Revija SVET in ljudje: Intervju z Marijo Štrefelj

Intervju: Marija Štremfelj, prva in do zdaj edina Slovenka na Everestu Pripravila: Katja Škapin Fotografije: Andrej Štremfelj

Je učiteljica biologije, plezalka in seveda alpinistka, še več: je himalajka. Bila je prva Slovenka, ki se je povzpela na osemtisočak, in sicer na Broad Peak daljnega leta 1986. Doslej je splezala še na tri, na Daulagiri, Čo Oju in leta 1990 na Everest. Tudi tu je orala ledino, saj je s tem postala prva in zaenkrat edina Slovenka (in 13. ženska na svetu), ki je stala na njem, z možem Andrejem Štremfljem, tudi izvrstnim alpinistom, s katerim sta skupaj stopila na vrh, pa sta se zaradi tega vzpona zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov kot prvi zakonski par, ki je skupaj osvojil Everest.

Kako se alpinisti spopadate s strahom? Ali vas nikoli ni strah?

Ne, nimam strahu pred višino. Nikoli se mi zavrti ali me stisne v prsih, tudi če pogledam dol. Se mi pa včasih zgodi, ko plezam v kakšni res visoki, 700- ali 800-metrski steni, kot je bil na primer leta 1993 El Capitan, da dobim nekakšen občutek veličastja. Bolj gre torej za občutek globine in to je pravzaprav to, kar privlači alpiniste.

Dejansko si takrat šele na pol poti, ko si na vrhu.

Ja, ampak takrat, ko si na vrhu, si tako vzhičen in bi dal to veselje, ki ga nosiš v sebi, še drugim. Zato se ljudje na vrhovih objemajo, ker takrat sreča kar kipi iz tebe.

Kaj pa vas je vodilo v to, da ste si želeli odpotovati v Himalajo in tam osvojiti osemtisočake? Od kod želja po osvajanju visokih vrhov?

Z alpinizmom sem se začela ukvarjati v četrtem letniku gimnazije. Takrat mi niti na misel ni prišlo, da bom kdaj stala na osemtisočaku, niti nisem veliko vedela o Himalaji. Enostavno je prišla na mojo življenjsko pot. Ko se namreč z nečim ukvarjaš in je to tvoja pot, postajaš vedno boljši, če pa ni, pa tako ali tako odnehaš.

Dejstvo, da sem se poročila z Andrejem in da je bil on že uveljavljen himalajist, je bil tudi verjetno eden od razlogov, da se je ta želja pojavila.

Potem je prišla še priložnost, da se udeležim odprave na 8047 metrov visoki Broad Peak, z osvojitvijo vrha pa bi se v zgodovino vpisala kot prva Slovenka in Jugoslovanka, ki je osvojila vrh osemtisočaka. Če torej povzamem, sta bila tako želja po spoznavanju Himalaje kot motivacija za konkreten cilj glavna razloga.

Hkrati pa se je izkazalo, da se lahko zelo dobro aklimatiziram na določeno višino.

Z možem Andrejem Štremfljem sta kot prvi zakonski par skupaj osvojila Everest. Kako je stati na strehi sveta in kaj se zgodi po tem, ko vrh enkrat dosežeš? Ali se alpinist potem počuti praznega?

Stati na vrhu Everesta je bilo zame veličastno in to zaradi več razlogov. Najprej zato, ker je bilo vreme čudovito. Moja psihična in fizična pripravljenost, in enako je bilo pri mojih soplezalcih, sta bili zelo dobri, in ko smo enkrat dosegli vrh, nam je ostalo še veliko rezervnih moči. Od vseh štirih osemtisočakov je bil Everest edini, kjer sem vrh zares doživela kot vrh.

V vseh drugih primerih smo praktično bežali z vrha, ali zaradi pozne ure ali zaradi vremena.

Na Everestu pa smo bili že ob enih popoldan.

Proti Nepalu smo lahko opazovali ostale osemtisočake, ki so bili vsi manjši, če pa si pogledal proti Tibetanski planoti, si lahko videl, kako je Zemlja ukrivljena, zaobljena. In ob pogledu na vse to sem začutila, kako je naš svet pravzaprav povezan med sabo, da smo vsi eno.

