BREZ PoDJETNIKoV bi bili kot družba OsirOmašEni

Martin golob

najbolj prepoznaven slovenski župnik in avtor misli v knjižni uspešnici na spletni prižnici o delu, odnosu do podjetnikov, spopadanju s stresom in tem, kaj zanj predstavlja dober odklop.

Martin Golob je ob obisku SBC – Kluba slovenskih podjetnikov aprila letos govoril o pomenu podjetnosti in solidarnosti, ki hodita z roko v roki, o pomembni vlogi podjetnikov v družbi in o tem, da se pri nas premalo zavedamo, kako pomembno delo ti opravljajo za celotno skupnost. Prepričan je, da podjetniški uspeh dobi pravi pomen šele takrat, ko ga dopolnjujeta solidarnost in vračanje okolju.

Ko smo ga obiskali v župniji Grosuplje, kjer deluje zadnji dve leti, nam je povedal, da ima tudi sam nekaj podjetniške žilice. Dobil jo je z delom na kmetiji, kjer je odraščal. Kmet mora izkoristiti vreme, zemlja mora biti pravilno pripravljena, tudi živali ne čakajo. Podobno kot v podjetništvu je treba tudi v kmetovanju upoštevati red, da preživiš in poskrbiš zase in za kmetijo, razmišlja Martin Golob. »Oče je vedno pravil: 'Samo enkrat zaspiš.' Ko enkrat zaspiš, zastaneš v razvoju, tudi s tehnologijo v kmetijstvu, in potem težko nadoknadiš ta čas in delaš naprej velike korake. Naučil sem se, kako pomemben je razvoj in to, da gledaš naprej, se posodabljaš, si olajšaš in poenostaviš stvari.«

V času, ko je bil župnik v Bohinju, je v imenu tamkajšnje župnije odprl podjetje Sveti Janez Krstnik, ki je upravljalo cerkev ob Bohinjskem jezeru. S turističnim društvom so želeli cerkev kot znamenitost bolje umestiti, in ker je imel dovolj časa, se je javil, da bi prevzel ta izziv. Turistom so začeli ponujati vodene oglede cerkve, ki ima bogato zgodovino, v notranjosti so postavili trgovino s spominki slovenskih dobaviteljev, cerkev je dobila spletno stran. Povezali so se z lokalnimi turističnimi delavci, turiste je sprejemal tudi sam, sestavil pa je tudi ekipo študentov, ki je pomagala skrbeti za nemoten potek ogledov.

Podjetništvo se mi zdi plemenito in nekaj lepega. Izhajam iz kmečkega okolja, kjer sem se naučil, da je treba delo najprej opraviti in izkoristiti priložnost.”

»Naredili in razvili smo lepo zgodbo. Obisk se je povečal, stvar je stekla in dobro delovala. Gostje so dobili voden ogled cerkve z zgodovino. Cerkev je zelo zanimiva. Na zvonik so lahko obiskovalci pripeli ključavnice in pozvonili,« se danes spominja Golob, ki pravi, da so z zbranim denarjem obnovili leseno streho cerkve. To je bil tudi razlog, da so zagnali to podjetniško pobudo. »Potrebovali smo denar, vendar mi ni bilo blizu, da bi faranom pošiljal položnice in jih prosil zanj.«

Prav po podjetniško je spletel bogato mrežo lokalnih ponudnikov, s katerimi so se medsebojno povezali in si pomagali; turiste je napotil na jezersko ladjo, pa v hotel na kosilo, in obratno. »Ubiral sem poti, preko katerih se skušaš približati ljudem.« Oznanjal je vero, hkrati pa so vsi imeli nekaj od tega in so lahko vzdrževali cerkev, pravi in dodaja: »Upali smo si. Imel sem vizijo, da se podjetje ukvarja s turističnimi ogledi, in to smo uspeli uresničiti. Ko danes gledam nazaj, se mi zdi kar drzno.«

o oBRTNIKIh IN PoDJETNIKIh

V fari se Martin Golob srečuje z veliko podjetniki in obrtniki, in to v dveh vlogah, kot gospodar in kot pastir. »Kot župnik ne skrbim samo za duhovni blagor kraja, ampak tudi za vse, kar je gospodarskega. V župniji je nekaj cerkvic, ki jih je treba vzdrževati, in moja naloga je poskrbeti, da ne propadajo. Zraven sem pri obnovah. Te danes potekajo manj udarniško kot nekoč, stroka je napredovala in prav je, da ta dela izvajajo ljudje, ki se nanje spoznajo. Vsega danes niti ne moreš sam. Ko zidaš, obnavljaš stvari, vedno potrebuješ obrtnike, da pridejo, pomerijo, pogledajo. To so mizarji, tesarji, zidarji …« našteva Golob, ki je veliko v stiku tudi s spomeniškim varstvom in restavratorji.

