M-mag 2

Modno sestavlja: Anže Okorn Anže Sekelj Borut Bučinel D. Bambi Dajana Ljubičić Davorin Lenko Denis Pucelj Dijana Matković Doris Fatur Elena Fajt Fortuna Lazar Franjo Matković Gregor Rozman Hrvoje Kožulj Jaka Neon Jure Makovec Karim Shalaby Karla Jurić Katja Žulc Klemen Razinger Kristina Pavlov Liza Rihar Marko Kastelic Marko Kastelic Maša Tomažin Matej Leskovšek Matej Pangerc Matevž Paternoster Matjaž Šiška Michaela Selmani Mimi Antolović Nina Jagodic Peter Giodani Peter Uhan Petja Zorec Petra Hartman Rok Marinšek Siniša Korošec Slavica Veselinović Špela Ema Veble Špela Pipan Tadej Zupančič Teo Nadišič Tjaša Marin

Jezikovni pregled Tadeja Ivančič Korektura jezika Maja Nemec Oblikovanje Den Baruca Obdelava fotografij Lola Vuković Tisk Stega tiskak d.o.o. heinzelova 60/1 10000 zagreb Kolportaža Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče Tel. +386 1 5880 362 Modna je blagovna znamka, najeta od podjetja Salomon d.o.o. – skupina Media 24, vse pravice in rabo blagovne znamke določa pogodba iz dne 07.01. 2014.

Izdaja Skupina Media 24 Salomon d.o.o. Ljubljana Papirniški trg 17, 1260 Ljubljana-Polje Davčna št. SI84996340 Matična št. 5542421 TRR: IBAN SI56 0292 2001 3204 993 Issn številka: 1318-4636 Direktor Gregor Repič Namestnik direktorja Igor Klun Direktorica uredništev Tanja Škarjot

PARIZ POD KOŽO

Beseda: Fotografija: Ilustracija:

Katja Šulc Peter Giodani in osebni arhiv Rok Marinšek

Pariz kliče. S pomladno vznesenostjo, dišečim drevjem, nebeško modrino, barvami povsod, z neobveznim posedanjem po pločnikih, lovljenjem sonca, zgubljanjem med labirinti ulic, lovljenjem nasmehov, srkanjem nečesa vedno novega, strmenjem v višave, razpiranjem kril, opajanjem s tistim nečim, česar nikoli zares ne razvozlamo in se tudi nikoli ne naveličamo.

V Pariz je lepše potovati s knjigo o Parizu. Takšno, ki pove nekaj več. Vsak ima svojo najljubšo, moja je najbrž »The Paris Years«, Brassaïjevo doživetje Henryja Millerja in njegovih desetih let Pariza. Skok v trideseta, ko so se razpirala krila, vladale strasti in intuitivni prebliski, druženja in združevanja umetnikov, ko so se v pariških kavarnah, ki danes niso več to, kar so bile, rojevale ideje in premikali tokovi, ko je bilo vse precej divje, spontano in, vsaj pri teh kreativnih boemih, ki v knjigi nastopajo, svobodno in zanosa polno.

Moj naslednji Pariz bo z mano posebej ljuba knjiga, ki jo ustvarjata meni ljuba človeka, Vesna Milek in Rok Marinšek; Vesna s pisavo, Rok z vizualno pisavo. »Razpoložena za Pariz« je njun zemljevid mesta, s katerim sta do konca romantično in usodno zvezana in zanj razpoložena v prav vsakem trenutku.

Kaj nas tako neustavljivo vleče k Parizu? S čim nas navdihuje, navdušuje, osrečuje, hrani? Po čem zares hrepenimo? Odgovarjajo tisti, ki nosijo Pariz globoko pod kožo.

-7-

Danaja Vegelj modna publicistka in stilistka

Kako se je začela vaša romanca s Parizom, kakšno je bilo prvo srečanje?

Morda se bo bralo pretirano, a svoje življenje še zmeraj delim na čas pred, med Parizom in po njem. Preden sem tam živela, sem ga idealizirala pod vplivom Godardovih in Truffautovih filmov (in Gainsbourgovih šansonov, to tudi). Ko sem Ljubljano zamenjala za nič preveč glamurozno štirinajsto pariško okrožje, sem mesto doživljala zelo realistično in trezno, se občasno zbujala z glavo, polno strahu, včasih celo gnusa, in večino časa ugotavljala, da moram stran. Zdaj, ko živim v Nemčiji, mesto spet idealiziram, le da veliko bolj abstraktno in manj naivno kot nekoč. In spet razmišljam, da moram nujno nazaj.

Kaj ima Pariz, česar druga mesta nimajo?

Pariz je kot muzej, spremembe se zgodijo počasi in lenobno. Pariz je mešanica erotike in staromodne zategnjenosti, Pariz je čipkasto spodnje perilo pod do vratu zapeto belo bombažno srajco. Pariz je hedonizem. Pariz so ostrige, šampanjec, foie gras in pretenciozno filozofsko razpredanje o smislu. Pariz ima dvourne odmore za kosilo, ki vključujejo steklenico bordojca in tartufe. Tega nima nobeno drugo mesto na svetu.

Henryju Millerju je Pariz v desetih letih, ki jih je preživel tam, razprl pisateljska krila … Kaj je dal vam?

Prijatelje, ki bodo ostali. In izgubo strahu, povezano z zavedanjem, da bo vse v redu. Če bi skočili v časovni stroj, katero časovno obdobje Pariza bi hoteli doživeti?

Večina bi rekla belle époque in večina bi verjetno imela prav. Jaz bi šla vseeno v sedemdeseta in bi večere preživljala s Sergeem in Jane. In morda ustvarila kaj zares pomembnega. Če bi narisali svoj zemljevid mesta, kateri so kotički, kamor bi popeljali raziskovalca mesta?

Najprej na Rue Montorgueil v drugem okrožju, kjer se prvič zares poljubljaš v dežju (in to s Parižanom!). Potem na Saint-Michel, ker je tam Shakespeare and Company, angleška knjigarna, v kateri srečaš Patti Smith, ki ostane prijateljica za vse življenje. Na Goncourt, kjer se zastrupiš z zrezkom tartare in za zmeraj veš, v katere restavracije se ne hodi. Na tržnico v okrožju Denfert Rochereau, ker se tam zaljubiš v Pariz, ga zasovražiš in potem ponovno vzljubiš. »I love Paris in the springtime, I love Paris in the fall, I love Paris in the winter, when it drizzles, I love Paris in the summer, when it sizzles,« Cole Porter ljubi Pariz spomladi, jeseni, pozimi, poleti. Kdaj ste vi najbolj razpoloženi za Pariz?

Spomladi. Aprila. Aprila nikoli ne vem, ali bi raje v Kjotu gledala cvetoče japonske češnje ali pa v Parizu pila vino in preklinjala dež, ki je uničil moj novi Burberryjev plašč.

Parižani, živeči ali preminuli, s katerim bi šli na kavo, sprehod, kozarec vina, večerjo, karkoli?

Godard. Šla bi na ostrige in šampanjec v nedeljo popoldne. On bi govoril o Cahier du Cinema, preklinjal Hollywood (z izjemo Marilyn Monroe) in jaz bi poslušala z velikimi očmi. In morda enkrat o tem napisala knjigo.

Pariz pod kožo

-9-

Andrej Skok modni stilist in kreativni direktor

Kako se je začela vaša romanca s Parizom, kakšno je bilo prvo srečanje?

Polnočni piknik v parku ob pogledu na Eifflov stolp, s šampanjcem v plastičnih kozarcih in ogromno temne čokolade.

Kaj ima Pariz, česar druga mesta nimajo?

Hedonizem je definitivno odgovor. Pariško življenje je zelo ležerno, prefinjeno na svoj način, ljudje si resnično vzamejo čas zase in za uživanje ob kozarcu dobrega vina in gurmanskih dobrotah ...

Henryju Millerju je Pariz v desetih letih, ki jih je preživel tam, razprl pisateljska krila … Kaj je dal vam?

Umetniški navdih z dobro mero prefinjenosti in enostavnosti. »Less is definitely more«. Če bi skočili v časovni stroj, katero časovno obdobje Pariza bi hoteli doživeti?

Sedemdeseta, poplesavanje po pariških ulicah, kreativno svobodo in val uživancije, ko so bili pesniki, boemi, pisatelji, umetniki združeni v eno in v nasprotovanje politični obremenjenosti ter takratni družbi. Če bi narisali svoj zemljevid mesta, kateri so kotički, kamor bi popeljali raziskovalca mesta?

Dan bi se pričel z zajtrkom pri Caffe 2 Moulins, nato na metro ali taksi vse do Porte de Clignancourt, če je to vikend, med katerim se lahko sprehodiš po najboljšem vintidž in second hand marketu na prostem in se dan razširi v pozno popoldne.

Potem zgodnja večerja na 52 Rue Saint Dennis, v novi francoski eksperimentalni restavraciji, srečanje z množico frendov, in če ostane energija, ples pozno v noč v alternativnem underground klubu Star night v 10. okrožju. »I love Paris in the springtime, I love Paris in the fall, I love Paris in the winter, when it drizzles, I love Paris in the summer, when it sizzles,« Cole Porter ljubi Pariz spomladi, jeseni, pozimi, poleti. Kdaj ste vi najbolj razpoloženi za Pariz? »I love Paris in the night when it rains under warm lighting«!!

Parižani, živeči ali preminuli, s katerim bi šli na kavo, sprehod, kozarec vina, večerjo, karkoli?

Etienne Daho, Jean Cocteau, Josephine Baker, Yves Saint Laurent in Betty Catroux v sedemdesetih.

Pariz pod kožo

- 11 -

Vesna Milek pisateljica in novinarka

Kako se je začela vaša romanca s Parizom, kakšno je bilo prvo srečanje?

25. maja 2002, kavarna Au Petit fer à Cheval, Pri konjski podkvici, prepojeni s cigaretnim dimom, ob močni, grenko-kisli kavi, s skupino mladih filmarjev, boemov, slikarjev, čez čas kavo nadomesti šampanjec, praznujemo rojstni dan, čez nekaj ur vsa kavarna prepeva francoske popevke, s prijateljico postreževa z Bregovićem; jutro zatem s šampanjskim mačkom napišem kolumno, v enem samem dahu, na roke, zadnja kolumna, ki sem jo napisala na roke, in vem, da sem se nalezla virusa, zaradi katerega je skoraj petnajst let po tistem nastala knjiga »Razpoložena za Pariz«.

Kaj ima Pariz, česar druga mesta nimajo?

Pariz je vrteči se oder, je zapisal Henry Miller, vse se zgodi tam, tam si igralecgledalec lahko ogleda vse razvojne stopnje konflikta. Ima najlepši dekolte, kot mi je rekel arhitekt Boris Podrecca, izložbe, butike, prodajalne z dišečim pecivom, kavarne, ima terase kavarn, v katerih sediš tesno skupaj z neznanci, ima pretežno zanič kavo, ki pa zaradi atmosfere postane najboljša kava na svetu, ima Picassov muzej, kamor grem, ko me zgrabi melanholija, ali Georges Pompidou, ko potrebujem novo injekcijo ustvarjalnosti, ima rdeče vino St. Amour, težko vino ljubezni, ki ga pijem v Le Progresu, in predvsem ima možnost, da zbudi koščke praspomina.

Henryju Millerju je Pariz v desetih letih, ki jih je preživel tam, razprl pisateljska krila … Kaj je dal vam?

Predvsem ekstremna čustva, kot da se v tem mestu čustva katalizirajo. Zame je mesto, v katerem si melanholičen do bolečine, najbolj evforičen brez razloga, najbolj osamljen in najbolj zaljubljen še bolj brez razloga. Pariz je zame ekskluziven pobeg v druge čase in prostore. In ne bi se mogla bolj strinjati s Hemingwayem, ki je rekel, da je Pariz premični praznik, ki ga nosiš s sabo, kamorkoli greš. Če bi skočili v časovni stroj, katero časovno obdobje Pariza bi hoteli doživeti?

Težava je v tem, ker bi hotela v vsa časovna obdobja hkrati. Pariz templjarjev, ki so si svoje utrdbe zgradili v »močvirju«, v Maraisu, v Pariz kraljice Margot, v katerem je nastal Place des Vosges, v Pariz literarnih salonov, v čas francoske revolucije, ki ga začutim, ko sedim v baru Maxime in zrem na Place de la Concorde, v čas demimonde Pariza na bulvarjih poleg cerkve Madeleine in

seveda v dvajseta, na Montparnasse, v čas Hemingwaya, Fitzgeralda in Zelde, Gertrude Stein in Sylvie Beach, čas izgubljene generacije, ko sta se med pitjem pernoda, šampanjca in koktejlov iskala Jake Barnes in Lady Brett v romanu Sonce tudi vzhaja. In najbolj magično je prav to, da v tem mestu lahko dejansko izkusim teorijo kvantne fizike, da časa ni, da se preteklost, sedanjost in prihodnost dogajajo hkratno. Samo pomisliš, in si tam. Prebrane knjige pomagajo. Če bi narisali svoj zemljevid mesta, kateri so kotički, kamor bi popeljali raziskovalca mesta?

Uf, odvisno od časa, v katerega bi hotel stopiti. Zame je še zmeraj najbolj moj Marais, peljala bi ga v eno od kavarn na svojo še vedno najljubšo ulico Rue Vieille du Temple, nato na enega najstarejših trgov Place de Vosges, obkroženega z belorožnatimi stavbami, kjer so se v 17. stoletju rojevale revolucionarne ideje, kjer je Moliere skupaj s kurtizano Ninon de Lenclos popravljal svoje drame. Zvečer v Le Progres, lokal na vogalu Rue Vieille du Temple in Rue de Bretagne, ki ga ponoči zasedejo mladi umetniki, oblikovalci, filmarji in pijejo rdeče vino ali pastis; na sprehodu čez Seno najprej do angleške knjigarne Shakespeare and Company, ki je dobila ime po kultni knjigarni Sylvie Beach v dvajsetih letih, takrat zbirališče izgubljene generacije; ne bi se mogla izogniti kavi v Cafe de Flore, nekoč drugem domu eksistencialistov Sartra, Simone de Beauvoir, Camusa in Preverta, zdaj tam še vedno lahko naletiš na nekatere sodobne pisatelje, Michela Houellebecqa, Frederica Beigbederja. In, ja, vem, da je klišejsko, ampak vsakič, ko sem v Parizu, se povzpnem na Sacre Coeur, na vrhu Montmartra, vsakič začutim posebno vrsto energije, kot da je ostala še iz časov, ko je tam stalo svetišče bogu Marsu, po drugih teorijah Dionizu, bogu gledališča in vina. »I love Paris in the springtime, I love Paris in the fall, I love Paris in the winter, when it drizzles, I love Paris in the summer, when it sizzles,« Cole Porter ljubi Pariz spomladi, jeseni, pozimi, poleti.

Kdaj ste vi najbolj razpoloženi za Pariz?

Spomladi, seveda. A Pariz je zame edino mesto, za katerega sem razpoložena v vsakem letnem času in vsakem vremenu. Pariz je čaroben, tudi kadar dežuje.

Parižani, živeči ali preminuli, s katerim bi šli na kavo, sprehod, kozarec vina, večerjo, karkoli?

Na absint z Lautrecom in van Goghom, na večerjo z Baudelairom, na kavo v Cafe de Flore z Albertom Camusem.

Pariz pod kožo

- 13 -

Beseda: Fotografija: Ilustracija:

»Thurston je našega basista Marka Ibolda dvakrat udaril po ramenih in odskakal na oder, za njim pa sta prišla Lee Ranaldo, naš kitarist, in Steve Shelley, naš bobnar. Ta gesta se mi je zdela popolnoma zlagana, otročja, navadna fantazija.

Thurston ima veliko znancev, vendar pa se s prijatelji nikoli ni pogovarjal o osebnih stvareh, poleg tega pa ni bil tip, ki bi koga tolkel po ramenih. To je bila gesta, ki je kričala: ‘Vrnil sem se. Svoboden sem. Solo sem.’« To je bilo 14. novembra 2011 v São Paulu, na zadnjem koncertu Sonic Youth, enega najvplivnejših ameriških bendov v zadnjih tridesetih letih. In Kim Gordon – pevka, basistka, kitaristka, tekstopiska, skladateljica, vizualna umetnica in esejistka – s tem koncem začne svojo elegantno, zbrano, meditativno avtobiografijo Girl in a Band (Dekle v bendu).

Mesec prej, oktobra, je njihova založba objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo – v štirih stavkih – rečeno, da se Gordonova in Thurston Moore, ki sta se poročila leta 1984, ločujeta; zadeve, je bilo rečeno, »ne želita komentirati«. »Zadnja pesem, ki smo jo igrali, je bila Teen Age Riot z našega albuma Daydream Nation. Pela, oziroma na pol pela, sem prvih nekaj verzov: Duh poželenje. Poglej me. Duh poželenje. Propadli bomo. Pogrešaj me. Ne zavračaj me. Nekdo je nekoč rekel, da je zakonska zveza dolg pogovor, in morda je to tudi življenje rock skupine. Nekaj minut kasneje je bilo obojega konec.« Vse srečne zveze so srečne po svoje, vsak nesrečen konec pa si je podoben: »Par, za katerega so vsi verjeli, da je zlat in normalen in večno nedotaknjen, ki je mladim glasbenikom vlival upanja, da bodo lahko preživeli nori svet rock and rolla, se je zdaj spremenil v samo še en kliše o propadlem razmerju v srednjih letih: moška kriza srednjih let, druga ženska, dvojno življenje.« Banalnost krize srednjih let in to.

Vendar pa Girl in a Band nikakor ni samo 273 strani dolg obračun z bivšim soprogom in očetom njune hčerke Coco.

Kim Gordon se je rodila leta 1953 v Rochestru v zvezni državi New York, odraščala pa je – via Havaji in Hongkong – v Los Angelesu, kjer je njen oče na univerzi predaval sociologijo in pedagogiko; mati je bila gospodinja.

Gordonova je prepričana, da je najvplivnejši človek v njenem življenju njen starejši brat Keller. »Bil je, in je še, briljanten, manipulativen, sadističen, aroganten, skoraj neznosno artikuliran. Je pa tudi duševno bolan, paranoidni shizofrenik je. In morda zato, ker je bil že od vsega začetka tako verbalen, sem se spremenila v njegovo nasprotje, njegovo senco – tiho, občutljivo in tako zaprto,

Tadej Zupančič Faber & Faber Fortuna Lazar

da je bil edini način, da sem premagala svojo hiperobčutljivost, ta, da sem postala neustrašna.« Na srednji šoli je bila sošolka Lorne Luft, mlajše hčerke Judy Garland, ter hodila z Dannyjem Elfmanom. Keller je medtem odklonil več povabil, da bi obiskal Charlesa Mansona in njegovo »družino«. Ko se je vpisala na umetniški kolidž, je bil njen stanodajalec odrski delavec za Crosby, Stills, Nash & Young, prijateljevala je z Bruceom Berryjem, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Neil Young pa je o tem napisal pesem Tonight’s the Night; to, pravi, je ugotovila šele kasneje, ko so bili Sonic Youth na turneji z Youngom.

Takole je: Gordonova pozna (v glavnem) vse zanimive, intrigantne, eksotične junake ameriške umetniške subkulture – poznala pa jih je, še preden se je alternativa zlila v glavne tokove ter postala moderen umetniško-industrijski kompleks; megagalerista Larryja Gagosiana, recimo, pozna že iz časov, ko je v Westwood Villageu v Los Angelesu na ulici preprodajal umetniške knjige in »kičaste, velikoserijske grafike sodobnih umetnikov«.

Po Los Angelesu je študirala v Torontu, kjer jo je učil George Manupelli, sopotnik Fluxusa, enega najbolj zanimivih umetniških gibanj v šestdesetih letih minulega stoletja, potem pa je bil na vrsti New York. »Konec leta 1979 in leta 1980 je New York propadal. Na Wall Streetu so sicer vrvele tajnice in razni poslovni tipi, ponoči pa se je spremenil v postapokaliptični pekel.« In v tem New Yorku je začela svojo umetniško kariero (pri čemer ji je občutno pomagala odškodnina, ki jo je dobila za prometno nesrečo).

Najprej je stanovala v stanovanju fotografinje Cindy Sherman, potem pa, samo za začetek, spoznala slikarje Jeana-Michela Basquiata, Bricea Mardena in Jeffa Koonsa (»Jeffa ni nihče maral.«), fotografa in slikarja Richarda Princea ter konceptualistko Barbaro Kruger, popolnoma pa se je zaljubila v »neprodano« no wave glasbeno sceno. Saj. Pri tem ne gre za neznosno razmetavanje z imeni ali lastno hvalo. »Skoraj neverjetno se mi zdi, kako majhen je svet,« pravi. In tako ima v njenem rolodexu vsako ime svoje mesto. Recimo: »Ko smo bili Sonic Youth na turneji predskupina R.E.M., sva s Thurstonom v Lawrenceu v Kansasu obiskala Williama Burroughsa. Z nama je šel tudi Michael Stipe. Burroughs je živel v majhni hiši z garažo, na kavni mizici pa so prekrižani ležali fantazijski noži in bodala – elegantna, z dragulji okrašena morilska orožja. Neverjetno se mi je zdelo, kako me je Burroughs spominjal na mojega očeta.«

Ali pa: Marc Jacobs je Gordonovi in Daisy Von Firth aprila 1994, med (spomladanskim) newyorškim tednom mode, dovolil, da sta takoj za njim, v istem razstavnem prostoru, pokazali svoje kreacije, ki so nastajale pod znamko X-Girl.

