Spirala 2021

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI številka 7, 2021

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 1

2

REVIJA O LITERATURI IN KULTURI Letnik VII Številka 7

Splošna knjižnica Slovenske Konjice

Splošna knjižnica Slovenske Konjice 2021

3

VSEBINA

UVODNIK:mag. Renata Klančnik, odgovorna urednica...................................5 LITERARNI NATEČAJ SPIRALA...............................................6 POEZIJA................................................................................7 PROZA: Zgodba.................................................................47 PROZA: Pravljica...........................................................76 LOKALNO..................................................................................80 KRATKA ZGODBA......................................................................86 PRAVLJICA.............................................................................90 REFLEKSIJA..........................................................................94

4

5

mag.

Renata Klančnik, odgovorna urednica

Z OPTIMIZMOM NAPREJ

UVODNIK

Da je v letošnjem letu najbolj pogosto uporabljena besedna zveza »korona virus« ni potrebno posebej poudarjati, saj že drugo leto zapored zaznamuje naše življenje, naš življenjski vsak dan in utrip.

Nenehno poslušanje o tej temi, branje o njej po spletu in tiskanih medijih, vnaša v vse nas nemir, strah, jezo, obup, nemoč in predvsem zelo, zelo razdvaja ljudi.

Tudi v naši ustanovi, kjer ponujamo ljudem knjige in druga razvedrila v obliki kulturno-turističnih dogodkov opažamo spremembe v smislu manjšega obiska tako knjižnice kot tudi ostalih dogodkov ter turističnih znamenitosti. Ves ta čas, pa poskušamo biti odprti za vse vas, dragi naši bralci in obiskovalci, saj vemo, kako pomembno je, da svoje misli v tem času preusmerimo v kaj lepega, optimističnega, veselega. In kako lahko to naredimo? Tudi tako, da beremo, pišemo …

Z letošnjim objavljenim natečajem za prispevke v naši Literarni reviji Spirala je bila ponovno dana možnost vsem, ki svoje misli upodabljajo v pisni obliki, da nam pošljejo svoje pesmi, pravljice ali kratke zgodbe.

Kot v preteklih letih, smo del revije tudi tokrat namenili rubriki lokalno in v letošnji reviji bo posebno mesto našla tudi bogata literarna zapuščina Rudolfovih, znane rodbine in našega mesta. Za likovno podobo revije je poskrbel domačin, slikar Milan Lamovec – Didi, ki je s svojim ustvarjalnim opusom dal neizbrisen pečat našemu mestu.

Spirala je literarna revija, ki nagovarja široko literarno sceno, tako vizualno kot vsebinsko.

Revija je v preteklih postala del slovenskega literarnega prostora. Zanimanje za objave sega daleč izven lokalnega okolja, tudi preko naših meja, kar je dokaz, da smo na pravi poti in da je Spirala postala vse prej kot lokalna literarna revija.

Spoštovani bralke in bralci, naj vam 7. Literarna revija Spirala, krajša dolge zimske večere!

Prepričani smo, da vas bo ob branju njene vsebine prevevala vzhičenost, veselje in optimizem.

LITERARNI NATEČAJ

SPIRALA

NATEČAJ

Izbrani prispevki javnega natečaja za izvirno še neobjavljeno pesem, zgodbo in pravljico

6

Helena Zemljič

ANALIZA SVETLOBE I. Romeo ni mislil ničesar ko je rekel Juliji sonce Bil je oblačen dan in nebo je bilo modro Ko rečem modro pomislim na dotikanje vesel ob morsko gladino kako se delajo valovi in galebi lovijo vmesne okruške svetlobe ki se jim nato lepijo na krila Če bi besede bile peresa bi bilo leteti prenevarno Romeo ni mislil ničesar ko je stopil na vrt ob mesečini Sence so delale krošnje mogočnejše kot so bile sredi popoldneva in nekje daleč so valovi grabili v nov zaliv Na koži začutim ščegetanje sončnih žarkov kako me žarčijo rdeče da se vidi do kosti in se mi pretakajo ribe in galebi jih kljuvajo da ostane samo kopica oči Če pogledam zelo natančno vidim za soncem majhen odtis Na njem samo zelo veliko imen in nobene besede

7

POEZIJA

II. In mislil je sonce Odboj svetlobe v možgane da se razpršijo barve Kaplje dežja ki se slišijo na strešnikih in steklu okna ko se nanj rišejo nedokončane pokrajine Sonce ki žge ki noče nehati ko ga prosiš za špranjo sence Sonce ki kriči v glasovih nočnih živali Nedefinirano visoko in pomešano v pohoto

Mislil je kako je strah enak žarku na licu ko se izgublja nežnost in se gube vzgibajo kot negotovo površje lune Ko je rekel sonce je mislil na velik prepad med razdaljo do balkona in nemogočo natančnostjo besed III. "You talk like a man and taste like the sun."

Glass Animals

POEZIJA

Sonce je v resnici belo in nekatere zvezde svetijo hladno Že zdavnaj smo pozabili na svoje nočne prednike in sedaj se bahamo z jasnostjo pogleda skozi kopreno strahov Na oči si lepimo različne oblike Kroge za mesta in kvadrate za tisto kar je nemogoče zložiti brez ostrine Črtamo mesece ki zvenijo kot junij – rahlo mehko in sočno kot ugriz v pričakovanje ali željo po še Sonce je v resnici hladno in nima nič opraviti s tem kako biti človek Ko me razpoloviš na dan in noč sem oddaljena zvezda Svetim po še in ti si skoraj prava beseda

8

Lara Gobec

arya

na lopatice mi pritiska gmota vode polna peska in kozic slišim kako drgetajo ko nastaja val in se nasloni na moja meča čaka da pobožam kot psa ki tava po velemestu in se hrani z zarejenimi golobi pobiram pesek in ga hranim v svojih ličnicah za hude čase poplesava po beli sklenini poje nekakšno uspavanko da kozice otrpnejo kot zaledenele val pa se obrne in razpoči

9

Lilijana Slatinek

BREZ DOTIKA

Punčka moja, veš, tako lepo se je dotikati, božati tvojo kožo, a zdaj ne smem.

V hudem svetu sva pristali, punčka moja.

Zadržujem dih, da ti ne prinašam ogabnega obstoja, ker lahko izgineš.

Zakrila sem si oči, da te ne vidim, ker lahko umreš.

Veš, včasih so nekje živele ženske z burko okoli svojega telesa, danes smo vsi v temi, ne vidimo se ne slišimo ne čutimo …

Tako hudo mi je, punčka moja, da ne moreš živeti v mojem svetu.

Na zeleni trati z modrim nebom, čisto vodo in sadjem na drevesu.

Z dotiki, poljubi, nasmehi.

POEZIJA

Veš, vse nas lahko uniči, vse.

Punčka moja, samo na daleč ti lahko tiho zakričim, da te imam rada.

10

Ana Mezek

CIKLUS DVEH PESMI I. Mize, za katerima sediva, se spreminjajo.

Ljudje okoli naju prihajajo in odhajajo, spreminjajoče se kot veter.

Z ramenom drug ob drugem, s pogledom naprej si prižgeva cigareto.

Vdihneva in se spogledava, besed več ne rabiva.

Vrsto let to ponavljava in bova ponavljala, dokler naju bodo noge nosile in tudi takrat, ko se nama bodo roke tresle, in tudi tedaj, ko se bo to zgodilo, bova še vedno sedela.

Tam za mizo z ogorki na tleh, pijačo, polito po mizi, dokler se dim cigaret ne bo razkadil.

In še takrat, ko se bo to zgodilo, bodo najini otroci hoteli sesti za to mizo, mizo neopisljivega prijateljstva, prepojenega z nerazdružljivo vezjo.

11

II.

POEZIJA

Bila sva in bila bova za skupno mizo; s kozarcem v roki, z rakotvornim dimom v pljučih, s skupnimi potmi v nogah, z dolgoletnimi spomini v glavi, z doživljenjsko obljubo v srcu in z obljubo do smrti skupaj.

A konec je prišel, ne da bi kateri od naju zapustil ta svet.

Samo svet drug drugega, kjer zdaj sediva vsak za svojo mizo.

12

Nevenka Miklič Perne

GORA

Pisana gora danes si srečna.

Morje te mirno obliva z leve in desne sonce ki te je izžgalo do golote te danes nežno treplja po tebi hodijo koze kot že tisočletja a danes dvigujejo smrčke veter med ostalimi rezkimi vonjavami prinaša sporočilo: postopek je dolg in zapleten a ta gora v tvojem življenju je zadnja.

13

Ana Kumperger

JUTRO V MESTU

POEZIJA

Vrata avtobusa se odprejo z rahlim piskom.

Zazrem se v obraze mimoidočih na ulici.

Godrnjanje starega motorja in vonj včerajšnjega kosila, vpitega v masko, zamenjanega z vonjem izpušnih plinov, različnih parfumov mimoidočih in svežih rogljičkov iz bližnje pekarne.

Gneča na prehodu za pešce in še večja vrsta neodgovorjenih sporočil na telefonih, v katere gledajo utrujene oči.

Hupanje nestrpnega voznika in šelestenje plastičnega zavojčka, ki ga je odpihnilo iz smetnjaka.

Na drugi strani ulice starka s palico v roki, rahlo kruljenje v želodcu in okus mentolnega bombona v ustih.

Ob pločniku na robu ceste odvržena maska – še včeraj je ni bilo tam.

Z ulice na desni radovedna vprašanja otroka, ki mamo sprašuje o žerjavih nad bloki, z leve vonj cigaretnega dima. Še siv golf, obcestni plakati in lačen golob prečkajo mojo pot.

Neonski napisi nad lokali uničujejo jutranjo zarjo, ki se plazi po fasadah stavb.

Skoraj sem že tam, si rečem.

Ustavim se pred semaforjem in še dolgo zatem čakam.

14

Zala Čebular

KAKO JE MOGOČNI LEV PRIPRAVLJAL ŠIBKO ZEBRO Po afriški savani se sprehaja lev.

V trebuhu tako mu bridko kruli, da se sliši kot odmev. »Daj mi jesti, gluk gluk gluk,« se želodec mu oglaša. »Zebra, zajec ali pa le travna paša.« In res − lev ujame zebro čedno, lepo rejeno, črtasto in zgledno. »Oh, lev, bila sem na dieti.

Tako sem shujšala, da utegne trebuh te boleti.« »Prav imaš, pomuli nekaj trave in rastline, potem se lotim tebe, se mi že cedijo sline!« »Oh, lev, cel dan v prahu sem ležala. Če zaužil boš prašno zebro, bo moja čreda, v prezgodnji grob te zakopala.« »Prav imaš, okopaj se pod slapom.

Nato pojem te, ugriznil te bom kar pod vratom.« »Oh, lev, pred kratkim sem uši staknila in moja ptičja kompanija − se jih še ni povsem znebila. Če pojedel zebro boš ušivo, drisko boš dobil smrdljivo.« »Prav imaš, pokliči ptičjo kompanijo, da te iztrebi, nato pojem te, s polento te pripravim drevi.«

15

»Oh, lev, malce v trebuhu me črviči. Če bi vedela, da me boš pojedel, bi mentalno se pripravila pri priči.« »Prav imaš, ti mentalno se pripravi, da kmalu te mogočni lev zadavi.

Jaz pa medtem − dračje za ogenj poiskat grem.« Medtem ko savano za dračjem preiskuje, lev se sam pri sebi posmehuje. »Kako naivno zebro sem si ulovil, kaj res misli, da jo kljub izgovorom ne bom s polento zaužil?« Smejé se vrne z naročjem dračja, vendar zebre ni, čaka ga le glava kačja. »Gospod piton, kaj ste videli zebro črnobelo?

Drevi jo pojem vključno z repom celo.«

POEZIJA

Piton se smeje glasno. »Videl sem jo, za vas mi je predala sporočilo jasno.« Piton bere: »Dragi lev, strah in groza afriške savane, žal mi je, vendar drevi boš ostal brez hrane.

Vidiš, jaz sem svoj pobeg načrtovala − za tvoje zaupanje ti gre najlepša hvala.

Kralj živali, hahaha, to naj bi bil ti?

Kralj naivnosti, to ti bolje pristoji!

Vseeno pa si mi ostal pri srcu, zato ponujam par nasvetov tebi, lačnemu in ubogemu cepcu.

16

Naslednjič, ko ti zebra reče, da bila je na dieti, si zapomni, da ji ne bi smel verjeti.

In ko ti zebra pravi, da ima po kožuhu prah, si zapomni, da se zlaže ti na mah.

In ko zebra se pretvarja, da majhna uš bi zastrupila afriškega kralja, si zapomni, da v glavi se od smeha valja.

In ko te zebra prepričuje, da mora se pripraviti, da jo pokončaš, si zapomni, da lažnivko pred seboj imaš.

Vso srečo torej tebi, ubogi lev, da nam le ne bi po gobe šel.« Lev zagodrnja, spodi pitona, z glave pade mu kraljevska krona.

Zakuri dračje in se kuja, le zakaj tako smo narejeni, da je jesti nuja.

Ah, šmenta − za večerjo spet bo le polenta.

17

Kristian Koželj

KRATKO PREMIŠLJEVANJE O SMRTI Vse, kar bo: tvoja ženska poljubi otroka, nekdo razvozla sestavo temne snovi, Dončićeva trojka v zadnji sekundi sedme tekme, za zmago leti kot v počasnem posnetku in koš, konec časa …

Vse, kar bo, kar gotovo bo, kar na neki način nekje že je, poslušaj, kako se telo ogreva na višje obrate, telo nezmotljivo ve.

Skorajšnji stik dveh kazalcev.

POEZIJA

Vse to bo.

Brezprizivno.

V nekih drugih očeh.

18

Nik Škorjanc

MAJ

pred štirimi dnevi si bilo zame megla nepomemben pojav ki sem ga videl že tisočkrat a ko si pokazalo pravi odsev ko si reklo da je moj jaz našel prostor v tebi ko sem spoznal da nisem le kocka na kateri so zapisana števila ki so naključje igra je moje pusto bedno mlado telo oživelo bil je mesec Maj vse je zelenelo v meni listi so se dotikali moje kože veje opirale moje telo po meni so teklerosne kaplje blazinice prstov so dobile svojo edinstveno obliko ki sem jo nosil le jaz polnost polen (po)polen (iz)popoljen dokler nisem odprl oko in videl nisem nič čakal sem nič drhtel sem

19

POEZIJA

nič sprašujem se a sem pozabljen a je iz mene naredila človeka laž bom dočakal mesec maj ali me bo zimski mraz spremenil v led in bom padel globoko vase kjer se bom zdrobil na košče nevidne očem v katere boš gledalo rekoč saj je že maj

20

Veronika Razpotnik

MILNI MEHURČKI moja pljuča so premajhna za ta onesnaženi zrak ležim poleg tebe in diham plitvo da ne zajamem formalina ki ga na svojih oblekah iz secirnice nosiš domov natakni mi plinsko masko ko me zavijaš v odejo in me poljubljaš za lahko noč sklanjaš se nad menoj temnolasa svetlopolta modrooka jedrska zima moja pljuča si omamila s kloroformom jih zvezana vrgla v prtljažnik belega volva in jih zaprla v klet zaklonišča zanje hočeš odkupnino samo malo kisika prosim zmanjkuje ti ga in pljučni krili se lepita kot krili mrtvega ptiča v luži katrana na morski gladini

21

Petra Koršič

NEITINA PESNITEV I. Šivam čustvene krpice v preprogo, da lahko poletim.

Sem sova, z izbuljenimi očmi, sem boginja ptic, sem pravična in prednja bojevnica, zate sova. Neit, mama, tvoja Atena, Neit.

Talita kum, si rečem.

POEZIJA

II. Moja mama je supermama, mama vseh mam, pramati.

Metida, pretkana, boginja, ljuba mi mama.

Moja mama je najbolj razumevajoč in empatičen človek, dokler se ji pred očmi ne pojavim jaz, Atena.

Zato nitkam te trzljaje.

Ona daje barvo na platna in jih plasti, tapecira, vsa hiša žari v soju svetlobe.

Mladostno leta po nadstropjih in ukazuje podanikom.

Skoraj vsi brez izjeme ji ugodijo.

Jaz na novo snujem perlice, saj se mi ogrlica vsakič znova v nekaj zatakne in strga.

Jaz nizam podobice. Počasi drsim skozi čas.

Z egido na prsih, šlemastim klobukom na glavi, sulico v rokah in krilom na hrbtu. Šivam čustvene krpice v preprogo, da lahko poletim iz tatovega čela.

Ona ne opazi, da se v njo odrgne blatne čevlje kot v predpražnik.

Toliko besed o ljubezni, toliko dejanj ljubezni, toliko oblik prisotnosti, toliko odsotnosti, mehkobe, nežnosti.

Vse bolj vem, da ljubezen ni čustvo, ljubezen je sposobnost.

22

III. Draga mama, rada bi ti napisala pismo, a nisem sin in po meni nimaš zeta, rodila sem se iz tatovega čela.

Ne slišiš me, kaj ti govorim zares, kot mušica, pogoltnjena, v grlu, ne slišiš, kako ječim, ker ti si mama vseh mam in si neizprosna pot.

Po njej se vsako dejanje zliva kot slap v čisto vodno kotanjo, nenehno.

Nikoli ni dovolj. Zate ni nikoli dovolj.

Ne vem, ali je ljubezen to, da me strašiš s svojo vsemogočnostjo, vseobsežnostjo, kako bo, ko te ne bo. Ali zdaj si? In kaj pravzaprav si? Že zdaj sem kraška ponikalnica, že zdaj me tvoja silovita burja odnaša in prepiha, da sem tedne premražen pajac v senci Nike, moja punčka vame zabada bucike kot poljube, kot ljubezen.

