Moj sopotnik - popotniški vodnik, ki to ni by Socialna akademija

MOJ SOPOTNIK

POPOTNISKI VODNIK, KI TO NI

MOJ SOPOTNIK

MOJ SOPOTNIK – Popotniški vodnik, ki to ni Ljubljana, 2019 Nina Debevec, Jaka Geltar, Raphael Duret Nauche, Špela Jevšnik in Kristina Kosmač

www.popotniskonovinarstvo.si Fotografije: Jaka Geltar, Arne Hodalič, Matjaž Krivic, Tomo Križnar, Nejc Draganjec, Raphael Duret Nauche, Anja Papuga, Nina Kogej, Romana Dobnikar Šeruga, Dušan Iztok Petek, Shutterstock Uredil, jezikovno pregledal in oblikoval: Jaka Geltar Ilustracije in simboli: http://lintueri.com Izdala Socialna Akademija, www.socialna-akademija.si Zanjo: Matej Cepin Vsi deli te knjige so avtorsko delo, ki pa ga lahko s pisnim dovoljenjem vsakdo uporabi v dober namen. Vodnik je bil izdelan s finančno podporo Mestne Občine Ljubljana in Socialne Akademije. Hvala.

POPOTNIŠKI VODNIK, KI TO NI Nina Debevec, Jaka Geltar, Raphael Duret Nauche, Špela Jevšnik in Kristina Kosmač

Prva izdaja. Natisnjenih 50 izvodov. Tiskano v Sloveniji, tiskarna Medium, Žirovnica ******* CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.5 MOJ sopotnik : popotniški vodnik, ki to ni / Nina Debevec ... [et al.] ; [fotografije Jaka Geltar ... [et al.] ; uredil Jaka Geltar]. - Ljubljana : Socialna akademija, 2019 ISBN 978-961-93095-6-8 1. Debevec, Nina 2. Geltar, Jaka COBISS.SI-ID 304091904

LJUBLJANA 2019

POSVETILO Vsem popotnikom, ki so junaki na svoji poti. Mojstrici Almi M. Karlin, nomadki ne le geografskih širjav, temveč tudi globin človeške duše, ki se kljub svoji neizmerni ambicioznosti in pragmatizmu ni nikoli odpovedala razmišljanju z lastno glavo niti čutenju z lastnim srcem. S pisateljico, ki je do konca ostala zvesta svojemu poslanstvu in verjela, da bo s svojimi deli svet in vsakega posameznega človeka v njem lahko navdušila za dobra, duhovno zrela dejanja.

Fotografija: Adolf Perrisich

VSI POPOTNIKI SMO TAKSNI Sla po vandranju in vagabundstvo sta velik del ljubezni, erotike. Pol vandrovske romantike ni nič drugega kakor pričakovanje pustolovščine. Druga polovica je nezavedna sla po spreminjanju in razkroju erotičnosti. Mi popotniki smo vajeni gojiti ljubezenske želje prav zavoljo njihove neuresničljivosti, vajeni smo igraje razdeliti tisto ljubezen, ki pravzaprav pripada ženski, vasi in gori, jezeru in globeli, otrokom ob poti, beraču na mostu, govedu na paši, ptici, metulju. Mi ločimo ljubezen od predmeta, zadošča nam ljubezen sama, prav tako kakor v potovanju ne iščemo cilja, temveč le užitek popotovanja samega, uživanje, da si na poti. (Herman Hesse, Popotovanje)

VSI POPOTNIKI SMO TAKŠNI........................................................................... TO NI NAVADEN POPOTNIŠKI VODNIK............................................. - 1 TO JE TVOJ SOPOTNIK.................................................................................. - 5 POTOVATI NI POČITNIKOVATI................................................................ - 7 POZOR-POTOVANJE NA VIDIKU............................................................- 11 ARHETIP PODKOVANEGA POPOTNIKA..............................................- 14 PODKOVANI POPOTNIK............................................................................- 19 ČEMU NA POT?...............................................................................................- 21 PRIPRAVA NA POTOVANJE........................................................................- 31 SREČANJE S SVETOM...................................................................................- 37 SVET DOŽIVLJAM S ČUTI..........................................................................- 44 ODNOS DO SEBE, ODNOS DO DRUGIH, ODNOS DO SVETA.- 50 KAM ZA VRAGA SE JE IZGUBILA AVTENTIČNOST?.......................- 55 KO SEM V KRIZI.............................................................................................- 57 ZAKAJ POTUJEM?...........................................................................................- 65 »SHARING IS CARING?«.............................................................................- 73 ZAKAJ DELIM?.................................................................................................- 76 ODGOVOREN POPOTNIK, ODGOVOREN ČLOVEK.....................- 78 ZGODBE S POTI..............................................................................................- 83 POGLAVJA, KI TE ….......................................................................................- 96 ALI SPLOH ŠE ZNAMO POTOVATI?...................................................- 97 OD PASTIRSKIH DO DIGITALNIH NOMADOV.........................- 99 PRAŠNI ČEVLJI........................................................................................ - 101 … PODAJO NA POT.................................................................................... - 105 JERNEJA JEZERNIK IN ALMA KARLIN............................................... - 106 O AVTORJIH.................................................................................................. - 108 VIRI.................................................................................................................... - 110 -

I TO NI NAVADEN POPOTNISKI VODNIK

MOJ SOPOTNIK

To ni vodnik, ki popotnika popelje v svet turističnih znamenitosti in mu s tem na pladnju ponuja tiste, ki so »vredne ogleda«. To ni vodnik, ki popotnika usmerja v dobre, avtentične restavracije, kjer se dobro je in pije. To ni vodnik, ki želi popotnika odmakniti od svoje lastne izkušnje in stika z lokalnim prebivalstvom tako, da mu ponudi vse informacije o tem, kako in kam potovati ter čemu se izogniti. To ni vodnik, ki predlaga različne popotniške destinacije in pove, kdaj je najbolj primeren čas za na pot. Za to obstajajo številni drugi vodniki. To je vodnik, ki je tvoj sopotnik. Zato ga le vzemi s seboj na pot, na kateri te bo z različnimi pogledi, fotografijami, z modrostmi velikih popotnikov, predvsem pa s ključnimi vprašanji vodil in usmerjal k edinstveni izkušnji vsakič, ko zaslišiš klic na pot. Usmerja te k vpogledu vase in k poglabljanju v izkušnjo, kakršno ti vsakič ponudi novo, zate edinstveno popotovanje. K premisleku, kako boš nova spoznanja o sebi in svetu uporabil na svojih domačih tleh. Odgovore na vse ostalo: kam, kdaj in kako iti na pot, pa lahko že najdeš v sebi. Samo prisluhniti moraš! Podkovani popotnik je, kdor zna raziskovati svet okoli sebe z odprtimi očmi in zraven kritično pogledati v okolje, v katerem je in kamor potuje. Želi poiskati resnico, predvsem pa ve, da se obenem odpravlja tudi na svoje notranje potovanje. Kaj pa potem, ko se vrne domov?

Takrat se šele začne resnično zavedati vrednosti popotovanja, če ga vmes pristno doživlja: doživi veliko pravih medčloveških odnosov, trenutkov, ki jih ne skali množični turizem, na koncu koncev pa se svoje poti veseli, je za to priložnost hvaležen in s prihodom nazaj svoje domače okolje razsvetljuje tako, da svoje izkušnje, nezaznamovane in nefiltrirane s strani medijev, deli z njim.

TI IN VODNIK Naš osnovni namen je, da te vodnik spremlja pred, med in po vsakem potovanju. Bereš ga počasi in pozorno. Kompas označuje prostor, kjer se lahko ustaviš in poglobiš vase. In čeprav so nekatera poglavja krajša od drugih, to še ne pomeni, da povedo manj. Pri nazivanju bralca/bralke smo večinoma opustili delitev na moški in ženski spol, saj izhajamo iz preprostega dejstva, da je bralec človek.

Kot popotnik se že rodiš, pravi Tomo Križnar. In s tem vodnikom smo te želeli ponovno spomniti na to. Ne pozabi namreč, da postanemo to, kar mislimo in vidimo – kot pravi stara modrost:

»Če želiš poustvariti svet, nanj poglej z novimi očmi.«

MOJ SOPOTNIK

Zakaj »moramo« iti na pot? Verjamemo, da smo ljudje po duši nomadi. In ravno od tod izhaja tista globoka želja po spoznavanju sveta, po srečevanju z njim in samim seboj v njem, kot njegov neločljivi del. Indijski mojster Sadhguru je lepo strnil, zakaj se je pomembno venomer obračati navznoter:

Izhod iz tega, da je naše notranje življenje suženj zunanjim situacijam, je preprosta sprememba smeri. Enostavno moramo uvideti, da sta vir in temelj naše izkušnje znotraj nas. Človeško izkušnjo lahko spodbodejo ali usmerijo zunanje situacije, vendar je vir znotraj. Bolečina ali užitek, radost ali nesrečnost, agonija ali ekstaza se dogajajo edinole znotraj nas. Zunanje okoliščine sicer lahko uporabljamo kot dražljaj ali sprožilec, prava stvar pa vedno pride od znotraj. Prav zdaj imate v roki knjigo. Kje vidite to knjigo? Svetloba pada na knjigo, se odbija, prehaja v vašo očesno lečo in je kot obrnjena podoba projicirana na vašo mrežnico. Tako v resnici vidite knjigo znotraj sebe.

NI ZUNANJEGA POTOVANJA BREZ NOTRANJEGA POTOVANJA.

TO JE TVOJ SOPOTNIK Vsi ustvarjalci tega vodnika smo zapriseženi popotniki, ki želimo svoje bogate izkušnje prosto deliti z drugimi popotniki, ki bi radi poglobili svoje. Z njim nagovarjamo raznolike tematike in jasno odpiramo ključna vprašanja za bolj zavesten pristop k temu, kar se predvsem v nas samih dogaja pred, med in po potovanju. V tem vodniku tovrstna vprašanja odpiramo na vseh bistvenih ravneh: fizični in materialni ravni, čustveni in miselni, pa tudi duhovni ravni. Z naslednjimi poglavji boš stopil na pot. Ko se spoprijateljiš z oranžno popotniško nitjo1 in duhom tega vodnika, ki mu dajeta osnovni navdih, sledi vabilo k poglabljanju v tvojo popotniško identiteto: kdo potuje v ali znotraj tebe in zakaj? Ali zaslišiš klic poti? Točnih in pravilnih oziroma napačnih odgovorov na tovrstna vprašanja seveda ni, z njimi zgolj z veliko popotniške iskrice želimo izpostaviti pomembnost povsem zavestnega doživljanja takšnega procesa, saj se v njem lahko razkrije naš resnični motiv, ki je povezan z izbiro točno določenega cilja oziroma destinacije. Temu sledi fizična, materialna, logistična in finančna priprava. Ko se čutim pripravljenega, da v lastnem slogu naredim prvi korak z domačega praga, napoči veliki trenutek, ko se srečujem s svetom, polnim presenečenj. Pripravim se tudi na to, da mi načrte pogosto lahko odpihne veter poti, ki s tem preizkuša moje zmožnosti, da se znam resnično prepustiti tako toku življenja kot sami poti.

MOJ SOPOTNIK

In prav tukaj se začne resnična čarobnost in pravi izziv vsakega popotovanja – alkimija srečanja, v katerem raziskujem odnos do sebe, do drugih in do sveta. Na poti lahko vsak od nas korak za korakom čuti, da ga življenje kliče k temu, da živi svojo lastno pot na edinstven način in pri tem spoznava, da je njegovo življenjsko popotovanje smiselno šele takrat, ko je v ravnovesju z življenjskim popotovanjem drugih sopotnikov. A kdo si upa trditi, da je to lahko in brez obdobja krize? Ko napoči čas, da se obrnemo nazaj proti domu, bomo tam morda najskrivnostnejše delčke poti ohranili zase, ali pa izbrali največje bisere in jih podelili z našimi najbližjimi oziroma širše. Zelo raznovrstni so namreč lahko naši nameni glede tega, kaj želimo podeliti, načina, kako bomo to storili, predvsem pa zakaj bomo nekaj delili z drugimi. Navsezadnje upamo, da bo ta vodnik v podporo in spodbudo vsakemu od nas na poti do bolj zavestnega in odgovornega človeka na tem planetu. Z velikim veseljem pa že čakamo na vaše prispevke za 2. izdajo vodnika! Ekipa ustvarjalcev vodnika

II POTOVATI NI POCITNIKOVATI

MOJ SOPOTNIK

Kaj mi omogoča samostojno popotništvo?

POTOVATI NI POCITNIKOVATI

Odločim se, da se zopet odpravim na pot. Kot že nekajkrat, se odpravim v svojo najljubšo popotniško agencijo, kjer mi poiščejo najbolj ugodne karte, poiščejo najbolj aktualne točke in izlete z vodiči, organizirajo prenočišča, hrano … Vse in še več na enem mestu. Uslužbenka me z raznimi popularnimi ogledi želi navdušiti, za le malenkostno doplačilo pa me lahko odpeljejo kar k domorodcem oziroma staroselcem. Navdušeno poslušam in si že predstavljam moje novo popotovanje na drug konec sveta. Nato se zavem. Ali res potrebujem vse to? Ali res potrebujem nekoga, ki mi narekuje ritem še na poti? Mar nimam s tem že vnaprej postavljenih okvirov: kaj naj bi tam doživel, videl … Dvignem se iz udobnega stola, se prijazno zahvalim in odpravim ven. S ponudbo sem izgubila svojo svobodo, izgubil pa se je tudi moj namen - zakaj sploh grem na pot. Tokrat si ne bom ogledoval sveta v čredi sebi enakih pod pastirsko palico turističnega vodiča, kot je zapisal Baskar. Trenutno ne potrebujem počitnikovanja, potrebujem resnično akcijo, potrebujem raziskovanje, uiti želim iz te rutine, začutiti sebe in svet okoli mene. Oditi v neznano in tam doživeti neponovljive zgodbe. Zavem se, da mi vodeno popotovanje vzame velik del moje izkušnje. Kot iluzija mi ponuja vse mogoče stvari in aktivnosti, v resnici pa mi vzame resnično izkušnjo, ki jo lahko doživim le sam, brez okvirov, brez popolne organizacije, brez narekovanja drugih, kaj je na seznamu »must see«. Pot ponuja veliko nepredvidljivega. Iznajdljivosti. Popotniškega stresa. Dopuščanja napak. Ko vstopamo v nov svet, velikokrat računamo na druge ljudi, da nam prikažejo svet, ki si ga želimo videti. Samo zadovoljstvo – kuliso, ki je tako dobro zasnovana, da je že dober približek realnosti, ki pa še zdaleč ni resničnost.

MOJ SOPOTNIK

Kaj pa je sploh avtentičnost, ki je tako iskana med popotniki? Ali lahko začutim avtentičnost med domačini, med katere so me privedli vodiči? Ali si moram avtentičnost pričarati sam z naključnimi srečanji z domačini, z opazovanjem in nepredvidljivimi situacijami. Potovati ni počitnikovati. Ni samo opazovanje sončnih zahodov in drugih lepih stvari, ki ti naključno prekrižajo pot. Je sprejemanje sebe in drugih, situacij, ki pridejo zraven. Je trening tolerantnosti, vlivanje volje sebi in svojemu sopotniku, je soočenje s strahovi. Bistveno pa je, da vsa ta spoznanja preneseš v svoj vsakdan, ko se vrneš domov, v rutino. Tudi v domačem okolju ne gre vedno vse tako, kot si zamisliš, in naenkrat izgubiš voljo in moč … Vsaka pot prinese spremembo, spremembe so del poti. Prej, ko se tega zavemo, prej začnemo sprejemati, kar nam popotovanje (lahko) ponuja. Prej začnemo uživati, se prepustimo in počasi popušča tako imenovan »popotniški stres«. In prav to, da se odpravimo na pot, nas na začetku nagradi z morda povsem novim in zanimivim okoljem, v katerem lahko opazujemo tako spremembe v prostoru kot tudi spremembe, ki se dogajajo v nas. Vsaka pot pusti posledice, ki so kot rezultat dobrih in manj dobrih izkušenj, ki jih na tak način dojemamo v danem trenutku. Potovanje je proces in ni zasledovanje cilja. Kot ta vodnik, ki te iskreno vabi na pristno, za vsakogar povsem edinstveno popotovanje.

Sicer pa: da potujem, ni treba, da odidem na drug konec sveta.

POTOVATI NI POCITNIKOVATI

III POZOR-POTOVANJE NA VIDIKU

MOJ SOPOTNIK

POZOR, KLIČE ME SVET! Obstaja nevarnost. Nevarnost, da me potovanje preoblikuje, razširi moja obzorja in povezave z ljudmi, nevarnost, da bo moja pozornost osredotočena - na točno ta trenutek v sedanjosti. Nevarnost, da bom svet začutil z vsemi svojimi čuti. Nevarnost, da bom obkrožen z nenavadnimi sopotniki in domačini, ki me bodo navdahnili. Da bom nazaj prišel JAZ, vendar z dodatnim odkritim koščkom sebe, ki me bogati.

ITI ALI NE ITI? … TO JE VEČNO VPRAŠANJE.

POZOR-POTOVANJE NA VIDIKU

Ali si upam? Ali si upam, ne samo v nov svet širine, ampak v svoje globine? Ali si upam stopiti v neznano, kjer je lahko vsak dan drugačen, poln? Kaj me omejuje pri tem? Meje? Nikoli jih nisem zares videl od blizu, slišal pa sem, da obstajajo v glavah nekaterih ljudi. Česa se bojim? Spoznati svoje strahove? Prisluhniti dvomom, ki me obdajajo? Doživeti svoja čustva? Se bojim spet skakati od navdušenja? Si bojim priznati, da obožujem vonj podzemnih železnic in vonj oceana? Si bojim priznati, da bi rada ušla iz rutine? Se bojim spoznati sebe?

Česar človek ne razume, tega se boji. Jean Edmond Cyrus Rostand

Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga. Nelson Mandela

MOJ SOPOTNIK

IV ARHETIP PODKOVANEGA POPOTNIKA

ARHETIP PODKOVANEGA POPOTNIKA

Če odidem, delno umrem … Če umrem, veliko pustim ... Sicer pa, tudi če ostanem, to še ne pomeni, da res živim…?! Besede neznanega pesnika na ladji

Od potovanja do popotovanja … - - - - - -

Živjo! Zdravo! Kako ti je ime? Od kod prihajaš …? Kam si namenjen/a…? Zakaj si tukaj?

