»Film sem ustvaril kot delegat občinstva, katerega najbolj zanima ono samo. (…) obrnil sem stvari, saj nam v resnici gre bolj za to, kako se sami počutimo in manj, kako se počutijo oni,« je dejal nizozemski režiser in videast Renzo Martens ob svojem filmu Episode 1 (Episode 1, 2003), fiktivnem dokumentarcu o vojni v Čečeniji. V njem Martens prebivalstvo opustošenega območja brezsramno sprašuje, če se jim zdi čeden, kaj naj naredi, da se pobota z dekletom ipd… A z nekoliko pretiravanja (morda celo zlobe), bi lahko te besede pripisali tudi Dannyu Boylu, režiserju filma Revni milijonar (Slumdog Millionare, 2008). Seveda sam česa takega ne bi nikoli izustil. In prav v tem se skriva ključna razlika v podobnosti med filmskima pristopoma zahodnih režiserjev do portretiranja stvarnosti “tretjega sveta”, tega večnega Drugega Zahoda: medtem ko oba prinašata (sicer različno) brezsramno perspektivo na Drugega s stališča Zahoda, se prvi tega vsaj zaveda. Pravzaprav Martens to počne namerno in s poudarkom - prav ta gesta njegovo delo morda legitimira kot bolj avtentično ali vsaj bolj reflektirano od Boylovega naivnega eksoticizma.
Že sam bollywoodski žanr je nekakšen pastiš Hollywooda (v pomenu, ki mu ga podeljuje Frederic Jameson) – zmes kriminalke, melodrame, romantične komedije, akcijskega filma... Boylovo delo kot produkcija kvazi-bollywoodskega filma v Veliki Britaniji z »estetiko telecitiyja« (Jameson) v MTV-jevskem slogu nagle montaže, ki stavi na suspenz, akcijo in pop glasbene točke, pa se uvršča na raven pastiša pastiša.Ta s svojo naivno fascinacijo nad tujo kulturo – pravzaprav s fascinacijo nad bornim stanjem, v katerega so to kulturo pahnila stoletja eksploatacije s strani britanskih kolonizatorjev in trk s sodobno logiko gibanja globalnega kapitala – predstavlja novo poglavje v liniji, ki se vleče vse od razsvetljenskih mitov “dobrega divjaka”, prek naivnega orientalizma iz 19. stoletja, pa do današnjih dni.
Danny Boyle seveda s svojim oskarjevim nagrajencem nima nikakršnih pretenzij po dokumentarizmu. In vendar se njegova gesta apropriacije bollywoodskega žanra utegne pokazati v problematični luči. Čeprav elementi pravljičnosti in neverjetnosti dogajanja (zaključna združitev ljubimcev zaradi “usode”, zmaga Jamala (Dev Patel) na kvizu zaradi življenjskih izkušenj v slumu...) ustrezajo naravnanosti avtohtonega indijskega žanra, so vendarle postavljeni v kontekst, ki razkriva zahodnjaško paternalistično perspektivo: Jamal zmaga na kvizu (katerega format je uvožen iz ZDA), ker ga je trdo življenje v
Estetizacija revščine v Boylovem filmu si je s strani nekaterih kritikov prislužila oznako poverty porna (zahodne-turističnefascinacije nad indijsko revščino). Bi bila torej morda bolj legitimna tista zahodnjaška perspektiva, ki bi izpostavila brezupno stanje brezperspektivnosti, v katero sta svojega Drugega pahnili logika globalnega kapitalizma in partikularni interesi zahodnih držav in korporacij? Nekaj sorodnega skuša portretirati Brigitte Staermose v svojem kratkem filmu Neljubljeni (Out of love, 2009), ki smo si ga med drugim lahko ogledali na letošnjem Mednarodnem festivalu Mesto žensk. V njem por-
18
slumu obogatilo z življenjskimi izkušnjami, ki mu omogočajo pravilne odgovore. Te so prikazane v skrajno estetizirani optiki. Ali bi prebivalec indijskega sluma soglašal s to perspektivo? Ali tudi sam vidi svoje izkušnje “trdega življenja” v tako pozitivni luči?