Šolsko glasilo Plamenčki

Page 1

PLAMENČKI

Š O L S K O G L A S IL O O Š M O KRO N O G ŠOLSKO LETO 2020/21

Posebna izdaja: KORONA ŠOLSKO LETO


Katja Piškur, 9. r.

Časovnica zapiranja in odpiranja šol, graf okuženosti v občini Mokronog-Trebelno od marca 2020 do maja 2021 (vir: nijz.si)

mar

apr

4. marec 2020 prvi primer okužbe v Sloveniji

maj

16. marec 2020 zaprtje šol, pouk se preseli "na daljavo" 13. marec 2020 razglašena epidemija

jun

avg

jul

15. maj 2020 preklic epidemije 25. marec 2020 prvi primer okužbe v občini Mokronog-Trebelno

sep

25. maj 2020 v šolo se vrnejo učenci 9. r.

18. maj 2020 v šolo se vrnejo učenci od 1. do 3. r.

okt

3. junij 2020 v šolo se vrnejo učenci od 6. do 8. r. 1. junij 2020 v šolo se vrnejo učenci 4. in 5. r.

nov

dec

jan

1. september 2020 22. december 2020 začetek novega največje število šolskega leta okužb v občini 2020/2021 24. junij 2020 19. oktober 2020 Mokronog-Trebelno v enem dnevu zaključek razglašena (12 okužb) šolskega leta epidemija in zaprtje šol, 2019/2020 pouk se preseli "na daljavo"

feb

8. februar 2021 v šolo se vrnejo učenci od 1. do 3. r.

mar

22. februar 2021 v šolo se po zimskih počitnicah vrnejo vsi učenci

apr

maj

12. april 2021 v šolo se vrnejo vsi učenci 1. april 2021 11-dnevno zapiranje šol


UVODNIK

KOLOFON PLAMENČKI

Dragi bralci, drage bralke, za nami je šolsko leto, ki zagotovo ni bilo takšno, kot smo si ga predstavljali 1. septembra, ko smo prestopili šolska vrata in vstopili v nove (stare) učilnice. To šolsko leto je bilo od vseh najbolj posebno, drugačno in nepričakovano, saj smo po komaj šestih tednih pouka zaprli vrata šole. Izobraževanje se je preselilo domov, na računalnik in splet. Tako učenci kot učitelji smo v tem letu neprestano sledili spremembam in se ves čas prilagajati. Kljub drugačnim razmeram in novi obliki pouka je v tem času nastalo veliko zanimivih izdelkov, nekaj smo jih zbrali v šolskem glasilu Plamenčki. To leto je šolsko glasilo dobilo novo podobo, kar ni v letu novosti nič nepričakovanega. Pri nastajanju smo sodelovali učenci, učitelji in starši. V njem smo opisali zanimive dogodke, zapisali naša razmišljanja, izvedbo pouka ter dnevov dejavnosti, pisali dnevniške zapise. V rubriki "Z domišljijo na potep" smo zbrali in predstavili izdelke, ki so nastali na literarnem natečaju, ki smo ga pripravili decembra. Tudi vse likovne umetnine so nastale izpod rok naših učencev. Želimo vam prijetno branje! Nastja Stropnik Naveršnik, urednica

Šolsko glasilo učencev Osnovne šole Mokronog

UREDNICA

Nastja Stropnik Naveršnik

ILUSTRACIJA NA NASLOVNICI Nataša Himmelreich

SLIKOVNO GRADIVO

učenci Osnovne šole Mokronog, Nataša Himmelreich, mentorica

JEZIKOVNI PREGLED Mateja Čoha

OBLIKOVANJE IN GRAFIČNA PRIPRAVA Nastja Stropnik Naveršnik

IZDALA IN ZALOŽILA

Osnovna šola Mokronog Gubčeva cesta 4, 8230 Mokronog zanjo Zvonka Kostrevc, ravnateljica

TISK

Artpro, d. o. o.

NAKLADA

350 izvodov

KAZALO 3 Uvodnik, kolofon in kazalo 4 Izzivi izobraževanja na daljavo 5 Ko je prvi september večkrat v letu 6 Delo na daljavo nam je prineslo nove izkušnje 7 Vsakodnevno gibanje v času šole na daljavo 8 Knjižnica, svetovalna služba

10 12 14 15 16 21 28 36

Časovna kapsula Dnevi dejavnosti "V pižami na zoom" "Več pravljic in več spanja" Pouk na daljavo Dnevniški zapisi Poustvarjanje "Z domišljijo na potep" Razvedrilo

ISSN

2784-5389 Prva izdaja, prvi natis Publikacija je brezplačna.

KRAJ IN LETO IZDAJE

Mokronog, junij 2021


4

BESEDE RAVNATELJICE

IZZIVI IZOBRAŽEVANJA NA DALJAVO

Tudi letošnje šolsko leto nam je kljub drugačnim željam in pričakovanjem prineslo veliko izzivov, korenitih sprememb ter nenehnih prilagajanj zaradi epidemije nalezljive bolezni covid-19. Že v prejšnjem šolskem letu, ko so se marca pravzaprav čez noč zaprla šolska vrata, smo se soočili s povsem novo prakso, ki smo jo morali udejanjiti z izobraževanjem na daljavo. Takoj je bil potreben temeljit premislek, kako pripraviti učence in strokovne delavce za delo na daljavo, zagotoviti opremo, učinkovito komunikacijo in načrtovati ter organizirati vzgojno-izobraževalno delo. Takoj smo prilagodili število ur pouka in vzpostavili različne načine komunikacije z učenci. E-pošto je hitro zamenjalo delo preko spletnih učilnic, na razredni stopnji, kjer je pomoč staršev še zelo potrebna, pa so učiteljice še naprej zaposlitev pošiljale po e-pošti. Tedensko smo spremljali stanje, iskali ustreznejše rešitve in prilagajali urnik. Pri delu doma so učenci poleg učbenikov in delovnih zvezkov uporabljali računalnike, tablice, starejši tudi svoje mobilne telefone. Ob spremljanju dela učencev smo opazili, da so imeli različne težave, in sicer od tega, da so imeli doma premalo računalnikov, niso imeli kamer in mikrofonov, preslabe internetne povezave, do tega, da so se slabše znašli pri reševanju nalog v novi situaciji. Poiskali smo možnosti in družinam priskrbeli dodatne računalnike oziroma tablice. Poleg OŠ Mokronog, ki je računalnike posodila, so dodatne računalnike darovali tudi Občina Mokronog-Trebelno in Rdeči križ. Učencem, ki so imeli večje težave s prijavami v spletno učilnico in z nalaganjem opravljenih nalog (dokumenti, fotografije, videoposnetki) v spletno učilnico, so na pomoč priskočili učitelji tutorji, učitelj računalničar pa je posnel različne video filme z navodili za delo. Tako so v nekaj tednih šolanja na daljavo učenci zelo napredovali pri delu z računalnikom in ob tem razvili veliko novih veščin. Poleg izvajanja pouka smo se strokovni delavci v tem času veliko izobraževali in iskali načine za učinkovitejši pouk na daljavo – seznanjali smo se z videokonferencami, urejanjem spletne učilnice, pripravo različnih interaktivnih gradiv ter se urili v hitri in učinkoviti komunikaciji. Dodatnemu izobraževanju za učinkovitejše poučevanje na daljavo je bil namenjen tudi čas ob začetku in koncu poletnih počitnic ter v začetku novega šolskega leta. V tem času so si strokovni delavci izmenjali primere dobre prakse in se učili drug od drugega ter pogosto priskočili na pomoč sodelavcem, ki so pri delu z IKT orodji potrebovali še kakšen nasvet ali pa le spodbudo. Za letošnje šolsko leto smo načrtovali običajno delo v šoli in se hkrati pripravljali na različne možne situacije in s tem na različne modele pouka na daljavo. Posebno pozornost smo namenili razvijanju digitalnih veščin učencev in jih v septembru in oktobru navajali na delo v spletni učilnici, kar se je potem, ko so teden pred jesenskimi počitnicami začeli s poukom na daljavo učenci od 6. do 9. razreda in nato v novembru vsi učenci, izkazalo za zelo pomembno. Hkrati smo že pred začetkom dela na daljavo preverjali, kakšne pogoje za delo na daljavo imajo naši učenci doma in vsem, ki so potrebovali dodatno opremo, le-to omogočili. Tako smo jesenski čas epidemije pričakali bolj pripravljeni. Pouk na daljavo smo za vse učence izvajali preko spletnih učilnic, pogosto pa so se učenci z učitelji srečevali tudi na videokonferencah. Redno smo spremljali delo in odzivnost učencev in omogočili učencem s težavami pomoč učiteljev tutorjev. S podaljševanjem trajanja izvajanja pouka na daljavo pa smo pri nekaterih učencih opazili manjšo motiviranost, včasih apatičnost ter tudi naveličanost. Pri pogovorih z učitelji so pogosto izražali željo po vrnitvi v šolo. Prav zato smo ves čas spodbujali komunikacijo med učenci, druženja preko različnih omrežij in jih usmerjali v ohranjanje socialnih stikov, ki so jih v času dela na daljavo zelo pogrešali. V času pouka na daljavo so imeli pomembno in aktivno vlogo tudi starši. Ne le skrb za ustvarjanje osnovnih pogojev, pomembna je bila tudi vloga staršev pri spodbujanju, motiviranju in spremljanju dela svojih otrok. Pogosto so morali starši prevzeti tudi vlogo učitelja, predvsem pri najmlajših učencih, ki so potrebovali pomoč in morda nekaj več spodbude. Večkrat poudarjamo pomembno vlogo sodelovanja šole in staršev in v tem času je bilo to še posebej

potrebno, da je lahko delo na daljavo uspešno potekalo. Zato gre zahvala tudi vsem staršem za pomoč, sodelovanje, spodbude ter pozitivne misli in pohvale, ki smo jih bili deležni v času dela na daljavo. Učenci prvega triletja so se vrnili v šolo teden pred zimskimi počitnicami, ostali učenci pa po počitnicah. Vrnitve se je večina učencev zelo razveselila, še posebej so bili veseli snidenja s sošolci. Pouk poteka v t. i. mehurčkih, ki ob upoštevanju higienskih priporočil omogočajo varno okolje za vse udeležence. Tak način nas precej omejuje pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega procesa, a smo veseli, da se pouk izvaja v šoli. Nenavadno šolsko leto, ki se bo za vedno zapisalo v zgodovino šolstva, se počasi zaključuje. Hitimo še s pridobivanjem znanja, preverjamo in skušamo v tem času, kolikor ga je še ostalo, učencem omogočiti, da čim bolj uspešno pokažejo svoje znanje. Obenem pa upamo, da bo covid-19 le še preteklost in da bomo novo šolsko leto začeli in končali v šolskih učilnicah. V letošnji posebni številki glasila Plamenčki, ki smo jo posvetili epidemiji, izrednim razmeram in šolanju na daljavo, smo zbrali misli učencev, strokovnih delavcev in staršev. Kako so posamezni dan preživeli učenci doma, brez vrstnikov in učiteljev, kako so ga preživeli starši – ob svojem delu, ob družinskih obveznostih, ob šolskem delu njihovih otrok in kako smo dan preživeli učitelji, ki smo pripravljali delo na daljavo in morda poleg tega bili tudi mame ali očetje svojih otrok, naših učencev. Vsak se je na to posebno obdobje verjetno odzival drugače in ga tudi doživljal na drugačen način. Zapisi, ki smo jih zbrali v Plamenčkih, so tako svojevrsten pomnik časa in situacije, v kateri smo se znašli. Zvonka Kostrevc, ravnateljica


IZOBRAŽEVANJE NA DALJAVO

KO JE PRVI SEPTEMBER VEČKRAT V LETU

5

Se spomnite občutkov ob koncu poletnih počitnic, ko vam je po eni strani žal, da se počitnice iztekajo, po drugi strani pa se zelo veselite šole in sošolcev, ki jih že kar nekaj časa niste srečali? Tudi jaz se veselim vsakega začetka šolskega leta, čeprav me pred tem čaka veliko dela, saj je potrebno ogromno načrtovanja in usklajevanja, da vse steče, kot mora. Ravno tako, kot bi načrtovali začetek novega šolskega leta, pa je bilo tudi ob vsaki spremembi šolanja, ki smo jih doživljali v prejšnjem in tem šolskem letu. Ko smo v prejšnjem šolskem letu v četrtek, 12. marca, izvedeli, da se šole s ponedeljkom zapirajo in da bo potrebno organizirati pouk na daljavo, je bilo najprej potrebno prilagoditi urnik, da so se novemu načinu dela lahko privadili učenci in učitelji. Veliko smo se pogovarjali in iskali različne možnosti, ki bi omogočale čim uspešnejši pouk. Ves čas smo spremljali obremenitve učencev, zato smo že tretji teden pouka na daljavo začeli z izvajanjem blok ur istega predmeta, da je bilo dnevno manj različnih predmetov. Vedeli smo, da nima vsak učenec svojega računalnika, zato smo tedensko oblikovali načrt videokonferenc, da ne bi s prekrivanjem učence spravljali v neprijeten položaj, če se pouka preko video srečanj ne bi mogli udeležiti. Skrbno smo načrtovali tudi ocenjevanja znanja in se potrudili, da smo jih enakomerno porazdelili in s tem preprečili preveliko obremenitev posameznega učenca. Za vso to organizacijo je bilo potrebnega veliko časa, predvsem pa veliko telefonskih pogovorov, elektronskih pošt ter dolgotrajnih videokonferenc, kar je veliko bolj zamudno, kot če bi se preko hodnika odpravila do posameznega učitelja, s katerim se moram kaj dogovoriti. V času dela na daljavo sem izvajala tudi videokonference z učenci, ki k meni prihajajo tudi v šoli. Naša srečanja so bila še pogostejša in ZOOM-i vedno daljši od 45 minut. Skupaj smo delali dnevne naloge, občasno naredili še kakšno pozabljeno obveznost, hkrati pa iskali možnosti za bolj organizirano in uspešno učenje. Zadnji mesec pouka smo se kljub omejitvam, ki smo jih morali upoštevati, veseli vrnili v šolo. Vsi smo pritrdili, da je takrat, ko smo skupaj, veliko bolj prijetno. Čez poletje smo se v šoli morali pripraviti na različne možnosti izvajanja pouka. Strokovni delavci šole smo imeli precej dodatnih izobraževanj. V novo šolsko leto smo stopili z upanjem, da čim dlje ostanemo v šoli. Že po slabih dveh mesecih so zaradi epidemije ostali doma učenci od šestega do devetega razreda, po podaljšanih jesenskih počitnicah vsi. Čeprav smo nestrpno spremljali epidemiološko sliko in upali, da se bomo čim prej srečali v šoli, saj preko računalniškega ekrana ni enako, so se najmlajši vrnili v šolo 9. februarja, vsi pa šele po zimskih počitnicah zadnji teden februarja.

V tem času smo vsi pridobili ogromno računalniškega znanja. Opažam, da so nekateri učenci s poukom na daljavo postali veliko bolj samostojni, nekateri pa si dela doma nikakor niso znali organizirati. Prvi so rekli, da bi lahko s šolanjem na daljavo še nadaljevali, drugi so bili veseli vrnitve, saj jim ustreza vodenje in neposredna pomoč. Vsi pa imamo radi šolski živžav – brez tega je bila šola prav pusta in dolgočasna. Na začetku sem omenila, da je bila vsaka sprememba šolanja v tem in preteklem šolskem letu organizacijsko tako naporna kot priprave na novo šolsko leto. A veste, kolikokrat je bil »prvi september« v zadnjih dveh šolskih letih? Kolikokrat smo v obeh šolskih letih spreminjali urnik, urejali dežurstva, razporede kosil, prevoze …? Petkrat v prejšnjem šolskem letu in že šestkrat v tem. Zato pohvala vsem strokovnim delavcem, učencem in nenazadnje tudi staršem, ki so uspeli slediti vsem tem spremembam in jim uspešno prilagajati svoj vsakdan. Stanka Ban Virant, pomočnica ravnateljice

Miha Nadu, 7. b


6

IZOBRAŽEVANJE NA DALJAVO

DELO NA DALJAVO NAM JE PRINESLO NOVE IZKUŠNJE

Izvajanje pouka na daljavo je bilo v lanskem šolskem letu 2019/2020 tako za nas učitelje kot za učence povsem nova situacija. Praktično čez noč smo se znašli v povsem novih okoliščinah. Začeli smo iskati načine, kako učencem na daljavo posredovati znanje. Če nas je spomladi izobraževanje na daljavo presenetilo, je bila jeseni zgodba drugačna. Že vse od poletja smo imeli v mislih, da se situacija vsekakor lahko ponovi kadarkoli – bilo je le vprašanje časa, kdaj. S tem zavedanjem smo končali preteklo šolsko leto in začeli načrtovati novo šolsko leto 2020/2021. Ves ta čas smo se izobraževali in iskali orodja za delo na daljavo. Kot računalničar in organizator informacijskih dejavnosti na šoli sem se zavedal, da imam v tej zgodbi zelo pomembno vlogo, predvsem pa veliko odgovornost. Vprašanj, kako organizirati pouk na daljavo, kakšna orodja uporabiti …, je bilo veliko. Na veliko srečo smo učitelji nekatera orodja že v preteklih letih uporabljali za organizacijo pouka oziroma organizacijo dejavnosti in medsebojno komunikacijo. Med temi orodji je bila oziroma je spletna učilnica Moodle, ki se je izkazala za učinkovito orodje. Tako je bila moja odločitev, katero okolje uporabljati pri delu na daljavo, veliko lažja. Kljub različnim okoljem, ki omogočajo delo na daljavo (MS Teams, Google Classroom ….), smo bili enotnega mnenja, da nam učilnica Moodle ponuja vsa orodja, ki jih za delo potrebujemo, zato smo vztrajali. Že v poletnem času smo začeli spoznavati dodatna nova orodja, ki jih omenjeno okolje nudi. Ker je orodij veliko, čas pa je bil naš sovražnik, sem za učitelje pripravil nekaj krajših delavnic in celo vrsto video vodičev, preko katerih so se učitelji od marca do jeseni sproti učili uporabe orodij v okolju Moodle. Jeseni so bila na voljo še dodatna izobraževanja za nas učitelje, ki so jih pripravili študenti računalništva na pedagoški fakulteti. Z zavedanjem, da se lahko čez noč zgodi izobraževanje na daljavo, smo torej začeli novo šolsko leto. A pred nami je bila še težja naloga – kako za delo na daljavo usposobiti učence, še posebej najmlajše. Nastal je zelo obširen dokument, tj. načrt dela na daljavo. Učitelji smo se tako še naprej izobraževali, hkrati pa smo začeli usposabljati tudi učence. Na začetku šolskega leta smo jim predstavili spletne učilnice, jih seznanili s prijavo v učilnice, načinom komunikacije, jim ustvarili šolski elektronski naslov in jih seznanili z osnovnimi orodji v spletni učilnici. Takoj smo učitelji v prvih tednih novega šolskega leta učencem pri različnih predmetih pripravili nekaj poskusnih nalog v teh učilnicah. Oktobra smo se zopet znašli v nezavidljivi situaciji – čez noč smo zaprli šolske prostore. Ne morem reči, da nas je presenetilo, saj smo to vsekakor pričakovali. Zaradi nenadne preobremenjenosti učilnic so se pojavile začetne težave, ki so bile do neke mere tudi pričakovane. A veliko bolj nepričakovani so bili zelo energični negativni odzivi javnosti, kar smo v tistem trenutku sprejeli zelo umirjeno. Za delovanje spletnih okolij so se dan in noč trudili arnesovi strokovnjaki. Zaradi dolgoletnega medsebojnega sodelovanja v njihove storitve zaupamo,

zato smo bili prepričani, da bodo težave hitro odpravljene, kar se je dejansko tudi zgodilo. Njihove storitve se še vedno vseskozi nadgrajujejo, odpravljajo se napake, pomanjkljivosti, kar uporabniki opazimo ob nemoteni uporabi okolja. Nenazadnje nam je Arnes omogočil tudi licenčno uporabo aplikacije Zoom, preko katere izvajamo pouk v živo. Trenutno delo na daljavo s tehničnega vidika v večji meri poteka nemoteno, seveda pa to ne pomeni, da težav ni. Še vedno se pojavljajo težave v povezljivosti, ki se morda v današnjem času marsikomu zdijo nerazumljive. A dobra internetna povezava ni tako samoumevna, kot se zdi. Glede na podatke, lahko rečem, da naši učenci res nimajo večjih težav s povezavo, saj je občina poskrbela za dobro komunikacijsko infrastrukturo. Se pa občasno pojavljajo težave s povezljivostjo pri učiteljih, ki prihajamo iz različnih občin oziroma oddaljenih krajev. Šola je učencem omogočila tudi izposojo računalniške opreme, ki jo potrebujejo za delo na daljavo, s čimer smo odpravili marsikatero težavo. Na koncu lahko rečem, da je vsem skupaj, tako učiteljem kot učencem, delo na daljavo prineslo nove izkušnje. Vsi smo pridobili mnogo novih kompetenc na področju računalništva oziroma računalniške pismenosti, ki jo bomo v prihodnje lahko koristno unovčili. Tomaž Kušar, učitelj fizike in tehnike, računalničar

Luka Starič, 7. a


IZOBRAŽEVANJE NA DALJAVO

VSAKODNEVNO GIBANJE V ČASU ŠOLE NA DALJAVO

7

»Gibanje in šport sta kot začimba k jedi, nista glavna jed, naša osnovna življenjska dejavnost. Lahko prideta na vrsto na koncu, vendar je pomembno, da prideta na vrsto.« (Škof, 2020) Gibanje je prek dveh mehanizmov tesno povezano s kognitivnim delovanjem in posledično z zmožnostjo učenja tudi pri drugih predmetih. Prvi mehanizem, ki bi mu v računalniškem jeziku rekli strojna oprema, je prek aerobne vadbe, drugi mehanizem, ki spominja na programsko opremo, pa poteka prek vadbe zapletenih gibalnih struktur. Učitelji to vidijo zlasti v boljši pripravljenosti za učenje pri tistih otrocih, ki so dovolj gibalno dejavni. Tudi slovenske študije kažejo na izrazito boljši učni uspeh bolj gibalno učinkovitih šolarjev. Poleg tega pregled študij kaže, da se učinki gibalne vadbe na učni uspeh kažejo mnogo bolj, če je vadba dovolj intenzivna. Prek športne vzgoje otroci pomembno vplivajo na svoje telesno, duševno in socialno zdravje, se naučijo kompenzirati posledice pretežno sedečega načina življenja, hkrati pa učinkovito vplivajo na skladen telesni in gibalni razvoj ter boljši spanec. S športom navajamo otroka na prenašanje naporov, mu ob preizkušanju lastnih zmožnosti oblikujemo pozitivno samopodobo, s pomočjo iger razvijamo družbeno sprejemljive oblike obnašanja in ga usmerjamo k strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Večina staršev in otrok sicer športno vzgojo uvršča med najbolj pomembne šolske predmete za življenje otrok; v povprečju na četrto mesto, takoj za angleščino, matematiko in slovenščino. Je pa športna vzgoja z naskokom najbolj priljubljen šolski predmet. Starši vrednotijo športno vzgojo tako visoko, ker se zavedajo njenih investicijskih vrednot, tj. oblikovanja zdravega življenjskega sloga. Poleg tega obstaja vse več trdih dokazov, kako pomembno vpliva gibanje na kognitivni razvoj otroka, ne le v najbolj zgodnjem obdobju, temveč tudi kasneje.

