Aleš Čerin: Bolj preproste izbire

BOLJ PREPROSTE IZBIRE Koliko je zame dovolj?

DRUŽBENA ODGOVORNOST

Aleš Čerin, mag. farmacije, mož, oče, dedek, podjetnik, skavt, predavatelj in bloger na blogu Preprostost. Dolga leta je deloval v farmacevtski industriji, od leta 2003 pa v svojem podjetju Edusatis izobražuje in svetuje na področjih organizacije laboratorijev, sistemov vodenja kakovosti in vodenja. Prepričan je, da prihaja čas bolj preprostih izbir na osebnem, družinskem, poslovnem in družbenem področju.

Izdaja: Socialna akademija – zavod za izobraževanje, raziskovanje in kulturo Avtor: Aleš Čerin Lektoriranje: Mihaela Zabukovec Oblikovanje in prelom: Mojca Perat Zbirka: Družbena odgovornost Urednik zbirke: Matej Cepina

Bolj preproste izbire Koliko je zame dovolj?

"Za nastanek knjižice se zahvaljujem ženi Marinki, ki je voljna prenašati moje bolj preproste izbire, Mateju Cepinu za spodbudo pri nastanku knjižice, Mihaeli Zabukovec za lektoriranje in Mojci Perat za tehnično podporo."

CIP – Kataložni zapis o publikaciji (za papirnato verzijo) Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.728 330.59 ČERIN, Aleš Bolj preproste izbire : koliko je zame dovolj? / Aleš Čerin. Ljubljana : Salve, 2010. – (Zbirka Družbena odgovornost) ISBN 978-961-211-544-9 252398336

Kazalo Uvod

2

Prostovoljna preprostost

4

Preprostost, revščina in skopuštvo

6

Pohlep in požrešnost

7

Imeti več je bolje in izginotje časa

7

Ali je stalna rast res dobra?

8

Imam pravico kupiti kar koli?

8

Vsakodnevno udejanjanje

10

Premišljeno zmanjšanje za doseganje preprostosti

10

Čistili smo odtoke.

Ali mora biti kemija res prav povsod?

12

Kolesarska čelada na poslovnem sestanku

13

Da nam reklame ne vsilijo, česar ne rabimo

14

Izklopili smo požeruha

16

Koliko prinese evro na dan čez 35 let in varčevalne strategije?

16

Znanje naredi vse bolj preprosto

18

Eko pijača: Kako skuhati 100 litrov kompota ali čaja? 20 Ali je bela kava pozabljena pijača?

22

Kaj ko bi sami pripravili svoj jabolčni kis?

24

Naravno božično drevesce je tudi ekološko

25

Koliko ton jogurta zmečemo stran?

27

Sadni jogurt si lahko pripravite kar doma

27

Postala sva botra deklice iz Malavija

30

Uvod Tale citat sem prebral pred časom v knjigi Simpler Living, Compassionate Life: “Naše strahotno produktivno gospodarstvo zahteva potrošniški način življenja, da preoblikujemo nakupovanje in uporabo dobrin v ritual, da iščemo duhovno zadovoljitev in zadovoljitev našega ega v potrošnji … Stvari je treba vedno hitreje potrošiti, zažgati, izrabiti, zamenjati in zavreči.” Victor Lebow, 1955 Citat me je zbodel, zabolel in pretresel. Kot da bi me spoznanje, da tudi sam podlegam duhu potrošništva, treščilo po glavi.

Kmalu zatem sem začel pisati blog Preprostost (www.edusatis.si/ preprostost) s podnaslovom Bolj preproste izbire in začel iskati pot iz potrošniškega načina življenja. Katera pot je prava? Koliko pa je dovolj zame, za našo družino? Kdo nam je lahko zgled?

Vprašanj je veliko, vedno več in sčasoma so vse težja. Vsakodnevne odločitve mi tudi delajo težave. Pravih odgovorov ne poznam, jih pa iščem.

Dobrodošli na poti iskanja bolj preprostih rešitev, pravih odločitev, delitve izkušenj in spoznavanja dobrih zgledov.

Knjiga Bolj preproste izbire je brezplačno na voljo na spletni strani www.cerin.si/preprosteizbire.

Prostovoljna preprostost V času trajanja samo enega človeškega življenja smo tako spremenili način življenja, da smo porušili ravnovesje v naravi.

Pravzaprav že kar na lastni koži občutimo posledice sprememb.

Globoko v sebi gotovo vemo, da je zadnji čas, ko bo treba nekaj korenito spremeniti. Pa vseeno kar čakamo.

Najprej seveda pomislimo, da morajo kaj narediti mednarodne organizacije, država, veliki onesnaževalci, podjetja … na nas same pa kar pozabimo. Kljub temu se počasi budi zavedanje, da resnične in trajne spremembe lahko prinese množica zavestnih, vsakodnevnih odločitev posameznikov, ki se s pomočjo zgleda, pa tudi objave v socialnih medijih (blogi, Facebook, Twitter), širijo ter oblikujejo naravnanosti in navade vedno večje množice ljudi.

Sčasoma bo množica ljudi dovolj velika in to bo vodilo (že vodi) tudi do sprememb na zakonodajnem področju.

Množica posameznikov, ki bi: • zavestno in prostovoljno iskali bolj preproste izbire v vsakodnevnem življenju, • videli povezavo med osebno odločitvijo in globalnimi posledicami, • iskali ravnotežje med svojo komodnostjo in socialno pravičnostjo, • hoteli namerno »popreprostiti« svoje življenje, • se dejavno vključili v politično odločanje za sistematične spremembe, • bo spremenila svet na bolje, kot pravimo skavti, tako da bo dovolj dobrin za vse.

Proces bo dolg in težaven, ker je na »drugi strani« pohlepna, finančno močna in vplivna skupnost, ki ima (zaenkrat) v rokah vzvode medijske in politične moči.

Vendar, ko se podamo na pot iskanja bolj preprostih izbir, spoznamo, da bolj preprosto življenje tudi bolj zadovoljuje, napolnjuje, osvobaja od malikovanja »imeti«, nas vodi v smeri »biti odgovoren« in nas naredi – kako paradoksalno – tudi bolj srečne. Če bo srečnih iskalcev bolj preprostih izbir vedno več, se bo gibanje prostovoljne preprostosti razvilo in prevladalo. To so sanje, ki pa so uresničljive.

Kaj pa je prostovoljna preprostost? Sam bi jo definiral kot PROSTOVOLJNO in ZAVESTNO odrekanje PRETIRANI uporabi naravnih virov – neposredno ali posredno. Videti je, da je ta definicija zelo »spolzka«, predvsem pojem pretirano si gotovo lahko vsakdo razlaga po svoje. Res je tako in prav je tako. Zato pa je prostovoljna preprostost. Vsakdo sprejema svoje vsakodnevne odločitve, zato naj vsakdo išče svojo pot, brez prisile in nasilnega primerjanja z drugimi. Takoj ko se začnemo primerjati z drugimi ali jih ocenjevati, se zapletemo v krog »saj vsi tako delajo« ali »jaz sem samo drobna milijardinka v populaciji človeštva« in moj vpliv ni velik, ter nadaljujemo s pretiranim trošenjem.

