Plamencki2016 by Sola Mokronog

Nasvet Ni dovolj želja, Potreben je cilj. Uspeti, v čemer si najboljši, in ujeti uspeh. Podariti nasmeh in zgraditi si samozavest, ki popelje te do neskončnih cest. Upaj, trudi se In dosegel boš cilj. Dosegel boš, česar si predstavljati ne znaš. A pazi se močnih besed. Saj ne gre vedno vse za med. Monika Leskovšek, 9. r. (junij 2011)

En sam trenutek zadošča, da premagamo neskončno razdaljo.

R. Tagore

Bliža se začetek šolskega leta. Brezskrbne počitniške dni bodo počasi zamenjali šolski dnevi. Da bodo lažji, vas po krajši prekinitvi pozdravljamo z elektronsko obliko številke šolskega glasila, v kateri se predstavlja Ana Razinger. Zapisala in ilustrirala je Začetek zgodbe iz predala, njene čudovite risbe pa bogatijo tudi naše glasilo. Vabimo vas k branju in ustvarjanju.

Imejte se lepo. Urednica

Leja ErĹžen, 7. r.

Monika Grabnar, 7. r.

PRVI RAZRED V CŠOD FARA …

Všeč mi je bilo, ko sem pekla hrenovke. Všeč mi je bilo tudi, ko smo plesali. Anja Kramžar, 1. r.

Všeč mi je bilo, ko smo postavljali šotor in pekli hrenovke. Mojca Zgonc, 1. r.

Lepo sem se imela v domu Fara in v muzeju. Dobro je bilo, ko smo pekli hrenovke. Uživala sem v adrenalinskem parku. Slap Nežica je bil lep. Izpolnile so se mi tri skrite želje. Zarja Sinur, 1. r.

Užival sem, ko smo kurili taborni ogenj in pekli hrenovke na palici. Tomaž Saje, 1. r.

Ko smo opazovali Kolpo, smo videli netopirja. Vesel sem bil, ko sem ujel ribo. Domen Sebanc, 1. r.

NAJU NI BILO.

Bila sem doma. Pila sem sirup. Bila sem žalostna, ker nisem šla v šolo v naravi. Nely Kacin, 1. r.

Bil sem zelo bolan. Doma sem gledal TV in počival. Igral sem se s kockami. Jože Zarabec, 1. r.

VSE NAŠE PRAVLJICE V okviru prizadevanj za izboljšanje rezultatov na področju bralne pismenosti na naši šoli smo veliko pozornosti posvečali različnim vajam z besedili. Učenci so popotovali po pravljični deželi z različnimi književnimi junaki: z Ostržkom smo bili v deželi igrač, s princem smo prebudili Trnuljčico, z babico in z dedkom smo iskali Žogico Nogico … Katere pravljice in zgodbe so naredile največji vtis na učence drugega razreda? ROKAVIČKA; pravljico smo uprizorili na razrednem odru. Tia Babnik, 2. r. TIHO, TUKAJ BEREMO; tudi sama rada berem. Tia Hvastija, 2. r. ANICA IN VELIKA SKRIVNOST; zgodba je bila napeta, ilustracija mi je dobro uspela. Alina Lamovšek, 2. r. HIŠICA IZ KOCK: bila je zelo smešna. Ines Moltara, 2. r. SOVICA OKA; sovica je zamenjala noč za dan. Tudi jaz sem to že doživela. Na morju je bilo tako vroče, da ponoči nisem mogla spati, zato pa sem spala čez dan. Maja Slak, 2. r. PEPELKA; izgubila je čeveljček, našel pa ga je princ. Nina Peterle, 2. r. MALA ČAROVNICA LILI; v knjigi so različne zabavne čarovnije. Sara Dragan, 2. r. MIŠKA JE ŠLA K ČEVLJARJU; pravljica se konča in se lahko ponovno začne, kajti miška je spet lezla čez plot, pa si je spet trebušček pretrgala. Žana Hočevar, 2. r. ZRCALCE; medved ga je vzel in doma pokazal ženi in otrokom. Vsi so rekli, da je to res njegova slika. Žan Svenšek, 2. r. OSTRŽEK: zrasel nos mu je, ko se je zlagal. Jože Anzelj, 2. r. BOŠ BRAL KNJIGO Z MANO; Tonček je vprašal poštarja, če bi bral knjigo z njim. Všeč mi je bil tudi konec, ker je Tonček bral slepemu možu. Rok Pene, 2. r.

NA KMETIJI; zelo imam rad živali. Velikokrat tudi pomagam na kmetiji pri stricu. Luka Starič, 2. r. GROZNA GUGALNICA; fant je ostal na njej in postal kralj. Bor Moltara, 2. r. ŽOGICA NOGICA; pomagali smo dedku in babici odpihniti zmaja. Luka Sinur, 2. r.

Sara Dragan, 2. r.

Čudežno seme Nekoč, pred davnimi časi, je živel mladenič, ki je prebival v revni bajtici, poleg pa je imel le konja in kravo. Nekega dne je šel z njima na trg. Na poti ga je ustavil starec. Vprašal ga je, ali menja konja ali kravo. Mladenič je odgovoril: »Kaj mi daš?« Starec pa je rekel: »Dam ti čudežno seme.« Mladenič je sprejel ponudbo, menjal kravo za seme ter nadaljeval pot. Bližal se je mrak, luna je že močno sijala. Mladenič se je ustavil pred velikim dvorom. Zagledal je velika vrata in počasi vstopil. Tam so bila še ena vrata. Previdno jih je odprl in v sobi zagledal tri velikane. Prav nič prijazni se mu niso zdeli. Odločil se je, da bo raje prespal pri sosednji hiši.

Naslednje jutro je od daleč zagledal velikane, ki so stopili z dvora. Mladenič je šel še enkrat do dvora in vstopil v sobo, v kateri je prejšnji dan videl velikane. Tam je zagledal tri vreče zlata, jih pograbil, a ko je hotel izstopiti, so ga zagledali velikani. Mladenič se je ustrašil. Spomnil se je na čudežno seme. Vrgel ga je skozi okno in v hipu je zraslo veliko drevo. Mladenič je z vrečami na rami skočil na drevesno krošnjo. Spustil se je po deblu in tam ga je čakal konj. Hitro sta odjezdila domov. Mladenič je imel toliko zlata, da si je lahko ustvaril lepo hišico in hlevček, vse ostalo bogastvo pa je razdelil dobrim ljudem v vasi. Marko Krivic, 4. razred

UGANKE  Šolarčki odpirajo ga dan na dan, pišejo, rišejo učenosti vanj. (R: kezevz)  Enkrat beli puhki, drugič črni zmaji, ko pogledaš v nebo, včasih jih ni, včasih pa so. (R: ikalbo) Laura Pungerčar, 4. razred  Rumeno in kisló, raste tem, kjer je toplo. (R: anomil) Simon Slak, 4. razred HRUŠKA BUŠKA Bila je hruška, po imenu Buška. Povsod se je kotalila, udarcev polno dobila in se z vsako novo buško veselila. Sumeja Avdić, 4. razred

Zgodba o izgubljenem mucu Nekoč je živel moder kmet. Imel je muca, kužka in živali v hlevu. Muc in kuža sta se vse dni lovila in igrala, kajti bila sta velika prijatelja.

Prišel je dan, ko kmet in kuža nista nikjer našla muca. Kmet je povezal culo in s kužkom sta šla iskat muca. Sredi poti sta srečala ptička. Prosil ju je, če gre lahko z njima. Kmet in kuža sta bila dobrega srca, zato sta mu dovolila, da gre z njima. Začelo se je večeriti. Prišli so do hiše, v kateri so živeli prijazni ljudje. Povedali so, da imajo mucka, ki se je izgubil. Ko ga je kmet zagledal, je vzkliknil: »Saj to je naš muc!« Gospodar in gospodinja sta muca dala kmetu in kuža je od veselja zalajal. Kmet se je zahvalil prijaznim ljudem, potem pa so se vsi trije vrnili domov ter živeli srečno do konca svojih dni. Lea Saje, 3. razred Žerjav na baterije Bil je lep dan in počutil sem se dobro. Prišel sem v šolo, se malo igral, potem pa smo imeli uro matematike. Sledila je ura spoznavanja okolja, kjer sem zares užival. Učiteljica je prinesla v razred lego kocke. Našel sem navodila za sestavljanje žerjava na baterije. S sošolci smo se lotili zahtevnega sestavljanja in kmalu nam je uspelo. Naš izdelek ni bil popoln, ker ni bilo baterij. Takrat sem iz svojega žepa izvlekel baterije, ki sem jih za vsak primer prinesel od doma. Vstavili smo jih v žerjava in vse je popolno delovalo. Želim si, da bi še večkrat imeli takšno uro spoznavanja okolja. Žan Rupar, 3. razred

V letošnjem šolskem letu smo tudi na Podružnični šoli Trebelno posvečali veliko časa branju in ustvarjanju ter medsebojnemu sodelovanju. Rezultati so pokazali, da delo ni bilo zaman, učenci pa so ob tem izrazili nekaj svojih misli.  V spominu nam bo ostal dan, ko smo delali v mešanih skupinah, prebrali knjigo po izbiri, potem pa naredili lutke. (Simon, Žiga, Katja, Pia; 4. r.)  Zelo mi je bilo všeč, ko smo brali knjigo Piko dinozaver in sodelovali z mlajšimi. (Marko, 4. r.)  Poleg sodelovanja v mešanih skupinah, kar mi je zelo všeč, sem uživala, ko smo prepisovali Zdravljico s tušem in peresom. (Laura, 3. r.)  Sodelovala sem skoraj z vsakim učencem s podružnice. Lepo se počutim, ko imam prijatelje. (Sumeja, 4. r.)

 Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko smo imeli kviz o Francetu Prešernu. (Urban, 4. r.)  V letošnjem šolskem letu mi je bilo najbolj všeč, ko je prišel na obisk pesnik in pisatelj Andrej Rozman Roza in je povedal zanimive in smešne pesmice. (Nuša, 3. r.)  Najbolj mi je bilo všeč, ko smo v skupinah izdelovali reklamo na plakatu o Mobi zajcu, potem pa smo lahko to še ilustrirali. (Lukas, 3. r.)  Všeč mi je bilo branje knjig in izdelovanje stripov. (Lara, 3. r.)  V tem šolskem letu mi je bil všeč šport, matematika in spoznavanje okolja, pa to, da smo veliko skupaj brali. (Aljaž, 3. r.)  Pri slovenščini nama je bilo všeč, ko smo po branju izdelovali plakate in stripe. (Jan, Žiga, 3. r.)  Naučila sem se, da je sošolcem lepo pomagati. Rada sem delala stripe. (Anja, 3. r.)  Všeč mi je bilo, ko smo brali in potem ustvarjali tisto, kar smo si izbrali sami. (Manca, 3. r.)  V tem letu smo zelo veliko brali. To mi je bilo všeč. (Lea, 3. r.)  Dobro nama je bilo, ko smo brali knjige. (Marko, Kevin, 3. r.)  Moja najljubša stvar v tem letu je ustvarjalni krožek. Delali smo mnogo različnih izdelkov – majice, zajčke, košarice, sove … (Žan, 3. r.)

Nina Peterle, 2. r.