Pri tem sicer gverilskem projektu – Gordonova je bila visoko noseča – sta jima pomagala tudi Sofia Coppola in njen fant, kasnejši soprog Spike Jonze; Coppolova je kasneje, ob pomoči Adama Yaucha iz Beastie Boys, za X-Girl organizirala še modno revijo v Tokiu. In: vsega pet dni pred revijo v New Yorku je umrl Kurt Cobain, s katerim so se poznali že pet let, odkar sta bila z Moorom na koncertu Nirvane v Maxwell’s v Hobokenu v New Jerseyju; kasneje so bili skupaj tudi na dveh turnejah. Gordonova in Moore sta leta 1990 spoznala tudi Courtney Love, ki jo je prosila, ali bi sproducirala prvi album njene skupine Hole. Najprej je rekla ne, vendar si je premislila. In potem? »Nekoč med snemanjem mi je Courtney povedala, da misli, da je Kurt zelo vroč. Kar stisnilo me je in upala sem, da se ne bosta nikoli srečala. Vsi smo vedeli: to bi bila katastrofa. Vprašala me je tudi za nasvet o svoji ‘skrivni aferi’ z Billyjem Corganom iz Smashing Pumpkins, ki ga itak ni nihče maral, ker je bil navadna cmera, Smashing Pumpkins pa so se jemali čisto preveč zares in niti približni niso bili punkerji.« Sicer pa: »Nihče ne dvomi o motnjah za njenim tarantelovskim losangeleškim glamurjem – sociopatija, narcizem –, saj gre za dober rock and roll, dobro zabavo! Do manipulativnega, egoističnega obnašanja nisem zelo strpna in običajno se moram opomniti, da je lahko takšna oseba v bistvu duševno bolna.« Če odštejemo Moora, je največ kritike deležna prav Courtney Love; vse druge kritike so bolj hitri krokiji. Tako je recimo za Lano Del Rey napisala, da »niti pojma nima, kaj je feminizem« (v primerjavi z Madonno, namreč), vendar pa to nekako obvisi v zraku, čeprav razmišlja, ali morda vseeno ne gre samo za umetniško persono Del Reyeve. Je pa res, da je to dober izgovor, da piše o Ciccone Youth, podružnici Sonic Youtha, v kateri je sodeloval še Mike Watt iz Firehose; skupina je bila sicer najbolj znana po svoji čudoviti verziji Madonnine Into the Groove, ki se ji je reklo Into the Groov(y), leta 1988, po dveh letih, pa so se razpustili.

In še? Chuck D iz Public Enemy, ki je »po stopnicah ropotal v prevelikih čevljih«, je na pesmi Kool Thing, za druge projekte Sonic Youth je rekrutirala Kathleen Hanna in Kim Deal, Chloë Sevigny je svojo igralsko kariero itak začela v videu za Sugar Kane, tretji singel z albuma Dirty (v njem je tudi nekaj posnetkov z modne revije grunge kolekcije, zaradi katere je bil Jacobs odpuščen iz Perryja Ellisa – ja, vse je povezano), med snemanjem videa za 100 %, prav tako z Dirty, pa ji je svoj ojačevalec za bas posodil Keanu Reeves: »Bil je neverjetno prijazen in popolnoma sem se zatrapala vanj.« Sodelovala in prijateljevala je s slikarjem ter konceptualistom Mikom Kelleyjem, eden njenih najtesnejših prijateljev pa je umetnik Dan Graham.

In: Henry Rollins! Ko sta bila na obisku pri njeni družini v Kaliforniji, sta šla tudi na hišno zabavo v Hermosa Beachu, na kateri so v kuhinji igrali Black Flag.

Rollins je nastopal v svojih običajnih zelo kratkih črnih hlačah: »Tehnično so to bile staromodne kopalke iz najlona.« To je bil eden najboljših koncertov, na katerih je bila, piše: »In ko se je zvok lomil ter odbijal od hladilnika, pulta in polic, je Henry Rollins tverkal, preden je bilo tverkanje sploh izumljeno, v nastopu so se zlili hardcore punk, predmestna, s soncem obsijana banalnost, veličasten teater in vsakdanjost, vse meje med bendom in občinstvom pa so bile popolnoma zabrisane.« Henry Rollins!

Ko se, skoraj kronološko, pojavijo Sonic Youth – razmišljali so sicer še o nekaj drugih imenih, vključno z Male Bonding, Red Milk in Arcadians –, poglavja niso več oštevilčena, ampak dobijo imena po nekaterih albumih in pesmih; proti

koncu pa naslovi ponovno izginejo in ostanejo samo številke. Tako kot je bilo konec zakona s Thurstonom Moorom.

Prijateljica Miranda, s katero sta bili v bendu Introjection, ji je Moora – »’Igra v bendu Coachmen,’ je rekla Miranda. ‘Nocoj igrajo in to bo njihov zadnji nastop.’« – predstavila leta 1980 (oziroma na strani 108). In ritem kitarist v tem bendu je bil res nekaj posebnega: »Zelo visok in suhljat je bil, 198 centimetrov, mi je povedal kasneje, karizmatičen in samozavesten, z blazinastimi ustnicami.« Čeprav je bil pet let mlajši, Gordonova pa je dotlej imela razmerja s starejšimi moškimi, sta začela hoditi.

Moorovo »dvojno življenje«, ki je bilo povod za konec zakona, je sicer odkrila, ko je na njegovem telefonu po naključju opazila sms-e, ki mu jih je poslala »druga ženska«; čeprav je nikoli ne poimenuje, pove, da jo je, sicer bežno, poznala tudi sama. »Nihče ni mogel razumeti, da se ji je Thurston, ki je imel sicer dober nos za izkoriščevalce, groupiejevke, norce ali prilizovalce, pustil zapeljati. Do njega sem sicer čutila nekoliko sočutja, vendar pa to niti približno ni bilo odpuščanje.« Odkritost pa pomeni tudi resigniranost. »Pravijo, da se iz vsakega razmerja, tudi slabega, vsaj nekaj naučiš ter da boš v naslednjem našel tisto, česar v prejšnjem ni bilo ali pa si pogrešal – razen, seveda, če ne vztrajaš pri vedno novem ponavljanju istega vzorca. Soodvisna ženska, narcisoidni moški: postane besede, znane iz terapije, vendar pa o njih vseeno pogosto razmišljam. To je očitno dinamika, ki jo imam z moškimi že od vsega začetka in se je začela, verjetno, s Kellerjem. Ko sem odraščala, sem morala verjeti, da je pretiran, popačen genij, ki deklamira in nosi divje bele obleke (...) Thurston vsaj takrat še ni bil takšen pretiran karakter.

Lahko je bil sramežljiv. Znal je tudi dobro prikrivati, če česa ni vedel.« Girl in a Band je napisana zadržano, uglajeno in brez pridevniškega šavja. V bistvu je odraz siceršnjega videza Kim Gordon. »V osemdesetih sem bila vedno na pol prepričana in na pol negotova pri čisto vsaki stvari, ki sem jo nosila. Oblačila sem se po punkersko, vendar pa nisem nikoli čutila, da je to res moj slog. Kasneje se je ta videz razvil v bolj fantovskega, vendar z nekoliko seksi skuliranostjo v slogu Françoise Hardy – s prevelikimi indie rockerskimi majicam in škornji ali pa z žametnimi kratkimi hlačami z majicami, kakršne je v sedemdesetih nosila Jane Birkin, z globokim okroglim izrezom, flokirane, z natisnjenimi črkami. Na moji najljubši je pisalo GRACIAS. Ampak vseeno, vedno sem verjela – in še vedno verjamem –, da je radikalno dosti bolj zanimivo, če je na zunaj videti benigno in običajno.« Nekaterim nam bo to mnenje zelo blizu.

Kljub vsem drugim projektom je Gordonova vseeno predvsem glasbenica. »Včasih si zase mislim, da sem minuskulna rock zvezdnica. Seveda mi je zvok blizu in mislim, da imam dober posluh, ljubim pa nagonskost in vznemirjenost, ko si na odru. Element nastopanja je vedno prisoten tudi v mojih slikah in konceptualnih projektih.« In prav zato ima, jasno, vsakdo svoj najljubši koncert Sonic Youth. Ne? Jaz imam dva. Tako. Prvi je bil 26. junija 1987 v Festivalni dvorani, drugi pa 31. decembra 2010 v Hammersmith Apollu. Za slednjega se je izkazalo, da je bil vsega nekaj dni po tem, ko se je Moore kljub obljubam o nasprotnem ponovno dobil z »drugo žensko«, Gordonova pa je to tudi izvedela. Kakorkoli že, dolga leta sem bil zaljubljen tako v Kim Gordon kot v Thurstona Moora; po Girl in a Band je bilo ljubezni do enega od njiju konec.

GIRL IN A BAND - Kim Gordon, 273 strani. Faber & Faber, London 2015

Tudi jaz bi bil v njenem bendu

- 17 -

V I V I E N N E W E S T W O O D

»

B

O

D

I

T

E

R A Z U M N I .

Z A H T E V A J T E N E M O G O Č E . « - 19 -

Beseda: Grafika: Knjiga: Avtorja: Založba:

Denis Pucelj, recenzija biografije Michaela Selmani Vivienne Westwood Vivienne Westwood in Ian Kelly Picador

Življenje postane zanimivejše, ko nosimo impresivna oblačila. Tako pravi Vivienne Westwood, britanska modna oblikovalka, začetnica punka, aktivistka.

Njena oblačila razlagajo podstat družbe, časa, v katerem je kultivirala svoje oko, se odzivala na družbene razmere in bila v nekaterih primerih tudi aktiven del vsega novega, kar je sledilo v družbi. Kar je uspelo Vivienne Westwood, ni upor proti tradiciji, temveč uspešno obujanje vsega vrednega, kar preteklost ponuja, in skrb, da se skupaj, prek oblačil, premaknemo naprej v prihodnost.

Biografija Vivienne Westwood se lahko bere kot roman o času, ki ne obstaja več. Bil je čas, pogumnejši, neposrednejši, radikalnejši in bolj prvinski. Seveda to beremo strogo v kontekstu Velike Britanije, tako imenovane anglomanije, podob, ki še danes s seboj nosijo vsebino, za družbo in posameznika. Kar biografija Vivienne Westwood izpričuje, je dvojnost značaja upora – posameznik se lahko bori za samega sebe, na načine, ki jih včasih še sam ne more predvideti. Obenem pa se upira za kolektivne namene in, ne nazadnje, za to, da gre čas naprej. Kar dobimo z branjem biografije Vivienne Westwood, je občutek iznajdbe identitete v boju, s spoštovanjem do preteklosti in vrednot nekdanjega časa. Pri tem pa, kot pravi Vivienne Westwood, je naloga modnega oblikovalca, da »vzame najboljše od preteklosti, poskrbi, da ideali preteklosti lahko govorijo za sedanjost in naslavljajo upe za prihodnost. Tako lahko razumemo kulturo; moda pa postane sredstvo, ki lahko, v najboljšem primeru, ohranja tovrstno delovanje kulture.

Moja oblačila imajo zgodbo – zato postanejo klasična, saj nadaljujejo govoriti to zgodbo. Vsi modni oblikovalci, vredni svojega naziva, to delajo – ustvarjajo v mehurčku in ga naseljujejo z ljudmi, ki bi živeli v tem že obstoječem prostoru, le bolje zamišljenem. Lepšem.«

Baudelaire pravi, da genialnost ni nič več kot le otroštvo, samovoljno zbujeno od posameznika. Gre za način videnja sveta, izoblikovanje izkustev v tem komodificiranem svetu. Tovrstno izhodišče je seveda paradoksalno za Vivienne Westwood, ki je ne le skrbnica svoje blagovne znamke, marveč tudi aktivistka. A če modo obravnavamo kot sporočilo, izoblikovano v spremenljivosti vsakdana, je Vivienne Westwood njegova romantična glasnica. Moda ni izkaz vsega slabega v tem svetu – morda živimo v Debordovi družbi spektakla, ampak kar izpričujejo kolekcije Westwoodove, so globalna vprašanja svobode in okolja, ki presegajo svoj izvorni (komercialni) kontekst. Zazeva cinizem, ko ob branju napisov na majicah Westwoodove kdo ne verjame njenim klicem po reševanju amazonskega tropskega gozda. A ravno tu se izkažeta njena sodobnost in subverzivnost. Morda je modna brv podoba kapitala. Morda pa Westwoodova le uspešno ustvarja prostor za svojo filozofijo, daje prostor klicem, ki jih politika ignorira, kot pravi njen sodelavec Carlo D’Amario, s katerim je postala globalno ime. »Predstavljajte si elite, avtoritete, kot avto, ki pelje s hitrostjo 100 kilometrov na uro. In vi si ga krčevito želite zaustaviti. Kaj stori Vivienne? Vanj vrže nekaj kamnov in ga malo upočasni. A veste, kaj se zgodi? Avto gre le še hitreje – posrka vašo energijo. Ne pustite tega … Vivienne je lahko hitrejša od avta in naredi močnejši učinek.« Vivienne tako ne napada dominantne skupine, temveč gre hitreje od njih – kar se trudi s svojimi oblačili in aktivističnimi klici storiti, je, da svoje ideje spravi med množico pred njihovimi.

Kaj je torej hitrejše v očeh in mislih kot napisi na majicah Westwoodove, ki kličejo, kot sama pravi, po nekem herojstvu v posamezniku? Morda je ključni prispevek biografije Vivienne Westwood to, da nam izkaže, da so ideje tisto, kar si delimo.

In da včasih potrebujemo nekoga, da nas spomni, od kod te ideje izvirajo.

Vivienne Westwood

- 21 -

Beseda: Fotografija:

Anže Okorn Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

G-RAD VAS IMA OPRIJETO OBLEČENE

- 23 -

Das Schloss, slovensko grad ali ključavnica, se le za samoglasnik in spol razlikuje od nemške besede der Schluss, ki pomeni konec. Kafkov roman Das Schloss konca nima, nedokončan se ustavi brez ločila sredi stavka. Glavnega junaka, zemljemerca, označuje le velika začetnica in pika: K. Prvič ga srečamo sredi snega na lesenem mostu, na poti v vas in grad, ki ga v času K.-jevega večernega prihoda zaradi teme in megle ni videti, zjutraj pa njegov videz razočara, saj je videti kot risba izpod negotovih in malomarnih otroških roK. Sestavljen iz vaških hiš je neenakomeren, razpadajoč in krheK. Kljub temu, ali pa ravno zato, ne bo K.-ju nikoli uspelo priti vanj, niti začeti opravljati svojega poklica! Pomočnika, ki se na posel zemljemerstva ne spoznata, sta mu dodeljena le zato, da ga malo razvedrita, ker vse jemlje zelo resno. Prihod v vas je zanj velik dogodek, pa pravzaprav ni nič, pravi neki oblastniK. Premiera dramatizacije Kafkovega romana Grad v režiji Januszca Kice se je v ljubljanski Drami po naključju dogodila ravno na pustno soboto, ki je bila hkrati tudi valentinovo. Kako Kafki prikladno!

Na vsakem koraku kakšen pocukran in unovčljiv srčeK. Za vsemi maskami, ki preganjajo sneg in zimski mraz, le še več masK. Protagonist Gradu K. je najprej namig avtorjevega priimka, okrajšani Kafka.

Inicialka nadalje napotuje na junaka preostalih dveh Kafkovih nedokončanih romanov, Josefa K-ja iz Procesa in Karla Rossmana iz Amerike.

V SNG Drami Ljubljana je seveda K. tudi Kica, režiserjeva vizija, ki oživlja literarni liK.

In ker se ta opira na dramatizacijo Gorana Ferčeca, je K. tudi nekoliko agenta Cooperja iz kultnega Twin Peaksa, nadaljevanke, ki sta jo v devetdesetih ustvarila David Lynch in Mark Frost. Ferčec iz slednje citira motiv diktafona, s katerim Cooper vsa svoja opažanja prenaša tajnici Diane. Njeno mesto v Gradu prevzame Milena, dramaturg pa preko tega imena cilja na realno osebo iz življenja Franza Kafke, Mileno Jesensko, češko novinarko in pisateljico, s katero sta bila v intimnem odnosu izključno preko pisem.

Gilles Deleuze in Félix Guattari v svoji knjigi o Kafki zapišeta, da ta v svojih pismih ves čas uporablja dvojnika; je hkrati izjavljajoči in izjava, pišoči in zapisano, pisatelj ter njegova snov. V tej igri dvoumnosti se Kafka ves čas trudi, da bi ostal kar se da vmes, otežuje razlikovanje in z medsebojno zamenjavo vlog meša sledi. Podobno postopa v romanih: K. je pisateljeva lastna prikazen, ki se mu poraja pod prsti, in je na nenehni poti do naslovnika, bralca – ta pa spet ni nič drugega kot prikazen.

K. ni več subjekt, ampak le neka nedoločljiva vloga, ki se razrašča sama iz sebe, se premika ter povezuje skozi različne svetove, hkrati pa tudi nenehno sestavlja nove. K. je vloga najbolj samotarskega posameznika, ki pa postaja toliko splošnejša, kolikor trdneje se povezuje z vsemi členi kolektivitet, skozi katere se premika. K.jevega dvojnika lahko prepoznamo v vsakem vaščanu, v uradniku Klammu, ne nazadnje pa tudi v Barnabasu, slu, ki prenaša nekoristna sporočila brez praktične vrednosti. Med slednja bi lahko šteli tudi literarna dela, sploh če gre, kot za časa Kafkovega življenja, za izdelke pisatelja, ki ga (še) nihče ne bere.

K. je koncentrat vse osamljenosti, odtujenosti in neosmišljenosti pisatelja Kafke, zapisana pisateljeva želja vzpostavitve kakršnekoli izPOPolnjujoče povezave. Želja, ki ob branju romana postaja kolektivna želja nas vseh, želja brez vsakršnega vnaprejšnjega cilja ali kriterija.

Zdi se, kot bi lik K.-ja komaj čakal, da bo na odru ljubljanske Drame, zamaskiran v Braneta Šturbeja, izgovarjal znamenite besede agenta Cooperja: »Preklemano dobra kava!« in tako hkrati postajal tudi okrajšani Kyle, ime igralca MacLachlana,

G-RAD VAS IMA OPRIJETO OBLEČENE

- 25 -

ki je v TV-seriji Twin Peaks igral omenjenega agenta. Še toliko bolj zato, ker ga poznamo tudi kot Josepha K-ja iz filma The Trial (David Hugh Jones, 1993). Ta je ostal v senci zgodnejšega Le procès (1962), ki ga je režiral Orson Welles, ki mu je kot snemalno prizorišče služil tudi Plečnikov NUK. Za aktualnost navezave Kafke na Twin Peaks je lani poskrbel sam David Lynch, ko je na Twitterju zapisal: »Tisti žvečilni gumi, ki ga imate radi, se bo vrnil v slogu.« Namigoval je na leto 2016 in obletnico premiernega prikazovanja serije, ki jo bodo ustvarjalci v skladu z izjavo Laure Palmer iz zadnjega dela: »Vidimo se čez 25 let!« počastili z novo devetdelno sezono. Bež trenčkoti, motoristične jakne, volneni puloverji, oxford saddle ženski čeveljci ter karirasta krila in srajce prihajajo spet v modo. Če bi po modnih smernicah, ki jih narekuje zveza z gradom, povprašali Kafko, bi ta najbrž izpostavil eno samo: obleka naj se kar se da tesno oprijema telesa, da bo tako mogoče ločevati kmeta od uradnika! Vendar pa kostumografija v Kičevi predstavi prej sledi učiteljevi izjavi iz prvega poglavja romana, da »med kmeti in gradom ni velikega razločka«. Definirajo jo črno-bele kombinacije (ki spominjajo na cikcakasto keramiko iz »Rdeče sobe« v »Črni koči« iz Twin Peaksa) in eleganca ne glede na družbeni stan. Trdnost posameznikove zveze z gradom izražajo le posamezni detajli, npr. Amalijine gole noge, Friedin oranžen lak za nohte ali Olgin malenkostno razkrit rdeč nedrčeK. V nekem trenutku predstave nekdo od igralcev na oder prinese nagačeno lisico.

Ob tem lahko pomislimo na tisto iz von Trierjevega Antikrista, ki jo Willem Dafoe sredi praproti zmoti pri trganju lastnega drobovja, in ta najprej zarenči, potem pa z demoničnim glasom pravi: »Kaos ... kraljuje!«. Kadarkoli želimo bralci oziroma gledalci priti do kraja K.-jevi kaotični identiteti, nas ta vselej prelisiči, pomoč za to pa najde ravno v naši lastni želji, prekaljeni lisjaK.

Naša želja interpretirati K.-ja je v bistvu njegova neskončna pot iz vasi do gradu, na kateri ugotovi, da »ni še nikjer videl, da bi bila služba in življenje tako prepletena kot tu«. Tako se Klammu, glavnemu uradniku v gradu, K. še najbolj približa, ko s Friedo, ki je Klammova ljubica, v navalu strasti zamolklo udarita ob vrata Klammove pisarne ter potem obležita na tleh sredi politega piva in druge umazanije: »Tam so minile cele ure, ure skupnega dihanja, skupnega bitja srca, ure, v katerih je K. neprestano imel občutek, da se izgublja ali da je tako daleč v tujem svetu, kakor še noben človek pred njim«. Ta zadušljiva tujost je K.-ju neustavljivo privlačna, v njej ne more storiti drugega kakor »iti naprej, izgubljati se naprej«. To je edini neizmerjeni in nepreračunani košček sveta – in kot tak zanimiv zanj, zemljemerca – to je njemu povsem tuj koncept ljubezni, katerega nasprotje sta združena Friedina golota in Klammov črni fraK. In tako se K. premierno znajde sredi Ljubljane na dan, ko se v nekem kotu ob glasbi Diane Coffee strastno poljubljata v obraz ves gumijast g. Bean in oblinasta Lara Croft, ko krofu v gorenjskem narečju rečemo bob, BOBu pa Frank Silva in imamo v mislih scenskega delavca, ki je po sreči v nesreči na snemanju, če vprašate Davida Lyncha, dobil vlogo morilca, postal zvezda Twin Peaksa, kasneje pa umrl zaradi aidsa. »Ali vas zgodba morda ne dolgočasi?« »Ne,« je rekel K. »Kratkočasi me.« »Ne pripovedujem vam tega za kratek čas.« »Kratkočasi me le s tem,« je rekel K., »ker dobivam vpogled v smešno zmešnjavo, ki v določenih okoliščinah odloča o življenju kakega človeka.« Življenje ni potica ali višnjeva pita. No, ja, sem in tja, Cooperjev koščeK.

G-RAD VAS IMA OPRIJETO OBLEČENE

- 27 -

Dva slovenska pisatelja, Dijana Matković (avtorica zbirke zgodb V imenu očeta) in Davorin Lenko (avtor s kresnikom nagrajenega romana Telesa v temi), razpredata o svojih obsesijah, med katere spadata tako ustvarjanje kot konzumacija umetnosti.

In citati. Veliko citatov iz vsega zaužitega.

E I SS IMJ A O -B PS E E Beseda:

Konceptualna fotografija:

DIJANA MATKOVIĆ DAVORIN LENKO Slavica Veselinović

(Na fotografiji, desno) Original: Pontormo - Portrait of a Lady in Red

- 28 -

Dijana, zadnje čase me predvsem prevevajo, skorajda že obsedajo citati. Razdrobljeni so in brez kake prave povezave med sabo. Izhajajo iz filmov, TV-serij, glasbe, poezije, romanov, kritik, intervjujev … Njihov korpus je iz dneva v dan večji. Domači so mi; kompleksna in razvejana mreža prijateljev ali znancev. Neprenehno in načeloma prav veselo ter živahno žlobudranje glaskov.