Ni nam treba živeti ravno kot sveti Frančišek (živel je v votlinah na izjemno preprost način), da lahko začnemo sukati svoje življenje v bolj preprosto smer. Ni nam treba biti znanstvenik, da bi začeli proces iskanja točke DOVOLJ – imaginarne ravnotežne točke med premalo in pretirano, točke, ko bi lahko rekli: »Od te točke naprej je dovolj materialnega, dodaten luksuz mi ne prinaša več nobene sreče

in me ne zadovoljuje.« Iskati in v prakso udejanjati točko »dovolj« lahko začnemo tako in toliko, kot zmoremo – že danes.

Lahko pomislimo na znani rek velikega znanstvenika Alberta Einsteina, ki je rekel: »Vse mora biti tako preprosto, kot se le da, vendar ne bolj preprosto.« Modrec nas je spet spomnil na iskanje pravega ravnotežja med »preveč in premalo«.

Preprostost, revščina in skopuštvo Včasih ljudje ne ločimo prav dobro med preprostostjo in revščino ter med preprostostjo in skopuštvom. Pomembno je, da te pojme ločimo in jih razumemo.

Preprostost je prostovoljna odločitev za bolj preproste izbire, revščina pa je nekaj, kar človeka doleti zaradi osebne lenobe, nedelavnosti, nepripravljenosti za učenje, zaradi nediscipliniranosti, pa tudi zaradi bolezni, resnične nezmožnosti in življenjskih okoliščin. Revščina

je zlo in ne vodi, tako kot preprostost, k osebni izpolnitvi.

Skopuštvo pa je odsotnost darežljivosti do drugih in včasih tudi do sebe.

Preprost človek je darežljiv, osebno izpolnjen in srečen, revež ni osebno izpolnjen in srečen, skopuh pa nima nobene od teh lastnosti.

Pohlep in požrešnost Pohlep je povezan s prekomernim kopičenjem premoženja. »Pohlep človeštva je nenasiten,« je trdil že grški filozof Aristotel. Človeštva?

Da, vsakega človeka posebej, v vsakem ga je nekaj in vsi se moramo truditi, da ga je kar najmanj.

Požrešnost pa je povezana s prekomerno porabo česar koli (hrane, energije, drugih virov …).

Verjamem, da za pohlep in požrešnost nihče zavestno ne trdi, da sta vrlini, pa vendar nas tako zlahka zaneseta v neverjetne nesmisle.

Imeti več je bolje in izginotje časa »Več ko imaš, več veljaš,« je skoraj slovenski pregovor. O tem nam neprestano govorijo, pravzaprav ne z besedami, pač pa z zgledi v družini, šoli, družbi. Vsakodnevno dobivamo potrditve, da človek »toliko velja, kot plača« (France Prešeren, Slovo od mladosti) in v procesu vzgoje se v nas vsadi naravnanost »imeti več je bolje«.

Na delovnem mestu velja pravilo, da ko človek napreduje, dobi tudi več denarja, kar je seveda prav. S tem ko človek zasluži več, si kupi več materialnih dobrin (tudi precej nepotrebnih), za katere potrebuje več prostora, kar ga vodi k vedno večjemu bivalnemu prostoru, ki pomeni tudi večjo porabo energije, več vzdrževanja, več stroškov …

Za vzdrževanje prostora potrebujemo več denarja, ki ga velikokrat zaslužimo s povečevanjem obsega dela (in niti ne z vgrajevanjem več znanja, drugačnim pristopom k delu, večjo inovativnostjo), kar pomeni manj časa za druge dejavnosti, za medčloveške odnose.

Da bi nekako »zakrpali« praznino naših odnosov, si dobre odnose poskušamo kar kupiti z zasipanjem bližnjih z materialnimi

dobrinami, za kar pa spet potrebujemo več denarja, časa, da ga zaslužimo … in vrtenje v začaranem krogu se nadaljuje.

«Imeti več je bolje« se lahko razvije v naravnanost »imeti vse«, kar se sicer zdi že na prvi pogled absurdno in nesmiselno. A četudi nesmiselno, nam ta naravnanost podzavestno stalno postavlja pred oči nedosegljivi horizont, ki nas vodi v večno nezadovoljstvo in v občutek »nimam dovolj«.

Zunanji opazovalec (še posebej iz revnejših delov sveta) bi gotovo ugotovil, da imamo materialnega več kot preveč (nam se sicer zdi, da še »ne dovolj«), časa pa premalo. Premalo časa še posebej za pomembne stvari: za gradnjo medosebnih odnosov, pomoč bližnjemu, iskanje smisla, odnos z Bogom. Čas nam je preprosto izginil. Kako se sami postaviti v kožo zunanjega opazovalca in se tega zavedati?

Ali je stalna rast res dobra?

Ali si predstavljate, da bi kaj v naravi stalno raslo? Drevo, na primer. Doseglo bi že ogromne višine, bilo bi neverjetno široko,

pa bi še kar raslo … Se smejimo ob taki zamisli, kajne? Vemo, da imajo v naravi vsa bitja, tako posamezniki kot populacija, svoje »cikle«. To nam je jasno.

Ali ni potem pravzaprav čudno, da ljudje verjamemo v stalno rast na področju premoženja, gospodarstva, vrednosti borznih trgov, pa tudi na področju izkoriščanja narave? V tem vidimo celo nekaj dobrega.

Ali ni pravzaprav nelogično, da ljudje, ki živimo na jasno zamejenem planetu, ki je samo eden in last vseh (tudi bodočih generacij!), pričakujemo, da bo naše izkoriščanje planeta trajalo v neskončnost in še več, da bo to izkoriščanje vedno hitrejše?

Imam pravico kupiti kar koli?

Pravici, da zaslužim sredstva za življenje, ne oporekam. Tudi ne pravici, da sredstva, ki jih zaslužim, shranim za slabe čase (za leta »suhih krav« ali za starost). Pač denar ali druge naložbe opravljajo eno od svojih temeljnih vlog – vlogo hranitelja vrednosti.

Sprašujem se pa, če mi sposobnost pridobivanja, varčevanja in plemenitenja vrednosti daje tudi pravico, da to vrednost neodgovorno potrošim. Do koga neodgovorno? Neodgovorno do soljudi, ki trenutno bivajo na Zemlji in – še več – neodgovorno do prihodnjih generacij.

Ali ne velja tudi tu zlato pravilo, ki ga v morda malo drugačni obliki poznajo vse svetovne religije (»Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« Mt,7,12) in ki bi ga lahko tudi takole spremenili: »Vsak posameznik, skupnost in generacija mora živeti tako, da ne bo onemogočala drugega v njegovem bivanju (posameznika, skupnost in generacijo).« Naš zahodni del sveta se tega temeljnega civilizacijskega pravila trenutno ne drži.

Menim, da je čas za vprašanje, ali imamo res pravico potrošiti svojo sicer prisluženo vrednost za kar koli, kakor koli in kjer koli ne glede na posledice za sedanje in bodoče generacije. Glede na zlato pravilo, če ga priredimo za potrebe trajnostnega razvoja, nam ta pravica ne pripada. In nam tudi nikoli ni.

