M-mag 3

Modno Sestavlja: Ada Hamza Alen Ksoll Ana Schnabl Anže Kokalj Anže Sekelj Barbara Krmelj Barbara Vrbančič Barbara Žgalin Blaž Vuković Brent Michael Azer Cariin Cowalscii Dajana Ljubičić Darko Semen Denis Pucelj Dijana Matković Dino Bauk Dušan Petrović / Dudu Crop Ema Bavcon Erik Maj Potočnik Eros Brajko Fortuna Lazar Fulvio Grisoni Gia Gruden Gox Miljić Ivana Žunić Jaka Neon Janja Videc Jernej Šuligoj Julia Steiner Jure Makovec Karim Shalaby Katja Šulc Kenyere Satti Kiko Dionisio

Klemen Razinger Liza Rihar Lucija Žgajnar Luka Korošec Maja Drab Matevž Paternoster Matic Veler Matija Tomc Matjaž Plošinjak Matjaž Russt Matjaž Šiška Mia Ventin Michaela Selmani Mimi Antolović Mina Abramović Nika Jurman Peter Giodani Petja Zorec Primož Zorko Sara Valenci Simona Lampe Slavica Veselinović Sofija Urumović Suna Kazić Suzana Holtgrave Špela Ema Veble Špela Jambrek Špela Pipan Tadej Zupančič Teo Nadišić Tomaž Turk Urška Lovšin Vid Voršič Vladimir Miladinović

Urednica projekta Nina Jagodic Oblikovanje Den Baruca Obdelava fotografij Lola Vuković Jezikovni pregled Maja Nemec Tisk Stega tiskak d.o.o. heinzelova 60/1 10000 zagreb Kolportaža Brnčičeva 31, 1231 Ljubljana Črnuče Tel. +386 1 5880 362 Modna je blagovna znamka, najeta od podjetja Salomon d.o.o. – skupina Media 24, vse pravice in rabo blagovne znamke določa pogodba iz dne 07.01. 2014.

Izdaja Skupina Media 24 Salomon d.o.o. Ljubljana Papirniški trg 17, 1260 Ljubljana-Polje Davčna št. SI84996340 Matična št. 5542421 TRR: IBAN SI56 0292 2001 3204 993 Issn številka: 1318-4636 Direktor Gregor Repič Namestnik direktorja Igor Klun Direktorica uredništev Tanja Škarjot

BESEDA

008 016 020 024 032 048 052 062 064 076 086 090 096 102

ŠPELA JAMBREK: Skrivnost srečnega življenja skozi stil treh modnih opic TADEJ ZUPANČIČ: Melodije sonca in disfunkcionalnih zvez ANA SCHNABL: Ko pop kultura stakne vizijo NIKA JURMAN: FoMO DIJANA MATKOVIČ IN DINO BAUK: E-pisma / Nostalgije DENIS PUCELJ: Spomnim se, kaj bom imel na sebi KATJA ŠULC: V garderobni omari Fride Kahlo ANŽE SEKELJ: Mix / Nightwave LIZA RIHAR: Korte ali Dvori nad Izolo LIZA RIHAR: S tokom ali proti njemu ERIK MAJ POTOČNIK: Identiteta TEO NADIŠIĆ: Moški v bluzah PETJA ZOREC: menSWEAR LIZA RIHAR IN NINA JAGODIC: LJFW / 2. del

-8-

življenja

srečnega

Skrivnost

opic

treh

s stilom modnih

Beseda: Ilustracija: Uvodna fotografija:

Špela Jambrek Špela Jambrek Matija Tomc

Plašč in kapa: Max&Co (Max&Co) hlačke: Intimissimi (Intimissimi) makroni: Zvezda

Japonskih opic po imenu Mizaru, ki ne vidi nič slabega, Iwazaru, ki ne reče nič slabega, in Kikazaru, ki ne sliši nič slabega. Treh modrih, tokrat tudi modnih budističnih glav, ki sprejemajo in obujajo dobro. Ki nas premaknejo. Skozi umetnost življenja. Tako kot moda in umetnost, ki ustvarjalno kanalizirata navzven naše vsebine in tako inspirirata in premikata.

Tistim, ki jih opazijo, smo pokazali del sebe, svojo igrivo, svetlo točko. A resnica je relativna. Odvisno, kako daleč od nje smo. Tisti, ki so nam blizu, jo bodo videli, tisti, ki so daleč, ne. In v življenju je dobro izkoristiti priložnosti, ki so pred nami.

Tako kot gremo po poti proti cilju, premik za premikom.

Pred nekaj leti sta me tako premaknili dve berlinski oblikovalki, Ines Kaag in Desiree Heiss, ki delujeta pod blagovno znamko Bless. Med študijem modnega oblikovanja sem raziskovala njuno blagovno znamko in med vsemi kreativnimi izpeljankami se je v spektru njunih stvaritev znašla krtača za lase, ki je imela namesto ščetin za krtačenje le mogočen šop dolgih svetlih las. In seveda mi je padlo v oči, svetli lasje in krtača, zliti skupaj. Moja prva reakcija je bila: to sta zakuhali moda in umetnost. Ne vem, ali mi vse skupaj diši. Krtača ni funkcionalna, ni namenjena prodaji, kaj šele uporabi, zakaj sploh ustvarjati nekaj takega? Ampak – po drugi strani pa mi stvaritev ni dala miru in kmalu sem pomislila: kaj pa potiskanje meja?

Kaj pa razvoj? Paradoksi, ki konec koncev ustvarjajo rešitve? Znan paradoks nikoli zaključenih Penrosovih stopnic? Konflikti, ki frustrirajo. Iz frustracij pa se običajno izluščijo, rodijo najboljše življenjske kreacije.

Ko sem videla krtačo z lasmi namesto ščetin, je v meni nastal konflikt. Moja prva reakcija je bila: nesmisel. Umik, ki se je kazal v ignoranci. Na srečo mi teža konflikta ni dala miru in nekako se mi je posrečilo spoznati, da je prav ta paradoks tam z razlogom. Dal mi je misliti. Izzival me je, spodbujal k novim ustvarjalnim rešitvam, razmišljanju zunaj postavljenih meja, potiskanje slednjega k dotiku nečesa čisto novega. Umetnosti življenja. Kjer je tudi moda. Ustvarja paradokse, potiska meje ustaljenega in konformističnega. Se razvija. Inspirira. Ko se ji prepustimo, jo sprejmemo.

Nazadnje me je tako navdušil umetniško-modni Berlin. Ljudje v Berlinu. Njihov slog, najbolj pa dejstvo, da ima Nemčija kot država svoj sublimacijsko umetniški kanal izražanja, skozi katerega se preliva neskončno kreativnih vsebin, rešitev in svežih izpeljank, pa tenzij in konfliktov, sklenjenih v spiralo razvoja. Avandgardnega in umetniškega kot je Berlin.

Prav napolnil me je z iskrivo energijo, navdihnilo me je opazovanje naključnih mimoidočih, pa umetniških galerij. Premaknilo me je v nekem trenutku. Za take premike sem najraje zavila v vzhodni Berlin, kjer je umetniška esenca najbolj skoncentrirana. Inspirativno je bilo prebirati zgodbe skozi oblačila, skozi ustvarjalne umetniške rešitve. Ne toliko tiste globoke, analitične, življenjskega pomena. Te imam vsak dan na »lagerju« in zavzamejo kar nekaj prostora. Na tem mestu bi omenila predvsem stilske iskre, ki so se dinamično iskrile od vsepovsod, skozi naključna, mimoidoča oblačila, ki so pripovedovala svoj slog in razkrila, celo nekoliko definirala naključnega mimoidočega, ki je nezavedno predstavil del svoje igre.

Skrivnost srečnega življenja s stilom treh modnih opic

- 11 -

V majhnem prostoru, pri nas še posebej, pa se po drugi strani hitro sklene krog raznolikosti, nas je pač malo, smo si precej blizu. Veriga poznanstev res ni dolga, nasprotno, kar hitro se sklene, morda celo prehitro. Pretok informacij je bliskovit, zaradi majhnosti skoncentriran, in preko kratke in strnjene verige vse pride »preiskrivo« naokoli. Nekdo vidi nekaj slabega, drugi reče nekaj slabega in tretji sliši nekaj slabega. Informacije so hitro strnjene. Ni pretoka, velikega morja, kjer bi se njihova koncentracija omilila. Slabo pa se seveda povezuje s slabimi občutki, na prvem mestu s strahom, umikom, temačnostjo. Iskrice kaj hitro ugasnejo in potemni še druga plat iskrivosti, pasivno prepuščanje danim – strnjenim – zapovedim in »pravilom«, kaj je »dobro« in kaj ne. Pasivno podrejanje se izrodi v depresijo, goji narcisizem. Na majhnem trgu se hitro lahko zgodi kaj takega. Pa zato nismo nič slabši od drugih, daleč od tega, smo v situaciji, ki je posebna, ki ima posebno dinamiko in rezultate. In ta situacija, paradoks, nas po drugi strani uči, kako jo prerasti, najti kreativno rešitev, kako še naprej iskriti, inspirirati.

Sistem je tisti, ki uravnava dinamiko, pravila. Družbeno in posledično tudi našo, individualno. In seveda, relativno prav je tako. Nekako se zdi, da vse skupaj teče bolj utečeno, če se priklopimo na ustaljene norme, zapovedi in znanje. Naenkrat zadiši po redu, ni nepotrebnih izgredov. Včasih pa se zdi, kot bi se preveč resno priklopili na mrežo, na katero so priklopljeni električni avtomobilčki v lunaparku in bi znotraj voznega kvadrata, priklopljeni na drog, peljali svoje življenje. Mreža postavljenih pravil, kaj je prav, kje se lahko vozi, kaj moramo, kaj je dobro, ki nas napaja z omejeno energijo, ki ni naša, prihaja od zunaj in je tudi dozirana po potrebi. Živimo pod »varno« in navidezno »zabavno« streho znotraj izdelane mreže, na svojo igro in dinamiko pa pozabimo, v igri večine jo ignoriramo, sčasoma postane celo malo tuja, moteča, zato jo pokopljemo pod seboj. Preostala energija, ki se ji še uspe sprostiti, pa nam nekako vzbuja slabo vest, ker se ne »igramo« več pristno.

Veliko je površinske kritičnosti. Pred časom mi je nekdo dejal – pa se mi je zdela opazka precej realna –, da je slovenski trg za tujce zelo zanimiv. Z enega vidika, ki je nam skrit. Za testiranje novih izdelkov in inovacij. Kritičnost v imenu postavljenih norm je postala pri nas tako skoncentrirana, avtomatična esenca, da smo postali zanimivi kot testni narod za nove izdelke. Velja menda načelo, da je inovacija, ki jo sprejme naš trg, avtomatično sprejeta tudi drugje. Ne pa obratno. Smo eno najožjih sit.

Kadar so okoliščine potencirano konformne, nam lastni jaz uspe pokopati celo tako globoko, da se svoje energije niti več ne zavedamo. Kar presvetla postane tista, ki se morda v svoji avtentičnosti pojavi preblizu. Zato jo poskušamo pokopati, mislimo, da je tako prav, da tako mora biti (seveda, če pa nam vzbuja slabo vest). Tako se zgodi, da »dobro« in »kot je prav« poskušata pokopati ustvarjalno iskrivost, ki stoji preblizu. Lahko bi bilo tudi obratno, seveda, a s povezovanjem in sprejemanjem.

Kot slikovito namigujejo modre modne opice. In tokrat bodo morali skupaj stopiti kreativci. Dovolj skupaj, da lahko močno zažarijo.

Skrivnost srečnega življenja s stilom treh modnih opic

- 13 -

In moda je tako zelo pri roki. Je kot poštevanka izražanja, preprost in razširjen sublimacijski kanal, skozi katerega lahko dinamično in svobodno projiciramo svoje vsebine, zmote in harmonijo, pri tem pa v slabem smislu ne provociramo prav nikogar, le mavrično paleto opazovalčevih občutkov.

In slednji so na preizkušnji. Z globalizacijo in internetom se izravnava, redči individualnost. Kulture in države, celo dežele in vasi, ki so prej veljale za tretji svet, poln svojstvenih eksotičnih specifičnosti, se danes z internetom in kolektivno globalizacijo, z vso prebojno močjo postavljajo ob bok sodobnim in univerzalnim trendom, kulturam, na vseh področjih. Včasih se mi zdi, kot da bi svet z globalizacijo zalila ista snov, v kateri se kar topijo posebnosti posamezne kulture.

In če se po eni strani posplošuje splošni globalni trend, znotraj katerega smo vsi začeli igrati podobno igro, po drugi strani slednjo tendenco uravnoteža še ena posebnost, ki jo nadvse pozdravljam. Svojevrstne izpeljanke, markatni miksi etno slogov in »splošnega preliva« ter vzorcev, ki zaplapolajo vse do nas.

Vietnamska kuhinja. Mešanica francoske in vietnamske kulture, ki se je prepletala desetletja. Danes se ji pridružuje še zahodna. In najboljši hamburger sem vsak dan jedla prav v vietnamski restavraciji, v Berlinu. Bel kruh, mango, koriander, vegi polpet, med drugim. Dobre kombinacije se rodijo iz sodelovanja, prepletanja, sprejemanja razlik.

Obenem pa se kot protiutež globalnemu trendu znova prebuja individualnost, želja po avtentičnosti, ohraniti nekaj izvornega, unikatnega, kulturnega, pa čeprav malega, kar še ni popolnoma pretopljenega. Esenco, ki je pristna, stoji na trdnih temeljih, in se zato še ni pretopila. Je spontana in nonšalantna. In tako skupaj rastemo.

Podoben se mi zdi pojav aktualne hipsterske kulture. Kot protiutež strogim, v naprej določenim modni zapovedim, modnemu perfekcionizmu in estetiki, ki je postala pravilo, narcisoidnemu prostoru, ki je potisnil meje estetike do več decimalnih matematičnih izračunov, kjer je vse natančno določeno, potencirano do roba. Kjer se individualnost izgubi v preciznosti, kjer se izenačijo vse razlike (celo med spoloma), kjer je tempo navit do maksimuma, ko se subjekt pretopi v objekt.

Splošna tendenca, ki je prelila tudi modni svet, a je pozicija v svojem popolnem zaključku poklicala protiutež, rodila se je želja po kontrapoziciji in harmoniji. Kot se tradicionalno obrača v umetnosti. V življenju. Spontani, nonšalantni hipsterski slog, ki so ga hitro osvojili tudi hollywoodski »playerji«, se zrcali v neizklesanih, užitkarskih telesih, poraščenosti in nonšalanten stilu. Nekako se zdi, da je v njem kar nekaj užitka, spontanosti, sprejemanja in individualnega izražanja. Saj navsezadnje je na koncu že vse hipstersko, kar je avtentično.

Tako je valovanje in nič slabega ne rečem, vidim ali slišim v obeh kontra pozicijah.

V njunem prelivanju, valovanju, razvoju. Z veseljem jih opazujem in občudujem, sprejemam in sortiram.

Skrivnost srečnega življenja s stilom treh modnih opic

- 15 -

ELODIJE MO S NCA IN DISFUNKCIONALNIH ZVEZ

Londonski trio Years & Years je bil januarja razglašen za BBC-jev »Sound of 2015«. S tem so nasledili tako spektakularno uspešno Adele (2008) kot spektakularno manj uspešne The Bravery (2005). Years & Years so super, njihov občutljivi elektro-pop pa je temnejši, kot bi lahko pričakovali od nalezljivih refrenov.

Beseda: Ilustracija:

V glasbi, tako kot marsikje drugje, je že teden dni zelo dolgo časa; kako dolgo je potlej poldrugo leto.

Podobno je z odkrivanjem nečesa novega, drugačnega. Slejkoprej bo že nekdo ujel korak z vami in potem se bo vaša obsesija razredčila, histerija bo postala splošna, tisti nasmešek, ki je bil doslej mešanica navdušenja, željnosti in občudovanja, pa se bo spremenil v ravnodušnost, celo naveličanost; ampak ne še.

Years & Years so, v bistvu, lahko nastali samo v Londonu. Skupino sestavljajo pevec in klaviaturist Olly Alexander, 25-letni Jorkširčan, ki je odraščal v Blackpoolu in Forest of Dean, 27-letni basist in klaviaturist Mikey Goldsworthy, ki je sicer Avstralec, vendar je njegova mama iz Manchestra, oče pa iz Bostona, ter klaviaturist in sintetizator, po izobrazbi arhitekt, prav tako 27-letni Emre Turkmen, ki se je rodil na Nizozemskem, odraščal v Turčiji, zdaj pa živi v zahodnem Londonu; Alexander in Goldsworthy sta sostanovalca v vzhodnem Londonu. Med hitrim naštevanjem potencialnih imen za bend se jim je Years & Years, pravijo, vsem zdelo sprejemljivo in »ne čisto zoprno«.

Golsdsworthy je leta 2010 s spletnim oglasom iskal kitarista za svoj bend, oglasil pa se je »tip z računalnikom«, torej Turkmen; ker sta bila oboževalca Radioheadov, sta se spoprijateljila ter začela sodelovati. Alexander – njegovo polno ime je Oliver Alexander Thornton – se jim je pridružil leto dni pozneje, ko ga je v Goldsworthy slišal prepevati pod tušem po zabavi v svojem stanovanju. »Moj zvezdniški trenutek,« se je Alexander nasmehnil v intervjuju za Attitude. »To je sporočilo vsem, ki pojejo pod tušem: nikoli ne odnehajte, saj nikoli ne veste, morda pa boste tudi vi prišli na vrh top lestvic.« Pomembnejše je, da je bil Goldsworthy »prva oseba, ki sem jo spoznal v Londonu, ki je hotela biti v bendu«: »V srednji šoli sem bil v veliko bendih, ko pa sem se preselil v London, nisem poznal nikogar. Tudi prijateljev nisem imel.

Res pa sem se hotel lotiti glasbe in tako sem se nekako kar vsilil temu, kar sta Mikey in Emre že delala.« Alexander je v Londonu sicer živel že dobro leto in imel za seboj že nekaj manjših igralskih vlog; drugo je bilo delo v restavracijah in barih. »Podeželsko mesto, v katerem sem živel, sem hotel čim prej zapustiti.

In pri osemnajstih sem zaslužil dovolj denarja, da sem lahko najel sobo in sem se preselil. Tako mlad sem bil. Vsi moji prijatelji so šli študirat, jaz pa sem bil v sobi brez oken v groznem stanovanju blizu Brick Lanea. Hudo je bilo, vendar vseeno v redu. Hotel sem pač biti igralec ... In oditi od doma.« Alexander se je skoraj specializiral za stranske, zelo karakterne, zelo opazne vloge suhljatih oziroma zelo suhljatih mladeničev s prodornimi, velikimi očmi, obenem pa je bil, vsaj običajno, precej »drugačen«, tako ali drugače.

V Bright Star (2009) je bil Tom Keats, mlajši brat Johna Keatsa, ki ga je igral Ben Whishaw (»Bil sem samo v enem prizoru, potem pa umrl.«), v Noéjevi V praznini (Enter the Void, 2009) je igral Victorja, v Guliverjevih potovanjih (2010) pa princa Augusta.

Tadej Zupančič Fortuna Lazar

Na odru sem ga prvič videl marca 2012, v Ridleyjevi distopični, klavstrofobični eksploziji Mercury Fur v gledališču Old Red Lion v Islingtonu. Njegov Naz, fatalistični, zlorabljeni fant iz Jorkšira, je bil šokantno briljanten in krhek (v praizvedbi Mercury Fur, točno pet let prej, je glavno vlogo igral Whishaw).

Ko sem Alexandra po predstavi malo poguglal, sem našel tudi Years & Years; izkazalo pa se je še, da so bili njihovi takratni vzorniki Fleet Foxes, česar nekako nisem pričakoval.

Takrat so bili kvintet, njihov prvi singel pa je bil I Wish I Knew; vse skupaj bi lahko bil precej običajen kos post-dubstepa, ki se je takrat prelival iz južnega Londona v severovzhodni, če ne bi bil Alexander, kot je mogoče videti na videu, tako zelo hipnotičen pevec. Njegov visok, zelo čustven, včasih sfalzetiran tenor, poln otožnosti, je bil že takrat nekaj izjemnega; evforični sinti, ki so prišli kasneje, so njegov glas (samo) še dopolnili.

Alexander je, ker se vse očitno dogaja marca, marca 2013 igral Petra Pana v Peter and Alice, tisti ne preveč posrečeni dramski skici Johna Logana o srečanju Petra Llewelyna Daviesa (torej »Petra Pana«, ki ga je igral Ben Whishaw) in Alice Liddell Hargreaves (torej »Alice v čudežni deželi«, ki jo je igrala Judi Dench); kljub lapidarnosti drame so bili vsi igralci izjemni, vključno z Alexandrom.

Julija je igral še zalezovalca ene od glavnih junakinj v zadnji sezoni televizijske nadaljevanke Skins.

Years & Years so medtem postali trio ter podpisali za pariško založbo/modno hišo Kitsuné, pri kateri se o svojem okusu nikoli ne zmotijo. Prvi mini album za Kitsuné, septembra 2013, je bil Traps, ki sem ga potem par mesecev precej pogosto poslušal, čeprav res predvsem naslovno pesem, in to od 1′04″ naprej, ko se začne prvi most oziroma medigra oziroma prehod. Verjetno imam preveč časa. Saj. Alexander je medtem odigral glavno moško vlogo v filmu o glasbi in anoreksiji God Help the Girl, ki ga je oscenaril in zrežiral Stuart Murdoch iz benda Belle & Sebastian; svetovna premiera je bila na Sundanceu, evropska pa v Berlinu.

Dober teden po Berlinu, 17. februarja, je izšel še zadnji mini album, ki so ga Years & Years posneli za Kitsuné, Real.

V videu nastopa tudi Ben Whishaw, ki pleše – tako Alexander – kot »električna jegulja«, snemanje pa je s svojimi prihranki iz časov arhitekture plačal Turkmen; takšni Vennovi diagrami – film! gledališče! televizija! arhitektura! – so zmeraj zanimivi.