Mama, rada bi ti napisala pismo o tem, le kje se najini strugi tako oddaljita, kdaj sva prehladni studenčnici in kdaj sva le prodna kamna suhe struge, ki se ob kresanju vnameta.

Mama, toliko pisem sem napisala, da vem, da pismo ne bi pomagalo.

Ti brenčiš, v tatovem grlu, a brenčiš.

Besede drsijo po belem papirju in dosežejo le potujitev.

Za hip sva daleč, a blizu, bližje kot ves tisti čas, ko tičiva skupaj.

Pozabiš, da je popkovino treba prerezati zato, da dojenčica zadiha novo življenje.

Da si mati oddahne in objame svoj trebuh, ki hodi desetletja sam naokoli.

Pusti tisti mit v preteklosti in vzemi od njega samo kri za ljubezen, netivo za ljubeznivost.

Da ne bi bolelo še bolj, se od zdaj navajam na tvoje svarilo, le kako bo, ko tebe ne bo.

Obrnem se k ustnicam, spod katerih se smejijo navihani zobje.

Uho prislonim, da mi ta mirni glas, ki besede izreka počasi in premišljeno, ogreje premraženo telo. Nekaj časa ne pridem. Nekaj časa me ne bo.

23

Jože Vidmar

OBISK

Čakava v vrsti vsak s svojo masko na obrazu najine oči za trenutek iščejo rešitelja če bi se srečala že kdaj prej bi v pogledu verjetno našla oporo tako pa stojiva brez pozdrava gledava nekam v nebo in pričakujeva da naju medicinska sestra pokliče

POEZIJA

gospod Čas vam lahko prosim izmerim temperaturo.

24

Andraž Polič

PETEK ZVEČER Na vogalu dveh mladostnih ulic je pajzelj – taka luknja, ki izumira, in gostje smo iz nekega drugega časa: sedim za mizo na pločniku in berem sončni prah.

Delavci prek ceste izgledajo zdravi in njihov ritem je rapsodičen.

V eksploziven molk padajo asfaltne rane.

Menjave planov lovijo tretji svet in sprehajalce najboljših prijateljev.

Film je neboleč.

Pivo hladno in trezno. Tak čisto zadet dolgčas.

Misli so špageti al dente: lahko zagrizeš v smisel.

Metafore so dvoumne kot spolna apatija.

Veter rahlo vrtinči lebdeča semena ... se zdi, da je pomlad med krili deklet.

Gledam. Skoraj bi zapisal, kaj gledam.

Nekakšen utrujen mir.

Seveda bi se dalo na dolgo pesnit, pa ni potrebe, ker je vse v harmoniji.

Bojim se le nepričakovane težke novice ... je svinčeno obdobje in lahko bi razpadel moj sončev kamen, če bi preveč bolelo.

Tihota in mrak se križata v znamenjih.

Kri kroži.

Zrak je čist.

25

Dragan Mitić

S TIHIM PRIZVOKOM VEČNOSTI (MOJA PIETÀ) Naredil sem te tako ljubko iz dišečega lesa toplo ob dotiku na vseh teh lepih mestih zaobljeno in gladko ustvarjeno za ljubkovanje a vzel te je plamen želje ene navadne nekega dne pa sem te izdelal iz gline z vsemi oblinami in milimi vdolbinami namenjenimi samo meni ostani govoril sem a pustil, da te dajo v peč življenja vrelega nisi vzdržala preveč je bilo notri gorkote, a zunaj precej slabega sveta ta te je v prah zdrobil a veter hladni nekam odpihnil kjer te je nekdo ujel in stisnil v beli trdi kamen, brez srca

POEZIJA

zato sem te z nohti počasi klesal iz kremena da te udarci ne bodo boleli in se sedaj lahko vsem ognjem tega sveta celega veka samo smejiš mislil sem le tako boš podobna njej večno lepi se samo dobrikala vedno z istim pogledom mi blaženo šepetala nežnosti s spokojnimi ustnicami in tihim prizvokom večnosti

26

Marija Kisilak

težnost

teža je stvar fizike in mase – pa te kljub temu težijo misli spuščene v breztežnostni prostor lupine tvoje lobanje. morda bi moral stehtati vse nevrotransmiterje glutamat serotonin in adenozin v svojih sinaptičnih špranjah in zabeležiti maso mielina vseh svojih aksonov – ali pa bi moral zavreči klasično fiziko in si razložiti težo in pritisk ki se je usedel na možgansko deblo s kvantno mehaniko – konec koncev imajo kvarki leptoni in skoraj vsi bozoni maso – morda si v resnici krožna trkalna cev v kateri butajo fotoni in Higgsovi bozoni in se v breztežnosti tvoje glave rojeva črna luknja in ni kriva masa tvojih misli in vseh aksonov ampak novorojeno dogodkovno obzorje v obisti trkalnika ki neskončno priteguje.

27

Tom Veber

*** Ob petih zjutraj mi ušesno votlino predre zvok motorja na njem dvojica zahojenih vijol nabija narodnjake za opoldansko malico skočim v sosednjo pekarno po sendvič veliki dan danes lahko jem kruh oda ločevalni dieti in v gneči kruholjubih ljudi presledki med telesi za palec ali dva morda dovolj za čakanje v realnosti a premalo za sanje

POEZIJA

doživim panični napad in zbežim s praznim želodcem dalje po opravkih na večernem drinku na Poštni mi pod penetrantnimi neonskimi lučmi in še bolj penetrantnimi vprašanji zakaj sem tako občutljiv zakaj se nič ne smejim zakaj ne pijem začne kljuvati v srcu po mojem telesu se razširi lahko gomazenje in trzanje in drugega kot pridušen ne vem preprosto ne morem spraviti iz sebe na babičinem rojstnem dnevu pri Anderliču in precej prepričljivem igranju srečne družine (vsi imamo pač toliko dela in naša življenja se odvijajo s takšno hitrostjo da preprosto ne zmoremo bolj pogostih srečanj) beri z lahnim sarkazmom in premajhnimobčutkom krivde postaja moj prsni koš iz sekunde v sekundo bolj svinčen ko opazujem ljudi pri sosednjih mizah tako grobi delujejo ko srebajo kokošjo juho z rezanci in se na ves glas smejijo in vmes navržejo kakšno čez umetnike in delavce v kulturi da smo itak vsi samo privilegirani odžiralci državnega proračuna

28

in si cele dneve vrtamo po popku in pijemo žganje ki si ga brez njihovih rok navajenih pravega dela itak ne bi mogli privoščit ko babica navrže na intervju na nacionalki da ji je bil prav všeč da sem zelo lepo in zborno govoril ni pa razumela zakaj se morem skoz toliko šopirit s tem LGBTQ+jem LGBTQ+ to LGBTQ+ ono LGBTQ+-mladina LGBTQ+-pravice LGBTQ+-poroke LGBTQ+ mi začne odzvanjati v ušesih pridruži se mu lahno piskanje in suho grlo doda da sej je prav da se govori o takšnih stvareh in da takšni ljudje tudi živimo kljub temu da bi se lahko sicer odločili tudi za bolj normalno življenje da v njenih časih pa tega res ni bilo zarukan stric ponosno pristavi da ritopikci pa ja nismo za na teve sej froci to tudi zijajo mi smo bolj za kak frizeraj al pa za gumbe šivat kremšnito (sicer zelo dobro) mu zalučam v glavo da se mu ves sladkor v prahu razprši po telovniku in pošljem vse prisotne v pizdo materno danes bom dobro spal.

29

Marija Bajt

UPOKOJENKINO JUTRO Pije nesladkano kavo in gleda jutranjo oddajo.

Pride maček in se ji motovili pod nogami.

Na ekranu vsako jutro enako nakladanje.

Pravni nasveti.

Premišljuje brez upanja na zmago.

Predrago.

Kuharski nasveti.

Same izbrane sestavine.

Z majhno pokojnino tega ne zmore preizkušati.

Modni nasveti.

Njena postava in denarnica ničesar ne razumeta.

Poboža mačka.

Ugasne televizor.

HVALEŽNI ZA DROBTINE

POEZIJA

Veliko nas je.

Pobiramo drobiž izpod bogatinovih nog.

Nepregledna množica se peha za preživetje.

Brez izjeme padamo na gola kolena.

Hvaležno pobiramo drobtine, ki slučajno padejo s preobložene mize.

Tako je, ker molčimo, trpimo, vse to dopustimo.

Smo brezhrbtenični ljudje.

30

JUTRANJA KAVA Ve, da je bila njena skodelica kave že neštetokrat prestreljena z očmi in maslo na kruhu precenjeno.

Spominja se.

Ko je v skrbi in z ljubeznijo otrokom razdajala moči, ni gledala, koliko kosov kruha si kdo od njih jemljein toči sladkega kakava ob zajtrku.

Zdaj pa ji po svoje vračajo dobroto, se izživljajo v nevednosti, brez empatije.

Tolaži se, zaveznik čas vse ljudi hiti starati.

NAROČJE Njeno naročje je zatočišče, prestrezalnik solza.

Varno zavetje pred nerazumevanjem sveta.

Vedno odprto, da objame, pomiri, tolaži.

SLIKA NOVEGA VSAKDANA Prežvečene besede za dobro plačilo.

Sprenevedanje ob cenenosti.

Toplota beži pred mrazom.

Globine motijo površje.

Namišljane pomembnosti.

Pretakanje praznine med usihajočimi notranjostmi.

Sledenje neponovljivosti za vsako ceno.

Slika novega vsakdana.

31

POPOLDAN

POEZIJA

Posodiš mi sonce, zloščim ga zate. Še bolj bo sijalo, toplino dajalo.

Ob pripeki v senco bova šla.

Nato bo kmalu deževalo.

32

Ana-Marija Pušnik

V DLANI LOVIM ZADNJE SONČNE ŽARKE JESENI V dlani lovim zadnje sončne žarke jeseni v bojazni, da bi izginili prej, kot želim.

Razpršili so se po mojih laseh in pronicajo v otopelo telo.

Prazna čaša obljub je zdrsnila na tla, kjer zdaj ležijo razbiti drobci, ki me lahko ranijo še močneje kot praznina čaše.

Stopila bom preko črepinj in še naprej lovila zadnje sončne žarke prezgodnje jeseni.

33

Petra Bauman

VSI NESREČNI, VSI ENAKOPRAVNI

POEZIJA

Moj prijatelj, moj kratkonogi, debeloriti, homoseksualni, temnopolti na sonce občutljivi, ravnolasi, oranžnolasi, prezgodaj plešasti, iz male vasi, slabo plešoči, stari, mladi, mačjeljubi družbenoretardirani, čustvenoretardirani, reševalke kokoši in ježkov, možje od reševalk kokoši in ježkov, bogati, oboževalke legic, promotorji kulture, promotorke branja, debele aktivistke, nosljajoči novinarji, člani društva pisateljev, založniki, muzičari, intermedijski umetniki, umetnice brez del s slabo prikritim dialektom v govoru, uradniki, politiki, ljubitelji politikov z nogami na X, brez očeta odraščajoči, hrte sprehajajoči,

34

direktorji zavodov, direktorji festivalov, direktorice muzejev, gurmani z redko boleznijo, grdi, brez posluha, brez ritma, producenti, ustanovitelji dobrodelnih zavodov, večno v vrsti čakajoči, prijatelj … ne bori se za svoje pravice preveč.

Tudi jaz pripadam neki manjšini. (seznam je neskončen. Z njega so dosledno spuščeni žrtve nasilja, otroci, migranti, samohranilke, resnični komedijanti, resnični okoljevarstveniki, resnični boemi, neuveljavljeni pisatelji in pesniki, študiozni, diplomirani novinarji, slepi, maserji, prezirani in umirajoči. Ker se nimajo za kaj boriti. Oni borbo živijo.)

35

Marjana Cmager

FOTOGRAFIJA IMOGEN CUNNINGHAM, NEPOSTLANA POSTELJA KOT NAVDIH PRI PISANJU PESMI

ZAENKRAT Sedi na stolu čisto na drugi strani sobe in gleda odgrnjeno odejo, kot jo je gledal že sinoči, predsinoči, večer pred prejšnjim večerom.

Zaenkrat.

Noče zakriti sledi.

Naj ostanejo.

Naj bo spomin svež.

Zaenkrat.

Ne bo je postlal, ker še vedno v njej vidi njo, ki je odšla.

Zaenkrat naj ostane vse nedotaknjeno.

POEZIJA

Zaenkrat.

36

Eva Šubic

ZATO BEREMO PRAVLJICE Na svetu ni nobenih zagotovil – morda je v tvojem smutiju poleg češnjevca tudi Andromeda.

Tega ne moreš vedeti, ne zares.

In jaz sem se razpičkala, in ona ga je zalizala, in jaz sem razdrla njegovo zvezo, ona mojo, on tisto tretjo – na koncu vsi ljubimo vse in nihče nobenega.

Ker noben ni konstanten v občutjih, v življenju, v mislih, v dejanjih …

Ni konstant v ljudeh – ljubezen pa je konstanta.

Kako lahko sploh verjamemo, da se v bananin olupek da zaviti zlati falus?

Vsi imamo madežno spočetje, vsi se rodimo iz brezbožne krvi.

In pomisli, kaj bi šele nastalo, če ne bi starši rojevali otroke v pravljični svet.

Predstavljaj si, da bi jim povedali, da so božički velikokrat pedofili, da večina belih princev pofuka princese vsaj desetih kraljestev, če bi jim povedali, da zob ne odnese nobena vila, ampak da bodo njihove nežne ročice zgnile prej, kot bo na obličju Zemlje izginil njihov zob.

Si predstavljate tak svet?

Jaz si ga ne.

Ampak v točno takem živim.

37

In zanimivo, da se še zmeraj držim pravljic, čeprav princi že jahajo na belih, črnih in rdečih konjih, čeprav zobje že zdaj počasi gnijejo v mojih ustih, čeprav ne zaupam več nobenemu človeku v kostumu in še manj tistim brez.

Z leti se svet začne leviti kot kača, razgalja se, povsem nedostojno, tako da si moram zakrivati oči.

In nikoli mi ni nihče dejal, tako, direktno, da je svet greznica in da se spreminja in da potrebuješ ob glavnih sunkih zamižati, če želiš obdržati vsaj kakšno izmed svojih resnic.

Kajti poslušaj, poznam najboljše ljudi, kar jih ta svet lahko proizvede (to ti prisežem), in vendar je v vsakem človeku sled pedofilskega božička in kurbic, ki jahajo prince, medtem ko oni jahajo konje na poti v tvoje kraljestvo (po mesecu pisanja pisem njemu in njej, prijaha z njim).

POEZIJA

Tako se lupi ta svet in morda me niti ne bi presenetilo, če bi mi ga tako predstavili.

38

Ampak pomisli, kaj bi se zgodilo, če ne bi prvih 25 let gradili idealov lažno demokratično, pravno, ustavno, socialno, humanitarno, varno, dobrosrčno, dobronamerno polje države in sveta.

Pomisli, kako grde bi bile pravljice za naše otroke, če bi sami tako znižali raven sveta, da bi naša realnost postale njihove laži, njihov sanjski svet.

Zato beremo pravljice.

39

Irena Kalan

ZJUTRAJ ROJEVAM SVETLE MISLI IN PO BOŽJI VOLJI HODIM PO POTI HVALEŽNOSTI (pesem z akrostihom)

Zjutraj rojevam svetle misli, Ječanje zaradi bolečine ne prinaša koristi.

Ustvarjam hvaležnost za nov življenja dan, Treniram živeti trenutke, da udejanjim Božji plan.

Radost, veselje si prikličem v srce, A v duši, mislih hvaležnost za čisto vse.

Jemljem si lekcije iz izkušenj zgodovine, Rečem si vedro, vse hudo, težko vse mine.

Okrog nosim nasmeh in trezno glavo, Jesti in piti se trudim zdravo.

Edinstvena sem v vsej simpatični lepoti, Vihar težkih čustev in bol naj me ne premoti.

A zavedam naj se resnično zdaj, Misli ustvarjajo moj trenutni pekel ali raj.

Sočutno, nežno zdaj objemam se, Več nezdravo s seboj ravnam naj ne.

Enkratnost, živost sedanjega trenutka, Tli naj v meni blagodejnost občutka, Lahko sem srečna, vedra zdaj, Enostavno spet prikličem si v življenje maj.

Moč čustev, uma pozitivnega, Iskrenost do sebe, drugih in Boga Se naj odraža na moji poti dneva, Ljubezen naj vsak dan odmeva v meni In modro služi mi v poslanstvu Tebi.

POEZIJA

Igrivo nosim smeh naj v sebi, Nikdar pozabim naj ne, da pripadam Dušanu, Luciji, Tebi.

40

Pomirjena sem tukaj, zdaj v sebi, Okrog sebe se zavem narave lepote, Bližina gozda, rek, kanjona Kokre Odkriva v meni mir, hvaležnost, odsotnost zmote. Živim življenje tu in zdaj, Jemljem peklensko besedo »zakaj« nazaj In sem hvaležna za talente, blagoslove zdaj.

Varujem svetlo misel v zavesti močno, Obljubljena dežela miru me očara zelo.

Ljubezen Boga se me je dotaknila, Ji zopet podajam svoja krila In zaupam Vanj, ki močna je Sila.

Hodim v zavesti, da vse je kot mora biti, Obdana z ljubeznijo dragega ter Boga, ki kroji moje niti.

Delim izkušnje, moč in upanje In vero, da zmorem in želim živeti, Mirno, hvaležno, hrepenenje, upanje v sebi imeti.

Predam se Volji višji od mene, Opustim vse tisto, kar me prizadene, Poljubim, objamem dragega, ljubljeno hči, Odprto zazrem se v njeno modroiskrive oči Ter jo sprejmem v vsej njeni navihani energiji In jo začutim, objamem v sinergiji.