Praktično bi to pomenilo, da se pojavlja vprašanje, ali imata npr. dva človeka resnično pravico bivati v 50-sobni hiši in ali ima npr. bogat človek res pravico potrošiti za uro lahne vožnje z jahto

2.000 litrov nafte, kar je dovolj za ogrevanje cele hiše za 6 ljudi za celo leto?

Vsakodnevno udejanjanje Že nekaj let aktivno pišem blog Preprostost, ki me vsakodnevno »sili« v premisleke o preprostosti.

V njem se je nabralo kar nekaj zanimivih prispevkov, ki sem jih še malo razširil, dopolnil in tudi kaj spremenil. Prispevki govorijo predvsem o mojem in našem družinskem praktičnem udejanjanju bolj preprostih izbir v vsakdanjem življenju.

Premišljeno zmanjšanje za doseganje preprostosti John Maeda, profesor na MIT-u (Massachusetts Institute of Technology, USA), je tudi velik navdušenec preprostosti. Možak je napisal zanimivo knjigo z naslovom »Zakoni preprostosti«.

Mene najbolj pritegne prvi zakon, ki pravi »Najpreprostejši način za doseganje preprostosti je premišljeno zmanjšanje.« Poudarek je na besedah premišljeno in zmanjšanje.

Ta zakon nam resnično pride prav. Celo pri pisanju te knjige ga stalno uporabljam. Za vsak stavek, odstavek, ki ga ponovno preberem, se sprašujem, kaj je odveč, katere besede lahko izbrišem, pa bom še vedno popolnoma razumljiv. Zakon pa je uporaben na veliko področjih.

Poglejte naprave v naših domovih. Ali ste se kdaj lotili, da bi spoznali vse funkcije na vašem radiu, televizorju, mobilnem telefonu? Po moji grobi oceni jih več kot polovica ostane neizkoriščenih. Sploh se ne potrudimo, da bi jih spoznali, četudi se nam na prvi pogled zdi, da jih potrebujemo.

Vzemimo za primer moj mobilni telefon, ki je najosnovnejši model na trgu. Sam ga uporabljam samo za telefoniranje (klicanje in sprejemanje klicev), pošiljanje SMS-sporočil (zelo redko) in v hribih kot budilko (še bolj poredko). A moj preprosti telefon ima naslednje funkcije: klicanje, sprejemanje klicev, pošiljanje SMSsporočil, sprejemanje SMS-sporočil, števec sporočil, budilka, prikaz ure in datuma, govoreča ura (ha, do sedaj tega sploh nisem vedel!), pošiljanje slik, nastavitev tipk za hitro klicanje, blokiranje

številk, zadnji klici (neodgovorjeni, prejeti, klicane številke), brisanje klicev, trajanje klicev, preusmeritve klicev, samodejno ponovno klicanje, storitev čakajoč klic … in še kakšnih 50 takih funkcij. Tudi take, kot je »možnost izbire med klasično in digitalno uro«. Sedaj ko tole pišem, sem si funkcije telefona pravzaprav šele prvič dodobra ogledal!

Če bi jaz lahko odločal o razvoju tega telefona, bi jih gotovo odstranil vsaj 80 %.

Kako torej zmanjševati v skladu s prvim zakonom preprostosti?

Enostavno ukiniti vse funkcije, dokler ne pridemo do osnovnih, potem pa premišljeno dodajati funkcije, ki so res potrebne. Kaj pa je zares potrebno in kako potrebno dodati premišljeno? Pomisliti na uporabnika, potem šele dodajati kompleksnost. Premišljeno, logično in “po kapljicah”. Poiskati je torej treba ravnotežje med »kako preprosto lahko stvar narediš« in »kako kompleksna mora stvar biti«.

Umetnost je torej, kot pri toliko stvareh v življenju, iskanje pravega ravnotežja. V primeru tehnoloških naprav med preprostostjo uporabe in dovolj funkcij za uporabnika.

Iskanje ravnotežja pa je pravzaprav zelo kompleksen proces, težak in se mu upiramo, ker zahteva zavesten razmislek, napor premišljenega odrekanja in ker je »plavanje proti toku« družbenih zahtev. Če ta primer z mobilnega telefona razširimo na naše bivalno okolje (stvari, ki nas obkrožajo), najdemo gotovo veliko stvari, ki jih je najbolje odstraniti. Ob vsakem novem nakupu pa je treba pomisliti: »Ali ta stvar prinaša kakšno dodano vrednost v moje življenje ali samo brez potrebe povečuje kompleksnost?« in se zavestno odločiti. Profesor Maeda pravi: »Če smo kje v dvomu, kar odstranimo.«

Čistili smo odtoke. Ali mora biti kemija res prav povsod?

Zamašili so se nam odtoki v lijakih. “Kupi “XY” odmaševalec odtokov in uredi,” mi pravi žena. Seveda, znana reklama ji priplava na površje iz podzavesti. Spet kemija! Ali mora biti res prav povsod?

In vedno? In kam agresivna kemikalija odteče po uporabi? V reke, kam pa!

Pa sem se »veliki preprostnjak« lotil urejanja težave z drugačnim pristopom. S sinom (13 let) sva se lotila odmaševanja kar vseh odtokov po hiši (5). Ročno, nobenega posebnega orodja nisva potrebovala. Samo izvijač in staro, izrabljeno zobno ščetko.

Odvila sva odtok pod umivalnikom, ga razstavila na “prafaktorje”, podrgnila s ščetko, splaknila z vodo in nazaj sestavila. Približno 10 minut dela na odtok. Brez kemije! Sin se je tega igraje naučil.

Upam, da tudi tega, da prav povsod pa res ne rabimo kemije.

Rezultat so bili seveda čisti odtoki brez vsakega kemijskega izpusta iz gospodinjstva, brez odvečne embalaže v košu za smeti in tudi brez porabe energije, potrebne za proizvodnjo in distribucijo kemikalije. Nobenega dodatnega obremenjevanja okolja. Pa še stroškov nismo imeli. Privarčevali smo od 6 do 11 € (odvisno ali uporabiš tekoči odmaševalec ali v obliki pene).

Če pogledamo malo širše, lahko napravimo tale izračun: Če 3-krat

letno čistite 5 odtokov (mi jih) in to delate 50 let, potem porabite in zlijete v odtoke okoli 300 litrov zelo koncentrirane in agresivne kemikalije, ki obremenjuje okolje neposredno in posredno (ker jo je treba proizvesti in distribuirati – poraba energije), ter zapravite med 900 in 1650 € denarja. Samo za čiščenje odtokov.

Namesto kemije uporabimo torej raje zdravo kmečko pamet in ne sledimo slepo reklamam, ki želijo usmerjati naše življenje.

Kot stranski učinek pa se je sin naučil nove spretnosti in upam tudi naravnanosti – na bolj preproste izbire.

Kolesarska čelada na poslovnem sestanku S parkiranjem v velikem mestu so težave. To vemo. Težko se dobi prostor, parkirne hiše so drage, promet v mestu je gost in počasen.

Poleg vsega pa nikoli ne prideš prav do želenega mesta. Avtobusi dopoldne vozijo precej poredko. Veliko poslovnih sestankov pa je seveda v mestu.

Zakaj pa ne na poslovni sestanek s kolesom? Tako sem se odločil, da bom tudi na poslovne sestanke prihajal s kolesom.