Na tem miniju je sicer tudi trpka Eyes Shut, z verjetno najboljšim Alexandrovim besedilom doslej – Nič me ne more raniti, če imam zaprte oči / Skozi njih lahko vidim, skozi njih lahko vidim – in čisto pravim, vrtečim se stereom na 1′44″. V Interviewu so ocenili, da Alexander »na obeh skladbah prekipeva od neučakane, iskrene energije, ko se spopada z lastno negotovostjo. V Real stalno moleduje, da bo »naredil vse, kar hočeš, če boš nocoj ostal z menoj / Praviš mi, da raje ne bi /

Po mojem pa bi moral«. Ko temu dodamo še čustveno ublažitev, ki jo prinašata živahni sintetizator ter brezkompromisni bas Emreja Turkmena in Mikeyja Goldsworthyja, je rezultat tista nalezljiva srečno-žalostna kakovost, ki je značilna za dobro plesno glasbo.« Alexander v besedilih, kljub občasni eliptičnosti in ambivalentnosti, ne skriva kart: napačni tipi, hrepenenje, zlomljeno srce, nesrečna ljubezen, koprnenje, obsesije in enonočni seks, ki ni nikoli pravi korektiv. »Veliko disfunkcionalnih zvez sem imel,« je dejal za Downtowner. »Druga za drugo so se vrstile. Ko da bi bil zasvojen s tem, da me je tip zavrnil. In, čisto zjebano, sem verjetno načrtno izbiral tipe, ki so me potem res zavrnili.« Za Evening Standard je še pojasnil: »Ne gre za pesmi o eni sami osebi. Je pa res, da so pesmi o meni in mojem življenju. Zdaj sem v srečni zvezi (z violinistom v Clean Bandit, Milanom Neilom Amin-Smithom, op. p.), vendar pa je to na površje naplavilo druge negotovosti in občutek manjvrednosti – kar pomeni, da materiala za pesmi ne bo zmanjkalo.« Marca – marca! – 2014 so imeli prvi pravi koncert, v Oslu v Hackneyju, od aprila do junija pa je bila na Sky Atlantic na sporedu Loganova verzija družbe pravih gospodov, namreč Penny Dreadful, v kateri je Alexander igral Fentona. Zdaj »bivši igralec«, kot je že bilo rečeno, je igral tudi v ne čisto dobrem celovečercu The Riot Club (premiera je bila lani septembra).

Medtem so Years & Years prestopili k Polydorju, kjer so se zanje začeli zanimati po Real; poletje so v glavnem preigrali na glasbenih festivalih, potem pa se je – res – začel njihov nevzdržni vzpon: avgusta so pri svoji novi založbi izdali mini album Take Shelter, na kateri je poleg naslovne pesmi, ki je pristala na zanemarljivem 140. mestu britanske pop parade, tudi Breathe, precej nepričakovana, vendar fenomenalna priredba standarda Blu Cantrell; septembra so gostovali na uspešnici Sunlight, ki jo je zložil belgijski producent The Magician; oktobra in novembra so ogrevali za Clean Bandit in Sama Smitha, decembra pa je izšel še neskončno poskočni singel Desire, ki je pristal na 22. mestu britanske lestvice in na njej ostal 13 tednov. Gre za čudovit elektropop s precej housea, glitcha ter R&B. Vse to je bila v bistvu samo vaja za Sound of 2015 ter singel King, s katerim so bili 8. marca – poglej, bralec, marca! – tudi prvič na prvem mestu britanske pop parade. Disfunkcionalna zveza je redko tako ekstatična, kot je v tej pesmi: Moral sem se zlomiti, da sem lahko nadaljeval / nobene ljubezni in nobenega priznanja / Samo to si zapomni nocoj / oh, pa se spopadiva / oh, pa se spopadiva. (Na popjusticem.com so prepričani, da je King tako zelo podoben Call the Shots Girls Aloud, da bi, »če bi bilo leta 2002, ta podobnost doslej navdahnila osem piratskih izdaj, dva kompilacijska albuma in klubski večer, ker pa je leto 2015: bolj se potrudite«; meni se ne zdita tako zelo podobni.)

Svojo prvo pravo turnejo so končali z dvema razprodanima koncertoma 5. in 6. marca v Heavenu – »Doslej še nikoli nismo imeli laserjev,« se je veselil Alexander na tistem 6., na katerem sem bil –, v poldrugi uri sta bila razprodana dva junijska v še enkrat večjem Shepherd’s Bush Empire, dva tedna pozneje so – z Nilom Rogersom, Grace Jones in Miko – ogrevali za Kylie Minogue v Hyde Parku, nastopili na vrsti poletnih festivalov – ter razprodali jesensko turnejo, vključno s koncertom v Brixton Academy. Brixton Academy! Jaj.

razvitega karakterja, ki bi ga lahko prevzel. In zato na odru pač ostanem takšen, kakršen sem, čim bolj avtentičen, čeprav v resnici ne vem, kaj to res pomeni.« Kar je super, njegova energija, privlačna karizmatičnost, živahnost in simpatičnost na odru pa se potem odražajo povsod, vključno z družbenimi mediji in še posebej na Twitterju (na obeh profilih, uradnem Years & Years in njegovem osebnem, vključno z vsemi pravopisnimi napakami in kopico emojijev).

Naslov albuma, Communion, je »svetopisemski« iz preprostega razloga. »Pri naslovih pesmi smo se čisto podzavestno naslanjali na biblično metaforiko,« je Alexander dejal za Earmilk. »Po drugi strani pa gre pri veliko pesmih za seks in razmerja. In tako je prišlo, res, do nekakšnega obhajila, do darovanja telesa, ko govorim o svojih zvezah.« Edina »nekoliko pozitivna« pesem na albumu je Shine – Ne zapuščaj me / ali ne vidiš, da se svetim / in da sem čakal nate, da me najdeš –, vse druge pa so, kot je pojasnil za Attitude, ki jo je napisal v optimistični, začetni fazi nove zveze. »Res evforična je in, kot se mi zdi, tudi zelo čustvena. V bistvu mi je zelo težko biti tako iskren kot poln upanja. V pesmi gre za upanje, da se mi bo nekaj končno posrečilo. In pri takšni ranljivosti se zelo težko izognem občutku, da se ne bi sam sebi zdel malo obupan.« Zmagovalci BBC-jevega »Sound of« so zelo pestri in raznovrstni. Prvi je bil, leta 2003, ameriški raper 50 Cent, ki je postal superzvezdnik in ima skoraj osem milijonov sledilcev na Twitterju, zato pa so dve leti kasneje zmagali newyorški rockerji The Bravery, ki po obetavnem prvem albumu in neuspešnem tretjem zdaj »nimajo načrtov za nadaljnje skupno delo«. Leta 2007 so se člani žirije odločili za Miko, ki je plesal samo poldrugo poletje, naslednje leto je zmagala Adele, ki je potem po vsem svetu prodala 40 milijonov albumov in 50 milijonov singlov. Leto dni za Adele je bila prva Little Boots, danes bolj opomba v sinterizatorskemu kanonu, takrat pa je premagala tako Florence + The Machine kot Lady Gaga, Mumford & Son in White Lies; nenavadna so pota in to. Pred Years & Years je zmagal Sam Smith, in čeprav je napovedovanje prihodnosti podobno nehvaležno, kot je ugibanje o dolžini poletja v Britaniji, so vsekakor zelo dobra skupina. To je neizpodbitno pop dejstvo, kot so rekli na popjustice.com. »Po mojem bomo nadaljevali tako, kot smo začeli,« je še dejal za Attitude. »Rad ustvarjam pop glasbo. Pop glasbo obožujem. V bistvu smo imeli srečo, da so del naše glasbe razglasili za alternativo in nekonvencionalno, vendar pa lahko pride tudi na lestvice. Vse to poskušamo sprejeti, kajti po eni strani so nam všeč Radiohead in Flying Lotus, po drugi pa imamo radi Rihanno in Beyoncé. Dobro je, da obstajata obe strani in da lahko živimo v obeh svetovih. In četudi ne bomo nikoli več na lestvicah, je to vseeno v redu. Srečen sem, da smo lahko posneli album in da ga bo vsaj kdo poslušal.« Včasih se mi zdi škoda, da rock ni transgresiven že vse od glama in punka ter da smetano res pobira elektronika, vendar vseeno: Years & Years so, v bistvu, prinašalci sreče. In dobrega popa vsekakor ne smemo kar tako zapraviti.

YEARSANDYEARSOFFICIAL.com

Twitter Years & Years in Ollyja Alexandra: twitter.com/yearsandyears

»Nekdanji igralec« Alexander sicer še vedno poskuša ugotoviti, kakšen naj bo kot pevec. »Veliko frontmanov se med nastopanjem prelevi v kakšen popolnoma drug karakter,« je razmišljal za Evening Standard. »To je en način. Vendar pa jaz nikoli nisem prav dovolj hitro vedel, kaj bi rad bil. Prav tako nisem imel dovolj

twitter.com/alexander_olly

Najbolj fanovski od vseh fanovskih profilov na tumblrju: fuckyeahollyalexander.tumblr.com

Melodije sonca in disfunkcionalnih zvez

- 19 -

KOPOPKULTURA Beseda: Ilustracija:

Ana Schnabl Michaela Selmani

Nedavno sem pri prijateljskem omizju priznala, da že leta potihoma občudujem igralko Charlize Theron. Po priznanju je prej blebetajoče omizje potihnilo, deležna pa sem bila najmanj enega očitajočega »aja«, zaradi katerega sem se za nekaj trenutkov pogreznila globoko vase in še globlje v kozarec. Da mladi intelektualci svoj »aja« obvezno izdahnejo vsakokrat, ko povem, da v prostem času dvigujem uteži in prebiram kriminalne romane, sem se že privadila – malo je mladih intelektualcev, ki nad konceptom razgibavanja ne bi vihali nosu –, zadeva s Charlize pa me je pravzaprav presenetila. Ko sem končno prilezla nazaj iz svojega ramenskega obroča, sem pojasnila, da je Charlize vendarle dobra igralka, še posebej pa cenim njen izvor, ki je južnoafriški, in nekaj nedavnih poslovnih zahtev, ki so spremenile svet. Tisti del sveta, ki mu pravimo Hollywood. Ker me je mlado omizje po pojasnilu prestrelilo s ciničnim pogledom, sem sklenila, da povem vso zgodbo, od začetka do konca, prav tako, kakor sem jo razmislila.

Večino svojega odraslega življenja, (ki se, ker sem mlada, za potrebe članka šteje nekje od poznih najstniških let), sem vzgajala prezir do popkulturnih vsebin, zato dogmatični odpor mladega omizja razumem. O popkulturi se ne spodobi razpravljati, saj ne nosi revolucionarnega potenciala, saj nima nobenega smisla za prihodnost ali za globlje potrebe človeštva, ampak je scela, na grozljiv in obsojanja vreden način ujeta v trenutne kaprice družbe. Popkultura je za vsakogar, ki se jemlje resno, pravzaprav antikultura in jo je zato treba spregledati.

RASTAKNEVIZIJO Vidite, argumentacije se še dokaj natančno spomnim. Kitico sem utrjevala, vse dokler me ni spreletelo, da je popkultura lakmusov papir resničnosti. Če poznamo hite, lahko bolje razumemo družbo, kakršna je, ne, kakršno bi želeli spoznati ali videti. Z drugimi besedami: popularne vsebine preverjajo kislost in bazičnost življenja, ki ga živi večina ljudi. Popkultura nam pove, kaj je dejansko tam zunaj, kaj množica v resnici misli, dela, gleda, v čem uživa in česa si želi. Običajno nam pokaže, da si ljudje ne mislijo kaj dosti in tudi ne želijo kaj več od denarja, lepih oblek in udobnega bivanja in da se za vse naštete dobrine nočejo pretirano truditi. Popkultura navadno streže najbolj površni in plehki muhavosti vsakdanjega življenja. Takšni popkulturi brez zadržkov lahko rečemo slaba. Kot rečeno, ne gre ji za nič velikega, z njo naj bi zgolj prebili čas med danes in jutri – toliko, da se ne obesimo na karnise ali ne zažgemo sosedovega imetja. Med njene kaprice in brezzvezne postavke pa sem in tja po pravilih osmoze priplava notica ali pojem iz sveta umetnosti, rivalskih kulturnih produktov, družbeno-političnih gibanj in, pazite to, celo filozofije. Ko se zgodi kaj takšnega (in to se dogaja pogosteje, kot si priznamo), se vklopi alarm, ki lahko oznanja preplah ali pa veselje. Odvisno, seveda, od tega, na kateri strani stojite in za katero stran se zavzemate. Popkulturi, ki se ji je že uspelo srečati z vsebinami, večjimi od sebe, brez zadržkov pravim dobra.

- 21 -

Če je portret filmske zvezde Charlize Theron v britanski izdaji bleščeče revije Elle najavljen kot portret najbolj neustrašne hollywoodske feministke, se rigidni intelektualec prime za glavo, prostodušni pešec pa za denarnico. Če karikiram: intelektualca zaboli povezava med zvezdnico in feminizmom, ki je ugledno gibanje za emancipacijo vseh žensk, razen, kakopak, hollywoodskih zvezd, ki po zakonu posla sprejmejo ponižujočo življenjsko prakso; pešec pa se bo vprašal, ali je naslov v španoviji s Charlizino vlogo v Mad Maxu, in bo revijo morda celo kupil.

Karikaturo na stran, poanta pripovedi je: na naslovnici bleščeče revije se pojavi beseda feminizem, pojem, ki ga zavzete marginalne družbene skupine preigravajo že več desetletij. Na eni strani imamo torej pojem z nekaj bojevniške zgodovine, ki prehaja v tradicijo, na drugi pa resnične družbene okoliščine, ki jim pojma marsikje (in marsikdaj) ne uspe dohiteti. Ker z naslovnice popularne revije sveti vsebinsko izjemno močna beseda, lahko sklepamo, da je feminizem končno postal množična figura, še več, ne le figura, temveč pomemben družbeni gradnik. Prerasel je v vsebino, ki ji je verjetno namenjena pozornost večine – čeprav je feminizem, kakor ga taista večina artikulira, običajno razdelan skromneje ali pa stoji na spornih predpostavkah. Kakorkoli že, dejstvo, da ima filozofska in aktivistična usedlina mesto na naslovnici osrednje glamurozne revije, povzroča radost in prinaša upanje. Popkultura je zagrabila nekaj pomembnega, nekaj, kar je večje od njenih izpraznjenih, vase usmerjenih projektov. To je tista plast popkulture, ki ji sicer lahko očitamo komodifikacijo – češ, resne projekte nam hoče le prodati, noče pa, da se jim zares posvetimo –, vendar hkrati spremlja tudi družbene vzpone, spremlja tisto, kar brbota pod kavči zasedene večine, tisto, kar jih mora prizadeti, da bodo vstali. Ko nekaj postane trend, lahko klavrno propade, kot propade vsak produkt, lahko pa za seboj potegne nevihto refleksije in na obrežje udobja naplavi kakšno družbeno silo več. Feminizem je večini žensk z obrobja dolga desetletja ponujal kritično misel, da so jo danes končno začele naseljevati. In to je izjemno dobrodošlo. Trendi feminizem je, seveda, samo en primer veličastnega trojnega salta popkulture, ki pa mi je, ker sem mlada ženska, najbližje in najbolj ljub.

KOPOPKULTURA Verjetno sem dolžna razložiti, čemu Charlize (dobra popkultura) in zakaj ne raje Kim Kardashian (abotna popkultura). Modus Charlizinega feminizma je po portretnem besedilu sodeč predvsem boj za enakopraven poslovni položaj.

Charlize je prva ženska igralka v zgodovini hollywoodske industrije, ki je od filmskih producentov izterjala enako visoko plačilo, kot so ga deležni njeni moški igralski partnerji. Ustvarila je silovit trend, ki se je prenesel tudi na igralki Jennifer Lawrence, Patricio Arquette in druge. Poleg tega, da zna zaslužiti denar pod svojimi pogoji, tudi živi pod svojimi pogoji, kar je – ne glede na morebitne cinizme – jedro feminističnega prizadevanja. Z enako eleganco, s katero nosi pulover Sonie Rykiel, nosi tudi svoje odločitve – odločitev za posvojitev, odločitev za Pošast, odločitev za Seana Penna. Če si morajo najstnice izbrati zgled, naj si izberejo njo, nemo Kim Kardashian pa naj iztisnejo iz spomina. Če je lik Charlize Theron spodbuden, je lik Kim Kardashian nevaren, saj o ženski ne sporoča nič drugega kot to, da mora biti lepa in brez mnenja, da si žensko lahko podajamo iz rok v roke, ona pa se bo vsakemu stisku scela prilagodila. Charlize sporoča, da je ženska ustvarjalka, Kim sporoča, da je ženska kontejner ali, še slabše, glina, ki jo lahko zadelaš v zid, v tla, v dimnik, pa bo venomer zvesto molčala.

Charlize Theron že leta občudujem zato, ker je v plehkem okolju zahtevala vsebinske premike, do plehkega okolja, torej, ni zavzela podcenjujočega stališča.

To, drago moje omizje, pa terja nekaj drugega od cinizma: voljo, dostojanstvo in vizijo.

- 22 - Ko popkultura stakne vizijo

RASTAKNEVIZIJO

FoM

MO

FoMO

- 27 -

Beseda: Fotografija:

Nika Jurman Špela Pipan

FoMO (fear of missing out) je oblika tesnobe posameznika, obdanega z družbo, ki mu neprestano poroča o svojih zavidanja vrednih dosežkih. Strah, da bi zamudili pomembno novico ali dogodek, kjer bi bilo mogoče socialno napredovati, tvori v kombinaciji z lahko dostopnimi informacijami poligon za urjenje najšibkejših točk naše osebnosti. O negotovosti in strahu pred tem, da bi bili za kakšno izkušnjo prikrajšani, se pod izrazom FoMO govori od leta 2000, ko ga je v svoji raziskavi uporabil marketinški strateg Dan Herman.

FoMO je mogoče prepoznati v različnih situacijah in vzorcih obnašanja. Medtem ko na primer beremo kakšno slovensko revijo, nekdo živi življenje, ki bi moralo biti naše. Verjetno v Berlinu ali San Franciscu. V najbolj plejerskem lokalu na svetu nekdo podpisuje pogodbo, ki bi jo bog, če bi vanj verjeli, namenil vam. Nekdo dobiva pulitzerje in zlate palme in svet gre mimo nas. Kakšna škoda, a nekaterim vendarle uspeva. Ne samo fiktivnim likom, ki živijo naša idealna življenja na drugih celinah, dobro gre tudi prijateljem na razvpitem družbenem omrežju in prav tako tistim, ki jih spremljamo na instagramu. Okolje smo si uredili tako, da nam je vedno pri roki in na razpolago. Informacije, ki so kot prilivanje olja na ogenj ljubosumja narcisoidne družbe, so dostopnejše kot kadarkoli. Fotografije in komentarje vpijamo, občasno pa tudi prispevamo in predvsem v poletnem času pokažemo, da smo se tudi sami znašli na plaži ali da smo morda spoznali kakšno zanimivo osebo. S prikazovanjem nadvse odštekanih in nepozabnih ali pa samo preprosto lepih trenutkov dajemo na razpolago tudi lastno individualnost.

Demokracija je na internetu zastavljena zelo korektno – ko razpolagaš z vsemi, si na razpolago tudi sam. Tako postajamo sužnji zelo ambiciozne predstave o sebi; naslednja fotografija ne sme biti nič slabša od prejšnje, vsaka objava pa mora biti bolj duhovita, provokativna in predvsem drugačna od česarkoli že videnega ali slišanega na tem planetu. Ironično pa je, da ta neznanska potreba po drugačnosti pri različnih ljudeh daje enake rezultate. Fotografiramo suho sadje iz ptičje perspektive, noge na plaži, pse, mačke in naš neponovljivi obraz, ki postaja enak vsem drugim obrazom tega sveta. To, kar se dogaja vsem, se pravzaprav ne dogaja nikomur, če je drugačnost lastnost vseh, pojem razvodeni.

Včasih na naše malo življenje le posveti žarek upanja. Rdeča +1, Pepelka je povabljena na ples. Lepo se oblečemo, udeležbo na zabavi je potrdilo tudi nekaj čudovitih ljudi. Pogovarjali se bomo o umetnosti in naslednji dan bomo na fotografijah lepi, sproščeni in povrh vsega v zanimivi družbi. Problem nastane, ko se tudi na dolgo pričakovanem dogodku ne počutimo domače in se počutimo celo utesnjeno. Razloga za nesrečni preobrat ne iščemo tam, kjer bi ga lahko, ampak si izmislimo boljšega – verjetno smo se narobe odločili, morali bi na drug dogodek, ki je potekal sočasno in niti ne tako zelo stran. Spet napačna odločitev! Preboleče bi bilo kriviti globok notranji nemir in naravnanost na brezup v svetu, ki se ga ne da spremeniti. Veliko lažje se je sprijazniti z napačno odločitvijo kot z dejstvom, da miru verjetno ne bomo našli niti na krasni rooftop zabavi v New Yorku.

Pri odločitvah se zelo radi ustavimo iz različnih razlogov. Nekaterih, tudi najlažjih, ne sprejmemo, ker nam izkušnje pravijo, da bo za današnjim dnem prišel Jutri.

Strahopetnost pred posledicami, ki jih odločitev utegne potegniti za sabo, radi blažimo s tem, da »nočemo hiteti«, saj je treba nekatere stvari močno premisliti.

Krinka reflektirane odločitve, za katero se skriva strah pred posledicami, ni nič drugega kot racionalizacija, obrambni mehanizem, s katerim zastiramo nadvse jasno sliko lastne nesposobnosti.

FoMO

- 29 -

FoMO

- 31 -

V nadaljevanju spletnega dopisovanja, ki se je v minuli številki pričelo s pisateljem Davorinom Lenkom, se Dijana Matković, pisateljica in novinarka, pogovarja z Dinom Baukom, odvetnikom, kolumnistom in po novem tudi pisateljem – nedavno je pri Beletrini izšel njegov romanskni prvenec Konec. Znova, ki je tako med kritiki, kot pri bralcih že izredno dobro sprejet. V dopisovanju sta jo ubrala po poteh nostalgij – kar, glede na to, da se Baukov roman prične konec devetdesetih, niti ni nenavadno – pri čemer se nista ustavila zgolj ob obujanju kakih lepih spominov, pač pa sta zajadrala tudi proti temnim predelom vode: »Kaj bi, če bi imel to možnost, najraje izbrisal iz svojega spomina? Veš tisto, ko pravijo, da »je vsaka stvar za nekaj dobra«? Jaz tega ne kupim. Ogromno izkušenj je, ki ne ustvarijo ničesar, razen bolečine.«

E - SPT IA LS GM N O I JA E Beseda: Fotografija: Kreator oblačil za lutke:

Dijana Matković Dino Bauk Slavica Veselinović Mauro Scalia

(Na fotografiji, desno) Žalostna Mati Božja

- 32 -

Hej, Dijana, praviš, da bi midva v par pismih furala malo nostalgije? Se vračala nazaj? Koliko nazaj pa, da bo štelo? V neke pretekle čase in na danes neobstoječa mesta podoživljat tisto prijetnost, tisto toplino, tisto lepoto, na katero me je spomnil denimo vonj trohnečega lesa po hladnem dežju, ki je danes zjutraj polnil mestni gozd na vznožju Rožnika in je natanko tisti vonj, ki mi je polnil nosnice na tekih pred enajstimi jesenmi, ko sem v neskončni nestrpnosti in nervoznem strahu obenem pričakoval še nedoločen dan konec oktobra, ko se bova z Majo končno zapeljala po v mislih tisočkrat prevoženi poti od Šiške do porodnišnice. Seveda ne gre samo za vonj. V natanko tisti čas pričakovanja me, recimo, poleg vonja vlažnega gozda vsakič uspešno prestavljajo tudi komadi z Guštijeve plošče Dolce vita, tistih dni nekakšnega soundtracka najinega stanovanja, ki se mi z današnje perspektive, ko po njem večkrat na dan pustoši tornado Urban-Gašper-Uroš, zdi novo, spolirano, nedotaknjeno, kot da takrat še ni bilo do konca odvito iz ovoja.