MALA MORSKA DEKLICA Daleč nekje v globini morja, v kristalnem gradu, je živela mala morska deklica. Ime ji je bilo Isabela. Z njo je živel tudi delfin Biser. Vsako jutro sta odšla na sprehod na površje. Tam sta zagledala ladjo, ki se jima je približevala. Na njej je bil tudi očarljiv princ. Isabela se je zaljubila vanj. Vedela je, da ne bosta mogla biti nikoli skupaj, saj je morska deklica. Vsak dan je sanjala o njem. Nekega jutra je sledila ladji, ki jo je pripeljala do otoka, kjer je stal lep grad. V njem je živel princ. Od tistega trenutka je želela postati človek. Pred mrakom je odplavala domov, kjer je dolgo v noč opazovala zvezde. Naenkrat je mimo priletel utrinek in takrat si je napol v snu zaželela noge in zaspala. Naslednje jutro je zagledala noge. Bila je tako srečna, da je skočila v zrak. Takoj je odhitela na otok k princu. Hodila je po otoku in se delala, kot da se je izgubila. Nekega dne je princ zagledal osamljeno dekle. Zasmililo se mu je in jo je povabil v grad. Tam je tudi prespala. Princu je bila sumljiva že od samega začetka. Ni vedel, ali mu je deklica všeč ali ni mogoče plemiškega rodu. Po kosilu jo je vprašal, če mu mora povedati kaj pomembnega. Vedela je, da je prišel trenutek za resnico. Povedala mu je, da je morska deklica in da je zaljubljena v njega. Tudi on je priznal svojo naklonjenost do nje in jo sprejel tako, kot je bila. Odločila sta se za poroko. Poročila sta se na ladji, da bi to videl tudi njen delfin Biser. Nato sta živela srečno do konca svojih dni.

Alja Kotnik, 5. r.

LUNINO JEZERO Nekoč sta živela ded in vnuček daleč stran od mesta. Pasla sta ovce po bregovih okoli domačije. V dolini je samevalo Lunino jezero. Samo onadva sta vedela zanj. Nikoli, prav nikoli, se nista spustila prav do njega, kajti stražil ga je Medo medved, ki je bil najstarejši med vsemi živalmi. Neko svetlo noč sta prišla do jezera, kjer se je Luna ravno odpravljala na kopanje. Za njo so na tleh ostali številni veliki in majhni lesketajoči se kamni. Nanje je čakal medved in jih nosil v svojo votlino, kjer jih je imel že cele kupe. V soju svetlobe sta zagledala veverico, ki je veselo skakala z veje na vejo. Povedala jima je, da so kamni podnevi nevidni, ponoči pa za ljudi nevarni in se

jih ne smejo dotikati. Tedaj je iz jame prišel tudi medved in potrdil vse, kar je povedala veverica. Dedek in vnuk sta odšla v vas in vse, kar sta novega izvedela, povedala vaščanom. Tudi oni niso hodili po bleščeče kamne, ampak so ob polni luni prirejali oglede za turiste. Novica se je širila po vsem svetu in tudi vi greste lahko tja ob polni luni. Nika Tia Lamovšek, 5. r.

Uganka

Bel velik klobuk na človeku stoji, ki je belo oblečen

Sladko diši in

in kruh ponoči naredi.

se iz peči kadi.

Kdo je to?

Kaj je to? Simon Starič, 5. r.

Petošolci

S Trebelnega v Mokronog bomo odšli, dobre volje in nasmejani vsi. V novo šolo bomo prišli in poskrbeli, da se bomo lepo imeli.

Petarji en razred smo bili, zdaj se bomo razdelili, nove sošolce bomo dobili. Z njimi se spoznali in svet raziskovali.

Alja Kotnik, Eva Hvastija, 5. r.

Šolski prag smo prestopili, z učitelji se dobili, ravnateljici in županu pa obljubili, da se v prenovljeni šoli pridno bomo učili.

Učenci 5. razreda

NAČRTI ZA POČITNICE Rada spim, zato med počitnicami ne bom zgodaj vstajala. Šla bom k babici v Jurno vas. Obiskal bom teto. Na travniku bom spal v šotoru. K teti bom šla v Vinico. Kopala se bom v Kolpi in lovila ribe. Pri babici bom pomagala paziti otroke. Hodil bom na šolsko igrišče in se tam igral. V gozdu bom nabirala borovnice in gobe. Na morju se bom sončila in plavala. Igrala se bom s kužkom in mucki. Na počitnicah bom pri babici. Pomagala bom paziti dojenčka. Gugala se bom na gugalnici. Opazoval me bo psiček Lordi. S prijateljico Lino bom šla na morje. Z družino bomo na morju in bivali v kampu. Igral se bom v kamnitem bazenčku. Kopal se bom v Rimskih Toplicah. Med počitnicami se bom udeležila angleškega tečaja. V Sevnici se bom igral na igralih. Vozil se bom s kolesom in igral nogomet. 1. razred (OŠ Mokronog)

LILI

KO BOM ODRASEL, ODRASLA, BOM … Ko bom odrasel, bom gasilec. Ko se bo oglasila sirena, bom z drugimi gasilci odšel na kraj požara. Šli bomo v gasilski tovornjak in se odpeljali do goreče stavbe. Hitro bomo razvili cevi in jih speli skupaj. Potem bomo začeli gasiti. Jaz in sodelavec Franci bova reševala ljudi, ki bodo obtičali v požaru. LOVRO Recelj, 2. r.

Ko bom odrasla, bom jahačica. Imela bom lepega konja, ki mu bo ime Šampion. Vedno bom lepo skrbela zanj. Vsakič, ko bom prišla iz šole, bova šla na ježo. Včasih bova šla skupaj v gozd. Imela se bova zelo rada. Spletala mu bom kitke na grivi in repu. Živela bova do konca svojih dni. ELA Leskovšek, 2. r.

Ko bom odrasel, bom glavni pri hiši. Imel bom pridnega otroka. Najraje bo jedel palačinke in čokolino. Najraje bom doma in bom čuval otroka. Mamica Andreja pa ga bo ´crkljala´. TIT Lovrič, 2. r.

Ko bom odrasel, bom pilot. Želel bom postaviti rekord. Tudi, če mi ne bo uspelo, bom vztrajal. Veliko bom vadil. Moja družina bo vesela zame, ko mi bo uspelo. Imeli se bomo lepo. ANŽE Golob, 2. r.

KO MI JE DOLGČAS …

KO MI JE DOLGČAS … Ko mi je dolgčas, v spalnici gledam risanke. Potem gram v sobo in si vzamem knjigo. Zelo rad na igrišču igram nogomet. V šoli mi ni dolgčas, ker se lahko med odmorom igram. ALEKS Mrgole, 2. r.

Ko mi je dolgčas, se z Matevžem in Simonom igram skrivalnice. V hiši je veliko skrivališč. S Simonom se skrijeva v omaro. Matevž naju dolgo išče. Včasih me vidi, ko pokukam iz omare. Ko se igramo, mi ni dolgčas. LEJA Hlebec, 2. r.

Ko mi je dolgčas, grem k mamici. Rad tudi pomagam očiju, babici in dedku. Rad gledam risanke in filme. Največkrat se igram zunaj. Takrat sem zelo vesel. URBAN Kos, 2. r.

Ko mi je dolgčas, se grem igrat. Včasih mi nagaja moja sestra Ana. Ko mi je dolgčas, razmišljam, kaj bi počel. Včasih se težko spomnim. Rad se igram z igračami ali pa igram računalniške igrice. NIK Rajer, 2. r.

NA PRAVLJIČNEM OBLAKU Na pravljičnem oblaku stoji bela hišica. V njej živijo pravljice. Varujejo jih viharji. Če je hiši dolgčas, bere knjige. Minevajo leta in hišica se stara. Z njo se starajo tudi knjige. Nekega dne je hišica zagledala dečka. Povabila ga je k sebi. Deček je postal pravljični deček. ŽANA Janežič, 2. r.

Bil sem na igrišču. Nad mano je bil oblak. Sprva sem mislil, da bo deževalo. Bil je tako blizu, da sem skočil nanj. Vse je bilo belo. Zagledal sem krilo. Videl sem angela. Predstavila sva se drug drugemu. Postala sva prijatelja. TADEJ Rajer, 2. r.

Nekoč je daleč v gozdu stala hišica. V njej so bile ujete pravljice. Iz nje je ušel pravljični fant. Ko je hodil po gozdu, je zagledal pravljični oblak. Spoprijateljila sta se. Pravljični oblak ga je odpeljal v višave do gradu. Grad je bil zelo zaraščen, zato sta ga morala urediti. Vanj sta dala tudi pohištvo. Vsak dan sta prihajala v grad in sta bila srečna. TEJA Savšek, 2. r.

Ko sem zaspal, sem sanjal, da sem na pravljičnem oblaku. Na njem je bilo veliko pravljic. Izbral sem si pravljico Prihaja Nodi. Oblak mi jo je začel pripovedovati. Kar naenkrat je bilo jutro. Prebudil sem se in se oblekel. Babici sem povedal, kaj sem sanjal. Potem sem pozajtrkoval in odšel v šolo. MIHA Recelj, 2. r.

Nekoč je živela lisica. Nekega spomladanskega popoldneva je gledala oblake. Zagledala je nekaj nenavadnega. Oblak se je spuščal proti njej. Zazdelo se ji je, da ji skuša nekaj povedati. Rekel ji je, naj skoči nanj in odpotovala sta po svetu. Potovala sta in vsak dan pridobila nove prijatelje. Prvi je bil pingvin, drugi lev, tretji morski pes in zadnja je bila opica. Čez en teden sta se vrnila domov. Po enem letu se je lisica spomnila svojih prijateljev. Vse je povabila v svoj dom. Tega srečanja so se spominjali do konca svojih dni. PIKA Bebar, 2. r. Nekoč je živela punčka po imenu Neža. Ko je zaspala, je imela krasne sanje. Sanjala je, da potuje na pravljičnem oblaku. Videla je mavrični oblak, a ni vedela, da so v njem skrite

pravljice. Nato je v njem zagledala knjige. Zavila je v oblak in začela brati. Naslednji dan je veselo odšla v šolo. NEŽA Dinghauser, 2. r. Na pravljičnem oblaku je živela princesa. Imela je ponija po imenu Jan. Nekoč je odšla na pravljični vrt in videla zlato rožo. Ko jo je povohala, je zaspala. Prišel je poni in jo prebudil. Kraljična je odšla v grad in oblekla svojo najlepšo obleko. Zajahala je ponija in ta je razpel svoja krila. Odletela sta v pravljično deželo. Obiskala sta vile. Odšla sta tudi v trgovino, kjer si je kraljična kupila novo obleko. NUŠA Borštnar, 2. r. Na pravljičnem oblaku sta živela Klemen in Nika. Klemen je zagledal še en oblak. Na njem je bila šola. Na drugem oblaku sta zagledala jato ptic. Ptice so bile zelo lepe. MIHA Nadu, 2. r.

Na pravljičnem oblaku je vse pravljično. Tam so vile in najlepše rože in še mnogo lepih stvari. Glavna vila se imenuje Ajda. Ona kuha in peče najboljše jedi na svetu. Nekega dne je zapihal veter in odpihnil oblak daleč stran. Vila Ajda se je zelo prestrašila. Odletela je na Mars. Ugotovila je, da je izginila njena račka. Vsi so bili žalostni. Naslednji dan je Ajda pogledala skozi okno in zagledala račko. Spet so bili vsi srečni. Zabavali so se. AJDA Nadrih, 2. r.