Prva misel, ko prideš na vrh, pa je, da si lahko srečen, da ti ni več treba hoditi navzgor. Potem ko si odahneš, pa pridejo občutki zadovoljstva, sreče in želja, da bi v tistem trenutku lahko poklicala domače. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov in to ni bilo možno, pa je morda tako še boljše, ker je treba priti še dol. april 2019

12

www.svetinljudje.si

In ta aklimatizacija je pravzaprav zelo dolgotrajen proces, kajne? Alpinisti pridejo pod goro že veliko pred vzponom in se počasi privajajo na višino. In tudi nismo se vsi ljudje sposobni enako aklimatizirati.

Aklimatizacija je fiziološki proces, ki organizem prilagodi na visoko nadmorsko višino. Če bi me sedaj nekdo pripeljal na 8000 metrov, bi umrla, ker moj organizem na to višino ni pripravljen.

13

Intervju

Daulagiri

Broad Peak, tabor 3

Na višini Everesta je zračni pritisk kar za dve tretjini nižji kot ob morju in zato v pljuča pride manj kisika. V procesu prilagajanja na višino se alpinist povzpne okrog 500 metrov in s tem povzroči v telesu procese, ki so potrebni za aklimatizacijo. Pri nekaterih potekajo ti procesi počasi ali pa sploh ne. Zanimive so raziskave, ki kažejo na to, da fizična pripravljenost ne vpliva v veliki meri na aklimatizacijo. Sama sem imela v času prilagajanja na višino tri dni glavobolov, bruhanja in slabega počutja na različnih višinah. Po zadnjem dnevu na 7500 metrih pa sem bila pripravljena za vzpon.

tudi zaradi hlastanja za zrakom in vse to so pomoje dejavniki, ki vplivajo na slabši spanec.

V preteklosti so se morale ženske kar precej boriti, da so si izborile svoje mesto v svetu alpinizma, mnoge izmed njih so imele precejšnje težave. Vse osemtisočake so najprej osvojili moški in prva ženska, Japonka Junko Tabei, je vrh Everesta dosegla več kot dvajset let po Edmundu Hillaryju.

Kako vi gledate na to?

Jaz na to situacijo gledam z več vidikov. Na eni strani imamo šport kot tak, v katerem so, če gledamo rezultate, od nekdaj prisotne razlike med ženskami in moškimi. Drugi vidik pa je socialni in psihološki, ker je osvajanje osemtisočakov garaško delo. Delo poteka v ekstremnih okoliščinah in moški si verjetno dolgo časa niso bili zmožni zamišljati, da bi tudi ženska lahko bila aktivna v takšnih razmerah. Toda ko so ženske začele osvajati vrhove in so ljudje brali o njihovih vzponih, je

Ali k daljši aklimatizaciji prispeva tudi dejstvo, da je spanca na odpravah precej manj, saj morate alpinisti vstati že ob dveh ali treh zjutraj, ko začenjate z vzponi.

Ne, ker so naša telesa na zgodnje vstajanje že prilagojena. Problem nespečnosti v gorah bolj povezujem s tem, da sta ves čas prisotna strah in skrb. Na visoki višini se večkrat zbudiš april 2019

14

www.svetinljudje.si

prišlo do spremembe v miselnosti. Sem mnenja, da ima vsaka stvar svoje mesto v času in prostoru.

Ja, na vseh sem bila skupaj z možem in drugimi alpinisti, bila pa sem edina ženska v odpravi. Le na odpravi na Everest sva bili dve.

Torej niti ni smiselno, da primerjamo med seboj dosežke moških in žensk?