Do Guštijevega ploščka, ki se mi zdi en tak nice pop izdelek, sem prišel bolj kot ne po naključju, pa je, vidiš, kljub temu fino zarezal v moj spomin, bolj kot marsikatera plošča ali stvar, ki sem si jo v nekem trenutku zelo želel.

kot nekaj, kar si je on kupil še kot momak, v dvosobnem stanovanju v šestem nadstropju na Bratovševi ploščadi št. 10. Guglam ovitek plošče, natanko tak je, kot se ga spomnim. Na sliki Oliver, še mlad, dolgolas, s kot pepelniki debelimi očali, okrog njega plivkajo tisti modri morski valovi, ki jih, puščajoč za seboj belo penasto sled, reže trajekt na liniji Split–Supetar in so bili, vsako poletje znova, uvodna slika naših počitnic v Pučišćih na Braču, v hiši mojega nonota in none, v kateri smo se nato ves julij oziroma avgust stiskali mali bratranci in sestrične iz Ljubljane, Zagreba, Reke, celo daljnega Pertha (od katerih smo vsakih nekaj let dobili vsak svojo majico na klokana), otroci z otoka s trebuhom za kruhom odseljenih bratov in sester ...

Z nostalgijo sem si, to si lahko zdaj že opazila, od nekdaj na ti. Vonjave, glasba, zvoki, okusi, podobe, simboli, besede, pasusi v dobrem romanu, poseben način, na katerega se v prostor prebije sončna svetloba, toplota poletnega večera, ki jo oddaja čez dan pregret asfalt pod našimi nogami, karkoli od naštetega me lahko v trenutku prestavi leto, dve, deset, trideset nazaj, tudi če samo za kratek hip, popolnoma dovolj, da obnovim delček svoje osebne zgodovine in se obenem ponovno zavem svojih čustvenih temeljev. Nostalgičen tip, celo nekoliko melanholičen. Evo, na primer sedaj, ko tole pišem, mi na misel pride singl plošča Oliverja Dragojevića iz leta 1977 Malinkonija, ki sem jo kot petletnik znova in znova poslušal na nekem sivem monogramofonu, ki ga je stari vedno opisoval

Kaj te sune nazaj po časovni premici?

Tako gre to z nostalgijo pri meni. Na primer.

Pa ti?

Kako je s tvojimi nostalgijami?

Kako daleč nazaj te takrat odnese?

Je po tvoje od tega sploh kakšna korist, če nisi ravno pisatelj(ica)?

Ajd, se bereva.

Dino

Dragi Dino, nisem bila povsem prepričana, za katero Guštijevo ploščo gre, pa sem šla preverit – vidim, da je ta, na kateri sta tudi komada Mine leto in Vedno zame s Polono Kasal, ki sta tudi meni še vedno zelo ljuba. Vračata me v Novo mesto, v najstniške dni, ki sicer ne spadajo v obdobje, ki bi se ga spominjala s kako nostalgijo ali žarom v očeh, nasprotno. Novo mesto je kraj, iz katerega lahko kvečjemu pobegneš in ne gledaš več nazaj. Razen seveda, če si pisatelj. Potem si »obsojen« na vračanja. Ravno zadnjič me je prešinilo, da lahko google street view pomaga pri navdihu na način, kot so Proustu pomagale magdalenice (če ne zameriš uporabe tega klišeja). Vtipkam svoj nekdanji domači naslov in že se lahko vidim, kako sedim na balkonu vrstne hiše, v kateri sem najprej bivala z očetom, mamo in sestro, potem z mamo in sestro in na koncu samo še z mamo, vse dokler se nisva preselili na nov naslov, saj je bilo treba hišo zaradi ločitve prodati. To obdobje življenja zgolj z mamo, to je tisto, v katero se ne vračam z nostalgijo. Težko je bivati z nekom, ki je ranjen, ker je ostal zapuščen, in prestrašen, ker ne ve, kako bo – z delom v podjetju, ki propada, kot je, z izjemo Krke, propadla večina novomeških podjetij – preživel z otrokom. Po drugi strani me ta vrstna hiša vrne tudi v sestrino sobo, sestra je nekaj let, tri ali štiri, mlajša od tebe, torej sta si generacijsko bližje kot midva. V njeno sobo prihajajo prijateljice in prijatelji, ki se navdušujejo nad Doorsi (spomnim se ogromnega črno-belega plakata Jima Morissona, na katerem je videti kot kak zadet Jesus z iztegnjenimi rokami), Pearl Jami, U2-ji (takrat jih še niso po Berlinu lovili razjarjeni pankerji z grožnjami, da jih bodo ubili), Smashing Pumpkins, prvo ploščo Alanis Morissette. Seveda so se navduševali tudi nad dolgimi razvlečenimi puloverji, strganimi kavbojkami, pivom in jointi, veliko jointi. Kot otrok, morala sem jih imeti kakih devet, sestra pa sedemnajst, sem bila, če se je le dalo, zraven v njeni sobi. Z vso to glasbo, ki sem jo navedla, je zato tako, kot bi se mi vkodirala v genski zapis in oblikovala nekaj določujočega v zvezi z mano – še danes lahko kadarkoli poslušam komade, kot so Black, ali You Oughta to Know, ali Disarm. Pomirjajo me. Kot bi se skozi njih povezala s sabo.

Omenjaš spomin pričakovanja otroka. Kakšen občutek je to? Te je bilo strah?

Nimam te izkušnje, zato me še toliko bolj zanima. Zdi se mi, da je odločitev za otroka ena izmed tistih reči, pri kateri moraš začasno ugasniti racio, da se v to sploh upaš podati, ker je toliko reči, ki bi nas od reproduciranja lahko odvrnile. Ne vem, ali si bom kdaj upala. Strah me je. Kaj, če bi bila slaba mama?

Pravzaprav stvar vidim tako (in se najbrž motim, a je za zdaj v redu izgovor, da lahko vprašanje materinstva odrivam ob stran): če bom dobra mama, bom zanič ustvarjalka. Če bom dobra ustvarjalka, bom zanič mama. Za zdaj bi še sebično vztrajala pri času zase. Želim si napisati naslednjo knjigo, najmanj to.

V katera obdobja se ti ne maraš vračati? Kaj bi, če bi imel to možnost, najraje izbrisal iz svojega spomina? Veš tisto, ko pravijo, da »je vsaka stvar za nekaj dobra«? Jaz tega ne kupim. Ogromno izkušenj je, ki ne ustvarijo ničesar, razen bolečine. Si predstavljaš, da preživelemu taboriščniku rečeš, da je vse za nekaj dobro? Na živce mi gre ta new age ideologija, zdi se mi, da dala več škode kot dobrega. Novinarka in aktivistka Barbara Ehrenreich je napisala krasno knjigo o tem, naslov je Smile or die. Med drugim opisuje svojo izkušnjo raka na dojki, ko ji je šlo blazno na živce, da ji ni bilo dovoljeno biti ob svoji bolezni žalostna, zagrenjena, jezna. Kamorkoli je pogledala, so ji govorili – razmišljaj pozitivno!

S pozitivnimi mislimi lahko pozdraviš celo raka! Na kar ona odgovarja: mar ni zadosti že, da imam raka, zdaj moram nositi še breme prisilnega veselja? Brala je izpovedi ljudi, ki so trdili, da je bil rak »darilo«, ki jih je spremenil na bolje. Če je tako, pravi Barbara, če je to tako izpolnjujoča izkušnja, potem je najbolje, da nam vsem vbrizgajo injekcijo z rakom. Butasto se mi zdi tudi to, da ljudje potrebujejo izkušnjo bolezni, da se zbudijo v življenje. Kakšni so bili potem prej?

Sem ravno malo zašla? To se mi včasih zna zgoditi.

Nedeljski pozdrav,

Dijana

E-pisma / Nostalgije

- 35 -

Sveta Barbara, ÄŒrna Mati BoĹžja (Tindari, Sicilija)

Sveta Ne탑a

E-pisma / Nostalgije

- 37 -

Dijana, greva od konca tvojega pisma nazaj: sprašuješ me, kam se ne bi rad vračal?

Sprašuješ me po mojem območju nelagodja in prvo, kar mi pride na misel, je kupe motornega vlaka na liniji Ljubljana–Reka, piše se prva polovica julija 1991.

Poleg nas treh, šest let mlajšega brata in mame, so v kupeju še trije. Levo spredaj sedi stari sivolasec, verjetno gej, takrat smo mu rekli preprosto peder (jebi ga, nismo še vzeli politične korektnosti), ki suvereno lista revijo z roza logotipom Revolver, iz katere za trenutek sprostitve celotnega kupeja, ki prereže napetost, ki bi jo sicer v resnici lahko rezal s škarjami, pade tista zložljiva trodelna duplerica postavnega mladeniča s še enim postavnim mladeničem ... verjetno mi ni treba podrobneje opisovati. Levo zadaj sedita dva mlada fanta – samo kako leto starejša od mene, ki sem pred dnevi ravno maturiral – v popolnoma novih, še svetlečih se trenirkah, ki sta jih verjetno oblekla v kakšnem grmovju, nedaleč od kasarne, iz katere sta zbežala preko ograje, namesto olivno zelenih uniform, ki sta jih končno odvrgla in ju verjetno še z gnevom pohodila za slovo. Na poti domov sta, nekam na jug ali na vzhod, srečna bežita stran od nesmiselne vojne, ki se je zakuhala pod Alpami, ne vedoč, da se v resnici peljeta v žrelo neprimerno hujšega pekla, ki bo svoja vrata šele odprl. Mi trije se pretvarjamo, da se peljemo na morje, tako kot vsako leto ob tem času, najprej k teti na Reko in naprej na Brač, v resnici pa ne vemo, ali se bomo sploh še vrnili. Maja je ostala v Ljubljani. Tisto noč plovbe od Reke do Splita nisem mogel spati, čeprav smo vzeli kabino, zato sem prebral Camusovega Tujca v enem šusu. Ne vem, kako mi je ta knjiga prišla pod roke, a je bila v tistem trenutku preprosto idealno branje.

Fast forward sedem let pozneje (tole frazo sem »ukradel« od Velibora Božoviča, Hemonovega partnerja pri projektu Moj vojni ujetnik – uporablja jo za telegrafski opis svoje življenjske poti) sem v uniformi jaz. Uniforma ni več olivno zelena, zdaj se nosi maskirna, moja namestitev pa je knjižnica vojašnice v Novem mestu, ki je verjetno edina knjižnica na svetu, ki ni premogla niti ene, ampak res niti ene knjige za branje. Na policah so samevale in se dolgočasile tiste podedovane od bivše vojske, ki so že davno opustile vsako upanje, da jih bo kdo še kdaj čisto zares bral: priročniki za pripravo vojaških obrokov, priročnik za šolanje psov, v katerem je bil najpogosteje ponujen nasvet, da je treba »psa dobro pretepsti z dolgo palico«, priročnik komandirja voda in nešteto izvodov priročnika za prvo pomoč. Se ta dva meseca, ki sem jih preživel v novomeški vojašnici, v resnici štejeta, kot da sem živel v Novem mestu? Verjetno ne. Zato ne morem nič relevantnega napisati o tvoji trditvi, da je to mesto, iz katerega lahko samo pobegneš. Kot ti tudi ne morem dati nobenega pametnega nasveta glede materinstva, ki se ga bojiš. Dejstvo, da si sam starš, te namreč v ničemer na kvalificira za dajanje nasvetov o starševstvu, kot te posedovanje avtomobila in vozniškega izpita še ne naredi poklicnega voznika ali še bolje inštruktorja vožnje.

Usedeš se in voziš, delaš napake in upaš, da ne boš po poti naredil totalke. Pišeš pa lahko, belive you me ...

Bodi super in se bereva,

Dino

Dino, kaj pa, če je – z vednostjo, da delam krivico izjemnim posameznikom, ki v njih vztrajajo – vsako manjše slovensko mesto takšno, da lahko iz njega zgolj pobegneš? Že sama misel, da bi morala živeti v kakem izmed njih, denimo v Velenju, ki je, kot pojejo Azra, »zagađeni grad«, ali v Piranu, ki je pozimi mesto duhov, poleti pa nimaš kam pobegniti pred maso turistov, ali celo v kakih Slovenskih Konjicah, ki si jih slikam skozi prizmo primitivizma, ki ga poznam iz Novega mesta, ker jih od blizu ne poznam zares (in mi jih na srečo ni treba), primitivizma, ki ga lahko izmeriš po tem, kako moteč je človek za okolje, torej kako glasen, nevljuden in ignorantski, in Novomeščani so reees zelo moteči (»Kuga je zdej, boš dala joško ven, al ne?«). V večjem mestu, s čimer mislim zgolj Ljubljano, pa še ta je včasih neznansko majhna, se malo porazgubijo, ob dobrem dnevu ne naletiš na niti enega, in že sama misel, da bi morala živeti kje zunaj Ljubljane, me spravlja v tesnobo. Tu sama izbiram svoje ljudi, v bloku me nihče nič ne vpraša, če pa že sklepam poznanstva s sosedi, so to navadno priletne izobražene meščanke, katerih zgodbe o tridesetletnih neuresničenih ljubeznih so vedno bolj zanimive od tistih, ki mi jih pripovedujejo vrstnice in ki se obvezno končajo s stavkom, na katerega nikoli ne zmorem (ali nočem) odgovoriti: »In – kaj ti misliš, da ON misli?« Hotela sem napisati, da se bojim, da po tem zvenim prevzvišeno, pa zdaj vidim, da se v bistvu tega ne bojim. Jaz sem svoje že izbrala, kot se reče. Zdaj, pri 31, se poznam že dovolj dobro, da vem, glede česa se mi ni treba opravičevati. Tako kot problem v resnici ni v občutljivi manjšini, ki naj čim prej pridobi debelo

kožo, ampak v runkljasti večini, tako tudi ni problem v prevzvišenosti nad primitivizmom (»Kaj si pa fina,« rečejo Novomeščani, če odkloniš neprijetno moško družbo), ampak v primitivizmu, ki vse reducira na svojo mero.

Ravno sem začela brati tvoj roman (čudno, kajne, tu pa za zdaj še nič ne viham nosu, čudno, ker je to redko, dobri slovenski romani so redki) in ta se začne z luštnim posvetilom Maji (in sinovom), ki se ti tu in tam vtihotapi v besede, kot da bi od nekdaj spadala natanko v tvoje mojstrsko napisane stavke; pri posvetilu me je presunilo, ko zapišeš, da se ti Maja s sopotnikovega sedeža smehlja že od takrat, ko si bil Denisovih let, torej kot tvoj junak. Šestnajst let je star, ko se prične knjiga. To je, bogami, dolga doba. Večji del svojega življenja si spomine, in z njimi nostalgijo, deliš. Naj obrnem ploščo: v katere vajine spomine se najraje vračata?

Mimogrede: Novo mesto ima odlično knjižnico. Knjige so povsod enake, tudi v majhnih mestih. Tudi v zaporih – nedavno sem obiskala tistega na Igu. Tudi tam najdeš Rotha, Millerja, Coetzeeja, Virginio, Borgesa in vse druge, s katerimi sem si v svojem malem mestu zgradila vzporeden, znosen svet. Misel na knjižnice je zame vedno pomirjujoča. Borges si jih je celo predstavljal kot neke vrste nebesa. Vidiš, navsezadnje je bilo Novo mesto morda (ne vem, ker se tega ne da primerjati) bolj znosno zame kot zate. Ti si bil v napačni knjižnici.

Dijana

E-pisma / Nostalgije

- 39 -

Makarena (Sevilija, Ĺ panija) in njeni spremljevalki

Marija Sne탑na

E-pisma / Nostalgije

- 41 -

Dijana, pišoč o nostalgiji si prišla do primitivizma, edini primitivizem, ki ga zmorem v istem stavku z nostalgijo jaz, pa je tisti novi, Novi primitivizem. Kar nekaj let, da ne rečem ravno deset, si mlajša, zato ne vem, ali deliva to popkulturno referenco, ki je meni ena bistvenih. Zajebantska distanca, ki so jo sarajevski Nadrealisti vzpostavljali do takratne realnosti (ki pa nikakor ni pomenila banaliziranja pomembnih vprašanj, prej ravno nasprotno, njihovo globoko in bolečo analizo; spomniti se je treba samo skeča s sarajevskim zidom), žal ni postala izročilo moje generacije tistim, ki prihajajo za nami, pa tako očiten favorit se je zdela. Namesto tega smo zadnjih petindvajset let, eni aktivno, drugi pač s svojo pasivnostjo, pomagali vzgojiti nekaj popolnoma drugega – kult banalnih plitkosti (izraz sem si sposodil od Davida Fosterja Wallacea, iz njegovega nagovora ameriškim diplomantom, znanega pod imenom Kaj je voda), ki žal postaja prevladujoča religija. Ko pišem o tem, ne morem mimo zadnje dni aktualne zgodbe iz soseščine. Mojemu najljubšemu kolumnistu Borisu Dežuloviću, ki je mnogo več kot to in je zajebantsko distanco do runkljastega okolja dvignil na nivo umetnosti, so v Slobodni Dalmaciji odpovedali sodelovanje zaradi odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo nekaj splitskim »intelektualcem«, ki jih je v obrambi LGBT manjšine kot predstavnike »runkljaste večine« poimenoval »gnide«. Split je precej večji od Novega mesta in še z morjem je povezan s celim svetom, pa ima, kot vidiš, tudi svojo zalogo runkljaste večine. Tudi Ljubljana jih ima – runkeljne, ne imej nobenih dvomov o tem –, kot jih imajo tudi mnogo večja mesta. Morda so njihove brbončice bolj kot cvička vajene Kristančiča, morda jim obleka, ki ni kupljena v Qlandiji, stoji kot ulita, morda celo veliko berejo in tudi vedo za Borgesa in Coetzeeja, pa so še vedno runkeljni, ki bodo od tebe zahtevali veliko več kot to, da jim »pokažeš svojo joško«. Zato odpri oči in bodi pozorna, naj te zunanje, površinske pojavnosti in banalnosti ne zavedejo.

Ko me sprašuješ po vsebini moje spominske kartice, ki si jo res že od nekdaj deliva z Majo, me sprašuješ po malem parku za Poljansko gimnazijo in klopci za čakanje pred Bežigrajsko, po obrabljenih mizah in stolih vrta starega Ria in tistih dveh tankih, ki sta stala pred muzejem, mislim da revolucije, v Tivoliju, čisto blizu Palme. Sprašuješ me po nabito polnem mitsubishiju carismi na krožni poti Ljubljana–Genova–Barcelona–San Sebastian–Pariz (v katerem sva sestradana trampila razgled z Eifflovega stolpa za dve pečeni koruzi)–Ljubljana.

Sprašuješ me po stanovanju v Savskem naselju, katerega vrata so bila, na žalost najinih neskončno strpnih sosedov, vedno odprta prijateljem, in sprašuješ me po potepanju po korziških plažah, kampih in hribih.

Fajn je ta dvojina, samo zapostaviti je ne smeš, tudi takrat ne, ko si večino časa množina.

Na koncu: lepo je slišat, da nekdo bere tvojo knjigo, če pa ob tem zapiše še pohvalo, pa je občutek res odličen. Hvala ti za to.

Vidim, da si se preselila. Dobil sem občutek, da si tega vajena. Selitev, namreč. Si kaj nostalgična do bivših stanovanj ali so zate le prazni prostori, ki si jih kratek čas polnila s svojimi stvarmi in so te (predvidevam, da so v veliki večini knjige) tiste, do katerih imaš v resnici intimen, nostalgičen odnos?

Ajd, javi se čim prej, kolikor vem, naju roki že nekoliko stiskajo, v celoti po moji krivdi, priznam. Sori, da je trajalo, naslednjič bom, obljubim, hitrejši.

Dino

Dino, živijo, najbrž so ravno popkulturni fenomeni, vezani na našo nekdanjo skupno državo, tisti, kjer se mi emšo ne pozna – morda zaradi južnih korenin, morda zaradi starejše sestre –, poznam Novi primitivizem. Z enim izmed pripadnikov te smeri, pevcem Zabranjenega pušenja, sem pred leti celo – kje drugje kot v okolici Novega mesta, to je na Otočcu – delala intervju. Devetnajst sem jih imela, in če odštejemo ta intervju, je bila festivalska masovka ena izmed slabših izkušenj, ampak takrat še nisem vedela, kot vem sedaj, da se moram množicam izogibati (»grupa je uvek glupa«). Spomnim se, da sem Sejota vprašala, kaj je njim, Sarajlijam oziroma Novim primitivcem pomenil odhod Branka Đurića - Đurota v Slovenijo. Odgovoril je s krasno anekdoto, ampak najprej je rekel: »Nič nam to ni pomenilo.« Pika. Potem je, kot pravim, nadaljeval – navajam po spominu: »Ko smo bili majhni, smo skakali s pečine v morje. Vedno je obstajala višja pečina od tiste, s katere si ravno skočil. Ne moreš nekomu zameriti, če si ne upa skočiti z višje pečine.«

Selitve, oh, ja. Zdi se mi, da je tvoje pismo, tam, kjer mi hodiš nasproti, polno zgrešenih predstav o meni. Glede mojih selitev ugibaš, da imam do stanovanj odnos kot do kakih ... kaj pa vem ... nečustvenih »one night standov«, če ni to že samo po sebi oksimoron. Prišla, videla, odšla. V resnici je ravno nasprotno – ob zunanjem svetu, ki mi pogosto ni ravno všeč, je stanovanje moja utrdba, prostor, kjer se grem lahko, če ne drugega, skrit pod kovter. Denimo, v zvezi z zdaj že nekdanjim stanovanjem me najbolj skrbi, ali bo nov najemodajalec opazil gospoda Ježa in ga hranil z mačjimi briketi. S starim stanovanjem za sabo puščam stare rituale. To, da je jež prišel vsako pomlad in potem vsak večer, me je pomirjalo. Ampak, seveda, čas je za nove rituale.

Z vsaj še enim izmed Sarajlij (no, če odštejeva obema ljubega Aleksandra Hemona, ali pa Faruka Šehića, ki bo kmalu izšel v slovenščini) sem imela kontakt, posreden: prevajala sem avtobiografijo Emirja Kusturice. Ta je iz novih primitivcev migriral v beograjsko budalo. In mimogrede poskrbel za še eno »zanimivo« inverzijo: iz umetnika v službi države je prišel do države v službi umetnika. Ampak več kot toliko prostora mu ne bi dajala, kaj praviš?

Uspelo ti je biti celo malo pokroviteljski (to pa res ni lepo od tebe!). Praviš, naj »odprem oči in bom pozorna«, da bi opazila, da se primitivci skrivajo tudi med bralci v lepo polikanih oblekah. Moje prvo razočaranje ob prihodu v Ljubljano, na faks – mislila sem, da bom med izobraženimi ljudmi varna pred primitivci.