Na pravljičnem oblaku je živela deklica, ki je rada brala. V knjigah je izvedela, da je njen oblak čaroben. Bila je zelo vesela, da ima pravljični oblak. ZALA Novak, 2. r. Žan, Tomaž in Manca so odšli na piknik. Zagledali so oblak. To je bil čaroben oblak. Oblak se je spustil do njih. Žan, Tomaž in Manca so stopili nanj. Odpeljal jih je v nebo. Pripotovali so v čarobno deželo. Žan je našel zaklad, Tomaž pa pošasti. Morali so zbežati. Našli so skrivališče. Ko so pošasti odšle, so se vrnili na oblak. Odpeljal jih je domov. Mamico in očka je že skrbelo. Ko so prišli domov, so jedli večerjo. MATIC Okorn, 2. r.

Pohod na Lisco Proti koncu šolskega leta smo se po pouku učenci 1., 2. in 3. razreda ter otroci vrtca z avtobusom odpeljali v vas Lisca in tam izstopili. Pot smo peš nadaljevali v hrib. Osnovnošolci smo morali prehoditi celo pot, vrtičkarji pa so se peljali do polovice poti. Ko smo prišli na vrh hriba, nas je čakal še večji hrib, kjer je začelo deževati. Hitro smo si oblekli pelerine in anorake ter nadaljevali pot. Hriba še ni bilo konec. Na sredini poti smo se ustavili pri cerkvi in počakali, da se dež umiri. A na žalost dež ni odnehal. Tako smo se odpravili naprej še vedno mokri. Spet nas je čakal velik hrib. Komaj smo čakali kočo, saj nas je zeblo in zelo smo bili utrujeni. Ko smo končno prišli na vrh v kočo, smo videli vrtičkarje iz vrtca, ki so že pojedli svojo malico. V koči smo se pogreli od zunanjega mraza in dežja. Učiteljice so nam dovolile, da si kupimo sladoled, vročo čokolado ali kakav, saj smo s seboj prinesli denar. Počasi smo se postavili v vrsto in odšli do parkirišča, kjer nas je na srečo čakal avtobus, ki nas je odpeljal do šole. Tam so nas čakali starši. Tako je minil naporen dan. Laura Gutman, Anja Okorn in Anja Zupančič, 3. r.

Šola v naravi Še dobro spomnim se, ko prvi šolski dan prišel je. »Tretarji« v šolo v naravi smo šli in se tam zabavali. Tam namestili so nas vse v male lepe hišice.

Na obisk smo šli v Piran in minil je prav lep dan. Pri plavanju za priznanja borili smo se in nekaj jih dobili le. Vrečke šivali smo vsi, Vanje dali smo soli. Zraven bil je rožmarin, za ljubezen in spomin. V vrt kaktusov smo šli in si jih ogledali. Lahko kupili smo jih vsi, Če denarja nam že zmanjkalo ni. Zvečer na sprehod smo odšli in v morje zaplavali. V morju školjke so bile in pobrali smo vse. S hriba Sečoveljske soline ogledali smo si in solinarjem zavidali. Zadnji dan prišel je, Zato spakirali smo vse. Tako zapustili smo šolo v naravi In se vrnili živi in zdravi. Ana Rajer in Živa Kos, 3. razred

Uganke Ati in mami po njem govorita in včasih tudi sporočila dobita.

Velika je, okrogla je, največja ni, na njej smo mi. Ponoči bedi, ker miši lovi, podnevi pa spi.

(Luna Pikl, 3. r.)

V podaljšanem bivanju smo na temo Branja in ustvarjanja večkrat ustvarjali na dano besedilo. Tako sta pesmi nastali na osnovi pesmi Marela. Marela Marela se je na žebelj usela, nato pa zdravnika želela. Ta ji ponudil je bonbon, ki ji zlomil je bonton. Zato je namesto hvala iz ust kletvica pala. Zdravnik poklical je policaja in sta malo poklepetala. Potem je ta mareli rekel stop in jo za kazen posadil na klop. Marela imela vsega je dovolj, zato poiskala je gomolj, nato usedla se je na magnet, da jo je odrešil spet.

Marela Marela brez dela je iz hiše kar odletela in se od strahu v drevo zaletela. Nato jo je glava bolela. In ker se je zaletela, bo še znorela. Zaljubila se je namreč v žabona iz prijateljičinega salona. Zdaj zlomljeno njeno je srce, žabona dobiti ne more, saj on v zraku ne živi, marela pa se vode boji. Oddelek podaljšanega bivanja, 3. skupina Mokronog, mentorica Ksenija Rožman

KAJ BI BIL/-A RAD/-A PO POKLICU? Veterinarka, ker imam rada živali, jih čuvam in skrbim zanje. (Miriam) Zdravnica za otroke, ker imam rada otroke in me to veseli. (Alja) Učiteljica razrednega pouka, ker bi rada popravljala naloge. (Sara) Kemik, ker rad delam eksperimente. (Benjamin) Pustolovec, ker bi rad opazoval različna okolja in živali. (Maj) Učiteljica razrednega pouka, ker imam rada otroke. (Lana) Učiteljica, ker rada učim tiste, ki česa ne znajo in rada popravljam napake. (Eva P.) Policist, ker bi rad delal na policijski postaji, meril hitrost in imel stop lopar. (Adriano) Veterinar, ker bi rad zdravil živali in jim pomagal. (Patrik) Rad bi izdeloval vrečke, ker bi s tem pomagal očiju. To delo rad opravljam. (Žan) Igralka, ker rada nastopam in si veliko stvari zapomnim. (Ana) Farmacevtka, ker mi je ta služba zelo všeč. (Amina) Farmacevtka, ker me to zelo veseli in v lekarni se zelo dobro počutim. (Eva M.)

Moja mami Moja mami je posebna mami. Ime ji je Petra in stara je 34 let. Vedno, ko zagleda prah, takoj vzame krpico in ga pobriše. Ima rjave lase in oči. Nosi očala in bleščeče uhane. Zelo rada ima živali. V prostem času veliko ustvarja. Rada pomaga drugim in se igra družabne igre. Velikokrat greva skupaj na sprehod. Rada poje pesmi in gleda filme, ki niso nasilni. Za družino zelo lepo skrbi. Obožuje orhideje in sončnice. Z atijem veliko naredita pri novi hiši. Vedno se imava radi in povsod greva skupaj. Moja mami je najboljša in najlepša na svetu. Eva Maver, 4. razred

Moji mamici je ime Branka. Pravkar je praznovala svoj 36. rojstni dan. Njen rojstni dan je zanimivost, saj ga ima na vsaka štiri leta 29. februarja. Ima štiri starejše sestre. Mamica je srednje velikosti. Ima krajše, rdeče lase. Njene oči so rjave. Ima pegast obraz. Po poklicu je profesorica defektologije. Uči otroke v šoli s prilagojenim programom. V prostem času rada peče slastna peciva. Ob četrtkih hodi na pilates. Rada hodi na sprehode. Moja mami je najboljša na svetu. Rada me »pocrklja«. Ana Gregorčič, 4. razred

Moja prijateljica Moji prijateljici je ime Eva. Stara je 10 let. Živi v Slepšku. Zelo rada se igra s Ferijem. Hodi v OŠ Mokronog. Zelo rada ima živali. Velikokrat gre tudi jahat. Ima dve sestri, Tino in Petro. Ima rjave lase in oči. Rada pomaga, posoja stvari in je zelo prijazna. V šoli je zelo uspešna in dobi veliko priznanj. Zelo lepo igra na klavir. Želim si, da bo za vedno moja prijateljica. Lana Žnidaršič, 4. razred

Temni dnevi in svetel dan

V tednu je sedem dni. Nekateri so mi malo bolj všeč, drugi pa malo manj. Začnimo pri ponedeljku. To je moj temen dan, saj je začetek tedna in po vikendu moram spet v šolo. Potem sledi torek, ki diši po pospravljanju. Nato je sreda, ki je moj svetel dan, saj se lahko po pouku odpočijem. Četrtek je zelo podoben torku. Petka se še najbolj veselim, ker je konec tedna. Sobota je moj svetel dan, kajti zjutraj lahko dolgo spim. Nedelja je že temnejša, saj je konec vikenda. Vseeno pa so mi vsi dnevi v tednu všeč. Benjamin Miklavčič, 4. razred

DENAR Denarja si želim, a ga težko dobim, kupil bi si vse, denar, rabim te! Ko ga le dobim, hišo si zgradim, kupim si še mačko in psa, mnogo imam želja! Če na lotu bi zadel, denarja bi mnogo imel, bogat bi bil zelo, prevladoval bi močno! Že naslednji dan šel bi kam drugam, imel bi čisto vse, kar želi si srce!

USTRAHAVANKA Postelja je že postlana, kraljica je zaspana. Ko kraljica zaspi, v gradu nekaj čudnega se godi. Kaj, če zunaj čaka gad, kaj, če v gradu straši psihopat? Ura je že rano tri, soncu se v zrak mudi. V gradu vse je še temno, kaj, če zdaj zgodi se zlo? Manca Penca Kocjan, 5. razred

VRATA Z ladjo, avionom, avtom ali slonom; šel bi povsod, kjer veliko je dobrot!

A dokler ga ne dobim, vseeno lepo živim, upam, da nekoč imel bom takšno moč! Maj Pikl, 5. razred

NOČNA MORA Kar naenkrat pridem v deželo sanj in poskušam zbežati stran. A nikamor se mi ne mudi, saj v njej nočna mora živi. Tam pošasti nikoli ne spijo, saj vedno strašijo. Teh pošasti se znebiti kar ne morem, a vem, da to zmorem. Zdaj napade me vampir, zato poženem se v dir. Poskušam se zbuditi, a me pošasti ne nehajo loviti. Ko že mislim, da je vsega konec, pokličem na pomoč, pa lahko noč! Karin Dolenšek, 5. razred

Kako se imenuje kos lesa, ki ključavnico ima? S ključem odprejo se, vendar v eno smer le. Pred njimi včasih Jurček stoji in skozi luknjico strmi. Nato pa očka pozvoni, Jurček pa v sobo zbeži. Sinek iz sobe prestrašen pride, z odejico glavo si pokrije. Vpraša: Kdo trka in zvoni? Upam, da niste roparji. Očka prav prijazno ga pozdravi, deček veselo mu odzdravi. Očka v kuhinjo spusti, a vrata za seboj zapirati hiti. Nina Cvetan in Klara Gutman, 5. razred PUŠČICA Tam na mizi je neka škatla, ni videti, da je kvadratna. Njena globina je velika, kaj neki je notri, to me mika. V tisti škatli je samo čudo, vse naokoli po škatli poskakuje. Neki svinčnik pisati hiti, radirka za njim radirati želi. Rumena barvica že spi in leži, a rdeča barvica jo zbuditi želi. Flomastri se že veselijo, saj jih učenci v svoje roke dobijo. A ko zvonec zazvoni, zopet vse na svojem mestu leži. Počasi se vse umiri in zdaj tudi puščica zaspi. Anja Ljubešek, 5. razred