In zato (no, tudi zato, a ne zgolj zato) nekako čutim, da moram tale tekst tebi začeti z enim izmed njih. »Nimam idej, zgolj obsesije.« S temi besedami je, če me spomin ne vara, norveški glasbenik Maniac v nekem intervjuju odgovoril na vprašanje o naravi njegovega ustvarjalnega procesa. Kaj ni to lepa misel (ravno dovolj preprosta, da je razumljiva, in ravno dovolj trpka, da je videti resnična), celo povzetek tega, kar pač počnemo? Taka, ki zaobjame stvar, a pušča dovolj prostora za interpretacijo?

Sicer pa res ne vem, zakaj mi, ki produciramo oziroma kanaliziramo umetnost, čutimo tako močno potrebo po njenem utemeljevanju, definiranju, redefiniranju. Mogoče nekakšen manjvrednostni kompleks, patološka potreba po samopotrjevanju? Prikriti strah pred tem, da bi bili v družbi paraziti?

metasvetu, kjer sem komuniciral – seveda – predvsem le sam s sabo, a me je ta komunikacija vendarle oplajala. Na silo sem se moral ločevati, dan za dnem, od tistega sveta. Premamila me je njegova surovost, razpuščenost … Vendar pa se s teh potovanj nisem vrnil prazen. S sabo sem prinesel podobe, občutja, izrazja, navsezadnje tudi (vsaj zame, meni) sveže stavčne in fabulativne strukture, ki obsedajo moje sedanje literarno delo … Ne gre za to, da je pločevina vedno pleh. Gre za to, da ko oziroma če pločevino pogledamo pod pravim kotom duha, je lahko tudi pleh. Nikdar si ne bi mislil, da je psiholingvistika lahko tudi tako … no, seksi.

Toda v umetnosti sem dolgo (in če me povprašaš po osebnem mnenju, ti bom rekel, da odločno predolgo) iskal perfektnost. Absolutno, nezmotljivo celovitost o kateri, odkar sem bral Aleisterja Crowleyja, ne morem razmišljati drugače kot o monolitnosti, celo Temi. Tako sem najbrž več kot tridesetkrat gledal filme, kot sta Široko zaprte oči ali Donnie Darko. Hotel sem jih razumeti; bil sem namreč prepričan, da jih je moč razumeti, jih razvozlati kot nekakšno alkimistično enkripcijo, enačbo. Vendar pa se mi je v tem početju izmuznila ključna poanta: ni vedno vse razložljivo in nima vedno vse nekega večjega smisla, smotra, nekakšnega, že skoraj božjega, nadnačrta. O tem zadnje čase nadpovprečno veliko razmišljam. In pišem.

Vse v zdravih merah, pravi star pregovor.

In se bojim lastnega ponavljanja.

A osebno sem vesel, ker se zavedam, da ne obstajajo jasno začrtane meje med obsesijami, ki nam omogočajo umetniško ustvarjanje (in ga oplajajo), in tistimi, zaradi katerih ljudje pristanejo v psihiatričnih bolnišnicah.

In se vedno znova presenetim.

Včasih pozitivno.

Na smrt me dolgočasijo predvidljiva umetniška dela. Kaj ni ravno Nick Cave rekel, da ga tisto, kar razume, ne zanima več? Kot bi igrali poker brez stav. V roki držimo karte, ampak kaj lahko izgubimo? Kaj pridobimo? Na živce mi gredo vse oblike zapeljevanja.

Načeloma pa menim, da enostavno preveč poizkušamo. »Zdrsi,« svetuje pingvin protagonistu v Klubu golih pesti (še en film, ki me je dolgo obsedal, ne pa nujno tudi oplajal).

Potem pa se znajdem zapeljan in si priznam, da v tem izkušam pristni užitek.

Da. Sliši se kot dobra ideja.

Razlog: na ta, torej neki specifičen način pač še nisem bil zapeljan.

Drseti in živeti in ustvarjati ter se ne ozirati nazaj …

Naj spregovorim o konkretnem primeru: ko mi je lani pot prečkala televizijska serija True Detective, mi je bilo, kot bi se sveže zaljubil. Očarala me je njena mesena surovost, neprizanesljivost, mističnost, na neki način celo duhovnost, hkrati pa tudi njena prisrčnost, toplina. Življenje oziroma živost. Takrat sem se prvič po dolgih letih zaradi kakšnega umetniškega dela znašel v nekakšnem

In hkrati ne predaleč naprej.

Te lepo pozdravljam, Davorin

(Na fotografiji, levo) Original: Jan van Eyck - Portrait of a Man in a Turban

E-pisma / Obsesije

- 31 -

Dragi Davorin, spomnil si me na Nikolo Teslo. Na to, kako me je navdušila neka njegova misel, na katero sem naletela med študijem. Namreč, nekoč je izjavil, da so mu sicer priznali, da je eden največjih izumiteljev, ampak da to drži le v primeru, če je »ideja ekvivalentna delu, njej sem posvetil vse svoje neprespane noči. Če pa delo pojmujemo kot konkretno delovanje v določenem času, sem verjetno eden največjih lenuhov. Vsak napor pod prisilo zahteva žrtvovanje življenjske energije.

Nikoli nisem plačal te cene. Nasprotno, živel sem od svojih idej.« Spomnim se študentske, mlajše verzije sebe, ki se navdušuje nad idejo življenja od idej, od svojih obsesij, mislim, da sem takrat – kot se za obdobje okoli dvajsetega leta edino spodobi – prav zares verjela, da je prihodnost, v kateri živim od svojih idej, uresničljiva. Da bo dovolj, če si zamislim ta ali oni projekt, izpeljan iz ideje, ki me navdušuje, ali da bo dovolj, če pišem. Kaj je po študiju dejansko pričakalo mojo, najino, našo generacijo, mi na tem mestu najbrž ni treba še enkrat izpostavljati, o svetu neplačanih položnic in negotove prihodnosti sem navsezadnje že pogosto pisala, sploh pa to ni najina tema. Na koncu se je pokazalo, da so obsesije v bistvu luksuz. Da je čas, ki ga denimo porabiš za ponovno branje najljubše knjige ali za pisanje, pravzaprav čas, v katerem ne delaš, ne proizvajaš, ne ustvarjaš dobička, skratka, nič od tega, v kar nas sistem sili, zaradi česar te vrste obsesije praviloma pridejo z občutkom slabe vesti, pa čeprav – mi, humanisti, ki bi morali vedeti bolje – čutimo, da je ne bi smeli imeti.

Obsesije so dinamit. To res lepo zvenečo prispodobo uporabljam zato, ker je ravno pri dinamitu najbolj očitna njegova dvojna narava – bodisi nam koristi za nekaj dobrega, denimo v gradbeništvu, bodisi je uporabljen kot vojno orožje. Vsekakor pa gre za izjemno eksplozivno sestavino. Natanko tako je z idejami in obsesijami.

Navadno pravim, da so obsesije oziroma »nafuranosti« jedro neumnosti. Zato, ker ne vidiš ničesar, razen te svoje obsesije. Ena izmed takšnih obsesij/nafuranosti

je denimo ideja nacionalizma. Dobro vemo, v kaj je eksplodirala. Toda potem se hitro dopolnim in dodam: nafuranost je vedno jedro neumnosti, razen – kadar gre za genialnost. Tudi izumitelj, denimo Tesla ali Nobel s svojim dinamitom, mora spregledati vse, kar se okoli njega dogaja, biti ignorantski do svoje okolice, da bi lahko svojo osredotočenost in svoj čas posvečal svoji obsesiji. Hočem reči – v osnovi obsesije niso ravno »zdrava« reč, kaj ti misliš? Racionalnost nam vendar pravi, da do dobrih zaključkov pridemo na podlagi upoštevanja vseh dejavnikov neke situacije, celega konteksta, z obsesijami pa počnemo ravno nasprotno – osredotočimo se na en sam detajl in zanemarimo drugo. Toda, ta osredotočenost na detajl je denimo pomagala preživeti pisatelju Lojzetu Kovačiču, ves čas je pisal samo o posameznem in to pretvarjal v literaturo. Sploh ni videl, kaj se okoli njega dogaja. Če bi, bi ga najbrž pobralo od žalosti spričo revščine, v kateri je živel, in politične realnosti, ki se je ves čas vtikala v njegovo življenje, posvečeno imaginarnemu.

Ko omenjaš obsedenost s citati, komunikacijo s samim sabo, z nekimi prizori iz točno določenih filmov in serij, pravzaprav kažeš na notranji ustroj ustvarjalca, na bogat domišljijski svet. Hakeljc je edino v tem, da je s takšno notranjo dinamiko, dinamitnostjo včasih težko živeti, nekako se nikoli ne uskladi z resničnostjo.

Pisatelj Daniel Kehlmann mi je v nekem intervjuju nekoč rekel, da je želja pisatelja v tem, da svetu vsili svojo vizijo sveta. Kaj misliš o tem?

Vidim, da nisem še ničesar povedala o svojih obsesijah, ampak bržkone bo še čas za to.

Toplo pozdravljam, Dijana

(Na fotografiji, levo) Original: Robert Campin - Portrait of a Woman

E-pisma / Obsesije

- 33 -

Dijana, opažam, da je tvoje pisanje veliko bolj prizemljeno od mojega. Mogoče ima tu zraven kaj moja ‘vodnarskost’ in njena zračnost. Razmišljujoča sanjavost.

S tem, kot s kakršnimkoli drugim, pristopom navsezadnje seveda ni prav nič narobe (o teh konceptih večkrat razmišljam kot o nekakšnih sidrih, strelovodih, smerokazih …), osebno pa opažam, da imam precejšnje težave te svoje ‘zračne’ ideje materializirati, kanalizirati v oblike, v katerih bi lahko služile tudi drugim. Štirikotna kolesa na avtu bi mogoče res bila precejšnja noviteta, a to še ne pomeni, da bi bila tudi uporabna. Isto, menim, velja za umetnost. Zgolj biti inovativen torej samo po sebi ni dovolj. Pravzaprav ni dovolj nič. Po drugi strani pa so vsa orodja in koncepti že tu, v nas. Kaj potem?

Bukowski je v nekem intervjuju dejal, da ni nobenega pravila, kar se tiče uspeha (ne le gmotnega, temveč tudi ... reciva mu kvalitetnega). Pisec se lahko strada, živi na robu (družbenem, mentalnem) ali celo pod njim, se utaplja v alkoholu in revščini in obupu ter drugih obsesijah in kompulzijah, a vse to ‘žrtvovanje’ ne zagotavlja kvalitete napisanega. Ali kakršnegakoli drugega ustvarjanja.

In ravno ta negotovost je tista komponenta, ki naredi vso prekleto stvar zanimivo (spet, kot pri pokru). Zaradi nje izgubljamo dragocene (no, ali pa tudi ne) ure spanja in zaradi nje smo na trnih. Zaradi nje iščemo. Drži nas v pripravljenosti in v pričakovanju … Seveda pa vse to le do neke točke. Točke, na kateri se posameznik zlomi, onkraj nje pa leži predvsem obup, metanje puške v koruzo in podobno. Obsesije, kot praviš, so luksuz. S tem se povsem strinjam. Po drugi strani pa je luksuz tudi kakršnokoli ustvarjanje, sploh ne nujno umetniško. Človeštvo je živelo in preživelo tudi brez stavb s centralnim ogrevanjem, principa kolesa, elektrike, jedrske fuzije, medcelinskih letov, e-pošte itd., ne nujno v tem vrstnem redu pomembnosti, in vpliva teh izumov na kvaliteto življenja.

Sploh pa je ta kvaliteta zelo relativen pojem.

Kar me spomni na žal že preminulega kanadskega glasbenika Davida Golda, ki je v neki pesmi opisal svojo izkušnjo življenja in dela v Kuvajtu, na povsem osebni podlagi pa razkril tudi osnovno ločnico med t. i. ‘zahodno’ in ‘vzhodno’ kulturo, predvsem s stališča duhovnosti. Navajam v prostem prevodu, naj govori pomen: »Ti si bila prebogata, da bi sovražila, in jaz prereven, da bi ljubil.« Kvaliteta življenja, pogojena z internetom, elektriko in kaj vem s čim še, pri tem pač nima ničesar.

vedno znova nasmeji, hkrati pa ji malo tudi prikimam) in zraku in prizemljevanju, sem pravzaprav hotel podati svojo repliko na zaključek tvojega pisma, na to, »da je želja pisatelja v tem, da svetu vsili svojo vizijo sveta«.

Seveda. Zakaj ne? Čeprav sam raje uporabljam besede, kot sta materializacija in kanaliziranje. Nikomur ne vsiljujem rad česarkoli. Glede tega sem v svojem življenju in delu zelo previden (oziroma poizkušam biti), vse odkar me je še v študentskih letih neka epizoda, ki jo še najlažje opišem kot overdose empatije, skoraj stala življenje ali pa vsaj mentalno stabilnost, tisto ki pogojuje vsaj približno funkcionalnost posameznika v družbi. Skratka: ne vsiliti, hkrati pa tudi ne zgolj pokazati, nakazati. Nekaj vmes. Nekaj, kar je odprto za uporabo. In, seveda, zlorabo. To je pač potencialna cena, ki jo pomeni in substance (pa naj si gre za občutke nacionalnosti, dinamit, pejote, MDMA itd.) plačujejo za svoj obstanek.

Cena materializacije, če hočeš. Raba implicira zlorabo in zloraba implicira pravilno rabo. Na karkoli naj bi se ta ‘pravilna raba’ že nanašala.

Da za konec povežem vse to: citatnosti, obsesije, proces umetniškega ustvarjanja in materializacije, ‘zračnost’ ter ne nazadnje tudi samo uporabnost.

Lana Del Rey, ena tistih ‘larger than life’ umetnic in v zadnjem letu moja velika obsesija – v prvi vrsti predvsem zato, ker ne cenzurira svojega jezika – v skladbi Born to Die, med drugimi, poje: »Let me kiss you hard in the pouring rain.« Prvotna verzija besedila pa je namesto ‘kiss’ vključevala besedo ‘fuck’.

Toda, kaj nisem ravno prej omenjal, da pevka ne cenzurira lastnega izrazja? Da, ampak, ko poslušam skladbo, si moram vedno znova in znova priznati, da tisti potencialni ‘fuck’ enostavno ne sodi v njeno celostno strukturo. Uniči občutek, ritem … Tako smo priča minimalnemu žrtvovanju za t. i. večje dobro, večjo celovitost. Skladba mi osebno pomeni nekakšen opomin, tiho vodilo v mojem pisanju: kaprice in obsesije so v redu, celo zaželene – dokler ne prenehajo oplajati celote, ampak jo pričnejo destabilizirati, celo rušiti.

Precej totalitarno, vem.

A vsemu napisanemu navkljub … Vsakič, ko poslušam Born to Die, del mene sliši zgolj in samo dobri stari ‘fuck’.

In se vrtim(o) dalje. Centrifuga idej in glasov in vizij in spojin.

Zašel sem. Že na začetku, ko sem govoril o vodnarjih (po nekaterih opisih naj bi bila njihova osnovna mentalna karakterizacija »scanje proti vetru«, misel, ki me

Te lepo pozdravljam, Davorin

(Na fotografiji, levo) Original: Petrus Christus - Portrait of a Carthusian Monk

E-pisma / Obsesije

- 35 -

Dragi Davorin, drži, tudi sama sem opazila, kako različno ubesedujeva svoje misli, kar je zanimivo, ker si sicer deliva precej soroden pogled na svet in imava sorodne vrednote.

Vsaj tako se mi zdi, so pa takšne izjave, podane na podlagi primerjanja, vedno nekoliko nevarne. S tem mimogrede drugi osebi pripišeš nekaj, kar zanjo morda ne velja, to pa zato, ker nikoli – ne glede na to, kolikokrat debatirava ob pivu – ne moreš vstopiti v glavo in občutja drugega človeka. Če že govoriva o nebesnih znamenjih: v osnovi sta tudi moji ribi sanjaški ali, še bolje, izredno čustveni. Ta prizemljenost, ki jo omenjaš, bržkone izhaja iz mojih življenjskih okoliščin. Zelo zgodaj sem morala razmišljati praktično, da bi preživela. Uporabiti, kar je na voljo – na voljo pa je bilo vedno malo –, in iz tega ustvariti kar se da veliko.

Morda je tu potem odpadlo sanjaštvo. Ne v smislu, da ne znam sanjariti, ampak imam neki mehanizem, zaradi katerega vedno hkrati razmišljam, kako bi svoje sanje lahko materializirala. Ne strinjam se s tabo, ko praviš, da imaš težavo z materializiranjem svojih idej – tvoj roman Telesa v temi, ali drugo pisanje, ni nič drugega kot materializacija tvojih idej. Sicer materializacija znotraj forme, ki idejam še vedno dovoli, da dihajo in niso zakoličene ali dokončne, pač pa služijo kot podstat novim idejam, od katerih bodo nekatere najbrž zaživele v tvoji naslednji knjigi. Torej, našel si način, kako svojim »sanjaškim« idejam ponuditi kontekst, v katerem živijo in oplajajo nove ideje, seveda tudi v glavah bralcev.

Razmišljaš, kdaj, kaj bi se dogajalo s tabo, če ne bi imel tega – banalno rečeno – kreativnega odvoda?

Vidim, da sem prejle, ko sem omenila pomanjkanje, odprla vrata, s katerimi lahko pričnem govoriti o svojih obsesijah. Namreč, ko sem bila stara osemnajst, to je bilo v času, ko sem se pripravljala na maturo, mi je šinilo v glavo, da moram pričeti pisati za časopise. »Šinilo« najbrž ni najboljša izbira besede, tovrstne ideje so bile z mano od otroštva, vse odkar sem pri devetih letih za soseda delala časopis, ki sem ga poimenovala »Koštrunček« in ki je imel natanko enega bralca. Toda vmes sem stopila na tako veliko stranpoti, da se je zdelo, kot bi mi ideja o pisanju za časopise kasneje dejansko nenadoma »šinila« v glavo, iz kupa nečesa, kar se je zdelo pozabljeno. Takrat sem živela v Novem mestu, ki je imelo časopis, ki se

mu je reklo Park, bil je to, lahko bi rekla, lokalni ekvivalent Mladini. Nenadoma sem pričela urednika tega časopisa gnjaviti, naj mi da priložnost, da bi začela pisati zanj. Moje prošnje, naslovljene na urednika, niso imele nobene podlage, s katerimi bi jih lahko podkrepila, tedaj nisem imela še čisto nič izkušenj, pa tudi moja izobrazba je bila, glede na to, da sem zamenjala skupek srednjih šol, vprašljiva. Najbrž je bila vztrajnost, ki ji lahko rečeva tudi obsesija, fiksiranost na idejo o pisanju, kriva, da je na koncu urednik vendarle privolil in rekel, okej, napiši članek. Ne le, da nisem imela izkušenj s tovrstnim pisanjem, doma tudi nismo imeli računalnika. Zato sem svoje besedilo – mislim, da je šlo za dokaj naiven prosti spis o tedanji ameriški politiki – pisala na roke, pa potem znova in znova prepisovala, dokler se mi ni zdelo, da je dobro. Potem sem se odpravila od doma, dobra dva kilometra peš do »štop-placa«, od tam pa v Novo mesto do neke javne računalniške učilnice, kjer sem besedilo pretipkala. Nekdo mi je pokazal, kako se pošlje mail, in članek je romal do urednika. Ni ga objavil, bil je res slab, toda naslednji je bil že boljši. Ko sem pričela študirati, sem že delala prve intervjuje za Delo. S tem ekskurzom v preteklost nimam namena ustvarjati kake osebne mitologije, bolj želim ponazoriti, kako lahko obsesije najdejo pot tam, kjer je morda nismo pričakovali. In kako nam dajo energijo in fokus, da pridemo do želenega rezultata. Mimogrede: včasih gledam na to svojo mladostno zagnanost in jo – kadar na vidiku ni kakega projekta, ki bi me zapeljal – kar malo pogrešam.

Lana Del Rey – tudi sama jo imam kar rada, priznam. Fino se mi zdi, da nimava težav s priznavanjem afinitete do pop zvrsti kulture. Ali, da se ne jemljeva preveč resno, kot je pri slovenskih umetnikih, ali umetnikih nasploh, v navadi. V skladu s tem lahko Lano brez zadržkov navajava, denimo, ko tudi sama govori o obsesijah, v komadu Ride, ki mi je še posebej blizu. Kajti v njem je Lana nekdo, »who belonged to no one, who belonged to everyone. Who had nothing, who wanted everything, with a fire for every experience and an obsession for freedom«.

Sanjaški pozdrav, Dijana

(Na fotografiji, levo) Original: Michael Pacher - Mary of Burgundy

E-pisma / Obsesije

- 37 -

Draga Dijana, seveda, kot omenjaš, velikokrat razmišljam, kaj in kdo bi bil brez ‘kreativnega odvoda’. To najbrž pride v paketu. S sanjarjenjem o tem, kaj bi lahko bilo, samo po sebi ni nič narobe, vendar pa se lahko zatakne … Obstanemo. Obvisimo nekje med preteklostjo in sedanjostjo, a nikoli zares tu. Zares tu pa je že tako dovolj težko obstajati, ne da bi bil poleg tega še zataknjen v neke metainkarnacije sebe, kakršen bi lahko bil. Vendar pa ti bom vseeno poizkusil odgovoriti.

Konec faksa sem imel zelo boleče obdobje, ko sem, če citiram kar sebe, »spoštljivo pokopaval predvsem le svoje sanje«. Na neki način sem seveda želel pisati in ustvarjati že od nekdaj; ta vzgib je v meni, odkar pomnim (poleg tistega ‘vodnarskega’ iz prejšnjega pisma; pa še kakšnega, seveda). Vendar nisem pokopaval teh sanj. Pokopaval sem neke druge, tiste, ki sem si jih zasanjal, da sem lažje živel sam s sabo. Tiste, v katerih sem drugačen človek kot ta, ki sem.

Sanje, že skoraj fantazme, v katerih sem imel drugačen odnos do družbe in do bližnjih ter napol bližnjih ljudi, družba in bližnji do napol bližnji ljudje pa so imeli drugačnega do mene. Sanje, skratka, o tem, da bi/bom postal Nekdo drug.

Nisem. Če pa, mogoče, vsaj nekoliko sem, pa zagotovo ne na tak način, kot sem sanjal.

S koncem faksa mi je postalo jasno nekaj zelo primarnih, a ravno zato zelo trpkih stvari. Prvič, ugotovil sem, da nisem žurer. Da, lahko sem pil do jutra in dlje, a načeloma sem to počel zaradi alkohola in izkustva jutra, ne pa zaradi žura, dobrega dogajanja. Tako rock zvezde umrejo, še preden se rodijo. Drugič, famozno študentsko seksualno življenje se je izkazalo za povsem nekompatibilno z mojimi predstavami. Tretjič, vsa metal filozofija (oziroma mnoštvo le-teh) z okultizmom v prvih vrstah (bojnih, seveda, kakopak) se je izkazala za povsem neuporabno v vsakdanjem življenju. Nobenih razsvetljenskih vnebovzetij ali supernov. Zgolj jedrska implozija pomenov. In volje. In smisla. Ter ne nazadnje, četrtič, spoznal sem, da moram, če hočem ‘uspeti’ v pisanju, predvsem zares (začeti) pisati.

