Page 1

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI številka 5, 2019

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 1


2


REVIJA O LITERATURI IN KULTURI Letnik V Številka 5

Splošna knjižnica Slovenske Konjice

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 2019

3


Mag. Renata Klančnik, odgovorna urednica

ŠOPEK PISANIH BESED …

Pred petimi leti smo se v knjižnici z optimizmom podali v prvi natečaj za prispevke revije o literaturi Spirala, s katero smo želeli dati možnost objave del neuveljavljenim avtorjem vseh generacij. Verjeli smo, da bo revija zaživela in iz leta v leto smo bolj navdušeni. Odziv ustvarjalcev kaže na to, da smo na pravi poti. Na letošnji natečaj je prispelo 196 prispevkov, med njimi smo jih izbrali in objavili 47. V revijo smo vtkali še intervju, prevode, kritiko in dva eseja. Vsako leto dodajamo kaj novega. Letošnja novost je srednješolski natečaj, Haiku. Haikuji so v današnjem času mladim zelo blizu. V svobodnejši obliki jih velikokrat uporabljajo v kratkih zapisih na družbenih omrežjih, saj kot ubesedeni trenutki velikokrat delujejo kot SMS-sporočila, tviti ali instagram-zapisi. Z natečajem smo srednješolce in srednješolke želeli nagovoriti in jih spodbuditi, da se izrazijo v pesniški ustvarjalnosti, k razmisleku o pisani umetniški besedi in jim dati možnost, da izrazijo svoj pogled.

PREDGOVOR

V lokalnem okolju imamo odlične ustvarjalce, na kar smo izjemno ponosni. Zato smo v reviji našli prostor, da jih predstavimo. V tokratni izdaji boste lahko prebrali prispevke s tremi ustvarjalkami. Mojca Cerjak, umetnica, mednarodno priznana ilustratorka, ki je za svoja dela prejela mnoga visoka priznanja. Majda Labotar je literarna ustvarjalka, med drugim dobitnica priznanja za delo na kulturnem področju v naši občini, sicer poznana tudi širom Slovenije. Špela Hren Juhart, ki sicer živi in ustvarja v štajerski prestolnici, je navdušena kamišibajevka vse od pomladi 2014 in prejemnica prvega Zlatega kamišibaja na vseslovenskem srečanju v Piranu. In ne nazadnje, zakaj sploh Spirala? Zavedamo se, najsi gre za posameznika ali narod kot celoto, da je pisana beseda spričevalo civilizacije in razvitosti. (Za)pisani besedi se lahko v največji meri zahvalimo za to, da imamo danes védenje o dosežkih in kulturi naših prednikov in naša dolžnost je, da na teh podedovanih temeljih gradimo naprej. Zato s Spiralo dajemo priložnost in možnost vsem, da najdejo prave besede, s katerimi izražajo svoja razmišljanja in domišljijo, da jih delijo z nami in zapisujejo za rodove, ki bodo nekoč prebirali Spiralo. 4


VSEBINA

UVODNIK: Darko Ratajc: Župan Občine Slovenske Konjice..........7 LITERARNI NATEČAJ SPIRALA............................................8 POEZIJA................................................................................9 PROZA: Zgodbe..................................................................49 PROZA: Pravljice............................................................78 NATEČAJ HAIKU POPOTOVANJA..............................................80 LOKALNO.................................................................................82 INTERVJU................................................................................96 PREVOD..................................................................................102 ESEJ......................................................................................118 LITERARNA KRITIKA............................................................126 PRAVLJICA...........................................................................130

5


6


Darko Ratajc, župan občine Slovenske Konjice

Zgodovina nas uči, da je območje Slovenskih Konjic bilo že od nekdaj središče znanja in kulture. Knjižnica Žičkega samostana je ob svojem vrhuncu obsegala več kot 2000 rokopisov, s čimer se je lahko primerjala z najpomembnejšimi evropskimi bibliotekami tedanjega časa. Kartuzijani so nas postavili na literarni zemljevid Evrope, na nas pa je, da to tradicijo nadaljujemo. V občini Slovenske Konjice se vsekakor zavedamo pomena pisane besede. Tudi letos smo ob dnevu splošnih knjižnic pripravili že peti po vrsti literarni festival in izvedli javni natečaj, namenjen lokalnim in drugim ustvarjalcem. Rezultat natečaja literarne revije SPIRALA, ki je pred vami, je tudi odraz stanja v lokalnem okolju. Kultura je ogledalo družbe. Lahko je vedra in vzpodbudna, lahko tudi kritična. Prav pa je, da daje ljudem možnost izražanja in ustvarjanja. Hkrati je priložnost, da se ustvarjalci z različnih področij srečajo in s poglobljeno razpravo o aktualnih literarnih, kulturnih in širših družbenih temah prispevajo k ustvarjalnosti posameznika in družbe kot celote. Vsem, ki so sodelovali na natečaju in prispevali svoja literarna dela, se zahvaljujem in iskreno čestitam. Bralcem in bralkam Spirale pa želim prijetno branje.

7

UVODNIK

Naj Festival Spirala pomembno bogati našo kulturno sredino tudi v prihodnje.


LITERARNI NATEČAJ

SPIRALA

NATEČAJ

Izbrani prispevki javnega natečaja za izvirno še neobjavljeno zgodbo, pesniško stvaritev in pravljico

8


Davorin Lenko

LE TISTO, KAR BOLI med kovanci v žepih in albumih med ljubeznijo v očeh in pod odejami med rikvercem in lerom ukradenega avtomobila med zvokom in prahom med svobodo in osvobajanjem med videti in ustvariti med med in med med posledico in vzrokom pa vendar pred preden Težo in vrednost spoznanja vedno izpodbije odločitev.

9

POEZIJA

Povsem na koncu pa nas vse zjebe fizika.


Sandra Erpe

Odtrgaj mi košček odrekanj in klobukov pod njimi.

KARAMELE zajahala bi predmestje in ga s sulico nabodla na mesec ga prosila naj bo le za trenutek nekaj drugega ker nočem sesti pod težo cvetov in vsak večer ugibati kam bo pihal veter ker se zdi tema pod mojimi stopali tako odebeljena da so se nad mestom razlile kobaltne zvezde ki zdaj padajo na strehe ker nočem šteti koliko ljudi je stanovalo v meni in ostalo znotraj

POEZIJA

in koliko jih še prihaja

10


Klavdij Jöbstl

***

mater, kako nekaterim uspeva za vsako stvar imeti določeno stališče nekakšno filozofijo v enem kosu tega si želim le kako jim uspeva če pa je svet tako prostran tako tisočplasten z zidovi in prostori onkraj zidov če pa je mogoče na vsako stvar gledati z določenega mesta s tisočerih točk, ki se hkrati premikajo, pa tudi stvari same, stvari same se premikajo kako sedaj kako imeti za vsako stvar določeno stališče nekakšno filozofijo v enem kosu hkrati pa sam biti razkosan neenoten, mehak, nestabilen kje začeti, kje končati kdaj potegniti zasilno zavoro izstopiti iz tega sveta naj gre svet naprej, kamor hoče v enem kosu

11


Nika Žunič

MOJE KOSTI Moje kosti so čisto bele najraje stojijo vsaka zase tako se čutijo trdne nezlomljive samoodvisne niso prilagodljive dolžne niso nikomur nič vsaka ima svojo dolžnost vsak dan isto med seboj se ne pogovarjajo in se ne poznajo le tako so produktivne izkoristijo svoj potencial ne motite ustaljene poti vrtenja škripanja krčenja raztezanja

POEZIJA

ponoči ne spijo spanec bi iz tira vrgel njihov ritem kot ga vrže bližina neslutenega ki se tiho priplazi mednje razsežnost neznanega ki prihaja počasi vsak dan dan za dnem dokler ne preplavi celotnega tkiva ne da bi vedele kaj se je zares zgodilo

12


od njih zahteva da se pretrgajo da se tresejo prekinejo ciklus oddaljujejo se in hkrati nevzdržno pritiskajo rinejo se zajedajo in postajajo porozne nehote drgnejo svoje konce ob začetke drugih dokler naposled ne počijo belina zbledi in škripanje zamenja tišina enosti pomešanih sivih delcev. To mislim, ko rečem, da te čutim v kosteh.

13


Aljaž Primožič

run, forest, run

POEZIJA

kadar te ni tu razmišljam kaj vse ti še moram povedati kako se trgajo ljudje kako se trgajo rizle kam tečeš tokrat vračam se že čutiš mojo posesijo in vsak dan pokličem najboljšega prijatelja da mi pove če me še ima rad če je že našel koga boljšega od mene in koliko pravzaprav izgubim kadar izgubljam ključe nedolžnost tanko plast tebe v gledališču zmeraj sedim bolj zadaj opazujem ljudi se jih dotikam jih povabim bližje da mi čisto potiho povedo po kom ima osamljenost vonj tokrat

14


Miša Gams

NEIZSLEDLJIVO RAZMERJE Nastavila sem eno tako malo past za tvoj nožni prst, da bi ga ujela, neukročenega in nepripravljenega v razmerju s preostalim telesom, pa sem zjutraj v njej našla spečo miš, saj poznaš tisti vic o tem, kako past z giljotino lačni miški odreže glavo? Levo od nje je sir, desno od nje je salama, en zasuk dvoma in že ji gre glava. Tvoj nožni prst, nepripravljen in neukročen, še vedno se zdi s telesom čudovito spojen, moja želja pa vedno bolj neuslišana in polna dvomov. Potem sem se odločila, da na vseh nogavicah odrežem del, kjer tvoj palec prosto miglja − nič takega zavezujočega, le želela sem si zanj malo svobode, milosti in odpuščanja. Pomisli, če bi lahko z njim štopal, bi prav gotovo obredel že ves svet, povsod bi bil, razen na mojem telesu. Na koncu sem naredila še zadnji poizkus − natrosila sem moko po poti, kjer se tvoj korak potika, v veri, da bom cel dan sledila tvojim stopinjam, a je pridna soseda še pred zoro pometla hodnik, iz njene peči pa se je neprizanesljivo širil vonj po svežem kruhu, ti šment, tvoj palec ga je skozi odprtino nogavice prav gotovo zavohal, ker sem mu, medtem ko si spal, narisala oči, nos in usta, na katera sem ga poljubljala, priznam.

15


POEZIJA

Nikoli nisi izvedel, da sem imela razmerje pred tvojim nosom in to z nekom, ki ga prav dobro poznaš, z nekom pripravljenim in ukročenim, samosvojim in obenem spojenim, ki uspešno zapolnjuje moje vrzeli in v meni pušča prstni odtis, ki ga noben detektiv ne more izslediti ...

16


Veronika Razpotnik

SOLFEGGIO

tako rada imaš olupljene okenske okvirje škripanje poda na verandi ko se zjutraj po prstih splazim proti WC-ju in se skozi okno zliva jesen v kratkih skovikih škropotanje dežja v notranjem dvorišču ustvarja nežen rubato ki zašelesti v rdečerjavih tonih in se razgubi v megli z vonjem po kavi zakaj si minevanja še vedno ne znava razložiti ne takrat ko se v mislih srečujeva na ulici ti v Berlinu jaz v Beogradu ne ko se razpredava v ožilje listne ploskve ker jaz še vedno vonjam tvoje čike ti pa morda še kdaj zaduhaš ingver ki ga že od takrat tako vztrajno žvečim da mi pikantna aroma uhaja skozi pore in tebe od časa do časa nerazložljivo telepatološko zapeče jezik pa se dotika tvojih brbončic komaj spomnim najin problem ni gluhota razločno slišiva crescendo prihajajočega vlaka ti vstopiš sedeš se nasmehneš skozi okno ropot tračnic zaduši šumenje listja in poletje izzveni v pianissimo

17


Franci Novak

OKAMNELO

POEZIJA

Nekaj je okamnelo v meni, reče. Nekaj se je zlomilo v njej. – Leži mi na duši. Odvalilo se je. Zbudil se je s kamnom v prsih, s peskom v ustih. Nekaj leži, sloni znotraj pod oboki oči, za čelom, pod kožo. Pritiskajoč na – so ogromni balvani, zlomljena debla. (Te drobne steze med skalami, ki gredo na vse strani – kdo tukaj hodi, kdo opazuje, išče?) Za hrbti naloženega nekakšen šum, veter kot dih, dih kot veter. (Iz katerega vetra ti govoriš?) Kaj kameni znotraj, od katere politike zunaj se znotraj strjuje, pritiska? Drobne steze med skalami. Pod brežino, pod previsom, pod naloženim so pionirske rastline. Tu je doma nežnost trnov. Zlomljeno trohni. Rastejo novi poganjki, ki se upirajo, opirajo na to, kar leži, kar tišči. Tu iz skalovja nastajajo kamni, iz kamnov pesek, iz peska drobna črna prst. Pod trhlim deblom je velik srčast list, ne-cel.

18


Tu beli metulj najde senco, tu gre mravlja skozi zeleno puščavo, po purpurnih žilah. Od nekod je slišati oddaljeno hrumenje – kaj prihaja kot dež? Dotik, glas? Dotik glasu? Bo zravnalo, kar je zlomljeno, razdrobilo, kar je okamnelo, odmaknilo, kar sloni? (Kaj od zunaj – čeprav še ni poslednjega razprtja bitja vsemu, kar je zunaj – prihaja?) Zlomljeno trohni, rastejo novi poganjki. Oddaljeno hrumenje. Od katerega jezika drobni cvetovi v sencah pod previsi rastejo? (Govôri, še govôri – kar mehča, kar drobi.)

19


Aleksandra Jelušič

GNUS

POEZIJA

opazujem votle podobe človeških čeljusti njihov smeh drobne brutalnosti praske in vdolbine koliko nadrobnosti zmorejo moje pesmi? koliko resničnosti in laži? zamolčanosti? hitim hitim skiciram rdeče modro nagnusno zeleno srkam jih z blaženo norostjo polnim nosnice ušesa prepletam jih med lase ničesar ne delim ničesar ne podarjam vse podobe so moje vse načečkane na papir ko bo zmanjkalo pročelij vrat oken senc smrdečih trupel crkovine hrepenenj takrat bo konec kot norec bom praskala po oblakih za božjo milost hitrega konca za menoj bodo ostale kosti in preparirane podobe razvodenelega časa

20


Tom Veber

PREMIKI Popolnega uničenja ne moreš ustaviti s silo ali z načrtovanim napadom ampak z veliko mero tišine ko se zaveš sprva ni enostavno in te lahko pretrese vsa ta praznina ki jo je treba z nečim zapolniti zakrpati s šivi ki bodo vzdržali in tako dihaš v praznino njeni robovi se počasi začnejo rositi upogibati v nekaj poznanega okroglega jutri ni več tako negotov ko si cel .

21


Jože Vidmar

IZ PETNIH ŽIL Vsakič ko napišeš misel ali izrečeš besedo izpljuneš košček svoje drobovine praviš bistvo vsega je torej razdajati se po koščkih in o tem pridigati možak ki sva ga srečala pred katedralo v Metzu je govoril ravno o tem

POEZIJA

in midva nisva mogla vedeti da bova na drugem koncu sveta srečala njegovega dvojnika.

22


Marija Kisilak

III. TEMA

Zaprem oči in me ni. In si ti v temi mojih oči. In so tvoje roke v mojih (in so moje v tvojih), ki jih ni. Poljubljaš me na usta, ustnic ni. Je le tema v temi mojih oči.

23


Kristian Koželj

Trenutek, ko pod podplatom zdrsne kamen in navzdol povleče še čevelj in vse, kar je v njem. Kako se okleneš jeklenice, medtem ko pada in se odbija in doni kot glas drugega: Jaz. Jaz, ki sem. Jaz, ki sem in nisem. Jaz, ki vse delam novo … Zastrejo ga koprene, nekaj obvisi v zraku kot nad kakšno nedokončano simfonijo

POEZIJA

in kako je lahko življenje bolj življenje kot ta molk, ki ostane, kot misel, bliskovita, potegniti se navzgor in prečiti naprej ali razkleniti dlani in slišati to zgodbo do konca.

24


Renata Cigler Gandolfo

DOTAKNIL SE ME JE BEDRAČIZEM V MILEJŠI OBLIKI I. Glasna je bolečina v meni, Ki gleda skozi pore življenja II. Prijateljstvo v okovih Objema ljubezen neskončnosti III. Izgubljeni tulipan med zvezdami Si utira pot na sosedin vrt IV. Meja bodočnosti Prekriva sedanjost, Poizveduje o preteklosti V. Časovni stroj leta neznanega Številka 2756, kliče zbor Izgubljenih kraljestev živali Preteklih stoletij VI. Prvinska sestavina človeškega nagona Je želja po za vedno izgubljenem VII. Kako zadostiti človeški radovednosti? Z živalsko logiko

25


VIII. Luč podzemlja, ki razsvetljuje Izgubljene človeške duše, Odpira vrata v večnost IX. Tri so bile sestre velikega znanja: Odkritje, spoznanje in raziskovanje

POEZIJA

X. Dejavniki v življenju: Prostor, čas, smrt in življenje samo

26


Januš Marinček

ISKANJE BISTVA iščemo nujno potrebno bistvo, prebijamo se skozi nesmiselne lupine prav tako kot pri trenju orehov. Drobimo brezvezno prazne ovojnice, od njih ostane požgana pozaba, a se ne oziramo. Potujemo proti jedru in pepel za nami nam daje misliti, da smo s potjo sproti požgali bistvo.

27


Franjo Frančič

NEMIR

POEZIJA

Drobno glavo umrle ptice si pestovala v dlani, mavrica je obsijala hiše brez streh in korenin, v travi je ležala prašna popotna maska, tistega jutra ne bom pozabila, si rekla, ubiti očeta, ubiti čas, s krvjo si risala konjske glave, otrok je bil zvezan z bodečo žico, kako preprosto je sovražiti in kako težko ljubiti, vsa trupla, ki se kopičijo, pogrebi in smrti, jutranja kava in časopis, ne poznam te tujka, ves čas imaš nož v žepu, ko se obrne angel vremenar, prihaja vijolični dež pozabe, sredi noči vstajaš in preverjaš fotografije, iščeš, kje so tvoje knjige, vso belo noč se vračajo skrivnosti, dlani krvave, prazne, daleč, daleč odmev pozabljene ljubezni, odsev razsutih podob na temno svinčenem nebu pozabe.

28


Samanta Hadžić Žavski

DEŽ

Kadar dežuje, stečem ven in potem si pete obrišem v tvoj obraz. Ne takrat, ko sije sonce, in ne takrat, ko si jezen name, in ne takrat, ko mi molji grizejo kožo. Kadar dežuje, rastejo listi in se odpirajo dežniki in se na srcih počasi tali pajčevina, ki se je naredila v vseh sončnih dneh od zadnje nevihte. Kadar oblaki prekrijejo nebo in kadar mi kaplje dero v oči in kadar moji lasje postajajo plevel in kadar se moje roke raztegnejo v jato vran, takrat. Kadar dežuje, si obujem čevlje, obiščem tvoj dom in si pete obrišem v tvoj obraz.

29


Ana Gorinšek

UGANKA Kdo je

blaznež, ki stalno vztrajno vlači s srčike nakičeno lupino, zmikavt neulovljivi, ki še zlatim uram brez sramu minute krade, muzikant predrzni, ki v posmehu ritem skoz in skoz nadvlada? V črepinje razčetveri čeznaraven čardaš. Ob četah čenč častí čistino.

POEZIJA

Čas.

30


Alina Špan

GRIZEŠ ME Malo slabše je s teboj, je rekel psihiater. Malo slabše je z menoj, si rekel v tišini. Kavč je mehek, morda premehek za tvojo trdo zadnjico. Zato se presedaš in sprašuješ, koliko je ura. Knjige na polici so urejene po abecedi, razen tiste rumene, na levi. Tista rumena na levi se je vsilila v knjižnico tvojega psihiatra. In se sprašuješ, sprašuješ mene in njih. Sprašuješ vse o njej, ki ni dostopna ne tebi, ne Sokratu, ne Očetu. Malo si še pijan od včeraj in malo si še ožgan od cigaret. Malo slabše je s teboj, sem ti rekla v ogledalu. Malo slabše je z menoj, si mi tiho odgovoril.

31


Petja Grafenauer

NAJINA BITKA Za obzidjem se poslavljam mehko. Včasih odškrnem vrata in zakličem: Zdravo! To storim, da bi videla, če je še vojna. Takoj udari granata. Razmišljam, da bi kakšno vrgla nazaj. Celo skladišče jih je in demontaža traja. Medtem čakam mir. Ni v moji navadi, da požigam ruševine, na njih lahko zraste mehak mah. Ali pa šparglji, zdaj ko je pomlad. Čudežna mirta, ki jo hranim v lončku. Toda lahko ostanejo tudi gola tla. Preveč ognja, vetra in soli. A tudi na pogorišču, morda na jesen, preden mesto zagrne sivina, sam samcat zelen list spokoja. Hej! Vrtnarjenje izven obzidja ni v tvoji domeni! Medtem tam zunaj prihaja pomlad. Brsti poganjajo v lastnem ritmu. Začelo se je na ramenih in se nadaljevalo navzdol, vse do ... (Pa ne tam, kjer ste mislili, ampak približno 20 cm višje).

POEZIJA

Skorajda je pred leti našel svobodo v meni, a ni prihajal s prave strani, vedno le s hrbta. Dotakniti se me je treba od spredaj, brez laži in nadvse nežno. Evo, povedala sem na glas.

32


Nekoč, enkrat samkrat, v neki postelji mi je dolgo zrl v oči in prispel na cilj. Potem sva zaspala. Pozabila. Drugič sva bila v avtu, zavijala levo pri francoski ambasadi. Tišina. V njej prvič skorajda fizični srd v gubah desnega sedeža. Toliko jeze je lahko le v meni, sem si mislila in si jo pripisala. Ni bila moja. Danes bolečino z vrta strgam s strigilisom, ki ga že leta nisem držala v roki. V vmesnem času se na moje začudenje ni polomilo veliko zob. Pod bolečino je strah, a tudi tega nekako plevem. Nekdo je, ki sme hoditi ven in noter z mojega vrta. Kadarkoli. Po želji. Tudi vojska na drugi strani ne strelja, ko se sprehodi k njej. (Večinoma.) Utreti mu je treba mehke poti. Odraščanje v vojnem času ni hec. Kadar je na drugi strani, Se sprašujem, kaj naj s tistimi listi, tistimi, ki ne rastejo za otroke, ki zdaj poganjajo brez smotra. Odtrgam jih in jih dam v vazo. Z njo okrasim dom. V njem vlada mir. Potem grem. V svet.

33


Marija Bajt

VODA

POEZIJA

Nič hudega, če mi zapirate vrata. Pomanjšana se bom izmuznila skozi špranjo, saj sem kot voda, ki se razlije skoznjo in odžeja odnese umije utopi.

34


Dominique Reščič

MORAM V VETER PO TRAKOVE Znake kril poznam vznemirijo meglo odpirajo zlate line v pravljični vrt nenehno rojevajočih gnezd majhnih ptičjih gospodičen Privabi me cvetenje trav in murv vonj vzhodnika tik nad tlemi deževje v spominu pupkov svitek brvi čez vodo veliko tišin ki ne motijo druga drugo plapolanje čarnih napisov kresnic ko se zgosti večer v vijolično globoko misel Ostalo je nekaj stopnic z bledimi sledmi bisernih čeveljcev sramežljive vilinske princeske s polovico kraljestva s polovico princa Neznaten pesnik je blodil po mesečni pušči davno pred trumami kamenja povsod po izsušenem nebu ko ni bilo še nobene smrti ničesar ledenega v srcu zemlje ki se je srečna hrepeneče budila iz prvega spanca po rojstvu

35


Tleskajoč šepet ločja vrtoglavi stebriči zdravilnih izvirov mirno ždeči senčni lesi kristalni glasovi drseči po bregih velikih zelenih ušes lapuha nikjer nobene ječe nobenega groba

POEZIJA

Pogled na polje gorečih griv ko se sonce prikloni zenitu božanski samorogi pred počitkom potrpežljiv valujoč zrak trakov mojih pesmi v vetru

36


Milan Novak

Ni senca resnična prisotnost je energija zbrana v človeško podobo obkroži me neslišno brez korakov čudeč se vztrajnosti ali drznosti Ne bi smela biti ovira telesna ujetost za obiske v soju Nekateri so svetli drugi so temni sam sebe ne vidim težko je sploh govoriti o videnju V soju se čuti Ta svetloba ki jo vidim ko sem v telesu je nekaj povsem drugega čeprav sem to sprva povezoval Sluh vid in otip so tukaj povezani v en občutek Občutek zvoka je vseobsegajoč z utripi svetlobe in s sunki vibracij se dotika misli Ne zanimam je več bledi izginja prehaja v neke druge misli V soju ni prostora kjer bi bivali V soju se srečujejo prisotnosti ki so si podobne ostale se ne začutijo čeprav so vse tukaj v isti razsežnosti Včasih mi katera položi glavo na rame takrat stečejo misli v obe smeri jaz vem nekaj več ona ve nekaj več potem se spet razblini Svojčas ko sem šele začel obiskovati SOJ sem pričakoval koga poznanega a sem kmalu spoznal brezosebnost Tukaj prisotnosti nimajo imen in priimkov niso zmotljive in zamerljive imajo edino hotenje željo po vedenju Tiste najstarejše so zelo molčeče Tako zelo poznajo soj da jim ni treba več misliti Takšne prisotnosti ustvarjajo glasbo Lebdeč tako sredi ničesar zvenijo nekako ja angelsko Prisotnosti in glasba Toni melodičnosti se v soju ukrivijo tako ustvarijo razsežnost vidnega natančno se prilegajo okolici objamejo podobe in zvenijo z njimi Ta prežemajoč občutek enosti z vsem in vsemi me privabi znova in znova kot žejnega izvir

37


POEZIJA

Padam čutim neskončnost globine Ni me strah in se temu čudim Potem podvomim v telo moral bi imeti vsaj občutek tesnobe a nimam prsi nimam prostora za občutek nimam oči a vidim nimam glave a mislim nimam rok a čutim da drsim Radovednost je ki me preplavi opisovali so tunele in svetlobe in vsi so potovali nekam navzgor Morda sem ves čas živel nekje čisto drugje in šele sedaj prihajam tja kjer je bilo moje telo Ničesar ni kar bi lahko poimenoval VSE SO LE POJMI lebdijo z mano kak trenutek se razblinijo in že se prikaže drugi ki opiše kaj novega Vse se zdi naključno a ni povezuje se v nekakšen film v zgodbo Ugotovim da začenjam sam izbirati včasih tudi ponovim tiste ki so mi najprijetnejši Tistih neprijetnih sploh ne prikličem več igram se in ponavljam dva ali tri najljubše padam a to me več ne pritegne postaja nepomembno Vse več ponavljam en pojem izpuščam ostala dva resnično uživam v tem zdi se mi da bi tako lahko priklical tudi večnost In kar naenkrat odprem oči Pojem še zmeraj niha v meni vendar vse bolj oddaljeno Mislim da je to rojstvo

38


Ljubica Ribić

KORAKAVA

Vse je le žarek mrzlote ko te ni Skozi okno drsi svetloba ne dotika se nobene misli Zaledenele so skale Gozd je bolan Morje je nevarno Vse je le žarek mrzlote ko te ni Ne upam si zapeti Samo tišina in ledene solze Morje je nevarno ko te ni Korale so ukradli Ribe niso več prijazne ne dotikajo se me Ni rožmarina na tisti obali Skale so bodeče Imam krvave noge Ne čutim Ne vidim Ne upam si razpreti vek Bojim se da je zares vse drugačno Dotik Poljub In toplota Dihaš mi za vrat Zmeraj si tu In ribe so prijazne Skale ne ledenijo Sonce se zatika za vejo in me boža Morje je turkizna obleka ki se oprijema telesa Srečna sem ko si tu In sva skupaj Korakava Korak za korakom Dan za dnem Leto za letom Do spet

39


Ajda Peternel

BAZEN

kopljem luknjo in kopljem jo na svojem vrtu. lopata v mojih rokah se spremeni v kačo − ta se mi ovije okrog vratu in me zaduši. Kopljem luknjo in kopljem jo na svojem vrtu. Kopljem z dlanmi ki so boleče in krvaveče − lovec me zamenja za divjega prašiča in me ustreli.