MI MED SEBOJ

Skoraj vsako popoldne smo skupaj bratec, sestrica in jaz. Zelo radi smo skupaj. Skupaj se igramo, se sprehajamo in celo učimo. Denis dela svoje domače naloge, jaz pa svoje. Pomagava si pri tem, on meni in jaz njemu. Ko pridem iz šole, velikokrat najprej začnem delati domačo nalogo. Kmalu prideta domov še bratec in sestrica. Bratec najprej malo počiva, potem pa pride k meni delat domačo nalogo. Takrat sem zelo vesela, saj vem, da mu velikokrat lahko kaj zaupam in pomagam. Ko skupaj končava mojo in njegovo domačo nalogo, gremo skupaj ven. Sestrica in bratec imata rada sprehode. Sama zanje nimam veliko časa, a si za njiju vedno vzamem. Takrat sta zelo vesela. Čeprav sta majhna, že vesta, da ju ne bom razočarala. Zelo sem vesela, da sta zadovoljna z menoj. Tudi onadva meni velikokrat pomagata, pa še ne vesta, da to delata. Julijana Ivančič, 6. a-razred

Državno prvenstvo v judu

Zjutraj sem vstala zelo zgodaj, si pripravila še zadnje stvari, nato pa sem se s starši odpravila proti Mariboru. V avtu smo se pogovarjali o tehnikah, s katerimi bi lahko premagala nasprotnico. Ko smo prišli v Maribor, me je bilo strah. S tekmovalci smo se odšli stehtat. Moja teža je bila v redu. Do pričetka smo imeli še uro časa. Pol ure smo porabili, da smo se najedli in pridobili energijo, pol ure pa smo porabili za ogrevanje. Ogrevanja je bilo konec in mene je bilo strah kot še nikoli. Nato je bila otvoritev tekmovanja. Vsak klub se je postavil v svojo vrsto. Najprej so predstavili sodnike, nato pa malo povedali o začetkih juda. Nato se je vse začelo. Borbe so se začele z najlažjimi, nadaljevale pa z vse težjimi. Vedela sem, da bom na vrsti bolj proti koncu. Ves čas sem se ogrevala, skakala in vadila mete. Kakor sem mislila, da bom na vrsti proti koncu, je vse kar hitro minilo. Za prvo borbo sem bila tako živčna, da sem bila že jezna in sem z lahkoto zmagala. V drugi borbi sem tudi zelo hitro zmagala. V tretji pa sem se morala malo bolj boriti. Ko pa sem sotekmovalko imela že na hrbtu, me je oči fotografiral in jaz sem se mu nasmehnila v končnem prijemu. Končala sem borbo, sodnik je odločil, da sem prva. Zdaj sem čakala le še na podelitev. Ko pa sem že stala na stopničkah, so bili občutki neverjetni. Nicki Norčič, 7. r.

Ana Razinger

Beremo in ustvarjamo V okviru nacionalnega projekta »Rastem s knjigo«, ki ga izvaja Javna agencija za knjigo RS v sodelovanju s splošnimi knjižnicami z namenom spodbujati bralno bralno kulturo, so učenci 7. razreda OŠ Mokronog ob obisku splošne knjižnice Pavla Golie prejeli v dar knjigo Damijana Šinigoja Iskanje Eve.

Na YouTubu si lahko ogledate predstavitveni film. Omenjeno delo je prejelo nominacijo za večernico 2015, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko delo preteklega leta. Prav to in pa dejstvo, da ima vsak učenec svojo knjigo in jo lahko bere, kadar želi, je pomagalo pri odločitvi, da bomo knjigo prebrali prav vsi v okviru domačega branja, nato pa v šoli ob njej še poustvarjali. Del tega, kar je nastalo, predstavljamo v nadaljevanju.

Iskanje Eve (nadaljevanje zgodbe)

»Leeeoooon!« je zavpila na ves glas, se iztrgala iz očetovega objema in stekla proti pomolu … Leona je objela. Objemala ga je, dokler ni prišla Leonova družina. Takrat ga je prepustila objemom staršev in brata. Leonov oče je bil zelo vesel, da vidi svojega starejšega sina. Čeprav je rekel, da mu bo navil ušesa, tega ni storil. Ko je prišel še Evin oče, je videl, da je fant prijazen in družina je tudi v redu. Eva mu je šepnila, če lahko gredo k nonu in noni. Eva in oče sta se spogledala. Evin oče je rekel: »Gremo se spočit in najest k nonu in noni, nato pa se odpeljemo v Ljubljano.« Na poti k noni in nonu je Leon razložil, kaj vse se mu je zgodilo. Ko so prispeli, so jedli in odšli spat. Zjutraj so se še malo osvežili v morju, nato pa odšli v Ljubljano. Eva in Leon sta hotela zdaj izpeljati svoj načrt. V Ljubljani sta začela Leonovim staršev predstavljati znamenitosti. Ko so starši to videli, sta se oba odločila, da bodo en teden ostali v Ljubljani, nato pa se vrnili na Švedsko. Leonovi starši so se dogovorili, da bodo za vsake daljše počitnice prišli v Ljubljano. Eva in Leon sta bila zelo vesela, saj se bosta tako večkrat videla. Leja Eržen

28 Leon In Eva sta se objela. Eva je bila jezna na Leona, da ji ni povedal, kakšen način »potovanja« bo uporabil, zato se ji je opravičil. Ona pa se je opravičila njemu, da jo je moral on iskati skoraj po celi Sloveniji, na koncu pa jo je našel na Hrvaškem. Ko sta se pogovorila, je Leon stekel še k družini. Najprej je objel mlajšega brata, nato pa se je spogledal s starši ter jih objel. Opravičil se je obema, ker je pobegnil. Povedal jima je, kako močno si je želel spoznati Evo. Kmalu so člani obeh družin sedli skupaj za mizo in Leon je začel na dolgo razlagati svoje dogodivščine. Proti večeru sta se starša odločila, da za počitnice ostanejo pri Evini družini. Starši so se sporazumevali z risanjem in s pomočjo Eve ter Leona. Med počitnicami so si skupaj ogledali Slovenijo po načrtu, ki ga je Eva predlagala v predstavitvi. Eva je Leona seznanila s vsemi svojimi prijatelji in prijateljicami. Kmalu pa je bilo počitnic konec in Leonova družina se je odpravila domov. Doma je Leon vse povedal svojim prijateljem. V novem šolskem letu se je Leon opravičil učiteljici. Z Evo sta se spet začela srečevati preko interneta. Tokrat je Leon prišel na idejo, da bi Eva pripotovala na Švedsko. Pripravil je predstavitev Švedske. Evin oče je nasedel in se odločil, da odpotujeta za počitnice na Švedsko. Oče se je te novice zelo razveselil, saj bo končno odpotoval po Švedski. Ko sta prišla Eva in njen oče, so se najprej pogovorili o prihodnjem dogajanju. Naslednje jutro so se z avtodomom odpravili po Švedski in vsem je bilo lepo. Me počitnicami je Leon predstavil Evi svoje prijatelje in prijateljice, pokazal ji je šolo … Družila sta se ves čas počitnic. Potem pa je Eva odšla domov. Obljubila sta si, da se bosta še kdaj obiskala. Nicki Norčič

Ko je Leon Evo opazil, je tudi on stekel proti njej. Bila sta zelo vesela, saj sta se končno srečala. Nato je prišla še Leonova družina in Evin oče. Bili so veseli, da ga vidijo. Ker so bili že v Savudriji, je Eva predlagala, da se gredo kopat. »Enkratna ideja!« je bil vesel Leon. Ko so se šli kopat, je Leon vprašal starše: »Kako ste izvedeli, da me ni oz. kje sem?« Mama je odgovorila: »Srečo smo imeli, da smo te našli živega in zdravega.« Vsi so bili zadovoljni. Ko so se sončili, je Leon vprašal očeta: »Ali lahko ostanemo tu za kakšen teden?« »Lahko, če ne boš več pobegnil,« je z velikim nasmeškom na licih odgovoril oče. Po enem tednu so se poslovili in se odpeljali iz Slovenije proti domu. Sara Grlica

Eva in Leon sta se takrat prvič v živo srečala in bila vesela. Evin oče se je ozrl, kam je šla Eva, in videl Leona. Poklical je Leonovo družino. Vsi so se obrnili in stekli k pomolu.

29 Ko sta Leonova starša prišla do Leona, sta ga oba objela, potem pa okregala in končno le vprašala, zakaj je pobegnil. Oče in mama sta se zahvalila staršem na jadrnici, da sta rešili Leona. Vsi so bili srečni in Leonova družina si je ogledala Slovenijo, kjer so preživeli počitnice. Jakob Vrabec

Objela je Leona, ki je stal na pesku ves opečen od sonca. Kmalu zatem so pritekli še Leonovi starši in njegov brat. Vsi so ga močno objeli. Nato so se odpravili do prostora, kjer sta bivala Eva in njen oče med počitnicami. Evin oče je pripravil večerjo. Medtem ko so jedli, je Leon povedal, kaj vse je doživel na potovanju in koga vse je spoznal. Po večerji so se dogovorili, da gredo naslednji dan v Slovenijo, kjer bi lahko Leon in njegova družina preživela preostanek počitnic. Kaja Tratar

Oče jo je gledal in imel solzne oči, saj je spoznal, da njegova mala punčka odrašča in ga bo nekega dne zapustila. Želel jo je zadržati, a tega ni storil. Za Evinim očetom se je kar naenkrat z avtodomom prikazala Leonova družina. Pogovorili so se o Evi in Leonu in se odločili, da bo Leonova družina za nekaj dni ostala v Piranu in se bosta tako Eva in Leon nekaj dni lahko družila v naravi in ne na spletu. To so povedali Leonu in Evi. Po štrih dnevih se je Leon s svojimi starši in bratom vrnil v domovino, Eva pa je preostanek počitnic preživela pri noni in nonu, nekaj dni pa sta uživala skupaj z očetom. Jan Knez

»Leeeoooon!« je zavpila na ves glas, se iztrgala iz očetovega objema in stekla proti pomolu … Tekla je kakor bi imela ogenj pod nogami in se ni ustavila, dokler ni pritekla do Leona. Močno sta se objela in Eva je glavo naslonila na Leonovo ramo. Zamišljeno je gledala v morje, od katerega so se odbijali močni sončni žarki. Za Evo so pritekli še ostali, a se ustavili na začetku pomola in gledali končno najdena najstnika. Ko sta se po nekaj minutah spustila iz objema, je Leon z nekakšnim strahom pristopil do družine. Bal se je namreč, da ga bosta oče in mama kaznovala, a sta ga le močno objela, ker so bili po dolgem času drug ob drugem. Oče ga sploh ni kaznoval, kot je pričakoval Leon. Nasprotno; le opravičil se mu je in ga še enkrat stisnil k sebi. Leon mu je odpustil, saj je vedel, da je bila očetova želja prepotovati Švedsko res velika. Bernt, ki vročih poletnih temperatur ni bil vajen, je neprestano sitnaril, da želi v morje, a ga nihče sploh ni poslušal, saj so bili še vedno čisto vznemirjeni. Ko so se umirili, je Bernt takoj izkoristil trenutek in še enkrat dejal, da bi se kopal. Tokrat so ga slišali,