Skratka, prvi dve točki sta nekje med hedonizmom in preživljanjem prostega časa, drugi dve pa zajemata intelekt in delo. Ko so se vse te stvari porušile, mi je ostalo bore malo manevrirnega prostora. Tako sem, še sam ne vem točno, zakaj, nekega meglenega ljubljanskega popoldneva, enega izmed tistih, ko se diplomska naloga še vedno noče pisati sama od sebe, sedel za prenosnik (prav ta, na katerega ti pet let pozneje pišem te vrstice) in pričel – pisati. Lahko pa bi storil tudi karkoli drugega. A odločil sem se za delo. In načeloma verjamem, da je bila ta odločitev … No, modra.

Pisanje je, vsaj meni, vedno tudi dialog. Ne nujno zgolj z drugim in nikakor ne nujno zgolj s sabo. Poizkušam loviti ravnovesje med tistim pulzom glasov citatov ter obliko in pomenom. Biti iskren do sebe in tistih vzgibov, ki me oplajajo. Ter seveda do potencialnega bralca.

Navsezadnje pa vse pride do tega, da si ustvarimo življenje, ki ga lahko živimo.

Svoje, če se le da. Kot v tisti skladbi Nine Pound Hammer, Drunk, Tired and Mean: »You’re lucky you’re just my wife because I’ve been like this my whole life.« Ali z drugimi besedami: »Ne glede na vse, kar sem storil drugim, sem še vedno jaz tisti, ki mora živeti s sabo vsako minuto življenja.« V svoji umetnosti in obsesijah, in seveda tudi strahovih, sem precej egocentričen.

Posamezno postavljam pred skupno in tragedijo pred statistiko, če se lahko tako izrazim. Raje imam citate, kakršen je tisti odstavek višje, kot pa denimo tistega slavnega od Viktorja Pelevina, ki pravi, da celotna zgodovina človeštva ni nič drugega kot stalna revizija posledic privatizacije. Vendar pa so te afinitete ponavadi pogojene z udobjem in ne vplivajo na frekventnost pojavljanja tega ali onega citata v mojih mislih. Z zgodovino sem namreč službeno v stiku vsak dan, zato vsak dan razmišljam o reviziji posledic privatizacije. O svobodi, o kakršni poje Lana Del Rey, pred njo pa tudi Janis Joplin, ne vem praktično ničesar. Indici, fragmenti nekoga drugega … In kot iz nekega drugega časa.

Tako se je, za moj okus, najbolj seksi trenutek v filmski zgodovini zgodil v Kriku. Protagonistka s fantom sedi na postelji in se retorično sprašuje, zakaj se ji dogajajo stvari, ki se ji dogajajo. Nato: »Why can’t I be a Meg Ryan movie? Or even a good porno.« Nezmotljiva in že kar boleče mesena identifikacija sebe prek nekoga/nečesa drugega. Kaj temu sledi, je povsem nepomembno; drobni tisk. (Iz podobnih vzgibov pa najbrž izvira moja naklonjenost filmu Apokalipsa zdaj. Ker je to vojni film, ki govori o vsem drugem kot pa o vojni.)

Kakšna umetnost si ti želiš biti? :) Da, vem, zelo slab poizkus komunikacije, dialoga.

Sam vsekakor nimam preprostega, enoznačnega odgovora. Del mene pa si nekoliko šaljivo, pa tudi diabolično želi odgovoriti: Krik. Tako, da bi videl, kaj se zgodi, če metafikcijo podvržem metafikciji.

Poleg tega pa o tem že tako ali tako ves čas pišem v navednicah.

Ena obsesija je pač prevladala nad drugimi.

Mogoče res nekoliko posplošujem, ampak edino tako se mi zdi, da vsa stvar sploh obdrži še kak vzorec smisla. Nekje je treba potegniti črto. To je pač problem genez na splošno … Vsaka ima svojo.

Dijana, očitno si s svojim, mogoče celo bolj kot ne mimobežnim vprašanjem odprla neko reko v meni. Ni ravno najbolj čista in ne vem, kaj vse je še v njej, a očitno teče. Zaenkrat bodi torej to dovolj.

Te toplo pozdravljam; mačka, ki mi drema v naročju, pa, kolikor jo poznam, najbrž tudi, Davorin

(Na fotografiji, levo) Original: Robert Campin - Portrait of a Man

E-pisma / Obsesije

- 39 -

Dragi Davorin, pomlad je letos prišla na isti način kot bejba iz filma Prozac Nation: »Gradually ... and then suddenly.« To med drugim pomeni, da ti tokrat odpisujem iz atrija stanovanja, sonce mi nekoliko sveti na zaslon in na trenutke onemogoča branje in pisanje, ampak sedenje na toplem zraku odtehta to nevšečnost.

Ta obtičanost, ki jo omenjaš, se vsaj pri meni vrača v različnih obdobjih življenja.

Zdi se, da sem prav v zadnjem času znotraj enega takega osebnega zastoja. Tak občutek, ko veš, da bi se moral premakniti naprej, da si na točki, kjer si trenutno, že izčrpal vse možnosti, da je čas za nekaj drugega, a se kar ne moreš premakniti.

Ne še. Zadnjič sem, med enim izmed najbolj nekoristnih početij, to je med klikanjem nekje vmes med facebookom in youtubom, iznenada pomislila prav na to – da se moram premakniti, ampak zdelo se mi je, da se ne morem, da ne morem ne naprej ne nazaj, da je edino, kar lahko počnem, to brezplodno buljenje v laptop, kar je povzročilo senzacijo prihoda napada panike, toda zdaj jih, po letih njihovega nenadnega pojavljanja, poznam že dovolj dobro, da jih večinoma znam zaustaviti, preden »spremenijo moj svet v črnino«, če parafraziram verz iz komada Pearl Jamov. Pekoča senzacija v malih možganih je minila, ali sem se za tem odlepila od kompjuterja, se pa ne spomnim. Najbrž ne. Kot pravim, za zdaj tipam novo smer in razloge zanjo. Nedavno sem naletela na dober citat o občutku obtičanosti. Dejstvo, da ga je izrekel ameriški predsednik, me je malo presenetilo, ker ni ravno človek, na katerega polagam upe, da bo izrekel kako univerzalno resnico, ki bo osvetlila situacijo, v kateri sem. Takšne upe, če že, gojim do umetnosti, ne kot načina odrešitve, ker ne verjamem vanjo, vsaj ne kako dolgoročno, ampak, kot pravim, osvetlitve situacije. Kakorkoli, Obama je rekel, navajam po spominu, da je pred leti kandidiral za senatorja, a mu ni uspelo. V tistem trenutku, ko se je počutil, kot da je obtičal, je pomislil, da pri vsej zadevi ne gre zanj, ne gre za ugled, ne gre za priznanje drugih. Če bi mislil, da gre za to, se ne bi mogel premakniti. Pač pa je ugotovil, da gre za delo. »Vedno pa obstaja kaj, kar je moč postoriti.« In na ta način je lahko delal dalje. Enako je s pisanjem. Dokler se ne usedeš in pričneš pisati, težko kaj nastane. Da bi to storil, pa je treba odmisliti nepotreben balast, ki te blokira. Seveda, lažje reči kot storiti. Mimogrede, a ti verjameš, da bo človek, ki je za umetnost nadarjen, prej ali slej tudi nekaj ustvaril? Da si bo umetnost izborila pot na plan? Meni se zdi to kar romantična predstava. Seveda obstajajo de Sadi tega sveta, ki bodo pisali s krvjo po steni, če je treba, ampak zdi se mi, da so bolj izjeme, ki potrjujejo pravilo. V resnici mislim, da je z ustvarjanjem enako kot z uresničenjem nekih drugih možnosti – potreben je cel paket pravih okoliščin, da do tega pride. Že samo dejstvo, da je bilo ustvarjanje nekoč zgolj domena plemičev, je samo po sebi zgovorno. Morda se s poglabljanjem razlik med bogatimi in revnimi vračamo

v nekaj sorodnega. Morda velja, da če v življenju nimaš nekih privilegijev, če nisi finančno preskrbljen, enostavno ne moreš ustvarjati, ker ti preživetje pobere preveč energije.

Ko praviš, da nisi postal človek, kakršen si mislil, da boš, lahko samo prikimam ob prepoznanju sorodnosti izkušnje. Zadnjič mi je neki ljubi prijatelj rekel, da smo z leti vse bolj podobni samim sebi. Ne vem, ali to drži, najbrž se samo bolje poznamo, v osnovi pa smo stalno enaki. Sama zase sem mislila, da sem boljši človek. Potem sešteješ bolečine, ki si jih nehote povzročil svojim bližnjim, in vidiš, da si enak kot ljudje, nad katerimi si v mladosti vihal nos, češ, tak že ne bom postal. Vidiš, da si bil pravzaprav slab že vseskozi. Mislila sem tudi, da mi bo uspelo kaj spremeniti. Da bom imela dovolj energije in vztrajnosti, da bi ustvarila svet po svojem idealu, denimo znotraj delovnega okolja, ljubezenskih odnosov in tako dalje. Sanjala sem o projektih, znotraj katerih bi lahko skupaj s pripadniki svoje generacije uresničevali svoj potencial, obenem pa ustvarjali nekaj novega, smiselnega, nekaj, skozi kar bi rastli. Morda je to možnost odnesla ekonomskopolitična realnost, morda pa mi s pridobivanjem let, skupaj s puhtenjem idealov, pričenja primanjkovati energije za tovrstno naprezanje. Kot pravim, trenutno sem v nekem vmesnem prostoru obtičanosti, ko tuhtam, kako naprej. Včasih pomislim, da bi ta dalje morda lahko bila tudi druga država. Vsekakor ne bi bila ne prva ne zadnja iz generacije, ki bi se odločila za kaj takega.

Nisem povsem prepričana, kako razumeti tvoje vprašanje o tem, kakšna umetnost bi bila. Misliš, katero umetniško delo? Morda je to vprašanje sorodno nekemu drugemu, namreč, nedavno me je nekdo vprašal, ali mi je kdaj žal za vse knjige, ki jih ne bom nikoli prebrala, pa sem mu odgovorila, da mi je žal samo za tiste, ki jih ne bom napisala. Zveni egocentrično in najbrž tudi je. Toda tuje knjige so tuja uresničitev, moje pa moja. To bo zvenelo zelo patetično, toda pogosto pomislim, da če me jutri ne bi bilo več, bi mi bilo najbolj žal, ker še nisem napisala naslednje knjige. Ker se nisem do konca izrekla. Ker nisem do potankosti opisala sveta, kot ga vidim. Ker nisem postala literatura, kakršna hočem biti. Torej, Davorin, če bi bila umetnost, bi bila svoja naslednja knjiga. Na bolj natančen odgovor o tem, kakšna ta knjiga bo, pa bo treba še počakati. Ampak nekaj mi pravi, da bo rešitev, ko bo knjiga končana, spet v naslednji. Oziroma, kot je nekoč dejal Philip Roth: »Ravno sem končal roman. In zdaj moram pričeti pisati naslednjega. Obstaja samo en način, da se to konča, veste?« Pozdrav iz atrija, Dijana

(Na fotografiji, levo) Original: Francois Clouet - Diana di Poitiers

E-pisma / Obsesije

- 41 -

Dijana, bejba iz Prozac Nation, da naredim stvar še bolj večplastno, citira, če me spomin ni pustil na cedilu, Hemingwaya; originalno se stvar nanaša na bankrot, Prozac Nation je naredil miselni preskok na depresijo. Sicer pa ga je navsezadnje moč uporabiti tako rekoč kjerkoli in kadarkoli. Na podoben način se najbrž nikoli ne bom naveličal skladb, kot so Hotel California, Sound of Silence ali The Man Who Sold the World, skladb, ki ne govorijo o ničemer konkretnem, a hkrati, ali mogoče ravno zato, o vsem. Kot enačba z nekaj neznankami in nekaj fiksnimi števili; glede na to, kdo v danem trenutku sem, vstavljam svoja trenutna števila namesto tistih iksov in ipsilonov in računam. Včasih veselo, včasih pa pač ne.

Zvezdne steze. Nikoli jih nisem videl kot nekaj preroškega (razen v smislu nekih tehnoloških idej, pa še tu prej ali slej pridemo do vprašanja o kuri in jajcu) ampak kot brainstorming moralnih dilem nekega (seveda vedno izključno svojega) časa.

Zaradi celega kupa premostitev so te dileme seveda prikazane v zelo okorni in popreproščeni obliki, pa vendar ... Sporočajo. Pripovedujejo mi nekaj o meni.

Zvezdnih stez torej ne gledam zaradi izvedbe; gledam jih zaradi idej. In ko me kakšna luknja v logiki pripovedi vendarle preveč zaskeli, pričnem razmišljati, kako bi stvar sam napisal bolje. Ego se tako ponavadi hitro prizemlji: ugotovim, da pri najboljši volji nimam pojma.

No, hvala, ker si me spomnila na ta »postopno, nato nenadoma.«

Vendar pa znanstvena fantastika in šravfanje avtov vsaj v tem obdobju mojega življenja nista moj kanal, moj odvod.

Sprašuješ, ali verjamem, da si umetnost vedno najde svojo pot. Moj kratek odgovor bi bil nikalen, dolg pa pogojen s tem, kaj sploh definirava kot umetnost.

Torej ... Ravno zadnjič sem pobral nekega štoparja, moškega, starega nekje med petdeset in šestdeset let (bilo je temno in jaz sem vozil). Prepoznal me je iz časopisov in tako se je razvil pogovor o tem, kaj počneva in kaj naju veseli.

Jaz pišem, da, tako sva ugotovila, on pa šravfa avte in dvomi, da lahko napiše dva koherentna stavka. Vendar pa je iz mojega gledišča umetnost prav tudi šravfanje avtov. Luksuz, če hočeš, ker je to znanje dobrina, ki si jo moram kupiti, če se hočem normalno in varno in zanesljivo voziti. Povsem praktična umetnost, seveda, pa vendar.

Podobno praktično vrednost ima denimo tudi denar. Tu seveda ciljam predvsem na kovance. Vsak dan jih prekladamo naokoli, pa se, načeloma, le redko zamislimo in podobe na njih pogledamo pobližje, pod ‘novim’ kotom, kotom, ki je nekako – kakorkoli – drugačen od tistega, pod katerim vidimo v kovancu za dva evra točno in samo dva evra in v kovancu za pet centov točno pet centov oziroma pet odstotkov evra. To so majhna, drobna, povsem subtilna umetniška dela, ki nosijo velike (ali pa, no, tudi ne) ideje. Skoraj bi rekel, da se mi zdi, da smo preveč ignorantski do teh stvari.

Poanta, ki jo hočem izpostaviti, je ta, da nekako umetnost vedno bolj cenim tudi po njeni uporabnosti. Po zgodbah in podzgodbah, ki jih pripoveduje to ali ono delo. V enem od prejšnjih pisem sem pisal o uporabi in zlorabi in na tem mestu se lahko delno navežem na to temo. So stvari, umetniška dela, ki so zgolj lepa.

Sedijo na nekakšnih visokih piedestalih in preprosto zgolj so. In oseba x bo to stvar oboževala, ker jo obožuje oseba y, y pa, ker jo obožuje oseba q, in tako dalje in dalje, skoraj neskončno dlje od točke, ko matematiki zmanjka oznak za abstrakcije. Takšne stvari me na smrt dolgočasijo. Mogoče ravno zato tako cenim

Omenila pa si tudi romantični pristop. In tu mi pride na misel neka stvar, ki sem jo pred časom prebral na nekakšnem ebayu za zbiratelje orožja. Kaj sem tam počel? Dobra stara raziskava. No, nekdo je prodajal legendarno pištolo Parabellum P08, sicer znano tudi kot Luger, v opisu stanja pa je zapisal, da je predmet sicer brezhibno delujoč, vendar pa ima takšno in takšno poškodbo. Nato je dodal, parafraziram in hkrati prevajam iz spomina: »Romantik bi rekel, da je poškodba nastala v bitki, a glede na to, da sem sam služil v vojski, bi prej rekel, da je nekomu padla na tla.« Uporaba in zloraba torej. Spet. Romantika in realizem. ‘Copyright’ in ‘open source’. Ter še tisoče in tisoče takšnih drobnih (ali pa spet ne tako drobnih) delitev.

A živa umetnina ali umetnost življenja na drugi strani … To pa so stvari, ki se verjetno in nekako zgodijo nekje vmes.

V luči tako te misli, kot tudi pravzaprav večine stvari, ki sem ti jih zapisal v teh pismih, zaključujem s citatom. Tokrat bo to Aleister Crowley, Knjiga laži: »The broken manifests Light.« Ter v opombi pojasnilo: »The Unbroken, absorbing all, is called Darkness.« Torej … Želim ti najintenzivnejše in najkvalitetnejše postajanje. Da boš tako najboljša naslednja knjiga. In naslednja.

In, seveda, spet in spet naslednja.

Tople pozdrave, Davorin

(Na fotografiji, levo) Original: Lucas Cranach di Vecchio - Giuditta con la testa di Oloferne

E-pisma / Obsesije

- 43 -

Dragi Davorin, ne verjamem, da je šravfanje avta lahko umetnost. Verjamem pa, da je lahko nekdo izredno dober v tem in da ga lahko to izpolnjuje. Res – zakaj je nekaj umetnost, nekaj drugega pa ne? Mislim, da sta pri celotni stvari precej pomembna intenca avtorja in kontekst objave/razstave. Slavni primer za to se ponuja kar sam od sebe: seveda, Duchampov pisoar, namenjen za razstavo v Grand Central Palaceu v New Yorku, kjer je bil sicer zavrnjen. Toda, zaradi njegove intence, tudi glede prostora razstave pisoarja, to ni več katerikoli pisoar, ni več zgolj izdelek iz masovne proizvodnje, temveč je pisoar s sporočilom – umetnost je nekaj, na kar se poščiješ, kot je to umetniško delo komentiral filozof Stephen Hicks. S tem to ni isti pisoar kot tisti, ki je nameščen v nekem baru, ki vsekakor ni umetnost.

Po drugi strani bo držalo tudi, da zgolj intenca in kontekst objave nista dovolj, to vidiš denimo že po tem, da lahko pri nas malodane vsakdo objavi knjigo, o kateri verjame, da je vrh umetniškega stvarjenja, resnica pa je povsem drugje.

Pomembna faktorja sta tako tudi kritiška presoja, ki pride hkrati z delom, ter časovna distanca, ki za nazaj bodisi razveljavi bodisi uveljavi kritiško presojo.

Pa vendar tudi tu ni mogoče postaviti pike v zvezi s presojanjem umetniškosti posameznega dela, toda na tem mestu ne želim vstopati v relevantnost kritiškega početja, kanonov in tako dalje. Morda zgolj anekdota: opazila sem, da že nekaj let zaporedoma zmaguje moj favorit za kresnika za najboljši roman, med njimi si bil, kakopak, lani tudi ti. Ob tebi pa v preteklih letih še Vojnović (dvakrat!), Tadej Golob itd. Gledam to svojo uglašenost z žirijo in se sprašujem – bodisi zelo dobro presojajo bodisi bi morala biti zaskrbljena, ker mar ne pomeni uglašenost s kritiko to, da sem uglašena z uveljavljenim, morda tudi mainstreamovskim?

Se mar staram ali celo brusim nekoč ostre robove? Lani me je žirija še posebej presenetila, ker sem mislila, da si ne bodo upali podeliti kresnika tvojemu romanu, ki vendarle opisuje za slovenski prostor precej mejne spolne prakse. Mislila sem,

da bodo šli na kaj bolj zanesljivega in lažje družbeno prebavljivega. Tako sem imela ob razglasitvi precej presenečen, še bolj pa zadovoljen izraz na obrazu.

Naj se čisto za konec vrnem k obsesijam. Mogoče k tistemu, kar je zame v zvezi z obsesijami najbolj pomembno, a zaradi strahu pred banaliziranjem tega še nisem izrekla. Kar zapusti tvoj svet, ne bo nikoli več sveto – misel, ki se mi je porodila enkrat med študijem. Kakorkoli, najraje imam trenutke odkritja nečesa novega.

Obstajajo knjige, glasba, filmi, eseji, predstave, ki povzročijo, ko pridem v stik z njimi, nenadno zbujenost, ki napove obdobje prazničnosti. Ko nekdo, ne glede na medij, s katerim se izraža, natanko opiše moje psiho-mentalno stanje ali pa na plan potegne nekaj, za kar sploh nisem vedela, da je tam – to je zame dejansko praznik. Če gre denimo za glasbeni komad, potem ta isti komad poslušam po dvajsetkrat, tridesetkrat na dan. Če gre za knjigo, pričnem denimo mrzlično razmišljati, kako bi naredila intervju z avtorjem, najbrž zato, da bi nadaljevala užitek in ga posredovala še drugim. Če gre za film, si ga ogledam še s kako drugo osebo, da bi ga videla še skozi njegove/njene oči. No, pa saj si že sam rekel v prvem pismu: »Ko mi je lani pot prečkala televizijska serija True Detective, mi je bilo, kot bi se sveže zaljubil.« V resnici smo izjemno bogati, se ti ne zdi? Ob tem je povsem vseeno, če nas bogati branje/pisanje, ali pač šravfanje avta. Ko sem prej govorila o razliki med enim in drugim, v mislih nisem imela rangiranja po vrednosti posamezne dejavnosti in skozi to osebe, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Nikakor ne. Navsezadnje sem tudi sama že spoznala avtomehanika ali dva, ki je šravfal z več sloga in življenjske vznesenosti, kot ju premore kakšen od naših opevanih umetnikov, heh.

Poslavljajoč se pozdrav, vsaj v tej obliki, Dijana

(Na fotografiji, levo) Original: Bronzino - Ritratto di Eleonora di Toledo con figlio Giovanni

E-pisma / Obsesije

- 45 -

STAR SLINGER Beseda: Fotografija:

An탑e Sekelj Michaela Selmani

MIX na povezavi: www.soundcloud.com/m-o-d-n-a/

Ste že odkrili, kaj bi radi sami s seboj?

V grobem da, vendar menim, da smo vsi nekakšen »work-in-progress«. Dolgočasno bi bilo, če bi natančno vedel, kaj bom počel čez nekaj let. Nekako se mi zdi nespametno razmišljati, kje bomo v prihodnje, kaj bomo počeli. Spontanost je še vedno močno gonilo življenja.

Ali okolje vpliva na glasbeni okus posameznika?

