Dogajalo se je SPSŠ Zreče

Kultura na Slovenskem je samosvoja in močno usidrana v narodovo zavest. Bogati našo pokrajino, podobo naših mest, našega doma in naše besede. Razvijanje kulturne zavesti se začne doma, v družini in se nadaljuje v šoli. Na naši šoli imajo dijaki številne možnosti za spoznavanje, raziskovanje in razvijanje kulturne pismenosti. Razvijamo likovno in besedno umetnost, gledališko in filmsko vzgojo, novinarsko dejavnost, skrbimo za glasbene talente in kulturo bivanja. Od 30. obletnici naše države smo usmerjali misli dijakov v zavedanje naše narodne zavesti, obstoja in spominov. Dijake smo vprašali, kaj cenijo v svoji domovini in v kakšni državi si želijo živeti. Med izjavami so poleg športnikov izpostavili tudi nekaj znamenitih kulturnikov in kulturnih biserov Slovenije.

Moj najljubši kotiček v Sloveniji je gozd, saj tam vedno najdem mir. Slovenci smo znani po odlični kulinariki in Primožu Trubarju. Naše top znamenitosti so Ljubljanski grad, Postojnska jama, Škocjanske jame, Sečoveljske soline in Luka Koper. Alma Pučnik, 1. GSb V Sloveniji mi je najbolj všeč Primorska, ker je tam čudovita narava. Znani smo po dobrih športnikih, lepih krajih in dobrih ljudeh. Turistom bi predstavil Tima Gajserja, motokrosista, večkratnega svetovnega prvaka. Naša znana uspešna podjetja so Pipistrel, Akrapovič in Gorenje. Med znamenitostmi bi izpostavil Triglav, Narodni muzej Slovenije, Blejsko jezero, srce med vinogradi na Špičniku. Rad bi živel v gospodarsko razviti državi, in to Slovenija je. Žan Detiček, 1. GSa

Moj kotiček v Sloveniji je moj domači kraj – Oplotnica. Slovenci smo znani po domoljubju in odličnih smučarjih, zato bi med znanimi Slovenci izpostavil Petra Prevca in Tino Maze. Med uspešna podjetja sodi Unior, d. d., naj znamenitosti pa so Triglav, Blejski otok, Predjamski grad. Jan Kamenik Kamenšek, 1. GSa Moj najljubši kotiček je Obala, saj imam rad morje. Slovenija je znana po športnikih, še posebej smo ponosni na košarkarja Luko Dončiča in Aleksandra Čeferina, ki je na čelu FIFE. Rad bi živel v visoko tehnološko razviti in napredni državi. Rok Rošer, 1. GSb Moj najljubši kotiček je Gorenjska z razgledi na gore. Slovenci smo znani po delavnosti. Med znanimi osebnostmi bi izbral pesnika Franceta Prešerna ter pisatelja in dramatika Ivana Cankarja. Najuspešnejša so podjetja, ki so vpeta v avtomobilsko industrijo. Želim si živeti v gospodarsko razviti državi. Anej Korošec, 1. GSa

Moj najljubši kotiček je Portorož, ker leži ob morju. V svetu smo poznani po prijaznosti in ustrežljivosti, odlikuje nas lepa narava. Med znanimi Slovenci bi turistom predstavila Ivana Cankarja. Naši biseri so Postojnska jama, Triglavski narodni park in Ljubljanski grad. Želim si živeti v složni, urejeni in demokratični državi. Sara Povh, 1. GSb

Zunanjim okoliščinam smo v tem šolskem letu prilagodili izvajanje kulturnih vsebin, saj smo kar nekaj dogodkov doživeli v virtualni obliki. Zavedamo se, da pristnega stika z gledališčem in umetnostjo ni mogoče doživeti prek zaslonov, a tudi virtualni dogodki so dijake ganili, jih nasmejali in sprožili v njih razmišljanje o lastni bit.