Takoj, ko tvegam in zapustim poznani svet vsakdana in svoje običajno okolje, postanem človek v gibanju in morda lahko takrat začutim, kaj pomeni biti tujec na različnih ravneh: kulturni, jezikovni, vrednostni. Ko se odločim in odidem na pot, v kolikšni meri razumem, od kod prihajam, iz katere dežele in kulturnega okolja prihajam?

MOJ SOPOTNIK

Se zavedam, kaj me globlje motivira, da prestopim številne meje, tako notranje kot zunanje? Realnost sodobnega sveta je, da postaja vse bolj nem, umeten, standardiziran … Lokalna imena počasi tonejo iz spomina in večja območja z le enim generičnim imenom zajemajo večja področja kot v preteklosti, ko je vsak hrib, vsak zaliv, vsak izvir, vsak prag imel lastno ime in ko so jih še vedno naseljevala tudi duhovna bitja, ki so jih domačini spoštovali z vseprisotnim občutkom za naravo svetih mest. Tudi zato postaja pristno srečevanje z domačini vse težje, saj se nove generacije počutijo neprizemljene na podlagi podatkov, ki jim jih dovajajo pametni telefoni. Popotnik 21. stoletja je vse pogosteje odvisen od GPS-a ali mobilnih aplikacij, pri tem pa sploh ne ve oz. ne začuti več, kje je sever ali jug. Morda samo v zadnjem trenutku kupi najcenejšo letalsko karto, ki ga bo pripeljala na zabavo in že v naslednjem trenutku svetu kaže hrbet, ker pravkar dela »selfi« … ali pa se mora seliti neprostovoljno, potuje po sili razmer. Ali imamo pravico, da to osebo vprašamo, kakšna je njegova motivacija za potovanje, v kakšnem stanju uma je in kakšno razumevanje o gostujoči kulturi ima? Lahko gremo celo korak naprej in jo vprašamo, zakaj sploh potuje, če se lahko tja prestavi kar od doma - prek spleta - in obenem še naroči želeno jed iz ene od svetovnih restavracij. Ali se zaveda, da središča večine svetovnih prestolnic turistom ponujajo povsem enake vrste trgovin in znamk? Zakaj bi sploh potoval, če pa mu virtualna realnost omogoča, da si ustvari svet po svojih željah? Zakaj potujem? Ostaja vprašanje: »Naj ostanem, ali naj se odpravim zdaj?«

ARHETIP PODKOVANEGA POPOTNIKA

Koliko nam je še res pomembno, da se srečujemo eden z drugim in predvsem s tistimi, ki so po našem mnenju resnično drugačni od nas? Narava naših srečanj z ne-jazom (s tistim, kar jaz nisem) je resnično odvisna od naše popotniške identitete. Kako torej lahko zavestno izberem svoj arhetip kot podkovani popotnik, pri tem pa odgovorim na svoj notranji in zunanji klic?

Sem turist? Meje prestopam, da se sprostim … Sem vojak? Meje prestopam, da lahko streljam … Sem športnik? Meje prestopam, da tekmujem … Sem poslovnež? Meje prestopam, da trgujem … Sem študent? Meje prestopam, da študiram … Sem begunec? Meje prestopam, da si rešim življenje … Sem raziskovalec? Meje prestopam, da raziskujem… Sem izgubljen? Meje prestopam, da najdem svoje mesto … Sem voznik tovornjaka? Meje prestopam, da povezujem … Sem romar? Meje prestopam, da molim … Sem poet? Meje prestopam, da jih brišem … Sem …? Meje prestopam, da … Ali odidem in se želim tudi vrniti nazaj »domov«, ali vzamem samo enosmerno karto?

MOJ SOPOTNIK

Čas je torej, da izberem svojo popotniško identiteto in postanem junak svojega popotovanja!

ARHETIP PODKOVANEGA POPOTNIKA

V PODKOVANI POPOTNIK MOJ SOPOTNIK

Popotnik podkovan bojni veteran mnogih potovanj po deželah sanj, brez znanj, vnaprej določenih vprašanj hodi, a ne blodi po vsem svetu naokrog, na pot, na pot vleče ga srce skozi trnje zmot, čez morja in gore, dokler ne najde domače si zemlje.

Gaj Jordan Cizelj, Zapotok, 2019

PODKOVANI POPOTNIK

VI CEMU NA POT?

MOJ SOPOTNIK

»Kar

mora vsakdo v tem življenju iskati, ni bilo nikoli na kopnem ali na morju. Izhaja iz edinstvenega potenciala izkušnje vsakega - nekaj, kar nikoli ni in kar nihče drug ne bi mogel doživeti na enak način. Ti si junak svoje lastne zgodbe.« (Joseph Campbell)

Na vsako pot se v določenem trenutku našega življenja podamo kot edinstven posameznik. Vsakič drugačni in z drugim namenom.

CEMU NA POT?

Če smo pozorni, preden se odločimo oditi na pot lahko v sebi prepoznamo vzgib, ki spremeni našo dnevno rutino, naše počutje. Pojavi se kot rahel nemir, kot strela z jasnega ali pa počasi vnema ogenj, vse do takrat, ko klic postane tako močan, da se odločimo. Odločimo, da gremo. Ko sprejmemo odločitev in morda že začnemo načrtovati, urejati, pripravljati prve stvari v zvezi z našim potovanjem, zelo hitro ostanemo osredotočeni na to, da se ukvarjamo (le) z zunanjimi podrobnostmi našega potovanja. Prevoz, oprema, prenočišče, znamenitosti, ki jih »moram videti«, dogodivščine, ki jih »moram doživeti« … V pričakovanju našega potovanja pozabimo na to, kar se dogaja znotraj nas. Na samem potovanju se prav tako lahko »izgubimo« v opazovanju zunanjosti, doživljanju dogodkov, ki se nam načrtovano ali nepričakovano zgodijo na poti in v urejanju praktičnih nujnosti, brez katerih sama pot ne bi bila mogoča. Je morda na poti še kaj več kot to, kar zaznajo naši čuti in o čemer razmišlja naša glava? Eden od načinov, kako pogledati izza običajnega, vsakodnevnega, za družbo popularnega, je da pogledamo na svoje potovanje kot na osebno mitološko zgodbo. Joseph Campbell je pisal o junakovem popotovanju kot o starodavnem načinu pripovedovanja zgodb. Prepoznal je namreč podobnosti, vzorce, ki se ponavljajo že skozi stoletja in različne kulture in jih lahko prepoznamo tako na individualnem kot kolektivnem nivoju. Bistvo junakovega popotovanja je, da iz običajnega načina dojemanja sebe in sveta obrnemo svoj pogled globlje in bolj zavestno doživimo svojo pot. Potovanje je v resnici tako pot notranje preobrazbe kot tudi potovanje po različnih krajih zunanjega sveta. Zato nas potovanje, če mu dovolimo in smo na poti zavestni, notranje preobrazi.

MOJ SOPOTNIK

Vrnemo se drugačni, kot smo bili, ko smo šli na pot. Junakovo popotovanje ima različne faze, skozi katere gremo kot posamezniki in jih v vsaki edinstveni izkušnji poti doživimo drugače.

CEMU NA POT?

1. Vsakdanje življenje

V tej fazi se počutimo v svojem vsakodnevnem življenju nekoliko neizpolnjeno, prazno. Čutimo lahko, da živimo rutino in cono udobja, ki sicer prinaša zadovoljstvo in varnost, a se nam obenem zdi kot da bi nekaj manjkalo. Lahko se nam tudi zdi, da smo nekje, kjer ne želimo biti, mogoče se počutimo utesnjene v domačem kraju, dolgočasni, izčrpujoči službi, v odnosih, kjer nismo zares mi. To nas frustrira in nas na zavestni ali nezavedni ravni kliče, da nekaj spremenimo - da odidemo na pot.

2. Klic k pustolovščini

Ta klic po spremembi, po drugačnem, po nečem našem se lahko pojavi v različnih oblikah. Lahko je to pogovor z dobrim prijateljem, besede neznanca, navdihujoč film, ki smo si ga ogledali, blog, na katerega smo slučajno naleteli ali pa nekaj močnega znotraj nas, ki nam pravi, da je čas za novo potovanje.

3. Zavrnitev klica

Večkrat se zgodi, da klic nekajkrat hote ali nehote preslišimo in poskušamo ostajati v poznanem, domačem okolju. Zdi se nam lahko, da čas za to, da odpotujemo ni pravi, da potrebujemo še kaj urediti preden gremo, mogoče nimamo dovolj denarja za NI ZUNANJEGA POTOVANJA pot, ki si jo želimo ali pa nas preganjajo študijske, službene, osebne obveznosti. Pojavijo so lahko različni strahovi, dvomi, ki nam BREZ NOTRANJEGA ne pustijo, da bi poslušali sebe in močnoPOTOVANJA. željo po tem, da gremo na pot.

4. Srečanje z mentorjem

Zelo dobrodošlo je, da v trenutkih oklevanja prepoznamo pomoč, ki nam pride naproti. Navadno se v življenju zgodi nekaj, kar nas spodbudi in nas opogumi, da se dokončno odločimo za pot. Lahko dobimo manjkajočo vsoto denarja, odobren dopust v službi, na faksu se nam uspe dogovoriti, da lahko manjkamo na ‘nujnih’ vajah, mogoče se nam zgodi ali opazimo kaj drugega nepričakovanega,

MOJ SOPOTNIK

kar nam da jasno vedeti, da je naša odločitev prava in je na nas samo še, da gremo – iz običajnega sveta v neznano.

5. Prečkanje praga

Ključen trenutek naše poti je prav prečkanje praga – odhod od doma. To pomeni, da zapuščamo poznano in stopamo v neznano. Čeprav pot načrtujemo, ne vemo, kako se bo odvijala. To v nas zbuja vznemirjenje, obenem pa tudi negotovost in morda celo strah pred neznanim. A prav neznano je tisto, ki odpira nešteto možnosti, da doživimo nepozabno popotovanje. Trenutek prehoda se zgodi, ko »spakiramo« nahrbtnik ali kovček, ko se poslovimo od svojih bližnjih ali pa ko prispemo na letališče, se vkrcamo na letalo ali kakšno drugo prevozno sredstvo. Lahko je to trenutek, ko prvič stopimo na tuja tla ali zaslišimo pogovore ljudi v tujem jeziku, v vsakem primeru pa se je avantura začela ...

6. Preizkušnje

Novosti, okusi tujine, duh svobode in prostranosti, nešteto priložnosti za doživetje življenja v vseh njegovih barvah in oblikah. Vznemirjenje, osuplost in navdušenje, ki kar kličejo po raziskovanju neznanih dežel, krajev, skritih in neobljudenih kotičkov. Koliko lepega in koliko drugačnega, morda tudi žalostnega, neprimernega srečamo na svojih potovanjih? Vemo, da vsaki poti pridejo tudi situacije, ki niso prijetne.

CEMU NA POT?

Lahko je to kulturni šok, ki nas vrže iz ustaljenih tirov našega razmišljanja in doživljanja. Mogoče se nam porušijo načrti, ko ostanemo brez prenočišča, ko nas preseneti slabo vreme ali pa smo vedno bolj slabe volje, saj se s tistim(i), s katerimi(i) potujemo, ne moremo uskladiti o željah v zvezi s potovanjem. Karkoli kar sproži v nas neprijetne občutke, je neke vrste preizkušnja in priložnost, da se nekaj naučimo, spoznamo kakšen del sebe, ki ga do takrat še nismo poznali ali pa izboljšamo, poglobimo odnose z drugimi.

7. Približevanje najgloblji jami

Nešteto možnosti za rast in spremembo se nam odpira skozi soočenje s preizkušnjami. Priznajmo pa si, da se včasih zgodi, da težav na poti kar ni videti konca. Ko mislimo, da je slabo, se pokaže, da je lahko še slabše. Mogoče so to situacije, ki na zunaj niti niso tako ‘grozne’, a jih doživimo zelo težavno in boleče. Ne glede na vse, je dobro, da tudi v takšnih trenutkih, ne obupamo, ampak vztrajamo in iščemo tisto, kar je v danem trenutku najboljše, da naredimo ali pa tudi da ne naredimo.

MOJ SOPOTNIK

Ali v takšnih trenutkih na poti že lahko slišimo sporočilo težav?

8. Smrt in ponovno rojstvo

Eden od ključnih trenutkov poti je doživetje nečesa, kar nas notranje najbolj spremeni. Lahko je to v trenutkih, ko se nam po kakšni od težav na poti zdi vse brez smisla ali pa ko smo utrujeni, jezni, razočarani, ko se nekaj, kar smo si najmočneje želeli ne uresniči. Lahko pa je to nekaj nadvse lepega, kar nas popolnoma prevzame in nas zaradi svoje lepote. V vsakem primeru je to nekaj, kar se nas dotakne in nam tudi še po potovanju ostane v spominu.

9. Preobrazba

Sledi uživanje sadov naše poti in težav, ki smo jih na poti doživeli. To je čas, ko smo sproščeni in sprejemamo vse sebe in vse zunanje okoliščine, takšne, kot so. Znotraj nas je občutek moči, svobode, čudenja lepoti življenja ... kaj vse nas preplavlja, ko se spremenjeni vračamo domov? Vsi občutki znotraj nas govorijo, da smo prišli bližje k sebi - bližje našemu avtentičnemu jazu, bližje naši edinstvenosti.

10. Pot domov

Pot domov je priložnost za refleksijo poti in ozaveščanje naše notranje preobrazbe, ki se je tekom poti zgodila. Naše misli uhajajo k doživetemu, razmišljamo, kaj vse potovanje prineslo novega, kaj je pot spremenila znotraj nas. Morda se pojavijo uvidi v to, kako želimo potovanje zaključiti in kaj bo, ko se vrnemo domov.

11. Zadnja preizkušnja

Ko mislimo, da je glavni in najbolj razburljiv del poti že za nami, se lahko zgodi, da nas preseneti situacija, ko je potrebno, da uporabimo veščine, znanje ali kaj drugega, kar smo tekom potovanja pridobili. Lahko bi rekli, da se srečamo z izzivom, kako nekaj neprijetnega zavestno sprejeti ter sproščeno in vešče opra-

CEMU NA POT?

viti z izzivom na poti. Okrepi se zaupanja vase in v to, da je nekaj v nas zares drugačno. Opremljeni smo z našim notranjim eliksirjem, z nečim dragocenim.

12. Vrnitev z eliksirjem

Pot se počasi bliža koncu, vonj po domu je že tik pred nosom in mi polni vtisov, doživetji s poti. Vemo, kaj je tisto, kar smo na tokratni poti pridobili, zavedamo se darov, ki jih je prinesla pot in nekje v sebi premlevamo doživeto, ker želimo eliksir s poti skrbno shraniti in ohraniti v sebi. Eliksir je dar potovanja, ki ga lahko tekom življenja vedno uporabimo – lahko nam je v pomoč, podporo, navdih, ko ga potrebujemo.

13. Vsakdanje življenje

Ko se vrnemo domov, nas običajno še držijo občutki, ki smo jih prinesli s poti, potem pa se sčasoma spet udomačimo v vsakodnevnem dogajanju. Kaj takrat? Kako spoznanja, izkušnje, občutke s poti umestiti v običajen svet? Zavestno razmisliti o tem, kako spremembe integrirati v način življenja doma, je nekaj dobrodošlega. To pomeni, da lahko naše življenje po vsakem potovanju, postane drugačno, bolj naše, bolj polno in živo. Kot smo že omenili, je pot namreč tista, ki v nas zbudi nekaj avtentičnega, nekaj zares našega. Prav neznano je tisto, ki nam pomaga svobodno vstopiti vase in odkriti kdo smo. Tako je pot junakovega potovanja pot vsakega od nas, ki želi od potovanj odnesti ‘nekaj več’. Gre za pot, na kateri vsakič znova spoznamo bolj pristno verzijo sebe in se obogateni vrnemo v običajno življenje. Bolj ko smo zavestni dogajanja na poti, lažji je prehod nazaj. Lahko bi celo rekli, da pot na nekoliko drugačen način le nadaljujemo …

Si že kdaj pomislil, kako utrip potovanja živeti v svojem domačem okolju?

MOJ SOPOTNIK

Ko o poti le razmišljam:

Kaj v meni zbuja željo po potovanju? Kdaj, kam, s kom želim iti na pot?

Preden grem na pot:

Kakšno je (bilo) moje življenje, preden sem se odločil iti na pot? Kako sem se počutil takrat? Zakaj sploh grem?

Kaj me žene na pot?

Kaj tisto zame pomembno vprašanje, na katerega želim tekom potovanja dobiti odgovor?

Na poti:

Kaj se mi dogaja? Kako se počutim? Katera spoznanja o sebi, drugih, svetu, življenju se mi odpirajo? Skozi katere težavne situacije grem na tokratni poti? Kaj lepega doživljam?

Na poti domov:

Kaj prinašam domov s poti? Kako se počutim? Kaj mi občutki sporočajo?

Doma:

Kakšne spremembe pri sebi, drugih, v okolju opažam, ko sem se vrnil s poti? Kaj želim vnesti v svoj vsakdan? Ko o naslednji poti le razmišljam ...

Sedaj, ko vem, da želim biti zavesten popotnik na svoji poti, se lahko pripravim in se srečam s svetom! Še prej pa se je včasih na pot dobro tudi pripraviti.

CEMU NA POT?

VII PRIPRAVA NA POTOVANJE

MOJ SOPOTNIK

Vse, kar se moramo odločiti je, kaj bomo storili s časom, ki nam je dan. - J. R. R. Tolkien

Imam letalsko karto, moj naslednji cilj je izbran. Samo še kovček pripravim in potovanje se lahko začne! Pa je res tako? Kdaj se potovanje pravzaprav zares prične? Za nekoga je lahko že priprava na pot vznemirljiv del potovanja, za drugega pa nočna mora. Kdaj je pravi čas in kaj vse zajema dobra priprava na potovanje?