Seveda. Samo poglejte, kaj se je dogajalo v osemdesetih v onesnaženem, industrijskem Manchestru.

Takrat so bili popularni Joy Division, Happy Mondays in nazadnje Acid House. Še posebej zanimivo je pri plesni oziroma elektronski glasbi. Izvajalci, kot sta Derrick May in Kevin Saunders, ki so prinesli zvoke detroitskega tehna prek Atlantika, še danes delijo zvoke svojega okolja z ljudmi po vsem svetu.

Njihovo mesto je njihova znamka (brand). Eden izmed mojih najljubših DJ-jev, Moodymann, prav tako iz Detroita, je v enem izmed intervjujev izjavil prav to. Zatrjuje, da ni eden najpopularnejših DJ-jev na svetu, da pa bo prikazal vpliv življenja v Detroitu, ko bo za mešalno mizo. V svojih setih predvaja to, kar posluša doma v svojem naravnem okolju, v avtu; ne glede na to, kje je, je njegov set duša njegovega mesta. Takšen koncept me navdihuje in bi moral biti vsesplošni koncept vsakega DJ-ja. Na sceni je nešteto izvajalcev, ki predvajajo samo eno zvrst glasbe, kar me dolgočasi. Opažam tudi, da posamezniki iz manjših, zdolgočasenih mest posegajo po bolj eksotični glasbi iz velemest in obratno. Zato mislim, da je okolje poglaviten razlog za raziskovanje onkraj meje splošnega glasbenega okusa, in prav to je moje gonilo. Na srečo sem sam imel nekaj prijateljev s podobnimi interesi, s katerimi smo z glasbo skupaj »zbežali« iz vasi nekam tja, stran.

Ali se življenjski stil nekaterih (sub)kultur še odraža v oblačilih njihovih pripadnikov?

Z vsako subkulturo prihaja tudi specifičen način življenja in to se odraža tudi na njihovem stilu.

Subkulture imajo navado združevanja in prav tako stili oblačenja. Rezultat je po navadi zanimiva mešanica, ki ji sledi modni preskok – in to se mi zdi odlično.

Kaj je poglavitno pri vašem izboru glasbe? »Feel good factor«. Glasba, ki jo izberem za svoje mikse, po navadi temelji na dobrih občutkih. Če se ob njej počutim dobro, je to zame dovolj in to je moje vodilo.

Ima slovenska glasbena oziroma DJ-jevska scena kakšne lokalne specifike?

Zdi se mi, da je slovenska underground scena zelo stabilna, z veliko zanimivega programa. Bolj pa me zanima, kdo iz te scene bo v prihodnosti sposoben prodreti prek slovenskih meja!

Je glasba edini medij, v katerem se lahko izražate?

Glasba je na prvem mestu. Izražanje z njo je postalo tako naravno, da bi lahko rekel, da je moja navada.

Ali osebna karizma vpliva na uspeh DJ-ja oziroma glasbenika?

Definitivno pomaga, če imaš karizmo in strast do tega, kar počneš. Brez tega bi izgubil zagon in v nekaj letih obupal. Menim pa, da karizma sama po sebi ni dovolj, vedno moraš biti v koraku s časom in popkulturo in nekako napovedovati prihodnost. Glasbena industrija je neverjetno muhasta, in če si strasten pri razvijanju in nadgrajevanju svojega zvoka, boš sčasoma napredoval. Veliko ljudi mi je to že potrdilo, ne samo glasbeniki, temveč tudi inženirji, režiserji, modni oblikovalci … Seveda spoštujemo klasiko, tisto brezčasno, vendar se nikoli ne smemo bati izumiti česa novega. Še posebej, če želimo rasti kot kreativci. Vedno pa moramo vzeti v zakup, da pot do uspeha ni takojšnja in se včasih zdi prava znanost. Na poti bo vedno veliko ovir in te moramo enostavno preskočiti. Nastavljene so le za to, da nas izzovejo in utrdijo. Dokler počnemo to, kar želimo, se trudimo in razkrivamo svoje delo javnosti, bo vsak deležen svoje oblike uspeha v svojem času.

DJ ali bend?

Oboje. Brez bendov ne bi bilo sodobnih DJ-jev. Predstavljajte si, da skupina Chic ne bi obstajala, popularnost diska ne bi eksplodirala, brez tega nato ne bi bilo housa in pa bistveno manj DJ-jev, ki jih cenimo in ljubimo danes. Prav tako bendov nihče ne bi slišal, če ne bi bilo DJ-jev na radiu. Zato potrebujemo oboje.

Yamamoto ali Dior?

Yamamoto.

- 47 -

O NEKI

MLADOSTI

Beseda: Fotografija:

Teo Nadišič (aka Tedore) Tedore

- 49 -

Odkar se je moj domači naslov iz province preselil v mestno središče, se na daljše razdalje najraje prevažam s tramvajem. Ideja pa se mi zadnje čase zdi povsem »mimo«. Pa ne gre toliko za vse možne vonjave, ki se jih človek »naužije« ob vsaki vožnji, te vendar spadajo med karakteristike javnega prevoza. Ni ga tudi čez pomlad, lepo vreme te dobesedno vabi, da se mesta naužiješ hodé. Govor je o situacijah, dogodkih, ki te hkrati odvrnejo in ti dajo misliti. O medgeneracijskih odnosih, klišejih in popačenih videnjih. Pred kratkim se mi je pripetil tak primer.

Stoje, v zamišljenem položaju zaslišim rahlo zgražanje. Tako, nedolžno. Če je zgražanje sploh kdaj lahko nedolžno. V tistem trenutku se prebudim iz svojega tipičnega translucidnega stanja in dogodku namenim pozornost. Dve mlajši glavi, ena svetlolasa in druga rjavolasa, strmita v tretjo glavo, sivolaso žensko, objavljeno v zveneči modni reviji. Začudenje in v istem trenutku dobesedno zgražanje nad gospo zrelih let, ki zadnjih pet let reklamira produkt statusne modne znamke. Na pol v šoku, dobesedno odprtih ust, nisem mogel, kaj šele želel, verjeti, kaj sem pravkar slišal. Že dejstvo, da mladi dami ne prepoznata Joan Didion, ikonične pisateljice in strastne govornice resnice, je samo po sebi lahko žalostno, a še vedno razumljivo. Da sta zagnali vik in krik okoli njene starosti, je pa že skrb vzbujajoča stvar. Kdaj smo postali obsedeni z leti? Saj je tudi v mojih napol najstniških letih, če sem čisto iskren, starejše od 35 let večina mojih sovrstnikov označevala za »ta stare«. Ali ni to samo ena informacija več o nas samih, ne pa kot na teme prislonjeno orožje, ki nam določa, kdaj, kako, zakaj, česa ne, predvsem pa nam predalčka življenje in pusti malo ali pa čisto nič manevrskega prostora, imenovanega svoboda? Na žalost mislim, da je slednje. Zadnja leta se je, ob pomoči medijev, ta prevzetost razširila na vse življenjske dobe, ki vsaka po svoje doživljajo pojem mladosti. Lahko bi rekli, da je mladost postala nova valuta, ki pa ni ovrednotena le s fizičnim videzom in pripadajočimi klišeji. Čeprav sta se še nedolgo nazaj pojma mladost in staranje fetišistično povezovala izključno s faktorjem fizičnosti in z vsemi nastalimi multimilijonskimi posli (od krem proti staranju pa do estetske kirurgije), se je fokus slednjih sedaj preusmeril na faktor uspešnosti, ki naj bi bil določen vsaj s tradicionalnimi simboli, kot so denar, moč in status. Slednji je postal pravi trn v peti nove, mlajše generacije, stare do trideset let. Pa saj ni čudno. Mediji so vse bolj zapolnjeni z naslovi, članki in lestvicami uspešnih mladih, ki so pri svojih še vedno rosnih letih v svojem poklicu dosegli vrhunec, torej prej že omenjene status, moč in denar. Primeri, kot so »Pri šestindvajsetih postal najmlajši izvršni direktor podjetja« ali »S to aplikacijo si je prislužil svoj prvi milijon pri še ne dopolnjenih štiriindvajsetih« ali pa »Končala doktorat na Cambridgeu in izdala svoj prvi roman pri petindvajsetih«, dvigajo pojem mladosti na nov, visok piedestal. Po eni strani taka »propaganda« na mladino deluje stimulativno, saj jo spodbuja, da gre v svet, sledi svojim sanjam.

Po drugi strani pa ustvarja gromozansko histerijo, napetost in pričakovanja. Če nisi do svojih tridesetih izdal vsaj ene branja vredne publikacije, lansiral super uspešnega tehnološkega start-upa, končal doktorske disertacije ali pa zaslužil svojega prvega milijona, ni konec sveta. Saj se življenje ne konča pri tridesetih.

Ravno nasprotno. Lahko bi rekli, da se dodobra prične. Seveda obstajajo tudi take izjeme, vendar dejanske norme, ki nam jo določa družba in jo za vsakim

vogalom podpirajo in napihujejo mediji, po principu sistematičnosti »sanjski poklic do 25., poroka do 28. in otroci do 30. leta« in poleg tega še super čeden videz, z brezhibnim telesom, v realnosti hvala bogu ni. Če so z mladostjo, svežino obsedeni že mladi sami, si zamislite, kaka pričakovanja in še toliko večje napetosti se ustvarjajo v osebah po 40., 50., 60. letu starosti. Zgodovina sama je imela različne faze odnosa do staranja. V antičnih časih so na primer prav okrutno ravnali s starejšimi, ki so bili zaradi pomanjkanja moči neprimerni za delo. V 18. stoletju je bilo čisto običajno, da so ljudje naredili vse, da bi si dodali kako leto več, saj je starost pomenila modrost, zrelost. Z grenkobo pa je treba priznati, da zadnja desetletja žal ni več tako. Leta 1971 se je pojavil izraz »ageizem« (starostna diskriminacija), ki stereotipizira ljudi na podlagi njihove starosti.

V večini primerov, ki jih poznamo dandanes, gre predvsem za diskriminacijo starejše populacije. To se dogaja na vseh področjih. Če vzamemo na primer neko podjetje, ki zaposluje nov kader, bo veliko težje dobil službo nekdo pri 40, 50 letih kot njegov vsaj deset let mlajši tekmec. Zakaj? Po zdravi pameti bi človek izbral nekoga že izkušenega, s »kilometrino«, tako delovno kot življenjsko. Dejansko pa se da prednost mlajšemu, pa čeprav bistveno manj izkušenemu. Delodajalci v njih vidijo energijo, sveže ideje, prodornost, zagrizenost, pa tudi nižje stroške.

V starejših osebah pa podzavestno vidijo oviro, tako glede »dobičkonosnosti« kot razvoja. Kako lahko ti pritiski in diskriminacija vplivajo na delovno učinkovitost, je potrdila tudi klasična študija, v kateri so primerjali spomin mlade in starejše populacije na Kitajskem in v Združenih državah Amerike. Opravili so teste v treh izbranih skupinah: med Kitajci, naglušnimi Američani in pa normalno slišečimi Američani. Kitajci so že iz kulturološkega vidika znani po tem, da spoštujejo in podpirajo svojo starejšo populacijo, torej je prisotnost »ageizma« veliko manjša kot v ZDA. Američani, ki so že vse življenje naglušni, so izpostavljeni bistveno manjši diskriminaciji kot njihovi sodržavljani z normalnim sluhom, ki so vse življenje deležni konstantnih opazk na račun svojih let. Rezultati so potrdili moč diskriminacije. Razlika med mlado in starejšo populacijo ZDA z normalnim sluhom je bila dvakratna v primerjavi z naglušno populacijo in krepko petkratna s populacijo iz Kitajske.

Ni treba posebej poudariti, da imajo med pripadniki starejše generacije (naj še enkrat poudarim: kot starejše mislim na vse tiste s 40 in več leti, tako kot jih mediji radi definirajo) največ težav z »ageizmom« prav ženske. Ta gre z roko v roki s seksizmom. Tipičen primer: ko si moški pri petdesetih privošči estetske popravke in si najde še mično, pol mlajšo partnerico, to za družbo pomeni, da je uspešen, poln življenja, moški v pravem pomenu besede. Če to isto napravi ženska, pa velja za pohujšljivo in pokvarjeno. Ožigosana postane z duhom »gospe Robinson«. Nad glavami »moralnih sodnikov« se iskrijo klicaji, medtem ko jim iz ust moli vprašanje: »Ali je to sploh primerno njenim letom?«. Takega moraliziranja je deležna vsaka ženska, ki želi kljub letom svojo ženstvenost in seksualno plat življenja polno živeti, medtem ko družba razume seks za žensko po določenih letih kot nekaj neprimernega. Ne dopusti ideje, kaj šele, da bi jo sprejela kot realnost, da je lahko ženska privlačna, tudi po tem, ko je po njihovem

O neki mladosti

- 51 -

obdobje največje telesne samozavesti mimo. Od dneva, ko jo družba označi za »staro«, si jo v situacijah, povezanih z intimo, predstavlja mrkega izraza, oblečeno v star Galebov nedrček kožne barve in v obutvi, primerni letom. Ko ženska deluje deviantno, je takoj označena za radikalno in neizogibno bo iz tega nastalo vprašanje: »Ali ne bi bilo za tvoja leta primerno tako in tako?«. Eklatanten in svetovno prepoznaven primer tega je Madonna. Zadnja leta je vsakdan deležna številnih opazk na račun svojega vedenja, videza in življenjskega stila. Že pred več kot dvajsetimi leti je bila zaradi objave za mnoge še vedno kontroverzne knjige Sex, v kateri je odprto govorila in prikazovala vse barve in oblike seksa, ožigosana za prostakinjo. Po vseh teh letih kritike nje same in tega, kako doživlja seks (danes), še vedno niso usahnile. Ravno nasprotno. Z namernimi provokacijami, fotografijami golega oprsja v ameriški mesečni reviji “Interview” in pa nastopom na nedavnih Grammyjih, ko je prisotne presenetila z dvigom krila in kazanjem zadnjice, je dvignila veliko prahu in v večini primerov je sledilo klasično medijsko šikaniranje in poniževanje. Če je bila pred več kot dvajsetimi leti njena »krivda« ta, da je ženska, ki odprto govori o seksu, je sedaj njena »krivda«, da je ženska, ki še vedno odprto govori o seksu. Mislim, da mi ni treba razlagati, kaj je namen njenih prejšnjih in tudi zadnjih provokacij. Ne bom se naivno pretvarjal, da v tem nisem videl nič preračunljivega in dobičkonosnega. Seveda, nekaj je tudi tega. Ni pa vse. Že sama je večkrat ne samo omenila, temveč zavzeto razlagala, da rada podira tabuje in neutemeljene norme ter da želi lahkomiselnim ljudem, ki posameznike radi predalčkajo, omejujejo in jim ne dovoljujejo samostojnega izražanja, odpreti oči, da bi sami oblikovali svoje mnenje. Od nekdaj je odkrita feministka, ki na glas, provokativno ali ne, dokazuje, da še vedno obstajajo velike razlike v tem, kako se dojema in podpira moški in kako ženska. Pa ne samo v njenem poklicu. Majhen primer za razmislek: kdo med vami sploh ve, da je vsako izdano pesem, četudi vam morda ni po glasbenem okusu, napisala in sproducirala sama? Kako bi lahko vedeli, če ji je zelo malo medijev do sedaj to priznalo, kaj šele, da bi o tem javno spregovorili ali pisali. A je potem sploh čudno, da se še z dodatnim elanom bojuje, ko sedaj mediji in družba tudi njena leta predstavljajo kot oviro. Madonna je čisto preprost primer, kako na razmišljanje družbe vplivajo mediji. Večkrat ko slednji, v tem primeru o njej, grdo pišejo, ne glede na to, ali gre za resnico ali preprosto natolcevanje, prej se bo taka podoba zasidrala v glavi povprečnega človeka. Temu moramo dodati, da se mediji danes v večini primerov preživljajo s pisanjem o tragedijah, kritiziranjem in degradiranjem posameznikov, velikokrat prenapihnjeno in s slabo preverjenimi informacijami (če sploh). Vse več je ljudi, ki se radi hranijo s takimi informacijami, zato take medije podpirajo. Lažje jim je in raje se tolažijo na račun nekoga, ki naj bi bil na slabšem kot oni sami, kot pa da bi naredili nekaj zase. Konec koncev je ta trend prisoten vsepovsod in ni omejen le na medije. Morda vaši sosedje ob srebanju kave ravnokar sočno poudarjajo vaše »adute«. Kdo ve. A verjemite, da če ste ženska starejših let, a jih kažete manj, obenem pa ste uspešni, urejeni in zadovoljni in morda tudi v srečni vezi z mlajšim partnerjem, so ti komentarji pogostejši in sočnejši. Komu mar. Absolutno. To je tudi pravilno razmišljanje.

Žal pa velikokrat ni tako. Pomanjkanje samozavesti in slaba samopodoba, večinoma povezani z videzom, omogočata, da je teža kritik toliko večja in neznosna, da jim damo možnost vpliva na naša dejanja, življenje. Videz je eden od večnih znanilcev uspešnosti, tako za moške kakor tudi za ženske. Za slednje je še pomembnejši. Videz lahko označimo kot pot do osebnega »brandinga«, je namreč prva stvar, prav ali ne, ki jo ocenjujemo. Je komponenta našega življenja, ki se z leti in izkušnjami spreminja glede na situacije, percepcijo, okoliščine, življenjski stil in je odvisna tudi od tega, koliko se poznamo. Videz bi moral biti pristen odraz tistega, kar smo, ne pa kar nismo. Žal pa jih je vse več, ki raje živijo v navidezni, tuji koži. Bombardiranje medijev z lepotnimi ideali je še dodatno pripomoglo k potenciranju omenjenega. Obremenjene so vse starostne kategorije, vendar starejša ponovno občutno bolj. Družba, ki v vseh segmentih življenja zavrača proces staranja in vse povezano z njim ter poudarja svežost, mladost in brezhibnost, v veliki meri pripomore k temu, da se številne ženske ne znajdejo več dobro v lastni koži, saj niso v skladu z želenim, potrjenim in na žalost tudi normiranim. Da ne bom narobe razumljen; ne zavračam lepotnih posegov.

Sploh ne. Če gre za zavestno, premišljeno odločitev in se pri tem ne zlorablja sam smisel estetske kirurgije, jo povsem podpiram. Problem nastane, ko se začne obisk estetskega kirurga enačiti z obiskom frizerja. V zadnjih šestih mesecih smo bili deležni vsaj dveh svetovno izpostavljenih primerov take odvisnosti. S povsem novim, dobesedno neprepoznavnim videzom sta se »predstavili« igralki Renée Zellweger in Uma Thurman. Zanimivo je, kako se družba najprej norčuje iz vsake minimalne telesne napake na ženski, nato pa jo v pravem pomenu besede potolče, ko si poskuša te napake popraviti. Ali se kdo od njih, morda od vas, sprašuje po družbeni odgovornosti? Kot družba bi namreč morali vrednotiti ženske v vseh fazah staranja in ne pritiskati nanje, da gredo zavoljo mlajšega videza pod nož. Obenem bi bilo treba nehati kritizirati tiste, ki so zaradi nas in omenjenih pritiskov to že opravile. Medijem tudi omejiti moč. Kako? Preprosto.

Sprejeti staranje kot del naravnega procesa in ga ne pometati pod preprogo, misleč, da se mu tako lahko izognemo. Moda je eden od takih primerov. Čeprav od nekdaj obsedena z mladostjo, se vse bolj zaveda pomembnosti starejše populacije. Da si ne bi mislili, da je Joan Didion kar tako nedolžno, na lepem postala obraz francoske modne hiše Céline, kot so to že bile Joni Mitchell za Saint Laurent, Jessica Lange za Supreme, Linda Rodin za The Row in pa modna ikona Iris Apfel za Alexis Bittar in & Other Stories. Modna industrija je trenutno ena od redkih gospodarskih panog, ki se zaveda, da bo leta 2017 polovica populacije v razvitih državah stara 50 in več let in ta populacija bo imela v rokah kar 70 odstotkov vseh razpoložljivih dohodkov.

Kako se bomo spopadali s procesom staranja in katere odločitve bomo v tej smeri sprejeli, je odvisno od nas samih. Gre namreč za neizbežen proces, ki naj bi, po vsej sreči, doletel čisto vsakogar. Čemu torej hraniti pošast, imenovano bojazen, ki se ji avtomatsko pridruži diskriminacija, in »vlagati« negativno energijo v nekaj, kar bomo doživeli? Ali je smisel kopati jamo, v katero bomo sčasoma sami padli? Čas je za razmislek. In ne samo to.

O neki mladosti

- 53 -

Beseda: Fotografija: Model: Stiliranje: Ličenje: Frizura: Oblačila:

Liza Rihar Mimi Antolović Katja Brezovar Nina Jagodic Tjaša Marin Tomaž Turk Lanvin / Midas Multidesigner store

Pravilni g l a g ol i Ali eksperimentalni optimizem v času morebitnega padca zahodnega modnega imperija Moda naj bi bila mrtva. Previsoka frekventnost trendov in masovna produkcija oblačil ter pripadajočih vsebin sta le dva od številnih krivcev, ki bi jih lahko osumili za njeno smrt. Je komu sploh mar? Sama panoga ima marsikatero negativno oznako. Puhlost, zaslužkarstvo, elitizem, izločevanje ... Lahko bi celo rekli, da smo se znebili nepotrebne nadloge, ki ljudem pere možgane in jih sili v nezdravo vitkost. Na koncu dneva gre namreč za posel, ki cveti na račun zasledovanja nemogočih idealov. Vse ob pomoči oglaševalcev, ki s podkožnimi prijemi v naslovniku izzovejo želeno čustvo in z njim manipulirajo. Z namenom vplivati na obnašanje ciljne publike. V nasprotju s prehrambno, avtomobilsko, informacijsko industrijo. Prej ali slej tako naletimo na Marxa in se pomirimo. Ne gre zgolj za modo. Vsa področja življenja za sezono pomlad/poletje 2015 so prežeta s tujim zaslužkom in na tej točki je kakršnakoli dodatna filozofija odveč.