Potem pa sem še hujše od tistih iz svojega malega mesta našla med profesorji, uredniki, pisatelji. Kam od tu, sem se takrat spraševala? Zdaj vem, pa naj zveni še tako patetično – k sebi. Četudi imam glede števila zares lepih ljudi, ki me obkrožajo, svojevrstno srečo. V prejšnjem pismu sem hotela poudariti, pa mi ni najbolje uspelo, da je prednost Ljubljane v tem, da lahko izbiram. V Novem mestu sem bila na nekatere ljudi obsojena, ker preprosto ni bilo drugih.

Brala sem Dežulovićevo pismo, s katerim je dal odpoved – pošteno napisano in s hrbtenico. Edino ne vem, zakaj vsakič znova tako aplavdiramo tovrstni načelnosti in jo razglašamo za pogum – mar ni ravno v tem potrditev, da je nenačelnost norma? Poleg tega pri takih dejanjih po mojem ne gre za pogum.

Gre za to, kot mi je nekoč dejal črnogorski pisatelj Andrej Nikolaidis, ki se je spravil na njihovo najvišjo državno svetinjo, to je Njegoša, da preprosto »ne moreš zamolčati očitnega«.

Ne gre mi pisanje danes, se pozna? Očitno si v meni sprožil defenzivo, reakcija, na katero navadno nisem preveč ponosna. Ampak po celem tednu selitve, po tednu v škatlah in fizičnem delu nimam energije za iskanje drugačnega odvoda.

Me pa, po drugi strani, zelo zanima, s čim mi boš postregel v zadnjem pismu, Dino. Saj res, šele zdaj me je prešinilo, tvoje ime je moška oblika vzdevka, ki so mi ga dale punce, s katerimi smo v srednji šoli hodile na partije – klicale so me Dina. Lepa reč.

Ej, Dino, vajina dvojina zveni bolj vznemirljivo od večine dvojin, ki jih poznam – pri drugih ali, priznam, tudi osebno. Zdi se mi, da razumem – kolikor lahko človek dan daleč razume – po drugi strani pa se dolgim zvezam nasploh malo čudim zato, ker se meni do zdaj še ni zgodilo, da bi zelo dolgo ostala enaka.

Spremenim se, partnerji pa navadno ostanejo, kjer sem jih našla (ali kjer so oni mene).

Kako si pa z vero ali spiritualnostjo? Se kaka od tvojih nostalogij dotika česa, kar presega vsakdanjo, »zemeljsko« izkušnjo?

Prijeten večer/noč ti želim,

Dijana

E-pisma / Nostalgije

- 43 -

Dijana, bolj za šalo, da razbijem tremo pred zadnjim pismom, s katerim naj bi pustil nek dober zaključni vtis, naj ti povem, da ko ti rečeš pevec Zabranjenega pušenja in ko jaz pomislim na pevca Zabranjenega pušenja, ne misliva na isto osebo: ti misliš Sejota, jaz mislim Neleta. Najina nostalgija torej seže različno daleč nazaj v preteklost, tudi ko govoriva o istem bendu. Nič posebnega, razlika v letih pač, tista ista, ki me je zapeljala tudi v nekoliko pokroviteljsko nagovarjanje, ki se mu bom v prihodnje izogibal. Super pa je, da si v pogovor vpletla Faruka Šehića in njegovo Knjigo o Uni, ki mi je ravno pred nekaj tedni prišla najprej na radar potencialnega branja, po branju odlomka v Sarajevskih zvezkih pa tudi visoko na bralni seznam. Odlomek je nostalgija v svoji najbolj žlahtni različici.

Ko ga bereš, imaš občutek, da gledaš mozaik podobe pisateljevega rojstnega mesta, ki je sestavljen iz koščkov dveh različnih na koščke scefranih fotografij, ene razglednične iz let brezbrižnega socialistično-federativnega otroštva in druge vojnoreporterske iz časa etnične vojne, v katero se je iztekla idila s prve.

Mojstrsko napisano, spomni me na roman francoskega Rusa ali ruskega Francoza Andreia Makinea Rekvijem za vzhod, ki sem ga bral letos pozimi na smučanju v italijanskih Dolomitih. Mojstrovina sprehajanja po času in prostoru, na videz opisuje življenjske zgodbe treh ruskih generacij, v resnici pa gre za zgodbo o eni ruski (slovanski) duši. Makine ima redko sposobnost zamenjevanja melanholično nežne in brutalno realistične pisave, ki te ne spusti do zadnje strani. Če še nisi brala, ti ga, popolnoma nepokroviteljsko seveda, toplo priporočam.

Se tudi ti nekaterih knjig spomniš po tem, kje si jih brala? In ko jih bereš še enkrat, se bolj kot v zgodbo in njene kraje vračaš na kraj, kjer si knjigo brala prvič. Meni se to stalno dogaja. Ko pomislim ali ponovno berem Camusovega Tujca, sem v tesni kabini Liburnije, Hessejev Sidharta me odnese na Reko, Erik v svoji sobi šprudla na kitaro, na malem rjavem monogramofonu neštetokrat poslušava zaključni solo Sultans of swing, Huntingtonov Trk civilizacij pa me teleportira na nočno, vetrovno palubo trajekta na liniji Sardinija–Livorno, na kateri sva se z Majo naivno utaborila, misleč, da bar dela vso noč. Dobro so naju zajebali in ga zaprli ob 22. uri in potem do jutra samo še veter, valovi in slaba luč za branje.

sprehodu po mestnih ulicah. Tako kot to naredi Tea Obreht z nesmrtnim človekom in pobeglim tigrom v Tigrovi ženi, tako kot ne nazadnje to počne Kusturica z letečimi ženskami. Aha, Kusturica, še ena točka moje zmotne predstave o tebi.

Ko sem videl, da si prevajala njegovo biografijo, sem se te namenil vprašati o odnosu do njegovih dejanj in izjav v in po vojni v Bosni, prepričan, da si njegova fenica, ne glede na vse ... Potem pa ga v zadnjem pismu tako enkratno povzameš z eno samo povedjo, da ti lahko samo navdušeno prikimam. Zastavlja pa se mi vprašanje, ali je dovoljeno vseeno imeti rad film, pesem režiserja, pevca, ki je z leti očitno metastaziral v kretena. Ob tej dilemi pa se mi v uho prikrade pesem Dva dinara druže, ki smo jo neštetokrat odpeli in odposlušali, in se vprašam, ali ima ta pesem pravico do osamosvojitve od svojega avtorja, ki je bil dokaj dolgo časa vmes nacionalistična alkoholizirana prikazen. Jaz glasujem za to pravico pesmi, ker je mnogim v tej regiji prepomembna, da bi delila usodo avtorja in njegove pravice do tega, da postane kreten.

Naj se za konec še nekoliko predramim iz tega nostalgičnega stanja v realnost aktualnega trenutka, ki mu je ime Dežulović. Zelo prav imaš, ko praviš, da navdušenje nad njegovo načelnostjo v resnici potrjuje dejstvo, da je v družbi nenačelnost postala norma. In nič ne kaže na bolje. Neoliberalna logika ima za zdaj premočnega ječarja, ki se mu reče strah. Dežulović sam pravi, da je strah ljudi pred nezmožnostjo plačevanja kreditov, pred pomanjkanjem osnovnih sredstev za življenje, nekoč precej abstrakten, danes pa še kako realen, tisti, ki preprečuje vsakršen upor. To lahko opazujeva vsak dan na najinih osebnih mikronivojih, zadnje dni pa, na primeru Grčije, tudi globalno. Relevantno vprašanje je: ali se splača biti bitke zoper premočnega nasprotnika, ki so vnaprej izgubljene? Splača se gotovo ne, samo nekaterim (beri Dežuloviću) njihova vest, na našo srečo, ne daje možnosti izbire. Upam, da tudi Ciprasu in Varoufakisu ne, ker kaj bomo pa mi vsi brez takšnih ljudi, ki dajejo upanje, da ima Leonard Cohen prav, ko poje, da se razpoke najdejo povsod, ker si le tako svetloba utira pot.

Dijana, tole dopisovanje je bilo prijetno.

Ostani nostalgična in ostrega peresa.

O spiritualnosti me sprašuješ ... hm, ne, nimam nobene takšne izkušnje, čeprav jih rad vidim vpletene v dobro zgodbo. Pri čemer morajo biti ti metafizični, nadrealistični momenti vtkani kot nekaj najbolj normalnega, nekaj, nad čimer se nihče v romanu pretirano ne čudi in tudi bralca ne moti preveč pri spremljanju fabule. Tako kot to naredi Murakami s svojo metafizično ovco ali pa s slonom na

Lepo bodi,

Dino

Dragi Dino, očitno bi bil ti na vsak način rad starejši, jaz pa ne mlajša, oziroma, ti bi rad govoril s pozicije modrejšega, jaz pa nočem sprejeti pozicije naivnosti – obema seveda na polno dela ego, nič drugega ni to. Ob zavedanju tega bom ego poskušala pustiti ob strani in ti dovoliti tistega »Neleta«, za katerega naj ne bi vedela, da je bil prvi pevec Zabranjenega pušenja, saj veš, pametnejši odneha, ne? Hehe.

Faruka Šehića imam res rada, kot bitje in kot pisca. Ravno je na festivalu Kikinda Short Story, kjer sva se lani spoznala in nemudoma postala tiha zaveznika. Skoraj vse, kar Faruk izreče, je vredno citiranja. Nevede mi je veliko povedal o odnosu do pisanja, med drugim je rekel – »Svaka riječ mora imati kozmičko opravdanje.« Vsaka beseda mora imeti kozmični razlog/opravičilo. To mi je dalo misliti. Prej sem o dobrem pisanju razmišljala kot o neke vrste ekonomiki – nobena beseda ne sme biti odveč. On pa je s svojim stavkom odprl še en nivo razumevanja. Ne le ekonomika, neka beseda je tam, kjer je, ker ne more biti nikjer drugje. Zveni skoraj malo spiritualno, kajne?

Sprašuješ, ali lahko sprejmem umetnino avtorja, ki je osebnostno kreten. To vprašanje si tudi sama pogosto zastavljam, ponudim lahko le nekakšen »delovni odgovor«. Takole: umetnost ima tudi etično funkcijo oziroma komponento.

Ustvarjalec mora biti tudi humanist, ali celo bolj humanist kot ljudje v drugih »poklicih«, saj je njegova naloga razumeti človeka. Ni problem, če je avtor težka oseba, če ni prijeten v družbi, če te kot oseba razočara, ko ga poznaš, pomembno je, da ima intimno občutek za sočloveka in empatijo. Spoznala sem kar nekaj mizantropov, ki premorejo več čuta za sočloveka kot ljudje, ki okoli paradirajo v vlogi zaskrbljenih aktivistov/mesij. Morda mizantropi sovražijo človeka ravno zato, ker ga vidijo v njegovo (povečini pokvarjeno) bistvo, poleg tega nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost, mizantropi pa prav ravnodušni niso.

Kakorkoli, problem niso karakterne poteze avtorja, temveč etična drža, kot želim tule pokazati. Problem tudi ni morala ali nemorala. Umetnost ne more

biti nemoralna, če je njen namen naslikati nekaj, kar na svetu tako ali tako obstaja. Problem je, če prodaja ideologijo, ker to oža njeno sporočilnost, s tem pa kvaliteto umetniškega dela. In Kusturica je v tem smislu pogrnil. Je denimo Underground velik film? Ko sem ga gledala leta pozneje, sem v njem natančno prečitala propagiranje ideje »velike Srbije«. Obenem je Kusta Zahodu prodal cel kup stereotipov o Balkancih, ki jih je Zahod z veseljem kupil. Balkanci kot temperamentni primitivci. Ne vem, ali je Kusta kdaj prodrl onkraj stereotipov.

Zato zame njegovi filmi niti približno niso več »veliki«. No, evo, pa sem mu dala še prostora, četudi sem rekla, da mu ga ne bom. Ne vem, ali mi je uspelo dobro razložiti, o teh razmerjih bi se navsezadnje dalo napisati najmanj esej.

In še, za konec, naj na tvoje vprašanje – »ali se splača biti bitke zoper premočnega nasprotnika, ki so vnaprej izgubljene« – odgovorim v optimističnem duhu.

Najprej na kratko: da. In še na dolgo: da zato, ker se svet nikoli ne spreminja na način revolucije (z njimi kvečjemu ostaja enak), pričakovanje revolucije je ravno recept za »vnaprej izgubljene bitke«. Svet se spreminja z majhnimi dejanji, ki sčasoma ustvarijo dovolj velik mozaik, da se pred nami izriše podoba nečesa novega. Tako sem lani pomislila: morda pa je dovolj, če nekaj začnem, nekdo drug pa bo nadaljeval? Najbrž druge možnosti tako ali tako ni.

Zdi se mi, da sva se komaj ogrela za debato, žal mi je, da se že končuje. Morda pa nadaljujeva v živo, kar sva tule začela?

Hvala

Dijana P. S.: Ko zaključujem tole pismo, me je komad na radiu vrnil k tvojemu prvemu pismu – Mine leto.

E-pisma / Nostalgije

- 45 -

Marija Sne탑na

Žalostna Mati BoŞja

E-pisma / Nostalgije

- 47 -

S p o m n i m s

e

,

k

a

j

b

o

m

i n s

m Beseda: GrafiÄ?ni kompoziciji:

e

e

l a

Denis Pucelj AnĹže Sekelj

b

i

- 49 -

»Moška moda zame temelji na preizkušanju in svobodi. Na procesu.« Raf Simons v intervjuju za antonioli.eu V letu 2014 je Raf Simons združil moči z umetnikom Rubyjem Sterlingom, s katerim sta ustvarila estetiko, ki poudarja pomen spominjanja v recikliranju nenehnih kolažev sodobnosti. Mladost, najstniška upornost in analize stabilnosti v nestabilnosti moškosti, motivi Rafa Simonsa, so se združili s Sterlingovo estetiko, temelječo na kritiki potrošnje, politike in propada posameznika. Kolekcija je torej poudarila združevanje posameznika in kolektivnega; osebnih vprašanj posameznikov in arhetipov, h katerim naj bi se stremelo; osebnega spomina in tistega, ki si ga delimo.

V vseprisotnem cinizmu, ki obdaja naš vsakdan, se zdi spomin kot zadnja (modna in osebna) bojna črta, ki se upira togemu kapitalizmu pri njegovem vstopu v posameznika. Spomin, kot estetska in motivna drža posameznika, postane priložnost za samoekspresivnost, obenem pa prek njega lahko označimo svoj položaj v družbi. Zaradi spomina vemo, kdo smo, in ne vemo, kaj lahko nekoč bomo. Spomin se upira učinku Diderota in predpisani nalogi odgovornega potrošnika, ki le uspešno soumešča ustrezne barve in oblačilne kose v svoji garderobi. Obenem pa mu vedno nekaj manjka, vedno znova se mu mora producirati želja in ga držati v pesti, medtem ko modna industrija drvi. Spomin pa vse skupaj za spodoben trenutek ustavi.

Umetnostni teoretik Boris Groys kulturo analizira kot hierarhično strukturirano – vrednost vsakega elementa v njej je ugotovljena glede na odnosnost elementa s hierarhijo kulturnih vrednot. Slednja pa je konstituirana skozi organizacijo in strukturacijo kulturnega spomina. Knjižnice, muzeji in podobni arhivi opravljajo to nalogo. Relevantne kulturne paradigme so izbrane za vključitev v kulturni spomin kot tudi torej v hierarhijo kulturnih vrednot. Vendar če je kulturni arhiv oziroma kulturni spomin lahko relativiziran, torej prilagojen posameznemu družbenemu kontekstu, smo danes priča temu, da institucije,

katerih naloga je shranjevanje lokalnih značilnosti, stremijo h globaliziranemu znanju oziroma kolektivnemu vedenju. Vse, čemur torej radi rečemo, da je novo, izvira iz razumevanja konformnosti, ki jo vzdržujejo kulturni arhivi. Novo je torej različno od prevladujočega kulturnega arhiva, obenem pa je njegova naloga, da ga tudi vzdržuje.

Raf Simons in Ruby Sterling sta manekene oblekla s plašči, ki ne le, da so bili oversized, temveč outsized – zdelo se je, kot da nosijo plašče svojih očetov. Pri tem pa se ta koncept razume v kar se da metaforičnem pomenu – v čemer so manekeni tako ohlapno hodili, so bile podobe preteklosti, tradicije. Narobe bi rekli, da je slednja danes izgubila pomen – tradicija je v dobi Tumblrja in nenehnih reciklaž dobila novo mesto. Na neki način se torej zdi kot znova pristen boj proti preteklosti, podobam, ki utesnjujejo, spomin pa kot katalizator posameznika v svoji avtentičnosti. Spomin torej opominja novo, da gre za brikolaž, oziroma, če smo še bolj neposredni – spomin je tisto, kar nas ločuje od brikolažev.

Smiselno je torej vprašanje, ali nam spomin v modi služi le za romantiziranje preteklosti. Ali gre le za neki »vintidž« občutek v nošnji oblačil ali za pobeg v drug čas in dajanje zmožnosti za nezmožnost življenja v 2015? Raf Simons je na oblačila zašil napis Fathers, Fathers, Fathers, to pa združil z vampirskimi rokami Rubyja Sterlinga, morda kot svarilo, da sta zasebno in tudi tradicija posameznika že zdavnaj v rokah kapitalizma. Spomnimo se – ko so dobri finančni časi, politika znosna, so krila krajša in hlače širše. Takoj ko je nujen upor, hlače postanejo tesne, korak hitrejši. Spomin v modi, pri tem govorimo tako o osebnem kot kolektivnem, nam služi kot opomnik na očete in mame; na to, da je preizkušanje vedno dobrodošlo, če je vsaj malo boja v posamezniku. Spomin je tisti, skozi katerega reflektiramo, opozarjamo, kritiziramo, se razlikujemo in približujemo.

Spomin je igra estetskih potez in premišljenih misli. V času, ko tega ni več, osebni spomini nudijo priložnost za vse novo. Da se zavemo, da so modni cikli prehitri in da obstanemo le, če vzamemo oblačila za svoja. Ko moda hoče novo, naj posameznik zahteva spomin.

Spomnim se, kaj bom imel na sebi

- 51 -

V garderobni omari Fride Kahlo

- 53 -

.

V

.

G A R D E R O B N I O M A R I F R I D E K A H L O

V garderobni omari Fride Kahlo

- 57 -

V garderobni omari Fride Kahlo

- 59 -

Beseda: Fotografija: Grafična ilustracija:

Katja Šulc Miguel Tovar Michaela Selmani

»Vsekakor je bila obleka Fride Kahlo nekaj več kot druga koža,« je zapisal Carlos Fuentes, »zanjo je bilo oblačenje nekakšna priprava za potovanje v nebesa.« Mehiški pisatelj jo je videl enkrat samkrat – pred tem jo je najprej slišal, piše, zvenenje, hrušč in ritem njenega nakita, čipke, svilene trakove, šušteča krila, tehuansko naglavno okrasje. Frida Kahlo je oblačenje povzdignila v umetnost.

Kako, je na ogled na izjemni razstavi v Modri hiši muzeja Fride Kahlo v Mexicu City, »Las aparencias engañan: Los vestidos de Frida Kahlo« / »Videz vara: Oblačila Fride Kahlo«.

Razkošna garderoba Fride Kahlo je bila po njeni smrti 50 let skrita očem javnosti.

Leta 2004 so ključavnico odklenili in jo pod okriljem revije Vouge Mexico ponudili na ogled v Modri hiši v boemski četrti Coyoacán.

Kustosinja Circe Henestrosa pravi, da je razstava študija o tem, kako je Frida Kahlo izoblikovala svojo identiteto. »Frida Kahlo ni le umetnica, ona sama je umetnina,« je zapisal eden od njenih učencev. Kako je nastajala ta umetnina, se odstre ob vstopu v prvi razstavni prostor. Na hladnem zidu iz belih keramičnih ploščic kot v kakšnem znanstvenofantastičnem prizoru visijo Fridini z bolečino prežeti stezniki in longete. Pridih sterilnih bolnišnic, prisilnih jopičev, mučilnih naprav, pomešan s Fridino eksplozijo barv. Silna moč in volja do življenja sta bili potrebni, da se njena telesna bolečina ni zavila v temo. Namesto tega jo je izrisala in ovila v tisto, kar jo je najbolje prikrilo. V tradicionalne široke, do tal segajoče tehuanske obleke iz Oaxace, simbol močnih zapoteških žensk, ki sta jih z Diegom tako občudovala. V živobarvno izvezene srajce mehiških staroselk, ki so poudarile stas in preusmerile sogovornikovo pozornost navzgor, proč od »vse prej kot popolnega telesa«, kot je sama dejala. V naglavno okrasje in nakit predkolumbovskih boginj. Svojemu oblačilu je vedno dodala svilen ali lanen rebozo, tradicionalen dolg mehiški šal.

Ni naključje, da je ta umetnina nastala ravno v Mehiki. Tam je, kot piše Fuentes, »vse umetnost, od najskromnejšega kuhinjskega pripomočka do najrazkošnejšega baročnega oltarja.« Frida Kahlo je simbol Mehike, po mnenju Mehičanov pretirano izrabljen, v očeh drugih vir navdiha. Njena zgodba je zapisana v številnih knjigah, »Frida: Biografija Fride Kahlo« Hayden Herrera je navdihnila filmsko različico, v knjigi Rose Montero Historias de Mujeres se njena zgodba postavi ob bok velikim ženskim duhovom, ki so navdihnili špansko pisateljico, izjemna je kuharska knjiga z njenimi recepti, Frida’s Fiestas, ki jo je spisala Diegova hči Guadalupe Rivera, pa knjiga Slavenke Drakulić Frida ali o bolečini in Avtoportret v žametni obleki (Muzej Fride Kahlo), kjer na fotografijah oblek spregovori njena druga koža.

Obleka, ki izriše človeka, ki nas določa in sporoča. Frida je z vsem, kar jo je zapečatilo, izrisala samo sebe v stilski unikat. Resničen, iskren, ustvarjalen, zgovoren. V brezčasno, kultno ikono, s katero še vedno navdihuje. Tudi modne oblikovalce, Jeana Paula Gautierja, Riccarda Tiscija, Rei Kawakubo, ki s svojimi kreacijami, navdahnjenimi s Fridino zunanjo podobo, v zadnjem razstavnem prostoru simbolično zaključujejo nikoli dokončano zgodbo večnega navdiha Fride Kahlo. In prišepnejo, da videz (lahko) vara.

V garderobni omari Fride Kahlo

- 61 -

NIGHTWAVE MAJA MEDVEŠČEK

Beseda: Fotografija:

Anže Sekelj Brent Michael Azer

MIX na povezavi: www.soundcloud.com/m-o-d-n-a/

Ste že odkrili, kaj bi radi sami s seboj?

Ja! Življenje je dar in vsak dan je avantura.

