M-mag 4

Modno Sestavlja: Anže Sekelj Aska Kajtazović Črtomir Just Dajana Ljubičić Denis Pucelj Dijana Matković Dora Šustić Doris Fatur Dušan Marin Florian Ferino Fortuna Lazar Irena Fabri Ivan T. Goldman Ivana Žunić Jaka Bulc Jaka Neon Jure Brglez Katja Horvat Klemen Razinger Konstantinos Gkoumpetis Lea Bratušek Liza Rihar Lucio Aru Luka Korošec Maja Vučina

Marcus Van Der Post Mariah Adams Ernst Marko James Bahor Marko Lončar Maša Tomažin Matjaž Šiška Michaela Selmani Mimi Antolović Mojca Pišek Nemanja Knežević Peter Giodani Petja Zorec Sophie Schwarzenberger Suzana Holtgrave Špela Ema Veble Tadej Zupančič Tadeja Ogrizek Tadija Janičić Teo Nadišič Tina Dobrajc Tjaša Marin Tjaša Tolj Tomaž Šantl Ulrich Hartmann Urban Cerjak

UREDNICA PROJEKTA: NINA JAGODIC Jezikovni pregled: Maja Nemec Oblikovanje: Den Baruca Obdelava fotografij: Lola Vuković Tisk : Grafika Soča Sedejeva 4, 5000 Nova Gorica Slovenija T: +386 (0)5 335 85 00 F: +386 (0)5 335 85 35 e-pošta: grafika.soca@grafika-soca.si Revija M - mag izhaja štirikat letno.

Vsebine revije ni dovoljeno reproducirati brez dovoljenja uredništva.

Uredništvo ne prevzema odgovornosti za nenamerne tiskarske napake.

M - mag izdaja Nina Jagodic s.p., Gosposvetska cesta 1, 1000 Ljubljana M- Mag www.them-mag.com info@them-mag.com

Ilustracija: Michaela Selmani

BESEDA 008 016 024 030 036 042 044 048 056 062 070 074 076 080 084 086 106

TADEJ ZUPANČIČ: Narcizem v času ko ga je mogoče tehnično reproducirati KATJA HORVAT: Gorsad Kiev TADEJA OGRIZEK: Marie Jacotey MARKO JAMES BAHOR: Francoski pornofilmi in kuhano meso TEO NADIŠIČ: Barve ANŽE SEKELJ: MIX / Dulash der DJ KATJA HORVAT: Drugstore Beograd MICHAELA SELMANI: Ffx LIZA RIHAR: Trans-icija DORA ŠUSTIĆ: Dve sestri Bergmanove tišine DENIS PUCELJ: Kdo zares slepomiši ali dajmo že enkrat krila na noge vseh DENIS PUCELJ: Ali je vse utopično kar se sveti?

TJAŠA TOLJ: Klančina LIZA RIHAR: Razgled s podpisom KATJA HORVAT: Werner Herzog DIJANA MATKOVIĆ IN MOJCA PIŠEK: E-pisma / O smislih JAKA BULC: O Jamesu Francu in o široki razpršenosti zanimanj

∙∙ N N A AR R C C II Z M ∙∙ ZE E M ∙∙ ∙∙

∙∙ ∙∙

∙∙

Č Č

A A

K K

G G JJ

V V

S S

U U

O O A A

E E

,,

∙∙

∙∙ ∙∙

∙∙

∙∙

∙ M O G G O O Č Č E ∙

∙T T EE H H N N II Č ČN NO O∙ ∙∙REPRODUCIRATI∙ R E P R O D U C I R AT I ∙

Beseda: Ilustracija:

Tadej ZupanÄ?iÄ?

Fortuna Lazar

Če z internetom niste ravno skupaj krav pasli, se vam lahko včasih zazdi, da so družabno/družbena omrežja polna pasti, v katere se je vse prelahko mogoče ujeti. Pasti res obstajajo in so nevarne, vendar pa se jim je, bralec, zelo lahko izogniti. Tudi na Instagramu. »Ali ne veš, da je to družbeno omrežje že zdavnaj kupilo tisto megapodjetje, za katero vedno praviš, da je metamfetamin interneta?« Ne vem zakaj, ampak prijatelja, ki mi je postavil to vprašanje, je resnično skrbelo, da sem tako naiven, da tega nisem vedel. Takoj sem ga potolažil, češ da to pa že vem, saj moramo sovražnika dobro poznati, kajti kako ga bomo pa drugače sploh lahko sovražili.

V glavnem pa sem se tisti ponedeljek zvečer dolgočasil in nekaj brskal po telefonu ter – skoraj po pomoti – pritisnil na sprožilec na kameri. In posnel, z malo čudnega kota, z zofe, fotografijo dela knjižne police. Kaj pa naj zdaj z njo? In mi je, kot kakšna sirena, zaklicalo tisto družabno/družbeno omrežje. To, verjamem, ni zelo posebna, drugačna, unikatna izkušnja. Ne! Aplikacija je bila naložena v poldrugi minuti, za vse partikularije – ime, prijavo, vse drugo – sem porabil slabe štiri minute, potem pa sem se srečal s preprostim nalagalnikom fotografij, nekaj filtri, ki so se mi zdeli zanimivi za prvih nekaj dni, ter zelo osnovnim orodjem za popravljanje fotografij in ravnanje z njimi. Ko pa sem svojo prvo fotografijo varno pripeljal skozi vse te pasti, sem prišel do postaje, ki se ji reče »share to«, pri kateri sta dve možnosti za to »delitev«, namreč na »followers« ali »direct«; prvih nisem imel, drugo pa, se mi je zdelo, ni mogoče brez prvih.

Seveda ti to družabno/družbeno omrežje pove, kdo od tvojih prijateljev, znancev in sodelavcev ga že uporablja, vendar pa se res ne spodobi biti vsiljiv; kakorkoli že, kliknil sem na »followers«. Jaj. Pa je bila fotografija objavljena. Kar tako.

Hitro. Kaj pa se zamudimo, kot je rad dejal neki bivši kolega. Točno tako.

In potem, kaj kmalu, po minuti ali dveh, se je pojavilo nekaj ♥ (zdi se mi, da obstaja en spacan prevod za to, vendar se ga ne spomnim) – Napo, John, Londonski Marko, Emil, Nina, Jak, Luka, Karmen, Steven – in tudi tri prijazne komentarje, namreč Emilov »Dobrodošel«, Tinin »Oooooooooo!« in Irenin »Juhej!«. In potem se ni bilo smisla ozirati nazaj. Ko me je Edo dva tedna pozneje vprašal, ali sem že čisto zasvojen, sem mu odpisal, da še ne čisto, vendar pa nisem prepričan, da mi je verjel. Skratka, tako sem se pridružil Instagramu – joj, čisto sem pozabil povedati, da gre za Instagram! Natanko mesec dni kasneje je Instagram s svojimi 400 milijoni uporabnikov prehitel Twitter, ki jih ima 360 milijonov, po približnih ocenah pa je vsak dan – torej: vsak dan – objavljeno 80 milijonov novih fotografij. Približno 68 odstotkov uporabnikov Instagrama so uporabnice, zelo velik delež fotografij pa so selfiji; zelo velik. In tako sem se v naslednjih mesecih naučil kar nekaj stvari, takšnih za »razdeliti«. Torej, naučil sem se naslednje:

1) V nobenem primeru ne gre samo za fotografije.

2) Ni vsaka fotografija orožje, ki smo ga vzeli v roke.

3) Tudi pri najbolj razglašenem motivu obstajajo kóti, ki še niso bili uporabljeni; drugačni, novi kóti lahko precej kompenzirajo to, da nimate stativa in kamere za 5000 funtov z vsaj tremi teleobjektivi.

4) Kar hitro sem bil sprejet v krožek, v katerem se vzajemno spodbujamo, in to mi je všeč; nekaj nas je, ki se poznamo že od prej, drugi smo se spoznali na Instagramu.

5) # je živčevje Instagrama, tako kot sta ♥ in sledenje njegovo ožilje. Če si za tole nisem zaslužil vpisa v kakšno rubriko najbolj pretencioznih umotvorov, potem se verjetno nisem dovolj potrudil. Ampak kot je pri takšnih stvareh zelo pogosto, je zelo mogoče tudi res: samo pomislite, kako stvari delujejo; ali pa tudi ne!

6) Zdi se mi, da nobenega ♥ nisem dal samo iz vljudnosti.

7) Nisem čisto prepričan, da se spodobi komentirati pod fotografijami, vendar to včasih vseeno naredim.

8) Brez kakršnegakoli pokroviteljstva: super fino je, da na svet, skozi objektiv, podobno gledamo zelo različni ljudje. Mogoče pa gre res za občutljivost.

9) Najbolj zasvojljivo je, da lahko sproti, vsaj deloma, spremljaš tudi to, kaj je všeč tvojim sledilcem in komu (še tudi) dajejo ♥, komu začnejo slediti in takšne stvari.

Pri tem gre ali za odkrivanje novih obzorij (kar je mogoče) ali pa zalezovanje (kar je zelo mogoče).

10) Algoritmi, s katerimi svetujejo, koga bi lahko še »odkril«, so satanska stvar, skovana v razbeljenih temnicah norih silicijancev. Res pa je, da me imajo včasih pogruntanega manj, kot insinuirajo oziroma si mislijo; iztiri jih že vsak bolj naključen, slučajen ♥, ki ga daš. Potem se te nekaj časa, dokler se algoritem ne spremeni, spremljajo sugestije, za katere si res misliš, da bi bilo bolje, če jih ne bi bilo.

11) Preveč # me zmede; napačna, nenatančna uporaba # me dela živčnega.

12) Všeč so mi sence.

Narcizem v času, ko ga je mogoče tehnično reproducirati

- 11 -

13) Všeč so mi okna. Okna bi lahko fotografiral ves dan.

14) Všeč so mi balkoni. Tudi balkone bi lahko fotografiral ves dan, razen takrat, ko bi fotografiral okna.

15) Odločitve, da bom naredil po enavtoportretposnetzdigitalnimfotografskimaparatomaliprenosnimtelefonom – saj se tako, po slovensko, reče selfiju, ne? – na uro, se ne držim. Leta 2013 so sestavljavci Oxford English Dictionary »selfie« razglasili za besedo leta in ne vem, ali si je od takrat že kdorkoli opomogel.

16) Ko vidiš en selfi, si videl vse. Doslej prav tako nisem videl še niti enega – no, pretiravam, ampak ne preveč –, ki bi avtorici/avtorju naredil kakšno posebno uslugo; razen medvedje – oziroma račje, če smo že pri tem. Res, točno: za kaj gre pri tem račjem šobljenju ustnic? Ker nisem, kljub pozivom, objavil niti enega selfija, nimam ne »boljše strani obraza« in tudi »spontanega izraza na obrazu« ne.

17) Živimo v času, ko je mogoče narcizem tehnično reproducirati, vendar pa je dobro vedeti, da selfi ni samopodoba, pa tudi če se postavimo na glavo, ko ga posnamemo.

18) Poleg narcizma majhnih razlik obstaja tudi narcizem velikih razlik. Veliko je tudi nečimrnosti. Narcizem in nečimrnost nista isto, vendar se – tudi – ne izključujeta.

19) Nekaj fotomodelov si zasluži vso pozornost, ki jo uživajo. Kljub temu pa sem bil kar malo presunjen, ko je novo objavo britanskega potetoviranega lepotca Stephena Jamesa – torej @whoiselijah – v 21 minutah ♥ 12.471 ljudi oziroma 12.472. Ko je njegov 17-letni ameriški kolega Lucky Blue Smith, ki ima kot @ luckybsmith poldrugi milijon sledilcev, novembra prišel v London, je pod svoj selfi napisal – ne preveč kriptični – »London, pogovarjaj se z menoj.« In London – vendar ne samo London – se je potem začel »pogovarjati« z njim: v 4 sekundah je fotografija dobila 121 ♥, v 40 sekundah se jih je nabralo 1357, v končani prvi minuti jih je bilo 2730, na koncu druge 6021 ... (čas za kavo in krajši počitek v zatemnjeni sobi)... v 19 minutah pa 33.316. To je zelo veliko ♥. Zelo zelo veliko.

20) »Kar pogumno deli ♥,« mi je dejal Londonski Marko, ki je vsekakor najbolj praktičen človek, kar jih poznam. Kljub temu, da se držim vseh njegovih nasvetov, ♥ načelno ne dajem instagramovcem, ki imajo (zelo, srednje) veliko sledilcev, saj jim jih delijo že drugi.

21) Pri nekem svojem sledilcu – ki me spremlja že od začetka – sem v naslednji družbi: @voguehommes, @luckybsmith, @kortajarenajon, @justinbieber, @ whoiselijah, @pozzialessio, @dominiksandoh in @jonathanguijarro (ter še 2427 drugih). Seveda imam dve možnosti: ali so mu res všeč fotografije poslopij, predvsem britanskih, iz obdobja brutalizma, predvojnega modernizma in funkcionalizma, ali pa gre za sindrom prevaranta in me bo, ko bo še enkrat pregledal, komu sledi, preprosto spregledal in odsledil (ali kako se že reče).

Odsleditev, resnici na ljubo, boli. Ko sem ob neki priložnosti opazil, da mi je začela slediti zelo ugledna arhitekturna revija, me je od navdušenja – in nečimrnosti – skoraj kap; podobno kot me je kap dva tedna pozneje, ko sem pogledal, ali mi slučajno še vedno sledijo, vendar mi niso (več). Verjetno, se mi je zdelo, moj račun zanje verjetno ni dovolj »čist«, vsebinsko namreč, ker na njem niso samo fotografije poslopij, predvsem britanskih, iz obdobja brutalizma ... no, da ne bom ponavljal.

22) Dekadentne in subverzivne persone, ki se sukljajo naokoli, so zanimive že zato, ker Instagram ni tumblr. Zadnjič sem se z znancem, ki mu stalno zapirajo/ blokirajo račun(e), pomenkoval o tem, zakaj je sploh tako jezen zaradi takšnih ali drugačnih omejitev oziroma prepovedi na Instagramu. »Zdi se mi, ko da smo v Hollywoodu v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja,« mi je dejal, »v času Haysovega kodeksa, ki je prepovedoval vse mogoče, da bi ja izkoreninili izprijenost in golost.« To ja, ampak po drugi strani to pomeni, da moraš biti pri kršenju kodeksa/pravil bolj kreativen in inovativen, sem pripomnil. »To drži, čeprav se tudi kreativnosti in inovativnosti lahko hitro naveličaš. Je pa, v bistvu, zelo zanimivo, kako denunciantsko in čistunsko se obnašajo tisti instagramovci, ki nas ovajajo. Zanje je problematična čisto vsaka sugestija, čisto vsak obris je peklenski, čisto vsaka silhueta je usodna. Neverjetno. Kot kakšne stare tercialke so, pri čemer pri tercialkah vsaj vem, za kaj gre, pri teh ovaduhih pa mi res ni jasno ...« Tudi meni ni.

23) Če potrebujem/potrebujete/potrebujemo spodbudo ali par prijaznih besed, so najboljši naslov za to bodibilderji, ki vam radi svetujejo, da lahko »danes naredite prvi korak v drugačno, bolj izklesano prihodnost«. Pri tem vam bodo koristili tudi različni proteinski napitki, ki jih oglašujejo ter na svojih spletnih straneh ponujajo z 10-odstotnim popustom in vsem tem. In potem vas še vprašajo: »Kako vam je všeč moje telo?« Odgovor na dopisnici ali kaj?

24) Če ne bi bil na Instagramu, potem ne bi vedel, da je #nofilter v francoščini #pasdefiltre.

Narcizem v času, ko ga je mogoče tehnično reproducirati

- 13 -

25) Zdaj vem, kdo je Harley Morenstein, vendar pa se kakovost mojega življenja zaradi tega ni spremenila.

26) Nekaj uporabnikom Instagrama sledim samo zato, da pod njihovimi objavami prebiram ženitne ponudbe; eden od njih je @luckybsmith.

27) V komentarjih pod fotografijami iz rimske poslovne in stanovanjske četrti EUR se pogosto pojavi vzklik »viva il duce«.

28) Londonski brutalizem je zelo fotogeničen, vendar ne na črno-belih fotografijah; ne, res nisem edini, ki je malo obseden z njim. Zadnjič mi je neki prijatelj dejal, da so črno-bele fotografije »dokaz pomanjkanja domišljije«, vendar se moti in potem sva se spričkala.

mesecih. Ko sem to zapisal v nekem komentarju, mi je nekaj praktikov z daljšim stažem – ne vem zakaj – nehalo dajati ♥; morda stvari niso povezane, vendar se mi zdi, da so. Drugih to ni motilo; nekaj profesionalnih fotografov mi je povedalo, da imam »oči fotografa«, kar se mi je zdelo zelo imenitno, podobno kot mi je zelo laskalo, ko mi je nekaj arhitektov povedalo, da fotografiram z »očmi arhitekta«.

Tudi če odmislim tistih trideset odstotkov pretiravanja, je to zelo v redu. Ali se moram sekirati, ker gre zdaj za lastno hvalo? Ne. Se ne bom. Sicer pa mi je moj prijatelj Oly rekel, da si nikoli ni mislil, da bi me lahko »popolnoma prepoznal kar po fotografijah hiš, ki jih slikam«. Toliko o tem.

32) Še vedno nisem čisto prepričan, da dvojčka Haydem & Raúl Guerra res obstajata in da njun račun ni samo zelo prepričljiva potegavščina. Ne? Res?

29) Follower-fehtarji res obstajajo in niso samo plod moje domišljije. #follow2follow in vse mogoče izpeljave tega heštega so ena bolj žalobnih komponent življenja na/v družabnih omrežjih, vključno z Instagramom.

33) Kdaj nisi umazan stari pacek, če med brskanjem po Instagramu naletiš na mlajše uporabnike? Pri odraslih je stvar preprosta: moj voajerizem se začne pri koncu ekshibicionizma drugega; in obratno. Pri mladoletnih je začetek njihovega ekshibicionizma konec mojega zanimanja. In konec.

30) Po teh prvih mesecih na Instagramu še vedno ne vem, za katero fotografijo bom dobil 1 ♥ in za katero jih bom dobil par ducatov oziroma 259, kot je moj rekord v času pisanja.

34) Instagramovci, ki ne sledijo nikomur – torej sledijo 0 – so zelo ezoterična stvar, pa če gre za Jamieja Dornana (1,2 milijona sledilcev) ali pa kakšnega ukrajinskega bodibilderja na začasnem delu v Los Angelesu (sto tisoč sledilcev).

31) Tekmovalnost, heh... in malo zavisti, jasno. Kot novinca so me lepo sprejeli in spodbujali, pozneje pa opaziš oboje, namreč tekmovalnost in zavist; ne nujno samo (sam) pri sebi. V bistvu sem diletant – z izjemo koncertov, ki sem jih obiskoval, nisem sistematično fotografiral ničesar drugega –, in sem 99 odstotkov vseh fotografij poslopij, predvsem britanskih, iz obdobja brutalizma, predvojnega moder... in tako naprej ... posnel v svoji instagramski dobi, torej v zadnjih nekaj

35) Vprašanje »Le kaj bi v tem primeru naredila Kim Kardashian?« je v resnici res samo retorično.

To oziroma tega sem se naučil; vse drugo pa je, kot vedno, stvar ♥ in dogovora. @notreallyobsessive

Narcizem v času, ko ga je mogoče tehnično reproducirati

- 15 -

Beseda: Fotografija:

Katja Horvat Gorsad Kiev

GORSAD KIEV

GORSAD KIEV. UMETNIKI. VICTOR, JULIAN IN MARIA. KIJEV, UKRAJINA.

- 17 -

Spoznali smo se tam nekje dve leti nazaj. Po pravici povedano se ne spominjam, kje in zakaj sem jih našla, a sem jih. Kar me še vedno pritegne in me je po vsej verjetnosti že na samem začetku, je to, da so slike navadne! Malo začinjene, ampak navadne. Brez kakšne težke logike, tehnike in studijskih podvigov. Gorsad lepo krmarijo s stvarmi in idejami, ki jim padejo na pamet, pa četudi so dokaj absurdne. Predvsem so zabavni. Radi imajo neobičajno lepoto, seks in goloto.

Spoznali so se na fakulteti, kjer so svoj čas vsi študirali umetnost. Preleni in prepametni, da bi se trudili sami, so se združili v fantastični trio in začeli skupaj fotografirati. Koncept, za katerim stoji trio Gorsad, je, da fotografirajo svoje modele gole, in da je pošteno, se goli fotografirajo tudi sami.

Obdržali so to rdečo nit, ker to najbolje znajo.

Za M so odgovorili na nekaj kratkih vprašanj. Nam so všeč.

Kdo ste, kaj počnete in zakaj?

Smo Gorsad, umetniki iz Kijeva. Inspirirajo nas neobičajne zadeve.

Kaj ste imeli za zajtrk? Šampanjec.

Se lahko s svojo umetnostjo preživljate ali morate početi še kaj drugega, da lahko zaslužite in počnete, kar želite, ko želite?

Ha ha, ne. S svojo umetnostjo se preživljamo. Sploh ne vemo, kako lahko nekdo, ki je tako len, kot smo mi, kaj zasluži. Sreča verjetno.

Kaj mislite, da boste počeli pri osemdesetih?

Nosili plenice v Miamiju.

Vaše najljubše mesto?

Kijev.

Najljubša beseda?

Zabava.

Najbolj nadležna slavna oseba?

Baddie Winkle.

O čem fantazirate?

To je skrivnost.

Kdo je vaš heroj?

Austin Powers.

Svila ali usnje?

Lateks.

Verjamete v ljubezen?

Ljubezen je vse.

Se zmenite za politiko?

Ne. Trenutno razpoloženje?

Predvsem petkovo.

Gorsad Kiev -

19 -

Gorsad Kiev -

21 -

Gorsad Kiev -

23 -

Beseda: Ilustracija:

Tadeja Ogrizek Marie Jacotey

UMAZANE LAŽI, PRIHAJAM V svojih erotičnih, stripovskih ilustracijah Marie Jacotey riše veliko prsi, in to zares veliko! Šestindvajsetletnica iz Pariza, ki trenutno prebiva v Londonu, je magistrirala na Royal College of Art. Svojo prvo samostojno razstavo je imela leta 2013 in za svoje ustvarjanje na področju ženske erotične umetnosti je prejela številne pohvale. Fascinirana s formo ženskega telesa, kar kombinira z medčloveškimi odnosi in čustvi, predstavlja svoje delo na zelo humoren način v spremljavi na videz nepovezanih besed, včasih celo narobe črkovanih, kar pa niti ni pomembno, saj je tako ali tako Francozinja in ji je to dovoljeno. Družbena razmerja je ponesla na popolnoma drugo raven, pri čemer navdih črpa iz Facebooka in Instagrama, ne iz svojega življenja, nikakor ne. Upodablja neprijetne situacije, ki kakor da sporočajo »daj me že in gremo naprej«, njeni liki pa so polni neizrečenih besed in misli nepotešenih žensk. Malce sva se pogovarjali o njenem delu, zakaj so nekatere stvari takšne, kot so, in o tem, kaj je najprej: seks ali ironija seksa. Prepričani smo, da je najbolj ironično prav dejstvo, da je ona pravzaprav izredno zadržana glede seksa, pa čeprav je to glavni motiv njenih risb.

- 25 -

Začniva kar na začetku. Kdaj ste spoznali, da je to, s čimer se ukvarjate, tisto pravo? No, če sploh je.

Ne bi mogla definirati natančnega trenutka, ko sem spoznala oz. vedela brez kančka dvoma, da je to, s čimer se ukvarjam, tisto pravo. Najbrž je že obrabljena fraza, če rečem, da nikoli ne vem, kaj bo nastalo, ko začnem ustvarjati, ampak prav to je tisto, kar me žene, ta občutek iskanja tistega pravega. Sicer pa rišem že od mladih nog, saj je to bil moj najljubši način izražanja pravzaprav vsega.

Vaše risbe vsebujejo tudi veliko komentarjev, v glavnem ironičnih.

Zakaj dodajate besede? S tem seveda ni nič narobe, da se razumeva.

Menite, da vaše risbe niso dovolj specifične in potrebujejo besede za dodatno razlago?

Moje risbe same po sebi ne potrebujejo besed. Nekatere jih sploh nimajo; pri tistih, ki imajo komentar, pa besede niso njihov dodatni, temveč sestavni del. Tako kot je pri stripih besedilo enako pomembno kot slike, če jih hočemo razumeti v celoti. Tako da ja, vloga mojih komentarjev je, da ustrezno dopolnijo risbe – in upam, da mi to tudi uspeva.

