Škratova filmska šola 2011: Film in digitalni način produkcije

analiza, ki predpostavlja, da trenutna medijska in siceršnja evforija dejansko pomeni, da je (po logiki stvari) nastopil trenutek razstrelitve kontinuuma zgodovine, prelomna točka, od koder je revolucija edini logičen korak.

S tem potrebe po revoluciji seveda ne želimo zanikati. Gre le za zavrnitev koncepta herojskega aktivizma, spektakularnih sprememb brez organiziranega boja in mišljenja družbenega preloma namesto revolucionarnega procesa. Če želimo resnično poseči v tok zgodovine in graditi alternativno družbeno ureditev, ki je več kot nujna, moramo najprej razpreti prej omejeni diskurz in se vprašati, v kolikšni meri ta dejansko pomeni odmik od ohranjanja statusa quo, ki le reproducira klasične ideološke reprezentacije. V nadaljevanju bomo poskušali prikazati, da je kritika sistema preko klasičnih kapitalističnih kanalov kljub radikalnejši govorici zaradi vpetosti v produkcijski način v resnici možna zgolj do točke, kjer še vedno ostaja v varnem okolju neškodljive teorije in/ali umetnosti, skozi kanale katere je mogoče družbene spremembe nevtralizirati, politične subjekte pa objektivizirati. Čeprav po gospodarski krizi v medijih večkrat vidimo položaj delavcev in vseh tistih, ki so odrinjeni na in čez družbeni rob, jih ti še vedno praviloma prikazujejo le kot nemočne žrtve ter jim s tem še dodatno odvzemajo njihovo dostojanstvo. Nič drugače ni v zadnjem času s tako popularnim političnim artom (znotraj tega se nanašamo predvsem na vizualno umetnost, ki za svoje orodje uporablja filmski medij), ki za svoj objekt preučevanja vzame družbene boje. Podobno, kot to pogosto počnejo akademiki v teoriji, tudi umetniki pod krinko političnosti kapitalizirajo na iskrenih bojih nevidnih.

V zadnjem času smo vseeno priča številnim poskusom, da bi preko ustvarjanja lastne umetnosti, uporabe novih tehnologij, snemanja filmov in grajenja avtonomnih medijskih kanalov o sebi spregovorili akterji družbenih gibanj brez posrednikov. Zato se bomo spraševali, ali lahko ustvarjanje lastnih narativ ustvarja okolje opolnomočenja, vzpostavlja teoretsko distanco do pogojev produkcije, ki odtujujejo, ter tako začenja ali vsaj pripomore k procesu vzpostavitve političnega subjekta in grajenju boja proti kapitalističnemu izkoriščanju ter grajenju alternativnih družbenih formacij.

II. Kapitalizem kljub številnim revolucionarnim poskusom predrugačenja družbenih odnosov danes ostaja najbolj fundamentalna oblika produkcije, ki je družbena nasprotja prignala do svojih skrajnosti. Še vedno živimo v sistemu, ki so mu imanentni veliki družbeni razkoraki, nedemokratične oblike javnega 0077