MURKOVA MARICA

Murkova Marica

Moj rojstni kraj – Župe ja vas

Prosili so me, naj napišem nekaj o naši vasi neko . Težka naloga. O em naj pišem? O življenju ali o delu ali o šoli ali o obi ajih?

V petdesetih letih se je ogromno spremenilo. Razmišljam ali je bilo neko lepše. Je bilo neko težje? Ne vem, bilo je druga e.

Moji spomini segajo v rano otroštvo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Otroci smo se igrali na vasi pod Žunkovi evo lipo. Delali smo poti ke, skakali gumitvist, igrali med dvema ognjema pod Kau ovimi kostanji … V šolo smo hodili v Lovrenc, seveda peš. Mm, kako je dišala krompirjeva juha! Marija Skok, rojena Turk e si doma pozabil žlico, si zajemal kar s krušno skorjo. Zima je prinašala veselje. Najraje smo se sankali. Žunkovi ev stric je naredil sanke, povezali smo jih v dolgo vprego in vlekli po vasi. Tudi drsali smo se po ledu po zamrznjeni gmajni. V Župe ji vasi so imeli skoraj pri vsaki hiši kmetijo. Ko sem prišla iz šole, me je obi ajno akal listek, na katerem je pisalo, na katero njivo naj pridem. Velike njive krompirja, koruze, repe so akale na okopavanje. Za malico smo v cekarju nosili s seboj kruh in zaseko, v pleteni steklenici – korflaši pa vodo za žejo. Žetev je mena in pšenice je potekala s koso, kasneje s snopovezalko. S konji smo na vozovih vozili snopje pod kolarnice in mlatili z mlatilnico. Uh, kako se je kadilo! Košnja je vzela veliko asa. Kosili so z motorno kosilnico, sušenje krme pa je bilo ro no delo. Z oddaljenih travnikov so jo pomagali pripeljati furmani – z lojtrnimi vozovi in konjsko vprego. Posebno doživetje je bila vožnja na polnem vozu sena. Poleti smo se vsako popoldne zbirali ob Polskavi in se kopali. Vsi smo se nau ili plavati – najprej seveda »peseka«. V jeseni smo pobirali krompir – težko delo, pravzaprav garanje. Ob ve erih smo kožuhali, obrezovali korenje, peso, kuhali kostanje in pili aj s kuhanim kvintonom. Spomnim se Flogarjevega Tineta, ki je pripovedoval šale, žena Katra ga je pa vedno kregala. On je imel kravjo vprego, ve ina kmetov pa konjsko. Župe ja vas je ena najlepših vasi s svojo trikotno obliko. Krasi jo seveda župeška kapela. V asih smo pomagali Gul ovi Justi urejati kapelo in zvoniti. Otroci smo se radi igrali ob

njej in tudi v njej. Posebej lepa je bila za veliko no , ko smo nosili k žegnu, pa ob telovskih procesijah in ob žegnanju zvona.

Ljudje smo se sre evali pri delu, si pomagali in se ob tem zabavali. Tudi porok in gostij je bilo v asih ve ! Cela vas se je veselila, ko je imel Majerjev Roman novo mašo. Ko sedaj razmišljam, kaj se je spremenilo, ugotavljam, da so spremembe predvsem zunanje. Za obdelovanje zemlje uporabljamo stroje, hiše so ve inoma velike, nove; arhitektura je povsem druga na. Pri vsaki hiši so avtomobili, ra unalnik, televizor … Ljudje smo bolj obremenjeni s hitenjem, s skrbmi, pravimo, da je tempo življenja hitrejši. Pogovarjamo pa se o podobnih zadevah kot neko – o vremenu, novicah na vasi, boleznih, politiki, dobrih starih asih.

Mnogo let že ne živim ve stalno v Župe ji vasi, a se zelo pogosto vra am. Zdi se mi, da nisem nikoli prav odšla, da je to še vedno moja vas. Vesela sem, da se razvija, da živi, da je polna delovnih ljudi. To se pozna tudi na zunanji ureditvi vasi in na raznih prireditvah, kjer se ljudje družijo. Vsi, ki smo se odselili, se radi vra amo, saj se po utimo dobrodošle.

Marija Skok