Od 1918–1922 se je dalo Strniško taborišče v uporabo za primorske begunce Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Najvišje število primorskih beguncev, ki so živeli v Strnišču od preobrata do ukinitve, je bilo 6400. Na dan ukinitve je bivalo v Strnišču 1541 oseb, od teh je bilo 186 domačinov, 32 železničarjev, 819 Rusov, 503 primorskih beguncev in en begunec italijanske narodnosti.
Deželna vlada je v taborišču vzdrževala poleg šole še bolnišnico, sirotišnico za predšolske otroke, menzo in razne obrtne delavnice. Taboriščniki so prejemali tudi socialno podporo. V času od 1. januarja 1918 do 31. januarja 1922 se je v taborišču rodilo 173 otrok. Umrlo je 128 ljudi. Pokopani so na taboriščnem pokopališču