V vaših seksualno obarvanih risbah je veliko ironije. Je to vaš obrambni mehanizem? Je za vas seks ironičen?

Pri svojem delu zelo pogosto uporabljam ironijo, saj mi pomaga – kakor tudi gledalcu – ustvariti distanco do »neprijetnih, a resničnih« dogodkov, če uporabim vaše besede. Seks ni edini motiv, ki ga upodabljam na tak način. Zame je seks del vseh tistih trenutkov v življenju, ki so lahko izjemno neprijetni. Prav tako mislim, da je prav skupna intima nekaj, kar zanima vse, saj o njej redko debatiramo zelo odprto in odkrito, zato tega skoraj nikoli ne jemljemo s pridihom humorja.

Zanimivo se mi zdi, ko poskušam upodobiti ideje, ki nam pridejo na misel v takih intimnih trenutkih. V medčloveških odnosih je več takih trenutkov, kadar stvari niso izrečene v celoti, in zato se počutimo neprijetno, in to je tisto, kar me pri tem navdušuje in navdihuje. Rada opazujem približke komunikacije.

Ko sem gledala nekatere vaše risbe, so mi vzbudile občutek razočaranja nad seksom ...

Hm, tega ne bi opisala tako enoznačno in samo v povezavi s seksom. Moje risbe na splošno postavljajo pod vprašaj medčloveške odnose. V zadnjem času sem se osredotočila predvsem na pare, tako z moškega kot z ženskega vidika, in v tem okviru so izražene tudi nekatere frustracije. Ne želim pa upodobiti samo razočaranja nad seksom, čeprav je tudi to včasih del zgodbe.

Od kod črpate navdih? Iz sebe? Je oseben?

Navdih črpam iz vsega, kar me obdaja – iz romanov, filmov, pa tudi iz ljudi, ki me obkrožajo. Razlogi, da postanem z nekim motivom tako obsedena, so lahko osebni, sam objekt oziroma motiv pa ni nikoli avtobiografski. Večinoma ustvarjam z objektivnega, neosebnega pogleda na stvari, ki jih upodabljam. »Pofukana maska pofukanega sramu. Ime mi je nevarnost. Umazane laži, prihajam.« To je nekaj fraz iz vaših ilustracij. Kaj, zakaj?!

Pravzaprav ne morem razložiti natančnega pomena teh posameznih fraz. Do izraza pridejo ob risbah, ki jih spremljajo. Edino, kar lahko rečem, je, da te fraze vsebujejo in izražajo nasilje, ki sicer ne bi bilo tako očitno – ali ga sploh ne bi zaznali – v samih risbah. In prav ta kontrast me zanima.

Ko začnete ustvarjati, kaj je prva stvar, ki jo naredite? Začnete risati in se vam besede spontano porodijo v glavi ali se najprej domislite neke fraze in jo nato realizirate skozi risbo?

Oboje, odvisno od risbe. Na splošno si delam veliko zapiskov, tako v obliki besed kot risb, in zame je to del istega procesa. Včasih začnem risati z neko frazo v glavi, na podlagi katere ustvarim risbo, včasih pa se mi porodijo besede, ko že rišem, ne prej.

Največ rišete dekleta, ženske. Zakaj? Se vam zdijo privlačnejše, mamljivejše, lepše za videti in narisati kot moški?

Drži, da sem popolnoma obsedena z upodabljanjem žensk. Nikakor niso privlačnejše od moških. Mislim, da glavni razlog za ta moj posebni interes preprosto tiči v dejstvu, da sem tudi sama ženska.

So vaša dela orodje, s katerim se izražate, ali želite z njimi doseči nekaj drugega in ozaveščati ljudi o nekaterih temah? Želim se izražati tako, da se lahko ljudje poistovetijo s tem, kar sporočam. Torej je namen mojega ustvarjanja bolj podajanje opažanj kot orodje za sporočanje natančno določenega sporočila o posamezni temi.

Katera kritika vašega dela se vam je zdela najbolj koristna?

Na to ne morem odgovoriti, ker je vsaka kritika lahko koristna, če je konstruktivna.

Kako veste, da je neko delo končano in da ste dosegli to, kar ste hoteli?

Vedno imam načrt za risbo, ki jo ustvarjam. Naredim si ga, ko začnem risati, in ko pridem do neke točke, vem, čutim, da sem pri koncu – običajno takrat, ko začutim, da sem dosegla ustrezno ravnotežje v kompoziciji. Šele nato se začnem spraševati, ali sem z rezultatom zadovoljna ali ne.

Magistrirali ste iz grafike na Royal College of Art. Kakšna so bila vaša dela pred študijem in kakšna so sedaj? Se je vaš način ustvarjanja precej spremenil?

Od takrat, ko sem se vpisala na RCA, do takrat, ko sem študirala v Franciji, se je moj način ustvarjanja zagotovo razvil in s tem nekoliko spremenil, vendar ne dramatično. Še vedno rišem in se osredotočam na enake subjekte. Podiplomski študij mi je pomagal, da sem še bolje razvila občutek za ustvarjanje in da sem se izoblikovala kot umetnica. Selitev iz Pariza v London pa mi je približala moderno umetnost, s katero sem tudi nekoliko osvežila svoje ustvarjanje. Ne nazadnje, s tem ko neprestano ustvarjam nova dela, se je pridih moderne umetnosti v mojih delih nekako formaliziral, čeprav menim, da je to samo del naravnega razvoja.

Prav tako sem prepričana, da se vpliv formalne izobrazbe name ne razlikuje od vpliva neformalne izobrazbe, ki sem jo dobila zunaj fakultete.

Umazane la탑i, prihajam -

27 -

Umazane la탑i, prihajam -

29 -

FRANCOSKI PORNOFILMI IN KUHANO MESO Beseda: Fotografija:

Marko James Bahor Arhiv Carne Bollente

SPOZNAJTE CARNE BOLLENTE Med guglanjem dobrih starih pornofilmov je eden izmed prvih zadetkov nedvomno legendarni italijanski film Carne Bollente iz 70. let z igrivim dobesednim prevodom Kuhano meso. Z nekoliko globljim in bolj zavzetim iskanjem pa lahko poleg prej omenjene mojstrovine za odrasle naletimo tudi na istoimensko dražljivo, supercool francosko blagovno znamko brez lastne spletne strani. Igrivost, humor, pohujšljivost in slavljenje mladosti so tisto, kar naredi njihove majice z izvezenimi seksi motivi tako sveže in drugačne.

Majice z različnimi motivi sex on the beach, primernimi za razgovor za službo ali kakšen drug formalni dogodek, gredo v Vatikanu za med.

Pogovarjal sem se s petimi dandijevskimi fanti skupine Carne Bollente, ki so mi predstavili izdelavo svojih hunky-dory majic, govorili pa so tudi o dnevu havajskih srajc ter njihovi obsedenosti z ocvrtimi njoki, Stevom Buschemijem in fikusi.

- 31 -

Živijo, fantje! Ker je večini bralcem vaša blagovna znamka popolnoma neznana, začnimo kar na začetku. Kaj je spodbudilo idejo o izdelavi in prodaji majic z izvezenimi motivi ljubimcev v seksi pozah ter kdo sestavlja ekipo Carne Bollente?

Kaj sploh je ta stvar, ki ji praviš moda?

V bistvu gre za ljubezensko zgodbo petih mladih Francozov, ki jih združuje strast do glasbe, življenja in seksa. Del naše ekipe je naš šef, gospod Carne, ki je med drugim tudi izvrsten kitarist!

Pravzaprav nas Coco Chanel in pogledi kogarkoli na modo sploh ne zanimajo.

Naše poslanstvo je, da se zabavamo ter da smo srečni pri tem, kar delamo. Briga nas za celotno modno industrijo! Vodilo in glavni cilj pri našem ustvarjanju je biti srečen. Zdi se nam, da dandanašnji mladi oblikovalci hlepijo le po tem, da bi uspeli ter postali pomembni in vplivni, da bi imeli čim več oboževalcev (tako na Instagramu kot tudi v realnem življenju). Samo ustvarjanje zanje nima več primarnega pomena. Pri tem pa zamujajo pri najpomembnejši življenjski izkušnji – biti mlad.

Prihajamo iz mesta ljubezni, umetnikov in ljubiteljev življenja (Pariza) in smo obkroženi s seksualnimi vibracijami na vsakem koraku. Tako sploh ni presenetljivo, da smo se lotili takšnega projekta. Nujno nas morate kdaj obiskati!

Preden spakiramo in pridemo, bi rad izvedel še nekaj podrobnosti: zanima me, ali ste idejo za ime blagovne znamke dobili iz istoimenskega pornografskega filma režiserja Riccarda Schicchija? Če da, zakaj prav ta film?

Da! Riccardo je bil za vse nas že od nekdaj velika inspiracija. Njegov način dela z lučjo in svetlobo, scenografija in dialogi so na nas naredili zares močan vtis.

Nekaj kopij še imamo, eno vam zagotovo pošljemo!

Kako pa poteka izdelava majic? Kakšen je proces od ideje do končnega izdelka?

Vse naše majice se vsako jutro čudežno pojavijo v naši pisarni. Njihova prodaja se zdi najboljša rešitev. Vsaj tako nam zatrjuje Leo, naš vodja prodaje. Ali ni to super?

Res je! Ali med skupinskim delom nastane kdaj tudi kakšen spor zaradi različnih nazorov ali idej?

Vsekakor! Vsak dan delamo skupaj in tudi spori so del ustvarjalnega procesa.

Toda vse to vzamemo kot kompromis, saj je cilj vseh – ustvarjati blagovno znamko. Da pa ohranjamo dobro in pozitivno ozračje, se ob petkih držimo nenapisanega pravila – nošenja havajskih srajc.

Po besedah Coco Chanel moda ni samo v oblekah, marveč tudi v zraku, na nebu, na ulici ... Kaj mislite o tem?

Prej ste omenili režiserja Riccarda Schicchija. Kdo oziroma kaj vas poleg njega še navdihuje?

Radi imamo ameriškega igralca Steva Buscemija, naš ogromen fikus, ocvrte njoke, kolesarja Andrea Leducqa in našo pisarniško palico za praskanje po hrbtu.

Vse to so stvari, ki jih imamo radi in se jih veselimo!

Povejte, kakšni so bili odzivi ljudi, ko ste znamko prvič predstavili javnosti? Ste morda doživeli razočaranje, ali pa vas je morda kaj presenetilo?

Iskreno – nismo pričakovali toliko kupcev iz Vatikana. (smeh) Vau, to pa je presenečenje! Mi lahko poveste, kakšne načrte imate za znamko Carne Bollente?

Oh, stvari, ki bi jih radi dosegli, je ogromno, časa za realizacijo pa premalo.

Trenutno smo zaprti v pisarni, saj se lotevamo izdelave kratkega filma, tako da ne vemo zagotovo, kam nas bo ta pot popeljala. Vsekakor nas lahko obiščete v Parizu in sami boste videli, kam smo prišli!

Ali imate pri ustvarjanju v mislih določeno ciljno skupino?

Bi lahko našteli še nekaj skladb, ki se običajno predvajajo v ozadju med tem, ko ustvarjate? Da, tudi mi občutimo tisti pravi francoski Carne Bollente občutek ...

Namenjena je mladim introspektivnim posameznikom in 40-letnikom, ki se borijo s krizo srednjih let. (smeh)

Navadno med delom poslušamo gospoda Carneja igrati na kitaro ... drugače pa radi uživamo v bolj umirjenih ritmih:

Ne glede na to, da ste blagovna znamka, pa imam ob vas vseeno nekakšen nonšalanten »briga nas za modo« občutek. Se morda motim ali ...?

Peter Thomas: Modern Sex, Les chats asuvages: C’est pas serieux, Linda Law: All the night (1978), Rhye: The Fall (Maurice Fulton Alt Remix), Jonwayne: Andrew.

Francoski pornofilmi in kuhano meso: Spoznajte Carne Bollente

- 33 -

Francoski pornofilmi in kuhano meso: Spoznajte Carne Bollente

- 35 -

Beseda: Fotografija:

Teo Nadišič (aka Tedore) Tedore

- 37 -

Ali si lahko predstavljate, da se nekega lepega jutra zbudite kot običajno, se na svoj individualni način pretegnete, se v toplem objemu odeje malo pocrkljate, v mislih pa že hitite do svoje prve kave. In to ne da bi odprli oči. Sledi mencanje oči, nato pa v polni pripravljenosti na dvig iz postelje na široko odprete oči. Šok.

Dnevni svetlobi navkljub, ki skoraj jezno udarja v sobo ter se odbija od tal in vseh možnih predmetov, ugotovite, da se vam je svet iz vidnega polja obarval v eno samo sivino. Zveni apokaliptično, vendar primerno za razmislek, kako človek marsikatero stvar jemlje za samoumevno. Vid in zaznava barv sta že dve od takšnih stvari. Ker nam je večini ta dragocenost dana že od rojstva, se seveda njene vrednosti ne zavedamo.

in modra. Če te barve med seboj mešamo, dobimo tako imenovane sekundarne barve. Terciarne pa so tiste, nastale z združevanjem primarnih in sekundarnih. Z dodajanjem bele in črne nastanejo nianse ali odtenki.

Ali ste si kdaj zamislili, kakšno bi bilo življenje brez barv? Najverjetneje pusto.

Narava brez barv izgubi skoraj ves svoj čar. Eskimom bi bilo najbrž veliko težje, če ne bi imeli dvesto različnih poimenovanj za belo barvo, odvisno od barvnega odtenka in strukture njihovega bivalnega okolja. Bi bil za vas zadnji par louboutink čisto pravi, če ne bi mogli več zaznati značilnega kričeče rdečega podplata? Ali bi vas barvna pestrost in raznolikost pri Marniju ali Pradi še vedno tako navduševali?

Zanimiv primer je povezava med rožami in kolibriji v Kostariki, deželi z ogromno zelene barve. Rdeča barva kolibriju sporoča, kje je cvet, rumena pa, ali je sok cveta na voljo, torej ali je odprt.

Vprašajte ljudi z barvno slepoto – po večini moške, saj nas, diskriminacijsko ali ne, doleti v verjetnosti od ena proti dvanajst v primerjavi z vsako 250. žensko. Veliko lažje bi vam jo opisali vaši priljubljeni štirinožci, če bi le lahko spregovorili. Psi imajo namreč le dve vrsti za barve občutljivih celic, človek pa tri, tako da je pasji svet sestavljen le iz odtenkov modre, rumene in sive barve. Človek barvo sprejme kot svetlobne dražljaje in ti se v možganih predelajo v vidne zaznave. Vsaka barva ima svojo valovno dolžino in frekvenco. Tako je rdeča tista z najdaljšo valovno dolžino, ki jo naše oko še zaznava, in najkrajšo frekvenco, vijolična pa ima ravno nasprotno razmerje. Pojem svetlobe, kot ga poznamo, je tehnično definiran z valovanjem med 380 in 740 nm, ki ga človeško oko še zazna, oziroma to je le štirideset odstotkov barv sončne svetlobe. Vsakokrat, ko svetloba pade na predmet, se je nekaj absorbira vanj, nekaj pa se od njega odbije. Resnična barva neprozornega predmeta je torej odvisna od dolžine svetlobe, ki se je od njega odbila. Zakaj vidimo ravno rdečo vrtnico? Ker se je rdeča barva od nje odbila, vse druge pa so se absorbirale. Če se od predmeta odbije vsa svetloba, je ta bel. Črn pa bi bil, če bi se vsa svetloba vanj absorbirala.

Vrednotenje, katera barva kože je lepa in katera ne, se spreminja od kulture do kulture. Japonci, v preteklosti pa tudi Evropejci, cenijo »bolj belo kožo od bele«.

Ta pomeni bogastvo in višji položaj na družbeni lestvici. Zelo bela polt je bila namreč znamenje, da takšnemu človeku ni bilo treba delati na polju, kjer bi koža, izpostavljena soncu, porjavela. Ljudje so bili pripravljeni narediti marsikaj in plačati katerokoli ceno. Tudi bolehnost, zastrupitev ali celo smrt zaradi mazanja kože s škodljivimi pripravki, da bi dosegli bledo polt. Tako drastično in nepremišljeno ravnanje sega v 17. in 18. stoletje. Takrat so uporabljali zelo škodljiva barvila, s katerimi so dosegli skoraj prozorno belo polt.

Zaradi teh lastnosti se tako bela kakor črna ne uvrščata na seznam pravih barv.

Prave nastajajo iz osnovnih oziroma tako imenovanih primarnih barv. Teh se nikakor ne da ustvariti z mešanjem drugih barv. Mednje spadajo rdeča, rumena

Barve so obstajale že zdavnaj pred človekom. Živali jih kljub barvni »slabovidnosti« zaznavajo od vedno. Nekatere jih uporabljajo v medsebojni komunikaciji, druge pa iz varnostnih ali preventivnih razlogov. Tako se nekatere živali, da bi se čim bolje obvarovale, popolnoma barvno zlijejo z okoljem, v katerem živijo. Druge pa si obrambo ustvarijo s posnemanjem barve strupene živali in tako odvrnejo plenilca. Podobno deluje svet rastlin in gliv.

V nasprotju z živalmi človeku po naravni poti niso bile dane nikakršne posebne opozorilne barve, niti maskirne. Kljub temu s spreminjanjem barve obraza lahko izraža čustva (jezo, zardevanje) ali zdravstveno stanje (vročine, slabosti ...).

Zadnje desetletje velja ravno nasprotno. Živimo v splošnem prepričanju, da je zagorela polt znak zdrave kože in simbol blagostanja. Kdo si namreč dandanes, v času finančne krize, lahko privošči sončenje, če ne ljudje, ki lahko počitnikujejo.

Torej premožnejši.

Kako je lahko nastal takšen ekstrem med ideali? Kaj je vzrok? Preprosto. Vzorci in norme. Njihovega nastanka, pojava ne moremo natančno časovno opredeliti, lahko pa poenostavljeno rečemo, da se je to razvilo s človekom, družbo. Eno z drugim. Ti so od vedno merilo, mejnik, ki določa, od kod do kod je nekaj družbeno sprejemljivo oziroma od kod do kod posameznik še deluje v skladu z

družbo. Pa naj gre za vedenje, življenjski slog, razmišljanje ... ali za barve. Te je človek uporabljal že zelo zgodaj. Dokazi kažejo, da je že jamski človek uporabljal oglje in zemeljske minerale, kot je železov oksid ali okra, za ustvarjanje poslikav, najpogosteje za upodobitev domačih ali divjih živali ter ljudi pri lovu in različnih obredih. Zelo pomembne pa so barve postale z razvojem oblačil. Odkar se je človek začel oblačiti in je v oblačilu videl več kot le zaščito pred različnimi vremenskimi razmerami, se je začel zanimati tudi za barve. Želel je imeti atraktivnejša in za oko prijetnejša oblačila.

Kelti, znani kot veliki esteti – bili so med prvimi barvarji – so imeli zakon, ki je določal, koliko barv lahko nosijo na svojih oblačilih pripadniki določene družbene skupine. Seveda so bili najrevnejši sloji omejeni na eno, vladajoči princi pa so jih morali nositi sedem.

Pri Egipčanih so bile barve močno povezane z mistiko. Oblečeni so bili v belo, takratni simbol čistosti, veselja in praznovanja, kar je bilo v zelo velikem kontrastu z barvitimi oblekami tujcev. Zelena je pomenila ponovno rojstvo v posmrtnem življenju in tudi narave, ki jim je zagotavljala hrano, vir življenja.

Rdeča je simbolizirala življenjsko kri in kaos, črno pa so povezovali z rodovitno zemljo in podzemljem, modra je bila barva nebes. Faraon je bil edini, ki je lahko nosil obleko katerekoli druge barve.

Pozneje, v osemnajsti dinastiji, je ta privilegij pripadal tudi princem, visokim uradnikom in svečenikom. Egipčani so dokazano bili prvi uporabniki kozmetičnih izdelkov, in to štiri tisoč let pred našim štetjem. Tako moški kot ženske so si na obraz mazali podlago s primesjo malahita, da bi bili videti svetlejše polti in torej višjega statusa, sočasno pa so se zaščitili pred sončnimi opeklinami. Za prekrivanje sivih las so uporabljali kano ali kri črne mačke. S kajalom, narejenim iz ovčje masti, pomešane s svincem v prahu ali antimonom, lahko tudi sajami, so si barvali obrvi in obrobljali oči, da bi jih zaščitili pred okužbami. Za okrasitev svojih ustnic so ženske uporabljale rdečilo, narejeno iz masti in rdeče okre.

Moč barve so izkoriščali v zdravilne namene in bili poleg Grkov med prvimi izvajalci danes zelo znane kromoterapije. Zdravljenje je potekalo v templju, obrnjenem proti soncu tako, da je svetloba pronicala skozi steklo, se kot skozi prizmo lomila in ločila v sedem žarkov, torej sedem barv. Oboleli je bil postavljen pod svetlobo, ki je ustrezala zdravljenju njegove bolezni. Tudi Rimljanom je bila obleka zelo pomembna. Katero barvo so lahko nosili, se je v zgodovini spreminjalo.

Tako kot Kelti so tudi Rimljani to uzakonili. Rimski vladar Neron je šel celo tako daleč, da je kršitelje zakona kaznoval s smrtjo. Poseben primer je bila purpurna ali vijolična barva. Nosilo jo je lahko samo plemstvo in zato ni čudno, da se ta barva še dandanes povezuje z vsem dragocenim. Angleški izraz Born into the purple prevedemo s slovenskim rekom Rojen s srebrno žlico v ustih. Feničani so bili prvi pridelovalci purpurne barve in bili prav gotovo izumitelji najboljše tehnike barvanja, naredili so najlepši odtenek te tako zaželene barve. Osnova barvila je bila izloček žleze bodičastega volka oziroma polža škrlatinka. Z njim so barvali laneno platno, bombaž, svilo in volno najboljše kakovosti, ki so jih kupili po ugodnih cenah od svojih nomadskih sosedov. Poznali so tudi umetnost dodajanja posebnega leska v barvo, ki je končnemu izdelku dal piko na i in ga naredil osupljivo privlačnega. Njihovo blago je bilo v tistem času zelo cenjeno in po njem so povpraševali tudi Grki, Rimljani in Egipčani. Blago v purpurni barvi je bilo torej znamenje bogatih, kako visoko na družbeni lestvici stojijo. Barva je bila tako priljubljena, da so se v času, ko barvnih omejitev ni bilo več, zaradi povpraševanja in predvsem pri konkurenci razvili ponaredki.

Tako nekako kot danes podjetja s hitro modo v primerjavi s priznanimi visokocenovnimi znamkami. Rezultat je bila cenejša in bistveno manj kakovostna replika izvirnika, da bi si kupec takega izdelka lahko pričaral višji, čeprav le navidezni status v družbi. Času, ko so barve pomenile višji status, tudi po Rimljanih ni bilo videti konca. Zgodovina kaže na to, da so ljudje tudi v poznejših obdobjih, ko je bila barva še draga in precej nedostopna, iskali vse mogoče načine, kako bi svetu sporočali o svojem bogastvu in uspehu. Največkrat so to bile žive barve iz takrat zelo dragih barvil in zato za bogate toliko bolj zaželene.

Bojazen, da bi jih lahko kdo od daleč zamenjal s pripadniki nižjega, revnejšega sloja, je bila prevelika, da bi tvegali in se kdaj oblekli tudi v mirnejše tone. Ne preseneča želja po rdeči med aristokracijo in bogataši v renesansi in oblastjo vse do 17. stoletja, ko jo je s prestola »briljantne modre« spodrinil indigo.

Nič kaj drugače ni bilo na slovenskih tleh. Kmetje so v 17. in 18. stoletju nosili nebarvana oblačila, narejena iz grobega sukna in volne. Barve so bile drage, torej namenjene le premožnim. Ti so spremljali modne smernice iz Francije, Španije in deloma Anglije. Na začetku so bile obleke po večini zelene, rdeče in modre. Pozneje pa nežnejših pastelnih odtenkov. S svojim oblačenjem so želeli doseči spoštovanje. Z 19. stoletjem se je kmečka noša spremenila. Naglavne rute so postale bele, nogavice rdeče, ponekod tudi modre ali rjave. Kmečka noša posamezne pokrajine je imela svoje barve, s katerimi se je identificirala.

Barve

- 39 -

V drugi polovici 19. stoletja pa se je zgodila velika sprememba. Z odkritjem sintetičnih barvil se je vloga barve spremenila. Ni več pomenila bogastva in bila vir vrtoglavih zaslužkov. Z izjemo nekaterih institucij, kot je na primer Rimskokatoliška cerkev, in nekaterih plemen v Afriki in Aziji barva ni bila več pomembna v hierarhiji družbene lestvice.

