Dr. Jure Knez: "Vzgajati zmagovalce. To je mentaliteta, ki jo mora našim otrokom dati šolski sistem."

Soustanovitelj in večinski lastnik podjetja Dewesoft ter podpredsednik SBC - Kluba slovenskih podjetnikov o tem, kako zgraditi podjetje, ki bo živelo tudi sto let po tem, ko ustanovitelja ne bo več v njem. "Tudi mogočne dinastije so propadle zaradi napačnih odločitev," opozarja dr. Jure Knez, ki razkrije svoj pogled, kdo so pravi podjetnipki zmagovalci in kakšna je njihova mentaliteta.

V Sloveniji ste bili med prvimi lastniki oziroma ustanovitelji podjetja, ki je preostale zaposlene sprejel med solastnike. Kakšne so danes vaše izkušnje s solastništvom zaposlenih?

V svetu je že veliko podobnih praks. V ZDA je v zasebnih podjetjih okoli deset odstotkov zaposlenih vključenih v solastništvo. Mi smo solastništvo zaposlenih uvedli leta 2016 in izkušnje so zelo pozitivne. Poudariti pa moram, da je solastniške sisteme treba skrbno načrtovati in negovati, zato da ohranjajo svoje poslanstvo.

Kakšno dobrobit ima Dewesoft po vaših opažanjih od solastništva zaposlenih?

Razlika je v mentaliteti. Nekdo, ki pride v službo, dejansko pride v službo v svoje podjetje. Dewesoft je že veliko podjetje in zato je za vsakogar zelo umestno vprašanje, ali je zanj bolje, da ima majhen solastniški delež v velikem podjetju ali 100 odstotkov v majhnem podjetju. Dejansko vsi, ki smo solastniki, čutimo s podjetjem in si zanj želimo le najbolje.

Zadnje leto opazujemo izjemen globalni inovacijski cikel. Smo Slovenci inovatorji, ki se lahko vključimo v ta cikel?

Menim, da smo Slovenci po svoji naravi kar malo čuden narod. Če pogledamo športnike, vidimo, da smo v svetovnem vrhu, in menim, da je pri inoviranju podobno. Prepričan sem, da se v Sloveniji rojeva veliko novih idej in da smo zasluženo tako visoko na lestvici inovatorjev.

Kaj pa je po vaših izkušnjah ključen dejavnik pri spodbujanju inovacij?

Mislim, da smo bili Slovenci vedno na stičišču različnih kultur in različnih velesil in da smo se morali ves čas boriti za svoj obstoj. Zato smo se naučili biti inovativni.

Kakšna pa je lahko vloga države pri spodbujanju inovacij in podjetništva? Globalne velesile namreč namenjajo ogromna sredstva spodbujanju inovacij.

Vloga države na tem področju je ključna. Žal pa v zadnjem času Slovenija postaja vse manj konkurenčna, zlasti na trgu delovne sile, ko želimo privabiti visoko kvalificirane kadre. Opažam, da je zelo težko prepričati nekoga iz tujine, da se preseli v Slovenijo. Tudi pri startupih opažam, da se jih mnogi odločijo ustanoviti v tujini. Mislim, da je zato treba čim prej spremeniti tako obremenitev dela kot obremenitev kapitala, več je treba nameniti za spodbujanje inovacij in podjetništva. Začeli smo zaostajati za našimi bližnjimi sosedi.

V Dewesoftu nihče od vas ni študiral v tujini, zato so vaši izdelki na neki način še bolj odraz slovenskega znanja, ki je osvojilo tujino. Ali je slovenski šolski sistem še ustrezen za globalne izzive?

Zdi se mi, da smo v preteklosti bolj in bolje pridobivali temeljna znanja. Šolski sistem je bil sicer tog, ampak je zelo dobro podal osnovno znanje. Zdajšnji šolski sistem v Sloveniji se mi zdi slabši, saj osnove niso dobro utrjene. Čeprav živimo v dobi interneta in umetne inteligence, od otrok še vedno zahtevamo ogromne količine enciklopedičnega znanja, ki se ga v praksi dobi na vsakem koraku. Menim, da je treba temeljito premisliti, katere stvari so resnično nujno potrebne, zmanjšati količino snovi in utrditi osnove.