Tako je, čeprav se mi zdi, da tudi ženske same to spodbujamo, ker se poskušamo primerjati z njimi. Tako kot v moškem alpinizmu, še posebej himalajizmu, tudi v ženskem alpinizmu napredek poteka po bolj ali manj ustaljenih tirnicah. Ženski pristop na Kangčendzengo, zadnji osemtisočak, kjer še ni stala ženska noga, je bil opravljen leta 2010, moški pa so pristopili že nekaj desetletij nazaj. Po tej dobi se število ženskih vzponov v stenah visokih gora povečuje tako v mešanih navezah kot tudi v ženskih navezah. Veliko je tudi uspešnih, to pomeni zaključenih z grebenom ali vrhom.

Neko obdobje se je sicer v alpinizmu pojavljala težnja, da bi ženske plezale v ženskih navezah.

Ja, to je bil zagotovo pomemben korak.

Tudi sama imam za seboj kar nekaj ženskih vzponov. Plezati sem namreč začela s svojo sestro in skupaj sva ponovili kar nekaj težkih vzponov, v Julijskih Alpah in v Paklenici, ki imajo zaradi tega zagotovo še neko dodatno vrednost.

Eden izmed izzivov, s katerim se srečujejo alpinistke, morda še bolj kot njihovi moški kolegi, je združevanje alpinizma z družinskim življenjem. To je tudi eden izmed dejavnikov, da se precej manj žensk ukvarja s tem športom. Kako ste vi uspeli usklajevati vse obveznosti?

Ali so bile vse odprave na osemtisočake, ki ste se jih udeležili, mešane?

15

Intervju

Na vrhu Pik Komunizma v Pamirju

Čo Oju, njen tretji osemtisočak

Hawley, glavna kronistka vseh himalajskih odprav, ki je večkrat odločala o tem, ali se je nekdo vpisal v zgodovino alpinizma ali ostal pozabljen. Ali sta jo tudi vidva imela priložnost spoznati?

Ja, z njo sva se večkrat srečala. Po vsakem prihodu in odhodu se je odprava namreč srečala z njo. Imela je posebne obrazce, kamor je zapisala kronologijo vzpona in tehnične podatke, povezane z njim. Najbolj zanimivo srečanje z njo pa sva gotovo imela takrat, ko je odkrila, da sva midva bila prvi zakonski par na Everestu in da sva za le pol ure prehitela drugi par. Ko sva namreč osvojila vrh, tega nisva vedela, niti o tem nisva razmišljala, ko sva se pripravljala na odpravo. Ona je bila res legenda, delovala je izjemno aristokratsko in je vzdrževala distanco vse do trenutka, ko te je dobro spoznala, potem pa se je v tvoji družbi tudi sprostila.

Imela sem veliko srečo, da sem se poročila s pravim moškim, ki me je podpiral. Poleg tega se je kmalu izkazalo, da dobro in z veseljem plezam. Imela sem tudi to prednost, da izviram iz zelo velike družine, rojena sem bila kot deveta od desetih otrok. In tako so lahko moji in Andrejevi starši poskrbeli za najine otroke tudi v času dolgih odprav. Ko zapustiš otroke, moraš biti gotov, da bo z njimi vse v redu, da so v varnih rokah in da imajo okoli sebe veliko ljudi, mi pa smo tako ali tako živeli v hiši, kjer je bilo 20 ljudi.

Imela sva torej zelo močno zaledje v ožji družini.

Mama me sicer ni podpirala, nikoli pa mi tudi ni nasprotovala, in če sem potrebovala varstvo, nikoli ni rekla ne. Bila sem tudi zelo motivirana in imela veliko željo, zaradi katerih sem ob službi, profesuri in ob otrocih lahko ohranjala osnovno kondicijo, ki je potrebna za pripravo na vzpone.

V knjigi Prve ženske na osemtisočakih avtorice Dine Štěrbove je v povezavi s himalajskimi vzponi pogosto omenjena Miss april 2019

Sama sem dobila mešan vtis, po eni strani naj bi bila učinkovita in metodična, po 16

www.svetinljudje.si

Širši slovenski javnosti ste morda najbolj znani po svojih vzponih v Himalaji, a povzpeli ste se tudi na Denali, Aconcaguo, …

Na vaši spletni strani ste zapisali, da gre tu za drugačno okolje in druge razmere. V kakšnem smislu?