Ob izteku leta 2020 smo doživeli trenutke, za katere dijakom in zaposlenim na Srednji poklicni in strokovni šoli Zreče ni žal. To je bilo srečanje s pesnikom, pisateljem in z novinarjem Esadom Babačićem, ki smo ga v okviru projekta Povabimo besedo, ki ga podpira Društvo slovenskih pisateljev, pripravili 22. decembra 2020. Esad Babačić je v letu 2020 za zbirko esejev Veš, mašina svoj dolg prejel Rožančevo nagrado. Dolgo smo čakali na ta trenutek, ki se je zaradi zunanjih okoliščin vedno bolj odmikal, a smo ga na koncu le ujeli v virtualne koordinate. Bilo je pravo multimedijsko doživetje, v katerem so se prepletali preprosti, a globoki stihi, postaje in vlaki, izseki iz filmov, besedni oblaki sodelujočih, športni junaki, čakanje in hrepenenje, udarna in tiha glasba. Vse našteto razodeva navdihujoča Babačićeva misel, ki verjame v srčnost ljudi, skupen koš, pank, šport in v moč besede. Iz Eseja o trenutku: Trenutek ni povezan, pravzaprav niti ne sme biti povezan z drugimi trenutki tako kot niso povezane zvezde in planeti, kaj šele galaksije. Čeprav naj bi bile med njimi nevidne nitke, ki jih držijo skupaj kot ogrlico neskončnega hrepenenja po novih trenutkih. Ko se zaveš, da si vse to že videl in je bilo vedno nekaj posebnega. In si spet rečeš: naj bo še nekaj časa tako. Trenutek, ko zaloputneš z vrati in ti ni žal, trenutek, ko prižgeš cigareto brez filtra, čeprav veš, da boš zato umrl prej, trenutek, ko začne padati dež in ti vrne strehe. Trenutek, ko pristajaš na tržaškem letališču Ronki in se zaveš, da ne boš nikoli več pristal na Brniku, nikdar več z Adrio Airways. Ali pa ko ugotoviš, da si pozabil telefon in ti je toplo pri srcu. Tako kot takrat, ko te prešine, da je letos petdeset let, odkar smo v Tivoliju postali svetovni prvaki v košarki, in to nikogar več ne zanima. Vse to so samo trenutki … Trenutek, ko prebereš

človeka, ki ga nisi hotel, trenutek, ko se zaveš, da je še dovolj časa, ti pa končno veš, s kom bi ga rad delil. In si varen, v trenutku, ko ti ni žal nobenega trenutka. (Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg)

V začetku februarja smo za dijake organizirali virtualno druženje z novinarjema Petrom Klimo in Iztokom Krajncem, ki sta zaposlena na Radiu Rogla. Zaradi pouka na daljavo so dijaki delo pred kamero to leto znova izkusili, zato so radovedno postavljali vprašanja o nastopanju pred kamero in mikrofonom. Pridobili smo mnogo nasvetov, in sicer kako premagati tremo, se pravilno postaviti, obleči, se obnašati pred kamero in mikrofonom in kako se pripraviti na video predstavitev za delovno mesto. Ob tem ni manjkalo njunih šal. Zaupala sta nam nekaj informacij o svojih srednješolskih letih, poklicni poti, željah in najljubših avtomobilih. Še posebej sta nas navdušila s pozitivno energijo.

V začetku aprila, ko smo bili znova vsi doma za zasloni, smo v sodelovanju s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje za dijake organizirali virtualni sprehod po gledališču. V skrivnostni svet gledališkega odra in zaodrja nas je s kamero popeljala zgovorna Nina Vouk. Predstavila nam je prostore in pomembne korake pri nastajanju predstave, kot so izbor teksta in režiserja, bralne vaje, aranžirne vaje, proces nastajanje scenografije in kostumov, glasbe ter oblikovanja luči. Seznanila nas je z zadolžitvami in nalogami vseh, ki se ob nastajanju predstave in med predstavo »skrivajo« v zaodrju in jih nikoli ne vidimo, a so v gledališču nepogrešljivi, in sicer vodja predstave, šepetalka, rekviziter, tonski mojster, mojster luči in drugi odrski delavci. Dijake smo povprašali, kaj jim je bilo še posebej všeč in kateri poklic v gledališču bi opravljali.

Najbolj všeč mi je bilo, ko so nam na podroben način predstavili potek dela v zaodrju. Pritegnila me je obrekovalnica, kjer se družijo igralci med predstavo, na ekranu opazujejo predstavo, se ogrevajo in opevajo. Pa garderoba in vsi ti kostumi! Med poklici me je že od nekdaj zanimalo delo igralca. Urh Iršič, 2. GTa

Zanimiva je bila obrekovalnica. Sploh nisem vedel, da obstaja. Največ časa bi preživel v garderobi in si želel nadeti posebno nenavadna oblačila in čevlje. Poklicno bi me zanimalo delo mojstra za zvok. Še posebej mi je všeč naprava, s katero dela. Žiga Fijavž, 1. GSa Prostor, kjer so shranjeni rekviziti, me je najbolj navdušil. Izbral bi poklic režiserja, saj ima ključno vlogo pri predstavi. Blaž Kukovič, 1. GSb Navdušilo me je zaodrje, saj si sploh nisem predstavlja, da je tako veliko in da se tam skriva toliko prostorov. V gledališču bi bila šepetalka ali lučkarica. Hvala za zanimivo predstavitev. Naja Pišotek, 1. GSb

Najbolj zanimivo je bilo, ko je gospa govorila, kako deluje umetna kri oziroma kako delajo z njo. Pritegnil me je prostor za masko in ličenje. Že od nekdaj me je zanimalo, kako ustvarijo različne maske, da delujejo kot resnične. Tudi jaz bi bila rada igralka, saj me to že od nekdaj navdušuje. Igrala bi v filmih in v gledališču, saj obožujem tovrstno umetnost. Hvala za čudovito potovanje v skrite kotičke gledališča! Marcela Cugmas, 2. GTa

Znova smo se opogumili in sodelovali na natečaju za najboljši srednješolski esej, ki ga organizira Slovenski center PEN. Tokrat naš esej ni zmagal, a si je Mitja Fijavž, pisec eseja, zaslužil priznanje in posebno pohvalo za dobro pisanje.

