivanje s kartonom) sva prišla na podlagi izkušenj sosede in Robijeve tete. Soseda nama je zaupala staro prakso setve korenja sredi poletja, da se ga seje v juniju na njivo med še rastočo pšenico. Pšenica, ki raste na njivi, ustvarja senčno okolje, v zemlji pod njo pa je dovolj vlage. S tem se ustvari okolje, v katerem korenje lepo vzklije. Ko pšenico požanjejo, je korenček pripravljen, da se razraste. Pri tej stari tehniki je le ena pomanjkljivost – okoli njega je treba ročno okopavati in pleti. Od tu izvira tehnika pokrivanja s kartonom, da mu zagotovimo boljše pogoje za kaljenje. Robijeva teta Lilika pa nama je že pred leti zaupala, kako je njen oče korenje sejal kar po (zadnjem) snegu v februarju. V vlagi je seme nabreknilo, ko se je sneg stopil, pa je plitko na tleh zelo hitro kalilo. Od tu ideja o zelo zgodnji setvi korenja, ki v praksi res daje najlepši pridelek z najmanj nege (brez zalivanja in zgolj enkratno pletje).