41

POEZIJA

Hvaležno pomolim zanjo, za dragega, Vdano sodelujem z obema, voljo Stvarnika, A hkrati se zavedam, da na željo Boga, Le z brezpogojnim sprejemanjem lahko ljubim oba.

Enkratnih si zbiram drobnih trenutkov, Želim si še mnogo sočutnih, Nežnih, ljubečih, predanih občutkov.

Odstranim naj ego v predanosti svoji, Sreča, hvaležnost, veselje naj bodo moji opoji.

Trpljenje darujem v dobrobit vsega In za vse, kar srce bije mi, se duša igra.

42

Sara Špelec

PRVENEC

Avtorica s podpisom jamči, da je njena stvaritev nedolžna. Da ni bila še nikoli obsojena za neizrečene ali velike besede z redkobesedno perverzijo.

Da ji še niso grozili z opombami pod črto, je vlačili po zobeh, izgnali z družbenih omrežij, si z njo podkurili, je uporabili zlonamerno, brezsramno ali izgovarjali vnemar (ker Picas(s)u za njo ni maar); da ne bo nikogar prebodla z Amorjevo puščico, temveč bo #ničhudegaslutečega pahnila na kolena, ga okovala z zvestobo (ker ne ljubi, temveč voli) in se bo pod ključem znašla samo v predalu (beri: kmalu).

Nagrajena pesem Literarnega natečaja Spirala 2021

43

Spirala 2021: Ocena zmagovalne pesmi Prvenec Piše: Tonja Jelen

OCENA ZMAGOVALNE PESMI

Letošnja zmagovalna pesem Prvenec avtorice Sare Špelec je ironična in izzivalna, saj nas najprej spomni na različne vrste besedil, in sicer na zagovor, priporočilo in prošnjo. Pesniški jaz v pesmi je avtorica bodočega prvenca, ki z vsemi svojimi naštetimi atributi želi izdano knjigo in nekako priti v ospredje. Pozitivne lastnosti so nanizane v skladu z obrazcem in se preigravajo z zaprisego o nedolžnosti, ki nas lahko spomni na začetek sodbe na sodišču ali katerega obreda, pri čemer daje pomembno vlogo ritem v pesmi. Avtorica izrabi veliko možnih sredstev, ki poudarjajo ali odbirajo dele besed; to so podčrtavanje, deljenje besed verz za verzom, oklepaji in posamične mastno natisnjene črke v besedah. Pomemben je tudi simbol lestve, ki je kot ključnik in osrednji moto pesmi. S tem avtorica zmagovalne pesmi prikaže tudi del virtualnega sveta, katerega del je tudi sama. In seveda morebitni (pesniški) prvenec, če seveda ne bo fizično pristal v predalu. »Pod ključem«. Cenzura? Kazen?

Tema pesmi je brezčasna, ukvarja se tako s kritiko poti do izdaje pesniške zbirke, pri čemer se mora subjektka zagovarjati, dokazovati in navsezadnje priti do želenega cilja, kot tudi lastnim prizadevanjem, kaj vse je treba imeti (kot portfolio leporečnosti). Pri čemer pa seveda niti ni tako brezmadežna, saj nas ves čas prepričuje z lastno zvijačnostjo.

Pesem se prav tako cinično sklene z navodilom v oklepaju, češ, beri: kmalu. In kje je avtoričina poglavitna nedolžnost? V besedi. Prikladno, sveže in preudarno pretkano.

44

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi 45

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

46

Neke stvari bi bilo gotovo bolje pustiti tam, kjer se zgodijo. Razumsko mi je to popolnoma jasno in načeloma temu pravilu vedno sledim. Tokrat nisem.

Vdihnila sem in počasi izdihnila.

Vhodna vrata so se zaprla za menoj, obstala sem v tihem mračnem predprostoru. Stene je pokrival opaž iz temnega lesa, s katerega so visele temačne slike in rogovje že davno ustreljene jelenjadi. Povzpela sem se po stopnicah, prekritih s temno preprogo. Dišalo je po prahu, ki ga že dolgo nihče ni počistil. Z vsakim vdihom mi je suho in dražeče polnil nosnice.

V prvem nadstropju se mi je zdela tema še gostejša. V spominu sem slišala njegov rahlo hrapav glas, ko mi je pojasnjeval, kje naj ga najdem: desno, mimo velikega ogledala in do konca.

Srce mi je divje bílo, nisem vedela ali zaradi stopnic ali vznemirjenja.

Mimogrede sem ujela svoj odsev v ogledalu. Črna obleka je mojemu obrazu vzela barvo. Velike temne oči so gledale vame, kot da ne bi bile moje.

Brez trkanja sem vstopila v sobo na koncu hodnika. V polmraku, ki ga je razsvetljevala samo mala namizna svetilka, je sedel za mizo ob steni in pisal. Ko sem zaprla vrata, se je vzravnal. Še vedno sede na stolu se je počasi obrnil. V presenečenju so se mu razširile oči. Vstal je. Visok in oblečen v temna oblačila je nekoliko zasenčil

47

svetlobo, vendar ne dovolj, da mu ne bi videla obraza. Spogledala sem se z njim, z njegovimi očmi, v katerih tokrat ni bilo oranžnega leska. Namrščil se je, kot da ne bi vedel, koga gleda. Komaj zaznavno je odkimal.

V resnici se nisva poznala. Videvala sva se drugje, večina ljudi je tistemu svetu rekla sanje, vendar je bil za nekatere veliko bolj oprijemljiv od tega, vsakdanjega sveta. Nisem verjela, da bo delovalo, ko je predlagal, da bi se srečala v resničnosti. Besedo resničnost je izgovoril poudarjeno in rahlo posmehljivo. Najbrž niti sam ni bil prepričan, da bo vžgalo. Rad je eksperimentiral. In izzival.

Ni se premaknil. Njegov pogled je drsel po mojem obrazu. Podoben je bil slepcu, ki me tipaje spoznava z blaznicami prstov. »Fräulein?« je vprašal z oklevanjem v glasu.

Nikoli prej ga nisem slišala govoriti nemško. Beseda mi je za hip vzela sapo. Tuja in hladna je pomenila utelešenje mojih strahov. Njena formalnost je v sebi nosila razočaranje in še nekaj, česar nisem znala opredeliti. Ponižanje? Odrinila sem jo, še preden bi se mi zasidrala v misli.

Bilo je čudno, kot da ne bi bil on, ampak nekdo drug, različica njega z enako podobo in drugačnim bistvom. Ko sem tam onkraj ležala z njim na črnih rjuhah, ni tako govoril, klical me je po imenu. Zaprla sem oči in v spominu za trenutek videla svetlobo neštetih sveč, vzorec v temno rdečih svilenih tapetah

PROZA: Zgodba

Ana Vidmar

FRÄULEIN

PROZA: Zgodba

Tanja Špes

in zlat nadih moje kože. In njegove modre oči, ki jih je tu in tam prepredel ogenj.

Ne bi smela biti tu. En sam trenutek predrznosti je bil preveč. Kako sem lahko verjela, da je tisto, kar sva imela tam, mogoče tudi tukaj, v tem anemičnem svetu, kjer se mi je prah lepil na lica? Ni delovalo, ni me prepoznal.

Umaknila sem se korak nazaj, preden sem se obrnila in skozi odprta vrata stopila v temo hodnika z velikim ogledalom. Tekla sem po stopnicah z osovraženo in tako zelo tujo besedo v ušesih. Tik preden sem odprla vrata na ulico in je vame butnil vlažen zrak, sem jo ponovno slišala. Fräulein. Hladno kot jesenski veter. Mrak se je zgoščeval, večer je dišal po dežju in odpadlem listju.

Stekla sem na moker trg in naprej v stransko uličico. Vrata stare vogalne hiše, kjer sem stanovala, so bila odprta.

Ob vstopu me je sprejela znana mrakobnost, obtežena s prahom in rahlim vonjem po vlagi. Hitro sem se povzpela po strmih in obrabljenih lesenih stopnicah. Zadihana sem obstala pred vrati stanovanja v drugem nadstropju, odklenila in vstopila v temačno predsobo.

Nisem prižgala luči, ko sem stopila čez dnevno sobo k oknu. Skozi čipkaste zavese sem ga opazovala, kako je pritekel na prazen trg in kričal eno samo besedo, znova in znova.

Moje ime.

48

GOSPODINJA V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno.

Vročina je bila znosna, sopara pa ne.

Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval k zboru zvokov s televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje niti, če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno preobračala v postelji, pri čemer jo je oviral njen napet trebuh.

Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse teže je našla voljo, da se premakne. »Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan govoril z optimizmom in nasmehom.

Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?« Utrujal jo je. Tako zelo jo je utrujal. S svojimi zgrešenimi sklepi, z neprestanim govoričenjem, s svojo bližino. Mislil je, da je pameten, ker so na razvrščanju v razrede tako pokazali testi inteligentnosti. Ni pa pomislil, da je pripadal rasi, spolu in ekonomskemu razredu, za katere je bil test ustvarjen.

Dora se je dobro zavedala, da bi tudi sama slepo verjela svojim sposobnostim, če bi jih posedovala, vendar pa se je test dalo prevarati in vedela je, da ni edina, ki ji je to uspelo.

Ali to ne kaže na določene sposobnosti, ki jih test ni meril?

Aktovko je odložil na mizo v predsobi, si z eno roko hrupno natakal konjak, z

drugo pa rahljal kravato in odpenjal vrhnje gumbe na beli srajci. »Se je Methia danes oglasila?« je vprašal z vedrim glasom.

Ja, Methia se je danes oglasila, oprala mi je lase, zamenjala rjuhe in me do orgazma spravila hitreje kot ti. »Ja, kosilo je v pečici, srajce so obešene v garderobi,« je Dora ubesedila svoje misli. »Kakšen luksuz je imeti gospodinjo!« so odmevale njegove besede, medtem ko je hodil iz spalnice do kopalnice in se preoblačil v trenerko. »Jap!« je zaklicala, seveda je krasno imeti gospodinjo, ki ti med preoblačenjem postelje zleze vanjo, kadarkoli si to zaželiš, skuha, pospravi, skratka opravi vse, česa ti ne. Krasno je biti v elitnem razredu, ki si lahko vse to privošči.

Prišel je do nje in jo pobožal po trebuhu. »Krasna družinica bomo!« ji je veselo zašepetal med poljubljanjem lic.

Vedela je, da ji nikoli ne bo oprostil, če bosta po nekaj letih šolanja morala svojega otroka, ki se na testu ne bo odrezal dovolj dobro, oddati oblastem, ki ga bodo skrbno urile na ločenem otoku, dokler se zanj ne bo pojavilo povpraševanje. Nihče ne bi rad, da se to zgodi njegovemu otroku, pa vendar se bo to dogajalo še nekaj časa, dokler ne bo med prebivalstvom prevladala popolna elita. Dora se je spraševala, po katerih kriterijih se bodo potem obrnili drug proti drugemu. Spomnila se je svoje sestre, kako si je smrkajoči nos

49

brisala v rokave sive šolske uniforme, medtem ko je vstopala na vlak, ki je potnike vozil samo v eno smer. Njen pogled jo je po vseh teh letih občasno še vedno moril v sanjah.

Grde sanje so bile tudi Dorin izgovor, da sta s Trivanom spala v ločenih sobah. Predlog je podala na karseda običajen način, medtem ko je neko jutro brskala po tablici, on pa bral dnevni časopis. »Si prepričana? Res bi rad bil ob tebi …« ji je ugovarjal med poljubljanjem njenih prstov, ona pa ga je, nemeneč se za njegovo naklonjenost, prekinila še s predlogom, da bi morala najeti gospodinjo. »V redu, bom uredil,« ji je prijazno zagotovil Trivan, medtem ko je z očmi odsotno preletaval zlovešče napise na časopisu. Ideja se mu je zdela tuja, ne glede na to, da so jo prakticirale mnoge bodoče družine.

Nedolgo zatem jo je pripeljal v stanovanje. »To je Methia, najina nova gospodinja,« je rekel previdno, kakor da ga je strah, kako bo Dora odreagirala. Kasneje se ji je opravičil, da je ni vključil v proces odločanja. »Zelo malo jih je bilo na izbiro, zgleda, da je povpraševanja po njih vse več,« se je branil. »Ne, saj mi je kar všeč,« mu je zatrdila Dora brez kakršnega koli obtoževanja v glasu.

Ker je bilo res. Methia ji je bila všeč.

Bila je visoka in vitka, imela je polne ličnice, polne ustnice, pravilne zobe, dolge rjave lase, spete v kot slap

PROZA: Zgodba

padajoč čop, in temne oči. Njena koža je bila napeta in gladka, imela je prijeten nasmeh in pomirjajoč glas.

Lepo je dišala. »Če bo storila kar koli, kar ti ne bo všeč, jo bova menjala,« ji je zaklical iz kuhinje. Slišala je, kako se je zamašek piva odbil od pulta na tla. Vedela je, da se ni sklonil. Se bo Methia jutri. »Prav,« je odsotno zamrmrala, čeprav se je odločila, da ne bo tvegala zamenjave. Strah jo je bilo, da bi naslednja gospodinja nosila obraz njene sestre.

Počasi in robotsko se je pomaknila k oknu, da je opazovala mesto pod sabo, kjer sta se počasi vlekla megla in promet. Vse skupaj jo je spominjalo na sivo sluz. Skušala se je spomniti sveta, kakršen je bil nekoč. Vseh pisanih odtenkov, v katere se je barvala narava, preden so jo ljudje oropali vseh barv. »Kako si pa ti zadovoljen z njo?« je vprašala po nekaj trenutkih tišine. »Meni je pomembno samo, da se ti dobro počutiš,« ji je zamrmral v uho, obenem pa upal, da ne bo nikoli ugotovila, da gospodinje ni pripeljal z otoka, temveč z ulice, kjer jo je našel po zabavi, polni popivanja in omamljanja.

Ni želel razmišljati, kako se je bo znebil takrat, ko bo otrok rojen, ampak morda bo Dora tudi pri vzgoji potrebovala par dodatnih rok.

Odkašljal se je. »Samo še malo … samo da otrok malce zraste in bova spet sama. Mislim – brez gospodinje.« Dora je še vedno gledala ven, stran, v ugašajoč dan, da Trivan ne bi videl

50

prezira, ki ji je vel z obraza. Nobenega otroka ne bo. Odločila se je, da ga ne bo rodila. Ne v ta svet. Pa tudi gospodinjo bo obdržala. Samo še malo in bosta sami.

Vlasta Črčinovič Krofič

HEKTOR

»Hektor, nehaj! Ne drezaj me! Dovolj je!« »Nekdo je pred vrati.« »Že tretjo noč pretiravaš! Ko odprem vrata, ni nikjer nikogar. Daj, lezi!

Zaspi!« Spet nekaj slišim, pa je ne bom budil.

Bom imel eno oko odprto. Oh, ta Luna, okrogla in srebrna. Če bi bil na prostem, bi zavriskal in zapel iz vsega grla, da bi me slišala vsa vas. Iz razmišljanja me prebudi neopredeljeno šumenje okoli vogalov. Zastrižem z ušesi in spet sem pozoren. Sploh ne bom zaspal. Včeraj mi je sosed omenil, da so pri njih vlomili, on pa ni nič slišal.

Ubogi Oli! Z leti je postal naglušen in počasen. Kaj neki ropota? To je preveč! »Meta, zbudi se!« »Ej, ti moj Hektor! Prinesi povodec!

Greva na sprehod.« Pot skozi park je v temni noči strašljiva.

Drevesa iztezajo veje in drevesne krošnje v pišu vetra nihajo in zamolklo ječijo. Koraki na peščeni potki škripljejo, vse dokler ne stopiva na travnato preprogo, ki jih zaduši.

Zavijeva proti brvi čez potoček. »Hektor, da ne bi!« slišim Metin glas, a je prepozna.

Kako prija kopel pod zvezdami! S tačkami brodim po mehkem blatu in vznemirim jato ribic. Ko zlezem iz vode, se pošteno otresem. Iz dolge kodraste dlake frčijo kapljice, kot da bi vklopil vodomet. Gospodarica vrešči,

51

ker sem jo malo poškropil, a mi hitro oprosti. »Oh, ti moj Hektor. Ne moreš brez vode.« Nenadoma priplava do mojih nosnic vznemirljiv vonj, boljši od pasjih piškotov. Če me spomin ne vara, je to ...

Meto vlečem proti bodičastemu grmovju, od koder se širijo sladkobne vonjave. »Hektor! Kam rineš? Fuj, kakšen smrad! Greva na potko!« Jaz pa se ne morem ustaviti. Kako lepo bi se bilo odišaviti z dražečim vonjem!

Napnem vse mišice in močno vlečem povodec. Nič ne pomaga. Meta me trdno drži. Odločim se ubrati drugo taktiko. Počakam jo, nakar si z veščim gibom snamem ovratnico. Prost sem in svoboden. Rinem skozi najgostejše grmovje, se valjam po mrhovini in se s koščkom prigrizka v gobčku zapodim proti cesti. Presenečena Meta pa za mano. »Hektor! Hektor! Ustavi se! Cesta!« ukazovalno in prestrašeno vpije.

Ne ubogam je. Visoko dvignem rep in moja ušesa plapolajo v vetru, ko zavore presunljivo zacvilijo. Kombi se po sedmih metrih tik pred mogočnim hrastom ustavi. Ženska torbica se raztrešči in široko zazija. Vsa njena vsebina se razsuje po pločniku. Kot da bi se posmehoval težnosti, nad njo obvisi povodec.

Nekje v daljavi se sliši zavijanje sirene, medtem ko ulična svetilka nemo zarisuje dolge sence.

Zala Čebular

PROZA: Zgodba

IZMENJAVA ALI KAKO SE IZGUBITI IN PRITI NA PRAVO MESTO

V supermarketu Ohro je že temno. Pa ne čisto temno, saj ste prav gotovo kdaj šli mimo supermarketa potem, ko je bil že zaprt. Pustijo prižganih nekaj medlih luči. Ne vem, meni so vedno govorili, da je to zato, da se od zunaj noter vidi roparja, če pride. Samo ne vem, ali je to res.