Otroci sicer šport dojemajo kot zabavo, igro, možnost za druženje in sklepanje novih prijateljstev, zato se jim zdi športna vzgoja pomembna. Pri tem jim pouk športne vzgoje zaradi gibanja in večinoma drugačnega načina poučevanja kot pri drugih predmetih večinoma predstavlja razbremenitev od siceršnjega šolskega dela. Žal pa jih v času pouka na daljavo prepogosto »potegne« pred zaslon tudi po pouku. Učenci naše šole so med delom na daljavo dobivali gradivo– vadbe, preko spletne učilnice, gibalne ure smo izvajali tudi v živo preko zoom-a. Učenci od 6. do 9. razreda so izpolnjevali tabelo aktivnosti v dokumentu Moj tedenski dnevnik vadbe in na tak način sami spremljali svoj učinek pri vadbi. Hkrati s tem pa smo razvijali tudi učenčevo samostojnost in odgovornost. Povzeto po: Zakaj je športna vzgoja med šolanjem na daljavo še toliko bolj pomembna? (www.slofit.org) Matej Dreža, učitelj športa

ZIMSKI ŠPORTNI DAN V petek, 4. 12. 2020, smo izvedli zimski športni dan na daljavo. Učenci od 2. do 9. razreda OŠ Mokronog so lahko uživali v igrah na snegu, bili pa so tudi ustvarjalni, saj so izdelovali različne skulpture iz snega. Vsi učenci so si bili enotni, da jim je bil športni dan všeč, še bolj všeč pa bi jim bilo, če bi ga lahko izvajali skupaj s svojimi sošolci in prijatelji.


8

STROKOVNE SLUŽBE

KNJIŽNICA

Po jesenskih počitnicah smo bili ponovno primorani spremeniti način dela zaradi epidemije virusa SARS-CoV-2. Pouk na daljavo je zahteval spremembe pri vseh strokovnih delavcih, tudi pri delu šolskega knjižničarja in šolske knjižnice. Šolska knjižničarka se je odločila, da nadaljuje z ustvarjanjem spletne učilnice »virtualna šolska knjižnica« kot v prvem valu epidemije. Tu so bili redno objavljeni aktualni dogodki (virtualni knjižni sejem, obletnice avtorjev …). Objavljene so bile vsebine in informacije, koristne za vse uporabnike šolske knjižnice. Zbrana so bila tudi gradiva in povezave, preko katerih je bilo omogočeno digitalno branje ali poslušanje pravljic. Knjižnica je ves čas nudila podporo pri pouku na daljavo. V drugi polovici decembra sem učiteljicam razredne stopnje ponudila izvedbo ure KIZ z decembrsko tematiko. Učiteljice so lahko izbirale med tremi vsebinami. Med delom od doma sem izvedla tudi nakup novih knjig. Preverila sem knjižne novosti, ugodnosti različnih založb in knjige naročila pri zastopnikih založb. Z veseljem sem pričakala pakete knjižnih novosti. Knjige je bilo potrebno vpisati v sistem COBISS, jih opremiti z žigom in nalepko ter jih zaviti. Knjige so že na voljo za naše uporabnike. Med delom na daljavo sta se učenje in branje preselila na splet. V drugem valu epidemije je bila dovoljena izposoja knjig tako v šolskih kot tudi v splošnih knjižnicah. Tako smo v tem času ponudili možnost izposoje gradiva tudi iz naše šolske knjižnice. Ustvarila sem virtualno tablo v aplikaciji Padlet, kjer sodelujejo učenci s svojimi prispevki.

Poleg vsega dela z in za uporabnike je v knjižnici potrebno voditi tudi statistiko. Tako sem v decembru pripravila tudi Poročilo o delu šolske knjižnice za NUK. V danih razmerah šolska knjižnica opravlja poslanstvo in naloge šolske knjižnice po svojih najboljših močeh. Kljub vsemogoči IKT opremi in številnim novim orodjem, ki nam olajšajo delo, vseeno nič ne more nadomestiti stika v živo z uporabniki – učenci, ki z zvedavimi očmi v roke vzamejo knjigo, jo prelistajo in odnesejo domov. Sandra Fišter, šolska knjižničarka

DELAVNICE O ČUSTVIH Ljudje smo kot snežinke … podobni smo si, vendar vsak po svoje žari … V času izobraževanja na daljavo smo se tudi na delavnicah srečali preko Zooma in preverili, kako ''žarimo'', sprejemamo nastalo stanje in v kakšni psihofizični kondiciji smo. Svojevrsten izziv je bil, da pripravim učence od 6. do 9. razreda, da spregovorijo o svojih občutkih, strahovih, potrebah in željah. Četudi smo se dobili preko Zooma, smo se s pomočjo raznovrstnih aplikacij in tehnoloških možnosti približali izvedbi psihosocialnega programa v razredu. Razdelili smo se v manjše skupine (breakout rooms), v katerih smo debatirali in izpovedovali notranje občutke. Za nazorne prikaze dogajanja v naših glavah, ko je prepolna negativnih misli, smo si ogledali video demonstracijo s steklenico, polno bleščic. Pri zbiranju idej na različna vprašanja smo si pomagali z aplikacijo Tricider.


STROKOVNE SLUŽBE

Vprašanja so bila: Kaj storiš, ko si zelo jezen? Kaj bi svetoval sošolcu, ki mu je dolgčas? Kaj storiš, ko se počutiš slabo? Na splošno je bilo med učenci večkrat povedano, da so zaskrbljeni, da se spopadajo z dolgčasom po opravljenih domačih nalogah in z različnimi čustvi ter da je prisotna apatičnost. Slišati pa je bilo tudi pozitivne plati izobraževanja od doma. Te so, da si sami določajo čas opravljanja nalog, imajo več časa za družino, več ur spijo, so pod manjšim stresom in ni dnevnih migracij.

9

Zaradi pogosto omenjenega dolgčasa smo ugotavljali, da dolgčas pravzaprav ni slab, saj to pomeni, da smo že vse nujno postorili in imamo čas za prostočasne dejavnosti. Nekateri so se na tej točki vprašali, kaj sploh radi počnejo in kaj jih zanima. Naša srečanja v okviru razširjenega programa smo zaokrožili v duhu optimizma, da imamo vpliv na nekatere stvari in jih lahko spreminjamo na bolje. Natalija Počivalšek, pedagoginja in izvajalka RaP

SVETOVALNA SLUŽBA Učencem, pri katerih smo zaznali težave pri delu od doma, smo organizirali »pomoč učitelja tutorja«. Namen je bil, da so učitelji učencem pomagali pri organizaciji in razporeditvi njihovega dela, pri tehničnih težavah in razlaganju učne snovi, predvsem pa pri motiviranju, Pogrešam trkanje učencev in sodelavcev spodbujanju in spremljanju šolskega dela. Tedensko smo spremljali delo na vrata pisarne; čas, ko so včasih bili učencev in se o njih pogovarjali. med petminutnim odmorom v pisarni trije učitelji, pred vrati pa še dve učenki. Sedaj je vse tako mirno, občasno to tišino Svojevrsten izziv je bila organizacija tehniškega dne za devetošolce, ki bi preseka jok moje malčice, najpogosteje pa zvok mobilnega telefona. V tem času morali na OŠ Trebnje poslušati predstavitve treh izbranih šol in obiskati sta najbolj obremenjena moj e-poštni eno delovno organizacijo. Ker učencev predal in polnilec za telefon, ki je v nismo mogli odpeljati tja, smo ''šole povprečju v uporabi dvakrat dnevno. pripeljali k njim''. Komunikacija s sodelavci, starši, strokovnimi sodelavkami iz zunanjih Učenci so spoznali šolski sistem, se institucij in učenci poteka preko seznanili z različnimi vprašalniki in se telefonskih klicev in po vnaprej preko Zooma udeležili predstavitev določenem razporedu preko Zooma. različnih srednješolskih programov, na Delo se je spremenilo; nisem v srečanja pa so se »vklopili« tudi bivši neposrednem stiku »face to face« z učenci naše šole, ki so predali ljudmi, ampak veliko več časa preživim za devetošolcem pomembne informacije. računalnikom in telefonom. V času izobraževanja na daljavo sem si ustvarila spletno učilnico oz. spletno pisarno, kjer sem obešala vsa aktualna obvestila. Kljub temu da so bila vrata '' spletne pisarne'' na široko odprta, le-ta ni bila tako obiskana kot v šoli.

Jeseni sem oblikovala in analizirala spletno anketo, v kateri smo preverjali, koliko so učenci obremenjeni z delom za šolo, koliko časa namenijo športnim aktivnostim, ponavljanju in utrjevanju učne snovi, zanimal pa nas je tudi psihosocialni vidik šolanja na daljavo.

Pripravila sem petkov ''Čvekizoom'', kjer smo se z učenkami, ki so se priključile, pogovarjale in zabavale v spuščenem vzdušju, pokazale pa so tudi svoje skrite talente. Najbolj me je razveselilo dejstvo, da ljudje v času, ko smo morali vzdrževati fizično distanco, niso pozabili na pomoč, empatijo in sočutje drug drugemu. Name so se obrnili predstavniki naše občine, sodelavka in občanka z željo po (materialni in finančni) pomoči družinam naših otrok. Kontaktirala sem razrednike ter starše, da je pomoč prišla do naslovnikov. Teja Peterle, šolska svetovalna delavka

Na šoli smo omogočili izposojo šolskih računalnikov in tablic za učence iz socialno šibkejšega okolja, družine z več šoloobveznimi otroki ali tistim, ki so se jim naprave pokvarile. Skupno smo izposodili 17 naprav.

Z učenci sem bila v stiku posredno, preko učiteljev in staršev, največ sem bila v S pomočjo povratnih informacij učiteljev, stiku z devetošolci glede kariernega staršev in učencev smo poučevanje na svetovanja in šestošolci glede daljavo nekoliko prilagodili, predvsem organiziranja časa in učenja v času dela tako, da so imeli učenci več na daljavo. videokonferenc oz. pouka v živo.

Bor Moltara, 7. a


10

ČASOVNA KAPSULA

ČASOVNA KAPSULA UČENCEV 2. TRIADE

Kaj je zaznamovalo čas, ko smo se izobraževali od doma? Katera je bila najpogosteje izrečena poved staršev? Kaj so učenci najpogosteje jedli? Katera pesem se je vrtela po radiu oziroma na "play listi" na YouTube kanalu? Katere so bile najbolj priljubljene računalniške igrice? To smo decembra 2020 preverjali pri učencih od 4. do 9. razreda. Zbrali smo njihove najpogostejše odgovore in jih ujeli v časovno kapsulo.

NAJPOGOSTEJŠA BESEDA: • šola • korona • naloga • Zoom nalnik raču •

POVPREČNO ŠTEVILO UR SPANJA: 8–9 ur

NOVA VEŠČINA, KI SEM SE JE NAUČIL: • kuhanje • žongliranje • hitro tipkanje • pisanje pesmi • likanje oblačil

NAJPOGOSTEJE POSLUŠANA PESEM: • OMG What's Happening • Savage Love • Dance Monkey • Despasito

NAJVEČKRAT OBISKANA SPLETNA STRAN: • Spletne učilnice • YouTube • poštni predal Arnes • Interaktivne vaje • 24ur.com

NAJPOGOSTEJŠA POVED, KI JO REČEJO STARŠI: • Si naredil nalogo? • Pojdi se učit. • Beri navodila! • Kdaj imaš Zoom? • Komaj čakam, da greste v šolo.

NAJPOGOSTEJE UPORABLJENO SOCIALNO OMREŽJE: • YouTube • TikTok • Viber • Instagram • Snapchat

STVAR, KI MI GRE NAJBOLJ NA ŽIVCE: • računalnik • policijska ura • geslo za spletne učilnice • zapiranje občin • prepoved druženje

POVPREČNO ŠTEVILO UR IGRANJA RAČUNALNIŠKIH igric na dan:2–3 ure Pripravile: Sandra Fišter, Teja Peterle, Nastja Stropnik Naveršnik


ČASOVNA KAPSULA

11

ČASOVNA KAPSULA UČENCEV 3. TRIADE

NAJPOGOSTEJE UPORABLJENO SOCIALNO OMREŽJE: • YouTube • TikTok • Viber • Instagram • Snapchat • Pinterest

NAJPOGOSTEJŠA JED: • jajca • pomfri • testenine • palačinke • burek • sendvič

NAJPOGOSTEJŠA BESEDA: • naloga • dolgčas • lakota • šola • šola • Zoom

NAJPOGOSTEJE UPORABLJENI ČUSTVENČEK:

NAJLJUBŠE SERIJE: • Solze v raju • Vohunterji • Friends • Big bang theory • Stranger things • Šepetalka duhov

NAJPOGOSTEJE POSLUŠANA PESEM: Savage Love

POVPREČNO ŠTEVILO UR SPANJA: 8–9 ur

NAJLJUBŠA RAČUNALNIŠKA IGRICA: • Farming simulator • Forza Horizon • Hearts of Iron • Rising Storm 2: Vietnam • Minecraft • Fortnite • Grand Theft Auto

3 STVARI, KI SE JIH NAJBOLJ VESELIM, KO BO KONEC KARANTENE: • druženje s prijatelji/sorodniki • potovanje • nakupovanje • obisk restavracij • obisk babice in dedka

POVPREČNO ŠTEVILO UR SEDENJA NA DAN: • 3–5 ur (43 učencev) • 6–7 ur (16 učencev) • 8–10 ur (11 učencev)


12

KRAŠKI ROB

DNEVI DEJAVNOSTI

Obsredozemska pokrajina je pokrajina s čudovitim pogledom na Koper in Trst, z vonjem po morju in zimzelenih rastlinah. Na naši šoli je to vsako leto težko pričakovana ekskurzija 8. r., ki jo ima na seznamu dni dejavnosti. Kaj pa letos, ko so nas epidemija, in z njo povezani ukrepi, prisilili, da delamo od doma? Kako v takih razmerah sploh na ekskurzijo?

Izziv smo uspešno rešili z gospodom Francijem Malečkarjem in gospo Violeto Zorko, učiteljema iz Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Skupaj smo pripravili aktivnosti za dan dejavnosti, ga 1. decembra izvedli in ob koncu delo tudi ovrednotili. Pravzaprav se je ekskurzija začela že dan prej, ko smo se z osmošolci dobili na video razredni uri. Učence sem seznanila s tem, kako bo dan potekal, kaj bodo počeli in kaj se bodo naučili. Čisto zares pa smo se na pot »odpravili« v torek, 1. 12., ob 8.00. Na video srečanju, s katerim smo začeli dan, je gospod Franci predstavil naravne in družbene značilnosti pokrajine, predvsem pa izpostavil, kako se ljudje v teh krajih res trudijo živeti v sožitju z naravo, kako so z njo povezani pa tudi, kako jo spreminjajo in kako so se nekateri posegi izkazali za nepremišljene in celo škodljive.

Gospod Malečkar je za ta namen na različnih lokacijah posnel kar petnajst kratkih video posnetkov. Vsebine so učenci uporabili pri reševanju nalog na učnem listu. Ob 11.00 smo se znova dobili na video srečanju, namenjenem predvsem zastavljanju vprašanj glede nalog. Sledila je še oddaja učnih listov po elektronski pošti, gospod Franci in gospa Violeta sta jih natančno pregledala, meni pa posredovala rezultate dela. O njih smo se z učenci pogovorili na naslednji uri geografije. Z ekskurzijo »na daljavo« smo se srečali prvič. Gotovo je, da neposrednega pogleda na pokrajino ali vsaj pogleda skozi okno avtobusa ne more nadomestiti še tako kakovostno pripravljena vsebina na ekranu računalniku. A poiskali smo način, s katerim smo se temu najbolj približali. Želja obiskati soline, grad Socerb, se spustiti v Sveto jamo ali si ogledati viadukt v Črnem kalu in cerkev z nagnjenim zvonikom pa pri večini učencev seveda ostaja.

Sledilo je samostojno delo učencev. V spletni učilnici so se ob PPT lotili samostojnega spoznavanja Kraškega roba. Prebrali so besedila in si ogledali fotografije, še posebej zanimivi pa so bili kratki video posnetki.

Marjetka Ganc, učiteljica geografije

KULTURNI DAN Zadnje decembrske dni smo želeli učencem pripraviti zabavnejšo obliko pouka v slogu veselega predbožičnega vzdušja. Tako smo predzadnji dan v koledarskem letu 2020 za učence od 6. do 9. razreda pripravili kulturni dan. Učenci so si ogledali nizozemski film z naslovom Nenavaden teden s Tesso. Termin je odlično sovpadal, kajti ravno takrat je RTV Slovenija brezplačno predvajal film. Tako smo lahko dan dejavnosti izpeljali povsem brezplačno. Verjetno pa tudi prvič, da so si učenci film ogledali in opravili dan dejavnosti kar iz domačega naslanjača ali iz postelje. Film govori o prijateljstvu, odraščanju, prvi zaljubljenosti, osamljenosti, družinskih skrivnostih, o vprašanjih minljivosti in smrti. V filmu smo spoznali 11-letno Tesso in 10-letnega Sama, ki sta nas odpeljala v svet pustolovščin. Učencem je bil film zelo všeč.

