utrip

nekaj preglavic, vendar je na koncu uspelo in kazali so navdu{enje, ki ga pri mladem taborniku le redko vidi{, ~e mu re~e{, naj postavi ogenj. Za zaklju~ek pa je ostala najprijetnej{a in najlep{a plat taborni{tva – petje ob tabornem ognju. Pri tem nam je pomagal kitarist in vod tabornikov. Indijan~ki, Muren~ki, Pikina himna, sploh pa gibalne pesmi, kot so Konjenik, Hipoetata ipd., so pritegnile tudi najbolj razdivjane otroke, ki so ob tem za~utili pomen ali vsaj del~ek pravega taborni{kega dru`enja. Na{ taborni prostor so zapu{~ali navdu{eni in le redek je bil tisti, ki ni obljubil, da se vidimo na taborjenju ali vsaj drugo leto v Pikinem taboru.

Bodo~i taborniki so nam torej polnili dopoldneve, popoldneve pa smo v glavnem pre`ivljali ob spremljavi kitare in v dru`bi sedanjih tabornikov, ki jim je Pikin tabor, vsaj v tistem tednu, pomenil prostor, kjer so sre~evali tabornike z ostalih ~et, na~rtovali skupne akcije, nekateri pa so se nanje `e pripravljali. [e posebej pa smo se razveselili starih tabornikov, ki so se nostalgi~no vra~ali s svojimi otroki, nas spra{evali o ljubem Ribnu in nam postregli z marsikatero zgodbo ali anekdoto iz njihovih ~asov. Seveda pa so nas {e vedno obiskovali otroci, tokrat s star{i; mnogi so pri{li tudi vsak dan in ne samo iz Velenja.

Pikin tabor tako ni le ena izmed delavnic, ampak je prostor, ki ustvarja nove tabornike, u~i otroke spo{tovati naravo in jim, tudi odraslim, poka`e drug na~in pre`ivljanja prostega ~asa, za katerega ne potrebuje{ veliko denarja in elektrike, temve~ voljo in zanimanje.

Maja Ahtik