POEZIJA

kopljem luknjo in kopljem jo na svojem vrtu. Jezno skačem po zbiti zemlji in jo prosim naj me vzame − zemlja mi odgovori z ne.

40


Primož Čibej

CIKEL INDUSTRIJSKIH SONETOV 1. sonet: SVARILO Bojim se prikazni v tovarni. V njej so zaprte kot v kripti, od koder ne morejo zbežati. Ko odpiram vrata, veter tuli, kakor da bi me svaril pred temo, ki kraljuje onkraj njih. Vstopim. V tišini prisluhnem hodnikom in kanalom, ki se raztezajo naprej in v desno. V kraljestvu nerjavečih cistern odmeva poleg kapljic le še moj korak. Na zidu števec poroča o mrazu. Tri stopinje. Temperatura, ki ohranja koncentrate za ljudi. 2. sonet: PODHLADITEV Za katere ljudi? Ne bi vedel. Saj tudi oni ne vedo zame. Ne vedo za strah, ki me prevzame, ko jo začutim. Ko bi le uspel povedati, kako grozno topla je prva prikazen, ki me plaši. Greje me in za trenutek se zdi, da bi lahko skupaj tu zaspala. Najde me takrat, ko je najbolj mraz. Ko telo in prsti otrpnejo. Takrat je ostalo nepomembno. V vročem mrazu poslušam njen glas med mežiki tisoč neonskih lun in spevi inox-nerjavečih strun.

41


3. sonet: SPOMINI Obstajajo še druge prikazni. Teh je več in jih lahko vidijo vsi. Z mano govorijo samo, če prvi spregovorim jaz. Trudni obrazi in roke se zdramijo, saj jih sicer nihče ne opazi, čeprav jih vsi vidimo. Nešteti pripetljaji in zgodbe kar vrejo iz njih. »Včasih, sine, včasih,« vzdihujejo med pripovedjo. Morda jih celo podkupiš s kavo, da ti povedo kako do skritih prehodov, za katere šef ne ve, prav tako kot za njihove solze.

POEZIJA

4. sonet: EKSODUS Kje je torej razlika med mano in prikaznijo? Edino v tem, da na koncu jaz lahko odidem, one pa ostanejo za vedno zaklenjene za mrzlimi zidovi. Pa vendar nanje mislim vsako noč v upanju, da bi bile nekoč tudi one rešene teh muk. Se potemtakem ne zdi, kakor da sem tudi sam še deloma ujetnik? Še zdaj je v tovarni vsak moj krik. Bežim od nje. Bežim pred trpljenjem. V njej sta duh in delovna doba. Iz nje stopam kot mrlič iz groba.

42


Nina Kremžar

DOM

sonce se upre v pelargonije v priprta stekla in črne pločnike in življenje je čeprav počasnejše ožje bolj očiščeno vonj po česnu je prekril vse ostale spomine ptica na pobarvanki in kanarček v kletki sta ostala nedokončana ti si pozabila da se otrok ne ziba z nogami navzgor ti si skoraj pozabila sebe tako poredko se še prikažeš na drugem koncu porumenelih oči ampak življenje je ker ni še smrt ne še čisto je ti si tu nekje v prostoru ki se deli po barvah si na konicah prstov svojih počrnelih rok si v nedokončanem pogledu življenje je čeprav boli čeprav te je strah je tu še nekaj časa zate 43


Borja Bolčina

POEZIJA

Pot je ravna in pot je ovinkasta. Sredi gotovega sveta srečuješ ljudi, od katerih na uganke odgovarjaš. Iz udobja kafičev. Iz udobja kulture in neosebnih pogovorov. Nekdo ti jamči za prostost. Taisti so izurili klavce in nove žrtve za novo Guernico. Za eksodus kavkazov, bežečih nazaj v stih, da oživijo med figami in osli; med hišami, ki jih nihče več ne kliče svoj dom.

44


Eva Tomažič

PISMO MIKLAVŽU ZA ODRASLE Dragi Miklavž, včasih si naskrivaj želim, da bi se preoblikovala v fetus. Mogoče rajši zigoto in si zamenjala nesposobnega fotra. Želim si, da bi mi poleg bencina plačali še uro vožnje do šihta s peturnim delovnikom, ne da bi me ob tem obsojala še jebena mravlja. Če smo že pri tem, bi Darko lahko imel večjega, da potem ne bi pri psihologinji razglabljala, ali imam nek nerazrešen Ojdipov falični kompleks. Želim si, da bi lahko vrgla Nokio letnik 2001 v nekoga, brez da bi občutil posledice. Telefon mislim. Pa sebe. Želim si, da bi lahko žrla kot prašič in se futr ne bi uskladiščil v tri šlaufe. Želim si, da Helex ne bi bil na recept. Najbolj si želim, da bi brala misli drugih in potem bi skupaj metali Nokio letnik 2001. Lep pozdrav tvoja (ne)odrasla punca P. S.: Če mi želja ne boš mogel izpolniti, pojdi v k*. 45


Eva Kovač

Čas je …

POEZIJA

Pila sva iz zlomljenih skodelic, to je vse. Ti iz moje, jaz iz tvoje; tako je bilo ... Odložiti takšno početje je kot vreme, ki na jesen odnese ljudi in galebi spet čuvajo svoje plaže. Odložiti takšne stvari je naravno. Ne kupiš manj, ne prodaš več, ne prosiš in ne tožiš nad potekom róka. Včasih je ljubezen takšna … Včasih je ljubezen ena sama skodelica, ki ji veter boža razpoke in ji sonce gladine greje in jo samoten val umije.

46


Nina Medved

Kira. glej, muha. muha je tu. kako spremeni smer in se izstreli v spalnico. kako obrača olivne oči, da bi videla, kje se nahaja. kako sem mislila, da se bom z njeno elegantno prisotnostjo lažje borila z golimi utežmi skrbi. da jih bo odmjavkala nekam drugam. kako sva jo namesto tega naučila nekaj besed. muha. mačka. nehaj. pridna. kako so me naučili nekaj besed. pametna. prijazna. pridna. kako postane ukaz prej kot pohvala. kako si zase želim, da bi znala ubogati le, kadar se odločim. kako od nje pričakujem, da bo zmeraj ubogala. muha. mehka šapa. pridna.

Zmagovalna pesem Literarnega natečaja Spirala 2019

47


Opisna ocena zmagovalne pesmi za natečaj Spirala 2019 – področje poezija – Kira. Glej muha. avtorice Nine Medved

Opisna ocena zmagovalne pesmi za natečaj Spirala 2019

Piše: Tonja Jelen

Kira. glej muha. je zmagovalna pesem, ki odpira večplastno problematiko tako s perspektive lirske subjektinje, dvojine – mladega para − kot tudi družbe. Lirska subjektinja z natančnim opazovanjem razvije podobo muhe, ki velja za žuželko, ki ni najbolj priljubljena in jo vsak želi odgnati (o muhi govorijo tudi ljudske in »otroške« pesmi). A tu je pred nami drugačna perspektiva. Par jo želi udomačiti kot psa, mačko, jo prilagoditi na domače okolje in jo povsem prisvojiti; da bo v veselje, dodatno skrb, seveda v pozitivnem smislu. Še bolj do izraza pride nagovor – kira – katera (op. a.), izraz, ki izhaja iz štajerske narečne baze. A tu nismo priča klasičnemu, skoraj ponarodelemu kazalnemu zaimku – tota, temveč kira, kar lahko povežemo z občudovanjem. Ta muha je tako povsem blizu subjektki, ki nas v drugem delu pesmi preseneti – kot muha se počuti tudi sama. Krotka, ubogljiva in seveda vztrajna se kaže v vseh oblikah in na področjih svojega delovanja, a ljudje še vedno ne opazijo njenih prizadevanj in vrednot, ki so ji bile privzgojene. Želja, da bi lirska subjektinja končno postala svobodna in se o »pridnosti« (ta beseda je na koncu pesmi tudi odebeljena) odločala le sama, ostaja tako povsem le neuslišana želja. Pesem, ki je iz nabora prispele poezije izstopala že na začetku in se hitro povzpela med najbolj obetavne in izdelane, vsekakor vsebuje tako ostro kritiko družbi, ki ne prizanaša posameznici – tako v človeški kot živalski obliki − odlikuje tudi stilistika, ki s premišljenimi lomi in ločili nakazuje ritem – let (muhe), misli, zagona. Prav tako pa je ta pesem lahko uteha vsem umetnicam_kom, ki gredo z dvignjeno glavo naprej in se ne predajo ob hladni in nemi skupnosti, ki ji ni mar ne za okolje ne za kulturo. Skratka pesem, ki odpira ogromno diskurzov in se tudi poigrava na ravni jezika.

48


Zbudim se in najprej ne vem, kje sem, čutim le bolečino, ki se plazi iz zatilja čez levo sence proti nosnemu korenu. Bum-bum, b-b, b-bum aritmično utripa srce. Slabo mi je, kožo imam mokro, lasje so zavozlani in grlo bi pilo mehurčke. Dihaj, dihaj malo globlje, vdih naj bo svež in hladen, izdih vlažen in topel. To je vaja za sproščanje, a nikakor se ne morem zbrati. V hotelu sem, v postelji. Rjuha je napeta, nikjer nobene gube, odeja je gladka. Tudi blazina je ravno pravšnje debeline. Gotovo draga soba. S težavo odprem zlepljene oči in prestrašijo me temni madeži na posteljnini, kot blisk zarežejo v možgane. Poskušam se spomniti včerajšnjih dogodkov, ampak vse je megleno, čeprav v sobo sije sonce. Zraven mene spi ženska. Narahlo vstanem, da se jogi ne zatrese, aačččihh, čih, alergična sem na gosje perje, doma imamo v povštrih samo sintetična polnila. Na dušek spijem dva kozarca vode in poplaknem aspirin, ki leži na tapisonu. Pretrdo odložim kristalno čašo na predalnik, mastna je od šminke, ona pa niti na trzne. Poznam jo že dolgo, priznana umetnica je, čeprav težak karakter. Najela me je, da kuriram njeno razstavo, za dober honorar. Tudi sama sem dobra v svojem poslu, skrbi pa sem kljub vsemu imela. Kako bo publika v tem majhnem kraju sprejela njena dela? Podobe porezanega telesa, golega seveda, puščanje krvi. Stigme. Vrh vsega si je zamislila performans, ki naj bi do 49

otvoritve ostal skrivnost. Všeč so mi ekscesi in močne izkušnje, tega ne skrivam, vendar želim imeti nadzor. Do konca ni pristala na to, da mi razkrije podrobnosti, ampak taka je moja služba in včasih je treba tudi tvegati. Nje ni nič skrbelo in imela je prav. Ljudje so se pripeljali od vsepovsod, da bi videli najnovejšo produkcijo, predvsem pa njo, umetnico žrtev, ki se igra s svojim življenjem. Že takoj, ko je vstopila, je prostor zavibriral. Bili smo očarani, presunjeni, skoraj vse se je prodalo. To se že dolgo ni zgodilo. Hodila je med publiko in z britvijo parala svoje še nezaceljene kraste in razkazovala zastarele podplutbe na rokah in ramenih. Kri ji je v potočkih curljala po dekoltirani obleki in se strjevala v sluzaste rezance. Pri tem je enega za drugim praznila bellinije, pa sem jih še jaz. Breskev sicer ne maram, mi je pa všeč penina, očitno preveč. Nisem se branila, ko mi je prinašala polne kozarce in slane oreščke, ki niso pasali zraven. Bila je božanska, čutila sem, da njena kri postaja moja, čisto me je prevzela. Ko so vsi odšli, sem ji sledila v sobo. Najprej je pojedla nekaj aspirinov in nama zmešala pijačo iz minibara, jaz pa sem kadila in na svoji koži preizkušala ostrino njenega jezika in njenega rezila ... Flešbeki udarjajo vse močneje, kot strele sredi polja. Vsega sem vajena, a tokrat me je majčkeno zaneslo, meje kontrole so se zamaknile. Pekoča bolečina, ki je bila včeraj še užitek, zdaj zateguje kožo na rokah, potrebujem tuš in nekaj za razkužit. Pa kavo.

PROZA: Zgodbe

Nataša Skušek

ODPRTJE


PROZA: Zgodbe

Ogrnem se v zapackano odejo in odprem vrata na teraso. Bom-boomm, bom-bom, poldne je, spomnim se, da je celo noč donelo iz zvonika, verjetno vsako polno uro. Pi-pii, p, pi-piiiii, vse naenkrat, zdaj me kliče še mož, a se ne oglasim. Usedem se na balkon in opazujem ljudi na trgu pod mano. Petkovi opravki, starejše gospe, nekaj moških v rekelcih in mame z malimi otroci. Moja dva sta zdajle v šoli. Telefon še kar zvoni, jaz pa se moram čimprej spomniti, kaj bom rekla: urezala sem se z olfa nožem, ko smo postavljali razstavo in sem morala na urgenco ... hmmm … nekdo je kupil vse fotografije, pa smo jih zapili ... hm … saj sem rekla, da bom pozna … Z malo domišljije vse vzdrži. Ampak zdaj se moram spraviti k sebi in misliti na razstavo, končno sem zaradi tega tukaj. O dogodku bodo gotovo poročali mediji, upam, da same dobre kritike, zrasel bi mi ugled. Računam z nastopom pred kamero, premišljujem, kaj bom povedala in kaj bom oblekla, da zakrijem porezane roke. Za boljšo koncentracijo prižgem cigareto, tudi to je izgovor, včeraj jih je bilo preveč. Vdih in izdih se zdaj zares podaljšata, glavobol pa postaja vedno hujši. Stopim nazaj v sobo, morala bi jo zbuditi, da se trezno pogovoriva, ampak ne vem, kako naj začnem. Poližem kapljico krvi na njeni rami, ah, pustila jo bom spati, med spanjem se rane hitreje celijo.

Alex Kama Devetak

V SPOMIN NA DOBRE STARE ČASE, KO SE JE VSE REŠEVALO Z GRMADO Nonsense zgodba z didaskalijami

To ni najslabša zgodba na svetu, saj v njej nastopa sodnica, ki predseduje sodniji skupaj z drugimi sodniki v sodih, dveh, treh, štirih sodih. Vsi ti sodniki v sodih sodijo metulju, ki je tudi sam skrit v sodu, v sodu polnem identičnih metuljev, ker je z usti ukradel rumeno vrtnico sredi vrta, katerega lastnik je jelen, ki pa ni skrit v sodu, saj bi ta bil premajhen za njegove rogove. Če bi bila to najslabša zgodba na svetu, bi sodnik v sodu jemal ven enega metulja po enega in temeljito spraševal, kdo je z usti ukradel rožo. (Mojca na knjižni polici se dela, da pospravlja piskrček.) Ko sodnik v sodu ne bi dobil

odgovorov, bi moral ukrepati. Mogoče bi metulja pojedel, mogoče bi ga razcefral, mogoče bi ga spet vrgel v sod. To bi bilo zabavno, ker bi se potem ta sodna sodnija v sodih ponavljala za vse večne čase. Sodnija a la Kafka z razcefranimi metulji na posteljici lesenih sodov s priokusom agrumove spume in bazilike. Ampak to ni najslabša zgodba na svetu, torej ne bomo sodili žrtvam, kot se to prepogosto dogaja (za trenutek pogledaš proti knjižni polici, kjer se Mojca dela, da še kar pospravlja piskrček). Sodniki so v tej

zgodbi pravični, zato bodo pustili krivemu metulju, da se sam javi. In seveda se. Gospodje sodniki v sodu,

50


gospa sodnica v sodu, pravim vam, vedno bolj metuljači metulj, roža je bila moja. Tisti jelen (vehementno zaflafuta v smeri jelena) mi jo je ukradel, ko je bila še seme! Ukradel vam pravim! In katero sodbo si želite? (Zadoni iz enega soda, verjetno iz tistega, v katerem je skrita sodnica.)

Sežgite ga na grmadi! Na grmadi, na grmadi, na grmadi, se sliši iz soda polnega metuljev. V najslabši zgodbi na svetu bi se sodniki v sodu s tem strinjali in bi jelena sežgali na grmadi, tudi v spomin na dobre stare čase, ko se je vse reševalo s sežigom na grmadah. (Na knjižni polici se Mojci pridruži lisica, ki sede zraven nje.) Gospa sodnica v sodu, se

oglasi jelen, ne smemo pozabiti, da sem jaz tukaj žrtev, ki je ostala brez rože, saj mi jo je metulj ukradel z usti (dramatična tišina) in to pred mojimi rogovi, zajeleni jelen. In katero sodbo si želite? (Zadoni iz enega soda, verjetno iz tistega, v katerem je skrita sodnica.) Razcefrajte ga in sežgite

na grmadi! Začne kričati jelen. Na grmadi, na grmadi, na grmadi (odmeva med njegovimi rogovi). V najslabši zgodbi na svetu bi se sodniki v sodu s tem strinjali in bi metulja razcefrali in sežgali na grmadi. A to ni, ponavljam, najslabša zgodba na svetu, zato tega ne bomo počeli. Bomo pa naredili nekaj, kar se spodobi v vsaki zgodbi, dobri ali slabi, najboljši ali najslabši: preobrat!

gospa sodnica v sodu, pravi metulj, svoje, ponavljam in podčrtujem svoje, rože nisem ukradel z usti, rožo sem pojedel. Pojedel, pojedel, pojedel, ponavljajo metulji. In zakaj ste jo pojedli? Vpraša sodnica v sodu. Gospa sodnica, lačen sem bil, roža pa je bila moja že odkar je bila seme, imam račun iz Bauhausa, kjer sem kupil semena. Bauhausa, bauhausa, bauhausa ponavljajo metulji. (Vsi na knjižni polici zmajejo z glavo.) Nisem je ukradel z usti, kako bi jo lahko, če je bila vendar moja že od semena, ampak pojedel sem jo, gospa sodnica, vidite razliko? Seveda, seveda, razumem, pravi sodnica v sodu. Če je tako, potem to nikakor ni sodni prekršek, tako da vam gospod jelen žal ne morem ustreči. Lahko pa, ustrežem obema, da bo jelen sit in metulj cel. (Spet dramatična tišina. Vsi na knjižni polici začudeno dvignejo pogled, samo lisica se še bolj nasmehne.) Prinesite grmado! (Zadoni iz soda, v katerem je skrita sodnica.) Grmado, grmado, grmado,

ponavljajo ostali sodniki. Oba bomo sežgali na grmadi, v spomin na dobre stare čase, ko se je vse reševalo z grmado. Grmado, grmado, grmado, vedno bolj doni iz sodov. Jelena in vse metulje vrzite na njo. (Vsi na knjižni polici se zakrohotajo, samo zajček začne jokati.)

Prižgite grmado! Grmado, grmado, (Mojca, ki se skriva na knjižni polici grmado, vedno bolj doni iz sodov, zainteresirano prisluhne. Lisica prikliče še medtem ko naše bolj ali manj nedolžne volka, medveda, zajčka in jelena.) Preobrat, žrtve že gorijo na njej. ki ga nihče ne pričakuje, preobrat, ki ga (Zastor. Mojca, lisica, volk, medved in jelen nihče ni vedel, videl, slišal, čutil: čas je stoje ploskajo, zajček se užaljeno odpravi stran za najslabši preobrat na svetu in to v od skupine, lisica ga brcne in zajček pade s zgodbi, ki ni najslabša zgodba na svetu! knjižne police. Pa smo spet tam.) Gospod jelen, gospodje sodniki v sodu,

51


Davorin Lenko

INTIMA

»Oprosti mi, ampak ti si tako dobra, da se sploh ne bom mučil s predigro.« »Kaj?«

PROZA: Zgodbe

* »Ljubiti te, kot si, bi bila najbolj preprosta stvar.« Podrobnosti sobe so se skrivale v polmraku. Dve stenski luči sta nanju in na predmete v prostoru metali nežno svetlobo. Nagnil se je k njej in ji zašepetal, da bi jo lahko častil, če bi mu le dala priložnost. Maja je zamomljala nekaj nerazumljivega in nagnila glavo vstran. »Vem. Vem. Vem, da nimam šans. Vem pa tudi … Zdaj se mi treba več skrivati. Niti tebi. Lahko si.« Mlada punca ni dala od sebe nobenega znaka, da razume. Privezana na stol in z gagom v ustih je bolščala nekam v desno, nekam v tla. Njegovi roki sta segli proti njenemu trebuhu in prsti so se oprijeli rjave majice, ki jo je nosila. Razgalil je njen trebuh, nato pa stopil vstran in pred Majo privlekel še en stol ter sedel nanj. Prijel jo je za boke, podrsal po trebuhu ter potisnil konico sredinca v njen popek in nežno povrtal. »Vzel ti bom to reč iz ust, če obljubiš, da ne boš kričala,« je rekel odsotno. Maja je negotovo pokimala, zato je storil, kot je obljubil. Ko je odstranil gag, se je iz njenih ust pocedila slina. Nasmehnil se je. »Veš,« je začel, »pravijo, da nam nekateri ljudje dišijo 52

bolj kot drugi, a nisem še spoznal ženske, ki mi ne bi dišala. No, razen stark. Prav … ne vem, vse mi dišite. Vedno ste mi.« Odprtih ust je bolščala vanj, a rekla ni ničesar. Slina ji je bingljala z brade. »Ljubiti se z drugo osebo pomeni tudi ljubiti se s sabo. A ljubiti se s sabo pomeni ljubiti se s truplom. Poglej me in mi povej … Bi seksala z mano, če bi ti obljubil, da te bom izpustil?« Maja je počasi pokimala. »Ja,« je pokimal še on. »Kar naenkrat bi vsaka. Nekateri postanemo zanimivi šele, ko je v igri smrt.« Pomel si je obraz. »No, glede vonja … Tole me bolj zanima.« Potisnil je dva prsta v razpoko njene pazduhe. »Čisto mokra si,« je osuplo šepnil. »Prosim …« »Kako si mokra …« »Prosim …« Ponesel si je prsta k obrazu, zaprl oči in ju povohal, preden si ju je vtaknil v usta. Čeprav je s svojimi prošnjami kvarila razpoloženje, je poizkusil užiti trenutek. »Veš, zadnjič sem imel tu neko punco … Povsem jasno je vedela, da bo umrla, a vseskozi me je prosila, naj je 'prosim' ne posilim. Posilim … Posilstvo je zadnja stvar, ki me zanima. Rad bi te vohal, ja, itak, a predvsem bi rad, da bi se mi … Ne vem … Odprla. Misliš, da bi ti uspelo?« Majine oči so poiskale njegove. Nekaj časa so topo bolščale, nato pa se je v njih nekaj stopilo. Nekaj, kar je bilo še trenutek poprej železo in led, je nenadoma postalo bombaž in voda. Pokimala je. »Toda še prej moram nekaj storiti,« je


rekel. »A prosim te, ne razumi tega narobe. Prav?« »Kaj?« »Udaril te bom. Pa ne s pestjo. Z dlanjo. A res te prosim, da se zavedaš, da tega ne počnem iz sovraštva. Ali prezira. Pomagati ti hočem. Lahko razumeš to? Samo ena klofuta. Misliš, da boš lahko prenesla?« Bolščala je vanj in sopla. »Tole, kako dihaš … Panika te grabi. Bolje ti bo. Minila bo. Obljubim.« Ko je Maja končno prikimala, je vstal s stola, jo prijel za brado in ji dvignil obraz kvišku. »Ampak takole bo,« je rekel s tako preudarnim in hladnim glasom, da je presenetil še sam sebe. »Gledala me boš v oči in ne boš trznila, ko se mi bo premaknila roka. Lahko storiš to?« Maja je skomignila z rameni, vendar sta bili v njenih očeh tolikšni iskrenost in osredotočenost, da je ni imel več srca mučiti s podrobnostmi njegove zahteve. Ko je bil pripravljen, je z vso silo zamahnil proti njenemu obrazu in po prostoru je odjeknil masten pok mesa ob meso. Njena glava je omahnila na drugo stran, on pa se je zaprtih oči sesedel na stol. Bil je ponosen nanjo, ker ni kriknila. Ponosen, ker ni bušnila v jok. In nenazadnje – ponosen, ker sta bila sposobna deliti si, in drug drugemu podeliti, ta dragoceni trenutek. Ko je odprl oči, je opazil, da ne sope več. Njeno dihanje se je umirilo in Maja je izgledala za korak bližje cilju. »Hvala,« je dahnil in za nek nedoločen čas sta obsedela tišini, ki jo je nato, zdaj sveže opogumljen, prekinil s ponudbo: »Če mi poveš, koliko spolnih 53

partnerjev si imela v življenju, ti bom jaz povedal, koliko žensk sem ubil. Ker … Priznajva si … Intima je še edino, kar je nama ostalo. Ti boš umrla, meni pa bo ostalo samo še tvoje truplo.« Za trenutek se je zamislil, nato pa dodal: »No, seveda mi bo ostal spomin nate, pa tudi tvoje stvari, tebi pa bo razodeta skrivnost smrti. Nemogoče je reči, kdo bo na boljšem. In tako nama res ostane samo še intima. In to je … V bistvu je smešno … Bolj kot si fuknjen, bolj si intimen. Ljudi hote ali nehote posrkaš v svojo bolno intimo. Verjemi mi, veliko več bi pobijal, če davljenje ne bi bilo tako intenzivno. Tako osebno. In zato naporno.« »Ne vem.« »Česa ne veš?« »S koliko ljudmi sem bila.« »Ja … Tega sem se bal. Ampak vsaj približno moraš vedeti … Kaj? Pet? Štirideset? Sto?« »Dvanajst? Ne vem. Res ne. Ne zdaj. Če bi lahko premislila …« »Ja, ja. Je že v redu.« Tolažeče ji je položil roko na stegno, čeprav ga je njen odgovor pretresel in bolel. Bolel – kolikor je on razumel celotno stvar – celo bolj, kot je njo njegova klofuta. Besede namreč režejo tudi tisto, česar noži in žage ne morejo: duha. Ko se je zbral, se je opomnil, da ji je dolžan svoj del odgovora. »Ti boš moja deseta,« ji je tiho rekel, nato pa se nagnil naprej in jo poljubil na vročično čelo. V usta se mu je naselil slan okus njenega znoja in zalotil se je pri razburljivi misli, da mu je bil okus njenih pazduh bolj všeč.