Po ogledu filma so s pomočjo projekcije, ki sva jo pripravili, raziskali, kje so snemali film, kdo je režiser, spoznali so filmske žanre in poklice, ki sodelujejo pri nastajanju filma. Nato si je vsak učenec izmed 5 ponujenih nalog izbral 2 in ju opravil. V aplikacijo Padlet so lahko zapisali podobna vprašanja, ki se jim porajajo, kot Samu; lahko so raziskovali barve in zvok v filmu; lahko pa so razmišljali o glavnih temah filma, jih preslikali v svoje življenje in napisali refleksije. Mateja Čoha in Nastja Stropnik Naveršnik, učiteljici slovenščine


13

DNEVI DEJAVNOSTI

EMONA

V času korona razmer so učenci 6. razreda spoznavali rimsko Emono na daljavo. Skozi pisne vire, slikovno in video gradivo so ugotavljali, kaj so Rimljani jedli, kako so se oblačili, kako je bila Emona zgrajena in zavarovana pa tudi, kako so meščani preživljali svoj vsakdan. Najbolj zanimive so bile naloge, kjer so lahko klikali na posamezne vire in iskali odgovore. Seveda pa brskanje po spletu in branje niso nadomestilo za pravi obisk Ljubljane. Vseeno pa so spoznali kar nekaj novih zanimivosti, med njimi tudi to: Ali ste vedeli, da so Rimljani k prehrani dodajali posebno omako garum, to je ribjo omako, za katero so nekateri tedanji kronisti trdili, da je »odvratna in smrdeča«. Drugačen od obiska stare Emone pa je bil praktični del tehniškega dne. Učenci so si izbrali nalogi in poskušali biti čim bolj podobni Rimljanom. Nekateri so se oblačili v toge, drugi so risali osebno izkaznico Emonca ali pisali jedilnik pa tudi izdelovali mozaike. Ksenija Rožman, učiteljica zgodovine

»Naloge so bile še kar zabavne. Meni bi bilo lažje v Ljubljani, čeprav je bilo tudi doma zabavno.« Anja, 6. a

»Meni je bil tehniški dan zelo zabaven in poučen, škoda, da nismo Emone spoznali v živo.« Nejc, 6. b

Ilustracijo narisala in osebno izkaznico Emonca napisala Alenka Šmit; na fotografijah Lenart Kostrevc in Domen Sebanc, 6. b

»Meni je bilo všeč, ampak bi bilo bolj zanimivo, če bi bili v šoli.« Alenka, 6. b

RAZSTAVA MODELOV BIVALIŠČ SKOZI ZGODOVINO Učenci 6. razredov so pri pouku predstavili različne modele bivališč skozi čas. Pri tem so raziskovali, s kakšnimi orodji in materiali so jih v preteklosti izdelovali, kako so bili ljudje v njih varni in jih primerjali z bivališči danes. Nastala je zbirka izdelkov, ki smo jih razstavili v skupnem prostoru. Učencem je bilo delo všeč, zadovoljni so bili s svojimi dosežki, saj so na drugačen način predstavili svoje znanje. Dobili pa so tudi nekaj praktičnih izkušenj iz načrtovanja dela, uporabe znanja v praksi in predstavitve svojega dosežka. Ksenija Rožman, učiteljica zgodovine

Osebna izkaznica Emonca Starost: 135 let Odkrit leta: 1836 Višina: 145 cm Višina stebra: 335 cm Material: ulit bron, pozlačen Steber: korintski Naslov za ogled: stalna razstava Rimski lapidarij Narodnega muzeja Slovenije


14

"V PIŽAMI NA ZOOM"

UČENCI O ŠOLI

šestošolci o šoli na daljavo Izobraževanje na daljavo je temeljito spremenilo učenčev in učiteljev vsakdan; pouk se je iz učilnic preselil v otroške sobe, kuhinje, dnevne sobe in kabinete; računalnik je postal najnujnejši učni pripomoček; sošolci in prijatelji so postali le še virtualni soudeleženci na zoom srečanjih; učitelji pa "avatarji" s pristnim glasom v interaktivnih videih in projekcijah. Učenci 6. a in 6. b so razmišljali, kako se je spremenilo njihovo šolanje; katere prednosti, slabosti in zanimivosti prinaša izobraževanje na daljavo.

PREDNOSTI s sošolci se lahko skupaj učim preko Zooma imam manj naloge imam manj ocenjevanj lahko dlje časa spim lahko si sam organiziram dan sam določim, kdaj se bo začel pouk v miru si pripravim zajtrk in začnem s poukom med poukom in nalogami si lahko vzamem odmor šolo začnem s predmetom, ki ga imam najraje imam več časa zase doma lahko pomagam pri opravilih sem bolj samostojen več časa imam za reči, ki jih imam rad sem do 13. ure v pižami in mi je udobno šolsko delo končam prej kot v šoli več časa preživim z družino

ZANIMIVOSTI vse naloge oddamo na računalnik in se nič ne pomeša, izbriše, izgubi postala sem učiteljica mlajšemu bratcu če vprašam mamo ali očeta za pomoč, včasih ne znata odgovoriti ocenjevanja in preverjanja imamo prek kvizov če se mi ne ljubi poslušati, učitelja/učiteljico "mutam" pouk preživim v pižami prej so nas starši podili stran od računalnika, zdaj pa moramo sedeti pred računalnikom in se učiti

SLABOSTI slaba internetna povezava, sošolci "zmr znejo" med poukom ne morem se družiti s prijatelji pogrešam sošolce in učitelje pogrešam pogovor, druženje, stik v živo ne dobim tako dobre razlage snovi kot v šoli nihče nam ne "teži" preveč časa preživim pred računalnikom delam sam, ni dela v dvojicah ali skupinah med delom me moti bratec manj se naučim ne morem v živo vprašati učitelja za pom oč imam težave s koncentracijo, ne mor em se zbrati naporno mi je izgubil sem motivacijo

Pripravili učenci 6. a in 6. b z učiteljico Nastjo Stropnik Naveršnik, razmišljali so po metodi NPZ (Edwarda de Bona CoRT 1).


15

UČENCI O ŠOLI

"VEČ PRAVLJIC IN VEČ SPANJA"

četrtošolci o šoli na daljavo Učence 4. r. smo vprašali, kako so se imeli v času šole na daljavo, kaj jim je bilo najbolj všeč in kaj so pogrešali. Ni mi bilo všeč, ker sem se težko zbral in ni bilo učiteljice, da bi mi pomagala. Veliko sem bil za računalnikom. Včasih mi je ponagajal tudi ZOOM. Všeč mi je bilo, da sem lahko dlje spal in si naredil svoj urnik. Sem pa zelo vesel, da smo spet v šoli. NIK Všeč mi je bilo, da sem lahko dlje spala, bilo je manj naloge in rada sem poslušala, ko nam je učiteljica brala. Včasih mi je nagajal internet, včasih nisem razumela navodil, veliko sem bila za računalnikom … zato sem zelo vesela, da smo spet v šoli. ASJA Pogrešal sem sošolce in nagajal mi je internet. Bilo pa je manj naloge in lahko sem si sam razporedil čas. ALEKSANDER MAKS Všeč so mi bili tehniški dnevi. Lahko sem dlje spala in kmalu končala naloge. Všeč mi je bilo, ko nam je učiteljica brala pravljice in bilo je veliko zanimivih posnetkov. Bili pa smo preveč za računalnikom in včasih ni delovalo. VITA

Všeč mi je bilo, ko smo delali iz snega. Pri delu je bila lahko mami zraven. ZOOM je včasih nagajal. Likovne naloge so bile naloge. SANDRA

Všeč mi je bil športni dan in navodila za tehniko. Tudi ZOOM-i so bili zanimivi. Pogrešal sem prijatelje in druženje. DAVID

Všeč mi je bila športna. Veselila sem se ZOOM-ov, da sem videla prijatelje. Všeč mi je bilo, da sem lahko dlje spala in bila več časa z družino. Pogrešala sem igro s prijatelji. LUCIJA

Dlje sem lahko spal, všeč so mi bili ZOOM-i, sam sem si naredil urnik in veliko sem se naučil. Imel sem slabšo koncentracijo kot v šoli in pogrešal sem domače naloge. ANEJ Imel sem več prostega časa. Šolanje na daljavo mi je bilo všeč. Spletna učilnica je bila zelo zanimiva. Ni mi bilo všeč, kadar smo imeli kaj za prepisati in ZOOM-i. LOVRO Dlje sem spal. Všeč so mi bili dnevi dejavnosti. Bili so zanimivi posnetki. Včasih mi je nagajal internet in težko sem se skoncentriral. Pri likovni mi ni bilo všeč ustvarjanje z naravnimi materiali. FILIP

Med delom nisem bil zbran in sem včasih delal do večera. Bil sem več zunaj. Pri delu mi je pomagala mami. PATRIK Všeč so mi bili ZOOM-i. Imeli smo veliko časa, da smo vse naredili in lahko sem dlje spal. Bil sem veliko za računalnikom in včasih ni bilo povezave. Imeli smo dobre video razlage. ALJAŽ Všeč mi je bilo, da je lahko učiteljica izklopila mikrofone, da smo pisali pesmice in delali knjige. Včasih je nagajal internet. MIA R. S.

Všeč so mi bili ZOOM-i in zanimive naloge. Želel sem se hitro vrniti v šolo. Preveč časa sem bil na računalniku. Pogrešal sem domače naloge. MATEVŽ Nisem bila dovolj skoncentrirana. Nisem marala ZOOM-ov, kadar so bili zjutraj, saj sem rada dlje spala. Naloge sem delala dlje kot v šoli. Veliko časa sem bila zunaj. MIA S. Všeč mi je bil ZOOM, ko je učiteljica brala pravljice. To, da smo bili doma, mi ni bilo všeč. Internet je včasih nagajal in preveč sem bila za računalnikom. Vesela sem, da smo spet v šoli. ŽIVA

Dlje sem spal, všeč mi je bila športna, da sem bil zunaj. Všeč so mi bili ZOOM-i. Včasih je kaj nagajalo na računalniku. NEJC Dlje sem spal in delal v svojem tempu. Me je pa vsaka stvar zmotila in pogrešal sem sošolce. JURE

Lahko sem bila dlje budna in dlje spala. Ni mi bilo všeč, ko so me starši silili, da naredim plakat za družbo. Vesela sem bila, ker ni bilo domačih nalog. NIKA

Všeč so mi bile pravljice, da smo se pogovarjali na ZOOM-ih in da ni bilo veliko naloge. Vesel sem, da smo spet v šoli. SUVAD

Všeč mi je bila naša spletna učilnica in da sem videl sošolce na ZOOM-ih. Imel sem občutek, da se veliko učim in pri tem mi je pomagala mami. Rad sem imel športno in zanimivo mi je bilo spoznati Ljubljanski grad in Hišo eksperimentov. Bil sem preveč za računalnikom in včasih ni delovala povezava. ŽIGA Bil sem več časa zunaj in lahko sem več spal. Preveč sem bil za računalnikom. ŽAN Ni mi bilo všeč, ker sem včasih pozabila oddati nalogo ob pravem času. Včasih nisem razumela navodil in bila predolgo za računalnikom. Bila pa sem več časa z družino in dlje sem spala. BRINA Lahko sem dlje spala, sama sem si razporejala čas in nalog je bilo manj. Pri nemščini smo igrali Kahoot. Med dnevom dejavnosti smo si ogledali Hišo eksperimentov in Ljubljanski grad. Bilo je zabavno, vendar sem pogrešala sošolce. NEŽA Včasih je nagajala povezava. Všeč so mi bili ZOOM-i in lahko sem dlje spal. LUKA Všeč mi je bilo, ko smo imeli razredni koncert preko ZOOMa in igrali inštrumente. Imela sem več miru pri delu. Bilo je veliko zanimivih posnetkov. Kadar sem hitro naredila vse, sem bila lahko dlje zunaj. EVA

Andreja Bebar, razredničarka 4. r.


16

POUK V 1. RAZREDU

POUK NA DALJAVO

ROBOT IZ ODPADNEGA MATERIALA V času pouka na daljavo nam bodo najbolj v spominu ostale tiste dejavnosti, kjer smo razvijali svoje ročne spretnosti, domišljijo in kjer smo lahko svobodno ustvarjali. Ena od takšnih nalog je bila izdelava robota iz odpadnega materiala. Priznamo, da so nam kdaj priskočili na pomoč tudi naši starši.

POUSTVARJANJE PO PREDSTAVI KADAR V HIŠI SNEŽI V mesecu decembru smo imeli kulturni dan in si ogledali predstavo Kadar v hiši sneži. Učenka Iva Berk je bila nad predstavo tako navdušena, da je dobila idejo za poustvarjanje. Iz belih nogavic je izdelala snežaka, ki ji je bil tako všeč, da je izdelala še enega za bratca, pa še enega za sorodnike in sosede in jih izdelovala, dokler ni v hiši zmanjkalo belih nogavic.

Janja Cajner, razredničarka 1. r. na podružnični šoli Trebelno

ZIMSKI ŠPORTNI DAN Navdušeni smo bili, ko smo v spletni učilnici prebrali, da imamo zimski športni dan. Nekateri smo si privoščili tudi sladico na sankališču. Mmmmm, njamiiii …


POUK NA DALJAVO

POUK V 1. RAZREDU

V 1. razredu zelo radi ustvarjamo. Tudi v času šolanja na daljavo smo komaj čakali, da so bile na urniku ustvarjalne in likovne dejavnosti. Učiteljici sta naloge oblikovali tako, da smo čim več časa preživeli v naravi, naš likovni material pa so bili pogosto kamenčki, vejice, mah in drevesni listi, pa tudi iz krompirja smo ustvarjali. Kljub pestrim dejavnostim in nalogam pa smo prav vsi komaj čakali, da se vrnemo v šolske klopi, saj smo močno pogrešali branje pravljic v živo in ne prek video srečanj ter igro in klepet z vrstniki.

ZAKAJ PRVOŠOLCI IN PRVOŠOLKE RADI HODIJO V ŠOLO? radi računamo težke račune, uživamo v poslušanju pravljic, razredno gledališče je zelo zabavno, igra med odmorom nas sprosti, raziskovalni pouk v naravi je super, veseli smo, kadar so na urniku šport, glasbena in likovna umetnost, komaj čakamo, da se bomo naučili vse črke, da bomo lahko brali debele knjige. Učenci in učenke 1. razreda z učiteljicama

17


18

DNEVI DEJAVNOSTI V 2. RAZREDU ZIMSKI ŠPORTNI DAN V mesecu decembru nas je narava presenetila s snegom. Zato smo zimsko idilo izkoristili za izvedbo športnega dne na daljavo. Učenci 2. razreda so se sankali, izdelovali snežene skulpture in se igrali na snegu. Po njihovih pripovedovanjih je bil dan zelo zanimiv ter športno aktiven.

PRIPRAVE NA VELIKO NOČ Učenci drugega razreda so v času korone dan posvetili pripravi na velikonočne praznike. Skupaj s starši so barvali pirhe, pekli kruh in potico ter doma pripravili velikonočno vzdušje. Svoje velikonočne dobrote so z veseljem pokazali sošolcem in učiteljici. Janja Blatnik, razredničarka 2. r.

POUK NA DALJAVO


POUK NA DALJAVO

MATEMATIKA V 3. RAZREDU

19

Bil je ponedeljek, 9. 11. 2020, ko bi po vseh pravilih morali sedeti v naši šolski učilnici in dan po podaljšanih počitnicah začeti z zabavnimi zabavnimi nalogami, a smo ostali doma. Preselili smo se pred računalniške ekrane in šolsko učilnico je zamenjala spletna učilnica, ki kljub barvam in sličicam ni tako zabavna kot tista prava. Kaj ji vendar manjka? Manjkajo sošolci, manjka smeh, manjka pogovarjanje, manjka prava razlaga učiteljice, manjka opozarjanje običajno vedno enih in istih učencev, manjka popravljanje napak … Pri pouku na daljavo sem se srečevala z novimi težavami, ki jih običajno v razredu nimam. Največja težava je bila, kako učencem čim bolj nazorno in jasno razložiti učno snov. Nimam jih pred seboj, ne vidim njihovih pogledov, ki mi največkrat povedo, ali snov razumejo ali ne. Kljub temu smo se dela lotili hrabro, učenci so bili motivirani in še vedno so, kljub temu, da peljemo že 10. teden. Pouk je drugačen kot v normalnih okoliščinah, saj je delo veliko bolj individualno in temelji na moji razlagi ter učenčevem samostojnem delu. Metode in oblike dela se razlikujejo, saj le na tak način učenci ostanejo motivirani za delo in ne vedo, kaj jih čaka naslednji dan. Veliko sodelujemo preko ZOOM srečanj, ki so v zadnjih tednih na sporedu dnevno. Poleg tega imajo učenci možnost, da se pridružijo dopolnilnemu oziroma dodatnemu pouku ali opravijo bralno značko.

Vsa gradiva za delo jih dnevno pričakajo v spletni učilnici, kjer so razporejena po predmetih. Teme, ki jih obravnavamo, so v istem vrstnem redu, kot bi bile, če bi jih obravnavali v šoli in so usklajene z učnim načrtom. Večjih težav mi učenci ne sporočajo, se pa vsekakor kažejo razlike v znanju med njimi. Pri matematiki nas je po počitnicah čakalo ocenjevanje znanja, in sicer iz snovi, ki smo jo utrjevali in preverjali že preden smo odšli na počitnice. Računanje do 100 s prehodom, zapis števil z besedo, števila do 100, zaporedje in besedilne naloge smo morali po zelo dolgih počitnicah najprej ponoviti. Ker so učenci že nestrpno čakali nov sklop snovi, smo ocenjevanje izvedli na daljavo. Po ocenjevanju smo pričeli z novo snovjo, in sicer je bila na vrsti poštevanka. Če so bili učenci na začetku nad poštevanko zelo navdušeni, je to veselje postopoma izginjalo. Več poštevank kot smo spoznali, manj veseli so bili nekateri. Obravnavo posamezne poštevanke vedno začnemo z razlago. Pred razlago učence čaka motivacijska naloga, ki se

navezuje na snov, ki sledi v osrednjem delu, ali pa naloga, s katero ponovijo snov preteklih ur. Po razlagi poštevanko zapišejo v zvezek, nato pa rešijo še nekaj vaj v delovnem zvezku ali pa jim naloge napišem jaz. Na teden vzamemo največ dve novi poštevanki, vmes pa namenimo ure utrjevanju. Monotonost razbijem s kakšno drugo snovjo, ki jo učenci že znajo. To so prikazi, branje podatkov iz preglednic, reševanje matematičnih problemov, večkotniki, deli celote … Vsake toliko časa pišemo tudi preverjanje znanja, da dobim vpogled v to, kaj znajo in kje imajo največ težav. Utrjujemo na več načinov. Včasih sestavim učni list, drugič poiščemo interaktivne vaje, tretjič sestavim kviz v spletni učilnici, četrtič preko ZOOM-a rešujejo naloge v skupinah. Zadnje jim je po pripovedovanjih najbolj všeč, saj si med seboj pomagajo in se tudi malo »podružijo«. Od učencev redno prejemam rešene naloge, ki jih pregledam, popravim in jim pošljem povratno informacijo. Včasih si rezultate

pregledajo sami s pomočjo rešitev, ki jih naložim v spletno učilnico. V forumu mi nato sporočijo, kako jim je šlo. Kljub temu, da pouk poteka na daljavo, samo delo pri matematiki ni veliko drugačno, kot bi bilo sicer v razredu. Drugačna je razlaga, ki bi bila v razredu bolj konkretna. Poštevanka je namreč snov, ki od učencev zahteva samostojno učenje in ponavljanje. Teja Makše, razredničarka 3. r.


20

POUK NA DALJAVO

LIKOVNA VZGOJA V 4. RAZREDU NEJA IN PETELIN SREČKO Neja je četrtošolka s PŠ Trebelno, njen brat Luka pa sedmošolec; njuna velika strast je branje. Prebrala sta že veliko knjig. Sedaj pa sta se poizkusila še v obratni vlogi. Idejo sta dobila na dvorišču stare mame, kjer se je domačim kokošim sredi poletja pridružila kokoška Zalka in dvanajst piščančkov. S pisanjem sta zapolnila dolgočasne dneve, ko sta bila zaradi epidemije covid-19 sama doma. Tako je nastala čisto prava knjiga s pisateljico Nejo in ilustratorjem Luko. Ob vrnitvi učencev v šolske klopi je Neja svojo knjigo predstavila sošolcem. Nad zgodbo so bili navdušeni in ponosni na sošolko. Prav zato so s poustvarjanjem zgodbe nadaljevali pri likovni umetnosti, zato je vsak učenec naslikal še svojega petelina Srečka, ki bi se prav gotovo dobro znašel v Nejini zgodbi. Saša Brudar, razredničarka 4. r. na podružnični šoli Trebelno

Učenci 4. razreda PŠ Trebelno so odgovorili na vprašanje, zakaj imajo raje pouk v šoli kot doma: • Lahko sem s sošolci in imam družbo. • Več si zapomnim, ker učiteljica sproti razloži in pokaže. • Takoj lahko vprašam, če česa ne razumem ali ne znam. • Lahko se skupaj igramo. • V šoli je bolj zabavno. • Učimo se drug od drugega. • Izvajamo zanimive poskuse. • Ne bolijo me oči od računalnika.

ANKETA

• Ni potrebno gledati, kdaj imam zoom. • Lahko delamo razredne predstave in plešemo. • Raje imam kosilo v šoli, ker dobimo tudi sladico. • Hrano mi postrežejo učiteljice. • V šoli je bolj raznolika hrana kot doma. • Doma je vse brez veze, v šoli pa zabavno. • Šport v šoli je super, doma se mi ne ljubi telovaditi. • V šoli lahko igramo skupinske športe. • Učiteljica je ves čas z nami, se pogovarja in odgovori na vsa vprašanja.


POUK NA DALJAVO

21

DRUŽBA V 5. RAZREDU

Ura družbe v živo se je pričela ob deseti uri. Učenci so počasi kapljali in se vklapljali, nekaj minut so imeli čas, da malo poklepetajo. Na začetku vsake ure smo namenili pet minut gibanju. S kratkimi gibalnimi aktivnostmi smo razbremenili mišične skupine, nato smo naredili še nekaj vaj za očesne mišice.

Po diskusiji so se vsi zopet vrnili v skupno sobo, kjer je sledilo nizanje asociacij z aplikacijo Mentimeter. Učencem sem nato predstavila cilje ter sklope, ki jih bodo pri tej temi spoznali. Učenci so si pripravili zemljevide in ob mojem opisu ugotovili, kje se nahaja ta pokrajina. Z opazovanjem reliefa so ugotovili, da na območju najdemo tako ravnine kot gričevja.

Dve šolski uri smo namenili novemu sklopu spoznavanja pokrajin. To je bil Obpanonski svet. V Wordu sem pripravila nekaj fotografij za aktivacijo predznanja. Vsak učenec si je zbral eno fotografijo. V skupinah po sobah so delili svoja opažanja o fotografiji in odgovarjali, kaj jih o tej temi zanima, kaj opazijo in kaj iz slike lahko sklepajo.