- 55 -

Super bi bilo, če tovrstna razmišljanja ne bi vedno vodila v tesnobo, občutek nemoči, majhnosti, strahu. S sumom, da gre za umazane igrice, podmazani naglo loputamo s pokrovom krste, v kateri naj bi moda – tista površinsko nostalgična – počivala. Tedaj nam vre in vpijemo, da je konec sveta, kot ga poznamo, in smo modo pripravljeni pokopati brez vsakršnih časti. Zaletava revolucionarnost vehementno reže glave, spodmika stolčke, na novo postavlja temelje in navadno kruto obračunava z bližnjo preteklostjo. Vse prepogosto z vročekrvnimi ideali v eni in brez smiselnega načrta v drugi roki. Pomembno je informacije, dobljene z interakcijami z okoljem, sprejemati. Kot dejstva, ne ovire. Če razumemo osnovno poslovno matematiko, lahko skozi situacije manevriramo tako, da minimaliziramo negativne učinke, ki jih dejanja drugih utegnejo imeti na našo kvaliteto bivanja. V določeni meri in po individualnih zmožnostih, seveda. Nobene potrebe ni (v online komentarjih) na grmadi zažigati organizatorjev modnih revij, pop-up shopow, show roomov, blogerjev, oblikovalcev, stilistov in podobnih. V najslabšem primeru smo zaradi hiperprodukcije vsega, kar je »fashion«, deležni neskončne zaloge fizične in mode v prenesenem smislu, ki se ji lahko varno do nezavesti vdajamo. Po mili volji in brez zadržkov, če le lahko nadzorujemo svojo željo po posedovanju. Hoteti in kupiti sta nadomestljiva z vrsto dejavnosti, ki posameznika bogatijo navznoter.

Dasiravno je ta v danem trenutku gmotno preslaboten, da bi dejansko lahko užival v življenjskem slogu, ki ga modni svet pregovorno promovira. Kdor uspešno sešteje ena plus ena, namreč razume, da je glamur peščice ultimativna iluzija, ki napaja sodobno gonjo po več. Razmišljujoči z zmerno predstavo o uspehu tako premore nujno distanco, ki omogoča totalni estetski hedonizem.

Je pač tako naneslo, da nam sodobnost v nekih ozirih omogoča dostop do najbolj zaprtih dogajanj na svetu. Tako rekoč v živo lahko spremljamo revije na vseh svetovnih tednih mode. Namesto neracionalnega zavidanja ekipi iz prve vrste lahko v udobni obutvi vzdihujemo ob lebdenju Valentinovih mojstrovin. Naj bo ob pomoči elektronskega vmesnika, še vedno imamo možnost občudovati dela virtuozov. Vtise deliti in se pogovarjati. O sončni lahkotnosti Chloe, o konju iz kampanje, o pocukranosti fotografij na peščenih plažah in tem, kako hitro te slednja pahne v željo po plavanju v slani vodi. Opazovati razliko v stylingu obleke z modne brvi, ki jo starleta nosi na rdeči preprogi. Tako lahko začnemo raziskovati kolesca industrije in njene profesionalce. Naj bo Chiara Ferragni na Instagramu, intervju z Grace Coddington, biografija Iris Apfel, Tommy Ton na style.com.

- 56 - Pravilni glagoli

Prek radovednosti spoznavamo nove koncepte in pojme, začenjamo razumeti oblikovanje, njegovo ciklično nrav in pravila potrošnje. Kompleksna, razdrobljena scena, o kateri teče beseda, po šivih poka od dejavnosti, novosti in o vsem vsega ni mogoče vedeti. Je pa izvedljivo izsledke urediti, o njih razmisliti in jih aplicirati na individualno narativo. S tem si olajšamo dileme tipa, kaj kupiti, koliko zapraviti, čigave nasvete upoštevati. Ne glede na Diane Pernet moramo nekaj vendar vsak dan nositi. Se počutiti skladno z identiteto, okoljem, vlogo, v kateri stopamo v dan.

Omenjeno usklajevati z minljivimi modnimi muhami je brezplodno, kakor trmasto vztrajanje proti toku. Tako je ljuba bela srajca ravno prav »seventies«, če okoli vratu visi boho dolga verižica in so sončna očala malenkost bolj okrogla kakor lani.

Osebni stil nas določa, in kako se kdo oblači, je pokazatelj mnogih osebnostnih in socialnih lastnosti. Kaj ceni, kako doživlja svoje okolje, kako razume svoj položaj znotraj slednjega, pozornost na malenkosti, odprtost, pripadnost, ambicije, estetske težnje, glasbene preference. Vse v večni hegemoniji med realnim načrtovanjem lova na enostaven črn bikini in sanjarjenjem o prozornih mrežastih enodelnih kopalkah Mehle, v katerih te utegnejo na Krku ozmerjati zaradi nespodobnosti.

Pod črto vsak dan vsi nekaj vendarle oblečemo. Pri tem zavestno izbiramo. »Vseeno mi je, kako izgledam,« v praksi ne obstaja. Ravno tako v popolnosti ne drži, da je individualna potrošnja pod težo ekonomskih razmer popolnoma izničila svobodo odločanja. Vse afne, ki jih mednarodni konglomerati »guncajo«, služijo izključno enemu namenu.

Fashion filmi, videi, tutoriali, revije, editoriali so kljub umetniški integriteti le orodje prodaje. Končna postaja na tej zaviti poti so trgovine. Neprimerno se je postavljati v vlogo žrtve in vdano viti roke. V njih imamo namreč vse karte, da igro speljemo, tako kot je za nas najugodnejše. Za to pa si moramo zastaviti nekatera bistvena vprašanja na temo identitete in ideologije. Z individualno potrošnjo namreč nedvoumno izražamo svoje stališče. Če smo se navadili uživati lokalno, sezonsko, naravno pridelano zelenjavo, ni razloga, da se počasi ne bi začeli tako tudi oblačiti.

Po načelih trajnosti, kvalitete, družbene odgovornosti. Na račun korporacij, ne estetike in individualizma.

Pravilni glagoli - 59 -

SHIRTING ko oblačilo povezuje neznance BESEDA: Fotografija:

Elena Fajt Shirting 03 – Peter Giodani Shirting 05 – Marijo Županov in osebni arhiv

- 61 -

Shirting je modni projekt, ki se je porodil kot kritični odgovor na sodobno modo in njeno hitro zastaranje, nenehno trošenje, razslojevanje, neetičnost in neekološkost. Protiutež, ki jo projekt ponuja, je odgovorno oblikovanje oblačil s poudarkom na samem procesu oblikovanja in izkušnjah uporabnikov. Projekt daje prednost počasni, družbeno odgovorni modi in odpira celo vrsto povsem splošnih vprašanj, kot na primer koliko kosov oblačil res potrebujemo, v kaj se oblačimo, kako in kdo proizvaja naša oblačila. Odgovori na zastavljena vprašanja nas vodijo v nove prakse v modi in v primeru shirtinga do ideje o kosu oblačila, ki kroži med uporabniki – shirterji; ena srajca, več uporabnikov, eno oblačilo, več izkušenj. Prav uporabniki so ključni pri sooblikovanju projekta, njihove izkušnje pa ustvarjajo nov pogled na modo in oblačenje ter novo vrednotenje oblačil.

Shirting je zasnovan trajnostno in družbeno odgovorno. Deluje po principu potovanja srajc. Srajce je že nosilo približno sto uporabnikov doma in na različnih koncih sveta: v Istanbulu, Sofiji, Pragi, Amsterdamu, Parizu, na Baliju, Reki, v Baslu, Salzburgu, Stockholmu, Berlinu, Londonu, New Yorku ... Celoten proces potovanja srajc ni predhodno določen, ampak je nepredvidljiv in naključen, saj ga oblikujejo uporabniki sami.

Projekt se razvija skozi posamezne edicije. Vsaka edicija ima svoj otvoritveni dogodek – lansiranje, kjer predstavijo fotografije, srajce pa običajno kot prvi nosijo oblikovalci sami. Ti nato izberejo naslednjega nosilca in s tem nadaljujejo verigo shirtanja. Na ta način se ustvarja vrsta povezav, ki jih srajce spletejo, medtem ko

potujejo. Vsak uporabnik nosi srajco določen čas, nošenje dokumentira in srajco preda naprej novemu shirterju. Shirter je lahko kdorkoli – družinski član, prijatelj ali popoln neznanec. S tem se plete mreža ljudi, ustvarja skupnost, ki vzpostavlja drugačen odnos do oblačenja in s svojim aktivnim sodelovanjem vnaša trajnostne perspektive v modo. Povezava med uporabniki in predajanje srajce od enega do drugega uporabnika spreminjata ustaljen produkcijski in distribucijski modni model – v tem procesu ni posrednikov, ni transporta, ni trgovin. Projekt se z vsako edicijo odpira širšemu krogu oblikovalcev, nosilcev in podpornikov, kar je razvidno tudi na spletni strani www.shirting.si.

Prva evidentirana shirterka in pobudnica projekta je oblikovalka Elena Fajt.

Projekt shirting je s prvo edicijo, shirting 01, januarja 2014 predstavila širši javnosti na razstavi Društva oblikovalcev Slovenije – Reforma v Cankarjevem domu. Nekaj mesecev kasneje se je na Mesecu oblikovanja v drugi ediciji predstavil shirting 02. Tretja edicija, shirting 03, je bila lansirana v okviru bienala BIO 50: ZDAJ novembra 2014 in je bila tudi nagrajena. Združila je priznane slovenske modne oblikovalce – Almiro Sadar, Natašo Peršuh, Sanjo Grcić, Urško in Tomaža Draža, Dajano Ljubičić, Ivana Rocca, Petjo Zorec, Natašo Hrupič in Eleno Fajt. Vsak je ustvaril unikatno srajco, ki jo je kot prvi tudi nosil. Četrto edicijo, shirting 04, ki je bila predstavljena marca 2015 v kreativnem centru Poligon, je ustvarila skupina sedmih modnih oblikovalcev, združenih pod imenom pH15.

Na preteklem ljubljanskem tednu mode FWLJ 2015 so začele svoje potovanje srajce pete edicije, ki jo je oblikovala platforma theCollective. theCollective ni fiksna skupina. Odprta je vsem, ki se prepoznajo znotraj njene filozofije. Tako vsak projekt soustvarjajo drugi ljudje, vedno najmanj dve osebi. Sodelujoči drug drugega izzivajo in navdihujejo hkrati. Na ta način se med ustvarjalci zabrišejo meje identitete, v ospredje se postavi ideja projekta. Peta edicija shirtinga, shirting 05, je hkrati tudi peti projekt platforme theCollective. Pod njega se s skupnim imenom podpisuje sedem oblikovalcev. Vsak je prejel skicirko, v katero je vnesel začetno inspiracijo. Z namenom, da bi se zabrisale sledi med posameznim oblikovnim jezikom, pa so si v slogu principa shirtinga te mape med seboj menjavali, dokler se krog ni zaključil. Nastalo je sedem sketchbookov, ki so služili kot vodilo v oblikovanju srajc in izvedbi nadaljnjega procesa.

Eden izmed principov delovanja shirtinga je transparentnost – v procesu oblikovanja, produkciji in v samem potovanju srajc. theCollective si je zadal cilj proces oblikovanja pripeljati pred publiko in shirting predstaviti tam, kjer se dogaja. Med ljudmi se je 4. maja v galeriji Kresija odvil zaključni del procesa oblikovanja srajc pete edicije, v katerega so bili obiskovalci aktivno vključeni. Ob zaključku dogodka pa je sedem obiskovalcev, ki so želeli postati naslednji nosilci, srajce odneslo s seboj domov in tako nadaljevalo verigo shirtanja.

daje tudi kreativcem na začetku poti in tako spodbuja njihovo neposredno vključevanje v družbo, za katero ustvarjajo.

Principi in pristopi k oblikovanju so pri vsaki ediciji drugačni. Povabljeni oblikovalci oblikujejo srajce znotraj posamezne edicije samostojno ali v skupini.

Njihovi koncepti se lahko povezujejo v simbiozi in se dopolnjujejo, lahko pa realizirajo novo srajco povsem samostojno. Pravilo, ki se ga držijo vsi udeleženi v projektu, je samo eno – končni produkt je srajca. Ta ne ostane v lasti oblikovalca, niti prvega in niti vsakega nadaljnjega nosilca. Prodaje in dobička ni, zato izraz »kupec« v besednjaku projekta ne obstaja. Vsi smo zgolj uporabniki, ki prevzemamo odgovornost za oblačilo.

Projekt shirting ponuja priložnost za oblikovanje drugačne skupnosti – skupnosti, ki kritično razmišlja o že sprejetih modnih normah in jih ponovno ovrednoti, s čimer gradi odnos onkraj logike potrošništva. Pri tem pa ustvarja nove vrednote in relacije, ki vodijo k spremembi tako na nivoju posameznika kot tudi skupnosti.

Zato zastavljeno vprašanje »Who is shirting?« ni naključje. Tudi besedna igra ni naključje. Kdo je torej ta, ki ustvarja, sooblikuje shirting?

V projektu sodelujejo tudi priznani fotografi, kot so Maja Nightingale za shirting 01, Natan Escu za shirting 02 in Peter Giodani za shirting 03, priložnost pa

Shirting

- 63 -

Beseda: Ilustracija:

Petja Zorec Michaela Selmani

LE POTNI IDEAL - 65 -

»It needs to fit in!« je stavek, ki se mi je iz neznanega razloga zapekel v spomin.

Stavek, ki ga je brezbrižno in hladnokrvno izustila stevardesa nizkocenovne letalske družbe, ko moj kovček ni ustrezal dimenzijam kletke pri zadnjem preverjanju pred vkrcanjem na letalo. Sky is the limit? Ne, možnosti se končajo veliko prej. Ker smo bili tako naučeni in vzgajani. Ker nam družba in mediji s svojimi »normami« in subtilno-agresivnim oglaševanjem omejujejo naše razmišljanje in pogled na svet. »You need to fit in« je dnevna stalnica, ki smo se je že tako navadili, da nas sploh ne duši več. In tako je zunanja plast našega telesa postala naša kletka.

Zunanjo podobo so človeku skozi stoletja narekovali lepotni ideali posameznega obdobja. Skozi zgodovino je dosegel mnogotere dimenzije in najrazličnejše silhuete; od kipenja v širino do raztezanja v višino, od atletske postave do zavaljenih oblin, ideala bledega obraza omedlevajoče melanholije, približevanja in raznolikosti med moško in žensko silhueto, visokih čel, nič kože, nič oblačil …

Sama definicija lepote govori o lastnostih subjekta ali objekta, ki v nas vzbuja ugodje in občudovanje iz vseh aspektov. Trenutni življenjski tempo pa nam žal dopušča le še zaznavanje zunanjega videza ter s tem hitro in površinsko selekcioniranje predmetov in oseb, ki jim pustimo biti del naših življenj. Izraz lepota je tako okleščen izključno na zunanjo lupino, večplastnost izgublja svoj pomen. Lepotni ideal je postal le potni ideal, za katerega vsak dan, na vseh področjih našega bivanja švicamo kot zmešani. Zakaj? Da bi imeli okoli sebe še več lupin, pa naj gre za osebe, prevozna sredstva, oblačila ter takšne in drugačne dodatke, ki na prvi pogled v drugih vzbujajo občudovanje in nas približujejo trenutnemu idealu. Idealu plehkosti. Idealu utrujenih fasad brez vsebine. Idealu ugajanja drugim. Še dobro, da na trgu obstaja »like«, mislim, lek – tabletke, ki jih pridno nabiramo preko socialnih omrežij. Najboljši antidepresiv; »En selfie na dan prežene osamljenost/nesamozavest/nesigurnost stran«, se bodo kaj kmalu glasili novi farmacevtski oglasi. Žal pa ti antidepresivi postanejo nova odvisnost, brez katere zjutraj težko vstanemo iz postelje in nas v končni fazi vodijo v pogubo.

Ujeli smo se v uokvirjene podobe in prevzeli njihove identitete, ki pa ne odražajo tega, kar v bistvu smo. Selekcionirani trenutki drugih nam postajajo merilo in ideal, ki ga nikoli ne bomo mogli doseči, saj sploh ne obstaja. Novodobni donkihoti, ki se kljub šolskemu primeru bitke z mlini na veter še vedno sami sebi zdijo kul.

- 66 - Le potni ideal

Te bitke so navidezne narave in jih je z zavedanjem moč ustaviti. Povsem drugačen boj pa bijejo mnogi, ki jim dejansko oviro pomeni že preprost ritual vstajanja iz postelje. Pa ne zato, ker bi vstali z levo nogo, ampak ker zaradi prirojenih ali kasnejših telesnih poškodb ne morejo s svojimi okončinami odkorakati v svet.

Zanje lepotni ideal kot takšen sploh ne pride več v poštev? Uporabniki invalidskih vozičkov s svojo sedečo silhueto večini vzbujajo nelagodje, še huje, pomilovanje ali celo zanikanje. V Evropi je torej 10 odstotkov posameznikov, ki jih raje spregledamo, zato da se ne bi slučajno preveč poglobili vase in odkrili razdejanje.

Na preteklem newyorškem tednu mode so nekatere blagovne znamke v gibalno oviranih začele odkrivati tržno nišo. Pozdravljam izpostavitev gibalno oviranih v smislu prenehanja tabuiziranja teme. Pozdravljam tudi povezovanje modne in medicinske industrije. Kljub vsemu pa na brvi nismo videli niti enega oblačila, ki bi bilo prav zares prilagojeno raznovrstnim poškodbam ali bi vključevalo razmislek o lažji uporabi nujnih pripomočkov, s katerimi si pomagajo pri gibanju.

Dolgo večerno obleko seveda lahko obleče vsakdo, vendar se nekomu ne sme zapletati v kolesa! Žal se še vedno zdi, da se tega niso lotili z namenom lajšanja vsakdana posamezniku, temveč zaradi šokiranja že vsega vajene modne srenje in izpostavitve lastnega imena. Vsi ti žarometi mečejo na modne brvi izjemno slabo luč.

Profesionalno in (tudi že) čustveno vpletena v reševanje problematike oblačil, prilagojenih gibalno oviranim, mi ob misli na današnjo modno industrijo postane slabo. Še bolj iz razloga, ker se nekako trudim biti del nje. Ob masovni proizvodnji estetsko privlačnih oblikovalskih izdelkov, ki so večini dosegljivi na vsakem koraku, so po drugi strani za nekoga nedostopni. Ker njena/njegova silhueta pač ne ustreza trenutnemu (ali sploh kateremukoli) lepotnemu idealu? Predvidevam, da je vzrok v nezadovoljivih kalkulacijah ekonomistov in marketinški neprivlačnosti. »Moda je mrtva,« pravi ena izmed najvplivnejših oseb modne industrije Lidewij Edelkoort. In moda je prvi odraz posameznega zeitgeista. Edina rešitev, ki jo vidim, je odmik od globalnega, premik k lokalnemu in oživitev poglobljenosti, realnosti, intime. Tako v smislu oblačilne kulture kot na osebnostni ravni in medsebojnih odnosih.

Lupina in silhueta sta spremenljivki, jedro je stalnica. Slika Doriana Graya je pravljica.

Internetni pogovor v tisku

VČERAJ PREKO SKYPA Kustos:: Fotografija in koncept:

Siniša Koščec Karla Jurić karlakul.tumblr.com instagram.com/karla_kul

Priljubljeno:

Bernarda Cenkovčan Marin Filipović

(Editorial) postavlja v kontekst razlike med pogovori, ki vzklijejo medosebno, in tistimi na spletu. Raziskuje, kako lastnosti sodobnega časa izkrivijo pomen sporočila in pripeljejo do zmedenih razlag. Naslika trenutke, v katerih tehnološka sodobnost nima koristi.

- 69 -

Spomnim se, kaj bom imel na sebi

- 75 -

www.weekendmaxmara.com

SPOROČILO Fotografija:

Erazem Simon Paravinja / SŠOF

Tradicija srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani v maju narekuje modno revijo dijakov 4. letnika modnega oblikovanja. V viteški dvorani Križank se je pod mentorstvom mag. Sabine Puc širši javnosti za večino prvič predstavilo 26 dijakov.

Mladi so nas navdušili predvsem z nosljivimi in vrhunsko izdelanimi modeli, s katerimi ne bi imeli težav jih že zdaj postaviti na prodajna mesta. Mladi se zavedajo, da je v tem poslu pomembna tudi prodajnost, in s svojim debitantskim nastopom v svetu mode so nas prepričali.

Zanimivo je tudi sodelovanje mladih oblikovalcev z dijaki iz fotografskega oddelka, ki so jim pripravili look booke nastalih mini kolekcij. S tem nam sporočajo, da se že zavedajo, kako pomembno je povezovanje vseh ustvarjalnih poklicev.

Podpiramo.

- 80 -

www.weekendmaxmara.com

O Franšizna trgovina WEEKEnD Max Mara: LjubLjana – WolFova ulica 10

LJFW 1.DEL AK - ME

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar in Nina Jagodic JURE MAKOVEC MATEVŽ PATERNOSTER KLEMEN RAZINGER

Velikost je nadvse pomembna Za optimalno uporabo naj bo proporcionalna. Funkcionalno umeščena entiteta, načrtovana za delovanje. Res je zlato tudi sranje, saj služi svojemu namenu.

Na nekem prenovljenem trgu, v neki mladi državici poteka teden mode.

Perspektiven, svež, obiskan, razgiban, osvežen, nabit, medijsko podprt, s ščepcem drame, z razgibano zgodovino, zanimiv, relevanten, naš trenutno edini, nujen. Predvsem pa samokritičen in ambiciozen.

Nekje je treba začeti. Vsako sezono znova. Graditi zaupanje. Utrjevati odnose. Oblikovalci predstavljenih kolekcij, vizažisti, frizerji, modeli, stilisti, lučkarji, organizatorji, piarovci, hostese, fotografi, sponzorji, varnostniki in ne nazadnje mediji ter obiskovalci tako storijo prvi korak na poti do strank.

Pot, ki pri nas pregovorno ne pelje nikamor. LJFW se vedno zgodi kot vabilo.

Pogumna, tvegana, grandiozna poteza zapeljevanja. Brez vseh zagotovil, da bo simpatija vzajemna. Tako napol zaigrano nonšalantno poizkuša, kakor zna. Z razkazovanjem. In pokazati ima veliko. Optimizem, vizijo, znanje, humor, sanje in predvsem veliko, veliko različne mode. Močnih sporočil, čistih estetskih misli, uporabnih rešitev, glamuroznih komplikacij, iger s spoloma, dimenzijami, teksturami, barvnimi kombinacijami. Karikatur, odvzemanja, dodajanja.

Vse le na podlagi trdne vere v kvaliteto in talent, ki ga tako maloštevilni ter v tako slabih okoliščinah delujoči lahko predstavimo danes, zdaj. Z mislijo na prihodnost. LJFW ohranja trdne temelje, menja lokacijo, dopolnjuje seznam povabljenih. Se, postavljen v središče glavnega mesta, na odprto ploščad, približuje ljudem.

Dokazuje, da je slovenska moda oprijemljiva in blizu. Vendarle na voljo.

