Če jih v oddaji ne imitiramo, POLiTikE zELO skrbi, ali morda niso dovolj atraktivni in priljubljeni

218 Prvi obraz politične satire na TV Slovenija

Po čem sklepate, da imamo Slovenci radi politično satiro?

Po gledanosti oddaje in po tem, koliko ljudi komentira, kritizira. Satiro je v samostojni Sloveniji začel moj sodelavec in človek, ki mi je prvi dal priložnost, da sem se lahko predstavil širši javnosti, to je Sašo Hribar. Predvsem pa imajo ljudje radi humor prek imitacij, to jim je všeč, jaz pa imam za to talent, znanje in izkušnje. Z oddajo Kaj dogaja sem se našel, ta oddaja mi je pisana na kožo, seveda je pa veliko odvisno od ekipe, ki jo imaš na voljo. Sam sem like imitiral že kot otrok, to počnem že več kot 20 let.

Kaj pa so zakonitosti slovenske politične satire?

Da se je treba lotiti ene in druge strani političnega spektra. To je pozitivna lastnost naše oddaje ne glede na to, kdo je ali bo na oblasti. Mi se bomo lotili politikov na oblasti in iz tega bomo delali humor. Nisem prepričan, da se je to na resnično iskren način delalo že prej, pred nami, zdaj pa to vsekakor počnemo. V naši ekipi nismo vsi istega političnega prepričanja, na stvari in pojave gledamo različno, ampak prav to se mi zdi prav in zdravo. Če bi bili vsi enakega političnega prepričanja, potem ne bi bilo življenja v naši oddaji.

Ali bi si lahko privoščili žaljivost v oddaji?

Po mojem mnenju z žaljivostjo v oddaji ne bi dosegli veliko. Če delamo humor, ki ni žaljiv, dosežemo bistveno več. Namreč, človeku, iz katerega delamo šalo na nežaljiv način, se bo ta šala usedla v podzavest in bo tam sedela. Ta človek se bo zamislil, da morda pa res ni nečesa dobro naredil. Z nežaljivo šalo je naš učinek bistveno večji kot bi bil, če bi bili žaljivi. Žaljiva šala traja največ en dan, praviloma eno uro, nežaljiva pa bistveno dlje in ima bistveno večji učinek.

Veste morda, ali politiki gledajo vašo oddajo?

Podatke imamo samo o tem, koliko ljudi gleda našo oddajo. Menim pa, da nas gledajo, saj smo zabavni in kreativni. Politik, ki ga imitiramo, dobi nekaj sporočil. Najprej, da je vreden, da ga imitiramo, nato, da je dovolj priljubljen. Zgodilo se je že, da se je neki politik pritožil, zakaj ga ne imitiramo. Politike bolj skrbi, ali niso dovolj atraktivni in priljubljeni, ker jih v oddaji ne imitiramo.

različno, ampak prav to se mi zdi prav in zdravo.

Kako dolge so lovke slovenskih politikov? Lahko vprašam tudi bolj neposredno, ali imate na RTV podporo za svojo oddajo?

Smo razvedrilni program, naša oddaja je dobro gledana, ekipa dela dobro, zato ne vidim razloga, zakaj vodstvo RTV ne bi podpiralo naše oddaje. Sem pa odziv, da so z oddajo in našim delom zadovoljni, dobil tudi od vodstva.

Ali ima komorni glasbenik v politični satiri tudi plan B? Kaj boste počeli, če morda te oddaje ne boste več ustvarjali na TV Slovenija?

Imam plan B, ki je moja želja, da se ne bi vse življenje ukvarjal zgolj s televizijo, radiem, satiro in imitiranjem. Sašo Hribar je vse življenje na radiu, oddaja Radio GA-GA je njegov otrok in zdi se mi, da se bo upokojil s to oddajo. Jaz si tega ne želim, z oddajo Kaj dogaja se ne želim postarati. Po izobrazbi sem glasbenik, skoraj desetletje sem pri velikih mojstrih glasbe ustvarjal v Zagrebu in Gradcu. Znanje, ki sem ga pridobil, mi je ostalo in ga še nisem vsega izkoristil. Zdelo bi se mi škoda, če se ne bom vrnil v glasbo in se ji posvetil.