Vita Jana Bohanec

*

PROZA: Zgodbe

Ob pol treh zjutraj sta pričela s pogovori. Kmalu se je poizkusila zateči v apatijo. Primazal ji je zadnjo klofuto njenega življenja. Okoli petih ji je povedal, da jo bo ubil ob sončnem vzhodu. Ob 6:33 se je na obzorju prikazalo sonce, on pa se je stoje nad truplom nenadoma zavedel tako groze kot genialnosti svojega dejanja: uspelo mu jo je prepričati v nujnost, pomembnost in neizbežnost njene lastne smrti. Še sam ni vedel, kako mu je uspelo. In pomislil je, da tako najbrž seksajo normalni ljudje.

54

ŽIVLJENJE JE DOLGA POT Skočil sem na železniško progo. Šel do koruze na drugi strani. Trava bi mogla bit zrela. Ogledoval sem si jo. Počasi bo. BIP BIP From Rok: Stari, dons zvečer nujno novo. Tamali iz soseske so mi vso pokupl. Odpisal sem mu. To Rok: Ok. »Mami, mami, glej, robide!« Skril sem se za drevo in počakal, da sta šla mimo. Ko sem ju zagledal, me je zmrazilo. Modre oči, rjavkasta barva las, ovalen obraz … Ne, nemogoče! Mali se je nasmehnil. Ob tem je razkril globoke jamice v licih. Nekaj v meni se je premaknilo. Šit, ne ... Mah, nima se smisla sekirat. Veliko otrok izgleda tako ... Nimajo pa vsi tvojih obraznih potez ... »Mami, v tem gozdu živijo medvedi?« Obrnil se je proti ženski in tedaj sem na vratu zagledal materino znamenje. Bilo je veliko, okroglo, rjavkasto in rahlo nagubano. Če ta ni moj! Čisto možno, pofukal si pol mesta. Ah, tisto so bili časi … Uf, prelepi a? Ne bodi sarkastičen! Sicer pa ne vem, zakaj se pogovarjam s teboj, torej s seboj.


Sam sebi si najboljša družba. Prhnil sem. Prej najhujša! »Mami, pridi!« Obrnila se je. Otrpnil sem, kajti bežno sem se spomnil neke divje zabave ob koncu nekega šolskega leta. Preplavilo me je hrepenenje po omami drog in seksa. Ta je kar puhtel iz deklet. Rjavi lasje, vitka postava, pegice posute po nosu … Nato sem zagledal še obraz. Naenkrat sem vedel. O, pizda! To je ona! Tista skejterka, izdajalka! Res je bila prasica. Zakaj bi človek razkril policiji, kaj vse se dogaja na teh žurkah, a? Zadeti, zakaditi in do mrtvega napiti – to ni nič takega! »Takoj, ljubček! Samo Samu moram povedati, kdaj prideva domov.« »Stric Samo, stric Samo! Mami, se boš poročila z njim?« Otrok je prihajal vedno bližje mojemu skrivališču. Še bolj sem se potuhnil. Srce mi je razbijalo. Otrok, ki hoče imeti očeta … Te to na kaj spominja? Utihni! Imel sem ga! Nikoli ga ni bilo doma. Če pa ni sklepal velikih poslov, je hotel popolnost. Naj se jebe! »Pridi, Jan, zamudila bova vlak!« Naenkrat sem ostal sam. BIP BIP From Rok: Stari, zdele rabim robo! Stekel sem za njima in prišel na postajo, ko je vlak pripeljal. Na naslednji postaji sem izstopil in šel do napol propadle 55

stavbe. Vzel sem pošiljko in napisal Roku. To Rok: Prihajam. BIP BIP From Rok: Prid h Gorazdu. Nove pičke ma. Kmalu sem prišel do še ene napol propadle stavbe. Ta je večja in popisana je z grafiti. Okoli nje se širi vonj postane trave, urina in snovi, za katere povprečen Slovenec še slišal ni. »Hey, stari!« Pozdravil sem dolgolasega tipa. »A imaš travo?« »Valda.« Dal se mu jo. Pospravi si jo in pomigne proti hiši. »Gorazd ti je prišparal eno ful dobro. Top rit, blont dolgi lasje.« Nasmehnem se. »Pokaži.« Skozi vežo greva do starega, majavega stopnišča. Vzpneva se navzgor. Prideva do stare sobe. Odprl je vrata in vstopila sva. V majhni sobi je stala postelja in na njej je sedela mlada punca. Pogledam jo od glave do pet. Oblečena je v črno kombinežo. Ta je tako prosojna, da skoznjo vidim obris njenih prsnih bradavic. Premerim še obraz z velikimi rjavimi očmi in dolgimi platinastimi lasmi. »Dobra bo!« Rok je v hipu izginil. »Jemlješ tabletke?« Pričel sem si odpenjati hlače. Ko jih ena ni vzela … POZABI prizor v gozdu! Samo sprostil bi rad! »Gospod, želijo?«


PROZA: Zgodbe

Prestrašene oči so se zazrle vame in nisem več mogel. Sam sebi sem se zagabil. »Opravila si!« Šel sem na ulico. Vame se je nekdo zaletel. »Pardon, gospod! Nisem hhhotela, samo žžžoga mi je ušla!« Vame se prestrašeno zazrejo oči majhne punčke. »Kat, spet težiš?« Do mene pride ženska, ki izgleda kot utelešenje smrti. Bleda, posušena, suha, postopoma se razkraja. »Smrklja nehvaležna, nisi šla po travo? Za nobeno rabo nisi!« »Za nobeno rabo nisi … Za nobeno rabo nisi … Za nobeno rabo nisi …« Zbežim stran. Utihni, utihni, utihni! Toda stvari se samo stopnjujejo. Pred očmi zagledam očeta. Bolje rečeno gospoda Poslovneža. »Za nobeno rabo nisi! Jokaš? Si slučajno punčka?« Ja, foter, punčka sem! Zato si TI zdaj v pofukanem bankrotu, JAZ pa imam denar! Ustavim se na nabrežju. Vzamem kamen in ga zalučam v reko. PLJUSK Spomnil sem se mame. »Ne jezi očeta. Klemen, zresni se in naredi letnik. V mojih časih je bila srednja šola dosti težja … Ne razumem te! Če ne boš imel izobrazbe, boš fizični delavec! Za nobeno rabo ne boš! Kako boš potem živel!?« Pograbim še en kamen. Tako mami, da preprodajam jebeno drogo! 56

Na drugi strani zaslišim cviljenje. Mladi parček se je ravnokar poljubljal. Ob tem začutim nekaj ... Ne, NE BOM spet hrepenel po punci! Ker sta te Ana in Roberta prizadeli, to ne pomeni, da so vse takšne … Ženske so dobre samo za fuk! V reko zalučam še en kamen. Če ti tako praviš … Toda bilo je prepozno – pred očmi vidim sproščene treninge z Roberto, druženje z Ano. Prevzame me toplina, toda obenem začutim jezo, bolečino, razočaranje. Spomnim se Robertine zavrnitve. Zaljubljena je bila v Mateja! O Ani pa ne bom zgubljal besed! Me je res težko imeti rad takšnega, kot sem? Po licu mi je spolzela solza. »Fantje ne jočejo!« JEBI SE, FOTER! Besno udarim v drevo. Začutim sprostitev. Usedem se. Nenadoma do mene pristopi mačka. Žalostno me pogleda. Kakor da bi čutila mojo žalost, zleze v moje naročje in zaprede v ritmu bitja mojega srca. Ne morem več! Zjočem se. »Mjav!« Poliže mi obraz. Nekdo me ima rad! Ker v tebi vidi to, kar v resnici si. Zakaj tega ne vidijo ljudje? Če hočeš, da bi te imeli drugi radi, moraš naprej ti sebe imeti rad. Kaj naj naredim? Najdi sebe. Kako? Diler sem! Luzer! Ljudi uničujem! Življenje je dolga pot, polna izzivov


in zmot. Bodi, kar si, takrat življenje vzbrsti. Nikoli se ni prepozno spremeniti. »Mijav!« Mačka je s taco pokazala v daljavo. Sonce je zahajalo in star dan se je zaključeval. Jutri prihaja nov. Poln priložnosti in upanja.

57

Vanja Tajnšek

NEUSLIŠANA ŽELJA »Joj, pa ti se nisi čisto nič spremenila!« Kisel nasmešek, ki bi moral biti pravzaprav širok do ušes, je za trenutek preletel njen rahlo bledikav obraz, ko je segla po priponki z napisom 4. C. Dva tedna nazaj, ko je prejela vabilo na obletnico mature, je v prsih začutila zbodljaj, ki ga ni bilo na spregled že vsaj petnajst let. Sesedla se je na stol in zavzdihnila tako na glas, da jo je kolega izza sosednje mize začudeno vprašal, ali je z njo vse v redu. Spomini so priklicali občutke, za katere je bila prepričana, da jih več ni, a so očitno le potuhnjeno ždeli tam nekje v zadnjem kotičku srca, in čakali, da privrejo na plan. In ji pokvarijo dan. Želela si ga je bolj kot kogar koli, šla študirat v isto mesto kot on, nato pa razočarana ugotovila, da si je premislil in odšel na študij v tujino. Ob osamljenih večerih je pogosto molila in prosila boga, čeprav vanj sploh ni verjela, da ga naj nameni njej. Le na prvo obletnico po zaključku šolanja je šla, kasneje pa so vabila začela izostajati, saj se nanje nikoli ni odzvala. Tisto srečanje sta plesala skoraj ves večer, obujala spomine in prepričana je bila, da njegove roke niso slučajno zašle na mesta, na katerih so pustile žgoče sledi, o katerih je razmišljala še nekaj dni po tem. Kaj dni, mesecev. Malo pred polnočjo pa je njuno prepletanje teles zmotil telefon. Začutila je vibriranje v njegovem zadnjem žepu, saj se je z dlanjo pravkar


PROZA: Zgodbe

sprehajala preko napete hlačne linije. Ugriznila ga je v spodnjo ustnico in s porogljivim glasom poredne zapeljivke vprašala: »Je to telefon ali kaj drugega?« »Moja je prišla po mene. Domov grem,« ji je odgovoril, ne da bi sploh pogledal, kdo ga kliče. Pustil jo je sredi plesišča, z odprtimi usti in skuštranimi lasmi. Nobenega Oprosti. Nobenega Te pokličem. Nobenega Adijo. Bila je prizadeta in razočarana, čez čas, ko je zavrnil prav vse poskuse navezovanja stikov, pa se je zavila v jezo, ki jo je nosila vse do današnjega dne. Pa vendar se je tokrat odločila, da se odzove vabilu. Ni vedela zakaj. Morda da sebi dokaže, da ji je končno vseeno in da je pogled nanj ne more več prizadeti, čeprav ji je spomin na njegove črne lase in nebeško modre oči ponovno pognal kri po žilah. Prsti so se ji neprijetno tresli, ko se je trudila z zapenjanjem, in hudovala se je na predebelo blago, iz katerega si je, posebej za to priložnost, dala narediti hlačni kostim. Drzna odločitev, a ko je stala pred ogromnim, z zlatim okvirjem obdanim ogledalom, v preddverju slavnostne dvorane, je vedela, da se je odločila prav. Njena, še vedno vitka postava, je bila v črnem, žametnem objemu zapeljiva, in to je tudi želela. Končno ji je uspelo zapeti rumeno priponko. Namestila si jo je na vidno mesto, na ovratnik, čeprav je bila kaj klavrna družba zlati broški, na kateri se je bahavo bleščal velik rdeč rubin. Kupila si ga je, ko je nekega dne razčistila sama s sabo in si rekla, da ji bo pogled nanj v opomin, da mora imeti 58

najbolj rada pravzaprav sebe. Počasi je stopala proti dvorani, iz katere se je slišal trušč množice. Bila je pozna. Ob mogočnem vhodu se je ustavila in zbirala pogum. Nekdo je privihral iz dvorane in se glasno pogovarjal po telefonu. Še zadnji trenutek se mu je umaknila za ogromno palmo in na pol skrivaj opazovala dogajanje. Srce ji je tako močno razbijalo, da se ji je zdelo, da ji bo zdaj zdaj skočilo iz prsnega koša. Stisnila je majhno bleščečo torbico, katere verižico si je tesno ovila okrog dlani in si jo pritisnila na prsi, da bi se umirila. Skupinice slavnostno oblečenih, klepetajočih ljudi, so bile razporejene po zatemnjenem prostoru, ki so ga osvetljevale le luči na odru in bahavi aranžmaji sveč na velikih okroglih mizah. Plapolajoča svetloba se je odbijala od kozarcev in po brezhibno zlikanih prtih risala groteskne senčne linije. Prostor so znižali s širokimi koprenastimi trakovi in pisanimi baloni, ki so izpod stropa viseli na tankih bleščečih trakcih. Orkester je igral poskočno pesem, ki je na plesišče privabila tiste prve plesalce, ki se nikakor niso mogli upreti ritmom sambe. Ženska v iskreči rožnati obleki iz obdobja čarlstona je tako veselo poskakovala, da so bile pete njenih roza čevljev v nevarnosti, da se polomijo že pred večerjo. Njen soplesalec pa, kot da ni hotel zaostajati. Svoje, krepko preveč obložene boke je valovil v levo in desno in pod roko vrtel smejočo se plesalko, ki ji je godila pozornost vse večje množice, ki ju je začela


obkrožati. Čeprav nista ujela pravega »Včasih je dobro, da nam bog ne usliši ritma, sta delovala usklajeno želje, a ne Sanja?« neusklajeno in zanimivo ju je bilo opazovati. Do trenutka, ko sta se odločila, da pokažeta višek svojega znanja, s tverkanjem zadnjic, s katerima sta očitno hotela na kolena spraviti opazovalce, ki so ju sedaj že bučno vzpodbujali. Ženski je lasni obroč poskakoval, kot bi bil na elastiki, in je resno grozil, da jo zapusti, moškemu pa je srajca povsem zlezla izza pasu in ni si želela biti za njegovo ogromno zadnjico v trenutku, ko se mu bo razpočil šiv. Dogajanje se ji je zdelo pretirano. »Pa saj še nismo niti večerjali!« je pomislila in mimoidočemu natakarju s pladnja snela kozarec žgane pijače, ki bi jo naj opogumil. Hvala bogu je orkester zaključil igranje in poskočni plesni par je bil prisiljen zaključiti s predstavo. Vsa zadihana in rdečih lic sta se smeje objela preko ramen in se priklonila dirigentu, nato pa se obrnila še proti dvorani. Požirek pekoče tekočine ji je zastal v ustih, oči so ji skoraj padle iz jamic in v ušesih ji je zašumelo, kot bi stopila pod Niagarske slapove. Panično se je obrnila in se zaletela v svetlo moder zid, po katerem je polila preostanek pijače. Rjavi madeži so se začeli širiti, ona pa je ostala brez besed opravičila, le vsa v šoku je na debelo pogoltnila in počasi dvigovala pogled vse do takrat, ko se je srečala z najlepšimi zelenimi očmi, ki so se, presenetljivo, smejale.

59


Lara Omahen

PROZA: Zgodbe

VOLK

C. lupus. Sistematika ga uvršča v kraljestvo Animalia (živali), deblo Chordata (strunarji), razred Mammalia (sesalci), red Carnivora (zveri), družino Canidae (psi) in rod Canis (pes). Običajen smrtnik bi trdil, da je to navaden potepuški pes in ne pravi volk, tisti krvoločni, z velikimi očmi in usti, ki je pojedel Rdečo kapico. Ne, to je samo velik prijazen pes, že malce betežen z otožnimi očmi, ki bi ga človek z veseljem malce pobožal in ga celo odpeljal domov, se z njim igral in ga posvojil. Naš C. lupus pa ni bil navaden C. lupus. Že od nekdaj je bil volk samotar. Morda lahko za to krivimo njegov značaj, že kot otrok je bil namreč sila 'odrasel za svoja leta'. Bolj verjetno pa je kriva njegova hiba. Pohabljena zadnja desna noga mu je ukradla otroštvo. Ali pa tudi ne. Ampak zagotovo nosi krivdo za to, da se je njen lastnik preživljal z brskanjem po človeških smeteh. Vsakršno lovljenje, pravzaprav poskusi lovljenja, so se končali klavrno. Nikoli, ampak res nikoli ni ničesar ujel. Na neki stopnji svojega življenja je celo postal vegetarijanec. Ampak se ni izšlo. Ogaben okus in dolgotrajno žvečenje listov sploh nista bila problematična. Njegov želodec enostavno ni mogel prebaviti rastlinske hrane, imel je prekratko prebavno cev za vso celulozo, ki jo je zaužil. Ni imel izbire, moral se je vdati v usodo in priznati premoč genetiki. Dnevno je hodil po 60

mestu in iskal zavrženo hrano. To ni bil le njegov ritual, bil je način bivanja. Toliko časa je preživel, kot potepuški pes, da se je začel skorajda fizično spreminjati. Vse njegove kretnje in premiki … celotno vedenje se je spremenilo v vedenje potepuškega psa. Zanimivo je, da so možgani zelo prilagodljiv organ. Če bi bil našega C. lupusa takrat kdo vprašal, kdo, kaj je, bi ga bil naš C. lupus samo začudeno in zmedeno pogledal in odgovoril, da je vendar potepuški pes, kaj ni očitno? 1:1, genetika: C. lupus. Bili pa so tudi boljši časi. Časi, ko C. lupus ni brskal po smeteh in poskušal biti vegetarijanec. Pojedine, njemu v čast, so se zgodile spontano, ko je naletel na mrhovino. In če je imel zelo veliko sreče, je bila to kakšna mrtva srna. Ti dnevi so bili pomembni. Ne zato, ker se je C. lupus do sitega najedel, čeprav mu tudi to ni škodilo. Predvsem so ti dnevi predstavljali luč na koncu tunela. Obljubljali so boljše čase, poosebljali so upanje, brez katerega je tako težko živeti. Svojega sorodstva ni poznal. Odkar je pomnil, je bil sam samcat na našem velikem planetu. In prav to, da ni bilo skoraj nobenih zunanjih mej, ga je najbolj omejevalo. Lahko bi bil šel kamorkoli, lahko bi bil počel karkoli, bil je svoboden. Vseeno je vsak dan preživel do potankosti enako. Njegova hiba, pohabljena taca, je bila v primerjavi z njegovimi notranjimi mejami neznatna. Da pa si bralec ne bi mislil, da je bilo življenje našega C. lupusa popolnoma dolgočasno in brezpomensko … celo


brez pravih čustev in plehko! Bilo je namreč ravno nasprotno, in o tem priča dogodek, ko se je našemu C. lupusu končno nasmehnila sreča v nesreči. Dogodek, ki je našega C. lupusa tako spremenil, da je le-ta spremenil svoje življenje. To je bil najbolj tragičen dogodek v njegovem življenju. Sredi najbolj neizprosne zime na najbolj neizprosno mrzel dan je naš C. lupus sestradan gazil skozi visoko belo odejo. »Le zakaj nisem ostal v mestu?« ga je prešinilo in v ustih je okusil grenak okus obžalovanja. V njegovi bližini ni bilo ničesar, kamor bi se bil lahko zavlekel, da bi bil tam preživel najostrejši mraz. Da bi bil počakal, da mine čas. Čakal in vedel, da bo mraz minil, on pa bo preživel. Da bo z njim vse v redu. Še lakota (in bil je sestradan, lahko bi bil pojedel celo srno) je bila v primerjavi z mrazom mikroskopsko majhna. Gazil je skozi gosto snežno gmoto, ki se je raztezala v, vsaj zdelo se je tako, neskončnost. S težavo je premagoval upor snega na svoje tace, ki se je postopoma povečal in postal tudi upor na njegovo telo. Gladina beline se je namreč neizprosno dvigala in z vsako minuto, ne, sekundo, je občutil več pritiska nase. Ampak moral je nadaljevati. V tej brezupni situaciji, v kateri si na noben način in pod nobenim pogojem ni mogel pomagati, je moral hoditi naprej. Biti plug, ki dela spremembo, čeprav je sprememba tako majhna, da bi vsakdo trdil, da je brezpomenska in bi bilo vse popolnoma isto, tudi če je ne bi bilo. C. lupus je puščal v snegu sled. Majhno in nestalno, kmalu je izginila. In vendar, 61

tudi ko je ni bilo več … sled je nekoč obstajala. V takih trenutkih se relativnost časa najbolj izrazi. Minila je 'cela večnost', preden je iz belega živega peska gledala samo še glava, glava našega C. lupusa. Takrat je bilo premikanje že popolnoma onemogočeno in nikakršna volja (naj bo še tako trdna) ne bi bila mogla premakniti tega napol zmrznjenega telesa. In prav v tem grozovitem stanju je C. lupus začutil nekakšno absurdno toplino, popolno absolutno prijetnost. In zaželel si je, da bi bil tako ostal za vedno, prekrit s sneženo odejo, majhen in pozabljen, s tem prijetnim občutkom. Postal je neizmerno zaspan in moral je zapreti oči. »Zmrznil bom,« je pomislil. V zadnjem trenutku svojega zavedanja je začutil topel smrček na svoji dlaki. Veke so se razprle in v motnih očeh se je zrcalila popolna zmedenost. Magnetna igla na kompasu se je vrtela v krogih in ni našla točke, kjer bi se lahko ustavila. Kakršenkoli premik je poosebljal pekel. Okončine so bile ravno dovolj odmrznjene, da je v njih čutil pekočo bolečino. In v nekem kratkem trenutku, tisočinki sekunde, se je spomnil. Vsega. Tihi šok se je širil po njegovem telesu. Stekel je ven iz neznane miniaturne votline, se stlačil skozi miniaturni vhod, ki ga je spomnil na palčke, čeprav zdaj ni hotel misliti na palčke, in stopil v jutro. Sončni žarki so se odbijali od snežnih kristalov. Pokrajina je bila prekrita z mamljivo nedotaknjeno belino. Čutil je pospešeno bitje srca. Njegov pogled je premeril pokrajino. Sredi beline je


PROZA: Zgodbe

zagledal dvoje ušes. Spreletelo ga je: njeno telo se je že popolnoma spojilo s pokrajino.

Zora Hudales Trauner

OKRUTNOST V ZABOJU Cecilija je imela rada mačke. Kamor koli je šla, nikoli ni spregledala, kakšne uboge potepuške mačke, se ozrla naokoli ali jo kdo opazuje in brž dala živali v papir za sendviče nekaj koščkov mesa, največkrat takšnega, ki ga je poceni kupila. Kljub temu, da v zakonu ni bilo otrok, ni mogla pregovorit soproga, da bi doma imeli več kot eno mačko. Zato pa je imela številna skrivališča, kamor je redno nastavljala mačjo hrano, dobro skrito pred ljudmi, ki so jih preganjali. Tu in tam je skrivoma nesla do veterinarja, kakšno poškodovano žival, in če je le bilo mogoče, to plačala. S tisto doma pa se je pogovarjala, kot z otrokom. Beli muc je bil naglušen in ga ropot ni preveč vznemirjal. »Greva sesat pod,« mu je rekla Cecilija in počakala, da je sedel na sesalec in se z izrazom največjega zadovoljstva na smrčku vozil po stanovanju. Bil je izredno bister. Sovražil je besedo »kopanje« in ko jo je slišal, ga ni bilo mogoče več najti. Tudi korito za rože mu je prišlo prav. Nek dogodek pa je lepega dne Cecilijo tako prizadel, da si še dolgo ni opomogla. Na poti v trgovino je zaslišala nežno mijavkanje. Zastala je in se obrnila na vse strani. Ne, samo zazdelo se ji je. Naredila je nekaj korakov in zopet to mijavkanje. Še enkrat je pogledala po okolici in v krošnje dreves, potem pa se jezna nase in na svoje prisluhe odpravila naprej. Vračala se je z vrečkami v vsaki roki, ko je zopet

62


zaslišala mačje klice na pomoč. Stala je poleg zabojnika »Humanita«, kamor ljudje mečejo obleke in obutev, ki je še za rabo. Nobenega dvoma ni bilo več. V zabojniku, ki je narejen tako, da se ga ne da odpreti, je bila ujeta mačka. Vsake toliko se je oglasila in tudi že opozorila nase druge mimoidoče. Vse več jih je bilo. »Ljudje, ki z živalmi delajo kot s smetmi, bi bilo treba obesit.« »Kaj obesit, v zabojnik z njimi za vse čase.« »Seveda si upajo, poglejte našo zakonodajo. Odgovorni se delajo norca, če bi brali časopis, bi jim bilo jasno, koliko je mučenih živali.« Ceciliji je bilo več kot dovolj tega govoričenja. Vsakič, ko je muc zamijavkal, jo je zbodlo pri srcu. Iz vedno bolj ogorčene množice je prišel rešilni predlog. »Na zabojniku je telefonska številka za klic, če se kaj hudega zgodi. Ampak sedež tega zbiranja je v prestolnici. Kdo se bo zaradi mijavkanja pripeljal petdeset kilometrov daleč.« »Poskusiti je treba.« In že je moški vzel v roke mobitel. »Prišli bodo,« je veselo naznanil. Ljudje so še nekaj časa postavali naokoli, potem pa začeli odhajati po svojih poteh. Le Cecilija, nekaj gospa in kup sočutnih in radovednih otrok je dočakalo rešitelja. Najprej sta se pozanimala za kakšno nesrečo točno gre, potem pa sta si zabojnik ogledala od zunaj, ko sta pa zaslišala mijavkanje, sta se lotila dela. Iz velike torbe sta vzela velika orodja in po petih 63

minutah se je železni pokrov vdal. Prisotni so strnili glave in pogledali v notranjost. Mačke nikjer, a se je prav zdaj zopet oglasila, a ne živa, marveč kot igračka, prilepljena na platnico knjige z otroškimi pravljicami. Na knjigo so pritiskala odvržena oblačila, kakšen čevelj pa je bil dovolj trd, da je sprožil mehanizem igračke. Moška sta očitajoče pogledala Cecilijo, ki so ji solze olajšanja močile lica. Zaskrbelo ju je, kako bosta šefom opravičila dolgo vožnjo do mesta, od koder je prišel klic za pomoč. A to je bil le njun problem. Cecilija pa si je za moža morala izmisliti prepričljivejši razlog za njeno dvourno hojo iz trgovine.