30 a mama se je spomnila, da nihče nima s seboj kopalk. Oče, ki je bil včasih malo »škrt«, je brez zadržkov iz žepa povlekel nekaj švedskih kron in jih na banki, zraven trgovine, kjer so kasneje kupili kopalke, zamenjal za kune. Nato so se hitro odpravili proti morju, saj je sonce počasi že izgubljalo svojo moč in bližal se je večer. Skupaj so krenili proti obali. Dolgo so se zabavali, a Ansgar je razumljivo postal utrujen. Za seboj je imel dolgo in naporno vožnjo in se že pred ostalimi odpravil v avtodom, kjer je kmalu zaspal. Ni minilo veliko časa, ko je Bernt zaspal kar v maminem naročju, zato sta tudi onadva odšla. Evin oče je moral pospraviti hišico v kampu, da bi zjutraj že kmalu lahko odšli na pot. Tako sta Eva in Leon ostala sama na obali in poslušala umirjajoče zvoke morja ob sončnem zahodu. Eva je povedala ogromno o naslednjih treh dneh, ko bodo Švedi v Sloveniji. Leonu je zaupala kratek načrt njihovega potepa. Kmalu je Evi zazvonil telefon in klical je ni nihče drug kot njen oče, ki ga je že malo skrbelo, kje je njegova punčka. Rekel ji je, naj počasi pride domov, da se ji slučajno ne bi kaj zgodilo. Ta ga je seveda ubogala, ker je vedela, da očeta od mamine smrti še bolj skrbi zanjo. Zjutraj so zgodaj vstali in se napotili v Slovenijo. Seveda sta se morala Leon in Bernt, ki sta bila brez osebnih dokumentov, ponovno skriti, a to zagato so rešili že takoj, ko so uspešno prečkali mejo med Hrvaško in Slovenijo. Evi je naenkrat zazvonil telefon, kajti prejela je sporočilo svoje none. Na njem je pisalo, naj vsi skupaj pridejo k njej na kosilo. Nona se je za to priložnost zelo potrudila in pripravila značilne slovenske jedi, kar je najbolj znala. Švedi so bili nad hrano navdušeni in niso se mogli upreti, ko jim je nona ponudila nekaj hrane, ki je niso pojedli, da je ne bi vzeli s seboj. Noni in nonu so se zahvalili za gostoljubje, nato pa z Evo in očetom odšli na potep po Sloveniji. Eva se je odločila, da si bodo ogledali le najzanimivejše lokacije v Sloveniji, ker so imeli le tri dni časa. Ta dan so si ogledali Postojnsko jamo in prestolnico Slovenije – Ljubljano. Prenočili so v stanovanju Evinega očeta. Zjutraj so si pripravili hiter zajtrk in nadaljevali pot proti Dolenjski in Štajerski. Dopoldne, na Dolenjskem, so si ogledali grad Otočec in za spostitev odšli na uro učenja golfa. Tudi Eva se je prvič preizkusila v tem in ji ni šlo najbolje. Zelo je bil navdušen Bernt, ki sploh ni hotel končati. A čas je hitro mineval in morali so naprej. Ansgar je v garmin v avtodomu vpisal Maribor, da Evinemu očetu ni bilo treba ves čas gledati na cesto. Celo pot so Leon, Bernt in Agnes gledali skozi okno in občudovali zeleno pokrajino. Mama je pozabila na kosilo in ko je Evin oče začutil kruljenje v želodcu, je sam odšel in pripravil tisto, kar je ostalo od noninega kosila. Ustavili so se na počivališču in pojedli. Ansgar si ni vzel odmora, ampak hitro vžgal motor avtodoma in odpeljal. Kmalu so prispeli v Maribor in Eva je ostale popeljala po starem delu mesta. Isti dan so odšli še v Prekmurje in se ustavili le ob muzeju. Ulovila jih je noč in le skozi okno avtodoma so Švedi gledali značilne, s slamo pokrite prekmurske hiše. Ko se je že čisto stemnilo in je Ansgar že čutil utrujenost, so zavili na bencinsko črpalko, kjer so prenočili. Najstnika, ki še nista bila utrujena, sta odšla na sprehod, čeprav nista imela veliko prostora na počivališču. Zjutraj je neučakani fant hitro zbudil očeta, da bi nadaljevali pot, a oče je bil še preutrujen zaradi vožnje in mama ga je popolnoma razumela. A kaj dolgo ni imel miru, kajti tudi Leon je hotel čim prej oditi. Oče ni imel izbire in krenili so na pot. Že dopoldne so prišli do želene točke, kjer bi se nato razšli. Počasi so se vsi zavedli, da je prišel čas za vrnitev na Švedsko. Evi so pritekle solze na lica. Bila je žalostna, ker Leona gotovo dolgo časa ne bo videla »v živo«. Potrti so se dogovorili, da Eva in njen oče naslednjo leto prideta na Švedsko, in obrazi so v trenutku postali bolj nasmejani. Težko so se poslovili, a tolažilo jih je dejstvo, da so postali dobri prijatelji. Agneti je bilo hudo, saj ji ni bilo vseeno za Evo, ki je brez mame. Tolažila jo je misel, da njen oče res skrbi zanjo. Angsbar je bil malo živčen, ker je bilo že pozno popoldne in ne bi rad vozil ravno ponoči. Svojo družino je spravil v avtodom in kar hitro odpeljal s parkirišča, saj je vedel, da bi se drugače še dolgo poslavljali. Leon je odprl okno avtodoma in Evi glasno zavpil, da jo ima rad. Eva je žalostno mahala proti avtodomu, dokler ta ni izginil za ovinek. Oče je objel Evo in jo kar nekaj časa držal pri sebi. Eva je v srcu začutila toplino in

31 ljubezen svojega očeta. Pot na Primorsko sta nadaljevala z avtobusom. Ko sta prišla v Piran, je bila že noč, tako da sta z očetom pri noni kar hitro zaspala. Naslednje jutro je Eva noni povedala vse, kar se je vse te dni dogajalo, nona pa jo je le tiho poslušala in se ji na koncu nasmehnila. Lana Gregorčič

Ana Razinger

O knjigi Iskanje Eve je Šinigojevo prvo mladinsko delo, ki govori o dveh najstnikih, Slovenki Evi in Švedu Leonu, ki se s pomočjo interneta, socialnih omrežij in sodobne tehnologije spoprijateljita, po kopici neverjetnih in pogosto duhovitih preobratih pa se na koncu tudi srečata.

Kaj ti knjiga sporoča? Knjiga mi sporoča, naj se ne predam in naj vztrajam pri svojih ciljih. Lana Do cilja je veliko ovir, a jih lahko premagaš. Klemen Sporoča, da ni najbolje pobegniti iz svojega kraja. Monika Knjiga mi sporoča, da ni varno pobegniti od doma. Nicki Tudi, če si od prijateljice ali prijatelja oddaljen zelo veliko kilometrov, se lahko vidiš s to osebo. Sara Ne zbeži, ne da bi nekomu povedal, kam greš. Leja Sporoča mi, da moramo biti včasih samozavestni in pogumni, da naredimo neko stvar. Maksim Najprej premisli, kaj se bo zgodilo, če boš to naredil. Bor Knjiga sporoča, da vztrajaš pri tem, kar si zares želiš. Teja Knjiga mi sporoča, da če imaš koga res rad, narediš vse zanj. Kaja T. Sporoča mi, da nikoli ne smem zbežati od doma. Kaja S. Knjiga sporoča o življenju mladih. Pove tudi, kaj so pripravljeni narediti, da vidijo prijatelje in prijateljice. Jan Knez Če imaš sanje, ne smeš obupati. Iva

Komu bi jo priporočil za branje? Zakaj? Priporočala bi jo osnovnošolcem, ki so v obdobju odraščanja in bi veliko stvari naredili kot Leon. Lana Knjigo bi priporočil mladim, saj je precej slenga. Matej Iskanje Eve bi priporočil mladini, ker je v njej veliko slengizmov – besed, ki jih govorijo mladi. Priporočila bi jo starejšim od 12 let, ker govori o romantičnih stvareh. Monika Priporočila bi jo tistemu, ki bi želel poskusiti pobegniti, ter mladini. Nicki Starejšim od 11 let. Bolj zanimiva je, več strani ima. Leja Priporočil bi jo mladim, sploh tistim, ki imajo radi pustolovščine. Maksim Priporočil bi jo vsem ljudem svojih let. Dogaja se prek novejših stvari (Facebook). Bor Knjigo bi priporočila vrstnikom, ker je primerna za tako starost. Teja Za branje bi jo priporočila vsem otrokom okoli moje starosti zato, ker je zelo zanimiva. Glavni osebi, Leon in Eva, sta stari približno toliko kot jaz. Kaja T. Priporočila bi jo vsem tistim, ki mislijo pobegniti od doma, da bi izvedeli, kaj se jim lahko zgodi. Kaja S. Knjigo bi priporočal otrokom, starim od 11 do 15 let. Jan Priporočila bi jo osebi, ki nerada bere, saj je kratka in se ni treba veliko mučiti, da jo prebereš. Iva

MOJA VIZIJA PRIHODNOSTI Vsak lahko pripomore k dobremu vseh ljudi. Lahko prispeva svoje predloge, poglede, mnenja. Vsak ima pravico biti obveščen o dogajanjih v zvezi s skupnostjo in življenjskim okoljem. Vsaka, tudi majhna sprememba se začne pri vsakdanjem delu, vsakdanjih odnosih z ljudmi, ravnanjem s stvarmi in živimi bitji. (Klara Svenšek, 8. b) Predstavljam si in si tudi želim, da bi se končale vse vojne, nemiri in vsi spori. Države bi bile v sožitju. To pomeni, da bi si druga drugi pomagale, ne pa škodile. Ljudje bi bili enakovredni. Predstavljam si, da bi bilo veliko travnikov in gozdov, vsak človek bi imel svoj vrt. Zmanjšali bi proizvodnjo plastičnih izdelkov. (Tina Sebanc. 8. a) Menim, da bi morali zmanjšati število lačnih. Zaradi lakote umre ogromno ljudi, mi pa mečemo hrano stran. Okolje je preveč onesnaženo. Prihodnost si predstavljam z manj tovarnami. Avtomobili bi bili na elektriko. Bilo bi veliko organizacij, ki pomagajo revnim. Ljudje hrane ne bi metali stran, ampak bi vzeli manj in ostalo hrano podarili lačnim. Mogoče bi se to zgodilo, če bi morali ljudje plačati vso zavrženo hrano. (Laura Kotnik, 8. a) V svoji viziji vidim, da bodo vse naprave na elektriko, ki bo pridobljena na okolju prijazen način. S tem bi drastično zmanjšali onesnaževanje. Kvaliteta življenja bi se izboljšala. Menim tudi, da bi se človek moral vesti do okolja, v katerem je, zelo dostojanstveno, saj narava, oziroma svet, nam bo dal, kar bomo mi dali njemu. (Žan Novak, 8. a) Zaradi nepremišljenega ravnanja ljudi bo začelo primanjkovati naravnih surovin. V prihodnosti bodo ljudje zaradi povečanega sevanja in pomanjkanja čiste vode začeli zbirati načrte, s katerimi bi hitro in trajno ohranili čisto okolje. Ne bodo več prodajali plastičnih vrečk, električni avtomobili se bodo dodobra razvili in postali cenejši. Čistila bodo prijaznejša okolju. Rastline bodo gnojili z naravnimi gnojili. Recikliranje bo obvezno. S tem bodo vzpostavili red in zmanjšali količine odpadnih snovi v naravi. (Karin Nahtigal, 8. a) Menim, da bo svet v prihodnosti zelo onesnažen in da se bodo otroci ukvarjali le še z elektroniko. Skrbi me tudi, da bo zmanjkalo pitne vode in hrane. Mislim, da moramo varčevati, da bomo imeli lepo življenje. (Eva Pungerčar, 8. b) V prihodnosti bo več elektronike, kar bo dobro in slabo. Slabo v smislu, da večja potreba po elektriki prinese več tovarn in več onesnaženja. Dobro pa zato, ker bi na ta način lahko iznašli nove načine zmanjšanja onesnaževanja in reševanja našega planeta. Morda bo kdo iznašel zdravilo za aids, hepatitis b ali druge neozdravljive bolezni. (David Kos, 8. b)