Nekakšen krivec za razvoj umetnih barvil je bil Anglež William Henry Perkins, po poklicu kemik, ki je iskal možnost, kako bi pridobil kinin, zdravilo proti malariji, iz drugih virov. Eksperimentiral je s premogovnim katranom. Do revolucionarnega odkritja sintetične barve je prišel povsem naključno, saj se z barvami pred tem ni ukvarjal. Čistil je posodo, v kateri je eksperimentiral.

Pri odstranjevanju materiala z alkoholom je nastala izjemna vijolična barva.

Primerek barve je poslal na testiranje s svilo v Perth. Rezultat je bil tako dober, da se je Perkins odločil posvetiti študiju in razvoju barv. Prišel je do novih odkritij in razvil nove barve. Človek pa ne bi bil človek, če tega ne bi hotel tudi poslovno izkoristiti. Takšno razmišljanje pa vedno pelje v ekstreme. Že pred koncem 19. stoletja je bilo sintetična barvila moč zaslediti v hrani. Proizvajalci živil so s tem dodatkom želeli doseči kar se le da svež videz hrane, da bi bila za kupce še bolj mamljiva.

Primer rožnate barve se vam bo morda zdel preveč banalen na prvi pogled, vendar zelo preprosto nakazuje to, o čemer govorim. Včasih so to barvo radi nosili dečki in je bila – neverjetno, ampak res – običajna barva v deški garderobi.

Zadnja desetletja pa bi katerikoli odtenek te barve na pripadniku moškega spola deloval neprikladno in velikokrat bil razlog posmeha. Na srečo pa obstaja moda, ki rada krši pravila. Od vedno velja za usmerjevalnika v svetu lepega, saj narekuje, kaj je moderno in kaj ne. Človeku daje občutek svobode, zato je bila neštetokrat v konfliktu z družbenimi normami in pojmom skladnosti, čeprav gre včasih morda samo za zaslužek.

Sploh ni čudno, da se tako moški kakor ženska bržkone vsako jutro spopadata z isto težavo. Po opravljenem jutranjem ritualu, običajno nekaj zadnjih deset minut pred odhodom, stojita vsak pred svojo garderobno omaro in razmišljata: »Kaj obleči?« Najverjetneje se vam bo, dragi pripadniki moškega spola, bolje slišalo, da je to le dilema žensk? Po želji. Naj vam bo. V skladu z normami, a ne? Sam pa menim drugače in verjemite mi, da nikoli ne sodim samo po sebi. V redu.

Torej, zanima me, kako se odločate pri vsakodnevni garderobi? Po katerih barvah posegate? Še bolj zanimiv se mi zdi podatek o tem, kaj vpliva na vašo odločitev, katero barvo izbrati pri nakupu novega kosa oblačila. Ali je to stvar trenutnega razpoloženja? Koliko vas podzavestno zavirajo zakoreninjene norme

in kateri predsodki nastanejo iz tega? Koliko izbirate po lastni presoji in koliko se prepustite vplivu mode ali vnaprej določenim barvnim modelom? Nedavno sem nekje zasledil, da obstaja čisto prava klasifikacija, ki menda na temelju barve kože, barve oči in las določa, katera barva bi komu ustrezala. Če imate na primer modrikasto rožnati ten, ste temnih las in oči, bi se »morali« oblačiti v olivno zeleno, zlato rjave in tople sive odtenke ter se izogibati črni, beli, pastelnim, pa tudi močnim barvam. Vse lepo in prav, da obstajajo strokovnjaki, ki učijo, kaj je prikladno za nas in kaj ne. A kaj potem, če se človek v svetovanih barvah ne počuti dobro in se raje oblači v napačne? Pa naj se! To vam pravi nekdo, ki menda ustreza omenjenemu opisu, vendar se črni nisem in nikoli ne bom odrekel. Tudi zagovorniki teze, da je izbira posamične barve povezana z našimi čustvi, izražanjem in načinom razmišljanja, me ne bodo prepričali. Pa naj me imajo za osebo z močno voljo, trdnimi stališči in disciplino, ki ji sočasno primanjkuje samozavest in se pod črno barvo le skriva pred zunanjim svetom ali pa bi morala še dozoreti. Kajti če bi se ji odrekel ali jo celo zasovražil, bi isti ljudje takoj to interpretirali, da imam željo po nadzoru in da se nisem pripravljen odreči osebni moči. Zadeli? Niti približno. Če dodam, da takoj za črno najraje nosim temno modro, ki ji pripisujejo samozavest in inteligentnost, ter belo, ki naj bi bila sinonim za spodbudo in optimistični značaj, deluje vse skupaj bolj nasprotujoče si kot skladno. Sam pripisujem barvam le možnost za poživljanje in umirjenje. Rdeča in druge močne žareče barve poživijo in hkrati pritegnejo pozornost.

Temne barve so velikokrat manj opazne. Barve so le ena od številnih stvari v življenju, ki naj bi si jih človek individualno izbral, se zanje odločil ter jih prikrojil na podlagi svojih želja in zavesti, brez družbenega vpliva. Verjemite, da se bodo vedno našli ljudje, ki bodo pridigali drugače, kot je na primer uporaba bele za poroko, namenjene le nevesti, in kako bi z nošenjem te barve na Japonskem sporočali, da žalujete.

Kaj dodati? Zavedajte se, da je človeško oko sposobno razlikovati najmanj dva tisoč različnih barvnih odtenkov. Čemu bi se torej omejevali glede barv ali se celo obremenjevali? Edine »barve«, ki so vredne, da dvomite, so vaše, osebnostne.

In sicer, kot je tudi Cyndi Lauper prepevala, vedno pokažite svoje prave barve oziroma bodite to, kar v resnici ste.

Na koncu vam želim rožnato življenje, če se le da brez črnih dnevov ali trenutkov.

Stran s črnimi mislimi, ki vodijo na stranpot. Zelena pa naj bo le veja in ne strah, še najmanj pa zavist.

Barve

- 41 -

MIX NA POVEZAVI: www.them-mag.com/music

Ste že odkrili, kaj bi radi sami s seboj?

Vsak dan odkrivam.

Ali okolje vpliva na glasbeni okus posameznika? (Kako?)

Seveda. Brez družbe, interneta ali pa na drugem koncu sveta bi morda razvil drugačen glasbeni okus.

Ali se življenjski slog nekaterih (sub)kultur še kaže v oblačilih njihovih pripadnikov? (In kako.)

Morda manj drastično kot v času punka ali ravea, še vedno pa se garderoba fena Seke Aleksić razlikuje od fena skupine Cannibal Corpse.

Kaj je poglavitno pri vašem izboru glasbe?

Odvisno, ali mi paše sladko ali kislo, kosmato ali mastno.

Ima slovenska glasbena oziroma didžejevska scena kakšne lokalne posebnosti? Število ustvarjalnih ljudi glede na število prebivalstva je nekaj posebnega.

Primanjkuje pa nam morda nacionalne identitete. Težko bi rekel, da obstaja kakšen specifičen slovenski zvok.

Je glasba edini medij, v katerem se lahko izražate?

Trenutno ja. Že dolgo nisem nič narisal.

Ali osebna karizma vpliva na uspeh didžeja oziroma glasbenika?

Gotovo lahko pripomore k uspehu.

DJ ali bend?

Najprej na dober koncert, potem pa celovečerni set izbranega didžeja.

Yamamoto ali Dior?

Korg.

Beseda: Fotografija:

AnĹže Sekelj Urban Cerjak

Dulash Der DJ Ĺ tefan Cerjak

- 43 -

Beseda: Fotografija:

Katja Horvat Nemanja Knežević Goran Popovski

E R O T § G DRU D A R G O E B Nikoli nisem bila v Drug§toru! Sram naj me bo! Tako da ne morem pisati o svojih izkušnjah, kaj sem tam videla ali občutila. Lahko pa sem storila nekaj drugega, poklicala sem prijateljico, ki ji resnično zaupam, prijateljico, ki je resnici na ljubo kraljica klubske scene v Zagrebu in Beogradu.

In če kraljica reče, da je zadeva resnična, čudovita, odlična, neverjetna … potem veš, da je to res!

Ko mi je poizkušala prikazati podobo Drug§tora, mi je pravila, da se ljudje po plesišču vozijo s kolesi. Tako »mega turbo nore« lahko postanejo zabave. Povedala mi je o neverjetnem vzdušju, ki ga ustvarjata Drug§tore in Dragana. Po njenem mnenju lokacija ne bi mogla biti boljša, tudi razpoloženje ne, tam pa je vse svobodno, prosto in umetniško. To, kar počnejo Dragana in celotna ekipa Drug§tora, je izjemno, saj imajo močan vpliv na celotno klubsko sceno na našem območju.

Zanjo je Drug§tore kraj neomejene zabave, gre za eksperiment, ki je več kot odličen, in ravno to scena sedaj potrebuje. Ne gre zgolj za rave, gre za vse skupaj. Kljub vsem raveom in norosti je bil njen daleč najljubši trenutek v Drug§toru koncert A Place To Bury Strangers.

Glede na to, da sem zelo radovedna, sem želela pred obiskom pridobiti vse mogoče informacije.

Zato sem se pogovorila z Dragano. Nisva naredili tipičnega intervjuja z vprašanji in odgovori, ampak sva se zadeve lotili nekoliko drugače.

Dala sem ji nekaj znanih zabavnih navedkov o klubski sceni, ona pa mi je zaupala svoj pogled in mnenje o trenutnem stanju, o tem, kam Drug§tore sploh spada in za kaj sploh gre.

- 45 -

»Ključ do uspeha Studia 54 je bilo to, da je šlo za diktaturo na vhodu in demokracijo na plesišču.« Andy Warhol Je rekel Warhol(e) (vojna luknja). Sama uživam zgolj v luknjah na plesišču, globoko v kitovemu trebuhu. Obstaja nekaj imen velike sobe Drug§tora, ki se izmenjujejo, to pa je moje najljubše. V njem se lahko utopiš, ko odpre svoje veliko grlo, tam si lahko varna vso noč. V kitovem trebuhu lahko lebdiš in se izgubiš, delaš lahko, kar želiš, ali pa tudi ne.

Nihče ne gleda nazaj na svoje življenje in se spominja noči, ko je lahko dolgo spal. Neznano.

Pridi in se naspi, če hočeš. Nam je vseeno. Vendar pa ne prespi vsega.

Ljudje vedno mislijo, da so bile stvari boljše, ko so oni odraščali.

Ljudje, ki so hodili v Studio 54, pravijo: »Oh, to ni nič!« ali pa »Scena je brezvezna. V naših časih je bilo veliko boljše.« Vendar pa je po mojem vedno odlično. Vedno je kaj novega za otroke. Zame pa mora biti vedno zanimivo. Ne moreš biti negativec in reči: »To ni nič v primerjavi z divjimi 20. leti 20. stoletja.« Amanda Lepore.

Ste zdolgočaseni? Jaz zanesljivo nisem. Zdolgočasenost je pomanjkanje svobode, domišljije in stališča. Kupite si vreščečega psa. Še vedno obstaja milijon napačnih stvari, ki jih je mogoče storiti. Nismo še vsega porabili, fantje in dekleta! Ali pa si najemite sobo.

Klubska kultura je izraz za mladinsko kulturo, za katero plesni klubi in njihovi poganjki v osemdesetih, ravei, pomenijo simbolično os in

delujoča družabna središča. Občutek prostora, ki ga takšni dogodki dajejo, je takšen, da redni obiskovalci prevzamejo imena prostorov, ki jih obiskujejo, in postanejo klubaši in rejverji. Klubske kulture so kulture okusa. Predvsem pa sprejemajo lastne hierarhije avtentičnosti in legitimnosti v popularni kulturi – posameznik lahko postane hipster zaradi utelešenega razumevanja tega. Sarah Thornton.

Gre za ljubezen do glasbe in izražanje tistega dela sebe. Odlično počutje med ljudmi, zabava, pogovori o vsem, kar koga zanima. Koga briga, kaj je moderno.

Ustvarite si svojo simboliko. Upam, da je izraz klubska kultura že za nami, ko govorimo o tem, kaj je legitimno in kaj ni. Meni so všeč nelegitimne stvari.

Klubi so bedni, tam nihče ne pleše. Obiskovalci stojijo naokoli in pijejo ter se stiskajo. Nihče ne uživa. Shia LaBoeuf.

Klubi so izredno zabavni! Ne maram filozofiranja o tem.

Poglej, James, to bo več kot klub. Bo kot dom za vse, ki so se kdaj počutili kot čudaki, za vse, ki so jih pretepali ali pljuvali v srednji šoli, za vse, ki so se počutili drugačne. Bo kot tovarna in jaz bom naslednji Andy Warhol. Michael Alig – Party Monster.

To mi zveni preveč otročje. Ne iščemo doma, iščemo sprostitev, ples na glasbo, ki jo ljubimo. Zabavo s prijatelji. Izmenjavo energij in preprosto uživanje v noči.

Ustvarjamo platformo, ki omogoča, da čez dan delate stvari, ki jih želite predstaviti s pomočjo umetnikov ali prijateljev. Poizkus ustvarjanja kraja, ki bi lahko zajel različne umetniške stvaritve, v katerih bi bilo mogoče uživati. Gre za vlečno mrežo. Za umetnost vlečenja. Pojav upora med gibanjem skozi tekočino.

Če boste postali zvezdniški DJ, morate upoštevati tri preprosta pravila, prvič: vedno se lahko zanesete na kompilacijo Studia 54.

Zadeva je zmiksana vnaprej! Traja več ur. Drugič: Madonna. Vedno deluje. Tretjič: ko vse drugo odpove, vrtite tehno! Je neopisljiv, neprepoznaven, vsakdo bo pomislil, da ste v vrhu. James – Party Monster.

O.K., to je zgodovina. :) Dandanes ljudje zelo dobro poznajo glasbo in vedno vedo, kaj predvajate. Ne deluje!

Ljubim didžeje, ki se ne bojijo kombinirati žanrov. Ki iščejo dragulje in odklepajo čustva. Popeljati vas morajo na potovanje.

Ljubim mešanico ljudi, ki se zbirajo po nočnih klubih. Njihova individualnost mi je v navdih. Glasba, ki jo poslušajo, obleke, ki jih nosijo, in način, kako jih nosijo, določajo ulični slog, ki ga ljubim.

Donatella Versace

To drži. V Drugstoru srečujem veliko zanimivih ljudi. Mnogi so tam spoznali svoje prijatelje. Nekaj drugega je spoznavati ljudi ponoči, ko so sproščeni in odprti za pogovor o čemer koli.

Nočni klubi so ustreznica Katoliške cerkve v kakšni revni državi.

Veliko lahko slišite o cerkvah, ki so napolnjene z zlatom, ljudje pa stradajo. Vendar pa elitisti ne razumejo, da je za revne ljudi cerkev njihov lastni dvorec. Nočni klubi imajo enako vlogo. Oscar Hijuelos.

Zanimivo stališče. Še posebno zato, ker je Drug§tore imenovan tudi Katedrala.

Sicer pa se bolj nagibam k šamanizmu, če že govorimo o klubih. V resnici lahko izkusite nekaj podobnega.

Ko pomislim na vse zabavne trenutke, ki sem jih zapravil, ko sem se zabaval ... The Animals.

Na zapravljamo jih, ampak jih sprejemamo.

Drug§tore Beograd -

47 -

FFX Beseda:

Fotografija:

Michaela Selmani Lucio Aru URL: www.jetjam.net twiter: @dtfffx

V najemniško stanovanje na Slovenski cesti sem velikokrat skočila na kavo in čik. V predsobi me je najprej pozdravila njuna želva iz akvarija na okenski polici. Po sprehodu po dolgem hodniku sem se morala povzpeti po lestvi v podstrešno stanovanjce, kjer so prebivali Lucijan, njegov računalnik in rdeča neonka.

Lucota (Lucijana Kranjca) sem spoznala leta 2009, ko sva postala sošolca na ALUO. Gajo Pegan Nahtigal pa malo pozneje, prav v tem stanovanju. Pokukala je iz te sobe v spodnicah in široki majici in brez sramu zakorakala proti meni in se predstavila. Po turško se je usedla na tla ob brlečo neonko in zaspano srkala kavo. Bila je tako lepa. S čisto zabrito glavo je še vedno delovala milo in nedolžno.

FFX sta Lucijan Kranjc in Gaja Pegan Nahtigal. Producent in vokal. Fant in punca.

Brežičan in Ljubljančanka. Po novem Berlinčana, ki sta pred kratkim izdala EP Promnite pri angleški založbi Jet Jam.

X - 49 -

Kdo je FFX? Midva - Gaja Pegan Nahtigal in Lucijan Kranjc.

Kako je ustvarjati kot duo – fant in punca, kako si razporedita vloge?

Gaja: Po navadi osnovo sproducira Lucijan, jaz pa jo dopolnim z besedilom in melodijo – od tu naprej sta razporeditev vlog in meja med njimi zabrisani.

Lucijan: Oba ustvarjava vse, nadgrajujeva ideje drug drugega, si vloge med sabo ves čas podajava in se medsebojno učiva.

Glasba, ki je izšla v EP Promnite je nastala v Ljubljani, zakaj sta se odločila zapustiti Ljubljano in oditi v Berlin?

Lucijan: Gaja je septembra končala gimnazijo, po kateri je želela eno leto potovati, jaz sem svobodnjak, ki veliko dela po internetu. Nisva imela razloga, zakaj ne bi odšla živet kam drugam. Ljubljano pestijo hudi ekonomski problemi, Berlin pa ponuja stabilnejše in cenejše življenje, kar je bil zame eden poglavitnih razlogov za selitev.

Gaja: Berlin naju je najbolj premamil zaradi bogate kulture, želje po spoznavanju in razvijanju. Zaradi ljudi, ki so vseh oblik, sproščeni, svobodomiselni, prijazni drug do drugega.

- 50 - FFX

Kakšen je koncept vajinega ustvarjanja ter od kod jemljeta navdih?

FFX vidiva kot platformo za umetniško izražanje, katere vodilo je glasba. Ob tem se želiva preizkusiti v videu, fotografiji in likovnih tehnikah, deliti FFX z drugimi umetniki. Tak koncept se je naravno razvil iz navdiha, ki izhaja iz prijateljstev in sveta, ki naju tvori in obkroža. Največ navdiha pa jemljeva drug od drugega – iz najinih misli, prijateljstva in ljubezni.

Ali sta pri odločitvah usklajena ali težko najdeta kompromis?

V razmišljanju sva enotna, ko pa se pri realiziranju v čem ne strinjava, razvijava ideje obeh in tako najdeva skupni jezik. Če bi si lahko izbrala samo enega artista, ki bi ga poslušala do konca svojega življenja, kateri bi to bil?

The Knife.

Kakšen je plan FFX za leto 2016?

Pripravljava nov EP, ki bo izšel pri založbi Jet Jam, in se zavzemava, da se FFX razvije v Berlinu. Želiva izpiliti nastopanje v živo in prirejati vedno sveže live acte.

sveži cvetlični šopki · dostava cvetja · poročni šopki in slavnostna dekoracija · svečani žalni aranžmaji · darilno aranžiranje darilni boni · velik izbor okrasnih loncev za interier in eksterier · ozelenitve domov in poslovnih prostorov · oskrbovanje nasadov ekskluzivni slovenski prodajalec belgijskih okrasnih loncev Domani Ljubljana · Kongresni trg · Vegova ulica 2 ponedeljek – sobota 9.00 – 20.00 tel. 01–244 53 80 / 031–366 355 www.emporia.si www.facebook.com/emporia.si

Fotografija: Mimi Antolović / Model: Klara K.| Immortal Model Managenent / Stiliranje: Nina Jagodic / Ličenje: Tjaša Marin / Frizura: Maša Tomažin Obleka: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / bluza: Zara (Zara) / nogavice: Calzedonia (Calzedonia) / obutev: Max & Co. (Max & Co.) / pokrivalo Kobali hats (Trgovina s konceptom Pentlja) / igrače: Irregular princess (Trgovina s konceptom Pentlja)

Fotografija: Peter Giodani / Asistent: Blaž Vuković / Kretativna zasnova: Špela Ema Veble / Stiliranje: Nina Jagodic / Model: Iza (Immortal models Management) / Obleka: Max&co / Kopalke: MilaKrasna

Morda je bila začetna misel, ki je sprožila še druge, puhla. Povezana z videzom mimoidočih. S trendom, z dodatki in znamkami. Ampak zgodilo se je in sedaj ne morem več ne videti povezav med časom, stasom in razmerami.

Trans-icija ALI ŠE ENO TEHTANJE O KOKOŠI, JAJCU, MODI IN DRUŽBI.

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar Irena Fabri www.irenafabri.com

- 57 -

Naj malce razložim. Rojena sem v času černobilske eksplozije, kar me avtomatično predalčka med tiste, ki si danes pravijo otroci devetdesetih. V času Leejevih kavbojk in Leve scene, dokončno dogovorjenih zmenkov pred Namo, oprezanja pred belimi vezalkami, discmanov, Irca in telefonskih klicev v stilu: »Dober dan, Liza pri telefonu. Je Jana mogoče doma?« Seveda sem pri brskanju po spominih pristranska in tedanjo realnost vidim skozi varljiv filter otroške in/ali najstniške nedolžnosti. Kljub temu pa se štejem med dovolj prisebne, da ponavljanje prepoznam. Dovolj M-odne, da choker jemljem resno. Narejenega pa imam ravno dovolj FDV, da stvari ne morem pustiti čisto pri miru, in tako iščem povezave.

Miley je videti kakor rejverka iz Šube. Matjaž Šiška mi je šiške ostrigel na razdeljak in naenkrat nisi več cool, če ti iz rahlo baggy hlač ne gleda slavna črno/bela elastika Calvin Klein. Naj si to želim ali ne, asociacija na plastične dude okoli vratu in dva pobeljena pramena las, pripeta s kovinskimi sponkami za navijalke, mi pravi: »Ne sekiraj se. Moda je minljiva, vse se vrača, to veš. Sodeluješ pač takrat, kadar ti tvoj notranji radar za prav in narobe to dovoljuje.« Morda pa sem tudi ravno dovolj odrasla, da niti sebi ne verjamem več v popolnosti. Navadno en samcat trend normalnemu človeku ne povzroča toliko neprijetnosti. Mene pa devetdeseta v letu 2015 skrbijo.

Naj poskušam še malo podrobneje pojasniti. Bil je lep sončen dan. Bila sem srečen, privilegiran otrok. V trenutku, ko je v zraku počilo, sva si s sestro v domačem bazenu umivali lase. V naslednjih urah sva z mokro glavico sedeli pred prenosnim radiem. Mami je govorila o očetu, ki ga takrat ni bilo doma, starejši brat pa je hrabro zalagal okna z oblekami. Iskreno, tistega dne se ne spominjam prav dobro. Niti tistih, ki so sledili. Zame in za mojo družino je tisto poletje, ko je bil prebit zvočni zid, nemoteno teklo dalje. Bili smo v Bohinju in jeseni smo se živi in zdravi vrnili v vsakdan. Prav tako naši sorodniki in prijatelji. Vsi pa niso imeli te sreče. Pičlih nekaj sto kilometrov južneje se je pekel šele ogreval in ogaben ogenj sovraštva je nato divjal še skoraj desetletje. Razdejal širna območja in najbolj ostudno končeval življenja, ki z igro monopolija niso imela nobene zveze. Med pisanjem teh vrstic sem parkrat globoko vdihnila, težko je pisati s

konkretno dioptrijo in kepo v grlu. Zakaj danes? Ker danes vem, kako stvari potekajo, če je iskri dovoljeno, da zaneti požar. In kako neprizadeti so vsi, ki niso neposredno prizadeti. Spominjam se let večernih poročil o genocidu in svoje indiference. Pravite, majhna si bila. Res je. Mogoče pretiravam, ampak me grabi panika. Apatija pričujočih zločinov je kriva, da se ta nadaljuje.

Kje, od te pisalne mize pa do hudiča, na evolucijski lestvici smo torej danes? Po eni strani govorimo o obstoju postspolne, egalitarne, seksualno fluidne družbe, katere najvišja, najbolj sveta vrednota je svobodna izbira in varno okolje za njeno prakticiranje. Po drugi pa imamo spet jebo na meji s Hrvaško, sprašujemo se, kam z begunci in kdo si zasluži živeti sredi boleče vraščenega tura, ki mu pravimo vojna. Železni repertoar zgodovine, kot so jo napisali zmagovalci. Periodična reciklaža idej selektivno osvetljuje plati panvprašanj. Pravic. Preferenc. Danosti.