Lepo urejen, seveda. Z nahrbtnikom, v katerem je prenosni računalnik in seveda zgledno opremljen s kolesarsko čelado. Kar z gorskim kolesom pridem. Za preprečevanje kraje kolesa imam debelo ključavnico.

Stranke, s katerimi se srečujem, so najprej začudene, nato se seveda strinjajo, da je kolesarjenje zdravo, potem malo godrnjajo nad prometom in parkiranjem v mestu … posnemovalcev pa v poslovnem svetu še nimam veliko.

Ponavadi pridem kar z gorskim kolesom, da se lahko nazaj grede odpeljem kar čez Golovec (150 m vzpona) in spotoma opravim kar spodoben

trening. Res prijetno, zdravo, učinkovito in koristno za okolje. Ali se mi pridružite tudi vi?

Da nam reklame ne vsilijo, česar ne rabimo Še enkrat o mobilnem telefonu, ki zna biti dober primer tudi za drugo opremo. Pred časom sem moral zamenjati mobilni telefon. Šel sem v trgovino, kjer jih je bilo na razpolago “na tone”. Vseh znamk, modelov, zmogljivosti, cenovnih razredov. Obstal sem pred množico napravic in nisem vedel, kaj bi.

Kako izbrati pravega … … da bo omogočal vse funkcije, ki jih jaz potrebujem in nič več?

Da bo primeren za namen, kakor jaz uporabljam telefon. Da ne vržem denarja stran in se ne izgubljam v nepotrebnih funkcijah.

Odšel sem domov in se nakupa lotil na podoben način, kot se stvari lotevajo v reguliranem okolju poslovnega sveta (v sistemih vodenja kakovosti), ko kupujejo pomemben kos opreme.

Pred pomembnim nakupom opreme najprej pripravijo uporabniško specifikacijo, ki je dokument, v katerega napišejo, kaj res potrebujejo in kaj pričakujejo od opreme in proizvajalca.

Uporabniška specifikacija pomaga: • da kupimo to, kar resnično potrebujemo, • da bo to, kar kupimo, ustrezalo namenu uporabe, • da ne podležemo vsiljivosti prodajalcev in reklam.

Kaj je treba zapisati v uporabniško specifikacijo?

• Osnovne funkcije in operacije, ki jih nujno potrebujemo (moje zahteve: sprejemanje klicev, klicanje, pošiljanje in sprejemanje SMS-sporočil, telefonski imenik za vsaj 100 številk), • dodatne funkcije in operacije, ki bi jih bilo dobro imeti, vendar lahko živimo brez njih (moje zahteve: budilka – rabim občasno na službenih poteh, baterija naj zdrži vsaj 3 dni brez polnjenja, če telefona ne uporabljam), • senzorji in merila (moje zahteve: da kaže uro in datum), • fizične omejitve (moje zahteve: da gre v hlačni žep),

• zahtevana dokumentacija (moje zahteve: navodila za uporabo v slovenskem jeziku, razumljiva in človeku prijazna, jih morajo pokazati), • možnosti pomoči proizvajalca, npr. servis, izobraževanje … (moje zahteve: servis naj bo v Ljubljani), • kompatibilnost z obstoječo opremo (moje zahteve: ni potrebe).

Tako sem si napisal kratko in preprosto uporabniško specifikacijo in še enkrat zavil v isto trgovino. Zahteve iz dokumenta sem predstavil prodajalcu, ki mi je odgovoril: “Temu pa ustrezajo vsi telefoni.”

Tako sem kupil kar najcenejšega. Lep, eleganten, črno-bel ekran, velika tipkovnica, baterije pa zdržijo ves teden. Zelo sem zadovoljen z njim. Prav nobene potrebe nimam po dragih igračkah, ki jih proizvajalci vgrajujejo v mobilne telefone, saj dobro vem, da jih ne bom uporabljal. Če se na tak način nabave opreme lotevajo v poslovnem svetu, ko je pomembno, da kupijo opremo, ki bo ustrezala namenu uporabe, ni prav nobenega razloga, da se ne bi na tak način lotevali nakupa strojev in opreme za dom (avto, hladilnik, mešalci, sesalci, računalniki …). To je namreč način razmisleka, zavestnega odločanja, brez vpletanja čustev, ki jih trgovci tako spretno vpletajo v naš nakup. Če se vam zdi, da mora biti telefon “fensi”, da mora biti posebne barve, da mora zadovoljiti še kakšne druge potrebe (npr.: potrebo po statusnem simbolu), morda potrebe po drugačnih načinih komuniciranja (npr. možnost povezovanja na internet), potem dajte te potrebe v rubriko “osnovne funkcije in operacije, ki jih nujno potrebujemo” in jih podrobno opišite. Saj ni treba, da ste tako »špartanski«, kot sem bil jaz. Tako boste dobili vse, kar potrebujete. In nič več.

Izklopili smo požeruha V hiši smo imeli dva hladilnika. Sedaj imamo samo še enega. Enega smo pred časom izklopili. Hladilniki so namreč pravi energetski požeruhi.

Hladilnik, ki smo ga izklopili, je bil precej star. Lahko rečem pravi ekološki nemarnež in v njem pravzaprav nismo hranili ne vem kako uporabnih reči.

Pred leti sem ga potreboval, potem ga pač ni nihče izklopil. Deloval je nekako po inerciji.

Sedaj, ko se ukvarjam s pisanjem bloga o preprostosti, tudi sam več razmišljam o neumnostih, ki jih počnem. In potem tudi ukrepam. Zanimiv vpliv bloganja, kajne?

Eko izračun: • Podatki o hladilniku: 170 l, 90 W, poprečna temperatura okolja: cca 25 °C; starost okoli 15 let; slabo tesnjenje vrat.

• Poraba energije: okoli 800 kWh/leto.

• Če bi za pridobivanje te energije porabili velenjski lignit, to pomeni okoli 700 kg premoga, ki bi ob izgorevanju v zrak izpustil 350 kg CO2.

• Finančni prihranek: 800 kWh x 0,09233 € (cena 1 kWh) = 74 € /leto.

Koliko je v Sloveniji in v svetu še takih nepotrebnih požeruhov (hladilnikov, zamrzovalnikov, grelcev vode, klimatskih naprav …)? Če imate tudi vi kakšnega požeruha doma, ga kar izklopite! Saj ni nujno, da je ravno hladilnik.

Koliko prinese evro na dan čez 35 let in varčevalne strategije?

Prihraniti 1 € na dan najbrž za večino ni problem (1 € = približno cena ene skodelice kave ali pol škatlice cigaret). Ne sliši se veliko, pa vendar lahko tudi ta evro na dan nekaj prinese čez več let.

Verjetno več, kot si mislimo.

Pravijo, da se našemu življenjskemu stilu sploh ne pozna, če zapravimo 90 % naših dohodkov ali pa prav vse. Razlike preprosto ne čutimo. Torej 10 % lahko prihranimo.

1 € na dan znese 30 € na mesec, kar v primerjavi s povprečno neto plačo v Sloveniji (= cca 870 € ) predstavlja manj kot 3,5 % (do 10 % imamo torej še kar nekaj “rezerve”!). Tako nizek prihranek je bolj kot od višine plače odvisen od naše naravnanosti na varčevanje in pa seveda od discipline, da denar v praksi resnično prihranimo.

