Zbornik ob 100-letnici cerkve v Župeēji vasi
Roman Maier »TI, MOJA VAS DOMA A« as, kraj in prostor ēloveka oblikujejo in moēno zaznamujejo. Vedno del sebe pustimo, kjer smo bili, delēek pa za vedno ponesemo s seboj. Vse to potrjuje tudi moja življenjska izkušnja, saj sem se veliko selil in bil povsod doma.
10 0 l e t
Že v dobrem tretjem letu mojega življenja se je naša družina preselila iz prijazne Prlekije in dobesedno iz svoje rojstne hiše tik reke Drave sem se znašel v povsem neznani Župeēji vasi. Ta pa je kmalu postala moj novi dom, moj svet in domaēija. Z domaēega dvorišēa se je pogled otroškega radovedneža vsakodnevno sreēeval ne le z vasjo in njeno cerkvico na sredi, ampak tudi Roman Maier širše, z bližnjo božjepotno in tedaj žal za vernike in obiskovalce zaprto cerkvijo na Ptujski Gori. Po njenem odprtju sem s svojo družino velikokrat poromal pod Marijin plašē. Mama, po poklicu šivilja, se je trudila prispevati svoj del k družinskemu proraēunu, kajti oēetova plaēa je bila sicer redna, a skromna. Preko strank sem spoznaval nove in nove ljudi in kmalu že lahko tudi sam zašito in zakrpano dostavil na dom. Pri hiši ni bilo kolesa in kar s kolesi strank sem se sam nauēil voziti kolo in tudi tako spoznaval vas, kar pa sem nadaljeval še kot domaēi mlekar, ko sem hodil po mleko k raznim domaēim kmetom, kjer sem bil vedno lepo sprejet. Velikokrat je pri kom dišalo po novopeēenem domaēem kruhu in že so mi ga dobre roke gospodinje ponudile za v usta in za domov. Iz tistih prvih let v Župeēji vasi so mi dobro ostali v spominu tudi sosedje, sicer stari starši poznanega slovenskega novinarja, publicista, pesnika, pisatelja, dramatika in tedanji oblasti nenaklonjenega in pokonēnega ēloveka Branka Hofmana. V spominu mi je ostal kot prijazen in zelo pozoren do vseh. Baje ga je zmanjkalo kar sredi noēi, kar je bilo tedaj pogosto in to izraža tudi naslov enega njegovih romanov: »Noē do jutra«. Tudi o bližnjem taborišēu Strnišēe se je marsikaj šušljalo in še kako sem vlekel na ušesa, da bi le kaj zvedel, spraševati pa si otroci skoraj nismo upali. utili smo le, da gre za nekaj temnega, težkega, skrivnostnega, kar ne smemo vedeti, ne govoriti. Zato pa smo se lahko igrali Nemce in partizane, raziskovali okolico, kdaj tudi imeli mašo, se skrivali in 132