Prava družina

V mali vasici blizu morja je živela petčlanska družina. Mati je bila brezposelna,, oče pa je bil poslovnež, ki je veliko potoval po svetu. Tako je bil od doma veliko časa. Mati in otroci so se zbudili v deževno jutro, ko je nekdo pozvonil na vrata. Pozvonil je oče in vsi so ga bili zelo veseli. Ni ga bilo veliko doma, zato je vedno prinesel draga darila. Pojedli so zajtrk, ko si je Liza, najmlajša članica, zaželela, da bi očka ostal doma veliko časa. Očka je obljubil, da bo več doma in že je zazvonil njegov telefon. Klical ga je šef, da mora za pet mesecev na Japonsko. Otroci so bili razočarani, ker je vedno obljubljal in nikoli nič uresničil. Tako je minil že en mesec, ko je prišel čas za Matevžev nastop s klavirjem. Matevž je poklical očeta, če bo prišel na nastop in oče mu je obljubil. Matevžev nastop je trajal petinštirideset minut. Po koncu je bila mati zelo ponosna na svojega sina in hkrati jezna, da sinu oče ni izpolnill največje želje. Zaradi njegove odsotnosti je nastajal prepir in slaba volja. Tako je mineval dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem … in očeta ni in ni bilo doma. Mati in otroci so bili obupani nad njim in njegovimi dragimi darili. Bili so ga siti in so se odločili, da ga obiščejo. Z letalom so odpotovali na Japonsko. Prispeli so v njegovo hišo, kjer naj bi stanoval, a njega nikjer. Mama je poklicala njegovega šefa in ta jim je zaupal, da ga ni poslal na Japonsko, ampak v Švico. Vsi so bili jezni in odšli so nazaj domov. Tako je minil še en mesec. Mati ni imela veliko denarja in se odločila, da hišo proda in se preseli v blok, ki je v mestu. Poslala mu je sporočilo, da je zakon propadel. Otroci so odraščali, mati si je našla novega partnerja . Njihov oče pa se je naučil, da darila niso nič vredna ne glede na ceno. Pozabil je, da je družina največje darilo. Otroci so bili srečni, da so očetu dali lekcijo, da kar obljubiš, je potrebno uresničiti. Prava družina je ena sama. Jerneja Maver

Kadar mačke ni doma, …

Bilo je nekega sončnega popoldneva, ko mami in očija ni bilo doma. S Pio sva bili sami in zelo sva bili veseli. Zdaj sva počeli, kar sva hoteli. Najprej sva skakali po kavču, potem sva plesali, kasneje sva se najedli sladkarij in imeli sva se lepo. Potem nisva vedeli, kaj naj delava. Dolga sva razmišljali, kaj bi delali. Nič se nisva spomnili. Jaz sem se spomnila, da bi šli za računalnik, a ni bilo zanimivo. Nato sta prišla mami in oči. Bila sta zelo huda. Zvečer se nisva odpravili spat, ampak sva morali vse za sabo pospraviti. Katja Bevc, 8. a

Nekoč so živele mati in njene tri hčerke. Hčerke so bile zelo nagajive, vendar jih je mati ves čas imela pod nadzorom. Nekega dne pa je prvič za cel teden odšla na potovanje. Dekleta so se pred njo naredile zelo žalostne, v resnici pa so bile tako vesele, da bi kar poskočile. Ko je odšla, so hčerke takoj začele prirejati zabavo, saj so jo imeli že vsi v šoli, le na nobeno niso smele iti. Dva dni so jo načrtovale in povabile vse sošolce. Tretji dan so prišli sošolci. Vse so se zelo zabavale. Zabava je trajala celo noč in zjutraj so vsi odšli. V hiši je vladal velik nered. Razbili so vazo od matere, ki je bila edini spomin na očeta, ki je umrl. Mati jih je

35 presenetila in prišla domov en dan prej. Ko je odprla vrata, so jo vse s strahom pogledale, saj je v hiši še vedno bilo vse razmetano. Ona pa je rekla le:«Kadar mačke ni doma, miši plešejo.« Laura Kotnik, 8. r.

Najlepši spomin Nekoč, ko smo odšli s taborniki na taborjenje, se nam je pridružil še en rod. Ker smo bili najstarejši, smo postavili tabor sami. Ko so vodniki prišli nazaj, je nekaj šotorov bilo na napačnih mestih. In spet smo postavljali šotore. Ravno tisti čas pa je prišel še drugi rod in nam pomagal. Zvečer smo utrujeni legli k počitku. Zjutraj nas je zbudil vonj po zajtrku. Ker sta bila moja prijatelja, ki sta bila z mano v šotoru, lena, vodniki pa so ocenjevali šotore, sem se odločil, da bom pospravil šotor, medtem ko so vsi odhajali na zajtrk. Ko sem končal s pospravljanjem (kar mi je vzelo pet minut), sem se tudi sam odpravil na zajtrk. V tistem trenutku sem opazil dekle. Imela je dolge črne lase, velike modre oči in lep glas. Zbral sem se. Ko sem prišel do miz, ni bilo več prostora za našo mizo, ampak je bil prostor pri drugi mizi. Ravno na tistem koncu so sedele punce. Vedel sem, da me bodo zafrkavali, ampak kaj hočeš. Usedel sem se in zraven mene sem opazil tisto dekle. Vprašal sem jo po imenu. Ime ji je bilo Taja. Tudi sam sem se predstavil. Po končanem zajtrku sem svoja sostanovalca malce okregal, saj sta takoj planila na zajtrk, ne da bi pospravila. Po tem so nas razdelili v skupine po šest. Ker sem bil tisti trenutek zdolgočasen, nisem vedel, kdo je v moji skupini. Ko nas je vodnik poklical po številkah, sem opazil, da je z mano v ekipi tudi Taja. S skupino smo odšli v gozd, kjer smo se bolje spoznali. Ker nisem poznal vodnikov, sem pozneje ugotovil, da smo dobili zelo prijaznega. Ko smo odšli da delo, sem se malo pogovarjal s Tajo in ugotovil , da rada dela z živalmi, pomaga drugim in da ni za »dekliške stvari«, kot je rekla. Tisti dan potem nisva govorila več. Od nje sem dobil nekaj sladkih pogledov. Ko sem zvečer sam sedel ob ognju, je prisedla k meni , saj ni imela pravih prijateljev, ker je bila prvič na taborjenju. Zdel sem se ji kot dober fant, zato je prisedla. Tisti večer sva se bolje spoznala in spoprijateljila. Drugi dan sva bila že dobra prijatelja. Tretji dan sem izvedel, da sem ji všeč. Cel teden sva bila nerazdružljiva. Vsak večer sva sedela ob ognju in se pogovarjala. Drugi so to opazili in me dražili. Jaz sem se uspešno branil. Takrat sem se zaljubil. Zadnji dan me je odpeljala v gozd, kjer me je poljubila. To je bil moj prvi poljub. Ko smo se razšli, sva si dopisovala in se dobivala. A to je trajalo samo nekaj tednov, saj so se odselili in odšli v Avstrijo. Od takrat se nisva več slišala. Žan Novak, 8. a

Še to bi rad povedal … V osnovni šoli mi je bilo vseh devet let lepo. Prva leta so bila sicer bolj sproščena, z manj učenja in več igranja, a mi bodo vsa ostala v lepem spominu. Še posebej zadnja leta so bila kar naporna in komaj čakam, da si vzamem počitek od učenja in skrbi za ocene ter se pripravim na nove okoliščine, nove obraze – tako sošolcev kot učiteljev – novo snov ter ocene. Za srednjo šolo imam kar velika pričakovanja, a vem, da se ne bodo uresničila vsa. Upam, da se bom kljub delu, ki ga bo zagotovo veliko, lahko tudi zabavala.

Ne morem verjeti, da so že minila leta v osnovnošolskih klopeh. Minila so veliko hitreje, kot sem pričakovala. Vseh teh devet let sem nabirala različne izkušnje, ki so bile prijetne ali pa tudi zelo neprijetne. Sklepala sem prijateljstva, ki so ostala do danes ali pa se podrla. Naučila sem se sprejemati drugačne ljudi. So bili trenutki, ki so me zelo razveselili in jih ne bom pozabila. Bili so pa tudi zelo neprijetni trenutki, ki bi jih najraje globoko zakopala. Zaradi njih sem dobila tršo kožo. Naučila sem se tudi, da je treba probleme reševati in ne bežati pred njimi, ker je vse samo še slabše. S sošolci in sošolkami sem se zelo dobro razumela. Smo sicer imeli nesoglasja in različna mnenja, vendar se je to po navadi v kakšnem tednu pozabilo. Z učitelji sem se tudi večinoma v redu razumela. Kljub vsemu se veselim srednje šole. To bo nekakšno novo poglavje v mojem življenju. Nov kraj, novi ljudje … Vem, da bo veliko prijetnih in neprijetnih dogodkov. Drugače pa sploh ne more biti, saj tako je pač v življenju. Vsak posameznik ima vzpone in padce.

Osem osnovnošolskih dni. To je vse, kar je ostalo. Osem dni in zaključeno bo še eno poglavje mojega življenja. Težko je verjeti, da bom že čez slabe tri mesece v srednji šoli, obkrožena s popolnoma drugimi ljudmi, soočena z novimi (po vsej verjetnosti še večjimi) izzivi … Po eni strani sem vesela spremembe in že komaj čakam 1. september, ko bom postala dijakinja gimnazije, saj vstop v gimnazijo vidim kot gromozansko knjigo, polno znanja, ki samo čaka, da jo prelistam. Stisne pa me pri srcu, ko pomislim, da se izredno hitro bliža čas, ko bom zapustila dobro poznane hodnike, učilnice, igrišča ter obenem izgubila stike vsaj z večino sošolcev. Zavedam se, da se vse enkrat konča. Vsak konec pa je nekje drugje nov začetek. Lahko se spominjam vseh lepih pripetljajev iz osnovnošolskih klopi in poletim novim dogodivščinam naproti.