Pa vzemimo, da ta prihranjeni 1 € na dan nekam vložimo. Možnosti za vlaganje v Sloveniji so kar pestre. Recimo, da vam uspe vlaganje, ki v poprečju letno prinaša 6 %. Toliko se v Sloveniji da – poudarjam: povprečje dolgega časovnega obdobja, npr. 35 let. Če vsaj malo znamo, imamo finančnega svetovalca in smo tudi vsaj malo nagnjeni k tveganju.

Po 10 letih bomo imeli skoraj 5.000 €, po 20 letih pa preko 13.600 €. Že to je čedna vsota. Po 35 letih (skoraj cela delovna doba) pa imamo s prihranjenim 1 € na dan kar 41.000 €. Pomislite, koliko bi se nabralo, če bi se lahko odpovedali še kaj večji vsoti na mesec.

Na potezi smo. Najprej odločitev, potem pa udejanjanje. Vsakodnevno.

Kako pa prihraniti 1 € /dan?

Strategij je seveda več. In vsak se lahko odloči za svojo.

1. strategija: “Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača” Nekateri preprosto poiščejo kakšno svojo navado, ki jo z lahkoto (ali pa tudi malo težje) pogrešajo in denar od tega prihranijo.

Moj prijatelj je krasen primer za to. Nehal je kaditi (približno eno škatlico cigaret na dan) in s tem prihrani 2 €. Nekateri se odpovedo pijačam iz avtomatov in jih sami nosijo v službo … Možnosti je veliko. Če se sami ne spomnite, povprašajte kar svoje prijatelje.

Denar, ki se nabere od celega meseca, vložite. Jasno je, da ne boste vlagali vsakega € posebej. Kam vlagati? Povprašajte finančnega svetovalca.

2. strategija: “Cel teden naenkrat” Morda pa raje vsoto celega tedna (7 € ) prihranite naenkrat. To je približno cena tega, da greste enkrat na pico. Ali se temu lahko odpoveste enkrat na teden? Kaj pa če bi se s kolegom skupaj vozila v službo in si stroške razdelila?

3. strategija: “Mesečni ali celo večmesečni obrok v enem kosu” To bi pa šlo morda nekako takole: pred vsakim večjim nakupom (več kot 50 € na primer), pomislite najprej na možne alternative in se vprašajte: • Ali res potrebujem prav vsako tehnično čudo, ki si ga izmislijo?

• Ali je res potrebno, da imam prav za vsak šport svoje športne copate? Sam sem se zadnjič zalotil, da sem skoraj avtomatično kupil nove športne copate (cca 100 € ), četudi so stari še čisto v redu. Jih pač nisem (vsota za več kot 3 mesece!).

• Ali res potrebujemo, na primer, stroj za kidanje snega z dvorišča ali lestev za obrezovanje sadja?

Oboje se resnično potrebuje pravzaprav samo nekajkrat letno ali pa še to ne. Kaj če bi si tako opremo delili s sosedom, s sorodnikom? Seveda nekaj kupite vi, nekaj pa on. Ne samo sosed, da ne bo pomote. Možnosti za take kombinacije in za iskanje sinergij je ogromno.

Poleg tega pa nakupovanje nepotrebne »krame« prinese tudi druge, pravzaprav še precej višje stroške. Stroške prostora, ki je potreben, da nepotrebno kramo shranjujemo. Nekatere raziskave namreč kažejo, da se je stanovanjska površina v zadnjih 30 letih povečala za okoli 50 % zato, ker ljudje nimamo kam pospraviti vse “krame”, ki jo kupimo.

Kot vemo, so pa stanovanja izredno draga; v Ljubljani okoli 2000 € /m2. Torej samo 1 m2 stanovanjske površine, ki vam je ni treba kupiti, vam prinese prihranka za skoraj 5 let in pol! Fitnes naprava, ki ste jo kupili, pa na njej vadite zelo, zelo redko, zavzame okoli 1 m2. Zanimivo, kajne?

Znanje naredi vse bolj preprosto Kako težko je kaj narediti preprosto, če nimamo znanja! Včasih se zgodi, da imamo znanje, vendar samo z zelo ozko specializiranega področja, kar nam onemogoča videti celoto – veliko sliko.

Moj znanec je bil avtoklepar. Popravljal je avtomobile, večinoma znamke Volkswagen. Nekoč mu je stranka že ob koncu delovnega dne, ko je utrujen zaključeval delo, pripeljala »fička«, da bi popravil mehanizem za dvigovanje stranskega stekla. Dela se je branil, vendar ga je po dolgotrajnem prepričevanju stranke le sprejel in se ga tudi takoj lotil. Ni in ni šlo. Seveda, ker fička ni poznal.

Ni poznal njegovih mehanizmov. Stranka ga nekaj časa opazuje pri njegovih mukah, nato pa vpraša: »Ali vam nagaja?« Odgovor: »Da.« In naprej: “Ali veste, komu nagaja?” Ves poten in nejevoljen pogleda stranko: »Komu?” Stranka: »Tistemu, ki ne zna.« Popraviti mehanizem za steklo je zelo preprosto, če znaš, in ni preprosto, če ne znaš.

Zadnjič se je pomen znanja v kombinaciji z izkušnjami lepo pokazal tudi pri enem mojih svetovanj. Opazil sem, da so se v podjetju zelo trudili z razvojem nekega novega zdravila. Ni in ni šlo. Tehnologi so v večmesečnem procesu formulacijo že tako zakomplicirali, da so izdelek močno podražili in še ni bil ustrezen.

Strokovnjaki, sami izkušeni tehnologi, niso in niso našli preproste rešitve. Bolj kot po premisleku so po naključju v ekipo vključili mlado dekle, novinko, ravno s fakultete, brez tehnoloških izkušenj, vendar s svežim, šolskim in tehnologom komplementarnim kemijskim znanjem. Neobremenjen pogled in sveže šolsko znanje mlade sodelavke sta v kombinaciji s tehnološkimi izkušnjami »starih mačkov« v nekaj “potezah” rešilo zagato. Na najbolj preprost način. Izdelek je že skoraj na trgu.

Vendar po mojem samo znanje ni dovolj. Nujno ga je treba kombinirati z izkušnjami in – kar je še pomembnejše – z odločno naravnanostjo na preprostost.

Eko pijača: Kako skuhati 100 litrov kompota ali čaja?

V naši družini ne kupujemo “mehkih” pijač. Niso zdrave, vsebujejo vsa mogoča barvila, konzervanse, lahko umetna sladila ali sladkor v prevelikih količinah (okoli 9 g/l). Nekatere vsebujejo tudi kofein, ki pa tako in tako ni za otroke.

Mehke pijače so tudi relativno drage in ne prinašajo nobene dodane vrednosti v življenje. Tudi ekološko so sporne zaradi plastike, ki gre po enkratni uporabi v smeti (žal premalo v reciklažo), ter zaradi dragega transporta od proizvajalca na police in domov.

Tako v naši družini kuhamo čaj ali kompot v velikih količinah.