V supermarketu na oddelku s pekarno je v predalu za sirove štručke ležalo osem štručk, ki jih tisti dan niso prodali.

Naslednji dan naj bi jih marljive trgovke ponujale po nižji ceni. Štručkam se je malo fržmagalo, da bodo one tiste, ki gredo po nižji ceni.

Vendar je v supermarketu Ohro ena dobra stvar, če te ne prodajo hitro. »Dajmo, dajmo, hitro, nimamo celo noč časa!« je sirove štručke zbodel Puding. Njegovo polno ime je bilo sicer Puding-čokoladni z manj maščobe, vendar so ga vsi klicali, preprosto, Puding. »Gremo, gremo kolegice, pred Ohrom nas že čaka druga skupina.« Štručke so se podvizale in skočile s pulta na plastične krožnike za piknike, ti pa so se odrinili in voooop, štručke odbili tri metre v zrak, da so pristale v prezračevalnem jašku. Puding je gledal stran. Izmenjave produktov je organiziral vsako noč zadnje tri tedne, vendar jih še vedno ni mogel gledati, kako letijo v jaške. Višine res ni maral.

52

Bila pa je to ena izmed njegovih zadnjih izmenjav. Kmalu mu bo namreč potekel rok uporabe, zato je za organizatorja že uril zelo pripravnega naslednika. Ta bo izmenjave organiziral veliko dlje kot Puding. To je bil nihče drug kot Pečen fižol v konzervi. Štručke so stekle čez labirint jaškov, se spretno izognile ventilatorjem in skočile ven pri zadnjem delu supermarketa Ohro – tam, kjer so bile posajene smreke in kamor so tovornjaki odlagali robo. »A, kolegice, ste le prišle,« je rekel organizator izmenjav supermarketa Varčnik, polnozrnat špaget. »Alora, podvizajte se!« je pozval bele žemlje iz Varčnika, ki so čakale pod jaškom. Žemlje so skočile na smreko, se odbile od napisa »Ohro« in se znašle v prezračevalnem jašku. »Bene, sedaj pa štručke formaggio. Naš supermerkato je blizu. Pojdite levo pa potem tamle za klopco pa tam čez in tamle za poštnim nabiralnikom pa potem tam mimo, kjer je včasih rasel hrast, preden so ga posekali in posadili brezo, potem pa samo še okoli vogala, kjer je bila včasih pošta. Potem ko pridete do lekarne, jaaa, tam pa je treba desno mimo bloka, kjer vedno laja kokeršpanjel. Ma, boste že našle, samo previdno, da ni kakšen ptič še vedno pokonci.« Štručke so odhitele in šle za klopco in tam in potem čez in mimo in levo in nato še mimo bloka. A se je pripetilo, da je Brane, lastnik kokeršpanjela, moral zjutraj zgodaj vstati, da bi šel ribarit na Pukarsko jezero. Tako da je

kokeršpanjela spravil z balkona, da ni lajal, in šel spat. Štručke so gledale v balkone bloka. Pa kaj je to zdaj, saj nihče ne laja. Malo so pogledale še okoli drugih blokov, a vse je bilo tiho. »No, kaj pa zdaj?« je vprašala ena izmed štručk, ki so ji po pomoti dali preveč sira. »Jah, nič, dajmo se raje vrnit v Ohra, bo Puding povedal, kaj naj storimo,« je rekla štručka, ki so jo po pomoti malo preveč zapekli. In so šle nazaj in mimo klopce in tam, kjer je bila pošta, pa potem mimo hrasta in ... Ja, potem so pa pogruntale, da so se čisto izgubile. Nikjer ni bilo ne pošte, ne breze, ne kokeršpanjela − in začelo se je daniti. Vrane so že krakale, ptiči že čivkali in v daljavi so štručke slišale gruljenje golobov, ki so bili pa sploh najhujši od vseh ptičev. »Ja nič, skriti se bomo morale,« je rekla štručka, ki so ji po pomoti dali premalo sira. Malo so se razgledale in videle odprto okno hiše.

Skočile so na lesko pred oknom, se odbile od jablane in pristale prav na kuhinjskem pultu. Po stopnicah navzdol je vsa krmežljava prišla gospa Jolanda. Začela je kuhati kavo in se zagledala v sirove štručke na pultu. Vsa se je raznežila. »Oh, poglej no, se je moj Nace le spomnil, da mi je kupil kruh za zajtrk, ko je odhajal z nočne.

Celo noč je delal, pa se je le ustavil še v pekarni, samo zame!« je vsa srečna vila roke. Spila je kavo in pojedla tisto štručko, ki so ji po pomoti dali preveč sira, nato pa se napravila in odšla na delo. No, kaj mora danes narediti? Aha, saj res, police Ohra bo treba pobrisati,

53

pa sirove štručke je treba prodati po nižji ceni, oh, pa, poglej, tla so za pobrisat. Na tleh pred hladilnikom je namreč ležala luža čokoladnega pudinga in en samcat polnozrnat špaget. Gledala je v tla in niti malo se ji ni sanjalo, kako je lahko prišlo do takega nereda. Ah, pa saj niti ni tako važno, ne plačajo je dovolj, da bi ji bilo mar za kaj takega. Bo pač pobrisala. Šla je še po štručke, da bi jih dala na polico z izdelki z nižjo ceno, in videla, da namesto sirovih štručk tam ležijo bele žemlje. Ah, pa kaj, ne plačajo ji dovolj, da bi ji bilo mar za kaj takega. Bo pač prodala žemlje. »Čuden dan je danes,« je rekla sodelavki Milici, ki je rezala sir. »No, začel se je pa lepo, moj Nace mi je prinesel zajtrk, kljub temu, da je celo noč delal in čeprav je bil brez dvoma utrujen in čeprav ...«

Anja Koršič Mravlje

KLIC V SILI

V eni (ali več pisarn) sredi večjega mesta.

Petek, 16. julij 2021 S tem dnem je bilo mišljeno, da zaključim z delom pred letnim (neplačanim!) dopustom. Na dopust odhajam v torek, 20. julija 2021. Z otrokoma letim v Pariz.

Ura je 20.15, v prostorih arhitekturnega biroja brni sesalec, snažilni servis čisti prostore. V gneči snažilk sem edina redna uporabnica teh prostorov (ne vem, kako naj se sicer poimenujem).

Prestavila sem svoj odhod po otroka na jutrišnji dan. Sedim za svojo mizo in »rešujem svet«; čistilni servis motim s svojo prisotnostjo.

Počutje: Počutim se izmučeno, žalostno, vsake toliko me zalije jok, v sebi vsake toliko čutim bes, jezo, razočaranje.

PROZA: Zgodba

Razpoloženje: Bojevniško; to pomeni, da se kljub opisanemu počutju in zgolj navideznemu delovnemu razmerju zavedam svoje nenapisane nepredpisane (a v danem trenutku od lastnika biroja pričakovane!) vloge pri oddaji projekta, PZI projekt za izvedbo in popisov GOI gradbeno obrtniških

54

instalacijskih del; zbiram vse svoje moči in poslednjo energijo po enajstih urah dela; poskušam se osredotočiti na opisane pripombe s strani investitorjev na pripravljalna, zemeljska dela, temeljenje in pripravo gradbene jame ter njeno zaščito; na internetu iščem primerne primerljive popise in (naš) popis prilagajam le temu; poskušam razumeti stvari, ki jih ne razumem, poskušam rešiti tiste sodelujoče v projektu, ki niso dobro opravili svoje naloge.

Vprašanja, ki se mi porajajo v glavi: Čemu počnem to? Zakaj se mučim?

Zakaj vedno znova prevzamem popolno odgovornost za svoje delo, a tudi delo drugih? Je ta trud cenjen? Je kjerkoli viden? Je zapostavljanje svojih zasebnih obveznostih, družine, vredno? Kaj imam od tega, da svoje moči peljem do skrajnosti? Dan za dnem, nekaj mesecev.

Pogled: utrujen, od utrujenosti zamegljen od solz zamegljen od strmenja v ekran me neizmerno bolijo oči potrebujem umetne solze, da mi umirijo utrujene oči potrebujem solze Telefonski klic: Mlajši otrok me pokliče, sam je pri dedku in babici na oddaljenem podeželju, starejši otrok je na

taborjenju, mož delovno v tujini; otrok neusmiljeno joka in me prosi, da se čimprej odpravim ponj, ne zna si razložiti svoje žalosti v sebi; neusmiljeno si me želi videti in objeti; nemogoče je, da se v tem trenutku odpravim ponj; delo zaradi obsežnosti in zaradi preseganja kompetenc in znanja še zdaleč ni opravljeno; nisem opravila pregleda popisa GOI, ne morem dati komentarjev ali popravkov izdelovalcu, ker ga še nisem uspela pregledati; torej ne morem do otroka; med telefonskim klicem se tudi sama zlomim in zjočem; ne morem, žal ne morem … Počutim se hkrati nebogljeno, hkrati neodgovorno do družine. Zapopade me histerični jok.

Lahko bi dolgo jokala, a se umirim oziroma me umiri otrok, ki je zrel in razumen; otrok mi reče, uredu, razumem, vem, pomiriti se moram in ti dovoliti, da opraviš svoje delo; jutri pridi pome, potem si vzemi čas zame; ja, odgovorim, v mislih pa računam in seštevam opravke in razpoložljive ure v tem vikendu in razmišljam, kaj lahko opravim v tej noči, da mi uspe izpeljati formulo »da bo volk sit in koza cela«; ali mi bo uspelo in sočasno, kaj imam od tega, da se v tem trenutku neznansko mučim in grem preko svojih zmožnosti.

počutim kompetentna delati 'pričakovanega' dela. Ko opravljam delo navideznega vodenja projekta brez poznavanja svojih zadolžitev in kompetenc, ko sem nenapisan, nepodpisan vodja projekta brez celostnega vpogleda v problematiko vodenja projekta. V resnici pa formalno nimam nobene povezave s projektom.

Tako se počutim vedno, ko odhajam na dopust. Končevanje projektov tik pred odhodom na dopust se zdi neizbežno, prestavljanje datumov odhoda, iskanje prevoza za kasnejšo pridružitev družini. Ali zmorem pri svojih štiridesetih še 'študentsko risati' pozno v noč?

Glavo si zakopljem v dlani, zmasiram si senca, pomanem oči; odločim se; 'še malo, bom, zmogla'. Vstanem, se sprehodim do kuhinje, skuham si kavo, ura je 21.00, primeren čas za kavico.

Ker sem bojevnica. Ker sem ženska v arhitekturi. Ker vestno opravljam delo.

Pa četudi delovnega razmerja ni.

Razpoloženje: Jokam.

Grozen herpes me muči.

Vprašanje:

Koliko je vredno moje delo?

Koliko stane reševanje moje družine?

Koliko je vreden moj odnos s svojo »To ni prvič, to ni prvič,« mi govori. družino, ki me že dlje časa nima Ne, ne počutim se prvič tako. Tako se intenzivno ob sebi? Koliko stane počutim, ko pridem do točke, da se ne odstranitev mojih gub?

Notranji glas:

55

Bojazen:

Pričakovanja?

S svojo plačo nisem sposobna vzdrževati svoje družine.

Plača mi ne zadostuje, da bi pokrila eno polovico naših letnih stroškov.

Delam enakovredno časa, kot moj mož, nimam nobenih prihrankov, sem popolnoma odvisna od svoje družine: moža in staršev.

Moža (kljub rednemu delu) in STARŠEV.

V tem trenutku (ura 23:39 istega dne 16. 7. 2021) pričakujem, da se bo odgovorni vodja projekta odgovorno obnašal v zvezi s projektom, katerega odgovorni vodja projekta je, me s skrbnostjo še ta vikend vprašal, ali imam stvari pod kontrolo ali morebiti potrebujem pomoč pri tem (in se za nekaj ur posvetil projektu).

Dejstvo:

Dejstvo: Ura 03:15, dne 17. 7. 2021. Bojim se Leto 2021, strokovni izpit imam od leta domov, bojim se v temo, zatorej bom 2012. Na področju arhitekture delam nadaljevala z delom. od leta 2002. Vsak čas bo 20 let izkušenj dela na različnih področjih arhitekture! Dela z različnimi skupinami. Ves čas samozaposlena, nikoli na svojih projektih. Plačilo mojega dela 2021 je nižje od leta 2010.

Moja odgovornost navidezno večja.

Moja pravno formalna odgovornost: enaka 'nična'. Status 2010: neporočena, v zvezi, brez otrok. Status 2021: poročena, mati dveh šoloobveznih otrok.

Počutje: Ponižanje. Nemoč. Jeza.

Misel:

PROZA: Zgodba

Leta 2021 ženska ni enakovredna moškemu.

56

Ksenija Šešerko

LAZANJA

Prameni las so se ji lepili na potno čelo in ustvarjali štrenaste kodre. Vsakih nekaj sekund ji je kanila v oko kaplja potu in se pekoče razlila preko spodnje veke. Hipnotično je zrla na platno in s palete dodajala nove barve, da bi dosegla željen odtenek. Roka se je avtomatično premikala in ob vsakem zamahu je čutila bolečino, ki se je začela spreminjati v odrevenelost. Za hip je prenehala z delom, se kritično zazrla v platno, podrgnila zapestje, potem pa znova začela mrzlično mešati in nanašati barve. Vendar so začele postajati vedno bolj neizrazite.

Pomencala je oči in ugotovila, da ni kriv njen vid, ampak da je sonce tik pred zatonom. Sence so začele metati sive lise na platno.

Spomnila se je, da sta dogovorjena z Borisom, da bosta skupaj pripravila večerjo. Lazanjo. Ob misli na njuno prvo skupno večerjo ji je postalo vroče in lica so se ji rožnato obarvala. Še vedno je čutila njegove vroče poljube, ki jih je bila deležna med sekljanjem zelenjave, srkanjem caberneta in poslušanjem Shirley Bassey.

Ob misli na pol prazen hladilnik se je samo kislo nasmehnila. »Bo že,« je rekla sama sebi in začela pospravljati tube z barvami.

Zaneseno je udarjal po tipkovnici.

Nepričakovan navdih za nadaljevanje romana ga je prikoval ob računalnik in ga prisilil v večurno sedenje. Mučila ga

57

je žeja, bolel ga je vrat, a ni hotel odnehati pred koncem poglavja. Bal se je, da bo takoj, ko bo vstal, izgubil nit, ki ga je vodila skozi zgodbo in povezovala posamezne delce med seboj. Kruljenje v želodcu ga je spomnilo, da sta se z Manjo dogovorila, da bosta skupaj spekla lazanjo.

Nasmehnil se je ob misli, kako sta pekla prvič, oblečena samo v predpasnike.

Spomnil se je vsakega poljuba, dotika, vsake drobne intimnosti. »Kje je že to,« je pomislil in hitel, da bi pravočasno končal.

V pečici je segrevala zamrznjeno lazanjo. Boris je počasi srkal pivo iz pločevinke. »Ali potrebuješ pomoč?« je vprašal.

Samo nemo je odkimala. Iz dnevne sobe se je slišalo monotono govorjenje voditeljice poročil. »Spet teroristični napad,« je pripomnil, »kaj na svetu ni dovolj bolezni in drugih tegob?« Alarm na pečici je zapiskal. Manja je vzela iz nje steklen pekač z lazanjo in vanjo zapičila dvojne vilice. Boris je stopil do nje, jo pobožal po licu in vprašal: »Kje si z mislimi?« Pogledala ga je in se samo grenko nasmehnila.

Sedela sta vsak na svoji strani mize in jedla. »Kako napreduje slika?« »Bo. Gre. Počasi. Si dokončal poglavje?« »Sem.« »Boš dokončal do roka?« »Kar dobro mi gre. Mislim, da bom.«

Lilijana Slatinek

PROZA: Zgodba

»Si razmišljal, kaj boš kupil Petru za rojstni dan?« »Hudiča, pozabil sem na to. Kdaj že greva tja?« »V soboto, le še dva dni imaš.« »Bi ti nekaj kupila namesto mene?« Strupeno ga je pogledala. Razumel je pomen in zato ni pripomnil več nič.

Iz stroja je jemala posode in jih podajala Borisu. Zlagal jih je v omarice in si tiho brundal. Veselil se je srečanja s prijatelji. Popili bodo pivo, pogledali tekmo in obujali spomine na študentska leta.

Manja je v mislih preletela urnik do konca tedna. Na tesno bo šlo, a se bo poskusila vsaj malo sprostiti v soboto ali nedeljo. Skušala bo skrajšati obisk pri Petru in Borisa navdušiti za pobeg v naravo. Morda bi pripravila piknik na odeji s sirom, cabernetom in Shirley Bassey?

Ležala sta v postelji, vsak na svoji strani. Poljubila sta se za lahko noč in obstala vsak v svojih mislih.

MIŠ V KUHINJI MAČEK PA NA DREVESU

V torek sem se sprehajala po bližnjem hribu, ko sem nekje v daljavi zaslišala glasno cviljenje, podobno mačjemu mijavkanju. Prebila sem se skozi zapuščeno goščavo, se s trnjem podrgnila po nogi in hitela glasnemu mijavkanju naproti … Ko sem se prebila do ciljajočega mačka je ubogi revček visel na deset metrski smreki in gledal dol v mene s čisto prestrašenimi očmi, v upanju, da ga bom rešila.

Ampak kako, saj je vendar previsoko, pa maček je, saj mački znajo plezati mar ne? Življenje se je začelo vrteti v napačno smer. Kar tako, nekega dne je vse, kar je bilo normalno, postalo nenormalno.

