stare, lepe, taborni{ke...

Zdravo!

a a a a a v v v v v se zdaj, ko tole pi{em, zunaj {e vse {ibi pod kupi snega, je pomlad pred vrati. Tudi na novo uvo`en praznik zaljubljencev, Valentinovo, oznanja, da se bodo sr~eca medvedkov, gozdovnikov in popotnikov (da o gr~ah ne bi…) znova vnemala za pripadnice nasprotnega spola. In obratno, seveda. Ob vsem tem sem se spomnil pesmice, ki so jo v~asih ob tabornih ognjih peli nekoliko starej{i taborniki. Takratni M^ki je sicer nismo povsem razumeli, vedeli pa smo, da opeva nekaj ne povsem primernega. In take pesmice smo si poleg mastnih vicev najprej zapomnili (to, da tudi vicev nismo razumeli, a smo se vseeno smejali, je druga {torija). Pesmica sicer ne sodi strogo med taborni{ke pesmi, a ima zanimiv nauk. In ker smo taborniki mladinska vzgojna organizacija, mislim, da bo kar prava:

Primo`

Janezek in Micka

G Janezek in Micka v hrib gresta prav ra D da kjer je mehka travica D7 in oba sta ml Gada.

Kjer je, kjer je, `aba ima per D je, kjer je, kjer je D7 `aba ima re G p!

Da pa v vasi pri ljudeh ne pri{la bi v zobe, rekla sta, da gresta v hrib, v hrib nabirat gobe

A ~ez mesecev devet, `e tak hudo blo je, da {e Micka morala v bolnico zato je

Pa pri{la je {torklja, prinesla je tri pobe, zdaj pa obadva kolneta te presnete gobe.