Morda (še) ne preko kupcev in veleblagovnic. Morda celo pristneje. Ob kavici in ‘fittingu’ v studiu. Morda ob branju študije Moda in kultura oblačenja, morda ob razstavi vintidž torbic ali predstavitvi družbeno odgovornega projekta s študenti NTF. LJFW spominja na prisotnost želje in zmožnosti produkcije kvalitetnih dogodkov ter vsebin. Vrhunskih, trdoživih, izkušenih ustvarjalcev ter samozavestne, sposobne mladine.

Vedri pod šotorom. Opozarja nase in na vse, kar bi lahko. Kar bi bilo prav, praktično, smiselno, da bi trg deloval, kot mora. Ne izključuje. Praktično na up deli lepo.

- 87 -

Blagovna znamka: oblikovalka:

Akultura Alenka GloboÄ?nik

AKULTURA ART

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Tokrat sem kolekcijo poimenovala Akultura art, saj sem izhodišče našla kar v svojih slikarskih platnih. V slikah sem poiskala podobe, jih preoblikovala v nove forme in jih prenesla na blago. Oblika oblačil je voluminozna in predimenzionirana in ima vlogo slikarskega platna. Tako spregovorijo oblike in barve, ki govorijo svojo pomembno zgodbo.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Oblikovanje mi daje neizmerne možnosti izraza in odseva moje misli, hrepenenja, želje, občutja ... Ustvarjanje kolekcij je vedno neizčrpen vir odseva časa, prostora in življenja nasploh. Vse, kar se me dotakne, me zaznamuje, vse to je moj navdih. Z eno besedo, življenje samo.

Zakaj vztrajate v modi?

Ker je to moj poklic, ki ga obožujem in ljubim. Tako mi delo pomeni užitek in realizira mojo notranjo potrebo po nenehnem ustvarjanju, daje mi možnost nenehne rasti.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Akultura, Tavčarjeva ulica 5, Ljubljana Delovni čas: 10.00–13.00 in 14.00–22.00 Tel.: +386 1 4321075 akultura@akultura.si www.akultura.si Za kom se obrnete na ulici ali kako oseba vzbudi vašo pozornost?

Z užitkom in spoštovanjem se obrnem za osebo, ki je pri svojem stilu sposobna preseči mejo rutinskega, že videnega in vnesti v svojo podobo originalni in edinstveni jezik. In seveda to zna tudi nositi. Ponavadi je taka oseba tudi zanimiva in samozavestna.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Sem jutranji človek. Zjutraj imam največ moči in energije.

Kako se sprostite? Šport v naravi, slikanje in pa seveda dobra družba so zmagovalna kombinacija za sprostitev in nabiranje novih energij.

Trije kosi, ki bi morali biti po vašem mnenju v omari vsake ženske?

Mala črna obleka, mala usnjena jakna in zimski plašč. Ključni kosi, ki morajo obvezno vsebovati kvalitetne materiale in biti kvalitetne izdelave.

Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

Premalo pozornosti damo na kvaliteto materialov in kvaliteto izdelave. Da o dodani vrednosti oblikovanja oblačil niti ne govorim. Opažam tudi stil, ki mu pravim pretirana usklajenost.

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

Upoštevanje naravnih danosti, okolja, svoje osebnosti in ciljev. Nismo brezpogojno odvisni od trenutne mode in trendov, vendar vseeno oblečeni sodobno, atraktivno, celovito. V svojo podobo vnesemo še osebnostne lastnosti. Le tako lahko razvijemo individualno, prepoznavno in originalno podobo. Torej, individualnost, originalnost, skladnost, obvezno vse skupaj, so stil.

Ljubljanski teden mode

- 89 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

Almirasadar Almira Sadar

VIZUALNE ILUZIJE

Kdo ste in zakaj moda?

Almira Sadar, oblikovalka. Študirala sem arhitekturo in modno oblikovanje, želela pa sem si študirati tudi matematiko in primerjalno književnost. Vedno me je zanimalo več stvari hkrati. Moda predvsem zato, ker so rezultati hitri in vidni, ker se nenehno spreminja, ker je povezana z vsakdanjim življenjem, ker je živa, ker je lahko humorna, ker se povezuje z drugimi področji ...

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Paul Smith, angleški modni oblikovalec, pravi: »Fasciniran sem nad vsem, kar je okoli mene. Vse lahko služi kot vizualna inspiracija za nekaj novega.« Podobno kot Karl Lagerfeld, francoski modni oblikovalec: »Zanima me vse: knjige, filmi, predstave, dežele, ljudje ... Vse vtise shranjujem, zlagam, potem pa zaprem oči in iz njih naredim nekaj novega.«

Zakaj vztrajate v modi?

Zelo rada imam svoje delo: rada poučujem študente, preživljam čas v studiu, se pogovarjam s strankami v trgovini, se vozim po Sloveniji k svojim proizvajalcem, oblačim manekenke v zaodrju, klepetam in komentiram kolekcije s svojimi kolegicami, sodelujem na projektih s kolegi arhitekti in oblikovalci ...

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Nataša Peršuh mi je podarila prekrasno bež obleko s črno čipko, ki jo oblečem samo za izbrane priložnosti in na njej vedno najdem kakšen nov detajl. Zagotovo bo še dolgo z mano.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke? Kolekcije so na prodaj v trgovini Almira Sadar na Beethovnovi 12 v Ljubljani ali v spletni trgovini http://shop.almirasadar.com. Trgovina je odprta vsak delavnik od 11. do 18. ure, v soboto od 11. do 14. ure. Kolekcije si lahko ogledate tudi na spletni strani www. almirasadar.com.

Kdo je vaša muza?

Všeč so mi močne osebnosti, ki jih cenim zaradi njihovega odnosa do življenja in dela: Patricia Urquiola, Petra Blaisse, Cate Blanchett, Tracey Emin, Miuccia Prada ...

Je manj več?

Manj je več. Več je manj. Več je več. Današnja moda dopušča vse – vendar mora biti vsega ravno prav.

Kako se je modna industrija spremenila od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj?

Zelo. Li Edelkoort, ena najbolj znanih napovedovalk trendov v oblikovanju, je v svojem manifestu pred kratkim zapisala: »Konec je mode, kot smo jo poznali do sedaj«. Ne le moda, ves svet se spreminja zaradi novih, predvsem informacijskih

tehnologij, ki vplivajo na globalizacijo in hitre družbene spremembe. Spremembe prinesejo nove izzive, trenutno me najbolj zanima trajnostna moda, v njenem kontekstu pa ročna dela in ohranjanje kulturne dediščine. Tudi bistvo mode je njeno spreminjanje ...

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

Glavna značilnost današnje mode je njena različnost. Je kot supermarket stilov, ki so ponujeni, da si vsak izbere svojega, ga spreminja, dograjuje in prilagaja svojemu načinu življenja. Zame je stil predvsem kreativen odnos do svojega načina življenja, ne le do svoje obleke in zunanje podobe.

Knjiga/film/glasba, ki vas je nazadnje spravil/a v jok?

Pred kratkim sem na RTV Slovenija ponovno gledala film Clauda Leloucha iz leta 1981, Eni in drugi, zgodbo o glasbi, strasteh in vojni, življenjskih usodah različnih družin, ki bi se lahko dogajale tudi na Balkanu, danes.

Ljubljanski teden mode

- 91 -

Blagovna znamka in oblikovalka:

Ana JeliniÄ?

MIRAGE

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Kot oblikovalko me navdihnejo prav vsakdanji dogodki. Tisti mali delčki, ki se zdijo nepomembni, a so del celote. Sončno jutro, prijazen pozdrav, trenutki sanjarjenja …

Zakaj vztrajate v modi?

Zakaj pa ne. Moda je del mene in sploh ne pomislim na besedo »vztrajanje«, teče spontano.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Mislim, da sem si nazadnje kupila obleko Almire Sadar, ki je ena od mojih najljubših v omari.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Izdelke lahko kupite v mojem studiu – Studiu Ana v centru Novega mesta, na Glavnem trgu. Lahko pa mi pišete po e-pošti: anajelinic@gmail.com.

S kakšno stranko najraje sodelujete?

Najraje imam stranke, ki mi zaupajo.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Sem kar jutranja ptica. Zjutraj imam svežo glavo, polno idej, ki po navadi nastajajo ponoči, v spanju, tako da zjutraj začnem delo.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Mislim, da sem kar na oboje pozorna. Sem pa vedno navdušena nad stvarmi, ki so lepe in obenem funkcionalne. Te po navadi postanejo moje.

Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

Mislim, da premalo zaupamo svoji domišljiji in občutkom. Včasih pa preveč. (smeh) Kaj je lepota?

Zame je lepota vse, kar v meni vzbudi prijetne občutke.

Kaj je smisel modnega oblikovanja?

Oblačilom dati karakter.

Ljubljanski teden mode

- 93 -

Blagovna znamka in oblikovalka:

Dajana Ljubičić

Blue me away!

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Vsemogočna modra.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Navdih je vse, kar se okoli mene dogaja ... Ritem, občutek, vonj, tekstura, barva, oblika ...

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Bel poletni top oblikovalcev skupine Young@Squat.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

V Squatu na Križevniški. Česa v življenju še niste počeli, pa bi si želeli?

Pilotirati letalo.

Je manj več?

Je. Ste jutranja ali nočna ptica?

Nočna.

Nosite druge oblikovalce, in če, katere?

Najraje nosim oblačila Garevskega. Sem pa ponosna lastnica kosov večine, če ne skoraj vseh slovenskih oblikovalcev oblačil. Svojo zbirko nadgrajujem z oblačili mlajših oblikovalskih kolegov.

Trije kosi, ki bi morali biti po vašem mnenju v omari vsake ženske?

Plašč. Plašč. Plašč.

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

Stil je umetnost nošenja. Ali ga imaš ali pa nimaš.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Vedno kolebam. (nasmešek) Nasvet za nošenje vaših oblačil.

Nosite s samozavestjo!

Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

Mislim, da predvsem preveč posegajo po nekem komercialnem ‘mainstream’ videzu.

Ljubljanski teden mode

- 95 -

Blagovna znamka: Oblikovalca:

Draž Urška in Tomaž Draž

DRAŽ 2025

Kaj vas kot oblikovalca navdihuje?

Odvisno od obdobja, vse, kar te obdaja in napaja, film, glasba, narava, arhitektura, knjige ... Predvsem pa je pomembno, kakšen si kot oseba, človek, kakšna so tvoja načela in odnosi ...

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

‘Must have’: jasne misli.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Funkcionalnost nikoli ne sme biti sužnja lepote. Naj jo podpira in oplaja.

Nasvet za nošenje vaših oblačil.

Počutite se udobno in lepo. Perite jih v pralnem stroju in sušite na ravni podlagi.

S kakšno stranko najraje sodelujete?

S stranko, ki si želi imeti oblačilo, narejeno z najinim znanjem in rokami.

Kaj je lepota?

Lepota je resnica.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Rana ura – zlata ura.

Kaj je smisel modnega oblikovanja?

Da oblikujemo oblačila, ki nam polepšajo dan, tako zaradi estetske kot funkcionalne note.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Starši, s tem, da so nama omogočili, da delava in se tako oblikujeva in razvijava.

Umetnost, glasba ...

Zakaj vztrajate v modi?

Ker je oblikovanje oblačil in pletenin »izbralo« naju in lahko s tem marsikomu polepšava predstavo o samem sebi.

Ljubljanski teden mode

- 97 -

Blagovna znamka: Oblikovalki:

Krznarstvo EBER Mateja Štimac in Milena Eber Štimac

Razkošje v barvah

Kdo ste in zakaj moda?

Krznarstvo Eber, od leta 1919.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

V kolekciji so predstavljeni mehkoba krzna ter njegove različne teksture in strukture, barvna paleta, v kateri prevladujejo močne, pozitivne barve, plastenje.

Plašči, jakne, brezrokavniki, pelerine, šali bodo s svojo toplino in vsestranskostjo navdušili sodobno žensko, ki ceni naravne materiale. Po telesu oblikovani kroji, kombinacija različnih materialov in razgibana tekstura pričarajo modnost kosov, ki jih lahko nosite ob vseh priložnostih – tako »casual« kot dnevnih in večernih.

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj?

Vsak kos po svoje mi je ljub. Če pa že moram izbrati, je to pariško modra pelerina, ker me v mislih odpelje v mesto navdiha – Pariz.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Navdihujejo me želje naših strank ter dediščina in tradicija blagovne znamke Eber. Navdih za kolekcije najdem v svetovnih modnih prestolnicah Milanu,

Parizu, Londonu, ki jih vsako leto obiskujem. Navdušujejo me dame, ki jih vidim v teh v mestih in v Ljubljani, ter njihov stil.

Zakaj vztrajate v modi?

Moda je umetnost. Moda je izziv. V svojem poslu uživam, ker sem dinamična oseba in ne maram rutine, in prav to naše manjše družinsko podjetje omogoča razgibanost dela in urnika. Povsod nas čakajo vedno novi izzivi, vsak izdelek je drugačen, ročno narejen in tako rekoč unikat, tako kot so unikatne dame, s katerimi prihajam vsakodnevno v stik v salonu. Res so izjemne.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Naš salon najdete na eni izmed najlepših ulic v Ljubljani, Wolfovi 6. Odprti smo vsak dan od 9. do 19. ure in v soboto od 9. do 13. ure. Naše kreacije si lahko ogledate na spletnem mestu www.krznarstvo-eber.com.

S kakšno stranko najraje sodelujete?

Vsaka stranka je za nas izziv. S svojim unikatnim mišljenjem, stilom in postavo je izziv za vsakega oblikovalca.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Družinski posel mi je bil dobesedno položen v zibelko. Naša šivalnica mi je že kot punčki pomenila neizmerno veselje, popolnoma svoj, drug svet, v katerem sem gledala naše šivilje, kako čarajo – izdelujejo prekrasne plašče, jakne, kape, ovratnike in druge modne dodatke. Že zelo zgodaj me je navdušilo kreiranje, tako da sem ob pomoči naših šivilj ustvarjala plaščke za barbike in druge punčke. Ko sem to prerasla, sem pričela šivati modne dodatke zase in tako sedaj oblikujem naše kolekcije.

Trije kosi, ki bi morali biti po vašem mnenju v omari vsake ženske?

Krznen plašč, krznena kapa in krznen ovratnik.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Pri kreiranju vsake kreacije sem pozorna na oboje, na funkcionalnost in lepoto, saj bo le tako stranka zadovoljno nosila kreacijo.

Kaj je smisel modnega oblikovanja?

Pričarati novo kreacijo, ki je topla, elegantna, lepa, mehka, ženstvena in glamurozna.

Kaj imate oblečeno, medtem ko odgovarjate na ta vprašanja?

Glede na to, da je danes hladnejši deževni dan, imam na sebi malo črno obleko, nepogrešljiv v hladnejših dneh pa je moj brezrokavnik iz pletenega zajčka.

Ljubljanski teden mode

- 99 -

Blagovna znamka in oblikovalka:

Irina Tosheva

Enchalon

Nekaj besed o kolekciji pomlad-poletje 2015, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Zbirka, ki je predstavljena na ljubljanskem tednu mode, se imenuje Enchalon, po starem rimskem imenu mesta Struge na Ohridskem jezeru. Glavna inspiracija je voda kot izvor vsega življenja. Voda in moda nikoli ne izgineta, samo menjata svojo obliko. Modri, beli toni in razigrani printi, zanimivi kroji, mehke bombažne tkanine in sijoč saten bo razigral vašo domišljijo, kot valovi na modrem jezeru.

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

Ta sezona ponuja niz modnih stilov. Retro inspirirana vibracija s svežo in novo dizajnersko rešitvijo mi to obdobje jemlje dih.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Ključni trenutek je bil, ko sem svojemu očetu razrezala kavbojke, da bi sebi in svoji prijateljici naredila torbe. Kasneje sem med študijem mode v Italiji dojela, da moje sanje postajajo resničnost. V Skopje sem se vrnila polna znanja, inspiracije in pripravljena na osvajanje tega kreativnega prostora in vsakega novega izziva.

Nosite druge oblikovalce, in če, katere?

Vse bolj se obračam k svojim makedonskim kolegom. Medsebojno podpiranje in sodelovanje se mi zdi zelo pomembno, pogosto tudi kupujem in podarjam oblačila in nakit makedonskih oblikovalcev svojim najdražjim.

Odvisno od modnega okusa in stila lahko izberete med transparentnimi, seksi kosi, moderne pa so tudi modifikacije krojev in printov kimona ter moške silhuete, akvarelni printi, džins od nog do glave, rese in še posebej plise. Za vsakogar nekaj.

Kako se je modna industrija spremenila od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj?

Modna kultura v Makedoniji se počasi, a vztrajno razvija. Koncentracija talentov v tako majhnem prostoru je navdihujoča.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

V mojem studiu Lotus dizajn store v Skopju, v trgovini al.to v Novi Gorici, na straneh irinatosheva.com in BastetNoir.com.

Kako bi opisali svoj osebnostni stil?

Ogromno lahkih kosov z zanimivimi detajli in kul printi. Sproščenost in svoboda sta dve ključni besedi v značaju mojega osebnostnega stila.

Je manj več?

Dizajn ne bi smel govoriti več od same osebe, vendar je vsekakor medij, ki lahko dopolnjuje. Vedno. Manj je več.

Vas bolj pritegne zamisel kot celota ali se raje osredotočate na detajle?

Lepota je v detajlih. Tudi kosi vsake kolekcije morajo skupaj funkcionirati kot popolna celota.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Jutranja ptica. Dan začnem s kavo in pregledovanjem novic. Včasih si za to vzamem več časa, včasih manj, vendar je to vedno čas, ki si ga vzamem zase pred začetkom službenih obveznosti.

Ljubljanski teden mode

- 101 -

Blagovna znamka in oblikovalec:

Ivan Rocco

My Giovanni

Kdo ste in zakaj moda?

Sem Ivan, Ivan Rocco. Zakaj moda? Ker je del mene in sem jaz del mode.

Kaj boste nosili to pomlad in poletje?

Belo srajco in hlače iz džinsa.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev? Črno srajco s kratkimi rokavi oblikovalke Barbare Krmelj (Young@Squat).

Je manj več?

Odvisno od konteksta. V vsakem primeru je manj več, kadar več pomeni nepotrebno.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Jutranja! Po potrebi tudi nočna.

Kako se je modna industrija spremenila od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj? Če govorimo o slovenskem okolju in slovenski modni industriji, se od mojega začetka do zdaj ni kaj dosti spremenilo in verjetno samo na slabše, ker je denarja vse manj, tovarne pa kot takrat ne obratujejo več. Na srečo so še vedno entuziasti, ki se trudijo, da moda obstaja in da se dogaja.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Na funkcionalnost, povezano z lepoto in trajnostjo.

Kaj imate oblečeno, medtem ko odgovarjate na ta vprašanja?

Bel raztrgan T-shirt in stare hlače iz džinsa, predelane v kratke hlače.

Nasvet za nošenje vaših oblačil.

Sproščeno.

Knjiga/film/glasba, ki vas je nazadnje spravil/a v jok?

Vulnicura, novi album Björk.

Ljubljanski teden mode

- 103 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

JSP Jelena in Svetlana Proković

TRIBALICIOUS – TRIBAL DELICIOUS

Kdo ste in zakaj moda?

Sva sestri Jelena in Svetlana Proković in sestavljava kreativni duet JSP, ki že več kot 20 let deluje na področju mode, kostumografije in stajlinga, med Beogradom in Ljubljano. JSP izhaja iz klasičnega krojaštva, s poudarkom na nenavadnih detajlih.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Kolekcija, ki sva jo predstavili na ljubljanskem tednu mode, je za sezono jesen-zima 2015/16 in se imenuje Tribalicious = tribal + delicious. Ti dve besedi označujeta dve poti v ustvarjanju najine kolekcije. Plemensko je v detajlih, kot so umetno

krzno, sintetični lasje in kovinski detajli na oblekah, ki spominjajo na piercing.

Ekskluzivnost in tretjo dimenzijo oblikovanega izdelka sva dobili z dvostranskim plisejem in dvojnim pletenjem, ki ustvarjata nove forme.

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj?

Krznene muf torbice, ker delujejo zelo ekskluzivno, vsaka je unikatna z obilico detajlov, hkrati pa so etično neoporečne in zelo nosljive.

Kaj boste nosili to pomlad in poletje?

Lahke, padajoče hlače s širokimi hlačnicami JSP in ‘oversized’ svileno ‘bomber’ jaknico JSP. Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Klobuk Kekec Sanje Grcić in plašč Anđele Lukanović.

Pisarna: Identity plus, d. o. o., Cara Uroša 31, 11000 Beograd, Srbija Tel: +381 11 2638066 Seznam trgovin: Identity, Eurocentar, Makedonska 30, 11000 Beograd, tel: +38111 3373830 Trgovina Zoofa, Breg 12, 1000 Ljubljana, tel: 059 97 89 83 Favrits fashion, Talackerstrasse 15, Basel, Švica Česa v življenju še niste počeli, pa bi si želeli?

Obdelovali bi vrt, vzgajali otroke, imeli hišne ljubljenčke, pridelovali ekološko sadje in zelenjavo.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Jutranja.

Vas bolj pritegne zamisel kot celota ali se raje osredotočate na detajle?

Vsaka najina kolekcija ima skrbno oblikovane detajle, včasih je tudi detajl izhodiščna točka in rdeča nit kolekcije. Celoto vidimo ne samo kot modno silhueto, ampak kot celoten stajling v kombinaciji z glasbo, scenografijo ali videoprojekcijo, mejkapom in frizuro.

Kos, ki bi si ga kupili od kolegov oblikovalcev iz kolekcij aprilskega ljubljanskega tedna mode?

‘Oversize’ motoristično jakno Mehle in plašč pletenin Draž.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke? www.jspfashion.com, e-pošta: jsp@sbb.rs, Facebook: JSP/Jelena & Svetlana Proković

Ljubljanski teden mode

- 105 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

MAJA FERME FASHION Maja Ferme

That’s all folks!

Kdo ste in zakaj moda?

Sem človek, ki ne želi spati, pač pa čutiti, ustvarjati, navdihovati in neposredno spremeniti. Zame je moda najlepši zgodovinski zapis časa, ki ga soustvarjamo in v katerem živimo.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Kolekcija je nastala na podlagi povabila k sodelovanju z največjo filmsko in televizijsko produkcijsko hišo na svetu Warner Bros. V svojih arhivih so za moje avtorske vzorce poiskali karakterje Looney Tunes. Natisnjeni so na blago in vključeni v prepoznaven slog nove kolekcije Maja Ferme fashion. Tweety in Sylvester v najbolj elegantni izvedbi do sedaj!

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj?