Ali okolje vpliva na glasbeni okus posameznika, zakaj?

Definitivno! Vsako mesto ima svojo energijo in edinstven glasbeni pečat. Ko sem živela v Londonu in spoznala dubstep, grime in garage, se je moj stil zelo spremenil. Zadnja tri leta živim v Glasgowu, ki je znan po technu, in opažam, da vrtim malo več techna kot prej. Ta razlika med mesti je bila precej velika, ko sem se preselila iz Slovenije leta 2001, od »internet booma« in globalizacije kulture pa se mi zdi dosti manjša.

Ali se življenjski stil nekaterih (sub)kultur še odraža v oblačilih njihovih pripadnikov in zakaj?

Ko sem bila najstnica v Ljubljani, tam konec 90. let, so bile te subkulture zelo vidne in izredno ustvarjalne. Rave oblačila so me pritegnila in zanimala, še preden sem karkoli vedela o glasbi. S prijateljico sva začeli delati obleke, si barvati lase ipd., dolgo preden so naju sploh pustili na kakšen parti.

Te dni ne opažam kaj preveč zanimivega oblačenja, morda kakšen goth sem ter tja, načeloma pa se mi zdi stil ljudi zelo preprost in malo dolgočasen. V Ameriki imajo trenutno nekakšno candy rave renesanso med zelo mladimi na raznih EDM-festivalih – včasih bi pri nas temu rekli maškare. Ko sem tam, se mi zdi zabavno pa tudi malce ljubko, ker me spominja na Slovenijo v 90. letih.

Kaj je poglavitno pri vašem izboru glasbe?

Energija in faktor zabave sta meni osebno naljpomembnejša. Če vrtim bolj zgodaj, seveda ne začnem takoj nabijat, ampak načeloma vrtim zelo energično glasbo ter skačem med različnimi stili. Vedno vkljucim tudi kakšne komade z vokali, včasih kakšen R’n’B, rap ali pa kaj iz 80. let. Publika je zelo pomembna, zato se vedno potrudim »prebrat«, česa si želijo. Če vrtim v Berlinu, na primer, vem, da ne bodo kaj preveč veseli grimea ali pa Jersey club komadov!

Ima slovenska glasbena oziroma DJ-jevska scena kakšne lokalne posebnosti? Čeprav se mi zdi slovenska scena zelo napredna (K4, Bojler, Metelkova), ugotavljam, da je v večini popularna dokaj dolgočasna elektronska glasba in pa »brezmožganske« komercialne klubske stvari na drugi strani. To trenutno opažam po skoraj vsej Evropi, upam, da bo ta trend kmalu minil in da se bodo organizatorji opogumili in pripeljali kaj bolj zanimivega.

Je glasba edini medij, v katerem se lahko izražate?

Trenutno delam v glasbi največ kot producentka, DJ, vokalistka, organizatorka, imam svojo založbo ... Drugače pa tudi malo slikam z akrili in izredno študiram egiptologijo, učim se hieroglife. Moj novi projekt pa so tudi DJ-inštrukcije – mlade punce učim in jih spodbujam, da bi vrtele glasbo.

Ali osebna karizma vpliva na uspeh DJ-ja oziroma glasbenika?

Definitivno. Idealno bi bilo, da bi na to vplivala samo kvaliteta glasbe, ampak živimo v času, ko to ni več dovolj. Vse je bolj ali manj digitalno in ljudje pričakujejo, da se glasba hitro spreminja; prodaja pa je izredno slaba, kar pomeni, da je večina prihodka odvisna od živih nastopov. Ti so zelo odvisni od marketinga na twitterju, facebooku itd., zato se mi zdi, da se od glasbenikov pričakuje, da nekako izstopajo kot osebnost ter so neprestano aktivni na spletu. Počasi se to stopnjuje do absurda. Takšen primer sta Steve Aoki, ki meče torte v občinstvo, in Diplo, ki skače z odra v plastični krogli ... »Kr’ neki.« DJ ali bend?

DJ Yamamoto ali Dior?

M*Faganel!

- 63 -

A

K A D N I

- 64 -

l

t

e

O V Z

r

n

R L O A O

a

t

i

T R L

v

A

E I I D O

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar Klemen Razinger

Med potepanjem po Slovenski obali je naše oko navadno usmerjeno v morje. Pogovori o hrvaški turistični ponudbi in primerjava z našo majhnostjo. Vzpetine, ki obdajajo naša obmorska mesta, pa le površno poznamo, a priznavamo kot zanimivo destinacijo. Mesteca, potresena po hrbtih gričev, so ostala razmeroma avtentična, mirna in majhna. Naravna protiutež portoroški potrošniški naravnanosti, izolski Ambasadi in koprskemu megalomanskemu urbanističnemu razvoju.

Alternativa - Korte ali Dvori nad Izolo

- 69 -

Pristno in preprosto, ki s kančkom domišlije postane gurmanska specialiteta.

Besede, s katerimi lahko opišemo tradicionalno istrsko kulinarično izročilo, lepo označijo tudi izkušnjo bivanja zaselka Korte. Le pičlih pet minut vožnje iz središča Izole ali Portoroža navkreber in že se znajdemo v nepričakovani deliciji. Mineštra pisanih polknic, oljčnih dreves, ki »random« rastejo med hišami, asketskega starega mestnega jedra, zelenjavnih vrtičkov, cipres, spominov na srednjeveške sakralne objekte in dih jemajočih razgledov, zidov iz sečoveljskega kamna, tablic z napisom »Pozor, hud pes« in »Domače oljčno olje«, občasnih osmic ter opoldanskega oglašanja petelinov ljubitelja lepega težko pusti ravnodušnega. Mešanica ostankov razgibane zgodovine in rezultatov misli na prihodnost tako postreže s presentljivo raznolikostjo decentne ponudbe različnih dejavnosti. Vse nekako stoično in nevsiljivo. Naselbina, katere zgodovina sega vse do keltskih gradišč, daje občutek brezčasnosti, tu ni zanimanja za minljive moderne obsesije. Zdi se, da obstaja v nekem vzporednem času, ki teče v počasnem, edinstvenem tempu, ne ozirajoč se na dogajanje ob vznožju.

Ob zvoku čričkov in vonju sivke je sanjarjenje neizogibno. Romantična spokojnost, ki meji na pravljično. Ob cerkvici s samostojnim zvonikom iz začetka devetnajstega stoletja, ki je zamenjala tisto skromno srednjeveško s škarjico (www.korte-kultura. net), se hitro pojavi misel na poroko. Dahniti »da« pred baročnim oltarjem, z domačo malvazijo nazdraviti mladoporočencema na odprtem župnijskem dvorišču z razgledom na sosednje griče in vasi pa ni le fantazija v duhu prve poroke Michaela Corleonea, ampak posrečena izbira tistih parov, ki svoje ljubezni ne želijo ovekovečiti čakajoč v vrsti na bolj konvencionalni lokaciji.

Nikakor pa Kort ne gre jemati zgolj kot fotogenično ozadje za ta ali oni veliki dan. Dasiravno izraz fotogenično ne zadostuje v popolnosti. Korte, ki sestojijo iz Spodnje in Zgornje vasi, so naravnost neizčrpen vir kombinacij objektov ter narave, ki potencialno lahko postanejo »post«. Pripadajoči morebitni »hashtagi« pa vsi od tistih #architecture #nature #foodporn #view #chillax. Mini raj za (amaterske) fotografe, sladokusce, hipsterje, estete in tiste, željne inspiracije. Predvsem pa za tiste, ki jih ne zanima »mainstream« in radi sami raziskujejo. Žepna Toskana na čistem robu Slovenije. Takšna obvladljiva – kljub obsegu raznovrstna.

Na razmeroma majhnem prostoru se človek namreč še vedno lahko veliko odloča.

Jedačo tako lahko v Kortah uživamo v domači gostilni pri kulturnem domu, v elegantni restavraciji Torkla ali kmečkem turizmu Kotrle. Spati v prelepem hostlu Stara šola Korte ali v enem od številnih zasebnih apartmajev? Morda najeti vikendhišo s pogledom na sečoveljske soline? Korte so bile v šestdesetih letih prejšnjega stoletja preimenovane v Dvore nad Izolo, čemur so se Kortežani uprli. Še danes lahko med sprehodom po Starih Kortah opazimo obe varianti hišnih številk, kar pa razmišljanje o razvoju napelje na skrivnostno, večplastno nrav tega mediteranskega naselja.

Težko je namreč posebno vzdušje nečemu pripisati. Je to slovenski, italijanski ali hrvaški melos? So Korte naselje domačinov ali vikendašev? Skriti zaklad »trendsetterjev« ali naključno neodkriti biserček? Najbolj gotovo se je o tem prepričati na lastne oči in brbončice. Si ustvariti mnenje in ga z nečim nadgraditi.

Morda z zbirko anekdot gospe Nade Morato »P’r n’s k’ntamo eno šrajamo t’ku«, morda z udeležitvijo na tradicionalni avgustovski šagri ali veselici. Morda s ponovnim obiskom jeseni, ko v novi šoli završi ter se listje impresionistično obarva in se sliši klice bračev v vinogradih.

Alternativa - Korte ali Dvori nad Izolo

- 73 -

Fotografija: Peter Giodani / Asistent: Blaž Vuković / Kretativna zasnova: Špela Ema Veble / Stiliranje: Nina Jagodic / Model: Iza (Immortal models Management) / Obleka: Max&co / Kopalke: MilaKrasna

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar Lucija Žgajnar Anže Kokalj Matjaž Russt

S tokom ali proti njemu

Tonight we are young. Se znamo potolažiti. Nekje med krediti in K4 začne človek o tem dvomiti.

Mačkasta jutra so ti odveč. Ravno tako pijani pogovori, s cigareto zažgana oblačila, luknje v spominu in razsodnosti ter manjko v denarnici. Hobi, ki ti je dobro desetletje prinašal energijo, vir navdiha in celo izražanja, postaja neprijeten. Razmišljaš, v čem je problem. Z vrstniki temo velikokrat načnete. Morda smo pred desetimi leti upravičeno stokali, da »se pri nas nič ne dogaja«. Danes pa se zdi, da upravičeno stokajo organizatorji. V zadnjih nekaj letih se je domača ponudba zabavnih glasbenih dogodkov namreč izredno povečala in predvsem razvejala.

Festivalska (po)letna ponudba na območju Slovenije danes lahko postreže z vseh vrst lokalno in širše uveljavljenih dogodkov, katerih vsebine variirajo od nišnih do tistih megamainstream crowdpleaserjev. Za vsakogar nekaj. Pravilo pa potrjujejo izjeme. Kljub temu da Ljubljančani na domačih tleh veljamo – malo po lastem PR malo zares – za zahtevno občinstvo s kozmopolitskimi željami, pa glavno mesto do letos še ni postreglo s kul/indie/pop festivalskim zaključenim paketom na svetovni ravni.

- 77 -

In potem se je zgodil festival Flow. Tik preden smo anemično začeli (spet) na tehtnico dajati Exit in terme Čatež. V izvirniku Finski festival urbane kulture, če dovolite, je v pravem trenutku zaigral na prave strune. Sveža lokacija s tono potenciala, vrhunski line-up, simpatičen PR, nordijska estetika, berlinski vibe, prepartyji, afterji ... Sanjski scenarij malenkost izbirčnih bolj ali manj tridesetletnih eksžurerjev, ki sta jih spotoma srečala želja po določenem življenjskem slogu in služba. Ti namreč v ugodnih razmerah hitro pozabimo, da smo zdaj že veliki in se tu pa tam vseeno želimo kvalitetno znoreti. Slednje je kakor slovenski nacionalni šport v kombinaciji z željami sodobnih turistov pač neizogibno. Občudovanja vreden pa je trud vse skupaj povzdigniti na raven, vredno konkurenčne evropske metropole. Saj z domačo publiko ne gre v popolnosti računati. Okusi so zapletena stvar. Vsako leto v novoletnem času ob zvokih Danijele zavijamo z očmi, medtem ko se le s težavo prebijamo od stojnice do stojnice, kjer se tare ljudi. Polna usta kriterijev in kuhan’ca. Tega imamo menda za vedno zadosti in cenim vse, ki se s to obrabljeno formulo niso več pripravljeni zadovoljiti. Zakaj se navidezno povpraševanje po kvalitetnejši zabavi načeloma ne udejanji v konkretni potrošnji, niti kadar to prav specifično streže njegovim kapricam? To ni bistveno. Za

spremembe je potrebna trdovratnost. Vera v nekatere vrednote ter trdo strokovno delo. Flow naj vztraja. Ima vse, kar želimo in predvsem potrebujemo.

Kakor da je nekdo razmišljal namesto tebe. Od izbrane hrane do dejavnosti za otroke, ki jih ekipa vedno pogosteje tako ali tako pripelje na druženje. Priskrbljen prostor za izmenjavo poljubov za strastne, Uredništvo pričesk, dnevni seti in nastopi, delavnice, večerni headlinerji ... Sproščeno vzdušje in publika, polna ljudi, s katerimi bi želel govoriti. Ozvočenje na Flowu to omogoča, saj pomeni veliko več kot le divjanje na beat. Veliko zdaj oblačil, jutri frizur. Insta-nirvana sredi Ljubljane.

Za to, da se zgodi uspešen festival, so odgovorni tako organizatorji kot obiskovalci in mestni prebivalci. S posluhom za lokalne posebnosti, močno usmerjeno celoletno komunikacijo in malo zaletavanja z glavo skozi zid se v Tobačni lahko vzpostavi svež, verodostojen hip happening. Malenkost svežega vetra je vedno dobrodošlo, dasiravno se tega navadno zavemo šele v trenutku, ko ta pihne mimo. Potem pa nestrpno pričakujemo naslednjega.

S tokom / Flow - 79 -

S tokom / Flow - 81 -

Fotografija: Mimi Antolović / Kreativna zasnova in stiliranje: Nina Jagodic / Ličenje: Špela Ema Veble / Frizura: Matjaž Šiška / Model: Taja (Immortal models management) / Obleka, ruta in plašč: Max&Co

BESEDA: Fotografija:

Liza Rihar Kozmetika Afrodita

SAMOINICIATIVA IN KUKANJE ČEZ PLANKE Afroditina Pure oxygen linija za prerojeno kožo Nihče med nami, in to ne glede na spol, starost, status, standard, okus in interese, si ne želi počutiti utrujeno ter videti uvelo. To se zgodi zaradi delovanja različnih dejavnikov. Med njimi je veliko takšnih, na katere preprosto ne moremo vplivati. Dasiravno živimo v času zavedanja vrednosti in nujnosti proaktivne naravnanosti, še posebej, kadar govorimo o zdravju ter pravilnem delovanju telesa. Zdrava prehrana, zadostna hidracija, gibanje in svež zrak naredijo svoje, včasih pa so simptomi zaradi tega ali onega razloga prevelik zalogaj in domača lekarna ni dovolj.

Kadar si ne znamo več sami pomagati, smo prisiljeni poiskati strokovno pomoč. Če imamo v mislih nego ali korekcijo kože oz. neželenih znakov, ki jih na njej opažamo, se navadno odločamo med dvema strokama, kozmetično in farmacevtsko. Če seveda ne ugotovimo, da potrebujemo medicinsko oskrbo.

Nekomu je treba zaupati. Danes je v razvitih državah pri izbiranju primernega tretmaja težava predvsem (pre)velika izbira. Za kritičen razmislek o prednostih in slabostih posameznega pa pomanjkanje znanja in pravih informacij. Poleg tega utegnemo prav zaradi vsega tega spregledati pravi vzrok za morebitne nevšečnosti.

Fiflow BB61 s svojim delovanjem spodbuja detoksikacijo, kar pomeni, da kožo končno tudi razstruplja. Kisikova nega deluje z učinkom »nove kože« in je priporočljiva za vse vrste kože. Naj si bo mlada, zrela, suha ali mastna, vsaka koža namreč za najrazličnejše procese znotraj svojih celic v prvi vrsti potrebuje kisik. Po kisikovi negi je koža obnovljena, osvežena in pomlajena.

Pri Kozmetiki Afrodita so na podlagi zavedanja o vseh mogočih težavah s kožo ustvarili inovacijo, ki izkorišča moč čistega kisika. To je Pure oxygen, ki sestoji iz široke palete izdelkov, ki ne vsebujejo parafina, parabenov in silikonov. Nastala je novost, ki ji pravijo aktivna kozmetika. Njena posebnost je revolucionarna nova tehnologija Fiflow BB61. Gre za tehnologijo, ki nase veže atmosferski kisik, ga prenese v kožo ter sprosti. Kisik je element, ki je izjemno pomemben za celični metabolizem in sproščanje potrebne energije, da celice pravilno delujejo.

S staranjem v celice prehaja manj kisika, tako nekje po petindvajsetem letu oskrba kožnih celic s kisikom upade za četrtino, po petdesetem pa kar polovico.

Strašljivo. Pa vendar lahko ob misli, da z uporabo izdelkov iz linije Pure oxygen v kožo vnašamo aktivno učinkovino, ki z novo tehnologijo poveča oskrbo kože s kisikom ter posledično, zavira prezgodnjega staranja kože. Tako lažje zadihamo.

S približevanjem konvencionalne kozmetike farmaciji nam pri Kozmetiki Afrodita namreč omogočajo preprosto rešitev kompleksnega problema.

Zakaj bi pomanjkanje kisika v kožnih celicah sploh bil problem? Poleg negativnih učinkov zunanjih dejavnikov, ki zdrav, mladosten videz kože ter njeno pravilno delovanje ogrožajo, pozabljamo še na čas, ki lepoti in mladosti tudi ni naklonjen.

- 85 -

Mednarodna razstava modnega oblikovanja 3. izdaja idejni vodja: Eric Maj Potočnik kuratorja: Eric Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak 19. november–13. december 2015, Narodni muzej Slovenije (Prešernova cesta 20, Ljubljana) Mednarodni izbor modnih ustvarjalcev.

En osnovni kroj.

Mnogo interpretacij. www.identitydress.com

IDENTITY DRESS 2 0 1 5 Fotografija: Beseda:

Vid Voršič Erik Maj Potočnik

Poletje v letu pred lanskim. Bil je dan kot mnogi drugi, a obenem prav poseben.

Vroče popoldne delavno preživljam v Stari Ljubljani, sam in varno skrit v zavetju sence mogočnega kostanja. Tisto leto je spogledovanje z idejo o ponovni selitvi v prestolnico že suvereno prešlo iz podzavesti na površje. Vsak požirek limonade v družbi reke, ki lenobno drsi mimo in brez katere mesto ne bi imelo enakega šarma, bistri zavest, da Ljubljana kliče nazaj. Tisto popoldne vestno opravljam delovno dolžnost. Na papir nič kaj urejenega, rahlo neuglednega zvezka zlivam prebliske, osnutke zamisli za vsebine, iz katerih bi nekoč lahko nekaj bilo. Ko zmanjka vsega in je kozarec limonade le še kozarec, možgani pa že zmerno pregreti od natempiranih tednov, visokih temperatur ozračja in manjka spanca, iz packe na papirju nastane droben croquis: koščena figura, odeta v klasično malo črno obleko. Cigareta se zazdi kot prava ideja. Ni bil eden tistih social smoking trenutkov, ta je bila na mestu. Nekaj vdihov in misli se sproščajo. Čas za razmislek o bistvu brez balasta. Kot strela z jasnega v ustnik ujet zvitek nikotina preprimem z levico, da desna roka ponovno pograbi za pero in zabeleži preblisk. IDENTITY DRESS, obleka kot identiteta ustvarjalca!

Kot jasen, zdaj enostaven, že čez minuto pa kompleksen ustvarjalni eksperiment, ki v en sam kos oblačila kot refleksija ujame bit avtorja. Razstava klonov podob, ki jim osebnost vliva paleta raznolikih oblek z enim samim skupnim imenovalcem – z njihovo osnovo, s krojem. Sprva prav slovensko skromnih pričakovanj, a s polno mero navdušenja sva moj ljubljeni Matjaž in jaz idejo predstavila mednarodnemu naboru ekspresivnih modnih ustvarjalcev. Odziv navdušujoč, začelo se je. In raslo. In raste ...

se na njihov ustvarjalni prostor ali stopnjo uveljavljenosti. Eksperiment odkriva možnosti oblikovalskega izražanja z omejitvijo s strogo definirano formo. Vsak sodelujoč oblikovalec na podlagi istega kroja ustvari obleko, ki ga označuje. Kroj kot belo platno, ki čaka v slikarskem ateljeju, obleka kot končana slika. Kroj kot prazen šop papirjev, obleka kot nanje zapisana zgodba. Obleka kot podpis ustvarjalca, kot preslikava njegove osebnosti.

»Kroj kot belo platno, ki čaka v slikarskem ateljeju, obleka kot končana slika. Kroj kot prazen šop papirjev, obleka kot nanje zapisana zgodba. Obleka kot podpis ustvarjalca, kot preslikava njegove osebnosti.«

Mojster Yamamoto je nekoč razmišljal o identiteti kot o ravnovesju med našim najintimnejšim bistvom in podobo sebe, ki jo skozi življenje oblikujemo. O akordu.

A vprašanje pušča odprto. Kdo pravzaprav smo? Morda je to tisto, kar nastane v trenutku, ko se spustimo z okov obvladovanja samih sebe, da na plano izbruhne to, kar počiva v skritih hodnikih naših misli.

Vodilo projekta IDENTITY DRESS je koherentnost v ohranjanju enakega kroja in vključevanju oblikovalcev s svojstveno, a raznovrstno pripovedno noto, neomejujoč

Razstava na svojem otvoritvenem dogodku zaživi kot živa instalacija. Obleka vsakega izmed sodelujočih ustvarjalcev sprva krasi živo telo, skozi doživetje procesa postavitve razstave pa preide na neživo formo in na njej ostane vse dni trajanja projekta.

IDENTITY DRESS se s svojo pripovedno noto in prikazom avtentičnih mednarodnih idej v oblikovanju želi uveljaviti kot ena vplivnejših vsebin z modnim predznakom v regiji. V letih 2013 in 2014 je eksperiment odigral opazno vlogo znotraj festivala Mesec oblikovanja Ljubljana. Letošnja izdaja projekta pa se tokrat prvič kot avtonomna platforma seli v atrij Narodnega muzeja Slovenije, kjer bo na ogled med 19. novembrom in 13. decembrom 2015. Že poleti bo zaživel tudi spletni naslov identitydress.com, ki bo kot digitalna dopolnitev platformi ob spremljavi spletnih družabnih omrežij predstavljal podrobnosti projekta, ponujal pogovore z oblikovalci, vpletenimi v prejšnje in aktualne izdaje, na ogled postavljal njihove obleke in ne nazadnje ponujal aktualne novosti iz sveta oblikovanja.