Njegove poti se s podjetniki prepletajo tudi po duhovni plati. Med podjetniki ima veliko prijateljev,

Martin Golob, župnik

s katerimi se pogosto pogovarjajo o njihovih stiskah, skrbeh, o tem, kaj narediti, da bi se zaposleni bolje počutili. Poznana so mu odrekanja, trud, vztrajnost in dolge ure, ki so jih namenili za uresničitev podjetniških sanj, pravi in povedano ponazori z dvema uspešnima zgodbama, ki sta zrasli iz želje po podjetniškem ustvarjanju.

Pa o ManJ lePih zGodBah …

Srečuje pa se tudi z žalostnimi zgodbami, kot je izgorelost. »V mislih imam gospo, ki je bila delavna, pridna, postavila je veliko stvar, na koncu pa se je povsem iztrošila. Treba je ohranjati veselje. Vse počaka. Da malo 'zabremzaš', zaustaviš in se znaš tudi veseliti. Da ni samo posel, posel, posel, pa ta in oni sestanek in samo letanje,« razmišlja Golob.

Podjetništvo je pravzaprav biti oče veliki družini, ki je ne povezuje krvno sorodstvo, ampak preživetje in skupno veselje do dela. S tem se veliko srečujem.” o PRIDNIh SloVENSKIh PoDJETNIKIh

Slovenski podjetniki se mu zdijo pridni. »Znali so izkoristiti darove, okoliščine, mogoče srečo, blagoslov, predvsem pa pridnost, da so ustvarjali. Podjetnik se zaveda, da sam ne more doseči ničesar. Zavedati se moramo, da tako kot brez kmetov nimamo tistega, kar potrebujemo kot družba, bi bili tudi brez podjetnikov zelo osiromašeni,« o njih meni Martin Golob.

»Mnogi vidijo velik avto, ne vidijo pa, da podjetnik ob desetih zvečer še vedno razmišlja, kaj bo naredil naslednji dan, da bo ustvaril nekaj novega in se preživel. To ni lahko, slika je širša, kot jo kdaj vidimo v družbi. Zunaj je lepo vreme, on pa ima ogromno za narediti in ne more kar preklicati dela za tisti dan.«

Težko je biti hkrati v poslovnem svetu in ohranjati družinsko življenje; to je velik izziv in preizkus za vse bližnje, je prepričan. »Zelo težko je najti ravnovesje, do katere mere in koliko še, da bo družina zdržala. Srečujem se z mnogimi podjetniki, ki jim je družina razpadla, ker so videli samo denar,« opozarja.

Denar je le posledica pridnosti, ne sme pa biti cilj, poudarja. »Kot pri meni nikoli ni bil cilj postati prepoznaven župnik, ampak je cilj oznanjanje Boga. Pri nas doma ni bil nikoli cilj imeti največjo kmetijo, ampak je bil cilj, da bomo skupaj ustvarjali in delali. Raje po zmožnostih in sposobnostih, da se ohranja veselje.«

o SPoPADANJU S STRESoM

»Ja, seveda,« odgovori na vprašanje, ali se tudi on srečuje z enim najpogostejših pojavov. Odnos z ljudmi je najlepša in najtežja stvar, pravi. »A ko pride do nesporazuma, morda iz pričakovanj, ali če gre za šum v komunikaciji, zna biti težko. Ali če kaj pozabim povedati, ljudi o čem obvestiti, in je potem zanje kakšna stvar presenečenje. Treba je paziti, da z jazom ne rušiš. Človeka lahko hitro prizadeneš ali ga po neumnosti celo izgubiš. Včasih se je dobro malo ustaviti.«

Nekateri dnevi so posebej adrenalinski. Kakšno soboto, ko ima zlato poroko, pogreb in mladoporočence, se mu zgodi, da ga dogodki vodijo skozi različna čustvena stanja, in to vse v istem popoldnevu. »Srečuješ se z veseljem, z jokom in potem spet z nepopisno srečo dveh ljudi. To je vse šok, čustveno zahtevno. Treba je znati preklapljati. Tukaj so še telefoni, ki zvonijo čez dan. Veliko stvari je nepredvidljivih, na primer obisk bolnika; takrat je treba vse pustiti. Morda te ob tem čaka še kakšno delo, ki ga je treba opraviti tisti dan. Pri meni je tega kar veliko.«

O odnosu do dela Odnos do dela je razvil doma, nekaj pa ga pripisuje tudi lastni žilici. »Po eni strani je tudi nekaj strasti v tem, da uživaš, ko ti kaj uspe.« Ko je upravljal podjetje v Bohinju, ni bil nikoli preveč utrujen, da bi šel zvečer še malo pogledat in zaključit blagajno. Tudi v Grosupljem ne miruje, če ve, da so zvečer v župniji ljudje, pevci, farani. Pride jih pozdravit.

