Jesper Juul: Od vzgoje do odnosa

JESPER JUUL

Od vzgoje do odnosa

avtentični starši – kompetentni otroci Izvirnik uredila: Ingeborg Szöllösi

Prevedla: Lidija Liberšar

OD VZGOJE DO ODNOSA

Vsebina Predgovor 9 Vzgoja kot tema 13 Biografsko ozadje 19 Biti terapevt 27 Poznavanje samega sebe in osebna odgovornost 33 Živeti odgovorno 37 Postavljanje meja samemu sebi 55 Biti svoboden – biti človek 59 Prevzemanje odgovornosti 65 Pretirana odgovornost 73 Osebni dialog 85 Dialog med šolo in družino 97 Dialog v mejnih situacijah 105 Samozavest in samospoštovanje 109 Biti ljubljen in težnja po osebni spremembi 129 Neprijetni občutki in konfrontacije 147 Reči ne 157 Skupaj v jutrišnji svet 171

7

Predgovor

OD VZGOJE DO ODNOSA

»Da je otrok v družini svoboden? Ne, tega jaz ne bi mogel trditi.« Ob teh besedah sem zastrigla z ušesi. Je res mogoče, da je pravkar povedano izrekel danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar knjigo Kompetentni otrok sem prebrala na dušek?

On, ki pravi, da je bogokletno razmišljati o otrocih kot o »nesocialnih, nekompetentnih polljudeh«; on, ki razglaša, da je osebna odgovornost »najmočnejša in najmogočnejša«; on, ki svojim bralcem in poslušalcem neutrudno dopoveduje, da imajo otroci v rokah »ključ za bolj zdravo družinsko skupnost« – kako lahko zdaj izjavi, da ne more govoriti o otroku kot o svobodnem članu družine?

Ni mi bilo jasno, kaj naj si mislim o tem. Navsezadnje ni nikogar, ki bi tako dosledno kot Jesper Juul zastopal idejo o »svobodni vzgoji«. Kaj se je zgodilo? Po kratkem intervjuju, ki sem ga z njim tedaj opravila za neko revijo, so številna vprašanja ostala odprta.

Zato sem Jesperja Juula zaprosila za nov, daljši intervju, v katerem bi odgovoril na takšna vprašanja in stvari znova pojasnil. Na moje veliko veselje je dejansko privolil v pogovor, ki naj bi trajal več dni: »Ja, zakaj pa ne?« – Zakaj ne?

Morda zato, ker bi lahko tole postalo preveč osebno, sem si mislila. Toda za Jesperja Juula pogovor ni nikoli preveč oseben! V svoji petindvajsetletni karieri družinskega terapevta, edukatorja, predavatelja in publicista se osredinja prav na osebni odnos: človek mora biti oseben, sicer osamljen, brez stika z drugimi blodi po svetu. In seveda gre za pristen odnos do otrok: otroke na poti spremljajmo – na njihovi lastni poti –, da postanejo samostojne osebnosti! Juulovo osrednje vprašanje staršem se glasi: »Ali kot oče ali mati hočeš, da tvoji otroci odrastejo tako, da bodo živeli lastno,

10

Predgovor

neodvisno življenje, ali hočeš otroke, ki se bodo predvsem znali obnašati tako, kot je všeč drugim?« Ta knjiga je rezultat najinih pogovorov. Temeljno vprašanje pa je: kako lahko vzgojo prelevimo v živ, topel in globok odnos med starši in otroki? Zgodbe, ki jih Jesper Juul pripoveduje iz svojega življenja, primeri, ki jih navaja iz svoje terapevtske prakse, in njegova filozofska, eksistencialno usmerjena razmišljanja vodijo v sklep, da je v okviru vzgoje mogoče ustvariti odnos, v katerem se vsak član čuti svobodnega – svobodnega, da brez strahu pred drugimi sprašuje, se izraža in deluje v skladu s svojo individualnostjo in edinstvenostjo.

To spoznanje bo spremenilo družbo, kajti današnja družina je zibelka upanja za prihodnost, naklonjeno pristnim, iskrenim odnosom!

Ingeborg Szöllösi

11

Vzgoja kot tema

OD VZGOJE DO ODNOSA

Mnogo let se že ukvarjate z odnosi med otroki in starši. Kaj pravite danes, kako naj vzgajamo svoje otroke?