Sledilo je ponovno branje ter delo po skupinah, kjer so s pomočjo spleta v skupnem dokumentu izdelali predstavitev za sošolce. Drug drugemu so nato predstavljali značilnosti ravnin, gričevja ter kulturne dediščine. Ob koncu ure so si naredili zapiske v zvezek. Prihodnjo uro sem za učence pripravila kviz v spletni učilnici, za tiste, ki želijo več, pa sobo pobega. Učenci so morali ugotoviti gesla posameznih ugank, s tem so spoznavali in utrjevali snov obpanonskih pokrajin. Snov smo utrdili tudi s kolesom vprašanj. Na kolo, ki sem ga izdelala na spletni strani, sem zapisala vprašanja za ponavljanje, učenci pa so nanje odgovarjali. Laura Starič, razredničarka 5. r. na podružnični šoli Trebelno

NARAVOSLOVNI PREDMETI Pouk na daljavo mi je na začetku epidemije predstavljal zelo velik izziv. Imela sem kar nekaj težav in tudi strah, kako bom vse to izvedla. Na začetku smo se vsi »učili« - tako učitelji kot učenci. Danes mi največjo motivacijo pri delu na daljavo predstavljajo učenci, ki zelo vestno in natančno opravljajo zahtevane naloge.

Najbolj sem vesela, kadar le-te samoiniciativno izvedejo zelo ustvarjalno in iznajdljivo. S tem poleg naučene snovi krepijo tudi svojo domišljijo. Ugotavljam, da se učenci, ki se v razredu ne izpostavljajo radi, pri delu na daljavo zelo redni, natančni in motivirani. Dogaja pa se seveda tudi obratno. Pri takšnem načinu šolanja se mi zdi, da smo učitelji in učenci postali na nek način celo bolj povezani, ker skupaj iščemo rešitve pri osvajanju nove snovi, zlasti preko videokonferenc. Milena Kralj, učiteljica biologije, naravoslovja in gospodinjstva


22

GLASBENA UMETNOST

POUK NA DALJAVO

Poučevati na daljavo je nekaj popolnoma drugega, kot so nas učili na fakulteti, kot smo vajeni iz izkušenj in kot smo si kadarkoli predstavljali, da bomo poučevali. Do leta 2020 je bilo zame poučevanje na daljavo rezervirano za študente, ki se za to prostovoljno odločijo, še bolj pa za daljno ameriško celino, kjer je vse drugače, tehnološko naprednejše in bolj kapitalistično. Kar naenkrat se za računalniki, vsak iz svoje sobe, znajdemo vsi, od prvošolcev, ki iščejo stik z učiteljico in še iz vrtca nadaljujejo svoj socialni razvoj z navezovanjem stikov s sošolci, dijakov, ki jim kar naenkrat ni treba več zgodaj vstati, se urediti in pohiteti na avtobus, do študentov, ki svoje prakse, kjer dobivajo prve delovne izkušnje, ne morejo več izvajati v živo, ampak preko računalniških aplikacij. Učitelji, profesorji in laboranti smo primorani k iskanju in raziskovanju novih znanj uporabe računalnika, kaj vse ponuja tehnologija, kje vse se pojavljajo pasti, ki so popolnoma drugačne od pasti, ki nas čakajo pri poučevanju v razredu. Vsi sedimo, gledamo v računalniške ekrane in se pogovarjamo s slušalkami v ušesih. Ni več težav s klepetanjem med učenci in preglasnim govorjenjem v razredu – ni več energije, ki gre od enega do drugega in buri domišljijo tako učencem kot učiteljem. Ni več energije, ki bi nam ustvarjalnost in navdih avtomatsko prinašala na pladnju. Zaposliti se in postati učiteljica glasbenega pouka med izobraževanjem na daljavo je sploh ena posebna izkušnja.

Občutek lastne vrednosti, občutek produktivnosti, občutek svobode, ker lahko posameznik izrazi to, kar je, in ne vedno samo tega, kar se od njega pričakuje. To lahko iščem in poskušam najti ter uvesti v pouk glasbene umetnosti na daljavo. Pomembno je, da kot učiteljica krepim svojo radovednost, čeprav tudi meni včasih zmanjka motivacije. Da iščem nove in nove načine, kako lahko glasbo vključim v gib, v vsako posamezno sobo, iz katere se oglasijo učenci na videokonferenci.

Zakaj ne bi v svojih sobah našli predmetov, ki zvenijo, in jim dali popolnoma drugo vrednost. In zakaj ne bi vsak izmed nas vsaj za trenutek, tudi v svojem domačem okolju, postal Poučevati učence, ki jih ne poznam, na način, ki ga ne poznam. glasbenik, ki ustvarja in se na tak način morda sreča še s Je težavno, a lahko postane ustvarjalno. Kaj vse lahko naredim kakšnim ustvarjalcem na skupnem videu. Vse to je možno. z učenci na daljavo? Kako jim lahko približam glasbeni svet, Potrebujemo pa energijo, pogum, upanje in ustvarjalnost. kako jim lahko ponudim glasbeni odmik, glasbeno ustvarjanje in aktivno preživljanje časa? Predvsem kako naj iz učencev Mirjam Bojanovič, izvabim ustvarjalnost? Zakaj je sploh pomembna? učiteljica glasbe Ustvarjalnost nam pomaga izraziti sebe, svoje doživljanje sveta, pomaga izraziti to, kar nosimo v sebi. V času dela na daljavo je to še kako pomembno.

NEMŠČINA Pri neobveznem in obveznem izbirnem predmetu nemščina smo v času izobraževanja na daljavo delali na zelo raznolike načine.

Večino nalog oziroma zadolžitev so učenci dobili v spletnih učilnicah. Izdelati so morali npr. spomin ali domino na določeno temo, narediti power point predstavitev ali plakat na temo živali, reševali so različne interaktivne delovne liste (Liveworksheets). Velikokrat so učenci delali s pomočjo različnih videoposnetkov na Youtube kanalu ali posnete razlage učiteljice. Učencem je bilo v največje veselje, ko smo imeli pouk preko Zooma, saj smo takrat ponavadi odigrali različne kvize kot npr. Kahoot, izvajali tekmovanja v znanju med skupinami in na tak način ponavljali in utrjevali učno snov. Nastali so tudi zelo izvirni in lepi zapiski v zvezku. Če povzamem, lahko rečem, da Deutsch macht Spaß (nemščina je zabavna). Nataša Kuselj, učiteljica nemščine


DNEVNIŠKI ZAPISI

DNEVNIŠKI ZAPISI

23

Življenje se nam je čez noč postavilo na glavo. Vsi smo se znašli v povsem novi, neznani situaciji. Prišle so novosti - za učence, učitelje, starše. Naši delovniki so bili razpeti čez ves dan, zahtevali so več priprav, individualnega pristopa in prilagajanja učencem ... ob tem usklajevali družinsko in zasebno življenje. Učence, učitelje in starše smo prosili, da so decembra tri dni pisali dnevnike svojih doživetij.

Ponedeljek, 14. 12. 2020 Danes je prav posebno jutro. Naša Urša gre po dveh mesecih ponovno v vrtec. Ker imam na dan vsaj tri ure videokonferenc z učenci, je bila Urša tisti čas prepuščena sama sebi. Nejc je med tem časom sam pridno delal za šolo, žena pa je redno v službi. Res se mi je že smilila doma. Pa kako je bila v petek vesela, ko smo ji povedali, da gre danes v vrtec. Cel vikend je bila v pričakovanju, da bo spet srečala svoje prijatelje in skrbne vzgojiteljice v vrtcu. Zjutraj je bila že nekoliko nervozna. Po tem ko sem pospremil Uršo v vrtec, je sledila jutranja kava in zajtrk. Nejc je popil lonček mleka in pojedla sva kruh s pašteto. Sledi dopoldansko delo za službo – šolo. Takoj ko sem odprl nabiralnik svoje e-pošte, me je čakalo sporočilo učenke 9. r.: ''Dobro jutro, sporočam vam, da kviz za matematiko v spletni učilnici ne dela. Sploh se ga ne da odpreti, kar pomeni, da ga ne moremo rešiti …'' Hitro odprem spletno učilnico in popravim nastavitev ter učenki odgovorim, naj sedaj še enkrat poskusi z reševanjem kviza. Dobim njeno povratno informacijo, da sedaj deluje. Ufff, sem si oddahnil. Bliža se že 9.00 in začetek moje današnje prve videokonference. Danes so ''na tapeti'' učenci šestih razredov. Najprej 6. a in nato ob 10.30 še 6. b. Še prej hitro pokukam v spletno učilnico 7. b razreda, ali so oddali nalogo od petka, hitro vpišem neodzivne učence – učence, ki niso oddali naloge, saj me šestošolci že pričakujejo. Ponovili bomo deljenje naravnih števil in nato spoznali številske izraze brez oklepajev. Seveda brez določenih tehničnih težav spet ne gre. Učenka je bila že prijavljena na video uro, a je naenkrat že več ni. Druga sošolka sporoči, da je ne bo, ker nimajo elektrike. V tistem trenutku prileti e-pošta razrednika, da še ene učenke ne bo, ker je bolna … Učenka v chatu napiše, da me ne sliši. Ugotoviva, da nima prižganih zvočnikov. Spet druga učenka ne vidi deljenja mojega zaslona … Še dobro, da so po šestih tednih pouka na daljavo takšne situacije že predvidljive in sem se pripravil. Vse, kar smo naredili na video uri, sem po končani uri učencem naložil v spletno učilnico. Učenci pridno sodelujejo in naenkrat je ura 11.30.

Tia Babnik, 7. a Pripravim kosilo. Danes so na meniju juha s palačinkami, testenine s tuno in sirom ter motovilec. Z Nejcem pojeva in odhitiva po Uršo v vrtec. Kakšen nasmeh in kakšno veselje, da se je lahko igrala in družila z vrstniki. Če sem včeraj in zjutraj še imel pomisleke, ali jo naj res dam v vrtec: ''Kaj bodo pa ljudje rekli? Saj dela od doma, pa ne more za otroke doma sam poskrbet?'', sedaj vem, da sva se z ženo prav odločila. Urša je bila srečna in zadovoljna, da je lahko bila v vrtcu. Naredimo kratek sprehod po Mokronogu. Urša z nasmehom na obrazu pripoveduje, kaj so v vrtcu jedli, kako so se igrali, kdo od njenih prijateljev je bil še v vrtcu … Med tem ko se otroka igrata, sledi moje popoldansko delo. Odprem spletne učilnice. Najprej pogledam v 9. r., ali so se že vsi lotili reševanja kviza o prizmah in piramidah ter kako uspešni so bili. Ugotovim, da se dve učenki še nista lotili reševanja kviza. Z rezultati ostalih sem zelo zadovoljen. Vmes sem dobil sms od sodelavca, da rabi pomoč pri izpolnjevanju iLDN tabele … Ko hočem odpreti Google tabelo, kamor vpisujemo neodzivne učence, spet naletim na tehnične težave – ne odpre je. Vprašam ostale, ali tudi njim ne dela. Enako. Počakam nekaj minut. Sedaj dela. Po spletnih učilnicah preverim, ali so učenci ''dolžniki'' oddali, kar so morali, in jim dam povraten informacije. Komentarje sem kar posnel. Vmes klic ravnateljice … Klic sodelavca Mateja, s katerim sva se dobila na Žalostni gori, kjer sva posnela video posnetek, ki je del ''proslave'' ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki jo pripravljamo učitelji. Okoli pete posneto gradivo posredujem sodelavki Kseniji in se lotim večerna dela. Pripravim se za video uri z osmima razredoma za jutrišnji dan, pogledam v spletne učilnice, učencem podam odzive na njihovo reševanje. Povečerjam in se podružim s svojima otrokoma. Ura je devet, čas je za spanje.

Torek, 15. 12. 2020 Urša nekoliko težje vstane, ker je bila navajena dlje spati, pa še utrjena je nekoliko bolj, saj je bila včeraj v vrtcu aktivna. Kako dene sprehod po Mokronogu navsezgodaj zjutraj, ko pospremim Uršo v vrtec. Lepo sem se nadihal svežega zraka in sedaj bom lažje začel s poukom preko računalnika. Po zajtrku z Nejcem prižgeva računalnik in začneva z delom. Danes imam videokonference z osmima razredoma. Seštevali in odštevali smo cela števila. Ta snov je vsako leto nekaterim učencem zelo težka. Težko usvojijo računanje z negativnimi števili. Potrebne je veliko vaje. Najbolje razumejo, če si vse to predstavljajo z denarjem. Danes smo poleg rednega pouka imeli še dopolnilni pouk, kjer smo dodatno vadili. Nekoliko sem bil razočaran, ker se ga je udeležilo le pet učencev. Upam, da ostalim res gre. Sicer sem popoldan dobil opravičilo dveh učenk, ena je napisala, da se ga je pozabila udeležiti, druga pa je imela težave s hišnimi ljubljenčki. Pred dopolnilnim poukom sem odhitel po Uršo v vrtec in pogrel ričet, ki ga je vnaprej pripravila moja pridna žena. Tudi popoldne sem žal moral preživeti pred računalnikom, saj smo imeli izobraževanje preko videokonference. Pred izobraževanjem sem pogledal v spletne učilnice, kako pridni so bili učenci pri oddaji nalog. Ko sem končal, je bila glava polna vsega … Z družino sem se odpravil na nekoliko daljši sprehod okoli Žalostne gore in seveda do pokopališča, kjer smo obiskali grobek našega malega Jana. Po večerji smo odigrali družabno igro in otroka sta se odpravila spat. Jaz pa sem v spletnih učilnicah pripravil gradiva za naslednji dan. Še dobro, da sem si že minuli konec tedna nekaj pripravil.


24

Sreda, 16. 12. 2020 Zjutraj Urša hitro vstane in ponovno že komaj čaka, da vidi prijatelje in vzgojiteljice v vrtcu. Po zajtrku spet delo od doma – pouk na daljavo. Sedaj mi ta način dela že počasi preseda. Po medijih politiki govorijo enkrat tako, drugič spet drugače … Ne vem več, kaj si naj mislim oz. pričakujem. Moje telo se počuti utrujeno. Od sedenja pred računalnikom. Še dobro, da prihajajo prazniki. Odločil sem se, da bom takrat zaprl bom računalnik in počel vse drugo. Upam, da se računalnik po novem letu zažene, ker bo toliko počival. Danes imam najprej ''video zmenek'' z učenci 9. in nato še z učenci 7. b razreda. Učenci 9. razreda so bili zelo veseli, ko smo končali z vajami iz prizem in piramid, še bolj jih je osrečila novica, da ne bo domače naloge. Še dobro, da jim nisem povedal, da je to zadnja njihova ura v letošnjem koledarskem letu. Sedmarji pa so dobili nekaj malega za domačo nalogo. Ob 11. uri sem izvedel še eno individualno video uro z učencem, ki ima dodatno strokovno pomoč. Nejc je imel danes posebno, zelo odgovorno zadolžitev. Sam je šel po Uršo v vrtec. Kako je bil ponosen! Za kosilo sem tokrat jaz pripravil hamburgerje. Po kosilu sem še ''pofirbcal'' v spletne učilnice, kako napredujejo učenci in jim podal nasvete, kje, kaj in kako popraviti napake oz. jih pohvalil za njihov trud in opravljeno delo. Ponovno sem hrepenel po svežem zraku.

Današnji še nekoliko daljši sprehod mi je dal novega elana za večerno delo. Pripravil sem se za jutrišnji dan, ko imam štiri videokonference pouka in še kolegij ravnateljice. Uffff, spet bo dolg dan za računalniškim ekranom. Jernej Mauko, učitelj matematike, tutor in oče dveh otrok

Torek, 15. 12. 2020

DNEVNIŠKI ZAPISI

Ati je zjutraj Uršo znova peljal v vrtec, jaz pa sem delal za šolo. Ta dan je bilo veliko dela za šolo. Po atijevi vrnitvi sva imela zajtrk. Ko sem končal, sem bil vesel, ker je bilo zunaj sonce in sem se šel vozit s kolesom h gasilskem domu. Bilo je super. Nato sva imela z atijem kosilo. Danes sva jedla ričet. Bil je zelo dober. Potem je šel ati po Uršo v vrtec, jaz pa sem malo igral igrice. Nato sva se z Uršo igrala. Bilo je super. Danes je mami prišla iz službe zelo pozno, šele ob 19. uri. Kmalu po njenem prihodu sva z Uršo šla spat.

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Ko sem se zbudil, sem se šel najprej delat za šolo. Ati je peljal sestrico Uršo v vrtec. Po dolgem času je šla v vrtec. Zelo se ga je veselila. Bil sem vesel, ker smo imeli malo za delat. Ko se je ati vrnil, sva imela zajtrk. Po končanem delu za šolo sem lahko šel igrat igrice. Čez nekaj časa sva šla z atijem jest kosilo, bilo je zelo dobro. Po končanem kosilu je šel ati po Uršo v vrtec, jaz pa sem ta čas bral. Ko sta se vrnila, smo šli na sprehod. Po sprehodu smo doma počakali mami, da je prišla iz službe. Njenega prihoda sva bila z Uršo zelo vesela. Proti večeru smo šli še enkrat vsi skupaj na sprehod. Imeli smo se super. Po večerji sem se odpravil spat.

Ko sem se zbudil, sem šel najprej delat za šolo. Ati je peljal Uršo v vrtec. Tokrat sem bil spet zelo vesel, ker smo imeli zelo malo za delat. Nekaj smo tudi naredili na zoom-u. To mi je bilo všeč. Zunaj je ponovno sijalo sonce, zato sem po končanem delu lahko šel k gasilskem domu igrat nogomet. Bilo je super. Nato sva z atijem imelo kosilo. Danes nama je pripravil juho in hamburger. Mmm bilo je zelo dobro. Tokrat sem šel v vrtec po Uršo jaz. Bil sem zelo vesel in ponosen. Ko sva prišla domov, sva igrala družabne igre. Popoldan smo po maminem prihodu is službe šli vsi na dolg sprehod. Po večerji sem se počasi odpravil spat. Nejc Mauko, 5. b

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Torek, 15. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Če bi me kdo vprašal, kako izgleda tipičen ponedeljek, bi ga opisala točno takšnega, kot je bil danes. Siv, meglen in zaspan. Zakaj mi je aplikacija na telefonu zjutraj napovedovala sončno vreme? Z delom sem začela ob 9.00, razveselili sta me pridni in delavni petošolki. Obe sta bili nasmejani, kar je še mene spravilo v dobro voljo in ni mi bilo več mar za sivo vreme. No ja, ta brezbrižnost je trajala, dokler se nisem odpravila na Rožnik snemat filmčka za prireditev, kjer sem želela našim učencem pokazati čudovit razgled na Ljubljano. Megla je bila danes še posebej gosta, videlo se ni niti enega koščka lepe Ljubljane. Čudovito, megleno, ponedeljkovo.

Še en dan je minil pred računalnikom. Ugotavljam, da je preko zoom-a zelo težko učencu pokazati, kam v zvezek mora napisati malo tiskano črko in da mora biti črka m manjša od črke k. Tudi ustrezno velikost presledka je včasih težko razložiti drugošolcu in te sili k temu, da se sprijazniš, da vsaj delno izgleda, kot da je presledek tam. Zvečer sem med ogledom filma ugotovila, da nekam megleno vidim. Za to krivim meglo in računalnik.

Danes sem z zoom-anjem začela že ob 8.00. Dve minuti pred začetkom sem si še tlačila v usta zadnje koščke kruha, ob prižigu zoom-a pa sem popila še zadnje požirke kave. Zaradi hitenja še z malo usedline. Kaj je lepšega kot sklanjanje samostalnikov za dobro jutro? Mogoče prebiranje poglavja o vodnih inštalacijah ali zamejskih Slovencih? Danes je bil super dan! Po zaključku službe mi je ostalo še ravno dovolj svetlobe za kratek sprehod do bližnjega gozda, kjer sem po nesreči preplašila čredo petih srnic.

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Torek, 15. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Za mano je dolg delovni ponedeljek. Vstala sem ob 6. uri, se oblekla in odšla v kopalnico. Ob 6.30 sem zajtrkovala in se odpravila na delo. Na urniku sem imela slovenščino, matematiko, kemijo in razrednikovo uro. Pri kemiji, slovenščini in razrednikovi uri sem imela tudi videouro. Z delom sem končala do 11. ure in odšla skuhat kosilo. Po kosilu sem imela glasbeno šolo. Ob 14.30 sem končala z vsemi opravili in sem se odpravila na daljši sprehod.

Danes smo imeli na urniku angleščino, zgodovino in športno. Pri zgodovini smo imeli videouro, pogovarjali smo se o koncu 2. svetovne vojne. V glasbeni šoli sem imela vaje za božični koncert, ki bo potekal prek zooma.

Danes smo imeli glasbo, matematiko, likovno umetnost in izbirni predmet šport za sprostitev. Pri matematiki smo imeli videouro. Po končanem pouku in kosilu sem odšla na daljši sprehod. Nato pa so me čakale vaje v glasbeni šoli. Šola na daljavo mi ni všeč, saj pogrešam razlago učitelja v živo in druženje s prijatelji in prijateljicami. Upam, da se čim hitreje spet vidimo. Ana Gregorčič, 9. r.