Vesela sem, da obiskujem prav to majhno šolo, kjer imamo možnost, da se vsi spoznamo in postanemo prijatelji. Pridobila sem veliko izkušenj, prijateljev in znanja. Vsak ima drugačen pogled na svet okoli sebe. Deloma nam ga pomaga izoblikovati prav šola. Menim, da čeprav v šolo hodimo po znanje, to ni tisto najpomembnejše, kar nam učitelji dajo. Zdi se mi pomembno to, česar ni v učnem načrtu, moramo pa sami najti med vsemi temi podatki. Sama sem se v šoli naučila spletati vezi s svojimi sošolci. Naučila sem se gledati optimistično na stvari, naučila sem se ljudi sprejemati takšne, kot so, naučila sem se pomagati, razumeti in seveda sem pridobila kar nekaj novega znanja, ki mi bo koristilo. Čeprav bom pogrešala prijatelje in vse lepe trenutke, ki sem jih doživela na tej šoli, se vseeno veselim nove šole, novih prijateljev in predvsem novega začetka. Vsi mi bomo pridobili nove prijatelje, s katerimi se bomo smejali neumnim šalam, nove izkušnje in spomine, ki jih bomo vedno nosili s seboj v življenju. Vsem bi rada povedala, naj šole ne jemljejo kot nekaj samoumevnega in kot nujno zlo, saj nam da vse potrebno za nadaljnje življenje. Da nam spomine in prijatelje.

Hvaležna sem sošolcem, ki so mi devet let stali ob strani. Zdaj nas bo pot peljala vsakega v svojo smer, spomini na skupne dogodivščine pa gredo z nami vsemi.

Želim se zahvaliti vsem, ki so mi namenili vsaj nekaj svojega časa, mi prisluhnili kot tudi pomagali.

Vsa ta leta v Osnovni šoli Mokronog sem lepo preživel. Vedno se bom spominjal učilnic, učiteljev, dejavnosti in stvari, ki sem jih počel v tej šoli.

V mokronoški šoli sem doživel ogromno dogodivščin, navezal sem veliko prijateljskih stikov in dobil ogromno novega znanja.

Kar mi je bilo v šoli najbolj všeč, je to, da sem spoznal nove prijatelje. V spominu mi bodo ostali razni izleti skupaj z razredom.

V sebi imam zelo veliko različnih občutkov. Po eni strani sem zelo vesel, da se je osnovnošolsko šolanje končno končalo, po drugi strani pa mi je zelo žal, saj sem prav tu s svojimi sošolci preživel devet let.

V najlepšem spominu mi bodo ostale ekskurzije, saj so te najboljši del šolanja. Na splošno je bilo veliko smeha in zabave, kar pokrije vse neprijetne trenutke.

V šoli sem se imel večino časa lepo. Učitelji so bili korektni in iskreni. Veliko se je bilo potrebno učiti, še posebej zadnja leta. Imeli smo veliko interesnih dejavnosti in tudi veliko športnih krožkov in tekmovanj. Ta šola nam je dala možnosti tudi, kako nadgraditi svoje znanje.

Naslednje šolsko leto bomo zjutraj odhajali v srednje šole. Zdi se mi, da bo to za nas velika preizkušnja in da se bomo morali veliko bolj potruditi kot sedaj. To so zapisali učenci 9.-a in 9.-b razreda.

Ana Razinger

ZAÄ&#x152;ETEK ZGODBE IZ PREDALA

Liza je hodila po široki poti. Pogled je zamišljeno upirala v tla in spomini so ji drug za drugim spet vdirali v glavo. Spomini, odlomki tiste noči, ki se je ni hotela spomniti. Travnik, čez katerega je tekla makadamska pot, je počasi začel izginjati. Ne da bi opazila, se je okoli nje začel vzpenjati redek gozd in ozračje se je ohladilo. Že nekaj časa je hodila, ko jo je iz zamišljenosti prebudil oster šum. Presenečeno je dvignila glavo in se zdrznila; ni bila več na poti sredi prostranega travnika. Obdajala so jo visoka redko posajena drevesa. Med gostimi krošnjami je lahko videla majhno rdeče sonce. Pot, na kateri je zdaj stala, je bila ozka in komaj vidna zaradi odpadlega črnega listja. Nekaj je zaslišala. Srce ji je močno bilo, ko se je ozrla v smeri, iz katere je prišel šum, a tam ni bilo ničesar. Še enkrat se je ozrla na vse strani, nato pa začela teči nazaj, od koder se ji je zdelo, da je prišla. Tekla je in tekla.

Gozd, kako sem prišla v gozd? Sem mar ponesreči zavila s poti? se je v strahu spraševala. Spet je zaslišala šum, tokrat za seboj. Preveč jo je bilo strah, da bi se obrnila, zato je le začela teči hitreje. Nenadoma je njena noga ob nekaj zadela. Zdelo se ji je čudno, saj ni videla, da bi se ji kaj nastavilo na pot. Pa vendar je jasno čutila, kako je izgubila tla pod nogami in s koleni trdo zadela ob pot. Bolečina ji je zvabila solze v oči. Prosim, ne! si je mislila. Trdno je zaprla veke in stisnila zobe. Čakala je, a se ni nič zgodilo. Previdno je odprla oči in zagledala grob makadam. Nič čudnega, da jo je bolelo, ko je padla. Makadam? Kljub bolečini, ki se je že malo polegla, je hitro vstala in se ozrla okrog sebe. Nebo je bilo mirno, brez oblačka. Pihal je rahel vetrič in ji mršil lase. Svetlo rumeno sonce je toplo grelo pokrajino. Polja trave okoli nje so se zibala v sapici. Nikjer ni bilo sledu o visokih drevesih s temnimi listi. Spet je bila tam na široki poti, ki je vodila iz njenega mesta. Morda si je gozd le predstavljala. Tako ali tako je ves čas sanjarila, kot so ji večkrat povedali. Pa vendar, vse se je

zdelo tako resnično … Spet je nekaj zaslišala in se hitro ozrla nazaj po poti v smeri mesta. Izza griča, čez katerega je ležala pot, je pritekla postava in kljub oddaljenosti jo je Liza takoj prepoznala: »Mari!« Majhna svetlolasa deklica – Mari – se je ustavila ob njej in lovila sapo. Ni mogla imeti več kot 10 let. »Liz! Končno sem te našla … « Ostrmela je. Liza je pogledala v smeri njenega pogleda in ugotovila, da ima čisto potolčeno koleno. Spomnila se je visokih dreves. Naj pove Mari? Ne, ne. Raje ne. Najbrž mi tako ali tako ne bi verjela. Pa tudi če bi mi, nočem, da bi jo skrbelo. »Liz, pa saj krvaviš! Kaj si pa počela?« je stresla z glavo in svetli kodri so ji zaplesali okrog ramen. »Spotaknila sem se. Pa saj ni nič.« Hitro si je z dlanjo obrisala koleno. »Ampak Mari, kaj pa ti počneš tukaj? Kako si vedela, da sem …?« »A!« V trenutku je pozabila na Lizino koleno: »Nekdo je prišel k babici Pii. Nekaj je prinesel s seboj. Ne boš verjela, kaj trdi, da to je. Pridi! Hitro, saj hočeš videti, kajne?« Nestrpno je potegnila Lizo za roko, da se je ta skoraj še enkrat spotaknila, nato pa sta stekli proti mestu. Mesto – Meir – ni bilo preveč veliko, vendar pomembno za trgovce in popotnike, ki so se na svojih poteh ustavljali v njem, da bi sklenili dobičkonosne posle ali pa le prenočili. Prav tako v starih kot v novih predelih je bilo v Meiru polno temnih ozkih ulic. V njih so imeli vhode v svoja stanovanja mnogi Magi in Lovci. Ljudje so oboje skupaj imenovali Drugi, ker so bili drugačni. Za razliko od ljudi se je magija lepila na njihove prste – lahko so jo oblikovali – ljudje na drugi strani niso mogli vplivati nanjo. Drugi so veljali za sumljive in spletkarske, vendar so imeli veliko zakladov, ki so trgovce zelo privlačili. Za razliko od meščanov, ki so vedeli, da se je bolje držati stran od temnih ulic, še posebej ponoči, so trgovci radi vtikali svoj nos v sumljive stvari. In večkrat se je zgodilo, da se marsikateri ni nikoli več vrnil iz kake temne ulice. ***

Mari je vlekla Lizo čez Zahodni trg, sredi katerega je stala velika mestna cerkev, do visoke kamnite hiše. Ne da bi potrkala, je odprla težka lesena vrata in vstopili sta v temno notranjost. Vir svetlobe je bila le majhna sveča. Položena je bila na rob velike mize, ki je stala v desnem kotu sobe. Poleg mize ni bilo skoraj nič pohištva. Na drugi strani sobe je samevala še velika lesena skrinja in pa dva stola; na vsaki strani mize eden. Edino okno so zakrivale težke črne zavese. Obrnjena proti vratom je na stolu sedela starka in v roki držala velik zaobljen siv kamen. Nasproti nje, obrnjen tako, da ga Liza in Mari nista mogli videti v obraz, je sedel mož. Rjave lase je imel spete v kratkem čopu na zatilju. Bil je oblečen v obrabljena oblačila; jakno iz črnega izrabljenega usnja, ki je morala nekoč biti draga, je imel poveznjeno čez ramena, znošene obledele rjave hlače je imel spete s pasom. Potrpežljivo je čakal babico Pio, ki je z rokama gladila zloščen kamen. Nihče od njiju se ni obrnil proti Lizi in Mari, čeprav sta ju nedvomno oba slišala vstopiti. »Tvoj oče je prav uganil. Povej mu to,« je starka čez čas rekla obiskovalcu. Odložila je kamen

in dvignila pogled. »Pa vendar, zakaj ni prišel sam. Vem, da ni neumen in da ve, da je s tako stvarjo nevarno hoditi naokoli. Nikoli si ne bi mislila, da bi svojega sina samega poslal s takšno dragocenostjo po mestu. Tudi sam veš, kaj vse se skriva po ozkih ulicah.« Z očmi je bežno – kot da bi jo ravno opazila – ošinila Lizo, a jih spet takoj priklenila na moža. »Moj oče ne ve, da sem tukaj.« Liza se je začudila. To ni bil glas odraslega moža. Zaradi njegovih velikih dlani, ki so negibno počivale na mizi, in njegove postave je obiskovalcu najprej pripisala več let, kot pa jih je imel po glasu. »On sam me nikoli ne bi pusti iti …« Zdaj se je prvič ozrl proti vratom k Lizi in Mari. Slednja se je oklepala Lizine roke, že odkar sta prišli. Kolikor se je dalo videti v šibki svetlobi, je imel mlad obraz, z visokimi, vendar ne preveč izrazitimi ličnicami. Njegove oči so bile temno modre, skoraj črne. Liza je sklepala, da je bil par let starejši od nje, mogoče 16 ali 17. Zazrl se je vanju in nato nazaj proti babici Pii, kot da ni bil prepričan, če želi nadaljevati ob njuni prisotnosti, ampak babica Pia je samo nepremično zrla vanj. Mladenič se je vdal. »Moj oče … je bolan. Zato sem prišel k tebi. Zato sem tudi prinesel …« Še enkrat je s pogledom oplazil dekleti, » … to … jajce. Oče niti vstati ne more iz postelje. Vem, de si edina (poleg Drugih), ki mi lahko pomaga, da ga pozdravim. K njim pa ne bom šel in to veš,« jo je zarotniško pogledal. Liza se je začudila? Jajce? »Prosim, denarja nimam, zato mi v zameno za jajce daj nekaj za očeta. Prosim.« »Tae, tvoj oče je že dolgo bolan. In jajce je vrednejše od česarkoli, kar bi ti lahko ponudila.« Zavzdihnila je. »Marija, natoči mi kozarec vode, prosim,« je tedaj dejala in pogledala deklico. Mari je hitro pokimala, spustila Lizino roko in stekla skozi majhna neopazna vrata na drugi strani sobe. »Nimam zdravila za tvojega očeta, Tae.« »Pa vendar … Zagotovo veš, kje ga lahko dobim.« Za nekaj trenutkov je v sobi zavladala tišina. »Da, lahko bi ti povedala, kje bi imel največ možnosti, da bi to – karkoli že je – našel. Vendar pa vem, da se boš tja takoj brezglavo odpravil in se spravil v nevarnost. In to me odvrača od tega, da ti povem. Ah. Vse boš izvedel ob pravi priložnosti.« Motrila ga je s svojimi sivimi očmi. Nejeverno jo je gledal. Ob pravi priložnosti? Vedel je, da od babice Pie ne bo izvedel nič več, vsaj danes ne, in počasi otopelo vstal. Obotavljal se je, nato pa pobral kamen z mize in ga previdno položil v malho, ki je do zdaj slonela na tleh ob njegovem stolu in je bila skoraj premajhna za tako veliko reč. Brez poslednjih besed je tiho vstal in odkorakal mimo Lize, tako blizu, da bi se je skoraj dotaknil, medtem pa je jezno zrl vanjo s temnomodrimi očmi, kot da bi bila ona kriva, da ni dobil tega, kar je hotel. Nekaj pramenov rjavih las mu je iz čopa ušlo na čelo in lica. Njegov pogled se ji je vžgal v spomin in še dolgo po tem ga ni mogla spraviti iz glave.

