Sami svoje poti zidarji

Tokrat sem razmi{ljala o sebi ob Coelhovi knjigi Peta gora.

“Videti si moder mladeni~, ki je spoznal in doumel veliko tistega, ~esar sam ne bom nikoli. Vendar pa me je narava nau~ila nekaj, na kar nikdar ne pozabim: vsakdo se mora tako kot pastir ozirati na tok ~asa in na letne ~ase; pastir lahko le tako pre`ivi vse neizbe`no, kar mu pride naproti. Skrbi za svojo ~redo, pazi na vsako `ival, kot da bi bila edina, ovcam, ki so povrgle, pomaga hraniti mladi~e in nikdar se ne oddalji preve~ od kraja, kjer je voda za `ivali. Potem pa se zgodi, da ovca, ki se ji je to-

“Neizbe`no lahko pre`ivimo le z disciplino in s potrpe`ljivostjo,” je dodal pastir.

“In z upanjem. Ko tega ni ve~, ne gre ve~ izgubljati mo~i za boj proti nemogo~emu.

Ne govorim o upanju v prihodnost, pa~ pa o tem, da ponovno ustvari{ lastno preteklost.”

(...)

“Tistega, kar si rekel prej, nisem razumel,” je rekel Elija. “Tisto, da ponovno ustvari{ lastno preteklost.”

“Ljudje `e leta hodijo tod mimo proti Tiru in Sidonu. Nekateri to`ijo, da sti za dobro vzgojo svojega otroka - a le to, ni~ drugega. Kajti neuspe{no obdobje, ki so ga pre`iveli v Akabarju, jih je za ve~no zaznamovalo z bojazljivostjo; in nikoli niso zares premogli dovolj zaupanja vase, da bi si drznili storiti to, kar so si `eleli.

Vendar pa so mimo mojih vrat prihajali tudi zares sre~ni ljudje. Izkoristili so vsako minuto `ivljenja v Akabarju in naposled z veliko truda zbrali dovolj denarja, da so lahko potovali tja, kamor so si `eleli. Zanje je bilo `ivljenje eno samo zmagoslavje in vedno bo tako.

Tudi ti ljudje so se vra~ali, a s pre- liko posve~al, pogine po neumnosti ali v nesre~i. Lahko jo pi~i ka~a, lahko jo napade divja `ival ali pa zgrmi v globok prepad. A neizbe`no se zgodi, tu ni mogo~e ni~esar spremeniti.” v Akabarju niso dosegli ni~esar in da gredo zato sre~o iskat drugam. ^ez ~as se vrnejo. Tistega, kar so iskali, niso na{li nikjer, kajti kamorkoli jih je zanesla pot, povsod so nosili s seboj - skupaj z neumnostjo - te`o lastnega poraza. Nekateri od njih se vrnejo in veselo pripovedujejo, da so na{li slu`bo na dvoru ali pa da so imeli ve~ prilo`no-

Elija je pogledal proti Akabarju in pomislil na pogovor, ki ga je nekega davnega dne imel z angelom. Neizbe`no se zgodi, tu ni pomo~i.

~udovitimi zgodbami. Osvojili so vse, kar so hoteli, kajti bili so osvobojeni mej, ki jih postavlja zagrenjena preteklost.”

Lrga