PRIPRAVA NA POTOVANJE

Kakšen je moj popotniški slog? Vsak način potovanja je edinstven in se razlikuje od posameznika do posameznika, pa vendar je dobrodošlo pravo ravnotežje med »preveč in premalo« priprave. Ali se, preden se odpravim na pot, vprašam: Kaj pravzaprav potrebujem? Si želim načrtovati celotno pot ali se prepustiti toku? Si želim prebirati mnenja drugih popotnikov ali pa si želim ustvariti popolnoma svežo, lastno sliko, in izkusiti okolje s čim manj predhodnimi vplivi? Kako dobro prepoznavam lastna pričakovanja in stereotipe o deželi, ki jo nameravam obiskati? Se zavedam predsodkov, ki jih imajo lahko ljudje v kulturi, kamor potujem, glede moje lastne kulture in države? Želja po potovanju v tujino, povezana z nepozabnimi doživetji in avanturami, je zagotovo vznemirljiva in navdihujoča, hkrati pa prinaša tudi kanček napetosti. Nič ni narobe, če nas ščemi po trebuhu. Pravzaprav bi bilo malce čudno, če nas ne bi. To mešanico nervoze, strahu in tesnobe pa lahko omilimo tudi z dobro pripravo. Samo pripravo sestavljajo vsaj 4 vidiki priprave, in sicer fizična, mentalna, čustvena in duhovna. V tem poglavju se bomo osredotočili na fizični del priprave naslednja vprašanja pa mi lahko služijo kot pomoč pri pripravi na potovanje: Kakšni so moji cilji? Kam želim potovati? Kaj želim doseči/videti? Imam (veljaven) potni list?  Ali potrebujem vizo za vstop v državo kamor potujem? Imam urejeno zdravstveno zavarovanje za tujino?

MOJ SOPOTNIK

Potrebujem v času potovanja kakšna osebna zdravila, ki jih morda ne morem dobiti v tujini in ali Je vnos v državo dovoljen? Potrebujem potrdilo zdravnika? Ali so za izbrane države potrebna posebna cepljenja? Imam organiziran prevoz in spanje? Kako bom potoval po destinaciji in kje bom spal? Ali lahko uporabljam bančne kartice v tujini? Je ena bančna kartica dovolj, ali pa plačujem le v gotovini? Imam zabeležene pomembne telefonske številke, če potrebujem pomoč? Lahko potujem brez interneta? Če ne, ali že poznam možnosti uporabe SIM-kartice z lokalnim omrežjem?

Cilj ali destinacija Že vem, kateri bo moj naslednji cilj? Izbira cilja, ki v današnjem času sploh ni lahka, je seveda prvi korak pri pripravi na potovanje! V katerem letnem času želim potovati in katera destinacija je takrat najbolj primerna? Si želim oz. ali moram odpotovati tja v najvišji sezoni? Kaj si sploh želim videti? So mi bližje mesta, morje, hribi, muzeji ali nekaj povsem drugega? Pakiranje Vse je že pripravljeno, popotniška mrzlica je na vrhuncu. Zdaj pa pakiranje. Kje je meja med »spakiranih imam preveč stvari in kufer komaj vlečem za sabo« in »manjka mi en kup stvari in zdaj po nepotrebnem izgubljam čas za nakupe«?

PRIPRAVA NA POTOVANJE

Priprava prtljage je v veliki meri odvisna od načina potovanja, za katerega pa se vsak popotnik odloči sam. Pomembno je, da sem pozoren na vremenske razmere, tradicije in kulturne navade dežele, v katero potujemo. Osnovno besedišče »Na ulici me ustavi fant, najbrž študent, zagotovo pa strasten popotnik. Na ramenih ima oprtan ogromen nahrbtnik. Vidim, da mu z nahrbtnika bingljajo težki pohodni čevlji. Ustavi me in s francoskim naglasom povpraša, po kateri poti lahko pride do glavne železniške postaje. Pokažem mu pot, on pa se mi zahvali in mi zaželi lep dan. V mojem jeziku.« Z nekaj ključnimi besedami lahko privabimo nasmešek na obraz mimoidočemu domačinu, mu polepšamo dan ali pa nas, kdo ve, lahko celo povabi domov na kavo, kar v številnih delih sveta ni nobena redkost. Predvsem pa s tem, ko poznamo nekaj (vljudnostnih) fraz, izkažemo spoštovanje. Kdaj se priprava na pot prične in kdaj konča? Kaj pa potovanje, kdaj se to resnično začne? Kdaj mislim, da sem dovolj pripravljen in lahko zares odidem na pot? Ni težko vse svoje življenje prebirati o neverjetnih pustolovščinah, medtem ko sedim v udobnem naslonjaču in sanjam o tem, da bi postal junak … pri tem pa si ne upam tvegati in narediti prvega koraka iz območja varnosti in udobja toplega doma. Po drugi strani pa številni vsako leto umirajo v gorah ali na morju, ker morda niso bili dovolj pripravljeni na pogoje, katerim so se odločili izpostaviti, ali pa niso upoštevali varnostnih opozoril.

»Ladja je sicer varnejša v pristanišču, a ladja ni bila narejena za to, da ostane v pristanišču.«

MOJ SOPOTNIK

Kaj od potovanja pravzaprav pričakujem? Si želim pregledati vse turistične vodiče in kar največ blogov o deželi, katero obiskujem, ali pa tja raje odidem »čim manj seznanjen«? Pri pripravi pomislim na: ❏ Opremo ❏ »Budget« ❏ Moj načrt potovanja ❏ Kaj me podpira in mi pomaga? ❏ Kaj me ovira in mi nasprotuje? ❏ Sem ocenil tveganja, ki jih lahko prinaša pot? ❏ Pripravo na vrnitev domov, v moje staro življenjsko okolje. Kaj želim deliti o tem, kako me je pot spremenila in kako? ❏ Ali moram razviti kakšne posebne veščine? Ko se naposled počutim, da sem pripravljen in zadovoljen z organizacijo in podrobnostmi, ki jih moram vedeti, preden se odpravim na pot, koliko sem v danem trenutku pripravljen odstopiti od zastavljenih načrtov in se prepustiti toku dogajanja? Ali pride v poštev tudi improvizacija s tistim, kar mi je v trenutku dano? Kaj pa, če se mi plani porušijo in se v nekem trenutku znajdem v popolnoma nepričakovani situaciji?

Ne pozabi na to, da je sreča v načinu potovanja – in ne cilju. Roy M. Goodman

PRIPRAVA NA POTOVANJE

VII

SRECANJE SVETOM

MOJ SOPOTNIK

Kitica iz pesmi »Na pekinškem zidu« Tako se vedno je glasilo. In v napačnih upih Vztrajno čez pol sveta sem se podila; A šele danes vem, da s svetom sreča le tisti človek se, Ki v tihoti lastnega srca odkril ga je. Alma M. Karlin

Stopim skozi vrata. Svet rutine pustim za seboj, željan svežine. Ustaljene navade se preobrazijo v ukaželjne misli, ki mi popotniku obetajo silne nagrade: bogate izkušnje, edinstvene zgodbe. Grem, ker sem se tako odločil. Sprašujem se zakaj, a kaj hitro se moje misli obrnejo: Zakaj vendar ne? Se bojim neznanega? Kaj sploh pomeni, da mi je nekaj znano? Mar ni to samo vtis? Kako poln nahrbtnik vzamem na pot - je morda tisti, ki ga prenašam s sabo v vsakdanjem življenju lažji?

SRECANJE S SVETOM

Čeprav se mi na zunaj zdi, da je svet še nedolgo tega postal navidezno brezmejen in vsedostopen, ostajam zaprt v mozaiku podob in vtisov, ki sploh niso moji, v podzavesti pa samo še krepijo strah pred neznanim. Me je strah zakorakati v ta širni svet, katerega stalnica je edino to, da se vse neprestano spreminja? Nanj lahko vsak trenutek pogledam s svežimi očmi, če le v tem vidim smisel. Za to pa je včasih treba le odpreti okno, da notri posije svetloba dneva.

Zakaj se torej želim srečati s svetom? Ne srečujemo se z resničnim svetom. Raje, kot da bi se podali v neznano, nas na podlagi obilnega udobja, ki smo si ga v »naprednih« delih sveta uredili v 21. stoletju (na plečih preostalega), vsak dan navdušujejo nove informacije, ki jih kot kaže nikoli ne bo zmanjkalo. Zgovorno je dejstvo, da bi za gledanje vsake minute videa, naloženega v Youtube, potrošili kar 500 ur! To pomeni, da lahko človek preživi svoje življenje, ko si poskuša ogledati vsebino, ki je bila nanj naložena v enem samem dnevu. Uporaba tehnoloških pripomočkov je čez noč postala »vsakdanja nujnost« večine – tudi popotnikov. Danes svet predvsem z njihovo pomočjo prihaja k nam vse intenzivneje, do nas pa si utirajo vedno nove poti. Nemški filozof Martin Heidegger na to poreče: »Če prihaja svet k nam, potem nismo več v svetu, temveč smo preprosti porabniki sveta.« Ko se ob tem zavemo, da naj bi v Sloveniji mladostniki skoraj četrt svojega vsakdana (4 ure dnevno) preživeli s pogledom, »priklenjenim« v takšen ali drugačen zaslon, to nedvomno niso več le filozofske trditve.

MOJ SOPOTNIK

Seveda prednosti uporabe tehnoloških orodij pogosto tudi upravičijo svoj namen, ko nam na takšen ali drugačen način predvsem olajšajo razna opravila in prihranijo čas, toda - ali ga imamo zato res več, opravil pa manj? Kako se v letu 2019 to kaže na potovanjih? Z mobilniki se danes »pražimo« že malodane povsod: v nakupovalnih centrih, na plažah, v gledališčih, na vecejih, v gozdovih in na letališčih. V morju vseh danes dostopnih možnosti nam je na voljo tudi hitra aplikacijska pomoč pri sporazumevanju z domačini, ki pa s tem izgubi svojo organskost in prek digitalnega posrednika naš odnos do sogovornika kaj hitro lahko postane umeten. S pomočjo »pametne« naprave in strojnega prevajalnika si v kameri telefona lahko kar sproti prevedemo to, kar piše na tabli sredi Beiruta ali Tokia. Za to, danes lahko povsem preprosto opravilo, se je popotnik preteklih stoletij moral več let trdo učiti jezika (če si je to sploh lahko privoščil) in v pomanjkanju vsakršnih informacij spoznavati druge dejavnike, povezane z novim okoljem. Namesto, da bi danes nalagali znanja in izkustva v lastna znanja in kapacitete, jih vse raje zaupamo in nalagamo v svoje »zveste spremljevalce«. Si lahko že danes zamislite svet, v katerem bomo svoje poti načrtovali in prehodili ali prevozili samo še z uporabo GPS-a, saj drugega načina preprosto ne bomo poznali več? Kaj pa pogled iz druge strani? Promocijska trditev, ki jo je izoblikovalo večje tehnološko podjetje, pravi: »We build chips that are less about connecting people to their devices and more about connecting your devices to what matters. Connecting to the things that shape our lives, makes us smarter, healthier and improve everyday life.« Vloga tehnologije danes in v prihodnosti torej ni več le v povezovanju ljudi s svojimi napravami, temveč pridobi še čustveno konotacijo – omogoča nam, da naprave povezujemo »z vsem, kar nam je pomembno«. S stvarmi, ki oblikujejo naša življenja in nas naredijo pametnej-

SRECANJE S SVETOM

ša, bolj zdrava in izboljšajo naše vsakdanje življenje. Pa vse to res potrebujem(o)?Kritična presoja je bistveno orodje pri srečevanju s svetom, pa naj bo to doma ali na poti. Presojamo informacije, ki pridejo do nas. Presojamo ljudi, s katerimi se srečujemo. Presoja izostri tudi čute, ki so na poteh, polnih neznanih situacij, bolj dovzetni za sprejemanje in preoblikovanje novih dražljajev. Več pa v naslednjem poglavju: Svet doživljam s čuti.

NA DRUG KONEC SVETA V letu 2019 nam je pot na drug konec sveta, za katero je popotnik v ne tako daljni preteklosti potreboval več časa, kot danes traja povprečen letni dopust tako cenovno kot časovno dostopnejša kot kdaj koli prej. Bi se množica današnjih popotnikov in turistov sploh še odpravila na drug kontinent, če bi tja kar nekaj dni morali potovati z ladjo? Z vse naprednejšo tehnologijo na različnih področjih se nam odpirajo vrata novega sveta, ki so pogosto dosegljiva že naslednji ali celo isti dan. Kako se s to spremembo hitrosti potovanj spremenita naša percepcija in priprava na deželo, v katero vstopamo? Kaj se je najkoreniteje spremenilo v načinu, kako potujemo danes in kako smo potovali še pred nekaj leti? Kako sam dojemam, sprejemam in (v spomin) zapisujem svoje izkušnje s poti? Preden je nastopila doba interneta, preden so nas preplavili valovi deljenih izkušenj in informacij, je bil večji del planeta skrit za skrivnostno tančico netočnih informacij. Zato številni popotniki niso nikoli niti razmišljali o tem, da bi skrenili z ustaljenih/uhojenih poti, saj je to pomenilo korak v »veliko neznano«, veliko uganko.

MOJ SOPOTNIK

Dandanes je to veliko neznano postalo veliko bolj znano in predstavlja veliko rešljivejšo uganko. Vsaj na površini. Prav tako je svetovni splet na svoj način pomagal ustvariti masovni turizem, ki je že nekaj časa v polnem zaletu, in ker vedno več ljudi potuje, je bistvenega pomena, da vsak od nas na svoj način skrbi za to, da na naših poteh čim bolj odgovorno ravnamo v odnosu z naravnim okoljem, kraji, ki jih želimo obiskati in ljudmi, ki jih srečamo na poti. Pomembno je poudariti, da tega poglavja ne gre brati samo kot kritiko tehnike ali tehnokratske prevlade, temveč naj v prvi vrsti služi kot opomnik, da svoje pozornosti ne pozabimo preusmerjati vase - popotnika, človeka.

Brez nas, ljudi, so namreč vse stvari brez prave vrednosti.

SRECANJE S SVETOM

Kralj ni rad videl, da se njegov sin ogiba varnih poti in se potika po deželi, da bi si ustvaril svoje mnenje o svetu, zato mu je podaril kočijo in konje. »Sedaj ti ni več treba hoditi peš«, so bile njegove besede. »Sedaj ti ni več dopuščeno tega početi«, je bil njihov pomen. »Sedaj tega ne moreš več početi«, je bil njihov učinek. Günther Anders

Če želiš spoznati sebe, pojdi v svet. Če želiš spoznati svet, pojdi vase.

MOJ SOPOTNIK

IX SVET DOZIVLJAM S CUTI

SVET DOZIVLJAM S CUTI

Kaj zaznavam, ko se sprehajam skozi tujo pokrajino? Sem prisoten v trenutku, ali so moje misli drugje? Ali delam načrte, preverjam tisoč in eno stvar v svoji glavi, ali si pustim, da vtise na poti zaznavam in doživljam? Koliko sem odprt, da se me dotaknejo lepota, radost, milina, bolečina, beda …? Kolikokrat opazim naključja in podrobnosti, ki jih v hitrem tempu življenja sicer ne? Naši čuti so nam dani, da z njimi zaznavamo svet okrog nas. Čeprav v svoji izkušnji, mislimo, da svet zaznavamo objektivno in se nam na trenutke zazdi, da to, kar opazimo, opazijo tudi drugi, ni nujno tako. V vsakem trenutku imamo unikatno priložnost, da na svojstven in edinstven način doživimo nekaj, kar se dogaja okrog nas. Izkušnje so neponovljive. Doživetje je vsakokrat drugačno, čeprav se lahko dogaja na podoben način, v podobnih okoliščinah.

Od vsake pore ali žive celice v telesu in od vseh čutov prejemamo povratne informacije iz resničnosti. Toda vse to nenehno filtriramo. Kdo filtrira? Naša pogojenost? Naša kultura? Naša programiranost? Naš priučeni način gledanja na stvari in doživljanja? Celo naš jezik lahko postane filter. Toliko je filtriranja, da včasih ne vidite stvari, ki so pred vami. Anthony de Mello, Zavedanje

Vsakodnevna rutina je tista, ki nam pogosto daje občutek, da so določene stvari vsakokrat iste. In prav pot - ko zapustimo utečeno in poznano - nam daje možnost, da izkusimo življenje, ki se nenehno spreminja in je prav vsak trenutek drugačno.

MOJ SOPOTNIK

Trenutki, ki tvorijo doživetja, so tisti, v katerih lahko marsikaj spoznamo, se naučimo, postajamo bolj avtentični in v sebi čutimo večjo živost. Prisotnost v sedanjem trenutku nam omogoča, da izkusimo življenje v vsej njegovi polnosti. Če sem prisoten v sedanjem trenutku, poskušam gledati vsak trenutek z novimi očmi, slišim zvoke povsem na novo, vonjam drugačne vonje, okušam drugače in vsak dotik v meni zbudi drugo stanje. Čutila nas s sedanjim trenutkom neposredno povežejo.

Oči - vid: Kaj vidim? Kaj zaznavajo moje oči? Koliko prostranosti zmorejo opaziti? Na kateri podrobnosti se moj pogled ustavi? Katere barve me pritegnejo? Ušesa - sluh: Kaj slišim? Ali slišim zvoke narave, mesta, ljudi, ki me obdajajo - ali slišim le glasove svojih misli?

SVET DOZIVLJAM S CUTI

Katerih zvoke narave se zavedam? Kaj govorijo ljudje, ki me obdajajo in ki jih na poti srečujem? Nos - vonj: Kaj vonjam? Kako diši pokrajina, v kateri se nahajam? Kakšen vonj imajo ulice, parki? Kako diši hrana, ki jo jem? Kakšen je vonj kave ali čaja ali pa prepolnega smetnjaka v velemestu? Jezik - okus: Kaj okušam? Kakšen je okus države, pokrajine, v kateri se nahajam? Kakšen okus ima hrana, ki jo jem? Me na poti prevzame sveže pripravljena tradicionalna jed, ki jo okušam prvič ali pa že desetič? Koža - tip, dotik: Kaj otipam? Kako mi je, ko se dotaknem zemlje nove pokrajine? Kakšen je dotik roke z neznancem? Kako se odzovem na neznan, naključen dotik osebe ali živali? Čutila so nam dana, da z njimi zaznavamo vse, kar je in kar se dogaja zunaj nas. Omogočajo nam zaznavati sedanji trenutek, ne da bi vanje vpletali doživetja, zgodbe preteklosti. Na ta način je vsak trenutek na naši poti nov, svež, poln potenciala za doživetje nečesa nepozabnega.