Vse pravilno je postalo napačno. Vse dobro je postalo slabo … In tako smo pristali tukaj, v letu 2021. Moja babica samo še moli in prosi Boga naj jo vzame k sebi, ker pravi da se v takem Na kuhinjski mizi so se sušili ostanki svetu več ne da živeti. lazanje okoli katerih se je širil vonj po Stric Janko dela v Ljubljani na Ministrstvu za okolje in prostor. Pravi, postanem pivu. da ima pomembno funkcijo, sekretar, da je in ureja vse pravilnike glede okolja. Ljudje so po njegovem postali čisto premalo strpni. Pa kaj, če tam nekje na zahodu države pijejo zastrupljeno vodo. Pač še niso prišli na vrsto, da obravnavajo njihov primer.

Bodo že morali malo počakati, da stric potegne iz kupa pritožb njihovo. Da jo potem dajo v obravnavo in začnejo

58

reševati situacijo.

Sestrična Lara dela v trgovini, ki je odprta 24 ur na dan. Njen šef hoče, da je nenehno v prodajalni, ker se pač nikoli ne ve, kdaj bo prišla stranka, ki bo potrebovala prav njihov izdelek. Ko se kdaj pritoži in reče, da je na nogah že 12 ur. Pa ji reče, da če ji kaj ne paše lahko kar gre, da stojijo v vrsti za njeno službo.

Teta Tonka je v bolnici medicinska sestra. Doma ima šestčlansko družino.

Poleg otrok pa še skoraj nepokretno taščo in zelo jeznega tasta. Čeprav je teta zelo potrpežljiva in prilagodljiva, mora v trenutnih razmerah biti v službi po 24 ur. Saj veste, ko da vso opremo na sebe se je v manj kot 24 urah ne splača sleči. Čisto je že obupana, ker je v nenehnem gibanju in nikjer dovolj. V službi ji težijo, da mora nenehno delati.

Doma jo otroci potrebujejo, saj so vsi šoloobvezni. Da o tastu in tašči sploh ne govorim, koliko se šele onadva pritožujeta, saj je ni nič doma, da bi jima namenila trenutek, morda dva.

Moja mama je učiteljica. Pravi, da se ji bo zmešalo. Otroci so postali čisto podivjani, z njimi pa še starši, ki tako ničesar ne razumejo. Moja mama se doma nenehno ukvarja s šolskimi stvarmi. Pripravo snovi, pisanje preizkusov, popravljanje testov.

Reševanje sporov. Pripravljane na roditeljske sestanke … Mi kot družina je sploh več ne vidimo, ker je nenehno v svojem kabinetu.

Moja brezposelna svakinja Tinkara ima doma tri otroke, ki hodijo v 1. 3. in 8.

59

razred. Ko greva kdaj skupaj na kavico nenehno jamra, da so učitelji nori, da ne razumejo otrok, da v šoli ne delajo prav nič. Kako ima doma dela s svojimi otroki, za najmanj 12 ur dnevno, ker jih v šoli ničesar ne naučijo in jih mora ona doma. Da za pospravljanje in kuhanje za moža sploh nima več časa, kar privede do nenehnih sporov med zakoncema.

Ne razumem, kako to da ni nihče več zadovoljen, srečen, nasmejan, zdrav.

No moj stari oče je včeraj poklical mojega očeta. V stanovanju se jim je naselila miš in ne ve, kako se je znebiti.

Oče mu je predlagal past za miši, ampak stari oče ne ve, kako to deluje, zato mu je sin eno uro razlagal, najprej, kje naj past kupi, kam naj jo nastavi in kako mora potem nenehno preverjati, kdaj se bo miš ulovila v špranjo, da jo bo še pravočasno izpustil na prostost, da ne bo podlegla poškodbam. Moj stari oče je bil čisto zmeden in je nenehno godrnjal, da kaj takega pa še ne, da v njegovih letih so za miši poskrbele mačke.

V nedeljo smo se, vsi sorodniki, dobili na rojstnem dnevu nečaka, ki je praznoval deset let. Po slastnem kosilu, ki ga je pripravila botra, so se začele debate in razprave o aktualnem dogajanju in vsak je prislonil svojo skodelo, kako hudo je. Nič se ni spremenilo, nič se ne bo spremenilo, so bili hudi starejši člani. Otroci so se podili za mačkom, ki se je po petih dneh odločil, da je dovolj smiljenja samemu sebi in da bo moral najti pot do svobode

PROZA: Zgodba

Tomo Podstenšek

sam. Zato se je meni nič tebi nič peti dan POKLICNA ETIKA sam spustil na trdna tla. Res, da si je malo poškodoval nogo, ampak nekaj žrtvovanja je potrebnega, da zopet »Veliko jih seveda vrti gobec v prazno lahko živi kot poprej.

– ampak ne mi! Mi držimo besedo! Če nekaj rečeš, moraš biti pripravljen to tudi uresničiti. Drugače izgubiš spoštovanje, brez spoštovanja pa v našem poklicu nimaš kaj iskati. Včasih se ti kdo zasmili, jasno, da se ti, ampak ravno v takih primerih je treba ostati najbolj trden. Zavedati se moraš, da bi vsako popuščanje na dolgi rok prineslo samo še več problemov. Ljudje ti ne bodo več verjeli, začeli se bodo upirati, poskušali se bodo izmazati z nakladanjem in raznimi izgovori, tako da boš na koncu prisiljen uporabiti drastične ukrepe precej bolj pogosto kot bi bilo treba … Si pripravljen?« Pokimal sem in stric me je v znak odobravanja z dlanjo dvakrat narahlo udaril po licu. »Vem, da si vznemirjen, prvič je zmeraj tako, potem se pa človek navadi,« je rekel.

Pokimal sem in pogoltnil slino, ki je s težavo zdrknila po stisnjenem grlu. V glavi mi je vročično razbijalo, dlani so se mi potile in komaj sem čakal, da opravim. Ko sem bil mlajši, sem se tega dne veselil; zdelo se mi je razburljivo in zavidal sem starejšim bratrancem, ki so se že začeli vključevati v družinske posle. Zdaj, ko sva s stricem postavala v temni stranski uličici in čakala na mojo prvo žrtev, sem se začel resno spraševati, ali sem sploh iz pravega testa za ta poklic.

60

Na sosednji zid sta padli dolgi senci, zaslišal se je pritajen smeh in že sem hotel stopiti izza smetnjaka, ko me je stric prijel za roko in me zadržal. »Študenta. Ni vredno truda, ta dva nimata ničesar,« je šepnil in tiho sva opazovala, kako sta se pijani postavi opotekli naprej v noč.

Minilo je še pet, deset ali petnajst minut; ne vem, izgubil sem občutek za čas. Potem so se spet zaslišali koraki.

Medla svetloba ulične svetilke je iz teme izklesala zajetnega moškega v poslovni obleki. Ozrl sem se k stricu, ki mi je narahlo pokimal. Z roko sem segel za pas in čakal. Ko se je moški približal, sem skočil predenj in mu nameril pištolo v glavo. »Denar ali življenje!« sem rezko ukazal in bil prijetno presenečen nad robatostjo svojega glasu, ki se ni čisto nič tresel. Tudi moja roka, ki je držala težko pokalico, je bila povsem mirna.

Mogoče pa sem vseeno pravi za to delo, kri res ni voda! Sicer sem pozabil razmišljati o vseh stričevih napotkih, ampak čisto nagonsko sem se postavil natančno tako, kot je treba: žrtev sem usmeril ob zid, da mi ni mogla nikamor pobegniti, moja iztegnjena roka z orožjem je bila izven njegovega dosega, če bi mu slučajno prišla na misel kakšna neumnost, obenem pa sem imel zavarovan hrbet in dober pregled na vse strani, če bi se nepričakovano od kod kdo prikazal. »Denar ali življenje,« sem še enkrat samozavestno ponovil. Počutil sem se močnega, v moji roki beretta z devet

61

milimetrskim kalibrom, v žilah vroča kri prednikov, ki so si vedno znali vzeti, kar jim pripada. »Nimam,« je kratko odvrnil debeluh. »Ne laži! Počasi vzemi iz žepa denarnico in jo položi na tla ali pa ti razmažem možgane po asfaltu!« »Ne bom, odjebi!« mi je trmasto odbrusil in naredil korak naprej. »Stoj ali streljam!« sem grozeče siknil, moški pa je samo odmahnil z roko in hotel iti dalje.

Za trenutek sem se zmedel, tega nisem pričakoval. Potem sem se spomnil, kaj mi je zabičal stric: besedo je treba držati, če bi se razvedelo, da tolpa, ki nadzira Pristaniško četrt, grozi kar tja v en dan, bi bilo to slabo za biznis.

Nameril sem v široki hrbet in sprožil.

Dušilec je uspešno ublažil pok, zaslišal se je le zamolkel kovinski tlesk, kot bi kdo brcnil v prazno pločevinko. Moški je klecnil in padel po tleh. Stopil sem k njemu in ga za vsak primer še dvakrat ustrelil v glavo. Paf! Paf! »Ne sekiraj se, sam si je kriv, butec frdamani, zakaj pa ni ubogal,« je zamrmral stric in me potrepljal po ramenu.

Počepnil sem k moškemu, ga obrnil na hrbet, pri čemer sem se trudil, da ne bi gledal v njegov obraz, ki ga je široka izhodna rana povsem izmaličila, in začel preiskovati njegove žepe. »Kaj pa delaš?« me je zgroženo vprašal stric. »Aha, tu je, jo že imam,« sem potegnil iz notranjega žepa suknjiča okrvavljeno usnjeno denarnico.

Bojan Foršček

PROZA: Zgodba

»Jebemti, mali, a si nisi nič zapomnil?

Lepo sem ti rekel, da mi držimo besedo. Če si mu zagrozil denar ali življenje, mu ne smeš vzeti obojega! Da te ni sram, daj takoj nazaj!« me je nahrulil in zmedeno sem ga ubogal. Hotel sem že vstati, ko mi je pomignil in s čevljem brcnil v iztegnjeno roko na tleh. »Uro. Vzemi mu uro. In prstan.

Pomagaj si z nožem, če ne gre dol …«

RENDEZ VOUS Z ADELAIDO V oddaljenih in skritih kotičkih gozda so se oglašale skrite in preplašene živali, ki so opozarjale na opreznost pred dvema tujcema, katera sva z vstopom v njihov svet oskrunila svetost njihovega prostora.

Počasi in oprezno sva polagala najini stopali na mehka tla skozi gosto zaraščeno praprot, kot bi se bala nepričakovanih gozdnih skrivnosti in presenečenj, in zagotovo so se nama privoščljivo posmehovali skriti zeleni kuščarji, ki so naju opazovali izza priprtih vek. Z le sem ter tja redko posejanimi belimi krpicami oblakov prepreden obok neba, nama je z rahlo vetrovno sapico prinesel trohneč in hladen vonj po vlažnem mulju potoka, ki je vijugal med gostim goščavjem skozi razjedeno blatno gozdno prst, in z vsakim korakom hrepenečega in hotenega namena, sva bredla vse globlje in globlje v skrivnostno mrakobnost gozda.

Nagajivo, skoraj hudomušno, z navihanim nasmeškom v kotičkih ust, si rekla, da ni ljubezni v tebi, jaz pa sem se te za kratek trenutek nejeverno pogledal, spregledal tvojo šalo in se nato olajšano zasmejal. Vem, da si hotela dati na preizkus trdnost moje ljubezni. Vem! Pozobala sva vse robidnice, ki sva jih spotoma našla in nisva čutila utrujenih nog, niti slišala vreščečih ptičjih krikov v visokih, prepredenih košatih

62

krošnjah, ki so svoje, vedno tanjše veje, stegovale proti nebu. Skrivni glasovi gozda so se medsebojno mešali s sozvočjem blagodejnega miru, ko sva uživala v dolgih, slastnih poljubih z najinima prepletajočima, igrivima in raziskujočima se jezikoma, ne da bi si med poljubljanjem vzela vsaj droban hipec časa za zajetje trohice sape.

Izpila sva čarobno, sladostrastno kupo ljubezni do poslednje kapljice medu,

nato pa sva odšla skozi zaveso padajočih srebrnih pramenov, ki so se prepredali med temnimi debli slokih dreves, proti zakritemu soncu na obrobju gozda.

Na desnem boku sem v stranskem žepu z robom dlani zaznal trdi rob pisma, z mojim ročno spisanim sporočilom namenjenim tebi, ki ti ga še nisem utegnil, ali morda upal, predati:

Najdražja Adelaida!

Ko bova pozabila na te sanje nečimrnosti, ki se naju dotikajo s trhlimi prsti sijaja, bova šla v nedogled neizrečenih želja.

Ti boš uslišala vse moje želje in jaz bom tvoj suženj in oba bova manj kot nič in oba bova vse in največ.

Smejala se bova kot dva stekla polža, ki se vračata s plesa zelenjavnih gredic v maskah.

Poljubljala bova vršičke dreves in tikala zvezde na nebu.

Osamljeni mesec bova povabila na kozarec Madeire in vsi trije bomo gospodarji neba.

Upam le, da se ga ne bomo preveč napili!

Z ljubeznijo večno tvoj Lorion

63

PROZA: Zgodba

Včasih se tudi mehki kožuhovinasti zajci ustrašijo svojih norih sanj in zbeže v svoje tople brloge, skrite nekje na robu gozda med gostim in temnim podrastjem goščave.

Korenino gozdnega korena, ki sem jo izpulil prav zate, si grizljala s sladostrastnimi zobmi in izpljunila si ostanek prežvečene sline čez ramo. Ko sva iz temačnega gozda prišla na odprto ravan, nama je sonce v vsej svoji moči zaslepilo oči z bleščečimi žarki.

Nihče naju ni videl, ko sva na odprtem polju razposajeno jahala pozabljene medene buče. »Mar ne bi odšla?« sem dejal, medtem ko si grizljala navadno kislico, ki si jo spotoma utrgala na travniku in se ti obenem čudil, da lahko toliko poješ.

Zbal sem se, da te ne bi bolel trebuh.

A čas najinega druženja se je vse prehitro in nezadržno bližal koncu.

Izkoristil sem ga za še zadnje poslovilne, slastne poljube, ki so se mešali z vonjem po hlevskem gnoju v zraku, katerega so okoliški kmetje nedavno natrosili po polju. Nejevoljno sem poškilil proti roju nadležnih mušic, ki naju je že vso pot nevljudno zasledoval in krožil okoli naju.

V hipu kratkotrajne brezčasnosti, med opojnostjo trenutkov strastnih poljubov, sem nehote pomislil na mojo violino, ki jo je nekoč pohodila in strla stara mama, ko se je napila mentolovega likerja in postalo mi je žal, da pred nesrečnim in neljubim dogodkom na glasbilo nikoli nisem mogel zaigrati akordov ljubezni tebi,

64

moja draga Adelaida. Pa nič ne de, ko bova prišla v mesto, ti bom kupil ogromen zavitek pokovke.

Ko sva se vračala proti mestu, sva izpulila vse obcestne kamne, ki so označevali pot.

Obljubila si, da boš še prišla.

Ula Košir

SANJSKI IN SAMSKI

»Žiga, koliko si že rekel, da si star?« je vprašala, medtem ko sva se sprehajala po obali, pobarvani z zadnjimi sončnimi žarki tega večera. »Osemnajst,« sem hladno odvrnil.

Sirena. Točno taka je kot punce, o katerih mi je govoril brat. Sirena je tip dekleta, ki stalno sprašuje isto, tako izsesa iz tebe vse najmanjše podrobnosti in te pripravi do tega, da se res noro zaljubiš. Nato dobi drugo žrtev in te zapusti. Sirena je punca, ki ima fante samo za zabavo. In jaz, ki še nikoli nisem imel dekleta, se ji ne bom pustil ujeti. Ne in ne. Ampak res je čudovita. Kar ne morem je nehati gledati. Toda to bo samo simpatija z morja. Konec. Ne bo izvedela, da sem osemnajstletni devičnik, ki še vedno dopustuje s starši. Do apartmajev sva molčala. Nato sem ji rekel, da grem spat. Brez pozdrava ali poljuba. Te ljubezni je konec. Še vedno je ne morem nehati gledati, kako odhaja.

Prekrasna je. Ampak to je vse. Ona je sirena. Zaloputnil sem vrata svoje sobe. Še dva dni in se vrnemo domov. Kot vsako leto dopustujemo na Hrvaškem.

Letos je kriza, ker je covid situacija. Če vprašaš mene, je to skoraj socialna izolacija, ne le obvezna fizična distanca. Vsi so stalno zategnjeni. In povsod vidiš samo maske. Ulegel sem se na posteljo, dolgčas. V sobo je prikorakal moj leto dni mlajši brat Tilen. Moralo bi mu bilo biti ime

65

Casanova. Je pravi magnet za punce.

Seveda, saj je postaven športnik. Jaz pa sem mali piflar, ki v prostem času zabija minute z igranjem računalniških iger. »No, mulo? Kaj je s tvojo malo?« je zategnil usta v nasmeh. »Mah, imel si prav, tipična morska sirena,« sem zagodel in zavil glavo v odejo. »Ti pa res nimaš sreče, imam boljšo idejo zate, računalničar,« se je še vedno pritajeno smejal Tilen. »Ustvari si Tinder profil, tam bodo punce kar padale nate!« Pogledal sem ga izpod odeje, kot da mi je na glavo padla skala. Nisem za te fore, pa kdo bi si iskal punco na tak način. »Izgini!« sem zakričal in mu vrgel blazino v obraz. Čeprav ideja sploh ni slaba za tako obupane kot sem jaz. Bom prespal in premislil. »Torej,« je začel Tilen, ki se je sveže spočit pretegoval ob meni, ko sem zjutraj kepasto sedel na stolu, kot da bi imel mačka. »Najprej se zavedaj, da imajo punce na teh profilih veliko lepše slike kot so v živo.« Ja, odlično, res ne vem kaj so filtri, bravo Tilen. Naredila sva moj Tinder profil. Žiga, sanjski in samski, 18 let. Kdo bi si izmislil bolj bolan opis kot moj brat? »Glave bodo padale!« se je še vedno režal Tilen. Ta opica se vedno smeji. Potegnil me je na balkon in v hipu je nastalo najmanj 10 fotk. »Ničkaj seksi,« je pristavil. »Kaj, če si sposodiš kar mojo fotko, mislim brez obraza, samo radiatorčke na trebuhu?« Jaz sem molčal. Tako ali tako se mi je zdelo vse že brez smisla.