Nevenka Miklič Perne

PROZA: Zgodbe

ZADNJI DAN POČITNIC Spomnim se, da je bil pogled z balkona čudovit, točno tak kot na fotografiji. Osuplo sem takrat pogledala moža: »Ni bila prevara!« Olajšano se mi je nasmehnil, še sedaj ga vidim, kako je bil vesel, da sem bila zadovoljna. Potrudil se je, prejšnje leto je izbral nekaj zadnji hip, sama pa zaradi takratne službe nisem uspela preveriti, kaj je rezerviral. Pomembna mi je bila predvsem osnovna čistoča in razgled. Vse drugo sem nekako potrpela. »Da ne bi slučajno plezala po ograji, vidita, kako smo visoko!« sem opomnila Jašo in Drejčka. Tokrat je imel apartma res čudovit razgled na morje in tudi solidno čist je bil, čeprav je bilo pohištvo staro, iz osemdesetih. Spomnim se, da sta bili dve ljubki mizici, ena na balkonu, druga v kuhinji ter velika jedilna miza v dnevni sobi, ki pa so jo takoj naselili dinozavri, avtomobilčki, školjke, flomastri in papirčki, ter je bila za naju z Andrejem neuporabna. Vse obroke smo jedli na balkonu, morski zrak je bil lahek in poživljajoč. Prave vročine sploh ni bilo. Vse je bilo nekako enostavno, nenaporno, se spominjam. Dvigalo v bloku, nekaj korakov do plaže, prijetna mivka, čista voda, ljudje so bili prijazni, vendar ne preveč, naravni, nihče ni bulil v nas, si karkoli mislil, res smo preživeli šest čudovitih dni. Zadnji dan sem se veselila, da bom zvečer kupila spominke za mamo in sestro, nekaj naravnega, lokalnega. Za nas bom kupila kvalitetno olivno olje in malima vsakemu enega umetelnega 64

lesenega zmaja, ki ju že cel teden občudujeta v izložbi trgovinice s spominki. Vedno vztrajam, da spominke kupimo zadnji dan, potem imajo večjo vrednost. Zdaj se bom šla stuširat, voda za makarone še ne bo tako hitro zavrela, ker je štedilnik slab. Sol na telesu me moti, vzela si bom teh pet minut. Jaša in Drejček rišeta in izrezujeta zmaje, Andrej je skočil v trgovino po kumaro za solato. Lase si spenjam, trdi so in polni soli. Slečem se. Zlezem v banjo, ki je že precej umazana, pesek in milo sta se sprijela po robovih. S hladno vodo si na hitro zmočim telo. Iz tube stiskam zadnje ostanke gela za tuširanje, vrata se sunkoma odprejo, vstopi Jaša. »Mami, glej kakšnega zmaja sem naredil!« »Jaša, tuširam se, takoj bom, ja, zelo lep zmaj je, zdaj pa se pojdi tja igrat.« Milim se in si mrmram tisto pesem, ki jo čisto vedno vrtijo po radiju, ko se kam peljemo z avtom. V kopalnico drugič vdre Jaša, v joku: »Mami, mami, hotel sem sprobati zmaja, če leti, pa je pristal na spodnjem balkonu, komaj ga še vidim!« »Počakaj, no, takoj bom, ne tak jokat, samo obrišem se.« Jašo gola potiskam proti vratom. Neka čudna misel mi potuje čez glavo, mi napolni vrat in otrdi v trebuhu, zakličem: »Drejc!« In čez trenutek še močneje: »Drejc!!« Ni odgovora. Odrinem objokanega Jašo, gola, bosa in mokra tečem, kot bi se moje noge spremenile v betonske bloke. Igrače, natikači in potovalke se mi motajo pod nogami, odrivam stole, stanovanje se je raztegnilo v velikansko podolgovato dvorano. Ustavim se, ko končno


zapustim tančico balkonske zavese. Darinka Kozinc Vidim pisanega zmaja, kako rahlo MODER PULOVER Z utripa s krili na ploščicah spodnjega RDEČIM AVTOMOBILČKOM balkona. Ničesar drugega več ne vidim. Ničesar drugega se več ne bom V dedkovi sobi stoji velika lesena spomnila. omara. Izdelal jo je mizar. Na vratih sta izrezljani začetnici: K in M. V omari so dedkove obleke. Nekatere so že zelo stare, saj je tudi dedek že dolgo na svetu. Na obešalnikih visijo suknjiči, srajce in hlače. Na dnu omare pa so lepo zloženi puloverji in jopice. Ko pride vnuk Vitan na obisk, se včasih skrije v omaro. Na mehkih puloverjih mu je prav udobno. In v omari lepo diši. Po sivki, mu je razložil dedek. Tistega dne pa je bil Vitan utrujen in je v omari zaspal. Črn smoking se je oglasil: »Komaj čakam, da se bom spet pogreznil v mehke žametne sedeže v dvorani in prisluhnil glasovom violin. Ali pa da bom opazoval elegantne gibe baletk.« Bela srajca je zavzdihnila: »Le kam je dedek pospravil rdečo kravato, s katero se tako lepo ujemava? Tako rada bi, da bi kmalu šli skupaj na proslavo.« Pohodniške hlače so vzkliknile: »O, jaz pa sem slišal dedka, da bova v soboto šla na Triglav! Se že veselim sonca, svežega zraka in lepih razgledov!« Bela majica in kratke hlače pa sta v duetu zaklicala: »Ko bo dedka nehala boleti roka, pa se bomo vsi trije na igrišču podili z loparjem za rumeno žogico. O, kako je to nekaj čudovitega!« Kolesarski dres se je napihoval: »O, vse kar pravite ni nič proti temu, ko z dedkom drviva na kolesu po cesti in veter žvižga okoli naju!« 65


PROZA: Zgodbe

Potem so se oglasili puloverji, govorili so drug preko drugega: »O, mi pa hodimo vsepovsod, v trgovine, na tržnico, na sprehode ...« so naštevali. Le moder pulover, na katerega je Vitan naslanjal glavo, je molčal. »Ja, kaj pa ti živobarvni pulover, ti moder ja, kaj pa ti, nimaš nič za povedati!« ga je vprašal smoking. »Kaj naj vam povem, ko pa nisem dolgo, res zelo dolgo zapustil omare. Dedek se vame ne more več obleči, ker sem zanj postal premajhen. Jaz sem zgolj nekakšen spomin. Pa tako rad bi šel kdaj ven, na sonce!« je žalostno zavzdihnil. Vitan se je zbudil, v omari je bilo temno in vladala je tišina. »Sem mar sanjal ali se mi je zgolj dozdevalo, da se obleke med seboj pogovarjajo?« V roke je vzel moder pulover in stekel k dedku: »Dedek ta pulover se je pritožil, da nikoli ne zapusti omare.« »Ta pulover mi je spletla moja babica. Na hrbtu je izvezla rdeč avtomobil. Imel sem ga zelo rad, ker je mehak in topel, zato sem ga pospravil, kot ljub spomin.« je Vitanu obrazložil dedek. »Mi ga podariš?« je zaprosil deček. »Z veseljem,« je odvrnil dedek, »pravzaprav bom prav srečen, če ga boš nosil.« Vitan je nase navlekel moder pulover z rdečim avtomobilčkom in stekel v jasen dan. O, kako je bil pulover vesel! Z Vitanom je tekal po igrišču, se igral v parku, hodil z njim v šolo in ga grel v hladnejših dneh. Kdaj pa kdaj pa se je pulover spomnil oblek v omari. O, koliko vsega bi jim lahko sedaj povedal! 66

Miša Gams

ČEŠKA ČOKOLADA »A mi boste končno že računala?« Zazrla sem se v predirljiv pogled kupca na drugi strani blagajne. Kako znan mi je bil ta žameten glas in tudi pogled, ki je bil uperjen vame, mi je vzbujal določene občutke nelagodja. »Imate na zalogi samo te 'češke' čokolade?« Moški je v rokah držal tablico čokolade in bil videti nadvse nervozen. »Gospod, imam samo en par rok, nisem hobotnica, morate razumeti tudi nas, prodajalke,« sem mu odgovorila s kar se da toplim in uvidevnim glasom, obenem pa so se mi porajale slike izpred dvajsetih let, ko sva s prijateljico doživeli neprijetno izkušnjo v trgovini. Takrat se je prijateljica v navalu mladostniške evforije odločila, da bo ukradla žvečilne in jih neopaženo pretihotapila domov. Prodajalec, ki je dejanje spremljal na kameri, je tekel za njo, da bi jo ujel, a ker je ni mogel dohiteti, je zgrabil mene in me kot mlado mačko odvlekel v shrambo, ki se je nahajala v kleti. Zaklenil me je v prostor, kjer je shranjeval svoje zaloge pijače, in mi kot kak lisjak navrgel: »Vidiš, tako jaz z levo roko opravim s takimi, ki kradejo. Boš drugič trikrat premislila, preden boš kaj ukradla, a ne? Tukaj boš do večera in vsem strankam v trgovini bom povedal, da prestajaš zasluženo kazen. Nikomur več ne bo prišlo na pamet, da bi pri meni, kaj ukradel ...« Nič ni pomagalo, da sem večkrat skozi solze ponovila, da nisem kradla in da nikoli nisem pristala na načrt, ki ga je v navalu adrenalina


skovala prijateljica, s katero sva prišli v trgovino le po štruco kruha. Nenazadnje mi je bilo le šestnajst let in nikoli nisem pomislila na to, da bi storila kaj prepovedanega, saj sem imela zelo stroge starše, ki bi pošteno obračunali z mano. Za cel mesec bi mi prepovedali vse družabne stike in mi onemogočili stik z zunanjim svetom. »Pokličite policijo,« sem v strahu dejala, »naj oni preverijo ali sem storila kaj prepovedanega.« Prepričana sem bila, da če že obstajajo posnetki na kameri, bo ob njihovem ogledu vsakemu policistu takoj jasno, da je prodajalec lažnivec in psihopat, ki potrebuje mlade žrtve za izživljanje svojih frustracij. Prodajalec me je precej časa pustil samo v temni kleti in se vrnil šele čez kako uro, tokrat očitno s svojim prijateljem, ki si me je z zanimanjem ogledoval, kot kakšno eksotično žival v trgovini z ljubljenčki. »Če se boš malo slekla, te lahko spustim ven še preden zaprem trgovino,« mi je s suverenim glasom zaklical in se s porednim nasmeškom na obrazu obrnil proti prijatelju, ki je le nejeverno buljil vame, kot v redko trofejo. »Očitno me bo zdaj imel še za spolno sužnjo in me prodajal kot prostitutko,« sem takrat pomislila in bila tik pred tem, da znorim od jeze zaradi krivice, ki se mi je zgodila. »Takoj mi odprita – tale moški (pokazala sem s prstom na prodajalca) me je brez razloga zaprl v klet, čeprav se zaveda, da nisem nič naredila. Če je res, da ima posnetke na kameri, naj jih pokaže, da vidimo, kdo je v resnici kradel. Prijateljica je zdaj že obvestila 67

policijo in moje starše, ki so na poti sem, v to sem prepričana. Če mi takoj ne odpreta, bo moj oče iz vaju naredil prekajen pršut, to vama garantiram …« je kar bruhalo iz mene, obenem pa me je bilo na smrt strah, ker nisem vedela, kaj lahko od njiju pričakujem in kako daleč bosta šla v svojem izsiljevanju in perverzijah. Lahko da gre vsa zadeva tako daleč, da me najprej zlorabita in razkosata, notranje organe prodata bogatašem na črnem trgu, preostalo meso pa zapakirata v celofan in ga prodajata v svoji trgovini kot specialiteto. Življenje že samo po sebi ni pravično in ne konča se vse tako lepo kot v holywoodskih filmih, kjer zlobneže dočaka kazen, dobrotniki pa jo odnesejo brez posledic kot ultimativni heroji. Idiota nista skrivala, da ju dogajanje nadvse zabava, prodajalec je od nekje privlekel še na pol slepega starca, ki je bil očitno njegova redna stranka, in me ponosno predstavil: »Poglejte, gospod, tale punca je danes kradla in zdaj častno odplačuje svoje grehe. Prostovoljno se je dala zapreti, da odplača kazen. A ni to lepo?« Starec je zamomljal nekaj v smislu: »Lepo, lepo, kar tako naprej ...« in se odplazil nazaj po stopnicah, meni pa ni preostalo drugega, kot da odprem piksno piva, ki je ležala v kotu, in da odmislim realnost okrog sebe. Proti večeru, ko sem se ob ducatu izpraznjenih pločevink že res počutila kot kradljivka, je v klet vstopil policist, ki ga je obiskala moja prijateljica, ko me več ur ni bilo ven iz trgovine. Odklenil je shrambo in mi zunaj trgovine pojasnil, da je prodajalec


PROZA: Zgodbe

vpleten v preprodajo drog, zato naj bi imela še srečo, da sem jo tako poceni odnesla. Svetoval mi je, naj se trgovine v prihodnje izogibam, da ne bi prišlo do še večjih nevšečnosti. »Opazujemo ga že nekaj časa, veste,« mi je zašepetal, »samo ga še nismo ujeli pri neposrednem trgovanju z drogo.« Nikoli nisem izvedela, ali so prodajalca, kdaj dobili v roke ali ne, se pa spomnim, da sem čez kakšno leto prišla nazaj v to trgovino in ga ni bilo več med zaposlenimi. Zdaj me je možakar, ki je držal v rokah »češko« čokolado, spomnil nanj. Isti glas, iste žareče oči, ki so zahtevale nek svoj prav. »Kaj buljite, boste kaj delali? Mi boste že prodali to usrano čokolado?« je prihajal glas iz njegovih ust. Verjetno sem res nekoliko zamaknjeno gledala v svoje spomine, a zavest o prisotnosti tega človeka me je v hipu prizemljila. »Bi vas zanimala še kakšna druga čokolada? Imam Gorenjko, Milko, Lindt in nekaj drugih znamk v shrambi v kleti, kar stopite z mano ...« sem mu s kar se da toplim glasom dejala in spotoma prijela za ključe, ki so me žulili v žepu. »Pa kaj je z vami narobe, da najboljše artikle skrivate v shrambi namesto, da bi jih imeli v trgovini?« mi je togotno odvrnil in po krajšem razmisleku odkorakal za mano. »Kar stopite za mano, celo bogastvo imam tam spodaj, morda odkrijeva še kak izumrli stvor ali samega sebe, kdo bi vedel,« sem se na glas zasmejala. Moj glas je še dolgo odmeval po tisti zaprašeni kleti in nikoli ne bom pozabila brezna v očeh, bolj temnega od noči, ko mu je ob 68

pogledu na zaklenjeno shrambo v trenutku postalo jasno, da bo tudi sam kmalu postal nič več in nič manj kot prodajni artikel. Češka čokolada v malem.


Samanta Hadžić Žavski

JAGA BABA

Nisem vedela, kako bi se lotila naloge. Do zdaj sem vse spise letos napisala o Jagi babi. Kar koli smo dobili za naslov, vedno sem lahko obrnila zgodbo tako, da je v njej nastopala Jaga baba. Ljudje bi lahko rekli, da je bila Jaga baba moja muza, ali kako že temu pravijo. Tako smo dobili za nalogo pri prvem spisu naslov Moje prve počitnice. Pisala sem o tem, kako sva bila z bratrancem Evanom pri mami, ki je pravzaprav najina babica, ampak jo vnuki kličemo kar mama. Ko sva bila pri mami, tiste prve počitnice, naju je vedno, ko sva počela kaj, česar ne bi smela, strašila z Jago babo in Črnim vranom. Črni vran mi ni bil nikoli tako strašen kot Jaga baba. Črni vran je samo velik črn ptič, Jaga baba pa je ciganka, ki krade otroke. Včasih ko je bila mlada, je kadila cigareto in štopala ob gozdu, ki mu mama reče Mačkija žalost. Ko so jo vozniki peljali, v smer, v katero je hotela, je v avtu v zraku ostal samo cigaret. Mama si tega ni izmislila, to vem, ker je to enkrat govoril tudi naš sosed Ivč in sva ga tudi midva z Evanom slišala. Ko sva bila na prvih počitnicah, je rekla mama, da gre k maši, midva pa lahko ostaneva doma, saj je Evan že dosti star, da pazi name. Če bova počela kakšne bedarije, je rekla, bo prišla Jaga baba. Mama je šla, Evan pa se je pričel zafrkavati iz Jage babe in govoril, da je v bistvu ona samo neka naga baba, jaz pa sem mu rekla, naj tega ne dela, ker bo prišla po naju. Takrat sva na drugi strani vrat zagledala 69

roko, ki je potrkala. Steklo je bilo zatemnjeno, videla sva samo roko in se skrila pod mizo. Bilo naju je zelo strah. Jaga baba je potem odšla. Pod mizo sva ostala, dokler ni prišla mama. Rekla nama je, da še dobro, da sva videla samo njeno roko, ker če bi jo videla celo, tako od blizu, bi naju takoj odnesla. Na koncu spisa sem napisala, da upam, da niti roke Jage babe ne bom nikoli več videla od blizu. Drug spis, ki smo ga pisali, je bil Moja domača žival ali pa za tiste, ki niso imeli domače živali Kakšna bo moja domača žival. Tokrat sem pisala o maminem psu Čarliju, ki je v bistvu moj pes, ker sem ga rešila, ko je prišel Bogdan in dal male pse v vrečo in jih odnesel v eni roki, v drugi pa je držal palico. Čarlija sem že prej skrila v sobo, ki jo imam pri mami in mu rekla, da mora biti tiho, ker vedno, ko pride Bogdan, ni več majhnih psov. Čarlija sem imela v sobi, dokler ni prišla po mene mami in ga videla. Začela sem jokati in ji rekla, da bom vse ne imela rada do konca življenja, če ne bodo pustili mojega Čarlija pri miru. In so ga, tako da je Čarli še danes živ. Doma sem napisala že več zgodbic o stvareh, ki so se nama zgodile in jih poimenovala Čarli in najine dogodivščine. Tako da sem za spis uporabila kar tisto o Jagi babi in napisala, da sva enkrat bila s Čarlijem v gozdu in videla ciganko z vrečko in jaz sem mu rekla, da morava iti nazaj k hiši, ker je ta ciganka v resnici Jaga baba. Čarli je pobegnil v njeno smer, jaz pa sem v solzah stekla domov in bila jezna, ker nisem upala iti po njega. Čarlija potem dolgo ni bilo in


PROZA: Zgodbe

bila sem prepričana, da ga je Jaga baba dala v vrečko zraven otrok. Čarli je zvečer prišel domov in nikoli nisem izvedela, kaj se je zgodilo. Na koncu spisa sem napisala, da upam, da s Čarlijem nikoli ne bova več srečala Jage babe pa čeprav od daleč. Današnji spis pa se imenuje Moja družina in učiteljica mi je posebej rekla, da ne smem pisati o Jagi babi, ker ona ni moja družina. Tako sem najprej napisala nekaj o ateju, ki je pravzaprav moj dedek, ampak smo ga vnuki klicali kar ate. Tistih pred njim nisem poznala. Ateja sem imela najraje na celem svetu, ko sem bila še čisto majhna. Imel je brezrokavnik in rdeč pulover in včasih kapo in brke, ki so bili zelo veliki. Ate mi je vedno govoril, da ko bom stara pet let, bo on umrl. In je res. Ateja sem imela zelo rada, ker mi nikoli ni lagal. Bilo mi je zelo hudo, ko je umrl. Potem sem napisala nekaj o mami, ki je bila zelo prijazna, razen če smo ji nagajali, je vedno rekla, da bo po nas prišla Jaga baba. Jago babo sem prečrtala in napisala Črn vran. Potem sem napisala še nekaj o didu, ki je tudi moj dedek, ampak ga kličem did. Ne vidim ga veliko, ampak ga tudi imam zelo rada. O majki nisem vedela veliko, razen, da je bila tudi moja babica in je tudi umrla isto leto kot ate. Na koncu sem napisala še, da imam mamico in atija, ki ju imam tudi rada, ampak sta vsak posebej in atija ne vidim veliko, ker se je preselil v hišo. Mamica pa nima veliko časa, ker veliko dela in ko pride domov, se joče. Tudi ati se joče. Tudi jaz se jočem. Včasih si 70

želim, da bi bila mamica in ati tako kot did in majka ali pa mama in ate in se imela rada. Ampak se nimata rada. Ati pravi, da bo mamica šla stran in me zapustila. Mamica pa pravi, da je ati že šel stran in naju kar pustil. Mamica velikokrat pije neko čudno prozorno pijačo, ki izgleda kot voda, ampak ni, ker sem enkrat na skrivaj probala. Pa tudi vino pije pri mami v kleti. Velikokrat zaspi, kar oblečena na kavču v sobi. Ati je rekel, da je šel zato, ker je mamica pijanka in da bo prišel tudi po mene. Jaz pa nočem, da pride po mene, ampak bi rada, da pride nazaj domov, pa čeprav potem kričita en na drugega. Tako da sem največ pri mami in se velikokrat bojim zaspati, ker me je strah, da ne bosta prišla po mene ne mami in ne ati, ampak Jaga baba. Spet zbrišem Jaga baba in napišem Črni vran.


Eva Tomažič

KAKO SE ZNEBITI MOŽA Oh, ko bi le vedela, v kaj sem se podala pred desetimi leti, ko sem se preselila k Borutu. Po nekaj letih garanja, pucanja predolgih hodnikov in zamašenih osnovnošolskih WC-jev, sem se prijavila na razpis za osebno čistilko na domu. Dodelili so mi Boruta in življenje se je popolnoma obrnilo. Takrat sem bila jaz štirideset, on pa petinšestedeset. Rahlo je že šepal, njegovi lasje pa so že davno izgubili svoj dom na glavi. Jaz sem imela dvajset kilogramov preveč, noge kot pomarančna lupina, izdajal pa me je pogled prežet s krizo srednjih let. No, morda bolj vseživljenjsko krizo. Nekako sva se ujela. Morda zato, ker ni imel sorodnikov, otrok, bivše žene, bodoče žene, žene, prijateljev in tako sem bila njegova edina možnost za preživljanje časa. Vzel me je s seboj na dopust, v trgovine, na njegove pisateljske zadeve, kjer smo bolj kot poezijo spoznavali skrivnosti dobrega vina. Naenkrat nisem bila več Hilda, ki je celo leto čakala regres in ga zapravila za tridnevno namakanje v kalnem Istrskem morju. Hilda, ki je nosila oblačila svojih prijateljic in živila kupovala le ob četrtkih, ko si na celoten nakup dobil deset odstotkov popusta. Po letu dni poznanstva sva z Borutom že stala pred poročnim oltarjem. Takrat mi je Danica, moja sestra in priča, rekla, da ni nikoli mislila, da bom padla na takega bogatina in da imam neke nerazrešene freudovske komplekse in travme iz otroštva. Kaj pa 71

ona ve? Verjetno mi je bila zgolj 'fouš'. Izkazalo se je, da kompleksov nimam jaz, ampak Borut. Vlogo žene je izbrisalo moje vsakodnevno drgnjenje z viledo. 'Prnes mi to', 'pobriš to', 'skuhej to', 'posprav to', je bil njegov edini repertoar ukazov. Saj bi se lahko ločila … ampak, kam naj pa grem? Bom spet životarila z minimalno plačo? Še dobro, da imam Danico. Pokličem jo vsak tretji dan, da ji lahko pojamram. Ona je moj dežurni psiholog. Seveda jo potem še prijazno povabim kam, kjer lahko zapravljava Borutov denar. »A pa si kdaj kej posumla?« me je vprašala prejšnji teden, ko sva posedali na terasi pred hišo, se nacejali z deset let starim viskijem in že nekoliko okorno odpirali lupine pistacij. Namrščila sem obrvi in odgovorila: »Posumla, kaj? Da ima v resnici več denarja in to skriva?« Danica se je zasmejala. »Da skriva, kaj drugega? Oziroma, katero drugo?« »Kaj, a čistilko?« sem odvrnila. »Ha, ha, ja, čistilko, ki ne puca samo podstrešje, ampak tudi njegovo klet.« Njene besede so me popolnoma šokirale. »A mislš rečt, da nism dost dobra čistilka?« Danica si je nalila nov kozarček viskija. »No, o tem bi se dalo razpravljati. Ali mora nekdo biti slab, da odideš k drugemu, ki je boljši? A gre to tako?« Začelo se mi je dozdevati, kam pes taco moli. Ponudila sem ji svoj še neizpraznjen kozarček, da ga nalije do vrha. »Da ma drugo?« sem jo vprašala. Dnevi so minevali in misel tistega večera se je dodobra zasidrala v meni.


PROZA: Zgodbe

Ves čas sem ga opazovala in si poskušala interpretirati vsak njegov dih, besedo ali gib. Prečesala sem njegove pesniške zbirke in ugotavljala, ali je bilo katero žensko ime preveč sumljivo, prevohala vso perilo v košu, ali so kje sledi tujega parfuma, ter prebrskala njegove bančne izpiske. Moje oprezanje ni rodilo rešitev. Vse dokler nisem šla zadnjič iskat njegova zdravila za pritisk in demenco. Uslužbenka mi je kot vedno dala dve škatlici Memaxa in tri škatlice Amrpila. »A Sildenafila pa ne?« me je vprašala. »Tukaj imam zabeleženo, da je bil nazadnje prevzet dva meseca nazaj, torej bi sedaj gospod potreboval že novo dozo.« Nisem vedela, o čem govori. Tega Sildefila ali kaj je že, nisem nikoli videla. Ali obstaja kakšno drugo zdravilo za demenco? »Gospa, ali je vse v redu? Lahko zvišamo dozo Sildenafila, če ne učinkuje? Ali gospod potrebuje več časa kot običajno?« me je zbudila iz premišljevanja. »Ne veemm??« sem ji tiho odgovorila. Uslužbenka je opazila mojo stisko in nadaljevala: »No, če bodo kakšne opazne težave, pridite nazaj.« Zapakirala je vsa tri zdravila v vrečko, pomežiknila in mi zaželela srečo. Doma sem odprla računalnik in pobrskala, za kakšne težave se uporablja to zdravilo. Sildenafil je indicirano pri odraslih moških z erektilno disfunkcijo, sem prebrala na internetu. Torej gre težko scat? Ne vem, zakaj mi tega ni povedal. To pa res ni nič takega. 72

Odprla sem datoteko z navodili za uporabo zdravila, kjer je pisalo: Tableto pogoltnite z vodo, eno uro pred spolnim odnosom. Ja, kako? Pa saj že tri leta nisva? Po tistem usodnem dnevu, sem stvari vzela v svoje roke. Ločiti se nisem nameravala, tako da se bo mogel ločiti on. Fizično, mislim. Natisnila sem prijavnico za dom upokojencev in njegove zdravniške izvide, kjer je jasno pisalo, da boleha za demenco in to poslala. Čez dva tedna je prišlo pismo, da je njegova čakalna doba 75 dni. Super. Tam mu bo zagotovo všeč. Vedno bo nekdo na razpolago zanj, priskrbljene bo imel tri tople obroke na dan … tako bo, kot je bilo doma. Pa še njegova ljubica ga bo lahko prišla obiskat in tam našla še katerega fanta. Nalila sem si kozarček viskija in udobno zleknila v fotelj. Neka misel mi ni dala miru. Joj … kaj pa če bi poskusila en Sildenafil?