Kako prisotno in pozorno zmorem spremljati vsak trenutek dneva na svojem potovanju? Kaj pri tem zaznavam in kako svoje zaznave doživljam? Kakšne misli, čustva in telesni občutki so ob tem prisotni? Kako me to, kar doživljam, spreminja?

Če na svoji poti ostajamo prisotni v trenutnem dogajanju, nam to omogoča stik še z nečem drugim. Odpirati se začnejo naši

MOJ SOPOTNIK

notranji čuti. Znotraj nas namreč obstaja svet, ki ga lahko občutimo, ko si dovolimo biti tukaj in zdaj. Zgodi se, da nas lahko določene situacije, dogodki - hote ali nehote - neposredno postavijo v občutenje življenja. Prostrano pokrajino, ki ji ni videti konca, valovanje morja ob sončnem zahodu, milina jutra ob gorskem jezeru, nebo pred nevihto, sprehod po ozkih uličicah starodavnega mesta, treking po visokogorju neznane pokrajine … Doživetja, ki se nas pogosto dotaknejo in ob katerih ne moremo ostati ravnodušni. Prebujajo namreč nekaj globljega, nekaj, kar težko ubesedimo. Večkrat to, kar doživimo ostane v nas in se lahko, kadarkoli želimo, vrnemo v občutenje teh edinstvenih trenutkov. Je nekaj, česar ne pozabimo. Kaj se prebuja v meni, ko se ne morem zanesti na nikogar ali na nič, kar mi je poznano? Prepoznavam intuicijo, ki me usmerja na poti? Kako mi je, ko doživim neponovljiv trenutek na svoji poti, za katerega vem, da se točno tak ne bo ponovil nikoli več? Ali lahko občutim lepoto, milino, radost, hvaležnost ... ? Če se upamo prepustiti poti in kdaj pa kdaj ali celo vedno bolj pogosto dati ob stran načrte in pričakovanja, lahko svojo pot doživimo drugače - bolj resnično, živo, izpolnjeno. Če se lahko zavedamo vsakega koraka, premika, ki ga na poti naredimo, se vse bolj zavedamo, kaj se dogaja znotraj nas, obenem pa razširjeno zaznavamo zunanji svet, ki nam na vsakem koraku nudi možnost za doživetje nečesa nepozabnega.

SVET DOZIVLJAM S CUTI

Zaupam svojim načrtom, nasvetom vodnikov in vodičev ali se prepuščam vodstvu intuicije? Kakšno ‘vodstvo’ je zame najboljše? Koliko zmorem ohranjati stik s sabo tekom različnih doživetij na poti? Mi je to sploh pomembno? Kaj nepozabnega sem doživel/a na poti? Katere zanimive ljudi sem srečal/a? Kaj je bilo tisto lepo, kar se opazil/a, doživel/a, občutil/a?

MOJ SOPOTNIK

X ODNOS DO SEBE, ODNOS DO DRUGIH, ODNOS DO SVETA

ODNOS DO SEBE, ODNOS DO DRUGIH, ODNOS DO SVETA

Opazujem. Usedem se na klop na ulici in samo opazujem. Opazujem mimoidoče, izraze na obrazih ljudi, živost tistega trenutka, tudi arhitektura mi nekaj govori. Govorijo mi valovi. Opazujem svoje počutje, ki je nekaj med nervozo nepoznanega in pomirjenostjo oceana. Kako doživljam svet okoli sebe? Prav edinstveno, tako kot ti. V svetu obstaja toliko svetov, kot nas je ljudi. Vsak gleda nanj skozi svoja očala. Ne bi bilo neumno, da bi si večkrat »izposodili sočlovekova očala« in v svet pogledali skozi njih. Videli bi drugačen, nov, svež pogled, se morda celo soočili s podobnimi občutki, ki pa kljub podobnosti ne bi bili enaki našim. S tem bi zajeli širino sveta, lažje sprejeli to različnost, ki nam jo ponuja. Kakšen imam odnos do sebe in kakšen je moj odnos do sveta? Ne glede na vse trdne materije sveta dokazano obstaja opazovalec. Opazovalec sem jaz – moja zavest. Obstoj je v resnici opažanje stvari. Opazovalec oz. njegova najpomembnejša lastnost je zavedanje – neizogibno potrebna lastnost za obstoj in opažanje sveta. To spoznanje je temelj, ki omogoča ustreznejše razlage stvarnosti. Brez zavesti ni spoznanja sveta, svet obstaja le v zavesti in ne zunaj nje2.

Izkušnja ni to, kar se nam zgodi. Izkušnja je tisto, kar naredimo s tem, kar se nam zgodi. (Aldous Huxley)

Strah. Od kje pride strah pred novim, drugačnim – pred drugo kulturo, drugo državo, sočlovekom, ki nosi drugačna oblačila? Ali nam strah vlivajo naše nepojasnjene meje, na podlagi katerih si gradimo naša prepričanja, naša dojemanja? Ali nam to vcepijo mediji, ali pa naša bližnja okolica – znanci, družina …?

2: Železnikar Z. (2009): Človek je več

MOJ SOPOTNIK

Na pot nikoli ne odidemo kot nepopisan list, saj vsak od nas s seboj nosi svoj nahrbtnik izkušenj, občutij, čustev in znanja. Mogoče bi morali stremeti k temu, da um čim bolje pripravimo na novo izkušnjo. Da ga očistimo. Čist um nam daje moč, da na nas prekomerno ne vplivajo subjektivne izkušnje drugih, prebrane informacije iz vseh koncev, naša pričakovanja, naši predsodki. Tisto, kar imenujem resničnost, torej ustvarja moja zavest. Pomemben premik, ki je preusmeril pozornost iz zunanjega v moj notranji svet. Najpomembnejši je človek, ki se odraža kot opazovalec, ki v svoji zavesti doživlja svet rezultat procesov, ki se dogajajo znotraj nas. S tem se pretrgajo vezi in sebe ne doživljamo več kot žrtev številnih zunanjih okoliščin, a katere nimamo vpliva, temveč se posvečamo našim notranjim okoliščinam. Tu prihaja velikokrat do konflikta – do konflikta s samim s seboj, pridobimo pa novo raven svobode. Najpomembnejši premik se ne zgodi zunaj, temveč znotraj. Nihče naj ne potuje v upanju, da bo odkril in izkusil to, kar sem jaz. Vsak si ustvari svoje poglede o kraju, ljudeh in dogajanjih/situacijah … ki odražajo tvoje dojemanje v sedanjem trenutku. Kdo in kaj oblikuje moj odnos do sebe, do drugih, do sveta? Kakšen odnos vzpostavljam s svetom? Me je strah sveta, ga občudujem? Kakšen odnos imam do drugih? Jim zaupam, ker vem, da smo pod kožo vsi krvavi, ali se tujcem bojazljivo približam? Kakšen odnos imam do sebe? Ali lahko najdem svojega najboljšega prijatelja v sebi, ki mi daje moč in pogum, ko to najbolj potrebujem?

ODNOS DO SEBE, ODNOS DO DRUGIH, ODNOS DO SVETA

Sem prezahteven do sebe? Ali vzpostavljam pristen in ljubezniv odnos s samim seboj? Ko grem na pot, bom to še kako potreboval. Če nam bo v glavi odzvanjalo deset zlatih popotnih zapovedi3, ki jih je skoval Jost Krippendorf, bomo lahko na tak način vzpostavili globlji odnos do sebe, do drugih, do sveta:

1) Na poti bom vljuden in nenasilen (do domačinov in sopotnikov) 2) Znal bom poslušati in ne le slišati tuj in svoj svet 3)Razumel bom in ne le vzel vizualen vtis s seboj 4) Srečeval in bom ne le šel mimo 5) Doživel bom in ne le izživel 6) Spoštoval bom in ne preziral 7) Smejal se, ne se posmihal 8) Spraševal bom, ne le odgovarjal 9) Iskal, ne samo našel 10) Skušal bom obdržati tak, human odnos do potovanja in ga tudi širil

3: Weber I. (1997). Kultura potepanja

MOJ SOPOTNIK

Legendarna popotnica slovenskega rodu je kot eno od sklepnih misli svojega 8-letnega popotovanja okoli sveta pred približno 100 leti zapisala:

»Včasih verjamem v ‹propad zahodnega sveta›, ko vidim, kako je vse, kar je danes

privlačnega, samo šara brez vrednosti: filmi, jazz glasba kamorkoli prideš, rjovenje radia iz večine trgovin, redkokdaj kaj resnega, dobrega, vedno le hrup, hrup, ki odvrača pozornost, raztrese, ki uniči razmišljanje; literarna plaža je najljubša na trgu, pri predavanjih privlačijo plitke teme; vedno prevladuje težnja: ne misliti, raje se prepustiti toku.« (Alma Karlin: Doživeti svet)

ODNOS DO SEBE, ODNOS DO DRUGIH, ODNOS DO SVETA

XI KAM ZA VRAGA SE JE IZGUBILA AVTENTICNOST? MOJ SOPOTNIK

Spusti čas, spusti pričakovanja, izgubi se v utripu ulic in opazuj, vonjaj, prisluhni, tipaj … dihaj. Poveži se z vsemi čuti. Tako občutiš tisto pristnost, ki jo iščeš. Kulisa je vabljiva in varljiva. Kulisa ponuja zrežiranost, predvidljivost, zaigranost. Pojdi naprej … čez kuliso. Tam te čaka svet, ki ni črno-bel. Svet, ki ti ponuja gostoljubje, tradicijo, lepote narave … Rada hodim v gledališče, ne maram pa gledati sveta, ki je zaigran. Pristni nasmehi, pristna narava, pristen vsak dan, pristen odnos do sebe, do sveta in drugih – to je življenjsko čudo – temu se je vredno čuditi.

KAM ZA VRAGA SE JE IZGUBILA AVTENTICNOST?

XII KO SEM V KRIZI

MOJ SOPOTNIK

»Obstajajo trenutki, ko se v našem življenju pojavijo težave in ne moremo narediti ničesar. Težave se pojavijo z razlogom. Šele, ko jih prebrodimo, razumemo, zakaj so se pojavile.« (Paulo Coelho)

Ko izgubim prtljago, ostanem brez prenočišča, zamudim let, se izgubim sredi neznane pokrajine in ne vem, katera pot je prava - kaj naredim? Kako se odzovem, ko ne gre tako, kot sem si predstavljal in želel? Postanem jezen, se razburim, obupujem in iščem krivca - ali pa ostanem miren in se odzovem v pravem trenutku? Ko sem utrujen, neprespan, ko se ujamem v konflikt s svojim sopotnikom, kaj takrat? Če bi v takšnih trenutkih obstajala čarobna paličica, ki bi rešila nastalo situacijo, bi jo najverjetneje brez pomisleka uporabil. Pa so res situacije, ki nas navadno vržejo s tira, tako zelo slabe? S takšnimi, za vsakega edinstvenimi situacijami se je zagotovo že srečal vsak popotnik. Vsakdo pozna svojo najnižjo točko, svoje dno. Ne glede na to, kaj je tisto, kar v nas zbudi občutke nemogočega, težavnega in težko rešljivega, je kriza priložnost za nas, da se naučimo videti stvari v drugi luči. A kot večkrat pravijo: »Pot iz krize vodi skozi krizo«. To lahko pomeni, da stopim iz »cone udobja«, spremenim pogled nase, na druge ali svet, preobrazim nekaj negativnega v nekaj lepega. Ali pa, da uporabim svoje talente, sposobnosti, veščine in notranje vire moči, da se odgovorno, zavestno in na sebi lasten način soočim s težavo na poti.

KO SEM V KRIZI

V takšnih trenutkih se odpre priložnost, da se rodi ustvarjalnost, radost, igrivost in zavedanje sebe kot edinstvenega posameznika, vrednega darov, ki jih prinaša življenje v morda najbolj nepričakovanih trenutkih. V trenutkih, ko ne vemo, kaj bi, kaj bo in kako naprej, ponavadi želimo in se nam zdi najbolj preprosto, da bi nam nekdo povedal, kaj narediti. Pa velikokrat to ni najboljša možnost, niti ni vedno mogoča. Včasih je najpomembnejše ne narediti nič in počakati, da znotraj sebe začutimo, kaj je tisto, kar v danem trenutku naredimo. Čakati, razmišljati, ne vedeti, ni lahko. Občutki, ki jih doživljamo na poti v stresnih oz. kriznih situacijah, so daleč od tistega, kar bi si želeli. Zmeda, nemoč, jeza, obup, stiska, panika, strah, zaskrbljenost … kaj storiti z neprijetnim, ko se pojavi?

MOJ SOPOTNIK

Gre za veščino, ki se je s pomočjo različnih situacij v življenju učimo. Vedno gre za učenje iz prakse, teorija pa igra pri tem bolj postransko vlogo. Prav zato je to veščina, ki jo poznajo tisti, ki imajo pogum pogledati življenju in težavam direktno v oči. Gre za vztrajnost, trud, pripravljenost dati vse od sebe v okoliščinah, ki niso prijetne in ne ponujajo (raz)rešitve na dlani. Pomeni, da lahko ostajamo v nevedenju kar nekaj časa, medtem ko v nas tiho tli iskrena želja, da ob za nas pravem času dočakamo odgovor, uvid, rešitev. To od nas v prvi vrsti zahteva, da od neprijetnega ne zbežimo, temveč ostanemo in doživimo ter občutimo vse - tudi neprijetno. Ne iščemo bližnjic, ne iščemo načinov, kako neprijetno utišati. Gre za neuhojeno pot - pot, ki jo utiramo na novo z vsakim korakom, ki ga naredimo. Ne glede na okoliščine, v katerih se nahajamo, sta iznajdljivost in spontanost gotovo dobrodošli. Prav tako nam čez tisto najtežje pomaga čustvena zrelost, ki se obenem prav skozi takšne krizne situacije razvija in krepi. Večkrat se srečamo z dilemo ‘sprejeti - spremeniti’ - kdaj kaj? Bolečino je dobro občutiti, jo sprejeti in nato videti, ali lahko kaj iz nje naredimo ali je že opravila svoj namen. Če se pokaže, da nas lahko še kaj nauči, je dobro, da v tej smeri nekaj naredimo oz. spremenimo. Če situacijo že razumemo in vemo, kaj nam sporoča, jo sprejmemo in naredimo tisto, kar vemo, da je potrebno. Čeprav v takšnih situacijah recepti in nasveti pogosto ne pomagajo, pa vseeno nekaj konkretnih namigov. Saj veš, za vsak slučaj, da lahko kakšnega streseš iz svojega popotnega rokava, ko bo to potrebno.

»Valov ne moreš zaustaviti, lahko pa se naučiš plavati.«

KO SEM V KRIZI

1. Sprejmi pomoč lokalnih ljudi Domačini oz. »lokalci« so ljudje, ki svoje okolje poznajo najbolje. So tisti, ki imajo stike s kom, ki nam lahko v dani situaciji pomaga. Ozri se okrog sebe, preveri možnosti, naveži stik, vprašaj … Morda pa je rešitev čisto blizu. Za vogalom dolge mestne ulice, za prodajnim pultom v vaški pekarni, za mizo skoraj prazne kavarne, na poti, čeprav neobljudeni, ki pelje skozi gozd do obrobja gora … poglej in boš našel. 2. Spremeni svoja pričakovanja Če smo pripravljeni spremeniti katero od svojih pričakovanj, spremeniti načrte za naprej, se čemu načrtovanemu odpovedati, nam to lahko prinese nekaj dodatne energije, zagona in zadovoljstva, da se z nastalo situacijo soočimo, za naprej pa se že veselimo novih, drugačnih načrtov. 3. Poskrbi za nekaj, kar bo popestrilo tvoje nadaljnje potovanje Ko nekaj neprijetnega doživimo, nam lahko pomaga, če pomislimo, s čim lahko preusmerimo naše misli in morda začnemo razmišljati o tem, s čim se lahko motiviramo ali nagradimo. Ne gre za to, da bi od neprijetnega zbežali. Le pomaga nam, da zdržimo v težavni situaciji in se kar se da dobro soočimo z njo ter pomislimo na to, da nas v nadaljevanju čaka nekaj prijetnega. 4. Predstavljaj si najslabši možen izid V trenutkih, ko se znajdeš v težavah, se lahko zdi skoraj nemogoče, da bi zavestno razmišljal o tem, kaj je najslabše, kar se lahko zgodi v dani situaciji. Pa vendar, če poskusiš in si predstavljaš, kaj je tisto, česar te je najbolj strah, da bi se zgodilo, lahko ugotoviš, da tisto ‘najhujše’ niti ni tako zelo nerešljivo in boleče. Na tak način se tudi miselno in čustveno pripraviš na soočenje s težavno situacijo in okrepiš občutek zaupanja, da se boš zmogel soočiti s težavo ali krizo na poti.

MOJ SOPOTNIK

5. Zavedaj se, da želene lokacije/znamenitosti ne bodo šle nikamor Ko si nekaj res močno ali že zelo dolgo želiš, je težko sprejeti, da mogoče tega ne boš mogel uresničiti. Zdi se, kot da zamujaš edinstveno priložnost, da bi nekaj videl, doživel. V takšnih trenutkih lahko pogledaš, da marsikaj lahko doživiš ali si ogledaš tudi ob drugi priložnosti. Ni idealno, je pa, če dobro pomislimo, velikokrat čisto možno, da kaj od želenega uresničimo kasneje na poti ali tudi kasneje v življenju. Potrudi se in prepoznaj, kaj je v danem trenutku najprimerneje zate (in za tvoje sopotnike). 6. Ne krivi sebe ali svojih sopotnikov Občutenje krivde ali prelaganje krivde na druge ne pomaga. Tudi če poiščemo ‘krivca’, se situacija še ne reši. Veliko bolje je, če prevzamemo odgovornost za to, kar se dogaja, v kolikor je to mogoče storiti. Konstruktivno soočenje s situacijo ne glede na to, kaj je do situacije pripeljalo, je dober trening osebne zrelosti in priložnost za osebno rast. 7. Če narediš napako, je OK Tudi če s svojo odločitvijo v kriznem trenutku še poslabšaš situacijo, ni s tem popolnoma nič narobe. Življenjsko je. Saj veš, kako pravi znani rek: »Na napakah se učimo«. Če si dovoliš izkusiti napako, jo sprejeti in se iz nje, ko pride čas za to, nekaj naučiti, si težavno situacijo obrnil sebi v prid. Kar si izkusil in se naučil, pa lahko uporabiš ob naslednji priložnosti. 8. Poglej na situacijo s pozitivne plati Dobra volja, pozitivna naravnanost, žar v očeh - jih premorem tudi, ko mi je neprijetno? Ne gre za to, da bi želel »pomesti stvari pod preprogo«, gre za to, da lahko spremeniš svoj zorni kot gledanja na težavo. Težavo spremeniš v izziv, slabo voljo v vznemirjenje pred novim in neznanim, jezo v odločnost za spremembo, obup v upanje na dober izid … Velikokrat se potem situacija sama od sebe začne odvijati v pravo smer.

