(-+), ki distancira institucijo umetnika. Funkcionalnost tega teksta, njegova diskurzivna kapaciteta je ravno v tem, da se ta presežek ustvari. Dejstvo, da ima Lukas Nola hišo ravno tam, je manj pomembno, in tisto, kar gradi diskurz, je samo nespremenljivi del »nerežiser-režiser«, pri čemer lahko predpostavimo, da bi novinar, če bi pod to steno hišo zgradil nek drug režiser, recimo Godard, (kar ne bi bilo niti malo presenetljivo), uporabil isti stavek, ki bi se glasil takole: »To bi bila grozljivka, kakršne si ne bi mogel zamisliti niti Godard, ki ima hišo v Gornji Podgori, na poti, po kateri bi se kotalila skala, če bi šla po hribu navzdol«. Tu je vidna lastnost izjave, kakor jo je opisal Foucault, in sicer, da analizirati sleherno izjavo ne pomeni analizirati odnosa, ki jo ima lahko subjekt s tistim, kar je rekel, ampak kakšna je pozicija, ki jo lahko, oziroma ki jo mora izpolniti posameznik, če hoče biti subjekt. Pri tem pa je potrebno biti previden in ne izenačiti subjekta v gramatičnem smislu s subjektom v izjavnem smislu. Pri izjavi sta režiser Lukas Nola in novinar oba subjekta; obstaja torej neka splošna vrednost, ki ju morata oba izpolniti, če hočeta reči, kar rečeta. Lahko bi predpostavili, da bi novinar na drugačen način zastavil članek in da bi denimo v živo dejansko intervjuval Lukasa Nolo in bi zaradi tega rekel: »Če bi se skala začela valiti po poti, na kateri se nahaja tudi moja hiša v Gornji Podgori, bi se kotalila vse do morja, in to bi bila grozljivka, kakršne tudi sam ne bi mogel posneti.« Torej ne glede na popolnoma spremenjeno gramatično strukturo, kjer sta subjekt in objekt zamenjana, v izjavnem smislu ni prišlo do nikakršne spremembe. Če se vrnemo v leto 1907, ko je Bergson napisal knjigo Kreativna evolucija, je bila situacija bolj ali manj enaka. Ko Bergson obravnava, kako teče človeška zavest, zapiše zanimivo metaforo, da je zavest kot snežinka, ki se spremeni v veliko snežno kroglo; vreme je kontinuiteta, ki nabira zgodovino, ki jo pobere po poti, stanja človeške zavesti niso ločena, ampak se samo dojemajo kot ločena25. Pri obravnavanju zavesti in nepredvidljivosti, vsaj v filozofskem kontekstu razvijanja zavesti, pa isto uporabi za institucijo umetnika: Končani portret se razloži s fizionomijo modela, glede na značaj umetnika, glede na barve, ki so ostale na paleti, ampak tudi s spoznanjem tistega, kar ga razloži. Nihče, tudi umetnik ne bi mogel predvideti tega, kar bo na koncu portret, ker bi predvideti pomenilo, da se ga proizvede, še preden bi dejansko 25
Henri Bergson, L’Evolution créatrice, Pariz: PUF, 1941, str. 2.
0071