Eva Slapšak, učiteljica izvajalka DSP


25

DNEVNIŠKI ZAPISI

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Torek, 14. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Na začetku tedna je prva stvar zjutraj preverjanje elektronske pošte, nedeljski večer se je namreč zavlekel zaradi težav z nalaganjem vsebin v spletno učilnico. Potem je sledila komunikacija z učitelji o delu učencev, šele nato zajtrk. Do kosila je bil čas ponovno namenjen komunikaciji z učitelji in starši, opravil sem tudi tutorstvo z enim učencem. Tudi popoldne ni minilo brez računalnika, po kosilu je sledilo tutorstvo drugemu učencu, nato pa sem nadaljeval s preverjanjem spletnih učilnic in elektronske pošte zaradi povratnih informacij učencem.

Tudi v torek zjutraj ob 7. uri sem najprej preveril elektronsko pošto in odpisal učencem. Ugotavljam, da imajo kar nekaj težav, zato je potrebno ažurno odpisovanje. Sledila je priprava na tutorstvo učencem in jutranja kavica. Preveril sem tudi njihovo sprotno delo ter njihovo oddajo nalog. Povratne informacije učencem mi vzamejo kar nekaj časa. Po tutorstvu je sledilo pozno kosilo. Končno je prišel tudi čas za rekreacijo, vendar je današnja rekreacija povezana s službo: snemanje videa za zadnji šolski dan letošnjega leta. Večer je malo bolj prijeten, mine v snemanju videa za naslednjo šolsko uro.

Ob sredah dopoldne imamo z učenci razredno uro, zato sem zjutraj preveril, kako poteka njihovo delo in kje imajo težave, da lahko na razredni uri to skupaj rešimo. Po zajtrku je sledila komunikacija z učenci, učitelji in starši. Pri razredni uri smo se z učenci pogovorili o aktualnih zadevah in njihovih težavah pri poučevanju na daljavo. Lepo jih je videti vsaj enkrat na teden. Sledilo je preverjanje sprotnega dela učencev in oddaje njihovih nalog. Nato je bilo ne vrsti tutorstvo za učence, ki potrebujejo pomoč, kasneje pa pozno kosilo in popoldanski sprehod. Zvečer sem se pripravil na naslednji šolski dan in tako je minila že polovica šolskega tedna. Jure Poljanec, razrednik, učitelj športne vzgoje in tutor

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Torek, 15. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Vstala sem zelo zgodaj in se odpravila delat za šolo. Danes smo imeli na urniku matematiko, gospodinjstvo, slovenščino in športno. Prvo sem naredila gospodinjstvo. Učiteljica je poslala list z rešitvami, da si pogledamo pravilne rezultate. Popravila sem si nekaj napak in se lotila športne. Čez nekaj časa sem ugotovila, da se moram hitro prijaviti za zoom matematike, pozneje sem dokončala še športno. Učitelj je enkrat zamrznil, potem pa je zoom ura potekala normalno. Delali smo račune, ki sem se jih dobro naučila. Nalogo sem delala zelo dolgo časa. Ni mi šlo. Ko sem jo končala, sem si oddahnila in spila kozarec vode. Takrat je mami pogledala na moj urnik in me posvarila da, se moram hitro prijaviti na slovenščino. Hitro sem se prijavila in začela sodelovati pri pouku, ampak sem v sobi pozabila zvezek. Udarila sem se po glavi in ga hotela iskat. Ravno ko sem nameravala vstati, sem videla mami, kako mi nese zvezek za slovenščino. Lepo sem jo pogledala in se ji tiho zahvalila. Začeli smo s sklanjanje samostalnikov in potem še osebnih zaimkov. Ugotovila sem, da imam danes še zoom za Cankarjevo tekmovanje in orkester. Šla sem po violino in vadila. Po violini sem brala knjigo v sobi. Spomnila sem se, kje lahko objavim naslov te knjige in jo priporočam sošolcem. Odprla sem forum za knjižne molje. Napisala sem naslov knjige. Čez nekaj časa sem pogledala na uro in videla, da zamujam na slovenščino. Takoj sem se prijavila. Pogovarjali smo se o knjigi. Popoldan sem imela orkester, skupaj z drugimi violinami smo vadili. Orkester je potekal zelo hitro. Do večera sem brala knjigo.

Zjutraj sem komaj vstala, saj sem brala knjigo do polnoči. Odpravila sem se delat za šolo. Najprej sem naredila naravoslovje. Naredila sem zelo hitro. Samo agregatna stanja sem morala napisati. Potem sem delala angleščino, saj sem prebrala na urniku, da je samo kviz. Bil je težak, ampak sem ga vsaj naredila prav. Potem sem začela delati zgodovino. Učiteljica nam je poslala razlago in na koncu, kaj si moramo prepisati v zvezek. Vse sem naredila zelo hitro in šla brat knjigo. Čez nekaj časa sem imela violino. Tokrat je bila sprememba, in sicer sem imela uro na računalniku, kjer imam po navadi zoom ure za šolo. Zvok mi ni delal. Premestila sem se nazaj na računalnik, kjer imam zoom ure za glasbo. Tam je zvok delal. Po koncu ure violine sem do večera brala.

Spet sem se težko prebudila, saj sem brala pozno v noč. Odpravila sem se delat slovenščino. Naredila sem jo precej hitro. Na urniku smo imeli veliko predmetov, jaz pa sem naredila samo tri; slovenščino, tehniko in tehnologijo ter šport. Skoraj sem zamudila na razredni zoom. Pri razrednikovi uri smo pogledali slike, ki smo jih poslali učiteljem za voščilo. Za športno nam je učitelj pripravil dva kratka posnetka za ogled. V sobi sem brala knjigo. Mami me je 10 minut pred naukom o glasbi spomnila, da ga imam danes. Hitro sem se pripravila in prijavila. Po nauku o glasbi sem vadila violino in brala do polnoči. Kmalu je zmanjkalo strani. Potem sem ugasnila luč in zaspala. Katarina Zajc, 6. b

Ilustracija: Žan Rupar, 8. a


DNEVNIŠKI ZAPISI

26

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Okoli štirih smo vsi štirje že močno potrebovali svež zrak in spremembo okolja in smo tako za eno uro odšli na sprehod z našo psičko. Po Iz nedelje na ponedeljek ponavadi slabše spim, sprehodu sem pregledala še Tjaževo šolsko verjetno zaradi službe, in tudi to noč ni bilo nič delo za ta dan in se za dve uri zopet vrnila za drugače. Nekajkrat se je zbudila tudi moja računalnik, da sem končala še nekaj službenih prvošolka Kaja in me klicala k sebi, ker so jo stvari, ravno tako tudi mož. Po sedmi uri sem si zaradi hitre rasti spet bolele nogice. Upala sem, da bo vsaj zjutraj malo poležala, da se odpočije in privoščila tuš in končno nekaj prostega časa z bova lahko z dobro voljo delali za šolo. K sreči je otrokoma, da smo delali nič – na kavču smo se crkljali, vmes smo si ogledali Milijonarja, pojedli res spala do 9. ure. še nekaj mandarin in spili domač čaj, nato pa počasi odšli v posteljo spat. Jaz sem vstala malo pred 6. uro in odšla ven na sprehod z našo psičko Bello. Jutranji sveži zrak mi je prav dobro del in dal zagon za ponedeljek. Torek, 15. 12. 2020 Vedela sem, da me za službo čaka veliko dela, poleg tega pa še pomoč pri učenju, kuhanje, Ta dan je bil malo bolj umirjen. Z možem sva na animacija otrok v njunem prostem času itd. Ob sprehod odpeljala psičko in popila jutranjo pol sedmi uri je počasi zadišalo po kavi, prižgala kavico. Zopet je sledil hiter pregled službenih sem računalnik in začela s pregledovanjem mailov, potem pa sem obiskala spletno učilnico službenih mailov. Označila sem si prioritetne za oba otroka, da sem pogledala, kaj nas čaka ta zadeve in hitro začela z delom, dokler sta otroka dan. Bilo je veliko lepih stvari. Prvošolčki so še spala. imeli kulturni dan, ogledali smo si predstavo o medvedku Poldku v izvedbi Mokrih tačk. Ko je Ob pol osmih sem skuhala kavo še možu, ker se Kaja izdelovala lutko medvedka, sem jaz mu je že mudilo v službo za svoj računalnik. Ob 8. poskrbela za službene obveznosti. Tjaž je zopet uri je že imel prvi sestanek. S Tjažem, lahko večino naredil sam, na kar sem zelo petošolcem, sva se odpeljala v šolsko knjižnico ponosna. Vesela sem, da šolo jemlje tako resno, po knjige, ki jih je rezerviral za bralno značko. Na da jo vsak dan postavi na prvo mesto, nato pa poti domov sva se ustavila še v pekarni in kupila ima zaslužen prosti čas. Za to je bilo potrebnih nekaj za pod zob. Ko sva se vrnila domov, sva kar veliko pogovorov in «dresure« že ob najprej pregledala učno snov, skupaj sva spomladanskem šolanju na daljavo. Zgodaj preletela vsa navodila in ugotovila, da ta dan ne popoldne nam je zelo teknila rižota, potem smo bo potreboval moje razlage oz. pomoči. Bila sem se namenili na sprehod s psičko. Snubci so nam zeloooo vesela, saj me je v podzavesti preganjala to zelo oteževali, tako da smo opravili le najbolj služba in nujne stvari, ki sem jih morala narediti nujno, potem pa smo šli sami »en krog«. Na poti čim prej. smo se ustavili še na pokopališču in prižgali svečko prababici, ki sta jo imela otročka zelo Ko se je ob 9. uri zbudila Kaja, smo imeli zajtrk. rada. Zvečer sem pripravila še kosilo za jutri, saj Tjaž si je začel pripravljati zvezke, pospravil si je bom morala v službo v Trebnje. sobo, se uredil, saj ga je ob 10. uri čakala Tudi danes sem zvečer pred spanjem prebrala razrednikova ura, po njej pa sta se po ZOOM-u nekaj strani v knjigi, ki opisuje življenje v Somaliji dogovorila s sošolcem za delo za šolo. Super jima in drugih afriških državah. Tako vidim, da nam ni je šlo, vmes me je sicer enkrat poklical za manjšo čisto nič hudo in da smo lahko samo hvaležni za razlago, drugače pa sta vse opravila samostojno. vse, kar imamo. Vsako jamranje in smiljenje Ker sem morala za službo oddati še nekaj samemu sebi je odveč. Sedaj je pač tako, treba poročil, je moja prvošolka imela čas za gledanje se je prilagoditi in delati tako, kot je potrebno. risank. Vse enkrat mine, tudi to bo … Je drugače in ta Po 12. uri sva se lahko šele lotili dela za šolo. drugačnost prinaša nove izkušnje in drugačne Tako kot vedno je z veseljem poslušala navodila poglede. Ni lahko, res ne! Verjamem pa, da učiteljic Maruše in Polone. Vesela je, ko sliši njun glas, vedno tudi komaj čaka srečanje na ZOOM- bomo vsi »bogatejši« zaradi izkušenj, ki nam jih u. Zelo je bila vesela pohvale učiteljice Polone, ki prinaša to obdobje. Sedaj pa k zasluženemu počitku. sva ji poslali zvočni posnetek deklamacije

Sreda, 16. 12. 2020 Danes zjutraj sem se zbudila s čudnimi občutki. Potrebno je bilo oditi v službo. Skrbelo me. Vedela sem, da me čaka veliko dela, otroka pa sta »sama« doma. Andrej je imel ta dan veliko videokonferenc, tudi eno pomembno večurno, tako da so bili skupaj le za kosilo ter sem ter tja kakšno minutko … Tjaž je na srečo zopet brez težav oddelal za šolo, le nekaj malenkosti sta pogledala skupaj z možem. Proti večeru sem le še pregledala, če je bilo delo dobro opravljeno. Kajino šolsko delo je moralo počakati. Celo dopoldne se je igrala, risala, malo gledala TV. Zvečer je potožila, da ko sta imela oči in Tjaž zoom vsak v svoji sobi, je ona sedala na hodniku in čakala in čakala, da bo vsaj Tjaž kmalu zaključil. Iz službe sem prišla pozno, vendar sem otročka razveselila z darili, ki smo jih prejeli v službi od dedka Mraza. Nato sem hitro malo pojedla, ob 16.30 pa smo že imeli zoom angleščino za prvošolčke. Vesela sem bila, ko sem videla Kajo, kako je srečna, da vidi sošolce in učiteljico ter da je dobro sodelovala. Super sva se učili, veliko pa nama pomaga tako zelo dobro pripravljena učna snov vseh učiteljic. Končno je prišel čas, ko smo vsi skupaj odšli ven na sveži zrak. S prezračenimi glavami sva s Kajo zvečer dokončali vse za šolo. Včasih je kakšen dan vse obrnjeno na glavo, vendar kljub temu naredimo vse stvari. Pred spanjem smo se vsi štirje v dnevni sobi še malo pohecali in podružili, si privoščili okusne mandarine, nato pa odšli še na crkljanje pred spanjem. To so zame najlepši trenutki, ko se stisnemo, si povemo kaj lepega, velikokrat preberemo pravljico ali pa po težkem dnevu hitro zaspimo. Ta dan je bil eden izmed tistih, ko je vse na kupu in je prekratek. Upam, da bo noč bolj mirna. Jutri pa čaka spet čisto nov dan. Katja Jevnikar, mamica dveh otrok

pesmice Iščemo hišico, ki si jo je izbrala za bralno značko. Ta pohvala je držala samo nekaj časa, saj je kmalu postala spet utrujena, brezvoljna, jamrala je, da jo od pisanje boli že rokica. Prvošolčki rabijo res veliko več vzpodbude, motivacije, pohvale ter 100 % angažiranosti in prisotnosti starša. Delo za šolo se je tako tudi zaradi njenega »slabega dne« vleklo vse do popoldneva, tako da sem začela s kuhanjem kosila šele okoli 15. ure.

Miriam Asemota, 9. r. Pia Sebanc, 9. r.


DNEVNIŠKI ZAPISI

27

Ponedeljek, 14. 12. 2020

Torek, 15. 12. 2020

Sreda, 16. 12. 2020

Prejšnji dan sem mami prosil, če me zbudi ob 7. uri, kajti danes sem moral v knjižnico po 4 nove knjige. In res je bilo tako. Mami me je zbudila ob 7. uri zjutraj, a ker sem bil zaspan, me je pustila še pol ure. Ko sem se zbudil, sem se oblekel, pospravil posteljo in z mami odšel v knjižnico. Med potjo nazaj sva se ustavila pred pekarno in kupila naš zajtrk. Jaz sem pojedel slastni čokoladni rogljiček. Nato me je poklical sošolec, da sva se dobila v spletni učilnici v klepetalnici, ki jo je nastavila učiteljica z namenom, da smo lahko skupaj in naredimo kakšen predmet skupaj. S sošolcem sva naredila šolske obveznosti, nato pa še malo igrala igrico Minecraft. Nato sem šel v pritličje hiše, da bi se malo igral z lego kockami. Kasneje sem šel z družino in psičko na dolg sprehod. Ko smo prišli domov, sem se šel stuširat in brat knjigo Lukec in njegov škorec. Prebral sem vse do tridesete strani. Po branju sem gledal televizijo, bil je kviz Milijonar, nato pa šel spat.

Kot po navadi sem imel jutro dobro. Pospravil sem posteljo in šel na zoom srečanje s sošolcem. Naredila sva vse za šolo, celo zajtrkovala sva prek zoom-a. Med delom za šolo sem imel tudi video konferenco z učiteljico. Po šoli sem igral igrice, nato smo hoteli s psičko na sprehod, a se je izkazalo, da se psička ženi in smo imeli kar tri pse okoli pesjaka. Največji problem je, da psička še ni sterilizirana. Po neuspešnem sprehodu sem predlagal, če gremo na sprehod sami, brez psičke, in res smo šli. Nato sem se šel stuširat, bral knjigo Lukec in njegov škorec, potem pa sem lahko gledal kviz Milijonar.

Spet sem se zbudil dobre volje, uredil sem se in se priključil na zoom. Ta dan je bil malo poseben, ker je mami šla v službo, a nič zato. S sošolcem sva naredila vse za pouk in končala že ob deseti uri. Po kosilu sem imel zoom z učiteljico angleščine, nato pa še zoom z učiteljico Natalijo pri uri za nadarjene. Naloge, ki jih delam za ta pouk, so res zanimive in mi krajšajo čas. Potem sem hotel iti k psički, a psi me niso pustili k njej. Od tistih treh psov, ki sem jih omenil včeraj, je bil eden majhen in oranžen ter bel, zato smo ga poimenovali Foxi, srednje velikega Berni, velikega pa Benjamin, krajše Benč. Ko se je mami vrnila iz službe, je prinesla darila od dedka Mraza, ki jih je prinesel v mamini službi. Potem smo hoteli iti na sprehod s psičko, a spet nismo šli zaradi psov, zato smo šli na sprehod sami. Ko smo prišli domov, sem se šel stuširat, potem pa sem gledal film Skoraj policaja.

Ponedeljek, 14. 12. 2020

potolaži, da je to pri pralnih strojih pogosto in da ga naj še enkrat zaženem in se bo kar sam popravil. Me zanima, če ima prav. Zvečer ga bom res še enkrat zagnala in kasneje poročam, ali je imel serviser prav.

13.15 Res je, da se zjutraj nisem zbudila ob pol šestih, kot bi se za 'pravo' službo, a sem kljub temu mislila, da bom uspela vsaj pozajtrkovati pred zoomi, ki so bili napovedani ob enajstih. Kje pa, pri nas je stanje dopoldan vedno obsedeno. Hitro pogledam elektronsko pošto, odgovorim, pregledam sporočila na telefonu, odgovorim. Potem pregledam spletne učilnice, ali že kdo kaj dela. Potem pogledam, ali je kdo od zamudnikov oddal kakšno nalogo, ki je bila za oddati prejšnji teden. Potem pripravim zajtrk za otroke, sama vmes pomijem posodo, pospravim kuhinjo, dam prat en stroj perila in razmišljam, da moram tudi sama kaj pojesti in seveda spiti eno kavo. Pa ne morem. Treba je spet sesti za računalnik in začeti z zoomi, brez zajtrka in moje najboljše prijateljice kavice. Napovedane imam tri ure zooma, ki hitro minejo, ker so učenci razpoloženi in veseli in se hitro nalezem njihove dobre volje. Vse naredimo, se poslovimo, jaz pa končno pridem do svojega zajtrka, ki ga imam danes ob 12.45. Razmišljam, ali je to zajtrk, malica ali kosilo. Glede na to, da ni nihče nič skuhal, torej ni kosilo, in to, kar je na krožniku, jem po navadi za zajtrk, torej imam zajtrk v času kosila.

Tjaž Jevnikar, 5. a

Torek, 15. 12. 2020

8.00 Vau, danes je bila prekratka noč, kar pomeni, da bo dolg dan. Tako sem utrujena, da me peče glava. Ura je osem, sem že za računalnikom, prvi 16.30 mejli so me čakali že ob sedmih zjutraj. Vse S sinom Petrom se ob 15.00 odpraviva na pregledam, odgovorim, pregledam spletne Polževo, natančneje na najvišjo točko pri učilnice, vse po spisku. Zakaj pa je bila tako cerkvici Sv. Duha, ki je na 630 m. n. v. Posneti kratka noč? Enkrat sem nekje slišala, pa se ne morava eno-minutni dokumentarec o tej najvišji spomnim kje, da če ne bomo brali, nas bo točki, ker ga potrebujem za šolsko prireditev ob pobralo. Pri meni se je v karanteni to potrdilo. dnevu samostojnosti. Ko prilezeva po smučišču Moji možgani hočejo tiste dišeče, rjave liste, s navzgor, kjer je cerkvica, je tam polno črnimi črkami. Kako lepo izgledajo črne črke na pohodnikov. Po nekaj minutah in nekaj listih, nič mi ne pleše pred očmi, nobenih fotografijah odidejo, v tem trenutku pa prispe oglasov, nobenih animacij, nič ne sije in ne utripa. skupina starejših pohodnikov, ki se usedejo pred cerkvico in se odločijo, da je to super prostor, da pojejo svoje sendviče in se okrepčajo. S Petrom veva, da je to mesto, kjer želiva snemati, zato čakava in gledava, kako se vrh hriba zavija v meglo. Postanem malo živčna, ker me skrbi, da s snemanjem ne bo nič. No, kmalu odidejo in midva hitro začneva snemati, preden spet kdo pride. Narediva pet enominutnih posnetkov in se odločim, da je to dovolj uporabnega materiala. Preden se vrneva v dolino, na hitro pogledam en posnetek. O ne! Kaj hujšega! Peter je med snemanjem glasno žvečil in na posnetku se sliši samo to. Žvečenje. Hitro začneva spet Ko se fino najem in se počutim močnejša, hitro snemati, ampak zdaj je megla že nizko. Jaz na zavijem v kopalnico, da vzamem oblačila iz posnetku želim prikazati krasne in dih jemajoče pralnega stroja. O ne! Pralni stroj je smrdel po razglede na Alpe, na Snežnik, na Gorjance, ožganem in iz njega se je malo kadilo. Kaj za megla pa je tako gosta, da se komaj vidi najbližji vraga?! Pokličem serviserja Robija, ki trenutno grm, kaj šele gore na stotine kilometrov stran. zaradi epidemije ne bi obiskoval domov strank. Če bo do četrtka sončno in jasno, še enkrat Pokličem serviserja Mitjo, ki bi sicer prišel, ponoviva podvig, če ne bo, bo moral ta posnetek ampak samo, če je življenjskega pomena. To so njegove besede, ne moje. Seveda je življenjskega zadostovati. pomena, brez pralnega stroja se ne da. Pralni 19.30 stroj je zame eden najpomembnejših izumov Leja Hlebec, 7. b Jupi, serviser je imel prav! Pralni stroj dela! dvajsetega stoletja. Razložim situacijo, pa me


28

Razmišljam, da so moji možgani nasičeni z računalnikom, s tablico in telefonom in vejo, kakšno protiutež potrebujejo, da ostanejo normalni. Zato vsak večer pozno v noč delam zaposlitve za učence, gledam oddane naloge, se snemam, in ko imam dovolj, vzamem knjigo. Te pa kar nimam dovolj, kar ne morem je odložiti. In potem je ura pol dve zjutraj, jaz pa s tako velikimi očmi! Kakorkoli, danes imam spet zoom ob 11.00, ampak danes bom imela zajtrk in še kavico pred zoomom. Bom kar pripravila, da me kdo ne zmoti. Sin je že na Teamsih, se že izobražuje, tako da lahko v miru pripravim zajtrk.