To pomeni približno 100 litrov na mesec. Rad bi še vas navdušil za to zdravo in ekološko sprejemljivo pijačo. Ni težko.

Oprema • Posoda za shranjevanje vina iz nerjaveče pločevine: Mi uporabljamo 100-litrsko posodo s plavajočim dnom in pipo (pipa mora biti kovinska!). Dobite jo v vsaki gradbeni ali kmetijski trgovini.

• Gorilnik za plin (tak, kot ga imajo na kmetijah za kuhanje prašičem) in kuhinjska plinska jeklenka.

• Dve gigantski filter vreči: V praksi sta to dve otroški plenici iz blaga zašiti tako, da pustite eno stran odprto in dva trakca za zavezati.

• Parafinsko olje, ki ga dobite v vsaki kmetijski trgovini.

• Lesena palica za mešanje.

• Plastična posoda za nalivanje vode v posodo iz nerjaveče pločevine in za odlaganje uporabljenih gigantskih filter vreč.

Material Za 100 litrov pijače potrebujete: • Sveže ali suhe rastline: Sveže narežite na drobno, suhe zdrobite in stresite v gigantsko filter vrečo. Vrečo vedno napolnite samo do polovice.

Mi največ uporabljamo: meto, meliso, kamilice, lipo, bezeg (vse to imamo na vrtu), materino dušico, dobro misel, šentjanževko …

Rastline naberite EKOLOŠKO: Nikoli ne trgajte zaščitenih rastlin. Nikoli ne potrgajte vsega – pustite vsaj 2/3 rastlin. Ne nabirajte ob prašnih in prometnih cestah.

Sveže rastline takoj uporabite. Sušite jih v senci.

ALI Sveže sadje: Operite ga, narežite na za kompot primerne kose (z lupinami, če ni škropljeno) in stresite v gigantski filter vreči. Mi največ uporabljamo jabolka (skupaj z jabolki je fino, če dodate še cimet in klinčke – po okusu), hruške, grozdje, maline, ribez, včasih tudi borovnice, višnje.

Količina: Približno dve na pol polni gigantski filter vreči.

Suhih rastlin precej manj kot svežih. Ni pa točna količina tako pomembna. Sam ne vem točno, koliko rastlin ali sadja uporabim, ker nikoli ne tehtam. Pijača bo samo bolj ali manj aromatična.

• Sladkor: 4 kg/100 litrov (to je več kot pol manj od količine sladkorja v “mehkih pijačah”!).

• Citronska kislina ali sok stisnjenih limon: dve žlici citronske kisline (cca 30 g) na 100 litrov (za kislo sadje nič!) ali limonin sok okoli 1 kg limon.

Postopek • Dobro operite posodo za vino. Med celotnim procesom, posebno pa na koncu, pazite na čistočo!

• Zavrite vodo, ugasnite plin ter počasi in previdno, da ne prekipi, dodajte rastline v vročo vodo. Če kuhate iz sadja, ga dodajte še pred segrevanjem kar v mrzlo vodo. Pazite, da sta gigantski filter vreči trdno zavezani s trakcem.

• Premešajte s palico in pokrijte, da se rastline namakajo okoli 30 minut. Sadje pa naj vre kakih 15 minut.

• S pomočjo lesene palice odstranite gigantski filter vreči. Pri tem pazite, da se ne opečete!

• Dodajte sladkor in citronsko kislino. Dobro premešajte.

• Pijačo še vročo pokrijte s plavajočim pokrovom in v špranjo nalijte približno 0,5 dl parafinskega olja.

• Na zdravje!

Na tak način mi kuhamo pijače že več kot 10 let. Ta količina poleti zadošča 6-članski družini za mesec, pozimi pa seveda malo več.

Ali si lahko predstavljate, koliko plastenk nam ni bilo treba vreči v smeti? In koliko mehkih pijač nam ni bilo treba kupiti niti popiti?

Vesel bom, če se bo kdo od bralcev lotil kuhanja in mi sporočil svoje izkušnje.

Ali je bela kava pozabljena pijača?

Bela kava se mi zdi kot pozabljena pijača v svetu ledenih čajev (kupljenih, seveda), kakava v granulah, cedevit, mehkih pijač …

Pri nas smo jo na novo odkrili. Radi imamo mleko in mlečne napitke, ki jih večinoma pijemo s kakavom.

Pa smo odkrili belo kavo, ki jo lahko imenujem tudi pijača moje mladosti. Skoraj vsak dan smo jo imeli za zajtrk.

Malo tečno pa jo je kuhati vsak dan ali za samo nekaj dni, pa sem zato “izumil” postopek kuhanja v velikih količinah in v obliki sirupa.

Postopek • Zavrite 5 litrov vode in dodajte 4 škatle (= 1 kg) mešanice za belo kavo (Divka, Proja, Seka, Frank …). Mi kupimo kar vse mogoče znamke in jih zmešamo v poljubnih razmerjih.

• Počakajte, da se neraztopljeni deli posedejo na dno in prelijte (z zajemalko in preko cedila) v drugo posodo.

Filtrata dobite okoli 4,5 litra.

• Dodajte 5 kg sladkorja in dobro premešajte, da se sladkor raztopi.

• Ko je sirup hladen, ga nalijte v plastenke in shranite v hladilniku ali zamrzovalniku.

Lastnosti • Bela kava ima izredno dober okus, ki ga (nekateri) povezujemo z otroštvom.

• Bela kava – pravzaprav se uradno imenuje kavni nadomestek, ki se je pojavil ob pomanjkanju kave v Evropi v začetku 18. stoletja, je pravzaprav pražena korenina cikorije. Ta vsebuje zelo veliko inulina, ki ima tudi zdravilne lastnosti, ki se tudi med praženjem ohranijo.

• Nekatere mešanice vsebujejo tudi pražen ječmenov slad.

Uporaba • Pripravite si belo kavo tako, da vlijete malo sirupa v mleko. Sirupa odmerite res malo, da kava ne bo presladka.

Prednost sirupa je ta, da je sladkor že raztopljen in ga samo vmešamo v mrzlo mleko.

• Sirup lahko uporabite tudi za hitro pripravo temnega piva. V svetlo pivo vlijte malo sirupa, pomešajte in je. Temna piva so ponavadi tako ali tako bolj sladka.

Poskusite.

Kaj ko bi sami pripravili svoj jabolčni kis? Če imate kaj neškropljenih jabolk, si lahko iz njih (tudi iz tistih, ki redno odpadajo), pripravite odličen jabolčni kis. Tudi če nimate svojih jablan, morda lahko kje prav poceni dobite odpadajoča jabolka. Ko hodim po hribih, je sadja, ki ga nobeden ne pobira, veliko okoli kmetij.

Priprava Otroci jabolka vsak dan pobirajo, operejo in narežejo na rezine.

Vse to se zaliva z vodo (do površine jabolk) in od časa do časa premeša. To delamo celo sezono. Na koncu se vse skupaj precedi skozi krpo in shrani.

Kis se lahko pripravi tudi iz jabolčnega soka. Tak kis je precej močnejši in ga je treba pred uporabo redčiti z vodo.