Ne vem, ali bom ta profil sploh uporabljal. Brat mi je dejansko posodil

PROZA: Zgodba

svojo sliko. V naslednjih 10 minutah sem že dobil ponudbe za klepet. »Žiga, ta Lana je res huda! Odpiši ji kaj!« je bil navdušen Tilen. Zvečer sem se dejansko spravil odpisovat Lani. Ne vem, kaj me je prijelo. Ni le zgledala v redu, tudi pameti ji ne manjka.

Pravzaprav se pogovarja čisto sproščeno. Tilen mi bo zavidal. Žiga, car si! In v naslednjih pol ure doživim šok. Povem ji, kje dopustujemo. Tudi ona je na počitnicah. Dragi moji, in to samo 20 minut pešačenja stran od našega apartmaja, če Google Earth ne laže. In želi, da se jutri dobiva. In jaz si tudi. Toda kako naj v enem dnevu iz svojega maslenega telesa naredim izklesano telo, kot je Tilnovo?! Ona je stoprocentno padla na mišice. Ubil ga bom. Zakaj mi je podtaknil to sliko?

Ah, če mi je nebi, mi Lana itak ne bi pisala. Nič, kaj naj? Saj s Tilnom si glede na obraz nisva tako različna, torej, če me jutri zamenja na zmenku, in jaz začnem delati na liniji, potem mogoče še kaj bo iz tega. Toda ali tega kozla sploh lahko spustim na zmenek s tako nežno damo? Ampak, nimam druge možnosti. On bo zagotovo za.

Moram mu samo še priporočati, kaj naj obleče. Jutri ob šestih, blizu Konzuma v centru. Dobro. Zagotovo bo za.

Minute tečejo počasi, kot da se je zataknila ura. Pet čez šest je. Tilen je odšel s kolesom. Zdaj sta se zagotovo že dobila. Srce mi razbija. Imam vedno slabši občutek. Kaj če bo vse zasral? Ali pa, da se bo zaljubila vanj? Mah, ne vanj! Ne v Casanovo! Ona je punca na

66

mestu. Ne pada na njegove mehke fore.

Nimam kaj, tja moram. Gledal bom od daleč. »Oči, sposodil si bom tvoje kolo, ker je Tilen vzel mojega!« sem zakričal, medtem ko sem skoraj poletel po stopnicah apartmaja. Oči je nekaj zagodel, me ne zanima. Zdaj gre za urgentno stvar. Zadeva je vedno bolj resna. Če moja telepatija deluje, potem je veliko več možnosti, da je Tilen zafrknil stvar in ne bom imel druge, kot da Lani povem resnico. Tam sta! Pred Konzumom. Še vedno. Skril se bom za grm in opazoval. Zdi se, da pogovor kar lepo teče. Toda Tilen stoji nevarno blizu nje. Kaj se dogaja? O, NE! Zdaj jo je poljubil. O, NE! Ona ga je klofnila.

ODHAJA! »Lanaaaaaa!« se nisem mogel zadržati. Komična scena, izza grma lepotico po imenu kliče nek zamaščen lik z očali. Polom. Lana se je obrnila. »Kdo si ti? Kako me poznaš?« je odvrnila. Ah, kakšne lepe temne oči ima! Mislim, da sem za minuto zastal z odprtimi usti. »Jaz … jaz sem Žiga,« sem zajecljal. »Ti … ti si pijan,« je rekla Lana in odšla vsa jezna. Mislim, da mi ni verjela. Tilen je skomignil v daljavi. Ubil ga bom. Zdaj pa res.

Lastnoročno. Približal se mi je. Jaz mu nisem dal le klofute, kar debelo zaušnico sem mu prisolil. Nato sem se obrnil in odpeljal s kolesom. Tilen mi je sledil in se drl za mano: »Oprosti no, Žiga! Lana itak ni za stvar …«.

Spakirali smo in odhajamo nazaj domov. Vozimo se v avtu. Tilen mi je včeraj povedal, da je Lana večja od njega, kar pomeni, da tudi od mene in

Aljoša Toplak

da to ne pomeni nič dobrega. Vseeno sem se zaljubil. Ko smo se ustavili pred križiščem je šla mimo. ONA! Zagledala me je v avtu. Nasmehnil sem se in pomahal. Ona je zmajala z glavo in mi pokazala sredinca. Kako ognjevita je! Odslej sem se odločil, da ne bom več uporabljal skoraj lažnega profila na Tinder-ju. Jaz sem za zmenke v živo. Do takrat pa bom sanjsko samski.

ZGODBA O PEROTOVI GASTROSKOPIJI V petek sva se dobila z Markom, ker je minilo 10 let od valete in bi bilo treba doreči glede razrednega piknika.

Govorila sva o sošolcih, češ kdo je šel kam in kdo ima otroke, na koncu pa sva večino časa posvetila Perotu, ki je umrl leta 2018. Najbolj pretresljiva ni bila njegova prerana smrt, saj smo že v osnovni vedeli za tisti šum na srcu. Bolj naju je pritegnila neka zgodba iz zadnjih let njegovega življenja, ki je po naših krajih krožila zgolj v fragmentih, in sva vsak pri sebi že dolgo vlekla na ušesa, da bi jo lahko kdaj sestavila v celoti. Zdaj sva oba delila, kaj sva slišala, tako da se nama je s skupnimi močmi prvič uspelo dokopati do naslednje zgodbe, ki je še zmeraj mestoma pomanjkljiva, a vsaj nekoliko razloži dogodke: Ko se je Pero vpisal na srednjo gradbeno v Mariboru, se je spoprijateljil z nekimi drogeraši, ki so ga vpeljali v svoj posel. Eno leto je preprodajal, dokler je nekega dne izgubil robo. Ker ni želel plačati izgubljenega, je drugo skupino obtožil, češ da jih je videl, kako so mu kradli. S tem je zanetil spor, ki se je končal s tem, da so Perota surovo pretepli in je pristal v bolnici, prijatelja pa do smrti zabodli.

Pero se je vrnil v naše kraje in preostanek leta ni stopil iz hiše.

Postopoma je nehal jesti, tako da je zdravnik predpisal pregled pri

67

PROZA: Zgodba

gastroenterologu, ta pa je predpisal tisto kočljivo gastroskopijo. Ko bi zdravnik vedel, kaj je s tem storil, posega seveda ne bi predpisal. Kajti tistega dne so se šele začele Perotove edinstvene muke.

Zvečer je legel v posteljo in si skušal podrobno predstavljati, kako bo tista stvar potekala: kako bo široko odprl usta, kako mu bo zdravnik v grlo vbrizgal protibolečinsko tekočino, kako mu bodo v usta zarinili cevko s kamero, kako mu bodo rekli naj pogoltne, kako bo goltal, kako se bo dušil, kako mu bo srce divjalo, kako mu bo hrbet zalil pot, kako se bo zvijal na operacijski mizi s solzami v očeh, kako bo čakal, da to stvar izmaknejo, čakal, čakal, čakal … Vso noč se je vročično obračal na mestu in ko je skozi špranje spuščene rulete posijala jutranja svetloba je sklenil, da bo poseg najtežji izziv njegovega življenja.

S tem se je začela Perotova peklenska rutina; mislil je namreč, da če si vsak dan podrobno predstavlja potek dogodkov, bo tistega dne pripravljen. Če namreč gre skozi vse možnosti, ga ne bodo mogli z ničemer presenetiti.

Zanimivo je, da se je na tem mestu poslužil nekega magičnega razmišljanja, kar je mnogo kasneje iz njega izvlekla psihologinja. Menil je namreč, da če bo mislil o slabih stvareh, bo to povzročilo, da se ne bodo zgodile.

Kot da bi bila skrb ščit, ki bi kar sama od sebe varovala. Tako si je vsako noč podrobno predstavljal vse mogoče komplikacije: en dan se mu je cevka

68

zataknila v grlu, da so jo izvlekli na silo in mu strgali glasilke, drugi dan so jo porinili predaleč in mu preluknjali želodec, spet tretji dan je doktor dobil nujen klic in so Perota pustili, da se je ure in ure dušil na operacijski mizi, in čakal, čakal … In tako potem vsako noč … Spet in spet in spet …

Ko je nastopil dan gastroskopije, se Pero ni prikazal. Kakšen teden zatem se je dogovoril, da mu pošljejo nov datum.

S tem si je pridobil več časa. Vedel je namreč, da pol leta ni dovolj, da bi si predstavljal vse, kar gre lahko narobe.

Nekoč je nekomu povedal, da je gastroskopija v resnici drevo, ki meri v višino pet minut, pri dnu je zgolj eno deblo, proti vrhu pa se razveja na tisoč strani. Če je želel splezati do vrha, je moral spoznati vsako vejo. Po nekih govoricah naj bi sorodnica v kuhinji Perotovih staršev naletela na kupe in kupe člankov, ki so obravnavali vse od splošne teorije gastroenterologije pa do konkretnih poročil komplikacij pri izvajani gastroskopiji. Te bi naj Pero prebiral pozno v noč, potem pa legel in si predstavljal, da je žrtev vseh mogočih zapletov. Gotovo je vsaj to, da je nad Perotovo posteljo res visel plakat anatomije grla.

Tako naj bi stvari potekale od enega do dveh let, nihče ni popolnoma prepričan, saj najprej o posegu ni nikomur povedal, in so vsi mislili, da je pod stresom zaradi tiste zadeve z drogeraši.

Vse do zadnjih mesecev, ko je kot obseden govoril zgolj in samo še o gastroskopiji. Začela ga je obiskovati

psihologinja, ki je izvlekla del zgodbe, potem pa se je nekaj dni pred končnim datumom zgodila tista odpoved srca in so klicali v ambulanto, češ da tudi tokrat ne bo prišel. Na pogrebu je bilo polno ljudi, nekaj sošolk je jokalo.

Ko sva z Markom sestavila zgodbo, sva nekaj časa sedela v tišini. Vprašal me je, kaj si o vsem skupaj mislim. Takrat sva se začela z neko morbidno radovednostjo spraševala o tem, kako dolgo bi se stvar vlekla, če ne bi Pero umrl. Bi še danes vsak večer ležal v postelji in simuliral poseg? Bi lahko človek tako preživel vse življenje, v krogu? In, ali je pošteno reči, da se je na koncu izognil gastroskopiji? Ali pa je prav nasprotno bolj od kogarkoli drugega spoznal naravo posega?

Sramujem se brezbrižnosti tistega pogovora, s tistimi neumnimi vprašanji. Misli mi je zbistrilo šele to, kako je po najinem srečanju zgodba zaokrožila in se na razredni piknik vrnila vsa izmaličena in sovražno nastrojena proti Perotu. Vsi se namreč napačno lotevamo te zgodbe. Poanta ni ta, da bi nas pripeljala do nekega filozofskega uvida, niti ta, da bi se navduševali nad njeno absurdnostjo ali, po mnenju nekaterih, komičnostjo. Naj vam ponovno povem zgodbo, da boste resnično videli človeka v njej. Tokrat bo daljša, saj sem zbral že mnogo dejstev. In verjemite mi, da ko jo bom povedal v tretje, bo še daljša. Naj pa vnaprej opozorim na poanto; Pero ni nikoli umrl, preprosto postal je zgodba. Če ga pogrešate, se torej vrnite sem k

69

mojim zapisom in nikamor drugam, ker ga tam ne boste prepoznali. Dokler so vaše oči na teh besedah, je z nami.

Zato hvala, da zdaj krožite z nama.

Odvrtimo zgodbo od začetka.

Mojca Petaros

PROZA: Zgodba

ZNAMENJA

»Kateri je bil tvoj prvi tatu?« je vprašal Stefan.

Sedeli smo na tleh balkona, kjer smo preživljali večino skupnega prostega časa, odkar nas je pandemija zaprla med stene stanovanja in klavrno prekinila našo študijsko izmenjavo.

Težko se je bilo odpovedati granadski movidi, a tudi doma se nisem mogla pritoževati nad družbo.

Adrian je ošinil svoje s tetovažami prekrite roke. »Nisem prepričan,« je rekel. »Kako lahko pozabiš nekaj takega?« sem bila presenečena.

Zarežal se je. »Samo hecal sem vaju,« je rekel. Pokrčil je levo nogo in si za trenutek zavihal hlačnico, da sva s Stefanom videla znamenje na njegovem gležnju. »Tale je bil prvi,« je ravnodušno rekel in spet stegnil nogo. »Mimogrede, a sta vedela, da je Travis Barker dejansko izgubil svoj prvi tatu?

V tisti nesreči z letalom se je tako močno ožgal, da sploh ni več viden.« »Pojma nimam, kdo je Travis Barker,« sem odvrnila. Adrian me je pogledal narejeno ogorčeno. »A je on tvoj vzornik za tetovaže?« ga je vprašal Stefan. »Tip ima tatuje tudi po obrazu.« »Ne, saj, tisto se tudi meni zdi že pretirano,« je odgovoril Adrian. »Ko mi zmanjka prostora po rokah, nogah in hrbtu, bom nehal.« »To pa je olajšanje,« sem rekla, le napol

70

v šali. »Ampak – vrnimo se k zanimivejšim vprašanjem. Adrian: nisi rekel, da mora imeti vsak tatu nek globlji pomen?« Z glavo sem pomignila proti njegovemu gležnju, ki nama ga je pravkar pokazal. Šlo mi je na smeh. »Ko si si za vse večne čase vtetoviral pogrizeno jabolko, nisi ravno sledil tej logiki.« Adrian se je popraskal po zatilju. »Bil sem mlad … in neumen, okej? Pri šestnajstih sem si ga naredil. Šel sem mimo studia in nagonsko stopil noter.

Takle ogrizek je bil prvi med predlaganimi motivi.« Skomignil je. »Pomen tega tatuja je moje najstniško uporništvo. Mama je ponorela, ko ga je videla.« Vsi smo se zasmejali. »Kdaj si pa ti dobil prvi tatu?« sem vprašala Stefana.

S prstom je šel čez črke, ki so mu krasile desno podlaket. »10. avgusta 2016,« je odgovoril. »Star sem bil dvajset. Za bratov osemnajsti rojstni dan sva se skupaj šla tetovirat, vsak svoj najljubši verz.« »Pa ti?« Adrian me je radovedno pogledal. »Jaz nimam nobenega tatuja.« »Kako ne?« Prijel me je za roke in jih zasukal, kot bi na njih iskal sledove črnila, ki ga ni bilo. »Niti enega? Mislil sem, da so ti všeč.« Preden sem spoznala Adriana, nisem bila ravno oboževalka tatujev. A po nekaj mesecih skupnega življenja mi je že priraslo k srcu vse, kar sem lahko povezovala z njim. »Saj veš, da nameravam v policijo,«

sem rekla. »Tam tetovaže niso dobro sprejete.« »Saj si lahko vtetoviraš kaj majhnega,« je predlagal Stefan. »Nekam, kjer ne bo vidno, ko boš v uniformi.« »Na primer semle,« je rekel Adrian in stegnil roko proti mojemu trebuhu.

Ostro sem ga pogledala. Dobro je vedel, da je tisto moja šibka točka za žgečkanje. Zasmejal se je, a me vseeno nehal izzivati. »Ne vem … V bistvu si ne morem predstavljati, da bi bilo kaj takega, kar bi vse življenje rada nosila na svoji koži,« sem rekla. »Ah, daj no, gotovo obstaja kaj dovolj pomenljivega,« je bil prepričan Adrian.

Stefan ga je podprl: »Pa tudi, če ti čez dolga leta ne bi bilo več všeč, bo pač spomin na to, kar si nekoč bila.

Spomini trajajo večno.« »Torej je dogovorjeno,« je rekel Adrian. »Takoj ko bo spet mogoče, te s Stefanom pospremiva k tetovatorju.« Začela sem ugovarjati, a me je Stefan prehitel: »Za začetek gremo lahko v Albaicin. Saj veš, tam ti na ulicah nudijo tiste tipične maroške tatuje, ki so začasni, z barvilom iz kane. Tako boš dobila občutek, ali ti je všeč, in če boš za, si boš kasneje lahko vtetovirala kaj trajnega.« Mislim, da sem takrat sprejela Stefanov predlog, vendar nisem prepričana. Od tistega dne nisem več razmišljala o tatujih. Toda Adrian ni pozabil: takoj ko se je mesto spet odprlo, me je zvlekel v Albaicin, arabsko četrt v Granadi, kjer zdaj stojim pred starejšo žensko

71

zagorele polti, ki se mi spodbudno smehlja. »No, si se odločila?« me vpraša Adrian.

Stefana ni z nama: zaradi dru žinske situacije je rezerviral prvi možen let in se takoj, ko je bilo mogoče, vrnil domov na Poljsko. »Recimo tule,« dotaknem se desnega zapestja. »Nekaj majhnega …« »Morda kak napis v arabščini?« mi poskusi predlagati. Ideja ni nujno slaba, glede na to, da gre za tradicionalno maroško umetnost, a šla bi proti lastnim stališčem, saj mi grejo na živce turisti, ki hočejo po vsaki ceni spominke v nerazumljivih črkopisih, samo zato, ker izgleda eksotično.