Nekateri tuji šolski sistemi skozi šport in samoizobraževanje sistematično vzgajajo zmagovalce. Menim, da je prav to, mentaliteta zmagovalcev, tisto, kar je nujno potrebno za to, da smo lahko uspešni.

Najpomembneje pa se mi zdi spremeniti pristop. Tudi v naših časih je šolski sistem kazal napake in odkrival pomanjkljivosti. Nekateri tuji šolski sistemi skozi šport in samoizobraževanje sistematično vzgajajo zmagovalce. Menim, da je prav to, mentaliteta zmagovalcev, tisto, kar je nujno potrebno za to, da smo lahko uspešni.

Kaj bi moral biti fokus izobraževalnega sistema?

Temeljna znanja ter odprtost za učenje. Pri matematiki lahko vzamemo za primer poštevanko. Čeprav imamo danes kalkulatorje, je še vedno zelo pomembno, da nam možgani tečejo, da se naučijo osnovnih operacij, ker moramo znati hitro razmišljati. Za ta temeljna znanja se mi zdi, da so skrita nekje v gozdu prevelike količine informacij in se zato izgubijo. Če ni temeljnega znanja, potem je težko nadgrajevati. Pri matematiki, ki je osnova za vse tehnične poklice, je na koncu osnovne šole pri veliki večini otrok zaznati upor, češ, to pa ni zame.

Kako vi vidite primerjavo usposobljenosti mladih slovenskih in tujih kadrov?

Treba je imeti zdravo mero samozavesti. Tudi pretirana samozavest, ki jo pri mladih včasih opažam, ni dobra. Ampak ni pa niti nobenega razloga, da bi se počutili manjvredne zaradi tujega znanja. Menim, da smo Slovenci že velikokrat dokazali, da smo lahko v svetovni špici. Mladim moramo govoriti o izkušnjah in dosežkih. Moramo jim povedati, da smo s trdim in predanim delom ter znanjem enakovredni komurkoli.

Kakšna mentaliteta pa odlikuje globalne zmagovalce v podjetništvu?

Osnovna značilnost zmagovalcev je, da si upajo. To je verjetno na prvem mestu, da jih ne vodi strah, kajti strah je ena izmed glavnih ovir na poti do uspeha. Nato sledita predanost in vztrajnost. Podjetništvo lahko primerjamo z maratonom, s tekom na dolge proge, kajti uspeh ne pride čez noč. Uspeh je povezan z dolgoletnim trdim delom in prav ta vztrajnost določi prave zmagovalce. Eden ključnih elementov mentalitete zmagovalca je tudi pogled na poraz: ali je poraz razumljen kot korak v pridobivanju znanja na poti k uspehu ali pa je dokaz o nesposobnosti posameznika? Chance to fail je stvar, ki se je moramo Slovenci in tudi Evropejci šele naučiti.

Dewesoft ima okoli 500 zaposlenih. Koliko od teh je Slovencev?

V Trbovljah nas je okoli 170, večina jih prihaja iz Slovenije. V tujih podjetjih pa so zaposleni domačini iz lokalnega okolja. Na Kitajskem imamo Kitajce, v ZDA imamo Američane …

Ste vi že na začetku svoje podjetniške poti imeli mentaliteto zmagovalca?

Ko sem začel razvoj prvega inštrumenta, je bila to tako močna želja, da se nikoli nisem spraševal, ali mi bo uspelo ali ne. Enostavno sem hotel iti po tej poti. V življenju vsakega podjetnika vedno pridejo vzponi in padci. Pride čas, ko bi vse skupaj najraje zagnal v kot. Ampak prav ljubezen do tistega, kar delaš, te žene naprej in te spodbuja, da nizke točke premagaš in da uživaš v uspehih, ki tudi zagotovo pridejo.