Jabolčni kis mi uporabljamo v gospodinjstvu celo leto. Pripravimo ga okoli 50 litrov in to je dovolj za 6-člansko družino. Prav nikoli ga ne kupimo, razen na morju, ko nam zmanjka domačega. Letos smo ga kupili eno malo plastenko in je sploh ne moremo porabiti, ker za nas ni dober. Smo pač navajeni domačega …

POMEMBNO: Če se vam v kisu nabere plast sluzi, ni to nič narobe.

To je “mati kisa”, ki jo sestavljajo celuloza in ocetno-kislinske bakterije, ki so pravzaprav odgovorne za nastanek ocetne kisline (iz alkohola in kisika). Sluz ni videti preveč prijetna za oko, ni pa prav nič nevarna in se jo z lahkoto odstrani s precejanjem.

Sem že slišal, da nekateri kis, na katerem se je nabrala sluz, kar zavržejo, češ da se jim je pokvaril.

Finančna in ekološka plat V 6-članski družini bi mi porabili okoli 25 litrov kupljenega kisa na leto, kar bi zneslo okoli 40 €, 25 plastenk bi odvrgli v smeti, pa še kisa ni treba voziti iz oddaljenih krajev (ekološki vpliv transporta).

Naravno božično drevesce je tudi ekološko Takole sem prebral na nekem blogu: “Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno pretehtala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej. Naš dom bo letos krasila umetna jelka.”

Jaz pa se s tem pogledom nikakor ne strinjam in pravim, da je naravno drevesce bolj ekološko. Zakaj?

• Za rast drevesa je potrebna samo sončna energija, ki tako ali tako pada na Zemljo. Nobene dodatne energije ni potrebne za proizvodnjo plastike in s tem nobenega dodatnega izpusta CO2 v ozračje.

• Smrečica med svojo rastjo celo proizvede nekaj kisika in “poje” nekaj tako nevšečnega CO2. Torej še prispeva k zmanjševanju CO2 in ne tako kot plastična, ki zaradi proizvodnje izpust CO2 povečuje.

• Za transport od proizvajalca do kupca je potrebno bistveno manj energije, ker so naravne večinoma iz Slovenije, plastične pa pridejo pravzaprav vse s Kitajske.

• Tudi ko drevesce zavržemo, naravna postane gnojilo za rast novih bitij, plastična pa ostane dolgo razpadajoča krama.

Edina prednost umetne je, da je za večkratno uporabo, kar pa se verjetno v tem potrošniškem svetu kaj malo izkoristi.

Edini problem naravnih smrečic je samo v tem, KJE jo posekamo. Če se jo goji v vrtnarijah (ali kje drugje – v gozdovih, na primer) posebej za božično drevesce, ni nobene ekološke škode, pač pa samo korist. Najverjetneje bi bilo to zemljišče tako ali tako prazno (takih imamo v Sloveniji veliko), tako pa vsa leta do poseka raste vsaj smrečica.

Mi pa majhne smrečice posadimo v naš vrt. Celo vrsto jih imamo. Čez nekaj let (približno 4–5 let rabijo, da zrastejo), jih uporabimo za božično drevesce. Večinoma jih celo posadimo nazaj, četudi se nam ne primejo vedno. Kje je tu ekološka škoda? Veliko vidim t. i. “angleških travic” okoli hiš – popolnoma praznih. Zakaj tu ne bi rasla bodoča božična drevesca?

Plastična smrečica kot ekološka je samo eden od številnih “nategov” vrlih trgovcev, ki velikokrat “ekološko” in “zdravo” izkoriščajo za kovanje dobičkov.

Koliko ton jogurta zmečemo stran?

V soboto sem odnesel smeti na ekološki otok. Opazil sem, da so nekateri tetrapaki od jogurta nenavadno težki, drugi pa ne. Pa sem se lotil raziskave in računanja.

• Navadni jogurt (1-litrska embalaža) tehta: 1040 g (z embalažo).

• Masa “prazne” embalaže, ko jogurt normalo izlijete: 106 g.

• Masa prazne embalaže po spiranju z vodo (2 x 50 ml): 38 g.

• V “prazni” embalaži po normalnem izlivanju ostane: 68 g ali 6,8 % jogurta.

• Informativno sem izračunal, koliko (PRIBLIŽNO!) jogurta v Sloveniji vsako leto zmečemo stran (upoštevam, da ga vsako 4. gospodinjstvo kupi vsak drugi teden samo 1 liter)

in da so tako nemarni kot včasih moji otroci: 684.000 (št. gospodinjstev v Sloveniji) : 4 x 27 (tednov) x 0,068 kg = 313.956 kg ali 314 ton, kar znese: 546.000 € (skoraj pol milijona € ).

Nauk • Spirajmo embalažo od jogurta in podobnih pijač in tekočino primešajmo jogurtu. Tako se ne norčujemo iz hrane, očistimo embalažo (ekološko) in prihranimo. Jogurt v lončkih pa vedno jejte z žličko.

• Enako delajte z vsemi gostimi tekočinami v embalaži (šamponi, čistila …). Kdo pravi, da čistilo ne deluje v nekaj nižji koncentraciji?

Sadni jogurt si lahko pripravite kar doma Sadni jogurt vsebuje za moj okus preveč umetnih arom. Sadje nikoli nima toliko (niti ne takega) okusa, kot ga ima sadni jogurt. Čudno, kajne? Pa še relativno drag je in preveč embalaže se zmeče stran.

Predlagam, da sadni jogurt pripravite kar sami iz sezonskega sadja, ki ga imate na vrtu ali pa ga kupite na tržnici. Sami največ uporabljamo jabolka, borovnice, maline, banane, hruške.

Banane kupite vedno tiste, ki so “preveč” zrele, pikaste ali celo rjave – sam sem zadnjič plačal 0,5 € /kg, kar je več kot 50 % ceneje, kot stanejo “zelene” ali ravno prav zrele banane. Pa še bolj aromatične so.

Recept za sadni jogurt iz kupljenega navadnega jogurta • 1 kg banan ali drugega sadja (= 0,7 € – velja za banane) • 3 l navadnega tekočega jogurta (= 5,22 € ) • 250 g sladkorja (= 0,21€ ) – sladkor lahko tudi izpustite in dobite lahki jogurt • Skupaj: 6,02 € za približno 4 l odličnega sadnega jogurta Zmešajte s paličnim mešalnikom. Natočite nazaj v embalažo in hranite v hladilniku.

Lahko pa si tudi jogurt izdelate sami. To ni prav nobena tehnološka modrost.

Recept za navadni jogurt iz mleka • Mleko pasteriziraj (segrej do temperature 90 °C in pusti stati 10 minut pri tej temperaturi).

• Mleko ohladi na temperaturo fermentacije (35 do 45 °C).

Najbolj primerno je hlajenje v kuhinjskem pomivalnem koritu s hladno vodo. OPOMBA: Pri nižji temperaturi bo fermentacija počasnejša in obratno.

• Dodaj kulturo jogurtnih bakterij* (noževo konico na 2 litra mleka) in dobro premešaj s čisto žlico. Posodo pokrij.

• V pomivalno korito natoči vroče vode (približno 60 °C), potopi vanjo posodo z mlekom in dodano kulturo jogurtnih bakterij. Počakaj, da nastane jogurt (približno 4–8 ur – glede na temperaturo fermentacije).