KO SEM V KRIZI

Ne glede na končni cilj je pot prava in nekaj na njej zagotovo pridobiš. 9. Iznajdi svoj način Na vsaki poti spoznavaš sebe in se učiš novih stvari, zato si gotovo že večkrat ugotovil, kaj deluje in kaj ne. Zase veš najboljše. Poleg tega je vsaka situacija edinstvena in drugačna od vsake prejšnje in tudi ti si vsakokrat drugačen, zato se ustrezni načini soočanja s težavnimi situacijami nenehno spreminjajo in so odvisni od vsakega posameznega trenutka v prostoru in času. Upaj si slediti sebi in na svoj način rešiti situacijo.

Torej; ostani, vdihni, občuti. Ni potrebno, da hitiš, ni potrebno, da delaš dramo. Pojdi vase. Pogovori se s sabo. V sebi poišči odgovor, kaj narediti. V sebi poišči smer, kako naprej. Obrni se k drugemu. Pogovorita se. Iščita skupaj. Odpirajta možnosti, da se bo lahko pokazala tista prava.

MOJ SOPOTNIK

In lahko tudi delaš dramo, si prestrašen, v paniki, ves iz sebe. Tudi to je del poti. Bodi tak, kakršen si. Le tako boš lahko iz krize prišel kot boljša verzija sebe. Ostani, vdihni, občuti. Poglej - ali nimaš odgovorov na dlani?

Kaj neprijetnega se mi je na poti zgodilo? Kakšen je bil moj odziv? Kakšne misli so mi hodile po glavi? Kaj sem občutil/a? Kakšni so bili odzivi drugih vpletenih v situacijo? Kaj je (bilo) sporočilo neprijetne, krizne situacije? Kaj sem se od nje naučil/a ali spoznal/a? Kaj lahko naslednjič naredim drugače?

KO SEM V KRIZI

XIII ZAKAJ POTUJEM?

MOJ SOPOTNIK

Ker bežim iz rutine? Ker si želim spoznati svet iz prve roke? Ker čutim popolno svobodo? Ker je na poti vsak dan drugačen? Ker si ritem ustvarjam sam? Ker se zgodbe pišejo same? Ker sem stran od naučenega in si lažje zbistrim glavo, da vidim kje sem in kam grem? Ker sem postavljen pred nenavadne preizkušnje? Ker spoznam ljudi, ki jedo, mislijo, verujejo drugače kot jaz? Ker treniram odprto miselnost, potrpežljivost, ne obsojanje? … ker tako lahko zopet globlje začutim sebe in svet?

Ali že čutiš starega modreca bodočnosti v sebi? Ali še vedno čutiš otroka v sebi? Ali se bo mladi starec ponovno povezati s starim otrokom v tvoji notranjosti?

ZAKAJ POTUJEM?

ZATO POTUJEM.

Anonimni prijatelji: Matjaž Krivic, 2019 Ljudje na teh fotografijah me znova in znova navdihujejo, da odidem na pot – kjer srečujem prijaznost in strah, srečo in težka življenja, globoka prijateljstva in kratka poznanstva. Zaradi navdiha in vpliva njihovih življenj na moje življenje, skupaj z izpovedanimi zgodbami – včasih samo skozi njihove oči – to želim podeliti z mojimi fotografijami. Upam, da se bodo nekatere dotaknile tudi tebe. Zame obraz pove tisoč besed. In zelo mi je všeč, da so ti anonimni. Gledalec namreč zato lahko vidi svojo zgodbo, ki se skriva za tem obrazom.

MOJ SOPOTNIK

Gvatemala: Arne Hodalič, 2019 Zakaj potujem? Potovati sem začel zelo pozno in izključno samo zaradi mojega fotografskega poklica. In tako je ostalo do danes. Nikoli ne odpotujem nikamor, če za to ni vzroka delovne narave. Zame je potovanje delo, a ker je potovati užitek, je užitek tudi moje delo. Kaj bi si človek želel lepšega od tega? Več, kot potujem po tem našem planetu, bolj se zavedam, da ima svoboda nešteto oblik in obrazov, a mnogokrat je ta vrednota za marsikoga veliko preveč samoumevna. Dokler jo imamo, se je sploh ne zavedamo, ko pa je ni več, nam postane osnovno vodilo naših naprezanj, da si jo spet pridobimo. In prav zato s svojimi fotografijami pogosto želim opozoriti na različne oblike svobode - da nam ne bi postala povsem običajna in na videz nepomembna.

ZAKAJ POTUJEM?

Potujemo zato, da po svetu zbiramo koščke svoje duše.

Sudan, Tomo Križnar, 2019 Če se prav spomnim, sem potovati začel takoj, ko sem se prerinil iz mame. Nisem čakal, ampak sem tako kot vse živali oziroma vsi sesalci takoj krenil na tisti trenutek zame najbolj pomembno pot. Morda me je vleklo nekaj iz mojega nezavednega ali pa porivalo nekaj iz vesolja, iz neskončnosti prostora in časa. Čutim pa, da me tiste sile, ki so me spočele iz ljubezni in privlačnosti med nebom in zemljo niso nikoli zapustile. Nikoli nisem pustil, da bi jih naseljenci okoli mene zatrli in podjarmili in obvladali in izkoriščali za kaj drugega. Še naprej se čudim vsemu, kar doživljam in izkušam. Tudi lastna smrt me zanima. Kako bo tedaj, ko bo treba spet skozi neko stisko, tesni tunel, kot opisujejo prehod tisti, ki so se vrnili z Onkraj. Bo tista luč tam res nekaj, kot ko iz absolutne teme, ko iz podzemne jame zagledaš prvo špranjo in začutiš prijeten prepih in zavohaš travo in gobe in mahove in drevesa …

MOJ SOPOTNIK

Ali bo tista mavrična svetloba v resnici le luč vlaka, ki bo prigonil nasproti … Ampak do takrat, ko bo prišel čas za zadnji vdih in izdih, sem si obljubil dihati globoko in prešerno ne glede na to, kaj delajo drugi in kaj rečejo prijatelji in žlahta in sosedje in vseh ostalih več kot sedem milijard individuumov iz vrste življenja homo sapiens na Zemlji. To sem si obljubil že na prvih potovanjih, ko sem prvič pogledal iz bube, v kateri sem živel kot otrok in ostali otroci prilimani na dno nekdanjega jezera med kanjonom reke Save in Storžičem v Naklem. Takrat, ko sem se prvič zavedel, koliko različni kultur in percepcij in odgovorov kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo in kaj nam je vmes prav početi; je prav onkraj sedmih dolin in sedmih gora. In da ni zakona, ki bi določal, katera predstava stvarnosti je edino prava in veljavna. Vse je izmišljeno – vse je dovoljeno, samo živi in pusti živeti. Bodi buden. Buden Buda! Ne zaspi. Ne umiri se. Išči ljubezen in istočasno raziskuj meje svobode. In pomagaj tudi drugim. Nikoli se ne nehaj razvijati, in hkrati ne pozabi podpirati v razvoju tudi vse druge, tako ljudi, kot živali in rastline in sploh vse vesoljne oblike življenja. Od daleč prihajamo in daleč gremo. Čas imamo za vse. Tako za uživanje kot za delo. Uživaj vse, kar je, sem si napisal, ko sem bil v največjih preizkušnjah in moralnih dvomih, kako se odzvati na nasilje, krivice, trpljenje. V resnici je vse namenjeno v dobro. In ti si tisti, ki lahko svobodno izbira, kako boš pri tem sodeloval. Se boš zapičil v blato na reki kot star napojen zgnit štor in obtičal, ali se boš kot ostriga odlepil od skal in zaupal, da te onkraj brzic čakajo mirne prijazne vode in hrana in lepota in radost in se prepustil toku naprej. Ne boš nikomur škodoval in živel samo zase – ali se boš aktiviral in pohitel na pomoč tudi tistim, ki si sami ne morejo pomagati?

ZAKAJ POTUJEM?

Za druge sem začel skrbeti, ko sem prej izživel vse, kar se je izživeti v meni hotelo samo od sebe. Tako, kot ti je nekega dne dovolj luftanja in se ustališ s sočlovekom in zaželiš otroka, podobno se je zgodilo tudi, ko sem v Nubskih gorah v Sudanu po opravljeni diplomi iz strojništva in ekonomije naletel na najbolj nedolžne staroselce. Nihče me nikoli ni bolj ganil, kot domačini v Južnem Kordofanu, ki so bili takrat prvič leta 1979, ko sem prišel med njih z oslom, dvema kozama, štirimi kozami in vrečami soli, večinoma še goli, okrašeni zgolj s plemenskimi brazgotinami in pepelom. Moje živali, ki sem jih privlekel in takrat, ko smo bili žejni, sem jim tudi pustil, da so me čez savano vlekle in vodile same, so bile nage in zato sem se slekel tudi sam in takoj vzbudil odobravanje in simpatije in zaupanje. Vsepovsod po planetu sem jih iskal, a tako dobrovoljnih in srčnih in poštenih in navdušenih idealistov nisem več našel nikjer. Zato se vračam kar naprej k njim potem, ko se vračam s poti vsepovsod drugod. Zato, ker so istočasno tudi najbolj ogroženi in ranljivi. Nube se drugače kot drugi indigeni domorodni ljudje, ki se branijo konkvistadorjev, kavbojcev in plantažnikov z alkoholom in nasedajo steklenim biserom, Nube se branijo s puško v rokah. Ne vdajo se! Vztrajajo. Hočejo ostati ljudje. Nočejo se spremeniti v robote. Nadaljevati želijo evolucijo. Seveda se tudi spreminjajo, tako kot se spreminja ves svet, ampak za nobeno ljudstvo in kulturo ne vem, da bi ostali taki optimisti in pozitivci. To kar jih ne ubije jih krepi! Z ženo Bojano sva spet na poti. Danes čakava letalo, ki naju bo prepeljalo čez največja močvirja na Zemlji v taborišče beguncev iz Nubskih gora tik pod mejo med obema Sudanoma … (Zapis sem vam poslal tako, kot se je na valu adrenalina, ki se sproža zmeraj pred in ob potovanju v nekaj novega, torej na višku »reisefibra«, zapisalo samo.)

MOJ SOPOTNIK

Prišel sem na cilj. Kaj pa sedaj? Ali se zavedam, kaj se je dogajalo na moji poti, ko še nisem videl cilja pred seboj? Kako se počutim, ko pridem na cilj? Kaj sploh je (moj) cilj?

Poezija potovanja ni v tem, da si odpočijemo od domače enoličnosti, od dela in sitnosti, niti ni v naključnem druženju z drugimi ljudmi ali v ogledovanju slik. Tudi v potešitvi radovednosti ni. Pač pa je v doživetju, to pomeni obogatitvi, v organskem osvajanju novo pridobljenega, v pospeševanju našega razumevanja za enotnost v različnosti, za veliko prepletanje sveta in človeštva, v ponovnem odkrivanju starih resnic in zakonov v povsem novih razmerah. Herman Hesse, Popotovanje

ZAKAJ POTUJEM?

XIV "SHARING IS CARING?"

MOJ SOPOTNIK

Ali deliti je lepo. Pomeni, da ti ni vseeno. Kaj lahko sploh še vidim(o) NOVEGA? Človeštvo je v zadnjih stoletjih obredlo skoraj vse kotičke sveta – od ekstremnih globin do višin in vseh zemljepisnih širin. Kje še najdem svoj čarobni kotiček v že odkritem svetu? Kaj naj z vsem doživetim, ko pa obstaja poplava informacij, zapisov, fotografij, ki so nam v vsakem trenutku dostopne na spletu? Pripovedovanje zgodb obstaja že od nekdaj. Človek je vedno pripovedoval, govoril o svojih izkustvih. Danes ljudje, vedno bolj prek družabnih medijev, ne delimo več zgodb, ampak samo drobce ... Na tisoče fotografij, posameznih utrinkov ali zapisov. Povečini delimo zgolj vtise. Vtise, ki jih večkrat prilagodimo na tak način, da bodo sprejeti med tistimi, s katerimi jih delimo. Koliko me virtualni svet lahko spremeni, da postanem boljša različica sebe? Stvari ne delimo več takšnih, kot so. Ne delimo več zaradi same zgodbe, ampak smo nagnjeni k temu, da izpostavljamo samo pozitivno plat svojega sicer večplastnega doživljanja. Spremenil se je tudi način, medij oz. sredstva deljenja, ki omogoča da naši vtisi dosežejo večje število ljudi, obenem pa se nam lahko ob tem postavi vprašanje, koliko je to zares pristno, osebno in celostno. Si danes sploh še resnično pripovedujemo zgodbe (v živo) in smo jih pripravljeni poslušati, ali smo to priročno nadomestili s pobegom v drug, virtualen svet. Ljudje svoje zgodbe in zgodbe drugih že od nekdaj delimo, ker želimo biti videni, slišani. In to osnovno človeško potrebo smo včasih znali zadovoljiti na drug način. Na način, ki nam je omogočil, da so zgodbe napolnile naše srce, naše notranje čute, ne le z bežnim deljenjem vtisov, ki zadovoljijo naše oči, trendovske smernice ter naš občutek, da smo »popularni« in v čim večjem številu »povšečkani«.

"SHARING IS CARING?"

Šlo je za odnos. In še vedno gre. Za odnos, ki ga imamo do sebe, vsebine, ki jo delimo in tistih, s katerimi delimo. So odnosi v živo resnično (tudi le delno) zamenljivi z odnosi, ki jih gradimo v virtualnosti? To, kar se mi zgodi na poti, postane moja osebna izkušnja. Jo sploh opazim? Jo doživim s telesom, s srcem in z glavo? Jo v sebi reflektiram in ji dam možnost, da njeno pristno sporočilo doseže druge? Je moja osebna izkušnja nekaj, kar se me dotakne? Ali nekaj, kar pride in gre, jaz pa še vedno ostanem prazen in nespremenjen? Vsaka izkušnja, če jo seveda res doživiš, te spremeni. Po njej nisi več isti. Skrivnost in poanta slogana »Sharing is caring« v navezi s potovanji je v tem, da ti ravno pot omogoča najgloblje izkušnje, ki jih vedno nosiš s seboj. S tem, ko jih deliš z drugimi, pa jih tudi sam veliko bolje ozavestiš in si jih zapomniš. Delimo, da navdihujemo, navdušujemo in razsvetljujemo. Zato vsako deljenje zgodbe prav tako spreminja. Mene. Drugim pa omogoči, da ko slišijo mojo zgodbo, doživijo svojo. Tako doživetje, da jih zgodba spremeni.

MOJ SOPOTNIK

ZAKAJ DELIM? Mnogi deljenje na družbenih omrežjih vidijo kot hvaljenje. Poglej me, na Sejšelih, ti pa si v pisarni. Verjetno marsikdo res objavlja predvsem zato: da prijateljem, znancem in neznancem pokaže, kje je bil, kaj si lahko privošči oziroma kakšen pustolovec je. Ljudje se ne hvalijo samo s potovanji, ampak tudi z avti, mišicami, pravimi in umetnimi oblinami, dojenčki in še marsičem drugim. Sem mnenja, da je pri potovanjih stvar (lahko) globlja, vsaj pri nekaterih. Smo ljudje, ki delimo, da bi druge navdušili. Da bi jim pokazali kraje, ki se jih splača videti. Še posebej to velja za objave, ki vsebujejo tudi koristne informacije, razne potovalne nasvete. Čisto drugače je, če objaviš sliko nekega templja in zraven napišeš, kako do tja priti in koliko je vstopnina. Ali pa, če opišeš svoje doživljanje tega kraja. To doživljanje nas pripelje do še enega razloga za deljenje. Ni vsak pisatelj, novinar ali fotograf. Ni delo vsakega popotnika, da bi svoje izkušnje nekje zapisal in dokumentiral ter bil za to celo plačan. Nima vsak bloga. Večina pa nas ima vsaj enega izmed naslednjih: Facebook, Instagram, Twitter … Pa tudi tisti, ki jih nimajo, lahko delijo. Tudi slike in opisi, poslani po e-pošti ali WhatsAppu so deljenje. Ljudje imamo preprosto željo po temu, da bi svoje navdušenje (ali razočaranje) delili z drugimi. Če to ni del našega poklica, to še ne pomeni, da ne želimo deliti. Svojim bližnjim (in daljnim) bi radi povedali, kako smo se imeli, kaj nas je navdušilo, presenetilo, razžalostilo, na kaj je treba paziti. Deljenje je nekaj popolnoma človeškega. Bodočim popotnikom pa lahko samo koristi. Osebne izkušnje velikokrat povedo več od nekega splošnega turističnega vodnika. Ne bi nas smelo biti sram deliti, ker se to nekomu zdi hvaljenje. Deljenje predvsem koristi: tako nam kot drugim. Nika Grizila

"SHARING IS CARING?"

Navzven delujejo spodnja vprašanja zelo preprosto, a se jim je vredno posvetiti:

ZAKAJ SPLOH DELIM? KAJ SPLOH DELIM? KAKO LAHKO DELIM? S KOM DELIM? Kako razvijem svoj lasten, avtentičen slog? Bom pisal blog, ustvarjal fotografije, snemal filme? Kako najlažje izrazim svoje doživljanje?