Starši in vzgojitelji, ki poklicno delajo z otroki, so danes v zanimivem položaju: želijo si nov model vzgoje. To samo po sebi sicer ni prav nič posebnega. Vsaka generacija staršev do zdaj se je že znašla v podobnem položaju: »Nočemo ravnati, kot so ravnali naši starši, ravnati hočemo bolje.« Zanimivo je to, da dobri stari, na poslušnosti temelječi vzgojni vzorec danes kratko in malo ne deluje več. Generacija današ­ njih staršev se je radikalno odvrnila od preteklosti in išče nekaj drugega – to »drugo« pa se še ni dokončno izkristaliziralo in ga zato vsakdo definira drugače.

V Nemčiji, Avstriji in Švici pogosto srečujem tako imenovane »romantične starše«. Obsedeni so z idejo, da morajo svojim otrokom pričarati raj na zemlji – da naj bi njihovi otroci odrasli brez bolečin, poškodb in težav! Druga, tudi zelo razširjena predstava staršev je, da hočejo biti vedno samo prijetni in prijazni do otrok. Njihova nova vzgojna metoda je vselej nasmehljan obraz, pa naj se dogaja karkoli že. Toda pri tej metodi je težko zdržati in v stresnih položajih se smehljanje hitro izrodi. Če se otroci na starševska prizadevanja, odeta v smehljanje, prijetnost in prijaznost, odzovejo z »neubogljivostjo« oziroma se vedejo neobvladljivo, se dobri nameni hitro sprevržejo in starši v hipu posežejo po radikalnih vzgojnih metodah iz preteklosti, ko je veljalo, da je starševska volja ukaz!

To torej pomeni, da so starši danes zelo zmedeni …

Seveda so, in to ima včasih usodne posledice. Starši menjavajo vzgojna načela pogosteje kot spodnjice, tako rekoč nekajkrat na dan. Njihovo »prijazno« vedenje se sprevrže v avtoritarnost, kar otroke spravlja v veliko negotovost.

14

Vzgoja kot tema

Kateri materin obraz je pravi, prijazen ali strog? V teoriji naj tega ne bi bilo več, saj si že dolgo domišljamo, da smo pustili za sabo vse ostanke avtoritarne vzgoje, toda praksa v družinah še vedno kaže, da je drugače.

Moj cilj ni samo ponuditi staršem pomoč v obliki smernic, temveč predvsem podlago in motivacijo, zakaj je dejansko treba ubrati novo smer. Staršem bi rad pokazal pot, ki se ne napaja več iz starih vzgojnih motivov, temelječih na načelu ubogljivosti. In dobro se zavedam, da so tudi moje možnosti omejene – torej poskušam ne slepiti sebe in ljudi, ki se obrnejo name.

Katero bi bilo torej vaše najpomembnejše vprašanje s področja vzgoje?

Zagotovo ne to, kako deluje vzgoja ali kako deluje nasilje, kajti nekaj pa le natančno vemo: delujeta! In delujeta brutalno učinkovito – brez dvoma! Čim bolj poškodujemo integriteto ljudi, tem bolj so ubogljivi: da se nekdo, ki je bil v otroštvu ponižan, zatiran, trpinčen ali zlorabljen, spremeni, je potrebnih dvajset ali trideset let. Najboljši primer so usode žensk. Kar naprej se sprašujemo, zakaj si ta ženska nenehno izbira tipe, ki jo posiljujejo ali slabo ravnajo z njo. Odgovor je nedvoumen: nasilje, ki ga je nekoč izkusila, deluje samodejno in se tako tudi množi in reproducira!

Pomembno je torej postaviti neko drugo vprašanje: kako lahko vzpostavljamo odnose s posamezniki, kako naj se vedemo do drugih, ne da bi prizadeli njihovo integriteto?

Saj je vendar jasno, da se kot posamezniki nenehno tremo drug ob drugega, pri čemer se hote in nehote poškodujemo – neizogibno se vedno znova zaletavamo drug v drugega, če hočemo pripadati neki skupnosti …

Da, vsi se hočemo prilagoditi, kajti vsak od nas hoče nečemu pripadati. Kljub temu hočemo, da nas vidijo 15

OD VZGOJE DO ODNOSA

kot posameznike. To je konflikt med sodelovanjem in individualnostjo.

Nekoč sem delal z žensko, ki ni več shajala z možem.