Potem ko je obiskovalec že odšel, je Mari prišla nazaj s kozarcem vode za babico Pio. Ta je medtem vstala in pogledala skozi okno. S prstom je narahlo odgrnila težko zaveso. Zunaj se je po trgu sprehajalo manj ljudi kot ponavadi. Liza je še kar stala na istem mestu in zamišljeno zrla v tla. »Babica Pia,« je rekla in se obrnila k njej, ki je zdaj pri oknu srebala vodo iz kozarca, »kdo je bil ta 'Tao'?« Čeprav je bila zavesa že spet povsem zagrnjena, pa tudi sveča je ugasnila, je od nekod prihajala čudna svetloba in delala sobo skrivnostnejšo. Starkini srebrnkasti lasje so se čarobno svetili in svetloba je metala sence na njen okrogel zgubani obraz. »Tae. Bil je sin mojega … znanca,« je dejala po premoru. Odmajala se je do mize in odložila kozarec. »Starega znanca …« je zdaj po tiho zamomljala bolj sama zase. Segla je v žep in iz njega potegnila škatlico vžigalic. Tokrat je prižgala svetilko, ki je visela na steni, da se je soba razsvetlila. Babica Pia je bila že stara in je v mestu živela že skoraj vse svoje življenje. Ljudje so k njej prihajali po zdravila in nasvete. In redko kdaj je Liza videla, da jim ni mogla ustreči, tako kot danes. Imela je nekaj starih prijateljev, ki jim je lahko zaupala in so ji vsake toliko časa, ko so prišli v mesto, prinesli sestavine za zdravila in napoje. Včasih pa je tudi sama odšla iz mesta na Širen travnik – travnik, po katerem je tekla makadamska pot iz zahodnega dela Meira – kjer je med visoko travo raslo veliko različnih zeli. Zadnje čase je s seboj vzela tudi Mari in Lizo, da sta ji pomagali. Odkar je Liza pomnila, je bila pri babici Pii v tej stari mrakobni hiši. Od nekdaj se ji je zdelo samoumevno, da je bila z babico Pio, zato tudi ni nikoli spraševala, kdo so njeni starši ali od kod prihaja. Vendar so ji zadnje čase v glavo vedno večkrat prihajali spomini in jo dražili. Spomini tiste noči, ki se je ni hotela spomniti, čeprav ni vedela, česa bi se lahko spomnila. Zaradi teh spominov ji je bilo vedno bolj nelagodno in začela se je spraševati, od kod zares prihaja, kdo je njena prava mama. Babica Pia ni mogla biti; bila je prestara, kvečjemu bi bila lahko njena babica ali celo prababica, kaj drugega pa ne. Tudi Mari je živela z njo in babico. Neke noči jo je babica našla zavito v odeji v košari. Od takrat je bila Mari Lizi kot mlajša sestra in skupaj sta odraščali. Nista imeli veliko prijateljev. Čeprav so ljudje babico Pio spoštovali, so bili nekako odmaknjeni od nje in k njej niso prišli po kaj drugega kot nasvet ali zdravilo. Tudi njihovi otroci se niso družili z njenima posvojenkama, še posebej ne iz prijateljstva. Včasih je do babice prišla kakšna družina z otrokom in sta Mari in Liza dobili nalogo, da ga zaposlita, dokler 'se starejši ne pogovorijo'. ***

Tae je hodil čez Zahodni trg in jezno brcal kamenčke na tleh. Ta starka, zakaj mi ne pove! Mar nista bila z očetom prijatelja? Četudi se mu je nekaj zdelo čudno, saj je bilo že davno tega, kar je oče odšel k njej po zdravilo. Včasih, se je spomnil, ko je bil še majhen, jo je oče šel večkrat obiskat. Zavil je s trga na Taimanovo ulico, eno od glavnih, ki je vodila v notranjost mesta. Začelo se je že temniti, do doma pa je imel še kar nekaj poti. Ni si želel iti domov. Tam ga je čakal bolni oče,

ki je zagotovo že ugotovil, da ga ni. Njega in pa dragocenega jajca. Ustavil se je in si obraz skril v dlani. Zakaj se more vse to dogajati prav meni? Spet je dvignil glavo in zavzdihnil. Danes ne more iti domov, ne bi prenesel očetovega pogleda. Stekel je naprej po ulici. Bil je hiter. Kdor ne bi dobro poznal ulic, po katerih je tekel, ga ne bi mogel dohajati. Malha z vsebino je bila težka in naramnica ga je žgala v ramo. Tekel je, dokler ni prišel do velike hiše. Velikokrat je prišel sem, četudi ni vedel, kdo živi v njej. Hiša na desni je bila od te oddaljena le kake pol metra, tako da se je lahko oprl ob obe strani ozkega prehoda in se povlekel gor. Tudi zdaj je splezal gor, na streho, ki ni bila preveč strma, tako da je lahko po njej hodil. Splezal je do dimnika in se naslonil nanj.

Bilo je že dolgo, kar je nazadnje prišel sem gor, da si zbistri glavo. Zdaj ni imel več časa zase, saj je moral skrbeti, da bo zaslužil dovolj, da bo preskrbel sebe in bolnega očeta. Sčasoma so njegove skrbi tako zrasle, da je moral nekaj storiti. Zato je tudi brez vednosti očeta odšel k babici Pii. Na koncu pa je njemu in sebi prinesel le še več skrbi. Zamižal je in zavzdihnil. Odkar se je očetovo stanje poslabšalo, je bilo njegovo življenje vedno težje. Odprl je oči in se zazrl v nebo. Zvezde so bile že vidne. Na temno modrem nebu so se svetile kot preveč oddaljena upanja. Kot da bi se hotel kaznovati, se ni niti poskušal udobneje namestiti, le zaprl je oči in zaspal na visoki strehi pod nebom.

***

Liza se je zjutraj zbudila še pred sončnim vzhodom. Zunaj so še svetile zvezde. Pomislila je na včerajšnji dan – najprej gozd, ki ga sploh ni bilo tam, nato pa še nenavaden obiskovalec – in zavzdihnila.

Tiho je odšla mimo speče Mari, ven iz nizke podstrešne sobice in dol po ozkih lesenih stopnicah v kuhinjo. Bila je majhna in v njej je bila le stara peč in majhna obrabljena miza, na steni pa je viselo veliko ogledalo. Lase si je hitro spletla v kratko črno kito, da ji niso uhajali na oči, in si čez ušesa poveznila tanko kapo. Manjša lesena vrata zraven peči so vodila v predsobo, kjer je babica Pia sprejemala svoje stranke in kamor je Lizo včeraj za roko privedla Mari. Na drugi strani kuhinje so bila še ena, večja vrata, ki pa so vodila ven, v ozek prostor med to in sosednjo hišo. Liza je vzela svoj plašč, ki je poleg še dveh, manjšega in večjega, visel ob vratih, in se izmuznila ven in med hišama na Zahodni trg. Vdihnila je svež jesenski zrak in se razgledala naokoli. Trg je bil prazen, saj je bilo za jutranje opravke še prezgodaj. Tudi sama je po navadi vstala šele čez uro ali dve, ko je sonce že vzšlo, pa vendar danes, tudi če bi hotela, ne bi mogla zaspati nazaj. Bo pač zdaj šla na sprehod, ki ga včeraj ni mogla dokončati. Je bil gozd, ki jo je včeraj prestrašil, res le utvara v njeni glavi? Ni se ji zdelo tako. »Tej stvari bom prišla do dna,« je rekla na glas, »pa temu kamnu – jajcu tudi!« Zamišljeno je zrla nekam v daljavo in odločno korakala po sivih tlakovcih.

********************************************************************

To je zgodba, ki jo je začela pisati Ana Razinger, učenka 9. a-razreda z željo, da vas spodbudi k literarnemu in likovnemu ustvarjanju. Razprite svoja krila domišljije in nadaljujte zgodbo (literarno ustvarjanje) oz. ilustrirajte Anino pripoved (1. triletje) ali v sliki izrazite nadaljevanje zgodbe (likovno ustvarjanje). Ana sama nam je že ponudila naslov –»Nadaljevanje zgodbe iz predala«. Vaše prispevke pričakujemo do konca oktobra. Komisija jih bo pregledala in najboljše izdelke (zapise in likovne stvaritve) tudi nagradila. Prijetno branje in veliko ustvarjalnih utrinkov vam želim. Vesna Magovec Regent

Ana

Razinger

Ana Razinger

PLAMENČKI: glasilo učencev Osnovne šole Mokronog LETNIK: 50 ŠTEVILKA: 1 DATUM: junij 2016 UREDNICA: Vesna Magovec Regent NASLOVNA STRAN: oblikovala Nataša Himmelreich (likovno delo Anja Zorc, 6. r.) JEZIKOVNI PREGLED: Vesna Magovec Regent in Marija Zagorc RAČUNALNIŠKO OBLIKOVANJE: Tomaž Kušar LIKOVNA OPREMA: risbe (učenci razredne stopnje pod vodstvom njihovih mentorjev in Ana Razinger (med prispevki učencev 3. triletja in v lastnem literarnem delu) ter Leja Eržen in Monika Grabnar SODELAVCI:  podružnica Trebelno: Janja Cajner in Saša Brudar (1. in 3. r.), Ivica Kocjan Anderlič (2. r.) in Marija Vavtar (4. in 5. r.)  matična šola Mokronog: Frančiška Kapus in Polona Kralj Zupančič (1. r.), Maruša Klemenc (2. r.), Janja Blatnik (3. r.), Andreja Bebar (4. r.), Marica Tratar (5. r.), Ksenija Rožman (PB), Marjetka Ganc (8. r.), Marija Zagorc (8. r.), Vesna Magovec Regent (6., 7. in 9. r.) in Nataša Himmelreich (6., 7. in 9. r.)

Vsem učencem in njihovim mentorjem ter ravnateljici hvala za sodelovanje.