Jaz sem si to pot zadal in pri njej pač vztrajal. Nikoli nisem razmišljal o neuspehu na njej. Osebno verjamem, da kar se je zgodilo v Dewesoftu, je mali čudež, da smo bili za določene projekte ob pravem času na pravem mestu. Ampak ali bi bil neuspeh to, če bi bili danes samo trije v Dewesoftu, pa bi še vedno delali tisto, v čemer uživamo? Kakšna pa je definicija uspeha? Jaz mislim, da je uspeh to, da resnično uživaš v tem, kar počneš.

Obenem pa ste na tej poti še bolj kljubovali gravitaciji in ovrgli še en mit, in sicer da v Zasavju poleg knapovstva ni mogoče početi ničesar drugega.

Zasavski knapi so nam dali zelo dobro osnovo. Tudi moj pradedek je delal v rudniku. Za knapa si moral imeti določene lastnosti. Za delo si moral biti po zasavsko »zategel«, vztrajen, ekipno delo je bilo nujno, če si hotel priti živ iz jame. To nam je dalo naše okolje. Zaradi zapiranja rudnika in tovarn je v našem okolju nastala apatija in mislim, da smo to resnično že presegli. Užitek je gledati mlade, ki so v tem okolju zrasli in ki prihajajo v to naše okolje iz drugih koncev Slovenije, saj imajo pri nas lepe možnosti za razvoj svojih idej. Ko sem jaz začenjal, tega ni bilo, treba je bilo začeti iz nič, zdaj pa v Katapultu tudi drugim ponujamo naša znanja, stroje, naprave … To nas vse bogati. To ni samo enosmeren proces dajanja, tudi mi ogromno pridobivamo.

Treba je jasno definirati, kaj pomeni pojem zmagovalca. Zame je zmaga to, da nas naše stranke pohvalijo in da nas uporabljajo v najprestižnejših projektih pri razvoju novih vozil, letal in raket. Biti zmagovalec nikakor ne pomeni, da bi poskušal za vsako ceno tekmovati z nekom drugim. Obenem pa se mi zdi, da človek veliko lažje živi, če dopusti, da je svet različnih barv.

Kako pomembno je, da ima podjetnik tudi sposobnost sodelovanja z drugimi?

Mi se z našimi konkurenti odprto pogovarjamo. Velikost trga je dana, včasih zmagamo mi, včasih zmaga nekdo drug. Treba je jasno definirati, kaj pomeni pojem zmagovalca. Zame je zmaga to, da nas naše stranke pohvalijo in da nas uporabljajo v najprestižnejših projektih pri razvoju novih vozil, letal in raket. Biti zmagovalec nikakor ne pomeni, da bi poskušal za vsako ceno tekmovati z nekom drugim. Obenem pa se mi zdi, da človek veliko lažje živi, če dopusti, da je svet različnih barv.

Ko kdo od naših konkurentov dobi dober posel, ga nemalokrat pokličem in mu čestitam. Zdi se mi, da je to ena od stvari, ki jih je treba usvojiti, tudi zato ker nezdravo tekmovanje privede do tega, da nisi uspešen.

Jaz o svojih konkurentih nikoli ne govorim slabo. Pred strankami izpostavljam naše močne točke in poskušam s strastjo in predanostjo dokazati, da smo najboljši partner za njihove izzive. Tega se moramo še precej naučiti. Mislim, da to logiko dobro ponazori zgodba s sarajevske Baščaršije, ko je prišla stranka k nekomu, ki je prodajal plašče. Pa mu prodajalec reče, pojdi k sosedi, jaz sem danes prodal že tri, ona pa še nobenega. Tudi ta veličina definira prave zmagovalce.

Pa se v Dewesoftu primerjate s konkurenco?

Ja, seveda. Zamislimo si drugačno skrajnost, da ima nekdo popoln monopol, da je edini na svetu, ki ponuja določen izdelek ali storitev. Ne znam si predstavljati, ali ima ta monopolist še toliko volje, da vedno znova inovira, daje vse od sebe in ponuja vrhunec tehnologije. Zdrava konkurenca je gonilo razvoja in to je treba spoštovati.