Domačini se včasih norčujejo iz takih obiskovalcev in jih nalašč opeharijo, tako da … »Čisto preveč razmišljaš,« zastoka Adrian, ker mu še vedno nisem dala odgovora. »Saj sploh ne gre za pravi tatu. Ni treba, da je pomenljiv …« Ozrem se po njegovi porisani koži in se nenadoma domislim. Pogled mi zdrkne navzdol, vse do njegovega levega gležnja.

Stopim k starki in ji pomolim zapestje. »Una pequeña manzana, aquí,« rečem.

Ko to sliši, me Adrian nejevoljno pogleda, vendar ne ugovarja. Tudi tetovatorka nima posebnih pripomb.

Pogodiva se za ceno in nato se spravi na delo.

Na koži čutim prijetno žgečkanje.

Sploh ne gledam, kako nastaja moja prva tetovaža. Moj pogled je ves čas uprt v mojega spremljevalca.

Mateja Mohorko

PROZA: Zgodba

Adrian misli, da se norčujem iz njega.

Vendar ni čisto tako. V tem trenutku si bolj od česarkoli na svoji koži želim imeti nekaj njegovega.

Pa čeprav vem, da gre le za neumno zaljubljenost, ki bo prej ali slej zbledela. Tako kot črnilo na mojem zapestju. To mi da idejo. Ko bo zadnja sled tatuja z jabolkom izginila z moje kože, bom nehala hrepeneti po njem, sklenem. »Koliko časa se obdrži tak tatu?« vpraša Adrian v španščini.

Pogledam ga. »Apenas unas semanas,« mu odvrne Maročanka.

Adrian mi končno vrne pogled. Je razumel? V njegovih očeh opazim tisto hudomušnost, ob kateri moje srce ne more ostati ravnodušno.

Ne, to ni mogoče. On ničesar ne ve.

Ko se lesket njegovih oči razširi čez cel obraz in mu usta ukrivi v moj najljubši nasmeh, mi srce z glasnim razbijanjem da vedeti, da sem že prepozna.

Samo nekaj tednov?

Nikoli mi ne bo uspelo.

GVERILA

Iz zavetja teme opazujem ogromno plovilo, ki pristaja v bližini. Pozorno spremljam vsak najmanjši gib. Zdi se, da so tujci. Upajoče pomislim, da še niso slišali za nas. Shrambe so že več dni prazne in nujno moram priskrbeti hrano za preživetje naše družine.

Ozrem se po svoji skupini. Vsi so popolnoma pri miru, le tu in tam trzne kakšna mišica v pričakvanju ukaza za napad.

Misli mi odtavajo k zgodbam o prednikih, ki so živeli svobodno na prostem. Takrat nas ni nihče preganjal, bili smo del skupnosti. Vse do tiste usodne bolezni. Kdo bi vedel, zakaj je nas prizadela najhuje. Verjetno bi se našla povezava z našo genetiko.

Ogromno nas je umrlo. Preživele so začeli preganjati in pobijati v strahu, da smo kužni. Prijel se nas je sloves prekletih. Umaknili smo se v podzemlje, zgradili mesta v temi in se na površje odpravili le še po hrano.

Naša mala skupnost živi na podeželju ob morju, kar je sreča v nesreči. Ni nas tako veliko, da bi vzbujali pozornost.

Hkrati pa ne dobimo pogosto priložnosti za preskrbo s hrano.

Oddahnem si. Zagotovo so tujci. Vsi so zapustili plovilo in, kot kaže, niso pustili nobenega stražarja. Tudi nobenih preprek in pasti ni videti. Še pomirjajoč vdih in … Ukažem napad! Urno plezamo po vrveh na palubo. Nikjer ni nikogar in kaže, da se

72

še nekaj časa ne bodo vrnili. Prijatelj se previdno odpravi proti polno obloženi mizi. Lačen je, vem, a najprej moramo poskrbeti za družino. Siknem.

Pozornost takoj preusmeri name, jaz pa odločno pomignem proti shrambi in ostalim, ki že pridno odnašajo stvari.

Dobro se bomo lahko založili.

Pomežikne, prikima in oba se priključiva skupini. Čas za gostijo bo kasneje, na varnem.

Pogled na čokolado me ohromi. Že tako dolgo je nisem okusila. Nekateri otroci je še videli niso. Danes bo pravi praznik. Meso, kruh, sir, celo nekaj slanih prigrizkov se najde in izgine v našem rovu.

Ponosna sem na to skupino. Dobro smo opravili. Na zadnji poti se ustavimo ob polno obloženi mizi. Vsak si je zaslužil hiter prigrizek. Sama budno spremljam obalo in morebiten povratek sovražnikov.

Naši trebuščki so le delno polni, a po tednih stradanja nihče ne zmore več kot nekaj grižljajev. Oddahnem si, ko so vsi varno na kopnem in slišim, da so pričeli s prenašanjem nabranega po dolgem

hodniku do naših shramb. Nameravam se jim pridružiti, a moj nos ujame vonj čokoladne torte. Očitno so imeli na plovilu zabavo za rojstni dan. No, tudi mi smo jim pripravili posebno presenečenje. Grenko se nasmehnem in zagrizem v sočno pecivo. Čokolada je res moja šibka točka. Čez jezik se širi omamna sladkoba in v užitku zaprem oči.

V tistem trenutku pa nečloveški krik: »AAAAAA! Podgaaanaaaaa!« Planem z mize, kot strela švignem po vrvi in izginem v razpoki. V zavetju teme se ustavim in nagajivo pogledam nazaj. Samo človeški mladič je. Ostali so še dovolj daleč, da me niso videli.

Naš vhod je skrit v polmraku in, po sreči, nihče ne bo verjel mulcu. Krivi bodo seveda begunci, ki taborijo nedaleč stran. S tačko poberem z brčic zadnjo drobtino čokoladne torte, potisnem pred luknjo nekaj večjih kamnov in se zadovoljno odpravim domov. Za nekaj časa se bo za vsak slučaj potrebno potuhniti, a shrambe so polne in življenje, s polnim trebuščkom čokoladne torte, se mi zazdi prav lepo.

Nagrajena kratka zgodba Literarnega natečaja Spirala 2021

73

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

74

75

Dragan Mitić

PROZA: Pravljica

VRABČEK BRBLJAVČEK Bilo je pred davnimi, davnimi časi. Ne ve se točno kdaj in kje, a zgodilo se je zagotovo in zares. Enostavno vrabček ni imel časa, da bi še zapisal z nežnimi nožicami v prah, kdaj je srečal imenitnega sokola. Malo zaradi tega, ker je vedno bil v gibanju in nekam hitel, a malo tudi zaradi strahu. Vrabčki se pač že od nekdaj zelo bojijo sokolov.

A ta sokol je bil drugačen, zelo star in veljal je za prijatelja vrabčkov: ni jih preganjal, celo ščitil jih je in opozarjal na druge nevarnosti.

Takoj, ko je vrabček zagledal sokola na vrhu posušenega debla in prepoznal, da je to ta prijatelj vrabčkov, je začel hitro brbljati: »A veš? Poslušaj, to ti pa moram in moram povedati, takoj!

Poslušaj ...« »Kaj mi boš pa novega povedal?« ga je umirjeno povprašal sokol. »Ja, to, da je tvoj ...« je hotel vrabček kar nadaljevati, a ga je sokol ustavil. »Počakaj malo. Odgovori mi: ali je to, kar hočeš povedati, čista resnica? Se je to zares zgodilo?« ga je z višine vprašal sokol. »Kako naj pa to vem, nimam pojma, tako čivkajo nekateri vrabci, najbrž je res, lahko pa, da tudi ne,« odgovori začudeno vrabček. »Aha, vidiš. Torej sploh ne veš, ali je to res, pa bi vseeno kar naprej nosil? A je vsaj nekaj dobrega v tem, kar mi hočeš povedati?« ga je že rahlo jezen vprašal sokol.

76

»Kje neki, popolnoma nasprotno, saj zato sem ti hotel povedati ...« se spet zaleti vrabček.

A ga je sokol takoj prekinil: »Ustavi se. Ne boš govoril naprej o nečem, kar niti ne veš, ali je res, in v čemer tako ali tako ni nič dobrega. Ali je lahko za kogarkoli vsaj koristno?« »Ne, kje pa, sploh ni, niti malo!« je veselo izbrbljal vrabček. »A vidiš! Vprašaj se malo, zakaj bi meni ali komurkoli povedal nekaj, kar ni res, ni dobro, niti ni koristno? A samo zaradi brbljanja?« je ostro zaključil sokol. »Hm, imaš prav, če pomislim. Jaz sem vrabček Brbljavček. A kako to, da si ti tako pameten? Da vse to veš? Kako ti je ime?« ga je vprašal vrabček povsem začudeno. »Jaz sem sokol Sokrat, enako kot moj oče in moj dedi in vsi dediji od naših dedov. Še od časov, ko je najstarejši med vsemi imel za gospodarja Sokrata, pravega modreca. Hvaležen, da je zanj uspešno lovil, mu je modrec dovolil, da je čez dan prebival na njegovem omiljenem drevesu in poslušal, kaj je učil svoje učence. Vse, kar je sokol slišal, je prenašal svojim otrokom in oni spet svojim, tako da znam danes tudi sam povedati kaj modrega. Zato nikoli ne brbljaj o tem, kar ni res, ni za nič dobro ali za kaj koristno!«

Iris Rasperger

ČAROBNI ZMAJ Globoko v votlini, kjer ni bilo mogoče čutiti niti sapice vetra, je živel čarobni zmaj. Ta zmaj je bil zelo nenavaden, saj je spremenil barvo svoje kože, če ga je objel kakšen sončni žarek. Več let je živel v samoti, saj nihče ni bil toliko pogumen, da bi se mu približal. V vasi se je govorilo, da se mu sij kože spremeni, ko zunaj sije sonce in dežuje hkrati. Nihče pa ni vedel, kakšno čarobno moč ima. Žalostni in mračni dnevi so zajeli celotno vas, zato so ljudje upali na boljši jutri. V vasi je tudi živela deklica z imenom Mia, katero so poznali prav vsi. Imela je dolge svetle lase, velike čokoladno rjave oči in njen obraz je vedno krasil nasmeh. Vaščani so jo poznali kot dobrosrčno in neustrašno deklico, ki je imela neizmerno rada živali. Zelo rada je skrbela še za tako veliko in strašno, kot tudi majhno in nemočno živalco. Bila je vedno pogumna in v njihovih očeh imenovana za heroja živali. Nekega večera je izvedela, da njena teta potrebuje pomoč pri opravilih na kmetiji. Takoj je napolnila sulico z dobrotami in se odpravila po ozki zaprašeni potki, skozi gozd. Čez nekaj časa je ugotovila, da je zavila v napačno smer, saj ji potka ni bila več poznana. Začela se je vzpenjati po strmini, katero je zajel veter iz vseh strani. Od daleč je bilo tudi moč slišati nenavaden zvok, ki se je razlezel po celi dolini in pritegnil pozornost

77

deklice. Počasi, a vztrajno jo je radovednost vodila do vrha. Ko je prispela vsa izmučena do konca, je zagledala votlino zaraščeno s trnjem in koprivami. S hitrim korakom brez strahu je stopila vanjo. Po nekaj korakih je čisto v kotu zagledala ogromnega zmaja, ki se je stiskal stene votline. Deklica je obstala in ga mirno z iskrivim pogledom vprašala po imenu.

Zmaj ni spregovoril niti besedice, le nežno jo je pogledal in položil glavo na tla. Mia se mu je počasi približala in ga brez strahu in zadržkov močno objela.

Razložila mu je, da je veliko ljudi žalostnih in ne najdejo rešitve, kako bi se razvedrili in nasmejali. Zmaj je nato potočil solzico in posadil Mio na hrbet.

Naredil je nekaj korakov, saj je želel deklici zaupati svojo zgodbo. Ko je prišel iz votline, ji je razložil, da je bil stoletja osamljen in žalosten tudi sam, saj so se ga ljudje bali. Niso mu zaupali, saj nihče ni vedel, kakšno čarobno moč skriva. Zahvalil se je deklici Mii za pogum in pomoč, da ga je spravila v dobro voljo. Rekel ji je, da je prišel čas, ko bi tudi sam rad nasmeh na obrazu pričaral drugim. Sonce je grelo oba, ko je iznenada prineslo oblak, ki je spustil na zmajevo kožo dežne kapljice. V tistem trenutku je zmajeva koža zasijala in postala čarobne pisane barve. Sij njegove kože se je prezrcalil na nebo in ustvaril mavrico. Vaščani so opazili na nebu čudovito mavrico in od tistega dne so se veselili in smehljali tudi najbolj žalostni in osamljeni. Mia je zmaja objela in se mu zahvalila.

Obljubila mu je, da nikoli več ne bo osamljen, saj mu bo vedno stala ob strani.

PROZA: Pravljica

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

78

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi 79

LOKALNO Ponosni na njih ...

Piše: Ana Miličevič

Rudolfovi s Konjiškega in njihove literarne sledi

Interaktivna razstava (september–oktober 2021) v Domu kulture Slovenske Konjice

80

generacijami in hkrati omogoča vživeti v mnogovrstne vidike literarnih besedil. Koraki časa puščajo sledi daleč v prihodnosti, le če je bila noga obuta s čevljem brezčasnosti in takšna teža se čuti v stopinjah del Rudolfovih, kot močno skozi čas stopica Huda mravljica.

Življenje in literarno delo konjiške, domoljubne, meščanske družine Rudolf iz konca 19. in začetka 20. stoletja.

Ugledna meščanska družina Rudolf s šestimi otroki je v Slovenskih Konjicah živela konec 19. in v začetku 20. stoletja. Vsi njeni člani so bili visoko izobraženi. Svojih znanj in sposobnosti niso ohranili in koristili samo za lastne namene, ampak so delovali za ljudi, za slovenstvo, za Konjičane, za Slovence.

Družina Rudolf

Pomembnost delovanja someščanov se riše skozi sledi, ki jih zajemamo s spoštovanjem ob tem pa jim dajemo ustrezno veljavo. Njihova veličina nas prevzema, nas vodi po poti obujanja spominov.

Rudolfovi, konjiška meščanska družina, katerih misli, ideje, občutja se brezčasno zrcalijo v mnogih literarnih delih, ki so jih ustvarili za časa življenja. Skozi lastna izražanja kažejo na iskanja resnice v sozvočju z naravo, svetom.

Peresa, ki so delovala razstrto, v popolnoma različnih poklicih, so ustvarila več tisoč branj, besednih umetnin.

Zapuščina njihovih umetniških kreacij se kaže v aktualnosti v različnih časih, med različnimi 81

Narodnozavednost, slovenstvo, literatura …

Ivan Rudolf (1855–1942), pravnik, odvetnik v Konjicah, med ustanovitelji čitalnice v napol nemškem trgu.

Soustanovitelj ter dolgoletni predsednik slovenske posojilnice v Konjicah. Dosegel je slovensko uradovanje na Okrajnem sodišču v Konjicah. Poročen ji bil z Josipino Rudolf (1865–1953), imela sta šest otrok: Ivo, Vladimir, Dušan, Janko, Vida in Branko.

Jospina in Ivan Rudolf

Ivo Rudolf (1893–1962), zdravnik, upravnik zdravstvenega doma v Slovenskih Konjicah. Pravi ljudski zdravnik, spoštovan, cenjen s strani meščanov. Ivo je bil tudi pesnik.

Njegove pesmi so bile objavljene v zbirki Čez Pohorje sinje in Hiti zdaj s šopekom. V zahvalo za opravljeno požrtvovalno zdravniško delo so Konjičani po njem imenovali eno od ulic.

Vida Brezigar (1900–1993), roj.

Rudolf, učiteljica, pesnica, solistka, prevajalka … Diplomirala solo petje na glasbenem konservatoriju. Po lastni pesničini izdaji je nastalo več kot 200 uglasbitev njenih besedil. Iz drugih jezikov je prevajala v slovenščino in iz slovenščine v nemščino. Prevajala je opere, poetične igre in dramska dela. V tisku so izšle tri prevedene knjige.

Poleg pesmi je objavljala še pravljice, otroške povesti, vzgojne prispevke in besedila za deklamacije.

Ustvarjala je pod psevdonimi Stana Vinšek, Sestra Vida, Čmrlj, V. I. R. (Vida Ivanova Rudolf) ali Nada Novak.

LOKALNO

Vida Rudolf

82

Branko Rudolf (1904-1987), pesnik, pisatelj, dramatik, filozof, kritik, pedagog, … Številna dela, pod katera se je podpisal Branko Rudolf, segajo na različna področja literarnih zvrsti. Že v tridesetih letih se je približal gledališču in dramatiki, ko je objavljal glose in razprave ter pisal gledališke kritike. Za gledališče je tudi prevajal in se ukvarjal z gledališko publicistiko. Kasneje se je vse bolj posvečal problemskemu obravnavanju likovne umetnosti. Bil je avtor razstavnih katalogov. Napisal je številne članke o slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, urbanizmu, o predzgodovinski, egipčanski, indijski, kitajski in japonski umetnosti.

Ukvarjal se je tudi s književnostjo, natančneje z vprašanji slovenske književnosti, o katerih je razpravljal, prav tako pa je objavil veliko ocen in priporočil o leposlovnih delih ter glos in esejev o književnikih.

Ves čas se je ukvarjal s filozofijo, zlasti marksizmom, in polemično poročal o izdajah filozofskih del v Sloveniji.

Prevajal je kratko prozo svetovnih avtorjev, prevedel več angleških, srbskih in hrvaških knjig, ter poslovenil številna gledališka dela.

Večina njegovih pesmi, esejev in kritik je izšla po letu 1945, po približni oceni okrog tisoč.

Najbolj znana Brankova pesem je zagotovo Huda mravljica, ki jo je napisal leta 1955.

Tudi Brankov sin, Franček Rudolf, se je med drugim uveljavil kot pisatelj.