Poleg kostima in obleke vsekakor unikatna usnjena torbica, v katere vzorec sta vpeta glavna junaka iz Looney Toones; Sylvester in Tweety. Dizajn je klasičen, a sodoben, obenem pa vsebuje pomembno komponento humorja, namenjen

je inteligentni neobremenjeni ženski. Torbica se odlično poda k džinsu ali elegantnemu poslovnemu kostimu.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Vse, kar me obdaja. Pri svojem delu združujem elemente iz preteklosti, vpete v potrebe današnjega časa z vizijo prihodnosti. Zato so kreacije, ki jih ustvarjam, brezčasne.

Zakaj vztrajate v modi?

Razlogov je ogromno. Moda je lahko del umetnosti, tedaj govorimo o haute couturu, umetnost pa je tista, ki nas kultivira in nas dela bolj človeške. Obenem pa je moda del kulturne dediščine Slovencev, ki oblikuje našo zavest in samozavest in je v obdobju, v katerem odraščajo naši otroci, nadvse pomembna, če ne želimo ponovno postati »gastarbajterji«.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Aktualno kolekcijo, kot tudi oblačila za posebne priložnosti, ki jih izdelujemo po naročilu, si lahko ogledate, pomerite in kupite v showroomu Maje Ferme na Rimski 5 v središču Ljubljane, poleg Križank. Za obisk je potrebno predhodno naročilo na: info@majaferme.com.

Več o našem delu in o kolekcijah pa si lahko ogledate na: www.majaferme.com/sl/ Instagram: http://iconosquare.com/majaferme Facebook: https://www.facebook.com/maja.ferme Kdo je vaša muza?

Uspešna, močna, a senzibilna ženska, kakršne so tudi ženske, ki nosijo izdelke Maja Ferme fashion, med te se uvrščata tudi filmska igralka Monica Bellucci, ki nosi naš nakit, in največja ruska operna diva Anna Netrebko, ki nosi našo torbico.

Katero žensko ali moškega bi najraje oblekli in zakaj?

Trenutno predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki predstavlja Slovenijo in s tem njeno kulturo zunaj naših meja.

Nosite druge oblikovalce, in če, katere?

Za poslovni vsakdan in za posebne priložnosti nosim Maja Ferme fashion, veliko pa imam tudi kosov slovenskih oblikovalskih kolegov. Nazadnje sem si kupila bel komplet preminulega kolega Zorana Garevskega, ki ga kombiniram z drugimi kosi iz svoje omare.

Knjiga/film/glasba, ki vas je nazadnje spravil/a v jok?

Knjiga: Mali princ (Antoine de Saint-Exupery) Film: Desert dancer (Richard Raymond) Glasba: Take me to church (Hozier) Ne ravno v jok, pač pa te uči pomembnih lekcij za bolj kakovostno pot skozi življenje.

Ljubljanski teden mode

- 107 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

Maja Štamol Maja Štamol Droljc

MOLECULA

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Kolekcija Molecula je sestavljena iz nosljivih kosov za vsak dan, poslovni svet in tistih za posebne priložnosti. Oblačila, ki dajejo nekaj več, so nosljiva vsako zase in se med seboj odlično kombinirajo. Izdelana iz kvalitetnih materialov v črni, sivi in kamel barvi. Namenjena ženski, ki je rada lepo oblečena, ampak ne mara množice, temveč prisega na ustvarjalnost in unikatnost.

Zakaj vztrajate v modi?

Moda je moj hobi, moja služba, moje sproščanje. Z njo in od nje živim.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Torbico Sanje Grcić.

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

Natikače ali sandale z debelim podplatom iz gume Maje Štamol za Kopitarno, kombinirane z dolgim krilom ali dolgo obleko.

Za kom se obrnete na ulici ali kako oseba vzbudi vašo pozornost?

Mojo pozornost na ulici vzbudi oseba s kreativnim stilom oblačenja.

Je manj več?

V mojih kolekcijah velja pravilo manj je več. Sem človek čistih linij in prečiščenih stajlingov.

Katera pesem vas pripravi do plesa?

Ples je edina aktivnost, ki me res ne pritegne, zato tudi zelo redko plešem. Tudi sicer sem raje v tišini kot ob glasbi.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Pomembno je oboje, čeprav bi moj mož rekel, da je zame lepota bolj pomembna. Če sem iskrena, ima prav.

Kaj imate oblečeno, medtem ko odgovarjate na ta vprašanja?

Nič, saj odgovarjam pozno zvečer, sem v postelji in gola, nikoli ne spim v pižami.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Atelje za oblikovanje oblačil, Šlandrov trg 24 v Žalcu, delovni čas po dogovoru www.majastamol.com maja.stamol@siol.net Tel.: 041 707 820 Prodajni kotiček: Nama, Tomšičeva 1, Ljubljana

Ljubljanski teden mode

- 109 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

MÊHLÊ Maja Mehle in Miha Kalan

CONS 5

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Gnoj je zlato / Zlato je gnoj / Oboje = 0 Glavni navdih kolekcije jesen-zima 2015/16 je Cons 5, slovenska konstruktivistična umetniška skupina iz 20. let prejšnjega stoletja, katere ustanovitelj, umetnik Avgust Černigoj, je edini Slovenec, ki je študiral na znameniti šoli Bauhaus. Kritika buržoazije tistega časa in raziskovanje identitete in pripadnosti v nemirnih časih po prvi svetovni vojni sta bili njihovi glavni ideji. Poleg Černigoja, prvega slovenskega modernista, pa je kolekcijo navdihnila tudi poezija Srečka Kosovela.

Moda je najina velika ljubezen, je pa tudi biznis in sama nisem človek, ki bi lahko posedala naokoli in delala nekaj le zato, da mine čas. V življenju si želim delati, kar rada in z veseljem delam in kar mi omogoča, da se imam super vsak dan. Moda je super.

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

Naj investirajo vsaj v en kos s slovenskim podpisom.

Kdo je vaša muza?

Tilda, Rihanna, Beyoncé, Stella, Victoria, Roisin ... In vse močne in uspešne ženske tega sveta.

Evropa umira. / Društvo narodov in apoteka, oboje je laž. / Operacije. Revolucije!

Kolekcijo Cons 5 sestavljajo sproščena, nosljiva in, kar je zelo značilno za vse kolekcije Mêhlê, ‘unisex’ oblačila.

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj? Črna ‘neo-foam oversized biker’ jakna. Lahka, topla in ultra stajliš. Lahko je videti večerno, lahko pa zelo »I don’t give a f**k about fashion«.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Vse. Ljudje, zgodbe, vsakdanji problemi, naključno slišani pogovori neznancev, glasba, film ... Navdih ni nikoli na urniku in lahko pride kadarkoli. Kolekcija je vedno skupek idej oziroma navdihov. Nikoli ni le ena ideja. Nekateri navdihi ostanejo, drugi odidejo pa spet pridejo. Za SS16 naju navdihujejo futurizem, roboti in retrofuture.

Česa v življenju še niste počeli, pa bi si želeli? Časa in denarja vedno zmanjka za dopust in potovanja. Prebrati si želim še veliko knjig, pogledati filme, vse razstave, pa z jadrnico okoli sveta, plesati na karnevalu v Riu ...

Je manj več? »Too much is never enough«. No, seveda odvisno česa.

Katera glasba vas spravi do plesa?

Beyoncé. Vedno!

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

V srednji šoli Sabina Puc, med študijem Nataša Peršuh in Zoran Garevski. Matthew Miller. Ter vsi ljudje, ki so kadarkoli rekli: »Ne, to se ne da«.

Zakaj vztrajate v modi?

Ali mislite, da je Picasso vztrajal v slikarstvu? Ali je slikal, ker je bilo slikarstvo njegova ljubezen?

Ljubljanski teden mode

- 111 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

MARINADESIGN Marina Obradović

MARINADESIGN FW2015-2016

LJFW ZA ODROM Fotografija:

Matej Leskovšek

Fotografija: Kreativna zasnova, ličenje in frizura: Model: Kurator:

Peter Giodani Špela Ema Veble Andreja / IMMORTAL MODELS MANAGEMENT Dajana Ljubičić

DRAGA Fotografija: Stiliranje: Ličenje: Frizura:

Matej Pangerc Barbara Podlogar Petra Hartman Tomaž Turk Asistiranje:

Model: Posebna zahvala:

Alenka Čampa Anja Krvina Lokostrelstvo Ravnjak Dunajska cesta 61,Ljubljana

Str. 1 in 2 >> obleka: Dajana Ljubičić (Squat) / lok: Lokostrelstvo Ravnjak // Str. 3 in 4 >> obleka: Chloé (Maria Store Zagreb) // Str. 5 in 6 >> obleka: vintage Chloé (Vintage Divas) / brezrokavnik: Oktober (last stilista) / škornji: Hunter (Transport) / nož: Lokostrelstvo Ravnjak // Str. 7 >> obleka: Stella McCartney (Maria Store Zagreb) // Str. 8 >> obleka: D.Melem (d.melemstore@gmail.com)

META INTERIER Izbor produktov: postavitev:

AnĹže Sekelj Kitsch-Nitsch

Str. 1 in 2 >> ogledalo: Normann Copenhagen - Fold / namizna svetilka: Iittala - Leimu / stol: Magis - Air Armchair // str. 3 in 4 >> svetilka: Lightyears - Radon / stol: CH88T - Black Dining Chair / stojalO: Ferm Living - Brass Toilet Paper Holder / svetilka: Fritz-Hansen - Kaiser Idell / preproga: Nani - Marquina - Luna / miza: Tom Dixon - Pylon // str. 5 in 6 >> svetilke: Yoko - Table - Lamps / jedilna miza: Tom Dixon - Trace / stol: Kettal - Net Club / svetilka: Foscarini Allegro Ritmico // str. 7 in 8 >> ogledalo: Ferm Living - Wall Wonder / mizica: E15 -Â Fortyforty / ogledalo: Normann Copenhagen - Flip / svetilka: Terence Woodgate - Solid / jedilna miza: Magis - Baguette / predelna stena: Vitra - Algue / svetilka: Nemo - Cassina - Crown // str. 9 in 10 >> miza: BD Barcelona - Chandlo / mizica: E15-CT09 - Enoki / svetilka: Fritz Hansen - Kaiser / namizna svetilka: Innermost - Jeeves / miza: Magis - Lem.

A

M

I

Š

I

N

Str. 1 in 2 >> obleka: Zoran Garevski / srajca: Zara (Zara) // Str. 3 in 4 >> bluza in krilo: Zara (Zara) / ovratnik: D.Melem (d.melemstore@gmail.com) // Str. 6 >> obleka: YOUNG@SQUAT (Squat) // Str. 7 >> srajca: D.Melem ( d.melemstore@gmail.com) / krilo: Zara (Zara) / nogavice: H&M (H&M) / obutev: Zara (Zara) // Str. 8 >> top: Ivan Rocco: (Squat) / suknjič in krilo: Topshop/ (Emporium) // Str. 9 >> obleka: YOUNG@SQUAT (Squat) // Str. 10 >> bluza in krilo: Zara (Zara) / obleka: D.Melem (d.melemstore@gmail.com)

S

O

F

I

J

Fotografija: Stiliranje: Ličenje: Frizura: Model: Koza: Kurator:

A

Mimi Antolović Nina Jagodic Špela Ema Veble Matjaž Šiška Nina Ricci Sofija Dajana Ljubičić Zahvaljujemo se za Sofijo

Franjo Matković Matjaž Šiška Stiliranje: Doris Fatur Ličenje: Kristina Pavlov Frizura: Matjaž Šiška model: Gordana d. / Talia models Zagreb

Fotografija: Kreativna zasnova:

Kurator:

Dajana Ljubičić ZAHVALA za izposojo stola Mr&Mrs Asparagus

5 MINUTES OF DARKNESS

Str. 2 >> bluza: Givenchy (Maria store) / hlače: Roba (ROBA store) / nogavice: last stilistke // Str. 3 >> bluza: A’marie (A’marie) / suknjič: ElliaTT (Vešmašina) /obleka: ElliaTT (Vešmašina) // Str. 4 in 5 >> obleka: ElliaTT (Vešmašina) / majica: H&M (H&M showroom ZAGREB) / obutev: Pura Lopez (Karla) // Str. 6 >> majica: Madame Demode (Madame Demode) / obleka: Givenchy (Maria store) // Str. 7 in 8 >> obleka: vintage Versace (Das Charmes vintage exchange) / uhani: Olgafacesrok (www.olgafacesrok.com) // Str. 9 >> top: Dioralop (Diolarop store) / krilo: Balenciaga (Maria store) // Str. 10 >> obleka: Boudoir (atelier Boudoir)

Fotografija: Kurator:

Borut Bučinel Dajana Ljubičić

Fotografija: Kurator:

Borut Bučinel Dajana Ljubičić

Spomnim se, kaj bom imel na sebi

- 179 -

Digitalno slikarstvo

Gregor Rozman

AFRODITIN

B.LESK. Fotografija: Kreativna zasnova in stiliranje: Ličenje: Frizura: Model: Navdih: Kurator:

Mimi Antolović Nina Jagodic Špela Ema Veble Matjaž Šiška Nika G. / IMMORTAL MODELS MANAGEMENT Afrodita Pearl Prestige Dajana Ljubičić

Str. 2 >> majica: A’marie (A’marie Zagreb) / ovratnik: Vintage Divas // Str. 3 in 4 >> obleke: Boudoir (Atelier Boudoir) // Str. 5 >> obleke: Boudoir (Atelier Boudoir) / plašč: A’marie (A’marie Zagreb) // Str. 6 >> obleke: Dsquared2 (Sportina Outlet) / majica: Zara (Zara) / plašč: A’marie (A’marie Zagreb) // Str. 7, 8, 9 10 in 11 >> obleke: Boudoir (Atelier Boudoir) // Str. 12 >> obleke: Boudoir (Atelier Boudoir) / plašč: A’marie (A’marie Zagreb)

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar Karim Shalaby

Božansko presečišče

Malenkost mistične misli z dogodka ob lansiranju nove linije za nego kože Kozmetike Afrodita Pearl Prestige Mitov o ženskah obstaja toliko, kolikor je žensk kadarkoli obstajalo. Najbrž so nekateri resnični, veliko pa je stereotipov, posploševanja in ohlapnih asociacij. Gotovo pa pričajo o zapleteni nravi bitja, ki mu pravimo ženska. Boginja, dama ali sodobna 45-letnica. Žensko energijo povezujemo s cikličnostjo, nego, rodovitnostjo, ustvarjalnostjo. Z načelom jin. Vodo. Luno. Letnimi časi.

Bolečino poroda in črnino smrti. Kakor bisernica, ranjena z vdorom tujka, iz gona po preživetju izloči čudež.

- 205 -

Najsi bodo angelske solze, darovi bogov, Lunina rosa ali zgolj obrambni mehanizem. Biseri na Zemlji že tisočletja simbolizirajo čistost, blaginjo, moč, poštenost, integriteto, iskrenost. Predvsem pa je njihova trdnost, lepota in neponovljivost, vsak biser je namreč unikaten, nepopolne oblike in drugačne barve, lepa metafora za žensko lepoto. Celo več kakor to. Njihova prisotnost naj bi spodbudno vplivala na delovanje srčne čakre, krepila čustva. Krasili so številne kraljevske krone, vratove, uhlje, prste in zapestja aristokratov, ampak časi se spreminjajo. Ravno tako ideje o ženski, njenem telesu, vlogah, verovanjih, videzu.

Eterična lepota bisernega lesketa je rezultat izločanja številnih plasti zaščitne beljakovine na neželeni drobec. Seveda si želimo biserov. Prav tako lepote.

Pohlepno? Nujno. Prava lepota je posledica čiste funkcije. Odraz zdravja, nege, znanja. Namesto molitve k hudomušni boginji ljubezni sodobne ženske želijo pošten odgovor, ki prinese rezultate. Obred postane googlanje peptidov, kolagena, elastina. Dokaz? Pogled v ogledalo. Vsled sladke simbolike vodnih znakov in legend o pršenju morja skoraj pozabim, da stojim v Cekinovem gradu v Tivoliju in strmim v srebrne čeveljce očarljive Ule Furlan. Zbistrim pogled in za silo sortiram sanjarjenje. Nato me prešine.

Med gostjami, ki nosijo vsaka svoje bisere, pravljičnim ambientom in občutkom povezanosti zopet pomislim na obred čaščenja. Naše Afrodite. Te, v katere tradicijo, moč in znanost verjamemo. S široko razprtimi očmi. Tako sem nato dneve strmela v svojo kožo. Še vedno ne znam znanstveno razložiti, zakaj eliksir deluje v koži globinsko. Kako najde kolagen in ga obnavlja ter kako se biserna beljakovina znajde na mojem obrazu. Vidim le, da je moja koža gladka, in upam, da tako tudi ostane. Kljub času. Nesmrtnemu gospodarju propada, katerega posledicam se ni moč izogniti. Ublaži jih lahko le pravočasna in premišljena akcija. V svojih poznih dvajsetih letih tako stiskam zadnje mozoljčke, odbijam prve gubice, sanjarim o pravljicah in razmišljam o celični sestavi kože. Raziskave pravijo, da sem začela pravočasno.

Sedaj je vse, ker mi preostane: verjeti. Gospe Danici, Anamariji, Lorelli, Nini, Barbari, Niki. Na podlagi oprijemljive kolektivne izkušnje z okusom po luksuznih sanjah.

Božansko presečišče

- 207 -

Kreativna Eksplozija Urbane Kulture s Posluhom za Okolje

26.–28. 6. 2015 Tobačna mesto, Ljubljana

MODNI NAMIG ALI KAKO ZAČETI POLETJE V LJUBLJANI. Navdušeni smo nad dogodkom, ki se bo konec junija naselil v Ljubljani. Ker v tem času poletje začne že konkretno trkati na vrata in ker nam misli že bežijo na dopust. Počitniški načrti bodo takrat verjetno že postavljeni ali pa tudi ne. Za vse tiste, ki bi poletje radi začeli, kot je treba, svetujemo obisk najbolj svežega festivala, kar jih je Ljubjana videla. Namesto prvega skoka na morje predlagamo skok v mesto. Na festivalsko prizorišče. Flow je vsekakor več kot klasičen poletni festival, in ponosni smo lahko, da so ga organizatorji pripeljali prav v Ljubljano. Dogodek je z glasbene strani več kot dodobra podkrepljen, in glede tega nam sploh ni treba izgubljati besed. Ob glasbenih zvezdah bo ponujal ustvarjalni naboj, ki preveva sodobno kulinariko, pa tudi zgodbe, s katerimi Slovenci osvajamo Kickstarter in umetniško sceno. Flow je odkrivanje in mešanje glasbe, umetnosti, oblikovanja, kakovosti življenja in najboljšega v ljudeh.

V Ljubljani se bo Flow ob sveži glasbi naslonil na urbano kulturo, vizualno umetnost in izbrano ponudbo restavracij, pivovarn in vinskih kleti. Umestitev v Tobačno mesto ni naključna. Ta je že 130 let prizorišče številnih zgodb, kot dom Poligona, številnih ustvarjalcev pa simbol tranzicije iz industrijske družbe v družbo znanja, v kateri umetniki in podjetniki ob podpori lokalne skupnosti razvijajo ideje v zgodbe in izdelke, ki osvajajo svet. Pomembna nota festivala je širjenje zavesti o ekologiji, uporabi energije iz obnovljivih virov in recikliranju, zagotovo pa bo pripomogel tudi k turistični ponudbi, saj ga bodo obiskali gostje iz vse Evrope.

- 211 -

R OISI N M U R P H Y PE T S H O P B O Y S M E T R O N O M Y R UN T H E J E W E L S C A R I B O U JOSE G O N Z AL E S D E R R I C K M AY BONOBO D J S E T D I X O N A M E D J K O ZE BA D C O P Y E D O M A A J K A T O R U L THE S T U B S

- 213 -

T E V A P E T J A I V A N !

Fotografija:

Petra Švajger

V že čisto pravem objemu pomladi nas je na najlepši terasi v Ljubljani razveselila Teva s Petjo Zorec.

Teva, ki nam izvabi kakšen otroški spomin na obalo in morje, se je odločila nov par nog poiskati tudi na mestnem betonu med modnimi navdušenci. Prav dobro ji gre. Teva se je povezala z odlično slovensko oblikovalko Petjo Zorec, ki je njihovo obutev vključila v svojo kolekcijo za jesen in zimo, predstavljeno na Ljubljanskem tednu mode. Petja in Teva sta skupaj izdelali kolekcijo posebnih nogavic Limited. Koncept povezovanja znamk in oblikovalcev odprtih rok sprejemamo in prijetno pozdravljamo.

Poleg oblačil Petje Zorec smo na terasi hotela Vander lahko preizkusili še kose nove kolekcije Ivana Rocca.

Teva, Petja in Ivan.

Nihče ni imel dobrega razloga za to, da ne bi vsaj nečesa preizkusil.

- 216 -

www.petjazorec.com

Gosposka ul. 3 LJ center Pon.-Pet.: 10.00 - 20.00 Sob.: 10.00 -16.00 www.divaspreloved.com

Si drzneš zabavati z oblačili?

Ustvari svoj stil.

Odkupujemo izbrana oblačila in dodatke, več informacij na www.divaspreloved.com

Trajnost Trajnost in in kvaliteta kvaliteta

Vintage & designer 2nd hand

UGODNE CENE

Ko vstopite v trgovino, Vam bodo dih jemali visoki stropovi, oboki in črno bel dekor z zlatimi akcenti. V 150 m2 se iz kota v kot, med oblačili in pohištvom, v harmoniji preliva zvok starih melodij in uspešnic 20 stoletja. Tukaj se čas ustavi, trgovina pa vas popelje tja, kamor si najbolj želite.

Divas Vintage ponuja z ljubeznijo izbrana oblačila in dodatke, za moške in ženske. Našli boste kose iz 30ih let pa vse do 90ih let prejšnega stoletja. Slovenski dizajn in artikle svetovno prizanih modnih hiš, kot so Moschino, Ferre, Gucci, Dior, YSL...Poleg oblačil in dodatkov pa boste tukaj našli tudi porcelan, steklo in pohištvo.

Več kot samo lepa

Je odlična poznavalka modnih trendov.

Je najboljša lepotna svetovalka.

Je prijateljica, ki razume, da odnosi niso popolni.

Je ženska, ki rada izziva.

Je ljubiteljica zdrave in dobre hrane.

Je eko zagovornica.

Preprosto morate jo imeti!

www.eva.si

a

lni.

ti!

SPLETNA DRAŽBA

90% NOVI IZDELKI

Z DO

POPUSTOM Spremljajte jih dnevno na salomon.si

Vsi njegovi jutranji obrazi!

Jutranji program

Osrednja Slovenija 100,2 in 101,2 MHz || Ĺ tajerska 104,8 MHz || Obala 102,4, 102,8, 100,8, 98,4 in 92,6 MHz || Dolenjska 103 MHz

KopiTim_

!

MHz KopiTim_oglas_237x310_v1.indd 1

04/05/15 15:26