Znašla se je prav v tem konfliktu: kako lahko pripadam, ne da bi izgubila samo sebe; kako se lahko prilagodim, ne da bi morala opustiti vse, kar predstavlja mojo resnično osebnost? Imela se je za izredno moderno, samostojno, liberalno mislečo žensko in jaz sam sem jo v njenem poklicnem življenju dejansko doživljal kot levinjo. Kadar pa je bila skupaj z možem, se je obnašala kot odvisna, nežna mucka – levinja je bila pozabljena. Zgolj opozoril sem jo na to, pa je zajokala, nato se je zasmejala in rekla: »Moj oče, ded, praded – vsi so bili pastorji. Mislila sem, da sem svoj boj s to družino dobojevala, ko sem izstopila iz Cerkve.« Zanjo je bil to najbrž potreben korak, da je vzpostavila distanco, kot individuumu pa ji to ni nič pomagalo. Nadela si je sicer drugo uniformo, toda to je vendarle še vedno uniforma in ne osvoboditev: do moža se je še vedno vedla tako, kot da bi imela opraviti z očetom ali dedom – prijazno, ljubeznivo, spoštljivo.

Ta konflikt nenehno doživljajo tudi starši, ko morajo sprejemati težke odločitve – odločitve o tem, kako želijo imeti postavljene stvari v družini; da se na primer kupuje manj kokakole in čipsa … Obenem pa menijo, da česa takega ne bi mogli uveljaviti, ker v drugih družinah ni prepovedano.

Kadar dalj časa delam s skupinami staršev, jim na njihovo fatalistično ugotovitev, kako je danes vse brezupno, odgovorim tako, da jim podelim potrdila, na katerih piše: »Jaz, Aleksandrov oče, predajam svojo odgovornost drugim staršem iz razreda!« Nenadoma starši prisluhnejo in tudi takoj protestirajo: »Ne, seveda bi rad bil odgovoren za svojo družino!« In tako mi uspe staršem dopovedati, da je pomembno, da sami vzgajajo in aktivno določajo svojo družinsko kulturo.

16

Vzgoja kot tema

V naslednjih desetih letih se bo ta naloga staršev pokazala kot osrednja, ko gre za ravnanje z otroki s čezmerno telesno težo. Morajo se odločiti, ali bodo še naprej dopuščali, da se njihovi otroci prehranjujejo s hrano iz lokalov s hitro prehrano, in sklepamo lahko, da bodo te odločitve od družine do družine drugačne. Starši morajo dandanes sami odločati, česa se želijo držati v svoji družini. Pri tem se ne morejo sklicevati na nobeno avtoriteto: sami morajo zaupati vase in v svoje predstave o družini, računati na konflikte, ki se bodo zato vnemali, in se z njimi soočati.

Prvič v zgodovini lahko počnemo, kar hočemo: lahko se oblačimo, kakor hočemo; jemo, kar hočemo; in vse si lahko privoščimo.

Nekateri starši tolerirajo, da se njihova hči potika okoli s fanti in kadi marihuano. Menijo: »Mora skozi to fazo, pa kaj!« Za druge bi bilo to preveč: svojim otrokom nočejo dopuščati vsega samo zato, da bi z njimi ostali dobri prijatelji in da bi otroci lahko svojim prijateljem rekli: »Moji starši so kul!« So pa tudi taki, ki nočejo otrokom pri ničemer puščati prostih rok.

Zato se zelo trudim in bom tudi v tej knjigi poskušal predstaviti staršem nekaj temeljnih kriterijev, ki so jim lahko za orientacijsko točko, medtem ko iščejo svojo družinsko kulturo.

17

Biografsko ozadje

OD VZGOJE DO ODNOSA

Katere postaje so bile najpomembnejše na vaši osebni življenjski poti?

Imel sem veliko srečo, da sem se rodil v družini, v katero nisem spadal. Bil sem prvorojenec, brat je tri leta mlajši.

Pri kakšnih štirih letih sem začutil, da mi starši ne morejo dati tega, kar potrebujem. Bil sem majhen in sem seveda moral ostati pri njih, mentalno pa sem živel v pregnanstvu – v domiš­ljiji sem si ustvaril svoj svet in ob tem sem se dobro počutil. Večina ljudi težko prenaša osamljenost, jaz pa drugačnega stanja sploh ne poznam – nič se mi ne zdi bolj prijetno kot biti sam. Iz mene torej po eni strani ni moglo nastati družabno bitje – nikoli se nisem poskusil obdati z ljudmi zgolj zato, da ne bi bil sam – tudi pozneje kot terapevt ne.

Po drugi strani pa sem izjemno usposobljen, da skrbim sam zase: ne potrebujem nikogar, ki bi skrbel zame, kar je za druge včasih težko, kajti le kako naj človek ustvari odnos z nekom, ki je tako neodvisen?