Na vprašanje, ali je kdaj posegel po nasvetu iz kakšne menedžerske knjige, odvrne, da ne, je pa vedno rad poslušal podjetnike in njihove pripovedi o tem, kako so se vzpenjali, delali, ustvarjali. »Zelo rad jih poslušam. Vsi imajo skupno točko, da so se veliko odpovedovali, vložili veliko truda in vsi to delajo z veseljem. Nisem dobil občutka, da bi bil njihov vzgib pri tem hitro obogateti, ampak želijo nekaj ustvariti; to je njihova prioriteta. Lepo je, ko človek nekaj ustvari. To ni skregano z nobeno moralo. Ustvarjeni smo za to, da lahko ustvarjamo in oblikujemo naprej ter ljudem omogočamo delo in plačilo za njihov trud.« o riTMU dela v žUPniJi

Ko mu v pogovoru omenimo, da je v njegovih besedah in opisu dejavnosti, ki jih ima, prepoznati veliko vzporednic s podjetniki in podjetnostjo, kot so trud, vložek, tveganje, drznost, vztrajnost, delavnost in vložen čas, se strinja, da je najbrž res tako.

Martinu Golobu in trem duhovnikom, ki delujejo v župniji, kuha gospa, ki pomaga v župnišču. Sami skrbijo za oblačila, pranje, likanje, pospravljanje. Za finančne zadeve skrbi župnija, podatke Golob sproti javlja ter tako skrbi za transparentnost financ in potrebno zaupanje, pravi.

Zadnjih šest mesecev je obiskoval kraje po vsej Sloveniji. Z avtorjem knjige Na spletni prižnici Lojzetom Grčmanom, ki je z 18 tisoč prodanimi izvodi najbolj prodajana knjiga v Sloveniji ta hip in v kateri so zbrane Golobove misli in spodbude, sta nabrala 20 gostovanj, za katera je vladalo izjemno zanimanje. Dokaz: polne dvorane obiskovalcev, kamorkoli sta prišla. »Turnejo smo zdaj malo ustavili. Na tem se učim, kako se nekoliko upočasniti, zadihati in potem spet postati kreativen,« priznava Golob, ki še danes ne ve, kako mu je vse obveznosti uspelo 'stlačiti' v že tako natrpan urnik. Poleg pestrega dogajanja v župniji dvakrat na teden snema tudi oddajo za Gold TV.

Tudi v tej Golobovi dejavnosti prepoznamo nekaj, kar je blizu podjetnikom: dobrodelnost. S prodajo knjige so namreč v nekaj mesecih zbrali 32 tisoč evrov za pomoči potrebne, na kar je, pravi, posebej ponosen.

Zame je vrhunski dan to, da grem na kolo in v kakšni 'oštariji' s prijateljem v miru pojem kosilo.”

o oBNAVlJANJU BATERIJ IN NAJBolJšEM NASVETU, KI GA JE PREJEl

»Zgodaj vstajam, kmalu hodim spat. Imam redno prehrano. Imam svoj red. Vsake toliko si vzamem čas, da se zapeljem s kolesom ali z avtom nekam za dve uri. In sem srečen. Ali grem k mojim domov. Ali pokličem koga, ki ga že dolgo nisem slišal. « Tako odgovarja na vprašanje, kako se napolni in obnovi.

Martin Golob je v času epidemije na splet uspel privabiti ogromno poslušalcev, njegove maše so bile izjemno odmevne. »Takrat so bile nekatere stvari, ki sem jih izrekel, morda nemodre. Za nekatere stvari bi bilo bolje, da jih ne bi izrekel. Hvaležen sem, da so me ljudje opozorili na napake. Iz tega sem se veliko naučil in se za izrečeno tudi opravičil,« priznava ob ugotovitvi, da imajo besede svojo težo in je zato dobro biti previden z njimi. O najboljšem nasvetu, ki ga je prejel, pravi: »Spremlja me misel, da moram biti vesel tega, kar sem.

Spomnim se škofa Antona Jamnika, ki je birmancem včasih povedal: bodite to, kar ste, postanite to, kar Bog pričakuje od vas, in s tem boste osvetlili ves svet. Ta stavek mi je dal precej misliti. Če sem jaz v nečem srečen, potem lahko iz tega sestavljam srečno zgodbo. In da vse, kar počneš kot človek, delaš z veseljem.«

o DoPUSTU

Kdor veliko dela, si seveda zasluži dopust. Toda Martin Golob odgovarja, da dopusta, tistega tipičnega, kot ga poznamo, letos ne bo. Bo pa zato poleti peljal dve skupini na romanje. Zdoma odhaja največ za dva ali tri dni, daljših poti ne načrtuje, pravi. »Če grem kam daleč, postanem kar malo živčen.« Nekatere stvari so nepredvidljive, recimo smrt, in ker se od faranov v župniji večinoma poslavlja prav on, ostaja blizu.

Njegov odklop bo drugačen: »Strašno si želim, da bi imel poleti kakšen dan, ki bi ga lahko preživel na kolesu, v kakšni 'oštariji' lepo v miru pojedel kosilo s prijateljem in naredil kakšen izlet z motorjem. To je zame vrhunski dan. Pa kakšen dan v gorah bi rad preživel, letos bi šel spet na Triglav. Na morje mi je kar malo nerodno hoditi.«

Kaj pa v Bohinj, v nekdanjo župnijo, še kdaj zaide? »Kar težko grem, saj bi me ljudje prepoznali in bi moral biti tam vsaj en mesec, da bi vse obiskal (smeh, op. a.).«