- 87 -

v

MOŠKI BLUZAH

Beseda: Fotografija:

Teo Nadišič (aka Tedore) Tedore

- 91 -

Srajce iz čipke ali svile v kombinaciji s trapeznimi hlačami, svetlo moder usnjen jopič, okrašen z vtkanimi rožami in pticami ter v kombinaciji z zlato rumenimi hlačami, potisk rož na dvodelnih oblekah v turkizni, živo rumeni, rdeči ali beli različici, svilene halje s krznenim robom na rokavih, balerinke s poudarjenimi trakovi, zlati čeveljci in velika dioptrijska, pa tudi sončna očala. Ne Sotheby´s niti Christie´s nista napovedali nikakršne dražbe, na kateri bi Ali Macgraw prodajala svoje ikonične primerke. Gre le za opis nekaj kosov zadnje moške kolekcije modne hiše Gucci za prihodnjo pomlad in poletje. Zamislite si oba glavna akterja Bertoluccijevih Sanjačev, Matthewa in Théa, ki nonšalantno jemljeta najljubše primerke oblačil iz omare Théove matere, in dobili boste predstavo, o čem teče beseda. Priznana medmrežna modna stran Style.com ni bil edini medij, ki se je spraševal, ali je ta mamina srajca z mehkužno pentljo še vedno mehkužnopentljasta, če vanjo smukne brhki mladenič, neznanih potez.

Kaj želi Alessandro Michele kot novi kreativni direktor modne hiše doseči s tem, kar je že začel z zimsko kolekcijo? Znamka doživlja svoj drugi razcvet, lahko bi rekli kar pravcato revolucijo, in ta postaja še odmevnejša od tiste izpred 21 let.

Tom Ford, takrat znan le po mokasinih, je firenško modno znamko Gucci, ki je bila na robu propada, v pičlih petih letih spremenil v kultno znamko, vredno več milijard dolarjev. V desetih letih njegovega delovanja pri znamki je daleč naokrog dišalo po glamurju, pomešanem s seksom, ki, kot vemo, odlično pomaga pri prodaji. Kako vpliven je bil ta modni val, imenovan »porn chic«, ki je nastal s skupnimi močmi Forda, modne urednice in stilistke Carine Roitfeld ter do takrat še razmeroma neuveljavljenega modnega fotografa Maria Testina, je bilo videti na številnih modnih revijah in ne samo kot inspiracija v delu marsikaterega modnega oblikovalca. Žensko so poudarjali z ženstvenostjo, izzivalnostjo in s polno erotike, moški pa je bil dominanten člen, mačistične postave, pa čeprav marsikdaj v rožnati obleki in napol odprti srajci, ki je razkrivala prsni koš. To skoraj surovost in mesenost je Alessandro Michele preobrazil v mehkobo in nežnost. Prej je bil poudarjen prvinski seksualni nagon med žensko in moškim, sedaj pa je središče vsega postala rahločutnost v boemsko-intelektualnem duhu.

Moški, ki mu ni tuje izražati tudi svoje nežne, ženske plati, pa tudi ženski svoje moške.

Marsikdo bo skomignil z rameni in v isti sapi izrekel, češ da to ni nič novega.

Res je. Androgenost je že star, velikokrat prežvečen pojem, predvsem v modnem svetu. Zatorej Michelea nikakor ne bomo označili za revolucionarja, kajti prvi sta družbeno odmevni pojavi androgenosti, povezani z modo, imajo že krepkih sto let. Bistvo androgenosti ni v oblačilih. Ta so le sredstvo, s katerim človek izraža svoj notranji svet, svoje čutenje, svojo osebnost in način, kako bi želel, da ga družba dojema. Opisovati oblačila kot moška ali ženska, ne pomeni pripisovati oblekam spol. To je nesmisel. Obleke nimajo spola. Opisujejo pa videz. En dan je lahko ta bolj ženstven, naslednji pa bolj možat, tretji nekje vmes. Odvisno od počutja, notranjega sveta. Androgenost prevzame ta dva ekstremna pola in leži točno v njuni sredini. Že samo ime razkrije osnovni pomen. Latinski izraz androgynos ima antičnogrške korenine, sestavljen je iz besede andro, ki pomeni moški, ter gynos, ki pomeni ženski. Že Platon je v svojem Simpoziju pisal o sferičnih ljudeh, ki so tako ženske kot moški in med seboj spojeni s hrbtenico. Zanimivost je tudi, da so v starih astronomskih zapisih kot androgenost označevali planete, ki so bili vroči in hladni obenem.

Primerov androgenih posameznikov je bilo v zgodovini kar nekaj. Morda je bil med najbolj odmevnimi francoski diplomat in vojak, znan pod imenom Chevalier d`Eon, ki je večji del svojega življenja v 18. stoletju preživel kot ženska.

Ali pa Claude Cahun v začetku 20. stoletja, francoska nadrealistična fotografinja, rojena v ženskem telesu, vendar je sebe identificirala brez spola. Z obritimi lasmi in markantnim nosom je večkrat dokazala svojo izjemno sposobnost spreminjanja spola preko svojih del. Popolnoma je prepričala kot ženska, pa tudi kot moški in v vseh niansah vmes. Leto 1920 je bilo odločilno, ko je androgenost dobila svoje prve znake prevladujočega trenda in pobudnik je bila moda.

V tistem času je prevladoval videz žensk, ki je bil že sam po sebi brezspolen.

Nosile so spodnje perilo, oblikovano tako, da jim je sploščilo prsi in na ta način zelo omililo obline. Modna je bila cevasta sihueta, lasje pa so bili večinoma urejeni na kratek paž. Nekje v istem obdobju je Coco Chanel, avantgardistka svojega časa in predvsem revolucionarka v modi, ponudila ženski to, kar so do tedaj nosili samo moški in je tudi simboliziralo moškost. Hlače. Te so bile uporniško oblačilo in bile so nekakšen prvi znanilec ženske emancipacije. Omogočale so ji, da je bila oblečena funkcionalno in praktično. To nista bila kakšna modna spodrsljaja za tisti čas. Ravno nasprotno. Bil je čas modernizma in takrat je veliko mladih žensk vstopilo v svet delovne sile, postale so neodvisne. Med pionirkami androgenega videza, ki so pripomogle k čedalje večji popularizaciji takšnega sloga, se prišteva tudi Katharine Hepburn, ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja nosila srajice moškega kroja pod suknjičem in zatlačene v širše hlače.

Nič kaj drugače in nič manj ni presenečala Marlene Dietrich, ki je ob številnih priložnostih smuknila v moško smoking obleko in si občasno na glavo nadela cilinder. Nedavno preminula Lauren Bacall je bila tudi med njimi. Kavbojke in majice s kratkimi rokavi, popularizirane v petdesetih v hollywoodskih filmih, so oznanile začetek demokratizacije oblačil. To sta bila tudi prva dva tako imenovana uniseks kosa, množično sprejeta pri ženskah in moških. Šestdeseta so bila izredno obdobje sprememb, do tedaj konvencionalna prepričanja glede družbene klasifikacije, starosti in predvsem spola so se na novo opredelila. To je bilo obdobje eksperimentalne težnje, kjer je okolje tudi na oblikovalce pritisnilo, da naj v svojih stvaritvah ponovno opredelijo pojem mladosti in univerzalnosti.

Takrat je nastal pojem uniseks, v duhu osvoboditev od spolne oznake, saj so ista oblačila bila namenjena tako ženski, kakor tudi moškemu. Z njim se je spremenila tradicionalna hierarhija in staromoden odnos, ki je do tedaj veljal v modi.

Pierre Cardin je popolnoma revolucioniziral modo. Z mešanico minimalizma in futurizma ter uporabo sintetičnih materialov je ustvaril uniseks oblačila geometričnih oblik. Med drugim so bile na voljo zanj in zanjo džersi obleke in pajkice ter jakna z enovrstnim zapenjanjem in okroglim ovratnikom. To so bila tudi leta vesoljske dobe pa vse do hipijev, ljudje so se manj obremenjevali glede oblačenja, manj so bili obremenjeni s tem, kaj je ženska, kaj je žensko in kaj je moško. Bil je čas, ko je Mick Jagger brez poblema skakal po odru, oblečen vse prej kot v povsem moška oblačila. Njegov takratni oblikovalec mr. Fish mu je med drugim naredil moško različico ženske obleke. Enak poskus je naredil Yves Saint Laurent. Naveličan klasičnih ženskih večernih oblek je leta 1966 oblikoval ženski smoking »Le Smoking«. Pozneje je tudi večkrat omenil, da je želel s tem ustvariti oblačilo, ki bi bilo enako uglajeno na ženski in na moškemu. Verjetno pa je bil še vedno preveč drzen stil za tisto obdobje. Takrat zelo modna in elegantna restavracija Le Côte Basque je brez pomislekov odklonila Nan Kempner, zelo vplivno predstavnico visoke družbe, ker je nosila smoking YSL. Tudi podatek,

Moški v bluzah

- 93 -

da jo je zloglasna Diane Vreeland označila za edino res pravo uglajeno žensko v Združenih državah Amerike, ni pomenil absolutno nič. Slekla je hlače in samo s suknjičem na sebi vkorakala v restavracijo. Prav hlače so bile vzrok prepovedi.

Niso bile v družbenih okvirih in normah. Kodeks oblačenja, predvsem na slovitih dogodkih in lokalih, ni bil prilagojen novim modnim smernicam in še manj pripravljen na osvežitev svojih pravil. Kljub temu se je raziskovanje identitete spola in androgenosti nadaljevalo v sedemdestih letih. Pravzaprav je takrat doživelo svoj razcvet. Tako alternativna kakor tudi popularna sfera se nista mogli izogniti temu valu. Pravo utelešenje androgenosti v popkulturi tistega časa sta bila Patti Smith in David Bowie. Slednji je skupaj z Andyjem Warholom ustvaril svoj alter ego Ziggy Stardust, preko katerega je še poudaril svojo spolno identifikacijo kot nemoški in neženska. V osemdesetih letih, v obdobju, bogatem s številnimi subkulturami, se mu je pridružila Grace Jones, igralka, pevka in muza številnim umetnikov, ki je bila s svojimi ostrimi potezami obraza in androgeno atletskim telesom ena od najbolj ekscentričnih ljudi tistega časa. To je bil tudi čas nove romantike, zaznamovane z androgenimi oblekami, divjimi frizurami in nevarčevanjem z ličili. Najbolj znan pripadnik je bil Boy George s svojo skupino Culture Club. Ne smemo pozabiti na vse druge subkulture tistega časa – od gotike in Roberta Smitha do novega vala in postpunka s skupinami, kot so Talking Heads, Bauhaus, Siouxsie & the Banshees in Joy Divison. Vse so pripomogle k univerzalnosti oziroma uniformiranju videza. V vsaki od naštetih subkultur sta tako moški kot ženska zabrisala mejo med spoloma. Bila sta enakovredna pripadnika svojega priljubljenega kulturno-družbenega gibanja.

Moda je imela tudi svoje revolucionarje, ki so androgenost interpretirali kot svobodo in enakost. Na eni strani je bil Jean Paul Gaultier, ki je s svojimi stvaritvami podiral in brisal meje med kulturami, subkulturami in spoli. Njegova krila za moške so dvignila veliko prahu, pa tudi njegov ikonični slog mešanja ženskega koničastega nedrčka z moškim suknjičem, nastal po zaslugi Edwige Belmore, takratne pariške kraljice punka in velike muze oblikovalca. Na drugi strani sta Rei Kawakubo in Yohji Yamamoto oblikovala brezspolna, ohlapna in asimetrična oblačila v črni barvi s poudarkom na njihovi konstrukciji kot kontrareakciji na takrat skoraj povsod navzočo ekstremno feminizirano seksualnost v evropski in ameriški modi.

V naslednjem desetletju so prišli na vrsto belgijski dekonstruktivisti z Ann Demeulemeester in Martinom Margielom. Spet so bili pomembni krojenje, oblike in konstrukcije, ne da bi se ozirali na takratne spolne norme in vprašanja o telesnih proporcih. Za to gibanje ni bila pomembna spolna identiteta, ampak se je v središče vsega vrnil koncept izdelave. V devetdesetih letih je tudi Kurt Cobain, malo drugače kot Bowie, nonšalantno nosil oblačila, namenjena nežnejšemu spolu, kombinirana z značilnimi grunge kosi, kot so raztrgane kavbojke, ponošene all starke in flanelaste srajce. Tako je zavračal takratni pretirani mačizem in feminizem.

Calvin Klein je zaslužen za to, da se je uniseks oblačenje vrnilo in postalo globalna modna usmeritev, pa čeprav omejeno le na kavbojke, majico s kratkimi rokavi in uniseks dišave. Njegove oglasne kampanje, v glavnih vlogah od feminiziranega moškega in deseksualizirane ženske pa vse do homoseksualnega para, ki se poljublja, so zabrisale spolne meje in privedle do modernega, mainstreamovskega pristopa. To je bil prvi globalni prikaz, da sta androgenost in biti drugačen čisto v redu, da ne uporabim besede »normalno«, ki jo od vedno dojemam kot kazanje

s prstom na nekoga. Torej kot diskriminacijo.

V naslednjih desetletjih pa vse do danes so se številni pomembni akterji v modnem svetu zavzemali za to, da se »bojno kolesje«, ki se upira predalčkanju in diskriminiranju, ne zagozdi. Hedi Slimane je začel najprej pri blagovni znamki Dior Homme, kjer mu je bil glavna inspiracija prav Bowie, sedaj pa pri Saint Laurentu tako za žensko kakor tudi za moško linijo meša elemente rocka in Cobaina. Med oblikovalci so še Phoebe Philo pri Cèline, pa gospa Prada in novi modni talenti zadnjih let, kot so J. W. Anderson, Thomas Tait in že omenjeni Alessandro Michele za Gucci. Prav slednji je postal krivec za to, da se brezspolnost vrača na modne brvi. Njegov nestandardno normirani moški postaja zgled vse večjemu številu modnih znamk. Burberry, Todd Lynn in Haider Ackermann so le nekaj primerov, kako je novi Gucci učinkoval na kolekcije številnih znamk, predstavljenih na nedavnih modnih revijah za naslednjo pomlad in poletje. Ne bodo dovolj le hlače nežnih pastelnih barv ali pa svilen suknjič. Govor je že o čipki, rožah in tudi balerinkah. Ne vem, zakaj imam občutek, da se ob branju naštetega marsikateri od vas, predvsem predstavniki močnejšega spola, zgraža in v sebi morda celo kriči. Kdo drugi pa samo zamahne z roko in obrne stran revije.

Počasi. Moda je načeloma demokratična, saj vam omogoča, da si sami izberete stvari, s katerimi se boste izražali in v njih najbolje počutili. Tako da brez skrbi. Če so vam še vedno všeč hlače na črto, pa tudi srajca s kratkimi rokavi, in se v njih super počutite, le naprej z njimi. Čemu torej moje dolgovezenje o androgenosti v tem besedilu? Odgovor je preprostejši od vašega preprostega odnosa do oblačil. Vsak človek bi moral biti sprejet že samo zato, ker je, in mirno živeti. Vsakdo bi moral imeti pravico do svobodnega razmišljanja in izražanja. Rodimo se različni in se med odraščanjem oblikujemo. Spol pri rojstvu in barva oblačil, ki jo malčku določijo starši, še ne zagotavljata, da bosta sovpadala s tem, kar bo ta človek pri odraščanju čutil in videl. Pojem normiranje je zame popolnoma enakovreden pojmu predalčkanja in omejevanja. V življenju vsekakor ni vse samo črno ali belo. Vmes so barve in ne samo sivina. So kontrasti, razlike, ki nas delajo posebne, bogate in predvsem unikatne. Kdo si potem jemlje pravico, da določa, kako mora kdo živeti, se obnašati, oblačiti, s kom se družiti, kaj jesti ... predvsem pa, kaj biti? Kdo ima to pravico? Ali bo ta tudi prevzel odgovornost in mirno živel naprej ob vedenju, da je z omejevanjem, stigmatizacijo, psihičnim in/ali fizičnim pritiskom privedel koga do tragične usode?

V veselje mi je, da je čedalje več ljudi, ki zajemajo svoje življenje s polno žlico in so iskreni do sebe ne glede na to, ali živijo v skladu z normami in pričakovanji družbe. Še veliko bolj pa so mi v veselje osebe, ki so se po dolgem času zatiranja samega sebe, ker njihov pravi jaz ni v skladu s sprejemljivim, dopustnim in določenim, odločili zaživeti lastno življenje s polnimi pljuči. Zadnji medijsko zelo odmeven primer je Caitly Jenner. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja priznan in z zlato olimpijsko medaljo nagrajeni ameriški atlet, oče dveh hčera in dveh sinov ter očim treh hčera in sina, med njimi je tudi senzacija popkulture zadnjih let Kim Kardashian, je potreboval celih 65 let, da je zaživel v svoji pravi koži. Kot Caitlyin je spregovorila javnosti s sledečimi besedami: »Prosim, bodite brez predsodkov. Nisem slaba oseba. Delam samo to, kar moram narediti.« Ali ste vi?

Moški v bluzah

- 95 -

MENSWEAR On, ki ga preklinjam. On, ki je moj navdih. On, ki mi stoji ob strani. On, ki je nepopustljiv. On, ki ga občudujem.

On, ki me prizadene. On, ki me vzgaja. On, ki mi nastavlja ogledalo. On, ki ga ljubim.

Bolj ali manj odrasle osebe, ki naj bi prišle z Marsa in jih verjetno zato osebe z Venere marsikdaj ne razumemo. Tako kot oni nas ne. Kontrapol našega XX, kjer so noge pri drugi črki izgubile stik s trdnimi tlemi in jo podpira le ena noga.

XY. Ali pa to pomeni samo, da imajo boljše ravnotežje?

Ja, moški. Tisti, s katerimi in brez katerih ne moremo živeti. Zavedno ali nezavedno, vendar nedvomno večni vir inspiracije.

Beseda: Fotografija: Ličenje: Frizura: Model: Oblačila:

- 96 -

Petja Zorec Primož Zorko Špela Ema Veble Tomaž Turk Klemen G. Petja Zorec

RAF Nekoč sem v isti sapi izustila, da mi imena, ki vsebujejo črki R in F, niso ljuba ter da je Raf najlepše moško ime. Toliko o stabilnosti.

Raf Simons je bil za Jil Sander prva Kupidova puščica, ki me je zadela neposredno v srce. Nepričakovani detajli, večne silhuete, izjemen izbor materialov, tradicionalnosodobne tekstilne tehnike, posrečena kombinacija barv, topla čistost, čutna svežina.

Ljubezen in zvestoba sta brezpogojni. »Pride is individuality,« je njegovo vodilo, ki ga s svojim delom želi približati moškim in ženskam. Kreativni vodja ženskih linij modne hiše Dior in lastnik istoimenske moške blagovne znamke je alkimist modne industrije. Njegov dotik pričara zlato. Za vse.

DEMON Na neki točki življenja vsaka ženska naleti na tistega, ki ji nastavi zrcalo njene polne popodobe. In vsaka ženska ima svoje komplekse glede osebnostni in videza, frustracije in kaprice, ki si jih ne prizna. Še težje jih vidi in sprejme. Težko diha, komaj živi, vendar z njimi vztrajno pleše ciklični ples trpljenja, iz katerega ne more izstopiti. Preklinja ga! DJ pa kar ne neha vrteti njenih najljubših pesmi. Znova in znova se prepričuje, da je ta zadnja, potem pa res gre. Ah, in potem spet hit! Pleše do onemoglosti, dokler je noge ne izdajo, soplesalca, ki naj bi ji podal roko, pa že zdavnaj ni več na zabavi.

Bolečina je neznosna, podoba vedno bolj jasna. Sledi navdihujoče zdravljenje, ki nas predrami, ki nas prisili v rast. Uničujočo ljubezen bi lahko primerjali z japonsko umetnostjo renoviranja razbitih loncev, kjer se razpok ne trudijo skrivati, temveč jih poudarijo z zlatom. Prepričani so, da imajo objekti, ki so utrpeli poškodbo, svojo zgodovino, kar jim doda vrednost in lepoto. Pravijo, da ni umetnosti brez trpljenja. Prav imajo.

G.!

Ob današnjem popularnem »vseeno-mi-je-kaj-navlečem-nase« oblačilnem slogu moj pogled vedno pritegnejo gospodje v prelepih opravah. Dvodelna obleka, ki jo verjetno skrbno hranijo v svojih omarah že desetletja, do vratu zapeta, brezhibno polikana bela srajca, zloščeni čevlji in po možnosti klobuk. Spoštovanja vreden odnos do oblačil, ki se me dotakne. Spoštovanja vreden osebnostni stil, ki se ne spreminja glede na trenutne modne smernice. Izrazit korak, karizmatičen pogled.

Celota. Če izvzamem redke izjeme, v tem primeru večinoma govorim o 70+letnikih.

Gospodje v pravem pomenu besede bodo kmalu izumrli zaradi obremenjenosti s pretiranim poudarjanjem svojega socialno-družbenega statusa ali zaradi drugega mainstreamovskega ekstrema, zavračanja vseh vrednot in norm. Kje ste sodobni gospodje pokončne drže, izdelane osebnosti in podobe?!

Menswear

- 99 -

MOŠKA MUZA. Toliko proze, poezije, umetniških del in oblačil je v stoletjih navdihovala ženska lepota, Wrigley’s Spearmint je že zdavnaj izgubil okus. Izpljunile smo ga. Posegamo na področja, ki so bila do sedaj domena moških. Zdaj me hlastamo po vas kot po neizčrpnem viru navdiha.

Moška muza se skriva v nekaterih skorajda že pozabljenih gestah ali neopaznih vsakdanjih kretnjah, ki jih zazna navdiha željno oko ali uho. Kavalirsko odpiranje vrat z možnostjo, da res vstopiš ali izstopiš prva, način držanja pribora, ugašanja cigaretnega ogorka ali zavezovanja vezalk, banalni »živjo« z iskrenim pogledom v očesna zrkla, suvereni odgovori, pramen las, ki se znajde na idealni poziciji, komentarji o plitkosti žepne vrečke na hlačah … Ne gre za prijazne metroseksualce s televizijskih zaslonov, še manj za mišičnjake z urejenimi obrvmi in pretesnimi oblačili, tudi za časovno omejene frajerje ne.

Lepota se skriva v konstantni pristnosti, samozavestnih gibih in intelektu.

»SHE’S THE MAN!«

Jil Sander, Ann Demeulemeester, Rei Kawakubo, Vivienne Westwood, Donatella Versace, Frida Giannini, Miuccia Prada, Sonia Rykiel in nova generacija ženskih modnih oblikovalk, ki so svoje delo posvečale ali ga še vedno moškim, so na glavo postavile tradicionalno dojemanje muze.

Lahko si samo predstavljamo, kakšni občutki preplavljajo Astrid Andersen, ko pred modno revijo postroji svoje »vojake«, popravi še zadnje detajle in svetu predstavi moško kolekcijo za novo sezono. V prvi vrsti pa že nestrpno čakajo najvplivnejši ljudje svetovne hip-hop kulture, odeti v njene prejšnje stvaritve. »She’s the man!« je neuradno največja potrditev, ki jo ženska lahko prejme od pripadnika močnejšega spola. Izraža spoštovanje, čeprav gre v bistvu za šovinizem.