Sreda, 16. 12. 2020 12.30

Zajtrk. Rdeča nit mojega dnevnika. Danes je bilo zelo umirjen dopoldan, otroka sta bila zadovoljna in dobre volje, ker sta dobro spala. Okoli pol devetih se spravim pripravljat zajtrk. Stojim v kuhinji in razmišljam, da bi morda samo na hitro pregledala mejle in delo v spletnih učilnicah. Prižgem računalnik. Bam bam bam. Elektronska pošta, vprašanja učencev, reševanje težav, slučajno opazim, da sem pri kvizu v 7. razredu naredila eno nastavitev napačno in da učenci ne morejo normalno delati. Hitro obvestim učence, kar dvakrat, 15.00 popravljam nastavitve, gledam njihove Kakšno lepo presenečenje! In kakšne iskrice v rezultate, sproti popravljam. Adrenalin sem očeh! To pa poboža dušo in polepša dan! Naša primorana znižati, ko me za vsako roko prime dnevna soba je bila že nekaj dni takšna, kot da bi en lačen otrok. Hitro zaključim, ker vem, da ne skoznjo zapihal vihar. Vedela sem, da jo bo bom mogla več veliko narediti zraven dveh treba pospraviti, ker je zelo zoprno, ko ne lačnih otrok. Pripravim zajtrk in sedem za mizo moreš več hoditi po sobi in se nimaš več kam in se pogovarjamo. In kar naenkrat se zunaj, po usesti. Zanimivo, a ne, da sem cele dneve doma, kakšnem mesecu, prikaže sonce. Kaj to pa je hiša tako razmetana, kot že dolgo ni bila. pomeni? To pomeni, da je čas za snemanje na Ko sem v službi, zraven pa še tisoč opravkov Polževem! Z mojim desetletnim snemalcem sva vsak dan, imam več časa za čiščenje kot pa zdaj, v ponedeljek že snemala, ampak v megli, kar za ko sem cele dneve doma. No, po kosilu smo prikazovanje lepot slovenskega reliefa ni v redu. stisnili zobe in zagrizli v pospravljanje. Dobro Hitro vstanem, spakiram Petrov zajtrk in nam je šlo, vse smo uredili, posesali, pobrisali odhitiva na prah, zmetali stran polomljene plastične igračke. In potem jih najdemo, tiste, ki so trenutno najbolj popularne in jih iščemo že dva tedna. Zelenega Rogija, rumenega Robija in zelenega Rokija. Takšne iskrice v otroških očeh so neprecenljive. Zaradi njih je užitek tudi pospravljati.

DNEVNIŠKI ZAPISI

Polževo. Jaz brez zajtrka, on z zajtrkom v roki. Hitiva, upava, da se bo videl kakšen okoliški hrib ali gore. Imava srečo in res so na 630 metrih danes končno lepi razgledi. Snemava, ampak nikoli ni vse v redu. Enkrat se sliši dihanje, velikokrat se zmotim, potem naju prekinejo zvonovi v bližnji cerkvi, potem moj snemalec ne posluša navodil in posnetek ni sprejemljiv. Sonce se spet skrije, malo se začne temniti in deževati. Rečeva, da še hitro enkrat posnameva, ampak brez uspeha. Na vrh prilezeta dva pohodnika, ki se vsedeta pod streho cerkvice in začneta jesti. Ta dva bosta tukaj kar nekaj časa, zato midva spakirava in greva. Rok za oddajo posnetka je jutri, jaz pa še vedno nimam dobrega. 22.40 Ravno sem zaključila s pripravljanjem zaposlitev za jutri. Zanimivo, koliko učiteljev opravlja nočno delo. Pred pol ure sem poklicala eno sodelavko za pomoč, kot da bi bila ura ena popoldan in ne deset zvečer. Vsi smo dosegljivi, delamo, nihče ne spi. Ti nočni pogovori so mi prav všeč, ker mi dajejo občutek povezanosti in pripadnosti. Mislim, da je to ena izmed redkih stvari v času dela na domu, ki jo bom pogrešala. Polnočne mejle, na katere takoj prileti odgovor, in nočne klice, na katere se oglasi povsem budna učiteljica, ki dela, tako kot jaz. Mojca Zadravec, razredničarka, učiteljica angleščine, mamica dveh otrok

17.50 Ravno smo zaključili z izobraževanjem za učitelje, kjer smo izvedeli še kaj novega za popestritev zaposlitev, ki jih pripravljamo za učence. In dobimo potrditev, da že zdaj dobro delamo, kar pa tudi paše, priznam.

21.50 Vsi spijo, jaz bi pa morala pripraviti zaposlitve za četrtek, ampak ne vem, če sem razpoložena. Mislim, da nisem. Na srečo je šele torek in imam čas še jutri, za sredo pa je že vse tipi topi pripravljeno. Mislim, da bom zaključila z delom. Juhu, knjiga me že čaka! Sem na strani 414 od 523. Me pa že skrbi, kaj bom, ko jo bom prebrala. Hitro moram naročiti kaj novega, da bo še pravi čas tu. Trenutno tako zelo pogrešam svojo glasbo v svojem avtu, da berem knjige o glasbenikih, ki so spremenili tok zgodovine in začeli igrati svojo, drugačno glasbo. Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila prelomna, koliko odličnih bendov, odlične glasbe, odličnih koncertov. Mene takrat še ni bilo, tako da sem vse po vrsti zamudila, ampak je pa njihova glasba zaznamovala glasbo, s katero sem jaz odraščala. Tisto, s čimer odraščamo, nas zaznamuje. Dom je tam, kjer smo živeli kot otroci in najstniki. Najljubša glasba je tista, ki smo jo poslušali, ko smo bili otroci in najstniki.

Ponedeljek, 14. 12. 2020

kruh. Otroci se igrajo, jaz na hitro poslikam Aljaževo nalogo in jo odpošljem učiteljici v Zbudi me šelestenje vrečke iz sosednje sobe. To pregled. Čas je za kosilo in po kosilu odda nalogo še Špela. Sledi lažji del dneva: sprehod v naravi, ni nihče drug kot petošolka Špela, ki bo brala knjige, da ne zbudi mlajših dveh bratcev. Čez pol popoldanski počitek Domna, gledanje filma za ure se zbudi še desetmesečni Domen in v sobo Špelo in Aljaža, zabava otrok z atijem in privabi Špelo in napol zaspanega drugošolca nepogrešljivo večerno branje za Špelo in Aljaža. Malo se še pocrkljamo in odidemo na radijska pravljica za Aljaža … zajtrk. Po zajtrku sledi umivanje zob, postiljanje postelj. Z Aljažem pregledava šolske obveznosti za danes. Špela se igra z mlajšim bratcem Domnom. Ko se z Aljažem dogovoriva, kaj mora narediti za šolo, prevzamem Domna, da lahko začne šolske obveznosti še Špela. Z Domnom se odideva igrat in vsake toliko časa greva pogledat, kako napreduje šola pri Aljažu. Kot ponavadi ima težave pri pisanju. Ene in iste stvari ponavljava že ves čas. Špelo povprašava, če rabi pomoč, a danes naloge ni veliko in zmore sama. Vmes pokličeva nekaj znancev za varstvo Domna za čas, ko bo potrebno oditi v službo. Počasi postane Domen utrujen in zato odideva spat. Aljažu in Špeli pa naročim, naj dokončata nalogo. Ko Domen zaspi, grem k Aljažu, da prebereva še nekaj strani v knjigi. Začne se kuhanje. Medtem Špela in Aljaž končata nalogo, nahranim Domna in spečem Nuška Hočevar, 8. a


DNEVNIŠKI ZAPISI

Torek, 15. 12. 2020 V nov dan nas prebudi najmlajši član – Domen. Malo se pocrkljamo in pripravimo zajtrk. Po zajtrku sledi vsakdanji ritual: postiljanje postelj, umivanje zob. Nato pa sledi najzanimivejši del dneva – pregled šolskih obveznosti. Z Aljažem sva danes gledala urnik in obveznosti, ugotoviva, da ima kulturni dan. Oba si oddahneva. Aljaž odhiti k Špeli, ki se je igrala z Domnom in ji ves vesel sporoči, da je to njegov srečni dan, saj ne bo potrebno pisati. Potem preveri še Špela šolske obveznosti in začne z delom, saj jo kmalu čaka video konferenca. Midva z Domnom pripravljava kosilo. Aljaž se zamoti s sestavljanjem sestavljank s 1000 delci. Kmalu postane Domen utrujen in odideva spat. Špela začne konferenco, Aljaž pa si privošči risanke. Ko Domen spi, dokončam kosilo. Ravno ko se želim malo odpočiti, zaslišim jok. Nič ne bo. Domen se je zbudil. Špela je konec s konferenco in že piše pesmi, stripe na temo korona virusa. Aljaž si ogleda lutkovno predstavo, ki jo je učiteljica poslala za kulturni dan. Domen je med spanjem porabil vso energijo, zato ga nahranim. V kuhinjo prideta Špela in Aljaž. Pojemo kosilo. Sledi vsakodnevni sprehod v

naravi. Ko se vrnemo, se otroci igrajo, jaz pa pripravim popoldansko malico za Domna. Nahranim Domna in odideva spat. Špela in Aljaž igrata računalniške igrice, da ne motita Domna med počitkom. Sama pa se tudi malo odpočijem. Popoldan Špela dokonča nalogo. Sama spet kličem potencialno varuško za Domna. Tokrat mi le uspe. Danes je res srečen dan. Nič napora za šolo in rešeno varstvo. Sledi sestavljanje sestavljanke za Špelo, prosta igra Aljaža, zabava otrok z atijem, ki se vrne iz službe. Sama pa postorim še nekaj hišnih opravil.

Sreda, 16. 12. 2020 Tudi tokrat nas iz postelje vrže najmlajši družinski član. Zajtrk, umivanje zob, postiljanje postelj. V pričakovanju, kaj nas danes čaka v šoli, pregledamo obveznosti. Z Aljažem pogledava naloge, razložim mu jih in prične z delom. Odidem k Špeli in Domnu ter naročim, naj začne s šolskimi obveznostmi še ona, saj jo kmalu čaka video konferenca. Z Domnom večkrat pogledava pri Aljažu, kako napreduje, a danes je eden tistih dni, ko ne gre in ne gre. Bolj mu razlagam, kaj mora narediti, manj naredi prav. Mislim si, da imam še

29

srečo, da vsaj Špela zmore sama. Še predno dokonča Aljaž nalogo, postane Domen siten, kar je znak da morava spat. Domen hitro zaspi. Špelo opozorim, da naj bo na video konferenci bolj tiha, da ne zbudi Domna. Odhitim ponovno k Aljažu, da mu še enkrat razložim nalogo. Ko končno le mislim, da bo šlo, odidem pripravit kosilo. Ko se Domen zbudi, mi pride Aljaž povedat, da je končal z nalogami za šolo in da je prosti čas namenil branju. Mislila sem si, da je to super, saj sva težji del dneva zaključila, pa še bral je sam. A ko pregledam nalogo, se mi skoraj zmeša. Dogovoriva se, da bo nalogo pravilno rešil po odmoru na svežem zraku. Špela je tudi že končala z nalogo, odpravimo se na sveži zrak. Kmalu začutijo vsi trije lakoto in odidemo na kosilo. Ponovno sledi šola za Aljaža in Špelin pregled mailov. Aljaž za silo naredi nalogo. Ker je po dolgem času lep sončen dan, odidemo še na en sprehod. Potem Domen zaspi, Špela in Aljaž pa ustvarjata. Sama od izmučenosti zaspim pri Domnu. Ostanek popoldneva preživimo skupaj z atijem, Špela piše voščilnice, Aljaž se posveti avtom na daljinca, kar vzbudi pozornost pri Domnu, in že je tu večer, ko se Špela pred spanjem posveti knjigam, Aljaž pravljicam, Domen spanju, ati in mami pa imata končno nekaj malega časa zase. Mateja Završnik, mamica treh otrok

Ponedeljek, 14. 12. 2020

se počasi odpravi v »šolo«. Naredi matematiko, nato se že veseli zooma, kjer vsaj za teh par minut vidi svoje sošolce. Nato zaključi dane Ponovno ponedeljek, že 6. teden šolanja na naloge in se po kosilu ponovno odpravimo na daljavo. Pouk preko spleta je kar zanimiv in dolg sprehod po Mokronogu in okolici. Kot po David rad brska po računalniku in dela po navadi po prihodu nazaj poskrbimo za Tilna. navodilih učiteljice, ki se res trudi in pripravi zanimiva in razločna navodila in gradiva. Danes Preverimo, če imamo narejeno vse za šolo, David dokonča, kar je potrebno, poslikamo in ima ponovno zoom, tokrat angleščino in s oddamo v spletno učilnico ter dokončamo trimesečnim dojenčkom pri hiši je to kar šolanje za ta dan. Ja, včasih se zavleče čez cel zanimivo, saj se po navadi ravno takrat, ko bi morala biti mir in tišina, našemu malčku kaj stoži dan, saj raje izkoristimo popoldan za aktivnosti na zraku. in je potrebno crkljanje. Prav zanimivi so naši dnevi, v eni roki kuhalnica, v drugi otroček in akcija. Ni kaj, kosilo se mora pripraviti, lačna usta Sreda, 16. 12. 2020 prihajajo domov na kosilo. Ko se Tilen naje in gre na dopoldanski počitek, se na štedilniku kuha. Srede se David zelo veseli, saj imajo ponovno Davidu pomagam pri razlagi, vmes se Tilen še zoom, kjer jim bo učiteljica prebrala pravljico. prebuja, saj še ne spi trdno, iz loncev kipi … ajoj. Pridno naredi vse potrebno, se priklopi na zoom Nekako se vse uredi, čeprav je včasih hektično. in po uvodnem delu, pozdravu in klepetu se Kosilo se poje, pospravi, za šolo se naredi ali pa vsaj v večini in hitro na zrak, dokler je še dan. Vsi potrebujemo malo miru, zraka in umirjenosti, da se nadihamo in naberemo novih moči. Tilen pa v vozičku v miru spi. Zvečer še oddamo vse potrebno za šolo v spletno učilnico in počasi se pripravimo na spanje. Jutri je nov šolski dan.

pripravijo na pravljico. Seveda brez bratca ne gre, zato ga vzame s seboj in oba skupaj pridno poslušata. V tem času v miru pripravim maso za tortico. David namreč jutri praznuje in brez tortice ne gre. Po kosilu naš šolar še zaključi vse potrebno in se odpravimo ven. Zvečer preverimo vse potrebno in David nestrpno pričakuje jutrišnji dan, saj praznuje svoj 9. rojstni dan. Tako nekako potekajo naši dnevi. Včasih prijetni, včasih naporni, redko umirjeni, velikokrat stresni, izredno zanimivi, predvsem pa ne dolgočasni. Šola na daljavo ima svoje prednosti in slabosti, pa vendar se tole že dolgo vleče. Ampak gremo s tokom naprej, v upanju na čimprejšnjo vrnitev v »normalo« in otroci v pravo šolo. Jasmina Zagmajster, mamica dveh otrok

Torek, 15. 12. 2020 Torek se začne ob 7.00, ko zazvoni budilka. Seveda se je potrebno še malo pocrkljati in tako se še malo zavleče jutranje vstajanje, saj si vseeno lahko malo prilagodimo urnik, glede na to, da imajo razredno uro preko zooma šele ob 9.00. David se uredi, preveri urnik, pozajtrkuje in Alina Lamovšek, 7. b


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

30

POUSTVARJANJA Adijo, korona Kakšni so zdaj čudni časi, da korona hodi po naši vasi. Otroci v hiše smo se skrili, da korone nebi dobili. Cepiva še ni in vsak se boji, da covid dobi. Ne bomo se predali, korono bomo na dopust poslali. Vse bomo naredili, da korono bomo ukrotili. Upoštevali bomo vse ukrepe, da korona odnese svoje pete. Potem bomo vsi veseli, s sošolci se objeli.

Adijo, korona Ringa ringa raja, korona pa razsaja, odnesla nam je šolo, zato se šolamo doma kar prek računalnika. Ringa ringa raja, korona pa odhaja, zato smo vsi veseli, ker prijatelje spet bomo imeli. Gal Uhan, 3. r.

Adijo, korona Težki so časi, zaprti smo vsi, adijo, korona, zdaj pusti nas ti. Zaščitimo sebe in druge ljudi, adijo, korona, zdaj pusti nas ti. Umivajmo roke, ostanimo doma, da tale korona se hitro konča. David Resman, 4. r.

Matija Kostrevc, 3. r.

Adijo, korona Korona, pojdi stran in ne vrni se nazaj! Brez tebe smo se dobro imeli, kaj vse lahko smo počeli!

Adijo, korona Šola je odpadla, dolgčas nam je, ker korona razsaja, ne družimo se. Ne moremo nikamor, vsi doma čepimo in ker šole ni, od doma se učimo.

V šolo smo hodili, s prijatelji se lovili. Se skupaj igrali, učili in tudi kaj naredili. Korona, pojdi stran, da bo to spet naš vsakdan! Da starši spet v službo bodo hodili, da s prijatelji spet se bomo lahko družili. Da nasmeh na obrazu ne bo pod masko se skrival in strah v nas ne prebival. Da boš lahko rekel: prijatelj, roko mi podaj! In ne: dva metra pojdi v kraj! Korona, pojdi stran, da spet veselje bo nazaj! Neli Gregorčič, 4. r. T

Eva Maver, 9. r. Adijo, korona Korona je prišla, ostala sem doma, zato nisem se nalezla virusa. Šola na daljavo se je začela in mi prijatelje vzela.

Adijo, korona, ne maramo te, prosim odidi kar se da čim prej. Zaradi tebe odpadlo je vse, posebej prireditve, to res grozno je. Komaj čakam, da te več ne bo in ko te ne bo, lahko spet se družimo. Najbrž potrpeti bomo morali vsi, a odgnali bomo te le s skupnimi močmi. Brina Gregorčič, 4. r.

Postala sem pravi mojster sveta in genij svojega računalnika. Zdaj pa tega je dovolj, saj v šolo si želim, da prijatelje nazaj dobim. Čakam na obiske in si močno želim, da korona bo le še spomin. Žana Kastelic, 3. r.

Adijo, korona Ti, korona daj, odpelji se nazaj, saj ne želimo te še v mesec maj. Tako ne moremo živeti, moriš nas že skoraj dve leti. Povzročaš nam veliko skrbi, saj nam vlada preveč teži. Doma, doma, samo doma, mami te že poln kufer ima! Radi bi, da se vse odpre in se nikoli več ne zapre. Zato nas pusti živeti, ker želim še koga objeti . Asja Mohorčič, 4. r.