Majda Arhnauer Subašič

MELODIJA BALALAJKE Opustel nagrobnik na mestnem pokopališču. Čas vztrajno izpira sledi vklesanega imena in spomin na človeka, ki je nosil to ime. Dolgo je že tega, ko je na zaraščenem grobu dogorela zadnja sveča. Roka z bledimi prsti jo je nežno položila na zaplato zemlje med snegom. V črnino odeta postava se je zapredla v svoja razmišljanja, kot bi slutila, da je poslednjič v njegovi bližini. Čutila je, da tudi njen čas drsi proti večnosti. Predala se je čarobnim zvokom balalajke, ki so odzvanjali le v njenih mislih in jo povedli v preteklost. Čez čas se je sloka silhueta izgubila v pojemajoči svetlobi zimskega dne. Hladen piš, ki je nenadoma zavel med kamnitimi pričami preteklosti, je utrnil plamen sveče. Mehka koprena snežink je brisala sledi korakov. Zdaj je dokončno ostal sam v svojem večnem počivališču. Tisoče kilometrov stran od domovine. Nepredvidljiva igra usode je razrušila njegov varni svet in ga kot mladeniča pregnala na negotovo pot iskanja novega zavetja. Za vedno so se v njem zasidrale podobe ognjenih zubljev, požirajočih rodno mesto, ki jih je opazoval skozi okna vagona, preden je z bližnjimi krenil na pot brez cilja. Prostranstva gozdov so prehajala v pusto stepo, ki ji ni bilo videti konca, dokler niso prispeli do obmorskega mesta in se zatekli v zapuščeno vilo z razbitimi okni, skozi katere se je podil tuleči veter. Dan za dnem so upajoč čakali, da se je slednjič 73

pojavil čoln, s katerim so v zavetju noči dosegli ladjo, ki je obljubljala odrešitev. Plovba po razburkanem morju se je končala v pristanišču, ki je bežečim pred vihro revolucije ponudilo začasno zatočišče, preden jih je življenje razkropilo po poteh, ki se nikoli več niso srečale. Odisejada je mladeniča privedla v naše kraje. Kot še nekaj drugih ruskih emigrantov iz tistih nemirnih dni, se je znašel v propadajočem hotelu Švicarija na obrobju ljubljanskega Tivolija. Od prestanih naporov sta starša kmalu drug za drugim umrla. Sergej, kot je bilo ime mladeniču, je našel uteho v glasbi in slikarstvu. Imetje mu je kopnelo, le od stare balalajke, se ni nikoli ločil. Predstavljala mu je vez z izgubljeno domovino. Bil je občutljive nravi, plah in zadržan. Izgubljen v tujem svetu. Na enem svojih samotnih sprehodov je spoznal sebi podobno romantično dušo. Mladenič s pojočo govorico je Sofiji sedel v srce. Pogovori, s katerimi sta drug drugemu odkrivala svoje svetove, so porodili ljubezen. Polno žara, predano in globoko. Upajočo, da se nekoč okrona s skupno potjo. Sofijin oče tej ideji ni bil prav nič naklonjen, saj se je bal za hčerino prihodnost. Veljal je za stvarnega človeka in njeni vezi s skoraj obubožanim umetnikom tuje krvi je odkrito nasprotoval. Tudi njegova vera mu ni bila po volji. Solze obeh so ga puščale neomajnega v svoji odločitvi. Življenje ni pravljica in nanj je treba gledati z realnimi pogledi, je poudarjal. Naposled se je Sofija vdala v usodo in


PROZA: Zgodbe

zaradi miru v družini prekinila stike s svojim dragim. Kot dobra hči je poslušala očeta in si čez čas našla primernega moža. Njegova zanesljiva služba državnega uradnika ji je nudila varnost. Zdelo se je, da se je sprijaznila s situacijo in Sergeja prebolela. Nikoli več ga ni omenila. Mladi slikar je kazal nadarjenost, a vse pogosteje je raje kot za čopič prijel za kozarec. Marsikatero noč je prečul v druščini veseljakov. Ob zvokih balalajke, ki jih je znal spretno izvabljati iz glasbila, so proti jutru po mestnih ulicah odmevale otožne melodije. Predajal se je Boemskemu življenju in vse globlje tonil v alkoholno uteho, kar je počasi načelo njegovo zdravje. Telo je postajalo vse šibkejše, na obraz je legla prosojna bledica, lesk oči je zamenjal ugasel pogled. Ostal je le senca nekdaj zanosa polnega mladeniča, katerega sanje so se upale ozirati k nebu. Slutnja bližajočega se konca ga je nekega večera pripeljala do doma nekdanje ljubezni. Upadlih lic in ves ubog se je nemirno prestopajoč pojavil na pragu. V rokah je nerodno prekladal zavitek, v katerem je bil poslednji preostanek njegovega imetja – stara balalajka. Skupaj s pismom, namenjenim Sofiji, jo je izročil gospodinji, ki mu je odprla, se brez besed obrnil in izgubil v temi. Nekaj dni zatem je preminil. Z leti se je zatajevana grenkoba v Sofiji vse bolj razraščala. Z možem sta si postajala vse bolj tuja. Začela se je zapirati v svoj svet neizpolnjenih hrepenenj, kamor ni dovolila pokukati 74

nikomur. Uteho je našla le v pisanju poezije, kar ji je vsaj nekaj časa pomagalo ohranjati krhko ravnovesje notranjega miru. Hladni zevajoči nič pa je vse bolj stegoval roke proti njej. Dušo ji je vklenil krč ohromelosti. V nočeh brez sna so jo krivenčile misli obupa. Z rjovečimi zakaj, zakaj, zakaj so jo nemočno preganjale po labirintu, ki mu ni bilo videti izhoda. Njihov zvok je odzvanjal v razboleni glavi. Da bi ga utišala, je potrebovala vse več čarobnih kapljic, s katerimi jo je skrivaj oskrboval prijatelj zdravnik, ki je poznal in razumel njeno bolečino. V neizprosnem zrcalu časa so se vse bolj jasno odsevale posledice odločitve, ki je presekala srčne vezi dveh mladih ljudi. Oče, sicer trden mož, ki ga čustva niso nikoli izdala, je nekoč pod vplivom maliganov zaihtel in skrušeno priznal, da je uničil srečo svoje hčerke. Tudi ženini očitajoči pogledi, pomešani z resnobnim vzdušjem v hiši, so trkali na njegovo vest. Leta zatem, pričakujoč odrešitev skorajšnjega konca, je končno zmogel priznati svojo zmoto. V goreči molitvi je hčerko prosil odpuščanja. V tolažbo mu je bilo le zavedanje, da je njegovi odločitvi botrovalo osnovno vodilo skrbnega očeta – otrokovo blagostanje. --Čez leta, ko je neopazno, kakor je živela, onkraj prešla tudi Sofija, so ljudje pripovedovali, da so v večernem mraku včasih ob zapuščenem grobu opazili obrise v črnino odete ženske postave. Tisti, ki so vedeli za njuno neizpeto zgodbo, so trdili, da bi to prav lahko bil njen duh, ki mu še v večnosti ni bilo dano pogasiti hrepenenja.


Zmagovalna zgodba Literarnega natečaja Spirala 2019

Primož Sturman

SVOBODA ROBERTA SAVIANA »Pridite naslednjič, danes ni direktorja, da bi vam podpisal ček.« »Mi lahko nakažete na bančni račun?« »Vi ste zadnjič rekli, da želite ček. Pridite, ko bo direktor.« »Kdaj bo?« »Ne vem, pokličite.« Odhajam in si ne morem predstavljati, kakšen neki je to direktor, ki ga ni nikoli v službi. Predvsem takrat ne, ko pridem po honorar. V spodnjem nadstropju je glavni urednik. Ta me vedno rade volje sprejme. Da bi se pred svojim šefom postavil zame, pa ne pride v poštev. »Poslušaj, reportažo o tistih delavcih iz tovarne, ki se zapira, rabimo.« Meni rabi, da mi date moj denar, drugače me bodo zaprli, ker ne plačujem računov, si mislim. »Še vedno čakam na honorarje.« »Saj boš dobil ...« Spet se pustim pregovoriti. Nekoč mi je rekel, da sem v primerjavi z njim in ostalimi v uredništvu neizmerno svoboden, saj lahko vedno zavrnem, če mi stvar ni všeč, zaposleni novinarji pa tega ne morejo. Svoboda Roberta Saviana, ki lahko prosto govori in piše, saj ga varuje policijsko spremstvo. Na to, da imajo tudi oni proste roke mene, 75

katerikoli trenutek dokončno zavrniti, niti ne pomisli. No, vsaj nekaj ... »Imaš kakšen kontakt ali naj grem, kar tako tja?« vprašam nekoliko cinično. »Saj poznaš tistega sindikalista, ne?« Že vem, to je tisti, ki vedno kadi v pisarni, čeprav je pred njim znak za prepoved kajenja. »Njega pokliči. Vse ti bo povedal. Zgodbe rabimo. Take šokantne, razumeš?« Joj, po takih zgodbah ali celo pred njimi ne vem, ali bi raje vzel Xanax ali si ga cel večer metal na milfice pred računalnikom. Učinek je podoben, posledice pa znajo biti zelo različne. Pornografija me izpije, Xanax pa uspava. Ne vem, kaj je boljše. Zgodovina pravi, da je bila v stavbi časopisa nekoč predilnica. Kdor je delal tam, je zaradi ropota oglušel, prah pa mu je pokvaril pljuča. Jaz danes resno postavljam na kocko svoje duševno zdravje. Šel sem preko vseh razumnih mej lastnega dostojanstva. V parku se skušam za trenutek umiriti in zadihati. Šef ne more, da mi ne bi telefoniral. »Čuj, fajn bi bilo, ko bi šel ti že nocoj tja, ker so sporočili, da bodo poskušali zaustaviti kamione, ki vozijo stroje v


PROZA: Zgodbe

Romunijo ...« Aha, nočno delo po dnevni tarifi, že razumem. Ko gredo redno zaposleni novinarji domov, nastopimo supermeni. »Kdaj?« »Se nista slišala s sindikalistom?« »Ne, ne javi se mi na telefon.« »Gotovo je zaseden.« Jaz pa sem prost in svoboden kot ptica. Nekega dne bom res poletel iz tretjega nadstropja. »Nič, potem pa se slišiva. Ne imej zasedenega telefona, gotovo te bo kmalu poklical nazaj.« Kaj pa, če bi me prav v tem trenutku, ko me ti živciraš, želela poklicati punca? Seveda, če bi imel neko bolj normalno življenje, bi jo lahko tudi imel, tako pa … Proklete pizde šefovske, človeku ne privoščite, da bi užival, kar si zasluži, vse mora biti po vaši volji. Neshranjena številka, očitno kliče sindikalist. Dogovoriva se za osmo uro pred tovarno. Končno lahko brez občutkov krivde izklopim telefon. Domov grem. Tam bi želel izklopiti misli, pa mi ne uspe. V prsih začutim pritisk. Milfice na internetu so v takem primeru najboljša rešitev. Mečem si ga že, ko se računalnik še zaganja. Med iskanjem prave vsebine se med tipkami včasih znajde kakšna sramna dlaka. Po navadi se tega zavem šele naslednji dan, ko začnem računalnik uporabljati za bolj produktivne stvari, recimo za pisanje članka. Intenzivnost drkanja je seveda odvisna od obveznosti, ki me čakajo v nadaljevanju. Neka srednja vrednost so dva ali trije orgazmi, dokler mi tič ne postane tako razbolel, da je 76

bolje, da se ga ne dotikam več. Občutek v glavi pa je venomer tak, da se je nekaj le izpraznilo in napravilo prostor novemu. Dosti je tega drkanja. Če prav pomislim: dovolj me drkajo že drugi, zakaj se moram še sam? Pretežko vprašanje, služba kliče. Mestni avtobus me popelje do tovarne. Sindikalist je obljubil, da me po končanem protestu pelje domov. Od daleč ga zagledam. Sivi lasje in rjavi brki. Od cigaretnega dima. »Kakšna je situacija?« ga vprašam takoj, ko izstopim. »Ne vem, kaj naj rečem. Šef je notri, delavci ga ne spustijo ven.« Zanimivo. Delavci smo vedno nezadovoljni s šefi, pa naj bodo v službi ali ne. »Kako pa je s kamioni?« »Zaenkrat jih ni na spregled.« Najraje bi opravil svoje delo, pobral nekaj izjav in šel domov spat, jutri dopoldne pa se lotil njihovega prelitja v besedilo na računalniku. »Kdo je zaposlen v tej tovarni?« »V glavnem ljudje, ki imajo družine in kredite. Če bi ostali na cesti, bi bili zelo težko zaposljivi.« Včasih se mi pa res zazdi, da nisem največji luzer, čeprav ta občutek pomaga le krajši čas. Vsak je navajen plavati v lastnem dreku. »Kaj želite doseči z blokado tovornjakov?« »Prisiliti hočemo direktorja in lastništvo firme, da se pogaja z nami.« Aha, da boste rešili delovna mesta tistih, ki so vpisani v vaš sindikat, ostali pa lahko itak pristanejo na cesti. Riti.


»Koliko pa je prekercev s pogodbami za določen čas?« Vprašanje ga iztiri. Verjetno podatkov o tem sploh nima. Se je sploh vredno boriti za nekoga, ki ga lahko šef brez občutkov krivde pusti na cesti, ker se mu je iztekla pogodba? Najin pogovor prekinejo sirene policijskih vozil. Dobra desetina delavcev in delavk, ki vztrajajo pred vrati tovarne, se zmede. Še trenutek prej so sedeli na tleh, sedaj pa vstajajo, se nemirno spogledujejo in sprašujejo, kaj naj naredijo. Na obrazih je moč prebrati zaskrbljenost. »Le mirno, le mirno. Znova se usedite. Nič nam ne morejo. Mi imamo prav in se bomo zanj borili. Ostanite, kjer ste, in ne razburjajte se.« Iz kombijev poskakajo policisti s čeladami, pendreki in ščiti. Sindikalist stopi do komandirja in mu skuša nekaj dopovedati, a zaman. Možje postave začenjajo enega za drugim odstranjevati ljudi, ki so zapirali vhod v tovarno. Kmalu je prizora konec. Tedaj v meni pade raven dopamina, ki sem ga popoldne uravnal z drkanjem pred milficami. Sindikalist mirno kadi in se pogovarja s policijskim poveljnikom. Potrebujem nekaj močnega. Sklonim se in poberem kamen.

77


Ajda Peternel

PROZA: Pravljice

ZVER

Rdeča kapica lenobno vleče svoje utrujene noge skozi temačen gozd. Pravo pot je zgrešila že na začetku, ko je namesto na levo zavila po bregu navzdol. Ko se je tako kotalila proti dolini in se spraševala od kje ji taka nerodnost, je z glavo večkrat zadela ob hladna gozdna tla, debla in druge gozdne prepreke. Na dnu hriba je s travo v laseh obležala. Ko se je v mrzli noči panično prebudila z mislijo, da nekam zamuja, je, ne da bi se prvo vprašala, kje sploh je, začela teči proti zahodu. Izza hlačnice ji je še vedno visela trava, lici pa je imela zapacani z blatom in krvjo. Vse to je z nasprotnega brega opazoval sivi volk. Pobral je njen mobilni telefon in torbo ter se odpravil za njo. Ko ji je prišel dovolj blizu, jo je večkrat poskušal poklicati. Njenega imena ni poznal, zato je za njo klical, »Rdeča kapica, ustavi se, prosim!« Ta je le kričala in volku pijano žugala, da njene telefonske ne bo dobil, pa če se ji obesi babica. Naša umazana Rdeča kapica je tako tekla dalje. Teči je morala hitreje, kot kadar koli do sedaj, saj je volka pustila daleč za sabo. Končno je naletela na lovsko kočo sredi travnika in se naivno zapodila do nje. Na volka je v tem času že pozabila, želela je samo še odložiti svojo razbolelo glavo in mogoče pobruhati lesena tla. Vrata so ostala zaprta, zato je naša umazanka s kamnom razbojniško razbila okno in se

78

splazila v kočo. Našla je posteljo in se zvalila vanjo. Bruhanje je obdržala. Naslednje jutro je v kočo prišel lovec in našel našo malo razbojniško pošast na tleh ob svoji postelji. Imela je grdo buško na čelu, modro oko in obraz popolnoma umazan od zasušene krvi. Poskušal jo je prebudit, pri tem pa je opazil razbito okno in vso škodo, ki jo je povzročila. Ko je spoznal, da se deklica ne odziva, se ne more braniti ali poklicati na pomoč, si je odpel pas, odstranil rdeč puloverček z njenega hladnega telesa in poravnal stroške povzročene škode. Ko je končal, je njeno izmučeno telesce vrgel v vodnjak. Volk je vse to žalostno opazoval. Ko je lovec odšel, je stopil do vodnjaka, izvlekel dekličino truplo ter ga pokopal. Na vrh groba je položil njen razbit mobilni telefon, z še nekaj baterije in žalostno zajokal. Naslednjo noč je počakal na lovca in ga napadel, vendar je bil lovec oborožen. Lovec je volka nagačil in zanj dobil ogromno zavistnih pogledov in ljubosumnih pohval drugih lovcev. Videč razbito okno in krvavo posteljo so začeli postavljati vprašanja. »Volk je prišel direktno skozi to okno, kjer sem ga uspel pravočasno ubiti, preden bi mi pretrgal goltanec,« pojasni lovec. »Še dobro, da si to storil,« mu odgovorijo. »Če ne bi, kdo ve, koga bi ta zver pokončala.« Zagotovo bi, zagotovo, modro prikima naš lovec.


Aleksandra Jelušič

Od takrat naprej so šivanko Piko imenovali bucika Pika.

ŠIVANKA PIKA

Nekega dne je Šivanka Pika prišla v škatlo, kjer je šivilja Škarjica hranila svoj šivalni pribor. Z njenim prihodom je v škatli za šivanje zavladala prava zmeda. Med šivalnim priborom šivilje Škarjice je bil meter Dolgin, škarje Ciki Caki, kreda Bela ter gumbi Rdečko, Rumenko, Roža, Modri in Okrogli. V škatli so jim delali družbo še sukanci različnih debelin, barv in dolžin ter šivanke. Ko je sukanec zagledal šivanko Piko, se je začudil: »Ojoj, saj nimaš luknjice, kam pa naj smuknem. Tudi gumbom Rdečku, Rumenku, Roži, Modremu in Okroglemu se je zadeva s šivankino luknjico zdela nenavadna. »Le čemu služi ta šivanka, če nima luknjice?« so modrovali, meter pa je dodal, da je takšna šivanka neuporabna, saj šivilja Škarjica z njo ne more šivati. Šivanka je bila žalostna in je pričela jokati. »Nikar ne joči šivanka Pika,« jo je potolažil meter Dolgin, ki je bil dolg več kot meter in je izmeril že veliko sveta zunaj škatle. Kreda Bela, ki na blago riše črte in vijuge, dokler iz njih šivilja Škarjica ne izdela hlač, oblek, kril in srajc, pa je za šivanko Piko že imela rešitev. »Nič ni narobe s Piko. Tudi takšne šivanke obstajajo, ki nimajo luknjic. Imenujejo se bucike. Z njimi si šivilja pomaga pri šivanju. Težava s šivanko Piko je bila razrešena.

79


NATEČAJ

HAIKU POPOTOVANJA

NATEČAJ

Haikuji so v današnjem času mladim zelo blizu, v svobodnejši obliki jih velikokrat uporabljajo v kratkih zapisih v družbenih omrežjih, saj kot ubesedeni trenutki velikokrat delujejo kot SMS-sporočila, tviti ali instagram-zapisi. Oblika jim omogoča ubesediti čustva in trenutna razpoloženja. Z natečajem smo dijake Gimnazije Slovenske Konjice želeli spodbuditi, da se izrazijo v pesniški ustvarjalnosti, spodbuditi k razmisleku o pisani umetniški besedi in jim dali možnost, da izrazijo svoj pogled. Z javno objavo v literarni reviji pa možnost, da predstavijo svoj svet širši javnosti.

80


Všečkal zdaj sem to. Več sledilcev bom imel. Kaj zdaj bo mi to? Joži Satler, 1. a

Biti, ljubiti. Začeti, preživeti. Stati, obstati. Daša Poklič, 4. b

Radost v višino, žalost v globino. Krošnje ni brez korenin. Luna Tajda Obrul, 1. a

Kako naj letim? Krila ti odrežejo. Vse je na tebi. Veronika Dečar, 3. b

Sonce se bliža. Globalno segrevanje. Jezus se križa. Aljaž Hitrec, 2. a

Plezam po drevju, da dosegla bi sanje, veja se zlomi. Laura Rorič, Maja Vinkovič, 2. b

Moj svet se vrti, v pravo smer se mi zdi. Kje so poti? Evelin Sadek, 2. a

Tavam v mislih. Stvaritev sem svojih sanj. So nočna mora. Ožbej Kračun, 3. a

Nobena roka mi ne bo ust pokrila. Me zadušila. Ema Emilija Kvas, 1. b

Če hočeš biti velik, moraš najprej biti majhen. Takrat začneš rasti. Vid Švab, 1. a

81


LOKALNO

LOKALNO

Ponosni na njih ...

82


MOJCA CERJAK Piše: Marko Bezenšek

Ilustratorka iz Slovenskih Konjic, DLU Celje, Mohorjeva Družba Celje, diplomantka Visoke šole za uporabno OI ZDSLU, Zadruga Novi Matajur Čedad, Sidarta LJ, BI Bratislava, umetnost na Dunaju. Založba Obzorja Maribor, Galerija Oblikovalka in ilustratorka. Rojena 18. ARS LJ, Mohorjeva–Hermagoras Celovec, Založba Rokus Klett LJ, novembra 1959 v Mariboru. Likovna ustvarjalka, ki deluje na Beletrina LJ, Založba Ajda Murska področju umetnosti za vsakdanjo rabo Sobota, Modrijan LJ, Knjižnjica in uporabo, vidna je predvsem v delih Šentjur, NLB …). Od 1995 članica uporabne grafike in knjižne ilustracije. Zveze društev slovenskih likovnih Leta 1978 je maturirala na Šoli za umetnikov, kjer je bila članica oblikovanje v Ljubljani, kjer je bila del Ustanovnega odbora za Organizacijo razreda Odsek za grafično oblikovanje, ilustratorjev ZDSLU; 1997–99 tudi ter se napotila na študij na dunajsko članica mednarodne organizacije Visoko šolo za uporabno umetnost. S likovnikov AIGA. študijem Razreda za uporabno-, Živi in ustvarja v Slovenskih Konjicah, ilustracijsko- in foto- grafiko je kjer je preživela otroštvo in zgodnje zaključila 1983 pri profesorju Paul mladostništvo do srednje šole ter se tam Kurt Schwarz(u) ter si z dodatnim stalno naselila po končanem letom študija pridobila tudi naziv študijskem obdobju leta 1986. Magister Artum. 1987–94 je bila redno Njene ilustracije se že od 1988 zaposlena v podjetju Konus v pojavljajo v mladinski periodiki Slovenskih Konjicah, kjer je delovala v (Kurirček, Galeb, Cicido, Ciciban, Službi za razvoj marketinga, skrbela za Mavrica) in z izvirno prepoznavno pravilno izvajanje celostne grafične avtorsko likovno govorico nagovarjajo podobe podjetja ter zasnovala grafične mlade bralce. Zanjo so značilni izrazito podobe novonastalih podprogramov za kolorističen pristop v kombinaciji z široko potrošnjo. Od leta 1994 je risbo, razgibanost, ki jo velikokrat samozaposlena v kulturi na področju dosega z uporabo diagonalne ali v likovnega ustvarjanja. V letih višino grajene kompozicije in z samostojnega kulturnega ustvarjanja je zvrnjeno perspektivo ter prefinjeno sodelovala z raznolikimi inštitucijami tonsko niansiranje. Proporcionalnost (Založba Mladinska knjiga Ljubljana, teles je skladna z odnosi med osebami, 83


LOKALNO

telesa odrastlih in otrok se bistveno ne razlikujejo v višini, temveč so drugače okarakterizirana – otroški obrazi so napolnjeni z milino in ljubkostjo. Idealizirane podobe so klic k iskanju lepote v vseh in vsem, kar nas obdaja, poetično pretanjene upodobitve narave in vsega (ne)živega pa spodbujajo zavest o enovitosti. S svojim ustvarjalnim izrazom zaznamuje in širi prostor zgodb, ki jih opremlja – tako so se generacijam v spomin zapisale njene sanjske podobe natisnjene v slikanicah kot so Zvezdica Zaspanka (1992) Fran Milčinski, Popravljalnica igrač (1994) Bina Štampe Žmavc, Žogica Nogica (1996) Jan Malik, ljudske pripovedke Zlatorog (1997), norveške ljudske Vzhodno od sonca in zahodno od meseca (1998), Naježene prigode (2003) Tatjana Kokalj in drugih. Opremlja tudi berila in osnovnošolske učbenike za pouk književnosti (Jaz pa berem 2, Skrivni dnevnik ustvarjalnega branja, Moje branje – svet in sanje, Pozdravljene besede (2000)). Vseskozi deluje tudi kot grafična oblikovalka, oblikovala je tako znake in logotipe ter vizualno identiteto več podjetij kot brezštevilne drobne tiskovine za različne inštitucije, monografijo o Benjaminu in Gustavu Ipavcu ter dve slikanici, katerih (so)avtorji so bili otroci (Škrat s prevelikimi ušesi, Bina Štampe Žmavc in Jezik je treba spoštovati, projekt petih osnovnih šol občine Šentjur). Njena likovna dela so bila predstavljena na številnih samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji in v tujini od Avstrije, Nemčije, Italije 84

in drugih evropskih držav pa do Tokia in New Yorka. Za svoje ustvarjalne dosežke je prejela vrsto nagrad: 1982 nagradna štipendija avstrijske vlade za dodatno leto študija na Dunaju; 1981, '84, '85 in '88 Plaketa Zlato pero Beograd; 1985 izbor SINTUM Beograd za JCA Japonska in '87 e-razstava ter zbornik JCA Tokio; 1999 izbor za šest skupinskih razstav na Japonskem – Bienale ilustracij Bratislava; 2003 žig Kunst – Zvezno Ministrstvo Dunaj; 2004 izvirna slikanica – Ministrstvo za kulturo Slovenije; 2006 in '16 štipendija JAKS – OI ZDSLU; 2007 Mali princ Tuzla; 2008, '09, in '10 Slovenia's Best – JAKS Ljubljana; 2009 –'10 Umetnik sezone – Bralna značka Slovenije; 2011 Zlata hruška Ljubljana; 2013 bronasti grb Občine Slovenske Konjice.