Mojim staršem, gledano od zunaj, ni kaj očitati. Takrat je bilo normalno, da ni dialoga. Starši so z otroki spregovorili le o najnujnejšem, pa tudi mož in žena sta se pogovarjala kolikor mogoče malo. Moj oče je v vseh mojih otroških letih komaj kaj povedal, kadar pa je že kaj rekel, je bilo kratko in jedrnato. Nasprotno je moja mati ves čas govorila, ni pa se znala pogovarjati. Vselej je vedela, kaj je treba v tem ali onem položaju reči, kaj se od človeka pričakuje. Pripravljene je imela izjave za primer smrti, za čestitke, za nesreče ali bolezni, nikoli pa ni odkrila svoje osebne govorice. Govorila je družbeni jezik, ki se ga jaz nikoli nisem ne mogel ne hotel naučiti, tako da do današnjega dne ne vem, kaj je treba reči.

Včasih bi to govorico rad obvladal in na primer na vlaku klepetal, pa ne znam! Namesto, da bi govoril, sem torej dolgo molčal, ker preprosto nisem premogel osebne govorice, saj je v takem družinskem kontekstu tudi nisem mogel razviti.

20

Biografsko ozadje

Kajti veljalo je, da je temeljna govorica, s katero se otrok rodi, potrebna popravkov. Tako so nam izbili iz glave neposredna »hočem« ali »nočem«, tudi v šoli. In stavek se ni smel začeti z »jaz«.

Zame je še vedno velik izziv odkrivati, kako se zunanja resničnost ujema z mojo notranjostjo, kako lahko nekaj notranjega predam navzven. Naučiti se govoriti lastni jezik!

Kako bi opisali svoj položaj v življenju?

Imel bi se za rednega člana združenja natakarjev, če bi kaj takega obstajalo. Dejansko najrajši drugim strežem ali jim služim. Poleg tega imam pri tem celo izkušnje: kot študent sem med semestrskimi počitnicami v Düsseldorfu v starem mestnem jedru delal kot natakar, da sem kaj zaslužil.

Kaj vam pomeni, da ste odrasli v tej družini?

Da sem živel na robu svoje primarne družine, pomeni za moje delo to, da sem z lahkoto ugotovil, kako se starši in part­ nerji spotikajo ob lastna pričakovanja. V številnih družinah so pričakovanja pogubna. Nikoli nisem gojil pričakovanj in se potemtakem tudi nisem bal zavrnitve – a ta strah se številnim zažira v kosti! Zahvalo za to, da sem živel tako onkraj pričakovanj, dolgujem dejstvu, da sem zelo zgodaj čutil, da moja starša nimata ničesar, kar bi mi resnično lahko dala. Bila sta zelo zadrgnjena.

Ali danes z mamo lahko govorite o teh vtisih?

Ne, nimava si kaj povedati. Moja mati se sicer pritožuje, da jo dosti preredko pokličem, pa ji potem tudi iskreno rečem: »Nimam ti kaj povedati.« Nato odgovori z enim tistih klasičnih stavkov, ki se začenjajo s »človek«: »Človek ima svoji mami vedno kaj povedati!« Saj opazi, da se nekaj ne ujema, 21

OD VZGOJE DO ODNOSA

vendar ne spremeni smeri in ostane pri svoji zahtevi: »Moraš me večkrat poklicati!« Zame storiti kaj takega ne more biti dolžnost, ona pa sodi v generacijo staršev, ki menijo, da je prav, če svojim otrokom postavljajo zahteve. Take matere so nevarne, kajti v kali zatrejo vsako možnost pristnega odnosa in se glede tega ne zavedajo nobene odgovornosti.

Hočete s tem reči, da igrajo neko vlogo?

Da, igrajo vlogo »matere«. To vlogo igrajo vse življenje in nimajo razen nje ničesar pokazati! Pa niso same krive – prevzele so to jalovo igro in jo tudi nadaljevale. »Biti mati« – to je bilo nekaj takega kot ikona: »Matere« ne smeš kritizirati. In do neke mere je še danes tako! Naredijo se nedotakljive kot Devica Marija, toda to otroka in staršev kot človeških bitij ne zbliža niti za ped … Mati mi je dala življenje – to je vse.

Za to se ji zahvaljujem.

Mogoče je, da bodo nekateri zdaj mislili, kako grozno je tako govoriti o svoji materi. Vendar vem, da bi večini ljudi iz moje generacije navrele solze, če bi pripovedoval zgodbe iz svojega otroštva – globoko bi jih ganilo, saj smo vsi doživljali podobno.