Dogem. V retorično/političnem spevu javnega diskurza sicer zaznavamo variacije tem. Njihovi repeticija in žanrska doslednost sta srhljivi in blagodejni hkrati. Oskrbujeta namreč s pomirjujočim občutkom objektivne nuje obstoja legalno organiziranih in vzdrževanih barbarstev in čisto rahlo podpihujeta tleči: »Bolje oni kot mi. Mi si tega res ne zaslužimo. Oni pa …« Opažam nepotrebnost analogije z devetdesetimi. Prebežniki v Evropi, zaostrovanje trenj na vzhodu, mavrica proti patriarhatu, objokana Gwen, osvobojeni Janez … Analogija rojena strahu in selektivnemu spominu, ki nehote meša hruške in jabolka. Ne bi smela naivno posploševati. Ne molim za Pariz. Razmišljam pa. Ali obstaja metaforična palica, ki človeštvu lahko asistira pri odrivu skoka na višjo bivalno raven?

Bojim se, da so potrebni pogoji za vzdrževanje mirnega soobstoja, ki jih že tako gradijo umetne konvencije politične korektnosti, nasajene na šestnajst plasti nadzora in manipulacije, prelahke tarče in apetiti na drugi strani so preveliki.

Na to se lahko zanesemo. Z udarcem na žebelj pod pravim kotom lahko z enim zamahom razpolovimo kamniti blok. Raznese ga in posledice sile je nemogoče izbrisati. Ne glede na to, kako prizadeto objekte prenovimo, prebarvamo, preimenujemo, ter koliko časa mine. Z družbo ni dosti drugače. Elegantno krilo, odrezano nad koleni, lennonke, bandana, brada, Boss, aviatorke. Ne bom pisala: »Never forget.« Ni nas bilo zraven. Sedaj pa smo, in tega ne smemo pozabiti.

Trans-icija

- 59 -

Trans-icija

- 61 -

Beseda:

Dora Šustić Tina Dobrajc

D V E S E S T R I BERGMANOVE T I Š I N E Slika:

www.tinadobrajc.com

Dva svetova, kakor da obstajata dva vzporedna svetova na istem mestu, dve resničnosti, ki se nevidno prepletata in tako ustvarjata duševni konflikt, paranoično ločevanje. Dva svetova, ki se medsebojno izničujeta.

- 63 -

Dve sestri Bergmanove tišine

- 65 -

V enem od njih so same in sanjajo o svobodi, gledajo skozi okna v neke bodoče spremembe, zaradi katerih se odrekajo lastni sreči; v drugem pa so tihe, druga drugo držijo za roke, žuborijo o pravici in morali, recitirajo o boljšem jutri, o zasluženi nagradi, ki bo prišla na koncu. Obenem so vitki in melanholični, prestrašeni zaradi svoje otožne podobe, kar je čisto nasprotje sliki, obešeni nad glavo od prvega dne, od dneva rojstva, oddaljeni od vrednot svojega očeta in resnosti svoje matere, oddaljeni od vseh, ker se bojijo vsega, iščejo odgovore na še nezastavljena vprašanja; v drugi so stroji in votle grobosti, zgolj karikature, ki zaudarjajo, tavajo po ulicah bede, tistih ulicah, ki so jim odvzele posel in človeškost, jih prisilile, da nečistujejo s svojimi ženami in živijo v iluziji, da jih ravno ta nehumanost dela humane, iluziji, da je to dovolj in da je to smisel življenja. Ženske so ločene na tiste, ki ne želijo svoje ženstvenosti, in tiste, ki se v njej dušijo; moški so ločeni na osamljene obrise poželjive matere in potrditev, da nekaj pomenijo, in na čisto jekleno zunanjost, ki hlepi po toplem dotiku ljubimke.

Ljudje so ločeni na ta dva svetova, na tiste, ki imajo, a ne vedo, kdo so, ker iščejo nekaj več v revščini duše, in tiste, ki nimajo, a verjamejo odsevu v ogledalu in ne verjamejo nikomur drugemu. Svetova, ki sta ločena z zavistjo in žalostjo, vsi pa želijo zgolj eno in isto. Rešitev.

Tiste, katerih nohti so bolj sijoči od zvezd; tiste, katerih obrazi so izsušeni od teže prahu in olja, ki jih iz rdeče zemlje vlečejo nevidni otroci; tiste, katerih jok je kratek, izpoved pa javna, v frizerskih salonih, kjer zidovi že prepoznavajo zgodbe in se spomnijo vseh njihovih zlorab; tiste, katerih možje so plašni in mehki odznotraj, z nasiljem svojega svetega kurca pa iz jutra v jutro dokazujejo ravno nasprotno, njim in drugim podobnim ženskam; tiste, katerih otroci njihovo dobroto razumejo kot samoumevno, sanjajo o drugačnem življenju, o pustolovščinah, ki jih njihove matere niso mogle izkusiti, ker je bila njihova največja pustolovščina

ravno otrok; tiste, katerih oči so polne solz, medtem ko jih možje razkazujejo kot šopke cvetja v dragih restavracijah, kjer se kot goveda udeležujejo nekakšnih domišljijskih tekmovanj, čigava žena ima večje oprsje in čigav bančni račun si bolj zasluži občudovanje – čigava domišljija je bujnejša in čigava laž je bolj debela; tiste, katerih prsi se znojijo zaradi živčnosti in poraza, zaradi besa, zaradi ideje, da bi lahko živele drugačno življenje. Življenje, ki ga živijo ženske v vzporedni resničnosti. Ženske, ki si ne želijo biti ženske, ne želijo biti svoje matere, ne želijo biti še en pečat zatiralskega gledališča, kjer so vloge večne in nespremenljive.

Tiste, katerih nočne ure so osamljene, preživete v histeriji zmedenosti in vodke; tiste, katerih oči so melanholične in predirljive, besede pa velike in težke, besede, ki odzvanjajo scenarije, knjige, manifeste in zakone, a niso nikdar ponovljene javno ali popolnoma razumljene; tiste, ki hlepijo po višjem smislu od servisiranja moških spolovil, moških sanj in moške sreče; tiste, ki razumejo. Tiste, ki žalujejo za pravico. Tiste, ki se sreči odrekajo zaradi višjih idealov in so ostale same v svoji pravičnosti in ustreznosti, katerih življenje postaja izjema in primer za druga nadebudna dekleta z velikimi očmi in še večjimi sanjami. Tiste, ki se jih bojijo ti bivoli v dišečih srajcah, ti osamljeni dečki z nosovi alkoholikov in grobimi dlanmi.

Izleti v oddaljene svetove meni tujih ljudi služijo za razjasnitev življenja, ki ga živim. Resničnosti, ki ji verjamem, sebi, ki se ji predajam. Nenavadno je, kako lahko ljudje obstajajo v povsem vzporednih svetovih na istem planetu, pri tem pa ne opazijo svoje istosti, čeprav imajo iste zgodbe iz preteklosti in iste anekdote iz otroštva. Premikajo se z istimi silami časa in prostora, ne razumejo pa jezika medsebojne sedanjosti, ne gledajo z istimi očmi, zato jim kot edina vez preostane zgolj ta idealizirana preteklost, kot začasni dokaz, da vendarle živijo v istem vesolju. Če bi se razumeli, morda ne bi niti govorili.

Dve sestri Bergmanove tišine

- 67 -

Dve sestri Bergmanove tišine

- 69 -

KDO

ZARES

SLEPOMIŠI ALI ŽE K

DAJMO Beseda:

Ilustracija:

Denis Pucelj Dušan Marino

R

ENKRAT I

L

A

NA NOGE VSEH

- 71 -

Dekleta lahko nosijo kavbojke in se postrižejo na kratko, nosijo srajce in škornje, ker je okej biti fant – da pa je fant videti kot dekle, je ponižujoče, zato ker misliš, da je biti dekle ponižujoče. Ampak rad bi vedel, kako je biti dekle, kajne? Kakšen je občutek biti dekle? (The Cement Garden, 1993) Kaj je bilo prej – ozke hlače ali suhljate noge? Hedi Slimane, modni oblikovalec pri hiši Dior in trenutno pri blagovni znamki Saint Laurent, je menda eden izmed odločnejših glede uveljavljanja tako imenovanega novega videza moških suhljate postave v ozkih džins hlačah. Najprej je šlo za novo poudarjanje moških nog, za njihovo novo funkcijo in naloge, ki jih zahtevajo. Sledilo je krajšanje hlačnic in seveda nedolžno razkazovanje gležnjev. Nogavice bodo vendar tiste, ki bodo stopile v bran moškim nogam. Sledili so globalni H&M in Zara in postavljali moškemu ogledalo za svojo želeno podobo. A ne v slovenski Zari, kjer bodo puhovke v najsijajnejših barvah univerzuma prevladovale do zadnjega dne Slovencev.

Postavimo vprašanje drugače. Kaj je bilo prej – ozke hlače ali nesproščen korak?

Oblačilna kultura Slovencev razume moškega tako, kot da hlače pojmujejo obstoj njegovega spolovila. Za androgenost se tako redko najde prostor v slovenski kulturi. Moški je vzpostavljen na odločilni paradigmi sedemdesetih let, ki še naprej zavirajo prihodnost. Kavbojke, čiste, in to take, ki pokrivajo gležnje, tako tisti, ki sebi tako radi rečejo, da so večina, prepoznavajo pravega moškega.

V razumevanju silhuete moškega v odrazu sociokulturnih faktorjev časa, v katerem je, se je torej smiselno vprašati, kakšen je sodobni moški, kako doživlja okolje in kako okolje doživlja njega. Pa zares prenehajmo se slepomišiti in izrecimo tisto, kar se pod krinko tolerantnosti zakriva. Za sodobnega moškega v Sloveniji vendar ni prostora! Kako neki naj Slovenci spolne in seksualne identitete razumejo, kot vendar tudi so – v svojem bistvu pluralne.

športno elegantna oblačila. Če se že na njih najdejo napisi, so to obvezno le imena blagovnih znamk. Za jasen glas vendar ni prostora, diferenciacija pa je ostala tista prekleta beseda. A nič ne de, če so usta moških zaprta. Okolica je vedno glasna. Vedno znova spremlja in opozarja za morebitne odmike od tako imenovane heteronormativne podobe. Slovenci smo verjetno edini narod, ki tako brezsramno opozarjamo na te odmike.

Pa si vzemimo čas in na kratko predstavimo poglavitne estetske značilnosti te podobe. Barve so prepovedane, če pa si že zaželimo malo prešerni videz, naj se poseže po bordo rdeči. Superge so sedaj bele, a obvezno v kombinaciji s puhovko, povsem primerno za potep po Marsu. Za največjo spretnost razkazovanja sebe pa se izkaže tisti najmanjši rob spodnjih hlač, ki tudi brez počepanja tako radovoljno razkazuje svoj logo. To naj bi bila podoba moškega, ki buri duhove žensk. V svojem fetišiziranju uspešno tudi duhove moških.

A še obstajajo moški, ki se gledajo v ogledalu in tam vidijo prav sebe. Oblečejo plašč, za katerega so morda dali slovensko minimalno plačo, in se ne ozirajo na glasove tistih, za katere je to znamenje popolne požrešnosti. Razumejo, da se njihov oblačilni slog tu razume povsem subkulturno, čeprav ga oni vidijo kot običajnega. Stopijo na pločnike ljubljanskih ulic in izstopajo v poplavi drugih.

Oh, glasovi drugih so vedno slišani. Dobro, da ozke hlače omogočajo hitre korake. Slog bo tisti, ki bo dajal tem korakom svobodo.

Naj se že neha konflikt krila in hlač. Naj se enkrat že uvidi, da je oblačilni slog vezan na primernost situacije, ne pa na identiteto posameznika. Naj se potem ugotovi, da je tudi ta tako imenovana primernost le še ena oblika transvestitskosti, ki naj jo posameznik uporablja po lastni volji, ne volji drugih.

Leta 2002 je okoli 500.000 Slovencev prvič navijalo za Slovence v krilih. Ne čakajmo predolgo na drugič.

Paradigma moškosti se kljub vsemu trudu drugih ruši, a relacijskost oblačila s svojim okoljem je ostala. V izbirah je slovenski moški viden kot tisti, ki izbira

Kdo zares slepomiši ali dajmo že enkrat krila na noge vseh -

73 -

Beseda: Fotografija: Založba:

Denis Pucelj Mimi Antolović Aristej

Ali je vse utopično, kar se sveti?

O Z B O RN I KU M ODA I N K U LT U R A O B L AČE N JA , U R E DNI CI M A R UŠA PUŠN IK , ELEN A FAJT Kako govoriti o modi na trgu, kjer se kupujejo pohodni čevlji za 300 evrov?

Pohodni čevlji osvobajajo Slovenca, kolikor se ga le vidi v tem svojem odsevu v zdaj že narnijski Soči. In ko se ves Balkan sprašuje, kolikokrat še Slovenec lahko nedeljo preživi v hribih, se on samemu sebi zdi kot praktičen, premišljen, pameten v svojih nakupih. Za vozom je vendar lažje teči v pohodnih čevljih.

Da govorimo o slovenski modi, je nujen jezik, ki združuje oblikovalce in teoretike.

Zbornik Moda in kultura oblačenja je tehtni poskus združevanja družboslovnohumanistične analize s predstavitvijo tehnološko-produkcijskega in ustvarjalnega vidika mode in oblačilne kulture. Urednici Maruša Pušnik, predavateljica na Fakulteti za družbene vede, in Elena Fajt, predavateljica Naravoslovnotehniške fakultete, skupaj z avtorji s področij medijskih študij, tekstilstva, antropologije in zgodovine opredelita obstoj slovenske mode na križišču romantizirane vloge modnega oblikovalca kot glasnika svobodne ustvarjalnosti in industrije, politike, zakonodajnih organov, gospodarstva in, ne nazadnje, pomena ročnega in industrijskega dela. Vseskozi pa študije poudarjajo stališča Slovencev glede estetike, namenskosti oblačil in mode same ter odpiranja svoje denarnice. Ta stališča segajo v sfero intimnega doživljanja sebe, moda pa se opredeli kot kulturna praksa in materialna kultura znotraj idej posedovanja in izkušanja. V študijah tako izvemo, da slovenske najstnice ne le kupujejo kot Kim Kardashian, temveč si želijo biti podobne ženskosti in modnosti, ki ju predstavlja. Pri tem pa ohranjajo svojo slovenskost in pričakujejo, da prijatelji na obiskih sezujejo čevlje, saj bodo sicer skorajda dolžne čistiti za njimi. Celostni videz obiskovalca in njegove estetske preference naj tako ostanejo pred vrati.

Biti moden v Sloveniji pomeni biti obiskovalec.

Osebni slog, če že, množica razume subkulturno – moda se tako vidi kot priložnost preizkušanja sebe, preden začnemo kupovati oblačila za hiter obisk Mercatorja. Če pa petdesetletnik obuje superge Adidas Stan Smith, pa seveda, v slovenskem

kontekstu, izraža politično stališče. Slovenska moda je izrazito povezana z vprašanji preživetja pa tudi upiranjem sistemu. Pri tem so torej vsakršni poskusi izzivanja estetske tradicije, morda redefiniranja, izrazito dobrodošli. Zbornik tako odlično postavlja vprašanja tradicije slovenskega oblikovanja glede globalnih trendov industrije. Komu koristi zatiranje slovenskega trga? Študije omenjajo prav vsa nekoč uspešna tekstilna podjetja, ki so sedaj preteklost. Je kriva Zara, ki sesuva majhne trge, ali Ana, ki kupuje v njej? Je krivo gospodarstvo, da je identiteta tako nestabilna, da se potrebuje Zara, da uspešno premosti tedensko osebnostno krizo? Je kriva Zara, da vedno težje govorimo o estetskih značilnostih slovenskega oblikovanja? Ali je morda krivo to, da se slovenska moda vidi kot del popularne kulture – kot nekaj, kar se fotografira, objavlja na socialnih omrežjih kot podobe avokada, nikakor pa ne nosi? Ali naj se nadaljuje romantizirana podoba, ki briše in tudi podcenjuje industrijsko zmogljivost mode na slovenskem trgu?

Zbornik tako izkazuje, kateri členi manjkajo, da bi lahko modo teoretizirali zunaj njenega obrtnega pojmovanja, oblačila sama pa kot ideje, ki vendar najdejo mesto na ulici. »Utopična obleka je še vedno najpogostejša kreacija slovenskih oblikovalcev, saj večina kreira in proizvaja modo kot utopijo, kot prototipni eksperiment za modne brvi in ne za (malo)serijsko proizvodnjo, ki bi to simbolno vrednost lahko primerno finančno vnovčila,« pravi Sanja Grcić v svoji analizi mode kot institucionaliziranega sistema. Kot v teoriji razlaga Djurdje Bartlett, so utopične obleke predmet nekdanjih »državnih modnih kongresov« – danes predmet opazovanja in mistifikacije delovanja mode in modnih oblikovalcev na Slovenskih tednih mode. Študije zbornika vsekakor potrjujejo tovrstno stališče, ne moremo pa govoriti o množičnem nošenju slovenskega oblikovanja. A nujen je pomislek, čemu se modi v Sloveniji sploh daje pečat fenomenskosti – kot nekaj, kar skorajda mora biti nezmožno obstanka zunaj bodisi subkultur, modnih brvi ali lastnih domov. Zdi se, kakor da slovenska oblačilna kultura modo izrablja kot idejo zase, nestabilna v svojem prehodu s pohodnih čevljev.

- 75 -

K

- 76 -

L

A

N

Č

I

N

A

A

Beseda: Fotografija:

Predstavljajte si, da ste oblikovalec na sestanku s stranko, na katerem jo prosite, naj vam našteje zgolj svoje omejitve in stvari, ki ji niso všeč. Zdaj pa utemeljite svoje odločitve pri oblikovanju nekega izdelka izključno na podlagi takšnih informacij. Ali lahko oblikovalec s takšnim pristopom sploh ustvari spodbuden in zanimiv izdelek?

Na žalost je to ustaljena praksa pri oblikovanju izdelkov za gibalno ovirane osebe. Poudarek je po navadi vedno na tistem, kar posameznik ne more narediti, ne pa na tistem, kar lahko. Takšen negativen pristop je napačen in predvsem nepotreben. Oblikovalci, arhitekti in drugi ustvarjalci bi morali pri oblikovanju za gibalno ovirane osebe svojo pozornost nameniti ne le telesnim poškodbam, temveč tudi potrebam posameznika. Ali rečeno drugače, človeka določajo sposobnosti, in ne nesposobnosti.

Gre za občutljivo razliko, ki je v oblikovanju za gibalno ovirane osebe ključna. Če začnemo razmišljati o tem, zakaj je tako majhna izbira na področju mode za gibalno ovirane, sprva pomislimo, da verjetno zato, ker je takšnih ljudi malo. Številke pa nas postavijo v realnost: v vsakem trenutku na svetu obstaja ena milijarda ljudi, ki so gibalno ovirani. Večina ljudi v svojem življenju doživi neko obliko gibalne oviranosti, za nekatere je ta začasna, drugim pa za vedno spremeni življenje. Glede na ta dejstva bi pričakovali, da je naše okolje temu primerno prirejeno.

Tjaša Tolj Peter Giodani

Ker so telesne poškodbe različne, lahko so lažje, zmerne, težje ali najtežje, so prednosti ekonomije obsega gibalno oviranim le redko na voljo. Večina izdelkov, ki jih najdemo na trgu, je predvsem funkcionalna – gre za izdelke, ki prvotno niso bili namenjeni gibalno oviranim uporabnikom ali pa so zasnovani kot osnovni medicinski pripomočki. Poleg tega njihova prodaja pogosto ni komercialno uspešna. Zato ne preseneča, da ni ustreznega povezovanja med strokami in prakso, pa tudi ne ustrezne družbene skrbi za to področje.

Ljudje smo kot duhovna bitja želeči želimo biti posebni, kot zapriseženim potrošnikom pa našo identiteto ustvarjajo se oklepamo svojih identitet, ki jih za nas izdelujejo drugi. Temu dodajmo še kult zdravega in večno mladega telesa in naša zgodba je popolna. A ni. Genska popolnost kot sodobni ideal je utvara, v kateri živi mnogo ljudi. Na obisku rehabilitacijskega centra Soča spoznaš prav to dejstvo. Kaj pa v resnici prinaša ta ideal? Predvsem to, da so v našem okolju gibalno ovirane osebe še dodatno ovirane. Če samo pogledamo invalidske vozičke, njihova oblika se skoraj ni spremenila, odkar so bili zasnovani leta 1933. Izdelki za gibalno ovirane osebe se ne razvijajo tako, kot se razvijajo drugi izdelki. Poosebljajo koncept oblikovanja – preprosto reševanje najbolj temeljnih potreb –, ne pa njegovega bistva. Zaradi pomanjkanja izbire in neupoštevanja estetskega vidika izdelka pa veliko ljudi raje ne uporablja izdelkov, ki jih potrebujejo, ker jih ti stigmatizirajo.

- 77 -

Svetla izjema, pri kateri lahko rečemo, da gre za dizajn s posluhom, je pelerina Pilius modne oblikovalke Petje Zorec, ki bo sredstva za proizvodnjo zbirala na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter. Pilius je oblikovno izrazita in funkcionalno dovršena pelerina, ki gibalno oviranim uporabnikom omogoča hitro in učinkovito zaščito pred dežjem. Pilius (izpeljanka iz lat. imena pileus, ki pomeni vrsto oblaka) je nastal v sklopu ustvarjalnega izziva produkcijskega centra Roglab in YHD, društva za teorijo in kulturo hendikepa, pod naslovom Design (dis)ability. Petja Zorec se je po zmagi tega mednarodnega natečaja odločila nadalje izpopolnjevati svoj izdelek.

Pri oblikovanju pelerine je oblikovalka uporabila kovinsko zakovico za zapenjanje okoli gležnjev, in to ne le zato, ker bi bila funkcionalna ali primerna, temveč tudi zato, ker je tudi estetska.

Premišljeno zasnovana oblika pelerine omogoča pokrije celotnega telesa pa tudi invalidski voziček, ne da bi pri tem ovirala gibanje ali delovanje vozička. Pilius je spravljen v priročno torbo, ki jo lahko namestimo na katerikoli voziček na ročni pogon. Z inovativnim patentom ga v le nekaj potezah povlečemo čez voziček in telo. Pilius se lahko skupaj s torbo zloži v žep na sprednji strani. Izdelan pa je iz tehnološko naprednega materiala švicarskega podjetja Schoeller, odporen je proti vodi in vetru ter obenem paroprepusten.

Uvodna ideja, da naj bi izdelki temeljili predvsem na sposobnostih uporabnika, za zdaj še ni stalnica pri oblikovanju izdelkov za gibalno ovirane osebe. Zanima me, kako se bo to natančno razlikovanje prevedlo v oblikovanje izdelkov v prihodnosti.

Verjetno bo veliko bolj navdihujoče in ustvarjalno. Brez stalnega povezovanja oblikovalcev s strokovnjaki (zdravniki, delovnimi terapevti, razvojnimi psihologi, defektologi …), ki poznajo značilnosti in zahteve skupine s posebnimi potrebami, ni mogoče oblikovati jasne vizije in kakovostnih rešitev.

Pilius je dokaz, da sta uporabnost in estetika medsebojno združljivi. Pelerina ima elemente, ki temeljijo na individualnosti in predvsem ponujajo modne rešitve.

Izbira materiala je bila skrbno premišljena, saj prosojna tkanina izraža urbani videz in ohranja oblačilno identiteto posameznika.

Klančina je ravnina v naklonu, ki povezuje dva različna nivoja tal. Če je trenutno stanje na področju modnega oblikovanja za gibalno ovirane na enem nivoju, medicinski pripomočki in asistenčne tehnologije pa so na drugem, lahko rečemo, da je pelerina Pilius klančina, ki zapolni to vmesno, prezrto področje.

Veliko ur je posvetila oblikovanju hrbtnega dela pelerine, da bi ščitila pred dežjem in se prilegala ročajem vozička, predvsem pa zato, da s čistimi linijami ustvari novo silhueto sedečega telesa. Vsi elementi Piliusa so podrejeni estetiki, a ne na račun funkcionalnosti. Dobro oblikovanje se tako pokaže v čudoviti podobi, ko si pelerino nadenemo v deževnemu vremenu.

Klančina

- 79 -

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar Lone PR

Razgled s podpisom

VEČKRAT NAGRAJENI HOTEL LONE V ROVINJU, ČLAN DESIGN HOTELS AG, LETOŠNJI DOBITNIK TRIPADVISOR 2015 CERTIFICATE OF EXCELLENCE

- 81 -

M zanima koncept. Izkušnja. Resnična dodana vrednost. Misel. Izpeljava. Raven estetskega izraza. Novost. Navdih. Inovacija. Povezovanje. Končni produkt.