Svoboda je bila na pragu 21. stoletja v pretežnem delu Evrope nekaj povsem samoumevnega. Ljudje smo se mogočno in pogumno, kot panterji v divjini, sprehajali doma in po svetu ter drveli z razvojem tehnologije za novim, novejšim, najnovejšim. Že res, da so nas za razliko od panterja omejevala določena pravila in predpisi, ki so preprečevala, da bi na svetu zavladal kaos. Tiste prave omejenosti, kot jo je bilo čutiti skozi zgodovino, pa le nismo čutili več. Vedno pogostejša potovanja v skoraj vse kotičke sveta, številna druženja s prijatelji in nenehni prihodi ter odhodi so bili glavni pokazatelji našega svobodnega življenja. V naših mislih ni bilo prostora za ideje o odvzemu prostosti. Prav tako nismo toliko razmišljali o problemih, ki vsak dan pestijo naš svet. Za človeka je svoboda neprecenljiva, še posebej ko začuti, da jo izgublja, da se njena moč in polje zmanjšujeta. In naenkrat se je kot strela z jasnega neba pojavil koronavirus. Naš svoboden vsakdan je dobil novo podobo. Naši načrti za druženje, potovanje in druge oblike socializacije so splavali po vodi. Na začetku nismo vedeli, ne kod ne kam. Svetla luč naše svobode je postajala vse temnejša. Bili smo kot panter v kletki utesnjeni. Nekateri ljudje so se zaradi koronavirusne bolezni znašli pred pragom revščine, mnoge je krizna situacija postavila v drugačen položaj, spet drugi so pretirano obogateli – vsi smo se naenkrat morali sprijazniti z novo normalnostjo. Nasmejani obrazi, ki smo jih lahko vsakodnevno občudovali ob pogledu na dvorišče, so izginili. Dvorišča, ulice, mesta in celo parki so ostali zapuščeni. Kot temni oblaki, ki zatemnjujejo svetlo nebo in toploto sonca, se je nad našimi kraji pojavila senca. Epidemija, pandemija. Konec stikov. Maske. Razdalje. Strah. A vse, kar je slabo, je pogosto tudi za nekaj dobro. Nenadoma so se v parkih in mestih mirno sprehajale živali, v beneških kanalih so znova namesto prestižnih križark svobodno zaplavale

ribe. Naše življenje se je odvijalo le še v virtualnih svetovih: delo od doma, pouk na daljavo, koncerti, različni tečaji in druženje. Epidemija, ki se bo zagotovo zapisala v zgodovino in bo zaznamovala naša življenja, še vedno zatemnjuje naš pogled na svet. Od kroženja po virtualnih svetovih postajamo vedno bolj utrujeni. Drogovi naših kletk postajajo vedno gostejši. Mediji in družbena omrežja ter dolgotrajni ukrepi z nelogičnimi številnimi izjemami sodijo med sence, ki otežujejo naše življenje. Ocean nasprotujočih informacij. Kako ob tem ohraniti trezno glavo? Vprašanje o resničnih in lažnih virih informacij si med epidemijo postavljamo na vsakem koraku. Slehernik je nenadoma postal strokovnjak za številna področja. Širi nemir in deli ljudi, sodi in obsoja. Je res vse resnično? Dovoljeno? Za boljši jutri in obremenjevanje že tako obupanih ljudi? Čeprav vsak izmed nas čuti nepopisno dodatno breme zaradi dejavnikov, ki nas poleg epidemije obremenjujejo, smo ljudje še enkrat dokazali, da smo res nekaj posebnega. Kot panterjev truden in načet pogled v kletki, ki nekje v ozadju skriva svojo nezlomljeno voljo in njegov pogled na zunanji svet, ki še vedno vznemirja njegova čustva, tudi mi podobno izražamo vztrajnost in pogum. S srčnostjo, ki jo vsakodnevno izkazujemo drugim, dokazujemo človeško veličino. S sposobnostjo prilagajanja na nove okoliščine. Izkušnje, ki smo jih in jih še bomo pridobili skozi to oviro na poti do svetlejše prihodnosti, nas bodo utrdile in ustavile ob nenehni želji po še več imeti, a manj biti. Morda se bomo na koncu nesrečne situacije začeli celo zavedati, da smo mediji in omrežja, ki obremenjujejo ali polepšajo naša življenja in življenja drugih, lahko prav vsi. Znanja, upanje, predanost in sočutje so vrline, ki nas že stoletja plemenitijo in preprečujejo potemnitev našega srca, zato je pomembno tudi zunanjosti omejiti pot v našo notranjost. Postavimo si sami svoje drogove kletke, ki bodo prepuščali le to, kar je za nas in sočloveka dobro. Vse, kar vidimo in slišimo, naj ne vpliva preveč na nas. Presodimo, kaj si želimo čutiti in to delimo naprej. Človekova duša se razkriva za človeškim pogledom, ki kljub maskam ostaja izostren, saj je prav oko okno naše duše. Naj se zavese zenic dvignejo za odsev sveta, ki bo navdihujoč in ki bo osvetljeval naša srca. Mitja Fijavž, 4. GTa