V vašem poklicu je jezik bistven …

Da, toda do svojega izraza nisem prišel samo s poklicnim izobraževanjem. Sprva se nisem podal na akademsko pot, čeprav nisem bil slab učenec. Preprosto sem postal mornar in se tako končno odmaknil od družine. Tri leta sem se potikal po vseh morjih sveta.

Po tem nisem vedel, ali naj postanem učitelj ali gozdar – kot mladostnik sem namreč dolge konce tedna preživljal v okoliških gozdovih. Vendar sem postal učitelj. Moje šolanje je trajalo pet let in imel sem srečo, kajti proces izobraževanja 22

Biografsko ozadje

je bil vsebinsko dejansko povezan s poklicnim delovanjem.

Imeli smo veliko časa in lahko smo si izbrali dva glavna predmeta – jaz sem izbral zgodovino in religiologijo. S profesorjem religiologije sem se zelo dobro razumel – on me je tudi usmeril na univerzo, da sem spoznal tedaj novonastalo strokovno področje, imenovano »zgodovina evropskih idej«.

Diplomsko nalogo sem tako napisal o sporu o svobodni volji med Martinom Luthrom in Erazmom Rotterdamskim.

Nato sem se poročil in dobil sina. Tedaj sem začel delati na nekem inštitutu, kjer so se ukvarjali z mladoletnimi prestopniki. Takrat so se prvič pojavile težave z drogami: dvanajst-, trinajst-, štirinajstletniki, ki so se uničevali z LSD-jem – to je bilo v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. Takrat sem opazil, da je zame pomembneje biti v neposrednem stiku z življenjem kot pa o njem razmišljati. Torej sem ostal sredi življenja in se ognil akademski karieri. In naposled sem spoznal družinskega terapevta Walterja Kemplerja.1 Kako ste prišli do Kemplerja?

V ustanovi, kjer smo delali z mladoletnimi prestopniki, je kmalu nastal konflikt, in sicer med staromodno in novodobno, tako imenovano hipi-pedagogiko. Novodobni pedagogi so v vedenju težavnih otrok uzirali nekaj revolucionarnega in so vse tolmačili kot politično delovanje – v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo vse politično! Mene pa niso prepričali niti novi niti stari, tako da se nisem mogel pridružiti ne enim ne drugim. V tem času sem zelo hitro dojel naslednje: če hočem tem otrokom resnično pomagati, lahko to storim samo, če pritegnem tudi njihove starše. Tega pa v tej ustanovi niso še nikoli storili. Tedaj me je nekdo, ki 1

Več o tem lahko najdete na www.kempler.dk.

23

OD VZGOJE DO ODNOSA

je poznal mojo notranjo naravnanost, opozoril na seminar o družinski terapiji. Vodil ga je Kempler in bil je prvi te vrste na Danskem. Družinska terapija je bila takrat še nov teritorij.

Kempler je prihajal iz Kalifornije, se je pa naselil na Nizozemskem; bil je namreč eden tistih ameriških Judov, ki se nikoli niso mogli sprijazniti z ameriškimi vrednotami. V Ameriki je Kempler tesno sodeloval s Fritzem Pearlsom, vendar sta se pozneje razšla – ne v jezi, temveč preprosto zato, ker je Kempler želel v psihoterapiji poudariti pomen dela z odnosi in ne le s posamezniki kot individuumi. Pozneje je ustanovil Kemplerjev inštitut. Zame je bil njegov seminar osrednji korak. Trajal je teden dni in v tem tednu nisem izrekel niti besede, toda nenadoma je moja strašna migrena, ki me je trpinčila že leta, izginila. Najbrž sem na neki način čutil, da sem možgane dotlej uporabljal narobe.

Kaj v zvezi s Kemplerjem je naredilo na vas tako velik vtis, da ste stopili na njegovo pot?

Njegova zamisel o družini me je fascinirala. Predstavljala je natanko to, kar sem poznal iz praktičnih izkušenj – že dolgo sem namreč čutil, da se v družinah nekaj dogaja in da se ne smemo ukvarjati samo z »nevzgojenimi« otroki: treba je pogledati v družino. Kempler mi je ponudil poklicni navdih za mojo konkretno pot – zame je bil neke vrste temeljni kamen.

Vašo pot bi lahko označili kot fenomenološko; so bile kakšne težnje po njenem uvrščanju?