Kaj pa se je zgodilo violončelistu in komornemu glasbeniku, da je pristal v politični satiri?

To se mi je zgodilo pri 17 letih, ko sem pristal v oddaji Radio GA-GA. Zato sem zasurfal ta val. Pot voditelja in televizijske osebnosti sem dobro peljal skozi vsa leta, zdi se mi, da nisem naredil nobene večje napake, da bi si pokvaril svojo medijsko podobo. Svet televizije in radia me je vedno privlačil, a to ne pomeni, da sem se odpovedal glasbi ali jo dal na stranski tir. Ko je prišla priložnost, da sem se lahko podal v voditeljske vode, sem se popolnoma posvetil temu. Ampak prišel bo čas, ko se bom spet podal v glasbo.

Kako nastaja vaša oddaja?

Prvi sestanek imamo v ponedeljek dopoldne, določimo Malo teraso in smer skečev. Prav tako v začetku tedna določimo, kaj bomo snemali na terenu, da lahko to v sredo in četrtek tudi posnamemo. V petek se še veliko naredi. Včasih, če so res izredne razmere, ker se je zgodil neki odmeven dogodek, spremenimo scenarij tudi v drugi polovici tedna.

Kako nastaja glasbeni del Mala terasa?

Besedilo za Malo teraso piše Igor Bračič. Ideja prve oddaje, v kateri smo naredili Malo teraso, je bila zgolj enkratna imitacija, ki pa je prerasla v redno rubriko v sklopu politične satire. Čeprav smo posneli že več kot 130 Malih teras, je prav prva oddaja zacementirala to rubriko, ki pa vsakič potrebuje kostume, masko, rekvizite … Prav tako moram za vsako točko narediti novo imitacijo.

Koliko mask imate v eni oddaji?

Odvisno. Ponavadi od štiri do pet.

Koliko časa je potrebnega za eno masko?

Da mi naredijo recimo plešo in zahtevnejšo masko, vzame od ene do dve uri. Za nekega drugega politika imam sivo lasuljo s kodri, poudarijo mi le podočnjake in gubice, ampak še vedno pol ure preživim v maski. Naše maskerke in maskerji so odlični, res se zelo trudijo. Prav tako kostumografinje in stilistke. Lik v oddaji ni sestavljen samo iz mojega glasu in mimike, ampak tudi iz kostuma in maske, ki se jih pripravlja ves teden. Za mojim likom je ekipa, ki se zelo trudi in gara, da imamo pogoje za imitacijo lika.

Pri večini vaših likov je opazna tudi drža telesa. Jo vadite pred ogledalom?

Nikoli ne študiram gibanja. Vedno študiram le glas. Ko usvojim glas, posvojim tudi način politikovega mišljenja. Gibanje pride z intonacijo glasu. V redakciji so mi na primer rekli, da moram začeti imitacijo Luke Mesca. Nisem vedel, kje naj se ga lotim. Ni mi bila blizu ta imitacija. Oblekli so me v pulover in žametni suknjič, skratka, oblekli so me »po meščevo«. Grizenje nohtov mi je prišlo avtomatsko z njegovo intonacijo glasu. Za imitacijo Luke Mesca sem ugotovil, da mora biti malo zmede, požiranja sline in pogled desno navzdol. Zdaj me lahko postavite kamorkoli, pa se bom obnašal kot Luka Mesec. Po vsej verjetnosti, če bi se z njim dlje časa še osebno pogovarjal, bi ga naštudiral še bolje, kar zadeva vsebino.

Ali ste lahko samokritični, katere like obvladate, katerih pa ne?

Sem samokritičen in zato se pogosto zgodi, da moramo isto točko večkrat posneti, pa čeprav je ekipa zadovoljna z izdelkom. Trudim se, da poskušam v skeču izkoristiti vsako sekundo in vsak detajl. Kakšni so zelo dobri, kakšni so dobri, noben pa ni slab.