Na šoli je v maju potekal prvi Festival ustvarjalnosti in znanja. V medpredmetnem povezovanju umetnosti, jezikov, zgodovine in gastronomije smo pripravili prijetne dogodke, ki so popestrili šolski vsakdan.

V maju praznujemo dan Evrope, zato je prvi dan festivala bil namenjen Evropi in projektu Šola ambasadorka Evropskega parlamenta, ki ga vodi Petra Klima. Na šoli smo se družili v evropskem duhu. Najprej smo prisluhnili evropski himni, Odi radosti, in nato spoznali mlade ambasadorje Evrope, ki so med letom razpravljali o aktualnih temah, se družili z evropskim poslancem in tako obdržali naziv Šola ambasadorka Evropskega parlamenta. Na koncu smo okušali še sladice iz različnih držav EU.

V maju je na šoli potekal teden umetnosti pod skupnim naslovom Moja dežela danes in jutri, ki gaj je koordinirala Doroteja Rušnik Stramšak. Dijaki so skozi likovno in besedno umetnost izrazili doživljanje današnjega časa. Izpostavili smo trajnostni razvoj, aktivno državljanstvo, vpliv človeka na okolje, globalno učenje in še posebej glas dijaka. Izdelke smo postavili na ogled, in sicer likovno razstavo slovenskih kozolcev iz papirnatih paličic in poštnih znamk Slovenije ter skrite poezije.

V okviru majskega festivala ustvarjalnosti in znanja smo ob šoli posadili potomko 400 let stare trte z Lenta. Trdoživa trta bo tako krasila šolsko dvorišče in odpirala nove priložnosti za druženje. Pri dogodku so nas podprli podžupan Občine Zreče Drago Šešerko, ravnateljica Jasmina Mihelak Zupančič in vinogradnik Vojko Korošec. Strokovne pomoč pri negi in vzgoji so nam obljubili člani Društva vinogradnikov in ljubiteljev vin Zreče, šolski skrbnik trte pa je postal dijak Urh Iršič. Trta bo rastla, cvetela in zorela, kar si želimo tudi za dijake in zaposlene ter našo domovino.

Skrb za bralno kulturo sodi med prednostne naloge šole, saj se zavedamo, da dijaki ob številnih drugih dražljajih redko posegajo po knjigi. Na šoli že več let potekata projekta Rastem s knjigo in Noč knjige. Zaradi epidemioloških razmer je bila njuna izvedba letos mogoča šele maja. Dijaki 1. letnikov so od Javne agencije za knjigo prejeli knjigo Igorja Karlovška z naslovom Preživetje, iz katere so najprej prebirali izbrane odlomke, z večjim delom knjige pa si bodo lahko krajšali počitniške dni. Noč knjige smo praznovali v Jurčičevem duhu in v družbi avtorja Blaža Prapótnika ter ob tujejezičnih delavnicah. Republika Slovenija je letošnje leto razglasila za Jurčičevo leto, zato so dijaki odlomek iz romana Deseti brat, prvega slovenskega romana, likovno upodobili za natečaj Deseta dežela.

Prijetno dopoldne smo zaključili na šolski terasi, kjer nas je z novo izdano knjigo Med sončne kroge sedem in s kitaro pričakal avtor Blaž Prapótnik. Prijeten pogovor o knjigi, ki vsebuje sedem zgodb v dialogu s poezijo, je popestril s songi. Časovni razpon pesmi in zgodb obsega dobri dve desetletji, vsebinsko pa so teme raznolike – ob rockerski glasbeni spremljavi je postavil na sonce ironično obarvane osebne in družbene dogodke. Drobcem poezije in proze, »resnici iz drobtin«, so lahko prisluhnili tudi dijaki. Blaž Prapótnik je po poklicu oblikovalec in urednik, poklicno izhaja iz velenjske tehniške šole, pod katero je v preteklosti spadala tudi naša šola. Z njim že več let sodelujemo pri izdaji zbornikov, šolskega časopisa in drugih edicij, zato smo bili še posebej veseli njegovega obiska.