Poreklo. Pristnost. Prijetnost. Nadgradnja. Suverenost. Četudi govorimo le o zimskem koncu tedna na hrvaški obali. Ideja je smešna le toliko, kolikor podrobno se človeku ljubi od blizu pogledati ponudbo. Potovalne navade postavljamo na glavo. Letošnjo zimo želimo vsaj konec tedna preživeti v Rovinju. Sončenje gor ali dol. Navadno istrsko izkušnjo kvarijo dren, s socializmom obarvana komerciala in trume stereotipnih turističnih skupin, s katerimi se ob samopostrežnem zajtrku navadno srečujemo. Rovinj zunaj sezone je sanjski zaradi mnogo razlogov.

Odsotnost turistov je le eden izmed njih.

Glavni pa je naslednji. Malce zunaj strogega centra ob obali stoji hotel Lone, ki še zdaleč ni zgolj še eden. Beseda hotel ne zadostuje, čeprav si ta ne želi nujno biti drugačen. Lone je predvsem več. Je izraz, dokaz hrvaške ustvarjalne moči, ki do svojega povprečja ni mačehovska. Zunanji videz hotela in pripadajoče ozemlje temeljita na arhitekturi zgodnjih sedemdesetih let, ki jo ljubeče prerasteta. Z mislijo na okolje, v katerem je posest nastala in ki ga soustvarja.

Lone je sam izključno v imenu in samo namiguje na individualno izkušnjo, ki jo obiskovalec na lokaciji lahko doživi. Poleg nekoliko konvencionalne počitniške in profesionalne ponudbe dejavnosti projekt Lone odlikujejo predvsem

nekonvencionalni standardi, zastavljeni pri organizaciji prostorov in oblikovanju ambienta. Ustvarjajo ga individualni umetniški koncepti, pa tudi povezovalne teme, ki vrsto prostorov za najrazličnejšo uporabo organsko vključujejo in so jih realizirali številni hrvaški ustvarjalci. Arhitekturna zasnova v avtorstvu studia 3LHD, skulptura konceptualne umetnice Ivane Franke v lobiju Room for running ghosts, bio-stroj In the hanging garden no one speaks pri vhodu je delo umetnika Silvia Vujičića, katere grafike krasijo nekatere izmed sob in apartmajev.

Lone ne počiva na oblikovalskih lovorikah in se ne zadovolji z estetskim presežkom.

Ravno tu je drugi velik zalogaj razlogov, da je resort pametno obiskati v zimskem času. Na višku sezone, temperatur in poletnih avantur je čas preživljati v spajih in restavracijah malenkost pohujšljivo, januarja pa razloga za slabo vest ni.

Restavracije, center dobrega počutja, v oblikovalske uniforme oblečeno osebje, nočni klub in starodaven mediteranski gozd, ki obdaja Zlati rt, na katerem stoji Lone. Vse je na voljo za porcijo malenkost modernističnega hedonizma dobri dve uri vožnje proti jugovzhodu. Seveda je v hotelu mogoče gostiti simpozije, konference, prirejati srečanja, predstavitve in guncati vsakršne poslovne afne, saj je v hotelu poleg vsega še vsaj deset večnamenskih dvoran. Ampak je toliko prijetneje razmišljati o oblikovalsko nabitem oddihu. Na nagajivo fantazijo o zbirateljskem letovišču, kjer vsak detajl govori svojo zgodbo. Pozimi. V Rovinju.

Razgled s podpisom -

83 -

WERNER Beseda: Fotografija:

Katja Horvat Ivan T. Goldman

HERZOG. - 84 -

Werner se je pisal Stipetić, po materi, saj je oče zapustil svojo družino. Pozneje pa je prevzel njegov priimek, ker Herzog pomeni vojvoda in ker se mu je to zdelo bolj zanimivo za filmskega umetnika.

In kdo je Werner Herzog? Leta 2009 je bil imenovan za enega izmed sto najvplivnejših ljudi na svetu. Zaradi izgube stave, ki jo je sklenil z Errolom Morrisom, je pojedel čevelj. Med intervjujem za BBC je bil ustreljen z zračno puško – »po nesreči«. Ko je snemal film Fitzcarraldo, ki govori o moškem, čigar vizija je, da pretovori čoln preko gora v Amazonskem deževnem gozdu, je Herzog, da bi bilo še bolj realistično, to v resnici naredil pred začetkom snemanja.

Preprodukcija Fitzcarralda je trajala tri leta, saj so sami zgradili čoln ter kamp, kjer so prebivali med snemanjem. Vmes se je zgodilo nešteto poškodb. Herzog si je prerezal dlan na pol, šivali so ga brez anestezije, njegova želja seveda. Član ekipe je utrpel ugriz izjemno strupene kače ter si takoj zatem sam z motorko odrezal del noge, da bi se izognil srčnemu zastoju. Tako da dejstvo, da je bil ta film imenovan za enega najbolj nesrečnih filmov, ne preseneča.

Po njem je bil posnet dokumentarec: The Burden of Dreams. Rekli so, da svoje filme namenoma zasnuje na tako težaven način, da s tem sproti preverja mentalno stanje igralcev in ekipe. Stanley Kubrick na primer, se med svojimi snemanji nikoli ni hotel premakniti več kot 40 kilometrov od svoje hiše, pa čeprav je to pomenilo, da so morali preobleči londonsko tovarno v vietnamski tempelj.

Werner Herzog je verjetno njegovo največje nasprotje; le nekaj njegovih lokacij: Antarktika, Amazonija, Peru, Vietnam, Chauvetova jama v Franciji, Afrika … Njegovi filmi so čudaški, zmedeni, ekstatični. Prav tak je tudi sam. Njegov najljubši film je Nosferatu, posnet leta 1922. V poklon originalu je Werner leta 1979 posnel svojo verzijo omenjenega filma. Herzog na trenutke deluje izjemno agresivno – in največkrat škodi sebi. Enega najburnejših odnosov v svetu filma je imel prav Herzog, in to s Klausom Kinskim. Zanj pravi, da četudi sta javno načrtovala umor drug drugega, sta se vedno spoštovala. Imela sta nešteto bizarnih navzkrižij. Herzog opisuje, kako na nekem snemanju ni vedel, kako naj umiri Klausa (Kinski je bil svoj čas eden izmed najbolj težavnih igralcev), nato se mu je utrnilo.

Kljub nenehnim izbruhom in izjemnim težavam pri delu sta Herzog in Kinski sodelovala pri kar nekaj filmih (to, da je Herzog zelo pogosto sredi snemanja iskal njegovo zamenjavo, da bi se ga lahko znebil, pozabimo), pravi pa, da je Kinski ena redkih oseb, od katerih se je lahko kaj naučil.

Werner ima izjemno impulziven in strasten značaj. Nekoč je celo prehodil pot od Münchna do Pariza, da bi videl filmsko kritičarko Lotte Eisner na smrtni postelji. Je tudi ekstremist. Nikoli ni maral snemati v studiu, pravi, da to ubija spontanost, Sam je že večkrat prebolel malarijo. Doseči avtentičnost je ena glavnih Wernerjevih zahtev. Vedno stremi k temu, da igralci na svoji koži okusijo to, kar v resnici igrajo. Herzogova »misija« je, da gledalcu ne ponuja poročil, temveč mu ponudi transformacijo realnosti in možnost doživetja ekstatične resnice, tako vsaj pravi sam. Eden njegovih najbolj spornih filmov je »Even Dwarves Started Small«, ki je bil ob premieri v Nemčiji prepovedan. Tako je sam najel kinodvorane, kjer je predvajal svoj film. V istem času je prejel kar nekaj smrtih groženj, nemalo ljudi se je zgražalo nad kontroverzno temo, predstavljeno v filmu. To je zgodba o skupini pritlikavcev, ki so bili zaprti in izolirani v instituciji za njim neznane zločine. Pritlikavci se združijo in uprejo paznikom, ki so začuda tudi pritlikavi. V filmu ni kakšne močne poante, ni jasno, zakaj tako silovito napadejo paznike, gre le za občutek zatiranja in pa želje po razgrajanju. V filmu je satirično prikazano vse, kar Herzog prezira: zakon, cerkev, molitve, izrečene pred obroki, sofisticirano obnašanje za mizo … V filmu pritlikavci med drugim križajo opico, kar je satirični prikaz križanja Kristusa.

V Herzogovem opusu je večina filmov dokumentarnih. Znan je po tem, da rad snema visoko estetizirane, subjektivne filme z lastno perspektivo o obravnavani tematiki (velikokrat namreč prav sam določi, kaj naj rečejo sogovorniki). Za svoje filme je prejel precej nagrad, med drugim je bil leta 2009 nominiran za oskarja za dokumentarec »Encounters at the End of the World«. Sredi osemdesetih let se je Werner posvetil tudi operi. Njegov debi je bila opera Doktor Faust. Znan je postal z režiranjem oper Richarda Wagnerja.

Herzog ima za seboj tri zakone in tri otroke. Petega septembra pa je praznoval svoj 73. rojstni dan.

V svojem šotoru je med produkcijo skrival košček čokolade. Za ta košček sta se bila takrat sposobna s Kinskim tudi pobiti. Herzog je vzel ta košček čokolade, se postavil pred Klausa, ter si ga zbasal v usta. Kinski je v trenutku utihnil.

Werner Herzog.

- 85 -

Mojca Pišek. Če berete slovensko časopisje, predvsem strani, namenjene kulturi, v zadnjih letih niste mogli spregledati njenega ostrega peresa. Večina pisanja o kulturi se ustavi pri ocenah umetniških del, Mojca pa gre korak dalje – v kritiko sistema in ljudi na pozicijah moči. V tem trenutku je najbrž edini »pes čuvaj« za področje kulture. V pismih, v katerih sta s pisateljico in novinarko Dijano Matković krenili po poteh smiselnosti njunega dela, natančno opiše, zakaj je strogost do obravnavanih tem nujna. »Mislim, da je pri našem delu smiselno zanemariti neposredno, človeško empatijo, ki jo morda čutimo do posameznikov, zavoljo višjega smisla, posvečenosti zadevi, v imenu katere nastopamo (resnica, lepota, smisel ...).« Pri dopisovanju se je pokazalo tudi, da je Mojca zasebno ne le izjemno empatična in topla oseba, temveč tudi nekdo, ki zna še tako resno situacijo obrniti v smeh in zabavo. »Na koncu se bo še izkazalo, da sploh nisem novinarska pošast, ki si vsako jutro na kruh namaže kulturnika.«

O E - smislih P I S M A Beseda: Ilustracija:

Dijana Matković Mojca Pišek Tadija Janičić

*Serija dopisovanj, v katerih se pisateljica in novinarka Dijana Matković pogovarja z razmišljujočimi Slovenci.

- 86 -

Draga Dijana, ko sva se pogovarjali, o čem naj bi pisali v tej korespondenci, sem po nekaj zamislicah vsakič ugotovila, da se mi nobena tema ne zdi dovolj pomembna.

Da se mi zdijo vse nekako preveč vsakdanje, banalne in da o njih nimam ničesar zares pomembnega povedati. Pogovarjali sva se, da bi morda pisali o spolu in spolnosti ali pa o prehodu v trideseta. Pri obeh sem dobila zelo jasen občutek, da lahko o njiju sicer marsikaj napišem, a bom ostala brez dragocenega občutka, da razpravljam o nečem širše družbeno, javno pomembnem. In tako sva jo dobili – najino temo. Razpravljajva o tem, kaj naju pri delu pravzaprav poganja, zakaj počneva, kar počneva. Jaz sem v angleščini temu rekla »sense of purpose«, ti pa si kot po navadi uspešno našla slovensko približnico: občutek koristnosti. Kako pomembno je, da v življenju počnemo nekaj, kar presega zgolj zadovoljevanje osebnih potreb.

Zame je občutek koristnosti tisti občutek, ki ga iščem pri vsem, kar počnem.

In takemu osebnemu profilu se poklic novinarja odlično prilega. Mislim, da gre za enega tistih poklicev, ki pritegnejo posameznike z izrazito poudarjenim altruizmom, skrbjo za družbo in okolje. Ne poznam veliko novinarjev, ki bi jih k poklicu vleklo zaradi denarja ali prestiža, če pustim ob strani, da sta eden in drugi zanemarljiva in konec koncev precenjena. Zanimivo pa je, kako v nasprotju s tem novinarje pogosto dojema javnost. Ne, novinarji se za svoje delo ne odločijo, ker bi hoteli manipulirati, pretiravati in strašiti. A če pogledamo nekoliko globlje v naravo poklica, ugotovimo, da je vse troje zelo pomemben del tega, zakaj je novinarsko delo pomembno. Ni mogoče povedati zgodbe, ne da jo interpretiramo – vedno se bo našel kdo, ki mu je interpretacija zgodbe v škodo, in ta je tisti, ki jo bo označil za manipulacijo. Vedno bo nekje nekdo, ki bo menil, da bi moral novinar zgodbo iskati nekje drugje ter da je zgrešil bistveno, in ta jo bo označil za pretiravanje. In novinarske zgodbe bodo vedno upoštevale scenarije vsega slabega, kar se je že zgodilo in kar se še utegne zgoditi, zato bo njihova naloga vedno, da postavljajo neprijetna vprašanja, da v nas budijo nemir, občutek ogroženosti in po možnosti zdrave reflekse strahu. Bolj je časopis poln črnih novic, bolj bi morali biti zadovoljni in pomirjeni, ker so novinarji očitno

opravili svoje delo. Kaj bodo državljani z vsemi temi slabimi novicami počeli, pa ni več zadeva novinarjev. Nepošteno je pričakovati, da bo dnevno novinarstvo ponujalo tudi recepte, kako stvari popraviti in kako razmere izboljšati. Novinarji smo na neki način kot zelo slabi zdravniki: postavimo diagnozo, zdravimo pa ne.

Te kar vidim, ko bereš tole. Kje se znotraj tega teoretičnega predavanja pravzaprav najdem jaz, se sprašuješ. Bodi bolj osebna, si verjetno misliš, korespondenca, naj bo javna ali zasebna, ne more biti hladno brezosebno seciranje družbenih pojavov. Sploh pa obe veva, da se zasebno nikoli ne pogovarjamo na tak način.

Vhod v vsak pogovor je nekaj, kar nas žuli, kar nas v tistem trenutku osebno prizadeva, ima obraz, karakter in zgodbo. In prav imaš. Naj torej naredim hiter preskok tja, kjer postane moja zgodba končno nekoliko bolj »žmohtna«. Sama sem kulturna novinarka in zelo pogosto kakšnim novim znancem odgovarjam na vprašanje, kaj kulturni novinarji sploh počnemo, s podvprašanjem – zakaj to počnem jaz. Pojasnim, da gledam pod prste tistemu segmentu politike, ki se ukvarja s kulturo, ker je tudi v tem na prvi pogled mirnem in kultiviranem segmentu družbenega življenja ogromno nedoslednosti, nepravilnosti, izkoriščanja in krivic, izogibanja odgovornosti, pomanjkanja vizij, vprašljivih kompetenc, navsezadnje klientelizma in tihe privatizacije javnega. V odgovor me navadno skeptično premerijo in vprašajo, zakaj raje preprosto ne hodim na tiste menda akreditirane koncerte in predstave ter pustim pri miru domnevne težave na področju, ki tako ali tako zanima le peščico ljudi. Ironično pri tem pa je, da o smiselnosti kritičnega kulturnega novinarstva pogosto dvomijo tudi na mojem delovnem področju – tako v kulturi kot v samem novinarstvu. Morda več o tem v nadaljevanju.

Tudi sama si nekaj časa delala kot novinarka, novinarka v kulturi. Povej, kaj je k temu gnalo tebe? In kaj te je v končni fazi odgnalo? Nesmiselnost novinarstva ali smisel nekje drugje?

Pozdrav z varne strani dedlajna, Mojca

Draga Mojca, hvala za pismo, vesela sem, da si se za dopisovanje odločila. Ker se v zadnjem času, bolj kot v preteklosti, ko je bilo ravno nasprotno, več druživa zasebno, me je zanimalo, kaj bi nastalo, če najino druženje pomakneva spet nekam drugam – torej v sfero javnega dopisovanja. Novi konteksti vedno ponudijo nekaj novega, s kontekstom se, hočemo ali ne, deloma spreminja tudi vsebina. Nenadoma zagledamo kaj, kar smo prej prezrli. Torej, zanima me, kaj lahko v tej formi odkrijem novega o tvojem pogledu na svet, skupaj z mano pa kdo, ki bo to prebral in ki te je prej morda bral zgolj znotraj drugih, bolj novinarsko obarvanih žanrov.

Kdo ve, ali se ne takole, skozi besedilo, tudi bolje »slišiva«, navsezadnje sva obe tako imenovani profesionalni bralki.

Ker, vidiš, zdaj ob besedilu opažam, da sva se v živo slišali narobe, ali pa si je zgolj vsaka po svoje zapomnila stvar, »sense of purpose« – jaz sem si to prevedla kot smisel, smiselnost nekega početja, ne nujno koristnost. Ne gre mi vedno za koristnost, denimo, jasno mi je, da od moje literature ni nobene koristi, lačni po branju ne bo sit, zlobni ne bo postal dober in tako naprej, pri čemer moje pisanje tudi zame ne bo imelo nobene koristi: ne bom obogatela, ne bom zaslovela, nobena vrata se mi ne bodo odprla (kvečjemu zaprla, ali še huje – niti to ne).

Ampak smisel, s smislom je seveda drugače! In ta postane, ko odpadeta vsaka koristnost in uporabnost, še toliko bolj jasen, pa čeprav ga je včasih nemogoče artikulirati drugače, kakor da rečem, da pišem, ker ne morem, da ne bi.

Kar se tiče kulturnega novinarstva, v katerem so razmerja med koristnostjo in nekoristnostjo, smislom in nesmislom vendarle nekoliko drugačna od ravno opisanega: mislim, da je to, s čimer se ukvarjaš ti, bolj ali manj edino koristno delo znotraj področja kulturnega novinarstva. Ali vsaj mnogo bolj, kot denimo nekritično poročanje o čisto vsaki jebeni predstavi Tomaža Pandurja. Ob tem vedno pomislim, da tam nekje zunaj izjemni Damir Avdić nažiga po svoji električni kitari in da za to ve zgolj petdeset ljudi. Ampak tvoje iskanje anomalij znotraj kulturne politike je seveda povsem drug tip kulturnega novinarstva.

Zaradi tvojega pisanja morda kdo – karikiram –, ki je denimo ravno razmišljal, kako bi se okoristil s svojo pozicijo moči, dvakrat premisli, ali ne bi vendarle ravnal drugače, saj se nihče ne želi znajti v tvojem članku, vsem na očeh. Če se ne motim, si bolj ali manj tudi edina, ki se tega področja sistemsko loteva, kar je hvale vredno. Ker za kulturo nikomur ni zares mar (poglej kdaj programe strank pred volitvami, kulture tako rekoč nihče ne omenja), ker nihče zares ne gleda, kaj se tu dogaja, to kulturnim akterjem, morda bolj kot ljudem z drugih področij, omogoča, da delajo, kar jih je volja. Hakeljc je edino v tem – kar je obenem razlog, zakaj za to področje ni nikomur mar –, da se ob tem obrača zanemarljiva vsota denarja. Vsaj glede na druga področja, ne glede na najine osebne finančne standarde, kakopak.

O novinarskem poklicu pišeš spoštljivo, praviš, da naj bi ga naseljevali ljudje, ki so nagnjeni k altruizmu. Si prepričana, da ne govoriš samo o področju kulturnih novinarjev? Denimo, poznam žensko, ki mi je odkrito povedala, da je šla v novinarstvo zgolj zato, da bi prišla do zvez in poznanstev. In res je šla pozneje delat za velike živine, ki z novinarstvom nimajo nič, kvečjemu se kdaj znajdejo na straneh, namenjenim gospodarstvu, o katerem je prej tudi sama pisala. Sama kake posebne plemenitosti pri novinarjih ne vidim (več). Sem pa dolgo verjela, da je tam, pa nisem ničesar našla. Nekaj dobrih posameznikov in večina slabih, kot povsod drugje. Če bi bilo razmerje obratno, bi se morda tudi v resnici potegnili za kolege novinarje, ko so jih začeli odpuščati z RTV, ali pa bi se redno zaposleni potegnili za honorarce in tako dalje. Zgolj deklerativna podpora, po možnosti izražena na družbenih omrežjih, ne pomeni nič, s tem ničesar ne tvegaš. S prijateljem novinarjem imava celo interno foro, ki jo stalno ponavljava – on reče: »Najhujši ljudje so novinarji.« Jaz pa na to odvrnem: »In literati. Pozabil si na literate.« Sprašuješ, zakaj sem sama zapustila kulturno novinarstvo. Saj ga nisem. Še vedno pišem – ravno sem oddala portret Aleksandra Hemona za Delo de Facto, obenem pa tipkam intervju z Andrejem Nikoladisom za Sobotno prilogo. To počnem, kadar gre za avtorje in teme, ki me toliko pritegnejo, da želim z njimi stopiti v nekakšen dialog, in sicer tako, da ima od tega kaj tudi bralec. Tisto, kar sem zapustila, so kulturna in druga uredništva. Pišem za veliko medijev, a sem povsod zavestno zgolj zunanja sodelavka. Bržkone ima to tudi kaj s tem, kar sem ravno povedala o novinarjih. Naj ti zelo na kratko opišem tipičen dan na zadnjem uredništvu, kjer sem delala: Prične se jutranji uredniški sestanek.

Novinar, ki je ta dan dnevni urednik, reče: »Danes je dan Romov …« Malce pomolči, nato doda: »... zato moramo paziti na svoje denarnice!« Vse uredništvo se zasmeje.

Popihala sem jo, kolikor so me nesle noge.

Mojca, kje ti najdeš smisel, ko naletiš na takšne in hujše debilaže znotraj svojega delovnega okolja? Se takrat preprosto vrneš k delu?

Jaz tega nikoli nisem znala.

Prijateljski pozdrav iz političnih Murgel, Dijana

E-pisma / O smislih

- 89 -

E-pisma / O smislih

- 91 -

Draga kolegica, res je, jasno, vseskozi sva govorili o smiselnosti nekega početja, ne o koristnosti.

Ni se nama zgodil nesporazum, marveč posledica tega, da jaz smiselnost precej enačim s koristnostjo, uporabnostjo, učinkovitostjo. Ker je zame smiselnost nekega početja s slednjim močno povezana, četudi povezanost tega dvojega ni izključna: smisel se vsaj v moji zasebni sferi poraja globoko v jedru vsega na prvi pogled nekoristnega, neuporabnega in neučinkovitega. Govorim o čemerkoli: o knjigi, ki jo berem, o druženju, ki kar traja in traja in je samo lepo. Skratka, v tistemle pomenoslovnem lapsusu oziroma mojem enačenju dveh zgolj sorodnih pomenov se, kot v lapsusih pogosto, v resnici skriva moj obraz. Tako, mislim, da si ravnokar odkrila nekaj novega o mojem pogledu na svet, kot si si zaželela.

(Pomislila sem v tem trenutku, kako osvežujoče je pisati zasebno korespondenco, v kateri zaradi formata ni mišljeno, da se naslanjava na emotikone. In v tem je neka kozmična logika, saj spadaš med tiste moje dopisovalce, ki natanko vedo, kam se uleže kak, tudi kadar grafičnega znamenja ni.)

Tudi jaz ti bom v nadaljevanju oporekala. Ne strinjam se, da pisanje ni koristno.

Je prevelik kliše, če napišem, da se lahko spomnim vsaj deset primerov, ko mi je resno, ampak čisto resno rešilo življenje? Torej, govorim o pisanju drugih, nikakor o svojih nedoletnih literarnih poskusih. Zakaj sem pomislila na to? V zadnjem času sem se po spletu okoliščin zbližala z več nebralci ali vsaj – z ljudmi, ki do branja nimajo posebnega, kaj šele obsesivnega odnosa. Vem, to se nam, profesionalnim bralcem, knjižnim moljem, slovničarskim piflarjem, kulturnim novinarjem, pisunom in kar je še podobnih živali, redko dogaja. A meni se je zgodilo večkrat prav v zadnjem času. In ugotovila sem, s pomočjo teh svojih novih prijateljstev, da nebralci težje pridobijo fina premišljevalna orodja za prepoznavanje svojih težav in vzrokov zanje, v nadaljevanju pa lahko zmanjkuje tudi idej za učinkovit spopad z njimi. Ne vem, ali bi me lahko za življenje kaj opremilo bolje, kot me je literatura. Literatura je bila v najstniški dobi način reševanja mojega življenja, še vedno pa je način pedantnega uglaševanja strun, da bi zvenele prav v pravih trenutkih. Kaj je torej pisateljevanje drugega, če ne smiselno in hkrati koristno početje, draga kolegica, ki lahko na to odgovoriš z druge strani meje, ki ločuje pisatelja od njegovega krvnika, literarnega kritika.