Mi smo začeli iz nič, pri tem smo sebe primerjali s konkurenco in razmišljali, kaj lahko mi naredimo bolje. Zato smo na svetovni ravni v naši panogi prišli na peto mesto po prihodkih, po hitrosti rasti pa smo najhitreje rastoče podjetje v naši dejavnosti. Na naši poti razvoja smo gledali druga podjetja, ki so začela zaostajati, ker niso več vlagala v razvoj. Ampak to nas ne sme uspavati, tudi konkurenti razvijajo boljše storitve in to je najboljša motivacija, da poskušamo inovirati.

Kaj bliskovit razvoj umetne inteligence prinaša Dewesoftu?

Ko smo mi začeli, ni bilo niti interneta. Zabavno se mi je o razvoju tehnologije pogovarjat z otroki, ko me vprašajo, ata, kaj si pa ti delal pri šestih letih, kako hiter internet ste imeli takrat? Jah, ni bilo še interneta. Kakšen mobitel pa si imel? Tudi mobitelov takrat še ni bilo. A elektriko ste pa imeli? Ja, štrom smo pa imeli, toliko pa vseeno nisem star, jim odgovorim.

Z umetno inteligenco je podobno. Moramo se navaditi na nove razmere, to je orodje, ki se lahko s pridom uporabi. Čez nekaj let bomo verjetno povsem navajeni na uporabo umetne inteligence, tako kot so nam internet in mobiteli samoumevni. Ne smemo se ustrašiti nove tehnologije. Potrebe po določenih poklicih se bodo verjetno zmanjšale, ampak enako se je zgodilo pred sto leti, ko se je pojavil traktor in je bilo ročno delo na polju z živino manj potrebno. Ljudje bomo našli nove stvari, ki bodo izboljševale kakovost življenja.

Kako v Dewesoftu vidite možnosti za sobivanje z roboti?

Robotizacija je dejstvo, ki nam pomaga, da dvigujemo dodano vrednost, ki pri nas znaša 160 tisoč evrov na zaposlenega. Mi se z roboti opremljamo na obdelovalnih strojih CNC, s sosednjim podjetjem smo razvili robotsko celico za kalibracijo, v logistiki vpeljujemo robote … Robot zelo dobro nadomesti človeka pri opravljanju enostavnih ponavljajočih se del in s tem je delo tudi bolj humano. Robot pa ne more opravljati kompleksnih operacij, ki jih lahko naredi le človek.

Pa se v Dewesoftu primerjate s konkurenco?

Ja, seveda. Zamislimo si drugačno skrajnost, da ima nekdo popoln monopol, da je edini na svetu, ki ponuja določen izdelek ali storitev. Ne znam si predstavljati, ali ima ta monopolist še toliko volje, da vedno znova inovira, daje vse od sebe in ponuja vrhunec tehnologije. Zdrava konkurenca je gonilo razvoja in to je treba spoštovati.

Kje so meje raziskovanja vesolja, do kod zmore vesoljska tehnologija ponesti človeka?

Za Dewesoft je vesoljska tehnologija pomemben del posla, našo opremo se vedno pogosteje uporablja v raziskovanju vesolja. Nasa in Evropska vesoljska agencija nam dajeta sloves, ampak tudi priložnosti za razvoj nove tehnologije, ki jo lahko uporabljamo tudi drugje. Za nas je res pomembno, da smo pri tem v vrhu, da smo zraven pri vseh novih projektih, kot sta na primer SLS ali Orion, torej rakete Artemis v Nasi. Pri teh projektih smo zraven veliko prej, kot se uresničijo prve izstrelitve. Za vsakega tehnika je sodelovanje na takšnih projektih izpolnitev otroških sanj.

Nekoč ste rekli: Načrtujem narediti podjetje, ki bo živelo še sto let po tem, ko me ne bo več. Kako vam gre ta načrt?