Ob koncu leta smo preživeli še krasen dan v prestolnici. Ogledali smo si Narodni muzej Slovenije, ki velja za najstarejši muzej pri nas in obeležuje letos častitljivih 200 let obstoja in Narodno galerijo. Ne samo veliki narodi, tudi Slovenci imamo predmete, ki sodijo v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Ogledali smo si najlepše in najpomembnejše arheološke najdbe med njimi neandertalčevo piščal iz Divjih bab, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu in znamenito situlo iz Vač. Spoznali smo zgodbe in predmete od prvih, vendar izjemnih pričevanj iz starejše kamene dobe, prek prelomnih odkritij železne dobe, čudovite najdbe iz obdobja visoko omikanega Rimskega imperija in nemirnih časov vse do konca srednjega veka. Dijake je prevzela edina staroegipčanska krsta s človeško mumijo v Sloveniji. O nenavadnem darilu so pisali v Kmetijskih in rokodelskih novicah so 7. oktobra 1846. Tedanjemu Deželnemu muzeju v Ljubljani je egipčansko mumijo v poslikani leseni krsti poklonil vitez Anton pl. Lavrin, avstrijski generalni konzul v Egiptu. Antropomorfna lesena krsta je poslikana in popisana z besedili iz Knjige mrtvih. Še posebej očarljiv je bil obisk Narodne galerije, kjer je prijazna vodička začela ogled s sliko, ki je povezana prav s Slovenskimi Konjicami. To je bila slika Jezus na Oljski gori, ki je nastala v umetnostnem okolju v znameniti nürnberški delavnici, rdeči grb z nakovalom na sliki priča, da jo je naročil konjiški nadžupnik Valentin Fabri. Ob umetnin nas je prevzel še Robbov vodnjak, poseben vtis pa so na nas pustili slovenski impresionisti. Želimo si, da bodo dijaki, kot je poudarila vodička, poznali vsaj tri umetnine, ki jih hrani Narodna galerija, in da bodo še kdaj odprli vrata v svet umetnosti.

Ob koncu šolskega leta se vedno razveselimo nove številke šolskega časopisa Koraki. Osrednja tema letošnjih Korakov je 30. obletnica samostojnosti Slovenije. Zanjo smo intervjuvali našega sodelavca in dva sokrajana, ki so bili vključeni v vojno za Slovenijo ter dijakovo mater, ki je takrat doživljala vojno kot otrok. Ob osrednji temi pa ne manjka prostora za dogodke in aktivnosti, slike razredov in umetniški izraz. SLIKA: Naslovnica Korakov

Branje za naše dijake ni prva izbira za preživljanje prostega časa, zato nenehno iščemo načine, kako bi dijake pritegnili k branju. Tudi letos v sodelovanju s Splošno knjižnico Slovenske Konjice organiziramo dijaško poletno bralno značko. Dijaki morajo do oktobra prebrati tri knjige s seznama.

V šolskem letu 2020/21 je bilo zaradi omejitev manj priložnosti za kulturne trenutke v živo, zato verjamemo, da bomo v letu 2021/22 poravnali naš kulturni dolg.

Marjana Cenc Weiss, koordinatorica kulturno-umetnostne vzgoje na Srednji poklicni in strokovni šoli Zreče

Od kroženja po stanovanju utesnjenem njen pogled je žalosten in brezupen. A zdi se ji, da pretrpeti tisoč dni le ni prehuda sodba.

Samotni sprehod, prazen topline, ki ne mine in ne odide, je kakor misel nemočnih, ki samo čakajo in čakajo.

Polja. Drevje ob cesti. Tema. Veselje ptic. V dalji okno svetló. Kdo? Dekle na njem.

Nekdo gleda za menoj, z menoj nemir in slutnja radosti.

Tu in tam se le dvigne veka upanja. –Hvaležen občutek, ki ponovno vname plamen, plamen upanja, ki je vse, kar ima –in spozna, zakaj živeti vredno je!

Alen Iršič, 4. Sa

Alen Iršič, 4. Sa

Polja. Hiše in cvetje ob cesti. Tema. Tišina otrok. V dalji za hribom svetlo. Kdo? Sonce za njim.

Otrok gleda za menoj. Z menoj smeh in slutnja veselja. Armin Hujdur, 4. GTa

Park. Otroci ob poti. Prosojna svetloba. Otroški smeh.

V dalji okno svetló. Kdo? Mati ob njem.