• Če želiš tekoč jogurt, ga lahko pred uživanjem zmešaš s kuhinjskim mešalnikom. Če se na vročem mleku nabere plast strjene smetane, jo lahko odcediš skozi kuhinjsko

cedilo. Možno je seveda tudi dodati sadje in sladkor za sadni jogurt.

• Jogurt hrani v hladilniku. *Namesto jogurtnih bakterij lahko uporabiš kar kupljen navadni jogurt (dodaj ga okoli pol lončka).

Finančna in ekološka plat • Vedno kupujte jogurt v litrski embalaži. Tako vržete stran najmanj embalaže na količino jogurta.

• 4 litre doma narejenega sadnega jogurta (če ga pripraviš iz kupljenega navadnega jogurta) stane 6,02€ .

• 4 litre jogurta pomeni 25 jogurtov po 160 g in to znese 13,25 € , kar pomeni 220 % cene domačega jogurta.

• Pa še 25 lončkov, ki veliko močneje obremenjujejo okolje kot trije tetrapaki, ki so vsaj delno narejeni iz papirja.

Da ne govorimo, kakšen “nateg” so tako imenovani “protinapihnjenostni” jogurti, ki jih prodajajo skoraj kot zdravila, četudi so pravzaprav samo jogurti, podprti z agresivno in zavajajočo reklamo.

Postala sva botra deklice iz Malavija Spodbudila naju je blogerka Ana, ki je pred časom pisala, kako njena družina podpira šolanje fanta v Braziliji.

Pa sva si z ženo rekla, da bi midva tudi “posvojila” kakšno siroto.

Kar takoj sva šla v akcijo in upava, da bova tudi midva koga spodbudila.

Pred časom sva dobila papirje, da sva botra 12-letni deklici Regini Banda iz Malavija – ene najrevnejših afriških držav. Skupaj z njeno sliko.

Regina je sirota. Mama ji je umrla kmalu po njenem rojstvu, oče pa je odšel. Zanjo skrbi stric, tudi vdovec, ki že ima štiri otroke. Rada hodi v šolo in njen najljubši predmet je matematika.

Kaj pomeni botrstvo?

• Zavezanost, da boste gmotno (za Malavi 21€/mesec) podpirali otroka, ki je ostal brez staršev in mu drugače ne bi bilo omogočeno šolanje in včasih tudi življenje. Ves denar je namenjen otroku (šolnina, šolske potrebščine, hrana, zdravila …).

• Da z otrokom vzdržujete stik (mu za praznik napišete kakšno pismo, kartico ali voščilo).

• Ga spremljate v molitvi (ni obvezno).

Postopek posvojitve (botrstva) je izjemno PREPROST, hiter in brez birokratskih ovir. Pojdite na spletno stran Misijonskega središča Slovenije in izpeljite preprost postopek.

Vesela bova, če gre tale glas o možnosti botrstva naprej in da bo kdo od bralcev tudi postal boter kakšnemu otroku. Povejte o možnosti botrstva na vseh možnih spletnih straneh. Včasih človek rabi samo idejo, PREPROSTO pot in že je pripravljen pomagati.

Literatura • Michael Schut & all: Simpler Living Compassionate Life, A Christian perspective.

• Joe Dominguez and Vicki Robin: Your Money or Your Life.

• John Maeda: The Laws of Simplicity.

• Blog Preprostost; www.edusatis.si/preprostost.

Poslanstvo Socialne akademije je preko izobraževanja, raziskovanja in kulturnih dejavnosti prispevati k spodbujanju družbene odgovornosti državljanov.

Vizija Socialne akademije je korak za korakom ustvarjati ustanovo s kakovostnimi kadri, ki vpliva na družbeno dogajanje v Sloveniji in širše.

Zavod Socialna akademija sestavljajo trije stebri – organizacijske enote:

kultura

raziskovanje

izobraževanje

• izobraževanje, • raziskovanje in • kultura.

Socialna akademija je bila formalno registrirana leta 2004.

Ustanovili so jo društvo slovenski katoliški izobraženci, Društvo mladinski ceh in Društvo za trajne človekove vrednote Perennia.

Formalno pa je program študija Socialne akademije obstajal že kar nekaj let prej. Eden od glavnih pobudnikov ustanovitve je bil prof. dr. Anton Stres. Socialna akademija je ime povzela po zgledu iz tujine, organizaciji imenovani KSOE – Katolische Sozialakademie Osterreichs. Ta partnerska organizacija ima podobne smotre delovanja, med tem ko so dejavnosti Socialne akademije prilagojene slovenskemu kulturnemu okolju.

Glavne dejavnosti, ki jih zavod izvaja, trenutno (2010) obsegajo: • • • • • • • • • • •

študij Socialne akademije, Socialni teden (http://www.socialniteden.si), multimedijski center, prirejanje izobraževanj, družabnih, kulturnih in diskusijskih večerov, projekt Mladinski delavec (http://www.mladinski-delavec.si), projekt Medgeneracijsko sodelovanje (http://www.mreza-mgs.si), projekt aktivendrzavljan.si (http://www.aktivendrzavljan.si), Backpack Journalism (http://www.bpjournalism.eu), Mladinska pobuda Recikel bicikel (http://www.recikel-bicikel.eu), raziskovalni projekt Have our dreams come true?, ostali projekti (mladinska izmenjava Show must go on, Plečnik – evropski človek, delavska vprašanja, ...)

Polno ime: Socialna akademija – zavod za izobraževanje, raziskovanje in kulturo naslov: Socialna akademija Janeza Pavla II, 13.

1000 Ljubljana spletna stran: www.socialna-akademija.si elektronski naslov: info@socialna-akademija.si ID za DDV: 93826206 transakcijski račun: 02031-0254668169 pri Novi Ljubljanski banki d.d.

DRUŽBENA ODGOVORNOST

1. Matej Cepin, Mojca Perat, Diskuskijska kavarna: izobraževalna metoda za krepitev civilne družbe, 2007 2. Eva-Maria Antz, Človek raste skozi dialog: uvod v pedagogiko Paula Freira, 2007 3. Zvonko Bergant, Slovenci med nacionalno in evropsko identiteto, 2008 4. Lucija Ferlin, Najdem se v gledališču: gledališka pedagogika Augusta Boala, 2009 5. Danilo Kozoderc, Trajnovativnost: novi izzivi družbene odgovornosti podjetij, 2009 6. Association for European Partnership, Osnovna načela aktivne demokracije, 2009 7. Danilo Kozoderc: Čas skupnosti: izzivi življenja in dela v skupnosti in za skupnost, 2010 8. Aleš Čerin: Bolj preproste izbire: koliko je zame dovolj? 2010

REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT URAD ZA MLADINO

Slovenija je s 1. majem 2004 postala članica Evropske unije.

Ta dogodek/seminar/konferenca/okrogla miza/publikacija je sestavni del/prejel-a finančno podporo programa, s katerim želi slovenska vlada prispevati k obveščenosti, razumevanju in javni razpravi o članstvu v EU ter o vseh posledicah članstva za življenje slovenskih državljanov in državljank. Program obveščanja izvaja Urad Vlade RS za komuniciranje.