MOJ SOPOTNIK

XV ODGOVOREN POPOTNIK, ODGOVOREN CLOVEK

ODGOVOREN POPOTNIK, ODGOVOREN CLOVEK

Tvoj cilj nikoli ne predstavlja mesto, temveč nov način gledanja na stvari. - Henry Miller

Potujem, srečujem se z različnostjo drugih kultur, običaji in navadami. Kaj zame pomeni besedna zveza odgovorno potovanje? Kdo je pravzaprav odgovoren popotnik in kakšne so njegove lastnosti? Kaj pomeni odgovornost do samega sebe? Potovati v današnjem času je lažje, hitrejše in dostopnejše kot kadarkoli prej. V dobi interneta domov lahko pokličemo v naslednji sekundi, letalske karte dobimo po vprašljivo nizkih cenah ali pa uporabljamo alternativne možnosti transporta, kjer si stroške prevoza delimo z nekom, ki že potuje tja, kamor tudi mi. Še več, dandanes lahko s potovanji, z deljenjem svojih zgodb in izkušenj celo zaslužimo. Potovanja imajo pozitivne učinke predvsem na ekonomski razvoj, saj prinašajo možnost zaslužka, odpiranje delovnih mest, ohranjanje obrti in s tem posledično tudi trženje lokalnih proizvodov. Vplivajo pa tudi na skupnost, okolje in naše osebno počutje ne glede na način našega potovanja. Kaj pa negativni vidiki potovanj? So mi poznani, se jih zavedam?

MOJ SOPOTNIK

Turizem je ena izmed redkih panog, ki neprekinjeno narašča. Leta 1950 je po svetu potovalo komajda 25 milijonov turistov, dandanes pa število turistov že krepko presega milijardo. Do leta 2030 pa se bo, po statistiki sodeč, število turistov povečalo že na 1,8 milijarde. Pri tem omenjena statistika ne zajema domačih turistov znotraj lastne države, ampak zgolj tuje. Z neprekinjenim naraščanjem števila turistov ali s ti. masovnim turizmom se med drugim povečata poraba vode in količina odpadkov, tako kot promet in posledično povečano onesnaževanje ozračja, gradijo se novi objekti, kar predstavlja posege v naravo in vpliva na živalske in rastlinske vrste. Pomembneje, to lahko močno vpliva tudi na spremembe vrednot, življenjskega sloga in celo kulture, kjer se masovni turizem pojavlja. Lahko prav moj način potovanja prispeva k zmanjšanju negativnih učinkov, ali pa se potrudim in jih celo zasučem v drugo smer? Kako lahko potujem, da naredim kar najmanj škode naravnemu okolju ter spoznavam, a hkrati ne posegam preveč v lokalno okolje? Sem sploh preveril, ali denar, ki sem ga porabil za na primer namestitev ali vodiča, res ostane v širši lokalni skupnosti, ali bo od tega na koncu imela multinacionalna veriga podjetij največjo korist? Priznam si lahko, da se moj vpliv prične že pred odhodom na potovanje in se nadaljuje tudi, ko se s potovanja vrnem. Kaj vse lahko storim že pred odhodom? Kako lahko povečam pozitivne vplive in zmanjšam negativne med samim potovanjem? Kaj pa, ko se vrnem?

ODGOVOREN POPOTNIK, ODGOVOREN CLOVEK

Pred odhodom Moja odgovornost se začne že s samo pripravo na pot in se tiče tako mojega domačega okolja kot okolja, kamor potujem. Kaj lahko storim, da prihranim energijo medtem, ko me ni doma? Kako se lahko izognem nepotrebni embalaži, ki bi jo morda pustil na destinaciji, kamor potujem? Pogosto nam priprava na pot vzame preveč pozornosti, da bi razmišljali o tovrstnih vprašanjih.

Med potovanjem To je faza, v kateri imamo kot popotniki zelo velik vpliv na okolje, lokalno skupnost in gospodarstvo države, v katero potujemo. Kako imam lahko kot potrošnik pozitiven vpliv na lokalno gospodarstvo? Na kakšen način lahko kar najbolj podprem deželo, kamor potujem, z vidika ohranjanja njihovih kulturnih vrednot in tradicije? Kaj lahko naredim s premišljeno izbiro ogledov in turističnih atrakcij v času potovanja?

Ko se vrnem Se odgovornost popotnika ob zaključku potovanja konča? Kako lahko delim svoje izkušnje in v drugih popotnikih spodbudim zanimanje za bolj odgovorno popotništvo? Kako lahko povem svojo zgodbo in navdušim še ostale popotnike? Si vzamem čas, da sem pozoren na učinke svojih dejanj? Zgodi se, da se pojavijo omejitve in ne moremo izbrati poti, ki ne bi imela negativnega vpliva na destinacijo, ki jo obiščemo. Včasih pač ne gre. A če se zavedamo, na kaj vse lahko z našim potovanjem vplivamo, je to prvi korak v pravo smer.

MOJ SOPOTNIK

Predstavljaj si en dan na zemlji BREZ organiziranega turizma. Kaj bi to pomenilo? Kako bi izgledal svet in kako bi se zato spremenil vsakdanjik ljudi? Zdaj pa si še zamisli: na ta dan imam možnost potovati v meni ljubo deželo, ki jo lahko izkusim nezaznamovano s turizmom, kot je bila pred nekaj sto leti. Se v resnici zavedamo, kakšne vplive pušča sodobni potrošniški turizem in kako se s časom spreminja(jo)?

ODGOVOREN POPOTNIK, ODGOVOREN CLOVEK

XVI ZGODBE S POTI

MOJ SOPOTNIK

RIŽ NI SAMO HRANA. RIŽ JE ŽIVLJENJE. Ljudje hrepenimo, bežimo in iščemo. Iščemo sebe zunaj, ker nas je strah pogledati vase. Takrat vzamemo nahrbtnik, obujemo čevlje in zapremo vrata svojih varnih svetov. Da bi našli košček sebe v svetu, da bi nas nekaj navdihnilo, nam vzelo dih in nas pustilo brez besed. Vsako potovanje se začne pri nas samih. Vsak korak na poti do destinacije je korak, ki ga prehodimo v sebi. In kaj nam bo cilj, če ne doživimo poti? In kaj nam bo pot, če hodimo zaradi cilja? Naj bo sama pot naš edini cilj. Če želimo, da nas nauči nekaj o nas samih, hodimo zavestno. Bodimo prisotni in videli bomo pot, ki je v nas. Pot, ki jo hodimo v sebi. Ne glede na kraje, ki jih obiskujemo, je tam. In ta je edina resnična! Grem, da izkusim življenje, da doživim sebe, sem si rekla. In sem šla.

ZGODBE S POTI

Sever Tajske. Zelena drevesa, mogočna modra reka, višave polj. Vroče je, utrujena sem od hoje in lačna. Čudim se lepotam zelenih hribov, ki me obdajajo in kmalu pozabim na vse, kar telo zahteva od mene. Prevzame me trenutek. V daljavi se bleščijo male lesene hišice, nasmejani obrazi domačinov in zlata riževa polja. Svetijo se kakor zlato. Ustavim se. Domačini stojijo v krogu in si podajajo klasje. Veličasten klas ima v tem trenutku tako veliko vrednost. Pomislim, kako dolgo pot opravi klas, preden pride drobno zrno riža na moj krožnik, koliko vloženega truda in ljubezni prejme vase, preden postane del mene. Zaljubim se v lepoto trenutka. Preprostost in sreča, ki jo žarijo domačini, mi odpre oči. Srečni so, ker ne vedo, česa nimajo, saj imajo v tem, kar zmorejo imeti, vse. Imajo znanje in zavedanje o pomembnosti sledenja ciklom narave. Na Zahodu mislimo, da imamo vse, a nas tovrstni trenutki spomnijo, da to naše »vse« v resnici ni vredno veliko, saj je minljivo. Je zgolj materialna praznina, ki polni naše dušne luknje. Jočem v sebi, ko pomislim, koliko stvari počenjamo, ne da bi se zavedli njihove veličine, njihove zgodbe. Tudi riž ima svojo zgodbo. Riž ni samo hrana, riž je življenje. Ljudje ga užijemo, da lahko živimo, ker smo življenje. Življenje predstavlja vsem, ki vsak dan znova te klase živijo, jih čutijo in obirajo. Tako kot se zrno riža rojeva v zaprtem klasu, se tudi vsako potovanje začne znotraj nas. Potovati zavestno terja od človeka poglabljanje vase, odkrivanje notranjega sveta, ki odseva našo izraznost v fizičnem svetu. Ujeti trenutek v fotografski objektiv ali v pisano besedo. Vedno imaš izbiro– boš videl zgolj zrno riža ali njegovo življenje v klasu?

ZMAGOVALNA ZGODBA BIVAKOVEGA POPOTNIŠKO-LITERARNEGA NATEČAJA 2019

Anja Papuga

MOJ SOPOTNIK

BERLINSKI SINDROM Kljub mojemu obupnemu smislu za orientacijo mi je uspelo izstopiti na pravilni metro postaji. Bila sem na severozahodu mesta, na Müllerstraße. Obdajale so me raznorazne trgovine, restavracije s hitro hrano in ogromen kino. Zavila sem na Seestraße, ki je bila nekoliko mirnejša ulica s prodajalno kebaba na vsakih nekaj metrov. Tako kot večina Berlina. Ko sem zagledala visoko stanovanjsko hišo, ki naj bi bila po številki sodeč dom moje španske prijateljice, se mi je zdela sumljivo znana. Zakaj vendar? V Berlinu sem bila prvič. Stavba je bila povezana z drugimi visokimi sivimi zgradbami. Poklicala sem prijateljico, ki je prišla pome in za nekaj časa zmotila moje misli. Kmalu je morala v službo, jaz pa sem se tako imela čas razgledati. Sprehodila sem se po velikem praznem stanovanju in si ogledovala visoke strope, staro pohištvo in starinska dvojna okna. Dvojna okna, po katerih ujeto dekle obupano razbija. Debela vhodna vrata z dvojno ključavnico, ki jih nikakor ne more odpreti. Dolgi, nesmiselni hodniki in prevelike sobe z visokimi omarami, kjer preleži ure in ure ter se sprašuje, kako bo končala. Kaj ji bo naredil? In kdaj? Spakirala sem fotoaparat in beležko ter odšla. Komaj zdaj, ko sem bila sama, sem si zares ogledala hodnik. Hodnik, kjer je ubil tistega moškega. Hodnik, po katerem se je ona takrat, ko ga še ni zares poznala, brezskrbno sprehodila in se ujela v past. Stekla sem dol po stopnicah. Šele ko sem bila v nekakšnem predprostoru med stopniščem in vrati, ki so vodila ven na ulico, sem opazila še ena vrata nasproti. Odprla sem jih in se znašla na notranjem dvorišču. Sivem, tihem, z nekaj zapuščenimi zaboji za smeti in starim kolesom brez sedeža. V tisti smetnjak vrže truplo moškega, ona pa ga opazuje skozi okno. Kriči, a je noben ne sliši. S podzemno sem zbežala v center, kjer me je čakala povsem druga zgodba. Ostanki berlinskega zidu, East Side Gallery, Checkpoint Charlie in veganski krofi so me povsem očarali. V Berlinu sem videla London, Ljubljano in nekaj čisto neznanega.

ZGODBE S POTI

Okoli sebe sem slišala pogovore v vseh mogočih jezikih, zaradi česar sem se počutila kot del zgodbe. V mislih sem že načrtovala, kaj si bom ogledala naslednji dan, na grozljivo stanovanje pa sem začasno pozabila. Dokler se zvečer nisem vrnila. Ko sem stala pred vrati stanovanja in iskala ključe, se je luč kar naenkrat ugasnila. Nikakor nisem mogla najti stikala, telefon pa se mi je, s popolnim timingom kot vedno, spraznil. Kdo ve, koliko minut sem v temi poskušala odkleniti tista ogromna vrata, verjetno mi jih še v svetlobi ne bi uspelo. Kar naenkrat jih je nekdo z notranje strani odprl. Zavreščala sem in odskočila ter se pri tem s komolcem zaletela v zid. Od bolečine se mi je zavrtelo, kar sesedla sem se na tla. To je to, sem si mislila, zdaj me ima. Luč se je končno prižgala. »Are you Raquel's friend? I'm so sorry, I just thought you couldn't get in,« je zaskrbljeno rekel visok fant, po videzu turškega porekla, in mi pomagal na noge. Prav nič ni bil podoben tistemu psihopatu iz filma. Nauk zgodbe: ne glejte filma Berlin Syndrome, preden greste v Berlin. Nika Grizila

ODETA V STRAHOVE Premišljujem, če je bila to sploh pametna odločitev. Ne bi bilo bolje ostati doma, se zaviti v odejo in s skodelico kakava gledati Na kraju zločina? Še vedno je čas, da se obrnem. Še vedno si lahko premislim. V glavi mi roji na tisoče misli, brenčijo, zavijajo, tulijo in se zaletavajo druga v drugo. Moje noge pa še vedno hodijo. Hočem se obrniti, pa ne vem, ali mi je všeč eno ali drugo. Zdaj smo v dobi interneta, vse te reke in jezera si lahko ogledam kar preko slik, video vlogov – saj je enako, kot bi bila zares tam. Raje bi ostala v toplem zavetju doma in varnosti, kjer se mi nič ne more

MOJ SOPOTNIK

zgoditi, ne morem se izgubiti, nihče me ne more oropati, ne more me zadeti strela, orkan, meteor ali vesoljni potop. Ali pač? Pomislim na vse, kar sem za seboj pustila. Vsi si mislijo, da sem malce nora, da grem kar tako sama nekam daleč. Še sama mislim, da sem nora. Tresem se, v srcu me stiska, ne morem dihati. Pa saj ni tako daleč. Saj ne grem za vedno. Kako je lahko to tako težko? Milijone in milijone let nazaj so se nomadi ves čas selili ... Premišljujem, če je bila to sploh pametna odločitev. Ne bi bilo bolje ostati doma, se zaviti v odejo in s skodelico kakava gledati Na kraju zločina? Še vedno je čas, da se obrnem. Še vedno si lahko premislim. V glavi mi roji na tisoče misli, brenčijo, zavijajo, tulijo in se zaletavajo druga v drugo. Moje noge pa še vedno hodijo, hočem se obrniti, pa ne vem, ali mi je všeč eno ali drugo. Zdaj smo v dobi interneta, vse te reke in jezera si lahko ogledam kar preko slik, video vlogov, saj je enako kot bi bila zares tam. Raje bi ostala v toplem zavetju doma in varnosti, kjer se mi nič ne more zgoditi, ne morem se izgubiti, nihče me ne more oropati, ne more me zadeti strela, orkan, meteor ali vesoljni potop. Ali pač? Pomislim na vse, kar sem za seboj pustila. Vsi si mislijo, da sem malce nora, da grem kar tako sama nekam daleč. Še sama mislim, da sem nora. Tresem se, v srcu me stiska, ne morem dihati. Pa saj ni tako daleč. Saj ne grem za vedno. Kako je lahko to tako težko? Milijone in milijone let nazaj so se nomadi ves čas selili. Niso bili obremenjeni s sajenjem poljščin, skrbjo za živino, denarjem, raziskovali so in se podili za pustolovščinami. Od kar živimo v velikih mestih, hrano dobimo v trgovinah, se vrtimo v krogu rutine in vsakdana, novi ljudje so nam tujci in priseljenci, svoj balonček varnosti in utehe skrbno varujemo kot največji zaklad, zaprti smo za nove ideje. Že ko samo pomislim na tole pustolovščino, imam v grlu en velik cmok. Dogaja se. Zares je. Junaki v knjigah in filmih so tako pogumni, ne ozirajo se nazaj ali na antagoniste, ki bi jim doseženi cilj radi preprečili.

ZGODBE S POTI

Pozabimo na to, da si je zgodbo nekdo izmislil, Hollywood dodal scenske učinke in da so liki samo igralci, ki so na vso moč pilili to vlogo. Tako so pogumni, neustrašni, zaženejo so v ogenj, v vodo krokodilov, skozi okno padajoče stolpnice, da bi rešili košaro z majhnimi mucki. Jaz sem pa tukaj, polžje počasi se lazim do okenca s tetko, kjer položim svoje kovančke, zamomljam destinacijo in prevzamem karto za vlak. Napaka! zabobni v možganih. Najbolj nesmiselno zavržen denar. Pojdi raje v kino, na sladoled, kupi si še en par čevljev, knjigo, kaj ti bodo prave pustolovščine? In potem se prerekam sama s sabo v kotu železniške postaje, gledam na uro, si grizem nohte, naj sploh grem ali ne, buljim v ljudi, ki hodijo v »meka«, se naslanjajo ob stene in preverjajo facebook in instagram »feede« kot obsedeni, hitijo na vlak s kovčki in torbami. Me prime, da bi zahtevala denar nazaj in se poražena vrnila domov. Pomislim, na kaj sploh hočem. Ker nimam pojma. Pod odejo pričakovanj sem čisto pozabila kaj hočem, kdo sem in zakaj sploh živim. In najbrž nisem edina. Sem pa ena redkih, ki je nepojasnjena vprašanja spremenila v dejanja. Gledam tisto karto. Grizem ustnico. Hočem nekaj novega, drugačnega, kar me bo poživilo, navdahnilo, šokiralo, prebudilo, stran, stran od vsakdana, negativnih in pesimističnih ljudi, nočem več jokati, hočem se smejati, hočem strmeti v modro nebo, severni sij, modre reke, zelene gozdove, kamnite hiške, leteče ptice, poslušati čričke, se poditi za metulji na travniku, šteti zvezde in ujeti kakšen utrinek, hočem kričati na vse grlo in stresati jezo na svet, ne da bi me kdo obsojal. In kazalec na stenski uri se prehitro premika, noge se zvirajo, kolena tresejo, grlo imam suho, ne glede na to, koliko vode popijem. Zdi se mi, kot da bi stopala na ustni izpit za maturo, boli me glava, slišim kako mi razbija srce, stopim na tisti vlak in me že zgrabi prva misel: kaj, če sem stopila na napačnega in me bo odpeljalo nekam čisto v neznano in bo tale izletek čisti polom. Pomislim kaj mi je sploh bilo. Skušam se spomniti, zakaj sem se podala v to. Saj lahko doma gledam nebo, saj lahko grem doma v gozd in nabiram kostanj, saj grem lahko doma v stari del mesta,