Kakorkoli že, ta stavek potrdi, da nekaj delamo oz. smo naredile prav. Si res želimo biti emancipirane ali samo hrepenimo po njihovem priznanju?

Mogoče jim le zavidamo njihovo preprostost, neposrednost in odločnost, ko jim do konca sparamo živce.

Menswear

- 101 -

LJFW 2.DEL KI - YO + NTF

Beseda: Fotografija:

Liza Rihar in Nina Jagodic Jure Makovec Matev탑 Paternoster Klemen Razinger

- 103 -

Blagovna znamka in oblikovalka:

Milica Vukadinović

HAIDUK

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Navdih za kolekcijo Haiduk so fantje z ulice. Vladarji blokovskih dvorišč, mračnih kotov – današnja odpadniška smetana. So obenem negativni in stajliš, barabe in vitezi. Materiali in kroji kolekcije predstavljajo bistvo Haidukovih navijačev.

Prevladuje črna barva, ki izraža moč in odločnost, medtem ko svetleči se najloni, mreže in keper slikajo različne vidike Haidukove osebnosti. Haiduk je namreč pogumen in močan moški z dušo upornika in deškimi sanjami.

Kaj boste nosili to pomlad in poletje?

Samo ‘casual’ in ‘oversize’.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Beograd in posamezni močni moški, ki jih lahko opazujem na ulicah svojega mesta.

Zakaj vztrajate v modi?

Moda je moja velika ljubezen in življenjsko poslanstvo. Našla sem svojo smer in mesto v modni industriji in želim tu tudi ostati. Po vsaki kolekciji si zastavljam nove cilje in izzive, tako da mi ta posel pomeni neskončen vir kreativnosti in zadovoljstva.

Ste jutranja ali nočna ptica? Če govorimo o načinu življenja, sem gotovo nočna ptica. Kadar delam, pa sem dnevna in nočna. Delam 24 ur na dan.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Vedno se trudim, da je funkcionalno tudi lepo.

Kako bi opisali svoj osebnostni stil?

Po fantovsko ‘casual’, z ženskimi detajli.

Nasvet za nošenje vaših oblačil.

Nimam konkretnih napotkov za nošenje mojih kosov garderobe. Pomembno je, da jih izbirajo glede na svoj značaj in način življenja. Tako jih lahko nosijo za vse priložnosti in v vseh kombinacijah.

Kos, ki bi si ga kupili od kolegov oblikovalcev iz kolekcij aprilskega ljubljanskega tedna mode?

Celotno kolekcijo Mêhlê.

Kaj je lepota?

Edina lepota, v katero verjamem, je lepota duše.

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

Dobre bermuda – kratke hlače. Zanjo in zanj.

Kakšnega moškega imate v mislih, ko oblikujete kolekcijo?

V mislih imam suverenega moškega z dušo razigranega dečka. Moški, ki svoj stil gradi v odnosu s svojo osebnostjo, ne na podlagi modnih trendov.

Ljubljanski teden mode

- 105 -

Blagovna znamka: oblikovalec:

Miro Misljen Miro Mišljen

ZADNJA POSTAJA

Kdo ste in zakaj moda?

Sebe vidim kot kreativca, ne toliko kot modnega oblikovalca, ker oblikovalci spreminjajo osebnost ljudi ter napovedujejo, vsiljujejo trende. Jaz tega ne želim početi, želim samo nadgrajevati, dopolnjevati osebnost ljudi, da jim moje kreacije služijo kot vizualno ogledalo njihove duše in da so brezčasne. Moda ali kreiranje oblačil je izbralo mene, in ne obratno, bolj bi se trudil početi kaj drugega, bolj se vračam k oblikovanju oblačil.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Zadnja postaja je kolekcija, s katero sem se vrnil v otroštvo, vse svoje porisane stranice zvezkov ter učbenikov z modnimi skicami iz tistega obdobja sem poskušal realizirati ter materializirati v tej kolekciji. V njej sem predstavil svoje otroške frustracije ter ljubezen do rožnate barve. Kolekcija mi je služila kot soočanje z nesrečnim otroštvom, zato jo posvečam vsem drugačnim, nerazumljenim otrokom.

Kaj vas kot oblikovalca navdihuje?

Kot oblikovalca me navdihujejo moje življenje, način, kako živim, ljubezen, bolečina, hrepenenje, vse to vidim v barvah ter predimenzioniranih krojih. Bolj sem nesrečen, bolj je kolekcija ekstravagantna.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Moje izdelke lahko kupite v Beogradu v Supermarket concept storu, izjemni trgovini, kjer se moji izdelki uspešno prodajajo že peto leto, v Sloveniji na žalost ni takšne prodajalne, kjer bi lahko prodajal, tako da me slovenske stranke lahko kontaktirajo po e-pošti: miro.misljen@gmail.com ali me najdejo na Facebooku pod imenom Miro Design.

S kakšno stranko najraje sodelujete?

Rad sodelujem z vsemi ljudmi, ki imajo močen, odločen karakter, ki se zavedajo svoje lepote in se ne bojijo biti drugačni.

Je manj več?

Manj je manj in več je več. Vedno prisegam na maksimalizem.

Kako se sprostite?

Sprostim se s športom, ki je nujno potreben v mojem življenju, da ne pregorim od kreativne ustvarjalnosti.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Na moj kreativni razvoj je vplivalo moje skromno okolje, mamina ljubezen ter slikarstvo; medtem ko so se sošolci učili za kontrolno nalogo iz matematike, sem jaz v knjižnici ure in ure prebiral knjige o raznih slikarjih.

Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

Največja napaka Slovencev, kot tudi globalno, je danes zagotovo kloniranost. Vsi nosijo enaka oblačila.

Kaj je lepota?

Lepota je zame čista, mirna čutna duša brez predsodkov in obsojanja, tu se začne lepota. Takšne so moje stranke ter ljudje okoli mene. To so izjemni ljudje, katerih duhovno stanje ustvari vizualno estetiko.

Ljubljanski teden mode

- 107 -

Blagovna znamka: oblikovalka:

Natasa Persuh Nataša Peršuh

New Minimal // Novi minimalizem

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Funkcionalna, univerzalna, avtorsko prepoznavna. Z naslovom New minimal – Novi minimalizem se inspirira v novih epicentrih, tokovih in ‘trendsetterjih’ sodobne mode. Nove estetike, ki jih ustvarjajo sodobni uporabniki, mešajo vplive posameznih področij, reference polpreteklih zgodovin in etnične korenine s (pre) močno oblikovanimi kosi. Klasika se redefinira in preoblikuje. Neobremenjenost pri kombiniranju stilov osvežuje in osvobaja norm in namenskosti.

Kaj boste nosili to pomlad in poletje?

Srajce in srajčne obleke v vseh možnih kombinacijah krojev, barv in materialov.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Vsakdanje življenje in izjemni posamezniki.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Pulover mlade oblikovalke Maje Leskovšek iz njene zadnje kolekcije, predstavljene na aprilskem tednu mode.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke? www.squat.si facebook.com/squatslovenija Kakšno žensko ali moškega imate v mislih, ko oblikujete kolekcijo?

Samozavestno, razgledano, neobremenjeno. Česa v življenju še niste počeli, pa bi si želeli?

Nekaj časa početi »nič«, v smislu zelo dolgih počitnic. In več potovati po svetu.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Kako definiramo odraščanje? Sama sem najbolj osebnostno, kreativno in

oblikovalsko dozorela med študijem, bivanjem in delom v Parizu. Čeprav po letih že formalno odrasla, sem bila pred to izkušnjo popoln otrok, po vrnitvi pa mlada oblikovalka, ki jo še danes včasih pogrešam.

Nosite druge oblikovalce, in če, katere?

Po trenutnem navdihu in zmožnostih. Zadnje čase veliko svojih kosov in kosov slovenskih oblikovalcev.

Kako se je modna industrija spremenila od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj?

Takrat, pred dobrimi desetimi leti, se je zdelo, da je vse mogoče, da je trg neizmeren in da je moda neuničljiva in neulovljiva. Vse je bilo v vzponu, rast mladih podjetij je bila hitra, ljudje so kupovali, pret-a-porter je bil v največjem razcvetu. Vsi smo sanjali in verjeli, da lahko postanemo novi lagerfeldi ali ustanovimo veliko, svetovno prepoznavno znamko. Nekaj se jih je resnično ustvarilo v tem času, predvsem je bila to doba začetkov spletne prodaje in prezence.

Danes je trg popolnoma zasičen, ko govorimo o znamkah ali zgolj o posameznih kosih – tekstilu, dodatkih, oblačilih. Zdi se, kot da bo panoga pojedla samo sebe.

Preboj na svetovno sceno, dostop do informacij in pridobitev določene stopnje prepoznavnosti so za mladega oblikovalca danes po eni strani lažji zaradi novih tehnologij in sredstev komunikacije, ustanoviti in vzpostaviti uspešno znamko ali podjetje pa sta zaradi nepredstavljivih vložkov, ki so potrebni za konkurenčni obstoj, pravzaprav nemogoča. Veliko vrhunskih znamk zapira dele podjetij ali opušča posamezne kolekcije. Treba je biti zelo okreten, poznati trg, biti mnogo bolj inovativen. Nekih pravil ali zagotovil ni več.

Kaj imate oblečeno, medtem ko odgovarjate na ta vprašanja? Črne hlače masovnega ponudnika in črno majico, ki jo je Garevski zame (pre) oblikoval pred mnogimi leti.

Ljubljanski teden mode

- 109 -

Blagovna znamka in oblikovalka:

Petja Zorec

Fall-en-winner

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

On. In moj odnos z njim.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Ali velja menjava kosov? Večerno obleko Petra Movrina.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke? petja.zorec@gmail.com www.petjazorec.com Brands of friends, Čopova ulica 5a, Ljubljana, pon–sob, 10.00–19.00 S kakšno stranko najraje sodelujete?

S takšno, ki se ne boji kosov z izrazito identiteto. Močan kos te kot posameznika lahko dvigne samo, če verjameš v njegovo moč.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Jutranja. Pa večerna.

Kako se sprostite?

Tek. Golf. Večerni sprehod.

Nosite druge oblikovalce, in če, katere?

Garevski. Peršuh. Sadar. Movrin. Anđela Lukanović. Maja Leskovšek.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Težim k temu, da najdem idealen hibrid.

Zaupate bolj razumu kakor čustvom?

Menim, da celote ni brez detajlov in obratno. Prave celote. Razuma v afektu.

Knjiga/film/glasba, ki vas je nazadnje spravil/a v jok?

Turn the page, The streets.

Ljubljanski teden mode

- 111 -

Blagovna znamka: Oblikovalki:

PRINCIP Mojca Celin in Damijana B. Logar

Bela krizantema

Kdo ste in zakaj moda?

Princip.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Osnova zimske kolekcije je v ramenih oprijet plašč, ki se zvonasto razširi po vsej dolžini in se poda k dolgemu krilu, ki je drugi osnovni kos kolekcije. Plašči so tokrat izvezeni v cvetličnem vzorcu, ki postaja prepoznavni element blagovne znamke Princip. Obleke so poudarjene v asimetričnih ovratnikih, materiali zvesti blagovni znamki, ki jo predstavljajo. Volna, kašmir in svila. Barve so kremasto bela, ciklamna in črna. Kot dodatek pa oranžna, temno siva in bledo rožnata.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Vse, kar se upira povprečju.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Center ustvarjanja je na robu Ljubljanskega barja, na Jurčkovi cesti v Ljubljani.

Izdelke lahko kupujete tudi v trgovini Zoofa.

Showroom: Jurčkova cesta 70, Ljubljana www.facebook.com/pages/princip/ Prodajno mesto: Zoofa, Breg 12, Ljubljana S kakšno stranko najraje sodelujete?

S takšno, ki zna z oblačili, ki jih nosi, poudariti svojo osebnost.

Kdo ali kaj je najbolj vplival/o na vaš kreativni razvoj, ko ste odraščali?

Pravljični svetovi, ki naredijo resničnost znosno.

Trije kosi, ki bi morali biti po vašem mnenju v omari vsake ženske?

Nov plašč, odlično krojen suknjič in dobra volja.

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

Sloga ne moreš odigrati, ali ga imaš ali pa ga nimaš. Lahko ga odkriješ v sebi.

Vas bolj pritegne zamisel kot celota ali se raje osredotočate na detajle?

Zanima me celota, sestavljena iz dovršenih detajlov.

Nasvet za nošenje vaših oblačil.

Moja oblačila ne potrebujejo navodil za uporabo. Začutijo se.

Kaj je smisel modnega oblikovanja?

Kaj je smisel življenja?

Ljubljanski teden mode

- 113 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

Sens Zlata Zavašnik

Transformacija moške obleke

Kdo ste in zakaj moda?

Zlata Zavašnik – moška oblačila Sens. Ne (hitra) moda kot neskončno ustvarjanje potreb, ampak kreativnost, ki jo lahko spodbuja.

Kakšnega moškega imate v mislih, ko oblikujete kolekcijo?

Moškega, ki težko najde obleko zase, ker išče nekaj drugačnega, a vendar nosljivega za različne poslovne in svečane priložnosti.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Osnova je bila s stajlingi in dodatki transformirana moška obleka za različne priložnosti. Želela sem spomniti nanjo in navdušiti tiste, ki so se ji že povsem odrekli.

Kako se je modna industrija spremenila od takrat, ko ste začeli, pa do zdaj?

Bili so časi, ko je še primanjkovalo nekaterih izdelkov in ko so pri nas številna tekstilna podjetja uspešno prodajala svoje kolekcije na velikem trgu Jugoslavije in ko je kvaliteten zimski plašč imel ceno mesečne plače …

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj?

Eleganten suknjič s kapuco. Ker združuje dva elementa, ki po navadi ne spadata skupaj.

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

Stil je osebna identiteta. Delno ga lahko izrazimo tudi skozi modo.

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Tkanina, ki ima spet nov otip, prožnost, mehkobo, strukturo, barvo … Ko že mislim, da bo težko narediti kaj novega, me preseneti in inspirira.

Kako bi opisali svoj osebnostni stil?

Manj je več.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

V naši trgovini v TPC-ju Diamant v BTC-ju, od 9. do 20. ure. Smo v fazi prenove in bomo veliko lepši in večji že letos novembra.

Tel.: 01 547 65 02, www.sens.si in v poslovalnicah, ki so navedene na spletni strani.

Knjiga/film/glasba, ki vas je nazadnje spravil/a v jok?

Knjiga Tisoč veličastnih sonc Khaleda Hosseinija.

Ljubljanski teden mode

- 115 -

Blagovna znamka: oblikovalca:

Sofia Nogard Boštjan Mljač in Mija Curk

PANORAMA

1. Kaj vas kot oblikovalca navdihuje?

Boštjan in Mija: Vsak dan je lahko navdihujoč – najsi bo zaradi posebnih dogodkov, oseb, ki jih srečamo, pesmi ali knjige, ki jo preberemo … Zadnje čase pa je, predvsem pri oblikovanju kolekcij, narava tista prva inspiracija.

2. Zakaj vztrajate v modi?

B in M: Za zdaj je še sama po sebi dovolj navdihujoča, da naju vedno znova pritegne oziroma potegne vase …

3. Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

B: Veliko drznosti, naj ne ostanejo v sivem povprečju …

M: Vsaj en kos naj bo drugačen od prejšnjih pomladi, morda dolgo krilo …

4. Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke? sofia.nogard@gmail.com www.sofianogard.si (stran je sicer v prenavljanju) Trgovine: M4line, Mačkova 4, Ljubljana Ostform, Lindengasse 22, Dunaj Emporia In, Tavčarjeva, Ljubljana (samo ženski dodatki) 5. Kakšno žensko ali moškega imate v mislih, ko oblikujete kolekcijo?

B in M: Povečini imamo v mislih žensko ali moškega, ki nama je zelo podoben, tako je tudi najlažje oblikovati.

6. Kaj imate oblečeno, medtem ko odgovarjate na ta vprašanja?

B: Kratke športne hlače in T-shirt.

M: Srajco iz džinsa na pikice, črne hlače in modre pumice.

7. Nasvet za nošenje vaših oblačil?

B: Drznite si, eksperimentirajte, pretiravajte!

M: Naša oblačila z lahkoto kombinirate med sabo, kot tudi z drugimi blagovnimi znamkami.

8. Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

B: Slepo sledenje množici, tudi trendom.

M: Uniforme.

9. Kos, ki bi si ga kupili od kolegov oblikovalcev iz kolekcij aprilskega ljubljanskega tedna mode?

B: Pleteni pulover študentke Nastje Bric.

M: Ne bi se mogla odločiti za enega, všeč mi je kombinirati različne oblikovalce.

10. Kaj je smisel modnega oblikovanja?

B in M: Smisel je ta, da nima smisla oziroma je vedno znova izmuzljiv, neulovljiv, zato se je mogoče vedno znova »vredno« in zanimivo z njim ukvarjati.

Ljubljanski teden mode

- 117 -

Blagovna znamka: Oblikovalka:

Tanja Zorn Tanja Zorn Grželj

INFINITY

Kdo ste in zakaj moda?

Tanja Zorn, oblikovalka mi je ljubše kot modna oblikovalka. Modno govori o minljivosti, kar pa se oblikovalec nenehno trudi preseči. V tem kontekstu bi lahko rekla, da mi je moda izziv.

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Infinity je na neki način moja retrospektivna kolekcija, ki govori o tem, kaj so moje opeke pri gradnji osebne zgodbe. Vse, kar me nenehno spremlja in mi zvesto služi, me navdihuje in podpira mojo naravo. Elementi, vzdušje, občutki, ki so kljub spreminjanju vedno prisotni. Tehnično pa je kolekcija zgrajena kot garderoba iste osebe, ki lahko po novodobnem trendu kombinira športne, ‘casual’ in elegantne kose na svojstven način in s tem ustvari svoj stil in ustrezne ‘outfite’ za različne priložnosti.

Najljubši kos iz kolekcije in zakaj?

O najljubših bi lahko govorila, ko je kolekcija v fazi razvoja, ker šele, ko sem zadovoljna, vsakemu posebej dovolim, da gre na pisto, to pomeni, da je bil v nekem trenutku vsak kos moj najljubši. Osebno moj najljubši bo tisti, ki ga bom potem najraje nosila.

Profesionalno pa je vedno en kos tisti, ki mi kaže pot naprej in ki ga postavim za jedro naslednje kolekcije. Tretji najljubši pa je tisti, ki se najspretneje prilagaja ali služi različnim telesom in stilom mojih kupcev.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Showroom Tanja Zorn na Prvomajski 23 v Novi Gorici, ob ponedeljkih in četrtkih od 14 do 19 h, sredah in petkih od 9 h do 13 h, v torek in soboto po dogovoru.

V Ljubljani v M4 na Mačkovi 4, vsak delovnik od 10 h do 19 h, sobota do 15 h.

Facebook: Tanja Zorn // www.tanjazorn.si //tanjazorngrzelj@gmail.com

Kaj boste nosili to pomlad in poletje?

Vedno nosim pretežno svoja oblačila. Nujne so kapri hlače, ker sem pogosto na kolesu. Kombinezon, ker mi v trenutku reši časovno stisko pri stajlingu, ne bom se mogla upreti dolgemu frfotavemu krilu in cvetju vsepovsod ...

Ste jutranja ali nočna ptica?

Odločno jutranja, zato sedaj to pišem v domači pisarni, ob kavi in še v jutranji svileni halji, prelepem cvetličnem kimonu, ki me spominja na potovanje, na katerem sem ga kupila, na Orient, ki se zdi moj duhovni dom, in na to, da je razkošje, ko si sam s seboj ...

Kaj vas kot oblikovalko navdihuje?

Vedno so mi bili navdih ljudje s svojimi hotenji. Lahko pa je karkoli, kar se pripeti, navadno je to vse v enem trenutku, ko iz kaosa v moji glavi nastane red. Predajanje občutkom izgubljenosti zahteva vztrajnost in nikoli se ne sprašuj, zakaj to počneš ...

Yves Saint Laurent je rekel: »Fashions fade, style is eternal« (moda zbledi, stil je večen). Kaj je po vašem mnenju definicija stila?

To je vsem izziv, mislim, da je skrivnost v sproščenosti in iskrenosti, predvsem do sebe ...

Zakaj vztrajate v modi?

To zame nikoli ni bilo vprašanje. Tako je in to je moja pot, če jo vi imenujete moda, pa naj bo. Sem zelo intuitivna oblikovalka in verjamem svojim občutkom, v nasprotju z umom me nikoli niso razočarali. Racionalno se lotevam druge faze ustvarjanja, ko razmišljam o funkcionalnosti, tehničnih stvareh, udobnosti, kar je zame enako pomembno kot prvi, bolj umetniški ali ustvarjalni del.

Ste pri izbiranju materialnih stvari bolj pozorni na funkcionalnost ali lepoto?

Zame je enako pomembno, vse mora biti v ravnotežju, kljub temu da se včasih z razlogom odločim za eno ali za drugo.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Prelepe usnjene rokavice iz najmehkejšega usnja in v žareči rožnati barvi Sofie Nogard.

Kaj svetujete bralcem kot ‘must have’ letošnje pomladi?

Ne obstaja ... Must be you.

Zaupate razumu bolj kakor čustvom?

Eno in drugo, celota drži stvar skupaj, je zgovorna in dela kolekcijo, vsak detajl pa mora govoriti celoto, zato so mi detajli zelo pomembni, tako kot hrbti in notranjost oblačil ... Mogoče mi je tisto (nevidno) skoraj najpomembnejše.

Ne morem iz svoje kože, zrasla sem ob meji, ta mediteranski temperament je okolje, v katerem se počutim kot riba v vodi, in to so emocije, čustva, glasnost, toplina, sproščenost, prijatelji in družina.

Ljubljanski teden mode

- 119 -

Blagovna znamka: Oblikovalke:

Young@Squat Barbara Krmelj, Maja Leskovšek, Sofija Urumović, Sara Valenci in Barbara Vrbančič

ЈАС НЕ СУМОД ТУКА jas ne sum od tuka Nisem od tukaj

Nekaj besed o kolekciji jesen-zima 2015/16, ki ste jo predstavili na ljubljanskem tednu mode.

Kolekcijo za jesen in zimo 2015/16 je zaznamovalo potovanje po stari Jugoslaviji.

Glavna izhodišča so bili raznolike narodne noše, ostanki jugoslovanskih spomenikov, tekstilni ornamenti in tetovaže. Tradicionalni etno elementi so reinterpretirani s svežim pristopom mladih oblikovalcev. Rezultat je novi etno, ki to ni.

Kaj ste nazadnje kupili od kolegov, slovenskih oblikovalcev?

Sofija: Srajco Garevskega.

Maja: Obleko Nataše Peršuh.

Sara: Krilo in hlače Ivana Rocca.

Barbara V.: Krilo, hlače in jakno Ivana Rocca.

Barbara K.: Top Maje Leskovšek.

Kje lahko kupimo ali naročimo vaše izdelke?