Treba se je vprašati, kako zasnovati podjetje, da lahko stoji na trdnih temeljih tudi v prihodnosti. Ko gre podjetje na borzo ali pa ko je v lasti nekega finančnega sklada, se je vsaj v naši branži pokazalo, da taka podjetja praviloma nimajo več tiste strasti in zagona, da so vse bolj usmerjena v ustvarjanje dobička na kratek rok. Posledično podjetja ne vlagajo več v dolgoročni razvoj. Jaz pa bi želel naše podjetje zapeljati nekoliko drugače. Solastništvo zaposlenih je prav gotovo trden temelj, na osnovi katerega je treba graditi. Na drugi strani pa zagotavljati potrpežljiv kapital v smislu družinskega nasledstva. To se mi trenutno zdi najboljši recept, da lahko podjetje preživi sto let.

Kje bo Dewesoft čez deset let?

Vsekakor bomo še vedno poslušali stranke, še vedno jim bomo pomagali pri razvoju. In to je tista stvar, ki mora ostati naš osnovni moto. Potem pa bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. S to hitro rastjo, ki smo ji priča v zadnjih letih, bomo potrebovali mnogo več zaposlenih, fizično bomo potrebovali Mesto akrobatov.

Vendar si tega ne želim postaviti kot fiksen cilj. Prav nič ne bom nesrečen, če se to ne bo zgodilo. Tudi če ostanemo v zdajšnjem obsegu, dokler nas bodo naše stranke imele rade, dokler bomo lahko delali z njimi, je to zame uspeh.

Kje pa bo Slovenija čez pet let?

Slovenija je stopila na neko pot, ki ni prava in ima mnogo pasti, zato se bojim, da če ne bomo resnično prepoznali trenutnih težav in če jih ne bomo čim prej rešili, nas bosta prehiteli ne le Madžarska in Češka, ampak tudi naše južne sosede. Ne pozabimo, da so še veliko večje in močnejše dinastije in monarhije propadle zaradi napačnih odločitev. Vsaka struktura je zelo krhka in jo je treba zelo skrbno čuvati, da ne pade iz ravnovesja. Zdaj se trudimo izvleči iz ravnovesja in to je zelo slabo za prihodnost Slovenije.

Kje vidite največje nevarnosti za prihodnost Slovenije?

Na prvem mestu naš odnos do kapitala. Ali je slovenski kapital sploh zaželen? Ali so zaželeni obrtniki, ki začnejo na svojem in zaposlijo še koga?

Kaj pa, ko ta obrtnik zraste in zaposluje 100, 200 ali celo 500 ljudi? Takrat nenadoma dobi status kapitalista in v Sloveniji postane nezaželen. Menim, da je ta mentaliteta napačna. Tako kot cenimo vrhunske športnike, bi morali tudi vrhunske podjetnike znati ceniti in spoštovati. Predvsem pa je treba ustvariti pogoje, da se ustvarjeni slovenski kapital ponovno investira v Slovenijo, ne pa drugam.

Treba se je vprašati, kako zasnovati podjetje, da lahko stoji na trdnih temeljih tudi v prihodnosti. Ko gre podjetje na borzo ali pa ko je v lasti nekega finančnega sklada, se je vsaj v naši branži pokazalo, da taka podjetja praviloma nimajo več tiste strasti in zagona, da so vse bolj usmerjena v ustvarjanje dobička na kratek rok.

Potrebujemo učinkovito državo. Po porabi denarja je recimo avstrijska javna uprava, merjeno v stroških, trikrat bolj učinkovita od naše.

Moramo tudi veliko bolj ceniti delo, ki mora biti postavljeno zelo visoko na lestvici vrednot. Obdavčitev dela je pri nas previsoka. Slovenija je izredno lepa dežela, ampak ni privlačna za tujce, ker so sosednje države bistveno ugodnejše.

Zdravstveni sistem postaja velika cokla za zaposlovanje. Na odločitev tujca, ali bi se preselil v Slovenijo, vpliva tudi dejstvo, da je zelo težko dobiti osebnega zdravnika.

Vse te stvari nas ovirajo, da bi lahko rasli, vzdrževali našo gospodarsko rast in višali dodano vrednost na zaposlenega.