Leta 1989 je izdal roman Odpiram mlin, zapiram mlin, ki ga kritiki ocenjujejo kot avtorjev ustvarjalni vrh, zanj pa dobil tudi nagrado Prešernovega sklada.

Branko Rudolf

BILA JE HUDA MRAVLJICA Bila je huda mravljica, šest črnih nog je imela, je migala, je vohala, je čisto ponorela.

Znanstveniki …

Vladimir Rudolf (1894–1933), diplomiral je na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo.

Dušan Rudolf (1896–1982), inženir rudarstva. Do ukinitve šole je bil ravnatelj Rudarske šole v Celju, kjer je med drugim poučeval učne vsebine o rudarskih nesrečah in reševanju.

Janko Rudolf (1898–1968), inženir elektronike.

Bila je huda mravljica, po trgu je hodila, lončarju je čez piskre šla, pa vse mu je pobila.

In kamorkoli je prišla, so vsi pred njo bežali, je pokalo, je stokalo pod njenimi stopali.

Izobraževanje je duša družbe!

Oj, mravljica požrešnica, le kaj je naredila! Še bika je pohrustala, samo roge pustila.

Seveda to je čisto res, le kaj se bik šopiri, šest črnih nog 'ma mravljica, a bik ima le štiri. Če slišiš hudo mravljico po svetu godrnjati, obrni se in zbeži proč, kar zmorejo podplati.

83

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

84

85

KRATKA

ZGODBA

Aleš Jelenko

KRATKA ZGODBA

TA SVET JE SVET VELIKIH NORCEV

86

(FA)TALNI SEKS

TRENUTEK RESNICE

Gospod J. je prejšnji teden odšel na zmenek. Oblekel se je prefinjeno, čeprav se najbolje počuti v razcapani trenerki. Z dekletom se je dobil na zasebni parceli, v temi. Gorele so le sveče. Brez besed sta se slekla in združila v eno. Na njenem spomeniku je pisalo: Gospa J.

Branko se spomni, kako je profesor fizike v osnovni šoli metal krede, kako je prvič – pri uri tehnike – vase potegnil tobak, kako so se pred njim zibale majhne ritke v barvnih, oprijetih kratkih hlačah, kako je pred blokom uresničeval otroške sanje, kako je zabil prvi gol iz prostega strela in verjel, da je David Beckham, kako je končal študij in ni dobil redne zaposlitve, kako se je odselil in osamosvojil, kako je postal oče in kako zelo je vse skupaj spremenila korona.

Vse, vse to razmišlja. Vse to in še veliko več.

Pravijo, da se človeku tik pred smrtjo življenje v hipu odvrti pred očmi.

Nekaj je res na tem, ugotavlja, medtem ko pada z balkona.

87

KRATKA ZGODBA

NAPLAVINE Anja je ležala na povsem zapuščeni plaži.

Morje je bilo rahlo nemirno in sunki vode so ji močili noge ter jo hladili. Ne spomni se, kdaj je nazadnje bila na morju, morda je to bilo tistega davnega leta, ko se je poročila in z možem odšla na poročno potovanje v Španijo. A tega je že davno; pred nekaj leti sta se ločila. Ni šlo.

Enostavno ni šlo, čeprav je pred poroko vse kazalo na pravljično in romantično zgodbo. Usoda se pogosto igra z nami.

Kot mi igramo Človek ne jezi se in iz polja mečemo figure, ki stopijo na našo polje. Čez nekaj trenutkov k njenim nogam naplavi prazno prozorno plastenko. Le od kod se je vzela, vpraša, jo prime in si jo ogleduje … »Anja, pusti to staro in uničeno plastenko in mi raje pridi pomagat,« reče plešast možakar nekoliko obilnejše postave.

Anja vstane in skoraj steče proti njemu. »Glej, tam,« zavpije in s prstom pokaže proti vodi.

Najprej ni videla, kaj kaže, nato pa je zagledala. Med penami se je svetlikalo truplo. Najbrž žensko. Ni bilo mogoče reči zagotovo, a dolgi svetli lasje so kazali v to smer. Truplo je plavalo in se vso napihnjeno zibalo na površini vode. »Pojdi ponj,« zakliče možakar, »pojdi ponj in ga potegni iz vode.« Anja prikima in zabrede v vodo: »Ga bomo tudi tja zvlekli?« »Ja,« odvrne, »kar tam na kup k ostalim ga vrzi …«

88

OPTIMISTIČNA (ali NE VERJEMI TISTEMU, KAR VIDIŠ IN SLIŠIŠ ali ž RESNICA JE OČEM SKRITA) Včeraj je bil konec sveta, a danes je nov dan.

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

89

PRAVLJICA

Maja Furman

PRAVLJICA

LISIČKA, MIŠKA IN MLEČNI ZOBKI

90

Lisički se je majal zobek. »Auč, boliiiii,« je zatulila vsakič, ko se ga je dotaknila. Mama lisica jo je spodbujala, naj si zobek izdere. »Ne dam zobka, moj je!« se je upirala lisička. »To je mlečni zobek, zato bo kmalu izpadel,« jo je tolažila mama.

Pojasnila ji je, da se mlečni zobje umaknejo stalnim zobem. »In kam gredo mlečni zobki?« je vprašala lisička. »Odnesejo jih zobne miške,« je rekla lisica. »In kaj naredijo z njimi?« ni bilo konca lisičkini radovednosti. »Iz njih si gradijo dom,« je pojasnila mama. »Če je tako«, je razmišljala lisička, »si bom iz svojih mlečnih zobkov, ko bodo izpadli, sezidala svojo hiško«. Da bi zobke prepustila miškam, ni prišlo v poštev. »Preveč bolečine trpim z majajočimi zobki,« si je govorila.

Ko se je zvečer spravljala spat, je na rahlo zamajala zob in zacvilila od bolečine. »Vse je po starem,« je razočarano vzdihnila. Ko je ležala in čakala na sanje, je zaslišala šepetanje.

Prihajalo je iz kota sobe, kjer je bila v steni luknjica. Lisička je zlezla iz postelje, počepnila k luknjici in radovedno pokukala vanjo. Zagledala je mišjo družino. Očka je miški, ki je ležala v majhni postelji, iz majhne knjige bral zgodbico, mama pa je v čisto majhnem čajniku kuhala čaj.

Miška je bila bolna. Ležala je v posteljici iz mlečnih zobkov. Tudi pohištvo in stene so bili iz zobkov.

Lisička je bila očarana nad tem, kar je videla. »Vav, vse je tako belo in lepo,«

91

je občudujoče vzdihnila. In kihnila. Pri tem ji je iz gobčka odletel majajoči zob.

Pristal je sredi mišje luknje. Mišja družina se je sprva prestrašila, a ko so sredi sobice zagledali zobek, so vzkliknili od veselja. »Ravno pravšnji bo za mizico,« je rekla mišja mama.

Očka je zlezel iz luknje in se pogumno postavil pred lisičko. »Lahko obdržimo zobek? Je ravno pravšnji za mizico, ki bi jo postavili ob posteljo naši bolni miški dokler ne ozdravi. Nanjo bi odlagali skodelice s čajem,« je hitel razlagati očka. Lisička je bila zelo vesela, ker ni čutila bolečine, ko ji izpadel zob. »Lahko!« je zato veselo vzkliknila. V lisičkinem gobčku je na mestu, kjer je bil zobek, nastala luknjica. In lisička je zdaj lahko veselo žvižgala. S svojim žvižganjem je vsak večer razvedrila bolno miško. Ko je ta ozdravela, pa je vsak večer obiskovala lisičko in ji pripovedovala zabavne mišje prigode. Lisička je miški podarila vse svoje izpadle mlečne zobke. Iz njih je očka miški napravil pohištvo za otroško sobico. Lisička je med tem časom že postala lisica in zrastli so ji stalni zobje. Tudi miška je postala miš.

Večere pa še vedno preživljata skupaj ob zabavnih mišjih prigodah.

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

92

93

Foto: Kristijan Robič

REFLEKSIJA

Tonja Jelen Med vozlišči sinaps in kubističnih pikslov

REFLEKSIJA

Odziv na razstavo remediacije: poezije Franja Funkla - Frenka in slike, ki so nastale kot odziv na te pesmi, Milana Lamovca - Didija

94

Med podobo slike in upodobitvijo besede ni velike razlike. Obračati, gledati, naj bo slikovna ali pesniška podoba. Z obeh vidikov gre za predstave. Zakaj torej ni razlike? Ker nas vidne zaznave, ko jih ubesedimo, kaj hitro vodijo v skladnost besed s sliko. Še posebej, če besedni ustvarjalec slika-pesni na podlagi razvijanja neke podobe; na primer vzete iz narave, ali gre za močno doživljanje čustev, ki jih avtor primerja – kako prikladno – kar iz narave (romantična ideja, o kateri bo govora nekaj vrstic pozneje). Pri tem lahko dodam pogosto upesnjeno podobo slik Pietra Bruegla starejšega. Pesnice_ki si njegova dela vzamejo kot gradivo, s katerim pripomorejo, da nas pesem posrka s svojim vzdušjem, robustnostjo, tudi norostjo, ki je nekako mejna, nedorečena. In vse to nosijo slike prej omenjenega slikarja.

Kot pesniški (poznam uspele, denimo Nine Medved, Marjana Pungartnika idr.) odziv na videno sliko, ki se imenuje remediacija. Ta je danes zelo pogosta v umetniškem prostoru; ali poteka v živo (npr. Ad hoci, ki potekajo na pobudo Petre Koršič v Ljubljani) ali nastane kot knjižna izdaja.

In kako je z razstavo dialektike poezije Franja Funkla - Frenka in slikarskega dela Milana Lamovca - Didija, ki sem si jo ogledala v Domu kulture Slovenske Konjice? Gre za avtorja sodobnika, someščana Slov. Konjic, ki sta soustvarila razstavo poezije (avtor je Franjo Funkl - Frenk) in slik (avtor

95

Milan Lamovec - Didi), ki so nastale kot odziv na pesmi.

Pesmi Funkla so eksistencialne, vpete v zgoščeno tesnobnost, ki z vso težo pritiska na-v pesniški jaz. Vozli so kot osrednji motiv in naslov pesmi in predstavljajo ujetost, so kot psihološka nezmožnost iti naprej ali se dvigniti, kot to stori ptič Feniks, ki lahko okreva in gre naprej. Zrasti vnovič za obravnavani pesniški jaz ni mogoče – prav prva pesem, ki je seveda kot vstopna v pesnikov svet, se zgošča v (gordijski) vozel, ki ga ni mogoče razvozlati. Slika predstavlja vozlišče, ki spominja na DNK-vijačnico, na kar namiguje tudi verz, češ da se vozli oprijemajo krvi, na sliki pa vozli prepletajo kosti – kot človeško okostje.

Zavozlanost ni samo uganka – pesniški jaz je »zacementiran« tako fizično kot psihično. Pesem nas z eksistencialno problematiko opomni na otežkočeno zmožnost posameznikove osvoboditve. Slika pokriva vso pesem in se nanjo odziva skladno z motivi.

REFLEKSIJA

Milan Lamovec - Didi: ANGELU

96

Franjo Funkelj - Frenk

ANGELU Angel moj, kako naj skozi jesensko listje odkrijem, s svojo briljantno odvratnostjo, žgočo resnico, ko je brezsrčnost na pohodu.

Nočem, da vstopiš v muzej brez kipov in natrgaš moj papirnat občutek, da lahko varam čas. Čoln odrineš od obale ust, me raseš – brodolomca.

Z rokami mi zajameš dušo. jo precediš med svilenimi pestmi.

Akord iz jasnih samoglasnikov, dvigaš kot balone, da skoprnijo veščine slutnje, ki gubajo obraz, kakor fino platno.

97

REFLEKSIJA

Milan Lamovec - Didi: VOZEL

98

Franjo Funkelj - Frenk

VOZEL Pozabim čas, skoraj kot človek se zavozlam v vozel, še eden nastane, debel in masten, pod soncem, ki kot star lestenec brez milosti visi pripet na nebo in greje, greje, se široko smeje v vozel, ki se vedno bolj vozla, mesena vlakna skozi besede, krvne skupine, rinejo skozi križišče, butajo ob kosti, rinejo v vozel, ki se ne pusti razvozlati …

99

REFLEKSIJA

Milan Lamovec - Didi: PO DAJANJE S SREČO

100

Franjo Funkelj - Frenk

PO DAJANJE S SREČO Grenkoba s priokusom ničesar, leži pred tvojimi nogami.

Kaj mi je storiti?

Naj podkev vržem skozi pekel?

Mesečina kot velik ploščat kamen Sedi na postelji.

Kaj mi je storiti?

Naj zastrem okno, se vsedem v kot, in si zažvižgam koračnico?

V jutru na ulici kepa mesa, Nov dan zbudijo valovi.

Kaj mi je storiti?

Podkev bom obesil na podboje …

101

REFLEKSIJA

Po dajanje sreče je druga pesem, ki nas napoti v zunanje doživljanje subjekta. Če je še prej pesniški jaz vse doživljal v sebi – je zdaj prikovanost opazovana in doživeta tudi z nezmožnostjo premika in jo subjekt doživlja ekspresivno (s preizpraševanjem). Slika odgovarja na simbolni ravni veliko bolj sproščeno, raba barv je raznolika.

Lahko rečem, da slika ni toliko vpletena v odziv na besede in s tem so drugačne tudi podobe na sliki. Besede v pesmi so polne teže, podkev ne predstavlja motiva sreče, temveč skorajšnjo nezmožnost prijema tega predmeta, čeprav leži pred nogami pesniškega jaza. Slutiti je, da to ni več boj, ampak le še izbruh jeze, ki vodi v resignacijo subjekta. Tudi grenkoba namreč za pesniški jaz nima več okusa; motiv podkve je v pesmi povezan s peklom, ni kovanja sreče, edina zmožnost je le še srečo obesiti na klin ali: »Podkev bom obesil na podboje.« Tretja pesem in slika »Angelu« že s samimi narekovaji v naslovu namiguje na razvrednotenje vere v nekaj drugega. Subjekt ni naivnež, prav tako pa je sebi odveč, sebi je celo »odvraten«, kot pravi. Pesem se že v prvi kitici razvije kot popolno razočaranje nad svetom in samim sabo.

Svet je kot »brezsrčnost na pohodu«, ki se seveda poigra z večnim vprašanjem o apokalipsi. Pesem nas v tretji kitici spomni na motive iz romantike; čoln, brodolomec, obala, avtor se niti ne ogne besedi duša, ki naj bi jo ta »angel« presajal.

Zadnja kitica nas spomni na Rimbaudeve Samoglasnike, sledijo ideji nove romantike; subjekt je preboden, če pogledamo sliko, gre za individualno Guernico, saj so figure prav take, liki so blizu kubizmu. Pa vendar – na sredini slike zasije prepodeno srce – ne gre za poboj, gre za prebadanje individuuma, ki nas lahko postavi v današnji čas. Obenem pa spomni na prebodeno Srce Jezusovo. Je to res ubijanje na obroke – človek je sicer individualist, a kaj je v resnici?

Prikovan na izmikajočo se srečo, na to, da vedno, samo še malo, pa bo, ne bo doživel nikoli, če parafraziram številne priročnike za samopomoč, ki to pač niso.

Likovno in pesniško prepletanje nas kritično podata v svet subjekta-lika, ki z vozli, lahko tudi sinapsami, in nenehno prepletenostjo generacij; na kar nas opomni DNK-vijačnica, torej dednost, a seveda v tem kontekstu mišljeno kot vse človeštvo, spreminjajo v drugačne, vedno bolj sebi odvratne posameznike_ice. Torej je to razstava, ki je kot sodobni krik današnjega sveta, ki z vsemi podanimi surovimi besedami in živimi barvami namerno osvetlita prav to kompleksnost, ki jo živimo. To je po eni strani lepota zunanjosti, beri slika, kar lahko povežemo tudi z rabo številnih družbenih omrežij (ali tudi družabnih, kakor pač to uporabljamo sami), in notranjostjo ega, ki se ves čas lomi. Kot se lomijo piksli, podobe, medtem ko se nalagajo ali preprosto nekega večera

102

zrušijo in nastane black out, ki ga nekateri le stežka preživijo.

Največjo simbiozo ustvarita pesem Klopotec in slika, ki se je odzvala nanjo. Čeprav nas motiv klopotca spomni na etnologijo, na običaje, povezane s praznovanji (tako kmečkimi in vezanimi na krščansko okolje), pa je ta pesem s tremi kiticami modernizirana podoba »podivjane vetrnice«, ki napoveduje strast, opojnost, ki je vezana prej z erotiko kot radostjo in šegavostjo. Vetrnica je na sliki upodobljena v vijolični barvi, narava spominja na pisan raj. Pesem se konča z izpito napitnico, ki seveda spominja na himno RS. Seveda nekoliko ironično.

Razstava tako s postmodernističnimi postopki gradi na tradiciji literature in slikarstva in se kritično odziva na problematiko subjekta-lika, ki je navsezadnje tudi večna. Gre za dialektiko dveh del, ki se bolj ali manj dopolnjujeta, četudi je pri tem dopuščena svoboda izraza tako enega kot drugega avtorja.

103

SPIRALA Revija o literaturi in kulturi /brezplačnik/ Letnik VII, št. 7 (december 2021) ISSN: 2463-8013 Izdal in založil: Javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice Odgovorna urednica: mag. Renata Klančnik Urednika za poezijo: Aleš Jelenko in Tonja Jelen Uredniki za prozo: Ana Miličevič, Marko Bezenšek in Maja Furman Jezikovno pregledala: Tonja Jelen (poezija) in Marko Bezenšek (proza) Uredila: Ana Miličevič in Marko Bezenšek Oblikoval: Mitja Krančan Likovna podoba: Milan Lamovec - Didi Tisk: Demago Naklada: 250 izvodov

104

105

106