Nekdo pomaha za menoj, v meni mravljinci in slutnja prijateljstva.

Mitja Fijavž, 4. GTa

Čeprav njen tek je mehanski, pogled nanjo se nam zdi božanski. Le včasih kak pogled ujame, čeprav v neskončnost bije in nas prevzame. Miha Kolar, 4. Sa

Neizmerno veselje in radost dobiva, ko svobodno svet odkriva. Velike prijazne oči, a oster pogled; zanima me, kakšen vidi planet?

Včasih trmasta, včasih igriva, rada z ljudmi se skriva. Prijaznejša od mnogih ljudi, ob njeni družbi pogled se ti sprosti.

Njena družba je prijetna, ko na tebi zaspi in nič je ne zbudi. Takrat se pokaže, če ljubitelj mačji si.

Mitja Fijavž, 4. GTa

Letošnje šolsko leto je bilo posebno. Posebno zaradi epidemije, saj nam je pošteno spremenila načrte. Pouk se je v velikem deležu izvajal na daljavo in je bilo tako izvajanje praktičnega pouka zelo oteženo. Posebno je bilo tudi zaradi zaprtja gostinskih lokalov, saj nismo mogli izvajati praktičnega pouka v lokalih. Kljub vsemu smo na daljavo pridobili prav posebne izkušnje. Kuhali smo na daljavo, pridobivali znanje v domači kuhinji, ustvarjali smo dobrote za naše domače. Nastalim situacijam smo se hitro prilagodili, pouk izvajali na različne načine in z različnimi računalniškimi orodji. Naša vrnitev v šolske klopi je bila zelo vesela in težko pričakovana. Dogodki so se zvrstili v hitrem zaporedju. V sklopu Festivala znanja in ustvarjalnosti smo pred šolo s skupnimi močmi posadili potomko Stare trte. Strokovne nasvete in pomoč pri negi so nam obljubili iz Društva vinogradnikov in ljubiteljev vin Zreče, izbrali smo pa tudi šolskega skrbnika trte, našega dijaka Urha. Zelo veseli smo, da jo bomo lahko v našem šolskem okolju opazovali med njeno rastjo, cvetenjem in zorenjem. Veselimo se dogodkov, s katerimi bomo lahko proslavili njeno uspevanje ob naši šoli. V timu Zdrave šole poskušamo približati dijakom zdrav način življenja. Najpomembnejši obrok dneva je zajtrk in če je ta pripravljen s čim več vlakninami in zdravimi žitaricami, smo zelo pripomogli k naši zdravi prehrani. Trudimo se, da dijakom zdrav način prehranjevanja prikažemo in približamo ob različnih dogodkih. Organizirali smo strokovna predavanja, pripravljali zdrave slaščice in uživali ob tradicionalnem slovenskem zajtrku. Ob predstavitvi poklicev na osnovnih šolah smo se dijaki z učenci ustvarjalno, dinamično, združevalno, zanimivo in slastno poglobili v poklice, za katere izobražujemo na naši šoli. Pripravili smo zanimive delavnice, s katerimi smo učencem približali poklic gastronomov in tudi turističnih delavcev.

Ob zaključku šolanja smo se odpravili še peš do sosedov. V Žganjekuhi Kejžar smo si ogledali destilacijo domačih žganj, pri Vinogradništvu Andrejc pa spoznali dobra Zreška vina.

Šolsko leto je minilo, upamo, da bo prihodnje z manj omejitvami, več sproščenosti in s tem bolj zanimivo, pestro in ustvarjalno.

Praktično usposabljanje pri delodajalcu (PUD) predstavlja del izobraževalnega procesa, kjer dijaki opravijo praktični pouk v podjetju oz. pri delodajalcih. Pridobljene izkušnje dijakov so neprecenljive, saj nič drugega ne more poustvariti realnega delovnega okolja. Sodelovali so dijaki, ki se izobražujejo v programih inštalater stojnih inštalacij, oblikovalec kovin-orodjar in strojni tehnik. Glede na omejitve, katerim smo bili priča v preteklem šolskem letu, smo lahko veseli in ponosni na sto odstotno realizacijo PUD-a. Naj vam postrežem z nekaj podatki:

• PUD je opravilo 131 dijakov • Praktično usposabljanje smo izvajali v 34 podjetjih • Skupno je bilo opravljenih 29.372 ur praktičnega pouka

Aleksander Pavlič, organizator PUD-a

Dijaki 2. letnikov programa strojni in gastronomsko-turistični tehnik so v sončnem junijskem dnevu raziskovali mejo med Krasom in Istro in so bili navdušeni nad naravnimi lepotami na poti po Kraškem robu. Razgledi z vrha so bili dih jemajoči, predvsem pogled na prelepe istrske vasice, oljčne nasade in mogočni Črnokalski viadukt. Ustavili so se ob Benkovi hiši, najstarejši datirani hiši na Slovenskem in pri rahlo nagnjenem zvoniku, ki je posebnost v cerkvenem stavbarstvu.