(Emotikon: predstavljaj si kakšnega.) Je tebi literatura kdaj rešila življenje? Se ti to danes še zgodi?

Haha, resno dvomim, da lumpi tam zunaj dvakrat premislijo, ali bodo lumpali samo zaradi neke kulturne žurnalistke, ki si je za svoje poslanstvo izbrala kritično kulturno novinarstvo. Kvečjemu pač dobro premislijo, kako svoje početje bolj spretno oviti v cenen ovojni papir javnega interesa. Žal je v kulturi kovanje dobička na račun javnih sredstev veliko težje sploh zaznati in opisati, kaj šele o njem kritično soditi presojati, saj je tako rekoč dvojno zakrito, dvojno zakodirano.

Najprej je zakrito v čisto materialnem smislu: akterje je treba diagnosticirati, predstaviti je treba podatke, ki dokazujejo moralno sporno ali nezakonito

početje. Ki je hkrati zakrito še v simbolnem: vsako organizirano dejanje na področju kulture se vedno znova maskira v javni interes za kulturo, ki je menda izvor in srž naše narodne samobitnosti ter se ji kot taki ne sme gledati pod prste kot navadni spletkarski pocestnici. Sama menim in praksa potrjuje – podobno kot tebi za novinarje –, da je na področju kulture enak delež moralno spornega in nezakonitega ravnanja kot kjerkoli drugje. V kulturo kvečjemu zaidejo mnogo spretnejši od tistih, ki jih država najame, da nam zgradijo ceste.

Sila preprosto naj to predstavim. Če zasebno gradbeno podjetje z javnimi sredstvi zgradi cestno omrežje in po nekaj mesecih cesta razpoka in prvo neurje odnese bankine, je bilo delo slabo opravljeno, davkoplačevalci so dokazljivo oškodovani, odgovorni pa bodo sedli na zatožno klop. Če zasebno podjetje z javnimi sredstvi izda slabo napisano knjigo z abotno tematiko in za lase privlečenimi značaji in zapleti, se ne bo zgodilo nič. Kritik bo napisal negativno recenzijo, da ga lahko založnik in super nadarjeni avtor v zameno popljuvata. Saj res, kako si se sama spopadla s kritikami svojega dela? Kaj so naredile občutku smiselnosti tvojega dela? Nekako sklepam, ker te poznam, in zdaj že vem, kaj te motivira, da – nič bistvenega?

Naj se pomudim pri tvoji omembi višine sredstev, ki se obračajo v kulturi v primerjavi z gradbeništvom, financami, zdravstvom. Menim, da (pravni) red ne bi smel biti apliciran selektivno in da nobeno področje ne more biti izvzeto, ko pride do spoštovanja pravil je treba spoštovati pravila. Sama sem v veliki zagati glede nekega druga protiargumenta kritičnega kulturnega novinarstva, ki ga pogosto slišim. Namreč – škodo naj bi delalo novinarsko raziskovanje že samo po sebi, namesto da bi se kulturna publicistika omejila na kurtoazna poročila, vljudnostne intervjuje in recenzentske slavospeve. Ta argument mi posredno nalaga sodelovanje v nekakšni konspiraciji kulture proti neumni raji, ki naj plačuje davke, v to, kaj za svoj denar dobi, pa naj se ne vtika. Verjameš v to vizijo nežno prizanesljivega obravnavanja vsega, kar je povezano z ustvarjalnostjo samo zato, ker govorimo o dejavnostih duha, ki imajo pri nas za nameček ovešeno še vso tisto narodnobuditeljsko diskurzivno navlako?

Mislim, da je čas, da kliknem »send«. O tem, kdaj mene prime, da bi vstala in šla, ti bom kaj napisala v nadaljevanju. Pa tudi kaj o tem, zakaj bi bila sama do tistega neumnega vica prizanesljiva. Zakaj sem do takih in podobnih neslanosti prizanesljiva vsak dan znova – še več, se jim pogosto prva nasmejem. Se tebi ne zdi, da je smeh pravzaprav najbolj smiselna in koristna stvar, še celo takrat, ko je že do kraja obupan? Na koncu se bo še izkazalo, da sploh nisem novinarska pošast, ki si vsako jutro na kruh namaže kulturnika. (Emotikon: po želji.)

Najprej spat, potem pa vstat, a prav?

Mojca

Draga Mojca, mislim, da je sposobnost preživetja na splošno precenjena, in po tem se nihče ne razlikuje od drugega, preživeti znajo tako genialni kot dementni, dobri in slabi in vsekakor bralci in nebralci. Prav tako mislim, da imamo vsi enake težave, le različno jih rešujemo. Tisti, ki so denimo polni denarja, težave rešujejo z denarjem, oni, ki se ukvarjajo s športom, se ob težavah vržejo v fizično aktivnost, bralci najbrž težave rešujejo s tem, kar so jim dale knjige. Če govoriva o tem, da branje poveča sposobnost refleksije, da smo zaradi vživljanja v življenje drugih bolj empatični in zaradi tega težave lažje rešujemo, pa sem spet v dilemi, ker mi praksa z literati, ki jih poznam, kaže drugače. Toda preživetje ... ker je, kot pravim, sposobnost preživetja bolj ali manj vsem enako podeljena, so različni tudi smisli, ki nas držijo pri življenju. Zame to vsekakor je literatura, nočem pa zviška gledati na nekoga, ki je svoj smisel našel denimo v vzgoji otrok. Se pa pogosto sprašujem, kako v eksistencialnem smislu preživijo ljudje, katerih delo je denimo rutina v podjetju (k čemur štejem tudi nekatera novinarska dela), od jutra do sutra, domov, jest, pred TV, na sekret, spat, znova. S čim si oni osmišljajo življenje? Ali pa je poskus osmislitve življenja stvar privilegiranih, ker gre pri večini svetovnega prebivalstva za golo preživetje? Kaj ti misliš? Jaz mislim, da je težko najti razlog za preživetje, če ni ničesar, s čimer bi si osmišljal življenje. Kot je rekel Churchill ob predlogu, naj zmanjša sredstva za umetnost in jih preusmeri v vojsko: »Če nimamo umetnosti, za kaj se bojujemo?« No, še nekaj – verjetno bodo moje misli danes razmetane, kot je razmetana glava po tednu dni viroze – vedno dvignem obrv, ko mi kdo reče, da mu je neka knjiga rešila življenje. Bodisi je nekaj narobe s to knjigo bodisi s to osebo, najpogosteje z obema. Moja uteha prihaja iz vedenja, da literatura obstaja in iz možnosti poseganja po različnih knjigah, različnih svetovih, ne ob eni sami knjigi, to je menda jasno. Ko si govorila o preživetju, gotovo nisi ciljala na konkretne naslove knjig, ali pač?

Ne vem sicer, kaj bi se zgodilo z mano, če že zelo zgodaj, v osnovni šoli, ne bi odkrila nekaj svojega v literaturi, nekaj, česar mi okolje ni dajalo. Okolje in jaz – tu ni bilo drugega kot nesoglasje. Toda literatura in jaz – to je bil moj pobeg iz tega okolja v nekaj povsem po moji meri krojenega. Vedela sem, da me čaka življenje, povezano z literaturo, preden sem si lahko predstavljala, kako je takšno življenje sploh videti. In preden bi si kdorkoli o meni sploh mislil, da lahko dosežem kaj drugega, kot ... hm, ostaniva pri tem, da od mene nihče ni ničesar pričakoval. Heh, zdaj ko vem, kako naporno in pogosto osamljeno je bivanje z literaturo, bi morda zbirala znova. Ne, saj se hecam, v resnici je ravno narobe – vseeno mi je za ceno. Ravno zadnjič sem srečala pisateljskega kolega, s katerim sva malo pokramljala, pa mi na koncu reče: »No, važno je, da si ti v redu in ljudje okoli tebe tudi.« Pa mu pravim jaz: »Ne, važna je naslednja knjiga.« Poleg tega: težkega življenja sem vajena. Čeprav je to pogosto minus, saj imaš zaradi tega nekatere hibe, je prednost navajenosti na težave to, da se znajdem v še tako težkih okoliščinah. Vzamem, kar je na voljo, in iz tega naredim maksimum. Mojca, iz kakega okolja pa ti izhajaš? Je bilo bogato s knjigami, ali si jih morala najti sama?

Ko ravno omenjam razmetane misli, evo še eno: z literaturo sem šla lani v zapor, pediatrično bolnišnico, dom za ostarele. Z mislijo, da lahko še koga reši. Zdaj vidim, da sem bila najbrž naivna. Kaj pa vem ...

Sprašuješ o tem, kako sem se spopadla s kritikami svojega dela. Se sama kot kritičarka kdaj vprašaš, kako se bo s tvojo kritiko spopadel avtor? Sicer pa – a govoriva o delu nasploh ali o kritikah literarnega dela? Naj rečem takole: kritike drugega dela niso nič v primerjavi s kritiko knjige. Preden sem izdala knjigo, sem delala kot novinarka, organizatorka, producentka, prevajalka, urednica ... gotovo pozabljam kak spekter dela. Kakorkoli že, videti je, da literarni kritiki svoje delo jemljete skrajno resno, saj me za nobeno od prej navedenih vlog nihče ni prečesal tako resno kot ob izdaji knjige. Ne pravim temeljito – samo resno. Zagrizeno.

In občasno povsem na osebni ravni. Kaj so kritike naredile občutku smiselnosti mojega dela, sprašuješ. Na dolgi rok res nič. Tako dobre kot slabe. Še preden je moja knjiga izšla, sem vedela, da je ni osebe, ki bi ji verjela ali na mnenje katere bi dala kaj dosti. Morda ima to opraviti z mojim splošnim nezaupanjem do avtoritet, vloga kritika pa je avtomatsko takšna. Pred izdajo knjige sem vedela, da mi nihče ne bo mogel povedati, kaj je to, kar sem dala od sebe. Potem ko se začne vse skupaj dogajati, sploh prvič, na to, kar si vedel pred objavo, malo pozabiš. Seveda te negativne kritike prizadenejo. Bolj kot te številne dobre kritike vzradostijo. Toda po letu dni sem znova odprla svojo knjigo – v PDF, ker so mi tiskane kopije pošle –, jo prebrala ob pivu in vedela: to je točka, s katere nadaljujem. Če je ne bi bilo, ne bi imela od kod nadaljevati. Zelo dobro sem v pisanju prepoznala tudi samo sebe v nekem obdobju, neponarejeno, preden sem vedela preveč – in videla sem, da je dobro. Vstavi emotikona za nasmešek.

Sprašuješ še, kje stojim glede široko razpasene ideje, da bi morali nežno in prizanesljivo obravnavati reči, povezane z ustvarjalnostjo. Ne vem, karkoli bom rekla, bom debato komaj odprla (seveda sem proti dajanju česarkoli v vatko!), rešila pa nič. Če smo to težavo komaj načeli na simpoziju o kritiki, ne vem, kaj bi lahko storila v kratkem pismu. Ampak ker me dobro poznaš, veš, da moj neodziv pomeni zgolj to, da me ta reč trenutno ne zanima preveč.

Skoraj zdrav pozdrav (a ne še za žurat it – mimogrede, kaj se je zgodilo z žurerskim avgustom? Se nam vrne spet drugo leto? Morda celo še letos? Žurerski december? Kdo bo pa delal??), Dijana P. S.: Zakaj si včasih prva, ki se nasmeje slabim šalam? Sama ob ideji o skupini, ki se reži neumni šali, čutim samo odpor, gnus. Skupine so formacije, ustvarjene zato, da iz posameznikov povlečejo najslabše. To, da se še pametni režijo neumnostim, je ravno najboljši dokaz za to.

E-pisma / O smislih

- 93 -

E-pisma / O smislih

- 95 -

Draga Dijana, nisem toliko govorila o goli sposobnosti preživetja, ki res ni nič posebnega, če pogledava, kako dobro večini uspeva – vsaj dokler ji več ne. Govorila sem o sposobnosti konstruktivnega reševanja problemov in kakovosti življenja. Ja, oboje je vsaj zame močno povezano s sposobnostjo empatije in refleksije, ki v končni fazi morata pomeniti tudi nekakšen dotok smisla. Če se vrnem še k smislu, pa malo tudi k vulgarni »uporabnosti« literature – seveda, celo bralci in celo literati so lahko v življenju sila nerodni. Ampak mislim, da spadajo bralci na splošno med kognitivno spretnejše posameznike, pri nebralcih pa pogosto opažam nespretnost, za katero ne morem, da je ne bi povezovala z nebranjem. Četudi bi jo bilo verjetno smiselno pojasnjevati s človeku lastnim spletom osebnostnih danosti in življenjskih okoliščin. Zgledi namreč kažejo, da se tudi nebralcem tam zunaj občasno čisto dobro godi. Ali vsi milijarderji tam zunaj svoje preživitvene veščine krepijo s premlevanjem Dostojevskega? Dvomim. Vem pa, da ljudem, svojim nebralcem, kadar jim želim le najboljše, podtikam knjige, če le morem, in da jim česa bolj koristnega ne morem podtakniti, vulgarnost gor ali dol. Zakaj? Če pomislim, ne toliko zato, ker želim, da komunicirajo s knjigo, pač pa želim, da je knjiga posrednik komunikacije z mano, z ljudmi nasploh. A ti ne bi rekla, da s knjigami komuniciramo med sabo? In da je takšna ali drugačna komunikacija s soljudmi nekje globoko v središču občutka smiselnosti česarkoli, kar počnemo? Ne morem mimo tiste replike za tvojega kolega: »Ne, važna je naslednja knjiga.« Je res bolj važna od vsega, celo od ljudi okoli tebe?

Ne, nikakor ne ciljam na to, da bi nosila v svoji mentalni malhi nekakšen seznam knjig, ki jih štejem za svoje rešiteljice in bi zanje domnevala, da bi lahko toliko kot meni pomenile tudi drugim. Govorim o podobnem kot ti. Govorim o golem obstoju literature kot o tisti vzporedni dimenziji življenja, za katero je vsak dan znova vredno narediti dober časovni plan, ki mi omogoča, da lahko nekaj ur neovirano berem: sredi dneva, pred spanjem, kdaj že ob prvi dopoldanski kavi, če imam ravno srečen dan. Knjige so vedno kar prihajale. S polic majhne knjižnice v podružnični šoli, kamor je knjižničarka z velike šole prišla le enkrat na teden.

Pridno me je s čtivom zalagala mama, domače police so bile dobro založene, a predvsem s čtivom, ki je moj kognitivni aparat v mladih letih nekoliko presegalo.

Tako je naneslo, da sem še skoraj mlečnozoba prebrala Vzhodno od raja in Sago od Forsytih, ki sta mi ostali v spominu, ker sem ju kot redka primerka teh odraslih knjig pogoltnila z razumevanjem. In kakšen dogodek sta bili, kakšni živi točki osebnega spomina sta še danes, ko ju brez Wikipedije ne bi mogla niti dobro obnoviti. Ostane občutek. Jaz berem zaradi občutka, ki ostane.

Tudi jaz imam le malo naslovov, na katere bi bila izrazito navezana. Zdi se mi, da mi je skoraj vsaka knjiga pustila nekakšno sled. Ko govorim o tem, da so

mi knjige kdaj rešile življenje, ne govorim o tem, da bi iz nekaterih kaj izrazito globokega uvidela, kar bi še danes ob vsaki priliki citirala, temveč o tem, da sem našla prave v pravih trenutkih ali pa sem si s poselitvijo drugih svetov v težjih časih zagotovila nekakšen mir. Potem je tu še moja malce obsesivna radovednost, včasih čisto naivna vedoželjnost. Rada vidim, kako se v vse tisto, kar že vem, enkrat elegantno, drugič nekoliko destruktivno vgrajujejo nove informacije.

Zgradba vednosti je zares trdna le, če je videti kot dobra zgodba. Pravzaprav je tudi občutek smisla v življenju močno podoben občutku, da bi se tvoja zgodba, če bi jo zapisal, prav dobro brala. Pa sva spet pri tvoji knjigi. Povej, kako natanko ti bo ta pomagala do smisla?

Ne, moja poglavitna skrb pri pisanju literarnih kritik ni avtor, kot z veseljem pojasnim vedno, ko kdo vpraša. Naivno sklepam – in pri tem sem naivna povsem hote in precej manifestativno –, da ima sebe dovolj rad, da bo prestregel in unovčil vse uporabne informacije, ki jih lahko dobi iz moje kritike. Če funkcije kritike ne razume ali zgolj ne želi uporabiti koristnih napotkov, kar velja za veliko večino avtorjev, me v bistvu njegov neproduktiven odnos do kritike ne zanima.

V tem primeru me zanima samo bralec, ki ga želim informirati, usmerjati, mu ponuditi uvid, ga kratkočasiti, včasih zabavati. Jemljem si pravico, da moji teksti funkcionirajo ne le kot vrednotenjska, ampak tudi kot literarna besedila. S tem referiram na meni najljubši odziv na moje literarne kritike, ko mi kak bralec prizna, da se je ob kritiki neke knjige neskončno bolj zabaval kot ob branju same knjige. To je moj doprinos normalizaciji našega literarnega življenja, si spet naivno mislim. Morda jemljem knjige smrtno resno, a literarnega sveta, torej sistema, ki jih poraja, pač ne. Kako pa se pri tebi pisateljsko poslanstvo kombinira z za smisel v življenju nujno potrebnim humorjem?

Zame je smeh temelj zgradbe smisla. Zato se lahko smejem slabim šalam. Ker je zdravje in dobro počutje v življenju po moje mogoče ohraniti le tako, da se sprijaznimo z dejstvom, da je obstoj neumnosti dokončen. Morda se lahko prva zasmejem ob neokusni šali, a to ne pomeni nujno, da se smejem šali, verjetneje se smejem tistemu, ki jo je izrekel, družbi, ki se ob njej morda iskreno zabava, bizarnosti situacije. Ja, smeh kot ograda, skozi katero vsi vidijo, a vseeno nihče ne more čez. Ne vem, morda zgolj ne pričakujem od ljudi, da bi bili kaj več kot ljudje. Ko me torej vidiš, da se smejem, vedi, da se morda smejem čemu drugemu kot ti. Moj smeh je moja lastna glasbena podlaga. Žurerske stranpoti oktobra, novembra ali decembra me prav nič ne skrbijo. Delo se tako ali tako opravi samo od sebe.

Pozdrav na pravo stran Murgel, Mojca

Draga Mojca, vse bolj se mi dozdeva, da sva precej različni živali, kot si nedavno v nekem najinem telefonskem pogovoru komentirala tudi ti. No, ne vem, če si v to vpeljevala primerjavo z živalmi (danes sem bila v ZOO, a se mi pozna? Nisem bila ziher, kdo je na kateri strani kletke).

Praviš, da se delo tako ali tako »samo opravi«. Malce ti zavidam to izjavo. Jaz se povečini mučim. Če se ne mučim, če mi je torej lahko, pa se mi najbrž to delo ne zdi pomembno in smiselno in se mu izognem. Kot bi silila v mazohizem, toda mislim, da gre za druge reči. Nedavno, ko sem bila tik pred pisanjem portreta Aleksandra Hemona – mislim, da sem to delovno zadolžitev omenjala v prvem pismu –, sem samo sebe tako zelo izmučila z ugibanji, ali mi bo šlo, s strahom, ali imam dovolj materiala, s skrbmi, da ne bo dobro, da sem se v nekem trenutku sesedla na kuhinjska tla in se zjokala. Šla sem tako daleč, da sem začela razmišljati, da bi se morda morala ukvarjati s čim drugim, ker se ob pisanju verjetno preveč mučim. In potem sem jokala še bolj. Od daleč sem lahko videla samo sebe, kako sedim na kuhinjskih tleh in točim krokodilje solze zaradi nečesa, kar bi morala biti delovna rutina, in vedela sem, da pretiravam, da bi bila lahko ta situacija tudi drugačna, brez ekstremnega nihanja v popolno nezaupanje do svojega dela. Vedela sem, da bi si lahko po desetih letih pisanja že nehala težiti. Ker imam potem, ko sedem k pisanju, besedilo končano v eni uri, pa tudi dobro je, bolje, kot navadno mislim, da bo. Morda gre za to, da se moram pred pisanjem spraviti v neko posebno intenzivno stanje, morda sem v tem napol kolapsu osebnosti doma in ustvarjam iz tega, morda gre za to, da takrat moji možgani iščejo rešitve, ki se potem udejanjijo v tej eni uri pisanja. Pa vendar, to, da si včasih pred pisanjem malodane pulim lase, je pretiravanje. Dalo bi se tudi brez tega. A kaj, ko ne vem, kako. Ob naslednjem besedilu, ki mi je pomembno – in takšna je večina, z zavestno izbiro – se scenarij ponovi. Ne znam ven, iz svoje dejavnosti ne znam ustvariti obrti. Najbrž je tudi to eden izmed razlogov, zakaj se v uredništvih medijev nisem znašla. Ne bi mogla vsak dan producirati besedil, ker bi mi bilo za ena vseeno, pred pisanjem drugih, tistih »pomembnih«, pa bi mučila vse naokoli, še najbolj sebe. Torej, ne, delo se vsekakor ne opravi samo od sebe. Čakaj – ali pa ... se? Morda pa je to pač moja rutina in nimam druge izbire, kot da jo sprejmem za lastno verzijo normalnosti?

Sprašuješ, kako mi bo naslednja knjiga pomagala do smisla. Ne bo mi. Mojca, kaj pa, če smo postavljeni pred naslednjo izbiro: bodisi v življenju iščemo smisel in srečo. Bodisi iščemo resnico. Bojim se, da resnica nima ničesar s smislom, da ga ne vsebuje, zato ločujem to dvoje. Bojim se, da je smisel samo naša interpretacija resnice, zapolnjevanje lukenj. Mislim tudi, da naloga pisatelja ni iskanje smisla in sreče, temveč ravno resnice. Ali drugače: morda se po tem principu delijo dobri pisatelji od slabih. Ne vem. Vem le to, da moram pisati. Vem tudi, da bom, kot pri pisanju portreta Hemona, pred tem trpela. Vem, da bom trpela, ko mi bo knjiga izšla, ker bo kot vse knjige, kot vse na tem svetu podvržena površni analizi ali nemara celo psihologizaciji vsakega, ki bo imel pet minut časa. Nadalje bom trpela zato, ker bo moja resnica zdaj v drugi, še nenapisani knjigi. Nekje vmes

oziroma pred tem bom med pisanjem nekajkrat skakala od veselja, ko se mi bo kaj sestavilo, ko me bo pisanje ubogalo. In to je nekako to. Toda vzemi to in ne ostane ničesar.

Gledam, kaj sem ravno napisala in razmišljam, ali je to res moja najgloblja resnica o pisanju. Koliko izjav in misli je priučenih od drugih literatov in jih potem ponavljamo, ker se nam zdi, da je to primeren način za govorjenje o literaturi? To vprašanje si zastavljam, ker bi bila rada v svojem izrekanju natančna in temeljita in predvsem dosledna.

Res, zakaj pišem? Mislim, da ima vse skupaj opraviti tudi z eno izmed temeljnih človekovih potreb, in to je želja po prepoznanju. Natančneje: po tem, da bi nas drugi videli takšne, kot smo (ali celo v potencialu tega, kar bi lahko ali bomo postali). Ker če mi uspe opisati svet, kot ga vidim, in nekdo v tem prepozna nekaj resničnega, če bralec prepozna sebe, potem je prepoznal tudi mene. Poanta je tule: če se zgodi prepoznanje, sva oba z bralcem manj sama. To pomeni, da mi je uspelo opisati moj/najin svet. Mislim, da ta temeljna potreba po prepoznanju izhaja ravno iz občutka samosti. In to je ta komunikacija med bralcem in avtorjem, o kateri sprašuješ. Če nadaljujem misel o samosti – morda smo bili tisti, ki smo se obrnili h knjigam, v svojem odraščanju bolj sami kot vrstniki, ki se niso? Kaj misliš? Mojca, kak otrok si bila ti? Oziroma: ti je bilo lahko biti otrok ali si imela težave? Že prej sem te spraševala o odraščanju, pa si mi bolj skromno odgovorila, čeprav razumem, kaj hočeš povedati – vstop je skozi knjižnico. V naboru vseh resnic je tudi resnica o tebi.