Tia Hvastija, 7. b


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

31

Zgodba o koroni

Korona cepivo

Pred skoraj enim letom se je pojavil novi virus. Korona virus. Okužil je skoraj vsakogar, ki ga je srečal, zato je vlada rekla, da moramo dva tedna ostati doma. Zelo malo ljudi je šlo v trgovino. Čeprav smo bili vsi doma, se je virus širil. Vlada je dorekla, da moramo biti doma še dva tedna. Veliko starejših ljudi si ni upalo iti v trgovino. Pet prijateljic se je odločilo, da bodo starejšim pomagale in jim šle iskat, kar potrebujejo. To so bile Neja, Taja, Lucija, Mija in Manca. Po vasi so spraševale, ali kdo kaj potrebuje. Nosile so maske, rokavice in uporabljale razkužila. Nekaj starejših jih je prosilo, če jim lahko prinesejo zdravila iz lekarne in živila iz trgovin. Naslednji dan so šle s kolesi v trgovino. Nakupile so toliko stvari, da so komaj vozile v hrib. Ko so prišle do vasi, so si najprej nataknile maske in rokavice. Nato so starejšim, ki so oddali naročilo, raznosile nakupljene izdelke. Ko so si razdelile denar, ki so ga dobile za živila, so se odpravile domov. Na poti domov so našle čarobno palico. Mislile so, da lahko z njo premagajo korona virus, ampak čarobna palica ni delovala. Vse obupane so šle domov. Ko so prišle domov, so se poklicale po zoom-u. Spraševale so se, kako naj premagajo korona virus. Spomnile so se, da bi si lahko premagale s sadjem. Staršem so rekle, da gredo kolesarit. Dobile so se na šolskem igrišču. Prinesle so sadje in zvabile korona virus v past. Obkolile so ga s sadjem in mu ga metale v usta. Na koncu so vrgle še narezan ananas. Boom! Korona virus je razneslo. Prijateljice niso mogle verjeti, da so korona virus premagale z ananasom. Ko so to videli občani, so takoj poklicali župana. Vprašal jih je, kako so premagale korona virus. Prijateljice so mu v en glas odgovorile: »Z ananasom!« Župan je rekel, da se bo v zahvalo vsaki izpolnila ena želja. Prijateljice so si zaželele zdravje, srečo, mir in veselje. Manca Skubic, 4. r. T

V začetku epidemije korona virusa je živela srečna družina. Imeli so se zelo radi. Nekega dne je najmlajša hči nenadoma zbolela. Imela je korona virus. Ime ji je bilo Žana. Stara je bila 6 let. Vse je zelo skrbelo za njeno zdravje. Niso vedeli, kaj naj naredijo. Nato sta se dvojčici Gaja in Ajda odločili, da izdelata protikoronavirusno zdravilo. Šli sta v garažo odločeni, da bosta, če bo treba, poskusili vse. Pregledali sta vsako stvar. Nič ni bilo primerno za izdelavo zdravila. Ker nista imeli denarja, sta brskali po smeteh. Vedeli sta, da je to odvratno, ampak če je bil to način, da pozdravita svojo sestro … Nekega dne se je zgodilo nekaj dobrega. Nekdo je stran vrgel čisto nove rokavice za vrtnarjenje. Odločili sta se, da jih bo uporabljala tista, ki bo brskala po smeteh. Od takrat naprej ni bilo nič več odvratno. Še naprej sta iskali, a nista našli zdravila. Nekega dne je prišel k njima njun 5-letni bratec Alex. Pokukal je k njima v garažo in povedal, da je našel nekaj zelo posebnega. Našel je palico. Deklici sta se mu smejali, ker pa je bil Alex predrzne sorte, jima je zabrusil, da če hočeta pozdraviti sestro, potrebujeta to palico. To je bila čarobna palica, ki izpolni vsakemu eno željo. Gaja je Alexu izpulila palico iz rok in zrecitirala, da si želi tisto stvar, ki bi pozdravila sestro Žano. Pred njihovimi nogami se je najprej pojavil majhen tornado bleščic, ki se je spremenil v ananas. Poleg je stal kozarec, v katerem je bil ananasov sok. Oboje so nesli k Žani in takoj je ozdravela. Za zdravilo so povedali še ostalim in kmalu je bil covid-19 iztrebljen in dvojčici Gaja in Ajda sta postali junakinji. Vsem se je svet brez korona virusa zdel odličen. Vsi so srečno živeli do konca svojih dni. Neža Recelj, 4. r. T

Kako je druščina premagala korona virus? Nekoč je po svetu razsajala čudna bolezen, imenovana korona virus. Vsi so si želeli, da bi izginil. Najbolj si je to želela mala vila Elizabeta, ki je živela v pravljični deželi z drugimi vilami, velikani, prijaznimi čarovnicami ... V tej deželi so bili doslej vsi vedno srečni, veseli, zdravi. A vse se je spremenilo, ko je prišla korona. Vsak bi si mislil, da imajo tam čarobne palice in bi z njimi preprosto zamahnili in bi korona šla v tri pisane marjetice. A ni bilo tako, na korono ni deloval noben urok. Elizabeta si je najbolj na svetu želela, da bi korona izginila, da bi lahko hodila v šolo, ki jo je imela Elizabeta zelo rada. V šoli je imela same petice in bila je najbolj pridna učenka. Želela si je tudi, da bi korona izginila, saj je njena prijazna in dobrosrčna babica zbolela za korona virusom in kmalu umrla. Elizabeta se je odločila, da bo odšla na obisk k svojim najboljšim prijateljem. Potem bodo sestavili druščino, ki bo raziskovala korono in jo uničila. Odpravila se je. Ni pozabila maske, zaščitnih rokavic in razkužila. Najprej se je odpravila k svoji najboljši prijateljici čarovnici Čirulečarule. Čarovnica se je takoj strinjala, da bo pomagala Elizabeti. Skupaj sta se odločili, da se odpravita še po velikana Viktorja in škrata Štefana. Oba sta bila za. Odpravili so se naprej in sestavili druščino. V njej so bili vila Elizabeta, čarovnica Čirulečarule, velikan Viktor, škrat Štefan, samorog Samo, duhec Domen, zmaj, Zlatko, palček Peter, piratka Patricija in mumija Manca. Hitro so se odpravili po svetu, da bi našli korono. Pogledali so v vsako jamo, pod vsak grmiček in za vsako skalo. Zvečerilo se je in vsi so bili utrujeni zaradi neuspešnega iskanja korone. Odpočili so se, da pojedo ananas. Bil je njihova tradicionalna jed. Naslednjega dne je spet niso našli, niti naslednjega dne, niti dan kasneje. Po treh tednih so našli votlino. Iz nje se je razlegal jok. Hitro so zavili tja, da bi videli, kdo joče. Našli so jo korono, ki ji je bilo ime Koronček. V samotnem kotu je jokala. Vprašali so jo, zakaj joče. Napol v joku jim je odgovorila, da joče , ker se je nekaj mesecev nazaj odločila iti na sprehod, ker je že dolgo sedela v votlini in se je hotela malo razmigati. Hitro je smuknila ven in takoj nazaj, a so začeli ljudje zbolevati in novo bolezen poimenovali po njej.

Vsi so bili zelo sočutni do Korončka. Vprašali so jo, ali lahko to bolezen odpravi s planeta. Korona jim je rekla, da je to možno le tako, da se ji vsak, ki je zbolel, nasmeji in jo objame. Hitro so se odpravili nazaj domov. Elizabeta je imela za meščane govor, v katerem je vsem sporočila, kako premagati bolezen. Vsi so se začeli gnesti okoli Korončka in se mu nasmihati. Kmalu ni bil okužen nihče več. Koronček je postal najbolj priljubljen meščan in vsi so ga imeli za prijatelja. Koronček je popravil svojo napako in dobil prijatelje. Vi pa nikar ne bodite blizu kakšne korone, razen če veste, da je to naš mali Koronček. Špela Završnik, 5. r.

Čarobni čas Mali fantek Žiga je nekega dne na tleh našel čarobno palico, na kateri je bila zataknjena rokavica. Ti dve stvari sta bili čarobni, vendar Žiga tega še ni vedel. Ko se je sprehajal po parku, se je spomnil, da mora iti v trgovino po sestavine za ananasovo torto, ki jo bo spekla njegova mama. Ko je prišel domov, je mami pokazal, kaj vse je nakupil. Mama mu je v solzah povedala, da se ne počuti dobro. Njen zdravnik jo je napotil na testiranje. Drugi dan je bil njen test pozitiven na korona virus. In ker je bila mama zelo bolna, ni bila sposobna, da bi lahko spekla torto, ki si jo je Žiga želel. Žiga se je spomnil na palico in rokavico, ki ju je naključno našel v parku. Vzel ju je v roke in si močno zaželel, da bi mama ozdravela. Na njegovo presenečenje je palica zažarela in izginila. Ko je prišel v kuhinjo ves žalosten, ker ni vedel, kaj se je zgodilo, je videl, kako mami žarijo oči in je povsem zdrava. Nič je ni več bolelo. Skupaj sta na njegovo veselje začela peči ananasovo torto, ki je dišala po celotni hiši. Ko je ležal v postelji, se je zavedal, da sta bili palica in rokavica čarobni. Žiga Janežič, 4. r.


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

32

Adijo, korona Ko nastopil je čas, da odženemo mraz, je v našo deželo virus prišel, z imenom korona, in kmalu bo odšel.

Adijo, korona Ja, to je res čuden čas! Bežim od ljudi, ki blizu so mi bili. Pogrešam znane obraze, na televiziji pa poslušam same neznane izraze.

Oh, ti korona presneta, si nam življenje zapletla. V naših domovih kot zaporniki ždimo in se samo svoje družine držimo.

V šolo še ne bomo šli, doma še dolgo bomo vsi. Vse lepo in prav, a karantena mora stran. Hočem v svet, ne samo na internet! Ko srečamo se spet, takrat objel bom cel svet. Zakričal bom na ves glas, da bo moj glas poneslo v deveto vas: Pogrešam vas!

Mia Slinkar, 4. r.

Nejc Eržen, 5. r. T Adijo, korona Korona virus vpliva na svet, zaradi njega večkrat dostavljen je paket, ker se ljudje bojijo iti v trgovino, kupiti sol, kruh in vino.

Upali smo in prosili, da rešitev bi dobili. Zato korona moja, sporočam ti zdaj, adijo, čao čao. Saj dobili smo cepivo, tako da zdaj bo fino in naše življenje, se bo na bolje obrnilo! Ela Moltara, 5. r. T

Šole in vrtci so zaprti, računalniki pa večkrat odprti, saj ko pridemo domov, se moramo učiti šolsko snov. Miriam Asemota, 9. r.

Nekatere tovarne ne delajo več, ves material, ki so ga kupile, je odveč, zdaj tovarno morajo zapreti in ne smejo je več odpreti.

Adijo, korona Korona je virus, ki nam nagaja. Tudi v decembru in ne samo maja. Vsi govorijo ostani doma, zato da korona ne bo k teb prišla.

Ampak korona virus ne vpliva samo na to, imel velik bo vpliv, zelo nam je in bo škodil, a upamo, da ne bo tako hudo.

Vsi se držimo vseh teh pravil, pa to seveda ni prvi april. Zato bo korona na hitro odšla, In mi pustila, da ne bom skos doma.

Ko pa se korona virus umiri, vse v šolo veselo prileti, tam zvezke odpremo, da si znanje naberemo.

Nino Zupan, 5. a

Anja Zupančič, 8. a

Nejc Debevec, 5. a

Ema Canič Podgoršek, 8. b

Gaja Gorenc, 8. b

Luna Pikl, 8. b

Eva Hočevar, 8. b


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

Adijo, korona Korona je med nas prišla, zato ostala sem doma, pouka zdaj že dolgo ni, saj v karanteni smo vsi.

Adijo, korona Kaj je to za ena teta, ki po ulicah pometa ? Menda ji je ime Korona, in ne pozna nobenega bontona.

Pred računalniki sedimo in pridno se učimo, iz spletne učilnice se kar kadi, saj v njej smo učenci vsi. Nič ne kolesarim, hodim ali rolam se, saj ne smem iz naše občine. Zdaj druženja s prijatelji ni, saj virus nam grozi. Vsi v hiši smo zboleli, prav nič veseli korono smo prejeli, za vse to je kriva ona, zato želim reči "Adijo, korona!"

Cel svet je spremenila, vse na glavo obrnila, nas od prijateljev ločila, in nam šolo na daljavo naložila. A mi se ne predamo, rokavice, maske in razkužila imamo, strogo držimo se pravil, da svet bo spet kmalu zdrav in čil. Lenart Kostrevc, 6. b

Vita Vrhovšek, 6. a

Pia Sebanc, 9. r.

Luka Ferjan, 9. r.

Benjamin Miklavčič, 9. r.

Adijo, korona Korona je prevzela svet in mi se trudimo preživet. Samo pomislimo lahko, kako grozno bi bilo, če bi nas v prihodnosti še vedno morila koronavirusna kraljevina!

33

Kaj pa, če bo takrat še huje, morda korona do takrat še hujši plan skuje. In mi brez cepiva in zdravila? Maska in skafander najboljša bosta preventiva! Namesto dežja bo padalo razkužilo, razkuževanje najnujnejše bo opravilo. Banane bodo na policah držale varnostno razdaljo in vsako mleko bo pakirano v dvojno škatlo. A upajmo, da se to ne zgodi, zato pridno umivajmo si roke vsi. Korona bo zagotovo odšla, in mi ji bomo ponosno rekli "papa"! Ajda Nadrih, 7. a

Miriam Asemota, 9. r.

Laura Pungerčar, 9. r.

O zlobnem kralju Nekoč je živel kralj, ki je imel veliko kraljestvo in dva sinova. Eden od sinov je bil prijazen, drugi pa zloben. Ko je stari kralj umrl, sta si sinova razdelila kraljestvo. Prijazni sin je bival na severni polovici, zlobni sin pa na južni polovici kraljestva. Nekoč se je zlobni sin začel s svojo vojsko bojevati proti prijaznemu sinu, ki se mu je uprl. Ko je vojna trajala že 9 let, je imel prijazni sin zadosti. Vpoklical je svojo najboljšo enoto, da zaustavi njegovega brata. Enota je imela štiri člane: koronavirus, čarobno palico, rokavico ter ananas. Njihove sposobnosti so bile odlične. Koronavirus je lahko okužil celo vojsko, čarobna palica je poznala vse vrste urokov in kletev ter jih tudi znala odlično izvesti, rokavica je lahko ujela vsakogar, ananas pa je iz neznanega razloga eksplodiral in se vedno regeneriral. Misija je bila, da zlobnega sina ustavijo, preden povzroči popoln kaos. A to ni bilo tako lahko. Najprej so se morali prebiti čez morje vse do obrambnega sistema gradu. Čarobna paličica je pričarala čoln, s katerim so se prepeljali čez morje. Sledil je težji del: koronavirus je moral okužiti vojake, ki so bili na straži. Potem je moral ananas eksplodirati, da so se prebili skozi prvo obzidje, rokavica pa je morala ujeti veliki katapult, ki je bil usmerjen proti njim. Sledil je naslednji zid, ki so ga prebili na enak način kot prvega. Kar naenkrat pa so se znašli pred ogromnim jarkom, polnim

vode in lačnih krokodilov. Nastopila je palica, ki je s pomočjo koronavirusa okužila krokodile s težko obliko trebušne gripe. Po vseh teh sitnostih so se končno prebili v vladarsko palačo, kjer je moral koronavirus opraviti še s celo četo stražarjev. Ko je palica gospodinjo temeljito obdelala z urokom zmede, so se morali prebiti še v 10. nadstropje, kjer je imel zlobni sin svoj urad. Vrata so bila neprebojna, zato jih je morala rokavica sneti iz tečajev. Ko so vstopili, jih je napadla elitna enota vojakov, ki je varovala kralja. Teh vojakov koronavirus ni mogel okužiti, saj so nosili obleke proti kugi, zato je moral poseči ananas, ki je s pomočjo palice, ki je izvedla urok za ekplozije, takoj opravil z vojaki. Kralja so stisnili v kot, nikamor ni mogel. Rokavica je ujela kralja, drugi so skočili skozi okno in med letom je palica izvedla urok počasnega padanja, da so padali počasi in se mehko dotaknili tal. Sedaj je rokavica izvlekla katapult, ki ga je imela shranjenega. Vsi so se usedli v katapult in se katapultirali nazaj v kraljestvo prijaznega sina. Zlobnega sina so vtaknili v ječo in končala se je 9-letna vojna. Prijazni sin je zavladal celotnemu kraljestvu, koronavirus, čarobna palica, rokavica in ananas pa so postali guvernerji kolonij. Benjamin Dolenšek, 6. a


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

34

Čarobni ananas Nekoč je živel korona virus, ki se je zelo hitro širil. Bolnišnice so se zelo hitro zapolnile s covid bolniki. Nekega dne, ko se je eden od zdravnikov odpravljal domov, je na mizi zagledal ananas. Zraven pa pismo, na katerem je pisalo: "Nadeni si rokavico, primi ananas, da ti nekaj pove." Mislil si je, da je to laž. Nato pa je vseeno naredil, kar je pisalo na listu. Nato se je začudil. Mislil je, da sanja. Ananas mu je rekel: "Preden me postaviš na bolnika, ga moraš vprašati, če me lahko postaviš na njegov trebuh." Če ti odvrne z "da", me postavi nanj, nato počakaj 10 sekund. Če pa ti odvrne "ne", pa moraš naprej iskati pravega bolnika. "Na svetu ne bo več korona virusa, boš videl," je rekel ananas. "Jaz sem čarobni ananas." Zdravnik je z ananasom stekel do bolnikov in jih začel spraševati. Vprašal je prvega, nič, drugega, nič in tako naprej. Ko je prišel do stotega in ga vprašal, mu je ta rekel "da". Zdravnik je položil ananas za 10 sekund. Ananas ga je začaral. Vsi so skočili pokonci.

Sara Krmc 9. r.

Vile in virus Pred davnimi časi, so v gozdu živele vile. Bile so čisto drobcene, vsi so imeli modre oči ter vijolične lase. Starejše vile so mlajšim prepovedale oditi iz gozda, a nikoli niso vedele zakaj. Kaja, Gaja in Maja so bile najboljše prijateljice. One so živele čisto ob robu gozda, zato jih je zunanji svet čedalje bolj zanimal. Nekega dne so nabirale rože, ki so cvetele na velikem zelenem travniku na sredini gozda. Ko so ure in ure nabirale, je Maja opazila nekaj čudnega v travi. Bila je rokavica. Maja je poklicala še Kajo in Gajo, da so lahko skupaj dvignile rokavico. V njej je bil bel kos papirja na katerem je pisalo: »Ne bi smela zapustiti gozda. Našla sem vas po imenu Ananas, kjer živijo …« Ostali del pisma je bil uničen. Prijateljice so zapustile travnik in se vrnile domov. Sklenile so, da mora ta skrivnost biti razrešena. Ponoči, ko so vsi spali, so vzele potrebne stvari in se odpravile na pot. Prišle so iz gozda in zagledale vas, kjer so bile vse stavbe iz ananasov. Začudene so se odločile, da bodo vas podrobno raziskale. Ko so hodile po vasi, so zagledale zeleno okroglo bitje z dolgimi ušesi, mavričnim rogom, vijoličnimi kremplji, tremi očmi ter enim samim zobom. Bitje jih je začelo preganjati. Njihova krila so letela tako hitro kakor veter. Bitje je spuščalo čudne zvoke, ki so zveneli kot delfini. Vse prijateljice so bile zelo prestrašene. Ko so priletele v gozd, so opazile, da se je bitje obrnilo in

Pia Bevc, 8. a

Naslednji dan je bolnik ozdravel. Pacienti so slavili ananasa in zdravnika. Korona virus je bil premagan in vsi so bili veseli. Bor Moltara, 7. a

odšlo. Oddahnile so si in se odpravile spat. Ko so se zjutraj zbudile, so vstale in si naredile zajtrk. Kaja je ugriznila v čarobno jed iz bleščic in jo izpljunila ter rekla: »Čisto brez okusa so.« Nato jih je povohala ter dejala: »Pa tudi vonja nimajo.« Gaja je ugotovila enako. Sklepale so, da niso dodale dovolj začimb. Gaja je dejala, da se zelo slabo počuti. Vse so bile zelo zaskrbljene, zato so odšle k starejšim vilam, da bi ugotovile, kaj je narobe z njimi. Starejše vile so nemudoma ugotovile, kaj je narobe. Vprašale so jih: »Ali ste zapustile gozd?« Maji so se začele solziti oči. Po tiho je zašepetala: »Ja, zelo nam je žal.« Nato so jim starejše vile razložile, da se bitja v vasi Ananas imenujejo Koronavirusi, saj prenašajo virus. Povedale so tudi, da virusa ni mogoče uničiti. V tistem trenutku je prišla v sobo glavna vila ter povedala, da se motijo. Koronavirus je možno uničiti z posebno čarobno palico, ki jo imajo v lasti samorogi, ki živijo na vrhu gore. Maja je bila edina, ki ni imela nobenih znakov virusa, zato je bila ona tista, ki se je odpravila po čarobno palico. Porabila je dneve, da je prišla do tam. Ko je končno prišla na vrh gore, so bili samorogi zelo prijazni do nje. Dali so ji palico, da bi lahko uničila urok. Prišla je nazaj v gozd ter podala palico glavni vili. Ona je izrekla čarobne besede in v tistem trenutku so je Gaja in Kaja počutile normalno. Objele so Majo in se ji zahvalile. Ta dogodivščina jih je opomnila, da morajo ubogati starejše vile. Izučilo jih je, zato niso nikoli več zapustile gozda. Ana Rajer, 8. a

Lukas Nahtigal, 8. b


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

ŠOLANJE NA DALJAVO intervju z Ano Rajer in Pio Bevc

35

Kaj vama povzroča največ težav? ANA: Nenatančna navodila, s tem imam največ težav. PIA: Največ težav mi povzročajo nenatančna navodila.

Ana in Pia sta osmošolki na Osnovni šoli Mokronog. Sta dobri učenki, šola pa jima Kateri predmeti se vama zdijo zahtevnejši pri šolanju na daljavo? ne dela prav veliko težav. Tako kot drugi se že od oktobra šolata na daljavo zaradi ANA: Zgodovina, fizika in kemija. koronavirusa. Zanimalo me je, kako doživljata šolanje na daljavo, zato sem ju o PIA: Zgodovina, fizika in glasba. tem tudi intervjuvala.

Zadnje tri mesece šolanje poteka na daljavo. Kako ga doživljata vidve? ANA: Večino časa mi je precej dolgčas. Pogrešam druženje s prijatelji in vrstniki. PIA: Pogrešam druženje s prijatelji. Se vama zdi, da je delo od doma zahtevnejše kot v šoli? ANA: Ja, vloženega je veliko več truda, pa tudi vzame mi več časa. PIA: Da, saj za šolo na daljavo porabim več časa kot v šoli.

