Kup Uljanik '99

Na{i

jugovzhodni sosedje so od 8. do 10. oktobra organizirali orientacijsko-olimpijsko tekmovanje na otoku Veruda. To obliko tekmovanja bi najla`e primerjali z na{im ROTom, vendar brez bivakiranja, kateremu dodamo {e discipline mnogoboja in seveda {portne aktivnosti.

Sodelovalo je okoli 40 ekip, ki so se razdelile v tri kategorije: la`jo ali najmlaj{o, te`ko ali starej{o in peteroboj kot "elitno kategorijo", v kateri lahko sodelujejo le pozvane ekipe.

Za dve ekipi iz Slovenije (eno v te`ji kategoriji in eno v peteroboju) se je tekmovanje za~elo `e zgodaj zjutraj v Ljubljani, ko smo morali vzpodbujati drug drugega, da nismo zaspali stoje, posebej pa vse voznike, da niso zaspali za volani. Naslednja preizku{nja je bila na meji, ko smo posku{ali spraviti na hrva{ko stran petnajstletnico samo z zdravstveno izkaznico. Potem smo se uspe{no prebijali mimo patrulj MUP-a, ~eprav smo bili prepri~ani, da sledijo prav nas. [e zadnja preizku{nja pred zaresno otvoritvijo akcije pa je bila iskanje Luke Bunarina, od koder je peljala ladja na otok.

Kmalu smo spoznali, da je tekmovalni duh v ekipah hrva{kih izvid`a~ev podobno razporejen kot pri slovenskih tabornikih. Eni so pri{li na zmago in se ne marajo dru`iti s konkurenco, z drugimi pa smo skupaj pre`iveli no~ ob kitari in zanimivih igrah. Nam je bilo seveda predvsem do dru`enja, saj smo bili na Hrva{kem prvi~ in smo tekmovalnost prelo`ili na naslednje leto, ko bomo to~no vedeli kako se tem re~em stre`e ~ez mejo.

Kljub temu smo se lotili nalog z zagnanostjo. Prvi dan smo predvsem vrisovali in nadlegovali sodnike z vpra{anji o pomenu besed, potem pa se je za~el ve~er ob ognju, kjer so se prvi dan predstavile ekipe la`je kategorije, drugi dan pa vse starej{e ekipe. Na tem mestu ne bo odve~ samohvala, saj smo bili edini peterobojci, ki smo pripravili program (za na{o kategorijo se namre~ ni ocenjeval).

Ob {tirih zjutraj nas je prebudil nekak{en gong in dretje organizatorjev, naj `e pridemo na zajtrk. Potem smo {li vsi na ladjo in kon~no {e na avtobus, ki nas je odpeljal do {tarta.

Orientirali smo se po starih voja{kih kartah v merilu 1:50 000, kar ni bilo lahko, zato pa tudi orientacija ni bila zahtevna. Ve~ina kontrolnih to~k je bila na cestah ali na vrhu hriba. V orientaciji na{i sosedje pa~ {e zaostajajo za nami, so pa zato toliko bolj{i v nekaterih drugih disciplinah. Zlasti so nas mo~no presegli v risanju vseh mogo~ih skic, delno zato, ker nekaterih stvari pa~ nismo vedeli, {e bolj pa verjetno zato, ker je to njihova specialnost (za razliko od na{ega ROT-a ti le znanje orientacije na hrva{kih tekmovanjih ne more prinesti zmage). Nekaj te`av smo seveda imeli tudi s hrva{kim izrazoslovjem, ko smo re{evali razne teste, vendar so nam bili kontrolorji vedno pripravljeni pri-