Počutim se kot kak akcijski junak iz hollywoodske uspešnice – samo še eno pismo imam na voljo, da ti pridem blizu. Lina se zapira, čas se izteka.

Btw: si vedela, da je najpogostejša fraza v hollyvoodskih krogih »let’s go«?

Nedeljski pozdrav pred naslednjem intervjujem, pred jokom, med enim in drugim dežjem, Dijana P. S. Skoraj bi pozabila – ali mi je naslednja knjiga res važnejša od ljudi okoli mene, me sprašuješ. Poglej, nimam otrok in z družino si nismo posebej blizu.

Imam partnerja in nekaj prijateljev, dva ali tri. Če bi bila postavljena pred izbiro, ko bi morala rešiti ali nekoga od njih ali knjigo, bi rešila njih, jasno. Toda na dnevni ravni ne gre za tako zaostrene situacije. Na dnevni ravni so druge izbire.

Lahko ti denimo povem, da bi nemudoma tekla iz odnosa, v katerem ne bi mogla pisati. In lahko ti povem, v skladu z zaostrenostjo tega pisma, ki prinaša veliko patetike, da če bi jutri umrla, bi mi bilo najbolj žal, ker nisem napisala naslednje knjige. No, če bi umrla, ne bi bilo ničesar, tema. Žal bi mi bilo trenutek pred smrtjo, ugibam. Sicer pa ta izjava pomeni tudi naslednje: ni mi mar, če se počutim slabo, če to pomeni, da lahko pišem (obenem ne pravim, da se moram za pisanje počutiti slabo). Ljudje okoli mene pa zbirajo po svoji vesti. Včasih celo mislim, da bi bilo vsem lažje, če bi me pustili pri miru. In jim to tudi povem. Pa so še kar tu, čudaki.

E-pisma / O smislih

- 97 -

E-pisma / O smislih

- 99 -

Draga Dijana, ja, midve sva izjemno različni živali – kar je verjetno ključni del kemije med nama. Rekla bi, kot sem ti že pred dnevi, da sem jaz videti mnogo bolj resna, ti pa res si bolj resna. Moram ti najprej povedati, da mi je tole tvoje pismo daleč najljubše. Vanj si dala največ sebe. Še posebej v ta del o pisanju, pa smislu, sreči in resnici. Potem si me opozorila še na priučene misli od drugih pisateljev in pomislila sem – karkoli že si povzela in prevzela v teh mislih, si presnovila na način, ki očara. Ne vem, zakaj smo tako obsedeni z idejo, da morajo biti vse naše misli originalne (ne merim tule nate, marveč na neko splošno naivnost v zvezi s tem). Komično je to, da ni nobena zares originalna. Vsa originalnost – celo pri na videz originalnih – izhaja iz tega, da jih uporabljamo v novih kontekstih, na nove načine ali včasih zgolj prilagojene naši osebni zgodbi. Iskreni zgodbi. Ti si bila zgoraj iskrena in zato jaz dojemam tvoje besede kot originalne – uspešno transplantirane v telo tvoje resnice.

Delo se seveda ne opravi samo od sebe, bolj sem merila na to, da, kar je treba, ni težko. Izrekla sem to iz istega demonstrativnega in your face entuziazma, katerega sorodna oblika je manifestativna naivnost, ki sem ti jo že omenjala. Ja, prav imaš, opisano sesedanje in jokanje na kuhinjskih tleh je zgolj tvoj ritual.

Hočeš slišati, kakšen je moj? Za dnevno žurnalistično rutino ga nimam – vstanem, zajtrkujem, pišem –, imam pa ga pri »večjih« projektih, torej besedilih, ki mi več pomenijo, so zame večji izziv in terjajo tudi nekaj več kreativnega vložka. In ta moj ritual je objektivno gledano precej bolj nenavaden kot tvoj, pa ne da imam to za tekmovanje v čudaštvu. Jaz, recimo, besedila, s katerimi bom tako ali drugače izrazila sebe, pišem tako, da to delo umestim naravnost v samo središče uživanja in zabave. Večino ustvarjalnih besedil spišem v kratkih pavzah, medtem ko počnem prijetnejše stvari: binge-watcham kakšno serijo, gledam filmografijo Hitchcocka, berem kaj zares dobrega (recenzentsko branje v tem ritualu odpade), zelo rada kreativna besedila pišem zunaj, v lokalih, medtem ko pustim, da mi notranjega čuvaja, inhibicije in morebitne strahove zamoti mimohod vsakovrstnih vtisov.

Ta pritisk, pod katerim se ti sesedaš, jaz omilim tako, da pisanje razglasim za sekundarno dejavnost, nekaj, kar počnem mimogrede, medtem ko imam prijetnejše opravke. Včasih, zelo pogosto pravzaprav, v tem sproščenem okolju, ki si ga ustvarim, besedila na papir vseeno padejo v enem ali nekaj daljših kosih, predvsem pa zelo pogosto začnem vmes uživati bolj kot v tisti primarni užitkarski dejavnosti.

Si opazila, kako pogost je v sodobni literaturi – lik pisatelja? A misliš, da bralci v zgodbah o pisateljih uživajo?

Ne morem sedeti pred belim listom papirja in se posiljevati z mislimi. Mislim, je treba najti nekakšen kontekst, v katerem se lahko svobodno, neopazno stekajo v zapis. Sploh ne vem, ali bi lahko pisala, če bi bilo to povezano s toliko mukami kot pri tebi. In ja, mislim, da je po desetih letih resno čas, da odvržeš vse tiste skrbi o tem, ali imaš dovolj materiala in ali ti bo tokrat uspelo. Dobra besedila in dobre zgodbe se sicer res napišejo v glavi, a z njimi je treba nekaj časa sedeti in jih poslušati, jim najti čim manj štoraste besede. A ne uživaš v iskanju svojega izraza, v finem piljenju svoje misli? Mislim, da tu nisi tako drugačna od mene.

Tudi sama praviš, da boš takoj po izidu romana že pri naslednji knjigi in da bodo med samim pisanjem trenutki, ko boš skakala od veselja. Vidiš, tule smo si vse živali malce podobne: ne glede na to, ali za delo potrebujemo užitek ali trpljenje (stres?), vsi, tako kaže, najgloblji smisel najdemo v postopku, na poti tja, na poti nekam. Jaz: do smisla, ki je hkrati resnica. Kajti resnica ima vse opraviti s smislom, v mojem primeru. To ni tista moja demonstrativna ali manifestativna pozitivnost, prisežem. Iskreno lahko črpam smisel le iz tega, kar je in kakor je.

Tudi če je to, kar je, bledo, banalno ali bedasto.

Moje otroštvo in odraščanje – otroštvo idilično, odraščanje polno težav, a zdi se mi, da izključno takšnih, ki jih imajo tudi drugi. Rekla bi, da imam v odrasli dobi več težav, s katerimi se drugi ne identificirajo. In ne mislim, da smo se bolj osamljeni najstniki obrnili h knjigam. Vsi smo enako osamljeni, tisti, ki imamo radi knjige, zgolj vemo, s čim osamljenost blažiti. Včasih po malem zavidam onim, ki življenjski in predvsem ustvarjalni gon črpajo (črpate, a ne?) iz tega, kar so prestali v otroštvu ali med odraščanjem. Meni se je tedaj zgodilo sila enih čudnih stvari, dobrih in slabih, predvsem pa intenzivnih (ker tisto po definiciji je intenzivno obdobje), a danes se mi v luči tega, kako težko je lahko odraslo življenje, zdijo smešne. Ničesar ne morem jemati povsem resno – pravzaprav niti tega ne, kako je lahko težko odraslo življenje. Čas za emotikona.

Pa sva spet pri smislu za humor. In mislim, da ne potrebuje ponovne predstavitve.

Rada bi z njim končala. Zato z njim zaključujem. Konec koncev sva se pogovarjali o občutku smiselnosti v življenju.

Prijetno je bilo. Hvala.

Iskreno povedano – ne vem, ali bi sploh počela, kar počnem, če bi morala za to trpeti. Je pa res, da imaš ti trenutno pred sabo roman, jaz pa česa takega ne načrtujem in so vsa moja ustvarjalnejša besedila kvečjemu polliterarna. V pisanju slednjih tudi najbolj uživam. Glede na to, kolikokrat si ti uporabila izraz trpeti in jaz uživati v debati na to temo, je jasno, da sta najini kletki vsaka na čisto svoji strani živalskega vrta. Pomislila sem – imaš težave kakega literarnega junaka, ki mi sicer ni podoben, a se vanj zlahka vživim, ker ga je pisatelj tako dobro opisal.

Mojca P. S.: »In Dijana?« »...« »Let`s go.«

Draga Mojca, hvala za krasno pismo. Ko sem ga prejela, sem si najprej prižgala cigareto in ga šele zatem odprla. Če bi si merila utrip (da, tudi to je v nekaterih obdobjih povsem običajen ritual v življenju hipohondrov), a si ga nisem, bi najbrž ugotovila, da mi je, kot pojejo v pop komadih, »srce poskočilo«. Malo zaradi radovednosti, veliko zaradi vznemirjenja, ki ga prinaša bližina, v kateri si z razgaljanjem ranljiv za odziv drugega in on zate.

Drži, šele z zadnjima pismoma sva se začeli zares pogovarjati. Zanimalo me je, kaj porečeš ob pogledu na potencialno literarno junakinjo, ki se joka ob vratih hladilnika (humor se rojeva tudi na natančno odmerjeni meji spoja resnega z banalnim). Zdi se mi, da je ta potencialna junakinja še najbolj pomirjena, če je oseba na drugi strani ne jemlje preveč resno, saj ima za to že tako ali tako samo sebe, ki vse na tem svetu jemlje resno. In v tem »resno« je bolj ali manj vir vseh njenih težav. Kakšen pronicljiv uvid – ti si videti bolj resna, jaz pa res sem, praviš. No, to pa je meja, na kateri se dve osebi začneta zares pogovarjati, ker sta verjetno prešli površinskost in vidita reči drugačne, kot »so videti«. Že eno pismo prej si me spraševala o humorju, pa nisem imela prostora, da bi ti odgovorila. Pogosto opažam, da se rojeva ravno tam, kjer se zdi situacija najbolj resna. Recimo, ko imaš na računu gromozanski minus in ugotoviš, da potrebuješ denar, da bi postal reven. Da pravzaprav potrebuješ nemalo denarja, da ga ne bi imel nič. Ob takih prebliskih se znam včasih sama sebi in situacijam, v katere me pripelje življenje (najpogosteje pa se pripeljem sama), do solz nasmejati. Podobno je po moje v literaturi – nemogoče je pisati o resnih, težkih temah, ne da bi obenem s humorjem sproščal diskurz. No, ne nemogoče, le rezultat je dvomljiv.

Tvoje pismo odpira celo vrsto vprašanj, tudi takih, ki so postavljena med vrsticami.

Bojim se, da na večino sploh nimam odgovora. Razmišljam namreč o tem, kaj o nama povedo najine ustvarjalne rutine, pri čemer nimam kake preproste razlage, zakaj sem jaz destruktivna, ti pa ne. Seveda, najlažje bi bilo prst uperiti proti otroštvu, toda to je premalo, debata se tu še ne prične, poleg tega to trenutno ni tisto, kar me zanima, ker sem to z otroštvom bolj ali manj že predelala in našla komaj kak obliž. Naše otroštvo niti približno ne vsebuje vse resnice o nas. Je pa dober začetek raziskovanja. Morda se moram spet vrniti k tisti misli, da vse to sploh ni pomembno – pomembna je naslednja knjiga.

na katerega slehernik ne stopi. V serijah so v zadnjem času izrazito popularni, reciva jim dobri negativci, junaki z vprašljivo moralo, toda navdihujejo nas ravno zato, ker gredo tja, kamor sami ne gremo. Z identifikacijo z njimi se počutimo svobodnejše (kompromis za vloge, v katerih smo sužnji šefom, sistemu, sami sebi itd). Dobri negativec šefu zabrusi v obraz, kar mu gre, slehernik pa je tiho. Ima pa zato svojega najljubšega junaka iz romana, serije, kajne? Zakaj ne družbenega obrobneža, kakršen naj bi bil pisatelj? V resnici, kot veš tudi sama, je posebna avra, ki jo domnevno oddajajo pisatelji, povečini mit. Poznam nemalo pisateljev, ki živijo skrajno dolgočasno, nekateri celo uradniško življenje. Nič ne de, boš rekla, to ne pomeni, da nimajo bogatega notranjega sveta, pa nekateri nimajo niti tega. Zadnjič sem bila na nekem literarnem večeru. Vmes se mi je mudilo lulat. Ob tem sem pomislila, da je v tem več nuje kot v pisanju nastopajočih.

Ob zadnjem stavku, če ne že prej in v drugih pismih, spet kritiziram, preziram, viham nos nad drugimi. Potem se navadno počutim krivo in torej slabo. Zdi se mi, da ni prav. Mimogrede – se ti kdaj počutiš tako ob svojih kritikah knjig/ sistema? Pomisliš kdaj, da si bila prestroga? Kakorkoli že, vsakodnevna življenjska logika me pelje k temu, da moram prenehati kritizirati, prenehati vihati nos. Tega seveda ne morem in potem se počutim še slabše (nisem junak iz serije, ki mu je vse dopuščeno). Toda, potem se spomnim – natanko to držo potrebujem za pisanje.

Te svoje lastnosti moram ne le sprejeti, temveč za pisanje celo potencirati. Kako naj drugače napišem kritiko družbe? Kako naj se spravim na vse tisto, kar me nervira in kar je s tem svetom narobe? Gotovo ne z občutkom slabe vesti in moralnim mačkom. Nekam šibko pisanje bi to bilo.

Kot vidiš, sem po malem stalno v romanu. Pišem tudi, ko ne pišem. Morda največjo slast, užitek pravzaprav pomeni obdobje pred pisanjem, tako kot največji užitek pogosto ni sam seks, ampak misel nanj. Vsak dan mi rojijo po glavi misli o zapletih, vznikajo spomini, povezujejo se dogodki, več oseb postaja ena sama in tako naprej. Moje sestavljanje koščkov v glavi, zapolnjevanje praznine, ni nič drugega kot goli užitek.

Mojca, pismo bi težko končala z boljšim parom besed, kot je goli užitek, kaj praviš? Ooo, vse možnosti, ki jih ta besedna zveza odpira! Vstavi emotikona.

In napiši mi še kaj, prosim, jaz še ne bi končala.

Glede zavidanja težavnih okoliščin, iz katerih naj bi se napajala ustvarjalnost – nikar. Težavne okoliščine s sabo prinesejo precej hib, ki se odražajo v okrnjeni kakovosti življenja. Že to, da jaz uporabljam besedo trpljenje, kjer ti uporabljaš užitek, je samo po sebi zgovorno. Poleg tega zgodnje težave – prej kot pisateljsko kariero – prinašajo nove težave, morda v odrasli dobi še bolj kompleksne, kot praviš.

Ampak res, zakaj je toliko literarnih junakov pisateljev? Pa v številnih serijah so tudi! Morda so pisatelji hvaležen material zato, ker se zdi, da hodijo po robu,

Jutri bom (in slučajno – boš) ob tem času v Londonu. Dajem »goli užitek« v kovček. Sicer pa z zanimanjem čakam, na katere besede in besedne zveze naletim tam.

Yours truly, Dijana

E-pisma / O smislih

- 101 -

E-pisma / O smislih

- 103 -

Draga Dijana, zdi se mi primerno, smiselno, zabavno, užitkarsko, da ti zadnje pismo napišem tule, v Londonu, kjer mi boš zadnje besede napisala tudi ti. Vem, da si tu prvič.

A ni krasno mesto? Zdi se mi fantastična kulisa za najino razpravo o občutku smiselnosti zadev, v katere se zapletava. Zato, ker je življenje tukaj bistveno težje kot drugod, ne glede na to, da se nama kot obiskovalkama zdi, da je ena sama zabava in peresna lahkost. Težje je eksistenčno in eksistencialno. Eksistenčno, ker je življenje tukaj drago, eksistencialno pa se mi zdi zahtevnejše, ker je tako polno distrakcij. Motiviranost in osredotočenost sta nujna oprema vsakogar, ki želi svoje potenciale realizirati v kakšnem od alfa mest, kjer za vsakim vogalom zasedo pripravlja življenje. A prav zaradi vsega, kar ima mesto, kot je London, ponuditi, je idealno za nekoga z ustvarjalno ambicijo, pod pogojem, da je hkrati motiviran.

A ne, da čutiš, kako ti to mesto na vsakem koraku meša ustvarjalne sokove?

Pa sva ponovno pri motivaciji, ki je konec koncev zgolj druga beseda za smisel, najino izhodiščno temo. Mislim, da temu, kar bi jaz označila z motivacijo, ti praviš nuja. Všeč mi je tvoj kroki s tistega literarnega večera, kjer si, drznem si reči, srečala karikaturo umetnika, za katero opažam, da ustvarja velik del naše sodobne literature. Bodisi boemski stereotip umetnika (nervoznež) bodisi njegov antipod (dolgočasnež) me ne vznemirjata; oba lahko, opažam, ustvarjata polnovredno, življenjski slog ni zagotovilo umetnosti, težavo imam z nekim drugim profilom ustvarjalca. Z onim, ki si je umetnost izbral za kariero, pri čemer karierne ambicije ne spremljata omembe vredni nadarjenost in veščina.

Z avtorjem, ki piše predvsem zato, ker je pisateljski stan v širši družbi še vedno deležen velikega ugleda in simbolnih bonitet (to, da je umetnik menda vedno bolj obravnavan kot družbeni parazit, je po mojem bolj interna travma umetnikov, ki upravičeno protestirajo pri najmanjših znakih mačehovskega odnosa različnih izpostav oblasti), pri tem pa koristi še vse materialne bonitete literarnega sistema: nagrade, štipendije, rezidence itd. Nič ni narobe s profesionalizacijo pisateljevanja, a zdi se mi, da ne spodbuja nujno kakovosti in da na njenem situ pogosto ostanejo avtorji, ki jih ne poganja nobena nuja, temveč predvsem napuh ali v najboljšem primeru obrtniška spretnost, naslonjena na socialno omrežje in profesionalni aparat – nemalokrat je to dvoje eno in isto.

To je zgolj eden od razlogov, zakaj občutkov krivde, slabe vesti ali drugih negativnih občutkov ob pisanju (negativnih) kritik nimam. Nimam pa jih tudi zato, ker po mojem to k odgovornemu delu, za katerega si visoko motiviran, ne spada, saj utegne tvojemu razmišljanju nadeti uzde. Mislim, da je treba svojo premišljevalno ost vedno zgolj dodatno brusiti in se izogibati vsemu, kar jo krha.

Mislim, da je pri našem delu smiselno zanemariti neposredno, človeško empatijo, ki jo morda čutimo do ljudi zavoljo višjega smisla, posvečenosti zadevi, v imenu katere nastopamo (resnica, lepota, smisel ...), in širše družbene koristi, ki jo s sabo prinaša konstruktivna kritika v takšni ali drugačni obliki, umetniški ali bolj neposredni. Jaz moram za večje dobro pozabiti na čustva človeka, ki stoji za pisateljem in urednikom, ki sta me s svojo motivacijo ali njenim pomanjkanjem prikrajšala za nekaj dragocenih ur, ti do družbe, ki ji boš vsak trenutek nastavila zrcalo. Po svoje niti nismo v tako zelo humanističnem in človekoljubnem poslu, kaj misliš?

To, kar opisuješ, ta žeja po pisanju, je zame obljuba dobre literature. Seveda zahteva še kaj več kot samo jok ob vratih hladilnika, ampak na začetku mora stati zelo jasna misel, da lahko samo ti poveš zgodbo, ki jo nosiš v sebi in čutiš, da preprosto mora biti povedana. Enako je z vsemi drugimi poklicanostmi: je neko delo, ki mora biti nujno opravljeno, je neka oseba, ki ga lahko edina opravi zares dobro. Mislim, da je nam, ki to čutimo, lažje – v zadevah smisla in v življenju nasploh.

Prijetno je bilo skupaj s tabo porajati humor tam, kjer so zadeve smrtno resne, in biti resna tam, kjer se večinoma le šalimo. Vesela sem, da si lahko delila nekaj tega, kar te vznemirja, in da si začutila vznemirjenje bližine. To, kar je videti kot konec, je, kot po navadi, šele začetek.

Yours indeed, Mojca P. S.: Jok ob vratih hladilnika je zares najbolj smešna stvar, kar se jih lahko domislim. Brez emotikona.

Draga Mojca, nisem ti mogla ali hotela odpisati v Londonu, ker se mi je tisti čas zdel bolj primeren za to, da pozabim nase in na svoje okolje, svoj kontekst. Kako blagodejno je bilo izstopiti iz mestnega vlaka in se predati občutku, kako bi se lahko v tem čudovito pisanem, živem mestu razblinila in izgubila, in se potem čez čas, docela neobvezno, našla znova! Uživala sem v brezimnosti in zavedanju, da je vse, kar me v zadnjem času pesti, kilometre stran. Ob tem sem se spomnila romana Como Srđana Valjarevića; mislim, da si mi enkrat rekla, da si ga tudi ti brala. Srđan v njem opisuje 30 dni bivanja v italijanskem Comu. Branje je na neki način odrešilno prav zato, ker vidimo nekoga, ki se je umaknil iz svojega problematičnega okolja in se z njim namenoma ne ukvarja, opisuje zgolj dneve, kot si sledijo v tistem rezidenčnem dvorcu. In mi si spočijemo z njim. V tem romanu je pretresljivo kvečjemu tisto, kar ni opisano, a vemo, da je tam. Morda to govori nekaj o tem, da ni nujno, da je vsa dobra literatura soočanje?

Zadnji dan sem se sredi noči, ko si se ti najbrž še neizmerno zabavala v Sohu, proti letališču peljala s taksistom, ki je v London pred leti prišel iz Romunije. Hecno mi je, mu pravim, da je sedež na desni. Pa pravi on, da je bilo to tudi njemu najbolj nenavadno, ko je prišel. »Everything in London is right,« je pribil. Začela sem se smejati podpomenu njegove izjave – res, vse v zvezi z Londonom je prav(ilno).

Javne in zasebne storitve so na izjemno visokem nivoju, nočno in dnevno življenje je pestro, ponudba raznovrstna, ljudje prijazni. Vsaj tako se zdi, če si tam zgolj nekaj dni. Mislim, da bi se po določenem času začele kazati razpoke, morda bi začela opažati kaj takega, kot je tako imenovana imperialistična mentaliteta, toda dvomim, da bi me to hudo zmotilo. Dvomim, da bi se bavila z mentaliteto Angležev. Bavljenje z lastno nacionalno mentaliteto se zdi bolj domena Slovencev.

Toda razmišljanje, kako bi bilo, če bi bilo, je tako ali tako brez pomena – London je daleč predrag. Pa vendar, zanimivo je to, da sem se tam počutila bolj doma kot denimo v Beogradu, ali Sarajevu, ali Zagrebu (ki ga itak ne čutim). Ali – v

Ljubljani! Ne vem, kaj bi številni dražljaji naredili moji pozornosti, po mojem se pustiš zmotiti toliko, kot hočeš – navsezadnje me tudi v Ljubljani stalno kaj zmoti, razlika je le v tem, da je vsebina dražljaja povsem nepotreben balast.

Nazaj sem in rada bi spet odšla. Tu me vse boli in vse jezi. Ljudje mi grejo na živce. Sama sebi grem na živce, ker si pustim, da mi gredo ljudje na živce. Če je v Londonu »vse prav«, je tu »vse narobe«. Malodane neposredno z letala sem šla na sestanke, ker je jesen, kot veš, na našem področju najbolj delovna. Na sestankih sem znova, po Londonu še bolj, videla, kak amaterizem se mi gremo. Pri nas gre vse čez. Sploh ni ambicije po dobrem delu. Vse se giblje v toksičnem krogu: opaziš, da delo pri nas poteka na sramotno nizkem nivoju in vsi se grupirajo, da bi tako poskrbeli zase. Skleneš, da bo najboljše, da v takšen kontekst ne investiraš preveč in zgolj poskrbiš zase in za svoje, s čimer postaneš natanko tak kot drugi, natanko enak del problema. Mojca, jaz se s tem ne morem in nočem strinjati!

In zato me vse jezi! Želim si konteksta, v katerem se spodbujata dobro delo in profesionalnost, tega pa pri nas s povečevalnim steklom ne najdeš. Želim si oditi.