Da, zastopam precej fenomenološki pogled na stvari in zavedam se, da moje terapevtsko delo nima nobenih možnosti v akademskem svetu. Imam se za opazovalca in služabnika povprečnega človeka! Nikoli mi ni šlo za to, da bi uveljavil 24

Biografsko ozadje

svoje stališče. V tistem času je bilo med terapevti zelo priljubljeno, da so se prepirali o različnih stališčih, pri čemer človek hitro postane sluga ali suženj svoje osebne naravnanosti in pozabi na dejanski cilj, torej zdravljenje otrok in družin. Nimam stališča, tudi danes ne! In ne težim k nobenemu modelu, ki bi ga starši lahko preprosto uporabili pri vzgoji.

Zanašam se na to, kar vidim, in ugotavljam, da večini staršev spodleti zaradi nevednosti.

Toda kako pomagate staršem, ne da bi jim dali model, vnaprejšnjo predstavo o tem, kam naj vse vodi?

Zaradi modela v glavi umre resničnost tam zunaj – se pravi: model ni primeren! Če oče govori z otrokom tako, da začne otrok jokati, je na dlani vprašanje: zakaj mora govoriti tako, da otrok joče in je nesrečen? Nato pade slavna pripomba: »Toda otroci vendar potrebujejo meje!« – Ne, ne potrebujejo meja,2 potrebujejo enakovreden dialog, ki ne prizadene njihove integritete!

Da bi pomagal staršem priti v stik z njihovimi otroki, sem moral razviti vrsto praktično-pedagoških sposobnosti in vaditi, kako lahko preprosto razložim zahtevne pojme in povezave, ne da bi poenostavljal. Zgolj znanje ne zadostuje, treba je nabirati izkušnje, nikoli ne oleseneti in biti pri volji za učenje.

Na misel mi prihaja rek: »Terapevta ni mogoče vzgojiti, terapevt se rodi!« Pustimo ob strani, ali to drži – jaz o tem vsekakor dvomim. Dejansko pa je res, da so nekatere terapevtske sposobnosti prirojene. Zato moram pri svojem izobraževalnem delu z ljudmi, ki se želijo oprijeti terapevt­ skega ali pedagoškega poklica, pogosto temu ali onemu reči: 2

Več o tem v poglavju Postavljanje meja samemu sebi.

25

OD VZGOJE DO ODNOSA

»Nehaj brati knjige! Če hočeš odkriti svoj talent, moraš delovati! Namesto psihologije beri rajši poezijo, ta te bo preoblikovala! Raje tisto, kar storiš, razloži, potem ko si to že storil.

Ni ti treba že vnaprej vsega vedeti.« Eno mojih opažanj je: številni ljudje, ki na druge delujejo terapevtsko, večinoma sploh nimajo interesa, da bi postali terapevti. Tisti od nas, ki smo to že od vsega začetka, pa skušamo delovati terapevt­ sko vse življenje.

26

Biti terapevt

OD VZGOJE DO ODNOSA

Kaj razumete kot »terapevtsko delovanje« – je to nekakšna posebna nadarjenost, podobno kot poklicanost za šamana?

Ne, zame terapevtsko delovanje pomeni živeti z nekom, ki ima težave, na tak način, da smo mu v pomoč, ne da bi mu solili pamet in mu pridigali: »Zdaj ti bom pomagal – poslušaj me! To in to moraš storiti ali spremeniti, pa boš srečnejši!« Ne, taki nasveti ne morejo nikomur pomagati. Ustvarjati je treba situacijo, v kateri se drugi morda počuti rahlo bolje.

Na primer takole: recimo, da se že dolgo poznava. Po naključju vas srečam v mestu in opazim, da ste videti zelo slabo in delujete potrto. Seveda lahko začneva govoriti o vaši težavi in morda se mi utrne ideja, kako jo lahko odpravite.

Toda ko govorim o »terapevtskem delovanju« ne mislim na to. Terapevtsko delovati pomeni odstreti konkretno pot in ustvariti novo življenjsko situacijo. Če ostaneva pri najinem primeru: ker vas dobro poznam, vem, kaj vam daje polet in energijo – torej ne premišljujem, katero psihološko teorijo ali smer bi vam priporočil, temveč grem domov in pogledam v časopis, ali bo kmalu kje kakšen koncert, saj vem, da radi poslušate klasično glasbo. Potem vas pokličem in povabim na koncert. In to je po mojem terapevtsko, čeprav o vašem trenutnem problemu nisva niti spregovorila.

Ali kot terapevt tudi sebi ustvarjate situacije – ste že popolnoma gotovi sami o sebi ali se še vedno ukvarjate s sabo?