MOJ SOPOTNIK

kot bi bila v Budimpešti, Dunaju ali Pragi. Saj grem lahko peš do najbližjega jezera in poslušam tišino. Vse imam tik ob sebi. Zakaj bi šla zdaj nekam drugam? Okoli tebe je tisoče različnih poti, ki te lahko popeljejo na tisoče različnih pustolovščin. Vsaka pot te nečesa nauči. Nekje padeš v globel in se moraš naučiti upati, vztrajati in se boriti. Druga smer te nauči paziti, zaupati in pomagati. Naslednja pot te nauči previdnosti in poslušnosti. Nekje slediš in poslušaš. Drugje se upiraš in bežiš. Iz vsake smeri gledaš v sončni vzhod, a iz vsakega kota ga vidiš drugače. En padec te bo razjezil in spravil v jok, drugi padec te bo spravil v smeh. En polet med zvezde te bo ganil, naslednji ti ne bo pomenil ničesar. Ena ovira bo boleča in odločilna, slednja odločitev pa bo polna ljubezni in sreče. Vsaka smer ti bo podarila takšno ali drugačno izkušnjo. Ena pest te bo »na gobec«, druga te bo oklenila in varovala. Vsak smer ima svojo zgodbo, svojo lekcijo. A če obstaneš na mestu in ne izkusiš nobene, se ničesar ne naučiš, nikogar ne spoznaš, ničesar novega ne odkriješ. Preprosto obstaneš. Ne upaš. Si prazen. Ni smisla. Ne živiš. Do potankosti ti je znano le eno vesolje, okoli tega pa jih lebdi na tisoče, ki želijo biti odkriti in občudovani. Ne začutiš vetra na licih, bodečih kamnov pod nogami, razbijajočega srca od adrenalina. Ne dosežeš vrha hribov in ne zadihaš zraka, ki te dregne v pljuča in zbeži ven. Ne doživiš občutkov, ko sedeš na kamnite razbitine in gledaš pod seboj prevračanje reke, ki se izliva v morje, oblakov, ki se stikajo z obzorjem, neznanega, ki se skriva za zaveso plinov in žarkov, ki jo razgrne le radovednost. Ni ravno bistvo človeštva dihati z naravo in občudovati njeno prekrasnost? Ker potovati je živeti. Želim si, da ne bi bila takšna cmera, da bi bila neustrašna, pogumna kot tisti, ki gredo v puščavo samo z nahrbtnikom in motorjem, preživijo čisto od svojih zmožnostih, želim si da bi bila bolj za akcijo, za trenutek, za »go with a flow«, brez premišljevanja, brez ovinkarjenja. Sedim na tistem sedežu in gledam ven, hočem že pobegniti z vlaka, ampak se ne premaknem, saj sem od strahu čisto zmrznila, vrata se kmalu zapro in vlak spelje, znotraj sebe kričim in me grabi panika. Stiskam vozovnico k sebi, trese se mi roka,

ZGODBE S POTI

ko jo podam strojevodji. Saj je samo z vlakom do Logatca. Sama! Dihaj. Sprosti se. Nekega dne pa do Islandije, Skandinavije, Aljaske, Irske, na kakšno izmenjavo, na Luno! Kaj, saj obljubljajo, da bomo lahko obiskali tudi vesolje. Naslonim se na mehko blazino. Poslušam udarjanje koles ob tračnice. Strmim v zeleno pokrajino pod seboj. Ne vem kaj me čaka, kaj bo sledilo, ali se bom zares izgubila, kakšna čudesa bom uspela videti. Izdihnem napetost. Zasanjam se v trenutku, tukaj in zdaj. Počutim se kot ptica. Ki je končno pobegnila iz svoje kletke in se rešila verig in okov. Prepustim svoja krila svobodi. Veter dviga te mogočne peruti. Nežno jih vodi po nebni reki. Spremlja me pesem zaletavih oblakov, napev potujočih ponočnjakov. Biserne oči modrosti, tisočerih barv peresa, drobnih kapljic dežna zavesa. Pogled sega v daljine, dotakne vsak kotiček celotnega obzorja. Pozdravljam reke, pozdravljam krošnje, še neraziskane doline. Preletim speči mlaj, jadram v spremstvu utrinkov. Srce bije srečno, ne glede na temačni december ali zaljubljeni maj. Kje je smisel, če ne moreš leteti? Skovikati nad osvetljenim mestom v mraku. Se dotakniti neba in požgečkati lune. Kje je smisel, če ne moreš živeti? Nina Jelovšek

MOJ SOPOTNIK

KADILEC NA POTI NA ALJASKO Od doma sva s sinom Anžetom odšla z zamudo, kot ponavadi. Tudi jaz sem tokrat nekaj mečkal. Pot do letališča se je vlekla in moj »rajzefiber« je zahteval 2 postanka za čik, za kaj drugega pa, no ja, spila sva tudi kavo in kupila sendviče, ampak to je bil le izgovor za čik. Na letališče sva prišla uro in pol pred vzletom, jaz pa že na trnih - še vso opremo je potrebno popisati, bom imel dovolj časa? Na hitro se posloviva in grem na carinske formalnosti. Ko že pridem čez pregled, me Anže pokliče: »Veš, da si pozabil jakno?« »Prav, kar odnesi jo domov, bom brez nje tudi preživel. Lepo se imej.« »Enako.« Sedaj pa v duty free po šteko cigaret in whisky, kot ponavadi. Ob vsej poplavi viskijev sem se na koncu odločil za burbon in škatlo cigaret. Na šalterju me vprašajo, kam potujem. Pogledajo karto in ugotovijo, da mi cigaret ne morejo prodati in da jih moram kupiti v na letališču Parizu. Tudi prav, si mislim, kljub temu, da v Parizu nimam velike časovne luknje. Bo že šlo, si mislim ter se vkrcam na avion. Vkrcavanje poteka gladko. Na avionu prvi zaplet. Nedelujoče slušalke. Stevard prijazno prinese druge, tudi te ne delujejo. Povabi me na drug sedež. Odlična sprememba, sedel sem zraven toalete in nato odšel drugam. Let v Pariz mine, kot bi trenil. Sedaj pa hojla v dutyja po cigarete. Prodajalko povprašam, kje imajo marlboro light. Začudeno me pogleda in mi pokaže marlbolo gold. Ja, to je to, si mislim in pogledam ceno. Skoraj bi me kap. 10 evrov dražje kot v Italiji, ja, kaj hočem, na Aljaski so verjetno še dražj. Kupim jih. Tudi viski. To naredim na vsakem potovanju. To je kot travarica na morju za splaknit zobe. Sedaj pa še hitro na en čik, do Seattla bom 10 ur brez. Povprašam, kje je kadilnica in me pošljejo čisto na konec hale za vrati za vkrcavanje. Na koncu hale me čaka prijetno presenečenje. Skozi dvojna zasteklena vrata grem na prosto. Del kadilnice je pokrit z ravno prosojno streho, drug del je na prostem. Vse je zeleno, polno rastlin, čisto nekaj drugega kot betonsko-jekleni

ZGODBE S POTI

del letališča. Izgleda, kot bi prišel na kakšen ozeleneli balkon. Sonce pripeka. V kadilnici zunaj najdeš tudi senco in hlad. Res je lepo. Usedem se in si mislim: ko bi pri nas imeli take kadilnice, bi ljudje začeli kaditi že zaradi ambienta. Potreboval sem ta čik pred 10-urno abstinenco na letu za Seattle. Kmalu po vzletu, še ni minilo 2 uri, že začno deliti hrano. Po obroku pa se začne vleči. Presedam se, zvijam noge, nič mi ni prav. Poskušam zaspati, a ne gre. Pogledam veliko začetkov filmov, tudi ti me ne pritegnejo. Nato si nastavim glasbo in poslušam. Ponovni obrok in še in še se vleče, preden pristanemo v Seattlu. V Seattlu ponovno čez carinski pregled. Oh, kako imam to rad. Vse, fotoaparat, računalniško in drugo navlako razkazati. Sezuti čevlje in s hlačami na pol riti, ker moraš oddati pas, skozi prepoznavo. Na pregledu se zapičijo v vrečko z viskijem in jo odnesejo. Kaj vraga bodo z njo? Ga bodo poskusili? Vse je zapakirano, kot mora biti. Odpakirajo in v napravi preverijo, ali je v steklenici res viski in nato zapakirajo nazaj. Srečno prispem na drugo stran in pred mano je 10 ur čakanja na avion. Po dolgi abstinenci in carinskem pregledu končno lahko začnem iskati kadilnico. Prehodim vse, kar je dovoljeno, gor in dol. Kadilnice nikjer. V kiosku s pijačo vprašam, kje je. Na letališču je ni, morali boste iz letališke zgradbe in cone letališča. To pomeni nazaj čez carino z vsemi kufri, da bom lahko prižgal zaslužen dim. Zunaj pred letališčem stojijo policaji. Stopim do njih in jih vprašam, kje lahko kadim, ker so pred vhodom znaki prepovedano kajenje. Napotijo me 500 m daleč čez rampo. Z vsemi kufri prispem do klopce. Oddahnem si. Nisem edini, ki kadi. Usedem se, poiščem škatlico s cigareti in vžigalnik ter prižgem. Kako prija!! Sedaj pa nazaj čez kontrolo. Česa vsega človek ne naredi za nekaj dimov? Primož Trček

MOJ SOPOTNIK

OSEL IN MRZEL PIR Potovalne zgodbe, ki sprva povzročajo sive lase, z leti postanejo najslajše. Pri raziskovanju Albanije sva nabrala veliko takih zgodb. In čeprav sva verjetno najbolj osivela pri izkopavanju avta iz peščene plaže, vam danes povem zgodbo, kako sva ob čakanju rešitelja na 4 kolesih pričakala osla ter mrzel pir. Čeprav sva iz izkušenj imela pravilo, da tankava ko kazalec prestopi mejo polovice, sva tokrat iz neumnosti zapeljala iz bencinske črpalke brez bencina. Najina krožna pot po nacionalnem parku Kombetar »Bethi i Hotoves« je na zemljevidu izgledala nedolžno. Vendar se je lepa široka makadamska pot hitro spremenila v ozko polico. Za piko na I naju je na cestišču znova in znova pričakalo kamenje. Srečo sva imela, da je ravno ob skali, ki je sama ne bi premaknila, nasproti pripeljal mercedes poln močnih rok. V naslednjih kilometrih sva srečala le ovce, pse ovčarje ter ogromne ujede, ki so preletavale najino pot. Cesta se je po prvi vasici drastično poslabšala. Toliko, da sva domačine vprašala za mnenje. Greva dalje ali ne? Komaj sva našla optimista, ki je dal zeleno luč. Greva! Ozka, nagnjena cesta, polna deročih potokov, ki so jo na vsakem ovinku spremenili v masaker, naju je po 10 km zaradi skrite »potočne« skale stala karterja za olje. Auč. Pod karter sva hitro podstavila pisker za župo ter določila, da z oljem, ki ga še imava, prideva do naslednje vasi. Končno zavijeva na glavni trg, prekrit s prekrasno zelenico. Ampak nikjer žive duše. Peljeva dalje. Po nekaj km se prižgejo vsi alarmi na ekranu in ni bilo druge kot vstaviti in počakati, da mimo pripelje kak bolje založen offroad popotnik. Ampak karavane Land roverjev ni bilo. Malo pred mrakom je izza ovinka pririgal naložen osel v spremstvu nasmejanega fantiča. Začuden nama je v roke stisnil mrzel pir (kako sva ga bila potrebna). Po dolgem pogovoru v stilu »maširučicama« je odšel naprej. Hm… Kaj smo se zmenili? Prišla je noč in z njo neurje. Ni nama bilo hudega. Hrane in vode sva imela vsaj za 4 dni, spiva na toplem in suhem.

ZGODBE S POTI

V trdi temi se v daljavi prikažejo luči. Avto? Bili sta dve postavi, ki sta v velikem nalivu pešačili proti nama. Nasmejan fant je tokrat s seboj pripeljal očeta (po albansko »baba«), ki je hitro odrinil naprej v noč. Fanta sva povabila v avto. Pogovor je tekel preko sms-ov z njegovo punco, ki je govorila angleško. Izvedela sva, da je vaščane skrbelo, da sva lačna. Prinesla sta domač jogurt, kruh in kumare, »baba« je šel do naslednje vasi po olje (tam so imeli traktor). Zgodaj zjutraj sta prišla nazaj in skupaj smo avto spravili do vasi. Prelep zelen trg je bil tokrat bolj živahen. Čas sem izkoristila za pogovor z gručo otrok, ki so govorili tekoče angleško, Gašper je modroval z moškimi ob avtu, ženske so nezaupljivo kukale skozi okna. »Baba« je zlepil karter. Bil je vaški zdravnik za vse. In to dober, saj do mehanika ni stekla niti kapljica olja več. Ko je bilo veselje na vrhuncu, sva s cmokom v ustih le vprašala še za bencin. Baba se je samo prijel za glavo. V naslednji vasi sva prav drago plačala par litrov mešanice za motorno žago, ampak to je že druga zgodba. Lara & Gašper Juvančič, 8wheelstravel

MOJ SOPOTNIK

XVII POGLAVJA, KI TE ...

POGLAVJA, KI TE ...

ALI SPLOH ŠE ZNAMO POTOVATI? Sedimo na drugem koncu sveta, kjer čakamo na naše mehiško kosilo. Ren radovedno pogleduje okoli sebe, v svojem stolčku miga na komad salse, ki se sliši v ozadju, in nestrpno čaka na svoj kokos, za katere se je na potovanju po Jukatanu povsem zagrel. Sama se v milisekundi, ko mi misli in pogledi uidejo na ostale goste v restavraciji, vprašam: ali sploh še znamo potovati? Še znamo uživati v vseh radostih, ki jih prinesejo tuje dežele, skrivnostni kraji in neznane poti? Še ne tako dolgo nazaj smo potovali zato, da doživimo in resnično spoznamo kraje, ki jih želimo obiskati. Se zapletemo v pogovor z domačini, uživamo v novem ritmu, barvah, zvokih, vonjavah … Kamorkoli smo šli, smo opazovali vse okoli nas. Danes pa sedim več tisoč kilometrov stran od doma in gledam ostale »popotnike«, kako so vso radovednost preusmerili v svoje telefone in otopelo gledajo v ekran, brez kančka zavedanja okolice okoli sebe. Zdi se, da morajo biti dandanašnja potovanja povsem načrtovana in dokumentirana. Ne le, da se s poti radi javljamo družini in prijateljem, družbena omrežja so postala že skoraj naša odvisnost. Priznam, tudi s Simonom se jih poslužujeva, a bolj kot ne zato, ker je bloganje postalo eden od najinih virov preživetja. A ko in če se le da najbolj uživava takrat, ko se lahko od vsega tega povsem izklopiva. Takrat resnično zaživiva in vsrkava vsako malenkost, ki naju obdaja. Vedno bolj si želimo vse načrtovati vnaprej – kje bomo jedli, kje bomo spali, kaj bomo delali, kje bomo hodili, pri tem pa so nam v pomoč razne aplikacije. Morda se sliši smešno, ampak s Simonom za izbiro aktivnosti, restavracij, znamenitosti, prenočišč nisva še nikoli uporabila TripAdvisorja ali česa podobnega. Morda sem staromodna, ampak ali ni najbolj razburljiv del potovanja prav ta nevednost, izgubljenost, nepoznanost, presenečenja – bodisi pozitivna bodisi negativna. Dandanes ljudje sicer ne marajo negativnih presenečenj, toda ravno tovrstna doživetja v nas prebujajo nove teme, spoznanja, hvaležnost, skromnost …

MOJ SOPOTNIK

Nas ponesejo iz cone udobja in nam širijo obzorja ter našo zavednost kdo sploh smo. To, da so naša potovanja niso preprosta, ampak zahtevna, nas dvigne iz povprečja in nas marsičesa nauči. S tovrstno izkušnjo rastemo in bogatimo sami sebe, našo dušo. Takšna rast je naporna in nikoli ne mine brez težav … A prav v takšnih, težkih trenutkih je čas za vprašanja, »analize«. Čas za spremembe v mišljenju, premike v glavi, rušenje zgrajenih zidov in okvirjev, s katerimi smo odraščali. Prav v težkih trenutkih se nam rado zgodi, da dejansko spoznavamo sopotnike - če ne potujemo sami. Vedno sem in vedno bom trdila, da so avanturistična potovanja najboljši test za zvezo, o čemer si več lahko preberete na moji spletni strani. Ne dopusti si, da bi zaradi povezave z internetom na vsakem koraku zamudil deželo, v kateri si se znašel. In s tem »zamudil sebe«, svoje bližnje/sopotnike. Odloži svoj telefon in druge naprave ter se ozri naokoli. Izgubi se v ozkih ulicah, naroči nekaj neznanega iz menija, poišči si naključno prenočišče in se spontano ustavi v zanimivi restavraciji na poti. Sam si ustvari mnenje o svojih doživetjih in sem ter tja pojdi spat »zdolgočasen«, zgolj strmeč v strop in podoživljajoč vse, kar si tisti dan novega doživel. Prav to je namreč najlepše, kar nam lahko dajo novi kraji – kakovosten čas zase, za partnerja, družino in cel kup vprašanj, ki se nam vsak dan znova porajajo v naših glavah zaradi vseh novih dražljajev, ki nam jih lahko dajo le prava potovanja.

Nina Kogej www.nina-potuje.com

POGLAVJA, KI TE ...

OD PASTIRSKIH DO DIGITALNIH NOMADOV Popotniki ne maramo biti turisti. Zadnje čase si radi rečemo nomadi. Zveni res romantično! Ampak tudi domišljavo. Da smo popotniki/turisti moderni nomadi? Halo? Starodavno nomadsko življenje po vsem planetu pospešeno izumira. In za mlade nomade je mobitel stvar prestiža. Če kdo, so oni digitalni nomadi. Življenje pastirskega nomada ni nič kaj romantično. To je najbolj trdo življenje na tem planetu. Nomad se svobodno potepa po svetu in spi pod milim nebom, a za svojo svobodo plača visoko ceno. Enkrat ga, napol nagega v blatni koči, zebe v hladnih nočeh, drugič trpi na žgočem soncu. V času suše, ko mu pogine živina, tudi on začne umirati od lakote. Ko je nomad odkril čare poljedelstva, se je z veseljem odločil za stalno bivališče. In nato za stoletja obsedel za svojim vaškim plotom ali za mestnim obzidjem. Razen trgovcev, ki so si s tem služili svoj vsakdanji kruh, ter vojakov in menihov, ki so služili kralju ali bogu, nihče ni potoval. Slovenci še posebej nismo bili popotniško razpoloženi, razen kadar nas je verska vnema gnala na romanja. Če je bilo treba iti s trebuhom za kruhom ali v vojsko, smo pretakali bridke solze. Pripadniki velikih narodov so odkrivali nove dežele, jih pokristjanjevali in kolonizirali, a le redki so v tem odkrili zasebno strast za potovanje. Potovanje kot način preživljanja prostega časa je zelo nov fenomen, rezerviran za kratkočasenje bogatih, razvajenih in nad domačo enoličnostjo sitih Zahodnjakov. Bogati angleški, nemški ali francoski plemiči so izumili »grand tour« – izobraževalna potovanja, na katerih so si ogledovali kulturnozgodovinske spomenike Evrope (dobro, moški so obiskovali tudi bordele), najbolj podjetni so šli gledat piramide v Egipt. A preden so potovanja postala tako rekoč človekova temeljna pravica (beri: pripadnika srednjega razreda na zahodni strani sveta), so hipiji začutili klic Vzhoda.