Raje bi bila na dnu vrhunskega kot vrhunska v podpovprečju.

Raje bi pogrešala Slovenijo, kot jo sovražila.

In rada bi se izgubila »in a place that don’t know my name«, kot poje Unkle v enem komadu.

Utrujena sem od tukajšnjih vlog.

No, vsaj najinega dopisovanja se nisem naveličala.

Lahko bi še.

In še.

Hvala ti.

Dijana

E-pisma / O smislih

- 105 -

Beseda: 3D grafika:

Vsaka epoha ima svojega zastavonošo, ki mu v svoji celostni pojavi uspe zgostiti duha časa. Esenco neke ere so med drugim izžarevali Allan Ginsberg, F. Scott Fitzgerald, Bob Dylan, Patti Smith in Michael Jordan. Duh našega časa, torej zgodnjega enaindvajsetega stoletja, je utelešen v Jamesu Francu. Naj razložim ...

Franco je ekstremna, skoraj pretirana manifestacija kvalitet tipičnega postmodernega človeka. Gre za sodobnega polihistorja, renesančnega človeka, ki mu je za neoliberalni kapitalizem nekoristne enciklopedične tendence uspelo realizirati na najboljši možen način. Živimo namreč v svetu, v katerem informacijska dostopnost ustvarja vrsto hipernačitanih bitij, ki pa težko najdejo svoj prostor na trgu delovne sile oziroma imajo težave pri pretvarjanju kulturnega kapitala v monetarnega. Dobro, lahko rečemo, da je problem v sistemu, ne v ljudeh, ampak to ne spremeni dejstva, da je James Franco eden redkih, ki je tendence svoje generacije vpregel optimalno, vsaj v okviru družbene strukture, ki trenutno služi kapitalistični kulturi. Široka razgledanost ljudi je posledica njihovih široko razpršenih zanimanj, ki pa nekako hkrati zavirajo potencial za nadpovprečne dosežke na nekem ostro zamejenem področju. Gre za stanje, ki ga povzema angleška fraza Jack of all trades, master of none in ki ima tudi v drugih jezikih svoje označevalce. Med drugim o njem govorijo lakonični Estonci (Devet obrti, deseta je lakota), neposredni

Jaka Bulc Črtomir Just | GoldRush

Japonci (Mnogo talentov ni talent) in Rusi, ki pisca tega sestavka zbodejo na skorajda osebni ravni (Začne deset stvari, ne dokonča nobene).

James Franco nima težav z vzdrževanjem solidnega nivoja kakovosti na več področjih. Ja, haters gonna hate in jasno je, da je Franco daleč od kakršnegakoli popkulturnega Midasa, vseeno pa gre za človeka, ki je ob vsakem novem ekskurzu v neznano nekako ohranil svoje dostojanstvo. Podobno sicer med drugim velja za Ryana Goslinga in Zooeya Deschanela, ki igrata v zelo poslušljivih ansamblih, ter Justina Timberlaka, ki se dobro znajde pred filmsko kamero, pa vendar se nihče izmed njih ne približa Francovi širini, ki spominja na razpršena zanimanja Davida Lyncha in Dennisa Hopperja.

Svoje penkalo je Franco prvič resneje namočil leta 2010, ko je napisal Palo Alto, zbirko kratkih zgodb o odraščanju bolj ali manj delinkventnih najstnikov.

Njegov prozni slog je korakal po tanki črti med brezosebnim in skuliranim, banalnim in gospodarnim, na koncu pa stopil na pravo stran in se izjasnil kot premišljeno ukrojen po meri tematike. Francovi liki so bili v vsej svoji krutosti prav srhljivo vsakdanji in v svoji vsakdanjosti prav srhljivo kruti, knjigo pa je prevevala brbotajoča atmosfera adolescentne melanholije. Tisti, ki so Palo Alto brali v kontekstualnem vakuumu, so knjigi očitali plehkost. Drugi, ki smo živeli prelom tisočletij in ki smo bili enkrat v svojem življenju mladi, pa smo

- 107 -

O Jamesu Francu in široki razpršenosti zanimanj -

109 -

v navidezni trivialnosti prepoznali pomenljiv odsev neke generacije. Francu je uspelo ubesediti to, kar hoče kopica mladostnikov vsak dan osmisliti in estetizirati na svojih tumblrjih, instagramih, blogih in soundcloudih.

ostanejo na nasprotni strani spektra. Svoje besede je namreč postavil v službo spektakla narcisizma, ki je v svoji votlosti odsev zadnje monolitne zgodbe našega časa, umetno napihnjene narative o slavi, uspehu in bančnem računu.

Tako za Francovo pojavo kot tudi za njegovo pisanje lahko torej rečemo, da natančno odsevata neki zeitgeist. Ključna razlika je v tem, da James s svojo pojavo status quo perpetuira, s svojim pisanjem pa ga, vsaj nekoliko, subvertira.

Zbirka življenjskih uspehov enega hollywodskega zvezdnika, pa naj bo še tako impresivna, je v svojem bistvu vseeno trivialna, skorajda naključna. Po zakonih verjetnosti se presežki na vsake toliko časa pač zgodijo, a v širšem kontekstu ne pomenijo realne markacije, po kateri bi se lahko orientirala večina drugih državljanov sveta. Z drugimi besedami: vsakršno malikovanje Francove vsestranskosti je neplodno početje, saj malikovalce ohranja v pasivni poziciji. Iz položaja nemoči lahko lažje izstopijo kot bralci, ki razumejo katatonično in hkrati uporniško stanje Francovih mladih protagonistov, iz njega pa izpeljujejo sklepe o pomanjkljivostih ustroja družbe, v kateri živijo.

James Franco je torej ambasador obeh plati obdobja, v katerem živimo. Po eni strani uteleša zmedeno fragmentiranost, ki že nekaj časa tli za obrazi dvomečih in nerazumljenih, po drugi pa vihti zastave dominantnih osi družbe, ki so osredotočene na neusmiljen lov za v resnici nepomembnimi zmagami.

Spodbudno je, da postajajo meje med obema sferama vedno bolj zabrisane.

Prvaki mainstreama se igrajo z robnimi kulturnimi praksami, hkrati pa robne kulturne prakse, ki imajo pridih sveta, v katerem finančni uspeh ni edino merilo človeške vrednosti, vztrajno kapljajo v najširše agore in izrivajo sredinsko popkulturo, ki je poprej ohranjala status quo. Svet, v katerem je proza Jamesa Franca subverzivna, je tudi svet, v katerem so najstniški delinkventi z družbenega roba vredni več miljonov dolarjev in v katerem kar nekaj najbolj popularnih televizijskih serij prevprašuje silnice hegemonskega diskurza. To je postmoderni svet par excellence, ki je tako naključen, da ga resnično ne moremo zaobjeti z nobenim primernejšim izrazom, in v taisti naključnosti nosi obljubo spremembe.

Utilitarizem, ki na človeka gleda kot na zamenljiv, brezobličen del velikega stroja, bi se lahko v njem kaj hitro znašel pod stopali bolj človeškega, holističnega pristopa, ki bi razpršena zanimanja in široko razgledanost dojemal kot cenjeni vrlini, ne pa kot problem.

S tem v mislih je še toliko bolj obžalovanja vredno, da se je Franco s knjigama Actors Anonymous in Hollywood Dreaming zaprl v slonokoščeni stolp. Nikakor ne pravim, da bi moral vsak tekst delovati kot poglavje iz priročnika za boj proti hegemoniji – nasprotno, včasih so najbolj transcendentalni prav vzvišeni sestavki, napisani v kontekstualnem vakuumu. A Francove tajne iz igralskega sveta žal

O Jamesu Francu in široki razpršenosti zanimanj -

111 -

www.weekendmaxmara.com

www.weekendmaxmara.com

Franšizna trgovina WEEKEnD Max Mara: LjubLjana – WoLFova uLica 10

Ilustracija: Michaela Selmani

PD OO BA 116 124 136 152 158 166 172 182 190 200 206 212

Metainterier Afrodita Gold Mini In Katarina One color tour 2 black & white Jaroslav Marina Poskusila sem skoÄ?it v vesolje pretty (a)lone jane Colorful Wasteland Kaja is playing with rabbits NY State of mind Detajl na zidu

METAINTERIER #WINTER 2016 Izbor produktov: Postavitev:

Anže Sekelj Kitsch-Nitsch

Str. 1 in 2 >> stol: Mr Bugatti (François Azambourg - Cappellini) / mizica: T table ( Jamie Hayon - Bosa) / polica: Tide (Zaha Hadid - Magis) / svetilka: Mood (Luca Centofante Ecotono) // str. 3 in 4 >> vaza - Shanghai (Mario Bellini - Kartell) / stol: Aurora - Castello Lagravinese - Property / svetilka: Patina (Broberg & Ridderstråle - Klong) / svečnik: Lup (Hay) / vrč: Erik Magnussen (Stelton) / skleda: Bloom (Cristina Pettenuzzo - Incipt Lab) // str. 5 in 6 >> stol: Navy (Emeco) / stolica: Stone (Marcel Wanders -Kartell) / pladenj: Habibi - (Philipp Mainzer - E15) / vaza: Bambi (Bas van Beek - Polls Potten) / pladenj: Dune (Mario Bellini - Kartell) / stolica: Dot (studio pp - Polls Potten) / ožemalnik: My squeeze (Roland Kreiter - Alessi) / vaza: Koral (Norman Trapman - Polls Potten) / kip: Pineapple (studio pp - Polls Potten) / stolica: Plopp (Oskar Zieta - Zieta) // str. 7 in 8 >> mizica: Habibi (Philipp Mainzer - E15) / mizica: Traccia (Meret Oppenheim - Cassina) / svečnik: Nappula (Matti Klenell - Iittala) / zalivalka: Wolf (Bas van Beek - Polls Potten) / svetilka: Gun (Philippe Strack - Flos) / set: Form (Tom Dixon) / stol: The Golden Chair (Nika Zupanc - Moooi) / svečnik: Cog (Tom Dixon)

- 116 -

Fotografija: Model: Ličenje: Frizura: Navdih:

Mimi Antolović Nika G. | IMMORTAL MODEL MANAGEMENT Špela Ema Veble Matjaž Šiška Afrodita Gold

AFRODITA GOLD Str. 1 in 2 >> obleka: Obleka Max & Co. // str. 3 >> obleka in krilo: Zara // str. 4 >> plašč: veleblagovnica MAXI // str. 5 >> obleka: Zara // str. 6 >> plašč: veleblagovnica MAXI // str. 7 >> obleka: Zara / plašč: veleblagovnica MAXI // str. 8 >> obleka in krilo: Zara // str. 10 >> obleka in krilo: Zara / plašč: veleblagovnica MAXI

- 125 -

NEGA S ČISTIM ZLATOM - privilegij za kožo Zlato, znak imenitnosti in prispodoba izjemnosti, simbol glamurja in prestiža ter odraz bogastva in moči v vsem svojem blišču kraljuje tudi na področju kozmetike.

Z luksuznimi izdelki GOLD 24 Ka iz Kozmetike Afrodita celo v svoji najčistejši obliki. Predstavlja anti-age fantazijo čistega razkošja ter je privilegij za kožo, ki si želi in tudi zasluži več.

ter tako spodbuja regeneracijo kože. Poleg tega zmanjšuje razgradnjo kolagena in elastina ter kožo ščiti pred delovanjem prostih radikalov. Posledično izboljša tonus kože, zgladi že izražene gube ter bistveno upočasni nastajanje novih. Z lomljenjem svetlobe hkrati ustvarja optično iluzijo svetlejše, mlajše kože ter zakrije njene nepravilnosti.

GOLD 24 Ka – IZDELKI S KOŠČKI ČISTEGA ZLATA MODNA MUHA ALI ČUDEŽNA KOVINA? Zlata mrzlica v kozmetiki ni samo modna muha, temveč rezultat aktualnih znanstvenih raziskav, ki potrjujejo njegove izjemne pomlajevalne lastnosti. Zlato aktivira elektrone v celicah kože, s čimer stimulira procese celične komunikacije

INTENZIVNA ANTI-AGE FORMULA Ob delcih čistega zlata so v izdelke GOLD 24 Ka za popolno moč pomlajevanja vgrajeni še sojini izoflavoni. Rezultati kliničnih študij potrjujejo, da vzpostavljajo učinkovito anti-age zaščito kože, znatno izboljšajo njeno čvrstost, elastičnost in kompaktnost ter jo tako pomladijo tudi za do nekaj let!

Neverjetne pomlajevalne učinke zlata so v Kozmetiki Afrodita izkoristili v okviru profesionalne kozmetične linije GOLD 24 Ka. Izdelki z delci čistega 24-karatnega zlata iz skritih globin zemeljske notranjosti v kožo vnašajo pozitivno energijo, z mehkim odsevom svetlobe pa polt ovijejo z razkošnim sijajem in glamuroznim videzom. Omogočajo glajenje gubic in gub, ki ga boste videli in občutili.

PRESTIŽNI DARILNI SET Gold 24 Ka Izdelki s koščki čistega 24-karatnega zlata so vam na voljo tudi v ekskluzivni izdaji.

V sofisticiranem darilnem setu, ki sestoji iz luksuzne dnevne in nočne kreme ter edinstvenih ampul. Idealna izbira za vse, ki želite podariti na nepozaben način.

Luksuzne izdelke GOLD 24 Ka lahko kupite v izbranih kozmetičnih salonih, wellness in spa centrih po Sloveniji ter v spletni trgovini: webshop.afroditacosmetics.com Kozmetika Afrodita d.o.o.

Kidričeva 54, 3250 Rogaška Slatina ǀ t 00386 3 812 11 96, e info@kozmetika-afrodita.si www.kozmetika-afrodita.com

- 136 -

MINI CLUBMAN + K ATA R I N A

Fotografija: Stiliranje: Make up: Frizura: Lokacija: V glavnih vlogah:

Mimi Antolović Nina Jagodic Špela Ema Veble Luka Korošec BTC City Ljubljana Katarina čas, Kristjan | Immortal in Mini Clubman

Model Management

Str. 1, 7 in 8 >> Katarina ‒ obleka: Zara (Zara) / Kristjan ‒ Plašč: Young@Squat (Trgovina s konceptom Pentlja) / hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / pokrivalo: Kobali hats (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 3 in 4 >> Katarina ‒ obleka: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / plašč: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / bluza: Dorothy Perkins (Emporium) / Kristjan ‒ plašč: Young@Squat (Trgovina s konceptom Pentlja) / hlače in pulover: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / pokrivalo: Kobali hats (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 9, 11 in 12 >> Katarina ‒ obleka: Young@Squat (Trgovina s konceptom Pentlja) / hlače: Zara (Zara) / Kristjan ‒ plašč: Young@Squat (Trgovina s konceptom Pentlja) / hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) // str. 10 >> Katarina ‒ obleka in krilo: Max & Co. (Max & Co.) / resasto krilo: Matic Veler (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 13 >> Katarina ‒ obleka: Max & Co. (Max & Co.) / bluza in pentlja: Dorothy Perkins (Emporium) / pokrivalo: Kobali hats (Trgovina s konceptom Pentlja)

N C S S I

NOVI MINI CLUBMAN. SLEDI SVOJEMU INSTINKTU. Novi MINI CLUBMAN je na voljo v šestih različnih modelih.

Z MINI Select financiranjem že od 250 EUR / mesec*.

Po treh letih lahko: 1. Plačaš zadnji obrok in postaneš lastnik MINI. 2. Obstoječi MINI zamenjaš s povsem novim MINI. 3. Vrneš svoj MINI.

* Reprezentativni primer izračuna za MINI Clubman: • vrsta financiranja: finančni leasing • predračunska vrednost predmeta financiranja: € 22.250 • lastna udeležba (polog): € 5.353 • znesek financiranja: € 16.897 • število obrokov: 36 - mesečno plačevanje: € 250,01, ter zadnji (37-i) obrok: € 10.680,00 • stroški odobritve: € 222,50 • skupni znesek za plačilo brez lastne udeležbe: € 19.902,68 • letna obrestna mera: 6,637%, ki je spremenljiva in vezana na 12 mesečni Euribor • efektivna obrestna mera: 7,47% na dan 08.10.2015.

Kombinirana poraba goriva za vozila MINI Clubman: od 3,8 do 6,2 l/100 km. Emisije CO 2: od 99 do 144 g/km. Emisijska stopnja: Euro6. Emisije NOx: od 0,0134 do 0,0441 g/km. Ogljikov dioksid (CO 2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM 10 in PM 2,5 ter dušikovih oksidov.

Fotografija:

- 152 -

Mariah Adams Ernst

Fotografija:

- 156 -

Mariah Adams Ernst

Str. 1 >> Žan ‒ hlače: Zara (Zara) / jopa: Vintage (Gvant Second Hand) / Lin ‒ hlače: Vintage (Vintage Divas Store) / T-Shirt in jopa: Vintage (Gvant Second Hand) // str. 2 >> Lin + Žan ‒ trenirka: Hervis (Hervis) / majice Vintage (Gvant Second Hand) / Nakit: Zlatarstvo Tomislav Loboda // str. 3 >> Žan ‒ jakna: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / T-shirt: vintage (Gvant second hand) / hlače: H&M (H&M) / Lin ‒ jakna in hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / T-shirt: Hervis (Hervis) // str. 4 >> Žan ‒ trenirka: Hervis (Hervis) / pulover: Versace (Galerija Emporium) / nakit: Zlatarstvo Tomislav Loboda / Lin ‒ trenirka: Hervis (Hervis) / jakna: Vintage / nakit: Zlatarstvo Tomislav Loboda // str. 5 >> Žan ‒ hlače: Dickies (www.dickies.com) / T-Shirt: Palace (www.palaceskateboards.com) / obutev: Thomas Sport (Thomas Sport) / Lin ‒ hlače in jakna: Sari Valenci (Trgovina s konceptom Pentlja) / T- Shirt: Vintage (Gvant second hand) / obutev: Thomas Sport (Thomas Sport) // str. 6 >> Lin ‒ pulover: Sari Valenci (Trgovina s konceptom Pentlja) / hlače: last stilistke

- 158 -

Fotografija: Stiliranje: Ličenje: Rizura: Asistentka: Modela:

Tomaž Šantl Katja Horvat Maja Vučina Matjaž Šiška Liza Rihar Lin In Žan

JAROSLAV

MARINA! Fotografija: Model: Stiliranje: Ličenje: Frizura: Oblačila:

Peter Giodani Katja | MODEL GROUP Nina Jagodic Lea Bratušek ASKA | ASKA BY MIČ STYLING MARINA YACHTING MARINA YACHTING - NOVI TRG 6, LJUBLJANA

Nakit:

YAKA NEON JEWELLERY | TRGOVINA S KONCEPTOM PENTLJA- MAČKOVA 4, LJUBLJANA

Obutev:

- 166 -

ZARA | ZARA- CANKARJEVA 2, LJUBLJANA

POSKUSILA SEM Fotografija: Model: Stiliranje: Ličenje Frizura:

- 172 -

Mimi Antolović Sara S. | Talia Model Nina Jagodic Lea Bratušek Matjaž Šiška

SKOČITI V VESOLJE Str. 1 in 2 >> srajca in brezrokavnik: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) // str. 3 > pulover in hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / krilo in obutev: Max in Co. (Max in Co.) / nogavice: C&A (C&A) // str. 4 >> srajca in hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / krilo: Maja Leskovšek (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 5 >> pulover in hlače: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / bluza: Zara (Zara) // str. 6 >> T- shirt in plašč: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / krilo: Tina Verbič (po naročilu- verbic.tina@gmail.com) / podkrilo: Zara (Zara) // str. 7 >> pajac: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / ruta in krilo: Max & Co. (Max & Co.) / obutev: Max & Co. (Max & Co.) // str. 8 >> srajca in brezrokavnik: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / plašč: Tina Verbič (po naročilu- verbic.tina@gmail.com) // str. 9 >> pulover: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / ruta: Max & Co. (Max & Co.) // str. 10 >> T- shirt in plašč: Petja Zorec (Trgovina s konceptom Pentlja in Brands of Friends) / krilo: Tina Verbič (po naročilu- verbic.tina@gmail.com) / podkrilo: Zara (Zara)

Fotografija: Model: Ličenje in frizura: Stiliranje:

Suzana Holtgrave Martina Krop Kristina Pavlov Marko Lončar asistentka:

Doris Fatur

Pretty (A)LONE Jane Str. 2 >> plašč: Sisley / torba: Laboratorio Dona’ // str. 3 >> bluza: Sportmax // str. 4 >> ovratnik: Suzana Koprivnjak / obleka: Max Mara / torba: Patrizia Dona’ // str. 5 >> suknjič: Jelena Holen / pas: A’Marie / sončna očala: Fendi // str. 6 >> ovratnik: Suzana Koprivnjak / bluza: Suzana Koprivnjak / krilo: Suzana Koprivnjak / pas: last stilista / sončna očala: Cutler & Gross // str. 7 >> ovratnik: Suzana Koprivnjak / obleka: Max Mara / torba: Patrizia Dona’ // str. 8 >> ovratnik: Suzana Koprivnjak / suknjič: Suzana Koprivnjak / krilo: Suzana Koprivnjak / pas: A’Marie

- 182 -

Ali si ne želiš otrok?

- 183 -

COLORFUL WASTELAND

- 190 -

Fotografija: Model: Stiliranje:

Peter Giodani Klara Barbara | Immortal Model Management Nina Jagodic Asistiranje:

Ličenje in frizura:

Ivana Žunić Maja Vučina

Str. 2 >> obleka: Tjaša Zalar (naročilo info@them-mag.com) // str. 4 >> suknjič: Maja Leskovšek (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 5 >> pokrivalo: BSR (Trgovina s konceptom Pentlja) / Bluza: Sisley (veleblagovnica Maxi) / pulove:r Max & Co. (Max & Co.) / obleka: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / podkrilo in hlače Zara: (Zara) / obutev: Max & Co. (Max & Co.) // str. 6 >> bluza: Sisley (veleblagovnica Maxi) / obleka: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / ruta Max & Co. (Max & Co.) / krilo: Maja Leskovšek (Trgovina s konceptom Pentlja) / podkrilo in hlače: Zara (Zara) / obutev: Max & Co. (Max & Co.) / ogrlica kot obroč: Pentlja by Goga (Trgovina s konceptom Pentlja) // str. 8 >> bluza: Sisley (veleblagovnica Maxi) / obleka: Pentlja by Goga . Rok (Trgovina s konceptom Pentlja) / plašč: Tina Verbič (naročilo verbic.tina@gmail.com) // str. 9 >> plašč (veleblagovnica Maxi) / top in krilo: Maja Leskovšek (Trgovina s konceptom Pentlja) / podkrilo Zara (Zara) / obutev: Max & Co. (Max & Co.) / pokrivalo BSR (Trgovina s konceptom Pentlja)

B I B T S A R Model: Stiliranje: Ličenje: Frizura: Oblačila: Obutev:

- 200 -

WITH

Fotografija:

AYIN G PL

A J I A S K

MIMI ANTOLOVIĆ KAJA | IMMORTAL MODEL MANAGEMENT NINA JAGODIC LEA BRATUŠEK MATJAŽ ŠIŠKA MAJA FERME ZARA

NY S TAT E OF MIND Fotografija: Ilustracija: model: Stiliranje: ličenje: frizura: Avto: oblačila:

- 206 -

Klemen Razinger Anja Šlibar Andreja Slavič | Immortal model mananement Liza Rihar Maja Vučina Maša Tomažin Jaguar XF Susnyara

Fotografija in koncept: Asistiranje: Model: Stiliranje: Ličenje:

Ulrich Hartmann Sophie Schwarzenberger Marlen Nohl @Modelwerk Konstantinos Gkoumpetis Marcus van der Post z uporabo: Chanel, Ysl, Georgio Armani, Mac

Frizura:

Florian Ferino @peppermintcircus z uporabo: Bumble And Bumble

DETAJL NA ZIDU Str. 1 >> hlače: Stella McCartney (top Konstantinos Gkoumpetis) / obutev: &other Stories // str. 3 >> obleka: Calvin Klein / maska: Marina Hoermanseder / nakit: &other Stories // str. 4 >> top: Alberta Ferretti / krilo: Valentino / podkrilo: Eleni Konti Couture // str. 5 >> golo telo: Marina Hoermanseder / obutev: &other Stories / nakit: last stilista // str. 6 >> obleka: Roberto Cavalli / nakit: last stilista

- 213 -

WWW.YAKANEON .COM

www.bemyforest.net

VEDNO IZPOLNIJO PRAVO ŽELJO Nakup na www.btc-city.com/darilniboni

i n l i r a d i n o b y t i c btc