Sem pač terapevt in menim, da vedno znova delujem terapevtsko, se pa ne pustim zaslepiti in ne zaupam tistemu, ki mi navdušeno vzklika: »Dober terapevt ste!« Večina pravi to samo zato, ker sem znan, zato je njihova sodba varljiva …

Da, še vedno sem na poti, v procesu razvoja, in nikoli ne bom domišljavo rekel: »Zdaj sem pa tam in vse znam! Meni ni več kaj dodati, končano je!« 28

Biti terapevt

Ljudje se odločajo za terapijo, da bi dali prosto pot duševni bolečini, upajo pa na to, da bo po terapiji življenje teklo brez težav … Da, upajo na življenje, kakršnega sploh ni!

Pogosto se srečujem s tako imenovanimi »romantičnimi« starši in na žalost si najbolj belijo glavo s temle vprašanjem: »Kaj lahko storiva, da se najini otroci ne bodo več prepirali ali ravsali drug z drugim? Nočeva, da so agresivni!« Rečem jim le: »Pustite jih pri miru!« Toda ta odgovor jih povečini ne zadovolji, saj so prepričani, da morajo preprečiti vsako agresivnost – navsezadnje so ja pacifisti in proti vojnam. Kar bi jih lahko premaknilo dalje, vendar tega ne morejo razumeti, je dejstvo, da so ljudje, ki danes netijo vojne, odraščali v družinah, kjer je bilo prepovedano biti agresiven, torej v družinah, v katerih otroci niso mogli razviti zdravega odnosa do svoje agresivnosti.3 Lahko navedete kakšen primer?

Na misel mi pride zelo preprost primer – gre za družino, ki je prišla k meni, da bi ji povedal svoje mnenje o majhnem pripetljaju z dopusta. Z osemletnim sinom so bili znova v priljubljenem smučarskem središču. Možakar, ki posoja smuči, jih že dolgo pozna – je dober družinski prijatelj.

Gredo torej v njegovo izposojevalnico, da bi ga pozdravili, vendar je zatopljen v pogovor s šefom. Sin steče k njemu in mu začne nekaj pripovedovati, moški pa se obrne k njemu ter mu jasno in jedrnato reče: »Zdajle nimam časa!« Deček je šokiran! Starša mu pozneje razložita, da ga ima družinski prijatelj seveda še vedno rad, a je bil sredi pomembnega pogovora. In zdaj bi rada od mene izvedela, kaj si jaz mislim o tem in kaj bi morda še lahko storila. Moj odgovor je bil zelo 3

Več o tem v poglavju Neprijetni občutki in konfrontacije.

29

OD VZGOJE DO ODNOSA

preprost: »Tu ni kaj storiti. Vse je tako, kot mora biti. Vajin sin je dobil čudovito lekcijo, ne da bi bil deležen poduka: pristopil je k drugemu človeku in občutil njegove meje. Zelo ga je zabolelo, toda takšno je življenje.« Moški mu ni rekel: »Kakšen poreden fant pa si! Ali ne vidiš, da se pogovarjam?« Fantiča torej ni odpravil z moralno oceno in obsojanjem – samo stvarno mu je povedal: »Zdajle ne morem!« Deček pa se je počutil zavrnjenega …

Da, k sreči se je počutil zavrnjenega in se tako učil spoznavati in spoštovati meje drugega človeka. Ko vstopi v kakšno trgovino ali hišo, to ne pomeni, da se mora takoj začeti vse vrteti okrog njega. In to je izvedel od tega moža, ne da bi bil razglašen za krivega – kar je dar. Kajti praviloma počnejo starši prav to: obsojajo, ocenjujejo, nalagajo otrokom krivdo! V tem primeru so po mojem mnenju tla boljši vzgojitelj od staršev. Če namreč triletnik pustolovsko pleza na stol, čeprav so ga starši posvarili: »Ne počni tega! Padel boš!« ga tla naučijo, da lahko zelo boli, če padeš z višine. To je čudovita lekcija: tla ga ne kritizirajo in mu ne naložijo krivde. To pa potem storijo starši: »Viš, poreden si. Če bi bil priden, ne bi padel!« Te sodbe in oznake, kako da je poreden, so povsem odveč – in otroku gotovo povzročijo več bolečine kot tla. V izposojevalnici smuči so skupaj s svojim osemletnikom tudi starši dobili lekcijo.