Iz slikanice Vzhodno od sonca in zahodno od meseca, norveška ljudska pravljica, Založba Mladinska knjiga Ljubljana 1998


Piše: Tonja Jelen

Majda Labotar (r. 1964) piše pesmi, kratke zgodbe in pravljice. Z družino živi na Koblah. Poleg literarnega, kulturnega udejstvovanja je zaposlena v redni službi. V lično urejeni, t i. Skomarski hiši, ki je bogata zapuščina z etnografskega vidika, vsak mesec v sodelovanju z zreškim kulturnim društvom KUD Vladko Mohorič pripravlja literarne večere pod imenom Jaz ´mam en stari znucan koš. Letošnje leto je natečaju za najboljšo pesem 2019 literarnega natečaja Minattijeva pesem leta s pesmijo Regratova lučka usvojila prvo mesto. Vendar Majda Labotar povezuje tudi različne kulturne dogodke, ki imajo osredinjenje tudi na drugih, predvsem kmečkih običajih (martinovanje, čajanke, strokovna predavanja, Poletne prireditve v Ločah). Kako pomembna je vpetost v domače okolje s kulturne perspektive in kako je z njenim ustvarjanjem sva spregovorili v letošnjem intervjuju za revijo Spirala.

85

Najprej čestitke za najboljšo pesem letošnjega leta na natečaju za Minattijevo pesem leta 2019, ki ga je letos drugič zapored razpisal lokalni časopis Novice. Pesem Regratova lučka je povsem drugačna od današnjega stanja duha in senzacionalnosti, ki prevladuje na sploh. Res je. Mogoče je ravno zato dobila svojo priložnost. Vsak človek bi moral v sebi nositi lučko. Za tiste, ki je nimajo, je nastala Regratova lučka, da bi videli, da je svet rumen, ne siv. S pogledom v zgodovino lahko ugotovimo, da so vedno bili turbulentni časi, ko so ljudje bili na preizkušnji. A vedno je bilo v njih neko upanje, boj za obstanek. V današnjem času pa prevladuje pasivnost, kar je zelo slaba tako za napredek kot tudi kulturo. Kako gledate na literarne natečaje; ali nanje pogosto pošiljate svoja literarna dela? Literarni natečaji so odlična priložnost za preizkušanje samega sebe, zlasti pa zelo dobrodošli za vse nas, ki ne živimo v prestolnici – Ljubljani, kjer imajo vse kulturne dogodke na dosegu roke. Svoja dela ne pišem namensko za kakšen natečaj. Če se odločim, pošljem že kakšno napisano pesem ali prozo. Tako je bilo tudi s pesmijo Regratova

Foto: novice.si

MAJDA LABOTAR


LOKALNO

lučka. Namenskega pisanja nimam rada, ampak tako kot verjetno vsi, ki uživamo v pisanju, ustvarjamo takrat, ko to čuti srce. Ponoči, čez dan, na poti v službo, med kuhanjem. Zavedam se, kako zelo malo je odmerjenega časa v našem življenju, da izpovemo tisto, kar čutimo. Pišete poezijo in kratko prozo. Z njuno pomočjo pa se izpostavljate tudi z dobrodelnimi nameni in družbenim angažmajem, kot je na primer ekologija. Tak pristop ni redek. Predvsem imam zelo rada ljudi. Človek je celica, iz katere izhajam, pa naj bo to s socialnega vidika ali vidika ohranjanje narave. V prvi poziciji je ogrožen, v drugi on ogroža naravo. Zanimiv spekter za pisanje, v katerem se ne poskušam opredeliti, ampak pišem čim bolj realno. Iz teh ustvarjenih pesmi ali črtic naj bi mogoče zanamci razbrali realnost časa, v katerem sem živela. Moj namen ekološkega pisanja ni kritizirati ljudi, kako slabo ravnamo z naravo, ampak jih ozavestiti na preprost način. Narava je postelja, v kateri ležimo. Vam je všeč ležati v umazani, smrdljivi postelji, ki postaja življenjsko nezdrava za naš obstoj? In otroci so naše največje bogastvo. Tudi sama imam tri vnučke. Zato mi je zelo pri srcu tudi moja dobrodelna nota, če je le mogoče, rada organiziram prireditev v dobro otrok. Kateri sodobni avtorji in avtorice so doslej na vas naredili največji vtis? Sem čisto tradicionalna. Neizmerno rada prebiram Toneta Pavčka in Ivana 86

Minattija. Kje vse objavljate svoja literarna dela? Literarna dela objavljam v zbornikih, ki jih izdajajo razna literarna društva, v revijah, časopisih in tudi v internem časopisu Odličnost Weiler, čigar sem članica uredniškega odbora. V podjetju Weiler Abrasives Zreče sem namreč zaposlena. Kako gledate na stanje današnje kulture v domačem okolju in v času, ko ste začeli? Zame kot človeka, ki ima zelo rad knjige, je bila kultura vedno srčica mojega življenja. Če pogledamo 30 let nazaj, smo imeli za kulturo zelo malo denarja, a so se prireditve delale s srcem. Delali smo brez plačila, kot pravi entuziasti. Najlepše od vsega pa je bilo to, da smo imeli zelo navdušeno in zvesto publiko. Seveda je kakovost prireditev sedaj na mnogo višji ravni kot takrat. Za ogled kvalitetne gledališke predstave ni več nujno treba oditi v Ljubljano ali Maribor. S prodorom elektronskega komuniciranja pa je kultura postala dosegljiva vsem, žal tudi tista, ki si ne zasluži imena kultura. Gre za pisanja oz. poezijo, ki jo ljudje objavljajo na raznih portalih in jo berljiva v stilu »limonad«. Žal mi je, da se med njimi izgubi kakšna res dobra pesem ali proza. Kaj je torej težje – začeti, postaviti temelje ali sedaj, ko ste v to že dodobra vpeti? Ko sem začela pisati poezijo in razne zgodbe ter pravljice, sem bila še zelo mlada. Zelo sem se veselila vsake


interpretacije in vsake objave, prav tako vodenja kakšne prireditve. Zato mi ni bilo težko postavljati temelje mojega ustvarjanja. Sem preprosto uživala ob vsaki pesniški zbirki, ki sem jo prebrala, in hotela napisati kaj podobnega. Sedaj mi veliko pomagajo izkušnje, moji literarni prijatelji in izredno veselje, ko lahko stopim med otroke v šoli ali vrtcu, pa tudi doma jim preberem svojo pravljico. Otroške oči so kot sonce, ki napolnijo prazno posodo moje duše. Kako in zakaj Skomarje in literarni večeri? Začelo se je točno pred dvajsetimi leti. V obnovljeno Skomarsko hišo so lastniki želeli vnesti življenje, zato so se odločili za enkrat mesečni dogodekliterarni večer. Ker sem bila zaposlena

v podjetju, ki je lastnik hiše in tudi sponzor teh večerov in sem imela pesniško žilico, so me zaprosili, naj v sklopu KUD-Vladko Mohorič Zreče pripravljam in izvedem te literarne večer. Kot prva pesnica sem se v Skomarski hiši predstavila jaz. Do sedaj smo izvedli že 170 literarnih večerov. Zelo sem ponosna na to številko, ker se je v vseh teh letih pri nas predstavilo mnogo literarnih, glasbenih in pevskih gostov. Literarni učinek je neverjeten, saj še po dvajsetih letih zanimanje pesnikov kakor tudi obiskovalcev ne upada. Iz kali teh večerov je nastalo mnogo pesniških zbirk in knjig posameznikov, ki so svojo pot začeli ravno po poteh Jurija Vodovnika, pohorskega pesnika in igralca.

Majda Labotar in Lojzka Špacapan, Minattijeva pesem leta 2019. Foto: novice.si

87


LOKALNO

Povezujete tudi druge prireditve, ki se prepletajo tako z domačimi običaji kot z domačim jezikom. Kako je današnji čas globalizacije naklonjen povsem lokalnim prireditvam? Zelo imam rada tradicijo, stare običaje, ljudske pesmi in ples. Če lahko iz tega naredim dobro prireditev v domačem kraju, mi je to v veliko zadovoljstvo. Zakaj? Da ljudje vendarle ne bi pozabili, da naš jezik, predvsem pa narečja izhajajo iz tistih sredin populacije, kjer se je veliko delalo in posledično veselilo uspeha s petjem in plesom. To so bile kmečke množice, ki so slovensko besedo ohranjale na svojstven, primaren način. Seveda je globalizacija naredila svoje. Vse bolj so pomembne koristi posameznika kot koristi skupine, ki želi ohranjati kulturno dediščino. Vsak kraj poskuša na svoj način ohraniti svoje značilnosti in običaje, pri tem poskušam pomagati tudi jaz. Če bi morala izbirati med moderno poezijo in ljudsko pesmijo, bi se gotovo odločila za slednje, ravno iz razloga, da nikoli ne smemo pozabiti svojih korenin. Izdali ste zbirko pravljic Balončkova juha in druge zgodbe (samozaložba, 2008), v kateri se prepleta prvinskost vaškega okolja in nauki, ki seveda niso pozabljeni. Ali je mentaliteta, kot jo je opisoval npr. Cankar, zasidrana v nas? Pravijo, da kar je otroku v zibel položeno, ni nikoli izgubljeno. To so tudi nauki, ki v tej moderni dobi niso »zaželeni«. Pa vendar se skozi moje pravljice čudežno zasidrajo v mehke otroške duše. Cankarjeva mentaliteta je 88

mogoče sedaj dobila novejši, lepši plašč, saj poskušamo vsi, ki pišemo tisto staro zasidrano pravilo, oviti v lepoto in všečnost, da je primernejša za življenje. Zgodbe njenega življenja (samozaložba, 2014) je zbirka kratkih zgodb, ki se dotikajo realizma, ki ne seže tako daleč nazaj. Zakaj ravno realizem? Realizem je stalnica mojega pisanja. Pišem resnične zgodbe, ki so realne a imajo skoraj vedno pozitiven zaključek. V tej knjigi so štiri zgodbe o štirih ženskah v različnih obdobjih življenja. Prvi dve živita v prejšnjem stoletju, drugi sedaj. Primerjalno ugotovimo, da je pri vseh enako sporočilo. Ženske imajo neverjetno moč za boj, za preživetje, za ohranjanje lastnega ponosa in ponosa njene družine. Knjiga je bila zelo dobro sprejeta s strani žensk kot tudi moških. Pripravljate kaj novega, je kaj pred izidom? Popolnoma pripravljena za tisk je pesniška zbirka, ki pa še čaka zaradi premalo finančnih sredstev. Prav tako je v pripravi mnogo pravljic, ki čakajo svoje ilustratorje in tiskarje, da bi lahko čim prej razveselile otroke. Hvaležna sem za talent pisanja, ki mi je pomagal prebroditi mnoge težave v življenju in gojiti vrt poezije, ker so nastale pesmice za moje vnuke in tudi Regratova lučka, ki je bila nagrajena ravno v Slov. Konjicah, kar mi je bilo v veliko veselje in ponos. Hvala za vaš čas in odgovore.


ŠPELA HREN JUHART Njen zvezek z načečkanimi idejami se vztrajno polni Piše: Maja Furman

Luštno je bilo klepetati s kamišibajkarico, Špelo Juhart Hren, Konjičanko, ki živi in ustvarja v Mariboru. Z očarljivo tehniko japonskega papirnatega gledališča se je srečala po naključju, leta 2014, »takrat sem se udeležila seminarja o kamišibaju, ki sta ga izvajala Jelena in Igor Cvetko v Lutkovnem gledališču Maribor. Nisem imela pojma, kaj to sploh je, oba mentorja poznam kot ustvarjalca in se mi zdita izjemna. Kot vse ostale udeleženke, sem se nad kamišibajem takoj navdušila in na seminarju smo zelo intenzivno delali, dobili smo nalogo, da izdelamo svoj prvi kamišibaj. Dala sta nam navodilo: zapišite naslov zgodbe,« pove Špela. In kakšen naslov ste zapisali? Napisala sem »Kar moj mož stori, vse prav stori«, to je Andersenova pravljica, ki sem jo kot radijsko igro v otroštvu poslušala neštetokrat. Potem pa sta rekla, da bo to naš prvi kamišibaj, in sta nas vodila vse do končnega izdelka. Kasneje sta nas povabila na vseslovenski festival v Piranu, kjer sem avgusta 2014 prejela prvo nagrado, Zlati kamišibaj. In s čim vas je japonsko papirnato gledališče začaralo? 89

Kamišibaj se sprehaja med različnimi zvrstmi umetnosti, ni klasičen »storytelling« pripovedovanje zgodb, saj poleg besede uporablja sliko, njegova logika je podobna stripovski, ali pa lutkovni, kjer se slika in beseda dopolnjujeta oz. nadgrajujeta. Deluje zelo primarno in preprosto, vendar skozi poglabljanje vanj ugotoviš, da je samo na videz enostaven, v resnici pa kompleksen, poln pravil in izzivov. Japonci so mojstri (navidezne) preprostosti, za katero pa običajno tiči cela filozofija, tak je tudi njihov dizajn. Kamišibaj je neke vrste ritual z zelo jasnimi načeli, ki pa igra na neke zelo primarne človekove strune, da lahko vstopa v zgodbe in jih doživlja na prav poseben način. Kakšne možnosti umetniškega izražanja nudi ta oblika gledališča? S kamišibajem lahko obdelamo praktično vse, od sodobnih in ljudskih pravljic, poezije, zgodb za odrasle, poučnih oz. izobraževalnih kamišibajev itd. Že izbira zgodbe pove veliko o pripovedovalcu. Zelo močna je likovna podoba predstave. V Sloveniji težimo k temu, da je kamišibajkar celostni avtor, kar pomeni, da pripovedovalec običajno ustvari tudi likovno podobo


LOKALNO

kamišibaja. Za tiste, ki niso likovno močni, je ta del ustvarjanja težji. Po drugi strani pa imamo v svojih vrstah nekatere zelo sposobne likovnike, tudi akademske slikarje, ki imajo običajno več težav z nastopom, ki nam je drugim bližje in še posebej v veselje. Kamišibaj je zelo kompleksna izrazna oblika, ki združuje besedno snovanje, likovno izražanje in živo nastopanje, vse skupaj pa mora biti v prijetnem ravnovesju, kar je gotovo največji izziv. Da slika ne poje besede, da s svojim nastopom ne zasenčimo likovnosti, ali pa da nas zgodba kot pripovedovalca ne premaga … Kateri del ustvarjanja je vam najljubši: iskanje ali pisanje zgodbe, pesmi, risanje, pripovedovanje? Vsaka od faz je poseben izziv. Jaz imam največ težav pri izbiri besedila, zdi se mi, da sem z izborom besedila opravila že polovico dela. Zakaj? Moja največja težava je ta, da do nekaterih del (zgodb) čutim preveliko spoštovanje, da bi se jih lotila, ker se mi zdi, da jih lahko s svojo likovno in pripovedno interpretacijo prej pokvarim, kot naredim boljšo. Tako se prevečkrat dela sploh ne lotim. Ko pa te prava zgodba poišče in najde, se ti zdi vse logično in načrtovanje scenosleda, t. j. vrstnega reda slik, kadriranje, likovna tehnika in drugo pridejo nekako same od sebe. Če zgodbo začutiš, veš, kako mora izgledat in potem se samo še trudiš, da se čim bolj približaš svoji viziji. To je potem dobra osnova, ki jo pospraviš v mapo. Ampak vsakič, kot to osnovo daš v butaj (leseni 90

oder) in stopiš pred občinstvo, se začne nova zgodba. Kamišibajkarji pravimo, da kamišibaj podariš in pri dobrem nastopu se zgodi »kyokan«, to Japonci prevedejo kot zaokrožena oz. deljena občutja vseh, tudi občinstva. Taka posebna povezanost se pravzaprav zgodi redko, ko pa se, se to močno občuti in so vsi nagrajeni. So katera besedila še posebej »fotogenična« za uprizoritev? Odkar se ukvarjam s kamišibajem, ob vsaki zgodbi, ne glede na to, ali je v knjigi, filmu, radiu, ali jo kje mimogrede ujamem, pomislim, ali bi morda to lahko bil dober kamišibaj. In skoraj vedno je odgovor ne. Vedno v svoji glavi naletim na neko oviro, čutim veliko spoštovanje do te zvrsti in do drugih avtorjev. Tako se npr. kdo loti Mačka Murija. Meni pa se zdi, da je edina, ki ga lahko nariše, Jelka Reichman, zato tak kamišibaj po moje ne deluje. Ali pa je zgodba v moji glavi tako živa, da jo bom s tem, ko je ne bom povedala s točno pravimi besedami, čisto pokvarila. Zato je ustvarjalni proces dolga agonija in potem malo razsvetljenje, ko se ti v glavi končno kaj sestavi. Potem je nujno čim bolj natančno narediti načrt, da veš, kaj boš risal, od kod bo gledalec vstopal v zgodbo, kakšen bo naš odnos do zgodbe in tako naprej. Sestavljanje točnega besedila in izdelava ilustracij vzameta nekaj dni, ampak ob dobrem načrtu je to samo še trud za čim boljšo izvedbo. Potem pa obvezno testiranje na domačem občinstvu, ko običajno takoj vidiš, ali ti verjamejo, ali ne. Če ti doma verjamejo, lahko rečemo, da se je


nov kamišibaj rodil in lahko gre v svet. Velikokrat pa se zatakne že na poti, ostane v skicah, pri ideji, ali pa celo zrisan in dokončan čepi v kaki mapi, ker se mi enostavno ne zdi, da bi ga izvajala. Kaj vas pri ustvarjanju najbolj navdihuje? Vse, kar se dogaja okrog mene in v meni. Tako sem tudi naenkrat začutila, da moram narediti kamišibaj En lon lan ler, manj znan Ježkov song, star Richepinov motiv, ki ga je prepesnil tudi Srečko Kosovel. Ko sem ga prvič izvedla na festivalu v Štanjelu, so mi kolegi kamišibajkarji takoj pripisali to mamino ljubeče in trpeče in krvaveče srce. Šele takrat sem ozavestila, da sem očitno tudi skozi kamišibaj morala obdelati to, da sem postala mama in vse te neskončne čustvene dimenzije, ki jih materinstvo prinaša s sabo. Pristop kamišibaja je zelo intimen, zanj velja pravilo »manj je več«, predstave so jasne, zahtevajo minimalizem, jasno zgodbo in risbe, ne prenesejo balasta – ravno v tem je njihov čar. Imate občutek, da je pri otrocih ravno zato tako priljubljen? Tako je, že manjše število občinstva, ki ga predvideva kamišibaj in to, da so gledalci zelo blizu slikam, prispeva k intimi oz. povezanosti pripovedovalca in naslovnika. Dobrih zgodb smo lačni vsi, še posebej otroci. Ko vidijo, da si zgodbo izbral za njih in jim jo želiš kar najboljše predati, so zelo hvaležni. Brez dvoma je tovrstno podajanje zgodb zelo primarna medčloveška interakcija, ki je ne more nadomestit nobena risanka. Otroci cenijo živ 91

nastop in iskrenost, ki se med pripovedovanjem dogaja. Kot pripovedovalec namreč nisi v nobeni vlogi, ampak jih spustiš k sebi, povemo jim tudi, da smo avtorji ilustracij in potem nas kritično ocenjujejo. A čutijo in pristnost in v njej uživajo.

Ni namenjen le otrokom, v njem uživa tudi odrasla publika. Katera je hvaležnejša? Večina produkcije je seveda za otroke, a se je kamišibaj izkazal za odličen medij tudi za odraslo občinstvo. Za njih seveda izbiramo drugačne zgodbe. Največ nagrad, Zlatih kamišibajev, je prejel Jure Engelsberger, ki je slikar in ilustrator, on vrhunsko obdela resno literaturo, saj je tudi likovno dovolj dober, da jo lahko poda. Tako smo


LOKALNO

lahko uživali v njegovi interpretaciji Rilkejevega Panterja, pa pesmi Tomaža Pengova, pa v epskem Martinu Krpanu, z več kot 80 ilustracijami. Dober kamišibaj za odrasle je redek, kot diamant in ko ga ljudem predstaviš, je tudi reakcija taka. Dobrih zgodb pa smo lačni vsi, otroci in odrasli, s pomočjo kamišibaja v njih vstopamo zelo osebno in to je največja dragocenost. Vaša najljubša kamišibaj predstava, ki jo izvajate? Romanca o žabah, avtorica Svetlana Makarovič mi je dala dovoljenje za to, da jo izvajam, pojem ob čisto preprostih ilustracijah. Sporočilo zgodbe se mi zdi izredno pomembno, Svetlanin svet mi je blizu in vsakič, ko jo izvedem, se zabavam. Oče in mama slovenskega kamišibaj gledališča sta Jelena Sitar in Igor Cvetko, z njima sodelujete. Občutek imam, da je kamišibaj pri nas v razcvetu. Seveda, Igorju rečemo oče slovenskega kamišibaja, za to je Jelena mama, brez njiju na bi bilo nič. Oba sta izjemna ustvarjalca na mnogih področjih ter krasna človeka in pedagoga, ki sta razsejala virus kamišibaja po vsej državi. Ta se zelo uspešno širi, pravzaprav ni konca Slovenije, kjer za to še ne bi slišali. Izobraževanja za knjižničarje, pedagoge in ustvarjalce organiziramo povsod, kjer si to zaželijo. Nazadnje sem izobraževanje vodila v Murski Soboti, ki je bila še zadnji otoček brez aktivnih kamišibajkarjev, in neverjetno je, kako jih je zgrabilo in kako odlične izdelke 92

so ustvarili. Nekaj sem jih kot selektorica za SV Slovenijo poslala že na vseslovenski festival in širjenje se kar ne ustavi, vsak novi okuženi pripelje še koga zraven, vsaj v vlogi občinstva. Že nekaj let smo združeni v društvu Kamišibaj Slovenije in moram reči, da smo res zelo pisana druščina, zelo različnih starosti, poklicev, krajev bivanja in da so naša druženja in letni tabori najlepša doživetja. Snujete kako novo predstavo? Ravno sem zaključila s posebnim mini kamišibajem, za rojstni dan sem ga podarila krasnemu človeku, ki sem ga spoznala prav zaradi kamišibaja. Ker je odličen pripovedovalec, podarjena zgodba pa je zelo osebna, si ga bo lahko pripovedoval sam. Jaz pa sem ostala brez nove predstave. Želim si, da bi imel vsak dan kakšno uro več; nekaj minut bi zagotovo namenila kamišibaju. Zvezek, v katerega čečkam ideje, se vztrajno polni in upam, da bo kmalu kaj za pokazat.


Ana Miličevič, bibliotekarka

VZGOJITI DOBREGA BRALCA 93


VZGOJITI DOBREGA BRALCA Ko govorimo o splošnih knjižnicah, govorimo predvsem o javnem interesu na področju knjižnične dejavnosti. Cilj je zagotovo, da čim več prebivalcev obiskuje knjižnico in uporablja njene storitve. Vsebina teh storitev pa se z večjim številom uporabnikov knjižnice sooča z izzivom zapolnitve zelo različnih potreb, zahtev, zadovoljitev, pričakovanj ali okusov.

LOKALNO

Bralci imajo danes lahko resne težave z izbiro knjig. V slovenski jezik se kvalitetne literature prevaja vse manj. Knjiga je postala tržni proizvod, ki zadovoljuje zgolj finančni interes, s tem se vsiljuje ekonomski uspeh v ospredje poslovne uspešnosti posameznih založnikov. Prodaja je enaka uspešnosti, in v sled temu so police zapolnjene z ogromno količino nekakovostne knjižnične produkcije. Zagotovo smo knjižničarji v splošnih knjižnicah pomembni akterji, ki lahko s svojimi nasveti, storitvami … usmerjamo bralčev izbor. Ne moremo pa mimo dejstva, da velika večina bralcev posega po 'šund' literaturi zaradi želje po zabavi in sprostitvi. Preprost jezik in zgodbe omogočajo, da se bere hitreje in brez potrebe po poglobljenem posvečanju tekstu. Knjige so razdeljene v več delov, s tem zadovoljujejo serijsko komponento branja, trenutno zadovoljitev nenehne ponovitve brez izpolnitve, medtem ko intelektualno-čustvena komponenta, ostaja na isti ravni in se, žal, serijsko oddaljuje. Marsikdo raje poseže po večjem številu knjig, kot da bi se posvetil eni in za nameček o njej še globje razmišljal. Ta številčnost pa 94

seveda ugaja ekonomskim indeksom. V današnjem, turbulentnem svetu je vprašaj za popularnost lahkotnega branja resnično težko postaviti. In dejstvo je, da preobrat bralca, k branju povsem druge literature ne pride čez noč. Gre za proces, ki zaobjame več socioloških pojavov družbe. Vzgojiti 'dobrega bralca' v knjižnici ponavadi ne pomeni nagovoriti tiste, ki knjižnico obiskujejo zelo poredko ali tiste, ki jim je branje obveza do šole, službe … 'Dobri bralec' je reden uporabnik knjižničnih storitev. Priljubljenost dela se ne meri zgolj s prodajno uspešnostjo bestsellerjev, priljubljenost dela je lahko tudi kvaliteta in tukaj smo knjižničarji zelo pomemben dejavnik. Trend branja hitre "šund" literature se lahko zamenja. A potrebna je celostna angažiranost. Bralce trivialne literature se da navdušiti nad zahtevnejšimi, kvalitetnejšim branjem! Trend, ki temelji na kvaliteti, je treba na ta način predstaviti, ga promovirati in spojiti s slovenskim bralskim prostorom. Tukaj je nujno, da knjižnice kot sooblikovalke kulturnega in


bralskega okolja s pomočjo različnih mehanizmov iščejo inovativne in učinkovite načine za promocijo bralne kulture. Bralec, ki pride v knjižnico velikokrat ne ve v naprej, kakšen bi naj bil njegov izbor. V teh primerih je ključna poteza na knjižničarju, ki usmeri nikakor pa ne sme kratit pravice do proste izbire. Knjižničar v primeru svetovanja mora nastopati kot ambasador najboljšega, kar knjižnica lahko ponudi. V Splošni knjižnici Slovenske Konjice se s celoletnimi aktivnostmi tega dobro zavedamo. Osnova za intelektualni in kulturni razvoj občanov sta zagotovo bralna kultura in pismenost, saj prav ti v veliki meri prispevata k napredku skupnosti. V ospredju so različni bralni projekti, ki aktivirajo kakovostno knjižnično gradivo, predvsem v podporo slovenski knjigi. »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« (Tone Pavček) Letošnji novosti sta Bralna značka za odrasle in Predšolska pravljična bralna značka. V ta namen je ekipa strokovnih sodelavcev knjižnice bralcem ponudila kvaliteten izbor aktualnih in zanimivih del iz pestre zakladnice sodobne slovenske in svetovne književnosti. Bralni znački bomo zaključili s prireditvijo, na kateri bomo udeležencem podelili knjižne nagrade in priznanja za sodelovanje.