Pod stenami kraškega roba, v vasici Hrastovlje, so občudovali majhno kamnito cerkev Sv. Trojice s čudovitimi srednjeveškimi poslikavami in znamenitim “Mrtvaškim plesom” v njeni notranjosti. Uživali so v omamnih vonjavah dišavnic in travniškega cvetja v neposredni bližini. Naslednja postaja terenskega dela je bil Strunjanski klif nad Mesečevim zalivom, ki je naravni rezervat. Raziskovali so njegovo biotsko raznovrstnost, si ogledali prepadne flišne stene in prodno obalo pod klifom ter spoznavali naravne procese, ki ga nenehno preoblikujejo.

V Kopru so si ogledali najimenitnejšo koprsko palačo, Pretorsko palačo, osrednji trg z mestnim stolpom, Vodnjak Da Ponte, vrata Muda in znamenito Ložo. Dan so zaključili s kopanjem v neposredni bližini Marine Koper.

Štefica Fink

Dijaki programa gastronomsko-turistični tehnik smo v okviru strokovnih vsebin s področja turizma v lepem sončnem dnevu oktobrske sobote bili na terenskem delu v Celju. Kulturno-zgodovinsko bogastvo Celja smo želeli objeti v čim večji meri. Odkrivali smo, koliko srednjeveškega mestnega obzidja je še ohranjenega, do kod je segala najvišja raven vode v času poplav, se poglobili v srednjeveško življenje Celjskih grofov in delovanje nekdanjega Špitala. Obiskali smo Kip splavarja, Alme Karlin, Primoža Trubarja, A. M. Slomška, Vojna in mir, Vodni stolp, Marijino znamenje in Kip fotografa Josipa Pelikana. Seznanili smo se z grozovitim mučenjem v Obrambnem stolpu mesta in si ogledali razstavno zbirko mučilnih naprav na Celjskem gradu. V grajskem stolpu smo si ogledali bivalni prostor kronista in oskrbnika gradu. Navdušeni smo bili nad lepoto Stare grofije in Knežjega dvora. Sprehodili smo se skozi Celeo, mesto pod mestom, med njenimi starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati preteklosti mesta. V Stari grofiji smo potovali s svetovno popotnico Celjanko Almo M. Karlin. Slikali smo se pri spominski plošči na obzidju, kjer je nekoč stala njena rojstna hiša. Nismo pozabili na obnovljeno hišo v Pečovniku, kjer nas razstava na strnjen način kronološko popelje skozi različna življenjska obdobja izjemne Alme. Nekaj minut smo namenili širokogrudnemu Alfredu Nobelu in njegovi razsipni celjski ljubezni Sofiji Hess. Odkrivali smo posebnosti posameznih cerkva, kapel od mestnega jedra do znamenite Kalvarije na Jožefovem hribu. Sprehodili smo se po Celjski plaži, mimo Lapidarija do Starega piskra in razkrili njegovo preteklost in sedanjost. Ustavili smo se pri muzeju Pelikana, znanega celjskega fotografa. Posebno pozornost smo namenili osrednji zanimivosti v Pokrajinskem muzeju, Celjskemu stropu. Spoznavali smo skrivnosti Starokrščanske krstilnice, arhitekturo Stare mestne hiše in posebnost vodnjaka v njeni bližini, občudovali smo popolnoma ohranjeno baročno stavbo Prothasijev dvorec in druge pomembne kulturne spomenike.

Poučen je bil obisk TIC-a v Celju. Presenečeni smo bili nad številčnostjo turističnih agencij v mestu. Spoznali smo veliko novega in zanimivega, nadgradili smo svoja teoretična znanja predvsem s področja kulturne dediščine Celja in turističnega vodenja; hkrati pa smo se zabavali in lepo nam je bilo.

Dijaki 3. letnika – smer turizem

Dijaki 3. letnika programa gastronomsko turistični tehnik – smer turizem in dijaki 1. letnika programa strojništvo so v okviru družboslovja in strokovnih modulov opravljali terensko delo v Poljanski dolini. Raziskovali so naravno in družbeno-geografske značilnosti Škofjeloškega hribovja, naravno in kulturno dediščino Škofje Loke ter spoznavali zgodovino Ljubljane. Občudovali so škofjeloško srednjeveško mestno jedro in njene gradove. Sprehodili so se po Spodnjem trgu, kjer so nekoč živeli manj premožni meščani in se osredotočili na zgodovinske znamenitosti Mestnega trga –prebivališča bogatih meščanov. Seznanili so se s posebnostmi Starega rotovža, Kašče, Puštala in Hudičeve brvi, Kapucinskega ali Kamnitega mostu in Homanove hiše ter znamenitega Škofjeloškega pasijona. Navdušile so jih legende, ki pripovedujejo o dogodkih ali ljudeh, ki so morda ali pa so resnično obstajali in nam na svoj način pomagajo najti odgovore na številna vprašanja iz preteklosti.