V ekipi se veliko pogovarjamo o likih, verjemite mi, to ni enostavno delo.

Ste se o kakšni imitaciji že kdaj posvetovali z odvetnikom?

Vprašal sem, ker me je zanimalo. Odgovor je bil, da si lahko privoščimo bistveno več.

Ali obstaja meja, do katere Tilen Artač gre, naprej pa ne?

Meja je žaljivost oziroma tisto, za kar jaz menim, da bi gledalca užalilo. Nikakor ne želim gledalca užaliti, da bi se počutil prizadetega. Gledalec je naročnik na RTV in mi smo tam zato, da se smejijo tako levi kot desni. Trudim se, da se gledalec med oddajo Kaj dogaja dobro počuti in se zabava, da se nasmeje. Ne želim pa, da bi se počutil neprijetno. Seveda bi lahko bil žaljiv in bi mi marsikdo rekel, »mater, maš jajca«, ampak dolgoročno to ne koristi nikomur, kvečjemu škodi.

Ste bili lani na volitvah?

Seveda.

Pa vam je kaj težko, norčevati se iz politika, ki ste ga lani volili?

Ne zgodi se vedno, da dam nekomu glas. Včasih volilni listič prečrtam in ga s tem naredim neveljavnega. Vsekakor pa se volitev vedno udeležim.

Se lahko enako kritično šalite iz politika, ki ste mu dali svoj glas na volitvah?

Absolutno. To je edino zdravo. Če bi kot satirik sim- patiziral z nekom, ki mi je morda bližje, potem ne bi bil profesionalen.

Kje si Tilen Artač napolni baterije?

Na smučanju v Dolomitih. Za deset dni v enem kosu, tam se res odklopim. Na smučanju sem fizično aktiven. Na morju pa čepim v baru na plaži in srebam bevando, zato nisem ravno privrženec morskih počitnic.

Kaj je bil vaš najtežji nastop?

Slovensko občinstvo je lahko zahtevno. Kdaj naletim na zelo zahtevno občinstvo, zlasti če gre za zasebni nastop, kamor pridem kot presenečenje, ko me gostje ne pričakujejo. Ampak prav tega delam največ. Treba je imeti ogromno koncentracije, včasih se je treba tudi malo boriti za pozornost občinstva.

Gledalec je naročnik na RTV in mi smo tam zato, da se smejijo tako levi kot desni.”

Kako se ljudje obnašajo do vas, ko vas srečajo na cesti?

Prijazno. Pristopijo tisti, ki gledajo oddajo in želijo z mano posneti selfi.

Ste duhoviti in zabavni tudi v zasebnem življenju, ste cinični?

Nisem cinik, tudi v oddaji nisem ciničen. Sem zmeden, veliko se pogovarjam sam s sabo. Moja medijska podoba nisem samo jaz, je celotna ekipa oddaje. V zasebnem času se mi ne da truditi, da bom vedno nasmejal ljudi okoli sebe. Večinoma se družim z ljudmi, s katerimi se poznamo že zelo dolgo. V zasebnem življenju sem raje poslušalec, kot pa da bi moral ves čas govoriti.

Ste na TV Slovenija zvezda?

Ali me kot zvezdo vidijo drugi, je treba vprašati njih. Se pa na RTV ne moreš obnašati zvezdniško. Niso več časi, ko bi se nekdo lahko obnašal kot zvezda.

Kakšna zvezda pa ste na Lukovici pri Brezovici, kjer živite?

V soboto dopoldne na avto priklopim prikolico in grem na deponijo, ker prenavljam hišo. Imam krasne sosede, s katerimi se že dolgo poznam in me dojemajo kot Tilna – soseda, prijatelja.

Se da od politične satire spodobno živete v Sloveniji? Da. Od oddaje, nastopov in raznih projektov se da lepo živeti. Delam kot imitator, komik in glasbenik, imam toliko naročil, da ne morem sprejeti vseh projektov. Ta val držim od leta 2016, ko sem zmagal v oddaji Znan obraz ima svoj glas.