95

V BRANJE PRIPOROČAM

slovenski avtorji ź Jure Jakob, Hiše in drugi prosti spisi ź Vitomil Zupan, Manuet za kitaro ź Marjan Tomšič, Grenko morje ź Drago Jančar, To noč sem jo videl ź Svetlana Slapšak, Istomesečniki prevodi ź Cunxin Li, Zadnji Maov plesalec ź Harper Lee, Če ubiješ oponašalca ź Gabriel García Márquez, Sto let samote ź Elena Ferrante, Dnevi zavrženosti ź Julian Barnes, Smisel konca


INTERVJU JERNEJA JEZERNIK: V Almin svet

INTERVJU

Jerneja Jezernik, urednica, lektorica, avtorica in prevajalka se že kopico let poglobljeno ukvarja z odkrivanjem dragocenih zapiskov in zgodb popotnice Alme Maksimiljane Karlin. Temu se je posvetila s tolikšno vnemo, da si upam trditi, da je z leti postalo njeno poslanstvo. Ne navdušuje le domačih bralcev, uspelo ji je Almo zopet poslati v svet.

Piše: Alexandra N. Zaleznik

96


Kdaj in kako ste se prvič srečali z Almo M. Karlin? Že v času, ko sem v 1980-ih letih obiskovala Kajuhovo gimnazijo v Celju in se pridno učila nemško. V gimnaziji ne pri slovenščini ne pri nemščini nismo nikoli omenili Alme M. Karlin. Zato sem bila nemalo presenečena, ko sem nekega dne, na poti na celjsko železniško postajo, zamenjala strani pločnika in nenadoma »odkrila« ploščo, katere napis me je zadel v srce: Alma M. Karlin (1889–1940), svetovna popotnica in pisateljica. Torej, sem pomislila, je morala sredi tega malega mesta živeti velika osebnost, oseba ženskega spola, ki je potovala po svetu in o tem pisala. Ko sem začela ljudi spraševati po tem, kdo je Karlinova bila, so ali zmajevali z glavami in molčali, se muzali ali pa rekli nekaj takega kot čudakinja, 97

Nemka, lezbijka. Ženska, ki je ušla južnomorskim ljudožercem iz lonca. Seveda je vse to še dodatno podžgalo mojo željo, da sem se že v najstniških letih, četudi še ne aktivno, začela ukvarjati z raziskovanjem življenja in dela te posebne ženske, Celjanke, državljanke sveta. V tej raziskovalni in kreativni navezi zdaj vztrajava že kar nekaj desetletij. Uspelo vam je, da Almo zopet berejo na nemških tleh, kjer so njena dela prvotno tudi izhajala. Pri berlinski založbi AvivA Verlag je lani izšlo delo Ein Mensch wird, ki jo v slovenščini beremo pod naslovom Sama. Letos pa prvi del Alminega potovanja Einsame Weltreise, ki ga v slovenščini poznamo kot Samotno potovanje. Kakšni so odzivi? Obe Almini knjigi v nemškem izvirniku in z mojo spremno besedo sem skupaj z glavno urednico berlinske založbe AvivA Britte Jürgs zdaj že nekajkrat predstavila na mednarodnih knjižnih sejmih in na literarnih branjih v Leipzigu, Berlinu in na Dunaju. Moje neposredne izkušnje z nemško govorečo publiko so polne presenečenj, saj nemški bralci Alme praviloma ne poznajo, a že samo pripovedovanje o njej v njih vzbudi veliko zanimanje, navdušenje, vrsto dodatnih vprašanj. Naše razprave so dolge, polne radovednosti, zame tudi neprecenljivo dragocene. Še bolj presenečena pa sem nad številnimi recenzijami Alminih del v nemškem tisku, ki so izšle v zadnjem letu. Najbolj poglobljena predstavitev je izšla v nemškem časopisu TAZ, novinarka pa


INTERVJU

je ob tem izrazila željo, da bi bila na nemškem trgu nadvse dobrodošla tudi biografija o Almi. Nekaj v tej smeri zdaj že delam. Recenzenti v Alminih delih vidijo vse mogoče reči, od nenavadnega, izjemno živega stila pisanja prek dokumentarne vrednosti zapisov do razlik v času med danes in pred sto leti. Vse to kaže, da bi si Alma s svojimi deli zaslužila svoje mesto tudi, ko bo Slovenija častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022. Ste poustvarjalka Alminih nemških besedil v slovenščino, večino prevodov je vaših. Ali je Alma sploh pisala v slovenščini? Sem ustvarjalka in poustvarjalka. Napisala sem prvo biografijo o Almi M. Karlin na Slovenskem (Državljanka sveta, Mladinska knjiga, 2009) in biografijo o Almi in njenih moških (Sanje, 2016). Tudi mojih prevodov Alminih del se je nabralo za kako potovalno torbo, ampak upam, da še ni čisto polna in da se bo njeno vsebino dalo polniti še leta. Glede na obsežno Almino zapuščino v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in v Berlinski državni knjižnici se ni bati, da bi zmanjkalo gradiva, ki bi Almo predstavilo še v pestrejši luči. Sama sicer številk ne obvladam najbolje, a raziskovalka dr. Urška Perenič je pred nedavnim ugotovila, da imam po Cobissu daleč največ objavljenega gradiva o Almi M. Karlin. Recimo, da je to dejstvo, ki govori samo zase. In motivira moje delo za naprej. Edina ovira bi lahko bil moj prazen, neodvisen založniški žep, saj so 98

naklade nizke, ljudje pa knjig praviloma ne kupujejo več. Je nemški izvirnik razlog, da Alme ne berejo po šolah in se ne pogovarjajo o njej? Alma je vsa svoja dela napisala v nemščini, a da bi bil razlog, da je mladi ne berejo, v tem, ker ni pisala v slovenščini, ne bi rekla. Na voljo je veliko število prevodov, izbira je res velika. Morda je po šolah ne berejo zato, ker je ni v učnem načrtu, zelo redko pa jo je najti tudi v šolskih knjižnicah po Sloveniji, čeprav je dr. Milena Mileva Blažić vsaj za besedilo »Najmlajša vnukinja častitljivega I Čaa« napisala, da je več kot primerno branje za mlade. Na individualni ravni pa gre verjetno bolj za vprašanje radovednosti in bralne kulture mladih bralcev, starejši bralci pa smo jim pri tem zgled (ali pa tudi ne). Glede pogovarjanja o Almi v družbi bi rekla, da se Slovenci med sabo danes nasploh malo pogovarjamo o književnosti, tudi beremo raje tuje avtorje. Morda se v tem vedno skriva še kakšen kompleks majhnosti in manjvrednosti, bog ve. Težava je tudi v tem, da je bila Alma dolgo stigmatizirana in zamolčana avtorica, tako da moramo zdaj v razmeroma kratkem času zapolniti večdesetletno vrzel. To pa ne gre čez noč. In še: če so o Almi že pogovarjamo, se to dogaja v razmeroma majhnih krogih, kritična masa še zdaleč ni dosežena, v tem je lahko za prihodnost še velik izziv. Pod vašim peresom nastaja zanimiva serija knjižic z naslovom Z Almo v svet, ki ste jih založili sami. Lahko


kaj več poveste o zbirki, ki se še veča? V svoji založbi, ustanovljeni leti 2016, sem začela izdajati posebno serijo knjig »Z Almo v svet«, v kateri je doslej izšlo že šest knjig. Z Almo lahko v kratkih zgodbah ali njenih krajših delih potujemo vse od Kitajske do Indonezije. Ker dobro poznam Almino še neobjavljeno literarno zapuščino, se večinoma orientiram po tem gradivu in poskušam za bralce izbrskati tisto, česar o Almi še ne vedo. Vse knjižice so priročnega formata in vsaka dežela, ki jo je Alma obiskala, ima v zbirki posebno barvo, da se lahko takoj loči od ostalih. Prve štiri knjige so že uvrščene na seznam po imenu »Dobre knjige« in so primerne za prav vse generacije bralcev. Domišljam si, da lahko z vsako knjižico v seriji »Z Almo v svet« prispevam dragocen kamenček v mozaik življenja in dela svetovne popotnice in pisateljice iz Celja. Kako navdušeni in zvesti bralci Alme pa smo Slovenci? Jo poznamo? Almo Slovenci razmeroma dobro poznamo, a še vedno bolj po potopisih kot po njenih literarnih delih. Meni osebno se jo zdi škoda zreducirati samo na njen popotniški del, saj nam ima tudi v drugih delih povedati veliko zanimivega. Najlepše pri vsem pa je, da Alma navdušuje vedno nove in nove generacije mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jo vsak doživlja po svoje, v besedi, glasbi, gledališču, stripu in še čem. To pomeni, da Alma tudi po stoletjih v nas vzbudi marsikaj kreativnega, lepega, spodbudnega. Vsak jo bere, doživlja in poustvarja po svoje. In v tem je njen največji čar. 99

Stanje na slovenskem knjižnem trgu trenutno ni najbolj rožnato. Pa vendarle, s čim nas bodo slovenske založbe v zvezi z Almo še razveselile? Eno leto je trajalo, da sem iz nemškega izvirnika prevedla Almin prvi roman, »Moj kitajski ženin«, na izid pri založbi Sanje pa je delo potem čakalo pet let. Ampak glavno je, da je knjiga zdaj v tisku in da bo med bralce prinesla še en zelo zanimiv drobec iz življenja Alme M. Karlin. Roman je namreč v pretežni meri avtobiografski in govori o Almini drzni zaroki s sinom kitajskega mandarina po imenu Xu Yong Lun. Za tisti čas je to bilo res nekaj nenavadnega, izjemnega. Izvirnik je izšel leta 1921 pri dresdenski založbi Deutsche Buchwerkstätten, z njim pa je Alma prestopila prvo stopnico na poti do pisateljske slave, po kateri je tako zelo hrepenela. Sami pa si lahko izračunate časovno razliko med nemškim izvirnikom in slovenskim prevodom. Tudi to je eden od razlogov, da Slovenci Almo še premalo poznamo. Pri svoji založbi pa bom izdala tudi prvo pesniško zbirko Alme M. Karlin z naslovom »Dediči luči«, zbirko Alminih avtobiografskih in duhovnih pesmi, za katere mnogi niti ne vedo, da jih je pisala, v njeni zapuščini pa jih najdemo dobesedno na stotine. Na to idejo (in realizacijo) ni doslej prišel še nihče. Še bolj zanimivo pa je, da bo na podlagi prevodov iz te knjige nastal tudi prvi glasbeni album s prvič uglasbenimi Alminimi pesmimi. Koncert Nike Solce in predstavitev pesniške zbirke bo natančno ob


INTERVJU

stoletnici začetka Alminega potovanja okrog sveta, torej 24. novembra 2019 ob 19h v Cankarjevem domu v Ljubljani. Lahko bi rekli, da je Alma Karlin postala del vašega življenja. V arhivih NUK in berlinski knjižnici ste dokopali do neobjavljenega materiala, ki je gonilo za naprej. Kako gledate na svoj odnos do Alme? Gre za tako veliko spoštovanje in občudovanje ali že malce za obsesijo, kot na primer pri iskalcih zlata? Pri raziskovanju življenja in dela Alme M. Karlin me motivira kar nekaj reči. Prva je ta, da si želim, da bi jo bralci spoznali v čim več odtenkih in uživali v branju, kakšne od njenih manj znanih knjig. Mnogo jih je namreč v Almini zapuščini obležalo preprosto zato, ker so bile politične razmere v Alminem času neugodne za izdajanje njenih del. Samo predstavljajmo si, da je Alma preživela dve svetovni vojni, več totalitarnih režimov, dve gospodarski krizi, živela v več državnih tvorbah in bila pogosto tudi v strahu za svoje življenje. Vse to je sicer ni oviralo pri pisanju, jo je pa pri iskanju založnikov. V njeni zapuščini je danes posledično na desetine še neobjavljenih rokopisov, ki čakajo, da se jih kdo loti. Drugo je, da moraš, če hočeš raziskovati Almino življenje in delo, po mojem mnenju nujno znati nemško in imeti povrhu še detektivsko žilico, da posamezne podrobnosti povežeš med seboj. In pri tem se meni vedno znova odprejo novi svetovi. Nazadnje se mi je to zgodilo ob prevodu Alminega avtobiografskega besedila »Ferne Frau/Daljna ženska«,

ki razkriva ozadje dogodkov, ko je Alma pri sebi v Celju v letih 1937 in 1938 skrivala protinacističnega ubežnika Bonsacka. Njegovo življenje je bilo, vsaj tako se mi je razkrilo, podobno kakšnemu James Bondu, žalostno pa je, da v svojem stremljenju ni izbiral »žrtev«, med katerimi so bile praviloma ženske dobrega srca, ki jih je Bonsack tragično izkoristil. To je bil moški, ki je šel dobesedno čez trupla. Pri raziskovanju te zgodbe sem med drugim prišla na sled zgodbi neke Slovenke, ki si je zaradi njegovih sleparij vzela življenje. To so resnične zgodbe, ki pretresejo. A tudi to so zlata zrna življenja. Zlata v smislu lekcije, kakšni ljudje preprosto ne bi smeli biti drug do drugega.

100


101


PREVOD

PREVOD

Prenos iz izvirnika v slovenski jezik

102


'ΣΟΦΊΑ ΜΠΕΚΙΏΤΗ' – SOPHIA BEKIOTI Prevod: Katja Gorečan

'Σοφία Μπεκιώτη' – Sophia Bekioti Rojena 1987 v Larisi, Grčija. Študirala je grško literaturo na Sinopoulousu (Σινόπουλος) in bila večkrat nagrajena na grških pesniških tekmovanjih. Pri založbi Orioyas (Solun) je leta 2011 Izdala je zbirko "Βήματα"(Koraki).

[Tretji svet] Gospod, prebrala sem vašo pesem in raje kot da postanem zavistna; pomislim: vsi so me ljubili na tako dolgočasen način, zares. In, če bi bilo resnično, da me sedaj raje ljubiš na dolgočasen način, ne bi začel tega z znamenjem poganjanja. In medtem ko se pogovarjam z Vami, on opazuje znamenje na mojem drugem levem očesu; Je to materino znamenje ali tatu? Izjemno se ga želi dotakniti s svojimi prsti ker se mu zdi tako poetično… Zagotovo, moram biti njegov tretji svet.

PREVOD

Gospod, mi je dovoljeno, da postanem njegov tretji svet?

103


[Sodni proces] Kot filantropinja sem udarila dva ali tri dojenčke, ki so počivali v naročju svojih mater, potisnila sem nekaj pohabljencev in se smejala zakričala sem pred rudnikom "Vi ste kup bednikov!" Po vsem tem zabavanju sem izpljunila sranje stran. In vem, da sem za zasužnjevanje. Želim si, da je moj dom gol kot mrtvaški prt in tako prihranim nekaj računov za nakup obleke dandya, ki so ga na dan sojenja oprostili.

104


[Svetloba] Polna lukenj ti dovolim, da povonjaš razpad. Zlomljena igrača sem. Če pritisneš na mojo dlan, ti zapojem pesem umrlega plesalca. Imaš dva disclocirana prsta, ki sta nezmožna sijati svetlobo: na nikakršen normalni način. Ampak osvobojena od vsega žita kot sem zdaj, rečem; ti nisi niti prst niti svetloba.

PREVOD

Ti si nezemljsko, ki me fuka po žilah.

105


MARIA THOUKIDIDOU Prevod: Katja Gorečan

Maria Thoukididou, rojena v Solunu leta 1979. Najprej je zaključila šolo za babištvo, nato je diplomirala na Fine Arts at Aristotel, na univerzi venUniversity v Solunu. Živi in ustvarja v vasi Ampelakia v Grčiji.

Apostol Napadaš črne oči s svetlobo, in ostre zobe, skrite za tesnimi in suhimi ustnicami. Jezik se ne prikaže, da bi jih ohladil. Potopiš se v neresnično žejo po nečem znanem, narediti gnezdo iz jesenskih listov, vlažno, toplo in krhko. Prosiš za maternico, ki te je nosila. Ampak veš, da rojstvo vedno pride, in pride z bolečino. In bojiš se, da se zdaj zategneš v svoji moči, in da nimaš več nobenega joka za prvi vdih.

106


Brlog Umreti v zmedeni atmosferi in dišati po množici, v kateri teče ideja o svetlobi. Zavrtite in pustite sledi lusk ki pršijo tla, ki jih plazite. Poiščite pravico, da se stisnete, izbrišete vonj norosti. Da bi pozabil spomin na znoj, ki prebudi željo.

PREVOD

Da bi pozabili na razloge, ki povzročajo spomin, in da bi pozabili, da ste se izkopali po izbiri.

107


THANOS GOGOS (mednarodni gost Literarnega festivala Spirala 2019) Prevod: Lara Unuk

Dakar 4 pesmi iz pesnitve v nastajanju I V dakarskem pristanišču daleč od bariloškega starega mesta ena, deset rož skupaj uničuje ladjo in mogoče se barve v dolini jasnijo ampak prepričan sem mornarji ponoči mečejo ženske v morje najbrž da bi se jim zjasnile misli da bi kri obogatila vsak vodni pedenj. ***

108


Preluknjano kost ima in iz nje brizga mleko Na planoti je ne marajo: ta školjka, ta školjka, pravijo, ki je ta školjka, ki je v meni šteje zakone kot veslač zasleduje potone vse stvari in jih osrečuje

PREVOD

***

109


II Med prazniki je vojna vsakič prenehala. Tedaj smo mi tujci lirično odpirali svoje dežnike in zobje so se bleščali in koža ki smo jo naseljevali je bila prešteta tam kjer je klasje višje od ramen kjer morje pobožno postaja eno s kopnim misel telo govor na koncu so eden po eden kakor cerkve padali vsak posebej glede na svoj sloves.

PREVOD

***

110


IV Dr탑ala si pun훾ko za roko in mene za drugo roko jaz pa sem dr탑al drevje jezero 탑ivali Vso tisto Zimo

111


JULIJANA VELICHKOVSKA Prevod: Aleš Jelenko

Julijana Velichkovska (Makedonija − Skopje, 1982) je do sedaj izdala dve pesniški zbirki − Komarji (VPN, 2010) in Odprta knjiga (PNV Publikacii, 2017) ter novelo Letni časi (PNV Publikacii, 2014). Poezija Julijane Velichkovske je prevedena v trinajst jezikov. Sicer je direktorica založbe PNV Publikacii v Skopju, organizatorica mednarodnega pesniškega festivala Velestovo poetry night (Ohrid) in članica Združenja makedonskih pisateljev. BLUES Pesem

PREVOD

Moji lasje imajo vonj po smogu Oh bejbi Ti rečeš: Tvoji lasje imajo vonj po Skopju Ti rečeš: Tvoji lasje imajo vonj po smogu iz Skopja Oh bejbi Jaz rečem: Oprosti

112


Moje srce na National Geographic Channel Moje srce je delfin jezno zaradi brutalnega treninga od koder je zbežalo Moje srce je opica žalostno zaradi Hollywoodskega cirkusa od koder je bilo izgnano Moje srce kameleon je tvoja harpuna ki navdušuje je tvoj vektor ki zagotavlja v barvi pepela se topi iz jedrskih odpadkov izvira ... Moje srce v plinski komori ne proizvaja krvi le strupene pline

113


I had a dream (Imela sem sanje) Želela sem meter sedemdeset visoke črne petke in mornarsko modrega metalik Beetle kabrioleta dolge lase in velike joške kot Monica Belluci mornarsko modro obleko z belimi pikami Pred volanom belo rožo in rdečo luč na semaforju ...

PREVOD

Nimam Beetla nimam bele rože niti mornarsko modre obleke le nekaj belih pik v svojih očeh ...

114


*** Kdo bo vpraĹĄal galebe nad Tibero ali letijo proti Donavi k tebi So te videli samega sedeti ob reki kaditi pipo in Ä?akati name ...

115


***

PREVOD

Če bi imela vrč metuljev Če bi imela lase spletene v kito Če bi bosa hodila čez travnike Če bi se sklonila nad rože in bodice mlade in zelene Bi jih ljubkoval Bi jih poljubljal Bi polizal kri iz teh stopal ki ne čutijo drugega kot bolečino

116


Škatla strahu Imam škatlo polno strahov. Ko enega izkusim, ga stlačim vanjo. Odkar pomnim sem to počela ... Imam dragoceno škatlo. Škatlo polno strahov. Redno jo negujem in hranim. Ker raste, jo imam shranjeno v temnih ječah pod masivnimi jeklenimi ključavnicami, vpeto v verige ... Moja škatla je polna, skoraj prepolna, a nikoli zadovoljna, nikoli izpolnjena. Imela sem škatlo polno strahov. Tako dolgo kot se le lahko spomnim. Podedovano od stare matere ... Moja škatla moja škatla strahov je moj ljubljenček in jaz sem njen. Dnevno jo hranim s svojimi strahovi in strahovi drugih. In raste ... Moja grozna škatla strahov je dosegla neverjetno velikost. Strah me je, da me bo nekega dne požrla.

117


ESEJ

ESEJ

Subjektivno in kritično izražanje stališč

118


Aleš Jelenko

ČASOVNA ZANKA »Ni po-dobe v papirju, ampak od-tis s-stvari na papirju.«1 (Aleš Kermauner) Pred blokom smo igrali nogomet. Zdi se, kot bi bilo včeraj. Nostalgičen spomin na ramenih nosi posebno težo; težo močne čustvene vpetosti, zaradi česar je njegova slika ostrejša in čistejša od drugih spominov, ki so precej bolj suhoparni, da ne rečem objektivni, kot letnice rojstev in smrti najpomembnejših piscev. Jure Jakob je v svoji zbirki esejev zapisal, da je nostalgija »kot šipa v oknu, ki te s prividom lastnega odseva skuša odvrniti od tega, da bi okno odprl«, ker pogled skozi odprto okno prinaša povsem svež zrak, ki počasi (a vztrajno) naseli bivalni prostor in s tem izrine starega. Nostalgija pa se želi oklepati življenja, telesa, na katerega je navezana, da lahko vsakič znova ob primernem trenutku pokuka na plano in zasadi svoje ostre dolge zobe v tvoj vrat, da te s tem spomni in opomni na neko bivanje nekje in nekoč. S prijatelji smo se dobivali vsakodnevno, kar je danes (skoraj) nepredstavljivo, a treba je vzeti v zakup, da v devetdesetih nismo uporabljali mobitelov, kaj šele pametnih telefonov. Prvi računalnik sem od staršev dobil ob vstopu v 1

srednjo šolo, pri petnajstih letih, pa še takrat sem ga uporabljal izjemno malo; internet je bil drag (spomnim se, da se je plačevala poraba glede na število ur, prebitih na spletu), iger je bilo malo, dejansko sem ga največ uporabljal za pisanje seminarskih nalog. Zato smo večino svojega prostega časa prebili zunaj, na dvorišču/igrišču, vendar nismo zgolj brcali stare obglodane žoge; ob večerih smo sedli na leseno klop pod staro lipo in igrali šah ali pa kartali. In kar je najzanimiveje – za dan ali dva vnaprej smo se dogovorili za naslednje srečanje. Držali smo se dogovorjenega dne in ure, pa saj niti nismo mogli spremeniti termina, tudi če bi hoteli; nismo imeli Facebooka, da bi se logirali, ustvarili skupino in se tako dogovarjali sproti. Vendar je vse skupaj imelo nek poseben čar. Čas je namreč takrat tekel drugače; bil je bolj rigiden v primerjavi z današnjim – dinamičnim. Ko zdaj razmišljam o obdobju izpred dvajsetih let, se mi zdi, da je čas napol miroval. Ta občutek še vedno doživljam, ko pišem. Takrat se vse ustavi, obnemi, jaz pa sredi vse te zamrznitve pišem.