Obiščete nas lahko na spletni strani squat.si in na Facebooku na profilu Squat. Česa v življenju še niste počeli, pa bi si želeli?

Brati človeške misli in jih spreminjati. Obresti ves Bližnji vzhod. Plavati v oceanu.

Delati z najboljšimi krojači na svetu. Spoznati Kanyeja Westa.

Je manj več? »Less is more. But more is more fun.«

Kako se sprostite?

S hojo po stopnicah v šesto nadstropje fakultete, med delom v šivalnici pa s »pevskimi vajami« ali s sprostitvenim meditativnim plesom.

Največja napaka, ki jo po vašem mnenju pri oblačenju delamo Slovenke?

Premalo poguma in drznosti pri izbiri. Strah pred moškimi in ‘unisex’ oblačili.

Oblačenje, ki je neprimerno in nespoštljivo do postave. Izbira predebelih najlonskih nogavic kožne barve, najpogosteje v napačnem odtenku.

Pridevniki, ki jih za opis svojih kolekcij nočete nikoli več slišati.

Raznih primerjav in ukalupljanja.

Kos, ki bi si ga kupili od kolegov oblikovalcev iz kolekcij aprilskega ljubljanskega tedna mode?

Maja: Modro srajčno obleko Nataše Peršuh.

Sara: Platter/falsefur plašč Ivana Rocca.

Barbara V.: Krznen brezrokavnik Ivana Rocca.

Sofija: Temno moder pulover JSP. Barbara K.: Pulover Sare Valenci.

Ste jutranja ali nočna ptica?

Odvisno od količine kofeina v krvi, načeloma pa ena jutranja in štiri nočne.

Ljubljanski teden mode

- 121 -

NTF: Oblikovalci:

Mentorji:

NTF: Oblikovalci:

Mentorji:

1. Letnik: Srajca in Etno Future Lara Žagar, Ana Janc, Valerija Intihar, Milka Marin, Petra Jerič, Klara Dulc, Mateja Zajc, Manja Rep, Maša Erčulj, Ina Hadžisulejmanović, Teja Rojnik, Maja Šebenik, Patricia Bevc, Pia Gorišek, Kaja Repenšek, Urška Lončar, Kmet Katarina, Mateja Holjevac , Tara Lombergar Prof. Almira Sadar, Prof. Marija Jenko, Doc. Katja Burger, Asist. Arijana Gadžijev, Teh.sodel. Alenka More, Teh.sodel. Nataša Hrupič, Teh.sodel. Marjeta Čuk

2. Letnik Anita Bizjak - Eva Bizjak, Živa Červek - Nuša Perkič , Karmen Hočevar - Katarina Rus, Tina Homan - Ana Štucin, Darija Batič - Žana Volčanjk , Sara Feri, Monika Colja Katja Brenčič, Maja Krvina - Anika Opara, Gaia Dovč - Ajda Arlič, Ela Repovš - Ana Vičič, Mia Aleksandra Lukač - Katarina Farič izr. prof. Elena Fajt, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

Ljubljanski teden mode

- 123 -

NTF: Oblikovalci: Mentorji:

NTF: Oblikovalci: Mentorji:

2. Letnik Urška Hvalica, Estera Lovrec, Katarina Kimovec, Timotej Bistan, Tjaša Zalar, Lovro Ivančič, Reneja Borštnar, Anton Pribožič, Vesna Uršič Izr. prof. Nataša Peršuh, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

Bolonjski diplomanti Tina Verbič, Sara Maganja, Tjaša Černe, Nastja Bric, Jona Bednjanec, Matic Veler prof. Almira Sadar, izr. prof. Elena Fajt, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

Ljubljanski teden mode

- 125 -

NTF: Oblikovalka: Mentorji:

NTF: Oblikovalci: Mentorji:

4. Letnik Sofija Urumovič prof. Almira Sadar, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

NTF: Oblikovalci: Mentorji:

5. Letnik Karmen Koren, BIT (Barbara Drmota in Tina Hribernik), Janja Koren Izr. prof. Nataša Peršuh, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel.

Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

Bolonjski magistranti Aleksandra Brlan, Neja Kaligaro, Barbara Vrbančič, Sara Valenci, Janja Videc, Maja Leskovšek Izr. prof. Nataša Peršuh, prof. Almira Sadar, izr. prof. Elena Fajt, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič, teh.sodel. Marjeta Čuk

Ljubljanski teden mode

- 127 -

Blagovna znamka: Oblikovalci:

Mentorji:

KICK by Olimpija Barbara Krmelj, Tina Rutar, Barbara Drmota, Martina Blažko, Tina Gorkič, Urška Hvalica, Lucija Kušar, Tjaša Zalar, Maša Knez, Janja Koren, Tina Hribernik, Reneja Borštnar, Vesna Uršič, Dejan Petrovič, Toni Pribožič, Katarina Kimovec, Tjaša Grudnik, Minka Rozman, Karmen Koren, Anamarija Lukšič, Estera Lovrec, Petra Šink in Lucija Jankovec Izr. prof. Nataša Peršuh, prof. Almira Sadar, izr. prof. Elena Fajt, prof. Marija Jenko, doc. Katja Burger, asist. Petja Zorec, asist. Arijana Gadžijev, teh.sodel. Alenka More, teh.sodel. Nataša Hrupič in teh.sodel. Marjeta Čuk

KICK by Olimpija Kolekcija je rezultat polletnega dela v okviru študijskega procesa na NTF v prvem semestru letošnjega šolskega leta. Projekt Olimpija – oblikovanje vzorcev, oblačil in modnih dodatkov za nogometni klub Olimpija Ljubljana je potekal v okviru projekta Hypo Pro Futuro.

Ljubljanski teden mode

- 129 -

PD OO BA

132 144 158 170 178 186 198 208 216 226 236

DRAGON Z ALIEN GARDEN VZEMI Z MENOJ BEHIND THE ...

SUMMER SADNESS FRAMES METAINTERIER SUMMER 2015 ONE COLOR TOUR 2 BLACK & WHITE TEXAS TO PARIS TRIP 2 NAOSHIME WITCHES

Modna zgodba Dragon Style Z: To je zgodba o dekletu, ki hodi po svetu v iskanju sedmih mitoloških zmajevih krogel, s katerimi namerava priklicati svetega zmaja, da ji uresniči skrito željo po svetovni nadvladi. Dekle že kmalu po začetku misije spozna, da zmajeve krogle sploh niso resnične, temveč obstajajo zgolj v znanem japonskem manga stripu. Svojo željo po svetovni nadvladi mora naposled zadovoljiti s prebiranjem azijskih stripov, nakupovanjem hrane in pijače ter dinamičnim menjavanjem stilske podobe.

Dragon Style Z fashion story: This is a story about a girl in a search for 7 mythological Dragon Balls in order to summon a Dragon to grant her some wish related to world domination. She soon finds out that Dragon Balls exist only in Japanese manga cartoon, so she settles with manga comic books, Asian food and beverages and plays dress up game instead.

Dragon Style Z Fotografije | Photography: Kreativna zasnova in stiliranje | Fashion editor and styling: Ličenje | Make up: Frizura | Hair: Model: Lokacije | Locations:

Matija Tomc Špela Jambrek Maja Drab Luka Korošec Kaja Leban (Immortal models management) Asia Supermarket Ljubljana Striparnica BUCH

Stran 1 | Page 1 >> obleka | dress: Cliché (Cliché) // str. 2, 3, 4 in 5 | p. 2, 3, 4 and 5 >> klobuk, top in krilo | hat, top and skirt: Max&Co (Max&Co) / obutev | shoes: Dusica.Dusica (Cliché) // str. 6 | p. 6 >> klobuk | hat: Cliché (Cliché) / t-shirt: Max&Co (Max&Co) // str. 7 | p. 7 >> obleka | dress: Soda (last stilistke) // str. 8 | p. 8 >> klobuk | hat: Cliché (Cliché) / top: Max&Co (Max&Co) / hlačke | panties: Women’s secret (Women’s secret) / obutev | shoes: Dusica.Dusica (Cliché) // str. 9, 10 | p. 9, 10 >> klobuk | hat: Cliché (Cliché) / obleka | dress: Sari Valenci (www.squat.si) / obutev | shoes: Dusica.Dusica (Cliché) // str. 12 | p. 12 >> obleka | dress: Cliché (Cliché) / hlače | pants: Sari Valenci (www.squat.si).

- 142 -

AILIEN GARDEN Fotografija | Photography: Asistent fotografije | Assistant: Stiliranje | Styling: Ličenje | Make up: Frizura | Hair: Model: Kurator | Curator:

Suzana Holtgrave Kiko Dionisio Cariin Cowalscii Julia Steiner Kenyere Satti Masha (Iconicmanagement) Anže Sekelj

Stran 2 | page 2 >> Nederček in hlače | latexbra & High waist panty: Très bonjour (www.tresbonjour.de) / top: Weekday (shop.weekday.com) / jakna | jacket: Esther Perbandt (www. estherperbandt.com) / obutev | shoes: Bianco (www.bianco.de) // str. 3 | p. 3 >> ramenski dodatek in pas | shoulderpiece and belt: Rebekka Ruétz (www.rebekkaruetz.com) / obleka | dress: Glaw (www.glaw-berlin.com) // str. 4 | p. 4 >> ramenski dodatek | shoulderpiece: Dana Mikelson (www.danamikelson.com) // str. 5 | p. 5 >> usnjen puli | leather turtleneck: Marina Hoermanseder / rokavice last stilistke | gloves are Stylists own // str. 6 | p. 6 >> bluza | blouse: Rebekka Ruétz (www.rebekkaruetz.com) / »corsage« in Krilo | corsage & Skirt: Nina Athanasiou (www.nina-athanasiou.de) / obutev | shoes by Mai Piu Senza (www.zalando.co.uk/mai-piu-senza) // str. 7 in 8 | p. 7 & 8 >> krilo | skirt: Philomena Zanetti (www. philomenazanetti.com) / usnjeni puli | leather Turtleneck: Marina Hoermanseder (www.marinahoermanseder.com) / pas in obutev | belt & shoes: William Fan (www.williamfan.com) / rokavice last stilistke | gloves are Stylists own // str. 9 | p. 9 >> nederček in obutev last stilistke | bra & shoes are Stylists own / hlače | trousers: Esther Perbandt (www.estherperbandt. com) / plašč | cape: Thomas Hanisch (www.thomashanisch.com) // str. 10 | p. 10 >> »corsage« | full body corsage: Marina Hoermanseder / hlače | trousers: Rebekka Ruétz (www. rebekkaruetz.com) // str. 11 | p. 11 >> obleka | dress: Thoas Lindner (www.thoas-lindner.squarespace.com/) // str. 12 | p. 12 >> krilo | skirt: Glaw (www.glaw-berlin.com) / jakna | jacket: William Fan (www.williamfan.com) // str. 13 | p. 13 >> nederček | latexbra: très bonjour / krilo | skirt: Glaw (www.glaw-berlin.com) // str. 14 | p. 14 >> obleka | dress: Thomas Hanisch (www.thomashanisch.com) / usnjen ramenski dodatek | leather shoulderpiece: Esther Perbandt (www.estherperbandt.com).

- 144 -

V Z O E « « » T» A K A E MI IT ZW IMT AH N M Fotografija | Photography: Kreativna zasnova in stiliranje | Fashion editing and styling: Ličenje | Make up: Frizura | Hair styling: Modela | Models: Kurator | Curator:

Vladimir Miladinović (Piki) Suna Kažić Mina Abramović Dušan Petrović (Dudu Crop) Andrijana Belović Lola Kovačević Dajana Ljubičić

Stran 2 in 4 | Page 2 and 4>> obleka | dress: Suna (www.suna.rs) // str. 6 | p. 6 >> catsuit: Oscar Hofman / Maria Jelesijević // str. 8 | p. 8 >> catsuit: Oscar Hofman / Maria Jelesijević / krilo | skirt: Suna (www.suna.rs) // str. 10 , 11 in 12 | p. 10, 11 and 12>> catsuit: Suna (www.suna.rs).

- 158 -

BEHIND THE...

Fotografija:

Kreativna zasnova in ličenje :

Frizura: Modela:

Mimi Antolović Špela Ema Veble Matjaž Šiška Branko in Klara (IMMORTAL MODELS MAMAGEMENT Za izposojo šipe se zahvaljujemo Steklarstvu Glasco Ljubljana - Lavrica Vrečarjeva ul. 9/A, 1291 škofljica

- 170 -

s u m m e r sadness Fotografija: Stiliranje: Ličenje: Frizura: Model:

Fulvio Grisoni Barbara Žgalin Špela Ema Veble Urška Lovšin Neža (Immortal Models Management)

Str. 2 >> kopalke: Topshop (Emporium) / očala: Zara (Zara) // str. 3 in 4 >> suknjič: Topshop (Emporium) / hlačke: H&M (H&M) / obutev: Zara (Zara) / kito izdelal Matjaž Šiška // str. 5 in 6 >> nederček: Agent Provocateur (Agent Provocateur) // str. 7 >> krilo: Agent Provocateur (Agent Provocateur) / nogavice: Calzedonia (Calzedonia) / obutev: last stilistke // str. 8 >> pajac: D.melem (d.melemstore@gmail.com) / obutev: Zara (Zara)

- 178 -

VSEBINA: OKVIR

Fotografija | Photography: Kreativna zasnova | Art direction: Modela | Models: Beseda | Words:

CONTENT: 1 FRAME Peter Giodani Gia Gruden & Mia Ventin Andreja S. & Tara P. (Immortal model management) Alen Ksoll

1 Old English framian “to profit, be helpful, avail, benefit,” from fram (adj., adv.) “active, vigorous, bold,” originally “going forward,” from fram (prep.) “forward; from” (see from). Influenced by related Old English fremman “help forward, promote; do, perform, make, accomplish,” and Old Norse fremja “to further, execute.” Compare German frommen “avail, profit, benefit, be of use.”

- 187 -

Vsebina: okvir | Content: Frame

- 189 -

To besedilo je preprost etimološki pogovor o besedi okvir. Namenjen je razlagi projekta vizualne narave. Okvir lahko definiramo kot strukturo, ki podpira, vsebuje ali okrašuje predmet. Tako je steklenica okvir pijači, oblačilo okvir telesu, črke knjigi itd. Okvirji (konkretno) oziroma okviri (abstraktno) so enako pomembni v realnem, simbolnem in imaginarnem svetu. Beseda frame v angleškem slengu pomeni tudi človeško telo ali postava. V slovenščini pa se okvir uporablja dobesedno, simbolično ali kot sopomenka za osnovno oz. bistveno . Na primer okvirna navodila, okvirno določeno, organizacijski okvir, presežek okvirja, obraz ji uokvirjajo črni lasje, okvir novele, na starost so ji gube uokvirile oči.

This is plainly an etymological conversation about the word frame, albeit the visual one. We can roughly define frame as a structure that can support, bear, contain or decorate an object. In same fashion, one can say that bottles are frames for liquids, clothes are frames for bodies, books are frames for letters and so on. Frames are of great significance in the real, symbolic and imaginary world. The frame can stand as a metaphor for the human body. We can also symbolically ‘frame-up’ a person or even use a frame narrative when we tell a story within a story.

Vsebina: okvir | Content: Frame

- 191 -

S tem vizualnim esejem raziskujemo koncept okvirja kot podaljška človekovega telesa, ki opravlja določeno funkcijo in hkrati gradi identiteto. Prikladen primer so zagotovo visokofunkcionalna sončna očala. V času pop kulture je njihova uporaba kot zgolj funkcionalnega predmeta zanemarjiva. Med drugim so postala eden izmed zaščitni znakov slavnih ljudi, ki vzbujajo veliko medijske pozornosti. Nekatere med njimi tako povezujemo z nošenjem določenih modelov sončnih očal, tako da so postala integriran del njihove identitete. Slednjo pa z očali lahko tudi prikrijemo, kar je verjetno drugi izmed številnih razlogov za njihovo priljubljenost. »Oči so ogledalo duše.« Kliše, ki povzema, kako globok vir informacij in ranljivosti so oči.

S pogledom v oči lahko presodimo človekovo samozavest, čustva, inteligenco, iskrenost, z zakritjem s sončnimi očali pa med sebe in svet postavimo pregrado. S temnimi očali tako lahko sporočamo, da želimo biti nedostopni.

Our exploration here has to do with frames as body object-extensions that perform function and generate identity. An apt example are the sunglasses that above all perform a functionality. While the modern frames bearing lenses have been used in the Western World since the 1920s, especially in the film industry, their precursors are the snow googles used by the Inuit people of the Arctic. The importance of sunglasses as a functionality object within the popular culture became, all things considered, negligible. Instead, eyewear transformed into a hallmark for particular people surrounded with fame and public attention in the media. Some of them posses a pair of sunglasses that are ingrained in their image, trademarks that display their identity. Another reasoning behind wearing sunglasses is of a hiding nature. ‘The eyes are the windows to the soul’ reads the omnipresent cliché that captures the next idea. The eyes are such a tremendous source of information and vulnerability. With eye contact we can judge someone’s confidence, emotions, intelligence and by shielding the eyes with a pair of sunglasses one can be blankly inscrutable and protected. At the same time, people who wear sunglasses can be vaguely intimidating somehow in a naff way or even radiate disdain.

Vsebina: okvir | Content: Frame

- 193 -

Z umeščanjem sončnih očal med vsakdanje predmete torej raziskujemo njihove različne uporabne pomene, širimo meje objekta glede razkrivanja in skrivanja identitete ter razmišljamo o razmerju med kulturo in psihologijo njegove spreminjajoče se uporabe.

Our visual research here focuses on the meaning we assign to eyewear by framing them to commonplace, everyday objects. It is an exploration without endpoint in which we tell about culture by depicting the object. We are probing the boundaries of objects in a context of hiding and creating identity but also exploring the cultural and psychological relationship betwixt eyewear and their vacillate function.

Vsebina: okvir | Content: Frame

- 195 -

Vsebina: okvir | Content: Frame

- 197 -

METAINTERIER #SUMMER 2015 Izbor produktov: Postavitev: Kreativna zasnova:

Anže Sekelj Kitsch-Nitsch Studio Metainterier

Str. 1 in 2 >> stol: Clap ‒ Patricia Urquiola (Kartell) / svetilka: Egg of Columbus ‒ Valentina Carretta (Seletti) // str. 3 in 4 >> stola: Clarissa ‒ Patricia Urquiola (Moroso) / svetilka: Bell ‒ Andreas Lund and Jacob Rudbeck (Normann Copenhagen) / svetilka: Monkey ‒ MArcantonio RAimondi Malerba (Seltti) // str. 5 in 6 >> lestenec: Perseus ‒ Marcel Wanders (Barovier&Toso) / počivalnik: Nemo ‒ Fabio Novembre (Driade) / omarica: Deep Sea ‒ Nendo (Glass Italia) / stol: Split ‒ Arik Levy (Ton) // str. 7 in 8 >> beležice: Tower Block (Hay) / svetilka: Mesh ‒ Flynn Talbot (Resident) / svetilka: Tatou ‒ Patricia Urquola (Flos) / trosed: Blur Sofa ‒ Marc Thorpe (Moroso) // str. 9 in 10 >> kavč: Matrizia ‒ Ron Arad (Moroso) / mzice: Soft – Nendo (Glass Italia) / svetilka: Sky Garden ‒ Marcel Wanders (Flos).

- 198 -

Fotografija: Kurator:

- 208 -

Jernej Šuligoj Dajana Ljubičić

Fotografija: Kurator:

- 212 -

Jernej Šuligoj Dajana Ljubičić

Spomnim se, kaj bom imel na sebi

- 215 -

Fotografija: Kreativna zasnova in stiliranje: Ličenje in frizura: Modela:

Peter Giodani Young@SQUAT Gox Miljić Tara P in Marko Đ (Immortal Model Management)

Oblačila:

Young@SQUAT Barbara Krmelj Maja Leskovšek Sara Valenci Barbara Vrbančič Matic Veler Sofija Urumović

Kurator:

- 216 -

Dajana Ljubičić

T R I P .

2 .

NAOSHIME Fotografija:

- 226 -

Ada Hamza

WITCHES Fotografija: Asistent fotografije: Ličenje: Model: Oblačila:

- 236 -

Karim Shalaby Eros Brajko Ema Bavcon Maša Erčulj Janja Videc

Zaradi druženja, človekoljubja, torbic in dobrega vina se je v trgovinici Vintage Divas zgodila dražba vintage torbic s podpisom Marjete Grošelj po zamisli lastnic trgovine Vintage Divas, Barbare Por in Kaje Ane Horvat, ter Manje Plešnar, ki je dražbo povezovala v svojem edinstveno zabavnem slogu. Vsa zbrana sredstva so organizatorke namenile Zvezi prijateljev mladine.

Poleg torbic so dogodek krasile fotografije njihovih donatork, ki si jih je bilo prej mogoče ogledati na razstavi v okviru Ljubljanskega tedna mode. V sproščenem vzdušju in prelepem staromeščanskem ambientu se je v duhu retrospektive s Simčičevo žlahtno briško kapljico nazdravilo medsebojni pomoči, kroženju lepega in prvi dami slovenskega oblikovanja Marjeti Grošelj.

Beseda: Fotografija:

- 244 -

Liza Rihar Darko Semen

Z ATO K E R J E G

www.bemyforest.net

www.petjazorec.com

M i l a MilaKrasna je vzhajajoča avtentična slovenska blagovna znamka edinstvenega spodnjega perila, bodijev, kopalk ter športnega spodnjega perila s poudarkom na oblačilih za ples ob drogu.

Znamka razvija nov koncept oblačil za ples ob drogu s poudarkom na oblikovalsko in tehnično dovršenih izdelkih.

Izbrane modele lahko za zdaj kupite v Mademoiselle plesnem studiu ter v Tspot studiu v Ljubljani.

Pripravlja se internetna trgovina, izdelke pa si zaenkrat lahko ogledate na FB strani, www.facebook.com/MilaKrasna.

Krasna

Fotografija: Andraž Blaznik / Model: Monika Janković / Ličenje: Eva Uršič

IZBERI I J O V S IN O

€ 0 0 1.0

www.media24.si

www.zanamorje.si

www.media24.si

ZANAMORJE_237x310.indd 1

22.7.2015 9:51:16

DOBRODO

5 9:51:16

9 5 , 1 EUR

www.media24.si

i b ž u r d v i l š o Dobrod ! h i š j l o najb

Od a k j l e d e n o , p e j l e ed n o ija d v e r n a d vsak 1,59 € za

DOBRODOSLI_237x310.indd 1

a j i v e r a n t e t i l a v Vsak dan k 22.7.2015 9:46:12

F R E V I J A

F A T A L N A

P R E P R I Č A N A

V A S E

Je odlična poznavalka modnih trendov.

Je najboljša lepotna svetovalka.

Je prijateljica, ki razume, da odnosi niso popolni.

Je ženska, ki rada izziva.

Je ljubiteljica zdrave in dobre hrane.

PREPRIČANA VASE!

www.media24.si

ni.

!