Denali in Aconcagua sta sicer težko primerljiva, prvi je namreč bistveno bolj zahteven vrh, res pa je, da jima je skupno to, da v primerjavi s Himalajo tu ni nosačev. Tudi vremenske razmere so drugačne. V Nepalu so monsunska obdobja in obdobja, ko pričakuješ lepo vreme, razmere so torej bolj predvidljive. Aljaska pa leži že v polarnem območju, v določenem delu leta je štiriindvajset ur na dan svetlo, mraz pa je izjemen. Pa tudi občutek nadmorske višine je zaradi še redkejšega zraka drugačen. Aconcagua je na drugi strani bolj puščavska, narava tam je prečudovita, tehnično pa gre pravzaprav za nezahteven vrh. A je tudi to varljivo, saj so velika težava pogosti vremenski preobrati z meglo in vetrom, zato

drugi pa je njena odločitev preprečila, da bi se Lydia Bradley v zgodovino zapisala kot prva ženska, ki je Everest osvojila brez kisika. Bojda pa je šlo za to, da je Miss Hawley Lydii, ko je preverjala verodostojnost vzpona, pokazala fotografijo Everesta, ki je prikazovala severovzhodno stran gore, Lydia pa se je povzpela po jugovzhodni strani in torej terena ni prepoznala.

Ja, saj prav zaradi te metodičnosti je prišlo do spora. Odgovori Lydie namreč niso sovpadli z njeno prvo izjavo. Lydia in Tomo Česen imata podobno zgodbo, oba sta bila brez dokazov za svoj vzpon in alpinistična javnost je bila in je še razdvojena. Resnicoljubnost je bila v alpinizmu dolgo časa izjemno pomembna, sedaj pa miselnost vsakdanjega življenja prodira tudi na to področje in ni več tako, kot je bilo. Jaz v Tomom vzpon ne dvomim, Lydie pa sploh ne poznam in težko kar koli rečem. Srečala sem jo sicer na srečanju žensk, ki so osvojile Everest, v Katmanduju leta 2003, vendar je bil njen vzpon takrat tabu tema.

17

Intervju

Aklimatizacija v Pamirju 1982

Na Denaliju na Aljaski

je ta vrh deseti na seznamu vrhov z največ smrtnimi žrtvami.

združila s programom MEPI, kjer sodelujem, Antarktika pa bi tudi bila velik izziv za naju in morda se bova tja odpravila, ko bova v pokoju.

Zasledila sem, da sta si z možem zadala cilj, da osvojita vrhove vseh sedmih celin.

Ostala sta vama še Mount Kosciuszko (Avstralija) in Mount Vinson (Antarktika). Kako poteka ta projekt?

Denali kot najvišji vrh Severne Amerike je prišel na najino pot, ko sva o tamkajšnji čudoviti naravi slišala od skupnega prijatelja. Razlog za najin vzpon na Aconcaguo (najvišji vrh Južne Amerike) pa je bil obisk sorodnikov v Mendozi, ki je izhodišče za goro. Ker je bilo potem toliko novinarskih vprašanj na to temo, sva si rekla, da je ta projekt povsem izvedljiv, saj sva najvišje vrhove tako ali tako že osvojila. Osvojitev najvišjega vrha Avstralije bi v prihodnosti lahko

april 2019

Kakšni pa so vaši in moževi načrti za prihodnost v povezavi z alpinizmom, športnim plezanjem, s katerim se tudi ukvarjate …?

Trenutno sva tesno vpeta v vodništvo in letos imava v načrtu voditi skupino na Pik Lenin.

Potem je tu še osvojitev vrhov vseh celin. Ko pa bom tudi jaz enkrat v pokoju, pa se bova gotovo odpravila na prečenje Nepala, ki bo trajalo približno tri mesece. Vmes bova opravila vzpone na vrhove ob poti, včasih kot vodnika, drugič sama. V športnem plezanju pa uživava oba, gre za izvrsten šport, ker ne zahteva veliko časa, obenem pa je tak trening osnova za alpinizem.

18

www.svetinljudje.si

19