Aleš Kermauner: Luknja v novcu, str. 49 (Društvo Apokalipsa – Fraktal, Ljubljana, 2003)

119


ESEJ

Opazujem in pišem. Če zamrzneš čas, vidiš bolje. In ko pišeš, moraš videti. Moraš videti celo zelo dobro, da lahko ubesediš neubesedljivo, kar bi naj bila naloga (dobre) literature. Ker tisto, kar se da z lahkoto ubesediti, ni (dobra) literatura, pač pa obrabljena govorica, ki nas ves čas obletava. Pisanje hermetične, ludistične in postmodernistične poezije je kot hoja po oblakih – ne veš točno, kje si in kdaj boš – če sploh – padel. Gre za igranje s črkami in besedami, ki se jih zlaga v nove pomene, kajti jezik – in z njim pisava – je živa tvorba, sposobna nenehnega spreminjanja in gnetenja. Mutacije. Z besedami se ne piše, ampak riše. List papirja je kot betonska ploščad pred blokom, na kateri se lahko igramo. Najbrž je prav zaradi tega moja poezija precej prvinska; namensko se namreč izogibam čustveni navlaki. Zato moja poezija ni ljubezenska ali pa je ravno zaradi izogibanja romantičnim floskulam in osladnim metaforam toliko bolj ljubezenska, ljubezenska na neki drugi ravni, na ravni obstoja poezije kot take. Posledica vsega tega je, da lahko poezijo pišem kjerkoli in kadarkoli; ne potrebujem notranjega impulza ali – kot nekateri radi rečejo – navdiha, da se lotim pisanja. Vse, kar zahtevam in potrebujem za pisanje, sta mir in čas. Mir kot sredstvo za koncentracijo in čas kot sredstvo za kakovost. Že res, da pišem iz sebe, iz izkustev, a te občutke uspem skozi neko sito pretresti na list papirja tako, da na belino padejo zgolj in le surovi ostanki, iz katerih gradim

pomensko in tematsko tvorbo. Kot otrok nogometa nisem samo igral, spremljal sem ga tudi na televiziji; svetovno in evropsko prvenstvo pa španska, angleška, italijanska in nemška državna liga … ter seveda liga prvakov. Še dandanes se spomnim nekaj tekem, ki sem jih – oblečen v nizozemski dres – spremljal po televiziji. Moj idol tistega časa, Patrick Kluivert, je bil namreč iz dežele tulipanov. In potem klubske tekme – tekme Barcelone, kjer je Kluivert preživel večino svoje kariere; imenitni spomini, ki o(b)stanejo, da ob določenih trenutkih, prav zaradi njih, lažje umiriš duha, on pa tebe. Kot gledalec sem vselej veliko pozornosti namenjal taktičnemu delu – postavitvi igralcev na igrišču, napadalni/obrambni drži ekipe, tempu in dinamiki same igre ipd. Vse to počnem tudi med pisanjem; razmišljam o strukturi, zgradbi, metaforiki, dolžini, večpomenskosti, neologizmih …, in potem nastane neka celota, ki dobi svoj naslov, nogometna ekipa pa, ko se poklopijo vse sestavine, potisne žogo v nasprotnikovo mrežo. Pred kratkim sem imel nekaj literarnih delavnic na srednjih šolah, gimnazijah in osnovnih šolah. Otrokom in mladostnikom skušam odpreti vrata v svet sodobne literature; še kako pomembno je, da se mladi »srečajo« z leposlovjem, ki nastaja tukaj in zdaj, katerih avtorji so (še) živi in jih lahko srečajo na literarnih večerih ob predstavitvi knjig. Spomnim se, da sem pisatelje in pesnike v otroških letih doživljal kot neke nedosegljive boeme,

120


ki imajo malo (ali pa sploh nič) povezave z aktualnim družbenim dogajanjem. Te klišeje in predsodke pa lahko razbijemo le, če otrokom in mladini omogočimo stik z avtorji, ki ustvarjajo danes. Dejstvo je namreč, da je sodobno leposlovje (lahko) veliko bolj vznemirljivo za mladostnike; ne smemo namreč pozabiti, da na ta način pridejo v stik s sodobnim jezikom, jezikom, ki jim je zagotovo bližji kot tisti izpred sto in več let. Poleg tega se geografsko, politično in umsko lažje povežejo s protagonisti našega časa. Skrb vzbujajoča izkušnja z literarnih delavnic pa se nanaša na športno udejstvovanje udeležencev. Čeprav je namen delavnice mladostnikom približati literarno sceno, poskušam to storiti na način, da umetnost – in s tem tudi literaturo – povežem s športom. Bodimo iskreni – šport in umetnost imata precej stičnih točk; na obeh področjih je pomemben talent, vendar je še pomembnejše trdo delo (pri športu v obliki treningov, pri literaturi pa v obliki branja, izobraževanja, pisanja ipd.); (zares) uspe le redkim (športnik si lahko nadene klubski dres kakšnega 'velikana', literat pa lahko spiše literarno uspešnico, ki jo za svojo vzamejo tako bralci kot tudi kritiki); gre za način življenja – za lifestyle ( športniki in umetniki večino svojega časa namenjajo prav svoji gonilni sili, brez katere ne bi obstajali oz. bi obstajali v neki povsem obskurni vlogi). Še bi lahko našteval, vendar se mi zdi, da so to poglavitne podobnosti, ki

združujejo umetnike in športnike. Skrb vzbujajoče pa je to, da se mladostniki sploh ne ukvarjajo več s športom niti rekreativno, kaj šele (pol)profesionalno. Ali to pomeni, da težje dojemajo ustvarjalnost? Težko rečem, vsekakor pa jim je najtežje razumeti, zakaj bi se kdo s kreativno dejavnostjo sploh ukvarjal, če ne prinese dobička. Gre za bolezen moderne dobe, kjer je vse materializirano in ovrednoteno le na podlagi dobička, ki ga določen/a izdelek/storitev prinese. Kaj torej storiti s to generacijo? Kako jim vcepiti vrednote, ki naredijo človeka sploh človeškega? Kako jim p(r)odati zgodbo o resnici, ki nas uči, da je kultura temeljni steber razvoja in ustvarjalnosti? Kako …? Nimam odgovora. Nimam, vendar to ni izgovor za lenobo; kljub temu moramo iti z glavo skozi zid in iz vsega skupaj izvleči največ. Krivda, da je generacija Z – kot pravijo post milenijski generaciji, ki je na internet priklopljena praktično od rojstva – izgubila stik z bitom, je tudi naša. Nikar si ne zatiskajmo oči. In ko bomo naslednjič na avtobusni postaji zagledali trumo najstnikov, ki s telefonom v rokah in slušalkami v ušesih brezvoljno sedijo na klopi in vsak zase zrejo v zaslon, ne bomo zgolj godrnjali, pač pa tudi razmislili o načinih, kako jih vreči iz cone (ne)udobja, jih otresti egoizma in samozadostnosti, jim z injekcijo v telo spustiti nekaj družabnosti, jih prijeti za roko in z njimi oditi iz teme v svetlobo, ker svetloba je, le videti jo je treba (žal le redkokdaj prodre skozi sive

121


ESEJ

nihilistične oblake, polne brezbrižnosti in izgube smisla). Čas pa še kar teče, nič več ne polzi kot mehak polž sredi vrta, teče kot rečna struga tik pred padcem v slap, da se raztrešči, da se raztelesi. In če želimo postaviti jez, da umirimo vodni tok, bomo morali vsaj malo zabresti v umetnost, v njen epicenter, da se razbesneli tok vsaj za malo, vsaj za nekaj časa spremeni v stoječo vodo, v ribnik, jezero, kjer lahko na čolnu veslamo po njeni površini in opazujemo okolico, ki je iz te mirnosti videti drugačna in polnejša. Ne gre za samoto, gre za strast, za živost, ki jo potrebujemo, ko skozi življenje krmarimo k pogrebu. Naj nas tok ne vrže v prepad, bolje in lepše je, če v prazno – ko je čas – skočimo sami.

122


Tonja Jelen

SLAMOVSKA POEZIJA KOT NAČIN GOVORNEGA IN PERFOMRATIVNEGA IZRAŽANJA

Slamovska poezija je ena izmed oblik govornega izražanja na odru oziroma vrsta literarnega večera, na katerem se tekmuje. Slamovski večer je namenjen predstavljanju lastne poezije, da očara, nagovori publiko, ob koncu dogodka pa se glede na zbrane točke izbere zmagovalec, zmagovalka večera. Slamovska poezija, ki je torej tekmovanje v nastopu poezije, vse bolj priljubljena postaja tudi v slovenskem kulturnem literarnem prostoru, saj so dogodki, t. i. slamovski večeri, dobro obiskani in nadvse dinamično stičišče najnovejše, predvsem oralne, poezije. Treba je izpostaviti, da slamovska poezija združuje tudi npr. marginalnih skupin, npr. LGBTQ+, ki v književnosti predstavljajo manjše skupine, ki šele v zadnjem času prihajajo v problematiziranje in raziskovanje s strani znanosti. Oznaka slam poezija ali slamovska poezija ni enotna – primeren pridevnik in izpeljava sta nekoliko problematična, saj je že od začetka v rabi besedna zveza v poslovenjeni obliki slam poezija, vendar bi po jezikovnih pravilih bilo smiselno med besedi postaviti stični vezaj. Še boljša je izpeljava s pridevnikom slamovska. Pri tem se slam bere v angleški obliki, torej [slem], v originalu torej poetry

slam. Tekmovalec je slamer, tekmovalka pa slamerka. Zgodovina slamovske poezije sega v leto 1984, ko je Marc Kelly Smith želel poezijo in njene literarne večere popularizirati. Slam poezijo je poimenoval zaradi povsem banalnega razloga, ko ga je eden izmed novinarjev preko telefona vprašal, kako se ti večeri imenujejo. Smith je v tistem času gledal baseball tekmo in prišlo je do zadetka, tj. slama, in tako je to zdaj slam poezija. Vzporednice lahko potegnem z jazzom, saj se je tudi ta zvrst glasbe izvajala po klubih, ob večerih in bila središče urbane kulture. Vse to je torej slam – poezija, ki se jo interpretira na svojstven način, v ambientih, ki pričarajo dobro vzdušje, s poezijo in nastopom, ki naj prepriča tričlansko komisijo in na koncu publiko, glas ljudstva, da izberejo najboljšo, najboljšega. Ne spomnim se natančno, a gotovo je dobro desetletje nazaj, ko sem za slamovsko poezijo slišala prvič. Bil je prispevek na eni izmed komercialnih televizijskih postaj. Finalist in finalistka sta se potegovala za suhe fige in bučni aplavz je določil, da je zmagala mlada pesnica. Nagrada na slamovskih večerih je po skorajda zapisanih pravilih – praktična, tudi tematska,

123


ESEJ

odvisno od časa, meseca, v katerem poteka slamovski večer. Nato je pred petimi leti Nina Medved, pesnica, prevajalka in slamerka začela z vznikom slam poezije v Mariboru, prav tako so v tistem času večere slamovske poezije začeli organizirati še v Kamniku, Celju in na Ptuju, leto kasneje je sledila Ljubljana, ki se je s slamovsko poezijo sicer ukvarjala že pred tem, a je kljub entuziazmu in dobri udeležbi prenehala. Prav tako bi lahko s slamovsko poezijo primerjali tudi literarno prireditev Pesniški vrtiljak, dogodek, ki je bil večkrat izpeljan v Mariboru. Slamovski večer je kontinuiran mesečni dogodek, pri čemer sta kraj dogajanja in dan v mesecu vedno enaka. Literarni večer, ki ga lahko primerjamo s performansom, je glede na kraje poimenovan različno, imena pa asociirajo na besede, jezik, skratka na dejavnost slamanja, ki je lahko tudi »atraktivno« in povezuje ljudi med sabo; v Mariboru se imenuje Ožuljeni jezik, v Celju je poimenovan Zasljemimo, pri čemer so organizatorji upoštevali celjski govor, v Kamniku je to Pest besed, na Ptuju Udarno in ekspresivno in v Ljubljani Mi smo tukaj, vsi kraji oziroma organizatorji pa se povezujejo v slovensko SiSlam zvezo. Prav vse, razen celjske ekipe, pa se povezujejo s tujimi avtorji in sodelujejo z evropsko slam zvezo. Slamovski večer ima svoj pravilnik, ki se ga je treba držati, in sicer so pravila razčlenjena na več točk. Najpomembnejše je ta, da nastopajoči, nastopajoča ne sme uporabiti nobenega

rekvizita, kar pomeni, da je na odru sam, sama in je najpomembnejša pesem in njena interpretacija – izvedba pesmi v celoti, pri čemer se npr. tudi poje in komunicira s publiko. Pri tem gre za odmik od klasičnih recitalov in deklamacij pesmi. Ta razkorak zagotovo predstavlja prelom v načinu izražanja lastne poezije, kot ga poučujejo v šolskem sistemu in se je uveljavil tudi na javnih prireditvah ter komemoracijah. Pri tem pa je treba opozoriti, da to ni rap poezija in da sodobna poezija, ki se predstavlja na slamovskih večerih, je po navadi napisana v svobodnem verzu. Poezija se na odru ali bere ali pripoveduje »na pamet«, na izust. Možnost izražanja je tudi improvizacija, pri čemer nastopajoči, nastopajoča iz občinstva zahteva npr. pet besed, ki so nato vključene v novo nastalo pesem. Tukaj pa je treba ponovno opozoriti, da to ni stand up komedija ali zgolj burkaštvo. Če se pesem bere, je posebnost mariborskih večerov, da slamer, slamerka, nase nadene klobuk, ki je lahko tematski glede na izbran slamovski večer, ali preprosto »zabaven«, treba je le paziti, da ni žaljiv ali da namiguje na stereotipe. Raba klobuka ima pogosto poseben učinek, ki pa večkrat odvzame pozornost za poslušanje pesmi in spremeni predstavo o sami pesmi in seveda podobi slamerja, slamerke. Moj poizkus graditve teorije o slamu je predvsem delo na sebi in svoji poeziji; koliko zaupaš sebi in čustvom, da z njimi obvladuješ publiko in seveda ti obvladuješ samega sebe. Svoj glas in

124


misel, ki te vodi na odru, sta zelo pomembna dejavnika, ki vplivata na poslušalce in poslušalke. To je poseben način performativne prakse, ki jo lahko povezujemo z različnimi zahtevami in tehnikami, ki jih slamovska poezija od nas zahteva. V prvi vrsti je lastno napisano besedilo. Kako napisati/izbrati/sestaviti pesem, ki je namenjena predvsem poslušanju in ni toliko hermetična, je prvo vprašanje, ki se zastavi ob izbiri pesmi za nastop. Pesem mora tako biti vsebinsko neoporečna, dodelana in seveda poslušljiva. Praksa izvajanja govori v prid poeziji, ki ima jasno sporočilnost, saj se pesem pove le enkrat, pri čemer mora biti omejena na dolžino treh minut. Slamovska poezija torej nagovarja, torej pove, saj je zaželeno, da se govori in ne bere in, kot že omenjeno, na odru mora biti slamer, slamerka brez vsakega pripomočka. Najpomembnejša je tehnika govora, mimika in gestikulacija, pri čemer je treba besedilo dobro naštudirati in razstaviti, pri tem pa vseeno graditi na celoti povedanega besedila in njegovi prezentaciji, performensu. Tako se odpre četrta stena na odru; gre torej za stik s publiko; kako priti do nje, do njenih čustev, pa je seveda povezano s samo izvedbo nastopa, in psihologijo dojemanja – ali je to predvsem užitek ob poslušanju ali res zelo dobra pesem, pri čemer pa imata veliko vlogo nastop in glas slamerja, slamerke. Tukaj je treba tudi izpostaviti rabo jezika – ali je to materni, tuji ali gre za rabo dialektov, ki pa so povezani tudi s tem, v katerem

kraju je nastop izveden. Vsekakor slam poezija predstavlja posebno tehniko nastopa, gre namreč za performans, ki zahteva govorne sposobnosti, dojemanje stika s prostorom, počutje nastopajočega, nastopajoče in občutek, da slamer, slamerka pričara posebno vzdušje, ki tudi vpliva na poslušanje. A vse to je daleč od užitka poslušanja, spremljanja, ki bi ga naj obiskovalec, obiskovalka doživela. Nastop zahteva veliko skoncentriranost in pripravljenost na izvedbo, pomembna je sproščenost, tudi pripravljenost na morebitne nepredvidljive situacije, pri čemer je najpogosteje to, se med nastopom pozabi besedilo ali se ustavi pri izvedbi improviziranja. A ravno iznajdljivost lahko prispeva, da je nastop izveden še bolj profesionalno. Tako lahko rečem, da je slamovska poezija postopek, ki vključuje tako nastopajočo, nastopajočega kot tudi publiko. Slamovska poezija je torej literarni večer, namenjen tekmovanju in jo lahko uvrstimo v eno izmed pomembnejših performativnih oblik izražanja. Na večerih se predstavlja sodobna poezija, največkrat v maternem jeziku slamerja, slamerke. Pomembni sta pesem, ki naj bo s svojo sporočilnostjo jasna, nagovorljiva, in nastop, ki mora biti prepričljiv. Slamovska poezija je tako ena izmed pomembnih oblik izražanja, ki lahko povsem dobro poezijo približa tudi tistim, ki jim poezija mogoče še ni zanimiva.

125


LITERARNA

KRITIKA

KRITIKA

Piše: Tonja Jelen

126


Ko kapljica rose na grozdju zasije v 2 vsej svoji veličini Jure Jakob, Lakota, LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2018 Esejist in pesnik Jure Jakob v peti pesniški zbirki Lakota, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada za literaturo, ostaja in nadgrajuje svojo prepoznavno poetiko; na eni strani prikazuje tihe radosti nad življenjem in njegovim krogotokom v naravi, na drugi soočenje s samim sabo. V različnih legah, ki počasi dovoljujejo vstop tudi drugim. Po motivih in jeziku avtor nadaljuje delo iz četrte pesniške zbirke, Delci dela (Lud Literatura, 2013), prav tako pa tudi iz zbirke esejev Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga, 2015). Naslov zbirke Lakota, prav tako je naslovljena ena izmed pesmi, nakazuje najrazličnejše odnose, v katerih se znajde lirski subjekt. Kot prva je narava, sledita ji literatura, zlasti poezija, in družina. Odnos do narave je spoštljiv in radosten, prav tak je do umetnosti. Avtor izraža tudi ponižnost, skromnost samega sebe do vsega, kar ga obdaja. V medosebnih odnosih pa lirski subjekt lahko zaide predaleč, z besedami, ki ranijo in zaradi česar se čuti krivega in kot npr. papiga, kača, ki je kot vzorec ponavljanja vsega slabega. Pesniška zbirka Lakota je razdeljena na štiri dele, pri čimer se vsak začne s citati; najprej iz pesmi Josipa Murna – Aleksandrova, nadaljuje s pisateljem

Toonom Helegnom, R. S. Thomasom ter Denise Levertov. Vsi citati se med seboj lahko tudi povežejo in sestavijo v smiselno celoto in idejo pesniške zbirke – od trdoživosti vrhovcev (avtor pogosto vnaša elemente iz domačega okolja, v katerem je odraščal), hrepenenja, drobnega upanja, občudovanja do vseobsegajoče hvaležnosti. Še posebej vseprisoten pa ostaja Murnu, po melosu in podobah narave. Poezija pa z naslovi in motivi aludira tudi na Daneta Zajca, razposajeni pobalinski lik Huckleberryja Finna, Tomaža Pengova idr. A bi tudi omenila, da so pesmi prav tako blizu poeziji avstralskega pesnika Lesa Murraya, zlasti pesem Poezija in vera (Poetry and Religion, iz zbirke Led sredi poletja), ki združuje motive, ki jih Jure Jakob tudi uporablja (Huckleberry Finn, ptič, molitev). Avtor je ostal zvest samemu sebi in svojim koreninam, brez prikazovanja dušečega in napol razpadajočega vaškega okolja, ki bi mu želel ubežati in bi do njega bil kritičen. Nasprotno. Naravo in domače običaje prikazuje lahkotno, s posebno ljubeznijo in občudovanjem. Vpogled v brajde in grozdje avtor oriše s posebno sladkobo in občutek zlepljenih in umazanih prstov zaradi grozdnega soka prikaže na slikovit način. Poseben učinek pa doseže tudi s ponazarjanjem vonjav in okusa v pesmi Črvi. V zbirki najdemo raznovrstno motiviko, vzeto zlasti iz narave – podeželja; vinograda, vrta, njive, in

2

Literarna kritika je bila objavljena na spletni strani Vrabec anarhist, portal za književnost in mišljenje, dne 7. 4. 2019.

127


KRITIKA

botaničnega vrta. Lirski subjekt je tako nenehno v stiku z naravo bodisi v ruralnem bodisi urbanem okolju, v katerem načrtno zasadijo parke. Najpogostejši in najbolj konkretno definirani so živalski motivi, ki so različni, njihove podobe so izpeljane izrazito in dovršeno. Avtor v poeziji do živali spretno vnaša svoja občutenja, njihove konkretne lastnosti in jih povezuje z različnimi metaforami. Med njimi bi izpostavila črva, mravljo in ptiče – kosa. Slednjega avtor še posebej označi, saj drugače v pesmih uporablja splošen izraz – ptič. Kos, ki nastopa v pesmih, lahko postane tudi močan, še posebej, ko kosovka pred lirskim subjektom brani svoje mladiče. Ta prizor nekoliko spominja na položaj subjekta in podgane v Jančarjevi noveli Podgana. Hkrati pa je motiv brajd in ptičev kot znana ljudska modrost, ki jo izrekajo starši otroku – grozdje na brajdah je v veliki meri namenjeno ptičem, ne moti jih. Ponavljajoč motiv, že skorajda vodilni, so torej ptiči. Že prva pesem, Jutranja pesem, ki spominja na Sončno pesem Asiškega, je kot hvalnica in občudovanje nad to živalsko vrsto: »Še preden se je dan začel, / je ptič naredil vse, / da bi bilo dobro.« Postavitev lirskega subjekta kot občudovalca narave, vsakega najmanjšega detajla; vzgiba travne bilke, sence drevesa, zapiranja cvetov; avtor s tem izriše jasno podobo vsega živega in gibanja v krogotoku, menjevanju letnih časov, iz leta v leto. Prav tako pa lirski subjekt prisluhne zvokom narave; npr. živalim (ovce, že prej omenjeni ptiči, pes),

zvoku klopotca, vetra, kapljam dežja. S tem postopkom nas avtor pripelje do čudovitega vzdušja, ki je otožno, a hkrati polno neke mehkobe in topline, skratka: »Nekatere strune zvenijo bolj svetlo, / druge bolj temno. / Za bogat zvok potrebuješ vse.« (iz pesmi Žalostni prsti). A lirski subjekt ostaja skromen, ponižen: »Ne le svetloba, / ki je na znam opisati. / Ne obliva me kot sonce, / ki mi je potemnilo kožo. / Jasno vidim jasen dan. / Dotika se me, hvaležen sem.« Ravno tako pa avtor pogosto uporablja motiv rož in dreves, ki jih opazuje; njihovo uvelost, cvetenje, torej nenehne procese oziroma cikluse. Personificirana narava v vseh detajlih je torej del sveta, ki je lirskemu subjektu blizu in ga neprestano spremlja oziroma tudi obratno, narava spremlja-sprejema njega. Za pesniški jaz so pomembni tudi človeški odnosi. Če npr. v pesniški zbirki Budnost za lirski subjekt ženska predstavlja-pomeni občudovanje, analiziranje, torej je dvojina pomembna, je lirski subjekt tukaj usmerjen predvsem vase. A ravno zaradi analiziranja medosebnih odnosov, lastnih reakcij, ki ga pripeljejo do nezmožnosti biti boljši in praznine. Tak primer je še posebej v pesmih Papiga in Kača. V prvi pesmi prikaže svojo nezmožnost potrpljenja, porogljivost, skorajda oponašajočo zlobo, v drugi pa ponazori hladnost, brezup, ki ga obdaja in se vanj naseli zaradi bolečine, ko prizadene svoje najbližje. Poezija v Lakoti je dovršena tako v

128


jeziku, podobah, motivih in sami izpeljavi pesmi. Motiv lakote, ki spremlja lirski subjekt, je nenehno gonilo, iz katerega avtor črpa resnično dobre, izdelane verze, ali če ponazorim z verzi iz pesmi Celo popoldne: »Šele ko manjka, / lahko rečeš, / kaj je bilo. / Trd kruh za človeka, / dober kvas za pesem, / vesele drobtine za ptiče.« Avtor je oster opazovalec, spreten v prikazovanju vzdušja in pokrajine. Skratka je Lakota pesniška zbirka, vredna občudovanja in navdiha.

129


PRAVLJICA MAJA FURMAN:

PRAVLJICA

Pentlja

130


Maši je veter odpihnil pentljo s čopka. To je bilo solzic, ko je deklica nemočno opazovala rumen trakec, ki se je vrtinčil in dvigal v nebo ter plaval daleč, daleč stran, neznano kam. »Maša, ne joči. Morda bo pentlja komu prišla prav, morda ga bo razveselila in mu polepšala dan,« jo je tolažila mama. »Prav,« je po premisleku zasmrkala Maša. Mamino razmišljanje ji je od srca odvalilo težak kamen žalosti. Zdaj se je počutila lažjo, zdelo se ji je, da bi lahko zaplesala, tako jo je potolažila misel, da njena pentlja nekomu lepša dan. Veter je pentljo spustil na tla na drugi strani mesta, kjer jo je našel neki očka. Zavezal jo je na darilni paket in darilo odnesel svojemu sinu v bolnišnico. Kakšno radostno vznemirjenje je občutil deček, ko je razvezoval pentljo. Nič več se ni počutil slabo in po dolgem času sta se na njegov bledi obraz prikradli rdečica in nasmeh. Ko je razvezal pentljo, jo je ujel vetrič, ki je smuknil v sobo skozi odprto okno in jo dvignil v nebo. Pentlja je plapolala v zraku, iz bolnišnične sobe pa je uhajal radosten otroški smeh. Čez nekaj časa je veter pentljo odložil na klop v parku. Tam jo je našel dedek, ki je ravno nabral šopek cvetic za babico. »O, kot nalašč!« je se je razveselil, ko je zagledal pentljo in z njo ovil šopek. Babici je radostno utripalo srce, ko je z drhtečimi prsti odvezala pentljo s šopka in ga dala v vazo. Tudi tokrat se je skozi odprto okno vtihotapil veter, dvignil pentljo in jo ponesel visoko nad mesto. Iz hiše pa je uhajal radosten

babičin smeh. Veter je pentljo obesil na grmiček. Tam jo je našla ptica in jo odnesla v svoje gnezdo. S pentljo je zadelala luknjico, skozi katero je pihal veter. Ker je bila luknjica zadelana, in skoznjo ni več pihalo, je ptička lahko na toplem valila jajčka. Ko so se izvalili mladi ptički in ko so bili že tako veliki, da so znali leteti, je veter pentljo odnesel iz gnezda in jo odložil na gugalnico. Ko je Minca med guganjem štrbunknila z gugalnice, si je odrgnila koleno. Mamica ji je nanj položila robec in ga prevezala s pentljo. Minco je pri priči nehalo boleti. Ko je rana zacelila, je deklica pentljo odložila na nočno omarico. Skozi okno je v sobo smuknil veter in odpihnil pentljo. Nekaj časa jo je nosil, ko jo je naenkrat spustil na gručo razposajenih otrok, ki so se lovili po parku. Pentlja se je zapletla v lase deklice. Njena mamica je vzkliknila: »Maša, pentljica se je vrnila!« Deklica je zavriskala od veselja in si rumen trakec ponosno in čvrsto zavezala okoli čopka.

131


LITERARNI FESTIVAL

SPIRALA 2019 PETEK, 15. 11. ob 18.00 (Čitalnica Splošne knjižnice Slovenske Konjice) Predstavitev 5. številke Literarne revije Spirala Branje pesmi, zgodb in pravljic

ob 19.00 (Dvorana Doma kulture Slovenske Konjice) Literarno pogovorni večer GORAN VOJNOVIĆ Pogovor bo vodil Kristian Koželj

132


SPIRALA Revija o literaturi in kulturi /brezplačnik/ Letnik V, št. 5 (november 2019) ISSN: 2463-8013 Izdal in založil: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko in Tonja Jelen Uredniki za prozo: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Maja Furman Jezikovno pregledala: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredila: Ana Miličevič in Marko Bezenšek Oblikoval: Mitja Krančan Tisk: Demago Naklada: 250 izvodov Slika ovojnice: ilustracija k zgodbi Zvestoba, Mojca Cerjak 2004, iz slikanice Pravljice, Franjo Frančič, Galebova slikanica, Zadruga Novi Matajur, Čedad 2004

133


134


135


136

Profile for Splošna knjižnica Slovenske Konjice

Spirala 2019  

Literary magazine

Spirala 2019  

Literary magazine

Advertisement