Drži, otroci so za starše vedno izziv. Tudi v tej družini je sin za očeta izziv, saj je oče storilnostno naravnan. Nekoč je tekmoval na smučarskih prvenstvih. Seveda se je moral njegov sin že kot štiriletnik naučiti smučati. Fant sicer prav tako rad smuča, sovraži pa tekmovanja. In to je velik izziv za tekmovalno usmerjenega očeta, saj mora sprejeti, da je njegov sin drugačen, pa zato ni ne boljši ne slabši od njega.

30

Biti terapevt

Toda oče glede tega ni imel težav, z družino je prišel k meni predvsem preventivno.

Koliko pa se je mogoče izogniti nesreči, se zaščititi?

Romantični starši hočejo svoje otroke zaščititi pred življenjem – toda to ne gre. Neka družina je na primer želela osemletnega sina, ki že hodi v šolo, zaščititi pred vzgojno kampanjo, v kateri niso videli nobenega smisla – mimogrede, tudi jaz ne, zato se mi je zdel njihov ugovor vreden podpore. Šlo je za naslednje: v Skandinaviji obstaja projekt, ki so ga pred kratkim uvedli za osemletnike, imenuje pa se »Neprimerni dotik«. Odrasli zlorabijo številne mlade ljudi in to naj bi preprečili tako, da otroke posebej podučimo. Otroci da morajo vedeti, da obstajajo dobronamerni dotiki, pa tudi zlonamerni, se pravi neprimerni. Predvideva se tudi, da lahko otrok loči med dobrim in zlim ter zlonamernim dotikom reče ne. Česa takega se res lahko domislijo samo pretirano intelektualno nastrojeni psihologi. Pretirano je misliti, da osemletnik ve, za kaj naj bi pri tem šlo. In če je to še prvo srečanje s temo seksualnosti, kam to vodi? To bi nas spet potisnilo za pol stoletja v preteklost. Toda naša družba ljubi protikampanje … Prav zanima me, kdaj bo kakšna kampanja za življenje. Ščititi otroke pred takimi kampanjami se mi zdi dobro, pa tudi ščititi jih pred učitelji, ki zastopajo pretirano moralistično stališče, ko gre za spolnost in spolno zlorabo. Kajti nobene vrste zlorabe ni mogoče izkoreniniti z moralko, verbalnimi zahtevami in imperativi.

Toda reči ne4 je pomembno …

Res je. In prav za to so se ženske v prejšnjem stoletju uspešno bojevale. Če gre ženska sama ven in se hoče kakšen 4

Glej poglavje Reči ne.

31

OD VZGOJE DO ODNOSA

moški z njo zbližati, mora biti mogoče preprosto reči ne – brez vsake utemeljitve. Ni ji treba sodelovati v njegovi igri, pa čeprav ji očita: »Zakaj? Ali z mano kaj ni v redu?« Kajti to je zgolj nekakšna nikoli prekinjena igra med materjo in otrokom: kadar mu je rekla ne, mu je hkrati dala občutek, da on ni v redu – to matere rade počnejo. Ne rečejo ne, ker one same kot osebe mislijo ne, temveč zato, ker se ti kot majhen deček grdo vedeš. In ko potem odrasteš, si res ne moreš predstavljati, da ženska reče ne, ker ona sama pač misli ne, ne pa zato, ker ti nisi v redu. Med odraslimi bi moralo biti mogoče brez kakršnekoli utemeljitve reči ne.

Kakšna so vaša upanja za mali družinski krog?

Vse svoje upe za prihodnost, in s tem mislim konkretno na preobrazbo in spremembo v družbi, stavim na mali družinski krog. Tudi sovraštvo do tujcev bi bilo morda na ta način mogoče zmanjšati – če namreč v družinah vzgojimo otroke, ki ne bodo tako negotovi glede občutka za svojo lastno vrednost. Na velikih odrih, na primer v politiki, dejansko ne vidim možnosti za spremembe: našim politikom manjka integritete – osebne in politične. Veliko pa bi bilo storjenega že, če bi postali v družinah in razredih bolj pozorni na to, kaj se dogaja med ljudmi in v njih.

Morda bi se tudi več in kaj večjega spremenilo, če bi se ljudje večkrat podali v terapevtsko obravnavo …

Psihoterapija je drobna niša v resničnosti. Nisem zaslep­ ljen idealist, ki bi menil, da bi bil naš svet boljši, če bi vsi ljudje dali skozi kakšno terapijo. Zdi pa se mi, da se ljudje pod terapevtskim nadzorom bolje soočajo s konflikti – in to bi današnjemu svetu dejansko dobro delo!

32