V Poljanski dolini so si ogledali toplarje – kulturno dediščino Gorenjske. Ustavili so se v Visokem, kjer je veliko Kalanovo domačijo pisatelj Ivan Tavčar preuredil v svoj dvorec. Spoznavali so arhitekturne posebnosti dvorca, posebnosti toplarja ter druge ostaline v neposredni bližini dvorca. V poznih popoldanskih urah so raziskali Emono, srednjeveško Ljubljano, spoznali pomen Napoleona na naših tleh in bogato zgodovino Križank. Ustavili so se pred znamenito »realko«, ki jo je obiskoval velikan slovenske književnosti Ivan Cankar. Terensko delo so zaključili z ogledom Plečnikovih stvaritev v strogem mestnem jedru in z vzponom na Ljubljanski grad, katerega preteklost je bila pestra in zanimiva; danes pa je grad zgodovinska točka, kulturno središče in turistična zanimivost mesta.

mag. Štefica Fink

Ob zaključku šolskega leta so se dijaki 2. in 3. letnikov programa strojni in gastronomskoturistični tehnik tik pred skokom v sproščene počitniške dni napotili na zadnje skupno druženje v slikovito kraško vasico Štanjel. Sprehodili so se skozi biser slovenske kraške arhitekture. Pot jih je vodila po ozkih ulicah med kamnitimi hišami, ki vsaka zase ohranjajo skrivnostne zgodbe preteklosti. Povzpeli so se na vrh griča, s katerega se razprostira čudovit razgled na dolino pod njim. Grič je bil poseljen že v prazgodovini in v rimskem obdobju, o čemer pričajo ostanki stavb in nagrobniki, mogočen grad, o njegovem srednjeveškem življenju pa strnjena vas pod njim. Izjemnost vasi dajeta obzidje z vhodnimi stolpi in Ferrarijev vrt, ki ga je ustvaril arhitekt Maks Fabiani. Dijaki so občudovali ovalni bazen belimi lokvanji in z otočkom v njem, razgledni paviljon, vodomete, umetno votlino in se predajali omamnemu vonju sivke in mediteranskega rastja na terasah tik pod Ferrarijevo hišo.

Ogledali so si najstarejšo kraško hišo, ki o Krasu spregovori skozi gradnjo in predmete, ki so jih uporabljali njegovi preprosti prebivalci. Suha gradnja, kamniti žlebovi, štirna, spahnjenca, porton in skrle na strehi so le del od vsega, kar nas popelje v čase, ko je trmasti Kraševec izrabil naravne danosti sebi v prid.

Popoldne so preživeli v Izoli. Poiskali so si svoj prostor ob morju in hitro skočili v vodo, ki je bila prijetno osvežilna. Druženje na plaži je hitro minilo, smeha in dobre volje ni manjkalo in ob 17. uri so se odpravili proti domu.

Preživeli so lep, sproščujoč in hkrati poučen dan; spet eden izmed tistih, ki jim bo zagotovo ostal v mozaiku lepih spominov.

Predzadnji šolski dan zelo napornega s pandemijo zaznamovanega šolskega leta 2020-21 je na šoli potekala prireditev Mavrica. Na njej so se dijaki predstavili s svojim kulturnim programom, učitelji pa smo najboljšim dijakom podelili pohvale, priznanja in nagrade za odličen uspeh pri pouku in za dosežke na različnih tekmovanjih.

Hkrati smo na prireditvi obeležili 30-letnico osamosvojitve Slovenije. Poudarili smo, da nas upanje in vztrajnost vselej vodita do življenjskih zmag, in da se Slovenci se vse bolj zavedamo, da je domovina ena sama, da moramo z njo ravnati pošteno in odgovorno; da v vsakem, še tako hudem življenju, obstaja nekaj, kar daje človeku moč, ga usmerja in rešuje, da je »ta nekaj« ljubezen v najširšem pomenu besede - da je to tudi ljubezen do dežele, v kateri živimo. Zato praznujmo 25. junij, naš največji državni praznik, z vsemi sanjami in željami in v upanju, da nas še dolgo spremlja vesela in srečna pesem življenja.

Ob koncu prireditve so maturantje poslovili od šole, učiteljev in sošolcev ter vsem zaželeli prijetne in varne počitnice z veliko pozitivne energije, veliko smeha ter dobre volje.

Štefica Fink