MOJ SOPOTNIK

Na pot v Afganistan in Indijo so se odpravili na štop, z lokalnimi avtobusi ali kar z Magic Busom z vstopno postajo v Amsterdamu in izstopno v Katmanduju. Kljub romantični predstavi, ki jo gojimo do otrok cvetja sedemdesetih let, marsikateri od pionirjev popotništva ni bil kaj dosti drugačen od današnjega digitalnega nomada, ki ves čas tišči glavo v svoj zaslon. Tudi oni so bili namreč osredotočeni predvsem nase, na svoje potrebe in na svoje probleme, najraje so se družili z drugimi popotniki, niso se ne vem kako zanimali za domorodsko kulturo. A odkrili so pomen mreženja, še davno preden so o »networkingu« začeli učiti v poslovnih šolah, pa tudi share economy, delitveno ekonomijo. Navezovali so koristna poznanstva, si izmenjevali informacije o najboljših avtobusnih povezavah, najcenejših hotelih, najugodnejši črni menjavi ... Danes imamo za vse to aplikacije. Čeprav se imam za popotniško puristko, imam aplikacije rada. Prav nič ne pogrešam, da mi ni treba več v nedogled stati v vrsti za nakup železniške karte v Indiji. Ali pa da sem v najhujši opoldanski vročini brez google mapsa izgubljena v tujem mestu. Pogrešam pa živ stik z drugimi popotniki. Nič ni bolj depresivnega od večera v hostlu, ko vsi sedimo za isto mizo, pa vsak po svoje surfa po netu, gleda filme ali po eno uro klepeta s svojo mamo na drugem koncu sveta.

100

POGLAVJA, KI TE ...

Pogrešam čase popolnega odklopa od doma. Ko smo pošto od doma dobivali na poste restante na glavni pošti v tujem mestu, vse svoje dogodivščine smo lahko domačim popisali na en list modre letalske kuverte. Domov nismo klicali nikoli; če je telefon bil, je bil predrag. Danes se mora popotnik za takšen odklop zavestno potruditi. Vsako uro posebej, vsak dan posebej. Toda odklopiti se mora, da se lahko priklopi na novo kulturo, nova doživetja, nova spoznanja o sebi. In da začuti domotožje, ki je prav tako del vsakega potovanja.

Romana Dobnikar Šeruga, www.revija-avantura.si

PRAŠNI ČEVLJI Popotnik, pot ne obstaja šele s potovanjem nastaja, je zapisal španski pesnik Machado. V tem je resnica, vendar moramo - če želimo zares doživljati vsak nov trenutek kot posebno izkušnjo - najprej odložiti evropske kovčke, ki so polni prestrašenosti nad drugačnim, novim, polni primerjanj in sodb, ki so lahko tudi nezavedno vtisnjeni v naš um. To velja še posebej, če se odpravljaš v deželo, kjer v zraku plava vonj posvečenega kadila, ki se meša z vonjem odprtih kanalizacij. V Indiji so ekstremi vsakdanjik. Prav ob teh slednjih se tvoj kovček odpre, evropski um in nos namrdneta, ko se te na začetku poti še vedno oklepajo sveži severni vetrovi. Ja, nova dežela predstavlja docela drugačno izkušnjo kot varno gnezdo tam daleč, ki ga imenujemo dom.

MOJ SOPOTNIK

101

Zato je tako pomemben prehod iz evropske v širšo miselnost: tisto odprtejšo, ki jo boš prisiljen sprejeti, če želiš biti sposoben začutiti pravi dih dežele z umirjenim umom. Prehod zna biti včasih težaven, še posebej za človeka, ki je prvič v tej deželi, ki ima sama po sebi zelo močan utrip. S tem Indija nima težav. Takoj se postavi predte - gola, brez zadržkov in brez sramu ti pokaže prašne ceste, polne suhih ljudi v umazanih raztrganih capah. Tisti srečnejši imajo celo streho nad sabo v podobi majave kolibe, prekrite s plastičnimi ponjavami. Potem stopiš v kravji drek, ki se prav bogato razleze za eno od svetih krav, ki se kot umirjene ladje sprehajajo po vsej deželi. So čistilke in obenem tudi tiste, ki prisilijo preveč hiteče, da se ustavijo in se vsaj za trenutek s pozornostjo zazrejo v njih (ob tem človek pomisli, da bi jih bilo koristno naseliti tudi v naša mesta). Evropski um se začne tresti, nekaj mu ni prav, ni pripravljen na tako direktno goloto in izpostavljenost. Vendar Indija ne bo popustila in ti bo kot mati, ki hoče da se otrok nekaj nauči, na pot še naprej postavljala preizkušnje. Mogoče postaneš utrujen od neprestanega »please, please give me some money sir,« trobljenja avtomobilov, ki je nadomestilo za smernike, še bolj pa za kletvice, ki so pri nas ravno tako pogoste v prometu, samo bolj neopazne, ker pač ostanejo za avtomobilskimi šipami. Lahko te zmoti občutek, da si neprestano opazovan in evropski um se ne strinja, izgublja trdno podlago. Na tehtnici je, hoče se vrniti domov, tja, kjer je varen, med mehke rjuhe, ki dišijo po vonju lavande dragega praška znanega proizvajalca. Um hoče bežati in povleči telo s sabo. In tukaj se znajde volja - tista ki ne posluša ne uma ne telesa, precej trmasto se prebija naprej. Takrat pomaga tudi Indija, malo ti odpre oči, ne dovoli, da bi zbežal, čas in prostor dojema drugače in razvijajočemu se umu na pot postavi vlak, ki ima štirinajst ur zamude, ga prisili, da se za

102

POGLAVJA, KI TE ...

celo noč uleže v svinjarijo na železniški postaji, ki jo je prej s takim strahom opazoval samo od daleč. Prisili ga, da se uleže in povalja v njem, da globoko vdihne prah zemlje in enakovredno začuti stotine Indijcev, ki spijo ob njem. Kar naenkrat, ko je tvoj Evropski um pripravljen, zaradi vseh nepravilnosti in nestrinjanj z njim, zaužiti cel zamujajoči vlak za svoje preživetje, od samega prenajedanja umre. Prisiljen je spustiti svoja pričakovanja in se prepustiti. Balonček se razpoči in razgaljen in svežega pogleda se znajdeš v naslednjem globljem sloju: tam, kjer je kanalizacija enako pomembna kot dišave, prekrasen cvet iz dišečega drevesa zrcalo plastičnim steklenicam na cesti, drevo Neem v ravnotežju s komarji, trobljenje z ulic povezano s petjem iz templjev. Svet v tem sloju je nekako mehkejši. Vidiš, da ima lahko tisti berač, ki te je še malo prej z nesrečnim izrazom na obrazu prosil za denar, širši nasmeh kot ti. Sprejmeš brez sodbe, celo čakanje postane lebdenje v brezčasju, priložnost za spoznavanje novih duš. Vidiš, da so lahko razmere v tvoji deželi veliko bolj stresne kot tu. Indija se ti počasi odpira kot dežela, ki sedi bogovom v naročju in seveda velja tudi obratno: bogovi sedijo Indiji v naročju. Nisem še srečal Indijca, ki ne bi bil globoko povezan z bogovi in njihovimi reinkarnacijami. Prav tako kot z bogovi so močne vezi z družino. Indija je močna prav v stiku s svojo zgodovino, ljudje še vedno izvajajo tisoč let stare obrede, ki se prenašajo v direktnem prenosu znanja guruja (učitelja) svojemu učencu. To velja tako za obrede kot pri učenju ritmov v muziki, plesu, gledališču, do vseh možnih obrti. Vse to učenje pa ima izvor v prvi pesmi vesolja, v kateri se skriva narava vseh bitij. To kozmično moč so prejeli in jo peli naprej modreci (Rishiji) in pesem poenotili in kasneje tudi zapisali v Vedah, ki jim pravijo kar dih božanskega (Vede so zapisane v sanskrtu, ki za Indijce ni samo pisava, ampak tudi vibracija, Slovenci smo še eni redkih, ki v jeziku ohranjamo dvojino, ki izhaja iz sanskrta).

MOJ SOPOTNIK

103

Zdaj zares opaziš, da te je Indija že od vsega začetka gledala z ljubečimi očmi. Zaplešeš lahko s sledilci Krišne v Vrindavanu, zaplešeš s smrtjo v Varanasiju, vdihuješ prah gorečih teles in smrt tukaj ni nekaj prestrašenega, je mirna in ni ga boljšega izraza kot sveta. Smrt je v naših deželah skrita, tu vsem na očeh zažgejo telo kot nekaj najbolj naravnega v neprestanem kroženju življenja in smrti. Z asanami razgibaš telo v Rishikeshu in v Dharamsali zapoješ skupno mantro z živimi Budhhami. Ne potuješ več samo z nogami, potuješ tudi navznoter proti uvidom Ved in Vedante, proti Budističnim razlogom trpljenja in možnosti rešitve iz njega. Od tukaj naprej se šele zasveti Machadov popotnik, pot ne obstaja, šele s potovanjem nastaja. Celo spremenjeni Evropski um se uravnoteži z Indijskim, prekrijeta se, vidita, da je cel svet isti, da nam je vsem skupno to, da nihče noče biti nesrečen. Sprejme tudi to, da je iskanje primarnega miru lahko proces, ki se bo razvijal čez več reinkarnacij, vendar je mir neizbežen. Zdaj še vedno potujem, neprestano v kroženju, pot nastaja vsak trenutek, vendar je zdaj to pot čevljev iluzije po notranjem prahu.

Telo je tu, vendar samo skrbi zase, jaz pa nisem več samo telo in um, obenem sem jasnina praznine in Tat vam asi (jaz sem to). Dušan Iztok Petek

104

POGLAVJA, KI TE ...

... PODAJO NA POT »Zanimiv občutek je, ko se vrneš domov. Nič ni drugače, vse izgleda enako, diši enako, občuti enako. Spoznaš, da si se spremenil ti.« - F. Scott Fitzgerald

MOJ SOPOTNIK

105

Jerneja Jezernik IN AlmA M. Karlin »Z Almo M. Karlin sva povezani že več kot dve desetletji in pol. Navzven so se najine poti prepletle v treh biografijah, zadnja od njih je izvirno napisana v nemščini, jeziku Alminega ustvarjanja, v trinajstih prevodih Alminih del v slovenščino, v več kot tisoč urah raziskovanja Almine literarne in druge zapuščine v Celju, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ter Berlinski državni knjižnici. Navznoter pa me Alma navdihuje s svojo pokončnostjo, radovednostjo, silovitostjo ustvarjanja; z vztrajnostjo, da si v svojem času izbori svoj prostor pod soncem in pri tem kot za stavo podira eno mejo za drugo; s svojo ambicioznostjo, ki nikoli ne gre na račun drugega, temveč izhaja le iz lastnih moči in zaupanja v svoje življenjsko poslanstvo; da tako s svojim skromnim denarjem kot tudi z besedo in svojim ugledom pomaga ljudem v stiski, vsem, ki potrkajo na njena vrata; s pogumom, da poleg geografskih širjav pogleda tudi globoko vase, sledi načelu »Spoznaj samega sebe« in se morda pri tem celo sooči z vsem, kar je v njej še ostalo od predsodkov, strahu, neuresničenih želja. Alma je zame tudi oseba, ki zmore še po več kot sto letih povezovati skozi prostor in čas ter h kreativnosti navdihovati vedno nove generacije.«

106

Vsak človek gre Vsak človek roma svojo pot po usodnem svetu naokrog. Preozkih stez zahrbtnih zmot ne vleče bog mu izpod nog. Kadar usmeri svoj korak proti načrtu stvarnika in misli si, da je junak sveta, ki to pravico ima, da vzame pač si, kar želi, prav kmalu bode sam spoznal, da človek naj po tem stremi, da čut za to le, kar je prav in k luči vodi, prebudi globoko v sebi. Zlasti pa – ker ves je pač povezan svet – to, kar se tiče bližnjega, zares si mora k srcu vzet – da nisi sam, le eno imaš, to skupno pot – da sebe daš. (Alma M. Karlin, Dediči luči)

MOJ SOPOTNIK

107

O AVTORJIH Nina Debevec je popotnica po duši, trenerka in izobraževalka. Glavna pilotka Popotniškega novinarstva. Verjame, da neformalno učenje, ki ga pridobivaš izven formalnega šolskega sistema, vpliva tudi na razvoj osebnostne rasti. Že od nekaj rada dela z ljudmi, v zadnjih letih pa jo zanimajo predvsem odnosi med ljudmi, do sveta in sebe. Meni, da se je pomembno zavedati življenja in ne samo brzeti skozi življenje. Poistoveti se z idejo: z majhnimi, a konkretnimi dejanji soustvarjati svet sprememb. Jaka Geltar, sopilot popotniškega novinarstva, z velikim navdušenjem fotografira, ustvarja filme in to uspešno povezuje in osmišlja s popotništvom: srečevanje z drugimi kulturami odprtih rok, oči in ušes zajeti v en sam trenutek. Verjame in ve, da se človek lahko največ nauči na svojih izkušnjah – če ne poizkusiš, ne veš. Pri fotografiji in snemanju ga, tako kot pri glasbi in jezikih, navdihuje brezmejnost: Vse meje so le v tvoji glavi in vsak ima potencial, da jih zaobide. Ta vodnik ponuja svež pogled na to, kar se dogaja v človekovi notranjosti, ko se v njej aktivira fascinantna prvina, ki jo imenujemo popotovanje, zato njegova izdaja zanj predstavlja mejnik, na podlagi katerega z navdušenjem zre v prihodnost. Raphael Duret Nauche, boter festivala popotniškega novinarstva Bivak, je z vsakim resnično zavestnim korakom bolj in bolj podkovani popotnik, ki sprejema vsak žebelj v svoji koži na poti dolgega življenjskega učenja. Je romar, ki uživa v bosonogi hoji po sveti Zemlji. V zadnjih 20 letih je kot medkulturni in medreligijski mediator in projektni koordinator prešel meje približno 50 držav. Sebe vidi predvsem kot čudečega se popotnika, ki v novo deželo potuje šele, ko ga tja povabijo lokalne skupnosti, odprte za pristna srečanja, direktne akcije in kreativno umetnost. Kot popotniški novinar se trenutno najbolj osredotoča na naslednje vprašanje: kaj je realnost in kako jo soustvarjam v interakciji z drugimi zavestnimi dušami.

108

Špela Jevšnik je popotnica, ki jo na potovanjih najbolj navdušujejo ljudje in narava. Njena resnična ljubezen je raziskovanje sveta in s tem nje same. Obožuje najbolj oddaljene in najbolj skrite kotičke dežel, kamor še ne zanese prav vsakega popotnika in pristne stike z ljudmi. Že od nekdaj se udeležuje raznih akcij in projektov, ki pripomorejo k ohranitvi planeta. Verjame v pozitivne vplive, ki bi ga odgovorna potovanja lahko imela na naravo, živali, kulturo in ljudi ter popotnike same. Kristina Kosmač je popotnica v globine človekove notranjosti. Od nekdaj so jo zanimali ljudje in narava. Prav potovanja so bila tista, ki so jo največ naučila o sebi, odnosih in življenju. V svojih srednješolskih letih je začela s potovanji po različnih državah in skritih kotičkih naše Slovenije, kmalu pa jo je pot zanesla na potovanje vase. Od takrat jo iz leta v leto bolj prevzemajo razsežnosti človekove notranjosti. Spoznala je, da če (s)poznaš sebe, lahko odseve te lepote srečaš, kjerkoli na svetu. Zaveda se, da obstaja nekaj brezčasnega, kar povezuje naš zunanji in notranji svet, ter verjame, da je to tisto, kar je bistveno odkriti in razumeti.

MOJ SOPOTNIK

109

VIRI LITERATURA 1: Günther Anders: Die Antiquiertheit des Menschen, 1956, München 2: Vasudev, Jaggi, Sadhguru, Ustvarjanje življenja ali notranje inženirstvo : jogijev vodnik do sreče, 2018, Ljubljana 3: Anthony de Mello, Zavedanje, 1991, Ljubljana 4: Alma M. Karlin: Dediči Luči: Prva pesniška zbirka Alme M. Karlin, 2019, Ljubljana 5: Turizem in okolje : Slovenija – turistična dežela, Ljubljana : Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 2001 6: Mark Mann in Ibrahim Zainem: The good alternative travelguide: exciting holidays for responsible travellers, 2002, London 7: Herman Hesse, Popotovanje: zapiski, 1999, Ljubljana 8: Jost Krippendorf: Die Ferienmenschen. Für ein neues Verständnis von Freizeit und Reisen, 1986, München 9: Železnikar Zoran, Človek je več. Samozaložba, 2009, Kranj 10: Weber Irena, Kultura potepanja. Mladinska knjiga, 1997, Ljubljana

ELEKTRONSKI VIRI 11: https://matadornetwork.com/network/travelers-guide-heros-journey/ 12: Turizem v naravovarstvenih območjih: www.natura2000.si/uploads/ tx_library/turizem_naravovarstvenih.pdf 13: Vpliv turizma na človekove dejavnosti in naravno okolje: https://eucbeniki. sio.si/geo1/2557/index2.html 14: Dnevnik, Prihajajo zlati časi: Z blaginjo raste tudi globalni turizem: https:www.dnevnik.si/1042782640

FOTOGRAFIJE Jaka Geltar (12, 18, 27, 38, 46, 54, 59, 109), Raphael Duret Nauche (15), Nejc Draganjec (26, 42), Matjaž Krivic (67), Arne Hodalič (68), Tomo Križnar (69), Romana Dobnikar Šeruga (100), Shutterstock: (8, 22, 32, 56, 63, 79, 95, 105) Anja Papuga (84), Nina Kogej (98), Dušan Iztok Petek (104)

110