način se izkorenini iz svoje skupnosti in nasilno prekine ustaljene rituale. Toda beg v individualnost je nemogoč, saj v tem hipu še ni ničesar izven prerokbe. Njena akcija prinese zametke konca neke ere in napove začetek nove6. Skozi Medejino stisko se pred nami razgrinja njena božanska narava, sama ponovno obudi svoje privilegirano znanje in nadnaravne moči, k čemur jo spodbudi prav ženska7. Po Jazonovem8 mnenju bi bil človek srečen, če ne bi bila njegova reprodukcija odvisna od iracionalnega rodu žensk, kar izreče tudi von Trierjev lik Jazona. Prav to izključevanje iracionalnega postane vzrok njegove tragične zmote, kar poudarita tako Pasolini kot von Trier. Medeja se mu lahko zoperstavi le tako, da prevzame njegov moški in herojski diskurz9 in se spusti na raven moškega delovanja. Vernant je razliko med moško in žensko spolno vlogo v antični Grčiji definiral z institucijama zakonske zveze in vojne. Spolnost je v ideologiji antične Grčije v celoti pripadala zavrženi pijani ženi in njeni postelji.10 Zato je Medejino dejanje detomora skrajno vojno dejanje, ki naj bi hkrati odrešilo otroka pred družbeno zavrženostjo in stigmatizacijo. Obremenjeni z idejo materinstva, konstruktom 19. stoletja ter krščansko etiko zaman čakamo na Medejino kazen. Prav to jo v nekem pogledu še danes dela neznosno. A Pasolini se zavestno izogne portretiranju Medeje kot hladnokrvne morilke, vseskozi se trudi ohranjati ritualno vzdušje, z navezavo na sveto. Mrtva otroka sta prikazana v varnem objemu matere. Problematizira vprašanje mita in odnosa Grka do mitske stvarnosti, ki je dimenzija, brez katere ne bi mogli misliti Medeje. Družbene probleme in odnos do etiketiranega Drugega spoji s cikličnim razumevanjem narave, v katerem se človek izraža in obnavlja skupnost prek rituala11. Tudi v von Trierjevem filmu, ki se odvija na arhaičnem, brezčasnem prizorišču na Jutlandiji, ne spoznamo Medejine preteklosti. Gledalec je po začetnem napisu nasilno vržen v osrčje zgodbe, v njeno bol. Njeno življenje je prazno, 6 Janet L. Borgerson. »Managing Desire: Heretical Transformation in Pasolini’s Medea.« Consumption, Markets and Culture, Markets and Culture (2002), vol. 5(1), str. 58, 60, 61. 7 Prim. James J. Clauss in Sarah Iles Johnston, Medea: Essays on Medea in Myth, Literature, Philosophy and Art, Princeton, New Jersey: Princeton University Press. 1997. 8 Zanimiva je uprizoritev Jazona, ki ga igra ženska primadona Pei Yan Ling v uprizoritvi tragedije v verziji opere Hebei Bangzi (1991). »Jazon je moški, ki ga igra igralka kot parodijo moškega, morda tudi kot karnevalizacijo lezbijskega odnosa. Jazon je na odru groteskni komični lik, za katerim je kratka herojska kariera. Izpraznjenost moške represije je v takšni interpretaciji povsem čitljiva, ker jo je tako lahko igrati« (Slapšak 1995, 149). 9 Euripides, Medeja; Ifigenija pri Tavrijcih, Ljubljana: Mladinska knjiga. 2000, str. 173. 10 To se na zabaven način pokaže v komediji Lizistrata antičnega komediografa Aristofana. Ženske so odklanjale spolne usluge moškim, dokler ti niso prekinili vojnega stanja. Tekst velja za enega prvih feminističnih in pacifističnih del. 11 Lada Stevanović. »Medeja na sceni i na filmu.« Monitor ISH (2005) Let. 7, št. 2, str. 23-24.
0100