Mislita, da bo šolanje na daljavo pustilo posledice? Kakšne? ANA: Učenci bomo imeli manj znanja, mogoče tudi psihične težave. PIA: Mislim, da bo šolanje na daljavo pustilo posledice, saj učenci ne bomo imeli istega znanja kot bi ga imeli v šoli. Bi torej šli nazaj v šolo ali vama delo na daljavo ustreza? ANA: Rada bi šla nazaj v šolo. PIA: Šola na daljavo mi ustreza, pogrešam pa razlago snovi. Hvala za vajin čas in odgovore! Anja Zupančič, 8. a

Alina Lamovšek, 7. b

ŠOLANJE NA DALJAVO intervju s Pio Bevc

ŠOLANJE NA DALJAVO intervju z Anjo Zupančič

Vsi učenci se trenutno šolajo na daljavo. Tak način pouka se je prvič začel marca lani. Učenka Pia Bevc je odgovorila na par vprašanj o tej temi.

Anja Zupančič je učenka Osnovne šole Mokronog. Hodi v 8. razred. Povprašala sem jo, kakšno je njeno mnenje o šolanju na daljavo in ali bi bila raje v šoli …

Že skoraj eno leto je minilo, od kar smo se prvič začeli šolati na daljavo. Se ti zdi, da je delo od doma zahtevnejše kot v šoli? Da, šolanje na daljavo se mi zdi zahtevnejše kot v šoli, saj na daljavo ne dobimo enake razlage kot v šoli.

Kaj najbolj pogrešaš pri šolanju na daljavo? Pri šolanju na daljavo najbolj pogrešam razlage učiteljev in stik s sošolci in učitelji. Ti šolanje na daljavo odgovarja ali bi se čim prej rada vrnila v šolo? Rada bi se čim prej vrnila v šolo.

Pri katerih predmetih imaš največ težav? Največ težav imam pri zgodovini in glasbi.

Ali so se tvoje ocene izboljšale pri šoli na daljavo? Mislim, da so moje ocene do sedaj enake.

Kaj najbolj pogrešaš? Najbolj pogrešam razlago učiteljev in druženje s prijatelji. Ti morajo starši/sošolci/prijatelji kdaj pomagati razumeti navodila? Včasih, če česa ne razumem, mi pri tem pomagajo prijatelji.

Se ti zdi šolanje na daljavo težje? Šolanje na daljavo se mi vsekakor zdi težje, saj mi vzame veliko več časa in truda.

Koliko časa na dan posvetiš delu za šolo? Povprečno 5-6 ur ali celo dopoldne.

Približno koliko ur na dan porabiš za šolo? Povprečno za šolo porabim 5-6 ur oz. celo dopoldne. Anja, hvala za tvoj čas.

Hvala za odgovore. Ana Rajer, 8. a

Pia Bevc, 8. a


36

Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

Pravljica: Nagajivi škrat

Moj najlepši dan

Nekoč je v Božičkovi deželi živel škrat Kuzma , ki je delal pri Božičku. Rad je nagajal. Nekoč je nesel pisma Božičku v delavnico. Pri Božičku je čakal na seznam otroških želja. Med čakanjem je delal norčije. Skakal je po mizah, metal igrače po delavnici, cukal druge škrate za ušesa in jim skrival orodje. Ko je dobil seznam, je šel nazaj v tovarno igrač. Med potjo se je igral in izgubil seznam. Potem so ga z drugimi škrati iskali in iskali, a ga niso našli. Preiskali so celo delavnico, prehodili pot, po kateri je škrat Kuzma odšel do tovarne, a ga niso našli. Vsi žalostni so se odpravili v tovarno in niso vedeli, kaj bi naredili. Prišel je Božiček in vprašal, kje so darila. Škrati so mu žalostni odgovorili, da jih ni zato, ker je Kuzma izgubil seznam. Skupaj so se odpravili na novo iskalno akcijo. Pomagala jim je tudi gospa Božičkova. Razdelili so se v manjše skupine in se odpravili v različne smeri. Dolgo so iskali, vendar seznama ni bilo. Nenadoma je iz gozda pritekla zelo jezna veverica. V roki je nosila seznam, zaradi katerega je skoraj padla z drevesa, ko ga je veter prinesel do nje. Vsi so si oddahnili, ker je bil seznam najden. Skupaj so se odpravili v tovarno, da bi izdelali igrače. Tudi škrat Kuzma je moral pomagati, saj so zaradi njegovih norčij izgubili že veliko časa. Po uspešno končanem delu so se zadovoljni skupaj odpravili na vroč kakav, ki jim ga je pripravila gospa Božičkova. Ura je bila že veliko, zato je Božiček pohitel dostavit darila. Škrat Kuzma je bil zelo v skrbeh, ker ni bil prepričan, da bo Božičku uspelo. Božičku je predlagal, da bi šel z njim in mu pomagal, da bi bil hitrejši. Božiček se je strinjal. Vzel ga je s seboj, zato da se je škrat Kuzma lahko oddolžil za norčije, ki jih je naredil čez dan. S skupnimi močmi jim je uspelo, da so darila dobili vsi otroci. Božiček in škratje so se utrujeni, a zadovoljni vrnili v Božičkovo vas, kjer jih je čakala obilna večerja in topla postelja. Nejc Lenarčič, 5. b

Med šolskimi počitnicami sta se moja starša odločila, da gremo na izlet. Bil je lep sončen dan. Jaz pa nisem bil ravno navdušen nad tem, ker bi bil rajši doma in se igral s sosedovimi otroki. Nič ni pomagalo, da sem se kujal, moral sem iti zraven. Ko smo se odpeljali od doma, sem se sprijaznil, da moram iti, posebej zato, ker je mami rekla, da gremo v Atomske toplice. Ustrašil sem se, da nimam kopalk. Pa me je pomirila, da ima tudi zame kopalke, brisačo in malico. Slabe volje v trenutku ni bilo več. Komaj sem čakal, da smo prišli tja. Priznam, da sem se naplaval, natunkal in načofotal za mesec dni naprej in nazaj. Zvečer smo se pozno vrnili domov. Bil sem že pošteno zaspan. Komaj sem čakal, da sem povečerjal in šel spat. Preden sem zaspal, sem razmišljal o preteklem dnevu. Zdelo se mi je, da lepšega dneva še nisem doživel. Gašper Kovačič, 5. b

Nuša Borštnar, 7.b Pravljica: Čas je za božič

Maja Slak, 7. b

Nekoč v Božičkovi vasi so se vsi pripravljali na božič. Povsod se je slišalo petje božične glasbe. V Božičkovi delavnici je par dni pred božičem ogromno dela. Božičku na stotine palčkov pomaga celo leto. Palčki raznih imen, ver, znanj ... Bili je najbolj neroden palček v vasi, razbije skoraj vse, kar vidi. Ni ravno Božičkov najljubši. A vseeno vsak palček šteje. Tam je zelo znan moto, več palčkov, manj dela. Božiček bere pisma in palčki delajo po naročilu. Vseeno ni tako lahko, kot zveni. Napočil je dan pred božičem, Božiček je bil živčen, palčki so noreli, jelenčki so spali ... A so se znali pomiriti ... A Bili je polil ledeno mrzlo vodo po jelenčku Rudolfu. Rudolf je glavni vodja črede jelenov. Vsi so bili prestrašeni. Rudolf je zbolel za prehladom. Niso vedeli, kaj bi. Kmalu bodo morali vzleteti. Bilija je grabila panika. Počutil se je zelo krivega. Nihče ni vedel, kaj naj storijo. Bili je dobil zamisel, a nihče mu ni želel niti prisluhniti. Moral je dobiti njihovo pozornost. Ni bilo lahko. Niso ga imeli najraje, sploh zato, ker je on povzročil, da so bili vsi v stiski. Zakričal je čez celo vas. Končno je dobil pozornost. Želel si je, da bi naredili železnega jelena. Vsi so bili za. Začeli so z gradnjo. Šlo jim je presenetljivo dobro. Jelena so namestili na sani. Božiček je vzletel. V zahvalo Biliju je nastal njegov kip. Zdaj je najbolj priljubljen palček v vasi. Lina Bebar, 5. b


Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

37

Gospa korona

Nekega prelepega zimskega dne je na Kitajskem živel virus z imenom Korona. Korona si je našla prenočišče v netopirju. Prejšni dan je lepo živela v jami, naslednji dan je pa netopir pristal na tržnici, kjer so prodajali eksotične vrste mesa, zelenjavo in sadje. Ta tržnica je bila znana po sočnem ananasu. Korono je obdalo veselje, saj bo zdaj imela priložnost, da se razširi po celem svetu. Čakala je dneve, nato so ti dnevi postali tedni. Korona je že mislila, da nikoli ne bo dobila kupca. Malo je zadremala, ker je imela dovolj čakanja. Kar naenkrat jo prebudi gospod. Prodajalka je netopirja, v katerem je prebivala Korona, prijela z rokavico in ga prodala temu gospodu. Korona je postala srečna kakor tisto popoldne, ko se je naselila v netopirju. Gospod je isti dan pojedel netopirja in Korona se je preselila v luksuzno stanovanje. Gospod je imel veliko družino, ko je prišel domov je okužil celo družino. Koronina družina se je začela večati. Bila je presrečna. Korona in njena družina je zavzela vso Kitajsko. Virusom se je zazdelo, da bi morali vzeti korak naprej in zavzeti Tajsko. V manj kot tednu jim je to uspelo. Korona se je počutila zelo močno. Čez nekaj tednov so se virusi odločili, da se bodo preselili, ampak se je zgodilo nekaj zastrašujočega. Vsi ljudje so začeli nositi nekakšne maske. Korona je postala zmedena in jezna. Dobila je še več moči, ker je zdaj videla, da se je vsi bojijo. Ko so virusi zavzeli že skoraj celo Azijo, so naredili velik korak naprej in se preselili v Evropo. Tam so bili zelo dobro zaščiteni. Še tekočino z imenom

Laura Pungerčar, 9. r.

razkužilo so povsod nosili s seboj. Začela se je pomlad in Korona je že imela stanovanja po celi Evropi. Počutila se je močnejša od celega sveta. Dobila je bistro idejo, da odpotuje v Združeno Kraljestvo, nato pa še v Združene države Amerike, ker se je tam še ne bojijo. Njen načrt je uspel. Zgodilo se je, kakor da bi zamahnila s čarobno palico in Korona je bila razširjena po skoraj celem svetu. Vzela si je zaslužen odmor in malo zadremala. Ko se je prebudila iz svojega kratkega spanca, se je ozrla v svet in ni videla ne duha ne sluha. Nobenega človeka ni bilo v gostilnah, šolah, službah, celo trgovine so bile prazne. Cel svet se je odločil, da gre v karanteno. Korona je imela dovolj vsega. Odločila se je, da bo obupala in za nekaj časa pustila svet na miru. Pretekli so tedni in svet je bil še vedno v karanteni. Minilo je še nekaj mesecev in ljudje so naredili usodno odločitev, da bo konec karantene, ker se je koronavirus umiril. Korona se je prebudila iz svojega dolgega počitka in videla, da je zanjo ostalo upanje. Cel svet je bil spet normalen. Bil je začetek poletnih počitnic, vsi ljudje so med počitnicami odšli na različna potovanja in takrat jih je Korona napadla. Zavzela je Ameriko, Afriko, Azijo in Evropo. Korona je spet zmagovala. Ampak svet je bil pripravljen na nov val koronavirusa, zato je odšel v karanteno. Korona je bila osupla. Čakala in čakala je na trenutek, ko bi lahko spet napadla nekoga, ampak ta trenutek se ni nikoli zgodil. Korona je spet odšla v jamo na Kitajskem, okužila netopirja in še vedno čaka na stik s človekom. Eva Hočevar, 8. b

Pia Sebanc, 9. r.

Eva Pavlin, 9. r.

Sara Krmc, 9. r.

Koronabožič Čas »šolanja na daljavo« je stresno obdobje za vse učence, tudi zame. Verjetno pa to ni najslabša stvar, ki se ti lahko zgodi v teh groznih časih. Nekega decembrskega jutra sem vstala iz postelje in šla naredit vse običajne stvari, ki jih naredim vsako jutro – umijem obraz, umijem zobe, se oblečem v dnevna oblačila in se pripravim na šolo. Čeprav je vse delovalo kot običajno, v resnici ni bilo. Nekaj je bilo precej drugače kot sicer. Moja soba je bila vsa okrašena z bleščicami, ki mi še posebej niso pri srcu, različnimi okraski – od lučk do smrečice in celo božičnih piškotov, ki so stali na moji mizi. Vse je bilo nametano čisto brez reda. Najbolj nenavadno pa je bilo to, da moja soba ni izgledala tako, ko sem zjutraj odprla oči. Torej, ko sem prišla iz kopalnice, se je v nekaj minutah nekaj zgodilo z mojo sobo, da je sedaj obrnjena na glavo. Najprej sem pomislila, da je to verjetno kakšno božično presenečenje, ki mi ga je pripravila moja družina, zato sem odšla v spodnje nadstropje, kjer običajno v dnevni sobi moja starša, včasih tudi moji sestri, zajtrkujejo. Vendar tam ni bilo nikogar. Bila sem že slabe volje, saj naj bi čez eno uro imela videokonferenco in sem bila že zelo živčna, saj nisem vedela, kako naj bi v takšni sobi karkoli delala za šolo. Preiskala sem celo hišo in nikjer ni bilo nikogar. Čudno pa je bilo tudi to, da preostanek hiše ni bil tako trapasto okrašen. Odločila sem se, da bom šla pogledat, če je kdo od mojih družinskih članov morda zunaj. A pred vhodnimi vrati me je presenetilo še nekaj … Ananas! Prav zares, ne šalim se. Tam na tleh je stal pravi ananas. Pobrala sem ga s tal in opazila, da so na njem bleščice, kar mi je dalo misliti. Torej, kdorkoli je že okrasil mojo sobo, je pustil tudi ta ananas in verjetno odšel skozi vrata ven. Vedela sem, da ima moja mama ananas posajen v loncu na balkonu, vendar z njim ni imela nikoli sreče in ni nikoli zrasel, verjetno zato, ker pri nas ni dovolj toplo za uspevanje ananasa, v decembru pa še posebej ne. Sedaj mi je bilo vse skupaj še manj jasno. Vem, da je obdobje, ko koronavirus prizadene veliko ljudi in menda vpliva tudi na njihove možgane, kar so pokazale nekakšne angleške raziskave. Vendar odkrito povedano, vse do sedaj temu nisem čisto verjela. Sedaj sta bili le dve možnosti – da se vsem v moji družini zmešalo, ali pa imamo nekega vlomilca, ki iz neznanega razloga rad okrašuje tuje sobe in ugrablja ljudi. Ker nisem vedela, kaj storiti s tem ananasom, sem ga preprosto pustila, kjer je bil, in odšla ven v upanju, da bom našla svojo družino. Zunaj sem šla najprej pogledat okoli hiše, nato pa še povsod drugod v okolici hiše, vendar ni bilo nikjer žive duše. Potem pa zagledam nekaj bleščečega v snegu.


38

Z DOMIŠLJIJO NA POTEP

Anja Zupančič, 8. a Vilinca sem vprašala, kaj se je zgodilo z njimi, saj je bila to edina stvar, ki me je ta trenutek zanimala. Vilinec je odvrnil, da to vem samo jaz. Po takšnem odgovoru mi ni bilo nič bolj jasno. Prosila sem ga, če mi lahko to razloži. Povedal mi je, da je delo vilincev, da v sanjah otrok poskrbi za njihove božične želje, ki se jim v sanjah uresničijo, saj je vse mogoče in naj bi otrokom to polepšalo božič. Vendar jaz nisem razumela, zakaj bi komu božič polepšalo nekaj, kar sploh ni resnično. No, verjetno je tudi name kot otroka to delovalo. Vprašala sem ga, zakaj se to dogaja v mojih sanjah, saj si nikoli nisem želela imeti takšne sobe, pa že tako ne maram božičnih okraskov, saj se mi zdijo kičasti, vendar mu tega nisem povedala, saj sem sklepala, da mu ta izjava ne bi bila všeč. Skočil mi je na dlan, sedaj sem ga lahko videla. Iz žepa je vzel dolg list papirja, ki je izgledal bolj kot seznam, in si ga ogledoval. Potem pa je dvignil pogled kot, da je nekaj našel. »Koliko pa si stara?« me je vprašal. Odgovorila se mu, da štirinajst. Lopnil se je po glavi in rekel, da me je zamešal z neko drugo deklico in da sem precej prestara za otroške sanje. Opravičil se je in rekel, da se je zmotil. Jaz pa sem ga vprašala, kako naj pridem iz teh sanj. Rekel je, da za to potrebuje čarobni ananas, čarobno rokavico in čarobno palico in da je vse to izgubil. Kako ironično, da sem si ravno prej želela čarobno palico, sedaj pa jo zares potrebujem. Še dobro, da sem imela rokavico že pri sebi in sem mu jo nemudoma dala. Vedela sem tudi, kje je ananas in sem brez obotavljanja stekla nazaj k vhodnim vratom, kjer je stal točno tam, kjer sem ga pustila. Seveda je bil prevelik, da bi ga držal majhen vilinec, zato sem ga nesla jaz. Sedaj je manjkala le še čarobna palica, za katero nisem vedela, kje je. Vilinec je rekel, da je mogoče z dvema predmetoma najti tretjega, vendar da tega ni še nikoli počel, saj se še nikoli ni tako zmotil. Izgledal je precej obupano. Rekla sem mu, naj vsaj poizkusi. Rekel je, naj dam ananas v sneg in zraven rokavico. Sam pri sebi je nekaj šepetal v jeziku, ki ga nisem poznala. Pojavil se je žarek svetlobe in ko je izginil, na mestu, kjer sta bila ananas in rokavica, ni bilo več ničesar. Potem pa je vilinec rekel: »Ne skrbi, vsi predmeti so pri meni, le da so sedaj v naravni velikosti.« Videla sem, da ima na roki čarobno rokavico, da v isti roki drži ananas, v drugi pa čarobno palico. Posvetilo se mi je, da je verjetno zanj naravna velikost tolikšna kot je njegova. Sedaj, ko so bili vsi predmeti najdeni, sem lahko odšla iz sanj.

Bilo je tako majhno, da sem morala pogledati čisto od blizu, da sem videla, da je neznani predmet pravzaprav miniaturna rokavica. Verjetno vas zanima, zakaj se je rokavica bleščala – zaradi bleščic seveda. Zdaj mi je postalo jasno, da imam verjetno opravka z nekakšnimi majhnimi palčki. Sedaj nisem več vedela, kaj naj naredim, najbolj pa me je začelo skrbeti za mojo družino. Le kaj se jim je zgodilo? Zaželela sem si, da bi imela čarobno palico, s katero bi vse spravila v red. V tistem trenutku me je nekaj požgečkalo v ušesu. Ko sem se hotela popraskati, mi je neznan glasek zašepetal. Odmaknila sem svojo roko in pozorno poslušala, kaj mi je bitjece govorilo. Predstavil se je, da mu je ime Mili in je glavni okraševalec otroških sob med vilinci iz Vilindola. Sedaj mi je postalo vse jasno, čeprav sem si predstavljala, da so vilinci večji. Vse stvari, ki sem jih našla, so se povezale v smiselno celoto. Čeprav je tej celoti manjkal še en del, ki mi še vedno ni bil jasen. Majhen vilinec ni mogel odpeljati moje družine. Torej, kje so?

Laura Pungerčar, 9. r.

Benjamin Miklavčič, 9. r.

Spet je izrekel nekaj v svojem jeziku in v naslednjem trenutku sem se znašla v svoji postelji in moja soba je bila spet normalna. Spomnila sem se, da bi morala imeti šolo in da sem verjetno zamudila videokonferenco. Pogledala sem na uro in opazila, da se kazalca nista niti za malo premaknila. Odleglo mi je. Odšla sem pogledat, če je moja družina v hiši, in v dnevni sobi zagledala mamo, ki me je presenečeno vprašala, zakaj sem tako zgodaj vstala in da bo morala kmalu iti v službo. Rekla sem, da sem imela grozne sanje, ona pa mi je nepričakovano odgovorila, da tudi ona. »Prav otročje so bile. Kot, da bi bila spet osemletna punčka. No, v teh časih se nam vse mogoče podi po glavi. Izgleda, da deluje tudi name.« »Ja, očitno res,« sem odgovorila. Očitno se je vilinec Mili zmotil tudi pri moji mami in jo zamešal s kakšno drugo deklico ali pa je pomotoma vzel star seznam. Izgleda, da ti časi delujejo tudi nanj, da je vse pomešal. Mislim, da ne bom nikoli pozabila teh sanj in zanima me, ali vilinci, ki otrokom uresničujejo božične želje, res obstajajo, ali pa je bil to samo del moje domišljije. Vsekakor sem srečna, da nisem obtičala v teh sanjah in takrat sem se zavedela, da so na svetu še veliko večji problemi kot je koronavirus. Tako kot sem jaz mislila, da ne bom nikoli več prišla iz sanj in da nikoli več ne bom videla svoje družine, pa se je vse dobro končalo. In tako, kot se vse konča in ni nič večno, tudi koronavirus ni. Eva Pavlin, 9. r.


RAZVEDRILO

39

RAZVEDRILO

Križanka: Brina Gregorčič, 4. r. Mandala: Brina Gregorčič, 4. r. Pobarvanka: Aleksander Maks Sedej, 4. r.

Pripravili učenci v OPB, mentorica Ksenija Rožman


Pia Sebanc, 9. r.